V ranem jutru je nad glavnim mestom Kameruna sijala tesnobna svetloba. Med vožnjo proti železniški postaji je Markov taksi zdrsnil mimo prizora, ki je tesnobo še stopnjeval: v polkrogu mrkih ljudi je na tleh ležalo truplo majhnega črnca srednjih let. Na temenu mu je zijala krvava rana. Očitno ga je ponoči nekdo ubil. Ta prizor, v resnici poblisk, se je v okviru avtomobilskega okna spremenil v živo sliko, kakršne so v sedemnajstem stoletju ustvarjali Flamci. Policist, ki je koračil proti truplu, je sliko dopolnil. Potem je vse potonilo v ozadje, v preteklost. Toda slika se je vtisnila Marku v možgane, razrastla se je v bolečo slutenjsko moro.

Na postaji ni bilo ne vlaka ne prodajalca vozovnic. Sredi čakalnice je na afriški rogoznici sedelo svetlolaso evropsko dekle in se naslanjalo na velikanski nahrbtnik. Marko je stopil k njej in jo po angleško pozdravil. »Nisem Angležinja,« je rekla. »Nizozemka sem, iz Amsterdama.« Z možem sta pravkar pripotovala iz Duale, zaradi počene gume z deseturno zamudo. Z avtom sta se pripeljala čez Saharo, ker pa jima je zmanjkalo denarja, sta avto prodala in zdaj potujeta nazaj proti severu. Rada bi prišla v Čad in od tam v Sudan, potem po reki Nil do Kaira in domov.

Moža ni bilo ob njej, očitno je odšel na stranišče. Marko je dekletu zaželel srečno pot in se pognal proti blagajni, ki se je prav kar odprla.

Skozi gnečo afriških potnikov se je prebil do okenca. To pa ni pomenilo, da je na vrsti, kajti roke so kot lovke hobotnice segale z leve in desne, celo čez ramena in glavo, in molele denar za karte skozi stekleno režo. Bla­gajnik je videl, da je Marko na čelu vrste, a še na misel mu ni prišlo, da bi ga vprašal, kaj želi. Marko je vedel, kaj mora storiti; spomnil se je podobnega prizora v očetovi nedokončani knjigi. Ko mu je čez ramo segla naslednja roka, ji je bankovec potegnil izmed prstov in ga vrnil lastniku, ki je stal za njim.

»Po vrsti,« se je prijazno nasmehnil namrgodenemu možaku. Blagajniku pa: »Enosmerno za Ngaoundre, prvi razred.«

Potnikov, ki so se zbrali na peronu, ni bilo več kot trideset. Temu primerno je motorni vlak, ki je prigrčal s stran­skega tira, imel le štiri vagone. Prvi razred je bil v prvem, toda sedežev je bilo malo, kajti tretjino vagona je zavzemal dizelski motor z vozačevo kabino. Na repu je bil bar z zaboji piva in oranžade. Sedeži so bili prevlečeni z usnjem, imeli so naslonjala za roke in podporo za glavo.

V začetku je kazalo, da bo Marko v prvem razredu sam. Nizozemka se je z možem očitno odločila za drugega, čeprav ju ni videl, da bi vstopila. Pravzaprav ju sploh ni videl med čakajočimi na peronu. Se je njen mož izgubil, se kje zamudil? Toda prišli so drugi potniki: elegantno oblečen mlad črnec, ki je izvlekel revijo Afrique in jo začel brati, mlad zakonski par z otrokom, neobrit suhec v svetlo modri tuniki in z umazano muslimansko čepico na glavi, ki je takoj položil noge na sedež pred sabo, in živčen fant, ki se je usedel pred Marka in začel kaditi.

Ko so odgrčali s postaje in se že po dveh minutah zarili v zatohlo džunglo, se je prikazal debel in oblasten sprevodnik. Odkril je, da fant in musliman sploh nimata vozovnic za prvi razred. Fanta je pri priči nagnal, muslimanu pa je dokaj ostro povedal, naj plača ali pa se pobere. Musliman se je nekaj časa obiral, a nevljudni sprevodnik se je vrnil in zavpil: »Nazaj! V drugi razred! Nazaj!« Musliman se je umaknil brez besede.

