Omenjena knjiga se je namreč kar fantastičnih 37 tednov držala na prvem mestu najbolj prodajanih knjig v Nemčiji (samo v Nemčiji so jih prodali 1,4 milijona), bila prevedena v mnoge jezike ter pobrala kar nekaj prestižnih nagrad: naj omenimo samo nominacijo za “najboljši roman v nemščini” (Deutscher Buchpreis) in pa nagrado Thomasa Manna, ki jo je avtor prejel lansko leto (2008) in velja za eno največjih in najbogatejših nemških literarnih nagrad.

Ob dejstvu, da imamo opravka s t.i. bestsellerjem, o katerem je bilo prelitega že ogromno črnila (tudi v slovenščini), je treba biti nadvse previden, kajti uspešnice, ki se tako zmagoslavno zavihtijo med najbolj brane romane, s seboj nosijo tudi velika pričakovanja bralcev (in stroke), ki pa niso nujno zadovoljena v enaki meri.

Avtor je Izmero sveta zasnoval kot literarizirano biografijo dveh velikih mož nemškega razsvetljenstva: Carla Friedricha Gaussa (1777 - 1885) in Alexandra von Humboldta (1769 – 1859). Tukaj je treba seveda opozoriti, da je Kehlmann like in dogajanje velikokrat priredil sami zgodbi romana in jo s tem naredil bolj živahno, življenjsko in zabavno,  pogosto tudi na škodo resnice, kar tudi priznava. Ob tej priliki je pomembena poved, ki ga je Kehlmann namerno položil v usta Gaussu: “Celo um, kakršen je njegov," je nadaljeval Gauss, “v zgodnjih obdobjih človeštva ali na bregovih Orinoka ne bi mogel doseči prav ničesar, nasprotno pa se bo čez dvesto let lahko vsak bebec norčeval iz njega in si o njem kot osebi izmišljeval absurdne neumnosti,” kar ta pisateljski proces seveda na duhovit in samoironičen način potrjuje.

Ko smo že ravno pri duhovitosti, kar je gotovo glavna odlika romana in hkrati eden izmed razlogov, da je knjiga postala priljubljena med vsemi sloji bralcev, je treba povedati, da avtor s spretno, hitro berljivo (nezahtevno) prozo in dialogi ustvarja vzdušje, ko bralec tudi sredi največjih težav protagonistov ostane veder in pripravljen na zabavne peripetije, ki seveda sledijo.

Komičnost Gaussa in Humboldta izhaja iz njunega odnosa do sveta. Prvi, t. i. knez matematikov, astronom in fizik, ki izhaja iz revne družine, je navkljub svojemu izjemnemu umu, ki mu skorajda ni bilo para, predstavljen kot mamin sinček, neolikan nergač in godrnjač, ki je vseskozi prikazan v svoji razdvojenosti med naravo in telesom in ki se povrhu vsega na trenutke vede otročje, kar najbolje prikaže izsek iz prvega poglavja knjige: “Zdaj se je torej profesor Gauss skrival v postelji. Ko ga je Minna pozvala, naj vstane, saj kočija že čaka in je pot dolga, se je oklenil vzglavnika in poizkušal pripraviti ženo do izginotja tako, da je zaprl oči. Ko jih je ponovno odprl in je bila Minna še kar tam, ji je navrgel, da je tečna, omejena in sploh nadloga njegovih poznih let. Ker tudi to ni pomagalo, je odgrnil odejo in stopil na tla.”

Na drugi strani pa je Humboldt, eden zadnjih polihistorjev, začetnik biogeografije in prvi, ki je znanstveno raziskal Južno in Srednjo Ameriko (mimogrede, samo v Ameriki je več kot 10 mest poimenovanih po njem), komičen zaradi svoje neomajne vztrajnosti, trdoživosti, discipline in vere v (iz)meritve, saj izjavi: “Hrib, za katerega ne veš, kako visok je, žali njegov razum in ga spravlja ob živce.” Popolna zaverovanost Humboldta v raziskovanje in merjenje je naravnost smešna, saj se zmore ob najnevarnejših in najbolj enkratnih dogodkih popolnoma osredotočiti na svoje delo, kot se to zgodi ob sončnem mrku: “Da ničesar ni videl, je rekel Humboldt. Samo projekcijo. Da je opazoval ozvezdja s sekstantom, pa še na uro je moral gledati. Ni imel časa, da bi dvignil pogled. […] Ali res ni niti za hip pogledal kvišku? […] Le nekaj trenutkov mu je dovolilo, da je s pomočjo neba popravil napake v teku ur. Nekateri pač svoje delo jemljejo resneje kot drugi!”

Roman je razdeljen na 17 poglavij, v katerih se izmenjujoče razpletata življenjski zgodbi obeh protagonistov. Gaussova poglavja so kratka in manj slikovita - razlog za to tiči tudi v tem, da je Gauss prikazan kot nedružaben zapečkar, po drugi strani pa so Humboldtova poglavja občutno daljša in bolj pripovedna. Časovno se roman začne za časa njunih poznih zrelih let, ko se leta 1828 srečata na kongresu nemških naravoslovcev v Berlinu, kamor Humboldt povabi Gaussa, nato pa nas avtor ponese v njuno rano mladost in spet (počasi) nazaj do njune sedanjosti, kjer se roman tudi smiselno zaokroži in zaključi.

Slog knjige je lahkoten in berljiv, poln iskrivih dialogov, skozi katere nam avtor predstavi značilnosti časa in veličino Gaussa in Humboldta na bralcu všečen in privlačen način, saj Kehlmannu mojstrsko uspe, da Gaussove zapletene matematične in fizikalne teorije predstavi na preprost način, ki pritegne tudi bralca, ki ni ravno strokovnjak na teh področjih.

Avtor navdušuje z dialogi, ki jih polaga v usta Gaussu, Humboldtu ali njunim sogovornikom, ki so polni (samo)ironije, humorja in nemalokrat tudi kritike takratne družbe (mimogrede, knjigo lahko beremo tudi kot kritiko nemštva). Skozi dialoge tudi na najboljši način prikaže njun odnos do okolja in časa, v katerem živita, in seveda njun karakter.

Prav tako ne moremo mimo zanimive uporabe povedkovih odvisnikov na "da", ki zvenijo komično in vnašajo temeljni zamik govorečega od samega sebe. Praktičen primer tega je dobro viden v primeru, ki ga je izbrala Urška P. Černe v predgovoru h knjigi: “Tale je bil pa malo čez les, je rekel Gauss, odprl okno in skozenj vrgel knjigo. Da je bila njegova, je zaklical Eugen. Da se mu je kar zdelo, je odvrnil Gauss, zaspal in se ni prebudil do večerne menjave konj pri obmejni postojanki.”

Če zaključimo s povedjo “Kadarkoli te kakšna stvar prestraši, je najbolje, da jo izmeriš,” ki bi lahko bila moto knjige in hkrati povezovalni člen med obema znanstvenikoma, ki sta dokazala, da lahko meriš tako ali drugače: eden s tem, da je vseskozi ostajal doma, drugi pa, da je prehodil in premeril skorajda vsako ped svojega večletnega potovanja po svetu.

V odličnem prevodu Amalije Maček, bo Kehlmannova Izmera sveta, knjiga o zlati dobi nemštva, zagotovo našla pri nas (in jih je že) bralce, ki jo bodo prebrali z veliko slastjo in bodo še z večjim pričakovanjem čakali na prevod njegovega najnovejšega romana Ruhm. Ein Roman in neum Geschicthen, ki je pred časom že izšel na nemškem trgu.