TOMAŽ PENGOV – ODPOTOVANJA

I

Obstajale so plošče, ki jih je bilo preprosto treba imeti, in ta želja po posedovanju se je začela dokaj hitro spreminjati v obsedenost. Toda kako priti do njih v tistem »pomanjkanju«, s katerim nas je »nagrajevala« doba, v kateri smo odraščali? V svoji želji po tem, da bi se dokopali do črnega vinila v kartonastem ovitku, ki bi nam delal družbo ves čas (se pravi ne samo v duhu, ampak tudi fizično, saj bi z nami delil zrak, ki ga dihamo, ko spimo in predvsem ko sami v sobi ležimo na hrbtu, bolščimo v strop in sanjarimo), smo šli včasih tako daleč, da sta bili pozabljeni in izbrisani celo etika in morala. Sploh pa sta bili pozabljeni in izbrisani, če si opazil najmanjše znamenje, da je tvoja ljubezen do določene plošče večja in višja, da gori z močnejšim plamenom kot ljubezen prvotnega lastnika, za katero se ti je zdelo, da ne spominja na ljubezen, ampak prej na brezbrižnost in ravnodušnost. V takšnih primerih si kaj hitro prišel do sklepa: če lastnik ne kaže znakov, da je določena vinilna plošča v nekem trenutku središče njegovega življenja, potem si je nekako ne zasluži, in si jo bolj zaslužiš ti, ki veš, da je ta plošča središče tvojega življenja, saj ga, ker presega glasbo samo in povezuje tvojo preteklost, sedanjost in prihodnost, nekako osmišlja in določa. Ko si se znašel v takšni situaciji, si običajno vprašal: »Ali si lahko to ploščo sposodim, da jo bom doma v miru preposlušal?«

A to je bila samo maska, površina, kajti v sebi si vedel, da se boš naredil Francoza, da te bo, rosnim letom navkljub, nenadoma napadla amnezija, da boš preprosto pozabil, kdo ti jo je posodil in je ne boš nikoli več vrnil. Toda že pri samem posojanju plošč za poslušanje je bilo prijateljstvo vedno na veliki preizkušnji, pravzaprav je šlo pri teh ritualih za nenapisano pravilo, ki smo ga vsi upoštevali in po katerem nismo po nepotrebnem silili v srečneže, ki so določene plošče imeli; jasno je bilo, da si moral imeti dober gramofon, po kvaliteti vsaj enakovrednega lastnikovemu, da si si upal sploh pomisliti na izposojanje plošč, kaj šele izustiti stavek o njem.

Vendar tudi gramofon ni zagotavljal, da boš ploščo dobil. Moral si znati ravnati njo, moral si jo znati prijeti, jo položiti na gramofon, z nje z elektrostatično krtačko obrisati prah, z njo si moral ravnati, kot bi imel v rokah odprto ampulo TNT-ja, ki bi lahko že ob najmanjši neprevidnosti povzročila veliko nesrečo, katere posledice bi občutil vse življenje, merile pa bi se v veliki, usodni zameri in na koncu v izgubi prijateljstva. Skratka, moral si biti vreden popolnega zaupanja, moral si skoraj jamčiti z življenjem.

II

Določena glasba ima, prav tako kot določene knjige, sebi lasten letni čas. Obdobje, ki se ji najbolj prilega, kuliso v ureditvi zunanjega sveta; trave, gozdove, svetlobo med drevesi, sramežljivo mežikanje in brlenje dotrajanih obcestnih svetilk ob večerih, luči v oknih, glasove nespečnega morja, počasne reke ugašajočega prometa, vonje v zraku – in v to kuliso se ta glasba uleže in pogrezne in postane njen neodtujljiv del. Ne vem natančno, a zdi se mi, da je ta »izbira« letnega časa, ki naj bi mu neka glasba pripadala, povezana s trenutkom, ko smo to glasbo prvič »zares« slišali, ko ji je uspel tisti magični trik: trajno zasesti prostore v našem duhu in spominu. Včasih so ti trenutki povezani s konkretnimi dogodki v življenju, včasih pa so popolnoma amorfni in neulovljivi, bolj kot na dogodke se vežejo na razpoloženja, atmosfere, ki so jih prinašali počasni in leni dnevi, ko se je zdelo, da zaloga časa, ki ga imamo na razpolago, ne bo nikoli skopnela.

