Veronika Simoniti je bralcem že znana po svoji kratkoprozni zbirki Zasukane štorije (2005), za katero je bila nominirana za nagrado za najboljši prvenec in nagrado fabula. Posebej pa je znana tudi bralcem AirBeletrine, saj je bila na lanskoletnem natečaju z zgodbo Sinkope uvrščena v finalno peterico. Tokrat se nam predstavlja z zgodbo Papirnata hiša, ki napoveduje njeno novo knjigo kratkih zgodb: ta bo izšla jeseni v zbirki Prišleki. V tokratni zgodbi se, v skladu z drugim delom svoje literarne ustvarjalnosti, avtorica posveča odnosu med prevajalko in njenim avtorjem. Vabljeni k branju!

                                                                 Papirnata hiša

Da se krčim, sem opazila že lani poleti. Najprej po obleki, po rahlo predolgih rokavih in hlačnicah, krilu, ki mi je namesto tik nad kolena zdaj segalo pod njih, potem po čevljih, v katerih so moji prsti kar naenkrat lahko migali ne samo gor in dol, ampak plesali čarlston tudi sem in tja. Letos poleti mi stopala plavajo v sandalih, da jih lovim med hojo po poletnem asfaltu. Mastne bele proge na prehodih za pešce se spreminjajo v svetle pomišljaje, klicaje in vezaje, oblaki se tuintam razpotegnejo v korekturna znamenja, brez presledka, krepko, ležeče, zamenjaj vrstni red besed in spremenilo se bo vreme. Vse to vtikanje tujih rok in pogledov v besedila spreminja atmosfero, odlaga prihod rednih kometov in načenja psiho prevajalcev, da o avtorjih sploh ne govorimo.

Sama kot prevajalka prav tako nosim krivdo za vse to. S svojim videnjem in idio-čemeržekoli posegam (grobo posegam je najpogostejša zveza) v avtorske stvaritve in jih potvarjam v drugem jeziku. Mogoče je to moje krčenje kazen za iznakaženje vseh knjig, ki sem jih doslej prevedla, te pa so zadnjih petnajst let večinoma dela le enega pisatelja, slavnega Janusa Carte. Jaz sem tista, ki skozi sito pretrese vsako njegovo besedo, jo obrne, si jo ogleda z vseh strani, povoha, včasih s čisto majčkeno slabo vestjo popravi, to pomeni, najde boljšo ustreznico, ker avtorji včasih v drncu pripovedi nimajo občutka za detajl. Mi pa, uboge pare, ki jih seciramo do obisti, poznamo vsako njihovo šibko točko, vemo, kje je slepec že trikrat ponovil isto besedo na eni strani, »kuha in ko je pripravljeno« skrčimo v »ko skuha« in se v grenki samoti materinsko namuznemo ob vsaki izboljšavi. Vsak pisec bi moral odlično obvladati še en jezik in se prevesti vanj, pa bi videl, da je lahko hvaležen naši dlakocepski akribiji. Saj vendar ne pričakuje, da bomo mi krivi za njegove slabosti!

In zdaj, ko že nekaj časa opažam, da se krčim, se sprašujem, ali ne gre za nekakšno hieronimsko kazen za prevajalske grehe. Najprej sem mislila, da je krivo sonce, in začela iskati senco, potem sem si začela kupovati za številko manjšo obleko in kar dve številki manjše čevlje. Panika me je zgrabila šele takrat, ko sem neke noči sanjala, da sem že tako neznatna, da bom vsak hip izginila. V strahu sem pisala razglednico Janusu Carti: »Cenjeni Janus, ravno sem prevedla Vašo Papirnato hišo in zdaj uživam na počitnicah. Na založbi so mi zagotovili, da izide konec septembra. Z lepimi pozdravi ...« Bila sem ena redkih, ki je vedela za njegov pravi naslov, vsi drugi so mu morali pisati po faksu. Tako se je spretno izognil nadležnežem, ki so mu vsak dan pošiljali po tristo strani dolge romane s prošnjo za priporočilo.

Janusa sem srečala samo nekajkrat. Imel je dober nos in je takoj izvohal, da sem samska. Ženska, ki lahko veliko časa, pravzaprav ves svoj čas posveti prestavljanju njegovega opusa v drug jezik. Ženska, ki ji bo to edina potrditev v življenju. Ženska, ki je mogoče skrivaj zaljubljena v svojega prevajanca. Papirnata erotika, platonski piedestali in zatrta izbirna sorodnost. Neizživeta ženska, ki bo z ravno pravšnjo predanostjo poskrbela za neokrnjen prenos njegove veličine bralcem v svojem jeziku.

