Upor v demokraciji je žanrsko večplastno besedilo. Sprva nas nagovori kot učbenik, se nato preobrazi v priročnik in zaključi kot duhovni dialog. Kot učbenik poskuša bralcu pojasniti družbena razmerja, znotraj katerih se pospešujejo in zavirajo demokratični procesi. V prvih poglavjih zagovarja tezo, da družba ne spodbuja demokratičnega napredka, če v njej ni zagotovljenega mesta tako za etični idealizem kot tudi politični pragmatizem. Poziv k spoštovanju idealističnih posameznikov in gibanj je namenjen predvsem proti vse širše prisotni ideji v sodobnih zahodnih družbah: živimo v liberalni demokraciji, ki ima sicer številne slabosti, a je vseeno najboljši izmed vseh možnih političnih sistemov – in vse, kar pretirano moti ustaljen red, je protidemokratično in s tem škodljivo. Balluch tovrstni miselnosti ostro nasprotuje. Ne živimo v demokraciji. Demokracija ni končno stanje politične zgodovine ali idealen družbeni red, temveč dinamična politična sila; kontinuirano formiranje in reformiranje družbe z orodji javne diskusije, legitimnimi pravnimi vzvodi in v skrajnem primeru z uporabo nenasilnega protestništva, usmerjenega predvsem v kompromis s političnim protitelesom.

Seveda je mogoče govoriti o sistemskih platformah, ki so bolj naklonjene tovrstnemu reševanju družbenih sporov in v tem kontekstu tudi o manj ali bolj »demokratičnih« družbah. Pa vendar se je treba zavedati, da njihova demokratičnost sloni tako na spoštovanju preteklih dosežkov vztrajnih manjšin in večin, kot tudi na omogočanju plodnih tal za prihodnje demokratične napore. Prav v tej drugi točki se kažejo prvi presežki in zagate Balluchove teorije demokracije.

Balluch ne pristane na izbiro med tezama »človek je po svojem bistvu dober« in »človek je po svojem bistvu slab«, s katerima lahko poenostavljeno zarišemo osnovni antagonizem sodobnih in klasičnih teorij politične filozofije, temveč stavi na tretjo razlago: »človek je v bistvu len«. To lenobo bi lahko imenovali tudi lenoba večine. Pasivno zlo, ki se od aktivnega razlikuje po tem, da je bolj kot volja-za-zlo predvsem lenoba-za-dobro. Večina počne tisto, kar je najbolj udobno. Spremembe, ki jih dosežejo manjšine, so tako vedno uveljavljene s pomočjo mehanizmov državnih in pravnih ukrepov, ki spremenijo status dosegljivosti oz. udobnosti početja večine. Balluch nam svoj uvid razloži s primerom. Avstrijski borci za zaščito živali so sprožili kampanjo za prepoved kokošjih jajc iz baterijske reje (ki živalim pogosto povzroča grozljive muke) in uvedbo jajc iz proste reje (ki je bolj naravna in kokošim prijazna). Javnomnenjske ankete so pokazale, da velika, 90-odstotna večina prebivalstva to podpira. Še vedno pa so v trgovini skoraj vsi kupili jajca iz baterijske reje, ker so bila pač cenejša in dostopnejša. Ko so aktivisti pravno dosegli prepoved teh jajc in so v iste trgovine prišla jajca proste reje, se praktično nihče ni pritoževal. Večina je brez pomislekov sprejela novo najudobnejšo pot do jajc. Skratka, pasivna večina je s pomočjo države čez noč sprejela pot, ki jo je začrtala izjemno majhna, aktivna manjšina.

To je Balluchov ideal sodobne demokracije. Ta ideal seveda ne deluje prav pogosto. Po Balluchu gre krivdo pripisati predvsem preveliki vlogi denarja pri dostopnosti orodij za sooblikovanje javnega mnenja. Prostor javne diskusije se ne deli po številu zainteresiranih ljudi, temveč po njihovi finančni moči. Ni čudno, meni Balluch, da v tovrstnem kolesju ne prosperirajo manjšine z največkrat podpisanimi peticijami ali najboljšimi argumenti, temveč predvsem manjšine z veliko denarja. V takšnih razmerah domet gole javne diskusije in pravnih kampanj ne doseže začrtanih ciljev; oboje je namreč odvisno predvsem od žepov finančnih botrov. Denarno podhranjenim manjšinam, ki želijo opozoriti na nek družben problem, ostane le še najbolj radikalen in obenem najbolj dostopen način javnega izražanja mnenja – protest.

