marec 2014 - AirBeletrina
Panorama 28. 3. 2014

Knjiga priznanj: Zdravko Duša

Foto: Mladinska knjiga

Zdravko Duša (1950), prevajalec in scenarist, predvsem pa legendarni urednik Cankarjeve založbe, ki se je pred kratkim upokojil in s tem bralska srca širom Slovenije navdal s tesnobo eshatoloških proporcev.  Od zablod o naravi dela, do prostodušnih nasvetov o spoprijemanju z uredniki in varljivi iluziji koncentracije, predstavlja tokratna Knjiga priznanj eno bolj iskrenih in duhovitih, kar smo jih imeli čast objaviti.

Zdravko, radi vas mamo…

Ime: Zdravko. V krstni knjigi Valentin. Tako kot ded po mamini strani in njen brat, moj stric. Dobil sem ime po njem, še ne sedemnajstleten je padel kot partizan. Mama ga ni nikoli prebolela; ko sem bil še mulček, preden sem šel v šolo, je včasih, ko sva bila sama, kar sedla za mizo in sva zapela Počiva jezero v tihoti ali Na oknu glej obrazek bled. Potem je pripovedovala, kako mu je, za popotnico, ocvrla dve jajci naskrivaj, ker se je odpravil, ne da bi oče, se pravi moj ded, vedel za to.

Zadnja knjiga:

Včeraj oddal korekturo prevoda avtobiografije Emirja Kusturice Kje sem v tej zgodbi jaz.

Kje ste odraščali?

Na Čiginju in v drugem času. Radio je prišel v hišo, ko sem imel deset let, poleti so v oddaji Počitniško popotovanje od strani do strani brali nadaljevanja novitete Drejček in trije marsovčki. Prvo televizijo smo špegali skoz okna vaške gostilne tri leta pozneje (Dim Rupel je kot najstnik moderiral oddajo za mlade), v taisti gostilni sem tudi skoraj videl joške na nekem zdravstveno izobraževalnem filmu, ki ga je predvajal Rdeči križ, a je operater posnetek zakril z roko, da ne bi pohujšal otrok. Kopali smo se ob sobotah v vaški kopalnici, kadar smo prišli na vrsto, rjuhe je mat prekuhavala v kotlu na dvorišču, kjer smo sicer kuhali prašiču, namesto pralnega praška se je uporabljal pepel, ki je dobro lužilo. V šolo in k maši smo hodili peš v sosednjo vas, gledat Vinetuja pa  z biciklom v pet kilometrov oddaljeni tolminski kino. Prve nage joške sem potem videl na platnu istega kina pri šestnajstih, (Agnes Varda, Sreča).

Kaj ste študirali in kje?

Angleščino in primerjalno književnost z literarno teorijo, FF v Ljubljani.

Kje živite in zakaj?

Na Riharjevi 40, v Ljubljani. Zato ker sem neko noč okrog ene ure prišel z boršo v samski dom na Taboru in je receptor rekel: »Dober večer, gospod Duša!« — kot da sva se videla prejšnji večer. V resnici so minila štiri leta ali pet, odkar sem po pobegu od prve familije nekaj časa bivakiral tam. In zdaj, po naslednji epizodi in naslednjem pakiranju kufrov, sem spet pristal na istem mestu! Kak luzer. Tako da sem se na brzino vzel skup in kupil prvo stanovanje, ki sem ga šel pogledat.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Morda ravno na ta nakup. Da sem bil jaz tega zmožen!

Opišite svojo jutranjo rutino.

Obrat. Še en obrat. Še eden. A res ne bo šlo naprej po sanjskih drčah? Roka na telefoninu, svetloba na ekrančku. Tri je. »Tri je. A bi se prosim umiril?« Roka na prenosniku. Namesto začetka srfanje med raznimi .com in .si na ekranu. Kdo si utvarja, da v jutranjem miru pisanje najbolje steče? Po kaki uri vendarle konkretnosti, dolžna korespondenca, uradovanje. Najlepša so odlaganja. Ob pol peti začne spodaj speljevat devetka. Uro zatem že dere po uvoznici v mesto pol Slovenije. Zapri računalnik, zapri oči. Utoni v dve najslajši uri.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Vsak avto obdrsam z vseh strani, prijatelji so mi že obljubili, da bodo naslednjega ovesili z avtomobilskimi gumami, tako kot jih imajo ladje, da ne butnejo ob pomol.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?

Tisti, ki je v danem trenutku opran in ga po možnosti še zlikat ni treba. Drobna, a pomembna sreča!

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Kveta Legatova, Jozova Hanule; Michel Tournier, Jelšev kralj; Arthur Koestler, The Sleepwalkers. Prva je po žensko srčna, topla zgodba na ozadju druge vojne, druga razgrne arhetipsko in mitsko podstat te iste vojne sredi 20. stoletja, tretja se pozabava z intelektualno zgodovino zahodne civilizacije in malenkostmi, ki nas bremzajo, da še nismo postali bogovi.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Peter Božič. Morda nenavadno, pa saj življenje in smrt nista tako zelo navadna.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Curzio Malaparte, Koža.  Oziroma bi bil rad v njegovi koži, ko je pisal. Da bi videl, a je zadaj za to literaturo kakšna napaka v sinapsah, da informacije preskakujejo v nelogični smeri, ali je bil človek tako smart  pri povezovanju reportaže in fantazije.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

Če bežiš pred delom, kot bežim jaz, iščeš predvsem kritje pred vsiljivkami, ki te ves čas opozarjajo, kaj in komu si še dolžan. Dnevni načrt se sproti prekinja s tistimi kratkimi vdori, možganskimi ali telefonskimi, ko ti za hip zastane dih in zabliskne Nenarejeno … šit! Sredi tega se nekje zaklepetaš in pritegneš neki drugi besedi, dobiš odziv, se zapleteš, ja, pogovor teče dalje, vse več govoriš, delovni dolgovi so pozabljeni, tu je nekaj čisto novega, te že polni, sije od tam spredaj, ej, kolk bo to fajn delat. In potem greš proti avtu in … oooooooooo faaaaaak! Pa saj nimaš cajta, kaj ti je blo!

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Večeri v Prulčku. Iz navadnega mercatorjevega bifeja so naredili razgrajališče, kjer je vsak večer  muzika, ki se ne sprašuje po žanru ne po zvrsti, najbrž tudi po denarju ne, od blizu gledaš te tipe, kako padejo noter, ko špilajo, korespondirajo med sabo … Čisto drugo kot literatura, s katero si bil vse življenje, in je enoosebna, vase stisnjena, tudi tesnobna, zavistna, vse, kar spada zraven.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Delo je nekaj, kar zapolni čas med telefoniranjem, grizenjem, nalivanjem s kavo, sitnarjenjem, skakanjem po sendviče, maštanjem. Do večera se potem vseeno nekaj nabere. Ne bi mogel delat na enem kraju in ene stvari. Koncentracija je zabloda iz 19. stoletja. 

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Ivan Cankar piše v Skodelici kave:  »Razgled moj je bil siv, razglodan zid. V zli volji, v potrtosti in črnih skrbeh sem pisal takrat svoje prve zaljubljene zgodbe. Siloma sem vodil svoje misli na bele ceste, na cvetoče travnike in dišeča polja, da bi ne videl sebe in svojega življenja.« Ustvarjalno, verjamem, ampak  moja delavnica je, v čistem nasprotju s tem, bolj podobna televizorju z 250 programi. Ne bi mogel brez tega.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?

Težim. Se sprašujem, kje so vse. Zakaj je ravno danes ena v tujini, druga se je odločila, da ji prav nocoj ni za it na pir, tretja klepeta po telefonu ali se pa dela, da ji računalnik ne dela. Ali mi ni Jančk lepo rekel, da imam slabo karmo! Prav ima: pridem do točke, ko bi se moralo vse sestavit in bi bil lahko najsrečnejši človek na svetu, pa se ena bistvena stvar zatakne in se začne vse podirat. Vse! Jaz nimam sreče, ojoj, jaz res nimam sreče. Če bi mi vsaj šrinka rekla, da si mogoče samo utvarjam in da mogoče naslednji korak ne bi bil tisti srečni in izpolnjeni vrh, ampak bi se zgolj nekaj spet odprlo naprej! Šrinka pa se samo nasmiha in čaka, kaj bo naslednja moja beseda.

Opišite svoj idealen dan.

Nedeljska jutranja kava pod hruško v Volčah, v prvem soncu. Skok v trgovino, kurjenje štedilnika, časopisje. Skok do bifeja na Čiginju, kjer je ob pol dvanajstih prijateljsko zborno mesto. Poldruga ura zbadanja, opravljanja, smeha in prva piva. Sedanje v avto, prevoz na izbrano gurmansko lokacijo kje v Benečiji ali pri bajeslovnih bitjih ali bolj proti Brdom. Dolgo kosilo, s štirimi ali petimi hodi in primerno količino vina. Težko dihanje na klopi pred kmečkim turizmom. Vrnitev domov, na popoldansko ležanje. Pod večer telefoniranje prijateljem, da pridejo na kak dober šnops.  Vrednotenje pojedenega in popitega,  zelo verjeten predlog, kam bi se skočilo »še nekaj malega« zaužit.

Opišite svojo večerno rutino..  

Domov pa spat.

Ste vraževerni?

Vraževernost je podcenjujoča beseda za pozabljena (in zbanalizirana) vedenja in povezave, za uvid v drobce neke druge realnosti.

Najljubša pijača: alkohol?

Kaj bi komplicirali – dej en pir!

Najbolj zoprni literat vseh časov?

Avtorice angleških klasičnih romanov.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Bolj ko si star, več reči rabiš, bolj se otipavaš k vratom grede: a mam špegle? Mam ključe? Sem vzel mobilca? Denarnico? Ključ od avta? (… Koliko je še do bergel?)

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Ne drezajmo v to.

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Kar pride. (Govoriva o sendvičih.)

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

***** *******. *****.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

V osemdesetih je obstajala legendarna skupina Fotogrupa M, ki je s kombijem potovala po Sloveniji in jezila in zabavala publiko sebi v zabavo, sestavljali so jo ljudje, ki so danes moderni klasiki slovenske literature: Blaž Ogorevc, Dane in Zlatko Zajc, Matjaž Kocbek, Jani Kovačič, Jaša Zlobec, Milan Kleč … Dve leti po njihovem gostovanju v Tolminu sem se s Klečem in Zlobcem spet znašel tam, na neki kulturni slavnosti, in ko nas je šefica dogodka zagledala, je prebledela in samo rekla: »Ojoj, pa ne da si jih spet pripeljal!«

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?

Pojem preživetja se z leti obrne: ni več sestavljanje strategij za obstanek na polju eksistence, ampak zdrkne v strategijo za ohranjanje obstoja, ki se je zdel doslej samoumeven. Se pravi, treba bi se bilo ozret po dejavnostih, ki podaljšujejo trajnost telesa, njegovo čilost, ki odmikajo propad … ne vem, ali se mi da. Bomo že nekako.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Ko greste k uredniku, ga ne prepričujte, da ste napisali svetovno uspešnico. Raje še enkrat preverite vejice.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Šoferski izpit sem naredil pri 44 letih.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Faruk Šehić, Knjiga o Uni. Prevod.

 

Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

Refleksija 27. 3. 2014

Pesnik, pilot in morilec

Socializem »z okusom po rdečem vinu in empanadah«. Tako je čilski predsednik Salvador Allende rad imenoval politiko zmernega socializma med letoma 1970, ko je ob podpori koalicije levih strank zmagal na volitvah, in 1973, ko ga je v septembru odnesel državni udar, ki mu je sledilo sedemnajst let Pinochetove diktature. Kot podpornik Allendejevih socialističnih reform je koncem poletja v rodni Čile pripotoval tedaj dvajsetletni Roberto Bolaño in drobce dogajanja uporabil v eni od zgodb iz zbirke Telefonski klici. Slednja je pri Beletrini izšla lani, »njihov« letošnji Bolaño, tudi v prevodu Veronike Rot, pa nosi naslov Oddaljena zvezda.

Oddaljena zvezda
Bolaño Roberto
Leto izdaje:
2014

Prevajalec:
Veronika Rot

24,00 €

Roman iz leta 1996, ki ga je kritika sprejela z veliko naklonjenostjo, je palimpsestično nadaljevanje nenavadne Nacistične literature v Amerikah (Beletrina, 2011), zbirke biografij apokrifnih južnoameriških književnikov, ki se spogledujejo z nacizmom. V (literarnem) predgovoru k Oddaljeni zvezdi Roberto Bolaño razkrije, da bi bilo zadnje poglavje omenjenega psevdodokumentarnega kompendija lahko bolje, koreniteje izpisano. Zgodbo o pilotu in pesniku, ki je z messerschmittom 109 po nebu pisal verze v latinščini, mu je bil namreč prinesel rojak Arturo B., ki pa da si je zdaj zaželel daljše, popolnejše pripovedi. Arturo B(elano) in Robero Bolaño se za poldrugi mesec zapreta v osamo in nastane – pričujoči roman.

Ni tako pomembno, kakšne vrste jed je empanada. Dogajanje je pač postavljeno ravno v čas Allendejevega mehkega socializma in Bolaño se (pač) neženirano, analitično in mestoma nalašč nekoherentno sprehaja skozi preteklost Južne Amerike in nacistične Nemčije. Šele tekom Pinochetove diktature se izkaže, da je skrivnostni pesnik samouk Alberto Ruiz-Tagle v resnici pilot čilskih zračnih sil po imenu Carlos Wieder, ki je kasneje odgovoren za izginotja vrste obetavnih mladih poetes. V drugi polovici romana združita sile zasebni detektiv in prvoosebni pripovedovalec Arturo B., ki Wiederja, avantgardnega pesnika in sadističnega morilca (ne nujno v tem vrstnem redu), izsledita v Kataloniji. Osrednji zgodbi, predvsem pa protagonistu, avtor podrži zrcalo s tremi stranskimi: visok svetlolas sovjetski Žid Juan Stein, profesor v pesniški delavnici v mestu Concepción, je prototip tihega revolucionarja v izgnanstvu. Njegovega tekmeca in prijatelja, pesnika Diega Sota, v Španiji pokonča tolpa neonacistov. Lorenzo je kot otrok rad plezal po drevesih in električnih drogovih ter pri tem utrpel strašno nezgodo in ostal brez rok; potlej je šel za umetnika, pričel je slikati z usti in nogami.

Toda malodane klišejsko tehtanje med etiko in estetiko, kar literarna kritika pri Bolañu tako rada izpostavlja, je daleč od metafore ali kar alegorije Zgodovine. Celo nasprotno: francoski zgodovinar Roger Chartier (Bourdieu, Chartier, Ginzburg: Sociologija, zgodovina, književnost, Studia humanitatis, 2011) navaja Bolañevo Nacistično literaturo kot primer ujetja preteklosti, ki nato služi literarni invenciji. Magični realizem bi, denimo, pobrskal po kolektivnem spominu ter iz njega izvil stvarjenje in vesoljni potop sleherne južnoameriške vasice. Bolaño pa vanjo skrije nacističnega zločinca, tja postavi umor nedolžne pesnice ali preprosto pove, da je literarni lik popotoval skoznjo le nekaj dni pred državnim udarom, in hkrati ne ovrže možnosti, da je ta lik pri udaru sodeloval ali ga, po čudnem naključju, celo zakuhal. Enako je z biografijami polresničnih in izmišljenih ljudi, katerih življenj nam ne razgrinja, marveč piše, če uporabimo Borgesov izraz, sintetične biografije: navezuje se na drobce, ki prikličejo najintimnejšo preteklost podležev, kakor jim pravita tako Borges (cf. Splošna zgodovina podlosti v Borgesovih Izbranih delih, Cankarjeva založba, 2000) kot tudi Bolaño. Zgodovinarstvo pa je v resnici prepuščeno bralcu, ki sme pomisliti, da če je pesnik-pilot iz Nacistične literature zanesenjak, je koreniteje izpisani Carlos Wieder, »kot kip v pilotski kabini«, skoraj podtaknjeno ničejanski Übermensch, ko z messerschmittom 109 na nebo zapisane latinske verze sklene z NAUČITE SE. (Škoda sicer, da je ta podvig – »acción poética« – preveden kot »poetično dejanje«, kar preveč spominja na rožnato zarjo in premalo na Blitzkrieg.)