Prav Janus mi je v enem svojih pisem, potem ko sem mu potožila glede svojega opažanja o krčenju in strahu pred tem pojavom, svetoval, naj si dam pregledati kri. Ne teče zastonj po naših žilah, mi je napisal s poševno pisavo, ki je silila v patetično hrepenečo prihodnost, pod pergamentno povrhnjico potujejo v njej skrivna sporočila. Čudno, da ni uporabil bolj poetičnega glagola plati. Kakorkoli že, zbrala sem pogum in z namišljeno avtorjevo dlanjo v svoji odšla v laboratorij. Gledala sem drožaste kaplje, kako so mezele v epruveto, in v strahu ugibala, kaj vse bojo o meni izvedeli iz njih ti mladi laboranti, iz krvnih molekul in kemijskih formul bodo dekodirali, kdo sem, kaj hočem in kam grem, me modro gledali in mi nazadnje verjetno sploh ne bojo razkrili resnice o meni sami. Odšla bom z neumnim občutkom, o sebi ne bom vedela nič več, oni pa bodo gledali za mano, stikali glave in neodobravajoče odkimavali. V resnici pa mi je zdravnik priznal, da ne more ugotoviti, kaj bi lahko bil vzrok moje redukcije, reductio corporis, je temu znanstveno rekel, in mogoče je bil prvi, ki je uvedel ta medicinski izraz. Naročil mi je, naj se vsak mesec hodim merit v ambulanto, in mi obljubil, da se bo še posebno posvetil mojemu primeru, o njem predaval svojim študentom in mogoče tudi na nekem sila pomembnem simpoziju v Tokiu, kamor upa, da ga bojo povabili čez pet let. Jaz pa upam, da takrat ne bom že Lupinica, ki bo kot paradna liliputanka potovala z njim na Japonsko v etuiju za očala ali mobitel.

Strah pred krčenjem pa ni bil samo strah pred fizičnim zmanjšanjem, ampak tudi pred izgubo spomina: spominov, védenja in znanja. Kaj če mi bo z zmanjšanjem možganskega obsega izginila polna zavest o sebi, kaj če se mi bo znanje jezika zabubilo v neznatno poro v mikroskopski možganski vijugi in ga ne bo več mogoče izbezati na plano? Pritlikavka bom s tenkim glasom piskala stavke, ki ne bojo prenesli in poznali nobenega podredja, kaj šele ugibanja o najenostavnejši strukturi v kakem drugem jeziku.

Vse te strahove mi je Janus Carta, malo, ker se je bal, da me bo strah ohromil in ne bom mogla več tako intenzivno prevajati, malo zato, ker me je verjetno imel že čez vrh glave, skušal odpihniti z besedami: »Draga moja, če želite ostati veliki, morate biti pokončni.« Hja, njemu je bilo lahko, v vsakem primeru sem bila manjša od njega.

Tudi po njegovi smrti. Kmalu po tistem se je namreč začelo šušljati, da je zbolel. Čeprav me je zelo skrbelo, se ga nisem drznila naravnost vprašati, upala sem, da mi bo kaj več razkril v pismih, v katerih mi je odgovarjal na vprašanja, kaj za vraga je imel v mislih, ko je napisal to in to besedo, ki ima lahko po naše več pomenov. In še preden sem zbrala pogum, da naravnost vprašam, kako je z njim, je iz njegove dežele prišla novica o nepričakovani smrti velikega ustvarjalca, neprekosljivega esteta, kandidata ali dobitnika več prestižnih mednarodnih literarnih nagrad.

Ob tej novici se mi je zazdelo, da sem se še bolj pomanjšala. Poletni slamnik je začel plesati okoli oboda moje glave, krajci lesti na oči. Kam gre del mene, ki izginja? Mogoče izpuhtevam na belem soncu, praznina okrog mene se veča in kot ogenj papir najeda tudi moje robove. Vedno sem bila prepričana, da delam nekaj smiselnega, velikega v svoji majhnosti, da sem vestalka literarne resnice, slovarska svečenica v službi gospodov avtorjev, pobožna služabnica, ki prestavlja skrbno premišljene besede, za vekomaj vklesane v knjige. Zmeraj sem se spraševala, kako je biti na drugi strani, v svetu norčevske svobode, kjer si lahko postaviš bivališče iz popisanega papirja in v njem kratko malo živiš, in če si ga dobro postavil, drugi spoštljivo trkajo na vrata tvojega papirnatega doma in radovedno kukajo vanj, da bi videli, ali je znotraj popisan enako kot zunaj. Zmeraj me je zanimalo, kako je biti avtor, kjer se na poti med tvojo predstavo in roko, ki zapisuje, zgodi velika goljufija na račun sveta. Ali, ponarejevalec, mirno spiš? Te v morah preganjajo slepila, izmišljije in celo sanje? Si sam sebi resničen ali blediš v belini, kjer si lahko še vedno premisliš in se firbcem megleno prikažeš iz mlečne svetlobe?