Ropot koles je spominjal na škrtanje: kot da se po tiru premika renčeča kovinska mačka. Po enotirni progi so se zibali skozi džunglo, ki jih je obdajala z obeh strani: mirna, vlažno zatohla gmota rastlinja, trave, neskončno visokih dreves, grmovja in ovijalk. Kljub bližini se je Marku zdela odmaknjena. Tu in tam se je zasvetil potoček ali pa je zasijalo pobočje, na katerem je čepela skupina kočic. Kljub zelenju je imelo vse rjavkast, izsušen videz: lesene kolibe, leseni plotovi, iz trave spletene strehe. Od džungle sposojen material je v tropski vročini trohnel in razpadal. Niti rdečkasta prst ni vzbujala vtisa trajnosti.

Potniki so zadremali. Tudi Marko se je pogreznil v spanje. Niso se dosti ustavljali. Tu in tam je nekaj ljudi izstopilo, nekaj jih je vstopilo.

Skozi drevje, grmovje in goščavo se je plazila noč. Proti večeru se je bar v zadnjem vagonu napolnil z možmi iz drugega razreda, ki so s takšno ihto praznili steklenice piva, da so kmalu začeli vreščati. Prazne steklenice so se kotrljale pod sedeži. Spet je odpovedal motor, spet ga je mehanik popravil, spet so rohneli naprej. Vzpenjali so se više in više, na planoto Adamoa, kjer se je drevje redčilo in postajalo nižje. Na gričih, pobočjih in v travnati praznini, ki jih je spremljala, so se pojavile velikanske, čudno oblikovane skale.

Prišla je noč, na vlaku pa ni bilo luči. Ngaoundere, ki bi se moral približati že ob petih, je ostajal v daljavi. Vlak je grčal in rohnel, sprevodnik in potniki so pohajkovali po vagonu in pobliskovali z žepnimi svetilkami. V baru, kjer še vedno ni zmanjkalo piva, so pijani dedci razpravljali tako glasno, kot da so na pol gluhi, in tako prepirljivo, da je Marko pomislil: vsak čas se bodo zabliskali noži. Neki možiček je vsake tri minute na ves glas zavrisnil. Ob osmih so še zmeraj rohneli čez visoko planoto. Tu in tam so pred njimi zamigetale luči, a ko so se pripeljali do njih, so bile samo vaške brlivke.

Na cilj so prispeli ob devetih zvečer. To je bil najbrž rekord. Ko je po tej progi potoval oče v družbi svoje sopotnice, je vlak dosegel Ngaoundere šele opolnoči.

Hotel Transcam pa je bil res takšen, kot ga je oče opisal. Spominjal je na nekaj, kar je padlo z neba ali prifrčalo iz Evrope: oglata betonska zgradba z balkoni in velikanskimi okni, z barom in naslanjači v sprejemni avli, s cenami, ki so bile nesramno visoke: petnajst funtov za sobo, funt za kozarec kokakole. Iz zvočnika ob postelji so polzeli francoski šansoni. Ko je Marko prišel iz kopalnice, ga je za trenutek obšlo, da je v Belgiji ali Franciji. Tudi njemu ni bilo jasno, kaj počne tak hotel na skalnati kamerunski planoti. Morda je kdo sprevidel, da je Ngaoundere vmesna postaja med severom in jugom. Kdor pride z juga, si mora tu odpočiti, zakrpati gume, zamenjati olje, če ne kar avto. Kdor pride s severa, prav tako. Tukaj se neha železnica, ki pelje čez Kamerun.

Toda hotel je bil prazen. Kdor koli ga je zgradil, je naredil napako.