Morda najvažnejši pa je protagonistov priimek, ob kar se (celo lingvistično!) obregne tudi eden od literarnih likov: »Wieder […] pomeni ‘ponovno’, ‘še enkrat’, ‘na novo’, ‘drugič’, ‘znova’, v nekaterih primerih tudi ‘vedno znova’.« Bolañevega vzorca ni težko prepoznati: »Carlosa Wiederja sem prvič srečal leta 1971 ali pa 1972, ko je bil Salvador Allende predsednik Čila.« Zgodovinska brezbrižnost, ki meji na opravljanje, sploh ni hiba (implicitnega) avtorja, ki je v nekem intervjuju dejal, da je Oddaljena zvezda »približek popolnega zla«, temveč prvoosebnega pripovedovalca in Bolañevega alter ega Artura Belana. Ta se, mimogrede, prvič pojavi v pričujočem romanu, nato v Telefonskih klicih pove zgodbo ali dve, v Divjih detektivih (Beletrina, 2012) skrivnostno izgine, v (še?) ne prevedenem Amuletu goreče podpira Allendeja in pozneje pred Pinochetom zbeži v Mehiko, v vélikem 2666 pa je – tako Ignacio Echeverría, ki se v spremni besedi k prvi izdaji tega romana sklicuje na Bolañeve zapiske – prav on (zopet) nikdar razkriti pripovedovalec, ki dobrih tisoč strani dolgo delo začne s precej podobno formulacijo (cf. 2666, Cankarjeva založba, 2014). Enako zopet in znova bo bralec naletel na fragmentirano zgodovino nacizma, na suspektne literate, na detektiva, ki bi bil v spodobnem kriminalnem romanu kvečjemu antijunak, na izmišljene, a razpoznavne kraje, na surovo nakopičene avtobiografske elemente in, nenazadnje, na mimohod oseb, ki se v različnih delih drugače, a podobno imenujejo ali pa se imenujejo enako, a počno druge reči.

»Križišče, kjer se osebe srečujejo, se pozdravljajo in gredo dalje. Zato se namesto v enem znajdemo v desetih romanih.« Tako je francoski filozof Émile-Auguste Chartier označil Balzacovo Človeško komedijo; gre seveda za esencialno balzacovsko vračanje oseb, slavni retour des personnages, na katerem sloni kompozicija tega romanesknega cikla. Roberto Bolaño, ki po opusu prosto sprehaja (vsaj) pripovedovalce, ni napisal romanesknega cikla, je pa napisal ogromno v zelo kratkem času. Zato najbrž ni nenavadno, da se njegovi teksti prekrivajo, zlagajo po principu domin, nemara celo po principu – »Tretjega rajha«, družabne igre iz njegovega istoimenskega romana.

Balzacov Rastignac, denimo, se pojavi v skoraj dvajsetih romanih in je pomemben akter v »socialni mreži« enega najobširnejših opusov svetovne književnosti. A omeniti velja, da njegova navzočnost še zdaleč ni omejena na neprizadeto srečevanje in pozdravljanje, sploh pa ne drži – pri njem še najmanj! – da bi preprosto »šel dalje«. Vsekakor pa to velja pri vračanju oseb v Bolañevem opusu: na teh ljudeh je nekaj twinpeakovskega. Strašljiva brezizraznost in suspenz, katerega bistvo ni, da bi se razrešil. Vsake toliko kdo izgine: običajno ga umorijo.

 

Roberto Bolaño: Oddaljena zvezda. Prevedla Veronika Rot. Beletrina 2014.

Panorama 26. 3. 2014

Vse, kar v Skandinaviji ni krimič, je…

Po vsesplošni (vsaj srednjeevropski) histeriji ob skandinavskih detektivkarjih (čeprav je treba priznati, da je večina, že od Danca Høega naprej, prav odličnih) si nisem mogla pomagati, da se ne bi postavila na stran tistih drugih, tistih, ki jih v rokah tujcev na metroju ne prepoznam ne po imenu ne po naslovnicah, vseh tistih, ki so kar malo zaobšli mojo pozornost in se po hitrem postopku sparkirali nekje v Cobissu (če so sploh dočakali svoj prevod v slovenščino) in morda v kakšni stari številki Bukle, da bi jih lahko našli le tisti, ki bi jih kdaj hoteli najti. Potem sem naenkrat ugotovila, kako dobri so ti danski in norveški nedetektivkarji. In kako drugačni. In da jih tudi v slovenščini obstaja kar nekaj (za kar gre zahvala prevajalcem Darku Čudnu, Jani Kocjan in Mariji Zlatnar Moe). Vsaj nekaj najboljših imamo tudi pri nas. Zato pa vabljeni na sever, kjer se tudi zunaj krimi okvirjev dogaja res dobra literatura, kjer se tudi piscem cedita med in mleko (ob vseh štipendijah, ki so jim na voljo, da bi – pozor! – lahko pisali, kar želijo, in ne samo, kar bo nujno komercialno uspešno in organizacijah kot je NORLA /norwegian literature abroad/ – vladni fond, ki je v zadnjih tridesetih letih subvencioniral kakšnih 4000 prevodov izvirnega norveškega leposlovja v več kot 60 tujih jezikov) na nekaj obrokov surove, temne, melanholične, toda ne defetistične (!), ampak s črnim humorjem (prav nič podobnim grotesknim komentarjem modernega sveta srednjeevropskih avtorjev) prebičane literature.

Pasjeglavec (baje da danskega Johna Irvinga) Mortena Ramslanda (1971) je odlično zasnovana burkasta tragedija, saga, polna smeha ob temah, kot so koncentracijska taborišča, zlorabe otrok, alkoholizem in posilstvo. Človek se ne počuti krivega, da se ob teh težavnih rečeh nasmehne in vzljubi družino Eriksson, ki jo ravno te stvari povežejo v toplo skupnost. Dobro zasnovano in končno občutek, da vsaka beseda stoji na svojem mestu.

Vse ostaja v družini tudi v romanu Submarino (Jonas T. Bengtsson – 1976 , še vedno nepreveden. Berete lahko v drugih jezikih, čakate na prevod ali si ogledate film), zgodbi bratov, ki končata v peklu kopenhagenskega undergounda. Vse, kar ponuja sodobna danska literatura, lahko najdete v tem Fight Clubu – čistka človeške narave, socrealizem z izčiščeno poetiko, mračnost, da večje ni, vse pa brez banalnosti in vulgarnosti. Za močne karakterje. Čakamo!

Bravo Darku Čudnu tudi za prvi in edini prevod starega mačkona Klausa Rifbjerga (1931), ki v kratki Sliki naredi tako genialen portret meščanske družine, da ga človek ne pozabi. Spreten humor, spretna pisava brez vsakršnih predsodkov in, spet, na vse ventile odprta zaznava.

Spet vsakdanjost, družina, spet bratje in še ena tragikomična družinska kronika v stilu Ramslanda, toda z nekoliko tradicionalnejšim pripovedovanjem – (baje da norveški John Irving) Lars Saabye Christensen (1953) je eden najboljših in tudi mi smo bili februarja po dvajsetih letih od nastanka požegnani z njegovim kultnim romanom Beatli (ki nas bo potolažil, dokler ne dobimo še romana Polbrata).

In potem stara znanca z Norveške: Per Petterson in Jon Fosse.

Petterson (1952) za vse melanholične zaljubljence v skandinavsko pokrajino in tiste, ki so vajeni dobrega pisanja in se ne zadovoljijo z nič manj kot odličnim. V Sibirijo (1996) in Konje krast (2003)staizjemno spisani, mestoma poetični knjigi za počasen, toda izjemen bralski užitek z jezikom, ki bi težko bolje obvladoval čustene premike v fabuli. Tudi za tiste, ki se bojijo debelih knjig.

Aplavz pa tudi za Jano Kocjan, ki je iz nynorska, redkejše izmed dveh oblik norveščine, prepeljala netradicionalne pripovedovalske zamahe eksperimentalnega pisatelja in avtorja Melanholije I. (1995). Ne pozabimo, da je njegovo ime v prvih vrstah velikih norveških piscev, in se zavedajmo, da je njegov stil v evropskem kontekstu nezgrešljiv. Ritem eksperimentalne proze in lirizirana ponavljanja ustvarjajo viharje znotraj presenetljivo močnih zgodb, v katerih so melanholija, bolečina ali pa nepripovednost zgolj navidezne. Fosse (1959) bo terjal več pozornost, potrpežljivosti in moči, v zameno pa nam bo v Melanholiji ponudil dobro porcijo razburljivosti in mazohističnega užitka ob neužitkarskem čtivu.

Za olajšanje duše naj sledi naiven Erland Loe (1969). O normalnih ljudeh, ki se jim dogajajo normalne stvari. Enostavno. Zelo resnično. Na nenavadne načine. Super.

In če sem na začetku omenila severnjaška med in mleko in če je kdo ob tem močno stisnil zobe in pesti – brez skrbi. Vemo, da lahko zatiralni in represivni družbeno-politični sistemi pri pisateljih izzovejo močan odpor, toda z deželami, kjer se cedita med in mleko ni nič drugače. Tudi to, da države tako lepo poskrbijo za vse, željne umetniškega izražanja, ne prežene kritike. Vedno se kaj najde. Kako je živeti v deželi blaginje, je ponavljajoča se tema danskih in norveških avtorjev.

Za potrditev tega lahko svojo severnjaško literarno izkušnjo zacementiramo z Matiasom Faldbakknom (1973), ki je spisal grozno knjigo, Biblijo skandinavske mizantropije. Poseben paket seksa, nasilja, drog, anarhije in drugega hudega v trojni dozi: The Cocka Hola Company, Macht und Rebel in Unfun ali literarni škandal brez vesti in s čudnimi vrednotami.

Kot zadnji udarec si zadamo še spremljanje psiho norveške družine s perspektive psihično bolnega sina v romanu Reber Carla Froda Tillerja (1970) – da bi dober občutek trajal dlje. Še eno močno branje, ob katerem se je morala prevajalka Jana Kocjan spet zabavati, nas pa bo butnila še ena groza grdih skandinavskih okoliščin, ki pogubljajo svoje ljudi.

Tako. Nič jokcanja. Vikingi pišejo tako, kot je treba. S pisanjem ubijajo. Umirajoči pa – kot bi ob tem neizmerno uživali.

 

Omenjena dela v prevodu:

 

Morten Ramsland: Pasjeglavec. MK, 2009. Iz danščine: Darko Čuden.

Klaus Rifbjerg: Slika. Modrijan, 2008. Iz danščine: Darko Čuden.

Lars Saabye Christensen: Beatli. MK, 2014. Iz norveščine: Darko Čuden.

Per Petterson: V Sibirijo. Litera, 2013. Iz norveščine: Marija Zlatnar Moe.

Per Petterson: Konje krast. Litera, 2008. Iz norveščine: Marija Zlatnar Moe.

Jon Fosse: Melanholija I. Litera, 2011. Iz norveščine: Jana Kocjan.

Erland Loe: Naiven. Super. Modrijan, 2013. Iz norveščine: Marija Zlatnar Moe.

Matias Faldbakken: Skandinavska mizantropija. Didakta, 2010–2011. Iz norveščine: Darko Čuden.

Carl Frode Tiller: Reber. Modrijan, 2012. Iz norveščine: Jana Kocjan.

Kritika 25. 3. 2014

Pod nesrečno zvezdo

Sebastijan Pregelj: Pod srečno zvezdo

Če ste se peljali po avtocesti proti Italiji, ste verjetno na poti kdaj pa kdaj prehiteli do vrha nabasane kombije in razmajane avtomobile z romunsko registracijo, ob tem pa pomislili, ups, tile se ukvarjajo z nekakšnimi nečednimi posli. Ko ste uspeli zajeziti moč zakoreninjenega stereotipa, ste najbrž uvideli, da je tem cestnim nomadom skupno eno – stremljenje po boljšem življenju.

Čisto mogoče je, da je podoben miselni tok služil Sebastijanu Preglju kot navdih za njegov najnovejši prozni izdelek Pod srečno zvezdo, ki je konec lanskega leta izšel pri Cankarjevi založbi. V prvem poglavju romana se namreč spoznamo z mladim romunskim parom, Dumitrujem in nosečo Luminito, ki se iz domovine peljeta v prestolnico »obljubljene« Italije, kjer želita začeti znova. Po spletu neprijetnih okoliščin namesto v Rimu pristaneta v starem, utrujenem Trstu, dobesedno fizično ponižana in oropana sanj. Nezavedno jima bralec hitro postane naklonjen, ravno obratno reakcijo pa v njem vzbuja njun krvnik, v policijsko uniformo zakrinkano utelešenje zla, Gianfranco. Na liniji dobro–zlo, kjer sta ekstrema dodeljena dobrohotnima Romunoma in medicinski sestri Svetlani, na drugem koncu pa demonskemu rasistu in šovinistu Gianfrancu, svoje mesto vmes najde še obilna paleta protagonistov, ki so med seboj povezani po nekakšnem naključju: mehanik Botticelli, njegova nezvesta žena Pierina, ljubček Črni Antonio, nekrofil Angelo, Svetlanin ostareli stric idr. Usodam vseh je skupno eno: nad njimi bdi nesrečna zvezda.

Pregelj je zopet pokazal, da so bile uvrstitve njegovih romanov med finaliste za kresnika (Leta milosti, Na terasi babilonskega stolpa, Mož, ki je jahal tigra) upravičene, vsaj če gledamo skozi prizmo njegove pripovedovalske veščine. V romanu zelo spretno krmari med različnimi tipi pripovedovalcev, kar mu omogoča osvetlitev zgodbe iz več zornih kotov oziroma perspektiv. Izbira večglasja, ki ga dopolnjujejo časovni preskoki, pa ne povzroča konfuznosti, temveč doprinese k večji meri dinamike zapisanega. Bralec, no ja, predvsem tisti, ki hkrati pokriva tudi vlogo kritika, se mora zato vztrajno kontrolirati, da ga ne zanese zgolj v rapidni beg za črkami v napeti želji po vedeti, kaj sledi. Ko se vendarle zaustavi, ga nekoliko zmoti klišejska, že neštetokrat videna obravnava oseb. Kako dobro nam je na primer že iz sveta filmske umetnosti znan lik policista (ali koga drugega), ki je bil nekoč zgleden in dober, kasneje pa ga je zaneslo v izkoriščevalca pozicije moči. Če banaliziram: tudi Darth Vader je bil nekoč Anakin Skywalker. Na drugi strani sta žrtvi, torej Romuna, skrajno dobri, mili osebi skorajda brez napak. Edini pravi kleni Slovenec v romanu, Svetlanin stric, pa, dvakrat ugibajte, živi v preteklosti in diha za maščevanje. Bivši Tigrovec je goreč sovražnik italijanskih fašistov, do skrajnosti prignan prototip zavednega Primorca oziroma karikirana fikcijska reinkarnacija našega Borisa Pahorja. In spet smo v okvirih stereotipa, saj se zdi, da, ko gre za opisovanje zimzelenih Primorcev, obsesiji s fašisti ne more priti do živega nobena druga idejna alternativa.

Ko že kaže, da Trstu ni pomoči, da so živalski goni prevladali, da je krščanski pekel razpočil zemljo in se razlezel po tem od vseh pozabljenem pristaniškem mestu, se Pregelj zateče k svojemu priljubljenemu posegu – vdoru fantastike. Če je bil avtorjev namen presenetiti bralca in za trenutek preprečiti njegovo identifikacijo z romaneskno realnostjo, mu je gotovo uspelo. V stilu deux ex machine se kar naenkrat prikaže zvezda, tista religijsko zaznamovana zvezda z repkom, poimenovana Tržaška repatica, katere prihod je napovedan že v uverturi v roman. Grob rez v realno, nekakšen odmev oziroma utelešenje naslova, ki deluje nekoliko preveč umetelno, zemeljskemu peklu priskrbi svoj biblični antipod na nebu. Vendar ta zvezda pade, zdrsne navzdol in izgine za robom neba, kot bi padla v morje. So nebesa/angel padla na zemljo? Tega ne vemo, vendar se začenjajo počasi stvari postavljati na svoja mesta, kar je tudi naslov enega izmed končnih poglavij. S čudežem in po čudežu postane, vsaj za nekatere, življenje lepše.

