Med ene redkih Manfredovih slabosti so njegovi imenitni znanci in v občasnih napadih samoironije tudi on sam prištevali njegove vselej zrcalno pološčene čevlje, katerih lesket se je uspešno upiral tudi najneugodnejšim vremenskim razmeram. In res se je tudi sam kradoma rad zazrl navzdol v svoja bleščeča narta iz lakiranega usnja, ki ves čas kakor dva zglajena ščita prodirata naprej in samo naprej; dvoje svetlobnih znamenj,  katerih blesk naj tudi iz najnižje točke njegove telesnosti opozarja na sijaj njunega lastnika, sijaj, ki se z vzponom navzgor vse do temena z redkimi prameni prosojnih rumenkastih las po svoji luminiscenci lahko stopnjuje le v smeri same popolnosti.

V strogem centru Manfredovih centrifugalnih želja je morda gospodovalo prav takšno hotenje: obdajati se s svetlimi, jasnimi predmeti, ki naj v vse smeri reflektirajo in ad infinitum multiplicirajo žareče jedro njegove osebnosti.

Kljub temu pa vsakomur, ki ga je pobliže poznal, ni moglo uiti dejstvo, da je njegovo vedenje mnogo manj eklatantno in prej izkazuje določeno zadržanost, pasivnost in preračunljivo opazovanje z varne razdalje ter da sam posega v dogajanje šele po skrbni oceni vseh morebitnih posledic. Nekateri bi celo tvegali nelaskavo mnenje, da je njegova tovrstna pozornost do lastne zunanjosti le svetel zastor pred praznim odrom, na katerem se skoraj nikoli ne dogaja prav nič omembe vrednega.

V njegov sijajni koncept je morala seveda soditi tudi njegova soproga, natančno zadeta trofeja izpred nekaj let. Gizelo je na videz poznal sicer že iz svojega kratkotrajnega eksperimentalnega bivanja v študentskem naselju, kjer je živela v sosednjem apartmaju, ki je veljal za bolj umirjenega in si je kaj kmalu prislužil vzdevek klošter, katerega reputacijo pa je menda kmalu po njegovem odhodu nekaj njegovih »gojenk« na vse kriplje poskušalo postaviti na laž z zagrizenimi in ekstenzivnimi veseljačenji in vse bolj in bolj razuzdanimi ekstravagancami. Pravzaprav sta se v tisti dobi, in še to precej bežno, seznanila samo enkrat, ko sta izmenjala nekaj komaj razumljivih besed in nasmehov v hrupni gneči na novoletni zabavi njihovega bloka. Za resnejše koketiranje ni bilo ne časa ne prilike, a ta droben stik je kljub vsemu uspel zbuditi v njima določen občutek sorodnosti, skupno zavest, da se razlikujeta od drugih in da, čeprav sta povsem potopljena v puhli vrišč, ki ga tudi sama povzročata, vanj ne verjameta in se prepuščata in ga okušata zgolj iz zdolgočasene radovednosti, za katero se že sedaj zavedata, da ju bo prav kmalu minila in pustila nepotešena. Podrobneje sta se spoznala šele lep čas pozneje na letnem sprejemu njegove korporacije, kamor je bila povabljena kot predstavnica ene izmed najetih marketinških agencij. Tokrat nista izpustila prilike, da iz neposredne bližine preverita, kaj se je in se še zmeraj skriva za njunima zarotniškima pogledoma in vzajemno zadovoljstvo ob razkritju sta kmalu kronala s poroko.

Šele zdaj, po nekaj srečnih letih zakona, je Manfreda včasih obšlo nekaj kakor komaj zaznavna, a neprijetna slutnja, da ta lepotica sijočih, svetlordečih las, katere nenapovedljive premene bujne čustvenosti in uglajenega vedenja so bile še zmeraj vir začudenja in občudovanja, vse manj blesti le zanj. Tudi njuna telesnost se je skorajda izživela, že pred meseci izgubila svoj prvotni zanos in ostrino ter je kratkotrajno vzplamtela le po daljših obdobjih vzajemne brezbrižnosti.

