Zvečer, ko se utrujen zvrneš v posteljo in ti oči kar same lezejo skupaj, si misliš, da bo z jutrišnjim dnem vse drugače. Da zdaj pa bo. Pa ni, nič se ne zgodi. Samo sanjaš lahko, če imaš srečo: o pokrajinah, po katerih nekaznovano blodi tvoja duša. Zjutraj se večine tega ne spomniš, ostane ti le nejasen okus po nečem, kar ne more biti resnično. Tako kot ne moreš biti resničen ti.

Šiht je šiht, je rad govoril moj oče. Ni pomembno, kaj delaš, ampak delati moraš: življenje ni balet. Spomnim se njegovih besed, ko je on še kraljeval za našo mizo in nam otrokom razdajal ubornost svoje življenjske modrosti. Saj ne rečem, po svoje je imel stari morda prav. Morda.

Ura ti zvoni ob pol šestih, nase navlečeš hlače in majico in pristaviš za kavo. V kuhinji poslušaš zamolklo klokotanje v radiatorjih, pa nisi prepričan, če ta zvok ne nastaja v tvojih mislih. Na balkonu skadiš čik. Po temnem stanovanju se premikaš tiho kot miš, da ne bi prebudil lastnika, s katerim živiš. To bo najbrž ta balet, si misliš. Posmehneš se samemu sebi, tej svoji bedni domislici. Zdi se ti, da se ne znaš več prav smejati. Tvoja zavest se guba kot vlažen list papirja. Sede na školjki skoraj zadremaš, tako si utrujen od teh misli, od samega sebe, od teh kurčevih juter.

Pred nekaj dnevi sem jih dopolnil štirideset. Včasih se mi zdi, da bo to nekakšna smešna pomota, da kaj takega sploh ni možno. Skoraj dve leti bo, kar sem se vrnil iz Anglije. Dvanajst let v Liverpoolu je minilo tako hitro, kot se zvečer v postelji obrnem iz boka na bok. Zdaj vem, da biti zdoma ni težko, težko se je vrniti in živeti s tistim, kar je minilo.

Čeprav nočeš, razmišljaš, kaj da je šlo narobe. Ko se potem pelješ z avtobusom, skušaš ugotoviti, če tudi ti ljudje razmišljajo o čem podobnem. Ampak v njihove duše ne moreš prodreti. In kar je najhuje: pravzaprav so videti zadovoljni, tako spokojni in zaverovani vase so kot mrliči. Veš, da si tudi ti samo eden izmed njih, eden teh prestrašenih marljivih poštenjakarjev, ki se zbujajo ob pol šestih in odhitijo na avtobus, da bi služili. Isti si kot tvoj oče, kar je najhuje, pa čeprav si ravno zaradi tega hotel stran. Da bi postal nekdo drug.

Ko sem se vrnil, je bil zame tu pekel. Tudi zgoraj na severu sem bil seveda niko i ništa, navaden čefur, ampak takrat sem se še znal obrniti: imel sem cilj, znašel sem se, delal sem. Kar so tam znali ceniti. Moral bi ostati, si včasih očitam, kljub vsemu, moral bi vztrajati ne glede na to, kaj se je zgodilo. Imel sem solidno službo, živel sem udobno, celo napredoval sem. Stari je govoril: na svetu je vsega zadosti, ampak samo neumnosti ne bo nikoli zares zmanjkalo. Ampak kaj hočem s tem reči – da sem bil samo neumen? To je preveč enostavno. Zanima me, kaj bi moj oče porekel na vse to. Na njegovem pogrebu me ni bilo. Kaj pa Angleže to briga, če se tukaj stegne nek upokojeni železniški uradnik.

Izstopiš pri obvoznici na Celovški in počakaš, da te pobere moder kombi. Včasih oni čakajo tebe. V kombiju se stisneš na zadnje sedeže, k Duletu in Samirju. Zrak je postan, predihan. Komajda kaj spregovorite; ko ste vsi takole na kupu, vam besede ne tečejo najbolje, še sploh ob jutrih in če je zraven šef. Pogovarjate se kvečjem o delu. O kurčevih zaključnih delih v gradbeništvu. Morda o ženskah. Samir se je nedavno tega poročil in to je ena novih skupnih točk: zezate se na ta račun. Pokazal vam je njune fotografije. V resnici mu zavidate.