Po skromni večerji v hotelski restavraciji se je Marko vrnil v sobo in se lotil svojega obreda. Rad je imel obrede, svojo ljubezen do njih je podedoval po mami, kajti oče jih je sovražil bolj, kot je sovražil praznike. Najbolj je sovražil rojstne dneve. (»In potem se čudimo,« je nekje zapisal, »da Srbi kot svoj nacionalni praznik praznujejo poraz na Kosovem polju. Mi, ki vsako leto praznujemo dejstvo, da smo za 365 dni bliže smrti.«)

Obred, ki ga je Marko opravljal vsak večer pred spanjem, mame ne bi navdušil. Ko je v torbi, za katero je mislil, da je njegova, odkril trideset ženskih hlačk (ene za vsak dan v mesecu), se ni mogel premagati, da ne bi vsega zložil na posteljo v hotelski sobi in si skušal predstavljati žensko, ki je vse to prinesla v Afriko. Se je sem preselila? Je bila tako obsedena s higieno, da je morala imeti na sebi sveže hlačke vsak dan? Gotovo jih ni natančno preštela, ničesar ne bi pogrešala, če bi ene manjkale. Izbral je bele čipkaste, vanje je bil uvezen anagram SP. Stlačil jih je v svoj nahrbtnik in potem nanje pozabil. Dokler ni še isti večer v recepciji hotela naletel na Petra in dve uri pozneje v njuni sobi na Silvijo.

Takrat je seksi hlačke z anagramom povezal z njo. In kadar koli je pred spanjem hlačke položil poleg sebe na posteljo, si je predstavljal, da leži Silvija poleg njega. V petih minutah njunega srečanja se mu je vtisnila v spomin kot najbolj seksi ženska, kar jih je dotlej srečal v živo. Gledal in otipaval je njene hlačke in si predstavljal, da je z njo stisnjen v zasopel in krčevit objem.

Hlačke so ga tako prevzele, da sploh ni opazil lepih črnk, ki so vsak dan hodile mimo njega, mu stregle, se mu nasmihale na cesti, potovale z njim v natrpanih avtobusih, ga skušale zapeljati v barih. Pri vsaki si je skušal takoj predstavljati njeno spodnje perilo. In na vsaki je takoj zagledal bele čipkaste hlačke z anagramom SP.

Vsak večer pred spanjem si je z levo roko na svoji trofeji in z desno okrog nabreklega uda užitek stopnjeval z ugibanjem, kaj bi lahko anagram pomenil. Silvija Peter? Seksi pička? Super pička? Srhljiva pornografija? Spolne potrebe? Seksualna podjetnica? Stalno pripravljena? In še in še.

Večer za večerom je izumljal nove kombinacije, najprej v slovenščini, potem v angleščini, in zdelo se mu je, da rešuje križanko svoje neizživete sle, ki bi jo lahko dokončno rešila šele Silvija. Če bi naneslo, da se kdaj srečata. In če ga ne bi sklofutala, ko bi ji povedal, kaj je ukradel iz njene torbe. Ampak ona je prebrala nedokončano knjigo! Skoraj prepričan je bil, da je to storila. Ali ni bil to večji vdor v osebno intimo kot kraja hlačk?

Proti koncu obreda, tik pred izbruhom, ki se je pripravljal s stopnjevanjem napetosti v trzajočih živcih, je Marko zaslišal, da nekdo trka na vrata sobe.

»Fuck!« je zasopihal – in se zavedel, da je to tisto, kar bi moral početi namesto tega, česar ni uspel dokončati. Vstal je, potegnil nase hlače, ki jih je bil pustil kar na tleh, nekoliko je počakal, da bi ud, ki mu ni bilo dano, da se izprazni, vsaj napol uplahnil, potem je šel k vratom in jih odprl.

Na hodniku je stala mlada Nizozemka, s katero je izmenjal nekaj besed na železniški postaji v Jaundeju, dekle s krtačo kratkih svetlih las, ki mu je nazadnje, ko sta se videla, reklo, da čaka na moža. Brez zadrege si je ogledala njegov torzo (pozabil si je obleči srajco). Opazil je, da mu je čez rame pokukala v sobo, verjetno je na zmečkani rjuhi zagledala hlačke.

»Kako si prišla do sem?« je vprašal.