Čeprav zapisana zgodba steče kot voda po grlu, ostaja po zaključku bralske ekspedicije okus podoben tistemu, ki ga vzbudi zeleni čaj, v katerem smo predolgo namakali filter vrečko. Res je, da romanu ne moremo oporekati aktualnosti, družbene kritičnosti, predvsem opozarjanja na neprijazno sprejemanje emigrantov mame Evrope in na vztrajno toleranco do tlečega rasizma in sovraštva do tujcev, pa vendarle. Epska kompozicija se zdi kot obrtniško odlično režiran holivudski film, kjer je prostor odmerjen akciji, ljubezni, seksu, sočutju in raznim obračunavanjem, psiha nastopajočih pa je izrisana po modelih iz kakega psihološkega učbenika. Medtem ko zremo v ekran, resda pozabimo na čas, vendar že čez minuto o vsebini ne razmišljamo več. Škoda, ker potencial je velik.

Panorama 23. 3. 2014

Vprašanje za Michela Houellebecqa

V četrtek, 27. marca 2014, bo ob 20.00 v Kinu Šiška pogovor z Michelom Houellebecqom, zadnjim gostom letošnjega festivala Fabula.

Gre za enega največjih sodobnih avtorjev, čigar dela Osnovni delci (prevedla Mojca Medvedšek, Cankarjeva založba 2003), Platforma (prevedla Mojca Medvedšek, Cankarjeva založba 2004), Zemljevid in ozemlje (prevedla Mojca Medvedšek, Cankarjeva založba 2012), Razširitev področja boja (prevedel Marko Trobevšek, založba Modrijan 2004) ter Možnost otoka (prevedla Mojca Medvedšek, Beletrina 2014) lahko beremo tudi v slovenščini.

Pogovor bo moderiral Stojan Pelko, Michel Houellebecq pa bi z veseljem odgovarjal tudi na vaša vprašanja. Da pa bi besedo dobili tisti, ki imajo najboljša vprašanja, vas vabimo, da nam jih pošljete že zdaj. Nanje čakamo na naslovu info@zalozba.org ter na Facebooku, lahko pa jih zapišete tudi spodaj med komentarje, ali na AirBeletrinin twitter. Avtor/ica najbolj izvirnega vprašanja bo prejel/a tudi knjižno darilo.

Da bo čas do četrtka hitreje minil, vam v branje ponujamo še recenzijo njegovega zadnjega romana Zemljevid in ozemlje, v Beletrinini spletni knjigarni (in tudi v knjigarnah!) pa lahko kupite svež ponatis romana Možnost otoka.

Možnost otoka
Michel Houellebecq
Leto izdaje:
2014

Prevajalec:
Mojca Medvedšek

23,00 €

Refleksija 21. 3. 2014

Vrvohodska umetnost prevajanja: s svetim Hieronimom proti prevajalščici

 

Niccolò Antonio Colantonio (Sveti Hieronim odstranjuje trn iz levje šape)

Pred leti, še za časa študija, sem se na začetku oktobra neizmerno veselila prvega predavanja iz predmeta, za katerega se je zdelo, da me bo vsaj malce približal cilju, ki sem ga videla pred seboj – postati prevajalka. Predmet je sicer nosil še kar dolgočasen naslov Teorija prevajanja, a to ni zmanjšalo mojega vznemirjenja in žeje po zakladnici prevajalske modrosti, za katero sem upala, da se bo začela odpirati pred menoj. Na prvem predavanju sem na svojo veliko žalost izvedela samo to, da je zavetnik prevajalcev sveti Hieronim in da se moram, če se bom kadarkoli v prihodnosti znašla v prevajalski zagati, preprosto obrniti nanj.

To je bilo hkrati tudi moje zadnje predavanje iz Teorije prevajanja. K njej sem se, še zmeraj polna bridkega razočaranja, vrnila šele pred izpitom, ko sem si priskrbela študijsko literaturo, ki je namesto kakšne prave knjige vsebovala kopije in odlomke od tu in tam, ki so postavljali veliko vprašanj in dali le malo odgovorov. 

Nekoliko kasneje, ko mi je uspelo vsaj približno pozabiti na neuspelo iniciacijo v sanjski prevajalski svet in ko sem si že drznila zavihati rokave nad tem ali onim prevodom, sem sprevidela, da mi morda lahko uspe tudi brez nje. A sem kljub temu ostala na lovu za kakšno pravo prevodoslovno sopotnico, takšno, ki mi bo dala več od zgolj kopice vprašanj in ki bo, za razliko od večine, namesto iz teoretske ideje izhajala iz praktične veščine. Dočakala sem jo konec lanskega leta. Kot mlada prevajalka, ki ima za sabo nekaj prevodov poljske poezije, obilico besedil iz južnoslovanskega jezikovnega prostora in prevoda dveh sodobnih romanov iz poljščine, ki bosta izšla v letošnjem letu, lahko povem, da se mi, kljub občasnim zatikom in krizam, še nikoli ni bilo treba obrniti na svetega Hieronima. Se pa vse od prvih dni novega leta dalje zelo rada obračam na Štefana Vevarja in njegovo Vrvohodsko umetnost prevajanja.

Štefan Vevar, ki je v slovenščino več kot uspešno prinesel dela mnogih velikih nemških avtorjev, je prevajalec v najžlahtnejšem pomenu besede. Je eden tistih, zaradi katerih bralci želijo nekoč postati prevajalci in zaradi katerih jih je te želje tudi malce strah.

Vrvohodska umetnost prevajanja
Štefan Vevar
Izdaja:
Cankarjeva založba

Prevajalec:

Vevarjeva monografija preko obširnega, a nikakor ne akademsko suhoparnega pregleda prevodoslovnih teorij vodi k praktičnim primerom iz objavljenih prevodov, kjer avtor na različnih odlomkih iz leposlovnih del secira (pogoste) napake in prevajalske zdrse ter daje namige, kako se jim izogniti. Če v prvem delu obrede najrazličnejše teoretske diskurze, jim sproti pritrjuje ali odkimava ter razvije celo svoj prevodoslovni model, jih kasneje aplicira in obširneje, pa tudi nazorneje prikaže na več kot dvesto primerih. Knjiga se tako zlahka bere na več načinov, najprej seveda kot nepogrešljiva sopotnica vsem prevajalcem – kot znanstvena monografija, prevajalski učbenik ali prevajalčev priročnik za samopomoč – pa tudi kot odlična predloga temu, kako je mogoče o prevodu razmišljati in ga obravnavati. Odlikuje jo tudi galanten slog, ki razlage in argumente podkrepljuje s prigodami in primerami, ki so veliko bližje literarnemu kot akademskemu registru, ter s tem hkrati ustvarja prvovrstno bralsko izkušnjo. Seveda samo za tiste, ki se s prevajanjem ali vsaj premisleki o prevajanju ob njej ne srečajo prvič.

V časih, ko se, kadar se piše o knjigah, najpogosteje hkrati piše o krizi založništva in zatonu bralne kulture (žal prav na račun reflektiranega pisanja o knjigah samih), je najbrž utopično pričakovati nenaden razvoj prevodne kritike. Pa vendar: da bi nekega dne lahko zares vzniknila tudi pri nas, bi morali najbrž najprej začeti z izobraževanjem in usmerjanjem prevajalcev ter z vrednotenjem njihovih prevajalskih kompetenc. Sploh za mladega prevajalca bi bilo koristno, če bi na začetku svoje poti ob sebi imel nekoga, ki bi ga znal – namesto svetega Hieronima – v temnih trenutkih rešiti iz zagate in ga naučiti, kako lahko najti  pot iz nje. Kakor pa je mogoče sklepati iz 222 izbranih primerov, bi dodaten pretres in ovrednotenje pripomogla k boljši kondiciji prevodov tudi že mnogo izkušenejših prevajalcev.

V Belgiji, kjer trenutno prebivam, imajo prevajalci, ki prevajajo kakovostno literaturo, možnost in pravico zaprositi za mentorstvo ter »izvedensko mnenje«. Dva zunanja izvedenca prebereta prevode v nastajanju ter podata poglobljeno argumentacijo svojih vtisov, nekako tako, kakor je to na svojih in primerih kolegov storil Vevar. Izbrani mentor, prevajalec z dolgim stažem in zavidljivim seznamom prevedenih del, pa nato prevajalca spremlja, vse dokler ta ne prispe do cilja. Preden se ta torej odloči ali dobi možnost za objavo, so njegovi prevodi že šli skozi proces poglobljene refleksije in na nek način začeli obstajati tudi zunaj prevajalčevega uma (in računalnika). Pri nas je prevajalec bolj kot ne prepuščen zgolj samemu sebi in morebitnim prostovoljnim priložnostnim bralcem – sorodnikom in prijateljem. Kot piše Vevar, obstajajo tako med pisci kot prevajalci kakovostni razredi – slabo pismeni, srednje pismeni, stilisti, odlični stilisti. Za slednjimi se nedvomno ne skriva samo briljantna jezikovna intuicija, ampak predvsem veliko branja v vseh jezikih ter zagotovo tudi določena količina izkušenj v jezikovnem (po)ustvarjanju. Del teh izkušenj brez dvoma predstavlja tudi zmožnost refleksije, tako nad izvirnim, kot nad prevedenim besedilom – tovrstna refleksija pa je pogosto mogoča šele, ko nastopi v dialogu.

Vrvohodska umetnost prevajanja lahko vsaj delno zapolni to prazno mesto v dialogu z (mladim) prevajalcem. Ne le da ponudi globok vpogled v mehanizme besedila samega, ampak poskrbi tudi za mnoge pozabljene ali zamujene lekcije iz materinščine ter jo postavlja ob bok drugim jezikom. Že kratek prelet primerov lahko prinese mnoga večja ali manjša razsvetljenja ter prevajalca navda z občutkom, da je končno našel predanega sogovornika in mentorja.

Branje Vevarjeve monografije pa lahko prinese tudi mnoge negotovosti – kako se je mogoče izogniti vsem pastem, ki vseskozi prežijo na nič hudega slutečega prevajalca? S poglobljenim branjem, globinskim razumevanjem besedila, vživljanjem vanj in pa s poznavanjem slovenskega izraznega potenciala, z ukom in branjem. A vse to še zmeraj ne zagotavlja, da bo končni izdelek reflektirano intuitivni prevod z umetniškimi aspiracijami. Se pa s tem možnost, da gre vsaj v pravo smer, gotovo poveča.

Z Vrvohodsko umetnostjo prevajanja so čtivo dobili tako prevajalci – ne glede na staž in izkušnje – kakor tudi dobro načitani, kritični bralci, ki pogosto obupujejo nad težko berljivimi in nerodnimi prevodi. Prvi v iskanju sogovornika, inspiracije in globljega uvida v svoje delo, drugi pa v zavedanje, kako težko je hoditi po vrvi in kaj vse mora vrvohodec storiti, da bi prevodni tovor čim bolj neokrnjen prispel na drugo stran. Tistim pa, ki so prepričani, da so pojedli že vse znanje tega sveta in da je čas, namenjen prebiranju teorije, izgubljen, pa bo dovolj že kratek odstavek, ki si ga na tem mestu izposojam iz opevane monografije:

»Zakaj bi šli v uk in branje, ko pa se da v tem svetu vendar briljirati tudi z neznanjem. Ta drža je zlasti problematična, kadar se udejanja pri mladi generaciji, saj ji ponuja možnost izvrstne potuhe za zidom samovšečnosti in mentalnega udobja, za katerim vsakdo po svoje kleplje svojo jecljavščico, mlad prevajalec pa svojo prevajalščico.«

Kolumna 19. 3. 2014

Novodobna mantra ozaveščenih potrošnikov: Samo sledite žabi

Ko sem že mislil, da časopisni izrezki o deforestaciji amazonskega pragozda ležijo pozabljeni in zaprašeni v predalih od zgodnjih 2000-ih (skupaj z ozonsko luknjo in efektom tople grede), mi je prijateljica poslala povezavo do tega posnetka.

Čisto tako, kot primer dobro posnete reklame z inovativnim konceptom. In kdo bi lahko ugovarjal? Viteški pohod protagonista, ki za sabo pusti svojo službo, ženo, otroka in staro življenje zavoljo boja proti krčenju gozda, je poln svežega humorja, hitre montaže in nepričakovanih zapletov. Šele ko se poražen spet zgrudi ob vratih svojega nekdanjega domovanja, reklama razkrije svoj pravi namen: Samo sledite žabi. Z drugimi besedami, navajam, kupujte izdelke, ki jih je odobrilo društvo Rainforest Alliance in s tem našim deževnim gozdovom zagotovite prihodnost. Zaključek izzveni zlovešče, kot tih ukaz: Da vam ni treba početi stvari, ki jih tako ali tako ne bi smeli početi. Vse to je izrečeno v spremljavi poskočne basovske linije.

Še enkrat povzemimo sporočilo reklame: če želite reševati amazonski pragozd, morate kupovati. Pa ne česarkoli, temveč točno označene proizvode (o tem je že pred leti govoril Slavoj Žižek). Gre za t. i. kapitalizem s človeškim obrazom, novodobni pojav, ki je rezultat sociološke evolucije in je nekakšna zmes potrošništva in dobrodelnosti; če smo še po drugi svetovni vojni ponosno gradili kapitalistične družbe in si pol stoletja zalagali garaže s kramo, je zdaj drugače. Sodobnega človeka grize krivda, da je zgolj potrošnik. Ko na večernih poročilih vidi obubožane tekstilne delavce v Bangladešu, v gesti solidarnosti prekine igro Angry Birdsov in pospravi iPhone v žep. Zakaj? Ker ve, da je kapitalizem nasilen, neusmiljen in skrajno prepleten stroj, nezdružljiv s kakršnimikoli etičnimi načeli. Sodobni človek se zaveda, da mora, da sam lahko lagodno poležava ob filmih in sladoledu, nekje drugje na svetu stotine ljudi trpeti v nemogočih delovnih pogojih brez dostojnega obroka. Med drugim z mačeto v globinah amazonske džungle. Zavedanje teh neenakosti predstavlja resno grožnjo za celoten sistem. Zato mora biti lek proti krivdi že vključen v osnovno značilnost izdelka. Ta sodobni potrošnik je ravno ciljna publika omenjenega videa; japi-hipster, človek, ki je ohranil temeljne vrednote ameriškega sna z dodatkom ekološke ozaveščenosti in etične odgovornosti. Odpadke ločuje, med umivanjem zob zapira vodo in se ukvarja s filantropijo (s tem, da napiše ček Rdečemu križu).

Prvi ugovor je očiten. Saj smo vsi potrošniki, kapitalizem je naša realnost, pa če ga poveličujemo ali ne. Najmanj, kar lahko storimo, je, da namesto običajnega zavitka kave kupimo tistega z žabjo etiketo. Prvič: reklama v svojih treh minutah niti z besedo ne omeni, kako princip deluje. Mar ne bi bilo smiselno dobiti vpogleda v kolesje v ozadju? Recimo vsaj hitre sekvence v slogu vzročno-posledične časovnice, ki prikaže bistvene vzvode od nakupa žabjega izdelka do drevesa, ki ga v zadnjem trenutku rešijo izpod zob motorke? Je resnični potek prezapleten, da bi ga lahko razumeli? Ali Rainforest Alliance sploh hoče, da ga razumemo? Po prebranem drobnem tisku na zadnje vprašanje z gotovostjo odgovorimo nikalno. Izdelek mora za etiketo vsebovati 30% sestavin, ki jih odobri Rainforest Alliance. Drugih 70% lahko pridobijo po metodah dobre stare eksploatacije, ki do deževnih gozdov ni posebej prizanesljiva. Samo sledite žabi. Če smo včasih prali samo denar, danes peremo tudi vest.

Drugič: zakaj rešujemo ravno oddaljeni amazonski pragozd? Saj ni treba predolgo iskati, da bi našli izkoriščanje in onesnaženost že v lastnem okolju. Eden od razlogov tiči v tem, da so težave v naši bližini grozeče in soočenje z njimi skoraj vedno hudo problematično. Veliko lažje se je spopasti z nasprotnikom, ki ga ne vidimo in na naše življenje nima nobenega neposredno otipljivega vpliva. Še posebej, če se na koncu posladkamo z okusno žabjo čokolado. Kronanje s to »Véliko Odgovornostjo«, ki mora nujno presegati meje našega praga, ni samo arogantno, pokroviteljsko in licemersko, ampak povrh vsega spet temelji na denarju; neprimerljivo lažje je kupiti odpustek v obliki žabje etikete kot v roke vzeti vrečo, si natakniti rokavice ter pol ure pobirati smeti v bližnjem parku. Če želimo pomagati okolju, lahko začnemo lokalno in z osebnim prispevkom, ki po možnosti ni denarni. Finančni kanali so nepregledni in prehitro se zgodi, da težavo odpravimo le za kratek čas, ali še huje –  da jo samo okrepimo. Seveda ne trdim, da problem krčenja gozdov ne obstaja. Ampak pragozd je za Zahodnjake tako daleč, da je skrb zanj hinavska in enaka tiščanju glave v pesek.