Gre za središčni pojem drugega dela Upora v demokraciji, ki želi služiti kot priročnik učinkovitega protestništva. Namenjen je nepokornim v specifičnem trenutku sodobnih družb, ki se na vse pretege razglašajo za zastavonoše vrhunca demokratične dobe, a v kritičnih situacijah hitro postavijo demokratična načela v drugi plan. To ne pomeni, da je Balluchov vodnik po repertoarju protestnih metod irelevanten v kontekstu potencialno bolj demokratičnih ureditev od predpostavljene, ima pa še prav poseben naboj znotraj sodobnih političnih trendov, ki s cmokom v grlu slavijo lastno demokratičnost. Akcije, ki jih svojim bralcem predstavi in priporoči Balluch, so namreč radikalne, a nenasilne akcije, ki se pogosto gibljejo na robovih sprejemljivega in prav s tem mejenjem širši javnosti razkrivajo – poleg primarnih zahtev svojih kampanj – tudi skriti okvir politične realnosti, v kateri so sprožene. Pri apologiji teh akcij je zato pomembna predvsem opredelitev »robov sprejemljivega«. Upravičena državljanska nepokorščina vsekakor sme prestopiti legalne okvire, vendar – po Balluchu – nikdar ne sme postati nasilna. Balluch zato skrbno analizira večino popularnih protestnih pristopov in izbere svoje favorite. Ta del je resnično izčrpen in prepričan sem, da bodo še tako izkušeni protestniki v njem našli kakšno navdihujočo akcijo. Balluch obenem opiše tudi akcije, pri katerih gre lahko kaj narobe, pa tudi tiste, ki so zanj povsem nesprejemljive. Pri zavrnjenih načinih protesta skrbno osvetli nasilne elemente.

Sledi dialoški del knjige, duhovni pogovor Martina Ballucha z Martinom Luthrom Kingom, ki je aprila 1963, ko je zaradi organizacije nedovoljenih protestov prestajal kazen v enem izmed alabamskih zaporov, napisal legendarni manifest nenasilnega protestništva, t. i. Pismo iz zapora. Tudi Ballucha so maja 2008 skupaj s številnimi drugimi avstrijskimi borci za pravice živali brutalno strpali za zapahe. Sredi noči so vdrli v domove aktivistov iz njegove skupine ter jih priprli na podlagi obtožnice, ki je bila utemeljena na popolnoma smešnih dokazih o formiranju kriminalne združbe. V tej absurdni situaciji je Balluch prepoznal medčasovno, ciklično povezavo s pomenom Kingovega prestajanja kazni, ki ga je ubesedil v svojem znamenitem pismu osmim ameriškim pastorjem. Poglavje o Martinu Luthru Kingu osmisli Upor v demokraciji. Balluch se izogne poglobljeni filozofski razpravi o nenasilju in s tem ohrani praktično naravnanost svoje knjige, obenem pa zahtevnejšega bralca napoti v pravo smer. Ta smer je z vključitvijo Kinga jasna. Nihče ne ljubi prava bolj – trdi King – od človeka, ki je pripravljen nenasilno prekršiti krivičen zakon in odslužiti predpisano kazen samo zato, da bi osvetlil njegovo krivičnost.

»Prava knjiga ob pravem času« je bil najpogostejši klišejski komentar ob izidu slovenskega prevoda knjige. Lahko mu pritrdimo. Prepričljiv poudarek, ki ga Balluch nameni nenasilju, zasenči določene teoretske pomanjkljivosti njegovega dela. Upor v demokraciji je v prvi vrsti knjiga konstruktivne politične prakse, ki sloni na iskrenih miroljubnih vrednotah. Srčno upam, da bo njene argumente in napotke spoznalo čim večje število bralcev, predvsem aktivistov, ki že izkazujejo zagnanost za širjenje pravičnosti v družbi, a še iščejo svoj način, ter protestnikov, ki z Balluchom delijo demokratični idealizem, a jim za uspešnost njihovih prizadevanj manjka kanček njegovega pragmatizma.

Martin Balluch: Upor v demokraciji; državljanska nepokorščina in konfrontacijske kampanje. Prevedla Marko Bratina in Manja Kisner.

Ljubljana: Krtina, 2011.