Gašper Bivšek ni povsem neznan potnik v poeziji. Njegova samonikla pesem se kaže že v zbirki Vrtnica na dlani,ki jo je leta 2003 založila in izdala ravenska gimnazija. Gašperjeva pesniška govorica je še vedno nevsiljiva in naravna, toda v založniškem prvencu Skorjevec, ki sredi aprila izide v knjižni zbirki Beletrina, zdaj manj ljubezenska, bolj izpiljena in tako še bolj čista, nanizana v nize kmečkosti, v času, ko je govoriti o vzdržljivi kmečki drži in kolinah sramotno ter premalo v oziru na to, da poezija danes vse raje odpotuje celo v najbolj nemogoča kozmopolitanska in eksotična mesta, kjer se pesnik le stežka najde. Gašper Bivšek v tem istem poetičnem hipu odtava na drug način ali pa, preprosto, ostaja doma. Doma na Koroškem, kjer se kot neuresničen pesniški boem dviguje nad idiličnim krajem in »hoče samo pokazati, kakšen se mu zdi svet«. Je triindvajsetletnik, ki piše s srcem, ne z možgani, in poudari, da je to “primarnost, ki ne sili v beton”. Z založniškim prvencem Skorjevec neuklonljivo vstopa v širši literarni prostor, dišeč po koroškosti in mladosti ter isti hip po metaforični in ritmični zrelosti, kakor bi bil nov pesniški lišaj, ki se utegne obdržati.
Gašper Bivšek je na 6. Pesniški olimpijadi v Dravogradu (2005) opozoril nase z dodelano ritmiko, slogom in svojsko ruralno metaforiko ter po izboru Mitje Čandra postal »prvi pesniški olimpijec«. Leta 2006 je bil uvrščen v ožji krog vseslovenskega pesniškega festivala Urška.
»Skorjevec obdaja vse, kar je enkrat imelo lesk«.
Skorjevec je lišaj. Lišaji imajo to lastnost, da čez leto ne rabijo skoraj ničesar. Rastejo povsod; v tropih, tundri. Skorjevec raste tudi tam, kjer ni ničesar. Gre za simbiozo, raste na kamenju, na drevesu, kjer nikomur nič ne naredi, nikomur ne škodi. Če pa pride do hitre spremembe v okolju, kot je onesnaževanje, propade. Če pride do spremembe v okolju, kjer je adaptiran, skorjevec takrat preprosto umre. Je simbol najvišje zmagovitosti narave, pa tudi ranljivosti. Enako je s človekom. Marsikdo ob imenu Skorjevec pomisli na skorjo kruha, na kruh iz same skorje. Tudi mene je na začetku spominjal na to. To besedo sem si namreč sposodil od pesnika Hermana Vogla. Beseda ni moja, ampak »paše« z mojo poezijo. Ni ga simbolično bolj pestrega naslova kot Skorjevec.
V kakšnem poetičnem hipu si napisal Skorjevca?
Moram reči, da ga nisem pisal dolgo, so se pa pesmi dolgo nabirale v glavi. Gre za to, da pesem zori v mojih mislih in ko pride do neke koncentracije, izbruhne. V pol leta sem napisal vse cikle. Dve leti sem mislil, kako naj to napišem. Veliko stvari sem hotel predstaviti s to pesniško zbirko. V prvi vrsti je šlo za to, da bi na nek način hotel napisati drugačno poezijo, kot se piše zdaj. Želel sem pisati o tistem, kar se bolj navezuje na naše primarne dejavnosti. Kar ne sili v beton. Malo je besed v moji pesniški zbirki, ki bi jih kakorkoli lahko povezal z modernim načinom življenja. Kot, da bi bila napisana pred štiristotimi leti z nekim modernim pogledom.
Kdaj sicer pišeš? Nekaterim pesnikom zadošča ustvarjalna tišina.
Zame je pomembnejše, kaj je bilo pred to ustvarjalno tišino. Pesem napišem, ko se misli v meni nakopičijo, zgostijo. Misli so skoncentrirane v meni. Pišem v glavi. Marsikdo reče, da moraš imeti v rokah papir in pisalo, to zame ne drži. Če imaš v glavi dobre stvari, bodo tam ostale, pa če pet noči ne spiš in delaš druge stvari. V nasprotnem primeru se bodo izgubile. Dobre ideje ostanejo, slabe grejo. Isto je z verzi. Tako pač je z dobrimi in slabimi verzi. V moje poeziji gre predvsem za ritem. Zdi se mi, da se morajo besede skladati. Idejo imam dodelano prej, da pride do skladanja misli, res dobrega verza, je potreben pravi ritem.
Že v mislih vrtiš ritem, ki ga potem ubesediš?