Za konec omenimo še ideološki podtekst reklame. Pod gladino lahkotnega tona se skriva temačna propaganda: vsa prizadevanja, da bi karkoli lahko spremenili sami, so brezplodna. Samo poskusite in ostali boste brez službe, partnerke in dveh nožnih prstov. Berimo reševanje pragozda kot metaforo za vsako konfrontacijo z grozljivimi vidiki kapitalističnega izkoriščanja in jasno je, da nas v prihodnosti ne čaka nobena večja sprememba – če nočemo, da nas družba ne izloči kot gobavcev. Kapitalizem očitno ostaja rigiden, neomajan in hiti naprej kot podivjan vlakec smrti. Ekologija se je tako tesno zvezala s potrošništvom, da je ločitev obeh postala skoraj nemogoča, vsem paradoksom navkljub. Če si zamislimo najbolj skrajen primer: les pragozdov se večinoma uporablja za proizvodnjo pohištva. Ni tako nemogoče, da nekje na svetu za mizo, izdelano iz tega istega lesa, neka družina seda k večerji, pripravljeni iz živil, ožigosanih z žabjo etiketo. In po večerji zaspi s čisto vestjo, da so bistveno pomagali pljučem planeta.

Problem ekologije je prerasel obravnavo po stari poti in odgovori so težji, kakor jih prikazujejo v navidez ekološko ozaveščenem posnetku. Razmišljanje, da kapitalizma ni mogoče povsem izkoreniniti že v bližnji prihodnosti, še vedno zveni preveč nepredstavljivo in radikalno. Toda ravno to je smer, v katero smo primorani usmerjati svojo slabo vest. Odrešitev v obliki žabjih etiket je mamljiva, a samo dodatno utrjuje zgrešene paradigme ekologije. Tudi 70% klasičnega potrošnika, ki še tiči v nas, je dovolj, da na nov način zanesljivo drvimo proti staremu koncu.

Panorama 18. 3. 2014

Kosovelu v spomin

Na današnji dan mineva sto deseta obletnica rojstva Srečka Kosovela.
Ob tem vas vabimo, da vnovič preberete bržkone enega najboljših zapisov o Kosovelu, kar jih je bilo mogoče prebrati širom svetovnega spleta. Ko se je poletje nazadnje prevešalo v jesen, ga je spisal Aljoša Harlamov.

Če ste ga že prebrali, vam v tolažbo ponujamo pesem in vas ob tem še vabimo, da se nam danes ob 17.00 pridružite v ljubljanski Drami, kjer se bosta dr. Janez Vrečko in Aljoša Harlamov pogovarjala o življenju in delu kraškega pesnika, Saša Tabaković pa bo prebiral njegove pesmi.

 

 Kalejdoskop

Kalejdoskop makrokozmosa

je mikrokozmos.

Svetlikanje rose.

Dehtenje oči.

Ali je trava zelena?
Človek je bel.

Gibanje. Muzika.
Črke rastó v prostor.

Glasovi so kakor stavbe.

Prepih vetrov.

Kozmos. Kozmos. Kozmos.

Magija prostora.

Svetlikanje prostora.

Skozi pesem 
sije luč duše,

svetloba besede,

ki je kot mavrično steklo.

Ne oživljajte mrtveca!



prirodopis = duhovna veda,

geografija = veda o človeku,

politika = veda o razumu.



Srce, srce, srce.

Konstruktivnost opaža 
kozmos v predmetu.

Človek je predmet z dušo in telesom.

Ali se vozite slabo v III. razredu?

V kupeju so mlade dame.

Mi se vozimo v kozmos.



Skozi črke stopam
za zlati zastor.

Skozi zlate črke.
Revolucija angelov.
Hej. Hej. Hej?

 

Zbrane pesmi (Kosovel)
Srečko Kosovel
Leto izdaje:
2013

Prevajalec:

49,00 €

Refleksija 17. 3. 2014

Oživljanje eksoticizma

»Spomini so lahko varljivi. O tem povsem svobodnem življenju sem nedvomno bolj sanjal, kot ga živel.«

Nigerijski otroci (Vir: http://imabridge.org/people_nigeria.htm)

Fotografije, objavljene v avtobiografskem romanu francoskega avtorja in Nobelovega nagrajenca J. M. G. Le Clézia Afričan, me nenavadno spominjajo na knjigo, ki sva jo pred leti prejela kot poročno darilo. Enako shujšani obrazi starcev, zazrti nekam v onstranstvo, enako povešene prsi napol golih žensk, ki resda nimajo ničesar, vendar naj bi vseeno delovale srečno, enaki smrkavi otroci, ki se jim na koži poznajo ugrizi mrčesa in ki z rokami starcev brskajo po prašnatih tleh, da bi tam vendarle našli kakšno zrno riža in si potešili neznosno lakoto, ali pa zajemajo vodo iz mirne, neskončne reke, katere gladina se zdi kot odblesk brezsramnosti, prvinskosti. Slike kot slike, če na prvih straneh knjige, katere naslov sem verjetno namenoma izbrisala iz spomina, ne bi z lepo izpisano pisavo stal stavek: »Upam, da se prepoznata v teh fotografijah.«

Ta neskončno redukcionistični stavek sem prepoznala kot žalitev in slabo popotnico šele, ko je tisti, s katerim sem se poročila, knjigo skrbno zavil v celofan papir, še prej pa vanjo pripisal: »Hvala, vendar se v njih ne prepoznava.«

Elegantna, umirjena gesta, ki bi se jo dalo brati kot odgovor svojevrstni reprezentaciji in percepciji Afričanov. J. M. G. Le Clézio, ki se je šele sredi sedemdesetih prejšnjega stoletja od pisanja eksperimentalne literature obrnil k bolj tradicionalnim temam, kot so otroštvo, odraščanje, potovanja, s čimer si je pridobil tudi širši krog bralcev, sicer v avtobiografskem delu Afričan trdi, da se njegova izkušnja Afrike v povojnem času z ničemer ne sklada s t. i. kolonialno literaturo, ki so jo v tistem času pisali Angleži; ali pa literaturo, ki se je dogajala pred njihovim prihodom v Nigerijo (mimogrede, prevajalka Mojca Medvedšek je referencialno delo Joycea Caryja Mister Johnson, ki se mu je kasneje upirala celotna generacija afriških pisateljev, prevedla kot Missie Johnson). S tem naj bi suspendiral vsakršen upor, predvsem pa naj bi lastno pisanje o Nigeriji distanciral od negativnih opisov, kakršnih sta se posluževala ne samo Cary, temveč tudi Conrad v romanu Osrčje teme.

Toda ali je Le Cléziov strateški položaj do materiala, o katerem piše, res tako zelo drugačen od njegovih predhodnikov? Ko spremlja srečo svojih staršev, nasmejanih, prostih v avanturi, in predvsem izgubljenih sredi »nasilnih, vročih, seksualnih« noči, je Afrika zanj le kulisa. Ne zanima ga na primer, kako je afriška družbena struktura razpadla pred očmi njegovega očeta, ki je dvaindvajset let služil kot zdravnik v Nigeriji, kako je bila organizirana angleška administracija v nigerijski koloniji, kako je navsezadnje Nigerija dobila svoje bizarno ime. Atributi Afrike so jasno izrisani: Afričani pripravljajo gledališče v maskah, pod figovcem sedijo bobnarji in skoraj popolnoma gole ženske poplesujejo v krogu. Pisateljeva mati je menda ravno zato, ker je Afrika tako divja, prvinska, a hkrati tudi človeška, v tistem obdobju zanosila dvakrat.

Čeprav Le Clézio pri svojem pisanju Afrike, specifično Nigerije, ni izviren in se mu je skozi stranska vrata priplazila afrikanistična knjižnica, znotraj katere so Afričani opisani kot primitivna, razosebljena, brezčasovna bitja, njegov odnos do opisovanega ni izključno negativen, kot je na primer pri Conradu ali Caryju. Le Clézio ne goji strahu, da bi Afričani požrli njuna starša, čeprav kanibalizma ne izključi povsem. Ogoja, mesto na zahodu Nigerije, ki jo skuša rekonstruirati in si jo naslikati pred očmi, je pogreznjena v skrivne magijske rituale, uporabo strupov, skrivnih amuletov. Oče zdravnik, ki se vsakodnevno srečuje s smrtjo, izrazi skepticizem nad kanibalizmom, vseeno pa nasilje zanj postaja nekakšna obsesija. Celo spoštovanje, ki ga čuti do kontinenta, pred vojno sicer bolj kot po njej, ko je Afrika zanj izgubila šarm in so ga vročina, vlažnost rek in samota na koncu sveta, začele najedati, ni spoštovanje do tradicije, do recimo tedaj še obstoječih družbenih hierarhij, pač pa do divje pokrajine, do rečnih brzic, do razbesnjenih neviht.

Ko pisatelj proti koncu romana skuša legitimirati svojo rekonstrukcijo, ki domnevno naj ne bi imela nič opraviti z nostalgijo, temveč s substanco in občutji, je precej jasno, da to stori s pomočjo kolonialne retorike, kot je »osrčje Afrike«, »deviško okolje«, »skrivnostna divjina«. Edina očetova olajševalna okoliščina je, da je zdravnik, čeprav naj bi kasneje sprevidel, da je le delček v mehanskem kolesju kolonialne administracije, kar pa ne spremeni dejstva, da je Afrika opisana kot ženska, kolonialno telo, ki obljublja (materialno) zadovoljitev, hkrati pa je tretirana kot legitimni objekt moške želje. Le Clézio torej s pomočjo enega zanimivejših stereotipov, ki se tiče analognosti seksualnega in kolonialnega odnosa, opiše očetovo nestrpnost, »njegovo veliko željo po tem, da bi prodrl v notranjost dežele, da bi začel delati kot zdravnik.« Skoraj simptomatično je, da je oče, evropski avanturist, individualiziran, predstavljen kot heroj sredi divje in skrivnostne pokrajine, medtem ko kolonizirani predstavljajo kontinent v celoti, deželo, naravo, ideje, skupino in podobno.

Poleg herojstva, ki ga avtor pripiše očetu, se skozi knjigo kot rdeča nit vleče sočutje do roditelja, ki je živel na najbolj oddaljenem nabrežju sveta (kot da ni šlo, vsaj v času pred vojno, za zavestno odločitev, za beg pred ozkostjo angleške družbe in veselje nad pustolovščinami). Če oče ne bi živel v Afriki, če ta v njem ne bi razkrila trdote, ki je segala do surovosti, potem bi bila verjetno tudi pripovedovalčevo otroštvo in odrasla doba drugačna. Njegovo povezovanje očetove avtoritete in discipline s samoto in odtujenostjo v Afriki se zdi mestoma pretirano, še posebej, ker je oče opisan kot nekdo, ki je ljubezniv do Afričanov, medtem ko naj bi lastna otroka brutalno pretepal. Paradoksalno je tudi, da se avtor sklicuje na svoja občutja, vonje, okuse, vtise oblik, občutek trajanja, medtem ko je očitno, da se je v tem romanu zatekel k postopku esencializacije; njegova želja povedati zgodbo o včerajšnjem svetu je na vsak način hvale vredna, manj navdušujoče pa je dejstvo, da se je pri tem hkrati tudi skušal otresti odgovornosti.

Nigerijska državljanska vojna se na primer ni začela šele v šestdesetih letih dvajsetega stoletja, kot poskuša to prikazati Le Clézio, temveč že veliko prej, vsaj v dvajsetih, ko je njegov oče stopil na nigerijsko ozemlje in je tam iskal predvsem avanturo in svobodo. V Afričanu imamo opravka z evropskimi civilizacijskimi pojmi, druga svetovna vojna je predstavljena kot osrednji dogodek, ki je negativno zasukal življenje opisovanih junakov, medtem ko je jasno, da se nekatere v Afriki živeče skupine niso zavedale kaosa, ki se je odvijal na evropskem kontinentu, kaj šele, da bi pisatelj preučil pozitivne posledice, ki jih je imela vojna na tiste Afričane, ki so se v njej borili in kasneje prispevali k osvajanju afriških držav. Če bi Le Clézio Afriki in Afričanom dal možnost razvoja, preobrazbe, človeškega gibanja, potem iz praznine ne bi povlekel misli, da se je biafrska vojna začela, ker so se Iboji in Jorube med seboj spopadali zaradi nafte (ob tem povsem pozabi na skupino Hausa, živečo na severu države, kjer je dejansko prišlo do poboja Ibojev). Skoraj vsakemu afriškemu osnovnošolcu je namreč jasno, da je Biafra posledica etničnih nesoglasij in nesorazmerij med različnimi skupinami, ki danes živijo na območju Nigerije, in da je k tej delitvi svoj delež prispevala britanska politika »delitve in vladanja«, katere negativni učinki v knjigi niso komentirani ali analizirani.

Dragocena redkost, zaradi katere je Afričana, kljub nanizanim klišejem in podaljševanju svojevrstne tradicije opisovanja Afrike še v enaindvajseto stoletje, vredno prelistati, so verzi iz pesmi Chinue Achebeja, Božič v Biafri: Achebeja resda ne moremo prištevati med mirnejše upornike, ki so zavijali knjige s primitivnimi podobami Afrike in Afričanov v celofan ter jih vračali v roke (morda celo dobronamernih) skeptikov, je pa zato med vsemi nigerijskimi avtorji najbolj sistematično komentiral ne samo Conrada in Caryja, temveč tudi njihove zveste sledilce, kakršen je Le Clézio, ki je v Afričanu izstopil iz mavricijsko-francoske kože in se z realistično pripovedjo prilagodil britanskim vzorcem dojemanja Afrike. Na nek način je avtor torej izpolnil zadano nalogo – »obnoviti spomin na čas pred njegovim rojstvom« –, le da se ta v težnji po dokumentarizmu priključuje tradiciji mitoloških predstav o Afriki, manj pa dejanski izkušnji, v imenu katere je ta knjiga nastala.

Afričan
Jean-Marie Gustave Le Clézio
Leto izdaje:
2013

Prevajalec:
Mojca Medvešek

19,00 €

Panorama 14. 3. 2014

Sočutje divjih živali

Dne 19. 11. 1999 sem jaz, Laura B., vstopila v pisarno svojega očeta in videla, kako moj oče, David B., natepava svojo tajnico Ano M.

Par visečih prsi, v katere mezijo plameneči kodri, ki padajo čez drobne rame, na katerih se je zataknila srajca, nedrček zmečkan pod njeno desnico, izbuljene goveje oči, debela plast rdečila na licih, debela plast rdečila na ustnicah, ki žvečijo pramen premočenih las, komaj je še tajnica, komaj je še ženska, tukaj na uslugo, tukaj, da se opira na masivno lakirano hrastovo mizo. Na riti par širokih moških dlani, dlani mojega očeta, čigar trup se nad ponižano dviga kot feniks, razprta srajca, lepljive prsi, krč vratu, iz katerega se čez usta splazi prezir, skoraj slišen, otipljiv in kvadraten, se ustavi v rjavih roženicah in izbruhne v gube na čelu, njegov obraz se razkolje med užitek in sram, moja hčerkica me vidi, moja hčerkica ve, iz predmeta potegne svoj predmet in stopi korak nazaj, v dlani sperma, v goltancu zataknjeno opravičilo, za rebri ujeti kes.

*

»Laura, zakaj si udarila Kristino?«

Šolska psihologinja: polizobražena, mehkih, a napačnih nazorov. Prepričana, da lahko mladostniško vedenje popravi zgolj s tonom glasu, raztopino sočutja in moralne vzvišenosti. Kadar zamenja register, glavo nagiba proti rami, takole na desno. Kemični svinčnik, s katerim izdeluje polberljive in zabite zapiske, učenka, odličnjakinja, je verbalno in fizično nasilna, vrti med prsti, ko se razburi in skuša to prikriti, pa s konico tapka po robu mize, tk tk tk tk tk.