Po vrnitvi je bilo tu vse drugače, nikogar več nisem poznal. Eno turobno leto sem prebil v Mariboru, zdaj živim v Šiški. V Ljubljani je več dela. Delam pri človeku, ki se piše Dolinar. Papirje bomo seveda uredili, ko stvari malo stečejo, pravi on. Meni je prav tudi tako. V bistvu mi je vseeno; dokler lahko delam, lahko tudi pozabljam. Ne rabim več misliti. Šiht pa je tako ali tako zgolj – šiht. Pri upokojenem profesorju sem najel sobo; dobro shajava. Šiška me spominja na predel Liverpoola, kjer sva živela z Elizabeth. Všeč mi je ta brezosebnost, ta brezkarakternost; zdi se mi, da sodim prav sem.

Z Duletom zdaj delata sama. Dolinar, Samir in Niko hodijo na objekt v Domžale, vaju pa odložijo v nekem naselju ob Savi, blizu Tacna. Pred ogromno, gosposko hišo, ob kateri so dogradili bazen. Okoli bazena je terasa surovega betona, kamor z Duletom lepita keramične ploščice. Metre in metre blesavih keramičnih ploščic.

Pogosto mislim na Elizabeth. Včasih sem ob jutrih stal v kopalnici in jo opazoval, kako se liči. Ta njen obred je bil zame vedno nekaj čarobnega. Na njenem obrazu se je risal topel smehljaj; zdi se mi, da je tudi ona uživala v tem, ko sem jo opazoval. Spomnim se gibov njenih rok, na katerih so se skozi angleško kožo risale sledi modrih žil. Nikoli nisem razumel, zakaj so žile videti modre, ko pa je kri v njih rdeča. Bila je ženska zame, ta Elizabeth, divja, neukrotljiva, prepričan sem, da me je resnično ljubila. Kadar se spomnim najinih let, se zavem, da jih nič ne bo priklicalo nazaj. Vsak človek ima le eno takšno priložnost, morda največ dve. Ne spomnim se več, morda sem tudi to slišal od svojega očeta. Kakorkoli že, svoje priložnosti sem gotovo že izrabil.

Dule je dobrih deset let mlajši od tebe. Pravzaprav si pri firmi ti najstarejši, pa vendar so te fantje sprejeli za sebi enakega. Z Duletom sta zasovražila to hišo, ta bazen, te ljudi. Gospa in gospod vaju zjutraj počakata pred vrati, da bi vaju opozorila na vse tisto, kar za to hišo ni dovolj dobro. Svojo osornost včasih skrijeta za naličje hinavske prijaznosti. Pred dnevi sta morala s krampi razbiti prve vrste ploščic, ker se je gospa premislila glede talnega vzorca. Dolinar ne ve, na koga bi se jezil. Moramo se potruditi, pravi. Vsi veste, da boste gospodu naredili vse zastonj, ker on je direktor investicij pri nekem velikem državnem podjetju v Ljubljani. Tam bo še veliko dela, pravi Dolinar, res veliko dela, če nekoč postanete njihovi pogodbeni izvajalci. Potem se bo uredilo tudi glede vseh vas, obljublja. Ja, vse se bo nekoč uredilo, za to se res splača potrpeti, si misliš, ko premražen polagaš novo vrsto ploščic ob bazenu.

Samo enkrat sem jo podržal v rokah. Bilo je v tisti gromozanski liverpoolski porodnišnici, kamor sem ju šel obiskat takoj po porodu. Elizabeth je bila vidno utrujena, a presrečna. Mala rozasta kepica se je drla na ves glas. Ponosen sem bil nanju, na moji punci, takrat sem resno razmišljal, da bi ju odpeljal nazaj. Liverpool ni bil kraj, kjer bi vzgajal otroka. Želel sem si, da bi mala odraščala nekje, kjer so gozdovi, narava, mir, kjer so vse te traparije, ki sem jih v Angliji pogrešal. Potem, ko sem dejansko prišel nazaj, sem se nekoč iz Maribora odpeljal v svoj rodni kraj tam blizu, da bi znova občutil ta mir, videl gozdove in hribe, kjer sem pustil svojo mladost. A tistega, kar sem iskal, nisem več našel. Izginilo je.