Pesmi si v mislih večkrat ponavljam. Imam začetek ali konec pesmi, potem pa si verze ponavljam. Lahko mi je posebej všeč samo ena beseda, na primer Perun – perun – perunika. Poezija steče iz tega naprej. Včasih se to zgodi čisto nepremišljeno, poezija gre v drugo smer, kot si najprej misliš. Svojih misli ne moreš vedno nadzorovati. Tema se razvije tudi skozi podzavest, ne samo skozi mišljenje, zavest. Možgani niso glavni, ko gre za pesem. Glavno je srce. Ritem je prej v nogah in telesu kot v možganih. Zdi se mi, da je moj ritem ritem pokrajine. Če pogledaš Koroško kot pokrajino, gre vse navzgor in navzdol – so doline, vrhovi, hribi, gore, potoki.
Akademski slikar Benjamin Kumprej pravi, da Koroška krajinsko določa ljudi. »Po ravninah so ljudje v razmišljanju lahkotnejši, kot pa tisti, ki jim gore visijo nad glavo.«
Sam nekje drugje ne bi mogel ničesar ustvariti. Če bi bil rojen drugje, bi se razvijal drugače in bi najbrž pisal drugačno poezijo. Res pa je, da nekaj visi nad nami. Nad pokrajino visi žalost. Koroška ima Dolino smrti, včasih v gorah piha tako rezek veter, da ga čutiš do kosti. Čeprav sem sam večkrat hotel doživeti model stepe, biti stepski človek, tega nisem mogel zares občutiti. Imel sem dobro idejo, da bi lahko pisal o tem. A ko sem se postavil tja, v ravnino, sem se vprašal, kako bi v pesmi stepe lahko ustvaril neko gibanje, ritmiko. Bilo je nemogoče ustvariti ritmizirano razpoloženje, ker gre za preveč monotono pokrajino. Poskušal sem pisati na to temo, a ni nastalo ničesar. Nikjer drugje ne bi mogel ustvarjati kot v Mežici. Kraj je srce moje pesmi, od tam grem navzven. To so korenine, od tam rastem, kakor raste drevo. S svojimi besedami opišem tudi dogajanje izven kraja, a iz perspektive, kot bi na to gledal doma. V svoje pesmi vpeljem tudi veliko narečnih besed.
Svet Črnega potnika preseliš na ljubljansko »trolo«, v veleblagovnico in v pisane mestne kletke. Prej žulj-mož zdaj pase svojo izgubljeno bit na betonskih travah.
To je edina taka stvar, edini preskok. To je srce pesniške zbirke. Takrat se je zgodil moj miselni preskok, takrat sem takoj vedel, o čem hočem pisati. Ko je bil napisan Črni potnik, sem vedel, kako bom to idejo gradil naprej. Črni potnik je izgubljen človek. Tudi sam sem videl, kako sem odvečen, kako ne sodim tja, kamor sem bil postavljen, po svoji ali po zaslugi drugih. Pri tem mislim na študij gozdarstva, družbo, čas, v katerem živimo. Čas je »svinja«, klesti nas, kjerkoli nas more. Časa nimamo, če si ga ne vzamemo. Vseskozi moramo hiteti, venomer smo v gibanju. Če se ne vrtijo mlinska kolesa, se vrtijo kolesa »trole«. Če se ne premika kočija, hiti vlak.
In na zemljo je postavljen človek, ki ga vrtijo dušne silnice, ga silijo v gibanje, v iskanje in premikanje po svetovih drugih teles, src, misli, sanjarij. V tem vrtečem valu pride do kratkega stika.
Kratek stik sta dve ljubezenski pesmi. Zanju nihče ne more reči, da nista ljubezenski. Marsikdo misli, da sta to edini ljubezenski pesmi, ki sem ju kdajkoli napisal. A to ni res. Je pa bistvo Kratkega stika to, da drži v objemu črnega potnika, ki je izpostavljen. Okrog tega je Skorjevec, ker se vse skupaj nalaga eno čez drugo. Najprej je Kratek stikobjem, ki varuje pred zunanjimi stvarmi. Pri tem gre tudi za religijo. Hrastov bog je asociacija na religijo. Enako je s slovansko mitologijo. Mi smo Slovani, ne vemo pa, kaj to pomeni, kaj je slovanskost. Ne vemo, od kod smo. Gre za to, da nam je naša zahodna civilizacija to očrnila. Cerkev je naredila različne interese skupne in nas prepričala o navezi, da smo odvisni drug od drugega. Prej smo bili bolj samosvoji. Iščem to samosvojost, slovansko prabit, da bi odkril, v čem sem poseben. Zanima me, kako se lahko napiše taka poezija, da bo bralec vedel, od kod izvira. Da bi vedel, tudi če bi bral poezijo v angleščini, da je povezana s Slovani. Vključeval sem veliko narečnih besed in besednih zvez, da bi umestil poezijo v okolje, prikazal svoje okolje.
