Modhumita Roy je direktorica oddelka za ženske študije na univerzi Tufts v Bostonu, Massachusetts. Študirala je v Indiji in Združenih državah Amerike ter piše in predava o postkolonialnih literaturah. V prvem eseju, ki ga najdemo v zbirki pod skupnim naslovom Made in India, se posveti vlogi angleščine v kolonialni Indiji, v drugem skozi prizmo priprave znamenite indijske juhe mulligatawny v teku stoletij nadaljuje s prikazom odnosa Britancev do vsega, kar je indijsko, zaključi pa z novodobnim pojavom nadomestnega materinstva, ki kot dobičkonosna panoga cveti v sodobni Indiji.

Poangleženje Indije avtorica prikaže z dveh perspektiv; posveti se jezikovni politiki v Indiji, ki so jo vodili Britanci, ter s prstom pokaže na elemente v indijski družbeni piramidi, ki so občutno pripomogli k poangleženju. Formalni začetek navzočnosti Britancev v Indiji je 31. december 1600, ko je bil jezik trgovanja in uprave na tem prostoru perzijščina, zato so tudi Britanci na začetku čutili potrebo po orientalizirani uradniški eliti. Dobro vladanje so povezovali z znanjem o lokalnih navadah do te mere, da so mlade novince iz Britanije pošiljali v nekakšne orientalske kolidže, kjer so se učili jezikov, prava ter zgodovine. Politika prilagajanja pa ni trajala prav dolgo, saj so podrejenim Indijcem kaj kmalu začeli vsiljevati svoj jezik. Zakon iz leta 1813 je prevzel novo odgovornost za njihovo izobraževanje; angleščina je postala uradni jezik britanske Indije ter glavni jezik v šolah, ki jih je financirala vlada.

Vpeljava angleščine v Indiji je bil dolgotrajen in postopen proces, avtorica pa poudarja, da so ga spodbudili tudi Indijci sami in da angleščina ni bila vsiljena zato, da bi zatrla njihovo upornost. Tako indijska elita kot srednji razred sta namreč kmalu ugotovila, da jim znanje angleščine lahko prinese ekonomsko prednost. Modhumita to poimenuje prostovoljna kulturna asimilacija. Angleško so si želeli govoriti vsi, saj jim je ta jezik pomenil edini vir socialne in ekonomske mobilnosti. Indijce tako avtorica predstavi kot lojaliste, ki so si prizadevali za liberalizacijo britanske vladavine in ne njeno odpravo, s tem pa so se v določeni stopnji sami odrekali tradiciji.

Modhumita nam želi v drugi polovici eseja prikazati predvsem politični ter finančni potencial angleščine pri vzpostavljanju imperialne strukture. Našteje dogovore med Vzhodnoindijsko družbo ter vodilnimi indijskimi razredi ter analizira prepletene politične ter ekonomske koordinate, ki so vzpostavile institucijo angleškega jezika. Očitno je, poudari, da so Britanci v Indiji želeli ustvariti dobre porabnike britanskega blaga; skupaj z jezikom je namreč prišla tudi vpeljava individualne lastnine. Imperij se je tako utrdil, trg z britanskim blagom pa se je oživil. Za indijsko elito, ki si je želela angleškega načina življenja, je bila angleščina modni trend, zaradi katerega so na kolidžih vsi študirali angleški jezik in evropske književnosti. Učenje orientalskih jezikov za Britance pa je bilo posledično kmalu odpravljeno.

Če so indijske elite prevzele angleški jezik in evropski način življenja, so imele britanske elite do indijske kulture ambivalenten odnos, ki ga podrobno spoznamo v eseju z naslovom Nekateri so za vroče. Juha mulligatawny, ki jo avtorica vzame za simbol »indijskega« in ki se je integrirala v angleško kulturo, je bila v Indiji sprva kuhana kot zdravilo, vendar je kasneje prerasla v nekakšno družinsko juho, ki je svojevrstno slavo dosegla tudi s pojavitvijo v kultni ameriški seriji Seinfield, v kateri z njo postane obseden čudaški lik Kramer. A vrnimo se v kolonialne čase: Angležinje, ki so se vrnile iz Indije, so rade prilagajale indijsko hrano angleškim okusom. V Indiji pa so vseeno rajši pripravljale tipične angleške jedi. Ženske naj bi bile, pravi avtorica, jedro ohranjanja in definiranja britanske nacionalne identitete. Z angleškim načinom življenja so v Indiji vzdrževale hierarhijo in stražile rasne meje. Tudi med Britanci samimi je bila namreč vzpostavljena rigidna hierarhija, ki bi se lahko primerjala z indijskimi kastami. Angleške elite v Indiji so tako rade prirejale slavnostne večerje, na katerih se je jedlo angleške pečenke in pite. Nižji uslužbenci Vzhodnoindijske družbe pa so imeli skromne obede, prevzeli so indijski kari in ga jedli skoraj pri vseh obrokih, tudi za zajtrk.

