Šel sem na Mojstrovko, po Hansovi smeri, zanimalo me je, ali bom vzpon zmogel sam, brez Primoževega vodstva. Do Jesenic sem šel z vlakom, tam sem si na postaji poiskal taksi in razložil taksistu, da greva proti Vršiču, spotoma mu bom povedal, kje naj ustavi. Vreme je bilo sončno, brez oblaka na nebu. Taksist je bil nekoč tudi sam opravil vzpon na Mojstrovko in je dobro poznal kraj, kjer se s ceste zavije na stezico, ki te pripelje pod hladno in senčnato skalo, ki se vzpenja naravnost v nebo. Vtaknil sem v usta ki-ki bonbon in se začel vzpenjati.

       Ko sem priplezal približno sto petdeset metrov visoko, sem v manjši votlini naletel na mladega Američana, zame je zdaj vsakdo mlad, ki se je ves bled stiskal k steni.

– Hvala Bogu, končno živa duša! Je vzkliknil. Panika me je zagrabila, je začel hlastno pojasnjevati, mislil sem, da bom zmogel, pa se niti premakniti ne upam …

– Ne boste verjeli, sem spodbudno rekel, prav na tem mestu sva se ustavila s Primožem, ko sem opravil prvi vzpon na Mojstrovko. Tukaj se je ustavil Holandec, mi je rekel Primož, in ni hotel več naprej. Vi, Slovenci, ste nori, nazaj grem! In se je spustil nazaj dol.

– Je padel? je vprašal Američan.

– Ne, daleč od tega, nekako je pač prišel dol, sem počasi in mirno razlagal, kot rešitelj položaja, kajti prav nič nisem bil v zadregi in ničesar se nisem bal.                                              

– Jaz sem prvič splezal gor kakor oven, sem mirno nadaljeval, Primož, moj prijatelj, se je prav s temi besedami izrazil, lej ga, ovna, saj je res pravi športnik!

Kdor je kdaj splezal na Mojstrovko, ve, da so vzdolž cele smeri postavljene jeklene žice, po domače zajle, ki se jih lahko oprijemaš, le ponekod je pot nezavarovana.

       V dobri uri sva bila na vrhu. Američan, Bill Jones, me je burno objel in se mi zahvalil. Potrepljal sem ga z obema rokama po hrbtu. V najinih očeh je zasijal starodaven pogled dveh mož, ki se zavedata, da mora človeštvo držati skupaj. Usedla sva se in sredi sončnega dne opazovala majhne črne ptiče, ki so stopicali okrog naju ter z inteligentnimi očmi presojali, ali imava kaj za v kljun. Bill se je spomnil, da ima v žepu še nekaj piškotov, in jih je začel metati med ptiče.

– Kako visokostno naju gledajo, je rekel in se prijetno zasmejal, kot da sva zares dva hribovca, ki sta vdrla v njihovo kraljestvo.

– Tudi sredi življenja ti zmeraj preostane čas za razmišljanje, sem nenadoma spregovoril. Z zanimanjem me je pogledal in se takoj zatem na glas zasmejal.

– Imate prav, je rekel, res sem razmišljal, kaj ste po poklicu?

– Napisal sem štirinajst romanov in dvajset dram, sem kot iz topa odvrnil.

– Pa so vam jih objavili? je takoj vprašal. Isto me je vprašala neka ženska v Amsterdamu, po poklicu bralka iz aure, poslovneži so hodili k njej po nasvete in čisto dobro ji je šlo, vsako leto je odpotovala v Egipt in se tam poglabljala v starodavna znanja. Ko sem ji povedal, da so moje romane objavile največje slovenske založbe in da sem bil še plačan za svoje delo, da so v gledališčih odigrali osem mojih dram, me je začela gledati z veliko večjim spoštovanjem. Jaz sem zakompleksan, sem pomislil, podcenjujem se, ustvaril sem predstavo o samem sebi, da sem zavrženi umetnik, nekakšen propadli Ivan Cankar, šele tukaj v Amsterdamu, v očeh te Holandke, lahko doumem vrednost kapitala, ki ga premorem.

       Za hrbtom sem zagledal nekaj belih oblakov in predlagal sem Billu, da se drživa nasveta Reinholda Messnerja in Toma Česna, ki trdita, da je najbolje oditi čim prej dol, ko enkrat prideš na vrh.

       Bill je kajpada imel avtomobil in odpeljala sva se v Kranjsko Goro, na kosilo. Bilo je naravno, da morava najin vzpon proslaviti. Med vožnjo sva se pogovarjala o njegovem jeepu, poimenovanem po nekem indijanskem plemenu, in prišlo je na dan, da ne vozim avta. To je Billa čez vsako mero navdušilo, za moje pojme čisto preveč.

– Sploh ne vozite avta ? To je odlično, to je perfektno! Dvakrat ste poskusili? Nočete govoriti o tem, ker ste štorijo že stokrat povedali, perfektno!

Kosilo je bilo izvrstno, postal sem dobre volje, saj sem bil že prej, kot je človek po velikem telesnem naporu, a zdaj se je dobra volja ulegla v mojem želodcu in začel sem govoriti spokojno. Človek je ustvaril robota zato, da bi se znebil občutka, da je v resnici sam robot.