Ja, tvoja pesem je vpeta v koroškost, domačnost, kmečkost. V surovo samoniklo rast. Vonj po krvi je presenetljivi izraz v poeziji najmlajše generacije, ti pa v Ta krvavih neusmiljeno do »občutljivcev« upesniš klanje. Pišeš, kako »mladi pes cvileče prosi za kos mesa«, razložiš, kaj so gavge, od koder »binglja sočno tkivo« …
Živim v idiličnem okolju. Marsikdo te lepote ne bo nikdar doživel. Niti je ne morem pričarati. A kot vsako okolje ima tudi moje svoje grde plati. Te zajamem v ciklih Krvave. Gre za klanje, ki je pozitivno na eni in negativno na drugi strani. Hotel sem prikazati tudi svoj pogled na moderne ideje, kot je vegetarijanstvo. Vem, zakaj je treba klati živali. Star sem bil leto dni, ko sem gledal, kako so klali žival. Kristalno jasno mi je, da je to prehrambena veriga. Ljudje se zgražajo, kako lahko kmetje koljejo svinje, nihče se zares ne zgraža, ko se isti čas med sabo koljejo ljudje. Ljudje se borijo proti temu, da bi ženske nosile krzno, v nekaterih krajih pa človek pobija človeka. Najprej moramo urediti odnos med ljudmi in se šele potem spustiti na medvrsten odnos človek-žival, rastlina-človek. Najprej moramo razčistiti med sabo, da bomo lahko živeli v sožitju kot ena vrsta, šele potem lahko tudi z ostalimi živimo v sožitju. Velikokdo je celo mislil, da sem vegetarijanec, ker pišem, kar pišem. Ampak, ne, ravno nasprotno, jaz sem opazovalec. Te stvari so mi samoumevne, ne zdijo se mi nič kaj takega. Hočem pokazati samo, kakšen je svet.
Surovost, ki pade med tvoje verze, je v paradoksalnem odnosu s tvojim mehkim značajem.
Če me poznaš, veš, da sem mehkejši od svojih verzov. Nisem to, kar odraža poezija, morda globoko v sebi. Včasih se mi zdi, da nisem močan karakter, da nisem trdna osebnost, a v poeziji sem. Marsikdo je v poeziji močnejši kot v življenju.
Nekaj ustvarjalne vzpodbude ti je dal tudi domač pisec haikujev Marijan Mauko.
Več kot spodbude so mi pomagale kritike. Dale so mi veliko dobrega. Če je imel kdo negativno kritiko, me je to vzpodbudilo, da sem začel iskati svoj ritem. Sicer na splošno nisem zelo pozoren, kaj ljudje govorijo, a določene besede ti pomagajo. Zlasti na začetku. Pomaga tudi, če te kdo pohvali. Na gimnaziji nas je iz moje generacije v četrtem letniku pet dijakov pisalo pesmi. Zdaj piševa samo še dva.
Ko si bil maturant, je Gimnazija Ravne na Koroškem izdala tvojo pesniško zbirko Vrtnica na dlani.
Od Vrtnice na dlani je minilo pet let. Do zdaj sem se zelo spremenil. Poezija me je spremenila. Če pogledam takratno liriko, gre za mladinske, pubertetniške dražljaje. Na nekatere situacije gledaš preveč ekstremno.
»Z nedozorelim jantarjem / obrizgaš moje stepske ude. … S tebe slačim jermen za jermenom / in si lastim tvojo notranjost.« Ali pa »Razmetana obleživa brez oblike, / prižemama se list od list; od znotraj in od zunaj vsa krvava.«
Govoriš o metaforah erotike, ki so v drugi zbirki pesmi pravzaprav redke v primerjavi z Vrtnico na dlani. Zdi se smiselno, da je v gimnazijskem pisanju več mesenega poželenja, da je bolj prisotna mamljivost oblin. Subtilno žensko, ob kateri se raznežiš v plahih sedemnajstih, sedaj zamenja zrelo jemanje telesa, tudi pet let starejša, zdaj že moška dlan. Se ti zdi ženska v poeziji sploh še pomembna, glede na to, da verze zdaj nameniš »bivanju črnega potnika«, »vonju po prežganki«, manj drgetajočim dijaškim sanjam po ženskem telesu …
Romantika je skupaj z menoj odrastla. Prej je bila imaginarna. Moja ženska je bila brez oblik, bila je veliki oblak veselja. Zdaj pa je moja ženska dobila oblike. Ima boke, prsi, lepe roke, dolge svetle lase. Zdaj vem, kakšna je moja romantika, kakšna je moja ljubezen. Prej ženske nisem mogel prijeti, zdaj imam oblast nad nekim telesom. Tudi s tem se rodi romantika, ki jo pišem v novi poeziji. Čeprav mi večkrat rečejo, da v moji poezije ni romantike, to ni res. V bistvu lahko v vsaki pesmi, če znaš brati poezijo in če jo začutiš, vidiš, da je v vsaki poglaviten del romantika. Čeprav gre za surovost človeka, narave, so podlaga vedno nežna čustva.
