Sedela sva vsak na svojem štoru in gledala lastno sapo. Strma vesina naju je upehala, pa sva malo posedela, čeprav je vse skupaj izgledalo zelo čudno. Snega je bilo čez kolena in drevesa so se vegasto držala postrani zaradi nepričakovanega snežnega bremena. Les, na katerem sva sedela, pa je bil prav lepo presušen. Dva štora, primerne višine in širine. Ponudba gozda. Prav mudilo se nama ni. Gorolazniki in kmetje vemo, da se počasi daleč pride. Usoda pa te lahko vedno prehiti, če te hoče. Pojmi, kot so nuja, hitro, ukrepati, odločati ... so ostali v dolini. Z vsakim metrom je narava bolj prijemala. Hotel sem že predlagati, da bi spet dvignila sedali, pa je prizor postal nebeško lep. Mraz je že popuščal in dopoldansko sonce je prerezalo senco pod Gozdičem. V dolgi zlati črti je seglo v dolino in vznemirilo ledeni spokoj otrplega gozda. Hiše so bile že globoko pod nama, sneg pod mojimi nogami pa bel, da bolj ne bi mogel biti. Dva, trije prsti svetlobe so prežarčili pobočje. Nato je tiho zašumelo. Mrzla zimska toplota je začela topiti najbolj rahle snežinke in zgodil se je tisti zimski čudež: sončno sneženje. Med diamantnimi odsevi so padale snežinke z zgornjih vej. Odprl sem usta, da so se topile v meni, Joško se je pa režal. Udaril je skupaj dlani in rekel hu, hu. Jaz pa sem se smejal, ker se je vse obrnilo v takšno lepoto. Morda ni bilo prav, da sva bila dobre volje. Snežinke so še kar padale. Tihožitje je nekoliko kvarila črna zdravniška torba, ki sem jo zapičil v sneg, da se nama ne bi odpeljala v dolino, do kamor so nazaj vodile najine stopinje. Pravzaprav so bile stopinje samo enojne. Joško je v svojih lodnastih kmečkih hlačah in univerzalnimi črnimi čevlji za vse letne čase hodil pred mano. Suhe noge je nastavil na snežno skorjo in jo predrl, jaz pa sem vtikal svoje okončine v nastale luknje. Tako sva z novo izumljeno tehnologijo hoje kar solidno izmerila hrib.

Ko je prišel v mojo ambulanto, je bil v svoji olikani nerodnosti prav originalen. Oblečen je bil kar solidno, a zadišalo je po hlevu in senu. Neke vrste vonjalna informacija. V rokah je vrtel premajhen klobuček in prihajal na dan s predlogom, da bi šla pogledat tetko, ki leži v daljši obnemoglosti. Ne kaže nobene volje do izboljšanja, o apetitu ni, da bi govoril. Potipal sem, če jo lahko pripelje na pregled? Tako odločno je odkimal, da sem že slačil haljo in vezal zimske čevlje na noge. Da sploh ni daleč, nekaj korakov pa bova le morala stopiti do nje. Da mi bo rade volje nesel torbo in kazal pot.

Odpeljala sva se, Joško pa se je postavil na prežo. Verige na kolesih so rožljale. Vrtel je glavo na suhem vratu in me usmerjal levo in desno, čez mostiček, pred drevesom levo, v vas, sedaj pa ne gre več. Kako ne gre več, Joško? V zadregi se je nasmihal, da bova sedaj šla pa peš, gospod dohtar. Cesta v vas se je bleščala v ledenih kolesnicah. Rikverc bova zmogla klanec, zgoraj se ne da več obrniti. Pa dajva, je Joško popustil in zmigoval roko v zapestjih namigujoč na mojo neprištevnost. Verige so grabile po cesti, kamenje je letelo po pločevini, Joško je zijal čez zadnjo šipo in me zvočno krmaril. Še malo, še malo, gas, zadnja hiša, konec, sedaj pa ne gre več.

Ampak še nisva tukaj, je kazal Joško nekam v breg in že meril čez travnik. Sledil sem mu v njegove stopinje in ko sem ga vprašal, če je še daleč, sem dobil v odgovor spodbudno odkimavanje. Vas se je že manjšala za nama, megla je delala iz doline privid.