Bila je pomlad, ne več zgodnja, ampak pomlad v polnem naletu: čemaž je že nehal dodajati odtenke svojega vonja prebujenemu gozdu, bleščeče rumenilo forzicij je prenehalo kraljevati pospešenim premikom razposajene svetlobe, ki je po nekaj mrzlih in temačnih mesecih spet začela dobivati svojo kri, bil je pravzaprav že čas, ko španski bezeg zagospodari zraku in pripravi lebdeče ozemlje na vonj cvetočih akacij, ki ga bo, po ustaljenem ritmu in nenapisanih pravilih o vedenju, ki so jih podedovale od svojih prednikov, zasedel za njim.

Bila je pomlad, konec sedemdesetih, in bil sem v znamenitem »cimru«, kjer so imeli starejši fantje še znamenitejše zabave, za katere sem vedel zgolj iz pripovedovanja, ki je v mojih deških očeh že skoraj mejilo na oživljanje mitov in legend o Buffalo Billu in severnoameriških Indijancih. »Cimer« sam po sebi, brez razposajene in rahlo dekadentne družbe, ki se je ravno v tistem obdobju zadevala z LSD-jem, ni bil nič posebnega. Kar ga je delalo posebnega, je bilo nekaj longplejk. Med njimi pa še posebno ena – z rumenkasto zelenim ovitkom.

Svetlo rumena barva z vrha kartonastega ovitka je nekje po prvi tretjini začela prehajati v svetlo zeleno, in iz te svetlo zelene, ki je delovala, kot bi skušal z radirko izbrisati risbo visoke trave in bi po tej operaciji dobil nekakšno zeleno meglo, je izstopala postava mladeniča, ki je nosil daljše lase in brado in zavihane rokave in se ga je videlo samo do pasu. Na hrbtni strani pa so bile zapisane besede, ki so name kljub dejstvu, da sem jih bolj slabo razumel, naredile velik in trajen vtis. Pripovedovale so nekaj o ujetem in zaustavljenem trenutku mladosti, o potovanju po kraljevski poti, o koledarju in luninih obratih, o tujih krajih, o tem, da se »besede gibljejo in da se glasba giblje samo v času in tisto, kar sámo živi, lahko sámo umre ...« Ovitek plošče je bil rahlo nagrbančen; nezgrešljiv znak, da je bil moker in se je nagubal med sušenjem; tudi plošča v polivinilu je imela za seboj očitno precej burno zgodovino in razburljivo življenje; njeno površino so tu in tam kazili precej globoki risi. V levem zgornjem kotu ovitka je pisalo »Tomaž Pengov: Odpotovanja«. Na hrbtni strani pa med drugim: plošča je posneta v nekem stranišču na prešernovi 1 in delno v studiu radia študent.

III

Moji generaciji so longplejke predstavljale tisto, kar so prejšnjim generacijam predvsem knjige in verjetno tudi nekateri kultni filmi. Tudi mi, ki smo bili rojeni v prvi polovici šestdesetih, smo imeli obdobja, ko smo prisegali na določene knjige in določene pisatelje. Ti so delovali kot nekakšni »duhovni vodniki«, odsotni, a hkrati prisotni glasovi, ki so si redno rezervirali in tudi jemali svoj prostor, tako v naših gostilniških pogovorih kot tudi v individualnih sanjarjenjih. Vplivali so na naša razmišljanja v določenih situacijah in ob določenih priložnostih, nekako v stilu, kaj bi pa storili Herman Hesse, Jean-Paul Sartre, Mate Dolenc, Vitomil Zupan, Momo Kapor, Jack Kerouac, Henry Miller, Venedikt Jerofejev, Louis-Ferdinand Céline ali pa Charles Bukowski, če bi se jim zgodilo to, kar se dogaja nam.

