| Mirana Likar Bajželj: Nadin prt | | Natisni | |
| Prispeval Uredništvo |
| Torek, 30 November 2010 10:16 |
Še enkrat vam v branje ponujamo zmagovalno kratko zgodbo Mirane Likar Bajželj Nadin prt. V naslednjih mesecih se obeta z zmagovalko tudi intervju, že danes pa jo lahko ujamete na večeru LUDa Literatura: danes zvečer (ob 21.30) si bo v klubu Gromka na Metelkovi v Ljubljani bralni oder delila z Urošem Sadkom in Goranom Vojnovićem. Mirana Likar Bajželj: NADIN PRT Zajebano, si misliš, ko stopaš po gladkem, spolzkem pa bleščečem tlaku in pod tankimi usnjenimi podplati čutiš vsak stik med kamnitimi ploščami. Strah te je, da se boš zapletla v obleko, ki je nisi vajena. Če se zapleteš, bo to znak, če se ne, pa tudi, cela ulica je nekako izbočena, zaradi strahu, odtekanja deževnice ali časa, zaradi nečesa že. Še pred nekaj meseci bi ta trenutek opisala z besedo paradoksalno, zdaj pa je ta beseda še z nekaterimi drugimi obtičala nekje zadaj, nekje v času. Povej mi, katere besede uporabljaš, pa ti povem, s kom se družiš in kaj si. Še si lahko premisliš, kljub temu, da svet v zadnjem letu pospešuje iz meseca v mesec, iz tedna v teden, iz dneva v dan, danes pospešuje iz ure v uro, le še na to lahko misliš, da časa ni več in kako je vse to zajebano. Pred tabo je rdeče-belo-modra zastava s šahovnico, najbrž je kakšna tudi kje zadaj, da ne govorimo o tistih, ki so ostale v parkiranih avtomobilih, okoli zastave so najeti glasbeniki, ki pojejo o naši lepi Dalmaciji, ki jo bomo branili do zadnje kaplje krvi, vsi pojejo z njimi, ob tebi stopa Goran, za tabo pa cel kup ljudi. Vsi tvoji domači so tukaj in točno veš, kaj si mislijo, ta temperatura ni za nas, prevroče je. Pomešali so se med Goranove, rjavi, zeleni in omledno pastelni odtenki med črnimi, modrimi in pisano modernimi, tvoji so navajeni biti bolj doma, najbolj elegantni barvi zanje sta rjava in lodnasto zelena, nekako niso za na te bele vroče kamne, v ta vroč sobotni popoldan, ampak zate bi naredili vse in kar napravi naša Nuša, je zmeraj prav. Ti sploh ne veš, da tvojega očeta v gostilni kličejo Našanuša, ker vsak stavek začne s tvojim imenom. Našanuša, reče in si popravi očala. Tudi Goranovi so se urihtali. Moški so v elegantnih oblekah, na nogah imajo hude italijanske čevlje pa nobenih nogavic. Tudi od tega te boli v žlički. Kakšen svet je to, kjer svečano oblečeni moški ne nosijo nogavic? A so oni normalni? Greste po rivi, v zraku je vonj po soli, ki se meša z vonjem po nafti in, dajmo, priznajmo si, po kanalizaciji. Na tvoji desni so privezane jahte, na njih v brezvetrju kot cunje visijo zastave, tujci na krmah vas gledajo in ocenjujejo. Drobcen človek na italijanski jahti se nategne, podaljša in slika moške. Nekako si splavala gor, pa vse to opaziš, s pogledom greš nad vso to kolobocijo. Lepo se vidiš stopati po stoletnih kamnih, veš, da ti je vroče, bojiš se, da nekaj ni čisto prav, vidiš tudi fotoaparat v Italijanovi mali rjavi dlani. Lahko, da bodo že jeseni kakšni manekeni ledeno bebavih pogledov korakali na modni reviji brez nogavic, dobra finta, koža na kožo, sanjalo se mu bo o teh visokih Dalmoših, zastavah, o tem prizoru. V spomin na ta poletni dan bo manekene napravil v kratke hlače in plašče, v roke jim bo dal zastave, tvoja poroka bo zamrznjena v bizarnih podobah narobesveta. Prekleti pedri, bo nekega dne sedeč pred televizorjem rekel Goran in zamenjal program. Le kje boš