Ker sem polna predsodkov, se, kadar slišim koga govoriti o »fragmentirani prozi«, običajno primem za pištolo. Nekaj na izrazu mi daje slutiti, da z njim označujemo predvsem dela, pri katerih so avtorji iz lenobe ali pomanjkanja talenta določen del truda, ki ga je treba vložiti v umetnino, da bi postala mojstrovina, preložili na občinstvo, nato pa to poskušali upravičiti s sklicevanjem na stanje sveta in človeka v njem. Nočem reči, da moje posploševanje vedno drži in ne bi si ga želela uveljavljati kot trden in zanesljiv estetski kriterij, mi pa običajno dobro služi, kadar v poplavi knjižne produkcije, ki je nikoli ne bomo zmogli presnoviti scela, poskušam presoditi, kaj na bralnem seznamu za prihajajoči mesec lahko nemara tudi izpustim.
Ker so imela Lenkova Telesa v temi to smolo, da se jih je oprijela fraza, do katere čutim odpor, bi se mi kmalu zgodilo, da bi jih odložila na obsežno grmado drugih slovenskih romanov, ki jih ne bom nikdar prebrala. Če ne bi nekega zdolgočasenega večera zatavala na Prebranec, bi jih skoraj gotovo zaobšla. Še sreča, da jih nisem.
Telesa v temi so roman o kastriranem avtorju, ki je svoje življenje in svojo književnost sezidal okrog svoje nemoči. Profiliran slovenski romanopisec zboli za rakom in ostane brez jajc. Vendar se ne kaže slepiti, operacija je samo podčrtala držo, za katero se je prvoosebni pripovedovalec odločil že davno prej – držo človeka, ki obstaja zunaj stvari, za držo opazovalca, ki poskuša benevolentno beležiti in razumeti, človeka, ki se obdaja z ljudmi, ki hlastno segajo po življenju, in živi preko njih, zato da njemu ni treba. Rak, se zdi, mu je ponudil samo prvovrsten izgovor za to, da je dokončno postal človek, kakršen si je vedno želel biti. Človek, ki gleda in tuhta, ne premore pa nikakršnega talenta za življenje. Nočna mora Mihe Mazzinija, pasivni junak par excelence.
Pred sabo imamo torej roman, v katerem se ne zgodi kaj prida, roman, ki se nenehno opravičuje za svojo nepopolnost, a jo hkrati skuša ubraniti kot estetsko in etično izbiro. Roman, ki bi zlahka spodletel, a vsemu navkljub čudovito uspe. Zakaj?
Telesa v temi so roman, v katerem spolnost nastopa kot metafora za postmodernizem in obratno. V neskončnost preigravajo dve temi, ki sestavljata celoto vesolja, ki ga naseljuje njihov prvoosebni pripovedovalec: nezmožnost napisati klasičen roman in nezmožnost izpeljati klasičen spolni odnos.
Moja bralska izkušnja pravi, da je o seksu (kaj šele o postmodernizmu) zelo težko pisati. Ljudje (tudi ali še posebej pisatelji) o svoji spolnosti namreč pogosto lažemo. Različic je seveda ogromno, vendar sta verjetno statistično najpogostejši izdatno cvetličenje z dodatkom transcendence, iz katerega je zelo težko do nemogoče razbrati, s čim imamo pravzaprav opravka, in precenjevanje lastne spolne izkušenosti, s katerim bi občestvu radi dali vedeti, da so tako naša spolnost in književnost kot naše življenje nasploh nekaj vzvišenega in veličastnega in bi morali zato smrt in pozaba za nas narediti nekakšno izjemo.
Spolnost je tema, o kateri neprestano govorimo, zelo redko pa se zgodi, da bi o njej tudi kaj povedali. Zato je poskušati govoriti o seksu lahko za pisca najboljša možna vaja v odkritosti. Komur se namreč uspe prikopati do govorice, v kateri bo lahko o svoji in človeški spolnosti povedal nekaj smiselnega, se mu bo zelo verjetno uspelo prikopati do govorice, v kateri bo lahko kaj smiselnega povedal o življenju nasploh.
Telesa v temi so roman, ki to ambicijo ima in vanjo hrabro zakoraka. Zato tudi ne bi mogel biti nič drugega kot tako imenovana »fragmentarna proza«, ki je za doseganje drugih ciljev prisiljena žrtvovati pretenzijo po fabuli. Kot kakšen zenovski menih mora odmisliti vse in se osredotočiti na neskončno ponavljanje enega in istega miselnega obrazca, v neskončnost obračati en in isti besednjak, spodleteti, poskušati znova in spodleteti bolje, v upanju, da se mu bo uspelo prikopati do česa resničnega in si dokazati, da ima tudi slovenščina svoje svetle trenutke, trenutke, v katerih je sposobna sama sebi preprečiti laži in posploševanja in treščiti naravnost v bistvo stvari.
Telesa v temi so roman, ki mu ni nerodno in ki ve, da se lepota ne skriva v popolnosti, marveč v nežnosti, s katero se je treba lotiti nepopolnosti. Seveda ni naključje, da se v marsičem opirajo na Bukowskega. »On nam v svojem pisanju kaže naš pravi obraz,« na nekem mestu zapiše Lenko. »Pravi obraz človeka. Smo kruti? Da. Smo patetični? Da. Zlorabljamo moč, o, seveda. Če ne drugače, pa v spalnici. Ampak na drugi strani pa nam kaže tudi človeka, ki je lahko srečen, nežen, ljubeč, igriv, iskriv. Kaže nam človeka, ki zna ceniti paradokse. Pa čeprav bolijo.« S tem komplimentom v resnici precej dobro zadane tudi kvaliteto svojega lastnega pisanja. Tako staremu mojstru Bukowskem kot mlademu vajencu Lenku sijajno uspeva razumeti, da življenje ne bo nikdar lahko in ljudje nikdar dobri, vendar je prav zmožnost uvida v to zaguljeno resnico stvari tisto, kar nam omogoča možnost za nekakšno sprevrženo različico sreče. There is a crack in everything, bi rekel Cohen. That’s how the light gets in.
Čeprav gre za roman minimalne zgodbe, je obenem poln dragocenih uvidov, zato sem si prvič po dolgem času zaželela, da bi – čeprav mojstri svojega poklica radi rečejo, da se to ne spodobi – svojo recenzijo izdatno nagačila s citati. In ko slovenska književnost ponudi izdelek, ki vabi k temu, da bi ga navajali, je to poseben, pa tudi zelo redek razlog za veselje. Zato mi dovolite, da sklenem z navedkom:
»Premalo razmišljamo o stvareh, premalo se jim posvečamo. Premalo smo iskreni sami s sabo in z ljudmi, ki nas obkrožajo. Spolnost obče žal dojemamo kot neko od ostalega življenja ločeno pripoved, kot nekakšno eksperimentalno kratko zgodbo znotraj velikega realističnega romana življenja. Njenemu narativu ne priznavamo vrednosti, ki si jo zasluži. In to me žalosti.«
Tudi mene, dragi prvoosebni pripovedovalec, tudi mene.
Davorin Lenko: Telesa v temi. Ljubljana: Center za slovensko književnost. 203 strani, 18 €.
Ko sem v preteklih dveh tednih govoril z uredniki in novinarji kar nekaj slovenskih medijev in jih prosil za podporo družbenoodgovorne pobude kulturni evro, sem pri večini naletel na navdušenje. Da pozdravljajo projekt in da je še kako primeren za današnji čas, da skratka ne vidijo ovir, da ne bi podprli naše pobude. In upajo, da se bo razširila še v kakšen kulturni zavod in da se kaj kam premakne. Veliko urednikov je v imenu celotnih uredništev takoj izrazilo podporo, celo takšni so bili, ki so rekli, še več bi se moralo donirati, ne ostanite samo pri dveh evrih. Nekaj jih je imelo še par vprašanj, tudi pomislekov, čisto upravičenih, sem se strinjal, so bila še kako tehtna, a so potem rekli, da so zraven, z veseljem in s ponosom in tako jih bomo tudi sami navedli. In so dodali, da bodo (uredniki) novinarjem projekt predstavili in jih prosili, da participirajo, da donirajo dva evra, četudi pridejo delat, kot pravijo, četudi pridejo delat, da za kulturno sceno še kaj več naredijo, kar ni v okviru službe in je v teh časih nujno. Našlo se je nekaj takšnih, ki so rekli, da pobudo osebno podpirajo, a da bi lahko to rekli za celotno uredništvo, niso prepričani. Rahlo več je bilo tistih, ki jih je pobuda dobesedno šokirala, čeprav o njej sploh niso vedeli vsega, samo povzemali mojo elektronsko pošto, ki sem jo poslal urednikom in pričakoval, da bo do uradne predstavitve ostala le kot interno besedilo. Pa ni … nekdo jo je hitro izkoristil, urednica se je opravičila, toda nepopolna različica enega od novinarjev je zaokrožila po družbenem omrežju Facebook.
Da človeška neumnost nima meja, se bere. Nekdo odgovarja in naš odnos do novinarjev celo primerja z umazanijami, ki se jih gredo tajkuni do svojih delavcev, ki morajo plačati parkirišče pred svojim delovnim mestom. Ob to se nisem kaj prida obregnil, ker se mi zdi, da naval jeze včasih prehitro pride, ljudje zato napišejo kaj tudi brez premisleka, in jeza tudi hitro gre. Razvnela se je torej burna debata, a to, da smo se odločili pogumno in pravilno, so nam dali vedeti tisti, ki so kulturnim upornikom, med njimi so bili na žalost tudi ustvarjalci, skušali razložiti, da so morda narobe razumeli, da ima projekt res le dobronamerne vzgibe in da če skočijo pokonci zaradi dveh evrov, ki naj bi jih dali iz svojega žepa, še kako kažejo svoj pravi odnos do kulture.
No, mojo pozornost je v vseh teh na trenutke zelo žolčnih debatah, ki so bile rezultat površnega in zlorabljenega novinarjevega opisa projekta, še posebej pritegnil komentar, ki je bil tako lahkomiseln, zvenel je tako banalno in vsakdanje, ali kot pravi avtorica, tako preprosto je to, da sem ga bral in bral, da bi se prepričal, če berem prav.
Namreč, piše, povzemam, da če se bo pobuda za kulturni evro uresničila, da novinarji in fotografi enostavno ne bodo več prišli v Kino Šiška, bojkotirali bodo naše dogodke … In ker se o Kinu Šiška ne bo poročalo, Kina Šiška ne bo več. Pač ne bo več. Da je tako preprosta ta logika, se razume napisano.
In sem se, medtem ko mi je sicer v tem silno lahkotnem novinarkinem tonu odmevala silno težka beseda bojkot, spraševal tako kot piarovec kot bralec, poslušalec, gledalec, ali si novinar ali celo medij lahko kar tako, lahkomisleno kot se bere komentar, privošči, da bo bojkotiral več kot 200 kulturnih dogodkov na leto? Da bo kar tako, z boste že videli odnosom, bojkotiral enega od nosilcev kulturnega dogajanja v Sloveniji? Se mu zdi, da bodo najprej uredniki, a nato bralci, poslušalci, gledalci njegov bojkot podprli? Mu bo novinarska profesionalnost to sploh dovolila?
In se sprašujem naprej, se je morda avtorica vprašala, če opravlja svoje novinarsko poslanstvo zaradi sebe ali zaradi svojih bralcev, poslušalcev, gledalcev? Kaj bo naredila, če se za podoben projekt odločijo vsi slovenski kulturni zavodi? Ne bo več kulturna novinarka, bo morala zaradi bojkota poiskati drugo službo? In … ali kulturni novinar s tem s svojih žuganjem organizatorjem ne zafrkavajte se z nami, na sceni ste zaradi nas, nesporoči ravno nasprotno, kot bi moral sporočati? A ni kulturni novinar prvi v vrsti, ki bi tak projekt moral razumeti in ga podpreti tudi kot ta in ta, ne le kot ta in ta novinar, ki pride na dogodek službeno?
Kje tiči problem? Kulturni evro uvaja obvezni samoprispevek tako za liste gostov kot tudi za novinarje. Vsakega se prosi, da ob vsakokratnem obisku prispeva dva evra, ki se stečeta v sklad. Na koncu leta se nabrani denar donira. Letos izbranem glasbeniku, glasbeni skupini za snemanje albuma, naslednje leto pa za sodobnoplesno predstavo, naslednje leto še za kaj drugega iz nabora dejavnosti Kina Šiška … V tujini je to ponekod že uveljavljena praksa, pri nas se ne bi smela uveljaviti, naj raje ljudje več pijejo, pa naj organizator od pijače da kakšen evro za kulturo, pravijo nasprotniki.V sosednji Avstriji je novinarju v zameno za akreditacijo evrski petak za humanitarno organizacijo pač treba dati, vsi so lepo in pridno tiho, pri nas je takšna podpora sceni razumljena kot plačevanje, da sploh lahko delaš, kot kršenje osnovne novinarske pravice do poročanja o dogodku.
Na srečo je teh, ki mislijo, da projekt ni vreden realizacije, da nismo vsi na isti strani, da se tako mediji, producenti, piarovci trudimo za isti cilj, precej malo. Na srečo je malo novinarskih dvomljivcev, ki se jim zdi, da je to, kar je že tako njihova službena obveznost in za to dobijo plačo ali plačilo, dovolj. Naredijo dovolj, pravijo, celo več kot ostali deležniki v verigi. Pravi celo nekdo, kar naj pretvorimo njihove prispevke v oglase, pa bomo videli, koliko je to denarja, še doda in meša hruške in jabolka, marketing in vsebino, ki mi morala biti pri (resnem) mediju strogo ločena.
Samozavestno sugerira glasbenik, ko se dobimo na promocijskem sestanku, da v Objektivu pa še ni imel intervjuja, pa v Mladini naj tudi kakšnega zrihtam, če gre, še raje portret, tam so takšne dobre fotke. Pa kakšna naslovka, da bi se prilegla, v Vikendu. Pa mi drugi reče, kar pred novinarko, ki z njim ravno opravlja intervju, da tale, ki ga delata zdajle ne bo dovolj. Da City Magazine je fajn, tam bi se lahko pojavil, pa sobotni Žurnal, nujno, ker gre v ful nabiralnikov. Pa tretji naroča, da ne, Sobotne ne bi, sem že bil, kakšen spletni medij mi zrihtaj, ja, tam, da naj še zrihtam intervju ali dva, na siolu in rtvslo.si, recimo, pa VAL 202 tudi ne bi bil slab.
In grem v akcijo, odgovorno do svoje (javne) službe, a še veliko bolj do scene, do ustvarjalca in še z veliko večjo vnemo pri slovenskem ustvarjalcu kot pri tujem požrem njegovo pretirano samozavest, ki je včasih čisto dobronamerna, a morda le malo nerodno izražena. Pa bi lahko v tonu že omenjenih novinarsko-kulturnih upornikov rekel, glej od Kina Šiška boš dobil dva oglasa, ki nam jih bo dal naš medijski sponzor, in poskušali se bomo dogovoriti za kakšen intervju in dve najavi, pozabi na svoje želje ali pa se zmeni sam, toliko ti lahko v svojem službenem času obljubimo mi. A se potrudim, grem preko svojih načel, dobesedno težim, sem naporen, da je groza, se tu in tam celo skregam z novinarjem ali urednikom, da se potem cel mesec ne pogovarjamo, in hkrati poslušam opazke, da mi pa že nismo vaša piar agencija, zato dajte mir. A večinoma uspem, če hočete, ustreči samozavestnim željam, zahvaljujoč razumevajočim novinarjem, urednikom, ki štekajo, da je treba še posebej podpirat naše, domače, in da smo vsi na isti strani.
A kaj bi se zgodilo, če bi nas uporniški novinarji ali mediji bojkotirali, kertako enostavno to pač je, kot pravijo, ker se pač ne bi šli njihove igre? Ostalo bi mi to, da bi ustvarjalcu, ki mi takole naroča svoje želje, lahko le iskreno pogledal v oči in rekel, za vsebinsko promocijo koncerta alias piar boš pa pri tem in tem mediju moral poskrbet sam. In kaj bi se zgodilo, k sreči imamo razumevajoče novinarje in medije, če bi se za pobudo odločili vsi organizatorji, kulturni zavodi in se posledično za bojkot odločili vsi mediji? Rubrike kultura na tiskanih straneh, pa na spletnih straneh in tisto nekaj malega kulturnih radijskih in televizijskih oddaj, bi izginile.
In se že dogaja, zaradi kapitala, kulture se ne da tako fino tržiti, pravijo. Da se le ne bo še zaradi tistih, ki bi jo morali najbolj spodbujati, tudi kot ljudje, ne le kot novinarji, in vse to zaradi dveh evrov. Ali če povzamem nekaj komentarjev burne debate na družbenem omrežju … ker vam bo folk, ki da včasih tudi 30+ evrov za karto, rekel, če ste tako škrti, da ne morete primaknit 2 evrov v dobro kulture, ste navadni hohštaplerji, buržoazija. In dodajam, kako ste lahko tisti, ki pravite, tako enostavno je to, bomo pač bojkotirali in Kina Šiška ne bo več, tako nekulturni do kulture?
Péter Esterházy (rojen 14. aprila 1950 v Budimpešti) je eden najbolj znanih madžarskih pisateljev, vodilni predstavnik tako imenovane srednje generacije, rojene med drugo svetovno vojno in oktobrsko revolucijo 1956. Po izobrazbi matematik (študiral je na univerzi ELTE v Budimpešti od 1969 do 1974) je skušal z matematičnim razmišljanjem o jeziku ter razumevanjem jezika kot holograma in sveta kot množice, pri čemer se je v dobršni meri opiral tudi na neoavantgardistična gibanja, razvijati novo pripovedno tehniko in nov slog. Za Esterházyja, ki od leta 1978 deluje kot samostojni pisatelj, ni ključna namenskost literarnega proizvoda, temveč njegova estetska in etična suverenost. Od tod tudi stavek, ki ga je navrgel v Predgovoru h knjigi Pomožni glagoli srca (1985, prvi slovenski prevod 1989, letos ponatisnjen pri Beletrini): »Pa naj govori knjiga o čemer koli že, čuti naj se v njej nekakšna lahkotnost, ki naj spominja, da delo ni nikoli samo po sebi dano, temveč je terjatev in darilo.«
Velika Esterházyjeva umetnina, s katero avtorja identificirajo v tujini, je sicer roman Harmonia Caelestis (2000). Gradivo tega dela je družinska kronika, bogato podprta z zgodovino, ki jo avtor dekonstruira v družinski roman. Zgodovinska naracija se na več ravneh preobrazi v razmišljanje o zgodovini, zgodovini družine, zgodovini države, vse to z nezgrešljivim Esterházyjevim ironičnim branjem epskih prostorov. Z romanom, ki je temu sledil, Popravljeno izdajo (Javított kiadás, 2002), isti postopek – torej opazovanje zgodovine/zgodbe, zasnovane na fikciji – deluje še močneje. V njej se Esterházy opira na gradivo dejstev in preučuje štiri dosjeje o preteklosti svojega očeta, agenta komunistične nomenklature. Kot ugotavlja Jutka Rudaš v svojem prispevku Premišljevanja o sodobni madžarski književnosti v slovenski kulturi, sta oba romana »primer narativne upodobitve nevzdržnosti dejanske zgodovine z esterházyjevsko zapletenostjo nenavadnih, močno predelanih medbesedilnih relacij življenjskih zgodb«. Toda kljub temu da je recepcija njegovih knjig močno ovirana, predvsem zaradi konvencij, ki urejajo kulturo, semantičnih prenosov kodnih sistemov in neobičajnih asociacij, so bila Esterházyjeva dela prevedena v več kot dvajset jezikov.
Na Madžarskem je prejel vse najpomembnejše literarne nagrade, vključno s prestižno nagrado Kossuth leta 1996, časti pa je bil pogosto deležen tudi v tujini, od Francije, Avstrije, Nemčije do Norveške in Slovenije. Péter Esterházy je bil celo prvi madžarski pisatelj, ki se je leta 1986 udeležil mednarodnega festivala Vilenica, leta 1988 pa je prejel tudi njeno veliko literarno nagrado. Na vprašanje Tiborja Kereszturyja, kako pomembna se mu zdi nagrada, ki jo je prejel, je odgovoril: »Vse skupaj je tako neverjetno, irealno, noro, tako slovensko – takšne nagrade se lahko samo veseliš«.
Rudi Šeligo je v zborniku mednarodnega festivala Vilenica omenjenega leta zapisal, da so »najzrelejša uresničitev Esterházyjevega jezikovnega eksperimentiranja in pisateljske tehnike prav gotovo Pomožni glagoli srca«. Če je osrednja oseba večine njegovih besedil oče, potem je v tem delu v središču mati. Doživljajsko jedro avtobiografskega romana je namreč tragično doživljanje materine smrti in retrospektivna anatomija odnosa med materjo in sinom. Kot je morda znano, madžarščina ne pozna pomožnih glagolov – že sam naslov torej opozarja, da je kompleksnost medčloveških odnosov in intenzivnost čustvenega doživljanja nemogoče ubesediti. Biološki in metafizični dogodek materine smrti se tako da ubesediti le »s srcem«, »s pomožnimi glagoli« večno človeških čustev ob nenadomestljivi izgubi. Novost in estetska vrednost romana, tako leta 1988, ko je Šeligo pisal svojo odo Esterházyju, kot danes, sta v njegovi metodi upodabljanja skrajne življenjske situacije: »v zavestno do skrajnosti izkoriščenem prijemu dvojne perspektive«. Šeligovo navdušenje nad avtorjem verjetno izhaja tudi iz dejstva, da je Péter Esterházy, kot nekakšen uresničitelj madžarske avantgarde in obenem neoavantgarde, svojo kontrapunktično metodo združevanja hladne zavesti in bogate čustvenosti zgradil na tradiciji madžarske in svetovne umetnosti. Toda ravno zato, ker je temu tako, se Esterházy ne nanaša na misel Petra Handkeja, češ da se pisanje obrača v »stroj spominjanja in izražanja«, temveč njegovo rahljanje tragičnih ter obenem večnih in celo banalnih tem s pomočjo lahkotnosti in igrivosti sega vse v Bretonov čas izumljanja nadrealizma.
Glede na to, da se avtor v knjigi pritožuje, da mu je bilo, medtem ko je pisal zgodbo, dovolj tako odkritosti kot tudi poštenosti, in da je hrepenel po tem, da bi lahko čim prej spet pisal kaj takega, ob čemer bo lahko malce tudi prikrival, olepševal in lagal, njegove Pomožne glagole srca zlahka beremo in posvojimo tudi danes. Ne samo da večperspektivična zavest, tvorjena najprej na način baročne enciklopedičnosti in že v naslednjem hipu naturalistične brezkompromisnosti (opisi materinega golega telesa), od bralca ves čas zahteva vso pozornost in da je vključena v samo medbesedilno igro, njegova avantgardnost subvertira tudi triumf vsemogočnega in vseprisotnega dokumentarizma. Če je cena za to navidezna nedokončanost dela, ki bi jo Albert Camus po vsej verjetnosti po prstih, potem jo z veseljem sprejmemo.
Péter Esterházy: Pomožni glagoli srca.Prevedel Jože Hradil. Žepna Beletrina, 5 evrov.
Pogovor z avtorjem bo v Klubu Cankarjevega doma danes, 26. 2. 2014 ob 20. uri.
Jutri se začenja festival Literature sveta – Fabula, ki bo združil ugledne domače in tuje goste. Z nami bodo pisatelji Péter Esterházy, Juan Goytisolo, Jacqueline Raoul-Duval, Thomas Brussig, Gabriela Babnik, Nejc Gazvoda, Alojz Ihan, Vesna Lemaić in Miha Mazzini. Ob tej priložnosti bodo izšla tudi njihova knjižna dela, ki bodo obiskovalcem in bralcem na voljo ob vseh festivalskih dogodkih ter v večini slovenskih knjigarn. Vse avtorje in avtorice boste lahko tudi spoznali na literarnih večerih. Njihov urnik najdete tu.
V okviru festivalskega fokusa Razkriti obrazi svobode se bodo na več ljubljanskih lokacijah – od Cankarjevega doma, Trubarjeve hiše literature, Kavarne Union in Knjigarne Konzorcij zvrstile številne debate z zanimivimi in kompetentnimi gosti, ki bodo pod drobnogled vzeli danes tako pogosto uporabljan – in nemalokrat zlorabljen – pojem svobode. Govorili bomo o medijski svobodi, svobodi na spletu, svobodi v pravljicah, subkulturah in o svobodi “izbire”. Več o pogovornih večerih pa tukaj.
