januar 2013 - AirBeletrina
Kritika 29. 1. 2013

Za trenutek naj odloži delo … Mladen Dolar

Naslovnica knjige Strel sredi koncerta

Če Wikipedia, tovarišica nevednih, ne laže, predmet tega besedila – Mladen Dolar – na današnji dan praznuje dvainšestdeseti rojstni dan. Čeprav se za dobrega razsvetljenca ne spodobi, da bi poveličeval moč nenavadnih naključij, moram priznati, da me je novica razveselila in me za nekaj trenutkov opremila s prijetnim, a bržkone lažnim občutkom, da v vesolju vlada red in da so stvari in dogodki v njem obdarjeni z nekim posebnim smislom. Iskrene čestitke torej, Mladen Dolar, vse najboljše in na mnoga leta! Zdaj pa k stvari sami.

 

Konec minulega leta je Cankarjeva založba v zbirki Čas misli izdala Dolarjevo čitanko, ki nosi naslov enega izmed njegovih najslavnejših tekstov, Strel sredi koncerta. Založba, ki je pred tem že izdala Žižkovo berilo, se je odločila, da ni Žižka brez Dolarja, Peter Klepec je napravil izbor, napisal spremno besedo in klasika je bila rojena. Kdor bi rad imel Dolarja vselej pri roki, je s Strelom sredi koncerta dobil ličen in ekonomičen sveženj besedil, ki pridejo prav za študijske namene, kot intelektualno razvedrilo pa tudi kot opomnik, da ima slovenska pamet tudi v teh mračnih časih še nekaj dostojanstva.

Izdaja Dolarjevega berila je bila za slovenski intelektualni prostor osrečujoč dogodek tudi zato, ker je s sabo prinesla spremljevalni program. V času, ko je medijska pokrajina polna trpinčenja logične argumentacije in slovenskega jezika, je bil porast intervjujev z Mladenom Dolarjem več kot dobrodošel in čeprav nisem velika ljubiteljica zamisli, da se ima narod pravico ponašati s pametjo svojih državljanov, sem jih prebirala z veseljem, da je tudi ta človek moj sodržavljan.

 

Dolarjev intelektualni milje, tako imenovana ljubljanska šola psihoanalize, ki je izrasla iz revije Problemi in je križala strukturalizem ter poststrukturalizem z nemško klasično filozofijo, je ena izmed rekih slovenskih intelektualnih niš, ki je doživela resen preboj. Žižek jo je uspešno izvozil v tujino, na domači Filozofski fakulteti pa je vzgojila več generacij privržencev. V eno izmed njih sodi tudi Peter Klepec, delovna sila Dolarjeve čitanke. Njegova spremna beseda je odprto ljubezensko pismo navdihujočemu predavatelju in briljantnemu piscu, ki slavi vse, kar je pri Dolarju smiselno slaviti, od argumentacijske doslednosti do sijajnega sloga. Vendar se zdi, da je šel Klepec nekje nekoliko predaleč – slavi namreč tudi to, da je Dolarjeva filozofija vsakomur dostopna, da najbolj zapletene stvari razloži na način, ki ga lahko razumejo tudi neposvečeni. Seveda je res, da Dolar ne komplicira bolj kot bi bilo nujno potrebno, vendar pa je varno opozoriti, da se bo lahko bralec, ki nikdar ni govoril v Lacanovem jeziku, na straneh te filozofije mestoma počutil izgubljenega. Dolarjeva filozofija ima svoj lokus, po katerem se sprehaja z veliko lahkotnostjo, in verjamem, da se s to isto lahkotnostjo po njem sprehaja tudi Peter Klepec, vendar je kljub temu zelo specifično branje, ki ima rado šolanega bralca.

 

Osrednja tema večine zbranih esejev in, kot piše Klepec, večine Dolarjevega opusa na sploh, je kontingenca, ki postane nujnost. Strel sredi koncerta, kot pravi Dolar, vdor nepredvidljivega, kot pravi Klepec. Dolar se v svojem delu sprašuje »kako kontingentno srečanje vzpostavi neko novo razsežnost in kako se vse potem strukturira okoli tega preostanka-presežka«. Zanimajo ga zlomi, prelomi, robovi, rezi, luknje, vrzeli. Z različnih zornih kotov, v različnih kontekstih. Za potrebe tega besedila si bom iz pestrega repertoarja izposodila najbolj profanega in upala, da mi izbor upravičite z razlogom, da se zdi najbolj priročen za današnjo rabo. Gre za prelom, ki mu ljubkovalno rečemo slovenska kultura. V eseju Slovenska nacionalna identiteta in kultura – navodila za uporabo Dolar piše:

 

»Če se zdaj za nazaj vzpostavlja galerija velikih slovenskih mož, pogumnih borcev za slovensko identiteto (Trubar, Linhart, Prešeren, Cankar, Kosovel itd.), potem jim je vsem skupno samo to, da so vsak ob svojem času radikalno pretrgali s tem, kar je tedaj veljalo za slovensko identiteto. […] Pri čemer se izkaže, da kultura nikoli ni bila preprosto branik slovenske nacionalne identitete, kot se glasi stalni topos, temveč da je bila tudi njen stalni sprevračevalec; da jo je lahko branila in ohranjala samo tako, da jo je nenehno sprevračala in postavljala pod vprašaj.«

 

V časih, ki vabijo k enoumju, pravi Dolar, se je koristno spomniti, da včasih storimo bolje in dosežemo več, kadar vabilo odklonimo.

 

Ker Dolar nikdar ni hotel biti avtor, večino svojih del je tako objavil nepodpisanih in rad poudarja, da pravzaprav ni važno, kdo govori, se zdi skoraj sporno prispevek o njem, ki se je že začel z njim osebno, z njim osebno tudi zaključiti. Pa vendar. Če tudi ni važno, kdo govori, je nemara važno, o čem pripoveduje in kako dober pripovedovalec je. Če imate radi teoretsko psihoanalizo, vas bo zanimalo, kaj ima povedati, če pa je ne marate ali vas ne zanima pretirano, še vedno lahko uživate v pripovedi. Ker je, četudi je nekaj tekstov prevedenih, Dolarjeva filozofija darilo slovenskemu jeziku, filozof širokega nasmeha pa darilo slovenskemu intelektualnemu prostoru.

 

Strel sredi koncerta
Mladen Dolar
Izdaja:
Cankarjeva založba

Prevajalec:

Montaža 25. 1. 2013

Med platnicami: Goran Hrvaćanin

V drugi oddaji Med platnicami se nadaljuje zgodba iz prve oddaje. Še vedno se sprašujemo, kako funkcionirajo odnosi, kako mi delujemo v njih, kaj narobe počnemo in kaj bi morali početi, da ne bi živeli po nezavednih vzorcih. Tokrat si z gostom, Goranom Hrvaćaninom, pomagava s strokovno literaturo: Teorijo izbire, ameriškega psihiatra Williama Glasserja. Sicer bi knjigo lahko hitro dali na polico med tiste za samopomoč in tudi prevajalca bi lahko malo našeškali. Zagotovo pa je eno: pogovor o tem kako biti boljši človek, še nikomur ni škodil. No, mogoče le največjim cinikom.

V knjigi smo priča dvojni analizi različnih konkretnih primerov. Na začetku nam avtor vedno pokaže, kaj dotična oseba počne narobe, potem pa aplicira svojo teorijo izbire in pokaže, kako si lahko z njo pomagamo, da ne bi ponavljali napak. Glasser razdela človeško shemo potreb na potrebo po svobodi, moči, ljubezni, zabavi in preživetju. Vsaka posamezniku narekuje, kaj potrebuje, če pa je potreba preveč izrazita, bi se tega moral zavedati, in jo s pomočjo teorije izbire nekako omiliti. Katera potreba je pri Goranu Hrvaćaninu po najbolj izrazita, si oglejte v oddaji.

Mogoče je prav, da nad takšnimi in podobnimi knjigami kdaj brezbrižno ali celo nejevoljno zamahnemo z roko. Prav nič pa tudi ne škodi prisluhniti pogovorom, vrednih Oprah.

V prejšnji oddaji smo problematizirali razumevanje. Zakaj se ne razumemo? V tokratni sicer nismo natančno odgovorili na vprašanje, smo pa ponudili eno od možnosti, kako se bolj razumeti tu in zdaj.

Za tiste, ki imate raje lepo besedo kot znanstveno, priporočamo v branje povest Holstomer Leva N.Tolstoja, v kateri skozi oči konja vidimo kako kruto in nerazmišljujoče bitje je človek. Lahko res rečemo, da so le drugi takšni? So naša dejanja res vedno odraz naših besed? Naj bodo vprašanja retorična ali stvarna, vsaj na nekatera si moramo odgovoriti, sicer ostanemo sami.

 

Kolumna 23. 1. 2013

Kradoma iz New Yorka: o okusih

De gustibus non est disputandum, so dejali že stari Rimljani. A razlike med okusi so, poleg potencialnega jabolka spora, prav lahko tudi sprožilec zanimivih pogovorov in srečevanj različnih svetov. Eno takšnih se je pred kratkim zgodilo v sobi za vaje na gledališkem oddelku univerze Columbia. Na pogovor s študenti sta namreč prišla Benj Pasek in Justin Paul. Zveni znano? Najbrž ne – in ravno zato gre. Pasek in Paul, kot se predstavljata, sta še ne tridesetletna mladeniča, ki jima gre v gledališču zelo dobro. To se pravi, odlično se znajdeta v tistem izjemno ameriškem gledališkem produktu, za katerega se zdi, da (ponovno) osvaja tudi kontinentalne evropske odre: mjuziklu.

Spoznala sta se na univerzi v Michiganu, kjer kot mnogokje v Ameriki obstaja tudi študijska usmeritev musical theatre. In ugotovila, da je glasba prva ljubezen obeh. Ne klasična; prihajala sta iz »tradicije« sodobnih glasbenih skupin in otroških pesmi, ki jih je skladala Paskova mama. Do ustvarjanja glasbe je prišlo pravzaprav iz želje upravičiti šolnino za študij: v mjuziklu City of Angels, ki ga je pripravljal njun razred, sta bila izbrana za velepomembni vlogi »moža s fotoaparatom« in »rezervnega azijskega plesalca«. Ker naj bi predstavo videli tudi njuni starši, sta jim želela ponuditi nekaj več in dokazati, da sta se le česa naučila. Zato sta se odločila zaviti po svoje in na vrat na nos izobesila plakate, rezervirala dvorano ter tudi prodala za polno hišo vstopnic – še preden je bila nova predstava sploh zamišljena. V rekordno kratkem času je tako pod pritiskom nastal cikel pesmi z naslovom Edges, ki je na lahkoten in zabaven način govoril o tipičnih študentskih in mladostnih problemih, med drugim je v njem pesem z naslovom Be My Friend (Facebook), kar je bila verjetno prva »kulturna« referenca danes tako megalomanske knjige obrazov, ki je v letu 2005 ravno dobro praznovala svoj prvi rojstni dan. Predstava, nekaj med kabaretom in mjuziklom, je bila uspešnica, že naslednje leto je doživela kar dvanajst postavitev po univerzah in je še danes nenehno v repertoarju ameriških šolskih gledaliških skupin. Nastal je eksploziven duo: Paul piše tekste, Pasek glasbo. Do konca leta 2012 se je na Broadwayu v gledališču Lunt-Fontanne dalo ogledati predstavo A Christmas Story, The Musical, zgodbo o fantku, ki si na vsak način za božično darilo želi točno določen model plastične pištole. Paul in Pasek sta staro verzijo te božične zgodbe obnovila in napisala povsem nove pesmi.

Ne glede na njuno raznoliko kariero in uspeh na Broadwayu pa je najzanimivejši del tega pogovora prišel od drugod: v isti sobi so se kot gostje-poslušalci znašli priznani gledališčniki iz Evrope: dva Srba, dva Nizozemca, Grkinja. Naša srbska režiserska gosta, Bojan Đorđev in Ana Tomović, sta se oba mudila v New Yorku s svojima predstavama: Đorđev je v gledališče LaMama pripeljal Zagrebško mladinsko gledališče in predstavo Pismo Heinerju Müllerju (spisal Goran Ferčec), Ana Tomović pa je prav tam gostovala s predstavo Srbskega narodnega gledališča iz Novega Sada, Barčico za punčke (izpod peresa Milene Marković), ki je pred letom dni gostovala v ljubljanski Drami (v letu 2010 pa je tu nastala tudi ljubljanska produkcija iste predstave v režiji Aleksandra Popovskega).