takrat ti? Še lani bi tudi ti rekla, lepi, tile Dalmatinci, pa domovinske koračnice pojejo na porokah, zanimivo, zastave imajo s seboj, ni čudno po tem, ko so norci s hribov tako tolkli po njih ... Ampak lani je lani, letos je pa letos in letos to ni več samo eksotika, ki se jo poslika in shrani za sive dni. Zdaj so te zastave nad teboj in pod teboj, vprašanja so zrasla, motajo se ti pod nogami in se množijo, pa ni najboljši čas za rast vprašanj, na katera ne poznaš odgovorov, čeprav v resnici jih, drugače se ne bi počutila tako slabo. V parih dneh se je pojavil še arzenal podob, vsaka je huda po svoje, bliža pa se trenutek, ko se bodo vsa vprašanja združila v eno in tudi odgovor bo le eden. Naenkrat si na primer zagledala Nadin prt, Nado in njene besede ... Gorana ni bilo domov. Dva dni pred poroko ga celo noč ni bilo domov. Rekel je, da gre malo ven, da pride takoj, takoj se je razvlekel do jutra. Njegov telefon je ostal doma, vidiš, tako je v resnici življenje z njim – in sta sedeli z Nado v kuhinji in ga čakali, bolj ko ne molče in tujki. Opazila si, da je prt plastičen in zguljen, dajmo, priznajmo si, tudi umazan. Saj ne, da nisi še nikoli videla plastičnega prta, ne gre za to. Gre za to, da boš živela pri Nadi, Goran ti je to lepo povedal. A ji boš prt, ki je bil zanjo dober toliko let, z mize vlekla ali kaj? Tak bo tvoj dom. Bo tak dom tudi domovina? Nada te je obupana opazovala, skozi cigaretni dim so padle tiste besede, ki so na vse vas vrgle novo svetlobo. Šta da ti kažem, je rekla, pa odatle je izašao, in je z gnusom obupana namignila nekam med svoje noge. Zdaj se sprašuješ, če se to deduje? Z matere na sina? Vedno. Se to še lahko kako popravi? Kaj pa narediš z obupom? Najhujši gib tvoje mame je namig ob besedicah, veš kaj, plus enak obupan pogled, plus enak zamolk. Veš kaj ti je rekla, ko si ji povedala. Veš kaj ... A si za to študirala? A si za to garala? Oči ne bo prenesel. Ponoči je vstajal in hodil poslušat, če še dihaš. Kdo te bo pa tam vzel v službo? Pa ji še polovice nisi povedala. Zdaj sta oči in mami nekje zadaj in se sprašujeta, ali je to, kar se dogaja, res in kaj bo potem. Mami se zelo boji. Lani si ji kazala fotografije s počitnic, na njih so bile tudi smetarke, smetarke so se zdele varna in nevtralna tema, tukaj so osli, tukaj od izstrelkov poškodovana katedrala, pa ženske na smetarskem kamionu, ja, grozno – v Dalmaciji imajo smetarke. Fino se vama je zdelo, da v vajinem svetu vsega tega ni. Tudi tega ne, da bi moški hodili zjutraj domov, pa da bi rekli, dodaj mi, dušo, mineralnu, malo sam popio, in šli brez besed spat, pri tem pa jim ne bi bilo moč zastaviti nobenega vprašanja, ker je odgovor en sam. Jaz sem takšen, veš, kakšen sem, kaj pa zdaj? A ni boljša prva bolečina kot zadnja? Takoj si mu povedala, da si noseča, pa bi lahko počakala in se sama odločila, ampak ti kar naravnost z glavo skozi zid. Bam. A si mislila, da se bo on odločil namesto tebe ali kaj? Saj veš, kako on gleda na življenje. Kar pride, pride. Njemu bo prav vse. Če se odločiš tako, se bosta poročila, če se odločiš drugače, se pa ne bosta. Ampak če se odločiš tako, boš živela tukaj in z njim in z Nado, on ne bo šel nikamor. Vikend ljubice ne bo zamenjal za vikend z ženo. Zdaj zdaj boste stopili v cerkev, zunaj je še polna lukenj, tega še niso popravili, vse bolj te je strah, cerkvena ladja je znotraj vsa nakrancljana z belim tilom in