Kako različni so lahko pogledi na svobodo, si bo mogoče ogledati tudi v filmskih in gledaliških predstavah, saj bodo v festivalskih dneh v Slovenski kinoteki na sporedu štiri kultne filmske uspešnice, ki vsaka po svoje odstirajo pogled na svobodo, v Lutkovnem gledališču Ljubljana pa izvrstna lutkovna predstava Živalska farma v režiji Vita Tauferja.
Del programa bo namenjen najmlajšemu občinstvu, ki ga bodo izkušeni pravljičarji popeljali v čarobni svet knjig in branja, še prav posebno pozornost pa letos namenjamo tudi tistim, ki jim ostajajo tovrstni dogodki in prireditve navadno težje dostopni ali pa sploh ne: osrednje festivalske dogodke v Cankarjevem domu bomo namreč prilagodili tudi posameznikom z različnimi oviranostmi in jim s tem omogočili, da se jih bodo lahko tudi oni brez večjih težav udeleževali.
AirBeletrina je za vas pripravila predstavitve vseh avtoric in avtorjev, ki jih boste lahko prebrali v prihodnjih dneh. Na vseh prizoriščih Fabule pa vas čaka še prav posebno darilce: AirBeletrinina čitanka. Prav za Fabulo smo pripravili novo. V njej vas čakajo prodorne besede in čudovite ilustracije. Kot tudi zadnjič – število knjižic je omejeno, zato si pravočasno zagotovite svoj izvod.
Kratko besedilo francoskega pravnega strokovnjaka, filozofa, akademika, raziskovalca Alaina Supiota (1949), ki je izšlo leta 2010, lahko (skupaj s pronicljivim spremnim zapisom Barbare Rajgelj) beremo kot dragocen prispevek k refleksiji današnjega političnega, ekonomskega ter socialnega položaja v Evropi in širše. V devetih poglavjih se avtor z jasnim, elokventnim izrazom dotakne pomembnih vprašanj in problemov, ki določajo družbo poznega kapitalizma, v kateri živimo. Najprej nedvoumno nastopi proti »ultraliberalizmu«, tj. proti neoliberalizmu kot triumfu tržne ureditve ter projektu demontaže socialne države, države blaginje, javnega dobrega in proti neokonservativizmu, kar ima za nemalokrat tudi nasilni postopek utrjevanja globalne prevlade neoliberalnega pogleda na svet. Razloge za dominacijo »ultraliberalne doktrine« najprej poišče pri »običajnih osumljencih«: denimo pri vladavini Margaret Thatcher v Veliki Britaniji in Ronalda Reagana v ZDA v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je neoliberalizem dobil politično legitimnost. V depolitizaciji ekonomske vede, ki si je z ustanovitvijo t. i. Nobelove nagrade za ekonomijo – od leta 1969 jo podeljuje švedska centralna banka, priznanje pa nima neposredne zveze z dediščino Alfreda Nobela – zagotovila dokončno znanstveno legitimnost in ustrezno ideološko zaledje za uveljavljanje neoliberalnih politik. Pa v množici mednarodnih institucij, ki so nekritično posvojile dogme o nezmotljivosti trga, privatizaciji javnih storitev, koristih splošne konkurence, sprejele mantre o svobodnem pretoku blaga in kapitala, o deregulaciji gospodarstva, fleksibilnem trgu dela kot vrhovnem idealu itn. ter jih spremenile v nekakšno religijo, v katero naj se danes ne bi več smelo dvomiti.
Zamujena priložnost
Supiot je kritičen tudi do načina povezovanja v okviru evropskih integracij. Evropa seveda ni imuna na zgoraj omenjene ultraliberalne tendence, toda Evropska unija je po njegovem z vstopom nekdanjih komunističnih držav v povezavo zamudila izjemno priložnost, da bi Unijo utemeljila na solidarnosti med narodi, za kar bi bil potreben nov mednarodni socialni model. Ta naj bi temeljil na spodbujanju zaposlovanja, prizadevanju za izboljšanje življenjskih razmer in delovnih pogojev, na boju proti izključenosti vseh vrst in podobno. To pa bi najprej zahtevalo temeljit premislek, kako zasnovati in izvajati načela socialne pravičnosti v državah z različno zgodovino, politično kulturo in stopnjo materialnega bogastva, v naslednjem koraku pa bi bilo nujno tudi izdatno financiranje vzhodnoevropskih držav s strani razvitejšega Zahoda. Namesto tega pa so se države t. i. nove Evrope morale nekritično podrediti bruseljskim direktivam, kar je bilo videti kot popoln triumf kapitalističnega družbenega modela, kot dokaz njegove absolutne zgodovinske superiornosti, obenem pa je vse skupaj pomenilo tudi ignoriranje posameznih zgodovinskih, političnih, ekonomskih, socialnih razlik med samimi članicami. Pripeljalo je do tega, da je evropska skupnost, kot lucidno karikira Supiot, vsilila »tržno ureditev« in »socialni dialog« državam brez podjetnikov in brez sindikatov. Razloge, zakaj so se elite nekdanjih komunističnih držav tako hitro spreobrnile v vernike trga, pa avtor vidi v konceptu pravnosti, ki naj se ne bi spremenil, ko je, poenostavljeno povedano, diktaturo proletariata zamenjala diktatura trgov. Socialistična pravnost naj bi bila vselej zgolj sredstvo delovanja socialistične države, sredstvo za izvajanje njenih zgodovinskih nalog. Pomenila je instrumentalizacijo prava – po ameriškem pravniku Haroldu Bermanu je šlo za t. i. rule by law in ne rule of law –, saj naj bi bila legalna država vselej izpostavljena intervencijam in pooblastilom, ki veljajo v izrednih razmerah. Sovjetski sistem je sam sebe vselej opredeljeval v kontekstu graditve komunizma in ne v okviru politične ali ustavne ureditve, kar po Supiotu pomeni, da se je lahko kadarkoli otresel lastnih zakonov v imenu višje pravnosti, obenem pa spremenil njihovo vsebino in kaznoval tiste, ki jih niso upoštevali. In če socialistično družbeno ureditev nadomestimo s prevlado trga kot globalnim politično-ekonomskim sistemom, za katerega si je treba prizadevati, naj ne bi bilo nič čudnega, da so se bivši komunisti čez noč spremenili v zagrete neoliberalce. Supiot na tem mestu tudi zavrne marksistično pojmovanje države kot aparata v službi vladajočega razreda, kot sovražnika, ki ga je treba premagati in si ga podrediti. Sklicuje se na liberalno interpretacijo, ki vidi državo kot modro, zaupanja vredno instanco, ki presega partikularne interese in zagotavlja pravice posameznikom.
Analiza razmer
Pri analizi sedanjega družbenega, političnega, socialnega položaja v Evropi se s Supiotom ni težko strinjati. Avtor piše o neenakostih na trgu dela, naraščajoči prekarizaciji, izkoriščanju najšibkejših, o kultu individualne svobode, privatizaciji storitev socialne države, razkrajanju osebnih, poklicnih identitet, o fleksibilnosti in negotovosti kot novih življenjskih načelih, o procesu dekonstrukcije socialnega prava, ki ne more več zagotavljati solidarnosti med državljani. Premišljuje o sodobnem delovnem pravu, ki bi ga morale nujno sestavljati tri enakovredne komponente: kolektivno organiziranje, kolektivno delovanje in kolektivna pogajanja. Opozarja na problem identifikacije nosilcev gospodarske aktivnosti, ki nastane s prostim kroženjem blaga in kapitala. Tega ni mogoče omejiti s posameznimi nacionalnimi pravnimi redi, v praksi pa to pomeni, da podjetnik, posamezno podjetje, korporacija itd. izginejo s prizorišča menjav in se tako izognejo odgovornosti, ki izvira iz njihovega gospodarskega delovanja. Piše o utopiji o totalnem trgu, ki jo razume kot rezultat procesov zmanjševanja fizičnih razdalj med ljudmi, nastalih z razvojem sodobne tehnologije, in kot prevlado že omenjene ideologije svobodnega pretoka kapitala in blaga. Utopija o totalnem trgu posameznikom, državam, znakom, stvarem, odnosom zapoveduje, da postanejo merljivi in mobilni znotraj vedno bolj neizprosne globalne konkurence. Supiot razmišlja o posledicah omenjene kvantifikacije, ki s celo vrsto kazalnikov raznolika bitja in stvari zreducira na merljivo količino, na geografski ravni pa denimo mesta, ozemlja, nacije obravnava kot konkurenčne blagovne znamke, ocenjuje njihove »primerjalne prednosti«, »identitetni kapital« in podobno. Z verovanjem v številke, zapiše avtor, nadomeščamo stik s prav tisto realnostjo, ki naj bi jo te številke predstavljale. Pri tem je zanimiva njegova ugotovitev, kako je postopno ločevanje različnih merskih enot od vsakršne človeške izkušnje vselej potekalo vzporedno z razvojem moderne znanosti in kapitalizma. S prevlado metra, abstraktne merske enote, so počasi bolj ali manj izginili čevelj, ped, milja, korec, ki so merjene velikosti indeksirali glede na človeško telo ali glede na lastnosti merjenega predmeta. Velikost starih agrarnih merskih enot – npr. dnine ali mernika – pa je bila denimo odvisna od kakovosti zemlje; prvo so določali glede na število delovnih dni, drugega pa glede na število polnih mernikov semen, potrebnih za setev njive določene velikosti. Pri želji, da bi med ljudmi vzpostavili pravičnost, nas dehumanizacija merskih enot močno ločuje od realnosti in lahko vodi v norost, lucidno pripomni Supiot.
Duh Filadelfije. Socialna pravičnost proti totalnemu trgu
Alain Supiot (prevedla Katarina Rotar)
Izdaja:
Založba *cf.
Prevajalec:
V Filadelfiji
Avtorju, ki pri opisani analizi razmer izhaja tako iz bolj specifične francoske izkušnje kot iz širše evropske perspektive, je mogoče hitro pritrditi – stanje je nevzdržno! A istočasno glavna rešitev za nastale razmere, ki jo predlaga Supiot, zbega. Njegovo zavzemanje za vrnitev k načelom Filadelfijske deklaracije, prve Mednarodne deklaracije o univerzalnih pravicah, sprejete leta 1944 v Filadelfiji, nekdanjem središču ameriškega razsvetljenstva, njegov poziv k prebujenju »duha Filadelfije«, ki knjigo preveva od prve do zadnje strani, a ga do tega trenutka namenoma nismo omenjali, vsaj na začetku porajata več vprašanj kot odgovorov. Filadelfijsko deklaracijo je 10. maja leta 1944 na konferenci predstavila Mednarodna organizacija dela (International Labour Organization – ILO), danes ena od agencij Združenih narodov, s sedežem v Ženevi. Listino, pomemben dokument svojega časa, sta zasnovala irski uradnik Edward J. Phelan in britanski pravnik C. Wilfred Jenks, podpisali pa predstavniki delodajalcev, sindikatov in vlad posameznih držav. Pri Filadelfijski deklaraciji je, tehnično rečeno, šlo za razglas o ciljih in nalogah omenjene organizacije ter o načelih, po katerih naj bi se ravnale njene države članice. A vendar je njen pomen mnogo širši; po Supiotu gre za prvi izraz želje po mednarodnem redu, ki bi temeljil na pravu in pravičnosti in ne več na vprašanju moči, na kar so na primer opozarjale grozote prve in druge svetovne vojne. Šlo naj bi za pionirsko besedilo (sledil mu je denimo podpis sporazuma v Bretton Woodsu in kasneje Splošna deklaracija o človekovih pravicah), s katerim naj bi socialna pravičnost prvič postala eden izmed temeljev mednarodnega pravnega reda. Deklaracija ima pet členov, za njenega duha, ki ga obuja Supiot, pa je značilno naslednje: pri uveljavljanju svojih načel se sklicuje na človeka in ne na boga ali znanost, izhaja iz izkušnje strahot vojne in ima pravo za glavni instrument, s katerim lahko ljudje vseh držav in vseh veroizpovedi vzpostavijo pravični red ter se iz grozot vojne nekaj naučijo. Človeško dostojanstvo vidi kot temelj svobode, pravičnosti, miru na svetu in ga ima za načelo, od katerega ne moremo odstopiti, ne da bi hkrati podvomili o celotnem pravnem redu. Imperativ svobode in socialne varnosti poveže z načeli o spoštovanju dela (»delo ni blago«), o pravici do svobode izražanja in združevanja, o solidarnosti ter o socialni demokraciji, znotraj katere naj bi predstavniki delavcev in delodajalcev svobodno razpravljali in sprejemali demokratične odločitve z namenom spodbujanja skupnega dobrega. Opredeli tudi kredo socialne pravičnosti – »osrednji cilj sleherne nacionalne in mednarodne politike«, ki postavlja ekonomijo in denar v službo ljudi –, po katerem morajo imeti vsi ljudje, ne glede na raso, spol ali veroizpoved, pravico do materialne blaginje in duhovnega razvoja, s tem pa tudi do svobode, dostojanstva, ekonomske varnosti in enakih možnosti.
In potem?
Kaj bi lahko bilo s povedanim narobe? Obstajata dve zagati. Prva je povezana s cinizmom visoke politike, ki je – če ostanemo pri mejniku, na katerega opozarja avtor – v sedemdesetih letih od sprejetja Filadelfijske deklaracije neštetokrat dokazala, da mednarodna skupnost ne predstavlja nobenega jamstva za blaginjo in mir, da je mednarodno pravo – vojno, socialno, delovno, trgovinsko itd. – s svojimi konvencijami, deklaracijami, mehanizmi itn. pogosto zgolj mrtva črka na papirju oziroma bolj rezultat političnega kupčkanja ter interesov velesil in kapitala kot pa stvar plemenitih ciljev za višje dobro. In če omenjeno povežemo še s podobo od resničnega sveta odtujenih birokratov, ki sprejemajo postopke, smernice, regulacije v klimatiziranih sejnih sobah v varovanih steklenih stolpnicah, kamor sleherniku ni dano stopiti, potem ni težko tudi temeljnih listin, kakršna je Filadelfijska deklaracija, odpraviti kot nekaj oddaljenega, neživljenjskega, nepomembnega, neuporabnega, medtem ko se prebijamo iz dneva v dan.
Druga težava je v tem, da sicer nedvomno plemenita in relevantna načela Filadelfijske deklaracije naslavljajo oziroma »rešujejo« obstoječo družbeno ureditev. Supiot zapiše, da je bil leta 1944 cilj podpisnikov vključitev trgov v ustrezen normativni sistem, ki bi poskrbel, da delujejo iz generacije v generacijo, s čimer bi kapitalizmu zagotovili dolgo življenje. Omenjena ideja, kapitalizmu natakniti uzde in ga samo obrzdati, glede na lucidno avtorjevo detekcijo obstoječega stanja, tehtno analizo posledic neoliberalnih politik itd. izzveni nekoliko nezadostno oziroma, če smo vljudni, premalo ambiciozno. Da bi ta tako dragoceni »duh Filadelfije«, kot nenehno sugerira avtor, uporabili zgolj za nov razredni, socialni kompromis, za to, da damo kapitalizmu – vsaj do naslednje strukturne krize – še eno priložnost? In potem?
Supiot na opisani zadregi ne odgovori direktno. Toda ne glede na to, da s pozivom o obuditvi načel Filadelfijske deklaracije ne cilja neposredno na družbene alternative onkraj kapitalizma, je nekaj vendarle jasno. Pri – kakršnemkoli že – prizadevanju za boljši svet je, kot v spremni besedi ugotavlja tudi Barbara Rajgelj, aktivistka in profesorica na FDV, nujna internacionalizacija in globalizacija progresivnih socialnih, delavskih, ekoloških itd. družbenih gibanj in bojev vseh vrst. Aktivizem je treba udejanjati mednarodno, se zavzemati za sodelovanje med državami, iskati sogovornike in somišljenike na različnih ravneh itn. Pri tem pa lahko »duh Filadelfije« služi kot pomemben primer mednarodne, globalne vzajemnosti in preseganja – nacionalnih, partikularnih – razlik.
Na drugi strani nudi Supiotovo besedilo izjemno dragocen vpogled v kontekst sprejemanja ter delovanja različnih mednarodnih sporazumov in odločb, ki v korist kapitala in na škodo delavstva, skupnega dobrega ipd., uravnavajo razmerja moči v sodobni evropski neoliberalni oziroma ultraliberalni družbi, ki ji pripada tudi Slovenija. Pri tem je denimo pomembna vloga širši javnosti premalo znanega Sodišča Evropske unije v Luksemburgu – pristojnega za razlago prava EU, sestavlja pa ga po en sodnik iz vsake države članice –, ki s svojimi pogosto spornimi odločitvami pomembno kroji usodo prebivalcev povezave. Tako lahko preberemo, da je sodišče podjetjem na primer dovolilo, da ne upoštevajo kolektivnih pogodb, pa tudi zakonov, ki plače indeksirajo v skladu z življenjskimi stroški. Načeloma je prepovedalo stavke zoper preseljevanje delovnih mest in med drugim potrdilo, da ima svobodno ponujanje storitev prednost pred varovanjem kupne moči delavcev in socialnega miru. Kot zapiše Barbara Rajgelj, so na trgu pravnih pravil države ponudniki prava in korporacije povpraševalci, vsi ostali pa nevplivni, a od rezultatov delovanja omenjenega trga odvisni opazovalci.
Ravno zato lahko beremo Supiotov Duh Filadelfije, z vsemi njegovimi kvalitetami in omenjenimi pomisleki vred, kot pomemben poziv proti cinizmu, umiku v zasebnost, apatičnosti in klic k uporu, obenem pa nas oboroži s pomembnim razumevanjem širšega evropskega, mednarodnega, globalnega konteksta, kjer se lomijo delavske, socialne in druge pravice.
Alain Supiot: Duh Filadelfije. Socialna pravičnost proti totalnem trgu. Prevod Katarina Rotar, spremna beseda Barbara Rajgelj. Ljubljana: Založba /* cf., 2013, 145 str., 15 €.
Radi se učimo slovenščino (vir: iskriceizporabja.blogspot.com)
Meči so pripravljeni, ščiti, sekire, lopate … Tako nekako bi lahko povzel dogajanje na eni od učnih ur v Osnovi šoli Ljudski vrt Ptuj, kjer poučujem slovenščino. Da je obravnava Krsta pri Savici (Uvod) že sama po sebi za to starostno stopnjo zelo zahtevna reč, ni treba poudarjati. Za učence – otroke, stare štirinajst ali petnajst let – je to pač oddaljena pesniška materija, govorica, polna izraznih pasti, arhaizmov, romantičnih stilnih konceptov in podobnega. Zato je, kadar se loti obravnave Krsta, pred učiteljem vedno tudi in najprej vprašanje smeri – kje torej začeti? Morda najprej skočiti v globoko tkivo oblike, stila in jezika ali vendarle previdno krožiti okoli, varno po obali, in pričeti najprej z vsebino (nekakšno skrčeno obnovo epa)? V prvem primeru pedagog veliko tvega, saj učenci največkrat (pre)več besed ne razumejo, zato se jih na širokem polju literarno-estetskega doživetja kljub učiteljevi razlagi veliko izgubi, v drugem jim »preveč« razkrije, tako da se skozi obnovi podobno besedilo pesem, hočeš nočeš, spremeni v pripovedno. In kdo bi se potem, ko je fabulativni del razkrit, sploh še »prebijal« skozi zamotano pesniško infrastrukturo, ki je v očeh učencev značilna za Prešerna?
V izogib obema smerema najraje posežem po kombiniranju, dopolnjevanju, nadgrajevanju in prepletanju, ki se na koncu sklene s težko pričakovano dramatizacijo besedila. Tega učenci vsako leto (letos to izvajam že osmič) nestrpno pričakujejo. Vsakič sem navdušen nad njihovo motivacijo, nad dejstvom, kako se pripravijo, predelajo pesnitev, premeljejo težavnejše besede in besedne sklope, pa verze, ter jih analizirajo in kako se potrudijo tudi pri rekvizitih. Vem, da takšen pristop k tej pesnitvi izvajajo še mnogi slovenski učitelji, saj na študijskih skupinah poročajo o podobnih pozitivnih učinkih.
Ko grem naprej po časovni premici literarnih obdobij, kakor so si sledila – Prešeren je na sporedu januarja in februarja (kako prikladno s praznikom!) –, in se prestavim v še eno šolsko uro obravnave slovenske lirike, ki je bila vselej nadvse uspešna: ta Kosovelove konstruktivistične poezije. Učenci se vsako leto sprva nekoliko zmrdujejo, sprašujejo, če je to sploh pesem in kakšen smisel naj bi imela, mnoge med njimi celo zajame smeh, češ kaj pa je to ena besedna solata. A ob pravih usmeritvah se pred njimi kaj hitro razprede rdeča nit, podoba razpadlega sveta, nekakšen načrt za to, kar naj bi med drugim po Kosovelu imenovali sodobno, moderno in kar je še teh pojmov, ki jih literarne šole pojmujejo in definirajo vsaka malo drugače. Na koncu učenci odprejo svoje komunikacijske kanale in dobesedno »bruhajo« ideje. Sprašujejo, povezujejo in nazadnje ustvarijo – nekateri nadvse imenitne tekste, ki niso presežki le v besednem preigravanju, temveč tudi v idejnem, konceptualnem in še kakšnem. A kaj ko je Kosovel na sporedu šele nekje maja … Tako da potem ostane le še malo časa za kaj malo novejšega; recimo za pesmi Makarovičeve, Zajca ali Strniše. Kajti tu se žal časovna premica konča, kot da se po tem ni zgodilo nič, kot da Slovenci nimamo nekaj izjemnih pesnikov in pesnic najmlajše generacije, ki bi lahko še kako oplemenitili učni program, njihova »prisotnost« v njem pa bi bila že skoraj nujna.
Zakaj takšen pedagoško in didaktično-metodično obarvan uvod? Ker je pozicija učenca v obeh primerih obravnave pesniškega besedila enaka. V uvodni točki je odziv učencev, ki so v povprečju večinoma nezainteresirani za poezijo; da je to »brezveze«, da itak ničesar ne razumejo, da tega ne bodo nikjer, nikoli v življenju potrebovali itd. Toda po ustrezni usmeritvi je še kako jasno, da učenci najbrž nikjer drugje, skozi nobeno drugo literarno vrsto ne pridejo v stik s tolikim arhivom besednih inovacij, ritmičnih prvin, magije jezika, kot prav skozi liriko.
Vprašanje, ki se ob tem torej odpira, je, zakaj se današnja šola še vedno tako izogiba najsodobnejšim poetičnim prijemom in najmlajši generaciji pesnikov, rojenih po letu sedemdeset, sploh? Navsezadnje tudi učenci pogosto oporekajo, zakaj se morajo učiti pesmi nekih (pra)starih, že zdavnaj mrtvih avtorjev (s tem seveda ne pravim, da se povsem strinjam z njimi!), moti pa jih tudi vsebina, ki je načeloma neaktualna, njim že (pre?)oddaljena. Že res, da skozi taka besedila učenci na bolj plastičen način spoznavajo preteklost, poleg tega so svojevrstna izjema tudi klasična besedila, ki neko tematsko področje obravnavajo na tako brezčasen način, da so zanimiva tudi za današnjega bralca, a zdaj živeči avtorji in njihove pesmi so vsekakor mnogo bolj aktualne. Tako v osnovni šoli manjka ravnovesja med »starimi« in »novimi« avtorji, med vsebinami preteklosti in vsebinami današnjega časa. In to največ v liriki. Na področju pripovedništva, zlasti mladinskega, je odnos med tekočo produkcijo in učnimi vsebinami bolj skladen, nič drugače ni z mladinsko in otroško liriko, a kadar govorimo o tisti »resnejši« liriki, te, sprotne produkcije v učnih programih praktično ni.
Vzrokov za to je več. Povsem jasno je, da se s to liriko (in tudi širše gledano) ukvarja bolj malo raziskovalcev, sploh pa takih, ki bi zadnje generacijske premike v razvoju lirike uspeli suvereno postaviti na zemljevid slovenske kulture. Zanimanja za liriko je nenazadnje danes vse manj celo med založbami. Te vse po vrsti reagirajo na podoben način, češ da je tiskanje poezije nedonosno, da gre v prvi vrsti za strošek, skratka, da se ne splača. Velik problem je tudi v učiteljih, ki mnogi tudi sami ne gojijo posebnega občutka za poezijo, s sodobnejšo liriko pa se sploh ne znajo spopasti. Največkrat tudi niso ravno pogosti obiskovalci literarnih večerov (naj mi oprostijo vsi, ki to so!), prav tako ne poznajo dovolj dobro tekoče pesniške produkcije, pesniška besedila pa se jim velikokrat zdijo nezanimiva in nanje gledajo kot na nekaj, česar pesniki še sami ne razumejo. Vse to je seveda zgolj moje videnje, kako sem to razumel na več srečanjih z učitelji, kjer sem pogosto slišal podobne komentarje.