Naenkrat sta se v sobi srečala dva svetova, ki smo ju čutili tudi na vizualni ravni. Na eni strani dva mlada ustvarjalca v dizajnerskih oblačilih in bejzbolskih kapicah, na drugi v nam bolj znane jesenske »kulturne« barve odeti evropski režiserji. Pasek in Paul sta povsem sproščeno govorila o svojem delu kot o komercialnem produktu, beseda je tekla večinoma o tem, kaj se danes prodaja in kako se doseže polno dvorano, Đorđev in Tomovićeva sta na hitro predstavila svoji gostovanji – to sta predstavi, za katerima se skrivajo resne nagrade festivalov, kot je Sterijino pozorje, in kjer se ukvarja ne z željo po božičnem darilu, ampak krizom individue. Seveda gre za popolnoma drug žanr in atmosfero, a skozi izmenjavo je kljub temu posijala temeljna strukturna razlika evropskega in ameriškega pristopa, recimo temu okusa, do gledališča. Američani so pač pragmatični: iščejo profit ter dobre poslovne modele. Broadway je industrija, ki proizvaja denar, prav ta pa je pogosto tudi zadnja in odločilna avtoriteta – do te mere, da imajo danes producenti točno določene pravice glede na količino denarja, ki so ga vložili v predstavo; te pravice se gibljejo od »umetniških« oz. vsebinskih odločitev do možnosti nekaj zastonj kart na predstavo. To, kar je v Evropi (morda z izjemo angleškega West Enda) še vedno srž neke gledališke postavitve, torej umetniki, ki jo postavljajo in umetnost, katero s tem ustvarjajo, se na Broadwayu zamenja s številkami, ki so dodeljene sodelujočim in prirejene glede na (sicer zelo drage in umetelne) kostume. Najboljše jo morda odnese sam režiser (ali skladatelj/tekstopisec pri mjuziklih), ki pa mora pogosto, podobno kot pri filmu in povsod, kjer se vrtijo veliki denarji, sprejemati precejšnje kompromise. To seveda ne pomeni, da ne obstaja zraven še množica drugih gledališč, ki delajo drugače in bližje evropskemu modelu. Prav tako ne pomeni, da v Ameriki ni tistega, kar bi pri nas imenovali resna umetnost. Mjuzikli so del ameriške kulture, ki izhaja iz dolge tradicije vaudevilla in t. i. minstrelsy, kjer so si beli igralci temnili obraze ter se spreminjali v nekakšne groteskne karikature stereotipnega črnskega karakterja. Vse to je izbruhnilo iz melting pota priseljencev in naturaliziranih domačinov, potem ko so puritanski oblastniki leta 1778 prepovedali vsakršno zvrst gledališča in mu s tem na široko odprli pot do priljubljenosti. Če je namesto religije na začetku te tradicije zgolj želja po oddihu od težaškega življenja daleč stran od izvirnega doma, to ni nikakor preprečilo skokovitega razvoja in dozorevanja, ki je vrh in začetek zatona doživel z nekaj velikimi imeni 20. stoletja, kot sta Arthur Miller in Tennessee Williams, katerih dela že vprašujejo legitimnost ameriške svetovne hegemonije. Mjuzikel pa je ostal in čeprav je njegov prevladujoči žanr še vedno čista in neokrnjena zabava, se je prav tako razvil od Rodgersa in Hammersteina do Stephena Sondheima in še dalje.

Kar je torej najbolj fascinantno, je ameriški okus, ki temu vlada. Pasek in Paul sta z veseljem označila svoje delo za čisto komercialo, hkrati pa v isti sapi in na isti easy breezy način, brez želje po kompenzaciji, razložila, da končno uresničujeta projekt, o katerem sanjata že skoraj desetletje: izviren mjuzikel, ki se loteva tudi resnejših tem. Za Evropo z Nemčijo na čelu, kjer je gledališče enačeno s težkim razmislekom in se na razne hiše komedij morda pogosto gleda navzdol, znotraj tega obstaja temeljna dilema: konec koncev je gledališče ne glede na stopnjo eksperimentalnosti večinoma le namenjeno publiki in skoraj vsi si želimo imeti polne dvorane. Američani so to v nekem smislu dosegli: vsako noč se po broadwayskih dvoranah v temo posede na tisoče gledalcev, ki so za svojo karto plačali najmanj 60 dolarjev, velikokrat pa še precej več. Hkrati pa gre to na račun dodajanja senzacionalnosti in, mnogi bi morda poudarili, nižanju umetniške kvalitete v želji ugajanja čim večjemu spektru potencialnih potrošnikov. Morda je zraven celo nekaj zavisti, saj je (finančna) zlata doba gledališča v velikem delu Evrope že davno zamrla. Srbi so, ne glede na visoko kvaliteto svojih odrov, na podobnem kot Slovenci. Za Nizozemce je leto 2013 tisto, ki prinaša drastičen upad finančne podpore gledališča s strani države. Le Nemčija se drži in celo pospešuje tempo. A zdi se, da tudi to ni zadosti, saj tako West End kot Broadway še zdaleč več ne pobirata podobnih žetev kot nekoč (najobširnejša ponudba na Broadwayu se je zgodila leta 1927, ko so gledalci lahko zbirali kar med 268 različnimi produkcijami), edino zagotovilo (in še to ne nujno vedno) za prodajo predstave je znamenita osebnost ali vsaj revival kakšne stare in slavne zgodbe.

Okusi so morda tudi odsevi dobe, v katerih se pojavljajo. Nemci, znani po svojem zagonetnem in miselnem pristopu do gledališča, ki je en sam težak konflikt, zdaj menda z odprtimi rokami uvažajo mjuzikle. Vedno več se prepeva tudi na drugih odrih in težko je tak fenomen pripisati zgolj globalizaciji in širjenju (anglo)ameriške kulture. V času krize se je družba pač najbolj željna kulturne potešitve v jasnejših tonih, pa se zato zrelosti ozadja ni nujno treba spreminjati. In morda tudi smo v dobi, ko je artaudovski gledalec, ki na ves glas vzdiha in vzklika od čistega veselja, ko v predstavi Peter and the Starcatcher prepozna nastavke za njeno (vsebinsko) nadaljevanje, Petra Pana, primernejši od brehtovskega misleca, ki ga zgolj tuhtanje privede do – če že ne akcije, pa vsaj socialne zavednosti.

Okusi so lahko tudi instant nadomestki za tradicije, v Ameriki še posebno od srede novembra dalje, ko se cela država najprej ogrne v jesenske barve in zadiši po polnjenih puranih, nato pa se skoči neposredno v rdečo-zeleno bleščavo božiča, katerega ameriško izvedbo se – seveda – lahko gre doživet na Broadway, v izvedbi Paska in Paula.

Kolumna 22. 1. 2013

Beseda o ničevosti

Umberto Eco je nekoč podrobno opisal občutke moža, oblečenega v preozke kavbojke: »Na koncu sem se na vsakem koraku zavedal, da nosim točno tiste hlače, čeprav ljudje navadno pozabimo, kaj nosimo. Še več, imel sem občutek, da so tudi vsi ostali vedeli, kako zelo neustrezno sem izbral.« Če bi bil Umberto Eco ženska, bi na to temo verjetno lahko napisal diskusijo na sedemdesetih straneh.

Zametki modne nečimrnosti, s katero se danes sooča t. i. generacija Jaz, ki je najprej nadomestila generacijo X, kasneje pa še Y, se niso zgodili včeraj. Med oblačili in telesom obstaja povezava, ki je vzklila nekje med kulturo, družbenimi normami in DNK zapisom, ki je del kolektivne zgodovine. Naomi Campbell in Claudia Schiffer sta se zgodili z namenom. Diorjev New Look se je zgodil z namenom. Cosmopolitan in Playboy sta se zgodila z namenom. Medijski portret nemislečih modrookih blondink se je, verjeli ali ne, zgodil z namenom.

O tem, da je obleka podaljšek kulturnega miljeja in družbenih praks, je v študiji z naslovom The Dressed Body (Oblečeno telo) pisala sociologinja Joanne Entwistle, ki je svojo teorijo o povezavi med modo in človeškim telesom utemeljila na predpostavki, da je telo vizualna metafora za identiteto, pri čemer posameznik čuti družbeni in moralni imperativ, da se nauči »kako se primerno obleči«. Pred izumom fotografije, torej nekako pred letom 1839, so ljudje svoj okus oblikovali na podlagi izkušenj iz svoje neposredne okolice, šele veliko kasneje pa je postalo jasno, da je potrošna kultura zamenjala produkcijsko ter da produkcija in promocija ena brez druge ne moreta obstajati. Za ilustracijo: Kurt Lang in Gladys Engel Lang v eni svojih študij o moči modne industrije pišeta o Diorjevi kolekciji New Look, ki je leta 1947 v celoti spremenila dotedanje oblačilne prakse. Ko so dolga krila in manj poudarjena ramena (ki so čez noč zamenjala ozke pasove, poudarjena ramena in kratka krila prve polovice štiridesetih let) najprej posvojile mondene dame, ki so slepo zaupale mnenju francoskih oblikovalcev, in hollywoodske stilske ikone, je svoj neogibni delež dolgih kril skozi skrbno organiziran sistem medijske promocije dobilo tudi širše občinstvo. Najprej s fotografijami v revijah Vogue in Harper’s Bazaar, nato tudi s ponudbo v trgovinah, dostopnih množičnemu krogu uporabnikov. Preprost zaključek? New Look je bil promoviran in javnosti vsiljen skozi preverjene in skrbno organizirane kanale. Človek bi se jim sicer lahko poskusil upirati, a bi se bil primoran soočiti s samocenzuro po principu Benthamovega panoptikona – anketa, ki so jo izvedli poleti leta 1947, je pokazala, da večini žensk dolga krila niso niti malo ugajala, a »jih bodo vseeno nosile«.

Medtem ko se zdi, da je svet od prve polovice dvajsetega stoletja učinkovito zadušil masovni konformizem (sprehod po londonskih ali berlinskih ulicah bo trditev hitro potrdil), se doma še danes tiho ukvarjamo z vprašanjem in problematiko izstopanja. Sodobni medijski prikaz odnosa med modo in telesom, medijsko konstruirani ideali in trendi, ki spreminjajo kolektivni okus množice, imajo v tem času in prostoru dve veliki težavi, ki ju ni mogoče spregledati. Prva težava (in ta je manjše zlo) se dotika generičnosti in povprečnosti, ki jima je zapisana slovenska mentaliteta, druga – veliko bolj usodna – pa odsotnosti konstruktivnih besedil (torej tistih, ki zahtevajo določeno mero bralne kompetence, kritične analize in racionalne argumentacije: z drugimi besedami, tistih, ki zahtevajo možgane) v medijih, namenjenih izključno ženskim bralkam.

Ideal slovenske ženske je sprana različica kalifornijske seksi sosede, dekle v kavbojkah in beli majici, ki v nobenem pogledu ne izstopa iz množice. Ženska, ki gleda hollywoodske romantične komedije, s prijateljicami nakupuje čevlje, razpreda o ljubezenskih težavah in večino prostega časa (torej tistega, ki ji ostane ob nakupovanju in brezpredmetnemu napletanju o banalem) preživi v kozmetičnem in frizerskem salonu. Oblečena je, kot so oblečeni drugi, ker se nekonformizem v družbi, ki še danes temelji na mentalnih ostankih socialističnega (ali podložniškega?) principa o enakosti, pač ne splača. Z drugimi besedami: ni dobro preveč izstopati. Izstopanje namreč povzroča neudobje, ki je za razliko od Ecovih kavbojk hkrati tudi zunanjega izvora in zahteva – če nič drugega – železne živce. Kot petdnevna brada v sedemdesetih ni bila pametna izbira za obisk gledališča, danes Gaultierjev haute couture ni pametna izbira za sprehod po Čopovi ulici. Zakaj? Zaradi javnega linča, ob katerem se zdi tiščanje, ki spremlja preozke kavbojke, smešno nepomembno.

Slovenska idealna ženska torej ni individualna, ker ne more biti. Nečimrnost in obremenjenost z lastnim videzom, bistvo zahodnjaške identitete, ji namreč popularni tisk pripisuje tudi na intelektualni ravni; popačena slika, ki jo reproducira vodilni ženski tisk, povprečno bralko naslika kot vizualno kuliso, ki nima lastnega mnenja in je intelektualne vsebine ne zanimajo. Ženska, ki ne bere in ni sposobna tvoriti kompetentnega mnenja, ker je v prvi vrsti obremenjena s podobo v očeh okolice. Cosmopolitanovo dekle zanimajo ljubezenske težave, najstniški seks, generična moda in pričeska v slogu Rihanne, Elle žensko motivirajo kolekcije s pariških in londonskih modnih pist, nobena pa v svoji reviji ne more najti poglobljenih intervjujev, tehnično zahtevnejših besedil, literature in družbeno aktualnih tem. Nobena ne zmore razviti identitete, boljše od povprečja. Idealna ženska skozi oči moškega, ki prebira Playboy? Enaka modrooka blondinka, le z malenkost manj plastmi oblačil. Specifika, ki nazorno oriše krizo slovenskega tiska in ima dolgoročne družbene posledice. Modni tisk podcenjuje svoje bralke, ker jih dojema kot pasivne prejemnice marketinško določene vsebine, pri čemer utrjuje splošno sprejete stereotipe o banalnosti modne (in lepotne) industrije, reducirane na slepo nečimrnost. Trojanski konj, ki so ga ženskam podarile ženske same.

Lena Dunham, scenaristka in koproducentka HBO-jeve serije Girls, je pred kratkim v intervjuju za revijo V povzela bistvo splošne zahodnjaške logike: »Vsi se strinjamo, da se v medijih piše o lepih puncah, ki dobijo vse fante. Le redko pa te punce pišejo.« Še več: le redko so te punce prisiljene razviti osebnost, ki jih razlikuje od množice, razlogi za to pa so – kot pravi Leandra Medine, newyorška novinarka in blogerka – enaki kot tisti, ki domnevno potrjujejo, da so najbolj privlačni moški zanič v postelji: ker jim ni treba, da bi bili dobri. Nečimrnost, ki stereotipno izključuje intelekt (kar je v nasprotju z etabliranimi modnim tiskom v slogu Vanity Fair, Tatler in Harper’s Bazaar, ki je modno vsebino sposoben postaviti ob bok kakovostnim kolumnistom, dobrim komentarjem in poglobljenim intervjujem) je pač dolgoročno najslabša možna izbira, ker poneumlja in reproducira generacijo otopelih pasivnih lutk, ki razen odločitve med modrimi in rdečimi salonarji niso sposobne tvoriti lastnega (kaj šele javnega) mnenja. Alternativa? Več kakovostne vsebine, več akcije, več hrbtenice, manj podcenjevanja bralk in manj povprečnosti. Ostalo je potem tako ali tako odvisno od žensk samih.

Povedano surovo: tisti, ki niso sposobni razmišljati s svojo glavo, si pač zaslužijo, da jih nategnejo.

Panorama 18. 1. 2013

Knjiga priznanj: Samo Rugelj

Urednik, založnik, cinefil, farmacevt, ekonomist, kolumnist, predavatelj, ljubiteljski maratonec, pisec nedavne uspešnice Delaj, teci, živi malo o svojih projektih Bukla in Predpremiera, pa še malo več o teku, knjigarnah, založništvu, aktualnih knjižnih naslovih, starejših fanicah in crkljanju z ženo.