Manfred je z dodatnim nelagodjem ugotovil, da mu življenje privzema znake nepredirne enoličnosti, a kljub temu odteka vse hitreje in hitreje ter prinaša vse manj stvari, ki bi ga bile resnično vredne. Čutil se je pripravljenega in željnega za nova, intenzivna doživetja, ki pa ga na njegovih utečenih poteh nikakor niso želela srečati. V tej vse manj vznemirljivi pustinji svojega vsakdana ga je obšla dodatna groza ob slutnji, da tudi vse njegove svetlobne projekcije, s katerimi se obdaja in se prezentira navzven, morda ne izvirajo iz njegove notranje moči, pač pa so le vaba, kričeč magnet, ki naj v njegovo sfero pritegne izjemne ljudi in izredne dogodke, teh pa je bilo vse manj in manj. Takšna in podobna razglabljanja, želja po spremembi ter stopnjujoča se nestrpnost ob lastni letargiji so slednjič privedla do dneva njegovega velikega padca.

Par Manfedovih sodelavcev, rednih gostov adrenalinskih parkov, ga je že zdavnaj skušalo zvleči na katero svojih avantur, čeprav ga njegova sloka koščena postava in običajna razmišljena odmaknjenost nista uvrščali med tipične navdušence takšnih kratkočasji. Naveličan predvidljivosti svojih paketnih počitnic, službenih potovanj in poslovnih večerij, ki so se mu včasih zdeli kakor prava zakladnica najrazličnejših pripetljajev, se je naposled pustil pregovoriti, čeprav mu ni ostal povsem neopažen kanec ironije, s katero so ga vabili in prepričevali, kaj vse zamuja s svojim odklanjanjem. In čeprav mu je nek glas prigovarjal, da ga zunaj kroga preverjenih navad čaka tveganje, ki mu lahko sledi nemajhno razočaranje. Prav tako ga je dodatno plašila domneva, da se ob tovrstnih fizičnih podvigih ne bo mogoče izogniti druščini osebkov s senzibilnostjo mešalca za beton in besednim zakladom, ki ne presega nabora izrazov povprečno vzgojene skobčevke. Kar spreletelo ga je ob misli na takšne simplekse, katerih roke zaradi preobilnih bicepsov vselej nekoliko štrlijo od torza in ki zaradi podobno pleonastičnih stegen in krač nikoli ne morejo hoditi drugače kot rahlo razkrečeno.

Nekega poznega poletnega popoldneva se je tako, zroč v veliko škrlatno oblo, ki se je izza bakreno ozarjenih kupol oblakov spuščala med škrbine mogočne soteske, neodločno vzpenjal po kromiranih stopničkah na montažni podij, prislonjen ob ograjo najvišjega mosta v deželi. Prevzemalo ga je, kar je verjetno sprožila reminiscenca iz kakšnega pogrošnega filma, nekako znano občutje, da se vzpenja na morišče in da se za njim zapira vse njegovo življenje, kot ga je poznal doslej, pred njim pa razpira groza neznanega. Ena izmed razlik med obojim je bilo le to, da mu vrvi niso zavezali okoli goltanca pač pa okoli nog nad stopali ter nato nekajkrat preverili čvrstost njenega oprijema. Nepremično je obstal na robu brezna, konice sijajnih športnih copatov so mu že segale čez kovinski del mostne ograje. Daleč daleč pod njim se je odvijal modrozelen trak gorskega potoka z drobnimi biseri brzic. Njegovi spremljevalci so opazujoč njegovo mirno držo prav tako obmolčali, mu naklonili še nekaj časa za zbrano okušanje intenzivnosti trenutka. Polotil se ga je mučen krč v trupu, ki ni napovedoval prav nič prijetnega. Praznina pod njim je strašljivo zevala vanj kakor žrelo uničevalne usode, ga odbijala in ga hkrati vabila, da se prepusti njenemu neizprosnemu klicu. Nekaj v njem se je silovito upiralo, se oklepalo življenja in noge so mu povsem otrpnile; postalo je očitno, da ne bo zmogel poslednjega koraka.

Sodelavec Valter je stopil bližje k njemu.