»Z vlakom,« je rekla. »V drugem razredu. Ti si bil v prvem. Hotela sem k tebi, pa mi sprevodnik ni pustil.«

»In tvoj mož?«

»Moj mož?« se je začudila. »O, moj mož!« se je nenadoma spomnila. »Odločil se je, da bo nekaj časa potoval sam. Kar se mene tiče, je bila to pametna odločitev.«

»In?« je vprašal Marko, ki se ni mogel domisliti ničesar drugega.

»Oprosti, če motim.« Še enkrat se je ozrla mimo njega v sobo. »Si sam?«

»Še preveč,« je rekel Marko.

»Jaz tudi,« je planila. »Pa nočem biti, ker me je strah. Rada bi nekaj pojedla, pa ni v restavraciji žive duše. Greš z mano?«

»Sem že povečerjal,« je rekel Marko. »Lahko pa kaj spijem. Pridem čez nekaj minut.«

Zaprl je vrata, pospravil hlačke, si oblekel srajco, si v kopalnici uredil lase, si premislil in si oblekel drugo srajco, manj zmečkano, potem je odšel po hodniku in po stopnicah navzdol v restavracijo. Šele zdaj je začutil, da se njegova vzburjenost še ni polegla. Ko je šel čez prazno restavracijo proti dekletu, ki se je, bog ve zakaj, usedla k mizi v najbolj oddaljenem kotu, je pomislil, da bo vzburjenost zdaj po vsej verjetnosti projiciral nanjo. Prisedel je in jo pogledal: imela je velike rjave oči in široke, čutne ustnice, njen obraz je bil bolj seksi kot lep, pa tudi sicer je njeno vitko, precej prsato telo oddajalo znake, ki so bili, premišljeno ali ne, izzivalni. Spomnil se je, kako zapeljivo je migala z boki, ko se je pred vrati njegove sobe obrnila in odšla po hodniku. In kako se je, preden je zavila proti stopnicam, ozrla čez rame, da bi videla, ali gleda za njo. In se nasmehnila, kot bi hotela reči: »Nisi se mogel premagati, kaj?«

Kljub temu se je Marko odločil, da ne bo podlegel njenemu vplivu. Vsaj ne takoj. Bila je pet ali šest let starejša od njega, tam okrog trideset jih je imela in ni bila več mladostno sveža, bila je že kar zrela in samozavestna, čeprav samo, kot se je zdelo, glede svojega videza, kajti sicer je ustvarjala vtis, da je rahlo izgubljena. Pa tudi to ne ves čas, kajti izraz njenih potez, na poseben način nedefiniranih, neujemljivih, se je ves čas spreminjal, kot bi sporočal: »Nikar ne misli, da sem to, kar se zdi, da sem.«

Enigma, je pomislil Marko. Ženska, ki uživa v tem, da izziva.

Prišel je natakar in oba sta naročila pivo.

»Ne boš jedla?« je vprašal Marko.

»Mogoče pozneje,« je rekla. Angleško je govorila z rahlim naglasom, ki ga Marko ni znal prepoznati, zanesljivo pa ni bil nizozemski. »Kako ti je ime? Jaz sem Monika.«

»Marko,« je rekel. »Iz Ljubljane. A veš, kje je to?«

Marku se je zdelo, da se je zdrznila. Ali pa je bila to le ena njenih izraznih metamorfoz? Segla je po kozarcu in srknila pivo. »Vem. Pred časom sem slučajno srečala mlado žensko, ki mi je zaupala, da je potovala po Afriki s slovenskim pisateljem. Podarila mi je celo njegovo knjigo. V angleščini. Nekomu sem jo posodila. Naslov je bil, čakaj, da se spomnim …«

»White Rider, Black Horse?« ji je pomagal Marko.