Plus eden bolj konkretnih nasvetov mladim piscem.

En in edini, dr. Samo Rugelj.

Ime: Samo Rugelj

Zadnja knjiga: Knjig je vedno več naenkrat in ko rečem več, to pomeni res veliko. Taka je narava uredniškega dela. Prav zdaj sem imel v rokah: Kako deluje literatura: petdeset osnovnih pojmov, John Sutherland, Cankarjeva založba, 2012

Kje ste odraščali?

V Ljubljani.

Kaj ste študirali in kje?

Najprej sem doštudiral farmacijo, magisterij sem naredil na Ekonomski fakulteti iz evropske filmske industrije, doktorat pa iz slovenskega založništva na Filozofski fakulteti. Vse v Ljubljani.

Kje živite in zakaj?

V Ljubljani, blizu službe. Ker sinova živita pri bivši ženi, smo se s hčerjo preselili na lokacijo, ki jima je blizu, da smo lahko čim več skupaj.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Kar se tiče knjižnega založništva, na velike enciklopedične filmske knjige in na vso knjižno zbirko Preobrazba, kar se tiče revijalnega založništva, na to, da sta reviji Bukla in Predpremiera uspeli izhajati vse do sedaj, kar se tiče svojih knjig, na svojo zadnjo Delaj, teci, živi, ki je dobila res nepričakovan odziv.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Med delovnim tednom: umivanje, razmigavanje, kava, pregled novic, branje tekoče knjige, odhod v službo. Med vikendom: umivanje, razmigavanje, branje sobotnih časopisov in dolga kava.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Na potovanjih v tuja mesta vedno poskušam najti prenočišče blizu dobrih knjigarn.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?

Tekaška oprema in kavbojke.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Tega je spet veliko, recimo: Tiziano Terzani: Še en krog na vrtiljaku, Varlan Šalamov: Kolimske zgodbe, če bralec nima veliko časa pa recimo kratki romani Philipa Rotha Ogorčenje, Ponižanje in Umirajoča žival.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Že desetletja prijateljujem z Brankom Gradišnikom, s katerim skupaj tudi izdajava knjige, in z Marcelom Štefančičem, jr., s katerim počneva podobno. Ja, brez njiju bi izdal in napisal precej manj.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Tega je veliko: recimo potopisi Kapuscinskega, od zadnjih romanov recimo Barnesov Smisel konca, McCarthyjeva Cesta pa Kamen potrpljenja Atiqa Rahimija.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

Rad hodim po londonskih knjigarnah, navdih pa najdem tudi po bližnjih »kucljih«, do katerih imam četrt ure teka.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Nimam nekega konkretnega umetniškega dela, h kateremu bi se ves čas vračal, glede na žanr svojega pisanja, posegam po žlahtnih vzornikih.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?

Najprej je dolga faza akumulacija energije in nabiranja informacij, potem relativno hitro realizacija.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Po jutranji rutini, včasih, če čas dopušča, pisanje, potem služba, popoldan otroci in pa delo, zvečer, če je čas, pisanje ali gledanje filmov v ženini družbi.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?  

V prvem planu so fotografije vseh treh otrok, v drugem pa knjige.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?

Včasih kar obsedim in ne odneham, ker vem, da bo minilo, včasih se lotim, česa drugega, denimo službene knjige, ki jo pripravljamo za izid.

Opišite svoj idealen dan.

Crkljanje z ženo, dolga kava, časopisi, izlet, branje, kino, savna, crkljanje z ženo (lahko tudi v savni).

Opišite svojo večerno rutino.

Filmi, knjige, crkljanje z ženo. 

Ste vraževerni?

Ne posebej, a nisem povsem odporen nanj.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?  

Nič posebnega: ključi, denarnica, mobitel, očala. Če doma ostanejo žena in otroci, dobim še poljub na vratih.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Zanima me, kako bi Sokrat komentiral današnje stanje v svetu.

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Kaka dobra slaščica po športanju.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

»V bistvu«. Pred kratkim pa me je nekdo opozoril, da nepravilno uporabljam tudi »temu ni tako«.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

Recimo, srečal sem gospo zrelih let, ki je bila menda na vseh predstavitvah moje knjige, na eni je prišla k meni, in rekla, da je nakupila že toliko mojih knjig, da bi se spodobilo, da ji sedaj eno podarim. Seveda sem ji ustregel.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?

Vodim trgovsko podjetje.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Ne čakajte. Napišite svoje tekste do konca. Založniki ves čas rabijo in iščejo kaj novega.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Vse kar počnem, je integralni del mene in nisem prepričan, da bi koga lahko s čim presenetil: recimo najraje poslušam filmsko glasbo in z užitkom urejam svojo precej veliko zbirko »soundtrackov«.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Potopis po slovenskih hribih, ki je še v fazi razmišljanja J.

 

Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

Kolumna 17. 1. 2013

Polje 900: Auguste in alegorija

 

Polje 900

Vzajemni bibliografski sistem COBISS (Co-operative Online Bibliographic System & Services) je knjižnični informacijski sistem, ki ga je zasnoval Institut informacijskih znanosti Maribor (IZUM). Na njem temelji mreža COBISS.Net, ki povezuje nacionalne knjižnične informacijske sisteme Slovenije, Srbije, Bosne in Hercegovine, Makedonije, Bolgarije, od decembra lani tudi Albanije, in ki omogoča prost pretok bibliografskih zapisov med več kot sedemsto knjižnicami v teh državah. Karkoli se v Sloveniji objavi, mora biti dokumentirano v sistemu COBISS.SI, zapis pa je viden tudi v drugih članicah mreže. Z osnovami Cobissa nas sicer seznanijo že, ko se prvič vpišemo v knjižnico, v času študija pa, namesto da bi brskali po knjižničnih policah in za seboj puščali nered, brskamo izključno – po Cobissu.

In Cobiss je sila subtilen sistem.

Državna maturitetna komisija za slovenščino je za esej na maturi v šolskem letu 2010/2011 poleg Lainščkovega romana Ločil bom peno od valov predpisala Gospo Bovary francoskega pisatelja Gustava Flauberta. Kmalu zatem sta pri založbi Rokus Klett izšli dve knjižici, literarna vodnika iz zbirke Kresnice – »svetla pot do globin književnih del«, pod kateri se je podpisal dr. Jure Šink in ki naj bi maturantom pomagali premostiti težko preizkušnjo: žal celo ne le najbolj ležerni uporabljajo roman kot dopolnilo k vodniku in ne obratno.

Septembra meseca je moralo biti, Ljubljana je lahkomiselno kljubovala jeseni. Med rutinsko slučajnim obiskom knjigarne sem, prevajalec in kar dober poznavalec Flaubertovih del (vir: Cobiss), osupnil ob zgoraj omenjenem priročniku o Gospe Bovary; zbirka Kresnice, avtor dr. Jure Šink. Na naslovnici se je namreč lesketalo ime avtorja, ki sem ga bil vedno poznal kot Gustava Flauberta: Auguste. Oblije me zona, snamem knjigo s stojalca: za njo še en Auguste. Lotim se celotne zaloge: Auguste za Augustom, zajeten kup po svežem tisku smrdečih Augustov. Plačam pet evrov devetdeset, kaj pa drugega.

Kolosalne zmote se še zdaleč ne končajo pri imenu, vendar ne bom pogreval vseh abot instantno sprešane publikacije, ki na seznamu virov v štirih od osmih primerov bralca napoti na Wikipedijo. Prvič zato, ker sem o tem podrobno pisal v prostorsko relevantem lokalnem mediju (»Predala se mu je v kočiji«, Kranjski glas, 24. september 2010) in nisem bil edini raztogoteni pripadnik stroke (Katarina Marinčič: »Flaubertov Gustl, 5,90 eur«, Delo, 6. oktober 2010), pa tudi ne edini mnenja, da je v javnem interesu opozoriti na sramotno neumna šolska gradiva v obtoku (Maja Kalan: »Wikipedija na maturi«, Žurnal24, 13. oktober 2010). Drugič pa zato, ker abot v tem delcu ni malo. Zdajšnji generalni direktor Direktorata za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport dr. Jure Šink, sicer avtor trinajstih različnih »najpopularnejših literarnih vodnikov« (vir: Cobiss), torej trinajstkratni vodič po svetlih poteh v globine književnih del, in tedaj še ravnatelj Ekonomsko-storitvenega izobraževalnega centra (ESIC) Kranj, pa se na očitke ni odzval, ker se je ravno tisti čas mudil v inozemstvu.

Osredotočil se bom torej zgolj na Augusta, kajti zgodba je dobila epilog.

Vnos objavljenega dela v sistemu COBISS ima več oblik in ena od njih je zapis v formatu COMARC (Cooperative Machine-Readable Cataloguing), ki je namenjen shranjevanju in izmenjavi bibliografskih zapisov v strojno čitljivi obliki. Nanj se spoznajo strokovnjaki, laiki ga lahko opazujemo od daleč. Ampak ga. Ta zapis namreč podatke in navodila za njihovo interpretacijo združuje po poljih, ki so opremljena s številkami, in če vemo, kaj vsako od teh polj označuje, lahko iz črevastega zapisa o delu (članku, knjigi, etc.) razberemo bistveno več kot le avtorja, naslov, založbo, kraj in leto izdaje.

Polje 900 v zapisu COMARC služi – sem poizvedel pri stroki – normativni kontroli, in sicer enotni uporabi imen ne glede na njihove variante. Za vsak alternativni zapis, alternativno obliko imena, psevdonim, dekliški priimek ipd. morajo bibliotekarji izdelati posebno kazalko, ki bo, denimo, dela Polone Kovač povezala z deli Polonce Kovač in Stendhalova dela z deli Henrija Beyla, saj gre v obeh primerih za istega avtorja. V polju 700 pa sta priimek in ime avtorja navedena v edini pravi oziroma za Cobiss normativni obliki: a) Cervantes Saavedra b) Miguel de, medtem ko se polje 900 po potrebi ponovi, ker je alternativnih zapisov kakopak lahko več: Miguel, z »de« ali brez, Cervantes Saavedra, samo Cervantes, nemara kar Migel de Servantes (še iz … tistih časov). Samo pomislite, koliko kazalk to nanese!

In kaj se je nenadoma znašlo v polju 900 pri Gustavu Flaubertu, torej pri vseh delih, katerih avtor je? Auguste. Pod ključnima besedama »Gustave Flaubert« vam je Cobiss svojčas ponudil okoli petsto zadetkov, a med njimi ni bilo nekega priročnika o Augustu Flaubertu. In obratno: pri iskanju Augusta Flauberta ste naleteli na osamljeno delce dr. Šinka. Tako je bila pristojna oseba (bibliotekar), ki je zavezana k informacijski točnosti, ne pa tudi k sodbam o zgodovinskih zmotah, primorana v slovenskem vzajemnem bibliografskem sistemu COBISS.SI h Gustavu Flaubertu dodati še eno ime: Auguste. Če Cobiss povprašamo po apokrifnem pisatelju Augustu Flaubertu, nam odtlej ponudi Gustava Flauberta, ki je po zaslugi dr. Šinka v Sloveniji dobil alternativno ime.

Vendar Auguste ni ne psevdonim ne alternativno ime ne alternativni zapis imena, kakor tudi ni dekliški priimek ali nemara ortografski suvernir na Vuka Karadžića. Da smo si na jasnem: romanopisec Auguste Flaubert ne obstaja in nikoli ni. Auguste Flaubert je debakel, je plod dobičkarske površnosti, je diletantski spodrsljaj, je, če hočete, slab izračun, defekten algoritem, zaradi katerega bi se viadukt sesul v prah in tunel sesedel. Ampak tragikomični fiasko, diletantizem in zaslužkarska produkcija zmot so se sistematizirali, pa ne nujno, ker bi to hoteli, marveč ker tako celo narekuje sistem sam.

Pripetljaj z Augustom Flaubertom je čudovit primer alegorije. Polomij, zaskrbljujoče nestrokovnosti in še česa mnogo, mnogo hujšega pri nas pač ne sankcioniramo, ampak – s pomočjo polja 900 – raje ustrezno prikrojimo sistem, odgovornemu pa ne povemo, kar mu gre, temveč ga celo odlikujemo s častnim križcem, kot bi zapisal Flaubert (Gustave!). Polje 900 je institucionaliziran mehanizem, ki pa je sestavni del sistema, zato se mu taisti sistem le stežka, če sploh, postavi po robu. Polje 900 je pravzaprav – catch 22.

Kritika 16. 1. 2013

Vstopanje v očetovo pokrajino strahu

»Prepričana sem, da je odnos do preteklosti v tej deželi kriv za to, da so naše družinske zgodbe nekaj tako čudnega in da se godijo v tolikšni zapuščenosti in osami. Skoraj nobene zveze nimajo s sedanjostjo. Med deklarirano in dejansko zgodovino Avstrije se razprostira Nikogaršnja dežela, v kateri se človek zlahka izgubi.« (str. 137)

Na prvi pogled se zdi, da je knjiga Maje Haderlap Angel pozabe izpraznjena poetike, da je v njej vse resnično, tudi ko je govora o duhovih. Prvoosebna naracija, najprej podana skozi oči otroka, nato odraščajoče ženske, se resda opira na Kovačičevo »misel o otroštvu kot najbolj polnem in s posebnim smislom prežarjenem obdobju človeškega življenja, ki kot posebna vrednost prikrito vztraja tudi za vlogami, s katerimi se človek z življenjem spoprijema v odraslosti«, vendar v romanu kljub izrazito osebni noti, ponekod že na meji uvrtanosti, ne gre za samoizkustvo ali samodoživljanje na ozadju avtoričine globinske časovne perspektive. Maji Haderlap se je očitno zgolj zdelo, da lahko preko osebne izkušnje najlaže vstopi v rovtarsko koroško krajino in razvije njeno širšo družbeno, geografsko in zgodovinsko sliko, ki je doslej v centralističnem pogledu (predvsem Avstrije, pa tudi Slovenije) veljala za manjšinsko, Drugo, pozabljeno, kletno.

