Niccolò Ammaniti (1966) je sodobni italijanski pisatelj srednje generacije. Pri nas je nastopil na otvoritvenem večeru festivala Fabula, ki te dni poteka v Ljubljani in s katerim se bo sklenil Unescov naslov – Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010.

Na svojo pisateljsko pot je Ammaniti stopil leta 1994 z romanom škrge! (brauchie!), potem ko je neuspešno zaključil študij biologije. V središče zgodbe je umestil desetletnega dečka, obolelega za rakom. Osredotočenje na mladostniške junake in pripovedovanje zgodbe skozi njihove oči sta  dva izmed ponavljajočih se motivov Ammanitijeve proze, saj se pojavita tako v romanu Ni me strah kot tudi v pričujočem delu. Za svoj četrti roman Ni me strah (Io non ho paura, 2001), ki je v slovenščini izšel pri Študentski založbi in po katerem je bil pod taktirko režiserja Gabriela Salvatoresa posnet istoimenski film, je kot najmlajši pisatelj prejel ugledno literarno nagrado Viareggio – Repaci, s čimer se je odločno uveljavil na domačem in mednarodnem literarnem prizorišču. Z naslednjim romanom Kakor bog ukazuje (Come Dio commanda, 2006) je Ammaniti svojo prepoznavnost še zakoličil. Roman je dvignil veliko prahu med italijanskimi kritiki in – tako kot že s svojimi prejšnjimi deli – razdelil kritiško javnost. Tudi ta roman je zaživel na filmskem platnu, zopet pod mojstrskim prijemom Salvatoresa. Ammaniti je leta 2007 zanj prejel eno najprestižnejših domačih literarnih nagrad, nagrado strega. Med avtorjevimi preostalimi deli so še zbirka novel Blato (Fango, 1996) in romana Primem te in te odpeljem stran (Ti prendo e ti porto via, 1999) in Naj se zabava začne (Che la festa cominci, 2009). Kmalu pa bo na ogled tudi film po literarni predlogi prodajne uspešnice Jaz in ti (Io e te, 2010) v režiji Bernarda Bertoluccija – prevod v slovenščino je pravkar izšel. Ammanitijeva dela so bila sicer doslej prevedena v kar štiriinštirideset jezikov.

Avtor roman Kakor bog ukazuje prične in medias res in že v prvi vrstici nakaže ton govora in besedišče, ki ju bodo od tu naprej zavzemali vsi protagonisti. Zbudi se! Zbudi se, kurac! je povsem običajna jutranja komunikacija med očetom Rinom in njegovim sinom Cristianom. Rino je po svojem ideološkem prepričanju nacist, ki pred socialnim delavcem prekriva svojo zasvojenost z alkoholom, da mu socialna služba ne bi odvzela sina, ki mu pomeni največ na svetu. Tako se vedno, kadar socialni delavec Beppe pride na rutinski ogled te dvočlanske družine, oče in sin pretvarjata, da igrata šah, potem ko sta v pritličju postrgala s tal vse prazne pločevinke piva. V zgornje nadstropje se Beppe namreč nikoli na povzpne, sicer pa bi tam našel razmetano Rinovo sobo, prepojeno z vonjem po alkoholu in cigaretnem dimu, z razobešeno zastavo svastike na steni.

Edina prijatelja, ki ju dvojica ima, sta Rinova pajdaša Danilo Aprea in Quattro Formaggi. Ker so vsi trije brezposelni in se utapljajo v splošni bedi eksistence  revnega italijanskega predmestja, se nekega dne odločijo izvesti rop bančnega avtomata. Zgodba od tu dalje pridobi fantastične dimenzije napetega kriminalnega romana, pri tem pa avtor niti za trenutek ne zapostavi izjemnega opisa realnosti. Ammaniti svet svojih literarnih junakov opisuje tako slikovito, kot bi bili tik pred našimi očmi. Prvoosebni monologi, napisani z vehementnim pisateljskim zamahom, opisujejo notranje svetove likov tako natančno, da si jih bralec ne le lahko predstavlja, marveč jih obenem z njimi tudi doživlja. Mojstrska je tudi avtorjeva raba jezika, saj se zdi, da je žargon nižjega sloja ljudi, še posebej v času vsesplošne finančne negotovosti, najboljši možen izbor za opis družbe, v kateri trenutno živimo.

Poleg recesije, ki je zajela tudi sodobno Italijo, pisatelj v ta roman umesti tudi like oseb, ki bi jih težko opisali z besedo povprečneži, saj njihove značajske lastnosti bodejo ven iz družbenih normativov. Tako je lik Quattro Formaggija umeščen nekam na sredino, med svet norcev in »normalnih« ljudi, Rino je ponotranjeni nacist, ki v sebi ne skriva samo nasilja, marveč tudi nadvse ljubeč odnos do sina. Socialni delavec Beppe, razdvojen v svojem odnosu do žene svojega najboljšega prijatelja, išče pravo pot med vero v Boga in tem, kar mu govori lastni razum. Nerazdružljivi prijateljici Fabiana in Esmeralda, zaznamovani s svojo ekstremno lepoto, obenem z brezbrižnim odnosom do sveta, zbujata zanimanje ostalih vrstnikov in širše okolice, saj sta v svojem tesnem prijateljskem odnosu povsem samozadostni. Ravno njuna medsebojna navezanost, ki meji na lezbični odnos, ter njuno stalno »zadevanje« s travo, odslikujeta svet mladostnikov, ki se ne »najdejo« v svetu šole in staršev, ki jim je avtomatično dodeljen kot edini pravi svet.

Vulgarizmi, ki čustveno zgoščujejo besedilo, dajejo vtis živega, neliterarnega pogovora, ravno ta govorica pa dela antijunake verjetne in večplastne. Ammaniti ne vsiljuje lastne ideološke naravnanosti, marveč zgolj iz pozicije opazovalca svet slika v mnogovrstnosti odtenkov, ki se v njem dejansko nahajajo.

Postaviti ogledalo družbi današnjega sveta, ki se zrcali v zgodbi posameznika, je odličnost, ki jo lahko dosegajo le največji mojstri besede, med katere pa se je s tem romanom vsekakor vpisal tudi Niccolò Ammaniti.

Niccolò Ammaniti: Kakor bog ukazuje. Prevedla Maja Žorga.

Novo mesto: Goga, 2010.