belimi rožami, s tabo so sekunde, v katerih si se odločila, in sekunde, v katerih si si premislila. Iz teh sekund je zdaj tvoje življenje, nabralo se jih je za nekaj, čemur se že lahko reče usoda. Misliš na tistega arhitekta? Ko si ga spoznala, je bil ravnokar ločen. Vedel sem, ti je povedal, vedel, da se to ne bo dobro končalo, že takrat, ko sem se šel poročit na magistrat. Pa nisem imel moči, da bi ustavil poroko, vsi slavnostno oblečeni in našpičeni, darila kupljena, stanovanje opremljeno. Vse bi bilo lažje, če bi poslušal svoj instinkt. Takrat si si mislila, da tebe nikoli ne bi moglo pripeljati tako daleč, da si ti z notranjim glasom eno, pa se poglej zdaj. Še lani ... Zgornji štuk pri starših za začetek, kakšen kolega iz pravniških krogov, ki se bo čez noč prelevil v idealnega ljubimca in čudovitega moža, ob sobotah bosta otroka pustila mami in šla po svoje, pozimi smučat, poleti v Egipt, pravniška ura je toliko in toliko in dan ima toliko pravniških ur, pomnožim z dve ... S tem namenom ste šli na jadranje, kolegi iz službe. Da bi se iz sivine pisarniških ekranov mogoče izrisala kakšna barvna slika, kakšna možnost ... ki je postala nična v trenutku, ko se je po sedmih dneh, nekje na sredi vaših intelektualno ljubezenskih prepucavanj, Goran z rokami naprej po tvoji postelji potegnil proti krmnemu prostoru. Ko se vam je pokvarila naprava za avtomatsko krmarjenje, še tega niste vedeli, da so na koncu postelje v tvoji kabini vratca, za katerimi je spravljena. Edini, ki bi v tem mestu mogoče lahko kaj popravil, je Nadin Goran, so vam rekli v marini, ko ste jim povedali, kako se vam je pokvaril dopust. Samo njega boste težko dobili, on je ob tej uri že na Kornatih. Brez pravega upanja ste vzeli številko. Nimate navodil, nimate konfiguracijske sheme, nimate pojma, je ugotovil in zaplaval po tvojih rjuhah, da bi si ogledal krmilo, ki se mu je zmešalo tako, da je šla jadrnica svojo pot ne glede na to, kaj so moški zgoraj vtipkali na ekran. Morali bi krmariti na roke, lahko bi, ampak kako bi pa potem hkrati pili pivo? Zajebano, je ugotovil, elektronika, to je uvek zajebano, bez šeme mogu samo logikom in dajte mi šrafciger. Po dveh urah je so bile rjuhe mokre od njegovega potu, ampak popravil je. Logika je za hip zmagala. Kje je že tisti hip. Pa zdaj? Zase nimaš navodil, nimaš konfiguracijske sheme, ne razmišljaš več logično. Z veseljem ste mu ponudili pivo. Pil ga je nekako brez posebnega navdušenja nad vami in nad sabo med vami. Rekel je, da je namenjen na Kornate, da tam malo spi v senci, malo plava in si speče kakšno ribo, to je vse, kar ga še zanima. Igral se je z zlatim vžigalnikom, nad katerim sta se vajina pogleda prvič srečala in zaradi katerega si o njem pomislila, lev, on je lev. Morala bi pobegniti že takrat, pa nisi mogla, ker se mu je po tistem pogledu ton glasu komaj opazno spremenil. Ko sem hodil še na pomorsko, takih zadev za majhne barke še ni bilo, vam je povedal, pred dvema letoma pa sem vozil barko za nekega bogataša, tam so bili sistemi bolj zapleteni, ampak z logiko lahko rešiš vse. Ko je bil še otrok, da je z logiko že razstavil svoj moped in ga potem spet sestavil. Ostala sta mu dva dela, za katera ni vedel, kaj bi z njima, vendar je motor šel še hitreje. Bogataš, ladja, logika ... Spremenili ste se v ušesa in oči. Ja, vsi poznate to slavno osebo, pri kateri je bil Goran v službi, zato vam ne bo povedal, kdo je, povedal