Tako sva sopihala v gozd, ko sem naenkrat začutil, da sva prestopila mejo med civilizacijo in naravo. Zaslišal sem tišino. Drevesa so bila prisotna. Naležavanje snega. Čez veje se je zasvetila markacija in rdeča tablica. Joško, ali greva na Gozdič, sem zazeval v presenečenju? Pa ne čisto gor, me je potolažil in potegnil korake, da ga ne bi vprašal še kaj bolj neprimernega. Gnal me je v vesino, da več kot dihati nisem mogel. Suknjič mu je napenjala moja torba. Vsake toliko se je obrnil, se mi vzpodbudno nasmehnil in z dlanjo zasekal navzgor. Glede na to, da sva bila nikjer, je bilo navzgor še najbolj prav.

V škripanju čevljev sva dosegla rob jase in tam je čisto samoumevno stala še kar spodobna hiša in se delala, kot da je povsem priroden podaljšek vasi. Rdeča streha, lesen plot, živ dimnik, pes na verigi, ki se ni mogel odločiti, ali bi mahal z repom ali bi lajal. Verjetno sem nagonsko zavil tja, kjer sem slutil kuhinjsko toploto, star zakurjen štedilnik in čaj iz domačih rož. Joško pa je že mahal z obema rokama proti vegastemu hlevčku in me preusmerjal iz moje namere po udobju. Pa sem prehodil še tistih ducat korakov, vstopil v hlev in se spomnil vonja s katerim je Joško prišel zjutraj v ambulanto. Koze in ovce sva obšla, Joško je odpahnil lesena vrata in kažoč na lesen tram in mojo glavo, nizko vstopil v prostor. Sledil sem mu brez poškodbe in počakal, da je siva svetloba naredila svoje.

Na nekakšni postelji, na otrepu sena, ki je silil izpod sumljive rjuhe, je ležalo suhljato človeško bitje. Nekakšna ženica, mamka, hlevska teta, ki je že na prvi pogled jemala slovo od te solzne doline. Poiskal sem nizko pručko in sede premišljeval, Joško pa mi je z molkom pomagal. Potem se je počil po čelu in izginil v temo. Vrnil se je z nekakšno lučjo in jo prikimajoč svoji domislici, dvignil pod nizek strop. Sence so zaplesale in moja se je grozeče nagnila nad mamko. Previdno sem potegnil rjuho do kolen, njene oči pa so poblisknile po mojem obrazu. Potipal sem pulz, izmeril tlak, pljuča sem našel pod zamaščeno kombinežo. Trebuh je bil že poln vode pod otrdelimi jetri in ves zrak nad Gozdičem ji ni pomagal, ko je lovila sapo. Gledala sva se prestrašena, ona v odhajanju, jaz v zmedi presojanj. Jutra ne bo dočakala. Joško me je vzpodbudno gledal in pokimal s tisto kmečko odločnostjo, s katero ljudje rinejo čez težke in nemogoče čase. Umaknil sem obraz v senco in segel po torbo. Našla sva pooblano desko in previdno sem zlagal ampule in igle v ravno vrsto. Joško mi je pomagal z radovednostjo malega otroka. V roke sem mu potisnil stekleničko z alkoholom in poznavalsko je zavrtel oči ob jedkem vonju. Poiskal sem žilo na suhljati ročici. Z alkoholom sem zdrgnil umazanijo in nastalo je svetlo rožnato okence, v katero sem zapičil iglo. Joško mi je podajal brizge in se imenitno držal ob toliki uporabnosti. Ob vsaki ampuli so se mu zasvetile oči in še bolj vzpodbudno je kimal. Njemu je ceremonijal očitno pomagal, tetka pa je nemirno vrtela usta za zrakom. Zatlačila sva ji slame za hrbet in jo nekoliko privzdignila. Oči so ji zaplavale po jamicah in se nato ustalile na najinih obrazih. V čakanju na učinek zdravil sem spet sedel na pručko, Joško je počenil ob vrata, mamki pa se je podaljšal vdih. Tišina je bila dolga, pa sem jo vprašal, zakaj se ne umiva. Joško je v začudenju dvignil obrvi, kot da se je ta hip tudi on tega domislil, in se vprašujoče obrnil k njej. Tetki se je povrnil prosojen glas. Če se umiva, se prehladi. Kratko in jasno. Joško je ob tem nedvoumnem odgovoru sprožil roko proti meni. Vidite, gospod dohtar, prehladi. Obrnil je dlani proti obema in se z obrazom nedolžnika opral morebitne krivde. Spet tišina. Tako smo sedeli v zemljanki, ki je že nekoliko spominjala na grob. Duša je že plezala po suhljatih rebrih kot po nekakšni Jakobovi lestvi v nebesa. S stene nas je gledala mati božja brezjanska s svojim milo-resnim obrazom. Nič takega ni bilo v sobici, za kar bi se človek oklepal pred smrtjo, telo pa s svojo trhlostjo skoraj ni zmoglo več držati duše.