Tega dne je hiša prazna. Gospe in gospoda začuda ni na spregled; tudi njunih terencev ni pred hišo. Z Duletom vzameta orodje in se odpravita k bazenu. Ti zamešaš prvo vedro lepila za ploščice. Namestiš si kolenčnike in si jih trdno opasaš. Dan se naposled prične. Veliko dela vaju čaka. Mraz je. Ti pa si že zdaj utrujen. Star si že, prestar za tole sranje. Poklekneš. Dule ti poda prvo ploščico.

Kepica je živela samo en dan. Zdravniki so rekli, da ji ni bilo pomoči. Elizabeth je dobesedno zblaznela. Ko sem jo čez nekaj dni pripeljal domov, je nisem več prepoznal. Najin odnos se je nakrhal; ko je umrlo tisto, kar je bilo najdragocenejše, je izginilo tudi vse tisto, kar je bilo najino že od samega začetka. Ni več marala, da bi se je dotikal. Čez dober mesec je sredi bedastega prepira zakričala, da z mano ne zmore več. Da naj spokam tja, od koder sem prišel. A že čez par dni se je odselila ona. V nekaj tednih, ki so sledili, sem uspel dvakrat po telefonu govoriti z njo. Njen glas je bil spremenjen, tuj in hladen. Videl je po tistem nisem več. Bilo je konec. Liverpool je postalo najgroznejše mesto na svetu. Tudi jaz nisem več zdržal tam. Mojega eksperimenta je bilo konec. Izkoristil sem svojo priložnost.

Okoli poldneva z Duletom naredita premor. Še vedno sta sama. V garaži si pereta roke, ko Dule predlaga, da bi se malo razgledala po hiši. Zanima ga, kako ti bogatuni živijo, kdo sploh so v resnici. Sicer ti nekaj pravi, da to ni prav, a ti je vseeno, to misel preženeš tako zlahka, kot zjutraj ugasneš čik na balkonu. Boli te kurac. Povzpneta se v prvo nadstopje. Znajdeta se v prostorni dnevni sobi, ki gleda na Šmarno goro. Lepo je tukaj, pomisliš. Hribi in gozdovi, mir, v takšni dnevni sobi imaš občutek, kot da je vse to zunaj samo zate, kot da je vse samo tvoje. Na klubski mizi opaziš fotografije nasmejanih otrok. Pomisliš, da so nekateri ljudje najbrž zares srečni. Da morajo biti tudi takšni. Dule iz kuhinje prinese dve pločevinki piva. Boš še ti? Seveda boš. Usedeta se na zofo in prav očitno je, kako vajine umazane obleke in težki škornji ne spadajo semkaj. Tujca sta, pritepenca, skrunitelja. Ta občutek ti je znan. Ampak pivo res prija, kdo sploh bi vama ga lahko odrekel? Zaslužita si ga, pa čeprav vama ga ni nihče dal. Nekatere stvari si mora človek pač vzeti sam. Ljudje se delijo na tiste, ki to vedo, in na tiste, ki ne. H komu spadaš ti? Sedita v tišini, srkata pivo in opazujeta to bedasto Šmarno goro. Dule zmota nekaj hašiša, otresata kar tja v tisto grdo vazo. Lepo vama je. Dule potem reče, da je vse tole top šit. Smejeta se, pa niti ne veš, čemu pravzaprav. Ampak vse tole je zares smešno.

Pomislim, kako bi bilo, ko bi imel tu svoji punci. Pomislim, kako bi bilo, ko bi vsi trije živeli tukaj, nekje pod Šmarno goro. Vendar hkrati vem, da je vse to navadna ukana, laž. Prevara. Ničesar več ni. Tudi mene ne. Je samo moje utrujeno telo, ki mu več ne pripadam, zleknjeno na udobnih in kot sneg belih zofah, ki prav tako niso moje. Najraje bi zadremal. Zaprem oči. Takrat se zavem, da bom moral nazaj. To tukaj ni življenje. In moram jo znova poiskati, še enkrat govoriti z njo.