Na knjižne police prihaja nova pesniška zbirka Uroša Zupana z naslovom Oblika raja. Zupan, ki je duhovit in dobrohoten možak, ve, kako se streže tej stvari, ki ji rečemo pesništvo. Da je ljubitelj Lawrenca Durrella, ne preseneča, saj je Durrell  razumel, kako pomembna je oblika, in je svet dojemal kot nekakšen raj. Koščke in utrinke iz tega novega Zupanovega paradiža lahko preberete danes, knjiga pa bo izšla v prvih dneh leta 2011 v zbirki Beletrina Študentske založbe.

SATURN

Davkarije v provincah so lačne

novcev, referentke jasnovidne,

oborožene z najnovejšimi

parfumi in zakoni, pridno

ližejo bombone. Njihova

prijaznost je težka za tri

odrasle slone. Potikam se

po tesnih sobah. Sedam

na lesene stole. Telefoniram.

Hodim okrog lastne sence.

Razsvetljenja iz prava in

ekonomije namesto neonk

osvetljujejo prostore. Bil bi

že čas, da poskušam razumeti,

kar mi dopoveduje koža:

»Država je zgradba iz zraka

in besed. Uradniki in ministri

po predzadnji modi oblečen zbor

tempeljskih cip. Kafka samo še

čtivo za otroški vrtec; majhen,

nepomemben, provincialen tip.«

Med literati gojim prijatelje

bolj v domišljiji. Bratstvo,

vzajemno občudovanje

in pomoč, so smeti, napihane

iz zgodovine, ki jih je pod

plašč svoje naravne barve

skrila davna noč.

Oranžno sonce se potaplja

v gozdu slabo opranih šip.

Rjavozeleno mežikanje dreves.

Prazni žepi. Vse me boli,

a ne čutim nobenega nemira.

Pravkar prebujeno zehanje, polni

prostor kot sirensko petje iz nebes.

OBLIKA RAJA

Dečki sedijo v nečem,

kar bi lahko bil predvečerni park,

mogoče z ugašajočim soncem

natopljena ulica. Pouka ni. Šibka

svetloba se cedi skozi visoka okna.

Masivna šolska vrata so zapahnjena.

Sezonski delavci, s cigaretami med

zobmi, čez dan prenavljajo telovadnice

in razrede. Prihodnji vonj zloščenega

parketa v blagem somraku potiho prede.

Dva meseca in za drobiž dni

sta zate le nestanoviten tlesk,

ki ga prsti včasih radodarno

odstopijo večeru, a zanje

lepljiva ambrozija, skoraj nekakšna

večnost, napolnjena do roba.

V njihovih pogovorih ni naglice,

ne nemira in neizogibni klici odraslih,

ki bodo prekinili to tujo zbranost,

so oddaljeni kot zimska garderoba.

Ni še deklet, ki bodo skušala drago

prodati skupno predstavo o lepoti,

ne ur, v katerih si kljuko podajajo

tolažba in izmišljije. Bil si tam

in to poznaš. Bil si nežno potisnjen ven

iz te skrbno osenčene in krhke podobe.

Gledaš jo z razdalje, dečkom še nedostopne,

kako se potaplja sama vase, kot marmorni

kip, ki ga prerašča ohlajajoč se zrak.

Večer in večnost se enkrat končata. Potepuški

maček trzne v temi in pospeši korak.

VEČERNI VLAK

V zraku pisk večernega vlaka.

Poletje se drobi na drobna ogledala.

Počasno, zeleno reko raznaša veter.

Železniški pragovi so zasneženi s prahom.

Med drevjem natrgani snopi sonca.

V smeri pogleda: kanjon. Za hrbtom: Trbovlje.

V sanjskih ponovitvah zapuščam Trbovlje

na vedno istem rdečem, poljskem vlaku.

Zagrinjam si zavese, ker mi sije sonce.