Dejanskost je torej v primeru te knjige, ki jo je kljub žanrski raznolikosti smiselno imenovati avtobiografski roman, izpisane v hlastnem, nerazčlenjenem (vele)toku besed, vendarle postavljena na fiktivno, izmišljijsko stran, čeprav je oboje treba brati kot potrebo avtorice po iskanju “globlje” resničnosti. »Knjige ne govorijo zmeraj resnice,« reče oče svoji hčeri, »pripovedujejo izmišljene zgodbe. Njega pa zanima resnica, tisto, kar se je res zgodilo«. Toda paradoks je v tem, da očetova zgodba ne more postati resnična, dokler njegova hči ne napiše knjige o njem. O njem in o babici, ki je preživela koncentracijsko taborišče. Babica je pripovedovalkina otroška palica, na katero se opira, medtem ko oče s svojo pobitostjo in divjim gnevom v deklici odpira prostor, ki nikoli ne bi smel biti in v katerega privrejo potoki teme. Skladno z otroško perspektivo pisateljica te prostore najprej samo opisuje takšne, kakršni so, v vsej svoji grozljivosti in lepoti, dokler kot odrasla ženska ne začne iskati celote.

V iskanju zagotovila za smiselnost lastnega obstoja se, kot že rečeno, ne obrača toliko nase (vase), kot se njen pogled razpira, celo drobi navzven. Pisateljica se resda sprašuje, kdo sem, h komu spadam, zakaj govorim nemško ali slovensko, toda vsa njena pozornost gre tistim, ki so se v drugi svetovni vojni bojevali za hlevom, na njivi krompirja, ki so padli pod češnjo. Kako upovedati neudomačeno zgodovino, zakaj spomini v tolikšni meri razvnemajo ljudi iz grabnov in se ti prepoznavajo v bolečini drug drugega? Na svojevrstno melanholično zastrt način Maja Haderlap celo pritrjuje teoriji o nezmožnosti subalternega subjekta, da bi govoril sam zase: »Potem pa je prišel strah, da s temi zgodbami ne spadajo več zraven, da so tuji v deželi, ki je hotela slišati druge zgodbe in imela njihove za nepomembne. Vedo, da njihova preteklost v avstrijskih zgodovinskih knjigah ne obstaja, še manj v koroških knjigah /…/.«

Zastrupljenost prebivalcev na skrajnem robu sveta – na avstrijskem Koroškem – s spomini ima, kot ugotavlja avtorica, družbeno politični kontekst. Zgodbe razbitih drobcev: »oče k wehrmachtu, oče dezertira, mama v Ravensbrück, mlajši brat, starejši brat v Dachau, v Stein an der Donau, gestapovski zapor v Celovcu, Mauthausen, Lublin, Moringen, Auschwitz«, se šele v njenem zavidljivo detajliranem pogledu začnejo sestavljati v celoto. Razen tega, da nam Maja Haderlap z naštevalnimi pasusi kaže notranje drobovje knjige, mehanizem sklapljanja teksta, je ključna njena pričevalska, zgodovinska, antropološka funkcija. Medtem ko je v prvem delu knjige snovala zgodbo, ko je v ospredje puščala glasove Drugih (otroška perspektiva se tudi zato zdi najboljša izbira, a tudi kasneje, ko odrašča, je njen pogled nevsiljiv), v drugem povzema, interpretira, rezonira med drugim tudi o idealnem partizanstvu, s čimer pa ponekod enoznačno zameji (bralčevo) razumevanje knjige.

Ravno tam, kjer pisateljičin avtobiografski jaz najbolj prihaja v ospredje, je, po Paulu de Manu, tudi najbolj raz-osebljena, ali kot pravi sama: »Strah za očeta in babičine zgodbe se v meni sprijemljejo v miselni svet, ki ga skrbno varujem in ki nosi v sebi nekaj zamolčanega – skrivnost človeške ogroženosti.« Tej se najbolj približa preko babičine pripovedi o dogajanju v Ravensbrücku, ki je zaradi pogleda v onostranstvo, kot bi nam bila odškrnjena zavesa, za katero ležijo mrtvi, jedro te knjige. Babica deklico s pripovedmi priklene na preteklost, da »lebdi /v njej/ – kakor v kaplji časa, ki /ji/ kroži po glavi.« Bistveno pri tem je, čeprav neizgovorjeno, babičino premagovanje groze; zaradi groze včasih dvomi, da se ji je koncentracijsko taborišče sploh zgodilo. Žlica, ki jo je prinesla s seboj iz taborišča, zvezek zapiskov, predvsem pa pripoved vnukinji jo rešijo slutnje o nesmiselnosti trpljenja.

Če pisateljica o prikazani otroški sekvenci ne bi izrekla vrednostne sodbe, recimo resnice, ki ji je zdaj, z zrele distance odraslosti poznana, potem bi knjiga res lahko, kot je predlagal Drago Jančar, nosila naslov Deklica in smrt (toda ravno zaradi esejističnih pasusov je Angel pozabe svetlobna leta oddaljen od mitologizacije, česar pa ne bi mogli trditi za avtobiografijo Ilme Rakusa Modro morje moje, ki je tudi zaznamovana z očetovim duhom). Toda kljub nekajkratnemu prekritju pripovedujočega in pripovedovanega jaza, kljub temu, da avtorica ne pusti bralcu vedno, da bi si o pripovedovanem ustvaril lastno mnenje, temveč mu eksplicitno sugerira, kaj naj si misli o na primer komunizmu na Koroškem, je že v naravi njenega samoizrekanja in izrekanja za druge nesklenjenost: že dvojezična jezikovna izkušnja ji preprečuje, da bi resničnost dojemala v sklenjenem obzorju enega jezika, do katerega nasploh goji izjemno spoštovanje.

Ker je Angel pozabe »najbrž pozabil izbrisati iz /…/ spomina sledove preteklosti,« Maja Haderlap sploh snuje knjigo. Njeno upovedovanje se je porodilo iz želje odpreti se drugemu, odtujiti se od lastne preteklosti in se »za trenutek počuti/ti/ kot otrok, ki je pobegnil času, ki kot neviden, okoren ledenik drsi čez vse /…/.« Že to, da pisateljica razkriva obče človeške zakonitosti vojne, babičino voljo po preživetju, očetovo ljubezen do hčere, s pomočjo katere premaga smrt, v katero vse življenje verjame, literaturi vrača njeno simbolno in realno vrednost. Od te knjige dalje domovina (Avstrija) tistih, ki jih je pustila desetletja čakati (žrtve nacizma), ne bo več mogla odrivati; obžalovati bo morala njihove mrtve, se seznaniti z njihovimi imeni, čutiti z njihovo žalostjo, počastiti njihov odpor. Na tovrstno knjigo v Sloveniji, kljub zaklinjanju o položaju zgodovinskih žrtev, še vedno čakamo.

 

Maja Haderlap: Angel pozabe. Prevedel Štefan Vevar. Maribor: Litera, 2012. 211 strani. 20 €.

Montaža 15. 1. 2013

Kloniti pred Tolstojem

Ana Karenina (vir: http://3.bp.blogspot.com)

Ker sem pred leti zatrjevala, da ekranizacije literarnega dela nikdar ne smemo soditi po izvirniku, marveč moramo gledati nanjo kot na ločeno umetnino, ljudje pa radi ustvarjamo videz konsistentnosti, zdaj ne smem reči, da je Ana Karenina, ki jo trenutno lahko gledamo v ljubljanskem Kinodvoru, slaba, ker ne dosega intelektualnih standardov Leva Nikolajeviča Tolstoja. Ni slaba, samo drugačna je.

 

Resnici na ljubo dvomim, da je kdo upal, da bo scenarist Tolstoja vredna intelektualna kapaciteta, zato menim, da je režiser Joe Wright storil edino, kar je pod takimi pogoji smiselno storiti – vnaprej je priznal poraz. Razumel je, da se Ane Karenine kot take ne da ekranizirati (nenazadnje bi rada videla junaka, ki bi dosledno pretopil tisoč dvesto strani romana v čas, ki bi bil za gledalca še sprejemljiv), zato je ekraniziral predstavo o Ani Karenini. Vzel je ogrodje zgodbe in iz njega naredil nekakšno opero, na kar namiguje konstantna prisotnost plesa in glasbe, ki veže dejanja in besede na oder postavljenih junakov. Ta poteza je smiselna predvsem zato, ker sijajno namiguje na totalno izumetničenost ruske aristokracije poznega devetnajstega stoletja, o kateri je govoril tudi Tolstoj, pa tudi zato, ker literarno šibkost priredbe uspešno nadomesti s simbolno polnostjo in tako gledalca ne pusti povsem razočaranega.

 

Morda ste opazili, da se kljub temu da poskušam biti načelno naklonjena sveži filmski izvedbi Tolstojeve klasike, nad nečim mrščim. Naj razložim nad čim: Tolstojeva veličina je v tem, da (morda bolje kot kateri koli drug pisatelj, ki je kdajkoli ustvarjal) razume človeško naravo in ve, da si ljudje življenj ne uničujemo zato, ker ne razumemo, in drugih ne ranimo iz zlobe in da na bolečino ne reagiramo nujno s sovraštvom. Tolstojeva veličina je v tem, da ve, da je resnična tragika tega sveta, da gre vse narobe, kljub temu da se vsi trudimo po svojih najboljših močeh. Zato me je zmotilo, da je scenarist Tom Stoppard to kvaliteto mestoma povsem brez potrebe prezrl. Nenazadnje ne bi bilo treba nič drugega, kot dobesedno navesti Tolstoja, ne pa, da je njegove stavke preprosto zamenjal s čustvenimi odzivi, ki smo jih bolj vajeni.

 

Je pa še nek drug problem. Ana Karenina je v romanu, ki sicer nosi njeno ime, marginalija – zgodba med zgodbami. Ljubezen med njo in Vronskim nikakor ni postranskega pomena, ni pa tudi pripovedna os. Na to, da bo film neprimerno bolj od romana težil k temu, da bi bil ljubezenska zgodba, sem se sicer pripravila še pred ogledom, vendar me je vseeno nekoliko prizadelo. Tolstojeva izredna demokratičnost pri opisovanju psihologije literarnih oseb, ki poskuša razumeti vse z enako globino, ustvarja za umetniško delo komaj verjeten vtis resničnosti, ki nam sporoča, da ima vsako dejanje svoje vzroke in svoje posledice in da so dejanja vseh prepletena z dejanji vseh drugih – da je celota vse kaj več od vsote svojih delov. Lepota literarne Ane Karenine je skratka prav to, da njena pripovedna os ni oseba, marveč vprašanje – vprašanje o tem, kako je v tem nestabilnem svetu, kjer smo ujetniki svojega družbenega položaja in nepopravljivo smrtnega telesa, sploh mogoče biti srečen.

 

Zato je problematično, da je filmu ušlo nekaj, kar je za roman konstitutivnega pomena – Ana Karenina ni zgodba o enem samomoru, marveč o dveh. Drugega sicer prepreči spoznanje božje milosti (ki jo Tolstoj, v pomanjkanju boljših rešitev, vidi kot edino možno oporo v tem negotovem svetu), vendar kot možnost, da bi se zgodil, nikakor nima manjše vsebinske teže. Ana, se zdi, se ubije zato, ker s svojim življenjem ne more svobodno ravnati. Njena odločitev za osebno suverenost je družbeno grobo sankcionirana in ji odvzame vse, na čemer bi se kot oseba lahko utemeljevala – razen ljubezni. In ko se zave, da je ljubezen, kot vse stvari na svetu, obsojena na svoj konec, se odloči, da s takim svetom ne misli več sodelovati. Vendar je Tolstoj zvit in ve, da ni samo osebna nesreča tista, ki človeka peha v pogubo. Levin, ki je v romanu količinsko zastopan v enaki meri, če ne kar več kot Ana, in ki ga je imel Tolstoj posebej rad, glede na to, da mu je pripisal večino svojih lastnosti in anekdot, se zdi srečen človek. Človek, ki se mu je vse izšlo po načrtih. Poročen z ljubeznijo svojega življenja, predan podeželski plemič, ki svojim mužikom rad pomaga pri košnji, v prostem času pa študira njihov družbenopolitični položaj, človek, ki bi se po vseh pravilih moral v svoji koži počutiti izvrstno, hodi naokrog kot senca samega sebe in pred samim sabo skriva lovske puške. Levinova zgodba daje Ani Karenini zanimivo nianso – človekova nesreča ni v tem, da nima sreče, marveč v tem, da za svojo srečo ni odgovoren sam. Da je, kot se reče, šibka igrača v rokah usode. Da je rojen v svet, ki ga ne more zapopasti, v položaj, ki si ga ni sam izbral, v družbo, katere pogojev ni mogoče ne razumeti ne nadzorovati, v življenje, ki se začenja s skrivnostjo rojstva in končuje s skrivnostjo smrti ter ne nudi niti ene trdne točke, ki bi nudila oporo in gotovost. In o tej niansi Wrightova ekranizacija molči kot grob, kar je za film strašanska izguba.

 

Ampak ja – če postavimo Tolstojevo zgodbo v oklepaj, film res ni slab. Nenazadnje je Ana Karenina, ki jo je Time leta 2007 označil za najboljši roman vseh časov in so jo kot brezhibno literarno umetnino oboževali Dostojevski, Nabokov in Faulkner, standard, ki ga je praktično nemogoče doseči. Film je dobro zamišljen, v veliko vizualno veselje, premore zadostno količino smisla za humor in ni neumen. Seveda, pojdite ga gledat. Vendar si kdaj, ko vas bo prehlad pribil na posteljo ali boste upravičeni do daljšega dopusta, preberite tudi roman. Res je tisoč dvesto strani dolg, vendar se vsaka stran splača.

 

Kritika 11. 1. 2013

Poezijo na ulice!