»Tudi ti si jo prebral?«

»Kako pa je bilo ime tej ženski?«

»Ni mi povedala. Srečali sva se na poti, skupaj sva preživeli dan, mogoče dva, nekje na Zlati obali v Gani, jaz sem ravno prišla, ona je odhajala. Ni bilo nič posebnega, povedala mi je par stvari o sebi, dala mi je knjigo, da bi se je znebila, imela je preveč prtljage.«

»In, si prebrala knjigo?«

»Samo nekaj strani. Ni me dovolj pritegnila. Raje berem romane. Mnenja imajo vsi, tudi najbolj neumni. Doživetja imajo le tisti, ki si upajo živeti.«

»Hočeš reči, da je bil avtor knjige neumen?«

»Ne!« je vzkliknila. »Zakaj me narobe razumeš? Knjiga je prav gotovo dobra. Ampak dobra je tudi Britanska enciklopedija, pa je zaradi tega ne berem z navdušenjem.«

»Skratka, knjiga ti ni bila všeč.«

»Glej,« je rekla, rahlo nestrpno. »Se lahko sama odločim, katere knjige so mi všeč in katere ne? Zakaj tako braniš avtorja, a sta v sorodu?«

Marko se je odločil, da bo o tem molčal.

»In kaj ti je rekla ta ženska o svojem sopotniku?« je vprašal.

»Se ti spomniš, kaj ti je kdo mimogrede povedal pred tremi leti?«

Marko je moral priznati, da ne.

»Raje mi povej kaj o sebi. Zakaj te zanima Afrika?«

»Pripravljam diplomo o evropskem videnju črne celine skozi oči evropskih popotnikov.«

»Potuješ s ciljem, torej.«

»Ti ne?«

»Jaz se potepam. Cilje sem pregnala iz svojega življenja. Nikoli mi niso prinesli nič dobrega. Zdaj potujem zato, da bi kaj doživela. Igram se z možnostmi in priložnostmi.«

»Za kaj takega je treba imeti denar,« je rekel Marko.

»Zelo malo,« je rekla. »Morda še manj.«

»Kaj pa prihodnost?«

»A nisi opazil, da vedno pride, tudi če o njej ne razmišljaš? In da nikoli ni takšna, kot si pričakoval?«

»Mogoče res, ampak jaz si ne morem zamisliti življenja brez ciljev.«

»Kadar jih imam, sem žalostna. Vem, da jih ne bom dosegla. Vedno se moram sprijazniti z manj, kot mislim, da si zaslužim. Zato raje ničesar ne pričakujem.«

»Mene bi to ubilo,« je rekel Marko.

»Ker si nasedel.«

»Čemu?«

»Veri, da stvari niso vredne zaradi tega, kar so, ampak zaradi tistega, kar bodo nekoč postale. Vedno jutri. Nikoli danes.«

»Zveni kot new age,« je rekel Marko.

»Nonsens,« ga je ostro zavrnila. »Zveni kot filozofija. Sploh pa, a je pomembno, kako stvari zvenijo? A ni pomembnejše, kaj v resnici so?«

»Očitno so zame nekaj drugega.«

»Ti hočeš biti dejaven. Doseči stvari. Doseči priznanja. Mogoče priti do pomembnih spoznanj. Razumeti. Vse to so cilji, ki zahtevajo akcijo. Ta prinese tolažbo. Kadar ne vemo, kaj bi, si rečemo: Gremo v akcijo! Kaj je narobe s kontemplacijo?«

»Ker je prevečkrat le drugo ime za lenobo?«

»Pa naj bo lenoba! Skozi vso zgodovino so razsvetljeni ljudje na delo gledali kot na sramoto. Delo so opravljali sužnji. Šele z idejo napredka se je pojavila vera, da moramo vsi valiti svoje skale proti vrhu hriba. Znova in znova.«

»Kaj pa počneš?«

»Nič.«

»V mislih imam tvoj poklic.«

»Moj poklic?« Zasmejala se je in pokazala dve vrsti belih zob. »Hazarderka sem. Igram, ker uživam v igri. Homo ludens. Bi morala reči homina?«

»Življenje brez namena je življenje brez pomena.«

»Oh,« je zmajala z glavo. »Kakšna škoda, da me ne želiš razumeti.«

»Trudim se,« je rekel Marko.