Ker je resnih raziskav premalo, je tudi poguma za uvrstitev novih pesniških vsebin v učne programe malo. Tako vse ostaja pri nekaj drobtinicah – morda nekateri učitelji s svojo angažiranostjo in širino vendarle uspemo kaj »stlačiti« v svoje programe, vsaj na urah interesnih dejavnosti. A kako naj potem slovenska šola vzgaja kvalitetnega bralca (sodobne) poezije? Takega, ki zna prebrati tudi kakšen sodoben pesniški tekst, ne da bi do njega dostopal z odporom? To zadnje je logika, ki bi morala državo skrbeti, a še toliko bolj tiste, ki sestavljajo učne programe za slovenski jezik in književnost, ki drugače radi poudarjajo, da se razvijanje bralnih veščin ne prične v srednji šoli, temveč že precej bolj zgodaj. Tako je tudi z branjem pesniški besedil! In za nameček, tudi v srednji šoli ni dosti drugače. Večina srednješolskih učiteljev se zadržuje oziroma se mora zadrževati v območju starejših besedil tako dolgo, da za novejše preprosto zmanjka kvalitetnega časa.
Če je najvišja taksonomska raven znanja nekega učenca kritični pogled, zmožnost opredeljevanja, diskusije in nazadnje kreativno ustvarjanje s primarnim izhodiščem v obravnavanem besedilu, potem lahko vse to dosežemo tako pri obravnavi Prešernove kot tudi Kosovelove pesmi, pri čemer imam v mislih predvsem njegove konstruktivistične pesmi. Kako bi bilo torej obravnavi teh dveh dodati še tretjo, kako od pesmi, ki jo je napisal kdo od najmlajših pesnikov in pesnic? Sam sem recimo preizkusil pesmi Karla Hmeljaka, sicer odkritega nadaljevalca Šalamunove poetike, in rezultati so bili naravnost navdušujoči. Ne samo da so učenci uživali ob branju, vsebine sem jim predstavil na principu nekaterih računalniških iger, ki izhajajo iz nenehnega pulziranja, odpiranja novih možnosti, nevarnosti in zapletov. Táko, naravnost divje menjavanje podob se odvija tudi v Karlovi poeziji.
Pisanje na njegovo pesniško predlogo je pri učencih osmih in devetih razredov, sicer v okviru literarno-recitacijskega krožka, izzvalo tudi zanimive pesniške izdelke. Ni šlo zgolj za sproščanje ali jezikovno igro, tudi ne samo za preizkušanje jezikovnih meja in navduševanje nad takimi ter drugačnimi besednimi zvezami, pač pa je imelo vse skupaj tudi določeno rdečo nit, globljo strukturo, vsebinsko plast. In prav radi so poslušali o pesniku, ki še živi, ki je celo jadralec in udeleženec olimpijskih iger. Za Hmeljakom smo se tako lotili pesmi še več pesnikov in pesnic. Na sporedu so bile recimo pesmi Stanke Hrastelj, Lucije Stupica in Jureta Jakoba. Tudi v tem primeru so učenci z izhodiščne pozicije vstopali v besedilo na različne načine in tudi v tem primeru je nastalo več zanimivih diskusij, premislekov in končnih pesniških kreacij. Predvsem pa je bilo učencem zanimivo gledati avtorje, ki so aktivni tudi v virtualnem prostoru. Njihovi posnetki na YouTubu so še kako dobrodošli, v prid so tudi vse druge manifestacije v spletnem okolju.
Čeprav je šlo v vseh teh primerih za skupino nadarjenih učencev in takih, ki jih poezija morda zanima nekoliko bolj, je to dobro izhodišče za razmislek. Z besedili sodobnih pesnikov sem šel že tudi pred mnoge druge skupine in s pravim pristopom, nič drugačnim kot v primeru Prešerna in Kosovela, je bil odziv zmeraj pozitiven. Na enem od festivalov, kjer sem vodil delavnice za osnovnošolce, je na primer učenka osmega razreda Sofija T. Živko na predlogo ene od Šalamunovih pesmi napisala tole:
Beli trikotniki na rdeči ravnini.
Črna zavesa življenja.
Z luči lezejo sončni žarki.
Okrašeni nohti.
Čutim vročino.
Asfalt se je zalepil name.
Ruševine v moji glavi.
Odrešitev.
Le jaz in ledene ploščice.
Polžast obraz WC-papirja.
Nikoli mi ni dovolj.
Navdih me prevzema.
Rože pozimi.
Oči spijo.
Ali pa besedilo druge osmošolke, Deje Milošič:
Iz letala prilegaš sonce,
sonce iz črnine, polne lesa
in popra.
Klovn je tvoja hči električnega toka.
Čevljar se je zaposlil kot košarkar iz Budimpešte.
Zavese polne veselja,
prepojene s pomarančnim sokom, blitvo in krompirjem.
Trda stena se ozira nazaj
in pomaha v slovo.
Ti, tvoja duša je polna razočaranja in sivine.
Napeljave bršljana se sladko oprijemajo ventila zvočnika.
Ura, polna občutkov, te sprejema v svoje življenje.
Na vlaku podzemne železnice te z MP3 v ušesih
čakam na novo življenje ZAČIMB.
Da o tem, kaj vse so sprožile v glavah udeležencev festivala pesmi najmlajše slovenske pesniške generacije, sploh ne govorim.
Čas je torej, da naredimo premik v svojih glavah. Da se zavemo, da najsodobnejši pesniški teksti niso prazno žlubodranje besed, pač pa resno rezanje po pesniškem tkivu tu in zdaj, da so to izpovedi ljudi tega časa, ki ob aktualnih vsebinah in občutenjih učencem in dijakom nudijo tudi stremljenje za veliko izrazno (jezikovno) potenco. Prav skozi take, drzne jezikovne oblike se namreč lahko najbolj krepi njihova izrazna fleksibilnost, obenem pa na ta način vzgajamo tudi bralce poezije, kritične estete, ki se ne bodo bali v roke vzeti kake pravkar nastale pesniške zbirke!
Zadeva: MUSEmuseum – muzej poslanih in neposlanih e-sporočil, uvodnik
Sporočilo:
Draga Airbeletrina!
Na začetku je navadno vedno – nekaj. Nekaj, kar uvaja, umešča, privaja, razlaga ali pa zgolj – postavlja/je postavljeno v.
Kako torej začeti tale Airbeletrinin sklop, namenjen muzeju poslanih in neposlanih e-spročil, ki smo ga po številnih pre-/pomislekih in besednih igrah poimenovali MUSEmuseum? Odkar se je pred nekaj tedni tvoje uredništvo odločilo, da želi objavljati naše muzejske vsebine, sem veliko razmišljala o tem, kako sploh.
Kako tvojim bralcem predstaviti muzej, ki ga v resnici še ni, a vseeno je. Muzej, ki ga ustvarjamo vsi, ki živi in se bohoti pod težo naših poslanih, neposlanih in nenapisanih e-sporočil. Muzej, ki arhivira in razstavlja, ki odkriva in skriva, muzej, ki čuti, drhti, joče, se smeji, kriči od zadovoljstva, žalosti, sreče in besa. Muzej, ki te prevzame in objame. Ki skrbi in varuje skrivnosti in banalnosti, jih povzdiguje iz globin pozabljenih poštnih predalov v z žarometi ravno prav osvetljeno ospredje ter jih postavlja v okvir, morda celo v več okvirjev. Muzej, ki na uporabniku in obiskovalcu prijazen način čuva, kurira in predstavlja intimne dele naših življenj.
Zadnjič sem pred neko komisijo v Amsterdamu razlagala: veste, MUSEmuseum je seveda umetniški projekt, je muzejska institucija, je vpogled v življenja drugih, v njihove bolj ali manj kreativne diskurze, njihove odnose in medsebojne zgodbe, njihovo domišljijo, besedni zaklad, način razmišljanja ter logiko zlaganja besed. Kot njegova gonilna sila in zvesta donatorka pa lahko dodam tudi, da je muzej nekakšen katarzični moment – ki osvobaja, distancira in emancipira avtorja od e-sporočila in njegove vsebine. Kar v določenih težavnejših primerih učinkuje nadvse blagodejno in koristno za mentalno zdravje. Poskusite, boste videli, da si ne izmišljujem!
In ko takole tebe in tvoje bolj ali manj zveste bralce uvajam v naše enkratmesečne objave, ki bodo (sicer v nekoliko drugačni obliki kot končni MUSEmuseum spletni muzej) razstavljale del naših najčudovitejših muzejskih vsebin, tebe in njih obenem tudi vabim, da s pomočjo obrazca (www.musemuseum.org) povsem anonimno, ali pa morda tudi ne, doniraš/te nekaj svojih e-sporočil v vseh možnih jezikih tega sveta.
Do takrat pa te, draga Airbeletrina, na najrazličnejše načine najlepše pozdravljam,
Nina Jan, MUSEmuseum
MUSEmuseum – muzej poslanih in neposlanih e-sporočil je mlada amsterdamska iniciativa, v veliki meri postavljena z zanesenostjo in bleščečimi vizionarskimi očmi slovenske umetnice Nine Jan in njenih tesnih sodelavcev Brama Loogmana, Namfon Udomlertlak in More Ekkels.
Projekt do leta 2015 predvideva tri faze:
1. MUSEmuseum spletni muzej poslanih in neposlanih e-sporočil (v izgradnji),
2. različne umetniške projekte, ki temeljijo na podlagi prejetih e-sporočil (v nastajanju),
3. knjigo-muzej MUSEmuseum, urejen in kuriran kot muzejski katalog najlepših, najzanimivejših, najdrugačnejših e-sporočil (na čakalni listi).
MUSEmuseum vas obenem poziva in vabi, da v muzejske zbirke dodate tudi svoja e-sporočila v vseh jezikih (obrazec je na voljo na www.musemuseum.org), z vsemi vprašanji, predlogi in pozdravi pa se lahko na nas obrnete na info@musemuseum.org.
AirBeletrina bo s sodelovanjem MUSEmuseuma v rubriki Pošta! vsak tretji teden v mesecu objavila izbrano e-pismo iz njihovega arhiva, ki ga lahko tudi sooblikujete.
Ruševine Dresdna po zavezniškem bombandiranju (vir: http://min-eng.blogspot.com)
Če v nekem homogenem gravitacijskem polju med dvema stebroma, ki sta vzporedna z vektorjem gravitacije, preko koncev teh opor postavimo nek tretji element, ki mu bomo na tem mestu rekli nosilec, nam lahko uspe, da bo ta element uspel tam obstati. Toda na mestih, kjer bo premoščal daljo med obema oporama, bodo zaradi vpliva gravitacijskega polja znotraj njegove kemijske sestavljenosti nastale napetosti. Ob nespremenljivih pogojih bi kljub napetostim tak element med stebroma lahko tam stal za vekomaj – a pogoji se spreminjajo in stvari zato minevajo – sonce je vsak dan novo (Sovre, 1988, 73).
Novo pa je tudi, da je 23. januarja luč sveta ugledala knjiga Miloša Kosca Ruševina kot Arhitekutni objekt. Gre za prvo izdajo v okviru knjižne zbirke Drugi prostori, založbe Praznine, ki sicer že od leta 2011 izdaja glasilo s taistim imenom. Praznine v slovenskem prostoru utirajo ledino na področju teorije arhitekture. Kosec (1986) je knjigo napisal na podlagi svoje diplomske naloge, za katero je bil v lanskem letu nagrajen s Plečnikovo študentsko nagrado in študentsko Prešernovo nagrado Fakultete za arhitekturo, spremno besedo pa je dodal dr.Lev Kreft. Že zgolj zaradi dejstva, da so zapisi s tovrstno tematiko v našem prostoru izrazito redki in so odraz popolne abolicije govora o arhitekturi in prostorske politike v zadnjega četrt stoletja, se nam izdaji ne bi smelo biti pretežko globoko prikloniti.
Ruševine Černobila (vir: Robert Polidori – Zones of Exclusion: Pripyat and Chernobyl na http://vimeo.com/38993935)
Delo je mogoče brati hkrati kot pregled vloge ruševine v umetnostnozgodovinskem diskurzu od obdobja racionalizma in razsvetljenstva in kot napredujoč esej, ki se tekom knjige zbira v zastavitev ključnih vprašanj o problemih modernosti. Misliti ruševino znotraj arhitekture pomeni spremembo perspektive iz neke aktivne pozicije – iz vprašanj: kaj, kje in kako graditi, v pozicijo golega opazovanja dogajanja z zgrajenim in prepoznanjem, da nas negacijsko določa ravno tisto, čemur smo znotraj toka zgodovine pustili odmreti. Zgodovino je namreč ob evidentiranju tega, kar smo v določenem času gradili, mogoče povsem enakovredno pisati tudi na način, da smo pozorni na to, kar smo za seboj pustili; torej rušili, zapustili, zravnali z zemljo ali razstrelili. Kosec ugotovi, da je z vznikom moderne dobe prišlo do spremembe v odnosu do ruševin. In prav ima, vsaka modernost si nadene nov pogled na čas. Ko Heraklit reče, da je vse v teku, da se vse spreminja, s tem ne daje sodbe o svetu kot takem, pač pa o tem, kako se svet neizbežno kaže pasivnemu opazovalcu, medtem ko je v modernosti svetovni duh te oblike prešel in prevzel neznansko delo svetovne zgodovine, se z umom aktivno postavil na mesto svetovne zgodovine, ker z nobenim manjšim ni mogel doseči zavesti o sebi (Hegel, 1998, §30).
Ob tem Kosec opozarja, da moramo preseči način obravnave, ki ruševine smatra zgolj kot nujno temno stran te ali one obljube napredovanja, saj v času kapitalistične povodnji lahko prestavljajo alternativno mesto naselitve in zatočišča. Od tod naslov Ruševina kot arhitekturni objekt; objekt, ki izstopi iz reda kapitalistične produkcije in vrednotenja prostora. Več, trditi smemo, da zmore edinole objekt , ki ostane izven reda načina produkcije, ko ni več prisvajan in obvladovan, nuditi osvobojen prostor. Skozi mnoge domala anekdotične in epizodne zgodbe o ruševinah uspe avtorju razgaliti mehanizme reprezentacije napredka, ki se zmeraj prikazuje kot totalnost ali celota in v najtemnejših trenutkih zgodovine modernega sveta prevara celo samega sebe. Tako Kosec v uvodu: “Še nikoli ni človek povzročil tolikšnega uničenja kot ravno v zadnjih stotih letih – zdi se, da so novi tehnični izumi in eksponentno razmahnjena produkcija v primerjavi s prejšnjimi stoletji skupaj z izredno izboljšanimi življenjskimi razmerami povročili tudi dotlej še nevideno destrukcijo, ki je svoj vrh dosegla v industrializaciji smrti v nacističnih taboriščih in nenehno prisotni možnosti izbrisa celotne civilizacije z nuklearnim orožjem. Tako ne preseneča, da predstavlja ruševina Gérardu Wajcmanu povsem resnega kandidata za objekt stoletja.” (Kosec, 2013, 13)
Ruševine Detroita (vir: Andrew Moore – Detroit Disassembled na http://www.nybooks.com/blogs/nyrblog/2010/apr/08/slide-show-detroit-city-of-ruins/)
Privedeni smo bili do mesta, kjer se zdi nemogoče ločiti med odpovedjo napredku ali njegovo dovršitvijo. Ali se naj povsem po Bartleby-jevsko upremo zapeljivi vabi napredovanja in zasedemo svoja mesta v ruševinah, ali pa nas naplavine podtalnega toka zgodovine že tako ali tako pokopavajo podnje. Napredek, ki smo se ga namenili krojiti sami, se nam začenja kazati kot mišnica in najhuje je, da nimamo nobenega zagotovila, da bi nam odločitev “raje bi, da ne” prihranila to ali ono grozodejstvo. Kosec v uvodnih delih svoje knjige označi potres v Lizboni v letu 1755 po Alexandru Regierju (Ruins of Modernity) in Susan Neiman (Evil in Modern Thought) za “odločujočo in inciacijsko točko v zgodovini modernosti in napredujoče sekluarizacije” oziroma za “rojstni kraj modernosti. Ali 250 let kasneje stojimo na mestu, kjer prav nasprotno, katastrofo pričakujemo zgolj zato, da bi si med seboj lahko dokazali ta ali oni prav, dobili Heglovo totaliteto vseh gledišč (Hegel, 1999, §52)? Čakamo, da se zgodi obče. Citadel, s katerih vetrovi še ne bi strgali strešnikov je vse manj in njihove ruševine bodo privilegij preživelih.
Milošu Koscu gredo vse čestitke. Minevanju navkljub.
Ruševina kot arhitekturni objekt
Miloš Kosec
Izdaja:
Umetniško izobraževalno društvo PRAZNINE
Prevajalec:
Navedena dela:
Sovre, Anton: Predsokratiki. (Ljubljana, Slovenska Matica, 1988)
Hegel, Georg W. F.: Fenomenologija duha. (Ljubljana, Analecta, 1998)
Kosec, Miloš: Ruševina kot arhitekturni objekt (Ljubljana, Založba Praznine, 2013)
Hegel, Georg W. F.: Um v zgodovini. (Ljubljana, Analecta, 1999)
Ste že prebrali vse lanske knjižne uspešnice in se naveličali klasike?
Bi radi nekaj svežega in sočnega? Ali hodite vsak dan na Cobiss preverjat, kaj novega je v tisku? AirBeletrina ve za vašo stisko, AirBeletrina vas razume. Zato smo postopali po vogalih, vdirali v pisarne, prisluškovali telefonskim pogovorom, izsiljevali z golimi fotografijami, se ljubili s tajnicami … Vse za vas, dragi knjigožeri – da vam priskrbimo ultimativni seznam knjig, ki bodo letos izšle pri naših založbah!
Vi pa nam povejte, česa se najbolj veselite?
Na vrhu knjig (vir: http://www.sonoma.edu)
Beletrina
Izvirna proza
Beletrina pogosto poseže po kresniku in gotovo bo tako tudi naslednje leto. Ključni žanr bo, kot je videti, zgodovinski roman: Lado Kralj se bo po z Dnevnikovo fabulo nagrajenem prvencu, zbirki kratkih zgodb Kosec koso brusi (2010), predstavil še z romanesknim prvencem: dogajanje romana Če delaš omleto je postavljeno med leti 1925 in 1948, pripoveduje pa o pisateljici, ki po jugoslovanskem sporu z Informbirojem ne zmore pretrgati svoje zvestobe Stalinu. Tam, v času tik po drugi svetovni vojni, bo štafeto prevzela PanoramaDušana Šarotarja, v kateri ljubezen med Slovenko in Madžarom preseka železna zavesa in jo preizkuša politično nasilje. A ker je letos 100 let od prve svetovne vojne, niso pozabili niti na le-to: težišče Starega mostuToneta Partljiča zavzemajo boj za severno mejo in drugi turbulentni dogodki zgodovine, ki jim je bil priča mariborski glavni most.
Zgodovina meče ogromno senco tudi v sicer zelo aktualni zgodbi romana Kakor obrnešPolone Glavan – kar bo njena prva knjiga po desetih letih. Pripoved si delita dve protagonistki, dotika pa se tem neonacizma, nacionalizma in nasilja nad manjšinami. Nov roman je pripravil tudi neustavljivi Feri Lainšček: Strah za metulje bo »natančna razvojna študija dialektike med iluzijo in resničnostjo, ki se nezadržno stopnjuje do protagonistovega končnega spoznanja« – skratka, ljubezenski roman. Predvidoma aprila naj bi izšel tudi nov skrivnostni projekt Aleša Štegra, knjiga ima naslov Odpusti, po dolgem zasliševanju nekaterih dobro obveščenih posameznikov pa smo izvohali, da naj bi šlo za znanstveno-fantastični roman?
Izvirna poezija
Zaenkrat sta v letošnjem programu samo dve pesniški knjigi, od tega en izbor (poleg poletnega nabora knjig gostov Dnevov poezije in vina, seveda). Novo samostojno zbirko bo izdal David Bedrač, njen naslov je Tvoj nakupovalni voziček, v njej pa se »brezkompromisno ukvarja s problemom sodobne potrošniške družbe, postavlja v ospredje posebno govorico trgovin in velikih trgovskih središč«; iz svojega opusa pa je izbirala velika Svetlana Makarovič, Zeliščarka bo tako predstavila njene pesmi na temo rastlinstva, zelišč in rož, ki jih bodo popestrile njene lastne ilustracije.
Med prevodnimi knjigami izpostavljamo stare znance slovenskih bralcev. Roman V pobožen spominMarguerite Yourcenar (1903–1987) »je prvi del trikrilne družinske kronike z naslovom Labirint sveta«, katere drugi in najbolj znani del, Severni arhivi, so izdali že v letu 2010; v bližnji prihodnosti pa nameravajo izdati še zadnjega. Yourcenar »v tem začetnem zvezku svojih predrojstvenih spominov popisuje svojo rodbino po materini strani«. Poljski pisatelj Paweł Huelle bo svoji zbirki prevedenih romanov dodal še kratek roman Mercedes-Benz, svojevrsten hommage Bohumilu Hrabalu in starim avtomobilom. Sicer pa pri Beletrini napovedujejo še izid Neobstoječega viteza mojstra postmodernistične proze Itala Calvina, »roman o seksu, smrti in moči«, Clara škotske pisateljice Janice Galloway in nadrealistični Kameni splav Nobelovca Joseja Saramaga. Prvič pa bomo v slovenščini brali pred kratkim ekranizirani ekstravagantni KozmopolisDona De Lilla in mlajšo nemško pisateljico Julijo Franck v napetem ljubezenskem romanu z naslovom Ljubeznivec.
Humanistika in teorija
V zbirki Koda letos napovedujejo provokativno »socialno in kulturno-antropološko analizo postsocializma v Sloveniji« – Zablode postsocializmaVesne Vuk Godina; knjigo, posvečeno slovenskemu nacionalnemu glasbilu, harmoniki – Harmonika za ButalceBratka Bibiča; »prodorno analizo politične in filozofske misli ruskih ustvarjalcev 19. stoletja« – Portreti velikih ruskih mislecevIsaiaha Berlina; bogato opremljeno knjigo Gnostični evangeliji, ki prinaša izbor besedil iz gnostične knjižnice Nag Hammadi z odlomki grških in rimskih piscev o gnosticizmu; sodobno zgodovino svetovne resne glasbe 20. stoletja – The Rest Is NoiseAlexa Rossa ter analizo sodobne biopolitike izpod peresa vodilnega italijanskega političnega filozofa Roberta Esposita, Immunitas.
Cankarjeva založba
Izvirna proza
Pa začnimo tudi tukaj z zgodovinskim romanom. Zgodba knjige Benetke, zadnjičMilana Dekleve se dogaja okrog leta 1937, v njenem središču je skrivno sporočilo, ki išče pot na Slovensko, na pomoč pa protagonistki priskočita kar Ernest Hemingway in Eugenio Montale. Brina Svit bo v Slovenskem obrazu v Argentini iskala odgovore na »vprašanja, kako se oblikuje osebna in nacionalna istovetnost in kaj drži skupnost v enklavi sredi večinskega naroda, da ne razpade«. Poleg obeh uveljavljenih imen pa sta napovedana tudi dva prvenca. Veteran proznih mnogobojev Zoran Knežević bo predstavil svojo debitantsko zbirko kratkih zgodb Dvoživke umirajo dvakrat, v katerem med drugim »predstavlja svež vpogled v življenje priseljencev iz bivših jugoslovanskih republik«; Urban Vovk pa bo iz literarne kritike skočil v literaturo z napol avtobiografskim, »medrealnim« delom Bolje p(r)ozno kot nikoli.
Izvirna poezija in dramatika
Mojstra Milana Dekleve nikoli dovolj – njegov celotni opus bomo lahko po novem potežkali v knjigi Uglaševanje molka, za češnjo na torti bo zbranemu delu dodana še najnovejša pesniška zbirka, spremno študijo pa je podpisala Tina Kozin. Milan Kleč bo ob svoji šestdesetletnici pomahal z novo zbirko Lep pozdrav, ki se – jubileju primerno – sicer ukvarja »z zatonom lepih let«. Podobno elegična pa bo tudi Abeceda mladostiAleša Debeljaka.
Posebej je potrebno izpostaviti tudiDramelegendarnega Emila Filipčiča, in sicer gre za devet izbranih dramskih tekstov, ki »ponujajo duhovni prerez enega najsrečnejših in temu ustrezno veselo norih obdobij slovenske zgodovine«. Veselo in noro? Zelo za.
