Prizor iz filma “Ljudje v nedeljo” (Menschen am Sonntag, 1930)
Pred dnevi sem se po naključju peljala z avtomobilom vodovodarja, ki nam renovira kopalnico. Razen tega, da zdaj tudi po njegovi zaslugi vem, kam sodi podometni kotliček in kaj pomeni kanaleta (ter seveda, koliko stanejo te reči), me je podučil še o nečem. »Če hočeš uspešno voditi svoje podjetje, si najprej priskrbi dobrega računovodjo. Jaz sem imel zelo slabega, zato sem moral svoj s. p. zapreti in se zaposliti pri nekom drugem,« je dejal, gledajoč na cesto. Ko se je pogovor nekoliko poglobil, ko je bil izdan kraj rojstva, opisano trpljenje v vojni v Bosni, izmerjen čas, preživet v Sloveniji, primerjane letnice rojstva, imen otrok in podobno, se mi je odkrilo, da računovodja pravzaprav ni ključni problem. Ključni problem je požrešna država. »Delaš od jutra do večera, pa komaj preživiš. Če hočeš izpolniti vse obveznosti do davkarije, na koncu odkriješ, da ves čas samo premetavaš račune in da v resnici delaš za lastno veselje. Nič čudnega, da ko pride do težav, ljudje zamrznejo podjetje, se za nekaj časa prihulijo in nato odprejo nov s. p.«
Gledajoč skozi avtomobilsko okno sem razmišljala tudi o lastni situaciji. Kot samostojna kultura delavka, z uradnim nazivom pisateljica in recenzentka (zadnji naziv se mi, mimogrede, zdi redukcionističen predvsem do literarne kritike), nimam nikakršne možnosti »zamrznitve« svojega tako imenovanega podjetja. Pod vsak članek, pod vsako prošnjo, poročilo ali izjavo, usmerjeno na matične institucije, bodisi je to Javna agencija za knjigo, Ministrstvo za kulturo ali Društvo slovenskih pisateljev, se podpisujem z imenom in priimkom. Za vse, kar postrgam iz trebuha, odgovarjam z lastno glavo. Nova davčna zakonodaja za samozaposlene me paradoksalno sicer zavezuje, da plačujem prispevke na identičen način kot »moj« vodovodar, ki medtem ko pišem ta članek, razbija v spodnjem nadstropju in računa na uro vsaj petnajst evrov; hkrati pa me Ministrstvo pod pretvezo, da sem nekakšen kulturni subjekt, najmanj ogrožena vrsta, neposredno pripeta na njegovo dojko, zavezuje k nadstandardnim pravilom in obveznostim.
Dejanski prihodki in odhodki torej. Računovodski servisi torej. Jezik, ki mi ga do predlani ni bilo treba govoriti. In ko sem z njim spregovorila, mi je preko svoje spletne strani pomagal Artservis. Toda sredi decembra lani so v levem okencu na svoji spletni platformi objavili oglas: »Že dvanajst let vas brezplačno informiramo in obveščamo za učinkovitejše delovanje v kulturi in umetnosti. Žal vas moramo obvestiti, da zaradi težav s financiranjem začasno zaustavljamo naše delo.« Ko je na moj elektronski naslov prispelo pismo, v katerem je brez uvoda ali poslovilnega pozdrava navedeno, da Ministrstvo uvaja nov dohodkovni cenzus, namreč, da samozaposleni v kulturi lahko uveljavljajo pravico do plačila prispevkov v letu 2014, če njihov povprečni dohodek v zadnjih treh letih ne presega zneska 19.928,52 € bruto, se z vsemi vprašanji, ki so se mi nagnetla, nisem imela kam obrniti.
Pred ekranom sem sprva kakšno uro sedela kakor mrtva riba in v mislih preštevala v zadnjih treh letih prisluženi denar. In šele ko sem se spravila nazaj k pameti, se mi je zdelo najbolje vrniti žogo tja, od koder je prišla. Kako se bodo pridobili podatki o prihodkih za pretekla leta? Je to domena kulturnih delavcev ali bo obvestilo upravičenosti oziroma neupravičenosti prišlo z njihove strani? Poleg tega mi ni čisto jasno, kaj se šteje kot dohodek (ali porodniška šteje?). In – ali v primeru, če prihodek presega omenjeni znesek, to pomeni prekinitev že podpisane pogodbe o pravici do plačevanja prispevkov? Kako je zakonsko to sploh mogoče? Odgovora seveda nisem dobila, v nočnih urah, ko bi si morala puščati kri, torej zaradi notranje potrebe, ali kot bi dejal vodovodar, lastnega veselja, pisati, sem raje spala in sanjala, da je zakone mogoče zvijati kakor svinčene cevi v steni stanovanja, iz katerih potem neusmiljeno brizga voda in teče sosedi v spodnje stanovanje.
Toda recimo, da je moja soseda tolerantna, in recimo, da bom misel o tem, kako bom za lani prejete nagrade po vsej verjetnosti kaznovana z odvzemom pravice do plačila prispevkov, do začetka pomladi, ko je treba oddati dohodnino, odrinila nekam v zaodrje. Ker drugače lahko zbiranje in pisanje računov, študiranje novih in novih birokratskih zank za samozaposlene, pisanje poročil za prejeti denar, ki tako ali tako prihaja v kosih in nikoli takrat, ko ga zares potrebuješ, postane moja osrednja dejavnost. Tisti, ki nas od zgoraj nadzoruje, si bo moral poleg vseh drugih restrikcij in pravil izmisliti še dodatne ure v delavniku ali pa vsaj iznajti način, kako odebeliti nedelje. Že do uvedbe nove zakonodaje za samozaposlene sem postajala podobna svojemu očetu, ki se je po nedeljskem kosilu zapiral v svoj mali prostor, imenovan pisarna, med zavese, segajoče do vedno mrzlega radiatorja, oguljen kavč v kotu, in mizo, za katero je sedel; zdaj, se mi zdi, mi stvari – ravno zaradi pričakovanja, da se bom glede lastne dejavnosti z vsem samooskrbela, pri čemer se od mene zahteva še ustvarjalnost – pričenjajo uhajati iz rok.
Podobe ljudi v kopalkah, ki ob reki pečejo klobase in se skrivajo v visoki travi, ter podobe moških, ki ovohavajo ženske s klobuki in jih ob nedeljskih popoldnevih vozijo na sladoled, so torej romantična podoba, ki jo lahko gledam le še na filmskem platnu. O filmu (Ljudje v nedeljo, režija Robert Siodmak, 1930) je bilo skoraj v svarilnem tonu pisano, da gre za »avantgardno impresijo berlinskega življenja v poznih dvajsetih«. Ljudje na platnu; ženska, ki prespi popoldne, moški, ki bere časopis, in zaljubljeno dekle; zaradi tako imenovane cinéma vérité tehnike delujejo kot mi, vendar niso kot mi. Drugačne od nas jih dela pretegovanje po postelji, počasno porivanje pedalov, sramežljivo držanje za roko, ali drugače: neseganje po telefonu, neodpiranje računalniškega ekrana na nedeljsko jutro. Ko je bil film leta 1929 prikazan, ga je bilo zaradi njegovega liričnega dokumentarizma in zazrtosti v prihodnost menda težko zaobseči, danes je nanj, zaradi drugačnega odtiskovanja v čas in drugačnega tehničnega orodja, mogoče gledati z nostalgijo.
Zame kot pisateljico in literarno kritičarko naj bi bilo pomembno samo vihranje s stavki. Namesto tiste svinčene cevi, ki se kačasto zvija v steni stanovanja, bi ponoči morala misliti na to, kako speti svoje literarne like. »Šteje samo čas, ko pišem,« je v nekem pogovoru izjavil Jani Virk. Ustavljeni, zamrznjeni čas torej, zaradi katerega smo tu, zaradi katerega se pogovarjamo o tem, kako regulirati pravila, vzpostaviti vodovodne cevi, preko katerih se bo stekal denar na prave naslove in si bo vsakodnevno mogoče umiti obraz s čisto vodo. In bodo nedelje namenjene odpiranju oken in pospravljanju stanovanja. In sobote posedanju po gostilnah. In bodo misli o tem, kako je onstran bolje, ugasnile. Preden sem zaprla vrata vodovodarjevega avtomobila, mi je še enkrat položil na srce tisto v zvezi z računovodjo. Pomahala sem mu v slovo, roke globoko potisnila v žepe, pri čemer se nisem mogla upreti, da dobremu nasvetu, čeprav ga bom verjetno vseeno vzela v obzir, vsaj za hip ne bi pokazala fige. Gesta, ki me menda samo še za las ločuje od birokratinje.
Gašper Torkar (1992), sukalec glasbe in pesnik, ki si je lani s svojim pesniškim prvencem Podaljšano bivanje, poleg posebne omembe žirije na zadnjem Knjižnem sejmu, prislužil tudi obilico street creda v obliki izjav tipa: ” pa kr (že) tok hudo piše!”
Okej, senzacionalističen fun fact, direktno iz Knjige priznanj: Gašper Kornelius si je s honorarjem svoje pesniške zbirke z lahkoto kupil PS3. (Kdor se po tej srce ogrevajoči povedi ne spravi brat tokratne Knjige, je star kot zares star človek.)
Skratka, brez nadaljnjega odlašanja, Gašper, oder je tvoj…
Ime: Gašper Kornelius Torkar.
No, ne ravno, ampak vedno sem si želel kakšno kul srednje ime. Drugače mi je pa ta stran z etimologijo imen zanimiva: behindthename.com. Sodeč po njej pomeni moje ime v perzijščini »zakladnik«, kar je zelo bedno, ko je dobesedno, in zelo kul, ko ni.
Zadnja knjiga:
Prebrana: LouiseGlück– Onkraj noči
Napisana: Podaljšano bivanje
Kje ste odraščali?
V Novem mestu. V blokovskem naselju med ljudmi. V hiši na robu mesta v tišini.
Kaj ste študirali in kje?
Dve leti nazaj sem poskusil študirati primerjalno književnost in sociologijo. Zdaj poskušam študirati sociologijo in filozofijo. FF-UNI-LJ.
Kje živite in zakaj?
V družinskem stanovanju na Viču, ker je zastonj.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
ah…
Opišite svojo jutranjo rutino.
Umijem si zobe in končno odidem spat.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Ki bi jih jaz lahko označil kot nenavadne? Ne. Nenavadni so drugi.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Navadna bela majica.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu. (trije živi in trije mrtvi)
+ Hass: Praise
+ Čučnik: Dve zimi
+ Podsiadło: Sezonski svetnik
– Rimbaud: Obdobje v peklu
– O’Hara: Meditations in an Emergency
– Rilke: Devinske elegije
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Poznam nekaj ljudi, ki jih imam rad in za katere sumim, da imajo tudi oni radi mene. Nekaj izmed njih piše. Nekaj izmed njih me navdihuje. Nekaj izmed njih mi pomaga. Redkokdaj, morda nikoli, oboje troje.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?
Trenutno nobene.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
Poleti sem najraje doma v Novem mestu, kjer me drugače ni veliko. Lansko zimo je bilo totalno noro v koči na Pokljuki. Pred tem pa sem rad potoval po Evropi: Nizozemska, Francija, Berlin.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
Zadnje mesece je tako, da se me še najbolj dotaknejo pesmi, ki mi jih pošljejo prijatelji, ki večinoma še nimajo knjig.
Drugače pa predvsem glasba. Če bo slučajno šel kdo na youtube: The Antlers, Sufjan Stevens, Bon Iver, The National, Elliott Smith, Danny Brown, Iron & Wine, Animal Collective, Neutral Milk Hotel, Arcade Fire (njim sem dejansko ukradel en cel verz, ojoj!), …
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Ne vem, če sem sposoben odgovoriti. Pišem pesmi. Napisal sem eno pesniško zbirko. Najprej je bilo pisanje, potem refleksija, ki je vodila v koncept, ta pa se je ves čas spreminjal. O zbirki sem vedel toliko kot o svoji prihodnosti.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Bolj malo je stalnic. Dosti je zgolj razmišljanja med gledanjem skozi okno/v steno.
Včasih, ko pišem z nekim občutkom, ki mi ga vzbudi poslušanje določenega komada, ga moram dat na repeat, kar je lahko nerodno, če je pesem dolga in jo pišem uro ali dlje. Zaradi tega mi gre malo na bruhanje vsakič, ko spet slišim Chopinovo etudo op. 10/4, kar ne bi bilo tako grozno, če bi bila pesem, ki sem jo pisal med poslušanjem, vsaj malo zanimiva.
Na levi je neko carsko drevo, ki proizvaja blagozveneče šumenje, v sredini in desno so valoviti travniki, za njimi (Novo) mesto, v daljavi hribi, ki označujejo konec doline.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Vsem samozavestno povem, da to ni nič takega, da se bo ta blokada kot vedno slej kot prej končala s totalno carskim tekstom in da ni razloga za skrb. In potem sem skrivaje žalosten.
Opišite svoj idealen dan.
Poletje, domača hiša v Novem mestu, moja družina je odsotna na raznih kulskih potovanjih v dvojicah. Takoj, ko se zjutraj zbudim, se spomnim vseh sanj, kar v meni nekaj premakne do mešanice popolne zmedenosti in očaranosti. Po nekajminutnem strmenju v prazno z bedasto odprtimi usti sledi popolna jasnost, ki me pahne v serijo vročičnih transov večurnega pisanja totalno carskih tekstov, ki me bodo begali še celo življenje. Potem grem prvič v dnevu na stranišče in v kuhinjo. (Ah, ne, to bi bilo prenaporno, recimo, da grem med »nekajminutnem strmenju v prazno« vsaj lulat.) Sedim na travniku pred hišo z ogabno velikim sendvičem in razmišljam, da so nizka poletna sonca še vedno totalno zakon, ko se do mene pripelje punca in me sprašuje, zakaj imam izklopljen mobitel in ali sem danes sploh že bil na internetu (nisem bil), nakar mi pove, da se je uresničil idealen dan Jasmína B. Freliha. Smejiva se in jokava, dokler ne popusti adrenalin. Pove mi, da je šele zdaj prišla do mene, ker je od dopoldneva po prejetju novic več ur pisala totalno epske tekste. Izmenjava si tekste in se še dolgo pogovarjava o njih in o svetu, ki je bil, ter tistemu, ki prihaja. Povsem uničena zaspiva v objemu. Na nebu se od nekod pojavi svetlobni napis: Congratulations, you have just won at life.
Opišite svojo večerno rutino.
Internet.
Ste vraževerni?
Nečesa iz osnovne šole se ne morem odvaditi: ko zaslišim sireno rešilca, se moram čim prej prijeti za nekaj rdečega, drugače se naj bi tudi meni zgodilo nekaj morbidnega. Na srečo (ali morda ravno zato) imam rdeč mobitel.
Najljubša pijača: alkohol?
Trava in amfetamini. Čeprav je zadnje čase še najbolj zanimivo biti trezen.
Najbolj zoprni literat vseh časov?
Ne vem za vseh časov, poznam bolj malo biografij in anekdot. Če bi bil prisiljen nekoga izpostaviti, bi izbiral iz bazena starejših slovenskih pisateljev in pesnikov. V njem je po mojih izkušnjah nekaj zelo zoprnih in nasilnih rib. Nekateri ljudje za njih sicer pravijo, da imajo vseeno »dobro srce«, kar očitno pomeni, da nimajo kardiovaskularnih težav.
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
nimam witty odgovora -_-
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Vzel bi rain check in čakal na morebitno predčasno smrt v ožji družini. Zakaj? Ker sem sebičen ali pa zgolj brez domišljije.
Kateri je vaš najljubši prigrizek?
Koža na robu nohtov. Gnus, vem.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
»O-MAJ-GAD« ali pa »totalno carsko«
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Hm, pravkar sem ugotovil, da sem pozabil organizirat predstavitev svojega prvenca. Drugače pa: ko sem na enem KUDovem branju za dan poezije stopil pred mikrofon, se je Boris A. N. čutil obvezanega iz občinstva razglasiti, da mi je slabo šlo na izpitu iz verzologije. Mislim, da je bil to trenutek, ko se je občinstvo še najbolj zabavalo z mano na odru.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Sin sem.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Gašper, več moraš brati.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Naslovnica nizozemske izdaje romana Stoner (vir: http://kasperschrijft.nl)
Namesto, da bi predstavitev romana Stoner pričela s predstavitvijo romana Stoner, bom, v upanju, da mi bo na koncu uspelo zvezati zadostno demonstracijo problema, pričela nekje drugje. Pričela bom pri sebi. Ne zato, ker sem vase tako močno zazrta, ampak zato, ker verjamem, da ni bralca, ki ne bi ob romanu Stoner vseskozi razmišljal o lastnem življenju ali o življenju nasploh.
Pričakovala sem, da bom pričujoče besedilo pisala v koči sredi norveškega gozda. Jaz, računalnik, gorski mrak in nekoliko kisle meditacije o naravi stvari. Pričakovala sem, da si bom za to besedilo vzela več časa, saj mi roman pravzaprav veliko pomeni. Zavezala sem se k temu, da bom to delo opravila odlično in bom v enem samem besedilu zbrala vse vtise in pomisleke, ki jih je branje romana povzročilo. Nadejala sem se tega, da se bom med pisanjem počutila bolje. V resnici pišem v torek tik pred rokom za oddajo, v svoji spalnici v Kamniku. Časa nimam veliko, ker se potegujem za novo službo, študiram, zaradi odsotnosti pa sem morala nakupiti tudi živež, se srečati s prijateljico in presaditi rožo. Počutim se precej okej, toda vsebina romana se zagrinja v bližnjo preteklost.
Obenem pa mi je bližje kot kadarkoli prej. Pozabljeni roman Stoner Johna Williamsa namreč ni roman, ki bi za življenjem grabil, ga pospravljal ali urejal, se ga trudil razumeti ali ga, ojoj, skušal celo prenoviti. Življenje pač upoveduje, ga s tem aktualizira in o njem ne pove nič škodljivo ali favorizirajoče eksplicitnega. Lahko bi rekla, da se v njem ne zgodi nič, saj se zgodi vse, kar se zgodi v vsakem običajnem, odraščajočem življenju.