Imaš oblast, da jemlješ telo. Koprnenje, da žensko osvobodiš jermenov.
Bistvo jermena je, da konja drži, da ga ima človek lahko v oblasti. Gre samo za to. V poeziji nimam samo njenih jermenov, imam tudi svoje. V ljubezni je vsak drugemu konj in vsak drugemu gospodar.
Kdo, tudi kaj, v vsakdanjem življenju sleče tvojo nežno plat, odtegne jermene, okove?
Veliko stvari. Zjutraj slači jermene z mene kava, popoldan lep pogled, bežen trenutek. Včasih samo to, da pihne veter z druge strani kot ponavadi. Okolje zelo vpliva name. Sneg. Lanska zima je bila zame nekaj fantastičnega. Česa takega še nisem doživel. Pozimi sediš za pečjo in imaš čas. Zunaj je tako okolje, da ne greš rad ven. Je mrzlo, mokro, si vkleščen in ujet sam vase. Tako pride do eksplozije nekih čustev. Največ mojih pesmi nastane, ko nisem fizično aktiven. V času počivanja, v hladni polovici leta. V topli polovici nisem še ničesar napisal. Nikoli.
Ženska?
Ženska je divji konj, ki te spominja na to, kako je, ko ni snega, ko ni hladno. Ko se stisneš k njej, je topla in daje bližino. Iz tega spomina in hladnega doživljanja obenem nastane to, kar nastane. Ljubezen te vedno poživi. To je bistvo človeštva.
Študiraš poredko. Delaš kot gozdar, kolješ prašiče, žgeš žganje in priložnostno nastopaš na literarnih večerih, predvsem na Koroškem. Veš, da človek z rokami ne le fino piše, temveč tudi razjarjeno gara. Izzveni prvobitno. Samoniklo. Tudi bohemsko.
Večkrat, ko sem bil med študijem v Ljubljani, sem prišel domov že v torek. Šel sem v gozd, bil v njem in se počutil bolje kot med tisočimi ljudmi v Ljubljani. Večkrat me je kdo vprašal, kako si sploh upam iti zvečer sam po gozdu. Kako si upam domov po temi, ob treh zjutraj petinštirideset minut v naše planine, če me ni strah. Ampak mene v gozdu še nikoli ni bilo ničesar strah, ker vem, da se mi tam ne more nič zgoditi, me je pa bilo kdaj strah iti peš skozi Ljubljani ob desetih zvečer. Sem človek narave. V naravi se vse zgodi zaradi preživetja. Volk ubije tri ovce zato, da preživi, ima hrano. Nikoli jih ne ubije tristo. Žival ve, kdaj ima dovolj. Človek ima redko dovolj. Včasih si predstavljam, da sem v nekem pogledu bolj žival. Nikoli nisem hlepel po denarju, temveč po enostavnih stvareh. Želim biti srečen. In srečen pravzaprav sem, imam vse – hrano, pijačo, še cigarete kadim.
Pomirjen z naravo v pesem vpelješ njeno silovitost, svojevrsten simbolizem.
Vedno, ko pišeš poezijo, brskaš globoko v sebi. Ne brskaš samo po svoji, ampak tudi po zavesti svojih prednikov. Do mitološkosti prideš prej iz samega sebe kot z drugimi izkopavanji
Tvoja poezija je za triindvajsetletnika zrela, skoraj prezrela, kdaj celo trudna, zdelana.
Zaznamovala sta me okolje in kolektivna zavest. Dobro poznam svoje prednike. Ko sem bil majhen in sem veliko časa preživel s svojim dedom, sem vedel, kaj razmišlja. Vem, kako misli moj oče. Vem, katere so značilnosti Korošcev. Včasih se iz svojega praga skrijemo, ko pridejo gosti in jih niti nočemo pozdraviti. Zavlečemo se v svojo jazbino, se skrivamo, nečesa nas je strah. Najbrž gre za strah do drugih ljudi. Tudi sam nisem filantrop, nimam rad vseh ljudi, ker vem, da ne morem vsakemu pokloniti svoje ljubezni, naklonjenosti. Pravzaprav si je vsak niti ne zasluži.