Modhumita Roy nam v eseju o juhi mulligatawny angleški dom predstavi kot podaljšek imperija. Čeprav so juho sprejeli prav vsi sloji britanske družbe, nas avtorica opozori na razlike med Angleži na otoku in tistimi v Indiji. V eseju primerja tekste in recepte iz kuharskih knjig, s čimer nam nazorno osvetli razlike med odnosom Angležev doma ter tistih v Indiji do vsega, kar je bilo indijsko. Mešanje domačih in tujih sestavin kaže na ambicioznost in visoke dohodke hitro rastočega srednjega razreda v 19. stoletju. Indijske sestavine so bile v Britaniji namreč nekaj eksotičnega, nekaj, česar si ni mogel privoščiti prav vsak. Nasprotno pa je veljalo v Indiji – Britanci tam so sicer jedli juho mulligatawny, a so bili mnenja, da ta jed ne sodi na slavnostno mizo. Avtorica v eseju nemalokrat smeši snobizem nekaterih receptov, ki so jih pogosto dopolnjevala francoska imena in tehnike, s katerimi avtorji takšnih kuharic niso skoparili, celoten esej, ki sicer na čase deluje bolj kot predstavitev zgodovine dotične juhe, pa je pravzaprav izvrstna metafora za odnos Angležev do indijske kulture in tradicije.

Svojevrsten snobizem pa se kaže tudi v t. i. proizvodnji tujih otrok, ki je v Indiji postala vse prej kot redkost. Takšni produkciji otrok se avtorica posveti v zadnjem eseju. Posel z nadomestnimi materami v Indiji cveti; nove reproduktivne tehnologije so omogočile nadomestno materinstvo, v revnejših državah pa so le-to začeli izkoriščati v ekonomske namene. Indija tako ni le center outsourcinga informacijske tehnologije, marveč tudi nekakšnega reproducijskega outsourcinga. Neplodnost in padanje števila rojstev na Zahodu sta povzročila, da se je tu razvil plodnostni turizem. To, kar je v Britaniji in na Kitajskem nezakonito ter v ZDA predrago, je v Indiji neregulirano, posel pa zato cveti. Nadomestna mati v Indiji nima nikakršnih starševskih pravic, stopnja umrljivosti mater pa je visoka. Matere v času nosečnosti živijo pod stalnim nadzorom, vse odločitve v povezavi z njenim telesom pa sprejema zdravnik. Modhumita Roy v članku Made in India opozori bralca, da preveč medijev zgodbe o nadomestnih materah prikazuje kot zgodbo o reševanju žensk iz revščine. V Indiji so ženske odvisne od dolgov svojih mož, nadomestno materinstvo pa je kot industrija, v kateri se v obupu zaposlijo, pri tem pa nimajo nikakršne svobode. Avtorica obsodi dizajniranje otrok ter pretirano željo ljudi po lastni genetski »dediščini« in se sprašuje, zakaj se telesa revnih žensk v Indiji obravnava kot manj vredna od tistih, ki otroke pri njih naročajo.

Položaj žensk v Indiji nam dodobra razjasni tudi Tanja Rener v spremni besedi k zbirki, v kateri ovrže kar nekaj mitov, ki jih mediji v zadnjih letih producirajo glede položaja žensk v Indiji. Obregne se ob t. i. omogočanje dostopa do minimalnih finančnih virov ženskam, med katere sodi tudi najemanje popularnih mikrokreditov, in trdi, da nove organizacije predstavljajo le nove oblike izkoriščanja v instrumentalizaciji žensk. Prav tako nas opozori na dejstvo, da sodelovanje žensk v procesih političnega odločanja ne predstavlja politične svobode, dokler le-te živijo v materialni sužnosti, ki jo podpirajo še vsa druga zatiranja.

Zbirka esejev Made in India nam skupaj s spremno besedo ponuja prodoren vpogled v zgodovino kolonizacije Indije ter kritičen opis sodobnih oblik »kolonializma«, ki se zdijo pogosto spregledane ali pa narobe razumljene. Posebno mesto v esejih imajo ženske – tako britanske kot indijske, celota pa nam nudi množico informacij, o katerih se redko govori in ki se odmikajo od podobe Indije, ki se pojavlja v medijih, pa tudi od tiste, ki jo najdemo v zemljepisnih ali zgodovinskih knjigah, in ki sicer predstavljajo glavni vir vedenja o tej daljni deželi za tiste, ki si želijo o njej vedeti kaj več.

Modhumita Roy: Made in India: eseji o razredu, spolu in kulturi. Prevedla Zoja Skušek.

Ljubljana: Založba /*cf, 2010.