Prevodna proza in poezija
Moderni klasiki nas bodo letos razveselili z deli: Večer v klubuChristiana Gaillyja (1943–2013) o zasvojenosti z džezom; Pletene naslonjače slovaškega mojstra Dominika Tatarke (1913–1989), vodilnega oporečnika, ki je bil »izbrisan iz slovaške družbe«; StarecJurija Valentinoviča Trifonova (1925–1981), eno najpomembnejših del sovjetske književnosti o prvih letih po revoluciji; GinsterSiegfrieda Kracauerja, minimalistični roman o tragikomičnem junaku, ki se, »zbegan, čuden in smešen« znajde sredi vihre prve svetovne vojne;Margarita, lepo je morjeSergia Ramireza, ki govori o skupini nikaragovskih pesnikov, ki leta 1956 pripravljajo atentat na predsednika Anastasia Somozo; Sanje o ljubezni in smrtiFilipa Davida, diptih, sestavljen iz kratkega romana o ljubezni, ki se dogaja »v skrivnostnem okolju vzhodnoevropskega hasidizma«, in kratkega romana o umiranju, ki se dogaja v Banatu med drugo svetovno vojno.
Alessandro Baricco (vir: libriblog.com)
Sicer pa Cankarjeva založba pripravlja še kar nekaj vrhunske prevodne proze. Med drugimi nov prevedeni roman Olge TokarczukPelji svoj plug čez kosti mrtvih, »moralni triler« o nasilju nad živalmi; skrivnostni roman Jezusovo otroštvo Nobelovca J. M. Coetzeeja; nov prevod bo dobil tudi eden najpopularnejših italijanskih prozaistov Alessandro Baricco, Mr. Gwyn je roman o pisatelju, ki se odloči, da ne bo več pisal in življenjsko izpolnitev najde v kopiranju ljudi; Mehlisovo poročilo libanonskega pisatelja Rabeeja Jaberja, najmlajšega dobitnika nagrade IPAF, arabskega Bookerja; Stropi Čehinje Zuzane Brabcove, dobitnik lanske Magnesia Litera … Kar nekaj zanimivih del prihaja z Balkanskega polotoka: Bonavia Srba Dragana Velikića, Misija London, zabavna zgodba o osebju bolgarskega veleposlaništva v Londonu, Bolgara Aleka Popova, Krvni strdek Makedonke Olivere Nikolove, postavljen »v svet športa v času neposredno pred razpadom SFR Jugoslavije, ko državo na vseh področjih razjeda korupcija«, Kje sem v tej zgodbi jaz?, avtobiografska izpoved Emirja Kusturice. Bolj klasične in poetične duše pa bodo najbrž razveselili SonetiMichelangela Buonarottija, dvojezična izdaja, ki bo obsegala glavnino pesniškega opusa tega renesančnega umetnika.
Potopisi, esejistika in zgodovina
Uredništvo AirBeletrine se posebno veseli knjige naše stalne sodelavke Nataše Kramberger, ki bo izšla v zbirki S poti. Gospod Witte, pripoved o desetletju so »potovanja literarnega novinarstva, ki si vsakič znova postavljajo nova improvizirana pravila, skačejo od informacij do zgodb, od dokumentarnega do literarnega, čez zidove, razpade in združevanja.« Komaj čakamo!
Enako se veselimo tudi nove esejistične zbirke še enega naših rednih sodelavcev, Uroša Zupana. Sto romanov in nekaj komadov je hvalnica branja in poslušanja ter zagovor klasike. Knjiga za ljudi, ki imajo radi knjige, torej. Tisti, ki vas zanima ljubezen nasploh, pa boste lahko v roke vzeli knjigo Eseji o ljubezniKatarine Majerhold, v kateri bo avtorica, ki se ukvarja s filozofijo čustev, »zbrala in predstavila najbolj znane in vztrajne koncepte ljubezni z različnih področij v zahodni zgodovini«. O sodobni potrošniški družbi, o identiteti in smislu ter o Slovencih bo govorila knjiga Telovadci nad prepadom erudita Matjaža Lunačka; napovedujejo pa tudi nadaljevanje Vročega novega sveta priznane klimatologinje Lučke Kajfež Bogataj. Naslov: Planet voda, ilustriral pa bo še en AirBeletrinovec, Izar Lunaček.
V zbirki Bralna znamenja bo letos izšla knjiga o digitalnih besedilih Urejanje naše besedilne zavestiAdriaana van der Weela. V preostalih delih pa bo v ospredju zgodovina. Prestolonaslednikova smrtAndreja Rahtena bo razkrivala nejasnosti in dvome glede atentata, ki je začel 1. svetovno vojno; Stalin: Na dvoru rdečega carjaSimona Sebaga Montefioreja je najpopolnejša biografija Josifa Visarionoviča Stalina; monografija Barok na Slovenskem avtorjev Metoda Kemperla in Luke Vidmarja pa bo predstavila najlepše in najpomembnejše sakralne prostore 17. in 18. stoletja na Slovenskem – besedila dopolnjujejo vrhunske fotografije Marjana Smerketa.
Center za slovensko književnost
Izvirna in sosedska poezija
Center za slovensko književnost bo v naša življenja v 2014 prinesel naročje poezije. V tvojem objemu je prostor zame bo že enajsta pesniška zbirka Taje Kramberger, ene najpogumnejših slovenskih pesnic; Mokri lasje tretja Alje Adam, literarne teoretičarke ter performerke, tako kot Raziskovalci se čudijoJane Putrle Srdić; s prvencem Delta pa se bo predstavila plesalka Kaja Teržan. Ob slovenskih zbirkah se pripravlja tudi prevod knjige Predmeti mlajšega hrvaškega pesnika Marka Pogačarja.
Prevodna proza
Jean Genet (vir: Wikipedia)
Med prevodno prozo bomo našli dve knjigi za sladokusce.Zaljubljeni jetnikje zadnja knjiga Jeana Geneta (1910–1986), preplet spominov in političnih razmišljanj, ki poroča o njegovih bivanjih v palestinskih taboriščih in oporiščih med letoma 1970–1984. Umešča se med avtobiografsko pripoved in angažirano besedilo, ki priča o palestinskem boju in o avtorjevem aktivizmu. Slednjega simbolizira že samo pisanje – »avtorjev boj za palestinsko stvar je prenesen v boj z jezikom, z njegovim pomenom, z lastno nezmožnostjo, da bi podal nedotaknjeno resničnost palestinskega odporniškega gibanja ob nezadržni nuji, da ohrani spomin na njihov boj in trpljenje«. MorjeKatalonca Blaija Boneta (1926–1997), po katerem so posneli tudi film, pa je iz avtobiografske zgodbe zrasel roman, ki je hkrati tudi premišljen dialog s Camilom Joséjem Celom in Georgesom Bernanosom. V ospredje romana stopajo etična vprašanja o tem, kako se človek odziva na soočenje s smrtjo, zato je v romanu toliko neizrečenega, ki bralcu dopušča, da sam dopolni verigo vzrokov in posledic, ki preteklost ohranja živo in prisotno.
*cf
Prevodna proza
V eni najbolj zanimivih slovenskih prevodnih zbirk, zbirki Kaif, bo letos prvič v slovenščini izšlo delo Mohammeda Hanifa. Večkrat nagrajeni roman Primer eksplodiranih mangov, ki se spretno vpenja v zgodovinski okvir sumljive smrti v letalski nesreči generala Muhammada Zia ul-Haqa, predsednika Pakistana med letoma 1978 in 1988, »je pakistanska različica Kavlja 22 Josepha Hellerja, saj je ostra satira militarizma, regularizma, vojaške bebavosti, a tudi »visoke« politike najmočnejših držav sveta, zlasti ZDA«.
Humanistika
Alexandre Kojeve (vir: VersoBooks.com)
Seveda pa založba *cf še toliko bolj slovi po naslovih iz vseh strani humanistike. Letos bo poudarek na knjigah iz Rdeče zbirke, kjer izidejo tri must-read monografije. Dolg: Prvih 5.000 let antropologa in enega vodilnih osebnosti gibanja Okupirajmo Wall Street, Davida Graebera, ki razčlenjuje funkcijo dolga v človeški zgodovini od najstarejših civilizacij (Sumerci, antika) do sedanje gospodarske krize, pri čemer ugotavlja, da je ideologija dolga močno orožje za upravičevanje velikanskih družbenih neenakosti. V danes klasičnem delu Lingua Tertii Imperii: Filologovi zapiski profesor francoske literature Viktor Klemperer (1881–1960) raziskuje, kako je nacistična propaganda spreminjala nemški jezik. Napisano je v obliki osebnih dnevniških zapiskov, ki jih je Klemperer delal od vzpona nacionalsocialističnega režima na oblast (1933) in tudi po letu 1935, ko so ga zaradi judovskega rodu vrgli z univerze in mu odvzeli akademske naslove. V slovenščini bo prvič izšlo tudi delo najslabše poznanega najvplivnejšega filozofa 20. stoletja, Izbrani spisiAlexandra Kojèvega (Aleksandr Koževnikov, Moskva 1902–Bruselj 1968). V letih 1933–1939 je na pariški École pratique des hautes études vodil seminar, v katerem je interpretiral Heglovo Fenomenologijo duha, njegova predavanja je leta 1947 po zapiskih izdal njegov študent Raymond Queneau, poslušali pa so ga med drugimi Georges Bataille, Simone de Beauvoir, Jacques Lacan, Maurice Merleau-Ponty, občasno André Breton, nekajkrat Hannah Arendt … V prihajajočem izboru krajših spisov bodo predstavili glavne osi njegove misli, kakor jo je razvil pri obdelavi nekaterih svojih priljubljenih problemov.
V zbirki Delajmo Evropo bo letos po knjigi Demokracija: zgodovina neke ideologije izšlo še drugo delo klasičnega filologa, zgodovinarja in ostrega polemika Luciana Canfore, in sicer Izvažanje svobode: Mit, ki mu je spodletelo. V njem Canfora prikazuje, kako so velesile skozi zgodovino legitimirale svoje osvajalne vojne pohode z utemeljitvijo, da ljudstvom, ki jih napadajo, v resnici prinašajo svobodo.
Ob vseh teh prevodnih draguljih je predviden tudi izid dveh knjig slovenskih avtorjev, in sicer Literatura med dekonstrukcijo in teorijoJerneja Habjana, asistenta z doktoratom na ZRC SAZU in podoktorskega raziskovalca na Univerzi v Münchnu, ki literaturo obravnava kot vsakdanjo, institucionalno prakso – ravno zaradi katere je literatura »več kot le niz idiosinkratičnih rab vsakdanje govorice«; ter Zapiski s poti (delovni naslov) Igorja Zabela (1958—2005), teoretika vizualnih umetnosti, filozofa, pisatelja ter sourednika in sodelavca založbe – odkrili so jih skrite med urniki, osnutki predavanj, iztočnicami za intervjuje, adresarji … in govorijo o razstavah, ki si jih je ogledal, o idejah, ki so se mu ob njih porodile, o srečanjih z zbiralci in umetniki, so pa tudi utrinki iz vsakdanjega življenja.
Droplja
Izvirna poezija in proza
Robert Titan Felix (vir: pranger.si)
V eni najmlajših butičnih založb za letos pripravljajo dva pesniška prvenca: Mantis religiosa Aleša Krežeta, v katerem bralca »opice postrežejo z gin tonikom« in ga »obišče psihedelično-metalska coma white«; ter Barbare Jurša, pri kateri gre za »izdelan in izčiščen pesniški glas«. Lučka Zorko se bo v novi zbirki Mala Droplja, v kateri bodo prostor odpirali mladim ilustratorjem, lotila knjig za otroke; njena Plavčka je ilustrirala Sandra Sever, Žirafka Željka, ki ga je napisala v ustvarjalni navezi s Tomažem Verdevom, pa Sanja Zamuda. Osrednja knjiga založbe v tem letu pa bo vseeno najbrž nov roman »pogrešanega« Roberta Titana Felixa. Galerija je »analiza patološkega narcizma na bivanjsko-psihološki, družbeni in historično-kulturološki ravni«.
Goga
Izvirna proza
Pri založbi Goga za letos znova napovedujejo močan program izvirne proze. Če opis Kronike pozabljanja ne vara, se Sebastijan Pregelj še za korak oddaljuje od fantastike in trdneje seli k intimnim podobam vsakdanjosti, a kot eno od središčnih točk njegovih romanesknih zgodb ostaja osamljenost: roman govori o starejšem moškem, ki je prepričan, da z ljudmi okrog sebe nima dosti skupnega, dokler se v sosednjo sobo doma za ostarele ne vseli nova stanovalka. Še en prekaljeni pisateljski maček, Tomaž Kosmač, bo izdal roman Sabina, ki je lik »kot ga še ni bilo v slovenski književnosti«; vsestranska umetnica Maja Gal Štromar pa pripovedovalca romana Potaknjenci s spletom naključij postavi na sredo »vrtinca umorov in posilstev, kriminalnih obtožb, sodnih procesov«. Znova napovedujejo tudi obetaven prvenec, tokrat novinarke in urednice Pogledov Agate Tomažič, z naslovom Praštevila. Gre za zbirko kratkih zgodb, »katerih junaki so vsaj na prvi pogled docela povprečni ljudje (ali pa se trudijo zbujati tak videz), ki se jim v življenju ne dogaja nič posebnega, dokler …«.
Izvirna poezija
Boris A. Novak (vir: siol.net)
Nič manj kot celo človeško življenje bo zajela nova pesniška zbirka Vinka MöderndorferjaKot belo kot ljubezen, zbirka sonetov, ki je »molovsko uglašena in se ukvarja z večno in nikoli do kraja izpeto temo erosa in tanatosa«. A največjo težo – tako metaforično kot dobesedno – bo imel pri Gogi letos začetek megaprojekta enega najbolj izbrušenih slovenskih pesnikov, Borisa A. Novaka. Vrata nepovratna so prvi delVrtiljaka, epa, ki bo skupaj obsegal 20.000 verzov na 800 straneh! »Gre za tapiserijo, v kateri nastopa vrsta akterjev, njihove zgodbe pa tvorijo celoto sveta.« Formalno in kompozicijsko se navezuje na Dantejevo Božansko komedijo, upesnjuje pa »usodo posameznikov v zgodovinskih vrtincih 20. stoletja« ali kot pravi pesnik, z Vrtiljakom izpisuje »leksikografijo sveta in srca«. Veličastno!
Prevodna proza
Prevodna proza bo v znamenjih možne prihodnosti in kvazi-zgodovine. Vladimir Nikolajevič Vojnovič je ruski disidentski pisatelj in pesnik, ki je bil v osemdesetih prisiljen v emigracijo, zato je njegov osrednji roman, futuristična Moskva 2042, ki ga je napisal sicer že 1986, lahko izšel šele po padcu Sovjetske zveze. Odtlej velja za enega osrednjih romanov ruskega dvajsetega stoletja. V njem najdemo Moskvo, kakršna bi morda bila, če Sovjetska zveza ne bi nikoli razpadla. Postmodernistična Fama o kolesarjih, izšla leta 1988, pa je najpomembnejše delo Svetislava Basare, ki se razpenja od časov kraljestva Karla Grdega do Sigmunda Freuda. »A roman ni le postmodernistična igra, je tudi resna zgodovinska analiza, filozofsko-religijski traktat in parodija velikih ideologij.«
KUD Apokalipsa
Izvirna in prevodna poezija
Tudi KUD Apokalipsa bo poskrbel za obsežnejši sveženj poezije. Zbirka Obešanje na zvon predstavlja štiriletni sad pesniške ustvarjalnosti dvodomske in dvojezične pesnice in pisateljice Stanislave Chrobákove Repar, v katerem »ne manjka niti ost družbene kritičnosti, uglašenosti s feminističnimi prizadevanji, ki vendarle ostajajo zavite v simboliko in metaforiko arhetipske pesniške pokrajine«; PesmiIvice Ivanovskega, enega najmočnejših pesnikov srednje generacije v Makedoniji, pa opisujejo kot »moderne, urbane, duhovite, ironične, močne in natančne«. Sicer pa bo tudi letos v središču ena najkrajših in najglobljih oblik poezije, haiku, ki mu bodo posvetili kar pet novih knjig. Prvo podpisujeta Stanislava in Primož Repar, drugo, tretjo in četrto pa slovaški ustvarjalci Daniel Hevier, ki v haiku vnaša »lahkotno duhovitost«, Ivan Kadlečik, »ki na provokativen način potencira tradicionalno ustvarjalnost s svojimi miselnimi ter metafizičnimi presežki«, ter Daniela Bojnanská, čigar poetika »temelji na močnem čustvenem odzivu pesnice na svet narave kot tudi vesolje medčloveških odnosov«. Za povrh pa bo izšla še večjezična Slovenska haiku antologija desetih najvidnejših domačih ustvarjalcev tega pesniškega žanra.
Humanistika
Simone de Beauvoir (vir: jacketmechanical.blogspot.com)
Tudi v humanistiki bodo prostor ponujali nišnim, a izjemno pomembnim delom. Etika dvoumnosti, filozofski esej Simone de Beauvoir, je temeljno delo s področja etike, običajno in po krivici navadno v senci njenega najbolj znanega delaDrugi spol– ki pa pride do izraza pravzaprav šele z omenjenim esejem.Razprava o prostovoljnem suženjstvuEtienna de La Boetie (1530–1560), francoskega humanista in »protoanarhista«, je »lucidna analiza despotskega tipa vladarja: njegovih podložnikov, njegovih sredstev prisile, njegovih prijemov«, njena vodilna ideja pa je, da je za osvoboditev sužnja povsem dovolj, da preneha »slediti sistemu«. Nekdo na uredništvu AirBeletrine pa z veseljem pozdravlja predvsem esejistični portret Friedricha Hölderlina, ki ga je izklesal avstrijski pisatelj Stefan Zweig v knjigiHölderlin. V njej opisuje pesnikov boj z demonom usode in njegov preboj v območje neskončnega. »Zweig izpeljuje svoje razmišljanje iz občutka sorodnosti, vnaprejšnjega razumevanja mejnih stanj – jasnovidnosti, ekstaze in pomračitve.«
LUD Šerpa
Poezija, kratka proza in modernistični roman
Pri LUD Šerpa bodo najprej do marca izšle vse knjige, ki so bile predvidene za izid že lani. Tako so pravkar iz tiskarne prišle štiri pesniške knjige, in sicer novi zbirki dveh slovenskih pesnikov mlajše generacije, Razporeditve organizatorja Mladih rim Dejana Kobana in Bull Roarer plesalke in koreografinje ter kulturne antropologinje Radharani Pernarčič, prevod hrvaškega pesnika Delimirja RešickegaZaspati v Dobovi ter izbor pesmi Miloša Biedrzyckega z naslovom Vrlina špargljev.
John Singer Sargent, Henry James (vir: Wikipedia)
Do konca prihodnjega meseca pa pričakujejo še izida knjig dveh mojstrov 20. stoletja: zbirko pretežno kratkih kratkih zgodb z naslovom Rožašvicarskega klasika Roberta Walserja (1878–1956) in osrednje kratkoprozno delo Henryja Jamesa (1843–1916) Aspernovi rokopisi, ki odlično demonstrirajo Jamesovo spretnost ustvarjanja suspenza, ki gre vštric z njegovim detajlnim izrisovanjem značajev svojih junakov. Tema bo sledil roman Vdova Basquiat ameriške avtorice Jennifer Clement, »nekakšen namišljen spominski dnevnik, ki ga piše Suzanne, dekle slavnega slikarja Jeana Michela Basquiata, dogaja pa se v glavnem na newyorški umetniški sceni v osemdesetih letih preteklega stoletja«. Več kot odlično branje za vse hipsterje! S precejšnjo nestrpnostjo pa že lahko pričakujemo tudi prevod enega od osrednjih del Gertrude Stein, ki je romaneskno formo dvignila na dotlej nesluteno raven, tudi znotraj modernistične proze.
LUD Literatura
Izvirna proza
Pri Literaturi bodo nadaljevali z izdajanjem proznih prvencev. Franci Novak, ki smo ga doslej poznali samo kot pesnika, se bo tokrat predstavil z zbirko kratke proze z naslovom Naslednje življenje. »V svetu Novakovih zgodb nastopajo raznoliki posamezniki, katerih življenja se odvijajo kot refleksija dogajanja na vse bolj jasno izraženem obrobju – na točki, kjer se stikata mesto in podeželje, kjer ustvarjanje v učilnici prerašča v ulične proteste, kjer spominska resničnost prekrije aktualnost trenutka.« Drugi novinec v svetu literature pa je neusmiljena literarna kritičarka Anja Radaljac. Delovni naslov njenega romana je Razpoka pod mizo, gre pa za »ambiciozen roman, ki v prepletu dveh pripovednih linij komentira družbeno stvarnost in na postmodernističen način ironizira stanje slovenske literature«. Sliši se kot knjiga, kakršno res rabimo.
Oprostite, če si najprej damo duška: KATJA PERAT, KATJA PERAT, KATJA PERAT! Njena nova pesniška zbirka ima naslov Davek na dodano vrednost, v njej pa »nadaljuje s prepoznavno poetiko, ki jo zaznamujejo kompleksna sintaksa, intelektualna ironija, odpor do metafor in spoznavna globina, katere refleksijska narava ne žrtvuje emocionalne tenkočutnosti, temveč se jo poda na novo definirati. Zbirka je sodoben in kritičen pretres ustaljenih vrednot v poeziji, kulturi in družbi poznega kapitalizma, ki zaradi prepogostega sklicevanja na nedosegljive ideale zgrešijo človeka in svet, v katerem živi.« Ali drugače povedano: KATJA FAKIN PERAT! Brali bomo, prebrali in začeli brati znova.
No, pri LUD Literaturi bodo vsekakor poskrbeli, da bodo imele vaše bralne brbončice še celo leto dosti dela z različnimi okusi vrhunske poezije. Že omenjeni Uroš Zupan, eden najpomembnejših sodobnih slovenskih pesnikov, bo dobil svoj prvi izbor z naslovom Počasna plovba, pri čemer ne bo šlo zgolj za ponovno izdajo izbranih tekstov, ampak »za strog avtorski izbor pesmi, ki jih je Zupan v zadnjih letih natančno predeloval oz. napisal na novo«, dodal pa jim je tudi svoje najnovejše pesmi. Novo pesniško zbirko, Pričakujem pozornost, bo dodal še Blaž Lukan, čigar poetika se »ne ozira na trenutne pesniške trende, temveč sledeč zgolj svojim lastnim imperativom živahno komentira aktualno družbeno-kulturno dogajanje«; svojo drugo pa bo izdala tudi Tina Kozin, njen delovni naslov je Fjordi – »v primerjavi s prvencem prinaša njena druga pesniška zbirka bolj osrediščeno, manj ornamentirano poetiko, občutljivo na spremljanje naravnih pojavov, uzrtih skozi prizmo dogodkov znotraj posameznikovega – tudi čustvenega – življenja«.
Prevodna kratka proza
Letos bomo dobili očitno kar dve knjigi velikana ameriške književnosti Henryja Jamesa (1843–1916), in sicer pri Literaturi napovedujejo kratkoprozno knjigo Tri novele, v katerih bodo zbraneZver v džungli, Na prešernem ogluinOltar mrtvih. Prvi dve obravnavata »problematiko zapravljenega življenja«, tretja pa je »poetična meditacija o življenju in smrti«. Poleg njega se napoveduje prevod zbirkeNaenkrat nekdo potrka(delovni naslov) Etgarja Kereta, izredno priljubljenega izraelskega pisatelja, ki ste ga imeli še prejšnji teden priložnost prebirati tudi na AirBeletrini. »Njegove zgodbe praviloma povezujejo absurdne položaje s specifičnim humorjem in kičasto ikonografijo; tako ustvarja literarne učinke, primerljive s tistimi, ki jih je v filmskem svetu uveljavil Quentin Tarantino.« Tako kot Etgar Keret pa bosta premiero v slovenščini dočakala tudi katalonski pisatelj Ramon Erra, ki vŽivljenju na tirih»s prodornim in na trenutke posmehljivim pogledom opazuje življenje in zgodbe ljudi, ki jih združuje potovanje z vlakom«, ter ena najbolj branih in priljubljenih avtoric na Madžarskem, Krisztina Tóth, z zbirkoPiksel, ki »nakazuje na drobne dele, na elemente, iz katerih je slika zgrajena, torej na življenjske vzgibe, momente, kratke epizode, drobne življenjske inserte pestrega izbora različnih ljudi«. Kratkozgodbarske poslastice.
