Mansoura Ez Eldin (1976) je egipčanska pisateljica, avtorica mnogih kratkih zgodb in esejev ter dveh romanov: za svoj romaneskni prvenec je bila nominirana tudi za prestižno Mednarodno nagrado za arabsko literaturo ali t. i. arabskega bookerja. Od leta 1998 sodeluje v uredniškem odboru časopisa za leposlovje Akhbar al-Adab, ki je pred kratkim dobil novo odgovorno urednico: to, da so zamenjavo opravili novinarji sami, se je po avtoričinih besedah najbrž zgodilo prvič v zgodovini egiptovskega novinarstva. V zadnjih mesecih avtorica v svojih zgodbah in esejih razmišlja o aktualnem dogajanju v svoji državi: na straneh AirBeletrine bomo v naslednjih dveh dneh objavili dva njena prispevka. Danes je na vrsti kratka zgodba, ki skozi pripoved, napisano v drugi osebi, razčlenjuje občutke upornice med revolucijo, jutrišnji esej pa poroča o dogajanju po prvem valu revolucije, ko je treba še posebej paziti, da ta ostane v pravih rokah. Vabljeni k branju!

                                                                        ***

Ko si se tisti večer spustila na ulico, te je presenetila sumljiva tišina, ki je prekrivala vse, kot da so vpitje, kriki in udarci, ki jih je bilo slišati malo pred tem, prihajali z drugega sveta. Strah te je bilo, priznaj; pa si vseeno tavala po ulicah in iskala demonstracije, ki bi se jim pridružila. Tam, med jeznimi, z jeznimi, je tvoje mesto. Vozila centralnih varnostnih sil so ogradila vsako ped. Varljivi spokoj ni mogel razgnati pekočega vonja solzivca. Ta vonj je bil kot čvrsta prepreka med teboj in svetom. Noč je razpela svoj temen plašč in svetilke, ki so se tu in tam prižigale, niso več mogle pregnati teme. Mesto je bilo videti tako, kot ga po navadi opisuješ: mesto duhov, ki se trudi kazati drugačno, kot je v resnici.

A v tistem trenutku je bilo čisto drugače. Kajti mogočni bes, ki se ni zmenil za nasilje in brutalnost, je razsvetlil celotno državo: razgalil je gube in razkril grozljivega črva, pripravljenega, da se zažre v postarano telo – in se odločil, da ga uniči. Takrat, ko si hodila po ulicah, hlepeč po nekaj kisika daleč proč od solzivca, so se končni rezultati zdeli nekoliko megleni, vendar ti je šesti čut govoril, da bo to, kar se dogaja in se bo še dogajalo, spremenilo tok vsega.

In v naslednjih dneh se je dogajalo: gole prsi, ki so jih zadeli pravi in gumijasti naboji. Oborožene tolpe, ki so ropale hiše. Osamljena podeželanka, ki je hodila po bogati četrti in objokovala sina, preprost delavec, ki mu je krogla prebila vrat in je nepremičen obležal v bolnišnici, in družinski prijatelj, ki ga je ubila zablodela krogla, preden je dokončal sliko, ki jo je v naglici pustil v ateljeju, da bi z jeznimi sodeloval v plesu življenja na ulicah in trgih.

In ti sredi vsega tega. Premikala si se kot tisti, ki bo kmalu ob življenje, pa ga želi pred smrtjo do konca užiti. Le da nisi izgubljala življenja, nasprotno, dobila si ga nazaj. Namrgodeni oficir, ki se ti je drl v obraz in te porinil, da si padla čez rob pločnika, ti je podaril majhno skrivnost – v trenutku si se odločila, da je ne boš razkrila nikomur: modrice, za katere se ti je zdelo, da se ti vtiskujejo v telo, so te naučile obvladovati bolečino, za dolgo. Ko se je njegovo nasilje nad teboj stopnjevalo, si si rekla: »Kaj je trapasta modrica v primerjavi z duhom, ki ga kosijo morilski človeški stroji, polni sovraštva?« In ko te je začel vleči za lase in te brez prestanka brcati, si imela oči zaprte in mislila na Hannah Arendt in banalnost zla; prebliski, med seboj nepovezani fragmenti.

Bilo je, kot da ležiš v globokem vodnjaku, katerega dno je prekrito s peskom, ki pronica v tvoje vdihe in s svojo prisotnostjo zastruplja tvoje občutke. Puščava se je širila na nov način, plazila se je po tvoji notranjosti, ti pa si se premetavala v prepadu in z zaprtimi očmi kričala. V tvoji notranjosti se je odvijal ves svet in tvoje zaprte oči so motrile tvoje življenje, kot da ni del tebe in se izgublja v množici. Slepa, v težkih okovih, si si začela predstavljati, kako se dvigaš, korak za korakom, odločno, potem ko si vse življenje vztrajala na mestu. Trije koraki gor, ki jim sledijo trije koraki dol: tako si prej živela svoje življenje.

V trenutku, ko si objela pločnik, si zaprla oči; tvoja edina pot je poziv k sreči, pogled preko ponižanja in bolečine in brc: mavrica, bežni trenutki otroštva, cvetovi breskev, sladek vonj po jasminu.

Jasmin ima v tvojih spominih posebno mesto, njegov vonj, pomešan z vaniljo in vonjem cvetov pomarančevca – mešanica, ki pomeni življenje. Da, so stvari, ki še vedno lahko prikličejo življenje in ga v tebi spravijo pokonci, ampak poglej, kako se je pred teboj nenadoma razlil slepeč curek svetlobe in ti pomagal pri vzponu po stopnicah, v višave, kjer je življenje, kakršno je v resnici in sploh ne tako, kakršnega si ga videla ti.

Ž. I. V.L. J. E. N. J. E. te je čakalo tam sredi skandirajoče, jezne množice: zvok nabojev, ogenj, ki je gorel za teboj in ob tebi, solzivec, ki ti je žgal kožo in te slepil, brutalna roka, ki te je z vso silo potisnila na trdi pločnik. Vse to so bili dokazi, da še vedno živiš.