Takoj po smrti Janusa Carte letos poleti ni bilo knjigarniške izložbe, v kateri ne bi bile razstavljene njegove knjige. V mojem prevodu, seveda. O njem so govorili v kulturnih oddajah na radiu in televiziji in pisali v književnih prilogah časopisov. Šel je za med, ki so ga mazali po vseh mogočih rezinah. Po smrti so ga širili, kot regratove lučke razpihovali njegove stavke mestu in svetu; kjer ga prej niso poznali, so zdaj slišali zanj. Jaz pa sem se še naprej krčila. Dobra stran tega je bila, da sem imela dober izgovor za povsem novo poletno garderobo, predvsem pa kopalke. Vroče poletne kulturne novice sem spremljala na dopustu, na morju, na svojem prvem resničnem dopustu, saj sem ostala brez stalnega dela; prevedla sem vse, kar je bilo Cartovega prevesti, lahko sem si oddahnila. In tudi nihče me ni več nadlegoval, ker bi hotel stopiti v stik z njim. Še številke njegovega faksa mi jim ni bilo treba dati.

Sedela sem pod nočnim nebom pred penzionom in se pogovarjala z ljudmi, ki sem jih spoznala na morju, nekim zgodovinarjem, ki je odkrival povojne poboje, in njegovo ženo, ki je odkrivala grenkobe staranja po štiridesetem, gobčnim kolesarjem, ki se je vsak dan na plažo pripeljal s kolesom, in ostarelim parom, njim, ki je imel letos pobarvane lase, in njo, ki je zamenjala lansko gospodovo spremljevalko. Fino se jim je zdelo, da poznajo prevajalko znamenitega pisatelja, za katerega pred dvema mesecema niso še nikoli slišali. Sedeli smo pod temnimi oljkami pred morjem in zgovorni biciklist je rekel, zdi se, da se je ozvezdje bika skrčilo; če bi poleti lahko videli njegovo oko, zvezdo Aldebaran, bi se gotovo scvrknila sama vase, čeprav bi še vedno zelo intenzivno svetila. On je še največ razumel, ta kolesar, drugi so samo blefersko prikimavali. In tuintam je ošinil moje pomanjšane prsi.

Ta večer, to noč so svetile kresnice, njihova hladna svetloba se ne more zmanjšati, ker jo povzroča kemijska reakcija. Podobno kot pri svetlobnih črvih, o tem sem nekoč gledala dokumentarno oddajo, črvih, ki kot zvezde visijo s stropa črnih podzemnih jam in spuščajo proti tlom smrtonosne niti, na katere se potem prilepijo pajki in drugi nesrečneži, ki zaidejo v tak had. Ta večer in ta noč sta bila najmirnejša v mojem življenju.

Jesen v mestu, prav tako slepeča kakor poletje, je bila razburljivejša. Ko sem se vrnila domov, me je kmalu poklical neki gospod Henk in se predstavil kot Cartov odvetnik. Rekel je, da je našel neke stvari, zapise, ki se me tičejo. Presedalo mi je, da bom imela še opravka z njim, čeprav ga ni več. Odpotovala sem torej v sosednjo državo, h gospodu Henku in modro me je gledal izza mahagonijeve mize. Tu je cela mapa za vas, je rekel, papirji in podobno, pa ključ – poglejte, pred smrtjo mi je naročil, naj vam dam ključ njegove počitniške hiše, saj je komaj kaj večja od te sobe, da spravite stvari v red. Tja sem sicer po Cartovem naročilu pošiljal fanta iz neke tehnične firme, ki je moral hišo oziroma neko napravo v njej kar skozi okno – dovolj je bilo, da je odprl polknice in odklenil ključavnico na okenskem okvirju – polniti s papirjem, neskončnim papirjem, ampak ne vzemite te besedne zveze zares, tako se mu samo reče, v resnici papir ne more biti neskončen.

