Neverjetno, kako benigno, »neškodljivo«, skoraj politično korektno se ob prvem branju (!) zazdi zdaj že slavno besedilo Stéphana Hessela (1917) – nekdanjega člana francoskega odporniškega gibanja, partizana, taboriščnika, bivšega diplomata, velikega intelektualca, ljubitelja poezije –, ki zadnje čase buri duhove po Evropi in nenazadnje tudi pri nas. Morda so kriva velika pričakovanja, posledica mnogih odmevov na Hesselovo pisanje, morda splošna klima ali občutek brezizhodnosti v čedalje bolj upehani in zadolženi evropski (slovenski) skupnosti, ki sugerirata, da bi nam avtor moral zaupati nekaj velikega. Toda njegove misli pod pozivom Indignez vous! so na prvi pogled nekam sumljivo preproste in ne povedo ničesar bistveno novega, tekst pa se zdi prekratek, da bi nam lahko učinkovito razložil svet ter čas, v katerem živimo. Verjetno je za rahlo razočaranje kriva tudi zgodba o recepciji same knjižice. Od izdaje v skromni začetni nakladi (8000 izvodov) pri majhni založbi Indigène v Montpellieru na francoskem jugu do presenetljivega preboja s pomočjo ustne reklame, ko je Dvignite se! kot bestseller (z več ponatisi in več kot milijon prodanimi primerki) vzbudil pozornost, zamajal Francijo in postal zanimiv tudi za tuje bralstvo. Pri vsem tem pa Hessel besedila ni napisal sam; narekoval ga je nekdanji novinarki Le Monda in solastnici zgoraj omenjene založbe Sylvii Crossman, ki ga je k temu nagovorila, potem ko je slišala enega njegovih govorov, v katerem je razmišljal o pomenu francoskega odporniškega gibanja.

Ob Hesselovem pozivu k jezi oziroma ogorčenju na začetku pogrešamo natančnejše nasvete za kanaliziranje nasprotovanja, za očrt nujnega – nenasilnega – upora, revolucije ter namesto tega beremo o že znanih stvareh in pojmih, denimo o velikanskem prepadu med revnimi in bogatimi ali o odnosu trdnjave Evrope do tujcev, ki želijo čez njene zidove.

S čim je potem avtor prepričal in nenazadnje navdihnil jezne, izkoriščane in obupane množice vseh starosti in brez pravih perspektiv, ki na ulicah in trgih stare celine (in širše) zahtevajo boljši jutri? V čem je stvar? V tem, da je knjigo treba prebrati večkrat, jo misliti v več kontekstih in se obenem odpovedati zahtevi po hitrih in preprostih odgovorih. Poanta Hesselovega pisanja je namreč naslednja; kljub temu da se je svet, ki je avtorja kot mladeniča ogorčil, v vsem tem času radikalno spremenil, ostajajo univerzalne konstante, ki bodo vselej pomembne. Vendar v 21. stoletju niso več samoumevne.

Moč Hesselovega izraza tako ne tiči v literarni kakovosti ali slogovni brezhibnosti njegovega poziva, pravzaprav jo najbolj določa avtorjeva zares fascinantna življenjska zgodba, na podlagi katere gradi svojo karizmo in avtoriteto. Prav prek njiju mu velja prisluhniti in nenazadnje tudi verjeti.

Stéphane Hessel se je rodil leta 1917 v Berlinu v umetniški družini; oče Franz Hessel je bil judovski pisatelj in prevajalec (skupaj z Walterjem Benjaminom sta na primer prevajala Prousta), mama Helen Grund, pruskega rodu, pa je bila slikarka, novinarka in nasploh ljubiteljica umetnosti. Leta 1924 so se preselili v Pariz, kjer sta bila Stéphane in njegov starejši brat Ulrich po zaslugi miljeja svojih staršev že od malega v stiku s pariškimi avantgardnimi in drugimi umetniškimi krogi. Banalna podrobnost tako denimo pravi, da je Hessela naučil igrati šah Marcel Duchamp, znani avantgardistični umetnik.

Leta 1937 je Hessel prejel francosko državljanstvo in kmalu po izbruhu druge svetovno vojne so ga vpoklicali v vojsko, zato je moral prekiniti študij na École normale supérieure. Leta 1941 se je v Londonu pridružil osvobodilnemu gibanju generala Charlesa de Gaulla; tri leta kasneje so ga poslali na tajno misijo v Francijo, kjer so ga zajeli Nemci in deportirali v koncentracijsko taborišče Buchenwald. Smrti z obešanjem je ušel z zamenjavo identitete z umirajočim sojetnikom. Pozneje je pobegnil iz taborišča, a so ga kmalu znova ujeli in zaprli.