Zgodila se je ulica. Tudi v poeziji. Branje tovrstne poezije v današnjem času odpira mnoga videnja … Predvsem cikličnega ponavljana.

Matej Krajnc, pesnik, pisatelj, prevajalec, kantavtor, ki je prvo pesniško zbirko izdal že v osnovnošolskih klopeh, je leta 2002 postal najmlajši član Društva slovenskih pisateljev, svoja dela pa reproducira brez premorov. Kljub še vedno prisotnemu stereotipu o trpečem pesniku Krajnc pravi, da je vesel, ko piše, humor in ironija pa sta poleg tega nujna. V ospredju stoji sonetna oblika, samo do leta 2007 je ustvaril preko 1000 sonetov.

Nemalo svoje poezije je kot kantavtor tudi uglasbil. Pesmi za gospodarsko krizo so ena takih pesniških zbirk: najprej je izšla kot album, šele nato kot knjiga. Zato jo je treba brati skupaj s ploščama, kot je v spremni besedi zapisal Viki Baba Brusli. Pesniška zbirka namreč vključuje istoimenski album, poleg njega pa še album Baskerville, ki je nadgradnja Pesmi za gospodarsko krizo.

Viki Baba Brusli zbirko opredeli kot seciranje družbenih in osebnih deviacij, ki jih povzroča aktualni čas gospodarske krize. Poleg rimbaudovskega simbolizma, utrinkov beatniške estetike in modernističnih postopkov v zbirki mrgoli kopica referenc; od Hanka Williamsa do Mojstra Jake, Martina Krpana, Johna Wayna, Woodyja Gurthija in predvsem Boba Dylana, ki mu je zbirka tudi posvečena. 

Kljub specifični tematiki gre za pretanjeno zbirko, na mnogih mestih satirično in ironično, predvsem z napotki za življenje, ki so vezani na mentaliteto vodilnih ali sistema – »Gremo glino žgat na polje in koruzo rast – kdor nakrade več koruze, slava mu in čast!« –in s predstavo situacije na naših tleh v aktualnem času – »Glumači so rejeni, igralci pa koščeni, kič drag je in prestižen, umetnost je poceni, strok česna le s težavo vampirjem vetra daje, Krpana pa že lahna sapica zamaje …«

Avtor se nemalokrat postavi v vlogo voditelja, satirično govori o veri v svoj prav in o podobi človeka, ki mora ne glede na ozadje delovati dostojno in spoštovati zapovedana pravila. Tudi (zanje) nepomembne praznike preprosto izbrišejo iz koledarja. Svet se zdi vodilnim lep in urejen, medtem ko ljudje na ulici protestirajo, hkrati pa mnogi častijo prav tistega, ki zase nagrabi več, ker je posledično oblasten in močan. V zadnjih stihih se ponavlja sklepna misel o človeku ali o situaciji ljudstva, ki je brezupna: »Kako tako vroče v hipu je postalo? Ležim oblečen, v upanju, da se mi lepše bo sanjalo … A veter se krepi, še dobro, da ga ne zanima, kam … In mrak sobo razsvetli na praznik promiskuitetnih gardedam.«

Tudi sam pesnik se je že utrudil in odločil za molk, a ni zdržal prav dolgo, ker se je ob hoji po zemlji venomer izgubljal v grmovju. Kdor bo prvi klonil, bo nagrajen, ostali bodo dehidrirali, kar je boljše, pravi avtor, kot počasno umiranje, ki smo mu priča na vsakem koraku. Opazuje celo sam Triglav, če je sploh še isti, če še ima vse tri vrhove po vsem tem krčenju sredstev. V isti sapi omenja ene in iste postopke, ki se ponavljajo skozi stoletja, nove so le finese.

V pesmi Gospodar Krajnc izrazi strahospoštovanje do vodilnega, ki ga opiše kot najvišjega in vsemogočnega zlobneža. Če oblasti družba ne paše, jo spremeni, secira in kalupira. Veliko je govora o nekom, ki pride, hoče lastno hvalo, se dela učen, ljudje mu verjamejo, pograbi, kar se da, potem pa gre in za njim pridejo drugi, isti. Pri pesmi Carpe diem si končno oddahneš in čakaš na rešitev, ki pa je ni. Ironičen naslov govori o užitku ne glede na ceno, o izseljevanju, o nazadovanju in o uničenju. V pesmi Bob sedi na veji Dylan na vereji se Krajnc dotakne problema kantavtorstva, predvsem pa »mučenikov« (ki jih ponovno ironizira) – tistih, ki nakradejo, kar se le da, ko se zadeva obrne, pa mile volje prestopijo na drugo stran. Za »dračje« nič ne ostane. Neprestano opozarja na skrivnosti in na vse, kar povlečejo za sabo, kjer se dotakne tudi problema družinske mafije. Vsi smo klonili kapitalizmu, vse, kar je Hank Williams zapel, se danes uresničuje. Obenem gre za počasno umiranje in za vprašanje, ali ga bodo po smrti imeli na vesti. A umiranje prehaja že v navado.

Kanček upanja je zaznati v pesmi Ne dotikajte se mojih krogov, gre pa resnično za kapljico. Avtor namreč želi, da v njegov krog ne vstopa tlaka vseh drugačemislečih, torej nekje je še nekdo, ki ni popolnoma pohujšan. Prepozno bo zvoniti, ko bo vse potujčeno in kultura uničena. Ne zavedamo se, kaj prihaja, včasih so premalo težke pesti, kajti prihodnost se hrani z gnilobo in takrat bodo pesti jeklene, kot pravi.

Proti koncu pesniške zbirke pesmi opozarjajo na upor. Govora je o ljudstvu, ki bi rado spregovorilo, predvsem v pesmi Pri mestnem urarju je mlin. Kdor je kaj ustvaril, ima okrog sebe voluharje, ki želijo vse to uničiti in ljudem dati, kar je minimalno potrebno za životarjenje. Mafija je vsepovsod in skrivnosti so z drugimi skrivnostmi zakrite. Hkrati spregovori o državi, ki ni več socialna, kjer oblast novinarjem leze v rit in kjer je za revne bolje, da utihnejo, celo zaspijo.

Tematiko ironično sklene z Zadnjo pesmijo za gospodarsko krizo, kjer govori o lepem svetu, ki ve, kako zmagovati ali goljufati. »Lepota« sveta pritiska na nas, a šele ko kriza res pride, kličemo tisto pristno, pravo lepoto nazaj. Kakorkoli – ko tonemo, je še vedno važno, kako tonemo: »Povej, kako stopaš, in povem ti, kdo si!«

S pogosto rimano formo, na več mestih tekočim ritmom, hkrati pa z asonancami, številnimi izpadi, ki so največkrat nemoteči, in vmesnimi pogovornimi besedami, vzkliki ali kakšno kletvico zveni Krajnc sveže in nekonvencionalno. Dobro zvenijo tudi verzi, ki preidejo iz notranje v običajno rimo: »Odkrij klobuk in skrij denar, glej, prihaja gospodar.« Ponekod pa iz ritma skoči vrstica, ki bi ob zamenjanem besednem redu zvenela bolje. Ne trdim, da Krajnc tudi teh izpadov ne ustvari nalašč, a žal delujejo neprepričljivo. Izmikanje formi gotovo vdahne aktualnost strogim rimam in tekočemu ritmu, a vselej ni upravičeno, temveč moteče, kar je pri Krajncu prisotno predvsem tam, kjer rigorozno sledi predpisanemu ritmu, nato pa iz njega izpade, običajno samo na enem mestu.

Najpogosteje se Krajnc drži osemvrstičnic s pogostim štirivrstičnim refrenom, ki v glasbi absolutno zaživi mnogo bolje kot na papirju. Posledica kantavtorstva so tudi ponavljajoči prvi verzi, vzkliki in končne dvo- ali trovrstičnice, ki na mnogih mestih učinkujejo kot refren ali vsaj kot glavno vodilo pesmi, ob katerih si brez globljih poglabljanj predstavljamo kitaro.

Izredno močna je pesem Divji zahod, ki riše predstavo okolja, v katerem smo, in sicer skozi ujetost v film, ki je zrežiran in katerega scenarija se strogo držimo. Že s samim ritmom nas pobaše na konja, ki galopira skozi celotno pesem in se tudi na koncu ne ustavi. V prvem delu aktualno življenje vstavi v film o divjem zahodu, v drugem pa nagovori bralca: »Nikar ne obešaj klobase na prag, medtem ko pred nosom ti ropajo vlak.« Na koncu krožno zaključi s ponavljajočo igralsko zasedbo in s scenarijem, ki se vse bolj in bolj poenostavlja: » … z veseljem greš v kino znova vsak dan in prideš na koncu ven prerešetan.«

Poleg Divjega zahoda je vredno izpostaviti tudi pesem Baskerville, ki označuje Slovenijo, in pa pesem Post, ki je ena najboljših v zbirki. Lahkoten ritem, asociacija na krščanski post, v resnici pa zgodba o novih varčevalnih ukrepih in zgodba o izginulem denarju, ki se konča tragično – » … bog nas kliče: dragi, mili, niste se dovolj postili … « – in s tem napoveduje prihodnost, je nedvomno pesem, ob kateri se bralec pomudi nekoliko dlje.

Pesniška zbirka z nogami trdno na tleh ob vsakem vnovičnem branju odpira nova in nova vprašanja. Smiselno razporejene pesmi skozi zbirko ustvarjajo gnev, ki prerašča v uporniško gibanje, z mislijo na emigracijo, a s cikličnim zaključkom. Redko se dejansko kaj zgodi. Zanimivost zbirke pa je nedvomno njena neemocionalnost, ki pa hkrati vzbuja nemalo emocij, ki so najbrž odvisne od posameznega bralca. A tu ne gre zgolj za gospodarsko krizo, daleč od tega. Gre za izvir gospodarske krize. Gre za krizo ljudi, krizo vrednot in krizo poštenja. Resnična tragika zbirke pa je tragika domačnosti, saj lahko nedvomno v čisto vsaki pesmi tako ali drugače najdemo nekaj svojega.

 

Matej Krajnc: Pesmi za gospodarsko krizo. KUD Lema 2012, 51 str., 12 €.

Refleksija 10. 1. 2013

Kdo je danes normalen?

Grafit KUD Idijoti (vir: www.street.rs)

Ko je sredi oktobra umrl Tusta, legendarni pulski panker in član skupine KUD Idioti, sem med posthumnim razmišljanjem o njem nenadoma spoznal, da je ta človek v mojem življenju odigral mnogo pomembnejšo vlogo, kot se mi je to dolga leta zdelo. Tusto sem vse do njegove prezgodnje smrti povezoval izključno z njegovo glasbo in pri tem se mi je izmaknilo, da so prav KUD Idioti v tistih srednjeveško mračnih devetdesetih, v času zatona mojega dotedanjega domovanja, ustvarjali v Puli ne le majhnega pank zavetišča, temveč resnično oazo razuma in dobrega duha.

Zdaj šele vem, da sem lahko prav Tusti in peščici njemu podobnih idiotov hvaležen, da je Pula tudi v obdobju vsesplošne tuđmanovske histerije ostajala mesto, v katero sem prijateljem in znancem redno tihotapil nove Balaševićeve albume, mesto, ki je trmasto kljubovalo velikohrvaštvu in zavračalo preštevanje krvnih zrnc svojih obiskovalcev, mesto, ki je bilo in ostalo normalno. Zdaj šele vem, da ima normalnost Pule, ta neizmerno dragocena postavka moje mladosti, še kako zelo opraviti s tem, da je vsa leta nasilne turbofolkizacije postjugoslovanskega prostora ostajala mesto, v katerem so bile največje glasbene zvezde pankerji, ki so v časih, ko je družbeni mainstream postal primitivizem, pop kultura pa končala v službi nacionalizma, mestu dajali osvobajajoč, alternativen ton.

Zato ni bilo presenečenje, da je bil koncert Partibrejkersov v pulskem rock klubu Uljanik prvo povojno gostovanje srbskih glasbenikov na Hrvaškem. V domači dvorani KUD Idiotov. Še več, presenečenje ni bilo niti to, da je bil ta koncert za redne obiskovalce Uljanika – in nas, nekaj naključnih mimoidočih – nekaj najbolj normalnega.

Danes je delitev na normalne in nenormalne seveda politično nekorektna in je beseda normalen nadvse banalna, takrat pa je o človeku, ali skupnosti, povedala največ od vseh besed, ki so nam bile na voljo. Bili so namreč časi, ko so se na videz običajni ljudje čez noč spreminjali v krvoločneže in ko človek nenadoma ni mogel več prepoznati svojih najboljših prijateljev in sorodnikov. Ko bi se v tistih časih na ekranu pojavil priljubljen obraz iz našega prejšnjega življenja, smo se zato prav hipnotično zazrli vanj in v njegovih besedah iskali najmanjši drobec tistega, kar smo prepoznavali kot normalno. In če smo to prepoznali, smo olajšano zavzdihnili, kakor bi nam sporočili, da se je vojna pravkar končala, in nekdo je vedno izdavil: »Normalan!«

A veliko pogosteje smo razočarani preklapljali na drug kanal ali z občutkom prevaranosti ugašali televizor in pošiljali v materino novokompovane domoljube, ki so bili še včeraj veliki pisatelji, glasbeniki, režiserji, igralci. Gledali smo, kako nam pred očmi film za filmom, pesem za pesmijo izginja svet, v katerem smo odraščali, vsako jutro smo se zbujali bolj izpraznjeni, bolj izropani duhovnega imetja in z vsakimi poročili smo manj vedeli, kdo pravzaprav smo. Bili smo preobčutljivi za besede in dejanja svojih dovčerajšnjih ljubljencev in vzornikov in njihovi nacionalistični izpadi so padali po nas kot bombe po Sarajevu, nas razstreljevali, krušili naše varnostne fasade in nas, spomin za spominom, počasi izničevali.