»Obnašala se je kot krava.«

Sedim, obe dlani na robu naslonjala za roke, medenica ugreznjena tako globoko, da se z glavo skorajda naslanjam na stol. Žvečim. Bolščim v šolsko psihologinjo. Ne tako kot bolščijo dekleta z vedenjskimi težavami, ki živijo v revnejših delih mesta in se že pri dvanajstih vlačijo s starejšimi pubertetniki, zvijajo tobak, ker nimajo za cigarete, vse, kar kadarkoli preberejo, pa so slovnično skopi zapisi na vratih šolskih stranišč. Ne, bolščim kot šestnajstletnica iz bogatega naselja, odraščajoča ob Stefanu Zweigu in Freudovih interpretacijah sanj, ki se namesto z ljudmi po svetu vlači z idejami. Žvečim, kakor žvečijo ljudje, prepričani v splošno intelektualno zaostalost šolskih avtoritet. Ta ženska mi ne more nič.

»Zakaj si jo imenovala krava, Laura?« Kadar šolski psihologi večkrat navedejo tvoje ime, lahko veš, da želijo s teboj vzpostaviti pristen človeški stik, samo s teboj in z nikomer drugim, zdaj si zares pomemben samo ti, in če si slučajno eden izmed tistih, ki nikoli niso objekt nikogaršnjega zanimanja, se boš sčasoma omehčal in izlil svoje v resnici prepeličje preplašeno srce.

»Krava sem jo imenovala, ker ni nič več kot navadno govedo. Predvsem pa sem želela izkoristiti priložnost, da na vaše vprašanje podam iskren odgovor.« Natanko vem, kako morbidno na šolske psihologinje učinkuje visoka artikuliranost problematičnih najstnikov. Natanko vem tudi, kako se šolski psihologi skupaj z drugimi šolskimi delavci radi potapljajo v močvirje politične korektnosti in ideologije enakih možnosti samo zato, ker niso odrasli do ugotovitve, da veliki intelektualni dosežki niso ljudski projekt.

»Veš, da se o ljudeh tako ne sme govoriti, Laura. Kristina je, kakršna je, ti si, kakršna si in svojo odraslost lahko izkažeš tako, da v ljudi ne posegaš tako…,« krajši premor, da iz rezervoarja površnih pridevnikov izbeza najboljšega, »…nasilno.« Že dvakrat je uporabila enak pridevnik, najprej v zapiskih in potem še en face. To mi pove, da ni bralka, saj bralca lahko diagnosticiraš glede na raznolikost in gostoto pridevnikov in glagolov, ki jih uporablja, samostalnik pa je v nasprotju s tem v lasti vseh. Ker ni bralka, lahko pogovor vodim jaz.

»Poglejte, gospa, jasno je, da je nasilno vedenje neprimerno in da sem s tem izgubila nekaj ljubkosti in najstniške prisrčnosti – sama vseeno menim, da je večina najstnikov odurnih upehanih živali –, izgubila pa bom tudi zaupanje šolskega osebja in nazadnje, joj, kakšna nesreča, tudi zaupanje staršev. Pa vendar se mi zdi, da je včasih s problemom treba obračunati na kraju samem, sicer ima hudič mlade, kot radi rečemo. Kristina je izjemno neumen in neuk otrok, vse, kar jo zanima, so dolžine in oblike kurcev, ki jo bodo nataknili in jo povišali v javno pripoznano osebo.«

Ne, z izbiro besede ‘kurac’ je nisem hotela razdražiti, čeprav sem to očitno povzročila: tk tk tk tk tk.

»Ker sem se naveličala njenega slaboumnega vreščanja, sem jo udarila. Vem, da je v njenem primeru hudič že imel mlade, pa vendar upam, da boste lahko razumeli etično podlago mojega odziva.«

Sveta preproščina, res ne ve, kako naj ukrepa. Mojega primera ni v učbenikih, jasno. Narcizem? Gigantizem? Psihopatija? Sociopatija? Napuh? Morda samo intelektualna in etična doslednost? Morda bo šla kar na glavo v moja čustva, z nekaj jeze in zaprepadenosti, tako ravnajo v obupu, ni vrag, da je mogoče vsakega najstnika zdrobiti z neposrednim vtikanjem, šolske psihologinje so morale to formo vendar izmojstriti, za vrati čaka nova problematična glava, pa za njo še ena in še ena, kaj pa v resnici lahko izgubi, pametnejša ne bo, bolj uspešna v zapiranju statistike pa tudi ne.

»Laura, zakaj si tako jezna? Zakaj si tako jezna na Kristino, da je, kakršna je? Kako si lahko dovoliš kaj takega? Mar se sploh zavedaš, iz kakšnega okolja prihaja Kristina? Se zavedaš iz kakšnega okolja prihajaš ti? Kaj vse ti je bilo dano? Ne občutiš nobene hvaležnosti?«

»Ne, ne občutim nobene hvaležnosti,« pozorna sem na nevtralnost.

»Kaj pa sram, Laura? Ne občutiš sramu, ker ponižuješ in zmerjaš svoje sošolce, ki imajo manj sreče od tebe? Nekateri so odraščali v res groznih razmerah, Laura!« Ura je skoraj dve in verjetno je že hudo napeta, občutiti je, da je v svoj mali govor privlekla še nekaj svojih otroških, adolescentskih in grdo postaranih, trikrat premazanih, na robovih nagnitih izkušenj socialnega dna, prikrajšanosti, kdo ve, morda celo spolne zlorabe.

Glavo naslonim na naslonjalo stola in jo mirno gledam izpod predolgih prednjih las. Najbrž sem videti precej propadlo in je zato zmedena še huje. Tako pameten otrok, pa tako slabe manire. Otrok iz tako ugledne, srečne družine – na fotografijah smo videti kot liki iz van Eyckovih del, zlizani do popolnega spokoja intime – razliva okoli sebe samo nezadovoljstvo in nemir. Od nekod izbrskam primerno repliko, samo toliko, da je ne razžalim do obisti. Četudi je šolska psihologinja in je njena naloga izključno ta, da služi kot priložnostni bljuvalnik in je njen kabinet postavljen v zakotje šolske stavbe enako nonšalantno, kot je v človeško telo vstavljen rektum, si zasluži pomiritev:

»Ne, ne občutim sramu.«

Vstane hitro, sliko obraza nervozno zamenja slika širokih bokov, čez katere je napeto sivo krilo. Šumenje na zenici. Nekaj je zadržala, pa ne morem razločiti, kaj je to bilo, verjetno kaj vzgojnega, kak tožeči vrisk, kaka klofuta, čeprav se učencev ne tepe, niti se nanje ne kriči. Ne gleda več vame, ampak v vrata za menoj, priprla je oči, fokus, izpolni nalogo, reši tega zmedenega otroka. Napenja se, dlani je stisnila v pesti in jih grobo potiska v rob mize, standardni izrazi nemoči pač. Tam nizko v umu šolske psihologinje se v crkujočih obratih premika nekaj, kar bom zdaj povedala, pokazala ji bom, da ne moreš in ne smeš tako-tako-tako … s sočutjem moraš, s sočutjem gre.

»Laura, zahtevam, da se Kristini opravičiš. Četudi si prepričana, da opravičila ni vredna, se ji moraš opravičiti, ker moraš pomiriti njena čustva, zdaj si izključno ti odgovorna zanje. Če te ne more biti sram, da svojo vrstnico, ki je na slabšem kot ti,« zadnje besede izgovarja ob tapkajočem kemičnem svinčniku, za pol oktave višje, »prizadeneš, potem se vsaj pretvarjaj, da ti je žal. Upam, Laura, da boš vsaj, ko se ji boš opravičevala, začutila njeno ponižanje in njeno stisko. Poglej jo malo v oči, Laura, pa boš morda zaslutila, kako je ljudem, k i n i m a j o  t a k o  d o b r i h p o g o j e v.«

»V redu, opravičila se ji bom. Ne zato, ker bi se ji dejansko hotela opravičiti, ampak zato, ker ta zadeva od mene terja preveč energije. Nepomembna zadeva je, veste. Kristino sem oklofutala, ker si je to zaslužila. Si pa tudi jaz zaslužim malo miru in bom jutri po prvi šolski uri stopila do nje.« Čez obraz se ji spusti trpeča lisa. Le kako naj me obravnava sedaj, ko sem precvikala zadnji živec njenega dostojanstva, njen poziv k upoštevanju, celo spoštovanju bridke zavoženosti Kristininega obstoja. Ne more me nagovoriti z nežnostjo, ne more me nagovoriti z jezo, za usmiljenje pa je preveč nespametno pravičniška.

»Ne morem te razumeti, Laura. Ne morem razumeti tvojega hladu in jeze, Laura. Poskrbela bom, da boš za svoje ravnanje primerno kaznovana. Morda te bo takrat zaskrbelo zase, pa mogoče nekoč celo za druge. Pogovorila se bom s tvojo razredničarko. Čaka te disciplinski ukrep. Več od mene ne boš dobila, ker je jasno, da nočeš moje pomoči.« Tako je torej sklenila svoj odpor. Izvežbana v zadrževanju še vedno stoji in strmi v uokvirjeno fotografijo Alice Miller, pod katero je zapisan eden izmed njenih vsepojasnjujočih citatov, lahko bi bila srečna in dobra, Laura. Srečna si lahko, ker si kot otrok in kot najstnica veliko potovala. Medtem ko so se tvoji vrstniki vozili najdlje do Dalmacije, ste vi leteli na Fiji. Oni so se nastanili v kampu šotor ali prikolica in viseče mreže in plastični pribor, vedno v razširjeni postavi, da so si starši delili stroške, majhni in nerodni otroci pa hrenovke , vi pa ste spali v sobah z balkoni, ki so premerjali oceane. Kadarkoli ste se kot družina lepa, nadarjena in pametna družina odpravljali na dopust, se je iz vaših skupnih prostorov izlival smeh, pohištvo je vibriralo v vašem vznemirjenju, pojedli ste okusen zajtrk, se objemali in se šalili. Nihče ni nad nikomer nervozno povzdigoval glasu, kakor se to navadno dogaja v njihovih družinah, Laura. Mama ti je za potovanja kupovala pisane rute in ti jih potrpežljivo ovijala okoli glave, da bi te zaščitila pred sončnim udarom, oče je na hrbtu nosil velike vodne mehe in ti dajal piti, ko ste se prebijali skozi afriški prah ali istanbulski vrvež. V njihovih avtomobilih pa so se vselej nabirale zamere, ker je nekdo nekaj pozabil, ker se je nekdo nekje obiral, ker je nekoga ob napačnem času lulat, ker je oče v dopust vložil več denarja kot mama in, ker je mama pozabila pripraviti očetove natikače.

»Prav.« Vstanem, se obrnem in ošinem zapis pod sliko. Kako naiven. Obliž za mentalno uboštvo šolske psihologinje. Z glasnim ‘Srečno!’ vrata zaprem.

*

Vrata panično zaloputnem, stečem po stopnicah navzdol na dvorišče, v želodcu čutim gnus in izdajo, ki mi pritisneta v grlo, šolsko malico izbruham v kanalizacijski odtok, iz mene prihajajo štiri ure stare tekočine, pred štirimi urami sem sedela za jedilno mizo in po rokah skupaj s sendvičem mencala drobnega glinenega galeba, rojstnodnevno darilo za očeta, kako hitro vse razpade, karkoli je dovolj. Ne vem, kam naj grem, ne nazaj v mesto med ljudi, ne domov v tesnobo laži, ne za reko v vlažno samoto, vse je zavrženo in daleč, blodim po ozkih ulicah za stavbo pisarne, obračam kroge, zvišujem frekvenco obratov, dokler ne pade mrak, izjokala sem vse, kar se je dalo, da se je zažrlo v moja lica, me napihnilo od znotraj, me napojilo in pohabilo hkrati, solza nikoli ne moreš deliti, želim si, da bi jih lahko, da bi prišel za mano oče, odčaral ogabo, me objel, želim si, da se nikoli ne bi dotaknil tiste ženske, da bi ostal samo zame in za mamo. Klonim pod zimskim mrakom, bojim se vršanja, pokanja, nizkega cvrčanja električne napeljave, zasleduje me podoba človeka, s katerim sva igrala šah, ki me je pustil zmagati in me potem, ko sem legla spat, pokril z mehko odejo, mi prišepnil ljubezen in se še sam zavil k svoji ljubeči ženi samo zato, da je lahko zjutraj vstal in zaril v neko drugo žensko. Ne vem, kako pozno je, ko se približam hiši, v kateri so prižgane vse luči, za kuhinjskimi okni vidim sedeti dve postavi, utvara najprej nastopi kot silhueta, šele nato se zgrne v meso. Vstopim skozi vrata, mama priteče, me dvigne, me stiska, kje si bila, Laura, poklicala sva vse tvoje prijateljice, klicala sva v šolo, od pouka dalje te niso videli, za njo moj oče, božjasten od skrbi zame, zase in za prividno skupnost nekega življenja. Medtem ko mi mama prigovarja besede, ki jih ne slišim, ki jih ne razumem, se gledava iz oči v oči, razorano iščeva nekaj, da bi zadrgnilo prihodnost. Ne najdeva.

Kolumna 13. 3. 2014

Od platnice do platnice

Pred leti, še preden sem vedel, kako okorna je njena proza in kako luknjičasta njena misel, sem na nekem letališču nabavil mehkoplatnično izdajo magnum opusa ameriške pisateljice Ayn Rand. Jebiga, naslov Atlas Shrugged je zvenel kul, naslovnica je bila okusno izrisana, v nepospravljenih sobanah moje utrujene betice pa je v oddelku za veliki ameriški roman in zahodnjaški literarni kanon zasvetila lučka. Kaj kmalu sem odkril, da Randova ni nikakršen Steinbeck. V 1069 strani dolgem špehu je za kakih 200 strani spodobne zgodbe, ostalo pa zasedajo suhoparni kvazifilozofski traktati, zaradi katerih je v zadnjem času knjiga postala priljubljeno čtivo neoliberalcev. Pa sem jo vseeno prebral do konca. Čeprav nisem ljubil ali sovražil nobenega izmed likov, čeprav so bile besede prej ukrojene po meri obrtniških priročnikov kot beletristike, čeprav se mi je objektivistična filozofija, ki knjigo preveva, zdela bolj porozna od kuhinjskega cedila.

 

Več kot pol leta in dobrih 5 evrov v knjižničnih zamudninah sem namenil knjigi Of Time And The River, ki jo je leta 1935 napisal Thomas Wolfe. Tudi ta se razteza čez dobrih 1000 strani in tudi v njej je le za vzorec dejanske zgodbe, od Atlasa pa se ključno razlikuje v tem, da Wolfovo ekstenzivno besedičenje ni odveč. Nasprotno, prav njegovo zaneseno opisovanje vsake najmanjše grče v očetovih rokah, uporaba neštetih pridevnikov za opis nočnih voženj s parnim vlakom in sočno povzemanje raznolikih dialektov so prozni presežki, ki so knjigi Of Time And The River zagotovili brezčasnost.

 

Trenutno sem na strani 557. Če imam dober dan, preberem deset, dvajset strani, na morju sem jih enkrat celo trideset. Včasih me vmes pritegne kakšna druga knjiga, tako da se Wolfa par tednov sploh ne dotaknem. Vseeno pa mi niti na misel ne pride, da bi nad njim obupal.

 

Že od malega me namreč spremlja navada, da vsako knjigo, ki jo začnem brati, tudi dokončam. Ko berem Mišimo, Franzna, Austerja ali kakega drugega mojstra kamuflaže resne literature v tekste, ki se berejo bolj tekoče kot Harry Potter, to ni tak problem. Kaprica postane nadležna šele, ko Pamuk kruto poseže v moje študijske plane ali pa ko ugotovim, da masivni Wolfe odžira dragocen prostor v kovčku na že tretjem Ryanairovem letu zapored. Takrat začnem razmišljati o svojih bralnih navadah in po spominu brskati za njihovo genezo.