»Glej,« je rekla in se nagnila čez mizo proti njemu. Desno dlan mu je položila na hrbet leve roke. Dotik je občutil kot majhen električni šok. »Kako si rekel, da ti je ime?«

»Marko.«

»Poslušaj, Marko,« je odmaknila roko in se nagnila nazaj. »Na kratko ti bom opisala, kaj sem in kdo sem in česa v meni ne smeš iskati. Prav? S tem ti bom opisala tudi razliko med nama.«

»Prav,« je rekel.

»Recimo, da sva ribiča. Tvoj cilj je, da ujameš čim več rib. Meni je dovolj, da uživam v ribarjenju. Recimo, da sva popotnika. Tvoj cilj je, da čim več vidiš, srečaš čim več ljudi, odneseš domov čim več fotografij in spoznanj. Meni je dovolj, da se predajam trenutkom, ki sestavljajo mojo pot. Ti izžemaš izkušnje, da bi iz njih izcedil kar največ, in jih zadušiš, preden si jih sploh doživel. Meni je dovolj, da se stvari dogajajo, zato se počutim, kot da so dogodki jaz in se življenje pretaka skozi mene. Recimo, da sva zmedena, tako kot večina ljudi dandanes, in naju mika duhovnost. Ti verjameš, da je treba najti smisel življenja. Jaz vem, da se moram smisla življenja osvoboditi. In sem se. Svobodna sem, Marko. Življenje je igra. Pridi z mano, igrajva se.«

»Kako?« je vprašal.

»Potujva skupaj,« je rekla in lesk v njenih očeh je bil skoraj prošnja. »Izdelajva si scenarij za potovanje naprej in se mu skušajva vsak dan čim bolj izneveriti. Si predstavljaš, kako zanimivo bo?«

»Saj ne misliš resno,« je rekel.

»Popolnoma.«

»Ampak jaz grem proti severu, obiskati moram nekatere kraje, srečati nekatere ljudi, ne morem se odpovedati namenu poti.«

»Grem s tabo.«

»Zakaj?«

»Všeč si mi. Vem, da ne boš verjel, ampak že v Jaundeju, ko si me prišel pozdravit, sem si rekla: tega fanta bi jaz imela. Nisem nameravala prenočiti v tem hotelu, sledila sem ti s postaje, in ko sem videla, da greš sem, sem si rekla: zakaj pa ne? In zdaj sem tukaj. Lahko me naženeš, če hočeš, lahko pa greva v tvojo ali mojo sobo in se spoznava pobliže, po biblijsko, kot se reče. Brez ciljev, brez pričakovanj. Preprosto, po živalsko.«

Marko je dvignil roko in si jo nagonsko položil na vrat, da bi zakril udarce srca, ki jih je čutil v grlu in so bili čedalje močnejši.

»Zakaj se norčuješ iz mene?« je vprašal, skoraj prepričan, da je to res.

»Marko,« je rekla, »mlad si in neizkušen – in to mi je všeč. Verjamem, da si imel odnose s celo vrsto prijetnih dolgočasnih deklet, saj si lep, zelo lep. Ampak zdaj si v Afriki. In srečal si mene. Tej kombinaciji se boš težko uprl. Razmisli. Jaz grem zdajle v sobo, številka dvanajst, dve naprej od tvoje. Slekla se bom, ugasnila luč in te počakala na postelji. Ne bom zaklenila.«

Dvignila se je in odšla proti izhodu. Marko jo je spremljal z očmi, dokler ni dosegla vrat. Tam se je ozrla, da bi videla, ali gleda za njo. Nekaj v njegovi drži ali v njegovem izrazu jo je spravilo v smeh. Z roko si je pokrila usta in odšla po stopnicah.

Ni ugasnila luči. Zagledal jo je takoj, ko je vstopil. V kolenih je začutil mehkobo. Vabljivo zleknjena na rjuhi je iztegnila roko in rekla:

»Pridi, fantek.«

Ko je Monika po dogodku spokojno zaspala, se je Marko vrnil v svojo sobo in potegnil iz torbe očetovo nedokončano knjigo. Spomnil se je, da je na nekem mestu prebral, kako se oče pripravlja na prvi spolni odnos s svojo sopotnico. Preden se loti opisa dogodka, pa razmišlja o naravi spolnega akta in se sprašuje, ali smo mi tisti, ki imamo seks, ali pa je seks tisti, ki ima nas.

