Ob 80. obletnici rojstva in 30. obletnici smrti je ob zaključku minulega leta eno prepoznavnejših domačih pisateljskih, predvsem pa esejističnih imen povojnega obdobja, Marjan Rožanc, posthumno dočakalo knjižni izbir kratkoproznega opusa. Sedem novel in kratkih zgodb, ki jih je za elitno zbirko Kondor v Rdeče zajčke uvrstil Urban Vovk, predstavlja celovit in zaokrožen pregled Rožančeve pisave krajše forme, hkrati pa izbor njeni specifiki na simbolni ravni daje zaslužen prostor v domačem literarnem kanonu. 
Štiri zbirke kratke proze (Mrtvi in vsi ostali, Zračna puška, Vstajenje mesa in posthumno izšla Zelena jama) res ne predstavljajo obsežnega opusa (še posebej v primerjavi z avtorjevo romaneskno, esejistično in siceršnjo plodovitostjo), toda hkrati je 17 kratkih zgodb, kolikor jih Marjan Rožanc nanizal v njih, in še nekaj neobjavljenih dovolj, da so pustile pečat in zakoličile Rožančevo tematiko in poetiko. To velja predvsem za prvo zbirko, Mrtvi in vsi ostali, ki kot prvo izdano Rožančevo delo predstavlja nekakšno avtorjevo pisateljsko inavguracijo in tudi sicer v mnogih pogledih zarisuje njegovo nadaljnjo pisateljsko pot, ki se je je z majhnimi odmiki odločno držal.

Zato ne čudi, da so v izbrane Rdeče zajčke uvrščene kar štiri novele iz Rožančevega zgodnjega ustvarjalnega obdobja. Že uvodna, Rekovalescenti in zdravi ljudje (objavljena posthumno v zbirki Zelena jama), nas vpelje v avtobiografske motive, težko povojno situacijo in v Rožančevi literaturi večno zelenojamsko okolje. Tipičnim elementom, ki zaznamujejo celoten Rožančev literarni opus, se narahlo pridruži še vzdušje obupa, ki ga avtor, pod vplivom eksistencializma, literature absurda in Camusa, odločneje razvije v nekaterih drugih zgodbah. Denimo že v naslovnih Rdečih zajčkih, kjer individualnost in sprtost z družbo, ki jo je Rožanc po lastnih besedah čutil domala vse življenje, na duhovit način uokviri z dvojico življenje – smrt. Ali pa recimo v noveli Prijatelj, kjer se prevladujoči objektivni pripovedovalec umakne subjektivističnemu in kjer, po mnenju avtorja izbora in pisca spremne besede Urbana Vovka, Rožančeva eksistencialistična poetika doseže vrh.

Smrti se Marijan Rožanc dotakne tudi v zaključnih novelah izbora, Likvidacija in Eros-Tantos, a izven ustaljenih krščansko-moralističnih pogledov, namreč docela neobremenjeno, vsakdanje. Avtorju, ki vidi obup kot edini možni modus vivendi intelektualca, je smrt samo ena od življenjskih postaj, po drugi strani pa tudi edina rešitev. Ta vidik je viden predvsem v Likvidaciji iz Zračne puške, ko postane teža frustracij, neosmišljenega življenja in ujetosti v ideološko razcepljenost, ki jih je pustila druga svetovna vojna, za glavnega akterja Kajetana Ulameca pretežka. V povsem drugačno vlogo postavi smrt v noveli Eros-Tantos, kjer jo ves čas daje ob bok erosu, če že ne kar seksualnosti. Z bizarno situacijo, ko spolno slo prebuja tastova smrt, skuša Rožanc smrt po eni strani demistificirati, po drugi pa kaže na možno bližino in prehajanje obeh pojmov. 

Avtobiografski elementi, ki močno prežemajo vso Rožančevo literarno ustvarjanje, so najizrazitejši (poleg že omenjene novele Rekovalescenti in zdravi ljudje) v delih Mrtvi in vsi ostali in Pravljica. Slednja najodločneje zarisuje povojno zelenojamsko okolje. Rožančevo domače okolje, od katerega se ne odvrne in ki mu po lastnih besedah predstavlja edino možno resničnost. Ravno zaradi te dogajalsko-prostorske in tematske povezanosti mnogi v Pravljici vidijo predhodnico sicer Rožančevega najbolj poznanega dela, romana Ljubezen. 

Marjan Rožanc pa se domače Zelene jame v ljubljanskem predmestju nikakor ne dotika na patetičen, zgolj osebno domotožen način. Domače okolje in večna nostalgija, ki ga sproža, predstavljata pozitivno nasprotje vsemu tistemu, kar je avtor preziral. Proletarska Zelena jama je nasprotje malomeščanske povojne Ljubljane, z mladostniško brezskrbnostjo, neobremenjenostjo in sproščenostjo, ki jo je dala Rožancu, pa je tudi nasprotje rigidni in kolektivizirani družbi, ki ga je dušila.

Ko gre za avtobiografske in docela subjektivne elemente, skuša Rožanc držati distanco z objektivnim pripovedovalcem in neobremenjeno noto, ki spremlja pripoved. Mnogi kritiki so mu tak realistični slog zamerili, ga zavoljo njega uvrščali celo v bližino socialnega realizma, pri tem pa so prezrli, kako dober korektiv pred preveliko subjektivnostjo je lahko. Ob tem tudi ostreje riše ločnico med romantičnostjo domačega okolja in mladosti na eni strani ter brezbrižnostjo in obupom, ki Rožanca spremljata kasneje, na drugi. 

Kljub vsemu pa se vse Rožančeve objavljene novele in kratke zgodbe ne odlikujejo z omenjenim. Predvsem nekatere poznejše, nastale v času, ko je Rožanca zaznamovala predvsem esejistična pisava, podležejo neliterarnim pasusom, dolgim tudi po več odstavkov, monotonemu opisovanju in nepotrebnim zastranitvam. Očitkov se je zavedal avtor sam, očitno pa tudi urednik pričujočega izbora, Urban Vovk. V strnjenem in zato za selekcijo toliko težjem opusu je izbral najbolj karakteristična kratkoprozna dela, jih kronološko razporedil in s tem celovito zaokrožil,.Marjanu Rožancu, v preteklosti prevečkrat zapostavljenemu in celo preganjanemu, pa skupaj z Mladinsko knjigo in zbirko Kondor na ta način postavil ustrezen literarni spomenik.

Marjan Rožanc: Rdeči zajčki: izbrana kratka proza.

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2010.