Kolškova zadnja pesniška zbirka Tropi in tropine prinaša nekaj novega in nekaj starega – tako pravi že njen podnaslov: stare in nove pesmi. Pa vendar gre bolj za stare kot nove. Medtem ko se stare od novih ločijo že zunanje, v kazalu, saj so naslovi novih pisani v kurzivi, je menda res nekaj na tem, da pravzaprav celo življenje pišemo le eno zgodbo, eno pesem. Ali če se spomnim na misli mojstra Lojzeta Kovačiča, ki tečejo v podobno smer, in sicer: eno in isto življenje ni nikoli izpovedano, ene in iste stvari zmorejo biti vedno povedane na nov način. Ko pesnik ugotovi, kako so njegovi pesniški drobci koščki enosti, ga preprosto sili v to, da ustvari pesniško življenje, poustvari svoje pesniško leto, kot je to storjeno v pričujoči homogeno združeni zbirki.

Pred nami se odpira pesniško leto, ki je izpričano v kazalu zbirke z naslovi mesecev, ki uvajajo določen cikel, določeno obdobje, določena občutja. Kolškovo pesniško leto se začne s pesmijo Januar in konča po pesmi December.

Prvo obdobje, januarsko, je telesno, obenem pa nezainteresirano – januar menda, če se verjame pesniškemu subjektu, ni privlačen mesec za pesnjenje, zato zgolj najavlja druge, poklicane za tovrstno umetelno nabirko besed. Januar je torej šele dojenček pesniškega leta in človek je na svojem začetku res veliko bolj v telesu kot v čemerkoli drugem. Navaja se na telo, spoznava, kar je spoznaval že pračlovek, vezan je na svoje telo, odvisen od njegove zmožnosti.

Kolšek vnese v ta cikel motiv Vermeerja in z njim povezano zlato dobo flamskega slikarstva, pa tudi vzdušje, ki je vladalo na Nizozemskem, v tedanji pomorsko-trgovski velesili. Vermeer pa je nekdo, ki na zunaj gleda le od znotraj in le redko slika tisto, kar je zunaj, zato mu lirski subjekt sugerira: »nikamor ti ni treba oditi«, saj bodo tako ali tako vsi prišli k tebi, gledat, kako »žariš iz njihovih obrazov in rokavov«. Njegovi portretiranci, njihova telesa odsevajo sposobnost prikazovanja zunanje resnice.

Drugo obdobje, marčevsko ali zgodnja pomlad, se začenja s paradigmo »vseprešinjajoči veter pomladi«, ta pesniški pomočnik, ki napoveduje temo o pesnikih in pesniškosti in na tak način poustvarja pesem v pesmi. Pesmi zgodnjepomladanskega cikla so pesmi o umetnosti, zgodnja pomlad je renesančno prebujanje, pesniško prebujanje, pesniško ustvarjanje, ki nosi v sebi nekaj božanskega.

Pesem Bog iz tega cikla vpeljuje populistične stvari, kjer se bog pojavlja v medenjakih, na orientalskih vazah, bog ureja promet v termitnjakih ... Pa vendar je ta domnevno postmodernistični prijem še bližje new-ageovskemu iskanju božjega vsepovsod, torej tudi v vseh banalnih stvareh, o katerih se ne premišljuje, kaj šele sprašuje. Nekaj božjega prav tako utripa iz pesmi Hölderlin – iz pesmi o umetniku, ki je, kot da bi živel po kaki literarni predlogi, postal lik odpadnika, zaprtega v stolp ob reki, v katero, po Kolškovo, »niti za trenutek nisi stopil vanjo / ali si celo poškropil oblačil / – vsaj kot labodi, ki včasih v jezi / dvignejo šklepetava krila. / Zdaj vemo, / zakaj si bil tako blizu bogovom: / ker si bil eden od njih.«

Maj je dozorela pomlad, obdobje ljubezni, žensk, ljubimcev, tudi postaranih, in mladenk, ki za slednje zaman cvetijo, muz, kakršni sta Sapfo in Atena. Skozi dozorelo pomlad iz tega cikla »se vidi v Lepoto«. »Toda vidljivost ni omejena / na svet, ki ga poznamo«, pravi Kolšek. Nekje za tem obstaja svet, ki vodi v lepoto, in to je svet ljubezni. Na strani sveta lepote je tankočutna Sapfo, muza pesnjenja. Cikel o ljubezni nagovarja večinoma žensko, vendarle je ženska prinašalka ljubezni, atribut zaljubljencev je ženski, sama beseda ljubezen ženskega spola. In ženska iz pesmi Tvoj nasmeh je prebivalka nesmrtnega – »Ta nasmeh bo zmeraj ostal s teboj, / tudi ko boš starka ali samo spomin.«

Ljubezen je obenem prostrano, brezmejno vesolje (pesem Vesolje), ko umanjka dotik, ko bi moral slediti poljub. Je čas ljubezni čas svetlobnih let, ko postaja razdalja tako dolga, da je lahko merljiva le s časom svetlobnih let? Čas svetlobnega leta sicer ni dolg – zgolj eno leto, razdalja le-tega pa je ogromna. Prav tako se kratki čas zaljubljencev – od poljuba do poljuba – v objemu prvega, nestrpnega pričakovanja dozdeva brezmejno dolg, kot razdalja svetlobnega leta.