Dramaturgiji služi William Stoner, profesor srednjeveške in renesančne angleške književnosti, ki naj bi na željo svojih kmečkih staršev postal agronom. Toda zares vzljubi le literaturo in poučevanje. Poroči se z Edith, ki ga ne ljubi, vendar zelo dobro pozna in zelo dosledno upošteva konvencije zgodnjih dvajsetih let dvajsetega stoletja. Preveč dobro, da bi mu zmogla priznati, da jo v resnici odbija in zavira. Rodi se jima hčerka Grace, slutite lahko, da ne odrašča v najbolj blagem okolju. Stoner se nekje vmes zaplete v akademski konflikt epskih razsežnosti, ki ne jenja niti po dvajsetih letih. Zaplete se tudi z izobraženo Katherine, ki jo ljubi, ona pa ljubi njega, vse dokler njuna ljubezen ne prestopi v polje javne razprave in izsiljevanja. Potem jo je primoran pozabljati in izgubiti. Nekje med betežnostjo, starostno tečnobo in maligno tvorbo se je prisiljen upokojiti, se spominjati, nato pa umreti. Vse skupaj je seveda manj smešno, kot je smešen takšen povzetek. Toda niti tragično ni, predvsem je »žalostno za zavzdihnit«, če citiram prijateljico. Vse skupaj – najbrž bi temu morala reči življenje – je žalostno, ker je spredeno iz zmag, izgubljenih iluzij in krepkih porazov, v precej nepredvidljivem razmerju. Prepričana sem, da ob tem nobena nerazsvetljena duša ne more iskreno zaploskati in se poveseliti, saj ima vsaka nerazsvetljena duša v svoji eksistencialni bisagi veliko pričakovanj in zahtev, ki jih bolj ali manj trdobučno osvežuje ter jih bolj ali manj trpko prepušča veliki povodnji naključja (niča?). Vsaka nerazsvetljena duša, tako kot učitelj William Stoner, pa je lahko kljub žalostnim življenjskim danostim in kljub temu, da bo po simbolni ali dejanski smrti pozabljena z nervozno hitrostjo (najbrž tudi to sodi med življenjske danosti) vseeno dostojanstvena, če zna s svojo ranljivostjo razpolagati tako, da v najmanjši možni meri poškoduje sebe in druge, ne da bi za to morala prikrivati svojo še tako ubežno resnico.
Prav v tem, da o samem sebi ne laže, je veličina romana Stoner in njegovega glavnega junaka. Roman ni obljubil ničesar prelomnega, ni se najavljal kot odrešenik malomeščanskega ameriškega romana in je zato dolga leta, skoraj polovico stoletja, ostal neopažen. Izvorno je izšel leta 1965, ponovno pa v začetku drugega tisočletja in šele tedaj pokosil nekaj kritiške in bralske pozornosti, tudi vzklike odlike. Da ga je zgodovina založila, ni nič nepravičnega, svojo vsebino je dovolj dobro izživljal tudi na obrobju, postal je sam svoja metafora, kar je v resnici precej lepo, ker je redko.
»The best novel you have never read,« se glasi njegov novi založniško-marketinški motto, ki ga lahko beremo v dveh smereh. Najprej seveda kot povabilo k branju, nato pa še kot sugestijo, da se bomo o romaneskni tematiki poučili tudi, če romana ne bomo prebrali. Pa vendar, malokdo zna o življenju pripovedovati na tako humanističen, sočuten in ganljiv način, tako nevsiljivo in tiho, kot se na človeka priplazita sreča, nesreča, obup, upanje in naveličanost.
Na koncu romana stoji vprašanje: »What did you expect?«. To, kaj sem od pisanja tega besedila pričakovala in kaj sem dobila jaz, sem že pojasnila. Prosto po Stonerju – vsi bomo ne glede na pričakovanja in eksistencialno zadihanost dobili lajf, cel, celoten in ves, za nameček pa bomo vedno samo ljudje. Ljudje, ki so dobri, ker se trudijo biti dobri in ljudje, ki so slabi, ker ne vejo, da niso dobri. Življenju je važno biti blizu, včasih (za tiste, ki imamo radi literaturo, pa vedno) pa je važno, da nekdo namesto nas, ki smo še zabiti, zapiše, kaj se v resnici od življenja sme pričakovati in tudi, da je srečnost artikel, založen nekam med dejanja poguma in dejanja inercije.
Ivana Dobrakovová (1982) je mlada, a uveljavljena slovaška pisateljica in prevajalka. Njeno prodorno literarno pot sta napovedali že nagrada za najboljšo kratko zgodbo mladega literarnega ustvarjalca (natečaj Jašíkove Kysuce, 2007) in prva nagrada anonimnega natečaja za najboljšo kratko zgodbo leta (Poviedka, 2008). Njen kratkoprozni prvenec Prva smrt v družini (Prva smrť v rodine, 2009) je bil v konkurenci vseh proznih del preteklega leta nominiran za osrednjo slovaško literarno nagrado Anasoft litera, zanj pa je kasneje prejela tudi bienalno nagrado Jána Johanidesa za najboljše prozno delo avtorja do 30 let. Leta 2010 je izdala romaneskni prvenec Bellevue, s katerim se je znova uvrstila med finaliste prestižne nagrade Anasoft litera in prejela nagrado Sklada Tatrabanke za mlade literarne ustvarjalce 2011. Njeno najnovejše delo je kratkoprozna zbirka Toxo (2013). Letos je bila njena kratka zgodba uvrščena v nemško antologijo, roman Bellevue pa je bil preveden v poljščino. Avtoričino pisavo odlikuje izvrsten občutek za zgodbeno dramaturgijo in dovršena psihološka naracija.
Ivana Dobrakovová je tudi uspešna prevajalka iz francoščine in italijanščine, za prevod Ruskega romana Emmanuela Carrèrja je prejela slovaško različico Sovretove nagrade – nagrado Jána Hollyja za najboljši književni prevod leta. Živi in ustvarja v italijanskem Torinu. V slovenščini smo doslej lahko brali le avtoričino kratko zgodbo iz prvenca, Ti boš zelo v redu punca, navdahnjeno s študentsko izkušnjo Ljubljane in zato uvrščeno v antologijo zgodb, ki so jih o naši prestolnici spisali tuji avtorji različnih obdobij, Zdaj pa: Ljubljana (Študentska založba, 2010).
Izbrana odlomka sta iz romana Bellevue, v katerem se Dobrakovová loteva v naši družbi še vedno tabuizirane tematike – življenja duševno bolnih in invalidnih oseb. Zgodbeni okvir je preprost. Devetnajstletna Slovakinja Blanka med poletnimi počitnicami kot prostovoljka odide na mednarodni tabor v Marseille, kjer v zavodu za telesno ovirane Bellevue pomaga invalidnim osebam pri vsakdanjih opravilih. Na videz idilična situacija – vroče poletje, plaža, druženje s prijatelji z raznih koncev sveta (med njimi je tudi Slovenec Drago, s katerim Blanka naveže intenzivnejši odnos), se v Blankinem primeru postopoma sprevrača v zloveščo in neznosno epizodo njenega življenja.
Blanka se namreč v času bivanja v zavodu sooča z resnim bolezenskim psihičnim stanjem, ki se ob stiku z invalidnimi osebami iz dneva v dan slabša. Zgodbena linija tako ne poteka v zunanjem svetu, temveč narašča znotraj Blanke, ki postaja vse labilnejša ter sumničava in napadalna. Njen zaostreni duševni spopad same s sabo in z lastnim telesom je pravcato nasprotje veselemu vzdušju in pozitivnosti, ki sicer vlada med prostovoljci v zavodu. Temeljno gibalo romana je torej Blankino prizadevanje, da bi premostila duševni zlom in se vključila v »normalno« življenje.
Roman je svojska študija posameznikovega skrajnega psihičnega stanja.
Bellevue (dva odlomka)
Ivana Dobrakovová: Bellevue
* Prvi odlomek je iz začetnega dela romana, ko Blanka pripotuje v Marseille in se v zavodu pridruži tamkajšnjim prostovoljcem.
Zavod Bellevue se je razprostiral po hribu nad mestom, zapeljali smo skozi glavni vhod, šli skozi nekakšen park, drevesa, grmički, rože, ki jih niti ne znam poimenovati, levo bambusov gozdiček plus obvezni oleandri. Parkirali smo pred sivo trinadstropno stavbo, Arabki sta me napotili v sobo takoj za vratarnico, potem pa se nista več zmenili zame, odšli sta po hodniku nekam v notranjost zavoda.
Za trenutek sem obstala pred vrati, zbirala pogum, ko pa sem se končno odločila in vstopila, sem zastala takoj na pragu, kakšnih petnajst ljudi na kupu in vse oči v trenutku uprte vame. Precej zbegana sem povedala, da sem Blanka iz Slovaške, da sem pravkar pripotovala in … od zadrege se mi je zataknilo, nisem vedela, kaj naj še dodam.
Iz jedilnice so mi prinesli stol, malce so se razmaknili, da sem lahko prisedla za okroglo mizo, potem pa so se začeli predstavljati tudi oni, imena sem že kar takoj izpuščala, niti si jih nisem trudila zapomniti, bila sem vesela, da mi je uspelo uloviti narodnosti: Alžirka, Švedinja, še ena Alžirka, Romunka, Italijan, Slovenec in Čehinja. Čehinja! Razveselilo me je, da je tukaj tudi nekdo od naših, pa še približno moje starosti je bila videti, za razliko od Romunke, ki jih je morala imeti vsaj petdeset. Ko sem se usedla, se je oglasil starejši bradati moški, ki se je predstavil kot direktor zavoda, torej kje sem ostal? aha, ja, jutranja higiena in urnik dela …
Prav dosti nisem poslušala, kaj govori, raje sem si ogledovala ostale prostovoljce, temni Alžirki, ena celo z ruto, plavolasa Švedinja, pri kakih tridesetih, z malce pomečkanim obrazom, kodrolasa Romunka, ki se je predstavila kot vodja našega tabora, mladi Italijan, strašno simpatičen, nasmejan, z rokami po zraku, vnebovpijoč prototip Italijana, pa Slovenec, ki očitno ni dobro razumel francosko, saj mu je Italijan vse prevajal v angleščino, s sklonjeno glavo ga je poslušal in vsake toliko prikimaval, pa še Čehinja, modrooka vitka blondinka, ki se mi je ljubeznivo nasmehnila, ko sva se srečali s pogledom.
Naenkrat so vsi okrog mene prasnili v smeh, bradač je svoj govor prekinil sredi stavka in se zadrl na Italijana: »Luca, lepo te prosim, jaz tukaj razlagam, kako nas povsod zasipavajo s fotkami popolnih ljudi, popolnih teles, pa kakšen šok je lahko prihod na tak kraj, kjer ni nobenega popolnega telesa, ti pa temu revežu prevajaš, da imaš božansko telo?! ali kaj si mu že nakladal?« Italijan, Luca, pa se je kar režal in nemočno razprl roke, »ampak, Michael, kaj pa naj? si ne morem pomagat, pač imam božansko telo, pa če ti je to všeč ali ne! zakaj bi tajil?« se je navidez ogorčeno zagovarjal, takrat pa so se od smeha že vsi valjali pod mizo, vsi razen revčka Slovenca, ki je deloval precej zmeden.
Ob koncu so nas založili z zemljevidi, vozovnicami za avtobus, urnikom, in ko so vsi začeli vstajati od mize in se v skupinicah pogovarjati, se je k meni prerinila Čehinja in se ponudila, da mi pokaže, »kje boš nastanjena, v taki naši hiški.« Ruzak sem si dala na rame, za hip pogledala Italijana, ki je ravno nekaj kazal Švedinji, zemljevid je bil naslonjen na steno, in že sledila Martini – »ja, jaz sem Martina« – skozi jedilnico ven iz stavbe.
Šli sva mimo praznega bazena, mimo nekaj invalidov, ki so se parkirali v senci dreves, potem pa po hribu navzdol do nizke stavbe pri bambusovem gozdičku. Martina mi je po poti razlagala, da je prišla pred tremi dnevi, pa se počuti že »čisto domače«, v hišici smo baje samo tri, Romunka Elena, ona in jaz, drugi so v glavni stavbi, v sobi za kuhinjo, ampak danes naj bi se preselili v prizidek. Poslušala sem jo in ji potihem zavidala, naokoli se je gibala samozavestno, bilo je očitno, da se tukaj že znajde.
Ko smo prispele k hiški, je Martina izginila za vogalom in se vrnila z nekakšnim daljincem, pritisnila je tipko, vrata so se škripaje začela odpirati, hkrati pa je nad njimi začela utripati oranžna lučka, ki je ugasnila šele, ko so se vrata nehala premikati. Razkazala mi je prostore, kuhinja, kopalnica, zadnja soba z dvema posteljama, kjer sta z Eleno že imeli svoje stvari, in sprednja soba, tista, kjer bom nastanjena jaz, namesto postelje jogi, položen kar na tla. S hrbta sem si snela ruzak, pogledala skozi okno, velikega rumenkastega psa, ki se je ravno potikal okoli bambusovega gozdička, v tistem je prišla še Romunka Elena – »o, punce, kako smo?« – niti ni počakala na odgovor, kar izginila je v kopalnico. Martina mi je prišepnila, da ji Elena ni ravno simpatična, potem pa se je obrnila, da bo odšla, »grem k Patriku, sem mu obljubila, da se bom ustavila pri njem.«
S težavo sem se usedla na jogi, nisem vedela, ali naj se sploh razpakiram, res se mi ni dalo, tako in tako pa nisem imela kam odložiti stvari, nikjer nobenega stola, mizice, omare, ničesar. Prav dosti se glede tega nisem sekirala, bolj sem razmišljala, kdo je tisti Martinin Patrick, kak asistent ali pa celo kak Marseillčan, se ne bi čudila, če bi si že med domačini našla prijatelje. Pri Martini sem takoj dobila vtis, da je oseba, ki se z lahkoto vključi v kakršenkoli kolektiv, prišla je k meni, pa me ni poznala, se z mano prijazno pogovarjala, sproščeno, skratka, moje popolno nasprotje, ki nisem v dveh tednih, kar sem delala v Pragi, vsega skupaj rekla več kot treh stavkov.
Zaloputnila so vrata, prikazala se je Elena, na glavi v turban zvita brisača, iz kopalnice je šla v drugo sobo in si začela mrmrati neko melodijo, slišala sem šumenje vrečk, avtomatično sem s prstom zdrobila mravljo, ki je lezla na jogi, potem sem opazila še eno. Potem pa še eno, pa še eno, pa še eno. Vstala sem, dvignila jogi in zagledala celo mravljišče, kup mrgolečih črnih pikic in stezico, ki je vodila vse do vrat.
Ko sem tako stala sredi sobe in razmišljala, kam naj prestavim jogi, da bi bil čim manj na udaru, sem zaslišala trkanje, in ko sem dvignila glavo, sem pri oknu zagledala Italijana Luco, režal se je skozi šipo, kazal mi je, naj odprem, vendar preden sem ugotovila, kako se od znotraj odpirajo ta avtomatska vrata, mu že ni bilo več do smeha, živčno se je prestopal in prva stvar, ki mi jo je rekel, ko je stopil noter, je bila: »ma che cazzo fai? ragazza, che cazzo fai?« Pisano sem ga pogledala, potem je preklopil na francoščino, vprašal je, ali jim grem pomagat pri selitvi, da bi bilo to res hvalevredno, da bi mi bili vsi hvaležni.
* Drugi odlomek je iz sredine romana Bellevue, ko se Blanka že sooča z resnim psihičnim stanjem. Odlomek ponazarja njeno doživljanje okolice …
Dolge minute gledam tridimenzionalnega metulja na zaslonu. Telefon obračam v roki, da bi se videle vse spremembe, barve, odtenki. Zdaj maha s krili! Zdaj pa migeta s tipalkami! Bolščim vanj, kot da je vijačnica, v kateri se izgubljam, vrtinec, ki me grabi in odnaša s seboj, vrtim se in padam,
Kateri dan, mesec, katero leto je danes? sem dežurna? zjutraj ali popoldne? ležim v postelji, nekje v glavni stavbi pa me iščejo, me pošiljajo v tri krasne, kako sem neodgovorna? me v kakšni sobi čaka invalid, ki se ne zmore sam prevaliti na bok, in tako že ure in ure nepremično leži na hrbtu, oči razprte od strahu, so pozabili name? je to mogoče?
Ko vprašam Draga, se v postelji samo obrne na drugi bok, jaz nič ne vem, pusti me, da spim, kaj je danes s tabo?
Kaj je danes s tabo?
Sklonjena sem nad posodo, bruham. V ustih čutim želodčne sokove, kiselkast okus, bljuvam rjavo lepljivo vodo, ki gre le s težavo ven, ničesar nisem jedla, želodec je prazen, pa me kljub temu ves čas napenja. Slišim, kako si nekdo zraven umiva zobe, naenkrat Yasminina glava na vratih, Blanka, si v redu? naj grem sporočit v glavno stavbo, da se slabo počutiš? si boš danes malo odpočila?
Gledam vanjo z grozo, še usta si pozabim obrisati, pomislim: pojdi stran, tudi ti si ena od njih, izgini, tudi ti me sovražiš, vem, vem, nič se mi ne delaj fino, ti krava alžirska, ti, ki se ves čas smejiš,
Vse jutro se mi je meglilo pred očmi, trenutki, ko se vse vrti, če ne bi bilo Draga, bi že zdavnaj ležala stegnjena po tleh v najini sobi, ampak Drago je zmeraj tukaj, Drago me vedno reši, klofne po licih, poškropi z vodo iz plastenke, da bi prišla k sebi, je že dobro, samo nenadna slabost, vse je v redu, tukaj sem, pri tebi, ne boj se, Blanka, saj se boš izvlekla,
V glavi se mi rišejo obrazi, eden za drugim, prijateljice iz otroštva, sošolci, znanci, sobo zapolnijo do zadnjega kotička, še malo pa med temi štirimi stenami zanje ne bo več dovolj prostora; vsi, ki so me od nekdaj sovražili in se mi posmehovali, moji naivnosti in prostodušnosti; vsi, ki so odrasli prej kot jaz in se pri tem naučili hoditi, dajati in sprejemati udarce,
Tiste sošolke, ki so skupaj sedele v klopi in se ves čas hihitale, cele ure sem si belila glavo, kaj jim je tako smešno, zdaj pa vem: jaz, vedno samo jaz; ali pa tista prijateljica iz sosednje hiše, ki mi je težila z izmišljenimi zgodbicami, prisežem, da ne lažem, moj oče je bil tisti, ki je nažagal tiste labode, ki so v lunaparku padli dol, ponoči se je prikradel tja, mi je razlagala po poti iz Horskega parka in se delala smrtno resno; jaz pa sem ji verjela, seveda, jaz sem ji verjela,
Kako sem lahko nosila plašnice več kot devetnajst let, čisto slepa, hkrati pa tako zadovoljna sama s seboj,
Ob tem, da mi je nekajkrat skoraj uspelo preplezati na drugo stran, saj kaj drugega pa je depresija kot čisti um, razumevanje dejanskega stanja stvari, vedno kadar sem se že bližala k spoznanju, ko sem dosegla tisto mejo med otroštvom in odraslostjo, me je začelo metati, začela sem se dreti na vse grlo, ne, jaz nočem, ne morem, raje se fentam, karkoli, samo ne tega, in tako so me vedno pomirili z zdravili, da sem otopela, žri, požri tole, zaspi, pogoltni z vodo, vse te antidepresive, anksiolitike, potlačiti, potlačiti, vrniti nazaj otroštvo, če drugače ne gre, odraslosti se je namreč upiralo celotno moje telo, vsaka celica,
Doma gotovo vedo, kaj se dogaja z mano, zato so me poslali sem, da bi se temu končno uprla, brez možnosti pobega, brez zdravil, s katerimi bi vse skupaj samo vrnila na začetek, da bi končno izstopila iz začaranega kroga, doživela ognjeni krst, tako kot vsi drugi, zadnja možnost, da premostim depresijo in ozdravim, postanem odrasla,
Točno to se bo namreč zgodilo, če bom zdržala, če se ne bom prezgodaj vdala, ponovno rojstvo, popolna sprememba, novo življenje, tole telo, ki mi je zdaj povsem ušlo izpod nadzora, lahko postane pravo orožje, če se ga bom naučila obvladovati; prepričana sem, da zmore stvari, ki si jih zdaj niti predstavljati ne znam,
Kako sem se v otroštvu vedno z zaprtimi očmi zaletavala v steno, hočem biti kot bela gospa in iti skozi zid, samo zbrati se moraš, samo verjeti, da je mogoče, v bistvu pa nikoli nisem resnično verjela, šele sedaj vem, da je to dejansko izvedljivo, da je telo tega sposobno, telo, ki ga povsem nadzoruje razum, ukročeno telo,
Moj bratranec, ki sedi v kuhinji na Janačevi in pravi, tole je roža, ko se je dotaknem s prsti, čutim, da je to roža, ko jo povoham, vem, da je to roža, ampak kaj so moji čuti, kdo mi jih je dal, kako naj bom prepričana, da mi ne lažejo?