Vendar pa je bila za nas bistveno bolj kot književnost, pa tudi vse druge zvrsti umetnosti s filmsko na čelu, odločilna popularna glasba. Mirno si upam trditi, da so naša učna leta in viri našega znanja zajeti v enem samem verzu iz komada Brucea Springsteena »No Surrender«:več smo se naučili s triminutne plošče, kot smo se kadarkoli naučili v šoli. A to znanje ni bilo takšno, ki si ga zapomniš predvsem zato, da bi dobil dobro oceno in na koncu izdelal razred (včasih sicer rok trajanja ni bil tako omejen in se je znanje uvrstilo v nekaj, kar se bo imenovalo – splošna izobrazba in pa splošna razgledanost); to znanje je bilo praktično, kompatibilno z našimi življenji in našimi razmišljanji, predvsem pa z našimi čustvi in našim nezadovoljstvom in našimi ranami, pomagalo nam je, da smo se od vsega, kar se nam je dobrega in slabega dogajalo, nekako refleksivno odmaknili in da smo – na koncu koncev – lahko odrasli in preživeli.

Glasbo Tomaža Pengova sem moral poznati, da sem lahko v tistem kupu plošč ugledal nekaj, kar se je svetlikalo in vabilo moje prste. Bilo je kakšnih pet let po izidu Odpotovanj, ki jih takrat ni bilo več nikjer dobiti, in kakšno leto ali dve preden so ga v beograjskem Džuboksu proglasili za legendo, ki še ni dopolnila trideset let. Takrat enkrat, ko sem lahko prestopil prag mitološkega »cimra«, je izšla tudi njegova druga diskografska izdaja, singlica z dvema komadoma: Kokotovim »Napisi padajo« in z Ježkovo »Črno pego čez oči«, ki ju je uglasbil, odpel in odigral Pengov. Ta dva komada in še nekateri drugi pa so včasih prihajali iz našega ITT Schaub-Lorenz Touring Internationala.

In tako sem v neki davni pomladi prišel domov in položil na gramofon Pengovova Odpotovanja, ploščo, ki je nikoli več ne bom vrnil prvotnemu lastniku.

IV

Tudi, ko še nisem prebral, da se plošče delijo na tiste, ki gredo hitro v ušesa in tiste, ki se »priraščajo počasi« in nam z vsakim vnovičnim poslušanjem stopijo za korak bliže, da bi si z repetitivnimi polušanji, dokončno našle in utrdile mesto na naših emocionalnih zemljevidih, se mi je to že dogajalo. Plošče te druge vrste navadno postanejo bolj ljubljene, saj smo se morali za njihovo ljubezen bolj potruditi. Vanjo smo morali vložiti več naporov in energije; vzajemno zapeljevanje je trajalo dalj časa. Odpotovanja pa so bila izjema in so mi bila takoj všeč, a so kljub takojšnji všečnosti brez težav postala tudi bolj ljubljena, če sem natančnejši – najbolj ljubljena. Zakaj?

V življenju se ne zgodi pogosto, da ima človek občutek, da je neka knjiga, ali pa neka plošča, narejena samo zanj in točno zanj, da se nekako popolnoma prekriva z njegovo emocionalno in mogoče tudi mišljenjsko strukturo. Toda točno to se mi je zgodilo z Odpotovanji in se leta kasneje, na malo drugačen način in v temnejši konstelaciji, ponovilo z opusom Nicka Draka.