Med lahkotnim razglabljanjem je navedel povzetek zabave iz Platonovega Simpozija, na kateri so gostje tekmovali, kateri bo predstavil najboljšo teorijo ljubezni. Aristofan je opisal starodavni mit, po katerem je bil vsak človek na začetku okrogla celota, z dvojnim hrbtom in zaokroženimi boki, s štirimi rokami in nogami in z dvema enakima obrazoma, obrnjenima na skupnem vratu vsak v svojo smer. Ti ljudje so se Zevsu zdeli preveč popolni, preveč nevarni njegovi oblasti, zato jih je dal razsekati na pol. Vse od takrat se skušajo razklane polovice znova združiti in zlepiti fragmente v celoto in seksualni spoj jim da kratkotrajni občutek, da jim to uspe. Spolna sla je torej hrepenenje po tem, da bi se vrnili v izgubljeni raj celovitosti, zdravja in trajnega zadovoljstva.

Ampak, se je oče razjezil na Aristofana, ali to ne pomeni, da si želimo seksati sami s sabo, s svojo drugo polovico, ki naj bi bila enaka? Ali ni to še hujše od brezplodnosti masturbiranja, pri katerem nas popolne neumnosti odreši vsaj domišljija? Drugost, drugačnost ljubljenega obraza je potem samo krinka, za katero se skriva naš lastni obraz, in vse, kar je v ljubezenskem partnerju izvirnega, njemu lastnega, predstavlja oviro, saj nas partner zanima samo kot sredstvo poti nazaj k sebi.

Ne, gospod Aristofan, je zapisal Igor Hladnik, tako ne bo šlo! Ponudil je svojo teorijo. Spolna sla, je zapisal, je boj proti smrti, boj za večnost, ne dveh, ki se ljubita, kajti onadva bosta umrla (že orgazem, »petit mort«, je eden od obrokov umiranja), ampak za večnost njunih skupnih naslednikov, ki se bodo morali boriti za svojo večnost na podoben način, v znoju in vročici ljubezenskega objema.

In kakšno vlogo igra pri tem ljubezen? Tukaj Igor Hladnik ni imel odgovora, ki bi si ga upal kar tako zapisati. Tukaj si je upal zabeležiti samo misel, da bo treba o tem še razmisliti, kajti »ljubezen in seks nista nujno eno in isto, kadar pa sta združena, predstavljata skrivnost, ki jo lahko vsaj do neke mere razjasni samo religija«.

V nedokončani knjigi je Igor Hladnik začel z opisom poti po sledovih svojih prejšnjih poti in zapiski so bili prepričljivo verodostojni; bili so skrbno, domiselno izpisani dokumenti o resničnih dogodkih. Potem je, nekje na sredini ali morda že prej, prešel v postopno mitologiziranje doživetij, ki sta si jih s sopotnico nabirala med potjo. Obogatena z domišljijskimi dodatki so začela spominjati na roman. Še več, v knjigo so se začeli vtihotapljati odlomki iz očetovih drugih, že objavljenih knjig, ki so, bolj ali manj prilagojeni, v novem kontekstu zaživeli novo, drugačno življenje. Postali so nova zgodba.

Skladno s prepričanjem, da prozna dela niso statični artefakti ali enkrat za vselej zaključene enote, ampak prenosljivi drobci avtorjeve celotne literarne produkcije, stranski tokovi, ki se stekajo, enkrat tako in drugič drugače, v domišljijske verzije doživete resničnosti, je Igor Hladnik narativne potočke zlival v vedno nove potoke in reke, jih pretakal iz potoka v potok, iz reke v reko, nikdar pa jim ni dovolil, da bi se zlili v jezero, v katerem bi obtičali, kajti od vsega na svetu se je najbolj bal statičnosti, ne samo v literaturi, tudi v življenju. Zanj je bilo življenje gibanje, mirovanje pa smrt.