bo samo, da je to res kruh s sedmimi skorjami, pa ne, ker bi bil fizično naporen, ampak je vzdušje grozno, saj si, ne glede na to, koliko te plačajo, zanje le drugorazreden človek. Tega ne moreš zdržati, če se imaš vsaj malo rad in Goran se ima, po vsem, kar je preživel, prekleto rad. Pa še to je bilo, da je bil tam odgovoren za vse zaposlene. Ko jim bi nekega dne na Malti moral naročiti, naj z zobotrebci očistijo še režice na belih podplatih čevljev gospodarjevih gostov, ki so jih navadni mornarji tako in tako loščili vsako jutro, je preprosto vzel torbo in šel. Briga njega za denar, on gre, ko ne more več. On je svoboden in svobode mu nihče ne bo vzel. Takrat si si želela samo eno – na Kornatih enako svobodna ležati z njim. In zdaj, ta trenutek? Koliko svobode še imaš? In sploh ne moreš povedat nikomur, da si še isti dan tudi res ležala tam z njim. In po tistem sploh nisi mogla nazaj, ne na jadrnico, ne v svoj stari nič posebnega film, ne v svoje življenje. Ko si se ulegla zraven Gorana, si nujno fasala še vse njegove barve. Takoj ti je povedal, da v življenju ne bo počel veliko več, kot takole ležal, kdaj pa kdaj popravil kakšno res zajebano reč in se dal zanjo res zajebano dobro plačati. Že takrat ti je povedal, pa šele te dni razumeš, kaj in o čem ti je v resnici pravil. On da je videl že vse in ve, da v življenju ni videti več od tega, kot je to, kar gleda zdaj. Med vojno je bil prostovoljec in njemu ne bo noben bogataški peder razlagal življenja. On je bil v odredu, ki ga ni v nobenih vojaških dokumentih, v njegovi vojaški knjižici ni zabeležen en sam dan služenja v domovinski vojni. Uradno on ni imel nikoli nobenega stika s hrvaško vojsko. Bil je podrejen neposredno notranjemu ministru, pa še notranji minister je njegovemu odredu samo okvirno naročil, kako naj delajo in kaj. In so. Vse so naredili prav. Vedno. Mislili so, da jim bo domovina hvaležna, domovina pa je izgubila vse njihove papirje, če so sploh kakšni bili, in rezultat tega je, da imajo zdaj Goran in njegovi najraje pogled na gole Kornate in mirno morje, rezultat tega je, da jih skoraj nič drugega ne zanima. Nepostoječi odred, je rekel. Ko si ga vprašala, kaj so delali, ti je lepo povedal, da vse. Vse so delali. Vse, za kar so verjeli, da morajo. Ko so bili drugi, navadni ljudje od tuje pomoči odvisni begunci, ki so v temi kurili parket, so Goran in njegovi iz odreda, ki ni obstajal, stanovali v najbolj zaščiteni stavbi, imeli svoj generator, svojo nafto, izbrano hrano, viskija, cigaret in še česa na pretek, pa najsodobnejše orožje, kar ga je sploh prišlo na Hrvaško. Vse udobje za tiste, ki delajo vse. Lani si še mislila, da je Goran Črni jastreb iz Platoona, ki je reševal vojaka Ryana, bila si zaljubljena, ampak, punca, zdaj že veš, kaj je vse in kaj je odred, saj si šla gledat na internet, kjer lepo piše: odred je nestalna vojaška enota oziroma formacija nedoločene velikosti, sestavljena iz vodov in čet z namenom opraviti določeno nalogo. Določen vse. Nekako zdaj že veš, da ni jurišal na ozadju svetlobnih in zvočnih efektov, bolj v temi je šel, bolj v tišini. Ker vpije v sanjah – lahko, da se je predvsem plazil. Le kaj je imel takrat v rokah? O Goranovem vse ne snemajo filmov. Včasih, ko zapre oči, veš, da vse še ni mimo, da leto, ki ga je takoj po vojni preživel na ribiški ladji, da bi izbrisal vse in potem živel normalno, ni nič izbrisalo, ker tisto se nikoli