Teorija, humanistika in esejistika
Knjiga Vebrov učenec: Diskurz teorije in prakseKlementa Juga bo prva monografska študija o filozofski misli legendarnega Klementa Juga, od čigar tragične smrti v severni triglavski steni bo letos minilo 90 let. V njej se Tomo Virk loteva »analize diskurza v Jugovih filozofskih, poljudno-psiholoških in poljudno-filozofskih razpravah, v planinskih spisih in v pismih, ter poskuša – ob opozarjanju na diskurzivne konstante na različnih poljih (filozofija, alpinizem, ljubezen) – izoblikovati osebnostni portret tega karizmatičnega Solkanca«. Neverbalni Dostojevski je esejizirana nagrajena doktorska disertacija Urše Zabukovec, sicer tudi prevajalke, v kateri analizira in interpretira funkcije opisov neverbalne komunikacije v romanih Dostojevskega ter dokazuje, da le-ti usodno vplivajo na interpretacijo tekstov. Lucidno in sveže. Germanofili se bodo razveselili dela Zapeljivi čar kulture v nemški zgodovini nemškega sociologa, filozofa in zgodovinarja Wolfa Lepeniesa. »V njej tematizira nemško razumevanje odnosa med kulturo in politiko od 18. do 20. stoletja, zlasti nenehno poudarjanje nemške kulturne veličine, prezir do politične pritlehnosti in povzdigovanje kulture na piedestal plemenitega nadomestka za politiko, kar je imelo katastrofalne posledice v estetizaciji politike v nacizmu.« Tudi letošnje leto pa ne bo minilo brez vsaj enega prevoda ljubljenega in osovraženega Jonathana Franzena – delo Kako biti sam je »posrečen preplet intelektualnega premisleka in osebne arheologije«, v njem razkriva ozadja nastajanja svojega najslovitejšega dela Popravki.
Miš
Knjige za otroke in mladino: izvirne in prevodne
Damijan Stepančič (vir: zalozbamis.com)
Za vaše najmlajše bodo znova bogato poskrbeli pri založbi Miš. Andrej Rozman Roza bo v sodelovanju z Damijanom Stepančičem poskrbel za parodično priredbo Orwellove klasike Živalska farma. Večkrat nagrajeni ilustrator Damijan Stepančič pa bo skupaj z ženo Lucijo Stepančič zakrivil tudi slikanico Anton!, ki govori o Damijanovem dedku, vojaku v prvi svetovni vojni – ob stoti obletnici njenega začetka; in poučno mladinsko knjigo Kaj povedo besede?, v kateri je mogoče najti številna zanimiva dejstva o izvoru posameznih besed in njihovih okoliščinah (knjiga je bila deležna tudi »natančnega strokovnega pregleda, kar ji zagotavlja pravilnost, točnost in zanesljivost«), svoj čopič pa bo posodil še pravljici Saše PavčekZakaj je polje jezero? o nastanku Cerkniškega jezera, »napisano z bogatim, nežnim, poetičnim jezikom«. Novo knjigo za otroke je pripravil tudi Slavko Pregl. Slaščičarna pri veseli Eli govori o deklici, ki se odloči, da bo odprla svojo slaščičarno, ilustriral jo je priznani Zvonko Čoh, ki »zna imenitno združiti realistično ilustracijo z duhovitimi detajli, kakršni pritičejo duhovitemu besedilu.« Jaz, Franci Grdi uveljavljenega avtorja za otroke Dima Zupana pa je knjiga za vse oboževalce mačk – teh tudi v AirBeletrininem uredništvu ni malo; pravzaprav obstaja samo ena temna izjema –, obenem pa »napeta, duhovita, pa tudi premišljujoča«. Popestrile jo bodo ilustracije Tanje Komadina.
Čisto najmlajšim sta namenjeni slikanici V puščavi in PrijateljaJanje Vidmar, del nove zbirke Okrog sveta, ki je namenjena »predšolskim otrokom, družinskemu branju in bralcem prvega bralnega obdobja literarno ubeseduje zgodbe otrok, ki živijo zunaj Evrope, v okoljih, ki jih naši otroci ne poznajo in jih lahko spoznavajo preko zgodb o svojih vrstnikih«; prva je zgodba o tuareški deklici, druga se dogaja pri Inuitih, obe pa je ilustrirala Suzi Bricelj. Tistim malo starejšim bralcem pa bo zanimiv mladinski roman Damijana ŠinigojaIskanje Eve, ki prinaša zgodbo o »dveh najstnikih, ki se s pomočjo interneta, socialnih omrežij in sodobne tehnologije spoprijateljita, čeprav sta iz povsem različnih koncev Evrope; Eva iz Slovenije, Leon iz Švedske«; napisan z veliko smisla za humor.
Pri založbi Miš pa pripravljajo tudi cvetober tuje sodobne mladinske literature. Bratova vojnaDavida Hilla, enega najprepoznavnejših novozelandskih mladinskih pisateljev, ob 100-letnici prve svetovne vojne prinaša »mednarodni pogled na to problematiko, namenjen mladim od 12. leta naprej«; TedajMorrisa Gleitzmana je zadnja iz serije štirih knjig (Nekoč, Potem in Zdaj so že izšle in prejele zlato hruško), v kateri je Jud Feliks, ki je v prejšnjih delih preživel nacistično okupacijo Poljske, zdaj starec s »skrhano dušo in težkimi spomini«; »nenavadna domišljija in (včasih celo absurden) humor« odlikujeta knjigo Moj dedek in jaz in pujsa Babi priznane nizozemske pisateljice Marjolijn Hof; Iboy angleškega pisatelja Kevina Brooksa je realistično-fantazijski mladinski roman o najstniku, ki z delci iPhona v glavi pridobi nadnaravne sposobnosti; Eskimo Limon 9 pa knjižni prvenec nemške filmarke Sarah Diehl, »očarljiv roman o iskanju identitete in domotožju«, o izraelskih priseljencih v Nemčiji. Knjige, ki bodo otroke gotovo odtrgale od video-iger in spleta.
Mladinska knjiga
Izvirna proza
Gabriela Babnik (avtor Roman Šipič, vir: delo.si)
Še ena naša stalna sodelavka nas bo letos razveselila z novo knjigo. Poetična in zasanjana Gabriela Babnik! Tokrat ne bo šlo za roman, ampak za zbirko kratke proze z naslovom Nočne pokrajine. »Goreč krog ljubezni, iz katerega nobena izmed v tej zbirki opisanih žensk ne izstopa, je zarisan z dolgimi, melanholičnimi stavki in aluzivno pripovedno teksturo, polno medbesedilnih navezav.« Komaj čakamo, da jih uzremo! Zato pa svoj že osmi roman pripravlja Vladimir Štefanec. 66,3 m² je »komorno zasnovano besedilo, [ki] ne gradi na velikih dogodkih, ampak na pretanjenem prisluškovanju psihologiji obeh likov in njunemu odnosu«. S povsem sodobno temo se bo spopadel tudi Žiga Valetič, Optimisti v nebesih je »tenkočutno in humorno napisan roman o današnji mladi generaciji je hkrati tudi poročilo o zdajšnji Sloveniji«; na drugi strani pa se bo Odvetnik Igorja Karlovška,»ljubezenska zgodba, polna dramatičnih preobratov in s primesmi kriminalke«, dogajal med zadnjimi izdihljaji Jugoslavije.
Izvirna poezija
Pri Mladinski knjigi letos izideta pesniški zbirki dveh Cirilov, ki bosta v naše tuzemeljsko bivanje spet vnesla nekaj liričnosti. Prvi je seveda klasik slovenske poezije Ciril Zlobec, njegova pesniška zbirka Biti človek prinaša nove »pesmi o eksistencialnih nedoumljivostih našega žitja in bitja: usodnosti časa, minevanju, staranju, ljubezni, smrti, spominih, iskanju smisla, pa tudi kljubovanja vsem in vsemu«; drugi pa lani umrli pesnik in prevajalec Ciril Bergles, čigar knjiga Lazar se odpravlja domov po besedah Jureta Jakoba »prinaša nemir, strah, dvom in vero, presunljivost trenutka in čustveno svežino, eksistencialno odprtost, ki se izmika določilom časa, lepoto, ki je močnejša od minevanja«.
Prevodna literatura
Že konec tega meseca bosta izšla dva obsežna razvojna romana, ki sta oba nastala v osemdesetih letih, popisujeta pa odraščanje skupine fantov na Hrvaškem in Norveškem. Prvi ima naslov Zgodovina pornografije, njen avtor je priljubljeni hrvaški pisatelj Goran Tribuson; druga Beatli, njen avtor pa je večkrat nagrajeni Lars Saabye Christensen. Izšla bosta tudi nova prevoda dveh »hišnih« avtorjev Mladinske knjige in ljubljencev slovenskih bralcev, Panter v kleti izraelskega pisatelja Amosa Oza, ki že več let velja za resnega kandidata za Nobelovo nagrado, in Kronika ptiča navijalca, eden ključnih romanov Harukija Murakamija, enega največjih nihilistov med avtorji globalnih uspešnic.
V zbirki Nova lirika bodo izšli izbori pesmi poljske Nobelovke Wisławe Szymborske, palestinskega pesnika Mahmuda Darviša in folk-rock velikana Boba Dylana.
Mladinska izvirna in prevodna literatura
V programu izvirne mladinske proze letošnjega leta sta pri Mladinski knjigi zaenkrat dva ponatisa. Ime mi je DamjanSuzane Tratnik, ki je prvič izšel leta 2001, »je eno prvih del slovenske mladinske književnosti, ki povsem neposredno spregovori o temi spolne identitete oziroma natančneje, o transspolnosti«; nekoliko posodobljena izdaja pa vsebuje tudi »spremno besedo sociologa dr. Romana Kuharja. Poleg te sodobne klasike pa bo novo podobo dobila tudi večna povest Ivana CankarjaHlapec Jernej in njegova pravica, zanjo bo poskrbel neutrudni Damijan Stepančič.
V prevodu pa večinoma sami stari znanci slovenske mladeži (pa seveda tudi marsikoga starejšega). Neil Gaiman, mojster nebrzdane domišljije, bo v slovenščini bralce letos razveselil z zgodbo Kaj pa mleko?; Anne Laure Bondoux, ki smo jo spoznali pred leti z Morilčevi solzami, pa bo nadaljevala s Časom čudežev, »presunljivo zgodbo o izgnanstvu, požrtvovalnosti, upanju in preživetju«, ki se odvija na od vojne razdejanem Kavkazu. Nekaj posebnega bo prav gotovo zbirka kratkih zgodb z naslovom Prvič, ki »združuje deset raznolikih pogledov na enega najpomembnejših trenutkov v življenju vsakega mladostnika: izgubo nedolžnosti«. Zgodbe so med drugim prispevali Melvin Burgess, Patrick Ness in Sophie McKenzie, slovensko izdajo pa bosta obogatili zgodbi Suzane Tratnik in Gorana Vojnovića. »Nekatere pripovedi so ganljive, druge humorne, tretje žalostne, surove ali provokativne, vsaka od njih pa ponuja edinstven pogled na prvo srečanje mladostnikov s spolnostjo.« Seksi!
Pisma, zgodovina, publicistika in biografija
Zaljubljenci in romantiki pozor! Mihael Glavan je v knjigi Ljubimca z Vošnjakove ulice 22 zbral ljubezenska pisma Silve Ponikvar in Karla Destovnika Kajuha. »Ko se je Silva brezmejno zaljubila v precej mlajšega Kajuha, ki ji je v začetku razmerja zatrjeval, da ima 27 let, sta hitro zaživela skupaj v vročični ljubezenski zvezi in načrtovala zakonsko življenje po vojni. Prisegla sta si zvestobo in večno ljubezen in ju vedno znova potrjevala v ljubezenskih pismih. Po Silvinem nekajmesečnem zaporu in hudi življenjski preizkušnji ob izgubi otroka se je njuna ljubezen še utrdila in poglobila. Kajuh ji je izpisal zvezek svojih pesmi in ji priložil posvetilo in spominski besedili. Silva je zaklad v šatulji zakopala pod češnjo na vrtu, kjer je preživel vojno in se ohranil do danes. Ohranilo pa se je tudi trideset Silvinih in petnajst Kajuhovih pisem, ki bodo zdaj prvič objavljena v knjigi.« OMG in <3!
K nečemu tako lepemu se boste najbrž hoteli znova hitro vrniti, če boste v roke vzeli knjigo ameriške novinarke Anne ApplebaumZgodovina gulaga, za katero je prejela Pulizerjevo nagrado 2004 in britansko Nagrado Duff-Cooper. Gre za »tehten in berljivo napisan prikaz sovjetskih koncentracijskih taborišč od konca oktobrske revolucije do padca berlinskega zidu«. Nič kaj bolj vesela ne bo niti nova knjiga z naslovom Zero zero zero priljubljenega Roberta Saviana, ki se je po uspešnici Gomora v svoji drugi veliki raziskavi lotil narkomafije. Zato končajmo raje spet s čim veselejšim: biografijo legendarnega Leonarda Cohena Pravi moškizateSylvie Simmons, v kateri bo gotovo veliko prostora namenjenega tudi ljubezni.
Sanje
Izvirno
Pri založbi Sanje bosta letos v ospredju dve pomembni slovenski pesnici. Pripravljajo namreč izbor iz poezije med bralci izjemno priljubljene Neže Maurer, razdeljen v tri cikle, zavite »v žareč kolutec budnega čustva, ki je tihi krik človeške (ženske) občutljivosti«; šansonska albuma Svetlane Makarovič, Namesto rož in Večerni šansoni, ki sta ravnokar izšla, pa bodo zaključili še s preostalimi.
Ob tem se pripravlja še druga od štirih knjig intervjujev Branka Sobana, večletnega dopisnika iz Moskve iz z Bližnjega vzhoda, angažiranega in tenkočutnega novinarja, njen naslov bo Kazen brez zločina: Vojna, teror, upor; prva knjiga Tadevža Roperta, pobudnika iniciative za neposredno demokracijo Slovenija neposredno, z naslovom Koga naj volim?; nadaljujejo pa tudi z izdajanjem knjig ene največjih Slovenk, svetovne popotnice Alme M. Karlin – tokrat bo izšla Magija starodavnega Egipta, »monografija, ki osvetli Almino strast, povezano s staroegipčansko kulturo, hkrati pa posveti tudi v prostor teozofske misli, ki se ji je bolj posvetila v zadnjih letih svoje ustvarjalne dobe«.
Prevodno
Michal Viewegh (avtor Martin Divíšek, vir: denik.cz)
Mnoge bodo gotovo zasrbele dlani, ko bodo slišali, da se pripravlja nov prevod tudi pri nas izjemno branega češkega avtorja Michala Viewegha. Za Mafijo v Pragi boste še kako rabili okretne prste, saj gre za detektivski roman, ki ob tem mimogrede »s potezami neusmiljene satire nariše nevarno resnično sliko češke stvarnosti«. Pri Sanjah pa bodo poskrbeli tudi za nekoliko zahtevnejše bralce in med drugim izdali še knjige:Potrgaj popke, pobij mladiče, prvenec Nobelovca Kenzabura Ōeja, »pomensko odprt in hkrati do podrobnosti domišljen«; Otroci dniEduarda Galeana, zgodovinska knjiga, zasnovana kot svojevrsten koledar, »ki nam pokaže, kako živeti in kako se spominjati«; Klavirski aparatKurta Vonneguta ml., prav tako prvenec, sicer pa antiutopična pripoved »o svetu, ki ga obvladuje superračunalnik in popolnoma vodijo stroji«; AmericanahChimamande Ngozi Adichie, ki ga lahko po besedah Gabriele Babnik beremo »kot staromodno ljubezensko zgodbo o črnskem paru ali pa kot zgodbo o rasizmu, odraščanju, Obamovi predsedniški kampanji, prostituciji, blogerstvu in navsezadnje kot zgodbo o afriških laseh«; Abeceda mojega življenjaMirjane Bobić Mojsilović, ki je »univerzalna zgodba o nezmožnosti pristnega (sporaz)umevanja, iskanju nadomestnih zadovoljitev, hlastanju za uspehom in denarjem«; Če nihče ne govori o izjemnih stvarehJona McGregora, iz širšega izbora za Bookerja, ki »nadvse izvirno popiše navaden, sem in tja zanikrn in melanholičen svet«, ter nenazadnje TransatlantikColuma McCanna, v katerem se loteva kompleksnega odnosa med Irsko in ZDA.
Studia humanitatis
Humanistika in ekonomija
Tzvetan Todorov (vir: terraignea.blogspot.com)
V eni najbolj uglednih humanističnih založb pri nas bodo leto 2014 svojim častilcem, med katere spada seveda tudi celotno uredništvo AirBeletrine, popestrili z deli: Moč podobeDavida Freedberga, ki velja za »eno najbolj prodornih in vplivnih del kulturne in ne samo umetnostnozgodovinske vede zadnjih let 20 stoletja«; Osvojitev Amerike zgodovinarja Tzvetana Todorova, »zgodovinsko-antropološko raziskavo osvajanja in podrejanja drugih in drugačnih«; izvrstnim Predstavljanje jaza/sebstva v vsakdanjem življenju kanadskega sociologa Ervinga Goffmana, »enim prvih del, ki je preseglo zgolj psihološko razlago človekovega bivanja v vsakdanjem življenju in napoveduje poznejši uspeh antropologije vsakdanjega življenja«, odlikuje pa jo tudi zanimiv in izviren gledališki pristop; za Slovence posebej zanimivo Upland CommunitiesPiera Paola Viazze, ki »preučuje okolje, prebivalstvo in družbeno strukturo Alpskega sveta od 16. stoletja naprej«, združuje geografijo, etnologijo, antropologijo in demografijo ter »ponudi kompleksno podobo tipične alpske gorske vasi, ki je z mnogimi elementi podobna tudi našim krajem«; Izbrani spisiRicharda Wagnerja, v katerih »jasno opredeli svoje umetniške strategije«, pri tem pa »pomembno razkrije tudi družbeni in kulturni Zeitgeist svojega časa« (knjigi je dodano tudi daljše besedilo Slavoja Žižka); ter Zbornik o Postkeynesiancih več avtorjev, skozi katerega se »postkeynesovska smer izkaže kot ena najbolj uveljavljenih in izpopolnjenih alternativ prevladujoči neoklasični teoriji in ponuja dobro izhodišče za razumevanje svetovne gospodarske krize in za kritičen pogled na ukrepe, ki naj bi omenili njene posledice«. Knjige, ki jih ne smete zamuditi, če se imate resnično za intelektualca!
ŠKUC Lambda
Izvirno in prevodno
Vesna Lemaić (vir: litera.hu)
Pri ŠKUC Lambda letos načrtujejo nova dela treh nadvse zanimivih avtoric mlajše generacije, in sicer KokoškoVesne Lemaić, ki se je predhodno že izkazala kot mojstrica različnih proznih žanrov, Ostani sociologinje, esejistke in pesnice Nataše Velikonja in Dnevnik dvornega norcaUrške Sterle, avtorice dveh impresionističnih zbirk izjemno kratke proze.
Poleg teh sta v pripravi še dve prevodni knjigi. Roman Znotraj zakona madžarske pisateljice in intelektualke Erzsebet Galgoczi (1930–1989), v katerem prikazuje usodo lezbijk v komunistični Madžarski, razpoke v totalitarno družbo pa odpira s telesom in jezikom; in Teleny ali druga plat medalje (iz 1893), anonimnega avtorja, čeprav roman navadno pripisujejo Oscarju Wildu – gre pa za »hkrati erotični roman in družbeni komentar, ki naslavlja angleško viktorijansko (in seveda tudi našo) dvoličnost in omejenost«.
UMco
Poljudna znanost
M. Gladwell (bambooandbegonias.com)
Pri založbi UMco so z napovedmi zaenkrat še previdni, povsem blizu vaših in naših knjižnih polic pa je že novo delo Malcolma GladwellaDavid in Goljat:Antifavoriti, neprilagojenci in umetnost boja z velikani, ki bo, kot že njegova prejšnja dela, gotovo tudi pri nas takojšnja uspešnica. Morda ta še toliko hitreje, saj Samo Rugelj o njej piše, da se za knjigo zdi, »kot da jo je Gladwell napisal za Slovenijo in Slovence«.
Založba ZRC
Zbrana dela, geografija, zgodovina in fizika
Primož Trubar (avtor Jakob Lederlein, vir: Wikipedia)
Založba ZRC za letos napoveduje bogat program, ki ga bo sestavljalo kar okrog »80 monografij in 24 številk katere od posameznih znanstvenih revij«! V eni najpomembnejših zbirk slovenske literarne zgodovine, Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev, bosta tako izšla dva dnevnika Edvarda Kocbeka, ki sta ju uredila Andrej Inkret in Miha Glavan; po različnih virih raztresena kratka proza Vladimirja Bartola, urednik katere je Tomo Virk, in tretja knjiga zbranih del Primoža Kozaka, ki jo je uredil Dušan Voglar. Na novo bodo slovensko kulturno in mentalno pokrajino zarisali z drugo knjigo Slovenskega lingvističnega atlasa, ki tokrat prinaša »pregled izrazov, povezanih s kmetijo: na zemljevidih je vrisano, kje v Sloveniji uporabljajo katero od različic poimenovanj posameznih predmetov, rastlin in živali«; in z Literarnim atlasom Ljubljane, ki bo »doslej najbolj izčrpen in z zemljevidi nazorno predstavljen popis krajev, povezanih z delom in življenjem slovenskih in tujih književnikov, ki so se mudili v Ljubljani«. Zapolnili pa bodo tudi nekaj praznih lis v domači zgodovini, in sicer z drugim delom Zgodovine glasbe na Slovenskem, ki »pokriva obdobje od konca 16. do izteka 18. stoletja« in monografijo Martina PogačarjaFičo, ki »opisuje življenje Zastave 750 in njeno pojavnost v času po razpadu Jugoslavije«. Znanstveno-kritično bo predstavljen zaklad, ki so ga lani odkrili v Nemčiji – mislimo seveda Cerkveno ordnungoPrimoža Trubarja, ki jo je uredil Kozma Ahačič. Med prevodnimi knjigami pa gotovo moramo izpostaviti Posebno in splošno teorijo relativnostiAlberta Einsteina, ki bo izšla skupaj s pregledno študijo Françoise Balibar o Galileju in Newtonu.
Drage bralke in bralci, lani smo za vas pripravili test, s katerim smo poizvedovali po vašem popolnem Valentinovem. Letos smo se na uredništvu AirBeletrine odločili, da to nadgradimo s testom, s pomočjo katerega boste lahko povsem eksaktno izračunali, kako dobri ste v postelji. Res je! Test so za nas pripravili na neodvisnem institutu za seks, knjige in alkohol ter ga najprej preizkusili na zajcih. 100 % relevantnost rezultatov zagotovljena!
Zato uslužbenci javne uprave, počakajte na konec delovnega dne in ga rešite v prijetnem zavetju domačega kavča. Vsi ostali, takoj na delo, če želite zvedeti, kakšna ljubimka/kakšen ljubimec ste.
Ilustracija: Ana Baraga
1. S katerim literarnim junakom/junakinjo bi šli najraje v posteljo?
A) Gandalf / Galadriel
B) Gospod Darcy / Ana Karenina
C) Christian Grey / Medeja
Č) Martinek Spak / Cankarjeva Francka
2. Vaš najljubši položaj je:
A) Doggy-style. Da lahko vmes prebirate Shakespeara.
B) Misijonarski. Ležite na hrbtu, knjigo imate na trebuhu.
Pozor: Nevarno!
C) Tole.
Č) Urednik na ugledni slovenski založbi.
3. Kateri naslov najboljše opiše vaše posteljne sposobnosti?
A) Orkester za poljube
B) Zbogom, orožje
C) Kakor da se ne bi zgodilo nič
Č) Klavnica 5
4. Katera naslovnica prebudi zver v vas?
A)
B)
C)
Č)
5. Na literarnem večeru vam vaš najljubši pisatelj/najljubša pisateljica namesto posvetila napiše svojo telefonsko številko. Kaj storite?
A) Pokličete ga/jo. Se domenite za zmenek. Končate v postelji z njim/njo. Doživite čudovito, vročo noč, nakar zjutraj odidete, še preden se zbudi in za zmeraj. Zlomljen/zlomljena vam posveti tri ljubezenske romane in dve pesniški zbirki. Prebirate jih v spodnjem perilu.
B) Moj najljubši pisatelj in jaz imava izključno platoničen odnos.
C) Pokličete. Oglasi se njegova žena/njen mož. Izjecljate, da delate anketo o politiki Janeza Potočnika, vendar vam ne verjame. Ob histeričnem kričanju: »Pustite našo družino na miru!!!« odložite telefon.
Č) Pozno zvečer ga/jo kličete in mu/ji šepetajoče prebirate vaše najljubše citate iz njegovih/njenih knjig. Ko vam to ni dovolj, ga začnete zalezovati in pretepati njegove kritike.
6. Najbolj nevarno mesto, kjer ste seksali?
A) Na uredništvu založbe, na kupu zavrnjenih rokopisov.
B) Pod razpelom pri prižgani luči.
C) Na literarnem večeru v Mohorjevi knjigarni.