Za vrati stranišč mirujejo ogledala.

Njihove robove prekriva zlati prah.

Skozi ozke špranje ga prinaša veter.

Moje misli meša izmišljen veter.

Miroval je, ko sem bil v Trbovljah,

a od ceste se je vseeno dvignil poletni prah.

Glas napovedovalca je najavil prihod vlaka.

V čakalnici so ženske zaman iskale ogledala.

Zvok nad tiri je bil podoben jeziku sonca.

Zavijamo, izginja in temni sonce,

ne doseže ga več šibki veter,

čeprav je vztrajen, ko raste s površine ogledal.

Nemogoče je iz življenja izriniti Trbovlje,

naj jih še tako zapuščam v starodavnem vlaku,

očiščenem, a pokritem z bakrenim prahom.

Pred očmi mi plešejo iglice prahu.

Vidne so, ker se je vrnilo sonce

in je smer spremenil drdrajoči vlak.

Pri tem ga ni oviral veter,

ne ustnice, ki venomer ponavljajo: Trbovlje,

kot bi se oglašale iz žepnih ogledal.

Ko enkrat odideš, se spraznijo ogledala.

Namesto tebe se vanja gleda prah.

Prah v tvojem kovčku postanejo Trbovlje.

Še vedno se jih dotika pozno sonce

in drevesa nad njimi sprehaja večerni veter,

ki ga je že pozabil večerni vlak.

Vlak nima voznega reda. V njem so tisoči ogledal.

Veter piha skoznja in preganja prah.

Polnočno sonce sije na Trbovlje.

PARK

Ena cesta, vzdolž nje topoli,

tihi potok, nekaj hiš in na koncu:

zelenica in klopi. Tam sem ti dal

rožo. Tam naju je preletel blisk.

Za najinimi priprtimi vekami

vrtinčenje mraka. Za njim še

neslutene vrste stisk. Ne boj se.

Nič ne zahtevam. Samo iz zraka

oblikujem tvoj obraz. Je bila

ljubezen, ali le hipno preizkušanje

svetlobe? Nekaj, kar od nas ob

svojem času zahteva čas?

Veter piha, kot v decembru,

bega liste, vztrajno igra stare viže.

Nič ne govorim. Božam njegova krila.

Vrabci se počasi spuščajo vse niže. 

POPEVKA MISTIKA

V Tivoliju skačejo ristanc Cornelius Agrippa

in sedem deklet

Stara doba se pogaja z novo

Po cele dneve leno zeha narkotiziran svet

V Tivoliju kipi govorijo s klasično izobraženimi psi

Drevesa neprestano šepetajo

in se premikajo v vse smeri

V Tivoliju še niso srečali Jezusa Kristusa

le moški ki rad po vodi hodi

se zadovoljno krohota

Trnova krona joka in v zraku lebdi

Noč pade kot pijanec in pod stopnicami zaspi

V Tivoliju plešejo angeli z vrabci

in Sveti duh drema na klopeh

Vlak sopiha proti toplim pomarančam

in prevaža Swedenborgov glasni smeh

V Tivoliju dela počepe nebeška muzika

Rože se nagibajo čez izmišljene balkone

in nore gobe jezdijo pisane balone

Trnova krona joka in v zraku lebdi

Tereza Avilska si jo v mislih povezne na glavo

preden prešteje do tri

V Tivoliju so nos usta in oči naši prvi sosedi

Rišejo gozd rišejo griče

rišejo bele hiše se tolčejo po kolenih

ko sedijo ob polni skledi

V Tivoliju se Blaise Pascal z vžigalicami igra

Iz teme ga gleda resen obraz Edvarda Kocbeka

V Tivoliju imamo tri tigre tri slone

tri zlate medvede

kdor jih v sanjah gladi po koži

bo vstal od mrtvih

najkasneje do naslednje srede

V Tivoliju skačejo ristanc Jakob Böhme

in dvanajst deklet

Stara doba se pogaja z novo

Po cele dneve leno zeha narkotiziran svet

ŽERJAVI

Paul Newman se je v Sweet Bird of Youth

vozil z belim kabrioletom ob morju. Sivi

žerjavi so vzletali iz vode in otresali s krili.