A ravno takrat smo, nezanesljivih čutov in razdraženega duha, začeli obupano hlastati za nekimi novimi, do tedaj neznanimi nam glasovi, ki so nam v hipu postajali bližji od najbližjih. Iskali smo glasove iz svojega izgubljenega podzemlja, iz svojega pokopanega, bivšega sveta, sveta, za katerega smo bili vsak dan manj prepričani, da še obstaja in smo zato še toliko bolj potrebovali vsak glas, ki nam je vsaj posredno pričal o njem. Eden takšnih glasov je bil glas Miljenka Jergovića, ujet v knjigi Sarajevski Marlboro.

Naš svet, ki smo mu takrat v pomanjkanju boljših izrazov še vedno rekli Jugoslavija, je živel in umiral s Sarajevom, Miljenkove zgodbe pa so od tam prinašale okruške življenja in budile v nas upanje, da je naš svet preživel, da še diha, da se še upira vseprisotni smrti. Sarajevski Marlboro je bila namreč zbirka, ki je slavila normalne ljudi v nenormalnih časih, dokazovala, da je možno ostati človek, četudi ti v dnevno sobo nenapovedane vdirajo granate in iz soseščine nate prežijo ostrostrelci, lakota in mraz. Zbirka je božala našo naivno vero, da je mogoče ne sovražiti, četudi okoli tebe ni prav ničesar, kar bi se dalo imeti rad in je sovraštvo tako mamljivo, tako bližnje in tako osvobajajoče kot topla odeja, kos svežega kruha ali tiha, spokojna noč.

Moj najljubši pesnik Izet Sarajlić, eden tistih redkih srečnežev, ki mu je, čeprav je v Sarajevu dočakal konec vojne, uspelo ubežati ne le granatam, ampak tudi sovraštvu, je v svoji vojni zbirki objavil tudi kratko pesem, ki pravi: »Nema ništa lijepše od bake/ koja ljulja svoga unuka.« Vsakič, ko se je spomnim, se mi pred očmi izriše veličastna epsko-lirska zgodba o Izetu in njegovi ženi Mikici, njunemu vnuku Vladimirju, tragediji njegovega mesta in nepreseženi sposobnosti pesnika, da ob vseh grozotah, ki ga obdajajo, vidi le babico, vnuka in njuno ljubezen ter začuti neizmerno lepoto tega prizora.

Sposobnost odkrivati lepo znotraj najgršega je bilo tisto, kar me je prevzelo tudi v Sarajevskem Marlboru in kar je iz mene naredilo Jergovićevega zvestega bralca. Z vsako novo knjigo in z vsakim novim branjem njegovih del sem potem odkrival nove dimenzije in odlike njegovega pisanja, a Sarajevski Marlboro, in na nek način tudi pisatelj Miljenko Jergović, zame vsa ta leta ostaja tista jablana, ki raste sredi vojnega Sarajeva pred Radetovim oknom, a se ta tudi v času lakote nikoli ne stegne do nje, da bi ubral sosedovo jabolko.

A če je bil Sarajevski Marlboro knjiga, v kateri je Miljenko Jergović prešteval preživele po nacionalistični apokalipsi in vzbujal kanček upanja v boljšo prihodnost ali, bolje rečeno, v preživetje delčka boljše preteklosti, je njegov najnovejši v slovenščino prevedeni roman Srda pjeva, u sumrak, na duhove (za nas poenostavljen in prirejen v Pleše v somraku,ki ga je, kot v uvodu piše Jergović, odlično prevedla Aleksandra Rekar) v tem pogledu zagotovo razočaranje.

Miljenko Jergovičs knjigo Pleše v somraku (vir: Založba Sanje)

Seveda ne v literarnem smislu, saj gre nedvomno za mojstrovino, za knjigo, katere izid lahko brez zadržkov uvrstimo med leposlovne vrhunce lanskega založniškega leta, temveč razočaranje v svet, ki ga Jergović trinajst let po Sarajevskem Marlboru mozaično, skozi pet življenjskih zgodb svojih junakov, naslika v romanu.

Pleše v somraku namreč bralcu med drugim razkrije, da se je tisto malo po vojni preživelega normalnega sveta bilo primorano potuhniti še bolj kot med vojno, da se je ta svet osamil, se prostovoljno odmaknil na skrajno obrobje družbe, ki jo je brez boja prepustil zmagovalcem. Pleše v somraku je knjiga, polna samote, ne toliko osamljenosti kot samosti, v katerih se danes nahajamo, knjiga, ki jo mogoče brati tudi kot zgodbo o neobstoju družbe, znotraj katere bi se bilo mogoče počutiti manj samega.

Jergovićev svet je v letih po vojni postal izločujoča kakofonija osamljenih glasov in posledično njegove junake druži predvsem nepripadanje, ker pravzaprav v njihovem svetu (fiktivnem, a še kako resničnem) ni ničesar, k čemur bi lahko pripadali. Država, nacija, družba, celo kultura so namreč veliko bolj fiktivni pojmi, kot so fiktivni Jergovićevi liki, pojmi izza katerih zeva jedno veliko ništa, a se kljub temu zanje še vedno veliko živi in, hvala bogu, malo manj umira.

V tem pogledu ni le Srda Kapurova, naslovna junakinja romana, mala romska ulična pevka in plesalka, posiljena in ubita, tista, ki za to družbo ne obstaja in katere usoda nikogar te družbe ne zanima. V sodobni postjugoslovanski družbi ne obstaja nihče in ni je usode, ki bi bila za to družbo vsaj malo usodna. To je družba pogrešljivih posameznikov, ki so vsi po vrsti pripadniki svojih pogrešljivih manjšin. Le iluzija je, da obstajajo pripadniki večine, spodobni in zaželeni, ki skupaj s sebi enakimi oblikujejo družbo, določajo nepisana in pisana pravila.

Vse naše družbe so zgolj naključni rezultat trka najglobljih frustracij neštetih tukajšnjih manjšin, ki na najrazličnejše načine vdirajo v javni prostor, si ga prilaščajo in podrejajo. Družba, ki jo ta javni prostor določa, je torej le še leglo najrazličnejših občutkov depriviligiranosti, je nepopravljivo izmaličena, razvrednotena in zaostrena, zato se znotraj nje vsakodnevno izvaja teror nad vsakim posameznikom.

Vsi mi, ki v teh in takšnih družbah živimo, smo tako vseskozi rablji in žrtve. Močnejši kot je naš občutek žrtve, bolj krvoločni rablji postajamo, pisatelju pa posledično preostane, da sizifovsko razločuje resnične od umišljenih žrtev ali pa se iz te družbe umakne, kakor se je umaknil Miljenko Jergović, ki se je pred leti pustil izgnati iz hrvaškega družbenega dogajanja, tako da danes živi na vasi, v okolici Zagreba, knjige objavlja v Beogradu, nagrade pa prejema na Poljskem.

Na koncu nam ostane le še vprašanje, kdo je danes, v takšnih družbenih razmerah, sploh normalen. To je vprašanje za milijon dolarjev, ki si ga z izgovorom, da ni politično korektno, izogibamo zastaviti. A dejstvo je, da se je ravno v dojemanju normalnega postjugoslovanski svet v času od Sarajevskega Marlbora do Pleše v somraku najbolj radikalno spremenil.

Leta 1994 se je tako, denimo, zdel pisatelj Miljenko Jergović najbolj normalen človek, kar ste si jih lahko v tistih nenormalnih časih zamislili, če pa bi danes zapisali, da je pisatelj Miljenko Jergović normalen, bi se v hipu k besedi priglasila horda ljudi, ki bi vas hiteli prepričati o nasprotnem. In mnogi med njimi bi bili na videz vsaj tako zelo normalni, kot je bil pisatelj Miljenko leta 1994. Nekateri bi bili sicer tudi mnenja, da se ni spremenil svet, temveč se je spremenil Miljenko Jergović. In morda bi imeli celo prav, a kljub temu ostaja dejstvo, da živimo v časih brez družbenega konsenza in danes ni več človeka, za katerega bi še tako majhna skupinica ljudi, sedeč pred televizorjem ali za mizo v kafiču, olajšujoče izdavila: »Normalan!«.

Naše tranzicijske družbe so se na nek način zataknile na pol poti k preobrazbi v evropske demokratične družbe. Postali smo drugačni, a smo ravno zaradi tega izrazito neenakopravni. In kar je najbolj žalostno, nikjer ni več oaz razuma in dobrega duha, kamor bi se lahko preganjani od vseobsegajočega nesmisla zatekli, oziroma si lahko vsak svojo malo oazo ustvari le sam zase. Ni več skupinice idiotov, ki bi namesto nas ustvarila košček boljšega sveta.

 

Tusta počiva v miru, glupost pa je še vedno neuništiva.

 

Miljenko Jergović: Pleše v somraku. Prevod Aleksandra Rekar. Sanje 2012, 584 str., 15.99 €.

Kritika 4. 1. 2013

Nova mariborska zgodba: Od literature k resničnosti in obratno

Ne bo nas premamilo, da bi zgodbe, ki so objavljene v zborniku Monte Cristo, kolesa, kurent: Nova mariborska zgodba (Litera, 2012), umestili v vsem znano mariborsko zgodbo z naslovom Gotov si. Vizionarska knjiga, ki v svojih nedrjih združuje različne mariborske avtorje mlajše generacije, je bolj plod dolgoletnega zatiranja, ki ga občuti vsak občan tega mesta – pa naj bo to nekdanji delavec propadle Tovarne avtomobilov Maribor (Nekaj o Mariboru), tekstilna delavka iz nekdanjega MTT-ja (Kolo), delavka nesojene tovarne ženske obutve Lilet (Obsedenost v času krize), večerni potniki na avtobusni postaji (To so čudovito napravili), mariborski nogometni navijači, slabo plačani novinarji (Kurent) ali meščani, ki so se zaradi golega preživetja pripravljeni ukvarjati s tako eksotičnimi dejavnostmi, kot so borilne veščine (Tranzicijski junak) in uporaba sobnega solarija (Na zeleno vejo).

Zgodbe razkrivajo žalostne podobe tranzicijskega mesta; razpadlih, čez noč zaprtih tovarn, iz katerih so direktorji izčrpali, kar se je izčrpati dalo, ter delavce pustili brez kruha. In slehernika, ki mu preostanejo samo še delo na črno, alkoholizem, voajerizem, navijaštvo ali kriminal, njegova poštenost pa prinaša le obilo grenkih preizkušenj in zavedanje o lastni nemoči. Zgodbe o mestu, ki ga je ubranil Rudolf Maister in ga niti najhujše bombardiranje v zgodovini Slovenije ni dotolklo, pričajo o tem, kako neoliberalistični model kapitalizma, ki se vzpostavlja po Evropi, za seboj pušča opustošenje, primerljivo z napadi iz časa druge svetovne vojne. Ljudje, ki kljub izgubi službe ne izgubljajo svojega ponosa, se z nadčloveškimi napori trudijo obdržati dostojanstvo in voljo do življenja, kakršno jim je ostalo. Malenkosti, opolzki hobiji in tiha zadoščenja so vse, kar v vsakdanjosti ostaja, s tem pa tudi avtorjem zgodb, ki se na več mestih prav perverzno naslajajo nad svojimi liki. V groteskni zgodbi z naslovom Nekaj o Mariboru se tako Tadej Golob, ki ga poznamo kot kresnikovega nagrajenca (Svinjske nogice), skupaj s protagonistoma Grofom Monte Cristom in Godzilo »izživlja« nad uveljavljenim mariborskim pisateljem Dragom Jančarjem, ki je v času Evropske prestolnice kulture svoja dela ovekovečil s postavitvijo svetlobnih napisov: »… Godzila dvigne desno zadnjo taco in spusti reko žuberečega urina čez bronasti odlitek mariborskega umetnika … Edino to ga moti pri njem, pri vsej njegovi generaciji, ta neka mistična zaverovanost, prepričanost, da je vse, kar pade od njega, umetnost sama od sebe. An sich. Onkraj dvoma.« Golob za opisovanje literarne elite uporablja sočne izraze, kot so »stari prdci« in »plesnivi fosili«, ter se preko ciničnega razmišljanja glavnega junaka sprašuje, zakaj nekateri med njimi v svojih romanih tako radi opisujejo vojno, če takrat sploh še niso bili rojeni. Zgodba Tadeja Goloba je kljub bizarni, ironični in znanstvenofantastični vsebini ena od najbolj prepričljivih in neposrednih zgodb v celotni knjigi, saj skozi posrečeno uporabo metafor, parodij in duhovitih dialogov prikaže občutke ljudi, ki živijo v tem »opustošenem« mestu.

Po drugi strani so v zborniku tudi zgodbe, ki v prvi vrsti izpostavljajo socialni čut in prikazujejo ljudi iz mesa in krvi, ki se zavedajo, da potrošništvu ne morejo ubežati, lahko pa ga obrnejo sebi v prid. V zgodbi Kolo Orlanda Uršiča lahko sledimo tekstilni delavki, ki si ne more privoščiti nakupa drage jakne, vendar pa ji po sili razmer nagradni žreb omogoči uresničitev želje, ki jo altruistično zamenja z uresničitvijo želje svoje hčerke. Plemenito žrtvovanje lastnih želja in interesov, ki smo mu priča že od samih začetkov slovenske literature, je v zgodbi sicer lepo nakazano, a drugo, svežo, sporočilno vrednost iščemo zaman. Razmišljanje delavke, ki že celo življenje dela za druge, je prikazano prepričljivo in jasno, vendar pa nam njen zaključek ne ponuja nekega zadoščenja, ali če hočete, presežka, v smislu prekinitve s starimi vzorci potrošniške miselnosti. Povsem drugačen pogled na potrošništvo nam predstavlja zgodba Banane, Milka in debela Berta pisateljice Janje Vidmar, ki na simpatičen način opiše tihotapljenje kavbojk čez avstrijsko mejo v času socializma. Avtorica nam s pomočjo štajerskega dialekta prikaže razmišljanje dveh najstnic, ki sta v zameno za najnovejšo modno muho pripravljeni zatajiti družino ter odmisliti etične vrednote in lastne principe, saj je statusni simbol pomembnejši od vseh drugih simbolov in prepričanj. Odlika dramaturško razgibane zgodbe so tudi duhoviti dialogi in spremni teksti, s pomočjo katerih nas avtorica ponese v 80. leta 20. stoletja in nam prikaže vrednostni sistem tedanjih najstnic: »Ko se bo doma prikazala brez rame in kave, bo postala brezdomka v originalnih leviskah. Še prej pa bosta z mamo imeli težko šolo, ata pa jo bo nabil z mlinčkom za kavo.« O odraščanju sredi »tranzicijskega« Maribora spregovori tudi avtor mlajše generacije, Andrej Predin, ki se v Novo mariborsko zgodbo uvršča z odlomkom iz svojega prvenca Na zeleno vejo. Tako kot Vidmarjeva se tudi on loti odraščanja, vstopa v potrošniško družbo in nenehnega potrjevanja pubertetniškega dostojanstva na izvirno duhovit način: »Jedilnica je zmeraj polna samohranilk, ljubimk poročenih moških in duševnih bolnic. Solarij jih pridno scvre, in vsakič, ko se katera na sveže pečena vrne iz dnevne sobe, ji mama zastavi ključno vprašanje: »Kak je blo? Vedno isto: »Kak je blo?« Vsakič enak odgovor: »Čuj, super je blo!«.