Č) V lokalni knjižnici, na mladinskem oddelku.
7. Vaša najbolj skrivna fantazija?
A) Strogi knjižničar vam na pultu zaračuna zamudnino.
B) Po napornem delu se pozno zvečer vrnete domov. Na postelji vas čaka nov roman Thomasa Bernharda z listkom »Prelistaj me!«.
C) Diplomant primerjalne književnosti vam dostavi pico.
Č) Orgija na Rožniku s petimi nominiranci za kresnika.
8. Po seksu z vašim partnerjem se najbolj prileže:
A) Tragična romantična zgodba, da partner ne posumi, kaj je pravi vzrok, da neutolažljivo jočete.
B) Tri zdravamarije in en očenaš.
C) Druga runda.
Č) Seks z ljubčkom/ljubico.
9. Na polnem avtobusu berete roman in naletite na eksplicitni erotični prizor. Kaj naredite?
A) Mirno zaprete knjigo in si odlomek prihranite za trenutek, ko boste doma sami. Ob sveči in kozarcu rdečega vina.
B) Povsem rdeči od sramu takoj zaprete knjigo ter se celo vožnjo izogibate pogledu sopotnikov. Ko pridete domov, se morate takoj dobro zdrgniti z milom in tuširati najmanj pol ure. Potem sedete za računalnik in napišete uničujočo recenzijo za Poglede.
C) Knjigo držite z eno roko, z drugo pa se trdno oprimete držala, da vam slučajno ne bi nehote ušla v spodnjice.
Č) Berete izredno počasi in tako, da zraven premikate ustnice, hkrati pa vsake toliko časa dvignete pogled do privlačnega moškega/privlačne ženske na drugi strani. Vse do posebno ostrega zaviranja, ko lahko v hrupu neopazno olajšano zastokate.
10. Pornografsko verzijo katere literarne klasike bi si najbolj želeli?
A) To noč sem jo videl: izpovedi voajerja
B) Petelinji zajtrk: Manj čveka, več akcije (ostaja pa Severina)
C) Hlapci: S&M verzija
Č) Predsednik: Igra moči na vse strani (ostaja tudi Dimitrij Rupel)
Ilustracija: Ana Baraga
Največ odgovorov A
Ste kot tipični slovenski roman. Solidna izvedba, a brez ognjemetov.
Največ odgovorov B
Tipični slovenski pisatelj piše zgolj za produkcijo, vi seksate zgolj za reprodukcijo.
Največ odgovorov C
Drzni ste, imate bujno domišljijo in ne bojite se je uporabiti. Morate se le, kot večina slovenskih pesnikov, naučiti, da je manj včasih več.
Največ odgovorov Č
Vi perverznež! Idealni ste za AirBeletrininega urednika!
Etgar Keret je vsestranski izraelski umetnik, rojen 20. avgusta 1967 v Ramat Ganu vzhodno od Tel Aviva. Piše kratke zgodbe ter filmske, radijske in televizijske scenarije, ukvarja pa se tudi z ilustracijo, animacijo in stripom. Predava na Univerzi Bena Guriona v Beršivi in na Univerzi v Tel Avivu, kjer tudi živi z ženo in sinom. Objavlja v časopisih Le Monde, The Guardian, The Paris Review, The New York Times in The New Yorker. Izdal je šest zbirk kratkih zgodb, med katerimi sta najbolj znani Dekle na hladilniku (The Girl on the Fridge, 2008) in Nenadoma potrka po vratih (Suddenly, a Knock on the Door, 2012), ki bo letos v prevodu Andreja Blatnika izšla pri založbi LUD Literatura. Piše tudi zgodbe za otroke. Po njegovi prozi je bilo posnetih več kot 40 kratkih filmov, prevedene so v desetine jezikov. Keretovo pisanje pogosto zaznamujejo postmodernistični pripovedni postopki, ki vzbujajo simpatije bralcev po vsem svetu.
Todd
MOJ PRIJATELJ TODD želi, da mu napišem zgodbo, ki mu bo pomagala spraviti dekleta v posteljo.
»Napisal si že zgodbe, ki dekleta spravljajo v jok,« pravi. »In take, ki jih nasmejijo. Zdaj torej napiši zgodbo, ki bo povzročila, da bodo dekleta začela kar skakati v mojo posteljo.«
Skušam mu razložiti, da ne gre tako, kot si on predstavlja. Res je, nekatera dekleta jočejo, ko berejo moje zgodbe, in tudi nekateri fantje …
»Pozabi na fante,« me Todd prekine. »Fantje me ne ganejo. Jasno sem ti povedal, kaj pričakujem od tebe, zato ne piši zgodbe, ki bo spravila v mojo posteljo vsakogar, ki jo bo prebral, temveč samo dekleta. To ti pravim jasno, da se izogneva neprijetnostim.«
Torej mu še enkrat s potrpežljivim glasom razložim, da tako ne gre. Zgodba ni kaka čudežna zveza črk ali hipnoterapija; zgodba je zgolj način, kako z ostalimi ljudmi deliti tisto, kar čutiš, nekaj intimnega, včasih tudi sramotnega, kar …
»Krasno!« me Todd spet prekine. »Torej deliva nekaj sramotnega s tvojimi bralci, kar bo povzročilo, da bodo dekleta začela skakati v mojo posteljo.«
Ne posluša, ta moj prijatelj Todd. Nikoli ne posluša, vsaj ne mene.
Todda sem spoznal na nekem literarnem branju, ki ga je priredil v Denverju. Ko je tistega večera pripovedoval o zgodbah, ki jih ima rad, je postal tako navdušen, da je začel jecljati. Poln je strasti, Todd, in energije in več kot očitno je, da ne ve, kam bi jo vso usmeril. Nisva imela priložnosti veliko govoriti, toda takoj sem ugotovil, da je bister človek in res pravi model. Nekdo, na kogar se lahko zaneseš. Todd je človek, ki bi si ga želel ob sebi v goreči hiši ali na potapljajoči se ladji. Tip, za katerega veš, da ne bo sam skočil v reševalni čoln in te pustil utoniti.
Vendar zdaj nisva v goreči hiši ali v potapljajoči se ladji, v nobel ekološki kavarni v Williamsburgu pijeva kapučino z organsko pridelano kavo in s sojinim mlekom. In to me navdaja z blago žalostjo. Ker če bi se kaj žgalo ali potapljalo okoli naju, bi se morda spomnil, zakaj imam rad tega tipa, kajti ko Todd začne nabijati, naj mu napišem zgodbo, ga je težko prebavljati.
»Zgodbi daj naslov Todd, car,« mi pravi. »Ali pa samo Todd. Ne. Veš, kaj? Samo Todd je bolje. Tako bralke ne bodo vedele, kam jih zgodba vodi. In naenkrat me bodo ugledale v novi luči. Nenadoma bodo začutile utrip v vratnih arterijah in bodo požrle slino in rekle: ‘Povej mi, Todd, ali morda stanuješ v bližini?’ ali pa ‘Nehaj, ne glej me tako’, ampak ton njihovega glasu bo sporočal ravno nasprotno: ‘Prosim, prosim, glej me tako’, in jaz jih bom pogledal in potem se bo zgodilo, kot bi bilo spontano, kot da vse to ne bi imelo nobene zveze z zgodbo, ki jo pišeš. To je vse. Želim, da mi napišeš tako zgodbo. Jasno?«
Jaz pa rečem: »Todd, celo leto te nisem videl. Povej mi, kaj se dogaja s tabo, kaj je novega. Vprašaj me, kako je z mano, kako je moj otrok.«
»Nič se ne dogaja z mano,« reče nepotrpežljivo, »in ni mi treba spraševati te o otroku, že vse vem o njem. Pred nekaj dnevi sem na nacionalnem radiu poslušal intervju s tabo. V usranem intervjuju si govoril samo o njem. Kako je rekel to in kako je rekel ono. Novinar te sprašuje o pisanju, o življenju v Izraelu, o iranski grožnji, ti pa si kot rotvajlerjeva čeljust ujet v otrokove citate, kot da bi bil mali kak zenovski genij.«
»Res je zelo pameten,« rečem v obrambi. »Njegov pogled na življenje je unikaten. Drugačen kot pri nas odraslih.«
»Krasno,« sikne. »Torej, kaj praviš? Mi boš napisal zgodbo ali ne?«
Sedim torej za mizo iz plastične imitacije lesa v hotelu z lažnimi petimi zvezdicami, vrednem treh zvezdic, ki mi ga je izraelsko veleposlaništvo plačalo za dva dneva, in se trudim napisati Toddovo zgodbo. Trudim se v svojem življenju najti nekaj, kar bi bilo polno take emocije, ki bi povzročila, da bi začele punce skakati v Toddovo posteljo. Mimogrede, ni mi jasno, kje je problem, da Todd ne more sam najti dekleta. Je čeden in očarljiv tip, ki napumpa luštno kelnarico z večerje v provincialnem mestecu in nato čudežno izgine. Morda je to njegov problem: ne izseva zvestobe. Ženskam, mislim reči. Romantično mišljeno. Kajti ko gre za goreče hiše ali potapljajoče se ladje, lahko nanj brez zadržkov računaš, kot sem že dejal. To bi torej moral napisati: zgodbo, ki bo v puncah vzbudila občutek, da bo Todd zvest. Da se bodo lahko nanj zanesle. Ali pa ravno nasprotno: zgodbo, ki bo vsem bralkam dala jasno vedeti, da sta zvestoba in zanesljivost precenjeni. Da moraš slediti svojemu srcu in ne misliti na prihodnost. Slediti svojemu srcu in se ovesti nosečnosti, potem ko je Todd že davno nekje daleč stran, organizira pesniški večer na Marsu pod pokroviteljstvom agencije NASA. In ko v živem televizijskem prenosu čez pet let dogodek posveti tebi in Sylvii Plath, lahko s prstom pokažeš na ekran v svoji dnevni sobi in rečeš: »Vidiš tistega človeka v skafandru, Todd mlajši? To je tvoj oče.«
Morda bi moral napisati zgodbo o tem. O ženski, ki spozna nekoga, ki je kot Todd, ki je očarljiv in zagovarja večno, svobodno ljubezen in ostalo sranje, v katerega verjamejo moški, ki si želijo fuka. In on ji strastno razlaga evolucijo, dokazuje, da so ženske monogamne, ker želijo, da bi moški varoval njuno potomstvo, in kako so tipi poligamni, ker želijo oploditi čim več žensk, in kako se glede tega nič ne da – to je naravno in je močnejše od vsega, kar pravi kateri koli konservativni predsedniški kandidat ali članek v Cosmopolitanu z naslovom »Kako obdržati svojega moškega«.
»Živeti moraš ta trenutek,« bo rekel tip v zgodbi, ko bo spal z njo in ji zlomil srce. Nikdar se ne bo obnašal kot kak drekač, ki ga lahko enostavno zavržeš. Obnašal se bo kot Todd. Kar pomeni, da tudi če ji zajebe življenje, bo še vedno prijeten in utrujajoče zavzet in – ja – celo sočuten. In zato bo vsa peripetija razhajanja z njim samo še bolj zapletena. Ampak na koncu, ko se bo zgodilo, bo ugotovila, da je bilo vseeno vredno vztrajati. In ravno ta del zadeve je prebrisan: da je bilo »vseeno vredno vztrajati«. Lahko se povežem s preostalim delom scenarija kot pametni telefon z brezžičnim omrežjem v Starbucksu, toda »vseeno je bilo vredno vztrajati« je bolj zapleten del. Kaj drugega lahko dobi dekle v zgodbi o bližnjem srečanju kot še eno žalostno vdolbino v odbijaču svoje duše?
»Ko se je zbudila v svoji postelji, ga ni bilo več,« glasno bere Todd, »ampak njegov vonj je ostal. Vonj otroških solz, ki izbruhnejo v trgovini z igračami …«
Nenadoma se ustavi in me razočarano pogleda. »Kaj je to sranje?« vpraša. »Moj pot ne smrdi. Fak, sploh se ne potim. Kupil sem poseben dezodorant, ki je aktiven 24 ur na dan, in ne razpršim si ga samo po pazduhah, temveč po vsem telesu, tudi po rokah, vsaj dvakrat dnevno. In slinast mulc … to je res huda zastranitev, stari. Punca, ki bere takšno zgodbo – ni šans, da bi šla z mano.«
»Preberi do konca,« mu rečem. »Dobra zgodba je. Ko sem jo dokončal, sem jokal.«
»Krasno,« je rekel Todd. »Dvakrat krasno. Veš, kdaj sem nazadnje jokal? Ko sem padel z gorskega kolesa in si presekal glavo in sem potreboval dvajset šivov. Tudi to boli – in nisem imel zdravstvenega zavarovanja, tako da se med šivanjem nisem smel dreti in smiliti samemu sebi, ker sem moral razmišljati, kje bom dobil denar za plačilo posega. Takrat sem nazadnje jokal. In dejstvo, da si ti jokal, je zelo ganljivo, res, ampak ne bo rešilo mojih problemov s puncami.«
»Želim samo povedati, da je dobra zgodba,« mu pravim, »in da sem zadovoljen, da sem jo napisal.«
»Nihče te ni prosil, da napiši dobro zgodbo,« je rekel Todd, pobesnevajoče. »Prosil sem te, da napišeš zgodbo, ki bi mi pomagala. To bi tvojemu prijatelju pomagalo soočiti se z resno težavo. Kot da bi te prosil, da daruješ kri, da bi mi rešil življenje, ti pa bi namesto tega napisal dobro zgodbo in bi jokal, medtem ko bi jo bral na mojem pogrebu.«
»Saj nisi mrtev,« rečem. »Niti umiraš ne.«
»Ja, umiram,« zakriči Todd, »umiram. Umiram. Sam sem, biti sam je kot kurčevo umirati. Ne zastopiš tega? Nimam blebetavega mulca v vrtcu, čigar pametne pripombe bi lahko delil s svojo čudovito ženo. Nimam. In ta zgodba? Vso noč nisem spal. Samo ležal sem v postelji in razmišljal: skoraj je že tukaj, moj prijatelj iz Izraela mi bo ravnokar podal rešilno bilko in ne bom več sam. In medtem ko se že predajam tej razveseljujoči misli, ti sediš in pišeš krasno zgodbo.«
Nastopi kratek premor, na koncu katerega Toddu povem, da mi je žal. Kratki premori v meni sprožijo obžalovanje. Todd pokima in reče, naj ne skrbim. Da ga je malo zaneslo. Da je čisto njegova krivda. Ne bi me bil smel prositi, naj naredim tako bedasto stvar zanj, a je bil preveč obupan. »Za trenutek sem pozabil, da si tako dlakocepski glede pisanja, da potrebuješ metafore in uvid v stvari in vse te reči. V moji predstavi je bilo dosti bolj enostavno, bolj zabavno. Nobena mojstrovina. Nekaj lahkotnega. Nekaj, kar se prične z besedami: ‘Moj prijatelj Todd me je prosil, naj mu napišem zgodbo, ki mu bo pomagala spraviti punce v posteljo’ in se konča s kakim dobrim postmodernim trikom. Saj veš: nesmiselno, ampak ne običajno nesmiselno. Seksi nesmiselno. Skrivnostno.«
»To lahko storim,« mu rečem po še enem kratkem premoru. »Lahko ti napišem tudi eno tako zgodbo.«
Obstajale so plošče, ki jih je bilo preprosto treba imeti, in ta želja po posedovanju se je začela dokaj hitro spreminjati v obsedenost. Toda kako priti do njih v tistem »pomanjkanju«, s katerim nas je »nagrajevala« doba, v kateri smo odraščali? V svoji želji po tem, da bi se dokopali do črnega vinila v kartonastem ovitku, ki bi nam delal družbo ves čas (se pravi ne samo v duhu, ampak tudi fizično, saj bi z nami delil zrak, ki ga dihamo, ko spimo in predvsem ko sami v sobi ležimo na hrbtu, bolščimo v strop in sanjarimo), smo šli včasih tako daleč, da sta bili pozabljeni in izbrisani celo etika in morala. Sploh pa sta bili pozabljeni in izbrisani, če si opazil najmanjše znamenje, da je tvoja ljubezen do določene plošče večja in višja, da gori z močnejšim plamenom kot ljubezen prvotnega lastnika, za katero se ti je zdelo, da ne spominja na ljubezen, ampak prej na brezbrižnost in ravnodušnost. V takšnih primerih si kaj hitro prišel do sklepa: če lastnik ne kaže znakov, da je določena vinilna plošča v nekem trenutku središče njegovega življenja, potem si je nekako ne zasluži, in si jo bolj zaslužiš ti, ki veš, da je ta plošča središče tvojega življenja, saj ga, ker presega glasbo samo in povezuje tvojo preteklost, sedanjost in prihodnost, nekako osmišlja in določa. Ko si se znašel v takšni situaciji, si običajno vprašal: »Ali si lahko to ploščo sposodim, da jo bom doma v miru preposlušal?«
A to je bila samo maska, površina, kajti v sebi si vedel, da se boš naredil Francoza, da te bo, rosnim letom navkljub, nenadoma napadla amnezija, da boš preprosto pozabil, kdo ti jo je posodil in je ne boš nikoli več vrnil. Toda že pri samem posojanju plošč za poslušanje je bilo prijateljstvo vedno na veliki preizkušnji, pravzaprav je šlo pri teh ritualih za nenapisano pravilo, ki smo ga vsi upoštevali in po katerem nismo po nepotrebnem silili v srečneže, ki so določene plošče imeli; jasno je bilo, da si moral imeti dober gramofon, po kvaliteti vsaj enakovrednega lastnikovemu, da si si upal sploh pomisliti na izposojanje plošč, kaj šele izustiti stavek o njem.
Vendar tudi gramofon ni zagotavljal, da boš ploščo dobil. Moral si znati ravnati njo, moral si jo znati prijeti, jo položiti na gramofon, z nje z elektrostatično krtačko obrisati prah, z njo si moral ravnati, kot bi imel v rokah odprto ampulo TNT-ja, ki bi lahko že ob najmanjši neprevidnosti povzročila veliko nesrečo, katere posledice bi občutil vse življenje, merile pa bi se v veliki, usodni zameri in na koncu v izgubi prijateljstva. Skratka, moral si biti vreden popolnega zaupanja, moral si skoraj jamčiti z življenjem.
II
Določena glasba ima, prav tako kot določene knjige, sebi lasten letni čas. Obdobje, ki se ji najbolj prilega, kuliso v ureditvi zunanjega sveta; trave, gozdove, svetlobo med drevesi, sramežljivo mežikanje in brlenje dotrajanih obcestnih svetilk ob večerih, luči v oknih, glasove nespečnega morja, počasne reke ugašajočega prometa, vonje v zraku – in v to kuliso se ta glasba uleže in pogrezne in postane njen neodtujljiv del. Ne vem natančno, a zdi se mi, da je ta »izbira« letnega časa, ki naj bi mu neka glasba pripadala, povezana s trenutkom, ko smo to glasbo prvič »zares« slišali, ko ji je uspel tisti magični trik: trajno zasesti prostore v našem duhu in spominu. Včasih so ti trenutki povezani s konkretnimi dogodki v življenju, včasih pa so popolnoma amorfni in neulovljivi, bolj kot na dogodke se vežejo na razpoloženja, atmosfere, ki so jih prinašali počasni in leni dnevi, ko se je zdelo, da zaloga časa, ki ga imamo na razpolago, ne bo nikoli skopnela.
Bila je pomlad, ne več zgodnja, ampak pomlad v polnem naletu: čemaž je že nehal dodajati odtenke svojega vonja prebujenemu gozdu, bleščeče rumenilo forzicij je prenehalo kraljevati pospešenim premikom razposajene svetlobe, ki je po nekaj mrzlih in temačnih mesecih spet začela dobivati svojo kri, bil je pravzaprav že čas, ko španski bezeg zagospodari zraku in pripravi lebdeče ozemlje na vonj cvetočih akacij, ki ga bo, po ustaljenem ritmu in nenapisanih pravilih o vedenju, ki so jih podedovale od svojih prednikov, zasedel za njim.
Bila je pomlad, konec sedemdesetih, in bil sem v znamenitem »cimru«, kjer so imeli starejši fantje še znamenitejše zabave, za katere sem vedel zgolj iz pripovedovanja, ki je v mojih deških očeh že skoraj mejilo na oživljanje mitov in legend o Buffalo Billu in severnoameriških Indijancih. »Cimer« sam po sebi, brez razposajene in rahlo dekadentne družbe, ki se je ravno v tistem obdobju zadevala z LSD-jem, ni bil nič posebnega. Kar ga je delalo posebnega, je bilo nekaj longplejk. Med njimi pa še posebno ena – z rumenkasto zelenim ovitkom.
Svetlo rumena barva z vrha kartonastega ovitka je nekje po prvi tretjini začela prehajati v svetlo zeleno, in iz te svetlo zelene, ki je delovala, kot bi skušal z radirko izbrisati risbo visoke trave in bi po tej operaciji dobil nekakšno zeleno meglo, je izstopala postava mladeniča, ki je nosil daljše lase in brado in zavihane rokave in se ga je videlo samo do pasu. Na hrbtni strani pa so bile zapisane besede, ki so name kljub dejstvu, da sem jih bolj slabo razumel, naredile velik in trajen vtis. Pripovedovale so nekaj o ujetem in zaustavljenem trenutku mladosti, o potovanju po kraljevski poti, o koledarju in luninih obratih, o tujih krajih, o tem, da se »besede gibljejo in da se glasba giblje samo v času in tisto, kar sámo živi, lahko sámo umre …« Ovitek plošče je bil rahlo nagrbančen; nezgrešljiv znak, da je bil moker in se je nagubal med sušenjem; tudi plošča v polivinilu je imela za seboj očitno precej burno zgodovino in razburljivo življenje; njeno površino so tu in tam kazili precej globoki risi. V levem zgornjem kotu ovitka je pisalo »Tomaž Pengov:Odpotovanja«. Na hrbtni strani pa med drugim: plošča je posneta v nekem stranišču na prešernovi 1 in delno v studiu Radia študent.
III
Moji generaciji so longplejke predstavljale tisto, kar so prejšnjim generacijam predvsem knjige in verjetno tudi nekateri kultni filmi. Tudi mi, ki smo bili rojeni v prvi polovici šestdesetih, smo imeli obdobja, ko smo prisegali na določene knjige in določene pisatelje. Ti so delovali kot nekakšni »duhovni vodniki«, odsotni, a hkrati prisotni glasovi, ki so si redno rezervirali in tudi jemali svoj prostor, tako v naših gostilniških pogovorih kot tudi v individualnih sanjarjenjih. Vplivali so na naša razmišljanja v določenih situacijah in ob določenih priložnostih, nekako v stilu, kaj bi pa storili Herman Hesse, Jean-Paul Sartre, Mate Dolenc, Vitomil Zupan, Momo Kapor, Jack Kerouac, Henry Miller, Venedikt Jerofejev, Louis-Ferdinand Céline ali pa Charles Bukowski, če bi se jim zgodilo to, kar se dogaja nam.
Vendar pa je bila za nas bistveno bolj kot književnost, pa tudi vse druge zvrsti umetnosti s filmsko na čelu, odločilna popularna glasba. Mirno si upam trditi, da so naša učna leta in viri našega znanja zajeti v enem samem verzu iz komada Brucea Springsteena »No Surrender«:več smo se naučili s triminutne plošče, kot smo se kadarkoli naučili v šoli. A to znanje ni bilo takšno, ki si ga zapomniš predvsem zato, da bi dobil dobro oceno in na koncu izdelal razred (včasih sicer rok trajanja ni bil tako omejen in se je znanje uvrstilo v nekaj, kar se bo imenovalo – splošna izobrazba in pa splošna razgledanost); to znanje je bilo praktično, kompatibilno z našimi življenji in našimi razmišljanji, predvsem pa z našimi čustvi in našim nezadovoljstvom in našimi ranami, pomagalo nam je, da smo se od vsega, kar se nam je dobrega in slabega dogajalo, nekako refleksivno odmaknili in da smo – na koncu koncev – lahko odrasli in preživeli.
Glasbo Tomaža Pengova sem moral poznati, da sem lahko v tistem kupu plošč ugledal nekaj, kar se je svetlikalo in vabilo moje prste. Bilo je kakšnih pet let po izidu Odpotovanj, ki jih takrat ni bilo več nikjer dobiti, in kakšno leto ali dve preden so ga v beograjskem Džuboksu proglasili za legendo, ki še ni dopolnila trideset let. Takrat enkrat, ko sem lahko prestopil prag mitološkega »cimra«, je izšla tudi njegova druga diskografska izdaja, singlica z dvema komadoma: Kokotovim »Napisi padajo« in z Ježkovo »Črno pego čez oči«, ki ju je uglasbil, odpel in odigral Pengov. Ta dva komada in še nekateri drugi pa so včasih prihajali iz našega ITT Schaub-Lorenz Touring Internationala.
