Mož, ki je jahal tigra je trdno vpet v Pregljev dosedanji opus, žanrsko pester, berljiv, intriganten, nemalokrat se tudi dosledno bliža trivialnemu. Če smo v romanu Na terasi babilonskega stolpa z lahkoto zaznali avtorjevo pretiravanje in ironijo, ki sicer ni  tako intelektualistično pretenciozna kot morda v kakšnem Ecovem romanu, je to v zadnjem delu težje odkriti; ironije pravzaprav sploh ni. Zato se zdi, da se Pregelj vrača v neko nereflektirano naivnost in zavrne postmodernistično preigravanje različnih elementov teksta. Ne glede na to lahko hitro ugotovimo, da je Pregelj v resnici zelo vsestranski pisec in predvsem izjemen pripovedovalec zgodb; zgodbarstvo samo na sebi pa nikakor ne more biti trivialno početje. Kljub temu se Pregelj nenehno giblje na meji. Njegovi romani se na eni strani vpenjajo v sfero kvalitetnega in zabavnega poletnega branja, na drugi strani pa precizno izrisujejo posameznikove eksistencialne in etične probleme. Mož, ki je jahal tigra nam mnogokrat postreže z zgoščenim metaforičnim jezikom, ki je ujet v formo kratkih stavkov. Artiom je kirurg izjemne natančnosti in jedrnatosti. Veliko je ekspresivnih ponavljanj in paralelizmov, očitna je težnja po estetizaciji. Ker je Artiom izgubil stik z Zemljo – ne samo fizičen stik, pač pa tudi komunikacijskega; njegova prihodnost je pravzaprav zelo negotova in ne ve, če se bo še kdaj vrnil domov –, je na postaji opustil svoje znanstvene zadolžitve. Že petindevetdeseti dan ne telovadi, zanemarjen je, ima dolge nohte, stara se, lebdi ali pa sedi in v meditaciji skozi lino opazuje vesolje. V takšnem stanju se besede izločajo počasi, a zanesljivo: »Moja samota ima okus postanega zraka, oddaja pisk in na jeziku pušča okus po kovini. Vrta po spominu in oživlja prizore, ki sem jih že davno pozabil in se jih v normalnih okoliščinah ne bi več spomnil. Moja samota slika jasnejše podobe, kot jih more fotografija ali film. Je natančna in nepopustljiva. In velika kot vesolje.« Zanimiva je tudi dosledna odpoved diakritičnim znakom za premi govor, kar je sicer stalnica v Pregljevem pisanju, a se zdi, da je ta formalna značilnost tokrat bolje uporabljena, saj poudarja dejstvo, da pripoved izhaja iz neposredne notranjosti našega kozmonavata. Premi govor se tako fluidno vključuje v Artiomovo samotno pripovedovanje, ki je bodisi personalno in prvoosebno ali pa tretjeosebno in avktorialno. To, kar je govorjeno, se izgublja v tem, kar je mišljeno, prvo ne obstaja kot formalno ločena entiteta, ampak kot nek približek, neko spominjanje, ki se zajeda v resnično in tako na subtilen način predstavlja protagonistovo nejasno zavedanje resničnosti. Na razmajano resničnost nas seveda opozarja pripovedovalec sam, ko ni več prepričan o ločnicah med spominom in realnim časom.

Slogovnih zanimivosti je še več. Npr. pogosto pojavljanje metafore o smoli/jantarju in žuželki, ki gotovo ponuja specifičen uvid v Artiomovo življenjsko sitacijo, a bi bilo vsakršno interpretiranje na tem mestu nujno obsojeno na banaliziranje. Nespregledljiv je seveda izrek, ki smo ga že parafrazirali in se v modificiranih oblikah ponavlja na začetku skoraj vsakega poglavja: »S pokrčenimi nogami in glavo v rokah sedim v udobnem, oblazinjenem sedežu. Skozi lino gledam vesolje.« Kot da gre za kodo, ki nas vedno znova vrača v tukaj in zdaj, za mantro, ki pomaga Artiomu, da se ne izgubi med refleksijami in z njeno pomočjo ohranja stik z realnostjo. Brezmejnost vesolja in brezmejnost človeške duše tako dobita svoje prepotrebne koordinate: tu na tem stolu, toliko in toliko metrov nad zemljo, ta in ta dan. Preigravanje življenjskih odločitev samskega kozmonavta nas nenazadnje privede tudi do vprašanja ljubezni. Pravzaprav edini neizpodbitni sklep, ki smo mu priča v teku Artiomovega premišljevanja, je, da bo ob povratku na Zemljo prodajalko Uljano povabil na zmenek. Ta iskrena zaveza, ki se nostalgično ozira po zamujenih priložnostih, je de facto končno spoznanje njegove meditacije: človek za preživetje potrebuje drugega človeka. Na koncu romana se Artiomova idealizirana predstava o Uljani in njunem odnosu materializira. Pred njem se v rdeči svetlobi, pospremljeni z nebeško glasbo, prikaže gola Uljana. Njuni telesi se nato združita, sublimirata in postaneta del galaktičnega kozmosa. Uljana je tukaj, v svoji materializaciji, resnično podobna tisti Hari, ki ji je očitana nečloveškost, saj naj bi bila produkt možganskega oceana in torej zgolj fiktiven odsev neke zavesti. Zanimivo pa je, da tako Artiom kot njegov kolega Kris Kelvin ugotovita, da jima ljubezen pomeni več kot celotna znanost. Artiom torej ob koncu, v popolnem skladju s fizikalnimi zakoni, spremeni agregatno stanje, zapusti vesoljsko postajo in izgine med zvezde.