Ampak svojega telesa še ne obvladam, še preveč novo je vse skupaj, brskam po zdravilih, ki mi jih je sestra pripravila za na pot, tukaj je nekaj proti driski, takoj pogoltnem tri tabletke hkrati, svojega telesa se malce bojim, ne vem, kaj mi lahko naredi, zdaj ko se je osvobodilo vseh fizikalnih zakonov, zato raje takoj tri tabletke, nočem končati kot invalidi, straši me misel, da mi popusti zapiralka,
Sami so si krivi, seveda, oni sami, naenkrat mi je to čisto jasno, njihovo telo je samo odraz duše, ujetosti uma, človek je pokvečen, nemočen in inkontinenten, samo kadar izgubi kontrolo nad svojim razumom,
Bolščim v Svetlanino fotografijo, ki sem jo dobila po mejlu, ona zraven svojega fanta, v ozadju nekakšen atelje, v desnem spodnjem robu pa napis: pozdrav iz novega stanovanja, mirna sem, vem, da Svetlana ne, ena od redkih stvari, za katere sem prepričana, njen obraz ne bo postal del tistih, Svetlana me ima rada, ona ni kot drugi, vedno mi je stala ob strani, zmeraj me je potegnila iz največjega dreka, poslušala moje depresivne izbruhe na stopnišču in kadar je bilo treba, me je tudi na silo zvlekla v razred, ona je bila tista, ki mi je vtepla v glavo, da samomor ni rešitev, prav ona me je povlekla z balkona, ko sem imela eno nogo tako rekoč že preko ograje,
Drago mi pogleda izza hrbta, kdo je to? neka umetnika? tvoja prijateljica? nočem, da imaš prijateljice, hočem biti tvoj edini in najboljši prijatelj, je ljubosumen na Svetlano, poskuša jo izriniti, jo nadomestiti, zavzeti njeno mesto, kot da gre za nekakšno tekmo, kjer lahko zmaga le eden, ampak, Drago, razumi, Svetlane iz svojega življenja enostavno ne morem izbrisati, Svetlana je kot družina, hočem mu razložiti, ga pomiriti, Drago pa noče poslušati, za seboj zaloputne vrata,
Gospodarjenje v socializmu, knjiga Vlada Klemenčiča, ni prvi pregled ekonomske zgodovine socialistične Slovenije. Za nekaj tovrstnih del sta z zgodovinarsko doslednostjo in ekonomsko premočrtnostjo že poskrbela dr. Jože Prinčič in ddr. Neven Borak. Od nekdanjega podpredsednika republiškega izvršnega sveta (vlade) in sekretarja za finance v zveznem izvršnem svetu verjetno ne moremo pričakovati znanstvene študije, podprte s kopico mednarodnih primerjav, modelov, izračunov in rekonstrukcij iz arhivskih dokumentov, ampak prej pričevanje akterja, ki je bil neposredno soudeležen v ekonomsko-političnem dogajanju zlasti od sredine sedemdesetih let dalje. A bralec, ki ga zanima ekonomija kot eno glavnih področij družbenega življenja in še posebej praktično delovanje sui generis jugoslovanskega ekonomskega sistema znotraj sui generis samoupravnega socializma, bržkone ne bo dobil vseh odgovorov na vprašanja, ki se porajajo. Kako se je v gospodarstvu odražal mejni položaj Slovenije s kapitalistični državami? Kako je bilo slovensko gospodarstvo povezano s t. i. družbenim gospodarstvom slovenske manjšine v Italiji in Avstriji in kakšno vlogo je pri tem igrala Služba državne varnosti? Na kakšen način so se prepletali ekonomski in politični vzvodi odločanja? O obračunu s (socialistično) liberalno politiko Staneta Kavčiča, priljubljeni temi dokazovalcev komunističnega nazadnjaštva, tako ne izvemo nič kaj bistveno drugačnega od tedanjega diskurza o akciji proti »odtujenim centrom ekonomske moči« in »tehnokratom«, čeprav je iz zapisanega očitno, da so Kavčičevi nasledniki na mestu predsednika republiškega izvršnega sveta nadaljevali, kot pravi avtor sam, s »pragmatično« politiko in se bili za nadaljevanje izvozne usmerjenosti na trge s konvertibilno valuto tudi pripravljeni konfrontirati z Beogradom.
Gospodarjenje v socializmu
Vlado Klemenčič
Izdaja:
Studia Humanitatis
Prevajalec:
Kljub vsemu pa Klemenčiča ne moremo označiti za apologeta z vzponi in padci zaznamovane socialistične ekonomije. Morda zvenijo so njegove trditve ob opisovanju povojne obnove nekoliko podobne vrsticam iz tedanjega Gospodarskega vestnika, ko opisuje povojno obnovo, toda ko beseda nanese na čas, ko je bil soudeležen pri odločanju, ne ostane brez samokritike na račun svoje, povojne generacije napram partizanskim founding fathers. Obenem pa tudi na račun države, ki je zaradi preobsežnega investiranja v zadnjih desetletjih živela preko svojih zmožnosti, in sistema, ki je ustvaril množico »molčečih opazovalcev«, delujočih po načelih, povsem nasprotnih od idealov zavzetega samoupravljanja. Ne zamolči niti problema t. i. latentne brezposelnosti, tj. neproduktivnih delovnih mest, nastalih predvsem na račun ekstenzivnega širjenja proizvodnje, brez katerih bi bila stopnja brezposelnosti bistveno višja. In nenazadnje oceni poskuse tržnih reform Anteja Markoviča za prepozen korak v pravo smer, ki pa je bil brez ustrezne politične volje za konsolidacijo obsojen na neuspeh, medtem ko je bil zunanji dolg, po višini katerega se je Jugoslavija uvrščala le med srednje zadolžene države, po njegovem povsem rešljiv problem.
Od planskega do tržnega socializma
Najbrž Klemenčiču ne delamo krivice, če označimo njegovo knjigo za odgovor tistim, ki »pod vplivom politike in ideološke interpretacije preteklosti« pojmujejo ekonomski razvoj v socializmu kot »obdobje zaostalosti, ‘stranpoti’, čas, ki je Slovence oddaljil od razvitih držav in upočasnil njihov razvoj,« kot aktualni zožani pogled v predgovoru povzema dr. Božo Repe. Avtor se v svoji sumarni razpravi (139 strani, od česar je 26 strani angleškega povzetka) ne spušča na raven analiz liberalnega kritika jugoslovanskega ekonomskega sistema Ljuba Sirca (gl. Brezpotja socializma, Slovenska matica, 2010) in si ne postavlja ambicije teoretskega obračuna s t. i. hayekjanci. Njegov osnovni namen je prikaz delovanja jugoslovanskega ekonomskega eksperimenta v praksi in oris njegovih dosežkov ne le pri gospodarskem razvoju, ampak na splošno pri rasti življenjskega standarda. Pri tem ne skriva izhodišča, da piše iz današnje perspektive, ko je nacionalni interes, kaj šele nacionalno gospodarstvo posmehljiva zmerljivka v ustih brezpogojnih sledilcev ideologije svobodnega trga in globalizacije. Klemenčič se zato zlasti trudi ovreči nekatere najpogostejše stereotipe in poenostavitve, ki se pojavljajo v zvezi z naslovno tematiko njegove razprave. To počne na način, da najprej prikaže kvalitativni razvoj slovenskega gospodarstva od povojne centralno-planske industrializacije do terciarizacije in uvajanja tehnoloških inovacij v osemdesetih letih. Jugoslavija je namreč imela to srečo, da je, kot se ob robu knjige spominja dr. Jože Mencinger, z večjo lahkoto, temeljiteje in bolj pogosto kot druge socialistične države spreminjala svoj ekonomski sistem. Razlogi so bili sicer prej politične kot ekonomske narave (Klemenčič šteje med najbolj zaslužne politike na slovenski strani Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča), vendar sta imela nadomestitev striktnega planiranja z »načrtom osnovnih proporcev« in uvajanje tržnih principov z določenimi korektivi v začetku petdesetih let dolgoročni pomen, ki je presegel fazo mrzličnega iskanja alternative sovjetskemu državnemu kapitalizmu. Bistvenega pomena za razvoj specifičnega jugoslovanskega sistema socialističnega samoupravljanja, z Benjaminom Wardom poimenovanega »tržni sindikalizem«, pa je bila nova opredelitev družbene lastnine kot podlage za delo in prisvajanje njegovih rezultatov.
Od decentralizacije do republiških ekonomij
Nekoliko več težav je bilo z decentralizacijo odločanja v podjetjih, saj so bili posredi različni interesi republik, tako da so vse do ustave leta 1963 delovali splošni investicijski skladi na republiški in zvezni ravni, kamor so morala podjetja usmerjati svojo akumulacijo. Na podobna nasprotja, ne le pri posameznih republiških vodstvih, ampak tudi pri različnih socialnih skupinah, je naletela tudi gospodarska reforma iz leta 1965, ki si je za cilj zadala uskladitev domačih cen s cenami na mednarodnih trgih in povečanje izvoza na zahodne trge. Z namenom izenačenja pogojev gospodarjenja je bil ustanovljen Sklad federacije za pospeševanje gospodarskega razvoja manj razvitih republik in pokrajine Kosovo, katerega znaten del pa je bil namenjen investiranju v oskrbo industrije v razvitih republikah, in sicer s cenenimi surovinami ali polizdelki. Približevanje Jugoslavije zahodnim trgom in tamkajšnjim finančnim resursom v poznem socializmu, ki ga nekateri sedanji marksistični kritiki razumejo kot izvirni greh za krizo in propad države, je gotovo najbolj izkoristil tehnološko napredni del slovenskega gospodarstva, ki je v osemdesetih letih kljub vsem težavam z deviznim poslovanjem dosegel presežek izvoza nad uvozom iz konvertibilnih trgov. Poleg tega se je spremenila tudi struktura blagovne menjave iz »kolonialnega« izvoza surovin in polizdelkov v izvoz reprodukcijske opreme (strojev) in zahtevnejših izdelkov visoke obdelave. Mesto največjih izvoznikov so zavzela podjetja, ki še danes poskrbijo za glavnino slovenskega izvoza, z izjemo tedaj medsebojno integrirane lesnopredelovalne industrije.
»Človek je naše največje bogastvo!«
Poleg zavračanja očitkov o neproduktivnosti gospodarstva se Klemenčič posveča tudi finančnim vidikom na dinarju temelječe ekonomije in opozarja na različne metode merjenja jugoslovanskega družbenega proizvoda in zahodnega bruto družbenega proizvoda. Še zlasti se ustavi pri relativizaciji rokohitrske primerjave tedanjega slovenskega BDP s kapitalističnim svetom, zlasti s sosednjo Avstrijo, pri čemer se opira na podatke prof. Iva Lavrača o slovenskem 73-odstotnem doseganju avstrijskega BDP po pariteti kupne moči leta 1985. Tiste, ki bi prehitro zapopadli podatek, da je bila pred drugo svetovno vojno slovenska plača na ravni 80 odstotkov avstrijske, pa spominja, da je treba upoštevati predvsem dejstvo, da je bilo tedaj plač v Dravski banovini zelo malo. S tem želi opozoriti na modernizacijski aspekt, ki ga je najbolj zaznamoval prehod iz agrarne v industrijsko družbo ob doseganju polne zaposlenosti – tudi žensk, ki so konec osemdesetih let predstavljale 46 odstotkov vseh zaposlenih, kar je SFRJ postavljalo v svetovni vrh skupaj z Japonsko in skandinavskimi državami. Ob boku modernizacije, v zaostali Jugoslaviji še sploh mukotrpnega opravila, je izpostavljen dvig življenjskega standarda z visoko ravnijo socialnih, zdravstvenih in izobraževalnih storitev, zaradi katerih Slovenija še danes dosega visok položaj na OZN-ovi lestvici indeksa človekovega razvoja. V povezavi s socialnimi vidiki ekonomskega razvoja Klemenčič podčrtuje odgovornost poslovodnega kadra do delavcev in istovetenje ljudi ne le z delovno organizacijo, v kateri so bili zaposleni, ampak navdušenje nad skupnimi dosežki. Bržkone lahko v tej ugotovitvi, ki se je navezovala na poseben koncept samoupravne lastnine, iščemo odgovor na sedanjo zadržanost javnega mnenja do privatizacije največjih (para)državnih podjetij.
Vlado Klemenčič v svoji knjigi nedvomno prepričljivo poda nekaj odgovorov na netočnosti, ki se o slovenski ekonomiji v času socializma pojavljajo kot rezultat spolitiziranih diskurzov o preteklosti, in »cepivo« proti iskanju alternative neoliberalizmu. Trudi se dokazati produktivnost slovenskega gospodarstva v času, ko ga je sam pomagal usmerjati, čeprav seveda ne more spremeniti dejstva, da socialistična ekonomija po merilih konkurenčnosti pač ne more dohitevati kapitalistične. Na drugi strani pa jo (lahko) prehiteva z napori za »humanizacijo« dela in zadovoljevanjem vsestranskih potreb družbe in posameznika. Škoda, da ni avtor kakšne besede več spregovoril tudi o omejitvah samoupravnega eksperimenta, o večkrat disfunkcionalni vlogi Zveze komunistov in drugih stranpoteh, ki bi kakšno konturo iz orisa socialistične gospodarske zgodovine lahko naredile tudi za oris gospodarske prihodnosti.
Vlado Klemenčič: Gospodarjenje v socializmu: oris gospodarske zgodovine Slovenije 1945–1990 (Ljubljana, Studia humanitatis, 2013).
Iz predstave Generalka za generacijo. Foto: Marcandrea
Performativna oblika teatra postavlja opozicijo utečenim gledališkim praksam institucij in pri nas še vedno ponuja nekaj svežega, širšemu občinstvu nepoznanega. Gledalec performansa najpogosteje ne sedi le v zatemnjeni dvorani in predstavo gleda, ampak v njej sodeluje. Še več, kot gledalec je hkrati do neke mere soodgovoren za potek dogajanja. Vloga performerja je popolno razgaljenje samega sebe. Vloga torej ni vloga, temveč je tu on/a, danes in zdaj, ki se sooča s stvarmi, danes in zdaj, v širšem ali v trenutnem smislu.
Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana je z Vio Negativo sodelovalo že drugič, prvič z monoperformansom MandićStroj in tokrat z igralci obeh vej, ki jima je skupen prav Marko Mandić. V publiki, na obrobju dvorane in na odru, tako gledamo tri performerje; Marka Mandića, Katarino Stegnar in Grega Zorca, ki so poleg Bojana Jablanovca tudi avtorji projekta Generalka za generacijo. Na odru hkrati v vlogi istega Mandića, iste Stegnarce in istega Zorca sedi igralska opozicija Boris Mihalj, Veronika Drolc in Matija Rozman. Različni scenski postopki se na tem mestu združijo in vodijo v skupna vprašanja o kulturi danes: kateri pripadajo oz. ne pripadajo. Poleg same kulture pa gre predvsem za obračun s sedanjostjo, mestoma celo prihodnostjo, in nami samimi, ki vse to, česar nočemo, mirno in dementno prenašamo.
Posebnost predstave je gotovo neposredni prenos, ki je viden točno v času dogajanja, enkrat in edinkrat (za enkrat) na spletni strani generalka.si. Vsaka predstava in vsaka publika je snemana s tremi kamerami, ki potujejo od stativa v roke performerjev in na koncu v roke treh gledalcev samih. »Da lahko drugi vidijo, kakšno kulturo se tukaj špilamo,« kot je rekel Marko Mandić. Gledalec je tu spet voajer performerjevih zgodb in njihovih likov hkrati, ki so z zvezanimi rokami in zalepljenimi usti obteženi z eksplozivom in posedeni na stole. Performerji nas skozi različne situacije opozarjajo na sedanjost in prihodnost, ki je nočemo, hkrati pa na totalen »razfuk«, do katerega bi vsi trije radi prišli, pa ne bodo, kar povedo že v začetku. S tem vlečejo paralelo današnji družbi, ki je apatična in nezadovoljno samozadovoljna. Vseeno pa ti liki, obnemogli in ujeti na koncu vstanejo in performerje obvežejo na stole. Vlogi se tako zamenjata, performerji pa kljub fizični nemoči ne prenehajo vpiti. Aplavza ni, čeprav si ga je publika želela dati in ga podelila, kolikor ga je lahko, saj dobi ob koncu tudi sama didaskalijo »Greste.«, s strani nekakšne šepetalke iz publike, ki ji je dodeljena ta vloga. Predstava se tako zaključi z odhodom občinstva.
Performativni elementi v nekaj zadnjih letih počasi in previdno vstopajo v institucije. S projektom Mandićstroj in trenutno Generalko za generacijo pa performans vstopi v institucijo v celoti. In ja, tu gre za resničen prelom v nacionalnem teatru, za katerega je želeno, da se ne zavleče le v svoje kroge, ampak doprinese ustaljenim scenskim praksam razvoj in svežino. Bojan Jablanovec je različne zgodbe in razmišljanja združil v fluidno celoto, z zvesto duhovitostjo in dobro torto, če smem pripomniti. Podkupovanje vsekakor deluje.
SNG Drama Ljubljana, Via Negativa: Generalka za generacijo. Zasnova Bojan Jablanovec, Katarina Stegnar, Marko Mandić, Grega Zorc.
Zamenite mi glavo zamenite mi oči da bom lahko pozitiven kot ste vi.