In tako sem v neki davni pomladi prišel domov in položil na gramofon Pengovova Odpotovanja, ploščo, ki je nikoli več ne bom vrnil prvotnemu lastniku.
IV
Tudi, ko še nisem prebral, da se plošče delijo na tiste, ki gredo hitro v ušesa in tiste, ki se »priraščajo počasi« in nam z vsakim vnovičnim poslušanjem stopijo za korak bliže, da bi si z repetitivnimi polušanji, dokončno našle in utrdile mesto na naših emocionalnih zemljevidih, se mi je to že dogajalo. Plošče te druge vrste navadno postanejo bolj ljubljene, saj smo se morali za njihovo ljubezen bolj potruditi. Vanjo smo morali vložiti več naporov in energije; vzajemno zapeljevanje je trajalo dalj časa. Odpotovanja pa so bila izjema in so mi bila takoj všeč, a so kljub takojšnji všečnosti brez težav postala tudi bolj ljubljena, če sem natančnejši – najbolj ljubljena. Zakaj?
V življenju se ne zgodi pogosto, da ima človek občutek, da je neka knjiga, ali pa neka plošča, narejena samo zanj in točno zanj, da se nekako popolnoma prekriva z njegovo emocionalno in mogoče tudi mišljenjsko strukturo. Toda točno to se mi je zgodilo z Odpotovanji in seleta kasneje, na malo drugačen način in v temnejši konstelaciji, ponovilo z opusom Nicka Draka.
Konec sedemdesetih je za nas doba prosperitete in optimizma, doba odprtih cest in vandrovcev, doba, ko je človek stopil na površje Lune in ko smo, samo nekaj let prej, v svojih otroških domišljijah še čakali in verjeli, da bo vsak hip izumljena tudi tableta, ki nam bo podarila nesmrtnost, še vedno trajala, čeprav je že močno ugašala, saj se je drugje, ravno tam, kjer se je začela, na čudežnem in sanjskem Zahodu, že zdavnaj končala. In Odpotovanja so koreninila točno v njej, nekako rasla iz njenega središča.
Plošča je s svojimi sredstvi govorila o minulem svetu, ki ga ni bilo več, a je za časa njenega nastanka še obstajal in se šopiril v vsem svojem okrasju in obljubah, v optimizmu, blagosti in odprtosti, in s to svojo specifično govorico (kitara in glas) je v poslušalcu vzbujala nostalgijo po njem, čeprav ga ni nikoli zares doživel. Pravzaprav je senzibilnega poslušalca tako močno določila, da se ga bo odtlej vedno znova in znova lotevala nostalgija po času, ki ga ni doživel. Nekako ga je ujela v čarni ris sladkega prekletstva neprilagojenosti, večne nezadovoljnosti s časom in prostorom, v katerih se trenutno nahaja; nehote ga je prisilila k temu, da je postal sanjač. In čeprav je plošča govorila o točno določenem času, je hkrati govorila tudi o povsem univerzalnem času; o ohranjenosti v svetlobi, o odprtih cestah, o hoji, podobno kot je o hoji sto let prej govorila poezija čudežnega dečka Arthurja Rimbauda, o potovanjih brez točno določnega cilja in seveda o ljubezni, o ženski, katere dlan je zakrivala svet. In tudi ko so toni postali melanholični ali pa prikrito angažirani, je bilo še vedno najbolj od vsega čutiti ravno to ohranjenost v trajni svetlobi.
»Pripoved« iz Odpotovanj je trajala skoraj eno uro. Eno uro se je plošča razdajala s svojo krhkostjo in čvrstostjo (in še vedno se znova in znova razdaja s svojo krhkostjo in čvrstostjo), s svojo nežnostjo in podobami, ki so jih pričarali verzi, do tedaj in v tistem trenutku in še dandanes neslišani. Kje in kdaj je bilo mogoče v glasbi, na longplejki, v kateremkoli jeziku, na tako čvrsti, a hkrati nežni, na tako prožni in lebdeči podlagi, zračnem platnu, ki sta ga stkali dvanajststrunska akustična kitara in lutnja, slišati: da tihe roke neštetih ur pijejo neznani svet, da so ptice tihe in da konji bežijo v ravnino, ker bo že to noč na oboku dež, da gora obstane na dlani trenutka, da se hodi po hrbtu vetra, da v lesenem dežju ob bregovih vrbe rišejo ujete vrste sanj, da je ženska cesta in daljava, prostor breztežnih poti in mehka trava, da so bili nespeči, ki potujejo, prazne harfe, ki jih ni zaigral veter, da dolge steze dneva in sanje spletajo sence v tla …? Temu se reče lirika. Poezija. In vajeni smo, da jo iščemo na papirju, ne poslušamo na ploščah. Zato smo še toliko bolj presenečeni in očarani, ko je najdemo na kraju, kjer je nismo pričakovali. Kje je bilo mogoče občudovati takšno alkimistično zlitino zvoka in besed, ki z nezmanjšano in neprekinjeno intenziteto traja od prvega komada »Cesta« do zaključne »Epistole«? Odgovor: nikjer. Odpotovanja so prvi album, ki je bil, pred skoraj štiridesetimi leti, posnet in izdan v Sloveniji, in v štiridesetih letih nobeni drugi longplejki ni uspelo stopiti v njegovo kraljestvo, se skupaj z njim naseliti v isti stavek.
V
Prvotni lastnik plošče ni nikoli terjal, naj jo vrnem. Mogoče je pozabil, da mi jo je posodil. Mogoče je bila njegova ljubezen res precej manjša od moje ali pa je sploh ni bilo. Mogoče pa je vse skupaj slepilo in se grem samo zamudniško opravičevanje za »nespodobno« dejanje in lumparijo, ki sem jo ušpičil v nekem drugem življenju. Neki drugi inkarnaciji. Tiste longplejke, posneta je bila v monotehniki, nisem poslušal posebno dolgo, malo več kot dve leti; leta 1981 je namreč izšel ponatis Odpotovanj, takrat v nekakšni oker rjavi varianti in tokrat v stereotehniki. V naslednjih letih sem tega drgnil do nezavesti, kar mi je pustilo »trajne posledice«; natančno vem, kateri komad bo sledil, in vsa besedila znam še vedno na pamet.
Zunaj je točno tisti letni čas, kot je bil takrat, ko sem longplejko »dobil«, letni čas, ki se ji najbolj prilega. Bohotna drevesa že zjutraj valovijo v blagem vetru in ob večerih iz gozda in s pokošenega travnika pripotujejo vonji, ki se jih ne trudim razpoznati ne imenovati, kajti dovolj je že, da pridejo in da vsaj za nekaj trenutkov ostanejo in se ovijejo okrog mene in pomešajo z glasbo in z besedami, ki prihajajo iz zvočnikov in danes veljajo še bolj, kot so veljale pred štiridesetimi leti: proti polju, proti morju, / proti mirnemu vesolju / smo hodili po obzorju, / a ljudje so nas zijali, / moj bog, / in se smejali.
Esej Uroša Zupana je bil na AirBeletrini prvič objavljen 7. 2. 2012. Najdete ga lahko tudi v Zupanovi predzadnji zbirki esejev, Visoko poletje na provnicialnih bazenih (LUD Šerpa, 2011).
Ob smrti Tomaža Pengova ga v spomin, ohranjenost v trajni svetlobi, vnovič objavljamo.
Snežna skulptura F.P. (vir: arhiv Lokalno.si, J. M.)
Od začetnega šoka, ko je zaradi uredniškega diktata postalo jasno, da se bom očitno vseeno moral odtrgati od Ellie Goulding, snapčetanja in Downton Abbeyja, se je moja duševna dispozicija tik pred začetkom Prešernovih nagrad le nekoliko zjasnila. Izza oblakov je posijala priložnost užitkarske kultivacije škodoželjnega pogleda, ki jo vsako leto ponuja cvetober teh nacionalnih, folklornih prireditev, ki bolj ali manj uspešno simulirajo visoko kulturo. »Vseeno gre za užitek, Matjaž«, je običajna mantra, ki še zmore premikati vzvode volje.
In ko so se v skoraj nabiti Linhartovi dvorani po uvodnem poblisku laserčkov iz 90ih prižgale luči in sta voditelja (radijca Igor Velše in Maja Moll) obstopila slavnostni podij, na katerem je kraljevala velika ura (Vsi bomo umrli!), so možnosti perverznega slavljenja tega anahronističnega televizijskega spačka skokovito narasle. Ob tem moram opozoriti, da pri vsem skupaj ne gre le za goli posmeh, vzbrstel iz (bognedaj) resentimenta ali objestne infantilnosti. Če bi smel pojmu lastne generacije za hipec podeliti specifično pomensko veljavnost, od tu dalje ne bi nadaljeval v kaj prida ekstatičnem slogu. Za solipsistične hipsterje smo še kar ok, al kaj.
Tisto nekaj, kar nas na abstraktnem nivoju najbrž le veže skupaj in je posledica obscene količine časa, ki jo razlivamo po internetsih, je do filigranskih potankosti privita senzibilnost receptorjev za »cringe« (situacija, v kateri se določena medijska vsebina izkaže za tolikšen gravž, da se v telo prikrade kot potentna, ozaveščena fiziološka reakcija). Trenutek, v katerem se posameznik povalja po tej gnusobni tolšči, bi lahko vzporejali z momentom, ko je bila speča zavest nenadoma brcnjena iz matrice. Oder resničnosti je padel in neprijetna vročica se razleze po možganski skorji, da bi se človek najraje pognal v kup gnoja in notranjo tesnobo uskladil z zunanjo podobo. Z malo več pameti, kot je premore tale pisunček, bi v cringe-u najbrž lahko izbrskali tudi subverzivno komponento, še posebej v navezavi z idejo Debordove družbe spektakla, po kateri nam je bila popačena reprezentacija realnosti v želji po avtentičnosti podana tako nasilno, da smo v hipu krča nepopisne sramote uspeli pokukati za potemkinovo kuliso … Lejte, ne vem.
Kakorkoli že, slovenska medijska produkcija je praviloma prava oaza »cringe-festov« in edina televizijska zvrst, ki lahko na zasluženem prestolu konkurira humorističnim serijam, so državne proslave. So kulturne državne proslave. Zato ni bilo čudno, da sem ob gongu uvodnih taktov zastrigel z ušesi, končno docela odet v pričakovanje slastnega debakla. Gospa Mollova se je, vsa v angelski belini, zanosno zazrla po dvorani in razglasila: »Umetnost živi v času! Čas živi v umetnosti! Umetnost ohranja tisto, kar bi se sicer izgubilo v vrtincu časa. S svojo sredobežno silo odpira miselna prostranstva. S sredotežno močjo poglablja duhovna tkiva.« Oh, čudovito. Ni je hitrejše in bolj zanesljive vstopnice do poprha kurje polti, do prvega fiksa, kot je didaktična seansa o definiciji umetnosti iz televizijskega zaslona direktno v gobasti fejs. Še, gospa Moll, še. Nek moment je med nama in vi poučujete, moja sladka labodinja.
Ampak gospa Moll je besedo prepustila gospodu Velšetu in on je iz svoje kartice prebral: »Umetnost posega v srž pomenljivega in se zoperstavlja plitvini življenja! Resnico postavlja v nove lege in izpostavlja iluzorno. Razstavlja skladnost in pri tem izpostavlja fragmente. Zrcali odseve stvarnosti, ki se sicer lahko razpršijo, vselej pa ostane v času: preteklem, sedanjem, prihodnjem in tistem presežnem …« Z Velšetom nimava momenta, zato se zahvalim muzam s Parnasa, ko za štafetno palico zopet poprime gospa Moll in odgovori nekaj še veliko bolj sublimnega, ne vem več točno kaj, spomin mi lahko postreže samo s sklepnim stavkom, da je »umetnost privilegirana izkušnja časa, ki poklanja trajnost in sijaj večnosti tistemu, kar je vrednega!«
Iz prve vrste, kjer se je na ogled lično razpostavil jagodni izbor politične garniture, se je pod oder bočil oster duh po intenzivnem razmisleku o epistemologiji umetnosti, ki so ga spodbudile v prostor zalučane povedi. Obrazi naših princepsov so se izgubljali v obteženih kognitivnih konstrukcijah, navzven pa so se metamorfoze kazale kot bolj ali manj posrečene inkarnacije Leonida Brežnjeva . Med vsemi je bržkone najbolj odločno sijalo lice gospoda predsednika republike, ki je spominjalo na zdravo in zrelo pomarančo, po nemarnem odloženo v zaboj s krompirjem …
V tistem se je na oder povzpel doktor Janez Bogataj, predsednik komisije Prešernovih nagrad, in prebral srdit govor o tem, kako nismo nič drugega kot »papagaji globalnega potrošništva« (glej uvod) in kako se, ker smo Slovenčki, že od nekdaj radi devamo med seboj. Po obveznem recitalu Zdravljice, za katerega se nikoli nihče ne spomni, da bi ga enkrat za spremembo poskusil sfurati nagravžno nalit in s tem počastil yolo aspekt življenja in dela sladkega Doktorja Figa (navsezadnje je bil France ustanovni član »Komisije za uničevanje vina«), so pod luči enega za drugim hitro zvrstili vseh šest nagrajencev Prešernovega sklada. Manjša tragedija je, da si pred oči zdaj ne zmorem priklicati nikogar drugega razen gospoda Jožeta Možino, ampak tako je s temi stvarmi.
Kar je resnično postalo vredno samega Sofoklesa, je bilo spoznanje, da se podelitev spričo vsesplošnega minimalizma, ki je z dirigentskega vrha ves čas kapal nanjo, hitro oddaljuje od možnosti običajne katastrofe. Še sokca je bilo zgolj za provizoričen vzorec zdravniške skodele za urinček, zanj pa sta poskrbela oba velika Prešernova nagrajenca, pisatelj Vladimir Kavčič in skladatelj Pavle Merku – prvi z oštevanjem prednje vrste, ki mu je bila po koncu lekcije vseeno prisiljena »prisrčno« stisniti roko, drugi pa z zahvalnim govorom večera, ki ga je zaključil z bombo, da bo zdaj, po prejemu nagrade, »veliko lažje umrl.«
Problem pomanjkanja pravovernega »cringa«, ki ga je obljubljal uvod in ga je spodmaknil konec, ni povsem enoplasten. Neskončno osvobajajoče je gledati politično nomenklaturo, ki svoj delež prispevka h kulturi običajno razume kot udeležbo na pasjih procesijah, ob tem pa se ji ne sanja, da je priča nečemu tako napihnjenemu, da je že slednje izkaz njene nepismenosti. V takem primeru gre občinstvu v gurmansko slast podoba »elite«, ki se tako samozadovoljno pase po travniku patetične vznesenosti, da sama postane njen konstitutivni element. Še bolj radikalen rez pa se pripeti takrat, ko dramaturgijo v roke dobi pristen erudit, ki si drzne tvegati s prevratniškim vsebinskim prelomom. Če konkretiziram – kje so časi, ko je Tone Fornezzi – Tof na gala prireditvi Slovenec leta na vrhuncu manije Kmetija slavnih, oblečen v Arturja Šterna, zapel: »Latoya, Latoya, bod’ moja, bod’ moja, ti’m lešnikov dau, pa fejst te’m nažgau!« in je iz smetanastih grimas zavel jedek preplah, da pa je tokrat s podelitvijo nekaj resnično narobe.
Letošnja podelitev Prešernovih nagrad se je zaključila s kratkim koncertom. Nabuhli ksihti so si zadovoljno kimali, gospa Moll je izginila. Čez zaslon se je skoraj strahopetno splazila sklepna špica. Priganjana korektnost.
Lanskega septembra smo v okviru akcij ReŠi eReŠ organizirali tudi simpozij o neodvisni kulturi, ki smo ga simptomatično naslovili z Odvisni od neodvisnosti. Namreč, zavedati se moramo, da je nadaljnji obstoj prostora za ustvarjanje drugih in drugačnih družbenih razmerij odvisen od obstoja neodvisne kulture. Dalje, da je obstoj neodvisne kulture odvisen od politično-ekonomskih in sistemsko-pravnih pogojev. Še prav posebej pa se moramo zavedati, da je obstoj domačih neodvisnih medijev hočeš nočeš odvisen od institucionalizirane oblike študentskega organiziranja. Kar pa se predvsem pod aktualnim vodstvom ŠOU LJ kaže kot čedalje težje rešljiv problem.
Nemara ni treba posebej ponavljati predzgodovine famozne prejšnje četrtkove seje, sploh glede na medijski angažma tako Radia Študent kot drugih osrednjih medijev, ki so sproti beležili potek dogodkov, ki so vodili do vsega, kar se je potem na seji dogajalo – med drugim je prišlo celo do vpada domnevnih pripadnikov neonacističnih skupin, ki naj bi v zastraženo poslopje vstopili s kartico, ki jo imajo na voljo zaposleni na ŠOU. Pa vendar, medijski in zgodovinski spomin sta slaba, to pa še toliko bolj velja, ko govorimo o študentski politiki. Spomnimo in zapomnimo si potemtakem, da je poslanska skupina Povezani na predzadnji seji študentskega zbora ŠOU v Ljubljani po hitrem postopku in brez vnaprejšnjega védenja bodisi Sveta Zavoda Radia Študent bodisi predstavnikov Radia Študent vložila predlog za spremembo Akta o ustanovitvi Radia Študent. Spremembo so na isti seji poslanci in poslanke z dvajsetimi glasovi za, dvanajstimi proti in tremi vzdržanimi tudi potrdili. Pri tem je bila problematična predvsem sprememba tistega člena, ki govori in določa sestavo Sveta Zavoda RŠ, kajti spremenjeni člen je določal, da sedmega člana sveta – poprej so ga kot predstavnika javnosti izbrali in izglasovali ostali šesti člani, se pravi trije predstavniki Radia Študent in trije predstavniki ŠOU LJ – imenuje izvršni organ ŠOU LJ. Ni treba matematike, da izračunamo absolutno prevlado predstavnikov ŠOU LJ, s tem pa tudi povsem jasno vzpostavljen vzvod za neposredni vpliv na programsko politiko RŠ in na imenovanje odgovornega urednika, saj se mora o obeh odločitvah izreči tudi Svet Zavoda RŠ. Vzporedno temu je bil s strani Povezanih izstreljen še en rafal: amandma k proračunu ŠOU LJ za leto 2014 o dodatnem rezanju sredstev, namenjenih za delovanje Zavoda RŠ, za 60.000 evrov, kar bi resno ogrozilo obstoj tega medija.
Kljub temu da so Povezani prejšnji četrtek amandma umaknili in da je bila po posredovanju Radia Študent sprememba akta preklicana, pa obstoj radia, ki je produkt študentskih bojev leta 1968/69, ostaja nič drugega kot nenehen boj, ki ga, kot kaže zadnje leto, bije predvsem do ustanoviteljice ŠOU LJ. Slednja, še posebej po prihodu direktorja Andreja Klasinca, brezsramno reže zgodovinske in aktualne, vsebinsko najbolj vitalne dele lastnega organizma, ki ni obolelo le zaradi padca koncesijskih dajatev iz študentskega dela, od koder se organizem tudi finančno hrani, ampak predvsem zaradi politične mentalitete in tehnologije, ki sta se razvili v dveh desetletjih institucionaliziranega študentskega organiziranja. Ta namreč po vzoru državne politike operira le še s konec koncev slabim menedžerskem upravljanjem, pri čemer so neprofitne in nasploh podjetniško nepodredljive dejavnosti zreducirane na en sam princip – strošek. Kako ne bi bile, če pa tudi tu in še posebej tu veljajo osnovni politično-menedžerski aksiomi: danes nekdo upravlja Steklarno Hrastnik, jutri Mladinsko knjigo, danes direktor Term Ptuj, jutri direktor ŠOU LJ. In pa: na trgu so vse dejavnosti enake in tudi ŠOU se da upravljati kot katerokoli drugo podjetje. Po lanskoletnem kriznomenedžerskem posegu v Zavod K4/6, ki je rezultiral tudi v začasnem zaprtju kluba K4, se sedaj kriznomenedžersko in oportunistično posega še v delovanje Zavoda Radia Študent, zaradi popolne finančne podhranjenosti pa se temeljito zmanjšuje in ogroža tudi delovanje časopisa Tribuna, ki je ena izmed spregledanih kolateralnih škod potez, ki jih vleče aktualno vodstvo ŠOU LJ.
Se pa seveda tudi gradi – in še kako gradi. Poleg nove menze na Kersnikovi bo ŠOU LJ 390.000 evričev investiral še v gradnjo menze na Vojkovi. Da ne bo pomote: s tem, da se študentom omogoči cenejše prehranjevanje, ni seveda nič narobe. Kljub temu pa si lahko postavimo skrajno zanimivo retorično vprašanje: Zakaj ŠOU LJ v času, ko izgublja finančna tla pod nogami, investira v takšne in ne kakšne druge dejavnosti in zakaj postaja neke vrste turistični-gostinski servis?
Da pri diagnostični sliki aktualno delujočega ŠOU organizma ne gre le za posledico talečega se proračuna ŠOU LJ, priča že bežen in pavšalen pregled pravkar sprejetega proračuna za leto 2014. Tam namreč beremo o projektih, kot so izlet na Oktoberfest, žurkice za erazmuse, praznovanje nevemkaterega svetovnega dneva, Študentska arena itn. Medtem ko bo taisti proračun Zavodu Radio Študent, ki oddaja vse dni in vse ure v letu, pri tem pa ima dnevno kar 17 ur lastne produkcije, s čimer se lahko primerja le še javni RTV servis, namenil 180.000, na kar je vodstvo RŠ pristalo le ob zagotovilu in obljubah, da bo po povrnitvi sredstev zaradi izpada dohodkov s strani študentskega dela, kar predvideva Zakon o uravnoteženju javnih financ, s strani ŠOU LJ dobil še dodatnih 50.000. Teh 180.000, ki jih v letošnjem letu RŠ namenja ustanoviteljica ŠOU LJ, znaša manj kot polovico letnega proračuna, ki ga poleg sredstev s strani ŠOU LJ napolnijo še projektne dejavnosti in marketing; lansko leto pa je RŠ zaradi zmanjšanega priliva s strani ŠOU preživel zgolj zavoljo donatorskih prispevkov v višini približno 30.000 evričev. Verjetno ob teh številkah sploh ni treba posebej navajati, da omenjena produkcija Radia Študent, med katero sodijo tudi številne unikatne medijske vsebine in v sklopu katerih se izobrazijo številni novi medijski ustvarjalci, bazira na sramotno nizkih simbolnih honorarjih.
Toda če sprejeti proračun Radiu Študent zaenkrat še omogoča nemoteno in neokrnjeno delovanje, pa tega, kot rečeno, ne omogoča drugim študentskim medijem, ki jih financira ŠOU LJ, predvsem časopisu Tribuna. Po aktualnem proračunu ta operira s postavko 30.000 €, kar je za polovico manj od lani. Če vemo, da že tisk ene same številke v nakladi 5000 izvodov znaša približno 2.500 evričev, potem je povsem jasno, da se bo Tribuna – za vedno? – poslovila od rednih mesečnih tiskanih izdaj in da bo letos lahko stiskala kvečjemu kakšni dve ali tri. Kar seveda ni nič novega, Tribuna že tako ali tako od jeseni dalje ne izhaja več redno, zaradi zamude s postavitvijo nove spletne strani, ki bo odslej postala edini redni kanal za distribucijo vsebin, pa z objavo zamujajo tudi že narejene jesenske številke. V senci in tišini medijsko izpostavljenih dogodkov in problematike RŠ se tako dogaja tiha likvidacija časopisa Tribuna, kar so z vztrajnim zavračanjem vseh amandmajev k proračunu za leto 2014, predvsem s strani poslanske skupine Iskra, ki bi Tribuni dodala vsaj nekaj dodatnih sredstev, potrdili tudi poslanci in poslanke ŠOU.
Pri vsem tem in pri vseh takšnih odločitvah pa ta naša mlada študentska politika prodaja argument študentskega interesa – to sem kot nekdanji Tribunin urednik na sejah in drugih pogajanjih slišal neštetokrat. Te omenjene medijske dejavnosti da niso dovolj študentske, da se študentska živež s temi omenjenimi dejavnostmi ne identificira dovolj in konec koncev, da v teh točno določenih dejavnostih ne participira v zadostnem številu. Če pustim vnemar legitimnost predstavništva širšega študentskega interesa, ki na ŠOU LJ temelji na volilni udeležbi, ki se giblje okoli 20 odstotkov, pa je težko vnemar pustiti popolnoma prazne, homogenizirane in simulirane kategorije študentskega interesa, v katerega lahko stlačimo vse, od pravice do subvencionirane prehrane do s strani ŠOU subvencioniranih brucovanj in drugih zabavno-razvedrilnih hojladrij, le delovanja medijev tipa Radio Študent in Tribuna ne.