Voda je bila zelenkasto rjava – prežeči, tihi

spanec na robu kopnega. Dovolj za večer,

da lahko postane valujoča poletna tkanina

in se kot poplava zraka pretoči v zaspane oči.

Nostalgija, gospod Doktor! Ampak ne moja.

Nostalgija, kot da bi nekdo umrl, ko sem jaz

že živel, in mi v oporoki zapustil svetlobo

in zrak neke druge generacije. Svet se je

leno preobračal v svoji počasnosti in

vsak v srebrni papir zavit košček čokolade

je bil nekakšno bogastvo, vsi časopisi

zameteni z zmagami neutrudnega človeštva.

Ko gledam kanal TCM, si včasih zaželim,

da bi lahko skozi televizijski ekran

vstopil v preteklost. Kaj bi tam našel,

gospod Doktor? Mogoče svet brez sebe

in Vas. Svet z drugim sabo. Moja starša

bi mlada, z nasmehi na obrazih, odhajala

iz pisarne, kjer sta ravnokar podpisala

sporazum z nesmrtnostjo. In mar ga nista,

nerodno otrpla na fotografijah iz časov,

ko so se ljudje še ustavljali na stopniščih

in si v dvigalih pripovedovali sanje in druge

vsakdanjosti? Koliko pravzaprav kaže

ura in kaj je zapisano na koledarju? Ne

verjemite številkam in črkam. Glasba je edino

breztelesno pomirjevalo. Nostalgija, gospod

Doktor, nostalgija. 45 let in že takšna huda

oblika, to ponavadi doleti resnične starce –

na poti v stranišče tisto nezavedno hlastanje

za jasnino, lebdečo nad tlemi, tista abstraktna

želja po zraku in določenih razmazanih

barvah, ki so se po naključju znašle v svetlobi,

zraven pa popolna odpoved spomina na

gladka in prožna telesa, zaradi strahu

in pijanosti, izpuščenih žensk. Razočarati

ljubezen, to je mogoče edini vredni razlog

za obžalovanje. Nostalgija, gospod Doktor!

Kaj mi boste predpisali? Valium? Rad imam

valium. Ampak kemija me plaši. Je Paul

Newman kdaj z jezikom potežkal valium?

Verjetno. A še vedno je junak; modre oči,

ki jih je pomilostil čas. Moram vztrajati do

konca filma. Ne smem zaspati in se

prezgodaj spustiti v kratkotrajno smrt.

Gozd zunaj stoji trdno vkopan v mraku.

In srebrna lunina svetloba se sveti na krilih

žerjavov, ki ne bodo nikoli vzleteli, čeprav

bodo vedno vzletali, kot bi bili skupaj z

oblaki, edina resnična stvar v tej noči.

BIL JE DAN

Na Cankarjevi; uradniški površnik,

zloščeni čevlji, znan obraz starejšega

kolega iz šole, razporejen po hladnem

zraku – skoraj trideset let ga nisem

videl; ni kadil po straniščih, bruhal

skozi okna. In izpustil je še kakšen

drug nenadejan privilegij, ki se je

razcvetel po prvem mraku.

Otvoritvena poteza v pogovoru;

»In?«, kot da se z vso silo navezuje

na prištevanje, kot da med nama ni šuma

stvari, ki ne premorejo več lastnega

glasa. Zgolj ta hitra hoja po Čopovi in

občutek: ravno zdaj dohitevava življenje.

Ravno zdaj sva zabredla v nekakšen

večno trajajoč trenutek.