Zamenite mi glavo zamenite mi oči tud jaz bi rad spal cele noči.
(Zamenite mi glavo, Otroci socializma)
Ko sem se nedolgo tega vračala iz prestolnice domov, me je predramilo vprašanje nič hudega slutečega sovoznika. Po izmenjavi uvodnih vljudnostnih replik, v katerih sem že prava mojstrica, me je zadelo – »In ti, si postavljaš izzive v življenju«? Čeprav sem predvidevala, da je razlog vprašanja zgolj izlitje njegovega seriala idej in dosežkov, ki bo sledilo mojemu kratkemu odgovoru, sem vseeno skozi stisnjene zobe izjavila, da mi je izziv že to, da skušam kar se da dostojno preživeti. Potem ko sem zavrnila ponujeno sodelovanje v projektu Amway (baje da prodajajo zobne paste ipd.), sem se doma zrinila za računalnik in začela s pisanjem …
Delovna mesta, ki se jih danes mladi okrog tridesetega oklepamo, nam velikokrat nudijo le približno zadovoljitev eksistencialnih potreb, redkeje pa se z njimi lahko tudi samoaktualiziramo. In tu potem nastopi absurd kapitalističnega sistema: da so tovrstna dela pogosto slabše plačana ali celo temeljijo na prostovoljstvu. Čeprav smo na vrhuncu štrlincanja kapitalizma po Evropi in je pošast komunizma že pred leti izdahnila, je še vedno strašljivo blažilno brati Marxovo razpravo Odtujeno delo skoraj dvesto let po njenem nastanku. Strašljivo, ker je fino aktualno, blažilno, ker pač potrebujemo povoj za kronično odprto rano nezadovoljstva, v smislu: nismo sami v tem dreku. Če jo povije taka avtoriteta, kot je Marx, še toliko bolje:
»/…/ delo je delavcu vnanje, tj., da ne spada k njegovemu bistvu, da se zategadelj delavec v svojem delu ne zatrjuje, marveč zanikuje, da se ne počuti dobro, marveč nesrečno, da ne razvija svobodne fizične in duhovne energije, ampak trpinči svojo naravo in ugonablja svojega duha. Delavec se zategadelj počuti šele izven dela pri sebi in v delu izven sebe. Doma je, kadar ne dela, in kadar dela, je zdoma. Njegovo delo zategadelj ni prostovoljno, ampak prisiljeno, prisilno delo. Delo zategadelj ni zadostitev potrebi, ampak je zgolj sredstvo za zadovoljitev potreb izven njega. Njegova tujost stopa v čisti obliki v ospredje v tem, da ljudje pred delom beže ko pred kugo, brž ko ni več fizičnega ali drugačnega pritiska. Vnanje delo, delo, v katerem človek povnanjuje samega sebe, je delo žrtvovanja samega sebe, trpinčenja. Slednjič se kaže vnanjost dela za delavca v tem, da delo ni njegova last, marveč last nekoga drugega, da mu ne pripada, da on v njem ne pripada samemu sebi, temveč nekomu drugemu. Kakor učinkuje v religiji samodejavnost človeške fantazije, človeških možganov in človeškega srca neodvisno od individua, tj. kot tuja, božanska ali hudičevska dejavnost, na ta individuum, tako delavčeva dejavnost ni njegova samodejavnost. Pripada nekomu drugemu, je izguba njega samega.«
Z ozirom na sodobno situacijo ni moj primer nič posebnega. Nekaj se je v normalno odvijajočem se poteku mojega življenja, v katerega sem še verjela, ko sem leta 2005 začenjala s študijem na Filozofski fakulteti, močno zalomilo. Očitno sem bila preveč naivna, ko sem si drznila upati na boljše, kot je sedanje prekerno delo z urno postavko, ki znaša malenkost več od treh evrov na uro, in petnajstminutnim odmorom za malico (v primeru osemurnega delavnika seveda), kjer jih deset odštejem hitremu metanju hrane vase in pet pomirjujočemu vdihovanju nikotina. Slabo za prebavo, boste rekli. Z mojim prebavnim traktom se hram kulture narodnega pomena, kjer delam, gotovo ne obremenjuje, čeprav se v njem postavljajo razne angažirane razstave. Kot vedno je enostavneje biti zgleden borec za pravice v abstrakciji kot realnem.
Odgovor na vprašanje, zakaj vztrajam, se ponuja sam od sebe in je že neštetokrat zdrdrana krilatica. Diplomantka primerjalne književnosti in slovaščine skorajda ne sme vprašati po čem več, saj spada v margino uspešno odvijajoče se zgodbe o kapitalizmu. Je posameznica, ki s svojim priučenim vedenjem ne more prispevati k izboljšanju slovenskega gospodarstva. In ne samo to, sebe in svojega vedenja bi se morala skorajda sramovati. Zašla je s strumne poti in se izgublja po meglenih ulicah, od koder nič ne prispeva, nasprotno, državo še dodatno izčrpava, ker za svoje izdelke zahteva oziroma pričakuje še tako neznatno plačilo.
In dejstvo je, da jim je uspelo. V sodobnem času, ko je vse, kar obstaja, podvrženo ekonomiji kapitala, so našo generacijo vzgojili v pohlevno, ekstremno fleksibilno delovno silo, ki se je navadila na to, da je skrajno nadomestljivi člen, ki je svoja pričakovanja že davno linčal, osnovne delavske pravice pa mu predstavljajo le pobožno, v večini primerov nedosegljivo, željo. Kaj več bi si lahko gospodje tam nekje pri vrhu sploh želeli? Postali smo mrtve duše, perfektni in vzorni otroci kapitalizma.
Če se na situacijo zazremo skozi rožnata očala, določeno pozitivno lastnost še vedno lahko najdemo v dinamiki, ki nam jo položaj omogoča in jo pogojuje nezacementiranost na določenem delavnem mestu. Prav ta dinamika naj bi po ustrezala raznoraznim kreativcem. Marina Abramović, (pop)kraljica performansa, v svojem dokumentarcu izjavi, da je nekaj, če si alter pri dvajsetih, tridesetih, celo štiridesetih, pri triinšestdesetih pa, oprostite, nočem več biti alternativka. Vsem tistim manj ekstremnim ali manj hipijevskim po duši, ki se želijo že pred šestdesetim ustaliti in priti do stalnega vira dohodka, ki bi jim omogočil socialno varnost, pa želim vse najboljše.
Lahko rečete, da ste naveličani podobnih jamrarij, da pretiravam, da naj se znajdem in mi bo nekoč gotovo uspelo. Tega ne bom zamerila, zamerim pa tistim, ki so nam, če uporabim modificirano Kučanovo primerjavo, dovolili sanjati mokre sanje (četudi so, ne zanikam, dokler so trajale, bile strastne in zanesenjaške), zbudili pa smo se v nov dan skopljencev, v katerem nam pri prebavi pomaga le še apatično vztrajanje. No ja, poleg nikotina seveda.
O Agoti Kristof se ne da pisati ali misliti, ne da bi se hkrati pisalo ali mislilo o njenem Šolskem zvezku. Če bi morala izmed vseh knjig izbrati eno samo, ki bi mi še bila na voljo v branje, si upam s skorajšnjo gotovostjo trditi, da bi izbrala prav to. Najbrž zato, ker je strašljiva in lepa, in torej prav takšna, kakršne so bile, po avtoričinih besedah, njene prve, otroške zgodbe, ki si jih je izmišljala za priložnostne poslušalce. Verjetno sem ob prvem srečanju z Agoto Kristof doživela nekaj podobnega tistemu, kar je ona doživela ob prvem srečanju s Thomasom Bernhardom. Presenečenje. Presenečenje, ki se kljub vsej teži in morbidnosti, s katero so njena besedila napolnjena, izteče v nekakšno katarzično veselje, skorajda radoživost.
Če vemo, da je Šolski zvezek brutalna zgodba o dvojčkih, ki med vojno neumita in razcapana izvajata vaje v beračenju, slepoti, gluhoti, okrutnosti, negibnosti in v odvajanju od kakršnekoli subjektivnosti ali iracionalnosti nasploh, in če vemo, da je Analfabetka avtoričina umetniška avtobiografija, ki torej govori o skromnem otroštvu na Madžarskem v tridesetih in štiridesetih in izgnanstvu v poznih petdesetih, se kaj lahko postavi vprašanje, kje je moč najti tisto drugo plat strašljivega – lepo.
Pri Agoti Kristof se lepo prav gotovo kaže v jeziku. Izbrušenem, okleščenem, a zmeraj preciznem, nikoli okornem. Za to, da pove svojo življenjsko zgodbo, življenjsko zgodbo otroka na okupiranem Madžarskem, mlade begunke in malce starejše na novo rojene Švicarke, ki dela v tovarni, a si želi postati pisateljica, porabi zelo malo besed, a hkrati pove veliko veliko več, kot bi bilo na šestdesetih straneh žepnega formata moč pričakovati.
Preden je Agota Kristof leta 1959 prebegnila čez zaprto madžarsko mejo, je v domovini objavila le nekaj pesmi, v domačih predalih pa je za seboj pustila še nekaj neobjavljenih ter dnevnik v izmišljeni pisavi. Ko je čez avstrijske vasice in Dunaj končno prispela v Švico, ni nič kazalo na to, da bo slaba tri desetletja kasneje postala pisateljica. In to švicarska.
Analfabetka
Agota Kristof. Prevod: Maja Kraigher
Izdaja:
Modrijan
Prevajalec:
V Analfabetki se spominja zgodnjega doživljanja branja, ki je bilo hlastno in neprenehno ter se ni omejevalo zgolj na knjige. Zgodnjim občutkom se kasneje pridruži refleksija prezira in zavrnitve, s katerima jo zaradi ljubezni do branja obklada zunanji svet. Dojemanje branja kot lenuharjenja in zapravljanja časa prav gotovo ni nekaj, kar bi bilo omejeno zgolj na njeno lastno izkušnjo in na njeno okolje. Isti sindrom lahko zlahka prepoznamo v načinu, kako na vse umetniške prakse in kulturna udejstvovanja marsikdo gleda tudi dandanes, prav gotovo vsaj v našem prostoru.
Tudi če se poskušam izogniti splošnim sodbam in se posvetim lastnim, moram priznati, da sem zadnje čase iz teh ali onih razlogov pogosto razmišljala o tem dvojnem značaju branja. O dvojnosti med osebkom, ki bere, in tistim, ki ga pri tem (ne) opazuje, pa tudi med samim osebkom, takrat ko bere in takrat ko ne. Po pogovorih, branjih in razmislekih sem to, upam si reči, da ne prenagljeno, povezala s konceptom balkanske, ali morda celo srednjeevropske družine, ki teži k temu, da bi bila skupaj, v pogovoru, v stiku, v dotiku. Ne pa v branju, ki, vsaj dokler traja, napotuje stran od drugega, stran od pogovora ali stika. Bralec je torej zmeraj tisti, ki stik zavrača, z njim pa tudi svojo udeležbo pri družinskih obveznostih – od družabnih do gospodinjskih. Kako bi torej sploh lahko pričakoval, da bo v zameno dobil kaj drugega kot zavračanje? Kljub vsemu »brati ali ne brati« za Agoto ni bilo nobeno vprašanje, vsaj tako dolgo ne, dokler iz otroštva ni prestopila v nekaj, kar je postalo zaznamovano z željo po pisanju.
Agota je koncept maternega in sovražnih jezikov razvila že pred emigracijo, ko so jo v lastni domovini primorali k uporabi nemščine in ruščine. Zdelo pa se je, da ji tudi to ni bilo dovolj, saj si je izmislila še skrivni jezik, ki sta ga uporabljala samo z bratom, ter skrivno pisavo, ki je njene skrivnosti obvarovala pred vzgojiteljicami v internatu. Nič čudnega torej, da je tiste novembrske noči leta ‘59, ko se je z možem in šestmesečno dojenčico odpravila na najdaljšo in najpogumnejšo pot v svojem življenju, s seboj vzela dve torbi, eno z opremo za otročička ter drugo – s slovarji.
Vrzel med vsem, kar je zapustila, in tem, kar jo je pričakalo v novi, ne po lastni volji izbrani domovini, je v največji meri prav vrzel jezika. Novega življenja si namreč ni začela spletati okrog lepe, a puste švicarske pokrajine ali švicarskih čokolad, ne okrog svojega enoličnega dela v tovarni, ampak okrog svoje nove preokupacije, ki je razbijala rutino tovarna–nakupovanja–otrok–obroki; okrog učenja, branja in govorjenja novega jezika. S pomočjo Analfabetke lahko vidimo, kako jo je nov jezik osvobodil zamrlih spominov na čase, ki so usodno vplivali na vse, kar se ji je zgodilo kasneje. V avtobiografskih črticah piše, da so spomini izginili ali pa se spremenili v sanje, a s tem, ko se je v poznih dvajsetih še enkrat opismenila, so zamrli občutki dobili novo življenje v obliki njene literature.
Ker se, ko beseda nanese na Agoto, radi zatikamo pri označevalcih, kot so minimalizem, prečiščenost, jasnost in preprostost jezika, ki niti približno ne ujamejo vseh razsežnosti in veličine, ki jo je z vsemi omenjenimi postopki ali pa kljub njim, uspela ustvariti, bi nam lahko pri definiranju mojstrskosti in načelnosti njenega pisanja dobro služil odlomek iz Šolskega zvezka.
»Za to, ali naj bo »dobro« ali »slabo«, imava zelo preprosto pravilo: spis mora biti resničen. Opisovati morava tisto, kar je, kar vidiva, kar slišiva, kar delava. /…/ Besede, ki pomenijo čustva, so zelo meglene; pametneje se jim je izogibati in se držati opisov predmetov, ljudi in sebe, se pravi opisov, zvestih dejstvom.«
Čeprav avtorica v materinščini ni izdala nobene knjige in ne vemo, kako bi pisala v njej, lahko sklenemo, da je povezava med dokaj poznim skokom v nov jezik in njegovo enostavnostjo precej smiselna. Presežek njenega jezika je namreč ravno v tem, da je kljub poudarjanju svoje manjvrednosti in veliko manjše gibljivosti, iz sebe ustvaril veliko več, kot bi lahko iz njega ustvaril katerikoli vanj rojeni veliki mojster.
Kaj bi torej bilo z Agoto Kristof, če bi ostala na Madžarskem, če poletnih švicarskih dni ne bi preživljala v jezikovni šoli za tujce, če ne bi delala v tovarni med francosko govorečimi delavkami, če ne bi začela pisati gledaliških iger za lokalni kulturni dom ter si kasneje svojega rokopisa ne bi upala poslati največjim francoskim založbam? Sama si je na to in podobna vprašanja odgovarjala s tem, da bi ji bilo gotovo težje, a hkrati tudi manj samotno, prazno in manj žalostno. Ne bi se ji bilo potrebno prebijati skozi puščavo, da bi prišla do tistega, čemur so oni rekli integracija ali asimilacija. Zna pa biti, da brez usode, naključja in okoliščin, ki so ji prečkale pot, nikoli ne bi brali njenih knjig, o njej nikoli ne bi pisali in tudi nikoli ne bi mislili.
Rodil se je – ne moj ne tvoj, a to imenujejo – človek, nekaj rožnatega in glasnega. In to bo živelo. In zakaj ne? Veliko smrti smo doživeli in preživeli. Veliko smo verovali in potem nehali verovati. Ni več pravljic, ne dedkov, ne babic. So še matere in detomorilke. Prav gotovo bo doktor družbenih ved, ker ima tako star izraz, kadar se nasiti. Rad bi ga vzljubil – a kako, po vsem tem?
(Vitomil Zupan: NOVOROJENČEK)
Vitomil. Ko sva se nazadnje videla, sem imela štiri leta, ti pa malo manj kot sedem desetletij več. Nič spektakularnega nisva doživela skupaj. Ti si bil bolan in naveličan eksistence, jaz pa še veliko premajhna, da bi razumela, kako se zgodi, da človek postane mračen. Pravzaprav veliko premajhna, da bi razumela karkoli. Bil si tako drugačen od prijaznega sveta, v katerem so me vzgajali. Dolga vrsta izpraznjenih steklenic vzdolž stopnišča do tvojega nadstropja na Valjavčevi. Na tvojem oknu težke črne žametne zavese, zagrnjene, ti na črnem divanu oblečen v črno, nedaleč črni pisalni stroj in črni maček, edini vir svetlobe majhna namizna svetilka, ki komaj brli. In v tvojih rokah cigareta, vedno.
Na smrt sem se te bala, črnega moža. Mislim, da sem vreščala, preden so me peljali k tebi. Mislim, da je mama govorila, da moram k tebi, da se ti moram it pokazat, ker si moj dedek. In če se prav spomnim, sem se drla, da nisi moj dedek. Dedek je bil tisti, ki mi je vsak večer prebral pravljico, me vozil na sprehode, me učil latinska imena dreves, odgovarjal na vprašanja o vsem, me vzel v naročje in bil ob mojem čebljanju ganjen, češ da sem pameten otrok. Ti si bil Vitomil.
Mogoče se zato tako živo spomnim, da si mi enkrat podaril bombone. Oranžne, s pomarančnim okusom, vitamin C, brez sladkorja. Spomnim se tvoje bele koščene roke, kako mi iz cigaretne megle moli ta čudno barvast zaklad. Dolgo sem jih nosila v žepu plaščka. Odprla sem jih enkrat na samem, svečano, vznemirjeno, kot da počnem nekaj malo nevarnega, kar mora ostati skrivnost. Bili so čudoviti. Kot cedevita, ampak veliko veliko boljši. Bili so pravzaprav najboljši bomboni, kar si jih človek lahko zamisli. Vitomilovi.
* * *
Po tej najini milo rečeno skromni skupni zgodovini bili bilo prepotentno zapisati, da te pogrešam. Kot bi zvenelo malo prismuknjeno, če bi, recimo, napisala, da pogrešam Borgesa. Bernharda. Tagoreja. Kafko. Joycea. Virginio Woolf in Emily Dickinson. Rumija. Gregorja Strnišo in Daneta Zajca, na primer. Pa celo z Danetom Zajcem sem se pogovarjala več in dlje kot s tabo, summa summarum kakšnih dvajset minut. Naju druži kaj drugega kot vez med pisateljem in bralcem? Komu pripada avtor? (Tako si se mi podpisal v edinem, kolikor mogoče brezosebnem posvetilu: »Tini, hčerki (mladoletni) Mance Koširjeve, v spomin na leta 1981/83, avtor Vitomil Zupan.«)
Ali ni čudno, da avtorske pravice dedujejo »svojci«? In da naj bi bili ti »svojci« ravno sorodniki? Kaj ima prgišče genov z literaturo? Ko pa vendar veva, da so konkretni potomci, rožnati in glasni, ki jim iz nosu visi šmrkelj in ki nevzdržno predrzno zahtevajo pozornost, ki jih je treba obleči, nahraniti in izšolati, preden se jih človek mirne vesti reši, no, ti potomci kvečjemu motijo nastajanje literature. Zaradi njih je literature manj in ne več. (Z izjemo otroške, ki si jo zahvaljujoč nežni ljubezni do otrok tudi pisal in to dobro.) Biti oče za pisatelja ni lahko. Ne po vsem tem. Ne po tem, ko si doživel vse, kar je v zgodovini mogoče. Včasih se enostavno nabere preveč zgodovine, preveč smrti in preveč razočaranj, da bi se lahko človek iskreno in z vsem srcem radostil življenja. Ljudi. Tudi tistih, ki so zrasli iz njegovega semena.