»Napet, fantastičen trenutek, a ne stari?« Manfred se ni mogel niti obrniti, da bi zavrnil ali vsaj pokazal na neprimernost tega poniževalnega nagovora, ki si ga ta pisarniški postrežček nikoli ne bi drznil uporabiti v njegovem naravnem habitatu, a tukaj, sredi divjine, si je mogel privoščiti še več: tovariško ga je potrepljal po ramenu:

»To je trenutek za pravega moža …« Manfred bi za vse na svetu rad odstopil vsaj za korak nazaj, a strašljivi magnetizem globine pod njim ga je prikoval na mesto in ohromil preostanke njegove volje. Zgrožen nad zevajočim prepadom, svojo nebogljenostjo in primitivci okoli sebe je ostal fiksiran na izginjajočo žarečo kroglo, ki sta jo požirala skalna grebena daleč na obzorju.

»Saj je vse je v redu, a ne stari?« Valter ga je še nekajkrat nekoliko krepkeje tlesnil po plečih.

Tako sam Manfred v svojem omamljenem stanju kot tudi nihče od navzočih ne bi mogel z gotovostjo trditi, da ga je Vlater dejansko pahnil čez rob, a dejstvo je, da je po zadnjem teh spodbudnih dotikov Manfredovo odrevenelo telo izgubilo svoje kočljivo ravnovesje ter se, kar bi nekateri izvedenci lahko označili kot nasladno počasnost, ne da bi se prelomilo v pasu ali opravilo kakšen drug gib z glavo, naprej prevalilo v globino. Nekoliko neobičajno so bile videti le njegove negibne, izbuljene oči, ki bi jih Manfred, sedaj ko ni bilo videti ničesar drugega kot zmagoslavnega žrela brezna, najraje zaprl, a tudi tega ni zmogel. Usta so se mu razklenila v nekak nem krik, glas ga namreč prav tako ni več ubogal, in mu obtičal nekje v goltu. Začetna slabost v trupu se je razvila v sunkovite krče predsmrtnega strahu, tako da je kar med strmoglavljanjem boleče izbruhal pred dobro uro použito porcijo cenenih motelskih lignjev, belušev in slabo ocvrtega krompirja, ki so se v premnogih lepljivih koščkih in sragah nanesli po hlačah, majici, obrazu in laseh. On pa je še kar padal in padal, neskončno dolgo, neskončno hitro. Trak potoka se je medtem spremenil v hrumečo reko in soj tonečega sonca je zamenjal hladen somrak bližajočega se dna kanjona. Ko se je že videl kako pikira v razbesnele valove brzic, pri čemer ga je dodatno pobila zoprna ugotovitev, da bo tudi konec njegovega življenja podobno nesmiseln kot njegova vsebina, ga je nekaj grobo zagrabilo okoli gležnjev. Kot groteskni smrdeči jojo je nekajkrat zanihal navzgor in navzdol ter bingljaje obvisel kakor po neprijaznem naključju preživeli obešenec. Visoko nad seboj je zaslišal bodrilne klice in presunljivo kakofonično Valterjevo jodlanje, mišljeno kot triumfalni pozdrav ob njegovem krstu bližnjega srečanja s smrtjo. V kratkih mučnih sunkih so ga pričeli vleči navzgor in šele sedaj mu je v zavest pričelo prodirati osupljivo ponižanje njegove osebnosti, ob njem pa tudi že smrad izbruhane hrane. Naglo si je slekel majico in se, kolikor je le mogel, obrisal po vsem telesu, potem pa jo stisnil v smrdljivo kepo in stlačil v žep. Hitreje kot bi si želel in vse prehitro, da bi znova zbral svojo oskrunjeno samozavest, so ga privlekli na podij, kjer mu je Valter, blebetajoč nekaj o njegovi hrabrosti in z ironično zaskrbljenostjo omenjajoč njegovo bledico, želel pokroviteljsko čestitati, toda Manfred je v hipu, ko so mu razvezali vrv, ne da bi komurkoli namenil pogled, krenil proti avtu.