 

Prvi razredi osnovne šole niso tako zelo daleč, da se ne bi mogel spomniti Agathe Christie, Petih prijateljev, bralne značke in družinskih obiskov mestne knjižnice. Bolj ko obujam spomine, bolj se mi zdi, da je v teh letih vzklila le moja ljubezen do besed, ne pa tudi moja bedasta fiksacija z zadnjimi tretjinami knjig, ki pogosto kulminira v napornem, skorajda stahanovskem čitanju. Konec koncev me takrat nihče ni silil k branju, še manj k branju kake knjige v celoti. Pa vendar je to početje v svoji esenci infantilno. Obsedenost z dokončanjem knjige je eden od odmevov želje po starševski potrditvi velikih dosežkov, v katere je bil vložen še večji trud. Nekateri otroci so ljubezni deležni ne glede na število besed, ki so jih prebrali, a to še ne pomeni, da se simptom ne manifestira kasneje, v zgodnji odraslosti. Ostalina iz otroštva se pojavi, ker je dokončana knjiga dosežek, ki ob pomanjkanju drugih lovorik vsaj za nekaj trenutkov zopet osmisli posameznikovo življenje. Oziroma: brez službe, partnerja in življenjskih ciljev? Ni panike, saj sem ravno prebral eno ful debelo klasiko dvajsetega stoletja!

 

Malce manj luzerska, zato pa nič bolj optimistična apologija za prebiranje knjig od platnice do platnice je povezana z našo minljivostjo, stanjem, ki je tovarniško prednaloženo na vse človeške modele in ki s svojo inherentnostjo ključno zaznamuje vse pore našega žitja in bitja. O minljivosti je naporno, včasih nemogoče razmišljati, saj nas vedno znova opominja, da je prav vsak človek ujet v težke verige impotence, ne le pred Bogom ali bogom, temveč tudi pred bližnjimi in samim seboj. Jasno je, da je aktivno delovanje v življenju neke osebe večinoma le ideja, ki se skorajda nikoli ne materializira, malo manj očitno pa je, da smo tudi kot pasivni opazovalci ponavadi postavljeni pod sam strop dvorane življenja, na najcenejše sedeže, kjer pogled ovirajo podporni stebri in prevelike frizure.

 

Pomislimo samo na vsa anonimna leta, ki jih je naša sorodna duša preživela, preden smo jo spoznali, in na vsa leta, ki jih bo preživela, ko bomo mi storili svoj bridki konec. Pomislimo na biografske koščke življenja najboljšega prijatelja, ki jih nikoli ne bomo niti zaslutili. Smo potniki, ki na kartah nimajo napisane niti vstopne niti izstopne postaje. Kondukter nas na peron vrže, ko se mu zazdi, potem pa nas sčasoma, če imamo srečo, pobere kak drug fantomski vlak. Dokončana knjiga je darilo samemu sebi. Je iluzija, ki je tako prijetna zato, ker enkrat za spremembo vidimo celotno zgodbo, ker imamo za kratek trenutek končno vse pod nadzorom. Ena do konca prebrana knjiga je na nek način eno živeto življenje. Le da za njim ni hladne praznine, temveč sprehod po gozdu, kosilo z mamo, nova knjiga ali pa nekaj čisto tretjega.

 

Že na policah ljubljanskih knjigarn je toliko dobrega čtiva, da se zdi vsakršno dolgotrajnejše ubadanje z eno knjigo nesmiselno, in le redka velika literarna dela si svoj sloves zgradijo na zaključku (pivska igrica: na internetu poišči vse pisatelje, ki so v intervjuju priznali, da svoje knjige končujejo tako rekoč z metom kocke, in ob vsakem novem imenu zvrni en štamperl). Hkrati bi bil največji kompliment knjigam, če bi jih nadvse zadovoljni prenehali brati na polovici, saj bi s tem pisateljem priznali, da so mojstri svojega sloga in da nadvse vešče opisujejo svet, ki je drugim neviden. Konec koncev se tudi življenja pogosto končajo na sredini, pa niso zato nič slabša. A kaj, ko vsi hlastamo za večnostjo, za nečem, kar bi nas obvarovalo pred breznom.

 

Sem že na 610. strani!

Panorama 11. 3. 2014

Borove iglice

Otroška igra. Skrivanje klobuka moškemu, ki težko govori, ker ima luknjo na nebu. Ima brke in rahlo sopiha. Lovi me. Ne razumem ga. V rokah imam njegov klobuk. Smejem se. Na verandi se mu izmaknem in se zapodim po stopnišču navzdol. Skupaj živimo. Brat starega ata je. Zboli. Nič več ne vstane s postelje. Nekega dne ga obišče župnik in ga z zeleno vejico poškropi z vodo. Vrata na koncu hodnika ostanejo zaprta. Vse je tiho.

Ko se pobereš s tal, pogledaš čez ramo za sabo in zdi se, da del tebe še vedno leži tam. Nežna vdolbina v tleh, tam, kjer se je glava stikala s podlago, kjer so komolci nasedli na površini, kjer je počivala hrbtenica in kjer so se stopala stkala s tlemi.

Ugriznil ga je pes. Pod brado, tam, kjer se lahko v hipu pretrga nit življenja. Imel je srečo. Tako kot ti, ko si se pognala mimo njenih rok v praznino. Sledi šivov na tvoji koži.

Včasih objameš prhutajočo ptico. Pretočnost na koncu jezika. Za zaveso zobovja. Piš, miš. Sneži, sneži, sneži. Življenje, zavito v svileno kožo. Sneži, sneži, sneži, diši po belem morju. Kot žito, ki polzi po robu tvojih premraženih dlani. Včasih objamem prhutajočo ptico.

Drobna deklica z zlatimi, v kito spletenimi lasmi stopa pred menoj. Dlani stiska v žepih, telo nagiba zdaj na eno zdaj na drugo stran. Stopali ji drsita po umazanem, zmečkanem snegu. Drobna deklica z dolgim vratom si utira pot po plundrastih tleh. Stopali ji drsita. Naramnici nahrbtnika ji polzita z ramen, a ju pusti tam, kamor ju odnesejo zibajoči se koraki. Komaj jo dohajam. Rahel zasuk v zgornjem delu telesa. Drobna glava sledi. Pogled preko ramena. Prečka stezo. Mogoče sem se ji preveč približala. Počasi izginja. S pogledom ji sledim, dokler je ne pogoltne tema.

Zgodaj zjutraj je snežilo belo cvetje. Zamižim (kot zgubana plastična vrečka), da se skrijem v sebi.

Toplina v beli tišini. Pršenje besed. Tvoji črni lasje preko mojih bledih prstov. Moji lasje, dotikajoči se teh črtastih strani.

Všeč so ti dolgi lasje. In psi. Ne maraš morja in žgočega sonca. In ni ti mar za sneg.

Trk. Pok. Razbito srce. Celofanasta šipa razpršenih senc. Pa tako dolgo sem sestavljala ta mozaik.

Počasen posnetek. Zamrznjena slika misli. Bosa hodim potiho. Po tihi mehkobi tvojih misli. Odtise stopal v trenutku zabriše sneg.

Domov prinesem borovo vejico. Postavim jo v kozarec z vodo. Mehurčki na stenah kozarca. Komaj slišno mrmram. Stopicanje mravelj med ustnicama.

Borove iglice, stisnjene v tvoji drobni pesti. Močno, tako močno, da ko jo široko razpreš, iglice spolzijo. Ostanejo sledi črtic.

Megla se razblini ravno v trenutku, ko si oblečem drugi par nogavic. Nebo prebode slepeča svetloba. Počasi se začne odpirati. Svetleča, slepeča svetloba, ki se od belih tal odbija v bele breze. Gugalnica spominov. Bela koprena se tali pod mojimi stopali. Spomini se dramijo. Mrgolijo v vsej tej navlaki, ki se zdaj odpira pogledu.

Spustim žaluzije. Zvok premeša tišino. Dišalo je po lesu. Nabiral se je mrak. Vse telo me je bolelo. Izruvala sva vso vinsko trto, posekali so moje jablane, vse veje in kose debel sva naložila na tisti voz časa in potem sva šla v svet.

Izmuzljivi spanec. Ko ga ujameš, te zaziba v naročju drevesnih vej.

 

Avtorica vseh fotografij je Martina Korošec.

Panorama 10. 3. 2014

Lestvica: Razkriti obrazi svobode

Ker je bila osrednja tema letošnje Fabule(26. 2.–8. 3.) svoboda, smo se odločili, da vas tokrat pocrkljamo z lestvico najsvobodnejših literarnih junakov in junakinj. Da skupaj ponovno osvežimo spomin na literarna dela, ki nas opominjajo na veličastnost svobode. Uredništvo je analiziralo številne kandidate in kandidatke (A: ”Kaj pa Robinson, a on je svoboden?” B: ”Robinson je ujet na samotnem otoku, ti bedak.”) in prišlo do žalostnega sklepa: tako kot v resničnosti, so tudi v literaturi svobodni le otroci in norci. Zato bodo na tej lestvici kraljevali oni. Za dobro vago smo izglasovali še nekaj literarnih zagrenjencev, ki utrujeno rožljajo z verigami lastne svobode. Res vas nismo želeli razočarati, a tako pač je.

 

1. Irvine Welsh: Trainspotting

 

Trainspotting (avtor: Tanja Semion)

Predstavlejte si, da poznam vse argumente za pa proti, da vem, dam mel zlo kratek živlenje, da sem pri zdravi pameti itd. itd., pa se še zmer hočem šopat z džankom?Tega ti navjo dovolil, zato ker to pomen, da jim ni ratal. Ne sprejmejo dejstva, das se čist simpl odloču, da ne maraš tistga, kar ti majo za ponudt. Izber nas. Izber živlenje. Odloč se za hipoteke; odloč se za pralne stroje; odloč se za avtomobile; odloč se, davš sedu na kavču pa bulu v idiotski pa ubijajoč zabavni program na teveju pa se zraven basu s čipsom. Odloč se, davš enkrat poscan pa posran zgnil v domu za mehke cure, pol ko boš sam še v zadrego unim zajebanim egoističnim pankrtom, ksi jih vzredu. Izber živlenje.

Evo, jest sem se odloču, da nam izbral živlenja. Če kakšnmu kurcu to ni prou, je to njegov problem, jebemti. Koker prav Harry Lauder, jaz nameravam sam vztrajat na tej cesti čist do konca …

 

Najprej globoka zahvala in iskrene čestitke Dannyju Boylu za verjetno najboljši filmski intro vseh časov. Potem pa seveda gromek aplavz tudi škotskemu mojstru za droge, agresijo in književnost Irvinu Welshu, ki je naše mame spravil ob živce s tem, da je heroin naredil tako jebeno privlačen. Prvo mesto današnje lestvice je uredništvo Aira (sprevrženci) enoglasno odredilo besedam iz ust škotske heroinske ikone, Marka Rentona, ki jih v prvem prizoru Boylovega filma tako lepo odžreblja Ewan McGregor, medtem ko z ukradeno robo teče po edinburških ulicah. Malomeščanske sanje so nateg, sporoča Renton, za njihovo uresničitev si prizadevajo samo idioti. Edina resnično svobodna odločitev, ki si jo človek v svetu praznih in slabo utemeljenih družbenih pravil lahko privošči, je, da pošlje vse v kurac in namesto življenja izbere heroin. Nič kaj pedagoško od nas, kajne?

 

2. Jonathan Franzen: Svoboda

 

Svoboda ˙(avtor: Tanja Semion)

Lahko si reven, ampak edina stvar, ki ti je nihče ne more vzeti, je svoboda, da zajebeš svoje življenje, kakor hočeš.

 

Seveda je bilo že od samega začetka jasno, da lestvica, kot je ta, ne more in ne sme spregledati romana, ki se kiti s takim naslovom. Seveda je bilo že od samega začetka jasno tudi, da v tem dolgem in težkem velikem romanu o življenju na zahajajočem zahodu ni moč najti niti enega svobodnega literarnega lika. Zgornji citat na verjetno najlepši možen način ilustrira, kaj si mojster Franzen misli o možnosti svobode v svetu vzročno-posledičnih odnosov, ki jih imamo drug z drugim, s svojo državo in svojo smrtnostjo. Če niste dovolj ubrisani, dovolj mladi ali dovolj zadeti, vam svoboda očitno lahko služi zgolj kot snov za deprimirajoče one-linerje, s katerimi boste oznanjali njeno žalostno odsotnost in si v potu lastnega resigniranega obraza poskušali sezidati stezico v literarno zgodovino.

 

3. Chuck Palahniuk: Klub golih pesti

 

Klub golih pesti (avtor: Tanja Semion)

Stvari, ki si jih lastiš, se bodo naposled polastile tebe. Šele, ko izgubiš čisto vse, si resnično svoboden, da narediš, kar hočeš.

 

Še kar slabo ali pa še kar dobro, da se je Palahniukov roman znašel na mizi Davida Fincherja in je ta poklical piflarčka Nortona ter seksača Brada in nam ju nato kot postmoderna borca za svobodo vžgal v to našo kolektivno popkulturno kloako. Predstavljena svoboda sicer ne vzdrži, če ste ženska ali če niste lepi (vsaj) kot Challe Salle, ampak vpliv kultnih, Klubskih antipotrošniških enovrstičnic, ki se valjajo na vsakem spletnem koraku, je preprosto prevelik, da bi se sekirali zaradi takšnih malenkosti.

Pravijo, da se srž filma zgošča okoli ideje, da je za spremembo diskurza in s tem sistema (= za svobodo) nasilje najprej treba obrniti proti sebi. Važi. Vendar pa se ob tem skoraj nihče ne spomni na dobrega, starega Palahniuka, na čigar zeljniku je vse skupaj sploh zraslo.

No, mi smo se.

 

4. Charlotte Brontë: Jane Eyre

 

Jane Eyre

»Jane, umirite se; ne upirajte se kot divja, pobesnela ptičica, ki si v svojem obupu cefra perje.«

»Nobena ptica nisem; in nobena mreža me ne ujame; svoboden človek sem, s svobodno voljo – ki jo zdaj uveljavljam s tem, da vas zapuščam.«

 

Jane Eyre je ena prvih žensk v svetovni literaturi, ki je resno pokazala fakiča patriarhatu. Moški so poklekali pred njo, a dobro se je zavedala, da ji s tem le kažejo, kakšen bo njen naravni položaj, če jim dovoli, da jo vprežejo v zakonski jarem. Pustila ni niti, da bi jo zmerjali z divjo živaljo – njena svoboda je bila svoboda emancipirane posameznice, in šele ko je bila lahko prepričana, da bo v zakonu vsaj enakovredna, je izdahnila svoj da. No, prej je morala umreti tudi Rochesterjeva prva žena, toda ta razplet je bolj posledica žanrskih zahtev gotskega in ljubezenskega romana, v katera je morala preobleči svojo feministično pripoved, da ja zaobšla popolno zgražanje in se obenem še dobro prodala. Nič pač ne osvobaja tako kot tista dobro znana tona: ka-čing!

 

 5. Vitomil Zupan: Levitan

 

Levitan (avtor: Tanja Semion)

Povedal sem mu, da se počutim v ječi bolj svobodnega, kakor če bi stal sredi New Yorka. Kajti svobodnost je tukaj notri, v prsih. Človeku je ni mogoče vzeti. Treba bi ga bilo preklati čez pol – in skušam izpustiti svobodo iz njega, a tedaj bi umrl – in bi bil spet svoboden.

 

Vemo, vemo, zadnje čase Vitomil skuuus. Ampak glede na plodovitost, s katero se v domači grudi razrašča ideja o naši bojda brezizhodni obsojenosti na pasivne junake, Zupana ne glede na obletnice potrebujemo bolj kot kdajkoli prej. Vitomil svojemu hlastanju po svobodi (kaj šele tistemu svojih protagonistov) nikakor ni dovoljeval, da bi se pustilo omejevati s strani nekakšnih zunanjih okoliščin, ne glede na to, kako grozljive so bile. Levitan je vrhunec umetniškega tematiziranja tega trmastega vztrajanja v udeležbi življenja, in to skozi izvajanja protagonista, ki ga ne more ustaviti niti zaporniški zid.

 

6. Alan Moore: V kot vroče maščevanje

 

V kot vroče maščevanje (avtor: Tanja Semion)

Mama mi je rekla, da sem ji zlomil srce … toda važna je moja poštenost. Je to tako sebično? Saj ima res nizko ceno, a je vse, kar imamo v tem svetu. Tako malo je premoremo v sebi … toda tam, v tistem majhnem delu sebe smo svobodni.