Vitomil, pogrešam te.
Pogrešamo te, tvoji vnuki. Radi bi se pogovarjali s tabo. O tem včasih fantaziramo. Šele zdaj, si pripovedujemo, bi se lahko pogovarjali. In imeli bi si kaj povedati! Kaj vse smo prebrali. Preživeli. Prepotovali. Kaj domislili in doumeli. Koliko tebe smo našli v sebi. In kako dobro smo se naučili s tem živeti. Z okusom po strelskih jarkih med zobmi. Čeprav je včasih težko. Pogosto težko. Večinoma težko, če smo iskreni. Vseeno pokončno nosimo tvoj mrak. Bi se pa radi pogovarjali s tabo. Zato beremo tvoje knjige. Obsedeno, po večkrat. In smo ponosni, kot bi bili nekako posredno zaslužni za tvoja junaštva, tvojo pokončnost, tvojo živost, tvojo genialnost in tvojo svobodo. Tvoji vnuki smo, Vitomil, tega mi najbrž ni treba posebej izpostavljati, pogosto domišljavi. Kopljemo po tvoji dediščini, kot bi bila naša, kot bi bili nekako posebej posvečeni, da govorimo s tvojo literaturo, kot da se bomo tam našli. Radi bi se zagledali v tvojem pogledu. Domišljamo si, da bi nas pogledal, kot starozavezni Bog pogleda ustvarjeno, in »videl, da je dobro.«
Kako milostni ste pokojni – ne uničujete tovrstnih iluzij.
* * *
Če bi me vprašal, kaj berem – in zagotovo bi me – bi ti lahko pripovedovala ure in ure. Tebi bi povedala tisto, o čemer se mi z drugimi ne ljubi govoriti. Je preveč dragoceno, da bi delila kar s komerkoli, saj razumeš. Tebi bi pa povedala, kam gre večina mojih budnih ur. Govorila bi ti o »svojih« srednjeveških Kašmircih, o noro genialnih mistikih, filozofih in poetih, zaradi katerih se učim sanskrt in hodim po svetu z malo blaznim pogledom.
Ti bi me prekinil in poudaril, da si se sam naučil kitajsko (in to je, priznajmo, veliko težje od sanskrta), da si lahko bral daoiste. Prevedel da si, takole mimogrede in v lastno zabavo, Dao de jing. Najbrž bi govoril dolgo, mogoče bi predaval, konec koncev si človek z vsebino. Malo bi bila nestrpna, kdaj boš nehal, da lahko nadaljujem. Ampak vprašanje, če bi še prišla do besede.
Zato je mogoče bolje, da se pogovarjava takole, Vitomil. Takole, kot sva, pač moraš poslušati. Da nisi pretiho, vmes listam tvoje knjige. Pesmi s prostosti, ki so ravno pri roki.
OBRAČUN S POSMRTNO MASKO, no, ta je zanimiva.
Poročaš, da si Maja 1973 na odprtem morju / deset stopinj nad ekvatorjem splezal na jambor.
In tam, na tistem jamboru, te je spreletelo: Tu sem: / neznaten prašek / vrh plavajoče iveri. / Nikjer ni ne boga ne hudiča / ne raja ne pekla / ne zemlje / še morskega psa ni. / Samo središče / postaje JAZ sprejemne in oddajne / zavesti JAZ / ki oddaja na valu O-M-B / občutje-misel-beseda.
Tu začenjajo staroindijske filozofije, pri vprašanju »Kdo sem jaz?« Če pogledaš dovolj globoko v to vprašanje, pokukaš v srčiko biti, učijo. Rad si zrl v svoj JAZ. In nisi mu videl dna. Kaj bo potem ko me ne bo? / Stoj. Nemara je treba seči nazaj! / Kaj sem bil tedaj ko me še ni bilo? / Prisluhnem vase / poslušam vlečem odgovor iz sebe / na vprašanje: / Kaj je bilo preden sem se sestavil v tole?
Kaj je pred besedo, mislijo in celo občutjem? Kaj se skriva v tisti črni zenici, iz katere gledamo? V samem središču postaje JAZ sprejemne in oddajne zavesti JAZ?
Seveda vem, da ne vem, me pa fascinira, kako je na to mogoče gledati. Srednjeveški kašmirski filozofi-mistiki-poeti z največjima, Utpaladevo in Abhinavagupto na čelu, trdijo, da je ta prazni jaz, jaz pod biografijo, mislijo in občutjem, budno živ. Če lahko dovolj dolgo ostaneš na jamboru, v središču praznega jaza, v čisti zavesti biti, se ta razpre kot vse, kar je, in tisto, kar je hranilo jaz, se širi z nezamisljivo hitrostjo, dokler ni tako neznansko, nepresegljivo, anuttara, da je ves kozmos tvoje telo … Zavest pogleda skozi razpoko jaza in se uzre v svoji neizmernosti, ozadje bivajočega, utrip utripa, Zavest, ki sanja kozmos, kot pisatelj sanja svoj roman, in vse in vsi, in ti in jaz in zgodovina s svojo reko trupel, galaksije in kvanti, bogovi in hudiči, raji in pekli plešemo v izbruhu božanske domišljije, ki si nenehno izmišlja bivanje v milijardah oblik, pomisli, kakšna metafikcija, kakšna erupcija, kakšna ekstaza, kakšna igra ljubezni s samo s seboj (komu sem to ukradla? Heglu?), kakšen nenehen, neprekinjen, samooplajajoč se, večen in veličasten kozmični orgazem!
To bi, si domišljam, vzbudilo tvojo pozornost.
Predstavljam si te, na tistem jamboru, osuplega in spokojnega hkrati. Kajti takrat, pišeš v Obračunu s posmrtno masko, si nenadoma nekaj doumel.
* * *
Ob stoletnici si te bodo vsi svojili. Potomci smo podedovali tvoj odpor do ceremonij, zato nam bo malo nelagodno. Veliko bo obujanja spominov na tvojo veličastno biografijo. Anekdot, že znanih in še kakšna nova. Tisti, ki so te poznali ali zgolj kdaj srečali, bodo ponosno pripovedovali, kako so te poznali ali zgolj kdaj srečali. Kaj si komu rekel, pa čeprav mimogrede, bo spet postalo pomembno. Pisalo se bo, govorilo, pilo in kadilo. Tebi v čast in spomin.
Upam, da se bo čim več govorilo o tvoji literaturi. In upam, da boš dobil nove bralce. To ti želim, ljubi Vitomil, za tvojih sto let. Čim več bralcev.
Kajti pisatelj, zdaj je že čas, da poveva, pripada bralcem. Ne znancem, prijateljem, ženam, ljubicam, otrokom in vnukom. Tem je pripadal človek, v dobrem in slabem, ki leži pokopan, četudi še živi v spominih in gleda z bledečih fotografij. Mogoče so bili znanci, prijatelji, žene, ljubice in otroci del biografije in s tvojo biografijo je hudič, ker je res fascinantna. Ampak literatura, če naj bo literatura, je večja od biografije. Je tisto, kar ostaja, biografiji navkljub. Kar se daje v branje. Kar živi zgolj in samo, ko je brano.
Literaturi si se zapisal in literaturi pripadaš, Vitomil Zupan, pisatelj. Vse drugo je postranskega pomena.
* * *
Poskušam si predstavljati, kakšen je bil pogled s tvojega jambora. Sonce se spušča v zahod, praviš, razliva široko slepečo žarečo brazdo na morje. Nad tabo bele meglice / razprhnjenega oblaka. / Visoko na četrtini oboka k vzhodu / visi mali rastoči mesec / ves bel ko oblaček / kot ukrivljeno gosje pero / z oblino navzgor.
Vidiš, če ne bi povedal, bi si predstavljala drugače. Kdo ve, zakaj, ampak predstavljala bi si, da sonce vzhaja.
Sonce bi vzhajalo, počasi bi lezlo iz morja, najbrž bi ga gnala ista sila kot tebe, da si rad nerad splezal na tisti jambor, sila, ki me spremlja / ki je ne poznam, tista sila bi sonce zvabila na nebo, in bil bi tisti hip, ko se rodi dan, z vso slepečo žarečo svetlobo novega, ne vem, je temu mogoče reči upanje? Ni, v tistem hipu ni mogoče nič reči, v tistem hipu ni mogoče misliti, v tistem hipu se je mogoče zgolj čuditi, kajti kdo bi vedel, kje se končuje žarenje morja in pričenja žarenje neba.
* * *
Nenadoma sem nekaj doumel. V hipu me je minila vsa tista čudna potuhnjena groza strah lastne zavesti o smrti pošast ki jo – ne vem od kod ne od kdaj nosimo v sebi kot lastno posmrtno masko oklepajočo živahno srce.
Minilo je še nekaj hudega in težkega: minila je zavest krivde da sem otrokom dal življenje da sem jim dal zavest.
(Vitomil Zupan: OBRAČUN S POSMRTNO MASKO – odlomek)
Ali se strinjate, da je znanje vrednota? Ali da bi morali izkoreniniti mišljenje, da je ocenjevanje fakultet po njihovi produktivnosti nujno? Da mora biti visoko šolstvo brezplačno in dostopno vsem? Menim, da bi tovrstne teze podprlo veliko število študentov, tudi profesorjev, morebiti predvsem z družboslovnih oddelkov. Kot študent družboslovja, ki stopa v četrto leto študija, tega ne morem podpisati. Preprosto: ker že več kot tri leta spremljam način funkcioniranja, ki je nevzdržen. Zame, za moje najbližje, za tiste, ki ga podpirajo in za tiste, ki se mu postavljajo po robu. Za vse državljane. Danes vsi govorijo o abstraktnih formulah – solidarnosti, kakovostnem šolstvu, itn., na dejanskih primerih pa velikokrat ne znajo diagnosticirati problema. Kot študent psihologije bi se zato rad vrnil k študiji primera, metodi preučevanja posamične situacije, iz katere se lahko naučimo največ. Družbeno angažirano delovanje je zame delovanje posamičnih rešitev in posamičnih zavesti, ne pa razglašanje nekakšnih splošnih družbenih resnic ali podobnih floskul, ki funkcionirajo kot fetiši. Nekaterih oblik sedanjega študija preprosto ne moremo braniti. Gremo po vrsti.
Ilustracija: Ana Baraga
Preveč študentov. Premalo delovnih mest.
Prvič, študentov je preveč. Ko sem želel po koncu letnega semestra opraviti zgolj 60-urno prakso, sem le s težavo našel institucijo. Večina mest je zapolnjenih že leto v naprej. V prvi magistrski generaciji, kjer je bilo število zahtevanih ur prakse še veliko večje, so tako magistrirali samo trije študentje, pri čemer se jih je vpisalo 45, v generaciji kasneje pa 60. V Mariboru je ena najboljših magistrskih študentk odšla še na en magistrski študij v tujino. Ne poznam njenih osebnih razlogov. Bi pa dal roko v ogenj, da tega ni storila, ker bi se ji tu obetalo kakšno kvalitetno profesionalno mesto bodisi na univerzi ali v kakšni instituciji. Na trgu preprosto ni prostora za tolikšno število ljudi. Ne samo zaposlitve, tudi povsem normalnega dela študijskega procesa, tj. prakse, študentje ne morejo opraviti v zglednem roku. Gre za strukturni problem. Slovenija ne potrebuje več kot 130 psihologov na leto (v Kopru 30 vpisnih mest, v Ljubljani 60 in v Mariboru trenutno 45). Oblikovati bi morali strokovne sekcije, ki bi ocenile, koliko psihologov naša država sploh želi in tudi zmore zaposliti in na podlagi tega bi lahko razpisali vpisna mesta. Ne verjamem, da bi to preseglo eno tretjino sedanje številke na generacijo (torej 40), tudi v ekonomsko relativno urejeni situaciji. To pomeni, da država na leto šola 90 študentov preveč. Če upoštevamo, da gre na študentsko glavo v petih letih študija približno 20 tisoč evrov, znese to na eno generacijo več kot milijon in pol evrov samo za študij psihologije.
So predavatelji odveč?
Ideja, da mora država mladim omogočati izobraževanje za vsako ceno, bi bila utemeljena, če bi še vedno živeli v času, ko znanje prenaša samo ustno. Ali če ne bi poznali tiska in interneta in študent ne bi mogel dostopati do knjig v knjižnicah ali po raznih Amazonih, ki so seveda bolje založeni kot sleherna knjigarna. S tem je povezana zastarelost predavateljske funkcije. Vsaj v humanističnih vedah je tako. Večina predavateljev danes zgolj bere s svojih PowerPoint prosojnic. Bolje rečeno, citirajo različne zapise drugih avtorjev. Ko človek vstopi v predavalnico, se počuti neumnega. Ne zato, ker bi to dejansko bil, ampak ker pred njim stojijo ljudje, ki mu ponavljajo stvari, ki so zapisane v knjigah. Ponavljajo jih taisti profesorji, ki so doktorirali z nalogami, ki jih je nek moj kolega zelo prijazno označil za »zbirke citatov«. Na nekaterih doktorskih študijih se denimo dogaja, da profesorji pred študenti prebirajo tekste, ki so jih ravnokar izdali v knjižni obliki, brez kakršnekoli debate ali digresije. Ali profesorji menijo, da ne znamo brati? Da ne zmoremo sami poiskati literature in je naštudirati? Kdor trdi, da je znanje pravica, živi v preteklosti. Znanje je danes, vsaj v zahodnem svetu, dostopno vsem, zato ne potrebujemo nekakšnih posrednikov. Vsaj ne v trenutni obliki, ko so profesorji velikokrat zgolj papige, ki teden za tednom ponavljajo iste ustaljene fraze, ki so jih prevzeli od drugih, brez kakršnekoli refleksije.
Nevarnost »splošnega znanja« in znanstvenih revij
Psihologi nenehno poslušamo, da je splošno znanje nujno in da brez njega ne gre. Pa je res tako? Če nekdo ne pozna konkretnih stvari, bo svoja stališča vselej oblikoval zgolj po družbenih stereotipih. Za primer lahko samo vzamemo učbenike, v katerih lahko študent prebere, da je Freud definiral podzavest in Elektrin kompleks, da Helmholtzova iluzija nastane zaradi vertikalnih črt in ne horizontalnih, itn. Takšne formule so tako splošne, da se dejansko orientirajo po družbenih stereotipih (mistična podzavest in biološka determiniranost spolnih preferenc; ženska, ki nosi vertikalne črte na obleki in je na videz višja in bolj suhljata), ne pa po dejanski literaturi in spoznanjih.
Splošno znanje je velikokrat vulgarno abstraktno, saj je tako splošno, da ga domala ne moremo ovreči, hkrati pa sam ne vem več, kako si naj z njim pomagam. Manjka mu kompleksnosti, s katero bi se dejansko dotaknil vsakdanjega življenja. Eden najbolj citiranih psiholoških člankov na svetu, tisti Roya Baumeistra, govori denimo o tem, da je težnja po medosebni pripadnosti temeljna človeška motivacija. Takšna teza je seveda po nujnosti resnična. A če jo primerjamo s stavkom nedavno nagrajene kratke zgodbe, v katerem študentka primerjalne književnosti, Nika Jurman, zapiše, da je ljubezen odvisna od tega, kako spretno znamo manipulirati z iskrico sovraštva, se postavi vprašanje. Ali ne najdemo kompleksnejših spoznanj v literaturi kot v branju znanstvenih člankov? Sledeč tej tezi je znan belgijski psihiater, Dirk de Wachter, svoje zadnje znanstveno delo osnoval na branju Houllebecqa.
Tovrstna vulgarna abstraktnost ima svoje posledice na področju spoznanj. Vzemimo za primer polje psihopatologije. V njem se od tridesetih let prejšnjega stoletja ni oblikovala skoraj nobena pomembnejša diagnoza, večina jih temelji na osnovah devetnajstega stoletja. Še več, zaslug za večino zadnjih odkritij niti ne moremo pripisati nekomu s splošnim psihološkim znanjem. Odkritja avtizma leta 1943, Aspergerjevega sindroma 1944, Münchausenovega sindroma 1951, transeksualizma 1953, Typusa melancolicusa 1961, sindroma Lasthénie de Ferjol 1967 in Münchausenovega sindroma po namestniku leta 1977 lahko zgolj v manjšini pripišemo ljudem z znanjem psihopatologije, saj sta bila zgolj Kanner (avtizem) in Tellenbach (Typus melancolicus) psihiatra, ostali pa so bili endokrinolog, hematolog, zdravnik splošne medicine, dvakrat pa je šlo za pediatra. Še več, zdi se, da splošno znanje psihologije onemogoča nova odkritja ali pa celo prispeva k temu, da nekateri odkrivajo staro v preobleki novega. Ko Heinz Kohut definira narcisistično osebnost, danes precej zloglasno diagnozo, se na vse pretege trudi pokazati, da slednja ne ustreza tradicionalnemu pojmu Freudove prisilne nevroze. Kohutov problem pa je v tem, da prisilno nevrozo zreducira na neke splošne formule (povezane denimo z mehanizmom »izolacije«), ki jih najdemo v učbenikih, nikoli pa verjetno ni odprl Freudove študije Podganarja. Če bi jo, bi že na prvih straneh našel podobnosti s svojim primerom gospoda Z, s tem pa tudi z narcisistično osebnostjo.
Poznati še ne pomeni znati: kdaj začeti z delom?
To nas pripelje do temeljnega dejstva. Študent psihologije po petih letih študija marsikaj pozna, ne zna pa ničesar. Če bo denimo želel svojo smer nadaljevati na kliniki, bo moral opraviti še 7 let pripravništva in nadaljnjega izobraževanja. Prejšnjih pet let je država vrgla stran. Pet let splošnega študija bi lahko strnili v eno ali največ dve leti, tudi v kombinaciji z drugimi predmeti. To ni moja ideja. Francija pozna model, v katerem so denimo klinični psihologi že relativno pripravljeni za svoje delo po petih letih, tekom katerih so seznanjeni tudi s splošnimi predmeti, denimo zgodovino psihologije, statistiko in psihometrijo, nevrologijo, psihologijo organizacij, antropologijo, itn. Celo z epistemologijo, kritičnim premislekom lastne metodologije, ki pri nas dejansko ne nastopi kot samostojen predmet. Pri tem tako pred diplomo kot pred magisterijem temeljito obdelajo nek primer pod budnim očesom supervizorja, s katerim lahko izmenjujejo mnenja in se dejansko tudi izoblikujejo kot razmišljujoče osebnosti. To niti neka francoska posebnost, podobnosti lahko vlečemo tudi s Švico ali Belgijo, vendar jo omenjam, ker jo bolje poznam.