»Postal sem prikazen. Nikogar več

ne vidim. Nihče ne ve zame. Prejšnji

teden sem pokopal očeta. Odpovedal

telefon.« Znanec mehansko koraka.

Lovim njegove besede. Vse, kar govori,

me mogoče še čaka. Nad nama se sonce

lepi na oprane šipe. Ljudje, zaviti v šale,

po poševni ulici hitijo, se včasih

kot midva sprehodijo skozi davni

plamen in ga v mislih nehote delijo.

Kip pesnika na majhnem trgu zaman

dvori kipu brezbrižne muze. Reka,

pod njegovimi nogami, drži premično

ogledalo nebu. Znanca bodo vsak hip

pogoltnila steklena vrata tuje banke.

(Gledam ga, kako postaja neresničen.)

Telesa na ulici se počasi pogrezajo

v izgnano toploto. Begajoče sence,

ki odpadajo od hiš, žvečijo njene

zadnje, presušene ostanke.

IZOBILJE

Večerni zvonovi sredi poletja.

Pozno letalo kraljuje zraku.

Pokošena trava zapušča zemljo

in se mirno razliva po toplem tlaku.

Ves dan smo se imenitno gostili s svetlobo.

Na naših kožah so valovale zlate njive.

Nad bazenom brbljali redki oblaki. Voda

nas je potapljala in spet vračala med žive.

Zrnat mrak se zdaj lepi na besede.

Umiti in dišeči otroci dremajo za mizo.

Njihove glave omahujejo v polne sklede.

Angel Blagosti lušči s sebe azurne plasti.

Tistim, ki jih poznamo, svet ob tej

uri ne more nastaviti nobene pasti.

BERITE ZUPANA

Beseda oblika me zmeraj spomni na otroštvo in osnovno šolo, ko je bila oblika naloge posebej ocenjena. V pesmi Oblika raja Zupan ujame tiste trenutke popolnosti in samozadostnosti iz otroštva, pravzaprav prepričanje, da je še vse pred tabo, da je vse mogoče. Tako kot v raju.

»V pesmi včasih ni noči. Toda za pesmi še ne veš. Si le ti, ki nočeš biti nekdo drug.« V teh Uroševih besedah, ki jih preberem v pesmi Odraščanje, vidim slike, ki se mi (z leti vse bolj pogosto) vračajo iz preteklosti v vsej svoji silovitosti in bolečini. Vprašanje je, kako jih uloviti in samo največji mojstri vedo, kako jih ubesediti. Zame so besede slike in obratno. V Uroševih pesmih, še posebno pa v najnovejši zbirki Oblika raja, je toliko slik, ki mi pomagajo, da se prestavim v neke druge čase, zato da bolje razumem danes. Ob tem zelo uživam in to je zame čista poezija. To ni patetična nostalgija ali obujanje spominov, nikoli se ne bi vrnila v tiste čase, jih pa tudi ne dam. To je moje in to sem jaz in skozi Zupana sem točno to, kar bi bila rada. Skratka, počutim se dobro v družbi njegovih pesmi.

Hrvaški postkonceptualni umetnik Vlado Martek je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja lepil plakate, na katerih je pisalo Čitajte pjesme Branka Miljkovića, Čitajte Majakovskog, Čitajte Cvetajevu, Čitajte Rimbauda… To so bile slike, ki smo jih brali po zidovih Zagreba, in tisti, ki smo jih videli, jih nismo nikoli pozabili. Nova Zupanova pesniška zbirka z naslovom Oblika raja je sestavljena iz slik in čeprav še nikoli nisem bila v Trbovljah, točno vem, kako je tam. Točno vem, kakšen je bazen, lahko bi ga našla z zavezanimi očmi. Tudi garaže, pred katerimi se igrajo otroci, so mi znane. Kaj so že jedli za malico? Mogoče Gavrilović pašteto s paradižnikom, ko je ta še imel okus po  paradižniku. Zato, berite Zupana.

Zora Stančić