 

Če vas bo kakšna konzervativnejša duša poskušala prepričati, da stripov ne gre prištevati k visoki literaturi, ji pod nos pomolite Alana Moora. V kot vroče maščevanje (prevajalca vljudno naprošamo, naj se najmanj enkrat tedensko potrese s pepelom) ima mogoče res več sličic kot teksta, vendar je kljub vsemu veličastna uprizoritev spopada med fašistogeno državo in anarhističnim posameznikom. Sporočilo, ki nam ga Moore prišepetava prek moža z masko Guya Fawkesa, poznamo še iz partizanščine – pod fašistično oblastjo je prostor človeške svobode samo v tem, da se odloči za neprestano konfrontacijo, da ohrani svojo osebno suverenost ne glede na to, kako težko ali nemogoče se to zdi. To pa je namig, na katerega bi se tudi v enaindvajsetem stoletju lahko spomnili večkrat.

 

7. Virginia Woolf: Lastna soba

 

Lastna soba (avtor: Tanja Semion)

Zaklenite svoje knjižnice, če hočete; vendar ni ograje, ključavnice in zapaha, s katerim bi mogli omejiti svobodo mojega duha.

 

Kar so začele Charlotte Brontë in druge pisateljice viktorijanske dobe, je nadaljevala in radikalizirala Virginia Woolf. V kapitalističnem sistemu si preprosto ni mogoče predstavljati resnične družbene emancipacije, ki ne bi zajemala tudi določene ekonomske svobode – in natančno to je zahtevala Virginia Woolf za pisateljice v svojem slavnem proto-feminističnem eseju Lastna soba. Toda citat, ki smo ga izbrali, govori o nečem mnogo širšem in dolgoročnejšem – o svobodi misli, ki je podlaga tudi za eno njenih glavnih literarnih tehnik. V svojih romanih je upodabljala zavest, ki ni omejena ne z razumom ne na enega samega posameznika, ter s tem z drugimi modernističnimi avtorji dokončala preobrazbo romana. In s tem gverilsko zavzela eno od sob v palači svetovne literarne zgodovine.

 

8. Lewis Carroll: Alica v čudežni deželi

 

Alica v čudežni deželi (avtor: Tanja Semion)

»Bi mi povedala, prosim, v katero smer naj krenem?«

»To je precej odvisno od tega, kam bi rada prišla,« je rekla Mačka.

»Ni mi prav dosti mar,« je odvrnila Alica.

»Potem ni pomembno, v katero smer greš,« je rekla Mačka.

 

Danes zakladnica Facebook citatov, sicer pa literarno delo, ki je izšlo leta 1865 in je z enako spretnostjo prepletalo pustolovsko zgodbo, duhovite dovtipe, družbeno kritiko, krasne ilustracije in celo matematične zagonetke (Caroll oz. Dodgson, kakor se je pisal v resnici, je bil namreč matematik). Čudežna dežela ni nič manj grozljiva in groteskna od prave Zemlje in tudi pravil v njej ni nič manj. Razlika je le v tem, da ima um – norost, če hočete – vedno prosto pot. Živeti svojo norost je zakon in svobodno razporejanje lastne norosti nikogar ne čudi ali ovira. Norost je lahko neskončna. In Alica, deklica, ne potrebuje znanstvenih dokazov, da bi razumela neskončnost, proti kateri se širi svoboda. (In norost.)

 

9. Vladimir Bartol: Alamut

 

Alamut (avtor: Tanja Semion)

Rekel mi je: »Nauk o Aliju in Mehdiju je samo slepilo za množice vernikov, ki jim je ime Prerokovega zeta sveto in ki sovražijo Bagdad. Kdor pa more razumeti, temu povemo, kot je ustanovil že kalif Al Hakim, da je Koran proizvod zmešanih možganov. Resnice ne moremo spoznati. Zatorej ne verujemo v nič in smemo vse storiti.«

 

Samo en trenutek loči ničejanca od nihčeta, a to je trenutek spoznanja. Ko je Seiduna ugriznil v to jabolko, je vedel, da poseduje moč, ki lahko ustvari in sesuje cele imperije. A samo, dokler bo na svetu dovolj nihčetov, ki bodo pripravljeni umreti v imenu Ideje. Tega ni prepustil naključju, zato je ustvaril lažni raj za neizkušene mlade naivneže, da je s hrepenenjem po vrnitvi vanj zadušil njihov razum ter, še pomembneje, njihov samoohranitveni nagon. Vladimir Bartol je s svojim Alamutom (1938) zastavljal ista vprašanja, kot si jih je najprej zastavljala krvava prva polovica dvajsetega stoletja, potem pa se je z njimi spektakularno odprlo še enaindvajseto. Katera svoboda je resničnejša: svoboda nevednosti ali svoboda, ki sledi smrti boga? Ali je slednja svoboda osamljenega posameznika ali svoboda Človeka, ki je zasedel prestol boga? In nenazadnje, ali je posameznik sploh lahko svoboden, kadar je svoboden na račun drugih?

 

10. Milan Kundera: Neznosna lahkost bivanja

 

Neznosna lahkost bivanja (avtor: Tanja Semion)

Človek z izgubo zasebnosti izgubi vse. In človek, ki se odpove svobodni volji, je pošast.

 

Knjiga, ob kateri so se načitane gimnazijke naučile, da jih bo »svobodna ljubezen« ugonobila, načitanim gimnazijcem pa se sploh ni zdela tako slaba, sploh če vključuje polcilinder in zrcalo. Najbolj znan roman Milana Kundere pripoveduje o življenju v političnem sistemu, v katerem svobode ni in je ne prinese niti praška pomlad, ki je bila za hip videti kot znanilka boljše prihodnosti. Posameznik ne more premakniti ničesar, razen meje lastne svobode, s čemer prizadene vse tiste, ki bi jih v resnici rad obvaroval. Izbira lahko le med neznosno lahkostjo in neznosno težkostjo bivanja in si na podlagi tega postavlja nove meje. Edina stvar, ki jo nesvobodni politični sistem človeku dopušča, je, da si v iskanju notranje svobode izkljuva srce.

 

 

Literatura:

 

Irvine Welsh: Trainspotting. Prevedel Andrej Skubic. Ljubljana: DZS, 1997.

Jonathan Franzen: Svoboda. Prevedel Jure Potokar. Ljubljana: Študentska založba, 2012.

Chuck Palahniuk: Klub golih pesti. Prevedel Jure Potokar. Ljubljana: DZS, 2000.

Vitomil Zupan: Levitan. Zagreb, Murska Sobota: Globus, Pomurska založba, 1985.

Virginia Woolf: Lastna soba. Prevedla Rapa Šuklje. Ljubljana: Založba /*cf, 1998.

Vladimir Bartol: Alamut. Ljubljana: Sanje, 2002.

Milan Kundera: Neznosna lahkost bivanja. Prevedel Jaroslav Skrušný. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2009

Panorama 7. 3. 2014

Kultura zdravja

Prva pomoč (vir: http://kathyescobar.com)

Pred kratkim sem recenziral novo uspešnico A. J. Jacobsa Drop Dead Healthy (Zdrav za umret). Knjiga je rezultat njegovih poskusov, da bi imel kolikor se le da zdravo telo. V ta namen je prebral najnovejše zahodnjaške medicinske knjige, svojo akademsko raziskavo pa je dopolnil s pogovori z vodilnimi specialisti (vključno z znanim dr. Ozom). Njegov cilj je bil ločiti tradicionalne nasvete naših babic od najmodernejših medicinskih resnic in ugotoviti, kako ostati zdrav. To me je pripravilo do tega, da sem začel razmišljati o tem, kako je kultura zdravja v ZDA popolnoma drugačna od kulture zdravja v Sloveniji, čeprav smo si ljudje podobni. V nadaljevanju vam bom predstavil najnovejše zdravstvene nasvete zdravnikov iz ZDA, hkrati pa bom na preizkus postavil nekaj tipično slovenskih idej o zdravju.

Zobni rentgen (vir: http://www.wisegeek.com/what-is-a-bicuspid.htm)

Preventivno zdravstvo

Ko sem bral Jacobsovo knjigo, sem opazil kar nekaj razlik. Glavna je seveda finančna – v ZDA je zdravstveno zavarovanje nesramno drago (lahko nanese do 1000 dolarjev mesečno, če ti ga ne krije služba). V Sloveniji je zdravstveno zavarovanje poceni in izjemno kvalitetno. Sam sem še svež član slovenskega zdravstvenega sistema in sem nad njim očaran. Slovenci se sicer radi pritožujejo, a vse je relativno. Zame je to odlično, prvovrstno zdravstvo, z minimalno ceno in s sprejemljivimi čakalnimi dobami za primere, ki niso urgentni.

Druga velika razlika (in ta rešuje življenja) pa je, da je v ZDA preventivno zdravstvo univerzalno. Ne glede na to, ali se počutiš dobro ali slabo, moraš k zdravniku na splošni pregled vsaj dvakrat letno. Podobno kot bi peljali avto na servis – pomembno je, da vse natančno pregledajo, saj se da večino bolezni preprečiti ali pozdraviti, če jih odkrijejo dovolj zgodaj. Če ga odkrijejo dovolj zgodaj, imate dobrih 80 odstotkov možnosti, da premagate raka – in dovolj zgodaj pomeni še preden prepoznate ali začutite simptome. Američani izvajajo tudi preventivno zobozdravstvo – zobe si dajo očistiti in preveriti dvakrat letno, ne glede na to, ali imajo kakšne težave ali ne. Javnemu vodovodu po celi državi dodajajo fluor (kemikalija, ki jo najdemo v zobnih pastah), zato imajo Američani redko probleme z zobmi. Sam nimam niti ene plombe in resnično ne poznam Američana moje starosti, ki bi jo imel, saj smo celo življenje pili vodo, ki vsebuje neškodljive fluoride, ki čistijo in krepijo zobe. V Sloveniji zobozdravnica moji ženi ni verjela, da kdo nima plomb – moral sem priti k njej in ji odpreti usta. Z ženo sva za hčerko naročila dodaten fluorid, saj ga tukaj ne dobi dovolj.

Rdeče vino (vir: http://www.wallpapergang.com/Wine)

Nasveti ameriških zdravnikov

Za ta članek sem zbral nekaj priporočil, glede katerih vlada med ameriškimi zdravniki konsenz in o katerih bi morda veljalo premisliti, da jih Slovenci dodate v svoj zdravstveni režim.

Pijte suho rdeče vino

Če spijete 2 dl suhega rdečega vina (na primer refošk, cabernet sauvignon, modri pinot), boste zmanjšali težave s srcem. Pretiravati ni zdravo, kozarec ali dva na dan pa lahko koristi.

Vsak dan vzemite aspirin

Za vsakega Američana nad 40 let je priporočljivo, da vzame »mini aspirin« (tableta z 80 ali 100 mg, kajti normalne tablete so okrog 500 mg). Aspirin redči kri ravno toliko, da zmanjša možnost srčnega napada ali česa podobnega. V Sloveniji vam zdravnik predpiše Aspirin 100, v večini drugih držav pa lahko te tablete kupite brez recepta. In lahko vam rešijo življenje.

Imejte domačo žival (ali se igrajte z njo)

Če imate domačo žival, s katero se sporazumevate (in ne, da jo le puščate zunaj, privezano na verigo), to dokazano zmanjšuje stres in sprošča endorfine, kadar se z njo igrate ali jo crkljate. Ljudje, ki imajo domače živali, so ponavadi srečnejši in njihovo življenje je manj stresno.

Hodite

Nove raziskave kažejo, da rekreacija v telovadnici nekajkrat tedensko ni nujno dovolj. Najboljša rekreacija, ki jo lahko opravite, je vsaj 10.000 korakov na dan, sploh če v službi veliko sedite. Za štetje korakov lahko uporabite pedometer. Namesto z dvigalom pojdite po stopnicah. Ali pa se sprehodite po centru Ljubljane.

Izogibajte se beli hrani

Vemo, da se moramo izogibati sladkorju; toda vsa bela hrana (vključno s krompirjem), še posebno pa izdelki, narejeni iz bele moke (testenine, kruh), se po zaužitju v naših telesih spremeni v sladkor. Kos belega kruha je skoraj enako škodljiv kot kos torte. Jejte polnozrnat, ržen ali črn kruh. Če imate težave s prekomerno težo, je najlažje zmanjšati porabo belega kruha in krompirja.

Pozitivne misli pomagajo … pri nekaterih stvareh

V knjigi Skrivnost Rhonda Byrne oglašuje moč pozitivnega mišljenja, ki pri nekaterih stvareh resnično deluje. Srčni bolniki so izboljšali svoje stanje s pozitivnim mišljenjem, to pa, po drugi strani, ne pomaga pri raku. Že imeti raka je lahko psihološko uničujoče, še bolj pa, ko ti ljudje govorijo, da moraš misliti pozitivno. Deluje tudi placebo, včasih celo v 40–60 odstotkih primerov – in placebo ni nič drugega kot trik, zaradi katerega se pozdravite zgolj s pozitivnim razmišljanjem. Toda moč avtosugestije lahko, kot bomo videli v naslednjem delu, sproži tudi simptome težav, ki jih v resnici nimate.

Žganje (vir: http://www.advertolog.com/mario-haller-schnapps)

Slovenski nasveti za zdravje na preizkušnji

Odkar živim tu, sem slišal veliko slovenskih zdravstvenih nasvetov in priznati moram, da se mi zdijo nekateri nadvse nenavadni. Da bi ugotovil, kateri od njih kaj veljajo in kateri nimajo nikakršnega smisla, sem se pogovoril z več uglednimi ameriškimi zdravniki, vključno s pediatroma, zakoncema Lauro in Donaldom Stemmle.

Ali lahko pitje mrzle pijače povzroči prebavne motnje?

V Sloveniji veliko ljudi verjame, da pitje mrzlih pijač povzroča prebavne motnje. A je v resnici ravno nasprotno; pitje mrzlih pijač pomaga kuriti kalorije, saj telo porablja energijo, da tekočino segreje, da jo lahko prebavi. Če bi pitje ledeno mrzlih pijač povzročalo težave, potem bi vsi Američani, od športnikov do voznikov taksija, cele dneve tekali na stranišče. Ali kot pravi dr. Laura Stemmle: »Ne spomnim se medicinskega dokaza, ki bi to tezo podpiral. Mogoče dobijo ljudje krče, če so že dehidrirani in na hitro spijejo veliko tekočine. Vse, kar spijemo, zelo hitro doseže našo telesno temperaturo.«

Ali se lahko prehladiš, če greš ven še z mokrimi lasmi?

Dr. Stemmle: »Tudi za ta primer ni medicinskih dokazov. Predvidevam, da je to povezano z zimo in ne s poletjem. Ko smo živeli v (zelo mrzli) Minnesoti, bi nam lasje zmrznili, še preden bi prišli do avta po telovadbi!« Podobno kot pri teoriji z mrzlimi pijačami – če bi bilo to res, bi bilo ogromno Američanov neprestano bolnih, saj je iti iz hiše z mokrimi lasmi (tudi pozimi) nekaj povsem normalnega.

Ženske morajo imeti ledvice pokrite in na toplem, sploh če kolesarijo.

Še en nasvet, ki je bil za naše zdravnike popolno presenečenje. Dr. Stemmle: »Mogoče bi poskrbeli le, da je na toplem celo telo? Nikoli še nisem slišala, da bi komu zmrznile ledvice.«

Če opravljate naporno fizično delo in se spotite, spijte šnops, da ne boste zboleli.

To vam lahko da dober občutek, vendar nima nobenega učinka. Dr. Stemmle: »Lahko poskusite! To verjetno promovirajo proizvajalci šnopsa. Tekočina med ali po fizičnem delu je dobra, saj so lahko v njej elektroliti. Vsebina sladkorja lahko pomaga pri absorbciji tekočine. Vendar lahko diuretični učinek alkohola deluje kot protiutež, zato se raje držite Gatorada.«

Če imate »ženske težave«, počepnite nad posodo kamiličnega čaja in s paro odpravite bolečine.

»V tem je morda kanček resnice, saj z vročino razširiš krvni obtok, kar lahko ublaži nekaj simptomov, vendar nima prave medicinske razlage,« pravi Stemmlova. »Menstrualne krče povzroča substanca z imenom prostaglandin; NSAIDS (nesteroidna protivnetna učinkovina, kakršni sta aspirin ali lekadol) je inhibitor prostaglandinov in načeloma deluje veliko bolje.«

Pitje piva stimulira pridelavo mleka pri doječih materah.