Konec sedemdesetih je za nas doba prosperitete in optimizma, doba odprtih cest in vandrovcev, doba, ko je človek stopil na površje Lune in ko smo, samo nekaj let prej, v svojih otroških domišljijah še čakali in verjeli, da bo vsak hip izumljena tudi tableta, ki nam bo podarila nesmrtnost, še vedno trajala, čeprav je že močno ugašala, saj se je drugje, ravno tam, kjer se je začela, na čudežnem in sanjskem Zahodu, že zdavnaj končala. In Odpotovanja so koreninila točno v njej, nekako rasla iz njenega središča.

Plošča je s svojimi sredstvi govorila o minulem svetu, ki ga ni bilo več, a je za časa njenega nastanka še obstajal in se šopiril v vsem svojem okrasju in obljubah, v optimizmu, blagosti in odprtosti, in s to svojo specifično govorico (kitara in glas) je v poslušalcu vzbujala nostalgijo po njem, čeprav ga ni nikoli zares doživel. Pravzaprav je senzibilnega poslušalca tako močno določila, da se ga bo odtlej vedno znova in znova lotevala nostalgija po času, ki ga ni doživel. Nekako ga je ujela v čarni ris sladkega prekletstva neprilagojenosti, večne nezadovoljnosti s časom in prostorom, v katerih se trenutno nahaja; nehote ga je prisilila k temu, da je postal sanjač. In čeprav je plošča govorila o točno določenem času, je hkrati govorila tudi o povsem univerzalnem času; o ohranjenosti v svetlobi, o odprtih cestah, o hoji, podobno kot je o hoji sto let prej govorila poezija čudežnega dečka Arthurja Rimbauda, o potovanjih brez točno določnega cilja in seveda o ljubezni, o ženski, katere dlan je zakrivala svet. In tudi ko so toni postali melanholični ali pa prikrito angažirani, je bilo še vedno najbolj od vsega čutiti ravno to ohranjenost v trajni svetlobi.

»Pripoved« iz Odpotovanj je trajala skoraj eno uro. Eno uro se je plošča razdajala s svojo krhkostjo in čvrstostjo (in še vedno se znova in znova razdaja s svojo krhkostjo in čvrstostjo), s svojo nežnostjo in podobami, ki so jih pričarali verzi, do tedaj in v tistem trenutku in še dandanes neslišani. Kje in kdaj je bilo mogoče v glasbi, na longplejki, v kateremkoli jeziku, na tako čvrsti, a hkrati nežni, na tako prožni in lebdeči podlagi, zračnem platnu, ki sta ga stkali dvanajststrunska akustična kitara in lutnja, slišati: da tihe roke neštetih ur pijejo neznani svet, da so ptice tihe in da konji bežijo v ravnino, ker bo že to noč na oboku dež, da gora obstane na dlani trenutka, da se hodi po hrbtu vetra, da v lesenem dežju ob bregovih vrbe rišejo ujete vrste sanj, da je ženska cesta in daljava, prostor breztežnih poti in mehka trava, da so bili nespeči, ki potujejo, prazne harfe, ki jih ni zaigral veter, da dolge steze dneva in sanje spletajo sence v tla ...? Temu se reče lirika. Poezija. In vajeni smo, da jo iščemo na papirju, ne poslušamo na ploščah. Zato smo še toliko bolj presenečeni in očarani, ko je najdemo na kraju, kjer je nismo pričakovali. Kje je bilo mogoče občudovati takšno alkimistično zlitino zvoka in besed, ki z nezmanjšano in neprekinjeno intenziteto traja od prvega komada »Cesta« do zaključne »Epistole«? Odgovor: nikjer. Odpotovanja so prvi album, ki je bil, pred skoraj štiridesetimi leti, posnet in izdan v Sloveniji, in v štiridesetih letih nobeni drugi longplejki ni uspelo stopiti v njegovo kraljestvo, se skupaj z njim naseliti v isti stavek.