Po mojem mnenju dejansko potrebujemo takšne specializirane študije psihologije. Strokovne skupine naj ocenijo, koliko kliničnih, organizacijskih, šolskih in drugih psihologov potrebujemo in koliko si jih lahko privoščimo na generacijo, država pa naj infrastrukturno zagotovi posamične (štiri-, pet- ali večletne) programe, ki bodo kakovostno izobrazili magistra kliničnih, šolskosvetovalnih, organizacijskih in drugih psiholoških znanosti. Predavanja naj se naj organizirajo na problemsko zastavljen način, kjer študenti sami berejo literaturo, o kateri se da kasneje debatirati na predavanjih in razreševati različne probleme. Še več, ker bi bilo posledično seveda študentov manj, bi se lahko profesorji individualno posvetili vsakemu posamezniku, tako da neke konkretne potrebe po obsežnih predavanjih ne bi bilo. Nasprotno, denar, ki gre sedaj za branje citatov s PowerPointa, bi lahko namenili podpiranju njihovega raziskovalnega dela. Predavanja bi tako lahko obdržali, vendar v obliki seminarjev, kjer bi profesorji soočili svoja novopečena spoznanja in hipoteze z vedoželjnimi študenti. Če bi bili študenti seveda pripravljeni na to, da bodo nekoč to znanje tudi dejansko morali uporabiti v reševanju vsakdanjih problemov, se nikakor ne bi zgolj zadovoljili z empiričnimi preverjanji povsem abstraktnih stavkov.
Ko mi je pred dvema letoma Andrej Fištravec, današnji župan Maribora, ob javnem branju bogokletne pesmi, v kateri sem staro gardo politikov in pesnikov pošiljala na smetišče zgodovine, s prestrašenim izrazom na licu postavil vprašanje: »Pa ste to odstranitev verjetno mislili v metaforičnem smislu?«, se mi je začelo dozdevati, da se generaciji naših staršev niti približno ne sanja, kako smo mladi razočarani. Na stolčkih – in pri tem nimam v mislih samo političnih foteljev in direktorskih naslanjačev, ampak tudi profesorske katedre, gugalnike urednikov večjih medijev in popart zofe direktorjev knjižnic in muzejev – se že desetletja nahajajo isti ljudje, ki stika z realnostjo nimajo več, saj jim je pojem rednega plačila znan tako rekoč iz plenic. V strahu pred izgubo tega privilegija pa dopuščajo razmah nepotizma, podkupovanja, laganja in pristranskega kadrovanja, tako da vsi tisti, ki smo živeli v dobri veri, da bomo s študijem nekam prilezli, že v osnovi nismo imeli nobene možnosti za uveljavitev. Za nameček so nam isti ljudje, ki so bili po možnosti mentorji ali sošolci naših staršev, slabo vest še podpihovali s komentarji, kot so: »Kako to, da si z visoko izobrazbo ne moreš najti službe? Jaz sem že pri tridesetih imel dva otroka, hišo in vikend na morju?«. Zato naj bi jim bili zdaj celo hvaležni, če nam kateri od njih napiše kakšno priporočilo ali omogoči neplačano prakso v njihovi ustanovi … In zato lahko Vesna Vuk Godina upravičeno trdi, da imajo današnje tridesetletnice več gub, kot jih bo imela ona kadarkoli, saj njej ni bilo treba delati v tovarni. Kot ji tudi ni bilo treba poslušati polemike o tamkajšnjem izkoriščanju, ki sem jo želela iz prve roke predstaviti njenim študentom.
In kakšna je današnja realnost dvajsetletnika, tridesetletnika, celo štiridesetletnika? Če nima te sreče, da ga finančno podpirajo starši ali da mu preko vez zagotovijo službo v javni upravi, je lahko prekleto zadovoljen, če ga kot sezonskega delavca sprejmejo v kakšni tovarni. Poznam tako dvajsetletnike, ki po cele noči v vreli vodi režejo gnilo zelenjavo, da lahko čez dan študirajo in plačujejo položnice svojih brezposelnih staršev; tridesetletne diplomirane veterinarje, ki prestavljajo kokoši iz tovornjakov v zabojnike tovarne; kot tudi štiridesetletne magistre znanosti, ki delajo kot čistilci v Avstriji ali kot obiralci grozdja v Franciji. To je edina prava realnost, dragi moji. Vsak izmed njih bi že zdavnaj za simboličen denar prodal ledvico ali kak drug svoj organ, če mu to ne bi predstavljalo ovire pri fizičnem delu, pri katerem mu (zaradi hude konkurence) pride prav čisto vsaka zdrava celica telesa.
Včasih se zgodi, da obiščem kakšno okroglo mizo ali konferenco na temo možnih družbenih alternativ, »zelenega preboja« in psihičnega zdravja, a vsakič znova ugotavljam, da mladi z generacijo, rojeno v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja, nimajo kaj dosti skupnega. Medtem ko si je generacija naših staršev v socializmu že pri dvajsetih utrdila svoj položaj v družbi, si zgradila hiše in izšolala otroke, marsikateri tridesetletnik v sodobnem kapitalizmu nima denarja niti za to, da bi povabil dekle na randi, kaj šele da bi privarčeval za stanovanje ali da bi si ustvaril družinsko življenje. Pa vendar pride na tovrstnih sestankih oziroma shodih obupancev, kot bi jih ustrezneje poimenovali, do izraza skupna želja po spremembah. »Starci« so se naveličali tega, da se za upokojitvijo pehajo kot mačka okrog vrele kaše, medtem ko morajo preživljati svoje brezposelne otroke, slednje pa čedalje bolj skrbi, da upokojitve ne bodo niti dočakali, če ne bodo začeli razmišljati o alternativah obstoječemu sistemu. Generacija »večno mladih hipijev«, ki v nedogled hrepeni po upokojitvi, ima torej vseeno veliko skupnega z mladimi, hrepenečimi po varnosti in notranjemu miru, ki postajata čedalje bolj nedosežna dobrina. Težave starejših so čedalje bolj pogojene in prepletene s težavami mladih.
Medtem ko iz medijev izvemo marsikaj o koristih medgeneracijske sloge, ki naj bi se kazala skozi nesebično pomoč starejšim pri učenju računalništva in neplačanemu volonterskemu delu, ki »plemeniti« človeka, ne izvemo nič o tem, koliko zaničevanja, poniževanja in jeze mora mlad človek požreti, da sploh preživi dan. In koliko poguma, zbranosti, potrpljenja in dobre volje mora zbrati, da lahko vsako jutro znova vstane in ohrani voljo do življenja. Vsake toliko časa se sicer zdrznemo ob časopisnih naslovih, kot so Staršem grozi s smrtjo, ker ne privolita v prodajo hiše, Kdo bo plačeval račune, ko bodo šli starši v penzijo?, Za najstnikom so se izgubile vse sledi itd., a se vsakič znova prepričamo, da gre prej za izjeme kot za pravilo, ki vedno bolj diktira način našega življenja. A vendar se vsi zavedamo, s kakšnimi strahovi hodimo spat. Upokojenka, ki ima sorazmerno visoko pokojnino, se boji, da jo bo njen brezposelni edinec lepega dne pospremil na drugi svet. Po drugi strani se ostareli par boji, da bodo trije brezposelni otroci za golo preživetje prisiljeni prodati hišo, ki sta jo gradila celo svoje življenje v veri, da bodo v njej živele prihodnje generacije vnukov. Še in še bi lahko naštevali … Strah starejših je pretresljivo kompatibilen s strahovi mlajših, ki (zaradi negotovih razmer na trgu dela) svoje življenje planirajo kvečjemu za kak mesec vnaprej, pri tem pa na skrivaj upajo, da bo starše doletela hitra in milostna smrt, da jim ne bo treba poleg vsega plačevati še medicinskih negovalcev in domov za ostarele. Na grob si niti pomisliti ne upajo, saj iz meseca v mesec komaj zberejo denar za najemnino stanovanja.
Tako se čedalje bolj izrisuje apokaliptični scenarij, ki bi se ga lahko domislil samo povprečen holivudski film in pred katerim si ljudje tako radi zatiskajo oči: ne samo, da bomo v zapuščenih rudniških rovih pustili nepokopane pobite po vojni, tudi lastne starše bomo tlačili tja v upanju, da jih nihče ne najde. Bodisi zato, ker bo socialna država enostavno izdihnila in ne bo denarja ne za pokojnine ne za nujno zdravstveno nego, bodisi zato, ker ne bomo mogli odtegovati od ust svojih otrok, da bi poskrbeli za grobove umrlih. Prisiljeni si bomo celo oddahniti vsakič znova, ko bo kdo od bližnjih umrl, ker bomo vedeli, da bo ostalo več živeža in prostora za tiste, ki ostajamo živi. To je naša bližnja prihodnost v primeru, da bomo vztrajali pri statusu quo v naši družbi. Kaj torej odgovoriti staršem, ko nas naslednjič vprašajo, zakaj si nismo uspeli zagotoviti službe, ali starejši sosedi, ki nonšalantno navrže, da si je naša generacija sama izbrala kapitalizem, ker ni bila zadovoljna s ponudbo blagovnih znamk v trgovinah? Nič, lahko jih kvečjemu povabimo k udejanjanju prave medgeneracijske sloge – k uporu na ulici. Le s skupnimi močmi (in ne z medsebojnim obtoževanjem in očitki) nam bo uspelo ohraniti tisto, kar nam vsak dan bolj odtegujejo – pravico do dela, lastnega stanovanja, avtohtonih semen, ustavnega odločanja in pitne vode.
Ko je Philip Roth, kontroverzni ameriški pisatelj judovskega rodu, leta 1972 objavil svoj roman Dojka, je v ameriških kinematografih štartal film Woodyja Allena Eveything You Always Wanted to Know About Sex (But Were Afraid to Ask), prirejen po istoimenskem priročniku dr. Davida Reubena. V filmu smo spremljali sedem bizarnih epizod o seksu in med drugim lahko ujeli tudi predimenzionirano žensko dojko, ki po spodrsljaju norega znanstvenika pobegne iz laboratorija, se ob klokotajočem zvoku vleče po ameriških ravnicah in po mimoidočih brizga smrtonosno mleko.
Dojka zaradi pomanjkanja akcije verjetno ne bi bila primerna za filmsko adaptacijo, ki je doletela seksologov priročnik, kar pa ne pomeni, da ji primanjkuje vrlin literarnega formata. Roman ponuja razkošje pregovorne rothovske ironije, sofisticirano in lucidno retoriko, prepričljive dialoške odseke in učinkovito menjavo pripovednih kodov ter, nenazadnje, samosvoje prebliske duhovitega absurda.
Profesor Kepesh se po nepojasnjeni endokrinopatski katastrofi, ki se kot v pravljici odvije natanko ob polnoči, preobrazi v sedeminsedemdesetkilogramsko dojko. Tej sicer uspeva neokrnjeno samozavedanje, nekoliko pa tudi dvosmerna komunikacija prek mlečnih vodov lastne bradavice, vendar pa ji, slepi, nesposobni okušanja in popolnoma nemobilni, ne preostane drugega, kot da v nedogled preobrača strani v zmahani antologiji psihoanalitskih refleksij in memoarjev.
David Alan Kepesh, univerzitetni profesor književnosti srednjih let, se kot prvoosebni pripovedovalec v Dojki pojavi prvič, srečamo pa ga še v romanih Profesor poželenja (1977) in Umirajoča žival (2001). Trilogijo spajajo prepoznavni biografski drobci in njegova persona, a na zelo ohlapen in neobvezujoč način: v obeh kasnejših romanih se Kepesh znova manifestira v običajni človeški pojavi in se posveča skrbem, običajnim za pripadnike svoje vrste, ob čemer se Dojka ne le v omenjenem tercetu, temveč v celotnem pisateljevem opusu izkaže za osamljen ekskurz v tako surrealno bizarnost.
Dojka
Philip Roth. Prevod: Filip Robar Dorin
Izdaja:
Modrijan
Prevajalec:
V Dojki se je Roth lotil svojevrstnega literarnega eksperimenta: v iskanju radikalno novega razmerja do privzetega, defaultnega dojemanja lastnega jaza in okolice si je iz registra visoke literature izposodil slovito in priročno analogno Kafkino Preobrazbo, Kepesha v svoji težnji po erotiziranju preobrazil v objekt spolnega poželenja ter v tako parafraziranem digestoriju z vso razpoložljivo empatijo raziskoval vedenje v skrajnih okoliščinah.
V ospredju je torej odzivanje na preobrazbo in ne preobrazba kot taka, zato je vprašanje, zakaj se je Kepesh znašel v tako zagonetnem položaju (prav vztrajno si ga zastavlja tudi sam), pravzaprav docela nepomembno in, podobno kot v Preobrazbi, neodgovorljivo. Preobrazbe kratko malo ni mogoče razložiti s preverljivimi vplivi, kar od bralca, zlasti od tistega, ki bo v romanu s sicer popolnoma kredibilnimi razmisleki o partnerski vzajemnosti in spolnih frustracijah iskal razumno pojasnilo za ta groteskni nonsens, zahteva, da Rothovo samosvojo pripovedno logiko preprosto sprejme. Tudi sicer gre v dotičnem primeru za refleksijski roman tiste vrste, ki je na tekstualni ravni večinoma transparenten in nedvoumen do te mere, da bralec nima razloga, da mu ne bi verjel na besedo in ga ne bral v maniri preprostega sprejemanja. Roth namreč samega sebe po kunderovsko komentira, prevprašuje in razlaga, s čimer krči bralčev manevrski prostor za morebitne interpretacije, ob tem pa postaja zlahka obvladljiv in mestoma celo enodimenzionalen.
Kljub temu je motiv preobrazbe kot radikalne spremembe dovolj intriganten, da se mu velja vsaj za trenutek posvetiti: kakšna (druga) sprememba bi se pravzaprav lahko zgodila moškemu, ki je v svoji akademski karieri že dosegel zavidljivo raven, v partnerskem razmerju vzpostavil varno in (po svojih besedah, v katere upravičeno dvomimo) zadovoljujočo stabilnost ter si življenje uspel urediti do tolikšne mere, da se zdi vsaka želja po spremembi tako rekoč nerazumljiva, če ne celo nerazumna? »Tega sem se izogibal: svoje zmage. S tem se nisem mogel soočiti. Nagrade! Celovitost! Mirno, urejeno in prijetno življenje!« svojemu psihiatru vzklika David Dojka Kepesh. Po utrujajočih samoanalizah naposled ugotovi, da je ob tolikšnem premlevanju drama njegovega življenja (kljub poprejšnjim samopašnim zagotovilom o njeni osupljivosti) postala prav tako mikavna kot učbenik za deveti razred. Analizo, med katero je samemu sebi uspel postati dolgočasen, cinično razglasi za uspešno. V tem se skriva pomemben, četudi na več mestih ironiziran refren romana, ki mu vsi dojkini obiskovalci, od ljubimke do očeta, od zdravnika do psihiatra, s svojimi treznimi, stanovitnimi psihološkimi profili nemo pritrjujejo: sreča – ali vsaj preprosto, banalno zadovoljstvo – tiči v obvladanju, podjarmljenju, nevtralizaciji ali celo splošni anesteziji mika, vznemirjenja, šoka in kar je še teh temperamentnih reakcij.
Imenitno ilustracijo te misli Roth navrže v opisih spolne vzburjenosti, ki jo Kepesh doživlja, ko mu bolniška negovalka umiva prsno bradavico. Nemoč in neobvladovanje, ki izhajata iz Kepeshevih novih fizičnih predispozicij, dodatno podžigata njegov spolni apetit, toda ob nenehnem občutku neizbežne ejakulacije, ki se nikakor ne more logično izteči v psihofizično katarzo, v orgazem, se celo spolnost (ali natančneje, pasivna recepcija – gre vendarle za dojko, nezmožno recipročnosti) razodene kot sartrovsko brezizhodna. Rothov lik je, kot že tolikokrat doslej, obsojen na poželenje, kot je v svoji kontemplaciji ob Rothu nekoč tehtno pripomnil Matej Bogataj. Nepopisno frustriran postaja Kepesh vse bolj togoten in predrzen, čemur sledi preventivni ukrep, prej omenjena pohaba: »Naj zaključim v zmagovitem tonu, zdaj sem sposoben – začasno omrtvičen in v rokah moškega – sprejeti jutranja obredna umivanja bolj ali manj tako kot vsak drug invalid.«
Omrtvičenje je v Kepeshevem miselnem sistemu sinonim za prilagoditev, sprijaznjenje z manj, način, kako udomačiti spremembe, ali še drugače, kako se jim izogniti. Zaklinjanja, naravnost borbeni pasusi, pravcati motivacijski govori, ki so ena močnejših kvalitet pričujočega romana, so v resnici uperjeni prav proti tej mlačni nespremenljivosti, in ko Roth zapiše »Da, nadaljujmo s svojo vzgojo, tako eni kot drugi.«, nedvomno poziva h konstantni levitvi iz svoje stare kože, k spremembi, in k celoviti preobrazbi.
Najpogosteje so porušena mesta trmasta kot biki in svojeglava kot opice. V sebi nosijo neodtujljivo lastnost, da hočejo iz svojih življenj iztisniti diametralno drugačne stvari, kot se od njih pričakuje. Porušena mesta so, podobno kot živa mesta, obupana mesta, histerična mesta, oceanska, premična, pretolčena, nežna, simulirana, siva, zapuščena, stara, vržena v svet po vnaprej pripravljeni podobi, ki se sfiži v trenutku, ko zaživi. Težko je razložiti, zakaj se to dogaja prav mestom, ki so vendarle narejena iz trdnih stvari, recimo iz kamna ali betona ali železa, včasih tudi iz kopalnih kadi, frnikol ali kokosovih orehov; skratka iz materialov, ki so, drugače kot meso ali kri, daljnosežno odporni na točo, veter, srečo, žalost in druge vremenske neprilike.
O teh materialih bi lahko rekli marsikaj, a bi bilo marsikaj prilično brezpredmetno. Kajti težko, če ne najtežje, bi bilo razložiti, kateri material je tisti, ki daje porušenim mestom, podobno kot vsem drugim mestom, njihovo osnovno, najbolj neodtujljivo lastnost, torej živost.
Foto: Daniele Croci
Ko so ljudje gradili Havano, ko so gradili Berlin ali Lenart ali Celje, so se – vsak zase in malo tudi skupaj – držali svojih srčnih, dobrosrčnih, širnih in šablonastih načrtov. Pri tem so pozabili, da je načrt beseda, ki se udejanji v prihodnosti, iz česar izhaja, da je že vnaprej obsojena na propad. Prihodnost je namreč zaljubljena v pojme, kot so revizija, aneks k pogodbi, nezgoda, nezgoda pri delu, višja sila, kolateralna škoda, borzni zlom. Prihodnost se poigrava z načrti, kakor se ljudje poigravajo z mesti, zato je zgodovina mest pravzaprav zgodovina spodletelih načrtov.