       Descartes je žival primerjal z robotom, v njegovem času se je tehnika že razvila do stopnje mehanične igrače, ki se premika brez duše in pameti. Danes imamo opravka z globoko modrino računalnika, ki je v šahovskem dvoboju premagal Garija Kasparova. Suženj je premagal gospodarja. Ali bo zdaj suženj postal gospodar, vsaj za nekaj časa, kot se je že tolikokrat v zgodovini pripetilo? Ali se bo v trenutku, ko bo vsako poljubno ročno delo namesto človeka opravljal robot, zgodil transcedentalni preobrat in bo postalo razvidno, da je človekovo najbolj stalno in največje delo njegovo mišljenje? Nazadnje pa ti ostane občutek, da je mišljenje tujek v človeški lobanji, saj sem prišel do zaključka, da si nisem niti ene same misli izmislil sam, marveč sem vse pobral iz ustnega izročila, iz stripov, časopisov, knjig, gledališča, radia, filma in televizije.

– Ali uporabljate računalnik? me je z ameriško neposrednostjo prekinil Bill.                                        

– Ne, sem gladko odvrnil, a moja nečimrnost je bila prizadeta, saj se mi je zazdelo, da me ima Bill za originalnega divjaka.

– Odlično, perfektno! Strmo je pogledal skozi okno restavracije in v njem se je nabirala in v siju oči naraščala neka odločitev. Tako je strmel vsaj deset sekund, potem je samemu sebi dvakrat svečano prikimal in se z nasmehom obrnil k meni.

– Ste gledali Godardov film Hvalnica ljubezni?

– Sem.

– Ne, res, je to mogoče?

– Če vam pravim.

– Perfektno. Well, nekaj takega hočem narediti, saj se spominjate, da se je Godardov junak v filmu spraševal, kaj naj naredi, ali naj posname film ali naj skomponira kantato ali naj napiše knjigo? Isto sem se spraševal tudi sam, že dolgo, predolgo, zdaj pa vem! Se spominjate, v nekem trenutku junak v filmu prime knjigo v roke in jo prelistava, ampak vse strani v knjigi so prazne, niti ene črke ni! Zdaj vem, posnel bom film po vašem romanu!

Nekoč mi je neki Škorpijon, nalašč mu bom rekel tako, zato, ker je bil astrolog, izračunal, da imam težave z delom, zaradi Saturna v šesti hiši, ki je malone v opoziciji s Soncem. Zdaj, ko sva z Billom vsak zase zamišljeno strmela v namizni prt, se mi je zazdelo, da je to res.

   Moja prva misel je bila, da kot iz topa vprašam: pa imate sredstva? Iz tega prvega pa je kmalu nastal cel kompleks vprašanj. Do you have million bucks for … V hitrici nisem več vedel, kako se po angleško reče odkup pravic. Ali imate 440.000 dolarjev za odkup pravic? In naposled, že čisto brez sramu, ali imate 12.000 dolarjev za odkup pravic, moja družina bo tukaj tudi morala živeti, medtem ko bom snemal film v Chicagu? Težave z delom imam torej zato, ker hočem na hitro in nalahko zaslužiti denar. Tekom življenja sem se naučil zadržanja, zato sem molčal. Nič nisem rekel.                                                          

   Tedaj je Bill prišel z besedo na dan. Njegova mama je bila po rodu Slovenka, oče pa Anglež. Oba sta se rodila v Ameriki, oče je bil že ne vem katera generacija. Bill je pred tremi meseci dopolnil triintrideset let. Pol leta pred tem mu je umrl oče. Edina rešilna bilka je zanj postal Godardov film Hvalnica ljubezni. Kako je prikazal Pariz! Same stolpnice iz predmestja, kot trideset Šišk, ali pa kot nekateri kvartirji v Chicagu, pravokotnik ob pravokotniku, ljudi skorajda ni, glavnega junaka vidiš samo v hrbet, kadar se ljudje pogovarjajo, slišiš samo glasove, vidiš pa stole in mize, mogoče rokav ali hlačnico, polovico obraza, nato pa spet fasade hiš z začetka dvajsetega stoletja, ali pa še od prej, prvi moderni bloki, kvadrat zraven kvadrata, starinsko moderno v opuščanju okroglih oblik.

   Čudno, kadar slišiš svoje lastno mnenje iz ust nekoga drugega, se ti zdi zmeraj na meji znanstvene fantastike, če uporabim žargon športnih komentatorjev.

– Pripravljen sem odkupiti pravice za katerikoli vaš roman, štirideset tisoč dolarjev vam lahko izplačam takoj!

V Mojstrovki se pripovedovalec po Hansovi smeri nameni na istoimenski vrh. Tam v manjši votlini naleti na mladega Američana Billa, ki je obtičal v steni in si ne upa ne naprej ne nazaj in ga reši, iz tega znanstva pa se rodi prijateljstvo. Bill mu predlaga, da bi po njegovem romanu Orangutan posnel film. Kmalu zatem sledi povabilo v Chicago. Kmalu postane jasno, da Billova ekipa ne snema Orangutana, ampak resničnostni šov, v katerem ima File glavno vlogo. Sploh ga ne zmoti, da so se filmski načrti spremenili, poglavitno je, da je v Chicagu, da ima job in da je nesporno zvezda: »Mar si nisem želel biti v Chicagu že odkar sem prebral X-100 roman Frederika Eštona Lun i gospodari Čikaga?«

Roman bo v kratkem izšel pri Študentski založbi.