ne izbriše. Je to, kar si si želela? Preživeti življenje z moškim, ki vleče s seboj neizbrisljivo? Ki nima nobenih iluzij? Ki je videl že vse? Pred oltarjem te čaka župnik, za to priložnost se je naučil nekaj slovenskih besed, komu mar, saj se ne boš poročila z župnikom, če se boš sploh poročila. Splavaš dol, pod čevlji je zdaj rdeča kokosova steza, strop je visok, za to pa so katedrale, da si človek zaželi gor, v višino. Igra poročna koračnica in še vedno se oziraš za izbiro. Stojiš na desni, v klopi za tabo so se posedli tvoji, v klopi za Goranom njegovi in vsi razen tebe vedo, kaj bo. Pod stropom neslišno leta ptič, okna kupole, ki se poseda pod večernim mrakom, so odprta, tudi on išče izhod. Če bi to kje napisala, bi ti nihče ne verjel, kakšna zguljena metafora, bi rekli, ampak res je tam in res išče izhod. Če ga najde, si misliš, če ga najde, bo to znak in rekla boš ne, potem pa reševala, kar se bo rešiti dalo. Če pa ga ne bo našel, boš rekla da in vse mame v cerkvi bodo zajokale od ganotja, moški pa bodo zunaj pred cerkvijo potem vpili, naša je ... Župnik govori, Goran se komaj opazno ziblje, ljudje pokašljujejo, bliskavice bliskajo. Ko te župnik vpraša, Nuša, ali vzameš ... pozabiš pogledati, kaj je s ptičem, in rečeš ... |
Naključni prispevki: |
Popolna zmaga ignoranceGregor Inkret | Torek, 8 Maj 2012  »Če berete časopise, morate prebrati to knjigo!« vzklika pripis na hrbtni platnici slovenske izdaje knjige Zgodbe s ploščate zemlje. Toda če (še) berete časopise, vas bo ob branju tega pronicljivega i... Beri dalje ... |
AirBranje! Mircea Cartarescu: Zakaj ljubimo ženskeAirBeletrina | Četrtek, 3 Maj 2012  Mircea Cartarescu je romunski pisatelj, pesnik in esejist. Njegova knjiga Zakaj ljubimo ženske je presegla Da Vincijevo šifro Dana Browna tako po kakovosti kot po številu prodanih izvodov (v času izid... Beri dalje ... |
AirBranje! Ioanna Karystiani: Mala AnglijaAirBeletrina | Ponedeljek, 30 April 2012  Ioanna Karystiani, rojena leta 1952 na Kreti, je pisateljica in scenaristka. Danes živi v Atenah in na otoku Andros, na katerem se odvija tudi pripoved romana Mala Anglija, v katerem se prepletajo uso... Beri dalje ... |
Monika Kompaníková: Peta ladjaMaja Žvokelj | Sreda, 11 April 2012  Slovaška pisateljica mlajše generacije Monika Kompaníková (1979) je do sedaj izdala tri knjige: zbirko kratke proze Mesto za samoto, novelo Bela mesta in roman Peta ladja, ki je krivec za to, da je ... Beri dalje ... |
Pasti upora slovenske kultureGašper Jakovac | Ponedeljek, 2 April 2012  Gost AirBeletrininega pogovornega večera o družbeno angažirani literaturi v okviru letošnjega festivala Fabula je s prispodobo o vojskah, ki raje korakajo za pesmijo (npr. partizani v slovenskem NOB) ... Beri dalje ... |
Ryōichi Wagō: Prodniki poezijePrevod: Barbara Mlakar | Nedelja, 11 Marec 2012  11. marca 2011 je Japonsko prizadela ekološka katastrofa: po močnem potresu in tsunamiju je nesreča v jedrski elektrarni v Fukušimi povzročila uničujoče radioaktivno sevanje, največje po černobilski... Beri dalje ... |
Hanif Kureishi: Polnoč ves danBreda Biščak in Tina Mahkota | Petek, 9 Marec 2012  Ko sem na vlaku čakal Florence O'Hara, sem se tako razvnel, da sem tuhtal, ali bi jo lahko dal dol kar v stranišču. Česa takega nisem še nikoli poskusil, ona pa mi je le redkokdaj kaj odklonila. Al... Beri dalje ... |