Luč v Joškovi roki je zatrepetala. Tetka je spokojno dihala in odplazila sva se v predklonu mimo koz in ovc spet na svetlo. Oba sva zamižala v jarkem soncu in vlekla vase smrekov zrak. Kako je dobro del. Oklevaje sva si povedala še tiste ritualne stvari, ki sledijo takemu obisku. Da je teta zelo slaba, da verjetno ne bo dočakala jutra. V tem primeru naj Joško nekako uredi stvari ... logično ... praktično ... Gledala sva se po moško v oči in ob vsakem stavku je razumevajoče prikimal. Mislim, da sva se razumela. Zasukala sva se na petah in po snežnih lužicah sem dosegel rob gozda.

Drugo jutro se je spet delal kristalen zimski dan. V topli ordinaciji sem tiščal noge med rebra radiatorja in med kratkimi pavzami gledal snežna pobočja Mrzlega vrha. Ko je vstopil Joško, se je kopiral včerajšnji dan. V rokah je vrtel premajhen klobuček in zadišalo je po hlevu in senu. Zaupljivo je sedel na stolec, se primaknil mojemu ušesu in skoraj navdušeno povedal, da sem imel prav. Ni dočakala jutra. Spet se je odmaknil in me opazoval, kot da pričakuje pohvalo. Potem se mi je spet zarotniško približal in povedal, da je vse praktično uredil, gospod dohtar bo izdal samo še papirje. Kot da sva v teh dveh dnevih postala zaveznika v dobrem in hudem. Oblekel sem se, zavezal močne zimske čevlje in ponovno sva pregazila sneg. Verige so zarožljale po isti cesti, levo, desno, pred drevesom v vas. Za zadnjo hišo sem parkiral, Joško mi je uslužno odprla vrata in z roko pokazal čez travnik na rob gozda. Tam je stal moški s črno kmečko marelo, osamljen in nekako obupan v svoji čudni stražarski nalogi. Joško mi je dihal čez ramo in mi zagotavljal, da danes ne bo treba daleč. Pregazila sva do stražarja. Ob njem so stale sani in na dveh deskah je ležal suhljat zavoj, skrbno pritrjen z vrvjo. Bil je zelo podoben hlevski tetki.

Sedaj smo bili pogrebci. Privoščili smo si malo tišine. Spet je mrzlo sonce rezalo zrak. Snežinke so na truplu spletle tanek mrliški prt. Z diamantnimi kristali posuta je odhajala kot kraljica. Potem sem se pomenljivo odhrknil, Joško je nastavil hrbet v predklonu in moški z dežnikom se je nagnil v improvizirano streho. Izvlekel sem papirje in imenovano potrdil za mrtvo. Joško se je zravnal, prepolovil dokumente in jih stisnil v suknjič. Spet smo malo postali v zadregi. Nato je dvignil ramena in razširil roke. Je že tako, gospod dohtar, sedaj pa spet vsak svojo pot. Z možakom sta poprijela sani in jih brezslišno odvlekla čez pobočje. Gledal sem ju, dokler nista z žalostnim tovorom vred zbledela na belem obzorju.