Valter je za njim še zaklical nekaj med očitkom in spravljivim opravičilom, a Manfred je brez odgovora že zaloputnil vrata. Nekako ves čas je slutil, da tvega preveč, da nepreverjene situacije in nepreverjena druščina niso zanj. Z vso hitrostjo je odbrzel po ostrih serpentinah gorske ceste proti dolini. Ko se je dodobra prepričal, da mu nihče izmed njih ne sledi, se je ustavil ob enem izmed mnogih hudourniških potočkov, se dodobra umil, spral pobruhana oblačila in v mokrih spodnjicah po večurni vožnji, kar je zadostovalo, da si je predvajal pomirjujočo Mahlerjevo simfonijo in nato še nekaj Schonberga, prispel pred trato svoje hiške. Čutil se je poteptanega, a hkrati nekako poživljenega, saj se je takorekoč v enem kosu, nepoškodovan, vračal iz svoje prve velike preizkušnje, iz samega objema smrti, v varno okrilje doma.

Kar poletel je po vrtni potki, a vrata so bila začuda zaklenjena od znotraj. Pritisnil je na zvonec, olajšano poslušal njegovo drobno melodijo in čez kratek čas se je izza njih prikazala tudi Gizela, ovita v domačo haljo iz svetlo modrega žameta, vprašujočih, rahlo zbeganih oči, dodatno začudena, ko ga je uzrla polgolega,.

»Rekel si, da boš pozen. Sem že malo legla …« Z levico si je blago popravila pričesko. Hvaležno se ji je zazrl v mili obraz, še nikoli je ni tako zelo potreboval. Pomislil je, da je morda prav v tem tisto prastaro poslanstvo žensk, namreč da po težkih bojih nudijo svojim junakom zavetje in uteho. Takoj sedaj se bosta zleknila na njuno posteljo in privil se bo obnjo, zalebdel v njeni mehki prisotnosti, v njenih mehkih mislih, v njenih uspavalnih besedah … In kar se tiče dandanes obligatornega užitkolovstva, bo najprej treba osvežiti njuno razmerje. Da, natanko tako bo storil in že jutri bo odšel pobliže preizkusit tisto novo vodno posteljo in mimogrede dodal še kakšen domiseln erotični pripomoček, če takšni sploh obstajajo. A to bo šele začetek, kajti glede na bliskovit razvoj družbe in njenih potreb se bo gotovo našlo kaj vznemirljivega, kar ne bo vsebovalo strmoglavljanj v brezna ali neslanih zabavljanj ob motelskih pomijah in pivu ter bo po meri rafiniranih individualistov, kakor je recimo on sam.

Gizela je zaprla vrata za njim in povzela svoj običajen, nagajivo prijazni ton:

»No, ti moj heroj. Si torej skočil v prepad ali ne?«

»Draga, ne skočil, poletel … da ti povem … navadne bagatele … za otroke strašit … zame očitno ni noben prepad dovolj globok.«

Na vratih spalnice je njegovo domačno lagodje prekinila neka nedoločena motnja, a šele ko se je zgrudil na njuno prostorno gnezdece, dvignil odejo in rahlo nezadovoljen uzrl močno nagubano rjuho, je z neusmiljeno ostrino bušnil vanj vonj cenenega moškega parfuma z odurnim pridihom sintetiziranega mošusa in nagnitih banan. Z Gizelo sta se še par tednov nazaj družno smejala ob TV reklamnem spotu za to smradilo, ki je prikazoval fantastične preobrazbe tako imenovanega aktivnega moškega; in sedaj je ta zasmehovana vulgarnost zagospodovala na samem oltarju njegovega zglednega zakona.

»Od kod … od kod … ta smrad?« bi Manfred rad na vso moč zavpil svojo obsodbo, a kar je prišlo iz grla je bilo mnogo bližje stokajoči tožbi obupanca.

»To je … to je … verjetno novi mehčalec za perilo …«

Srepo se je zagledal vanjo, ona pa se je izognila njegovim očem in z rahlo napetostjo okoli ust odsotno gladila rjuho. V istem hipu je bilo moč v njegovi stenski omari zaslišati rahel premik in Gizela je s prikritim pogledom šinila proti njej in nato proti Manfredu. Nekoliko se je usločila, kot žival, ki se pripravlja na skok, roka ji je zastala, iskala je novih besed. Tudi njen novi mehčalec očitno ne bo uspel zmehčati te zagate.