Papir da ne more biti neskončen? Hm. Tja naj grem, da spravim stvari v red? Ta je pa dobra. Kako lahko Carta še kaj pričakuje od mene, zdaj ko je mrtev, čeprav šele s tem večen in neskončen kot njegov papir, kako lahko pričakuje še kaj več od zvestobe, ki sem mu jo naklonila?

Dan je bil bleščeč, jesen indijanska, hiška Janusa Carte na hribu bela – kako lepa je šele morala biti v črni burji. Stopala sem navkreber, ožuljena od novih, za številko manjših čevljev, in od daleč je bila hiša videti obdana z nekakšno skorjo, kot da jo drži pokonci karton ali sol ali nevidne niti, speljane do nevidne zvezde Aldebaran, o kateri je govoril tisti kolesar. Zadihana sem prispela do vrat, poiskala ključ in jih skušala odpreti, pa se je zdelo, kot da so se zagozdila ali da jim neznana sila, naravna moč zraka ali vode ali vakuuma ne pusti navznoter. Na vso moč sem jih potiskala in kar naenkrat je izza vrat zdrsnila večplastna lava papirjev. Zmetala sem jih proč in se tisti hip ne menila za to, da jih lahko veter odpihne, preveč me je zanimalo, kaj je noter. Ko sem tako vratom skušala utreti pot, sem odstranila že lepo količino listov. S strojno pisavo popisanih listov. Utrujena sem se usedla pred hišo in jih vzela nekaj v roko. Čisto vsi so imeli na vrhu vrstico z datumom, neznano šifro in imenom pošiljatelja.

Vsi so bili faksirani.

Faks. Cartov faks. Njegovo edino sredstvo za sprejemanje neželene pošte nadležnežev vseh sort. Prošenj za intervju, prispevek v reviji x, priporočilo, pisem mladih nadobudnih in objave željnih pisateljev, tekstov potencialnih talentov, nesojenih literarnih zvezd. Vse, kar bi Janusa motilo pri ustvarjanju, je skrenil v to hišo, vanjo je zaprl zunanji svet. In kot je rekel odvetnik, je nekdo redno hodil v faks polnit papir. Neskončni papir.

V moji vnemi me ni bilo mogoče več ustaviti. Bilo je jutro, časa sem imela še ves dan, da se dokopljem do odgovora.

Ko sem v rdeči večerni svetlobi izpraznila toliko hiše, da sem se lahko prepričala, da razen mizice, na kateri je stal faks, in dveh starih slovarjev sinonimov v njej ni ničesar več, sem se potna usedla na kos trave, ki ga papir še ni prekril, in si odprla pločevinko piva. Veter je plesal med listi in jih igrivo mešal v nerešljivem rebusu. Nasmehnila sem se, dvignila pločevinko in nazdravila proti nebu, saj si tam, Janus, a ne?

Odgovor je priletel kot avionček, ki ga je med poukom zložil in učiteljici v brk zagnal šolarček. Mene zunanjost najeda skozi epidermis, sveti ris kože, ti pa si zunanjost spravil v hišo, da se je razraščala v njeni notranjosti, kot tumor je polnila njeno drobovje, tebe pa pustila nedotaknjenega. Sam si bil v sebi, vse do zadnjega, jaz pa grem v nič, zmanjkuje me, zmanjkuje mi besed, da bi opisala vse to.

Poklicala sem Cartovega odvetnika in ga prosila, naj naroči tovornjak, ki bo odpeljal vso to celulozo, popisano z željami in prošnjami in sanjami ljudi, ki jih ne bom nikoli spoznala. Vso to skladovnico naj odpelje na odpad ali s kesona strese na dvorišče kakega zagretega Cartovega biografa. Gospod Henk o tem sploh ni hotel nič slišati, rekel je, da je zanj poglavje Carta zaključeno. Ugasnila sem telefon. Ostala sem sama, s plastmi črk in besed in stavkov, ki so v pojemajoči svetlobi hoteli priti do izraza na belem papirju, še edini svetli stvari v mraku. Uprasnila sem vžigalico, se sklonila in začutila mehko toploto listov, ki jih je začelo zmanjkovati. Ogenj je potoval po njih, kot bi jih hotel vse prebrati in ponesti s seboj v sajasto nebo, ki so ga rdeči plameni barvali z minljivo svetlobo. Gotovo je tudi na koncu tega opusa poslednja pika.