Na trenutke je Marko pomislil, da bi očetova nedokončana knjiga morala ostati nedokončana, saj se reka pripovedi, ki vsebuje v tok prelito življenje, ne more ustaviti sama, zajezi jo lahko samo zunanja sila, smrt. Seveda ga je najbolj od vsega zanimalo, zakaj je oče izginil, medtem ko je tipkopis po neobičajnih poteh prispel do njega. Je oče hotel, da pride do njega? Kot zadnje darilo sinu? Kot poskus odgovora na vprašanje, zakaj je tako nenadoma zapustil otroka in ženo, ki ju je imel rad, zelo rad?

Toda v tekstu je Marko zaman iskal odgovor, saj je bila to ena redkih očetovih knjig, v kateri je nastopal kot človek brez preteklosti, kot arhetipski popotnik, premišljevalec in pustolovec, ki se je spuščal v nevarne situacije v želji, da bi se kaj zgodilo. Da bi utekel otožnemu dolgočasju, ki se je razraščalo v njem in ga je vse bolj eksplicitno omenjal. Kot da bi hotel izzvati svet. Kot da bi kričal: »Daj mi vse! Dovolj imam te praznine!«

Želja, da pobegneta iz sveta banalnosti, je bila še bolj izrazita pri njegovi sopotnici. Ta ga ni le zvito spodbujala, ampak na trenutke kar silila, da se spuščata v tvegane zveze in posle, pri katerih ni bilo mogoče predvideti, kako se bodo končali. In prav zlahka bi se končali slabo.

In so se, vsaj za očeta.

In ona, kje bi utegnila biti? Na poti sta srečevala veliko ljudi, domačine in belce, ki so v Afriki delali za tuje organizacije, bogataše in reveže, vplivne politike in nepismene preprosteže, kozmopolitske meščane in podeželske razbojnike. Vsi so bili zanimivi zanj ali zanjo, največkrat za oba. Prenočevala sta v razkošnih palačah uspešnih podjetnikov in v vaških uticah skupaj s kokošmi in kozami; enako suvereno in okolju primerno sta se gibala med ugledneži in služabniki, med lepimi in grdimi, med pametnimi in neumnimi; kot da želita doživeti, morda pogoltniti celotni spekter človeškosti. Skoraj vsako jutro sta se v postelji spraševala: je še kaj, česar nisva poskusila? Kot da sta napovedala vojno življenju. Hotela sta si ga pokoriti globalno in v podrobnostih.

Kljub slikovitim opisom pa je nedokončana knjiga ostala velika uganka. Oče je že na začetku zapisal, da »so dogodki resnični in hkrati izmišljeni, da opisani kraji obstajajo ali pa ne, da osebe, ki so v knjigi opisane, nimajo pravih imen, da se hoteli res tako imenujejo, ni pa nujno, da sta prenočila v njih in ne kje drugje; da je knjiga opis potovanja, ki se je res zgodilo, ne pa nujno dvema, ki sta v knjigi opisana; da je knjiga spletena okoli skrivnosti, ki bo vsaj nekaj ljudi premamila, da se skušajo dokopati do nje, in da bo tisti, ki mu bo to uspelo, nagrajen izdatneje, kot si upa predstavljati«.

Evald Flisar, eden najuspešnejših slovenskih pisateljev, avtor znamenitega Čarovnikovega vajenca, ki je pred kratkim izšel tudi v zgoščeni stripovski obliki, bo v teh dneh pri Mladinski knjigi izdal svoj novi roman Na zlati obali. Delo, postavljeno v skrivnostne temine afriške pokrajine (Flisar je svet prepotoval podolgem in počez) in labirinte človeške duše, ki jih tovrsten eksterier rad porodi, bo z zaščitnimi znaki Flisarjevega pisanja – trdna struktura, močno filozofsko zaledje, tekoč dialog, veselje do podrobnosti in čut za presenečenja – močan tekmec v nagradnem književnem maratonu leta 2011.