Podobno kot Havana ali Berlin ali Lenart ali Celje je zgodovina spodletelih načrtov polna izginulih mest, katerih duše nimajo kam, smrt pa je vendar že tukaj.
Foto: Daniele Croci
O tem zelo veliko vedo mesta na Aveniji 23 v Havani. Histerično mesto, sladoledno mesto in ogromno mesto, pravzaprav konglomerat, ki straši v bližini pokopališča Cristobal Colon. Prav tako o tem zelo veliko ve porušeno mesto med Alexanderplatzom in Opero v Berlinu.
Najprej histerično mesto. To mesto, ki teka-teka (podobno kot ježek) po najbolj prometni žili havanske četrti Vedado, kjer ob navadnem dnevu ne moreš dihati od nasičenega smoga in tropske vročine, je, podobno kot Rambo ali James Bond, že tisočkrat ušlo zanesljivi smrti. Tolikokrat je že skoraj umrlo, da je prepričano, da ga do smrti loči samo še en napačen korak pri semaforju, samo še en žebelj na asfaltu ali preluknjana guma na mopedu. Recimo kak nepridiprav, ki bo pri avtomatu z zračnimi puškami, na katerem piše »Nuestro deber es luchar«, namesto v stare pločevinke za fižol ali kondenzirano mleko, ki so razporejene po polički, ustrelil v nebo, da se bo preluknjalo in začelo krvaveti. Histerično mesto si kar predstavlja, kaj bi se zgodilo po tem, policisti v uniformi bi zaprli vse dovoze do Avenije 23, izolirali bi državne distributerje kruha, uničili kioske s svinjskimi zrezki in črnim rižem, sezuli vse visoke pete za tango in utišali vse jazz klube s pogledom na ocean. Hrup in brezglavost prometnega zamaška bi utihnila in histerično mesto bi v trenutku ostalo brez svojega bistva in potem …
Foto: Daniele Croci
Sladoledno mesto o smrti ne želi razmišljati, a se je od podzavestnega strahu in basanja s kalorijami že čisto zredilo. Ko se je nazadnje pogledalo v morje pri Marini Hemingway, je opazilo, da od debelosti še komaj diha, kar ga je prestrašilo na smrt.
A pravi vzrok, da sta histerično in sladoledno mesto tako obsedeno z idejo o smrti, je neposredna bližina ogromnega mesta, pravzaprav konglomerata, ki straši okoli pokopališča Cristobal Colon. To je mesto, ki je zraslo iz mnogih mest, ki so – v nasprotju z vsemi načrti – propadla sredi belega dne in se prelevila v svoje nasprotje.
Foto: Daniele Croci
Recimo park Martí, veličastno mesto športa. Zgradili so ga ob vseameriških igrah, ki jih je Havana gostila avgusta 1991. To športno mesto je imelo vse: sobice za trening, pokrito košarkarsko dvorano, igrišče za bejzbol, skvoš, dvoranski nogomet, tribune, slačilnice, imelo je tudi pisto za dvoransko kolesarjenje in dva prelepa odprta bazena. A nekaj mesecev po največjem športnem dogodku na Kubi, na katerem je sodelovalo skoraj štiri tisoč športnikov iz 39 držav, se je zgodil razpad Sovjetske zveze, najmočnejše in najpomembnejše zaveznice kubanskega blagostanja. Začelo se je obdobje pomanjkanja, »periodo especial«, in dobra kondicija športnega mesta je za Havano postala zadnja briga.
Foto: Daniele Croci
Oslepeli reflektorji in gluhi zvočniki, luknjasti ringi in rjasti bazeni potrebujejo zagotovilo, da lahko v miru umrejo. Če ne, se v posmrtni agoniji spremenijo v zveri: v zatohle sobe z razpadlimi blazinami, v prebutane tekvandoje in ukinjene rokoborbe, v prepišne hodnike, ki smrdijo po urinu, v strope, ki so vlažni in črni, v rjo, ki se zažira v pljuča, in v žalost, ki zaduši vsako upanje.
Takšne zveri imajo veliko skupnega s porušenimi mesti, ki se, podobno kot berlinsko mesto grad-palača-grad med Alexanderplatzom in Opero, ne morejo sprijazniti, da so jih preprosto zravnali z zemljo in pozabili. V besu in nemoči huronsko tulijo po vesolju ter razmočena kakor viharji iščejo prihodnost na vsakem koraku. Podkupujejo kapitane na ladjah za križarjenja, da jim dovolijo, da začasno plujejo z njimi, kar ima za posledico, da se ladje pod preveliko težo potopijo sredi Donave ali pri italijanskem otoku Giglio. Včasih se porušena mesta od maščevalnosti zarijejo v človeški um in naredijo, da se sprožijo vojne, včasih pa, razbeljena od obupa, bruhnejo nazaj na površje v peščenih vulkanih, ki se za tedne in mesece prilepijo na nebo in onemogočijo vse letalske polete.
Foto: Daniele Croci
Zdaj torej že veste, da je ogromno mesto, konglomerat, ki straši okoli pokopališča Cristobal Colon v Havani, mentalno zatočišče za mesta, ki jih »razvojni projekti« pošiljajo v smrt. Ta mesta, obupana, izbrisana, usahla, zminirana, avtonomna, zbombardirana, revna, še revnejša, alternativna, ignorirana, prodana, porušena, izginula mesta z vsega sveta pretakajo svoje duše v kamnite nagrobnike neznanih ljudi na pokopališču Cristobal Colon in upajo, da jih bodo drugi ljudje, tisti, ki na nagrobnike nosijo rože, kdaj zagledali v sanjah. Edina misel, ki ta izginula mesta ohranja pri upanju, je misel, da bodo ljudje srečni ob sanjah, v katerih bodo uvideli, da vsako umrlo ljubljeno srce živi v svojem umrlem ljubljenem mestu.
Pri čemer je težko, če ne nemogoče razložiti, kaj je tisto, kar daje umrlim ljubljenim srcem in umrlim ljubljenim mestom njihovo osnovno, najbolj neodtujljivo lastnost, torej živost.
Foto: Daniele Croci
(Prva in Druga zgodba o mestih sta objavljeni v reviji Emzin, Meje mesta, november 2013)
V središču najnovejše knjige Svetlane Slapšak (1948), antropologinje, strokovnjakinje za antične študije, kulturno zgodovino, Balkan itd., znane angažirane intelektualke in pronicljive opazovalke družbenega, političnega, kulturnega dogajanja pri nas in po svetu, tiči nekoliko nenavadna tema. Je mogoče s pomočjo zelja (Brassica oleracea), starodavne evropske rastline, ki naj bi jo na začetku prvega tisočletja pred našim štetjem pridelovali že po vsem Sredozemlju, razlagati svet, razkrinkavati stereotipe, raziskovati imaginarije in raznolike kultne, ritualne, zgodovinske in kulturne prakse? Kakšne naracije, pomene, podobe je mogoče pripisati zelju, kako se je njegova simbolizacija spreminjala skozi čas in zakaj naj bi bilo pomembno o njem razmišljati? To je le nekaj izhodišč, ki se jih želi Slapšakova dotakniti v svojem kratkem, strnjenem, elokventnem, lucidnem besedilu, ki ga odpre z zanimivo osebno izkušnjo. Tekst posveti spominu na svojega profesorja na beograjski Filozofski fakulteti, Milana Budimirja, sicer enega najbolj znanih in cenjenih srbskih klasičnih filologov ter erudita z izjemno zanimivo življenjsko zgodbo, ki so jo zaznamovala razburljiva študentska leta na Dunaju, prva svetovna vojna in podobno. Slapšakova piše, kako je med študijem tedaj že upokojenega profesorja Budimirja obiskovala na njegovem domu in mu kot nekakšna zasebna asistentka pomagala pri branju, saj je bil slep že od svojega petindvajsetega leta. Delo z Budimirjem je zanjo pomenilo brezmejno razpravljanje, soočanje mnenj in oblikovanje argumentov. Ton njunim pogovorom je med drugim dajalo prav zelje, ki je bilo tudi osnova Budimirjeve prehrane, in je postalo nekakšno središče razmišljanja o strukturalizmu, teoretski in metodološki omejenosti filologije ter, kot dodaja avtorica, o potrebi po nenehnem urjenju v etimološki argumentaciji. Nekje vmes je padla profesorjeva pripomba Slapšakovi, da je zelje ena od stvari, s katero bi se veljalo v prihodnosti ukvarjati, knjiga, ki jo imamo pred sabo pa je, poenostavljeno povedano, končni rezultat te opazke.
Zelje in spolnost : iz zgodovinske antropologije hrane
Slapšakova svojo raziskavo odpre s poskusom (približne) zgodovinske umestitve gojenja oziroma uporabe zelja, ki ga jasno identificira kot »evropsko rastlino«, saj naj bi se zelje zares razvilo prav na območju celinske Evrope, njegova razširitev po kontinentu pa je bila posledica različnih kompleksnih naravnih in kulturnih silnic. Neizpodbitnih dokazov, da je bilo zelje del prazgodovinskih prehranskih sistemov, sicer ni, po drugi strani pa so ga odkrili že v poljedelstvu starega Egipta. Obenem ni v ospredju zgolj kulinarični vidik uporabe zelja (v antični kulinariki na primer najdemo velik razpon med pozitivnimi in negativnimi ocenami zelja kot hrane), temveč gre za mnoštvo raznolikih terminoloških, etimoloških, semantičnih, tudi metaforičnih dimenzij zelja, ki so vselej obsegale zelo široka polja pomenov. V rimskih virih je bilo denimo zelje za možatega Rimljana viteškega razreda (eques) prehranska osnova, istočasno pa je omenjena hrana nastopala tudi kot stvar, ki ustvarja in krepi identiteto rimskega moškega. Zato je bilo zelje v rimski družbi nadvse spoštovano ter kot tako postalo tudi del rimske morale. Kot piše Slapšakova, je zelje v rimski kulinariki ohranilo status zdravilne hrane ter zraven sestavine, ki je predmet rafiniranega kuhanja. Status zelja v grški kulturi in kultih pa je bil bolj kompleksen in tesno povezan s samo seksualnostjo – v antični Grčiji naj bi med drugim veljalo, da zmanjšuje moško potenco. A povezava s spolnostjo seveda ni edina, ki je na voljo; ko na primer Aristofan usta nekega pesnika primerja z zeljem, to pomeni, da je njegova poezija suha, cenena, slaba. V antiki je imelo zelje torej simbolne razsežnosti (prisotne bolj v besedilih kot v vizualni kulturi) predvsem v kontekstu spolnosti in prehrane, kjer so se ritualne pripovedi prekrivale z naracijami, ki so se pojavile v novi, urbani kulturi. Slapšakova piše, da zelje na tej točki obstaja kot križišče pomenov, ki povezujejo prehrano, kulinariko kot znak pripadnosti določenemu družbenemu razredu, medicino, seksualnost oziroma spol ter politiko in etiko. Slednje velja predvsem za rimsko družbo, kjer je mogoča interpretacija, ki pravi, da je rastlinska prehrana, kot že rečeno, pomemben del identitete in diete zadržanega, a možatega rimskega filozofa, misleca, ki se ne prepušča strastem.
Zelje: ne simbol, temveč pomenski prenosnik
Zgodovina kompleksnih, fluidnih kodifikacij, interpretacij, pripovedi o zelju v antropološki analizi razkriva, kot ugotavlja avtorica, raznolike ideološke scenarije, povezane z različnimi kultnimi praksami, odkriva prenose cenzure na karnevalsko področje, zaznava fantazme povezovanja hrane in spolne ter etnične identitete, povezuje množico evropskih, severnoameriških identitetnih politik ter s pomočjo drugih znanstvenih disciplin prikazuje zelje kot izjemno zdravo in zdravilno hrano. Po drugi strani pa zelje, kot že rečeno, nikoli ne more biti zgolj simbol nečesa, ampak je pomenski prenosnik, zmeraj na prepihu, v medprostoru med vsakdanjimi praksami in širšimi družbenimi in kulturnimi spremembami ter v končni fazi tudi med različnimi področji antropološkega raziskovanja.
Kateri pa so tisti ključni teoretski postopki avtoričine raziskave? Kot zapiše na začetku, je upoštevala predvsem t. i. gosti opis ameriškega antropologa Clifforda Geertza in feministično prakso pozicioniranja, kar pomeni, da jo je najprej zanimalo t. i. kontekstualno dokumentiranje, kjer je pomemben osebni motiv raziskovanja, pri drugem pristopu pa ostaja ključna socialna, razredna, kulturna itn. pozicija preučevalca. Kot nekakšno protiutež obsežnem materialu ritualnega in kultnega izvora, ki je o zelju na voljo, pa postavi Slapšakova metodo ameriškega socialnega antropologa Marvina Harrisa, ki je v enem od svojih del skušal pokazati, da ima pri razmišljanju o hrani tisto, kar je sprva videti arbitrarno, ponavadi širše družbene vzroke, denimo v ekologiji, ekonomiji itd. določene družbe. V tej luči avtorica razmišlja o položaju zelja znotraj prehrambene industrije in ugotovi, da zelje ni del sodobne množične produkcije hrane. Ne dosega statusa presežka, pri končnem industrijskem proizvodu, kot je denimo kislo zelje (Slapšakova mu v nadaljevanju nameni tudi posebno poglavje), ni prisotnih veliko škodljivih prehranskih dodatkov, obstajala pa naj bi zgolj ena intenzivna linija proizvajanja in nakupa zelja – gre za nizozemsko produkcijo zelja za vzhodno Evropo.
Zelje in ženska seksualnost
Pri razmišljanju o zelju ni nepomemben razvoj krščanstva, ko dobi zelje na področju seksualnosti in vzpostavljanja družbenih hierarhij nove pomene, s katerimi naj bi se znebilo, tako avtorica, svojih seksualnih in razrednih »grehov«, ki praviloma izvirajo še iz antike. V srednjeveški Evropi je bilo zelje tesno povezano predvsem z žensko seksualnostjo. V zvezi z omenjenimi spremembami obstaja več naracij in izročil; na primer krščanska podoba listov, v katerih se skriva hudič, francosko verovanje o rojstvu v zelju (ki ima podobo vlogo kot zgodba o štorklji, ki prinese novorojenčka), pa verovanje, da lahko ženska skrajša življenje svojemu možu, če mu pripravi zelje v maju in juniju, intimni francoski izraz mon choux (dobesedno »moje zelje«), ki pomeni moj/a dragi/a in podobno. Zelje ima pomembno vlogo tudi pri formiranju tabujev, ki so nastali (tako v visoki kulturi kot v ljudskem verovanju) okrog krščanskih svetnikov, deluje pa tudi kot metonimija spolnega odnosa in spolnih organov obeh spolov.
Pomenljivo je tudi razmerje med zeljem in vrtnico, ki se pojavljata v binarni opoziciji; med njima obstaja vizualna podobnost, loči pa ju strukturna različnost, saj je zelje opredeljeno kot »nizko« (prihaja iz vsakdanjega, prezrtega, komičnega področja pomenov), vrtnica pa kot »visoka«. Obe rastlini druži tudi bogato polje raznolikih in kompleksnih pomenov, ki segajo v literaturo, evropsko filozofijo, lingvistiko itn., povezanih z ljubeznijo, spolnostjo, erotiko, zato se ju pogosto povezuje na področju erotičnega, komičnega in satiričnega.
Zelje na platnu in vzpon meščanstva
Ko avtorica razmišlja o vizualnih imaginarijih zelja, zapiše, da se zelje v evropskem slikarstvu pojavi približno vzporedno z razvojem meščanstva. V figuralnem slikarstvu označi tri glavne tematske pobude, kjer je mogoče opaziti prisotnost zelja; gre za tihožitja, nato za prikaze obdelave zelja v kuhinji, na vrtu, v trgovini in za poljedelske prizore z zeljem, ki nastanejo v kontekstu tematizacije kmečkega dela. Zelje, ki ga Slapšakova označi za zelo vizualno atraktivno in je dobra tema za vajo iz risanja in slikanja, naj bi v povezavi s starimi verovanji in miti v visoki kulturi izginilo, na nižji ravni pa se vrača kot mitski simbol plodnosti in rojevanja, od koder se vije raznolika, tudi bolj množična produkcija figur, naracij, izdelkov, ki vpisujejo nove linije pomenov. Slapšakova v tem kontekstu omenja nasmejane, prikupne lutke iz serije Cabbage Patch Kids (Otroci z zeljnega vrta), ene najbolj priljubljenih in dobičkonosnih ameriških franšiz otroških igrač, ki se je razvila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ter postala del tamkajšnje popularne kulture.
Pri razmišljanju o zelju in o njegovih podtonih, konotacijah, naracijah, pomenih ipd. je avtorica, kot razkrije na koncu, odkrito selektivna; izogne se primerjavam, ki se nanašajo samo obliko posameznih vrst zelja, izpusti številne literarne omembe zelja ter zanemari nemalo sodobnih tekstov, ki o zelju pišejo v kontekstu nasvetov za zdravo življenje. Kot je razvidno že iz samega besedila, jo bolj kot možnosti kulinarične uporabe zelja zanimajo njegove ritualne, simbolne itd. vloge. V pričujoči knjigi je zelje torej v prvi vrsti nekakšno orodje, s katerim Slapšakova s svojo značilno erudicijo prepričljivo preizprašuje in kritično naslavlja sodobne zakoreninjene predstave o seksualnosti, politiki, družbi, zgodovini, etiki, morali ter nam s tem nastavlja ogledalo.
Svetlana Slapšak: Zelje in spolnost: iz zgodovinske antropologije hrane. Ljubljana: Študentska založba, 2013, 175 str., 24 €.
Običajno zagovarjam stališče, da je treba knjige recenzirati, dokler so še vroče, in žalostno dejstvo sodobnega sveta je, da je ta čas izjemno kratek. Dober mesec po izidu so knjige že z eno nogo v skladiščih knjižnic, suhe žemlje, pripravne samo še za drobtine. O prvencu Dijane Matković, zbirki kratkih zgodb (črtic? pesmi v prozi? aforizmov? fejsbuk statusov? je sploh zares pomembno, katero oznako jim nadenemo?) z naslovom V imenu očeta se je že pisalo in knjiga, še včeraj najstnica, zdaj že postaja stara gospa, ob katero se ne obregnemo več na vsakem koraku. Zato se počutim dolžno razložiti, zakaj sem s pisanjem recenzije odlašala tako dolgo.