Mihail Šiškin: Učna ura kaligrafijeJelka Ciglenečki | Sreda, 7 Marec 2012  Znana je policijska fotografija Roberta Walserja, narejena na mestu njegove smrti: zima, belo pobočje, sledi v globokem snegu, človek, ki je padel vznak, z iztegnjenimi rokami. Starčevski klobuk je od... Beri dalje ... |
Leena Krohn: Slepo oknoJulija Potrč | Ponedeljek, 27 Februar 2012  ZAKAJ LEBDIM NA VODI Komora za lebdenje je plastičen oziroma jeklen tank, po navadi le za spoznanje večji od navadne kopalne kadi. Moja komora izjemoma spada v velikostni razred manjše sobe.... Beri dalje ... |
Andrej Hočevar: Leto brez idejAndrej Hočevar | Torek, 14 Februar 2012  Uspehi in naključja I Kot vsakič spakirava veliko stvari preveč, čeprav sledeč nekemu računu dneve v mislih obrneva v obleke, najine potovalke oglate solatne sklede, pisane ... Beri dalje ... |
Uroš Zupan: Ohranjenost v trajni svetlobiUroš Zupan | Torek, 7 Februar 2012  TOMAŽ PENGOV – ODPOTOVANJA I Obstajale so plošče, ki jih je bilo preprosto treba imeti, in ta želja po posedovanju se je začela dokaj hitro spreminjati v obsedenost. Toda kako priti do njih v ... Beri dalje ... |
Emil Filipčič: Mojstrovka (odlomek)Emil Filipčič | Ponedeljek, 30 Januar 2012  Šel sem na Mojstrovko, po Hansovi smeri, zanimalo me je, ali bom vzpon zmogel sam, brez Primoževega vodstva. Do Jesenic sem šel z vlakom, tam sem si na postaji poiskal taksi in razložil taksistu, da g... Beri dalje ... |
Milan Kleč: Trojke (odlomek)Milan Kleč | Četrtek, 19 Januar 2012  Kako je taksist pritiskal na plin in kako sem si oddahnil, ko mi je Martini zaupal, da iščemo alkohol. Ta človek je res znal misliti na vse, saj jaz se česa podobnega ne bi domislil. In potem bi padla... Beri dalje ... |
Dnevnik Poline ŽerebcoveAna Petrovčič | Četrtek, 5 Januar 2012  Polina Žerebcova se je rodila v Groznem leta 1985. Njen dnevnik, ki je oktobra izšel v Moskvi, bralcu ponuja redek vpogled v življenje v obleganem Groznem v času druge čečenske vojne. Delo, napolnje... Beri dalje ... |
Dušan Šarotar: OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA / OSTANI Z MENOF, DÜJŠA MOJADušan Šarotar | Torek, 20 December 2011  Dušan Šarotar OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA Odlomek iz romana Okrog tistega božiča, ko je prispelo pismo, se je spomnila, je zapadlo nenavadno veliko snega, ki je zametel tudi oknice njihove tople hiše.... Beri dalje ... |
Martina Potisk: Boj z Minotavrom (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Ponedeljek, 9. 11. 1996 Ko sem se že navsezgodaj zjutraj tistega pustega jutra peljal z dirjajočo newyorško podzemno kačo na otvoritev tisočletja, sem razmišljal le še o mirnem in nekoliko odmaknj... Beri dalje ... |
Matjaž Lesjak: Snežni hrib (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Sedela sva vsak na svojem štoru in gledala lastno sapo. Strma vesina naju je upehala, pa sva malo posedela, čeprav je vse skupaj izgledalo zelo čudno. Snega je bilo čez kolena in drevesa so se vegasto... Beri dalje ... |
Mirana Likar Bajželj: Bilanca (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Kaj je zdaj to? Od kod se je znašlo pred menoj? In jaz pred tem? Kaj naj? Kako naj? A moram zdaj? Zakaj ravno jaz? Kaj hočejo od mene? Nimam pojma. Popredalčkaj! Razvrsti! Preglej! Prevzemi! Obvladaj... Beri dalje ... |
Matjaž Brulc: Liverpool (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Zvečer, ko se utrujen zvrneš v posteljo in ti oči kar same lezejo skupaj, si misliš, da bo z jutrišnjim dnem vse drugače. Da zdaj pa bo. Pa ni, nič se ne zgodi. Samo sanjaš lahko, če imaš srečo: o ... Beri dalje ... |