Po koncu vojne se je Hessel ukvarjal s človekovimi pravicami; zaposlil se je pri Organizaciji združenih narodov in se pridružil skupini, ki je sodelovala pri sestavi Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki je bila potem sprejeta decembra 1948 v Parizu. Pozneje je Hessel postal uslužbenec francoskega zunanjega ministrstva in zastopal svojo državo v raznih mednarodnih organizacijah. Leta 1997 so ga predlagali na mesto veleposlanika OZN v Ženevi, zraven je dobil tudi diplomatski potni list, s pomočjo katerega je pozneje vstopil v okupirano Gazo – kar prav tako omenja v spisu Dvignite se! –, obenem pa se je takrat Hessel včlanil še v stranko francoskih socialistov. Nagrado legije časti je prejel leta 2006, približno desetletje prej pa so izšli njegovi spomini pod – po avtorjevem mnenju sicer nekoliko pretencioznim – naslovom Pleše s stoletjem (Danse avec le siècle). Ostal je prepričan levičar in še kako se zaveda sreče, ki ga je spremljala v življenju. Kakšno življenje je bilo to!

In zdaj, ko nam Stéphane Hessel želi, da bi vsi po vrsti našli vzrok za jezo, ki je v osnovi nekaj zelo dragocenega, saj predpostavlja neizbežno (re)akcijo? Ko odmislimo ves pomp okoli njegove knjižice in ga obenem nimamo za nekakšnega novodobnega levičarskega mesijo, je bistvo njegovega poziva boleče preprosto. Svet, ki ga je zaznamoval vzpon nacizma in fašizma, kar je mladega Hessela ogorčilo, razjezilo in ga tako pripravilo do tega, da se je na nelagodje odzval, se je od takrat korenito spremenil. Postal je bolj kompleksen, bolj zapleten, globaliziran in popolnoma prepreden z neskončnimi množicami informacij. Centre moči in odločanja je zato vse težje neposredno locirati in tudi Hessel se sprašuje: kdo vlada in kdo odloča? Tradicionalne politične opredelitve ne veljajo in ne delujejo več. Nacionalne države izgubljajo svojo staro vlogo in jim zato ni več treba prevzemati odgovornosti; so bolj ali manj pohlevne članice, kolonije internacionalnih grupacij, sužnje (korporativnega) kapitala, pridne izvajalke tujih navodil in direktiv, ujete med kvazi ocene bonitetnih agencij in zahteve finančnih ustanov, ki preprodajajo meglo. Postajajo »potnice« na raznih vlakih, ki peljejo v – boljšo prihodnost. In pravijo nam, da ne gre drugače.

V takem okolju je potem jezo čedalje težje učinkovito usmeriti v vire težav, ker ti postajajo bolj in bolj razpršeni. Vendar v tem zapletenem svetu ostajajo stvari, ki so enako – ali pa še bolj – pomembne, kot so bile takrat, ko se je zanje skupaj s somišljeniki na različne načine boril mladi Stéphane Hessel. To so: pravica do svobodnega gibanja, do državljanstva, do dela, ki omogoča preživetje, do socialnega varstva, pokojnine, lastne strehe nad glavo, skratka, do človeka dostojnega življenja ... Zveni romantično? Staromodno? Nikakor! Gre za stvari, ki si jih bo treba v prihodnosti zlepa ali zgrda – čeprav Hessel zagovarja nenasilni odpor in obsoja nasilje kot tako – ponovno priboriti, čeprav so nekoč že bile samoumevne in nenazadnje tudi institucionalizirane. To je avtorjeva poanta.

Bo torej njegova knjižica dokončno mobilizirala evropske množice in jih v zares velikem številu pognala na ulice, kjer bodo svojim političnim elitam prav z njegovo pomočjo odločno pokazali, da se jim je iztekel čas? Verjetno ne. Jeza, ki trenutno vlada, ali ki bo v prihodnosti prevladala od Islandije, Grčije, Španije – do Portugalske, Irske, Slovenije, je oziroma bo bolj »stvarna« in ne toliko rezultat branja Hesselovega manifesta. Zato bi bilo nespametno od avtorja pričakovati čudežne rešitve za nastalo situacijo ali iz njega narediti nekakšnega mesijo. Ko bo šlo zares in ne bo več kaj izgubiti, bodo stvari postale precej bolj resne.

Prav tako bi se bilo nesmiselno ukvarjati denimo s Hesselovim slogom pisanja ali govoriti o tem, kaj v svojem tekstu pove in česa ne. Dvignite se! je treba brati tukaj in zdaj, ker je besedilo svojevrsten dokument svojega časa. Preden sploh odprete knjigo, vam bo jasno, da je nekaj res narobe s svetom, ki je tik pred propadom in mu mora triindevetdesetletnik povedati, naj se že enkrat zgane in začne reševati probleme.

Stéphane Hessel: Dvignite se! Prevedla Agata Tomažič.

Ljubljana: Sanje, 2011