Manfreda je že drugič ta dan prešinilo spoznanje o poniževalni nesmiselnosti usodnih trenutkov in znova se ga je lotila slabost v trebuhu ter občutek padanja z bistveno razliko, da ga pred pristankom v tej godlji ne bo zaščitila nobena varovalna vrv in je dokončno neizogiben. Z obrazom, na katerem sta se mešala gnus in bolečina, je krenil proti vratom.

»Oprosti, oprosti mi, ampak … kaj morem … danes to počnejo vsi …« se je v izbruhu potlačene panike Gizela pognala za njim in ga hotela zgrabiti za roko, ki jo je s studom odtegnil.

»Bila sem neumna … samo poskusiti sem hotela … in … in … če bi že rad vedel …sploh mi ni bilo všeč …« je v obupu potresavala s svojimi kodri, čemur je sledil nov, tokrat še bolj slišen premik v omari, ki je vsaj za Manfreda vseboval skoraj da protestni podton.

»Ne bodi tak, no, daj mi samo pet minut, da tistega vržem ven … in se nekoliko uredim in vse bo tako kot prej … kakor da ni bilo prav nič …«

»Kakor da ni bilo nič ….« je zazvenelo skozi Manfredovo zavest in oklenil se je tega klica kot najprimernejše, morda edine, iztočnice za svoje nadaljnje ravnanje. Natanko tako je, vse je bilo le nič in sedaj bo lahko pričel popolnoma na novo, iz čiste ničle. V veži si je nagloma nataknil čevlje in pospešil proti avtu.

Med divjim speljevanjem je v vzvratnem ogledalu še ujel podobo Gizele, ki je pritekla izza žive meje na cesto in se bolščeč za njim z obema rokama osupla držala za glavo, kakor da ne verjame, da je bila sposobna uprizoriti tako mizerno družinsko afero.

Danes bo torej obrnil povsem novo stran v notesu svojega življenja, spremenil bo vse, kar je le mogoče spremeniti, se znebil moteče preteklosti, kakor tudi teh pološčenih čevljev, v katerih se zrcali puhlost njegove pedantnosti. Burno si jih je snel, zbrcal iz prostora s pedali, potem pa odprl okno in jih zagnal daleč stran ter z zadovoljstvom poslušal, kako so odskakujoč po asfaltu zaplesali svoj poslednji groteskni step.

Najprej bo poskrbel za takojšnjo ločitev, stanovanje bo nemudoma prodal, se preselil v katero obalnih mest, zaživel svobodno, nobene pisarniške utesnjenosti in rutine več. Zaradi vetra iz polodprte šipe ga je pričelo mraziti, zazrl se je v kurjo polt na svojih lakteh in stegnih, smehljaje ugotovil, da vstopa v svoje novo življenje takšen, kot je prišel na svet, skoraj nag.

Zavil je proti nonstop odprtemu nakupovalnemu kondominiju, se začutil domala kakor kak premražen, polgol romar na poti v svetišče edinega boga, ki za majhen denar izpolnjuje velike želje in iz čigar sočutno odprtega srca švigajo žarki odrešilnih črtnih kod. Kupil si bo novo obleko in prekrasne mokasine, ki jih ne bo treba nikoli loščiti in ne bodo zrcalili njegove ujetosti, pač pa ga mehko ponesli v svobodo. Nabavil bo tudi vse ostalo, kar potrebuje za svojo prvo svobodno noč v hotelu. Parkiral je pred gigantsko stekleno steno katedrale konzuma, ki je v gosto predmestno noč projicirala svojih nešteto vabil in obljub, ter olajšano vstopil.

Ko je blagajničarka zagledala bosonogega čudaka v samih spodnjicah z zlato obrobljeno listnico, ki je najverjetneje pripadala kakšnemu premožnežu, je naglo pritisnila na rdeč alarmni gumb za varnostnika in medtem ko se mu je ta, potem ko je dvignil roko, naj se nemudoma ustavi, že ves namrščen odločno bližal, je Manfreda obšlo za trenutek skorajda rahlo obžalovanje, da je zavrgel svoje bleščeče čevlje in svojo sijajno eksistenco. In vendar ne za dlje kot za en sam, samcat trenutek.