Radio Študent in Tribuna sta namreč vrsta medijev, ki so skozi zgodovino vzpostavili sebi lastno metodo ustvarjanja medijskih vsebin, ki v marsičem in vsak na drugačen način pod vprašaj postavljajo tudi temeljna določila, kaj naj bi medij sploh bil. Natanko v tem smislu lahko govorimo o edinstvenih medijskih institucijah, ki omogočajo ustvarjanje vsebin, ki v drugih medijih predvsem zaradi, v najširšem pomenu, političnih razlogov niso mogoče. Hkrati pa se drugači tudi odnos do občinstva, če govorimo s tem, morda že zastarelim pojmom. Če že ne govorimo o skupnostnih medijih, pa lahko rečemo, da se ti in takšni mediji zavedajo, da je medij tisti, ki s specifičnim ustvarjanjem vsebin ustvari tudi specifično publiko. Rečemo lahko, da ima Radio Študent poleg posebnih metod medijske produkcije tudi posebno publiko, ki se je prav tako kot metode produkcije izoblikovala skozi štiriinštiridesetletno zgodovino tega medija. Te publike ne moremo zajeti po preprostih kvantitativnih merili rejtinga poslušanosti, temveč po kvalitetnih merilih vrednot in družbenih odnosov. Tako ne moremo in ne smemo pristati na vsiljeno ekonomsko logiko medijskega trga, ki poslušanost in branost meri po številu poslušalcev in številu bralcev, kljub temu da tudi v tem primeru Radio Študent ni nikakršen marginalen medij, pač pa medij s petintrideset tisočimi rednimi poslušalci in poslušalkami, kar presega domet katerekoli druge ŠOU dejavnosti. Poleg tega pa je tudi medij, ki odgovarja na povsem realno potrebo po vsebinah, ki – še enkrat – ne najdejo prostora nikjer drugje. Povsem drugače velja za ŠOU LJ. Ta namreč ne odgovarja nobeni realni potrebi, ki ne bi mogla prostora in priložnosti dobiti kje drugje.
Ravno nasprotno, medtem ko lahko Radio Študent označimo za aktivno in ustvarjalno silo neodvisne kulture, lahko ŠOU oziroma tam dominantno vsebinsko linijo označimo za neko drugo aktivno in ustvarjalno silo. Za laboratorij, kjer se vari specifičen mentalitetni zvarek neoliberalne ekonomske logike in neokonservativne ruralne kulture. Kar pa je tako na ravni študentske kulture kot na ravni slovenske (pop)kulture nasploh postalo totalni mainstream – in dokler ne bomo razumeli tega posebnega miksa, ne bomo nikoli do potankosti razumeli tega, kje in zakaj je ŠOU tam, kjer pač je. Potemtakem mora boj za ohranitev, obstoj in razvoj RŠ, kot se je glasila tudi desettisočkrat podpisana peticija, nenehno in na različne načine sprevračati – ker se to nikoli ne more do konca sprevrniti – temeljno in že v izhodišču perverzno oblastno razmerje: ne, da se mora RŠ kot neodvisna medijska in kulturna institucija zavedati finančne in pravno-formalne odvisnosti od ŠOU, temveč da se mora ŠOU zavedati eksistencialne odvisnosti od neodvisnosti RŠ in drugih segmentov neodvisne (študentske) kulture.
Naj za uvod najprej pripomnim, da je besedno zvezo gospodarska kriza in njene izpeljanke, ki se pojavljajo skozi prispevek, treba razumeti predvsem kot teoretski konstrukt statistične narave. Ta vsebuje medsebojne povezave številnih različnih procesov, ki jih v realnosti občutimo kot izmenjevanje materialnega blagostanja in depresij. Je pa obdobje gospodarske depresije tudi (ne)hvaležni čas za retrospektivni pregled pustinje naše vsakdanjosti. Priložnost, da znova poskusimo ločiti prividne oaze ideoloških praks od materialnih pogojev naše eksistence, in s tem hkrati priložnost, da retroaktivno razrešimo zagate, v katerih se je hočeš nočeš znašel (skorajda) ves globalni svet. Dezorientiranim v tej pustinji realnosti, zaznamovani z vedno ostrejšim bojem za osnovne življenjske potrebščine, nafto in vse bolj tudi vodo, pa se nam dozdeva, da vštric z nami na oddaljenem horizontu zgodovine vehementno koraka drobna pika, pošast, ki čaka na nov sequel v franšizi, imenovani Boj proti kapitalistični eksploataciji, fantom, ki ga sam ljubkovalno imenujem kar Mad Marx …
V tem specifičnem primeru sta ga v aktualni trenutek prebudila Paul Mattick, sicer predavatelj argumentacije in zgodovine filozofije na univerzi Adelphi v New Yorku, in Studia Humanitatis, ki je v izdihljajih lanskega leta slovenski javnosti v vpogled ponudila njegov zvežčič z naslovom Vse po starem. Gospodarska kriza in polom kapitalizma, za katerega je spremno besedo, kakor se za člana Delavsko-punkerske univerze tudi spodobi, spisal Primož Krašovec.
Ekonomske vede nova oblačila
Gre za poljudno spisano knjigo s področja politične ekonomije, izpraznjeno vsakršnega marksističnega vokabularja, ki že v uvodu bralca pomiri z zagotovilom, da za branje ni potrebno nikakršno posebno predznanje (pregovorni anglosaksonski pragmatizem tokrat nedvomno odigra pozitivno vlogo). Zato pa lucidno in plastično povzema nekatere temeljne hipoteze in abstrakcije, značilne za opus utemeljitelja historičnega materializma, in je živ dokaz dveh stvari: 1. da je Marxova teorija kapitalizma v svojih teoretskih izhodiščih očitno še zmeraj rodoviten humus za kritični vpogled v temeljne mehanizme kapitalistične logike, in 2. da, v nasprotju s prepričanjem nekaterih dušebrižnikov na zatohli strani Alp, vračanje k Marxovi teoriji ni samo značilnost akademskega prostora postsocialističnih republik.
Mattick se v Vse po starem. Gospodarska kriza in polom kapitalizma neusmiljeno loteva tako ekonomske vede in njene (ne)zmožnosti napovedovanja dogodkov, kakor tudi političnih rešitev izpeljanih iz nje. Knjiga tako obdela gospodarsko depresijo v šestih korakih: najprej evidentira vzroke za nastanek recesije skozi oči uglednih ekonomistov in bančnikov (prvo poglavje), čemur sledi razpravljanje o ekonomskih ciklih in njihovi morebitni povezanosti s kapitalističnim načinom produkcije (drugo poglavje). Nato se razpravi priključi Marx z oznanilom, da se ekonomisti in bančniki motijo in da so gospodarske depresije inherentni del samega kapitalističnega načina produkcije (tretje poglavje). Sledi refleksija t. i. zlate dobe kapitalizma, ki je sledila drugi svetovni vojni in za katero se izkaže, da je bolj kot na čemerkoli drugem temeljila na zadolževanju in državnih intervencijah (četrto poglavje), za konec pa nam ponuja še panoramski pogled na intervencije aktualnih gospodarskih politik in njihove neuspešne poskuse nevtraliziranja kapitalističnih nasprotij (peto poglavje), ki se izteče v premislek o prihodnosti kapitalizma in možnostih za vznik neke nove družbene ureditve (zaključno, šesto poglavje).
Velika recesija kot kriza akumulacije kapitala
Kako torej pravilno razumeti »veliko recesijo«, ki se je začela z bombastičnim pokom ameriškega nepremičninskega balona leta 2007? (Mimogrede, »velika recesija« je, če še niste obveščeni, uradni naziv našega aktualnega trenutka, kot ga je poimenoval ameriški Nacionalni urad za ekonomske raziskave.) Mattick svoje delo začne z opozorilom, da na proračunske luknje in raznorazne fiskalne balone in podobne praznine ne smemo gledati s sveto preproščino, ki nas je učijo ekonomisti. Kriza se ni začela s špekulativnimi naložbami in drugimi eksperimenti (kot so derivati ipd.) v bančnem sektorju – te »nadstavbe« ekonomskega sveta ne smemo dojemati onkraj njene »baze«, ki je realni sektor. Kot poudarja pisec, so namreč vse bančniške, zavarovalniške in druge peripetije zgolj konsekvenca tega, da (zasebna) podjetja (na globalni ravni) ne zmorejo več ustvarjati ekstraprofitov, zato so se zatekla k špekuliranju na trgu vrednostnih papirjev in podobnim neprodukcijskim praksam. Toda kaj je vzrok temu?
Če se smem pošaliti: odgovor je seveda tako zelo očiten, da ga lahko spregledajo samo ekonomisti – profit, razmerje med ceno, ki je plačana za stroške proizvodnje, in tržno ceno produkta, po kateri je ta prodan. V kapitalističnem produkcijskem načinu končni cilj proizvodnje ni več ne proizvedena dobrina ne zadovoljitev kupčevih potreb, pač pa profit. Da bi podjetja sploh lahko proizvajala, morajo kupiti tako dobrine drugih podjetij kot plačati delavce; ti pa prodajajo svojo delovno silo, da bi od podjetij kupili dobrine, ki jih potrebujejo za lastno preživetje in reprodukcijo. Iz tega je razvidno, da izza produkcije vsake posamične dobrine poteka cela mreža odnosov med posamezniki in podjetji – ki se vzpostavljajo s pomočjo denarja, ki prikriva družbeni značaj napora, potrebnega za proizvodnjo vsake posamične dobrine ali storitve. Če se torej tok denarne menjave med delodajalci, delojemalci in finančnimi institucijami pretrga, nastopi (dolžniška) kriza – tok menjave pa se ne pretrga samo v primeru, če so profiti dovolj visoki, da omogočajo oplajanje zasebnega kapitala, ki jo zagotavljata masovna produkcija in potrošnja.
Drugo vprašanje, ki se na tem mestu postavlja samo od sebe, je seveda, na kakšen način je sploh možno obdržati profite na dovolj visoki ravni, da se bo lastnikom še naprej splačalo investirati v proizvodnjo? In odgovor je znova sila preprost: z inovacijami, predvsem pa z vpeljavo novih tehnik v sam produkcijski proces, ki povečujejo njegovo efektivnost in intenzivirajo delo – da manj zaposlenih dela in proizvede več za isto ali celo manjšo plačo, tj. da delavci delajo preko delovnega časa, ki je potreben za vzdrževanje njihovega lastnega obstoja. Ker se isto v norem pehanju za profitom dogaja v vseh panogah in ves čas, to po preteku določenega obdobja pusti pečat tudi na povpraševanju – manj zaposlenih pomeni predvsem več brezposelnih ali podzaposlenih, s tem pa upad števila tistih, ki so proizvedene dobrine sposobni trošiti, s čimer profit seveda upade. Tej fazi zato sledijo poskusi, da bi rast profita dosegli s takšnimi ali drugačnimi bančnimi manipulacijami in špekulacijami – vse dokler se ne izkaže, da denar, oplemeniten tekom teh operacij, v realnosti nima nobenega kritja. Posledica tega razvrednotenja produkcijskih sredstev, delovne sile in surovin pa je samo ta, da tistim redkim preživelim podjetjem omogoči, da kupijo ta ista sredstva, delovno silo in surovine pod ceno: za namene nove akumulacije profita … Kriza, ki jo doživljamo, je po Matticku torej zgolj kriza akumulacije kapitala.
Nevidna roka trga ali zlata zora kapitalizma?
Od tu naprej, tako Mattick, se nam ponujata dve poti, obe slabši: ali prepustiti nebulozni nevidni roki trga, da zrežira čudežni preobrat, ali pa, v skladu z neokenesyjansko doktrino, katere zagovornik je tudi Nobelovec Paul Krugman, državo z infrastrukturnimi investicijami ipd. uporabiti kot generator povpraševanja. Avtor namreč poudarja, da neokenesyjanski model reševanja krize ni vzdržen, saj deluje znotraj že utečenega kapitalističnega sistema in zato ne zagotavlja nikakršne garancije, da se gospodarske krize katastrofičnih razsežnosti ne bi ponavljale – njegova edina efektivnost je v tem, da (tudi s pomočjo zadolževanja) umetno ohranja povpraševanje in računa na bodoče davčne prilive, ki naj bi sledili tako na silo oživljeni gospodarski aktivnosti. Ali z drugimi besedami: uspeh keneseyjanske gospodarske politike v zlati dobi kapitalizma (ki sovpada s hegemonijo ZDA) je istočasno velika katastrofa sedanjega trenutka, saj je ta »uspeh« zgolj upočasnjeval nastop krize. S tem pa pridemo tudi do kočljivega dela te knjige: Mattick kar malce naivno predpostavlja, da je kriza sama po sebi priložnost za mišljenje bodočnosti onkraj danega institucionalnega okvira (tudi nacionalne države), ker se ta seseda sam vase in s tem prepušča pobudo za organiziranje družbenega življenja širši skupnosti. Vsekakor nočem izpasti cinik in biti a priori proti tej trditvi, toda izkušnje iz Grčije in nekaterih drugih evropskih držav nas opozarjajo, da so lahko te razmere tudi leglo ekstremističnih, (milo rečeno) šovinističnih skupin, kakršna je npr. zloglasna Zlata zora.
Prihodnost kapitalizma je torej, povsem v skladu z njegovim načinom obstoja, nedvomno polna dvomov in ugibanj. Ne samo da njegovo logiko nenehne rasti pod vprašaj postavlja omejenost trgov, tudi omejenost surovin (predvsem nafte, tega osrednjega energetskega vira za akumulacijo kapitala) in globalno segrevanje sta problema, ki znotraj prevladujočega produkcijskega načina nista razrešljiva oziroma sama dejansko sta njegov stranski učinek (rast BDP pomeni hkrati porast emisij). Primarna naloga nove, še neizoblikovane paradigme je za Matticka torej, »kako misliti družbena razmerja brez imperativa profita«, ki čeprav imanenten kapitalizmu, paradoksalno spodjeda njegove lastne temelje. Odgovora na to vprašanje avtor (modro) seveda ne ponuja, kakršnakoli pričakovanja v tej smeri bi bilo možno razumeti predvsem kot klic po železni roki tehnokracije, tako značilne za razne -izme, ki jih je zgodovina že zdavnaj postavila na laž. Ponovno ustoličenje le-te pa, vsaj po prebranem, gotovo ni namen avtorja. Pač pa ozavestiti bralca, da »celo če ni dovolj služb – plačanih delovnih mest v podjetjih ali državnih organih –, je ogromno dela, ki bi ga bilo mogoče opraviti, če bi ljudje proizvodnjo in delitev dobrin organizirali sami, zunaj okov tržnega gospodarstva«.
Romane Radke Denemarkove v Sloveniji beremo z minimalnim zamikom. V zadnjih treh letih smo bili v slovenščini deležni trojice njenih romanov, ki, z avtoričinimi besedami, tvorijo »trilogijo o srednjeevropskem 20. stoletju«: leta 2010 Denar od Hitlerja (izv. 2006), nato pa skorajda hkratno Jaz pa vprašam, kdo to tolče (izv. 2005) in Kobold (izv. 2011), oba konec minulega leta.
Kobold je dvojni roman z dvema podnaslovoma – Presežki nežnosti ali O vodi in Presežki ljudi ali O ognju. Bralec lahko sam odloči, kje se bo knjige lotil, ker to za doživetje celote ni bistveno, saj zgodbi delujeta kot samostojni enoti, čeprav se potem izkaže, da je ena nadaljevanje in razplet druge. Sama sem začela s tanjšimi Presežki ljudi.
Konkreten v občutju, a zaradi prostega menjavanja žarišč tudi nekoliko nejasen začetek se kaj hitro razvije v pregledno novelistično pripoved o socialno deprivilegirani družini, z Justino, vdovo in samohranilko z devetimi otroki, na čelu. Že zaradi presežka otrok nezavidljivi položaj družine otežuje Justinina brezposelnost, priseljenski status, odsotnost sorodstvenega zaledja (Justina, kakor se izkaže v drugem delu romana, je sicer Koboltova hči, rojena v prešuštni zvezi s Cigančico), izoliranost in popolna odvisnost od socialne pomoči ter spolnih uslug, ki jih Justina nudi šefu socialnega zavoda. Stanje še dodatno začini posebnež, sosed »knez Krvopoljski«, uslužbenec pogrebnega zavoda, spolni iztirjenec, nekrofil – ko poskuša pronikniti v Justinino življenje, saj je vanjo platonsko zaljubljen.
V prvoosebni pripovedi spoznavamo Justinin vsakodnevni boj za preživetje, njene sanje, hotenja, a tudi življenje kneza Krvopoljskega v njegovih iztirjenih, a zato nič manj iskrenih spolnih nagnjenjih do trupel in ljubezni do Justine. Pripoved je nastavljena tako, da ju bralec po eni strani vidi kot žrtvi – družinske usode, sistema, neprizanesljive in netolerantne družbe in njenih pristojnih socialnih ustanov, ki stvari urejajo površinsko, po črki zakona –, vendar tudi kot posameznika s čustvi, hrepenenji, z željo po ljubezni, varnosti in sprejetosti. Denemarková se pri izpisovanju zgodbe izkaže s svojimi dramaturško-scenarističnimi izkušnjami in znanjem. Pripoved s premišljenim lokom, ki bralca drži v napeti pozornosti, temelji na ponavljajoči se strukturi s klasičnim zapletom v smislu »tragedije zmešnjav« in napetim psihološkim stopnjevanjem, ki dočaka tragičen in presenetljiv konec. Na način deus ex machina Justinino družino s požigom njihovega doma s tega sveta izbrišejo rasni nestrpneži, kar roman s sicer poudarjeno socialno noto dodobra umesti tudi na družbeno-kritično notno črtovje.
Kobold (naslovenica izvirnika)
Poleg nenehnega preklapljanja med ožariščencema (Justino in knezom Kvopoljskim) pa zaradi fragmentarnosti, spominskih okruškov in skokov v sedanjost izstopa tudi ubeseditvena plat romana, toliko bolj v Presežkih nežnosti. Poetično, ekspresivno, zaznamovano besedje – jutranja nergačka (budilka), pogoltna copatka (zevajoči copat), gosti slap (lasje), milni solzi (milna mehurčka) ipd. – in mestoma zatikljive skladenjske strukture bralca sprva napeljujejo na misel, da se srečuje še z enim okornim prevodom. A se to v nadaljevanju branja izkaže za dosledno izpeljano prevajalsko strategijo, s katero uveljavlja potujitveni učinek. Izstopa tudi nadpovprečna raba (v češčini pogostih) nedoločniških polstavkov, slogovno zaznamovanih ponavljalnih glagolov (posedevati, ranjevati ipd.) ter čehizmov (zmestiti se, osmeliti se, zametati ipd.), dodatno utemeljena na posebnem besedišču izvirnika, ki ga Radka Denemarková v enem izmed intervjujev pojasni tako: »Z jezikom se je treba ves čas boriti, kajti besede z oguljenim plaščem enostavno ne zadostujejo, da bi z njim izrazili vso zapletenost in raznorodnost življenja, pisanje ni proizvajanje besed.« Prevajalsko strategijo, ki teži k posnemanju izvirnega sloga oziroma njegovega učinka pri bralcih, pa v svojem zapisu k Jaz pa vprašam, kdo to tolče pojasnjuje tudi prevajalka Tatjana Jamnik, ki je poskrbela za vse tri prevode, nenazadnje tudi za izdajo omenjenega romana v lastnem založništvu.
Sledeč kronološki logiki bi bilo branje smiselno začeti pri Presežkih nežnosti, ki bolj kot nežnosti tematizirajo presežke človekovega zla, ki se kot kuga, domala naturalistično, prenaša iz roda v rod: »V čemer se otrok rodi, tak model obnašanja prenese naprej.« Vsega naj bi bil kriv Kobold, škratovski simbol zla, ki v romanu nastopa kot povsem običajno (zlobno) moško bitje. Če (klavrno) življenje njegove nezakonske hčere Justine spoznamo v Presežkih ljudi, pa Koboldovo (klavrno) življenjsko zgodbo, natančneje zgodbo njegove žene Helle in drugih treh zakonskih otrok (hčere in dvojčkov) doživljamo skozi pripoved njegove prvorojenke Judite, ki se ostarela, po več letih bivanja na drugi strani velike luže, vrne na kraj zločina, na Češko, v »deželo presekanih rek«. Bolj kot o nacističnem in komunističnem nasilju preteklega stoletja priletnica razmišlja o patologijah lastne družine. »Vseeno je, kakšna doba je, in vseeno je, kdo vlada. Ker naš čas določa Kobold.« Kobold, ki tako zaradi svoje patološke ljubezni do kipov na praškem mostu, in vode, ki teče pod njim, kakor zaradi svoje presežne (nasilne) ljubezni do judovske izvoljenke Helle tragično zaznamuje vse svoje bližnje, ki se ne morejo otresti njegovih spon.
Spričo pripovedne nadrobljenosti, ki jo v tem delu dvodelnega romana nadgrajujejo nenehni časovni in krajevni zasuki, je bralski vstop v Presežke nežnosti še nekoliko tesnejši od vstopa v Presežke ljudi. Predvsem za ljubitelje preglednih zgodb in čiste naracije. A že po nekaj straneh je vztrajanje pri lovljenju tančin poetičnega podobja, najpogosteje vezanega na vodo (»Voda se pretaka skozi vse, prilagaja se, v oglatih časih oglata, v okroglih časih okrogla, razvrščam, kar je naplavilo.«), in prebijanju skozi razlomljeno, zamegljeno, le navidez nečlenjeno naracijo poplačano. Zgodbo bralec dojame intuitivno. Posamezni ostri, celo nabrušeni koščki se sestavljajo v kompleksno celoto, sprimek usod ljudi treh generacij, ujetih v tragično in grozljivo družinsko formacijo. »Družina je koncentracijsko taborišče. Povsod po svetu. Otroci zaporniki. Starši pazniki.« Družina je totalitarni sistem, kotilnica tiranov. Tudi takšnih, ki to postanejo skozi svojo pasivno držo, ker se krvniku ne znajo postaviti po robu, postaviti zase, in se odrečejo svobodi, volji ter trpinčijo tudi sami (sebe). Da je žrtev lahko (so)krivec, postane eden temeljnih uvidov pripovedovalke Judite, ki v svoji materi, Koboldovi ženi Helli, prepoznava hromeči stockholmski sindrom. Ob soočenju življenjskih usod treh generacij pa se jasno pokaže, kako se zlo skozi vedenjske vzorce prenaša iz roda v rod in kako težko je to preseči.
Presežki nežnosti so tako v osnovi posvečeni raziskovanju, iskanju človeških vzgibov, vzrokov za izprijena, nasilna ravnanja. Pripoved si prizadeva plavati proti toku, nazaj k izviru, prapočelu, h Koboldu. Zakaj zlo? Zakaj gordijski vozel ostaja nepresekan, od kod otopelost, apatičnost, nezmožnost odklopiti se? V spoznanju determiniranosti je za slovenskega bralca navezava na pisavo Zofke Kveder oziroma podobna dela z naturalistično (feministično) podstatjo skoraj neizbežna. Se mar človek ni spremenil? »Kako to, da smo pristali na tako igro. Kako to, da so nas prisilili pristati na tako igro, sodelovati v njej. Nismo izkusili nič drugega. Kot otroci smo mislili, da je tako povsod.« Vendar Denemarková v Koboldu vendarle dopušča možnost preloma zapečatenosti usode. Juditino raziskovanje družinske preteklosti, vrnitev v deželo otroštva, je namreč pot k sebi, ki obeta nov začetek: »/…/ gre bolj za vrnitev k lastnim občutkom, kaj pravzaprav čutim jaz. Nekje sem se porazgubila. Porazgubila sem se po poti. Po isti se vrniti. In se sestaviti. In šele potem nadaljevati.«
Denemarková se v Koboldu s premišljeno psihološko naracijo, dognano pripovedno tehniko in metaforično natančnostjo odločno loteva vse bolj pereče teme sodobne odtujene (individualizirane) družbe – razgaljanja osnovne družbene, zaporniške, celo plinske celice. Knjiga dopušča različna branja; zaradi izpostavljenih ženskih usod (Helline, Juditine in Justinine) v odnosu do moškega trinoga feministično, zaradi tematizacije posameznikovih socialnih stisk družbenokritično, zaradi jezikovnega eksperimentiranja pa denimo epistemološko. Pri nobenem od branj pa ne moremo mimo temeljne sugestije romana, »koboldi« so povsod med nami, predvsem pa v nas samih. »Vojna poteka vsak dan.«