V povsem drugačen tematski sklop bi lahko uvrstili zgodbo Kurent pesnice in pisateljice Lučke Zorko in zgodbo Okno literarnega urednika in pisatelja Roberta Titana Felixa. Nezdružljivo razmerje med razumom in goni, racionalnim in iracionalnim, je pri teh dveh zgodbah namreč v ospredju, zato ne bi zgrešili, če bi se lotili njihove obravnave s psihoanalitičnega vidika. V prvi zgodbi je protagonist mlad novinar, ki se odpravi na festival Lent, kjer želi narediti poročilo za radijsko oddajo. Vendar pa ga strah kurenta, ki se pojavi na različnih nepričakovanih lokacijah, ga prisili v beg in soočenje s samim seboj oz. svojim potlačenim latentnim materialom, ki prileze na plano. Občutek nelagodja in nedomačnosti (»das Unheimeliche«), ki se razvije ob pogledu na kurenta, razkrije strah pred smrtjo in iracionalnimi vsebinami, ki doživijo svojo transformacijo v erotični navezi med protagonistom in znanko, ki je udeleženka festivala. Čeprav je avtorica svoj iracionalni svet, v katerem kraljujejo temačne metafore, uspešno prenesla iz poezije v prozo, pa v omenjeni zgodbi rdeča nit pripovedi zelo variira, saj z navajanjem nepomembnih informacij odvrne bralca od sledenja podatkom, ki so najbolj pomembni za samo zgodbo, le-to pa raztegne do maksimalnih razsežnosti. Kratka zgodba z naslovom Okno je glede tega veliko bolj konsistentna, saj se avtor drži osrednje pripovedne linije in zminimalizira vse dejavnike, ki so obrobni oz. manj pomembni za glavni razplet zgodbe. Tako uspe avtorju s povsem nedolžno pripovedjo o moškem, ki v zapuščeni stavbi zagleda fantomsko žensko iz svojih sanj, prebuditi v gledalcu svojevrstno identifikacijo in potlačeno željo po nedosežni femme fatale, ter jo obenem prizemljiti z dokaj banalnim zaključkom, v katerem pride do spolne združitve z njegovo dejansko partnerko. Iracionalna občutja do fantazmagoričnega spolnega objekta se tako spremenijo v povsem ubesedljiva in uresničljiva občutja do stalne spremljevalke iz mesa in krvi, ki mu že s svojo prisotnostjo pomaga razbliniti dvome in nejasnosti.      

Seveda pa lahko ob branju Nove mariborske zgodbe tudi odmislite vse literarne aspekte in se prepustite zgodbam opustošenega mesta prevaranih ljudi. Morda boste odsev literarnih junakov uzrli tudi na obrazih ljudi z ulice, ki zahtevajo, naj bo sveta, ki so jim ga oblastniki ponujali zadnje desetletje, konec. Da je ta svet gotof in je napočil čas za novega in boljšega.

 

Petra Vidali (ur.): Monte Cristo, kolesa, kurent: Nova mariborska zgodba. Založba Litera, 2012. 19,90 €.

Panorama 3. 1. 2013

Knjigoskop 2013!

Dragi bralci AirBeletrine, znana slovenska astrologinja Teta Janus je na našo prošnjo pogledala, kaj v letu 2013 pripravljajo zvezde vam, ki imate radi knjige oziroma se z njimi pečate profesionalno. Vabljeni k branju!

 

Kozorog (22. 12.–20. 1.)

 

Kozorog (Ana Baraga)

V letu 2013 boste pustili za sabo težavne pretekle trenutke in življenje ugledali v novi luči – zdelo se bo jasnejše, preprostejše in brez neprijetnih vprašanj. Ne pozabite, da lahko marsikaj za to, da si poenostavite tuzemsko bivanje, naredite sami; lahko npr. berete samo tisto, kar priporoča Manca Košir. Samozavestnejši, mirnejši, strpnejši in bolj razumevajoči boste, druge pa boste presenečali s svojim optimizmom. Če ste založnik, rojen v znamenju kozoroga, vas bodo vaši kolegi zaradi tega morda začeli gledati nekoliko postrani. Vsaj v javnosti torej skušajte delovati bolj zaskrbljeni za usodo narodove biti. Če ste pisatelj, bo to leto za vas polno skritih čeri in mamljivih preizkušenj, posebno v svoji prvi polovici. Bodite previdni in zadržani, če kdo pristopi s ponudbo za odkup avtorskih pravic za ekranizacijo vašega dela. Ni treba zvezd, da veste, kako se bo to končalo. Poleti se vam utegne zgoditi, da spoznate novega pisatelja, ki vam bo takoj zlezel pod kožo. Zaradi tega se boste potili še močneje kot navadno, kar bo v vašo bližino privabljalo komarje, odganjalo pa vaše bližnje. Srbečica in prijetna osamljenost bosta trajali vse do jeseni, ko se boste morale učiteljice slovenščine, rojene v znamenju kozoroga, kljub nejevolji in nerazpoloženosti, še večji kot navadno, vrniti na delo. Konec leta 2013 na vas čaka večja naložba; najbrž se boste včlanili v Svet knjige in pozabili pravočasno opraviti nakup.

 

Vodnar (21. 1. – 18. 2.)

 

Vodnar (Ana Baraga)

Leto 2013 bo pripadnikom tega zračnega znamenja v prvi polovici postreglo z zadovoljstvom v zasebnem življenju, v krogu družine in prijateljev. Dlje vaše literarno delo pač ne more seči in prav je, da ste se s tem končno pomirili. Kljub temu ne bo manjkalo priložnosti, ki bodo potrkale na vrata preko številnih novih znanstev, ki jih boste stkali. Avtorji, rojeni v znamenju vodnarja, si boste na ta način priskrbeli kak prevod, vključitev v antologijo, ki jo bodo sestavili posebej v ta namen, povabilo na festival in trebušno gripo. Vneti bralci samo slednje. Ob prvih znakih jeseni bo čas tudi najbolj zrel za daljše potovanje ali selitev. Ne jezite se, če boste takrat ugotovili, da kljub vsem novim znancem ne morete dobiti nekaj ljudi, ki bi vam pomagali preseliti vašo obsežno knjižnico. Raje svojo energijo vložite v preurejanje – brez odvečne sentimentalnosti lahko večino knjig odnesete v najbližji antikvariat, pred tem samo iztrgajte stran z napisom »RECENZIJSKI IZVOD« ali posvetilom. Vezani vodnarji vsaj prelistajte Kamasutro, ki si jo bo sposodil vaš partner in jo za nekaj dni odložil na vašo nočno omarico. Samski vodnarji boste ostali samski, vse dokler boste tako zahtevni in izbirčni: ni res, da morata biti s partnerjem istega mnenja o vsaki malenkosti. Če boste vi trdili, da je Drago Jančar precenjen kot esejist, vaš partner pa, da je Dušan Merc precenjen nasploh; poskušajta izdelati kompromis, da je res oboje. To pomeni biti v resni zvezi.

 

Ribi (19. 2.–20. 3.)

 

Ribi (Ana Baraga)

Zodiakalne ribe boste v leto 2013 zaplavale z novimi življenjskimi močmi in zanosom, vztrajno napredovale na vseh področjih ter morda celo izpolnile svoje sanje. Če so le-te povezane z ustanovitvijo založbe: ne, to niso te sanje. Saturnov vpliv bo v prvih mesecih poskrbel za povečano samozavest. Iz rokava boste stresali precizne in duhovite dovtipe o literaturi, spet boste začeli pošiljati svoje rokopise na natečaje in založbe ter se ob morebitnem uspehu zadnjega dogovorili, da vam namesto honorarja izplačajo odstotke od prodaje. V drugi polovici leta boste tako ali drugače v denarnih težavah. Zato še toliko bolj previdno konec julija, ko vpliva Venere in Neptuna kažeta, da bo nekdo hotel izkoristiti vaše sočutje in dobrosrčnost: če ste urednik pri kakšni od literarnih revij, nikar ne nasedajte kolegu, ki trdi, da nujno potrebuje objavo, da poravna položnice. Saj ne, da ni res, da nima, ampak dobro veste, da s honorarjem za objavo ne pokrije niti odvoza smeti. Poleti izkoristite nove zaloge življenjske moči tudi za to, da spremenite življenjski slog in se otresete neke škodljive razvade, ki je že predolgo z vami – glede na to, da lahko zastonj kazalke dobite že povsod, ni več nobenega racionalnega razloga za mečkanje strani, da bi si označili, kje ste ostali. Razen, če res sovražite knjigo, ki jo berete, ali če lahko resnico iz njih izvlečete le s silo – sicer pa, kaj pa berete priročnike za osebnostno rast.

 

Oven (21. 3.–20. 4.)

 

Oven (Ana Baraga)

Že minulo leto je bilo polno sprememb, prihajajoče pa prinaša še nove. Zaradi precejšnjih podražitev bencina boste več potovali z vlakom, kjer boste imeli ob številnih zamudah pravo priložnost, da nadoknadite z branjem. Vlak je prav tako tudi imeniten kraj za spoznavanje novih ljudi. Nenadoma se boste zavedli, kako zlahka lahko zasovražite človeštvo in dejstva, da ljudje ne znajo brati očitnih neverbalnih znakov. Knjižničarji, rojeni v znamenju ovna, boste po tem morda začeli razmišljati o novi karieri. Lahko pa začnete strankam v branje priporočati romane Luke Novaka. Zvezde namigujejo, da bi vam sredi leta zaradi vpliva Saturna in Jupitra utegnili nagajati zobje, če pa boste slučajno ravno takrat prebirali Freuda, pa so težave bolj psihosomatske narave. Jeseni bo v slovenščino prevedena globalna knjižna uspešnica, ki pa vas bo nepričakovano pustila povsem hladne, četudi vam jo bodo priporočali vsi znanci in prijatelji. Kljub temu še ne obupajte nad svetom. Težava je namreč v vas samih, saj ste merila za dobro knjigo postavili na napačno stran pismenosti. V 2013 lahko pisatelji, rojeni v znamenju ovna, izboljšate svoj ugled in spremenite mnenje drugih o vas; vašim delom bo to uspelo že precej težje. V drugi polovici leta, ko bo nek planet spet v nekem ozvezdju ali kaj podobnega, se boste veliko ukvarjali z drugimi in se pri tem zabavali – literarni kritiki, rojeni v ovnu, pozor; morda začnete v svojem delu celo uživati.

 

Bik (21. 4.–20. 5.)

 

Bik (Ana Baraga)

Novo leto Venerinim varovancem zaradi ugodne lege Plutona, Jupitra in Urana prinaša ustvarjalno, mirno, udobno ter razkošnejše življenje, polno majhnih in velikih čutnih užitkov – večkrat se vam bo med branjem orosilo oko, s tresočimi rokami boste komaj kos obračanju strani ali pa se boste ujeli, kako vam na literarnem branju v prsih razbija srce. To pa lahko na žalost pomeni tudi resne zdravstvene težave, zato ne odlašajte z odhodom k zdravniku. Protiutež tej sreči bo vaša občasna muhavost, ki se bo kazala v tem, da boste neprestano menjali svojega favorita za kratkoprozno nagrado Fabula. Za člana žirije, rojenega v znamenju bika, precej resen problem, ki utegne skrhati vaše sicer zgledne odnose z drugimi žiranti in lahko tudi izdatno zmanjša vaše možnosti, da bi prejeli neko drugo nagrado, v katere odboru bodo sedeli nekateri isti ljudje. Poskusite nadzirati svoj temperament, posebno v turobnih jesenskih dnevih, sicer vam bo pozneje žal. Preden karkoli rečete, vdihnite in v mislih preštejte vse zbirke Tomaža Šalamuna. Uran v ovnu vam prinaša po eni strani kaotične spremembe v razpoloženju, željo po duhovni in karierni neodvisnosti, trmo in težave z institucijami, po drugi pa dobro voljo, genialne prebliske navdiha in dar za delo z drugimi. To pomeni, da bo letošnje leto idealno za izdajo prvenca. Lahko pa pomeni kaj drugega. Lahko pomeni marsikaj.

 

Dvojčka (21. 5.–20. 6.)