Dolgo časa sem verjela, da je odreči se obravnavi del, ki so jih napisali ljudje, med katerimi živiš, edina moralno zares higienična odločitev. Vendar se je kmalu izkazalo, da ima moje izhodišče določeno pomanjkljivost. Težava slovenskega kulturnega bazena je namreč v tem, da v s svojimi kraki nenehno zadevamo ob soplavalce. Vsi smo prijatelji, znanci, sorodniki, partnerji, ljubimci in kar je še tega, skupaj kosimo, pijemo kavo in popivamo, skupaj se valjamo po zakuskah in opravljamo, skupaj smo ena velika, srečna incestuozna družina. Skoraj odveč je reči, da živimo v okolju, ki tistega, ki sprejme zavezo, da o bližnjih ne bo pisal, sili v dosmrten molk. Po daljšem premisleku sem ugotovila, da se mi zdi tovrstna molčečnost simptomatična in škodljiva, zato sem se odločila, da jo prekinem.
Vse recenzije, ki sem jih prebrala o prvencu Dijane Matković, so bile knjigi izrazito naklonjene, medtem ko meni knjiga ni bila všeč. Ker živim v svetu ljudi, ki književnost spremljajo in se o njej tudi izrekajo, vem, da v svoji sodbi nisem bila osamljena. Vendar ni kazalo, da se bo o tem kdorkoli izrekel javno, saj bi to, bog ne daj, lahko vodilo v konflikt.
V imenu očeta
Dijana Matković
Izdaja:
Založba Goga
Prevajalec:
Zadrega, ki se nas je vseh polotila ob misli, da bi bili do nečesa kritični, mi je dala misliti, da v slovenskem kulturnem prostoru ne razumemo koncepta civiliziranega nestrinjanja in da v svoji preprostosti zmoremo samo neosnovano sovraštvo in nepremišljeno odobravanje. Včasih se zdi, da se vsi tisti Slovenci, ki nismo cepljeni na sovražni govor, iz strahu pred konfliktom zatekamo v nerazločno jecljanje, iz katerega je zelo težko razbrati karkoli stališču podobnega. Kdor je imel možnost poslušati kakšno poslanico predsednika države, bo vedel, o čem govorim. Človek si tako zelo prizadeva, da se ne bi nikomur zameril, da že leta ni povedal ničesar, kar bi imelo kakršnokoli vsebino.
V tem duhu tudi slovenska literarna kritika dela slovenskih avtorjev obravnava z nekakšno topo prizanesljivostjo, ki na dolgi rok rojeva več škode kot koristi, saj briše kriterije in proizvaja morečo uravnilovko, v kateri so mojstrovine skupaj z neumnostmi spravljene v fascikel, na katerega je nekdo z leno roko napisal »kar v redu«.
Morda se motim, a osebno bi rada verjela v to, da je smisel literarne kritike v tem, da je kritična. In da je, ko je kritična, kritična do literature, ne pa do človeka, ki za literaturo stoji. In da zato izreči ostro sodbo ne bi smelo biti tabu in ne bi smelo biti osebno dejanje, temveč nekaj, kar literaturi koristi, saj ji daje merilo in odpira prostor razpravi.
Zdaj pa k stvari sami: V imenu očeta je zbirka izpovedi človeka, ki živi med ljudmi. Človeka, ki ga je zaznamovala družina, pa družba, pa partnerji, knjige in domače živali. Je zbirka o pratravmi, ki nas zasleduje v odraslost, in o načinih, kako ji ubežati, pa tudi zbirka o vsakdanjih banalijah. Zbirka, katere protagonistka je tako zelo podobna avtorici, da nepozoren bralec včasih zameša eno z drugo.
Do izpovedne proze nimam nobenih posebnih zadržkov. Pravzaprav nimam nobenih posebnih zadržkov do kakršnekoli proze, če si le prizadeva dati od sebe največ, kar lahko da. Na tem mestu se je morda smiselno vprašati, koliko in kaj je avtor take proze bralcu pravzaprav dolžan.
Od izpovedne proze hočemo predvsem resnico neke izkušnje. Hočemo slišati nekaj, kar poznamo, vendar tega nikoli nismo zmogli poimenovati. Od avtorja, ki se take proze loteva, zahtevamo, da je pogumnejši od nas, da si upa dlje in globlje, zato da mi, leni bralci, lahko hvaležno sprejmemo njegova spoznanja in jih apliciramo nase. Hočemo, da je naš idealni prijatelj – nekdo, ki se izpostavi prvi, da se sami lahko zgolj strahopetno strinjamo, da rečemo »res je, tudi sami smo tako čutili in zdelo se je, da smo v tem sami, zdaj pa vemo, da je tam zunaj še nekdo, ki nas razume, čeprav nas ne pozna«.
Avtor, ki nam lahko ponudi zgolj venček izjav za javnost, ne more nasititi naše bralske lakote in odgovorimo mu lahko le z razočaranjem. Težava s protagonistko Dijaninega prvenca je, da ne dosega globine izkušnje resničnega človeka. Ne pelje nas dovolj daleč, ponudi nam samo obrise stanj, odnosov, dogodkov in nas pusti lačne. Zdi se, kot da bi nenehno pazila, kako je videti, in bi se zato izogibala resnični globini stvari, ki je vedno nekoliko grša, kot bi si je želeli.
V imenu očeta sestavljajo trije deli. V prvem se odvije otroštvo. Nek oče zapusti neko družino, nek otrok je zaznamovan z izgubo. Zaznamovan je tudi z družinsko preteklostjo, s preteklostjo starih staršev, ki jih je dvajseto stoletje zapackalo s krvjo, zaznamovan s svojim poreklom, ki gre v nos ksenofobi okolici. V drugem izvemo, da ima protagonistka romantična in erotična razmerja, kar je za mlado žensko najbrž precej običajno. Izvemo, da ni vsak seks dober, da si z bližnjimi nismo vedno blizu in da se včasih poljubljamo iz golega dolgočasja. V tretjem delu ne izvemo nič novega. Protagonistka je včasih sama in razmišlja, včasih ji je tesno in včasih je srečna, včasih sadi sončnice in včasih gre v mkdonalc. Nič posebnega, skratka. Osemdeset strani v družbi dekleta, ki živi življenje, kot ga živijo tisoči, življenje, polno bolečine, radosti in brezzveznih malenkosti, brez katerih bi zlahka shajali. S tem samo po sebi ni nič narobe. Nihče me ne bo prepričal, da mora književnost pripovedovati o nečem izvenserijskem, da bi bila dobra. Čisto vseeno je, o čem pripoveduje, je pa zato odločujočega pomena, kako to počne. Kdor bi rad naredil nekaj vrhunskega iz literarizacije svojega življenja, ima dve možnosti. Prva je, da osupne s slogom, ki je v Dijaninem primeru resnici na ljubo precej preprost. Slovenščina kot slovenščina, pač. Brez velikih spodrsljajev, brez posebnih presežkov. Druga možnost pa je, da gradi na odkritosti. V imenu očeta z odkritostjo žal ne nagrajuje, čeprav se zdi, da si za to prizadeva. V besedilu pogosto piše, da nekaj prizadene in boli, vendar se zdi, da vse to ostaja na papirju in bralca ne doseže. Kot kaže, je treba za prepričljivo pripoved o nekem življenju narediti več, kot zgolj priznati, da čustvujemo. Show, don’t tell, bi verjetno rekli na delavnicah iz scenaristike.
V zadnji etapi besedila protagonistka očetu, ki si z literarno teorijo očitno ni na ti in ne ve, da literarna oseba in empirični avtor nista eno, reče: »pa nisam to ja!«. Jaz nisem protagonistka svoje knjige. In res ni. Glas, ki pripoveduje V imenu očeta, ni celovito 3-D človeško bitje, marveč okrušek ali fragment neke osebnosti. Žal ne najbolj zanimiv, ne najbolj detajlen ali najbolj prepričljiv.
Delati književnost iz odnosov, predvsem temačnih in travmatičnih, je hudičevo zahtevna naloga, ki spodleti marsikomu. Če si želimo, da nam uspe, moramo svoje samoljubje pustiti ob strani, kar ne pomeni samo tega, da pišemo tudi o tem, kar boli in ni lepo, temveč predvsem to, da poskušamo pozabiti nase, da pustimo, da v ospredje stopita izkušnja in tekst, avtor in bralec pa zbledita v ozadje. Verjamem, da bi morala dobra literatura poskušati predvsem čim bolj jasno zadeti svoj predmet in čim bolj pozabiti, da tudi s pisanjem, kot z vsakim drugim človeškim dejanjem, poskušamo na nekoga narediti vtis.
Ko sem razmišljala o tem, kdo je za moj okus nalogo uspešno opravil, sta mi na misel prišla dva primera:
Prvi je Učiteljico klavirja nore Jelinkove, do katere imam sicer svoje zadržke in če bi bilo podeljevanje Nobelovih v moji pristojnosti, bi jo verjetno preskočila, vendar pa ji je treba vsemu navkljub čestitati – uspela je namreč iznajti spektakularen jezik za poročanje o travmi. Ker je o mučnih stvareh zelo težko, včasih pa celo nemogoče govoriti naravnost, je Jelinkova izumila nekakšno socio-psihologizirajočo govorico, ki je zmožna patologijo zgrabit pri korenu in o njej poročati s skoraj nevzdržno doslednostjo.
Drugi primer pa je Ozri se v gnevu Johna Osborna, ki mu je uspelo še nekoliko bolje, saj za poročanje o enem najbolj mučnih odnosov sploh ni uporabil potujitve. Vrgel ga je na oder, čisto takega, kakršen je, z likalnikom, cajtngom in psihološkim nasiljem prve vrste vred. Ko so me v gimnaziji prisilili, da sem dramo najprej pogledala, nato pa še nekajkrat prebrala, sem vedela, da je nočem prebrati nikoli več v življenju, vedela pa sem tudi, da je ravno zato mojstrovina. Brati Osborna je bilo podoživljati družinsko nasilje, ki smo ga želeli umakniti iz prvega plana v varno zaodrje nezavednega in pustiti, da ga leta pozabe preobrazijo v humus. Bilo je mučno, neznosno in ogabno in bilo je do bolečine res. Vse zlo, ki ga ljudje v medsebojnih odnosih zlivamo drug po drugem, je dobilo svojo podobo in svoj glas, nam pogledalo globoko v oči in reklo »tudi vi ste taki, nikar se ne slepite«. In smo se za trenutek nehali slepiti in morda je bil to trenutek, v katerem smo postali malo boljši ljudje.
Predstavljam si, da mi bo kdo oponesel, zakaj pri zdravi pameti bi kdorkoli hotel primerjati prvenec mlade slovenske avtorice z literarno klasiko velikega formata. Na ta namišljen očitek lahko odgovorim le s tem, da se mi zdi do pisca dosti bolj spoštljivo, da se ga obravnava v kontekstu vsega, kar lahko kot umetnik postane, kot da se zanj že vnaprej zniža kriterij na podlagi tihega pripoznanja, da je slovenska književnost nekakšna paraolimpijada, v kateri so tudi zmagovalci nekoliko hendikepirani. Močno dvomim, da kdo postane pisatelj zato, ker bi si želel biti povprečen, kdor pa ne bi bil rad povprečen, mora stremeti dlje od tega, da bo zadostil okusu slovenske literarne kritike.
Tu skozi do trpečega greš mesta, tu skozi pot gre v večne bolečine, tu skozi k pogubljenim pelje cesta. Toliko ljudi tu … preveč. Lepo jim je. Udobno, toplo. Ničesar ne manjka, izobilje v vsaki pori. Ne zavidam jim, samo … v njihovih nasmeških … pred stojnicami so nagrmadeni, vsak s svojim sladkim kadilom v roki … srkajo in se smehljajo, ne ozirajoč se na kaj drugega kot to pasje lagodje … je nekaj … diaboličnega. Vražji stvor. Popolni zobje pod čudovitimi poškrlatenimi ustnami … srce se stisne, ko vidi tako ljubek obraz … imajo nekje alterzobe, in ti so, kolikor jih je, črvivi in zaudarjajoči, luknjasti in gnijoči … Fantazija. Saj, razloži jo! O, tudi sam bi bil tu, tudi sam sem tu, v isti luknji. Ničesar ne spremeni. Ja, karneval ni bil še nikoli tako sprevržen, tako brezsramen … tako vsakdanji … kdor vstopiš, pusti zunaj upe vsake.
Vse, kar bi imel takole na hitro za povedat o prehodu iz starega v novo koledarsko leto ter neločljivem zabavljaštvu s klimaksom enaintridesetega oz. prvega ponoči, lahko nemara strnem v nepredolgem dialogu pred par uricami; kako pa ti pa tole novo leto zdaj?, ja no, ma zdi se mi bolj ali manj isto sranje ko lani, se pravi, nič bolj niti manj nisem živ kot isti čas pred enim letom ter tudi isti nič ne bom naslednje leto, če ga doživim in preživim. No, nekoliko lahko tudi oblažimo pričujoč dismisivni odnos do teh naših čarobnih prazničnih obdobij, vseh polučkanih in pocukranih in povinčkanih in postaromožnjenih, ter priznamo, da se da iz njih razbrati nekoliko preroško, tudi če ob pravem razodetju še tako varljivo optiko, strnjeno v poimproviziran pregovor: po leta zadnjega mescu ali dnevu se naslednje pozna. Tj., seveda, kdor ne bo fukal na silvestrovo, ga čaka precejšnja suša celo leto.
Foto: Ajda Schmidt
Živimo v časih težke dialektike, ki kot da je itak itak vsem povsem jasna, zakaj bi jo potlej posebej poudarjali in ljudem kradli magične momente ob mandljih in medici, pa naj vseeno izrečemo njen preobrat (le pogoltnite, da se vam ne bo zaletelo, oz. kar naj se vam, saj vas bo dobri sočlovek poleg nekoliko potolkel po hrbtu, pa bo): praznovanja, izvorno menda manifestacije nečesa ultimativno dobrega, zavedanja in prepoznanja, hvaljenje in potrditve skupinskih želja in izpolnjenj, dobrodejne glorifikacije fantazem, njihovo použitje in oditje dalje, z novim zagonom do naslednje ponovitve, toplina in pripadnost in gorkota ob bližnjih in daljnih soljudeh itn. itd., vse to in več se je dandanes v komaj kaj spremenjeni formi, pravim, sprevrglo v svoje nasprotje.
Kot kakšne katoliške duše pred nedeljsko južino brezdušno odžlobudrajo zdravo marijo, samo da se lahko potlej kakor pomirjen nevrotik v miru pomastijo, tako naravnost smešno zvenijo, kolikor se še sploh komu da resno ubadat s tem, vsa spominjanja, zakaj smo ali moramo biti te dni pravzaprav tako jebeno veseli, čemu toliko žremo in pijemo ter si vsi poštimamo delo, da smo ja tembolj frej in lahko vso svojo tako manjkano prostočasnost med ždenjem v prazno z vsem bitjem posvečamo – veseljačenju, žretju in pitju. In jasno nakupovanju, prekrvavitvi novodobnih praznikov. Pa ne gre za nezmernost, saj se ob teh lepih posebnih časih napram običajnim neprazničnim obdobjem pravzaprav mora zapretiravat, hočem reči, da v nasprotju z nekim t. i. avtentičnim praznovanjem, takrat in takrat ter tega in tega imeti in použiti, česar sicer ni, tale naša pisana razdobja zgolj nekoliko poudarijo, kar skozinskoz že je, pogovedeno trošenje za neizbežno nepotrebno preobilje, brez katerega ne znamo več živet.
Foto: Ajda Schmidt
Vsakdan je postal neprekinjen in razpotegnjen praznik, pa mrtvi pa čarovnice, pa valentinovo pa ptički, pa miklavž pa božiček pa dedek mraz, pa zima pa delo pa krompir pa vnebovzetna marija etc., katerega klimaks erektira v trgovinah vse najprozaičnejše dneve vsakega leta, vsak dan druga akcija. Vsepovsod, strašno blagostanje, kakršno denimo uživa kakšna krava v svoji slame polni staji. Težko eksistencialno kriziranje, ki s svojimi mrtvaškimi kremplji davi iz dneva v dan več do nedavnega toplo in topo preskrbljenih občanov, je, daveče nelagodna misel, pri nas na širšem zahodu očitno še zmerom preblago.
Tako je razen zazehanega in malce bolj zacahnanega menjavanja enega in istega sranja v teh dneh težko občutit kaj bistveno drugačnega kot vse ostale dni. In vseokoli, okoliši, dogajanje, veseljačenja, kot da zgolj zdolgočaseno kima. Lučke, bolj ali manj iste, mogoče kakšen gigantski spermij nad prešercem manj. Štanti, bolj ali manj nagravžni kuhanci in desetkrat preplačane hrenovke ter sivopisan nič, pardon, kič. Muska, jah, kaj dosti več od neke harmonikarske mi smo žejni mi smo žejni mi ni uspelo slišat. Ja no, saj smo res, pa nismo zdaj psi, da se bomo protigovorično fokusirali na eno prav zdaj izkuseno stvar ter jo vzneseno in neoznačljivo ponavljali.
Foto: Ajda Schmidt
Nekoliko lahko morda polepšam vse skupaj, če omenim, kako mi je bilo dano vsem tem pastem navkljub vendar doživeti pravo praznično magijo, obeležiti, kako lepo je tupatam biti živ, četudi je tudi slednja zgolj podaljšek siceršnjega, kako, če ne s kratkim obrisom silvestrske noči. Že v trgovini dan prej sva se z ljubljenim bitjem začela izgubljat, brezglavo sva tavala, ono sem jaz tja. Med nepreštevnimi ljudmi, gomolji, vozički, barvami, sadeži mi je komaj ratalo najdit tistih par na seznamčku naštetih reči. Kmalu sem želel sesti v voziček, kot neka punčka poleg v dolgi vrsti pred delikateso. Z najbistvenejšim ni šlo dosti boljše, pir sva zbirala z najdolgoveznejšim hamletovstvom in tudi pri še bistvenejšem od najbistvenejšega, sadjevec ali absint, je trajalo in trajalo, kot bi ti vsa neskončna izbira na policah pred tabo hotela tupit, da izbire sploh nimaš …
No, na noč je šlo vse kot mora iti. Biti z ljudmi, človekom, ki ga imaš rad. Do polnoči postat ravno toliko luštno fahjten, da te na priložnost spomni šele odštevanje kar od nekod, pri sosedih, zunaj, kje kdaj?, ah, tri dva … a je že, ja ja, vse že poka povsod. Poknit šampanjec dol na cesto. Voščit. A potlej se žurka šele začne. Res našponat musko, tisto lepo, vsakokratno privatno, nostalgično smetje. Začet res zlivat v čedalje odprtejše grlo. In se ne vem kdaj znajdit v čudnih momentih. Padajo stoli. Lasje gorijo. Ljudje zginevajo. Kar naenkrat smo samo še trije, šilce, čik in jaz. Poskušat se spomnit, kaj in zakaj obhajaš. In potem temnenje in potem …