V

Prvotni lastnik plošče ni nikoli terjal, naj jo vrnem. Mogoče je pozabil, da mi jo je posodil. Mogoče je bila njegova ljubezen res precej manjša od moje ali pa je sploh ni bilo. Mogoče pa je vse skupaj slepilo in se grem samo zamudniško opravičevanje za »nespodobno« dejanje in lumparijo, ki sem jo ušpičil v nekem drugem življenju. Neki drugi inkarnaciji. Tiste longplejke, posneta je bila v monotehniki, nisem poslušal posebno dolgo, malo več kot dve leti; leta 1981 je namreč izšel ponatis Odpotovanj, takrat v nekakšni oker rjavi varianti in tokrat v stereotehniki. V naslednjih letih sem tega drgnil do nezavesti, kar mi je pustilo »trajne posledice«; natančno vem, kateri komad bo sledil, in vsa besedila znam še vedno na pamet.

Zunaj je točno tisti letni čas, kot je bil takrat, ko sem longplejko »dobil«, letni čas, ki se ji najbolj prilega. Bohotna drevesa že zjutraj valovijo v blagem vetru in ob večerih iz gozda in s pokošenega travnika pripotujejo vonji, ki se jih ne trudim razpoznati ne imenovati, kajti dovolj je že, da pridejo in da vsaj za nekaj trenutkov ostanejo in se ovijejo okrog mene in pomešajo z glasbo in z besedami, ki prihajajo iz zvočnikov in danes veljajo še bolj, kot so veljale pred štiridesetimi leti: proti polju, proti morju, / proti mirnemu vesolju / smo hodili po obzorju, / a ljudje so nas zijali, / moj bog, / in se smejali.

Mogoče smo mi v mladosti poslušali drugačno glasbo, naš prvi avto sicer res ni bil fiat in tudi ni nujno, da smo v mojem otroštvu s starši obiskovali ista obmorska letovišča, kot jih je v svojem Uroš Zupan, a je zelo verjetno, da nismo bili prav daleč. Trbovlje, na primer, poznam samo iz vlaka, ko lahko odsotnost idealiziranja lastnega rojstnega mesta nadoknadim tako, da z larkinovsko trpkostjo ponovno ozavestim čustva, ki jih s proustovsko nežnostjo najdevam pri Zupanu. In čeprav seveda ne morem vedeti, katera je najlepša punca, kar jih je Uroš Zupan kdaj videl, je prav njegova proza tista, zaradi katere se lahko naenkrat spomnim nekaj imen, ki se za prvo mesto potegujejo pri meni. In mi je fino. Ker so to stvari, na katere je prijetno pomisliti, le da se to iz nekega neznanega razloga ne zgodi dovolj pogosto. Tako me branje Visokega poletja na provincialnih bazenih z nežnim povabilom popelje v svetove, kjer se počutim preprosto dobro, saj šele ob branju ugotovim, kako zares dobro sem se počutil takrat, in prijetna toplota iz časov, ko smo svoje ognje bolj ali manj nevede prvič zakurili, se me plaho dotakne z zubljem, ki ga Zupanova proza tako spretno neguje. V Visokem poletju na provincialnih bazenih se Zupan namreč vrača v čase, ko so stvari še bile na svojem mestu in mi, zadovoljni in polni upanja, v njihovi bližini. Konec koncev, če dobro pobrskaš po spominu, vidiš, da je bilo v življenju kar nekaj trenutkov, ki so nas za vedno zaznamovali in orisali prostore, v katere se bomo vedno znova vračali, prostore, ki jih pravzaprav nikoli ne bomo zapustili. Zupan ima srečo, da te prostore vidi z največjo jasnostjo, se po njih umirjeno sprehaja in v njih odkriva čudežni svet, ki se “razprostira kot velika, rahlo drhteča kulisa, narejena iz počasne in prijazne svetlobe.” Sreča, ki jo imamo bralci, je v tem, da mnogih od teh trenutkov ali prostorov brez Zupana pri sebi nikoli več ne bi našli. (Andrej Hočevar)