Cikel Avgust uvaja pesem z istim naslovom, ki je pravzaprav pesem Jeroen Olyslaegers iz prejšnje Kolškove zbirke Opuščanje vrta. »Kratko je poletje« in zmeraj prekratko predajanje hedonizmu, vinu, čisti mladosti in spominskim albumom. Iz davnine poslani spomini na hrepenečo mladost ali morda spomin na fatalno, a fluidno lepotico: »Tako je bila lepa, / da jim gre še danes srh po telesu. / Že omemba njenega imena jim dviga dlake / po pozabljenih delih života.« In še: »Ponoči so šepetali skrivno zapuščino: / ti je nisi imel, on je ni imel / in jaz sem ostal brez nje.«

Cikel November vpelje nagrobna himna, nasičena s smrtjo. Ta cikel bo sicer melanholija in žalost, vendar nikakor ne morbiden, prej obešenjaški. Prvi del pesmi November je »Ti«, z besediščem, ki se giblje po minljivosti, po marmornatem, razbolelem, prezeblem, po lobanjah, skrhanem in zamrznjenem. Ta »Ti« je mrtev, hladen, iz besed bolečine. Drugi del je »On«, ki je nasprotno, »umirjen« in »zbran«. On je tisti, ki oživlja, ki iz koncev dela začetke in obratno, on je metafizičen. Dvojici se pridruži še figura žene, ki žaluje, žene, ki »v sanjah jo napenja zlat lunin obroč«.

Nato se ta literarno-himnična kompilacija prevesi v nostalgično retrospektivo. Gre za deški spomin na zavijanje zvezkov, češpljevo marmelado, na Pucha, deklico z volnenimi nogavicami, prisoten je tudi spomin na makadamske ceste po dežju. Naenkrat postane čas odmerjen in posamezno bitje v njem nepomembno za čas, saj bo brez njega prav tako vse isto teklo in se pretakalo. Čas se skrči na »košček šminke« – in če je življenje prispodoba z romanom, pravkar prebiramo zadnje strani. Subjekt je torej nepomemben, ker so zanj pomembnejše stvari – obsesija s svetom objektov in obsesija z nepostorjenimi stvarmi. Subjekt je zasenčen, orodje v lastnih rokah.

Južni veter je zložen z dobršno mero cinizma. In mar ni tisto tam na nebu pesnikovo ironično tretje oko? Pesnika moti lastna nedokončanost, ki je pravzaprav vsesplošna nedokončanost, ker nobena stvar ni nikoli dokončana, zato sta lucidna »minljivost in večnost«, ki prihajata v naslednji pesmi, zares »ednini obstojni par«.

Ironičen pesnik misli na smrt in si predstavlja, »da se bo pripeljala s tramvajem«. Njegov slog se začne in tu ostaja, vključno s pesmima Sladkarije in Andreju Žigonu, drugič, žalobno ironičen. Izraz žalobna ironija je poskusna forma. Forma, ki se mi zdi blizu pesniški ironiji z na pol hudomušnim, na pol resnobnim tonom, produktom utapljanja v spominih – že zato, ker vsako spominjanje prinaša nekaj bridkosti. Bridkosti po zoglenelem času ali bridkosti po mrtvih sorodnih dušah.

Če je na začetku tega cikla še padal dež na prvo novembrsko pesem, na koncu dež zamenja sneg v pesmi Sneži, ki je še ena lirična, žalobna retrospektiva. »Stopinje, / ki jih sneg sproti prekriva«, se izkažejo za tiste, ki jih morda sploh nikoli ni bilo in njih stopalca prav tako ne. V zadnji, decembrski, se vključi še vrt. Ne prejšnji vrt iz te zbirke, ki je odmerjen s kosom šminke in poseljen z ljudmi, temveč vrt, saj veste, tisti vrt. Ali pač kateri drugi? Kolškov vrt je pokrit z nebivanjem, je začetek – pušča živeti na novo, pesnik pa lahko napiše novo-staro pesem in vrt posadi z bivanjem. In če za konec iz pesnikove decembrske, zadnje v zbirki, zložim še razmetanko, premečem njegove sintagme in tako končam: »Ta snežna noč je brez konca in še daleč je do odjuge.«

Prepoznaven stil Kolškove poezije ubira stare vzorce, to pa počne s toliko obešenjaškega humorja, da se je prijetno vedno znova vračati k izsledkom, podaljškom že napisanega, odmevom iz prejšnjih zbirk. Ali pa kar k posrečenim dvojicam, kot so Luči velemesta (nova zbirka) in Luči predmestja iz zbirke Menina ali Cvetoči travnik (nova zbirka) in Vrtnarica iz zbirke Nikoli več, ob katerih se prepustimo besedni igri ali nadaljevanju prejšnjega. Pesem Sneg (zbirka Nikoli več) dobi v novi zbirki nov naslov, December, in postane tudi nova pesem, kljub temu da je do besede in pike identična s »snežno«, njena siamska dvojčica.

Kolškova poezija je tako rekoč počakala samo sebe, da se zbere v tropih in združi, kot samotarske živali pred velikim lovom. Skupaj močnejše, ki jih od razhoda loči le ena samotna noč, ki razblini skupino. Njeni člani se razkropijo, razpustijo in hodijo vsak zase, dokler se zopet ne povežejo v trope. Pa vendar, obstajajo te živali, enkrat samotarske, drugič željne tropa? Mislim, da je to početje rezervirano za ljudi. Tropine pa ... »naš sladkosmrdljivi svet«.

Peter Kolšek: Tropi in tropine.

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011.