Sara Knežević: Oksitocinske razlike (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 A veš tisto, ko se zbudiš sredi noči iz neke zajebane more in se ti v prvem trenutku budnosti strese telo in te nekaj stiska za noro razbijajoče srce. To se mi včasih zgodi, ko fukam Kajo. Ko jo z... Beri dalje ... |
Aleš Debeljak: zapis o Vojnovićevi JugoslavijiAleš Debeljak | Ponedeljek, 28 November 2011  Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela Drugi roman je najtežji. Prvi je vedno lahko plod navadne sreče ali nenavadnih okoliščin. V drugem romanu pa se pokaže, iz kakšnega testa je pisatelj.... Beri dalje ... |
E-branje: Goran Vojnović: Jugoslavija, moja deželaUredništvo | Ponedeljek, 21 November 2011  Ponujamo vam odlomek iz novega romana Gorana Vojnovića z naslovom Jugoslavija, moja dežela. *** ... Beri dalje ... |
Poskusi: vnovič, zopet in znova! (In memoriam: Tone Pavček)Tamara Gorup | Torek, 1 November 2011  Skorajda ni človeka, ki bi ga neusahljiva volja do življenja in zavedanje, da vsak človek v sebi nosi smisel, tako močno zaznamovala kot pesnika, pisatelja, prevajalca, esejista in urednika Toneta P... Beri dalje ... |
E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vaja iz življenjaUredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Sreda, 17 Avgust 2011  Po objavi kratke zgodbe objavljamo še esej egipčanske pisateljice Mansoure Ez Eldin. Vabljeni k branju! ... Beri dalje ... |
E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vzpon v višaveUredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Torek, 16 Avgust 2011  Mansoura Ez Eldin (1976) je egipčanska pisateljica, avtorica mnogih kratkih zgodb in esejev ter dveh romanov: za svoj romaneskni prvenec je bila nominirana tudi za prestižno Mednarodno nagrado za arab... Beri dalje ... |
Veronika Simoniti: Papirnata hišaVeronika Simoniti | Torek, 14 Junij 2011  Veronika Simoniti je bralcem že znana po svoji kratkoprozni zbirki Zasukane štorije (2005), za katero je bila nominirana za nagrado za najboljši prvenec in nagrado fabula. Posebej pa je zn... Beri dalje ... |
Ivana Komel: Narekovano iz posteljeIvana Komel | Sreda, 25 Maj 2011  V tokratnem e-branju vam ponujamo nekaj pesmi iz prihajajoče pesniške zbirke Ivane Komel Narekovano iz postelje. Pesnica, ki sedaj prebiva v Ljubljani, se je rodila leta 1983 v Slavonskem ... Beri dalje ... |
Beletrinina literarna delavnicaDušan Šarotar in Lucija Stupica | Četrtek, 19 Maj 2011  Letošnjo že tradicionalno Beletrinino literarno šolo sta vodila Lucija Stupica (poezija) in Dušan Šarotar (proza). Udeleženci so skozi lastno pisanje in dialog z mentorjema spoznavali zakonitosti li... Beri dalje ... |
E-branje: Ian McEwan: SolarUredništvo | Torek, 26 April 2011  Ta mesec je pri Mladinski knjigi izšel slovenski prevod romana Solar britanskega pisatelja Iana McEwana. Po prejšnjem, krajšem romanu Na obali Chesil je McEwan ustvaril daljše delo, ki je bilo takoj o... Beri dalje ... |
Katja Perat: Najboljši so padliUredništvo | Četrtek, 21 April 2011  Katja Perat je filozofinja, komparativistka, aktivna članica uredništva revije Idiot, sodelavka Tribune, literarna kritičarka v Pogledih in reviji Literatura. Najpomembnejše seveda puščamo za konec:... Beri dalje ... |
- 0
- 1
- 2