 

Dvojčka (Ana Baraga)

Že ob začetku leta vam bo stal za hrbtom srečenosni Jupiter v vašem znamenju, ki bo tvoril sekstil z Uranom v ovnu, pomagala vam bosta tudi Mars in Sonce. To pomeni, da bo več gibanja na nebu kot v vašem ljubezenskem življenju. Takrat se izogibajte slovenskim romanom, v katerih se romantična zgodba navadno konča s polomom, ne pišite e-pisem prijateljem v neprespanih nočeh in raje berite več bukolične poezije. Ko boste pred blagajno v knjigarni ali pred pultom v knjižnici, oprtani s pesniškimi zbirkami, pa se le ozrite okoli sebe; mogoče boste opazili koga, ki vas skrivaj opazuje. Kar nekaj pomembnih slovenskih pesnikov praznuje to leto svoj jubilej in na proslave bo povabljena večina njihovih bralcev. Marca pazljivo spremljajte vremensko napoved in ne hodite ven pod vplivom verzov, kadar bo poledica. Sicer pa boste večino leta, še posebno maja, trdnega zdravja, zagodle vam bodo le manjše nevšečnosti; ne pozabite na primer razkužiti ureznin od papirja in po branju izposojenih knjig si vedno dobro razkužite roke – bogve, kaj vse počnejo ljudje med branjem in kje vse berejo. Za pesnike neutolažljivega hrepenenja, rojene v znamenju dvojčka, bo leto 2013 polno novega navdiha. Stisnite zobe, potrpite in ne bežite od dolžnosti – veliko se boste naučili o sebi in se utrdili. Slednje vam utegne priti še kako prav: zvezde kažejo, da bo Veronikina nagrada 2013 znova v rokah nežnejšega spola. Vendar to še enkrat več ne boste vi.

 

Rak (21. 6.–22. 7.)

 

Rak (Ana Baraga)

Pravkar minulo leto je od vas zahtevalo veliko truda, a ta bo v pestrem 2013 končno povrnjen. Knjige, ki ste jih prebrali lani, so vam tako pomagale do forme, ki vam jo bodo vsi zavidali. Z lahkoto boste reševali križanke, za vsak trenutek boste našli ustrezen citat in znali boste do zaključnega fantastičnega prizora natančno napovedati zgodbo novega romana Milana Kleča, še preden bo izšel. Zaradi tega boste v družbi pogosto pod žarometi in zabave so bodo vrtele okrog vas. Zvezde pa svetujejo, da zlasti med februarjem in aprilom pazite na dovolj telesnega gibanja in zdravo prehrano. Oboje boste odlično kombinirali, če greste v lokalno knjigarno, poiščete kuharico z vegetarijanskimi jedmi, jo pokažete varnostniku pri vratih in zbežite, ne da bi plačali. Vpliv Plutona vas bo spodbudil k razčlenjevanju lastne duševnosti, a se mu ne vdajte povsem, saj tvegate, da se spoznate bolje, kot bi bilo to za vas dobro. Posegali boste po Dostojevskem in drugih slovanskih dušah in navdajala vas bo nostalgija. Na srečo knjig o Titu tudi v novem letu ne bo manjkalo. Takole zatopljeni vase boste moški v pomladnih mesecih izvabljali veliko ženskega vzdihovanja. Iz istega razloga pa ga ne boste opazili, kot iz istega razloga moški ne bodo opazili žensk, rojenih v tem znamenju. Konec leta boste resno ugotavljali, da ste prebrali bodisi premalo bodisi ogromno knjig, ki so si bile preprosto preveč podobne.  

 

Lev (23. 7.–22. 8.)

 

Lev (Ana Baraga)

Kot kralju živali je tudi v svetu literature vaše logično mesto na samem vrhu. V letu 2013 vam ne bo manjkalo raznovrstnega in vznemirljivega dogajanja, kljub začetnemu slabšemu razpoloženju zaradi postepekajevske depresije. Zimske mesece boste dodobra izkoristili, če boste obiskali kak literarni večer ali dva in ga popestrili s sarkastičnimi medklici. Vsekakor pri tem ni pretiravati. Toliko bolj, če ste tudi sami avtor, utegne slaba karma poskrbeti, da se na vašem lastnem literarnem večeru kdaj kasneje pojavi nerazpoloženi Vladimir Gajšek. V pomladnih mesecih se s knjigo odpravite v naravo ali v park. Pri nasprotnem spolu boste še posebno opazni s knjigami v svetlih platnicah (svetlo rumena in zelena). Ob tem boste zvezdam izjemno hvaležni, če se boste izogibali ljudem s knjigami v temno modrih odtenkih. Zaradi Marsa v ovnu boste od sredine marca do sredine aprila 2013 precej drzni, zato je to morda pravi čas za menjavo službe ali za pridobitev statusa svobodnega kulturnega delavca. Prav lahko se zgodi, da bo po dolgem ustvarjalnem premoru novo delo izdal eden vaših najljubših avtorjev. V tem primeru si le vzemite prosto popoldne in uživajte ob knjigi in kozarcu vina. Leto bo naporno. Če ste urednik pri literarni reviji, rojen v znamenju leva, boste izdatke za nakupe novega čtiva v 2013 končno prepolovili – toda to ne pomeni nič dobrega, denar boste namreč krvavo potrebovali za barvo za lase.

 

Devica (23. 8.–22. 9.)

 

Devica (Ana Baraga)

Pripadniki tega zemeljskega znamenja boste v letu 2013 odprli novo poglavje v ljubezenskem življenju. Čedni knjižničar oziroma knjižničarka v vaši lokalni knjižnici vam bo v branje nenehno priporočal/a nove žgečkljive knjižne uspešnice. Sprejmite pobudo in pustolovščina se bo lahko začela! Za tiste, ki se ne boste želeli vezati, pa še tale namig: poletje vas bo napolnilo s posebnim živalskim magnetizmom, ki se mu pripadniki nasprotnega spola nikakor ne bodo mogli upreti. Na Dnevih poezije in vina na Ptuju boste imeli veliko priložnosti za dober nočni ulov, tako med nastopajočimi kot med navdahnjenim občinstvom. Pri tem se morate izogibati zgolj tistim izmed prvih, ki navdih črpajo iz avtobiografske izkušnje, ker se vam utegne to drugače v prihodnosti še pošteno maščevati. V drugi polovici leta, ko bo Jupiter vstopil v raka, se boste nenadoma povsem umirili. Znali si boste vzeti čas za duhovno rast, ki vas bo napolnila z notranjim mirom – Paulo Coelho pa bo bogatejši za še kak prodan izvod. Pisateljem, rojenim v znamenju device, ki bodo zbrali pogum za eksperimentiranje, bodo zvezde to leto izredno naklonjene. Še prav poseben uspeh bodo imele avtobiografije slavnih, besedila za Festival narečnih popevk in pisma bralcev v Sobotni prilogi. Celo leto boste v odlični formi, vendar naj vas to ne zavede, da bi povsem pozabili na počitek. Proti koncu leta ne dvigujte težkih knjig! Omislite si raje bralnik.

 

Tehtnica (23. 9.–23. 10.)

 

Tehtnica (Ana Baraga)

Oddahnite si, v 2013 boste lažje zadihali kot v poslavljajočem se letu, ko ste morali svoje načrte in sanje potisniti na stran in se boriti za vsakdanji kruh. Če ste založnik, to pomeni, da bo vaši založbi začelo iti nekoliko bolje, nova kuharica se bo odlično prodajala. Tudi vaše zdravje se bo popravilo. Posebno, če boste upoštevali zdravnikov nasvet in se začeli izogibati literarnih junakov v podaljšani puberteti – slovenskega romanopisja nasploh, torej. Le tu in tam vam utegnejo ponagajati prebava (zlasti aprila ali septembra) in živci. Če ste literarni kritik, ne recenzirajte novega dela Jurija Hudolina oziroma Jana Cvitkoviča ali pa takoj po tem odpotujte na dopust nekam, kjer ne bo telefonskega omrežja ali interneta. Že takoj v začetku leta se boste lotili večjega projekta in ga tudi uspešno zaključili – instalirali boste nove knjižne police v stanovanju ali pa odnesli večino te šare na bolšjak. Neptun bo poskrbel za več duhovnosti, sočutja in pristne nesebičnosti v vsakdanjiku – skrajni čas, da se znova lotite prebiranja klasikov socialnega realizma. Leto se bo za vas končalo malone spektakularno, Nobelovo nagrado za književnost bo končno dobil avtor, za katerega menite, da si jo resnično zasluži. Še tedne potem boste plavali po zraku, ker boste lahko kolegom in znancem pripovedovali, da ste njegova dela prebrali že pred leti. Če boste priložnosti, ki se vam bodo s tem odprle, dobro izkoristili, se vam obeta nova kariera v medijih.

 

Škorpijon (24. 10.–22. 11.)

 

Škorpijon (Ana Baraga)

Zadnje čase ste se v lastni koži počutili precej neudobno, saj se je v vaše znamenje naselil neizprosni kozmični učitelj Saturn, ki postavlja žgoča vprašanja o biti vaše identitete. Z njimi se boste ukvarjali še vse leto 2013 – kolebali boste med novo zajetno knjigo Slavoja Žižka in svežim ponatisom Čarovnikovega vajenca, pretirano boste kritični do lektorskih napak v slovenskih knjigah, spraševali se boste, ali je sploh še vredno verjeti v nepristranskost žirij, ki odločajo o literarnih nagradah. Kljub temu pred vami ni slabo leto, saj bodo nove knjige izdali takorekoč vsi vaši najljubši avtorji in vsaj za tistih nekaj minut pred spanjem boste lahko povsem odklopili možgane. Tega pa v naslednjem letu nikar ne počnite, ko gre za odnose z bližnjimi. Pazite se prijatelja, ki bo hvalil vaše literarne poskuse! Njegova zahrbtnost utegne škodovati vam in ugledni založbi vašega pivskega tovariša. Vpliv Venere in Marsa bo vaše ljubezensko življenje v drugi tretjini leta spremenil v kratko zgodbo Aleša Čara. Če bo rezultat tega, da se boste pogumno odločili za naraščaj, lahko nastane kratka zgodba Nejca Gazvode. Čeprav vas bo tu in tam silno vleklo v samoto, se ne izogibajte družbe, saj boste le tako pridobili dovolj vez in poznanstev, da bo vaša prošnja za štipendijo rešena vam v prid. Velik poudarek bo na ustvarjalni plati, rojenih v škorpijonu, veliko bo tuhtanja in premlevanja, manj pa neposrednih dejanj – idealno za vas, če ste kulturnik.

 

Strelec (22. 11.–21. 12.)

 

Strelec (Ana Baraga)

Ugoden vpliv Jupitra in Plutona bo poskrbel, da bodo v vaše roke v začetku leta zašli rimski pesniki. Za samske strelce je to odlična priložnost, da pričnete z učenjem latinščine. Ljubezni boste v tem letu namreč prišli še najbližje, ko boste Ovidovo Umetnost ljubezni lahko prebirali v izvirniku. Tudi vezani strelci bodite izredno pozorni; če bo vaš partner v začetku pomladi iz knjižnice začel nositi ekscesno debele knjige, vam skuša s tem sporočiti nekaj pomembnega za vajino skupno prihodnost. Prisluhnite mu. Sredi leta boste našli novo samozavest in morda bo to pravi čas, da se lotite branja kresnikovih nominirancev. To bo za vas ena od ključnih točk v prihajajočem letu. Če boste tudi po tej preizkušnji ohranili optimizem, vas bo težko ustaviti. Vaš šarm in dobra volja utegneta konec novembra prepričati knjigarnarja na knjižnem sejmu, da vam nakloni dodaten popust za novo knjigo Ferija Lainščka – zato glejte, da od štirih, ki jih bo to leto izdal, izberete tisto, ki bo najdražja, četudi po njej ne bodo posneli filma. Pesniki, rojeni v znamenju strelca: za pisanje bodo najbolj primerni meseci julij, avgust in september – to so meseci, ko lahko pričakujete bivanje v pisateljski rezidenci v tujini, ki vas bo navdihnila za dva do tri cikle. A nikar ne hitite z izdajo zbirke! Ravno za konec naslednjega leta boste prevajali odličnega obskurnega avtorja in bila bi resnična škoda, če bi zamudili priložnost, da nanj v novi knjigi obilno aludirate.

 

 

Knjigoskop temelji na letnem horoskopu Slovenskih novic, ki ga lahko najdete tukaj: http://www.slovenskenovice.si/tags/letni-horoskop-2013

Kolumna 2. 1. 2013

Erotika in politika: Zaljubljenost je razburljivejša od zakona, revolucija zanimivejša od oblasti

Ilustracija: Izar Lunaček

Protesti za zmedeno oblast, ki se ji po letih udobja tresejo tla pod nogami, ne morejo biti nič drugega kot del levičarske zarote. Ta divja, nezaslišana, obscena in prekipevajoča političnost ni, ne sme biti avtohton del »njenega« ljudstva! Zanjo je lahko kriv samo demonski zapeljivec, ki bi nemočno ljudstvo rad izkoristil, da bi sedanji oblasti nataknil rogove! In ta namišljeni naskok strica iz ozadja je imel na ljudstvo tako močan učinek, da oblast svoje prej tako skromne in nezainteresirane ženičke sploh ne prepozna več! »Saj to vendar ni ona,« pravi oblast, »to ne more biti pravo, »moje« ljudstvo: to so ja neke tuje, unheimlich pošasti, to so zombiji!« Skratka: »To ni ženska, s katero sem se poročil!«

Druga stvar, glede katere se ne smemo slepiti, je, da bo verjetno trajalo nekaj časa, preden bomo našli kaj podobnega trajni novi politiki. Gotovo nas čaka nekaj razburljivih one-night standov s kandidati, ki nas bodo privlačili zgolj zaradi nasprotja nekdanji oblasti, a se bodo na dolgi rok izkazali za premalo solidne. In tudi če se, bog daj, nekoč spet zaljubimo – si najdemo oblast, ki bo vsaj približno taka, kot smo si jo predstavljali – ta ne bo kot mesija padla z neba, ampak jo bomo morali soustvariti sami. In tudi če nam to uspe, bomo morali za srečno nadaljevanje zgodbe uporabiti vse, česar smo se naučili v propadlem zakonu: zavedati se bomo morali, da se ne smemo spet poleniti, ampak je treba na dobrem političnem relationshipu neprestano delati.

Srečno ločitev, Slovenija, in srečno pot naprej.