Sliši se dobro, vendar nima medicinskih temeljev. Dr. Stemmle: »Par let nazaj je bilo glede tega nekaj teorij, a so jih ovrgli. V času dojenja materam ne priporočamo alkohola. K nam sicer prihajajo matere, ki uporabljajo trakove za zaznavanje alkohola, zato da lahko preverijo, če lahko dojijo po tem, ko so nekaj malega spile.«

Otroci ne smejo jesti pekoče ali papricirane hrane.

Predsodki o tem se razlikujejo glede na državo izvora. V Aziji otroci odraščajo s pekočo hrano in jim to ne predstavlja problema. Dojenčki imajo občutljive brbončice, saj so navajene na materino mleko, zato potrebujejo nekaj časa, da se navadijo na nove, močnejše okuse. Vendar močne začimbe nikakor ne škodujejo. Kot je pripomnila dr. Stemmle: »Veliko kultur omeji pekočo hrano prvih nekaj let. Nebo v otroških ustih je občutljivejše in zato pekočo hrano okusijo še močneje, a nikoli še nisem slišala, da bi jim to škodilo.«

Biti vegetarijanec je nezdravo, še posebej, če opravljaš fizično delo.

Neverjetno je, da nekateri Slovenci resnično mislijo, da vegetarijanstvo ni zdravo! To je osupnilo tudi zdravnike, s katerimi sem se pogovarjal. Seveda je zdravo – v nekaterih primerih celo bolj kot prehrana vsejedcev, definitivno pa je bolj zdravo kot povprečna prehrana Slovencev, sestavljena iz mesa in krompirja. Če potrebujete dokaz, da so lahko tudi vegetarijanci vrhunski športniki, le poglejte dolg seznam vegetarijanskih športnih zvezd (teniška prvakinja Martina Navratilova, boksarski šampion Mike Tyson, ultramaratonski tekač Scott Jurek …) in olimpijskih prvakov (Edwin Moses in Carl Lewis – oba imata zlato medaljo). Mastni zrezki so gotovo slabi za naše telo, nova raziskava pa je pokazala tudi, da je za nas slaba večina mesa. Vseeno pa smo ljudje vsejedci in ne rastlinojedci. Lahko jemo oboje, a pojemo res veliko preveč mesa; več, kot ga je na voljo v okolju ali kot je zdravo. Za glavno jed bi morali imeti zelenjavo in meso kot prilogo – ravno nasprotno kot v večini restavracij.

Dojenčkom mora biti ves čas toplo, spijo naj v pižamah, pokriti z odejami, v hiši, kjer je več kot 21 stopinj.

To je bil edini slovenski nasvet, pri katerem je zdravnike, s katerimi sem se pogovarjal, resnično zaskrbelo. Če je vašemu otroku preveč toplo, je to lahko zelo nevarno. Dr. Stemmle razloži: »Dodatne odeje in topla oblačila lahko vodijo k pregretju otroka.« Mrzlo vreme lahko starše zavede, da povišajo gretje in nakopičijo odeje, kar pa lahko po NIH (US National Institute of Health – Državni inštitut za zdravje v ZDA) vodi do povečanja incidentov SIDS (Sudden Infant Death Syndrome – nenadna smrt v posteljici). »Starši in skrbniki bi morali otroke oblačiti v lahka oblačila za spanje in temperaturo sobe ohranjali tako, kakršna je udobna tudi za odrasle,« meni dr. Alan E. Guttmacher, direktor Državnega inštituta za zdravstvo otrok in človeški razvoj pri NIH. Zato bodite previdni, ko vam slovenske babice svetujejo, da prekomerno pokrivate dojenčke!

Placebo (vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Placebo)

Moč sugestije

Namen tega članka ni, da bi podrl vsa dosedanja prepričanja – in verjetno se bo našla kakšna podeželska babica, ki bo zgrožena nad tem, da vsa njena življenjska vodila nimajo medicinske podpore. To namreč ne pomeni, da pristna prepričanost v resničnost tovrstnih nasvetov ne bo imela za posledico realnih simptomov. Poznam kar nekaj Slovencev, ki ne morejo spati ob odprtem oknu, ker mislijo, da bodo zaradi prepiha zboleli. To je še ena zmota brez medicinske podlage, vendar ti ljudje zares zbolijo, če spijo na prepihu. Poznam ljudi, ki jim resnično postane slabo, če popijejo premrzlo pijačo, in ljudi, ki se resnično prehladijo, ko gredo iz hiše z mokrimi lasmi. Vse to temelji na moči sugestije. Pri preizkušanju zdravil vključujejo placebo, da ugotovijo, katera zdravila delujejo z močjo sugestije in katera dejansko delujejo. Presenetljivo veliko pacientov se odzove na placebo, kar pomeni, da jih je pozdravilo nekaj, za kar so mislili, da je pravo zdravilo, v resnici pa jih je pozdravilo zgolj njihovo prepričanje o tem. Moč sugestije pa ima lahko tudi obratni učinek – slovenski zdravstveni nasveti morda res nimajo medicinskih temeljev, lahko pa kljub temu povzročijo simptome pri tistih, ki vanje resnično verjamejo.

 

Prevod: Lisa Mislej

Kritika 6. 3. 2014

Fabula 2014: Perverzije z obeh strani berlinskega zidu

 

Thomas Brussig (1965) piše, ker pravi, da ni dober retorik. Vendar tudi če mu zmanjka materiala za pisanje, nič ne de, saj se že od nekdaj pripravlja na najslabši možni scenarij. Zato ima namesto porscheja dobro življenjsko zavarovanje. Ni pisatelj, ki bi pisal bestsellerje. On je zgolj slučajno napisal roman, ki je postal bestseller. Pisati je začel pri dvajsetih in to počel večinoma ponoči, ko so ga razjedali eksistencialni dvomi. Tako je nastal njegov prvenec Wasserfarben (Vodne barvice), ki je izšel leta 1991 pod psevdonimom Cordt Berneburger. Leta 1984 je opravil poklicno maturo, nato je bil vpoklican v VPB (dežurna ljudska milica) ter do združitve opravljal priložnostna dela. Leta 1990 je začel s študijem sociologije in tri leta kasneje presedlal na študij dramaturgije, ki ga je zaključil leta 2000. Po njegovih predlogah sta bila posneta tudi filma Sonnenallee (Sončna stran ulice) in Helden wie wir (Junaki kot mi), oba leta 1999. 

S svojim drugim romanom Junaki kot mi (Beletrina, 1999) je doživel literarni uspeh. Vzgib za roman je izhajal iz njegove jeze ob neprimernem rokovanju s preteklostjo, kar je odel v surov in na-trenutke-malo-krepneš-od-smeha slog. Brussig kot Vzhodni Berlinčan je bil namreč v prejšnjem režimu naravnan precej nekonformistično in še leta po združitvi Nemčije je bil nasprotnik ostalgije (nostalgija, ki je vezana na nekdanjo Nemško demokratično republiko). Pravi, da je bil padec berlinskega zidu najsrečnejši trenutek njegovega življenja, Berlin pa je zanj tisto mesto, ki ga kot pisatelja še vedno neizmerno navdihuje. Ko je časovna distanca omehčala njegovo bridkost, je leta 1999 napisal roman Am kürzeren Ende der Sonnenallee, ob katerem si je priznal, da je v človekovi naravi spominjanja, da ohranja samo prijetne spomine, obenem pa naj bi bila to knjiga, ob kateri bi Zahodnjaki zavidali Vzhodnjakom njihov način življenja, čeprav si je takrat večina slednjih želela ali pobega v vesolje ali pa na drugo stran zidu. Ljudje so si bili primorani ustvarjati svoje mini sreče, saj jim je tisto največjo – svobodo –, ki je sicer bila zapisana v ustavi NDR, kratila ena največjih špijonažnih mrež. Brussig v svojih Junakih pove: »Ne sprašujte Vzhodnega Nemca o človekovih pravicah v tistem času; naveličani smo takšnih podtikanj. Če zares želite pogledati v brezno, potem raje vprašajte, kaj so človekove pravice. O tem lahko govorimo kot slepec o barvah – poznamo jih iz pripovedovanj.« Oportunizem prejšnjega režima je Brussiga prizadel tako globoko, da je v romanu Junaki kot mi zadevo pripeljal do skrajnega absurda. Vzhodno Nemčijo je slekel do obisti in razkril vse njene perverzije. Še noben nemški pisatelj ni tako dobro prezračil zatohlosti Vzhoda in prav lahko bi ga razglasili za zadnjega pisca NDR.

 

Junaki kot mi
Thomas Brussig
Leto izdaje:
1999

Prevajalec:
Slavo Šerc

Klaus Uhltzscht, protagonist romana, s kompleksoma straniščnih školjk in hrčkov, samo dvema od mnogih, si želi spolno občevati z rešetkami prezračevalne naprave na postaji Friedrichstraße, saj je tako najbliže zahodnim ženskam iz Quellejevih katalogov, ki se brezkompromisno fotografirajo s spolnim udom v ustih in točno vedo, kje se nahaja njihova G-točka. Njegovi družinski odnosi so točno tisto, kar je narobe s političnim sistemom. Sterilna mati in Stasi foter, ki nikoli ne občujeta (razen na dan mrtvih, ko je bil spočet Klaus). In ker je Klaus patološko navezan na svojo mater, ki se z militantnostjo spopada z mikrobi in sčisti iz družinskega besednjaka tudi besedo seks, ima stalne probleme z vsem, kar se vrti okoli njegovega organa za reproduciranje. Če seštejemo vse, dobimo spolnega izprijenca, ki na koncu s svojo perverzno krvjo reši generalnega sekretarja partije, doživi neverjetno preobrazbo svojega spolnega uda iz »malega trobentarja« v zvezdo filmov za odrasle in postane odgovoren za padec zidu. Sistem – pervertiran socializem, o katerem se toliko govori, je torej posledica prikrite perverzije in obscenosti, ki so se dogajale v malih in velikih glavah vzhodnonemške nacije. Ali z Brussigovo dialektično ugotovitvijo: »Socializem potrebuje perverzijo, perverzija potrebuje socializem!«

 

In kaj se zgodi po padcu zidu? Svet se odpre, seks je vsem na voljo, perverzije se izničijo, saj jih ljudem ni več treba skrivati. Skoraj tako, kot si je predstavljal Brussig: »Komajda si čez belo črto, že si vpleten v porniče.« In o tem piše v enem svojih zadnjih del s pomenljivim naslovom Berlinska orgija (2007), ki pa se izkaže, da je zgolj suhoparna reportaža o berlinskih prizoriščih naslade, ki se sicer začne obetavno literarno: avtor sprejme nalogo poročevalca in se poda v neznane vode berlinske prostitucije, kjer naj bi se, po njegovih besedah, vedel »pristno in avtentično« in tako prešel v spoznavanje samega sebe. Vendar pa je pripoved tako neosebna, da se na koncu vprašamo, ali je res postala spolnost danes tako očitna, da si ne zasluži niti več fantazmov in poetičnosti.

 

Ali res potrebujemo represijo, da vemo, kje je meja med dejansko svobodo in med brezmejno svobodo domišljije (perverzije)?

 

 

V slovenščini lahko preberete:

Thomas Brussig: Junaki kot mi. Prevedel Slavo Šerc, Beletrina, 1999.

Thomas Brussig: Berlinska orgija. Prevedla Maruša Mugerli Lavrenčič, Dovganočka, 2010.

 

Thomas Brussig bo v Klubu Cankarjevega doma nastopil danes, 6. 3. 2014, ob 20. uri.

 

Portret je bil objavljen v Pogledih.

Kritika 5. 3. 2014

Fabula 2014: Večni zaročenec v prežanju na resnico

Jacqueline Raoul Duval

 

Jacqueline Raoul-Duval je francoska urednica, prevajalka in pisateljica, rojena v Sfaxu (pristanišče na jugu Tunizije). Literarno pot je začela z delom Voir la Tunisie (Videti Tunizijo), zaslovela pa je z romanom Kafka, le fiancé eternel (Kafka, večni zaročenec), ki bo ob njenem obisku na festivalu Fabula dve leti po izvirniku izšel tudi v slovenščini.

Duvalova vstaja med sedmo in osmo uro, da površno posluša novice na radiu. Pripravi si veliko skodelico zelenega čaja, vrže nekaj partij pasjanse, pregleda maile in počasi začne pisati. Med svoje najljubše avtorje poleg Marcela Prousta, Ernesta Hemingwaya, Philipa Rotha, Cormaca McCarthyja in Joyce Carol Oates šteje tudi svojega sina Serga Bramlyja. Kljub veliki ljubezni do Flauberta, za razliko od njega, svojih knjig ne načrtuje zelo sistematično.

Če bi bilo v njeni moči oživiti katerokoli osebo na svetu, bi bil to Kafka. Zanimanje zanj je so vzbudili njegovi dnevniški zapisi, ki jih je po naključju vzela s sabo na potovanje v Senegal. Pisma Felice, Mileni in Pismo očetu je večkrat in strastno prebirala, dokler ni vsaj približno vstopila v njegov svet. Želi si, da bi tudi njeni bralci spoznali in cenili tako pisateljevo delo kot tudi Kafko kot osebnost.

Protagonist knjige Kafka, večni zaročenec je mlad eleganten moški, ki se zaveda svojega globokega glasu, na katerega padajo ženske, kadar jim bere Kleista. Dogajanje temelji na pismih, ki jih je pisal od avgusta 1912 pa vse do svoje smrti junija 1924 (večji del pisem je v slovenščini izšel pri Beletrini). Roman je sestavljen iz štirih sklopov, vsak pa obravnava razmerje z žensko, ki mladega moškega v isti sapi napaja in izčrpava. V posamezno zgodbo nas Raoul-Duval popelje s skrbno izbranim citatom iz pisem, ki nakaže problematiko odnosa. Slutnja strahu pred dokončnostjo, ki jo zaznamo že v naslovu, se skozi roman potrjuje z odlašanjem in samoanaliziranjem, ki zaljubljenca varuje pred realno grozo dorečenega in zaključenega (»Ničesar ne dokončam, niti svojih lastnih stavkov, ki …«). Poleg tega je idealizirana oseba iz pisem nezdružljiva s tisto, ki jo Kafka sreča v živo. Ženska iz pisem težje zmoti pisateljeve navade in način življenja kot tista, ki v resničnem življenju pride v njegovo stanovanje in kupi veliko grdo omaro. Zakaj potrebuje tako veliko omaro, se večkrat sprašuje Kafka.

 

Kafka, večni zaročenec
Jacqueline Raoul-Duval
Leto izdaje:
2014

Prevajalec:
Jedrt Maležič

Poleg opisov odnosov z ženskami so zanimive tudi podrobnosti iz njegovega življenja; učil se je hebrejščine, navduševala ga je kinematografija, imel je neverjeten smisel za humor, občutek za otroke in fotografski spomin. V zvezke je pisal z obeh strani, da se je besedilo srečalo na sredini. Včasih je sežigal svoje rokopise, saj se je s tem vzvišeno ločil od želje po potrditvi. Rodni kraj je opisal z besedami: »kraj, kjer človek slabo uporabi svoje moči«.

Knjiga je polna Kafkovih odlično artikuliranih misli, ki jih pisateljica poveže v celoto. Pelje nas v svet Franza Kafke, a ne po njegovi poti. Bralec ji kot poznavalki zaupa tok pripovedi življenja enega največjih avtorjev 20. stoletja in cena, ki jo zato plača, ni previsoka, saj Raoul-Duval zgodbo podaja z nevsiljivim, na trenutke pikrim, a vseeno lahkotnim tonom. Veliko je podrobnosti njegove nadvse zanimive osebnosti, ki jo lažje kot pri branju biografskega nizanja ponotranjimo v romaneskni atmosferi. V romanu Kafka, večni zaročenec njegovo življenje spominja na vzdušje, ki ga je ustvarjal v svojih delih: zelo domače v temi in brezupu in hkrati v večnem, za vsakdanje življenje skoraj prenapornem prežanju na resnico.

 

Jacqueline Raoul-Duval: Kafka, večni zaročenec. Prevedla Jedrt Maležič.Žepna Beletrina, 5 evrov.

 

Pogovor z avtorico bo v Klubu Cankarjevega doma danes, 5. 3. 2014 ob 20. uri.

Portret je bil objavljen v Pogledih.