julij 2014 - AirBeletrina
Panorama 30. 7. 2014

Karl Ove Knausgaard in njegov Bledi Boj

Zabava me, da je predstavnik enega izmed najbolj nezgovornih, spoštljivih in zadržanih evropskih narodov, premočenega od luteranstva, napisal najbolj zgovorno, nespoštljivo in neinhibirano delo, kar jih pomni literarna zgodovina. Norveški pisatelj Karl Ove Knausgaard je namreč leta 2006 ali 2007 ugotovil, da mu je od fikcije slabo, da se ne želi ukvarjati z gradnjo likov, fabule in konfliktov, ki jih ta po pravilu mora vsebovati, edini zvrsti, ki ju je tedaj še cenil, sta bili zato dnevnik in esej. Da bi se odrešil potencialne polifonije pripovedne proze, se je odločil za monofonijo avtobiografske izpovedi, ki se je iztekla v 3600 straneh oziroma v šestih knjigah, ironično naslovljenih z Moj boj (Min Kamp). Knjige je napisal vročično hitro, tri so izšle v 2009, dve v 2010 in finalna, tisočstranska v 2011. Seveda obstajajo razlogi, da je tako kačo besedí zmogel napisati v strašljivo kratkem času.

Ko tu namreč uporabljam besedno zvezo »avtobiografska izpoved«, vedite, da jo uporabljam zgolj po sili razmer, saj za to, kar je ustvaril Knausgaard, še ni na razpolago pravega neologizma. V Mojem boju je zapisano in zabeleženo in ovrednoteno in razdelano vse, kar se je doslej nagrmadilo v Knausgaardovem življenju, ne samo objekti, kot so čaj in tapete, temveč tudi njegovi nekdaj bližnji ljudje, bivše žene, od katerih je druga trpela za bipolarno motnjo, njegovi otroci in njegov zapiti oče, čigar truplo mora Karl Ove obiskati dvakrat, ter posebej neužitna razdirajoča očetovska čustva ali zasilna zaljubljenost. Da bi, dragi bralci, dobili boljši občutek, kako zadeva stoji, navajam odlomek o pitju čaja iz prve knjige:

»Po nekaj časa sem dvignil čajnik in nalil. Temno rjav, skoraj kot les, se je čaj dvigal v beli skodelici. Nekaj lističev se je zavrtelo in prilebdelo na površje, drugi so kot črna blazina ležali na dnu. Dodal sem mleko, tri čajne žličke sladkorja, pomešal, počakal, da so se lističi ustalili na dnu in pil. Mmm.«

Zveni kot ne posebej zanimiva osvežitev statusa na Facebooku, kajne? Zgornja poved velja za model neimpresivnega, suhega in komajda literarnega sloga, v katerem je zapisana večina banalnosti Karlovih dni, na primer obisk frizerja v priseljenski četrti Stockholma, zalizovanje na najstniških zabavah (ko je bil Knausgaard tudi sam najstnik, seveda), menjava hčerinih pleničk in drugo. Knausgaard zmore tudi drugače, zmore se približati visoki intenzivnosti literarnega glasu, recimo z:

»Spomin je pragmatičen, pretkan in prebrisan je, vendar nikakor na zlovešč način; prav nasprotno, naredi vse, kar lahko, da zadovolji svojega gostitelja. Nekaj potiska spomin v veliko praznino pozabljenja, nekaj ga zamaje do nerazpoznavnosti, nekaj ga v celoti napak razume, nekaj, in ta nekaj je prav kakor nič, ga prikliče z ostrino, jasnino in natančnostjo. To, kar je priklicano natančno, vam nikoli ni dano določiti.«

Knausgaard torej lahko piše na najmanj dva načina, enolično in vzvišeno, vendar najpogosteje ubere prvo pot, to še posebej pedantno in potrpežljivo. Ne skopari s klišeji – čas mu med prsti teče kot pesek in, ko se zaljubi, ga udari strela –, ne ukvarja se z obliko, v svojo pisavo pripušča vse poulično in obrabljeno, zato je pogosto najmanj neroden in največ dosadan. Iz tega razloga med skeptiki, kot so na primer učiteljice norveščine za tujce, velja, da je njegovo pisanje izjemno primerno za tiste, ki bi radi izpopolnili svoje veščine vsakdanjega sporazumevanja. Hkrati pa je, kot opozarja angleški kritik James Wood, njegova govorica nadvse odprta, iskrena, pripravljena biti scela ranljiva v odnosu do življenja in do bralca:

»Kjer se mnogi sodobni pisatelji refleksno obrnejo k ironiji, je Knausgaard intenziven in izjemno iskren, brez strahu izraža univerzalne tesnobe, brez strahu se kaže kot naiven ali čuden. Kljub temu, da so njegove povedi dolge in ohlapne, niso ljubko ali brezciljno digresivne: resnica je nenehno napadana, ne zapecana.«

Knausgaard je uspel v luteranskem okolju, nevajenem prvoosebnega izlivanja (na vprašanje Kako si? obstaja samo en odgovor in ta odgovor je venomer samo ena beseda), ne samo prebiti led, ampak prodati skoraj pol milijona izvodov, hkrati pa obsesti še literarno kritiko doma in po svetu. Sitneži in ljubitelji so v svoji argumentaciji enako prepričljivi. Prvi tožijo, da vse skupaj res ni ničkaj literarno, saj naj bi morali od literature zahtevati najmanj selekcijo materiala in izpiljen avtorski slog, daleč od trpežno dokumentarističnega. Njegova izvajanja parodirajo in pometajo na smetišče zgodovine, ljubitelji pa vzklikajo, da je Knausgaard na eni strani ustvaril hvalnico življenjem, ki jih v resnici živimo, na drugi strani pa naj bi bilo njegovo pisanje veličastno utelešenje napora izmikanja smrti. Po mnenju Guardianovega kritika Harija Kunzruja je Knausgaardov projekt dolgočasen, toda ne način, na kakršnega je dolgočasna slaba pripoved, temveč na način dolgočasnega življenja; v tem naj bi bila resnična perverzija Mojega boja.

Na Norveškem so delo okronali za roman, v Veliki Britaniji pa ga obravnavajo izključno kot spomine. Kakor spet opozarja Kunzru, spomini navadno naseljujejo udomačen dramaturški lok, neka znana oseba nam pripoveduje o tem, kako je postala znana oziroma kako je uspela, kako je obogatela, nek žvižgač nam pripoveduje o tem, kako je zažvižgal, nekdo, ki preživi velike ovire, nam poroča o tem, kako je uspel preživeti in postati srečen. Knausgaardov cilj pa naj bi, nasprotno, bil skozi pisanje prikazati svoj obraz, razkriti tisto pravo vedenje o samem sebi, ne da bi ga v tem omejevale literarne konvencije ali pa sla po heroizmu ali všečnosti. V tem smislu je Moj boj srhljiva politična vaja iz transparentnosti, morda celo patološko iskanje odveze v svetu, kjer je javno zasebno in zasebno javno. Knausgaardov odnos do (lastne) resničnosti in umetnosti dobro ponazori sestavek, v katerem se sprašuje, kaj je tisto presežno, kar doživlja ob nekaterih slikah v umetnostni galeriji:

»Ne vem, kaj na teh slikah je name naredilo tako velik vtis. Kakorkoli, zares osupljivo je, da so bile vse naslikane pred letom 1900, znotraj umetniške paradigme, ki je venomer ohranila nekakšno referenco do vidne realnosti. Zato jih je venomer označevala določena objektivnost, s katero označujem razmik med realnostjo in portretiranjem te realnosti, in bila je brez dvoma v tem vmesnem prostoru, kjer se je ‘zgodila’, kjer se je pojavila, karkoli sem pač že videl, ko se je zdelo, da svet stopa naprej od sveta.«

Knausgaardova resničnost ne želi biti posneta ali zrcaljena resničnost, njegova relacija ni povsem nedolžna ali neposredna. Knjiga, za nekatere izrazito odveč, za druge sijajna, je dokument tega, kako nekomu spodleti proizvesti primerno reprezentacijo samega sebe, je popis vseh zavojev in potlačitev in naključnega dviga, ki snuje vsakršno identiteto. Knausgaardova namera se je, kakopak, izpolnila povsem faustovsko, Knausgaard je po svojih lastnih besedah »svojo dušo prodal hudiču«, saj je moral za domnevno literarni projekt zastaviti najmanj intimo svoje družine (če mu že za svojo ni bilo toliko mar). V nekem intervjuju je povedal, da je po približno desetih letih od očetove smrti in po izdanih dveh romanih začutil nujnost, da se osvobodi svoje preteklosti, da vse pretopi na papir. Svojo šesto knjigo je zaključil z intrigantnim samopreklicem: »Vesel sem, ker nisem več pisatelj.« Kot bi hotel namigniti, da ve, koliko potujitve potrebuje literatura, da lahko govori v večnost in govori mnogim; ker je bralcem o sebi povedal preveč, ne more več zastopati literarne skrivnosti; kakor da ve, da je, ko je dovolil, da je predmet pisave postal on sam, izgubil sposobnost samega sebe izleči v idejo. Morda, morda pa je bil zgolj vzhičen, ker mu je naposled uspelo zajeziti veliko besedilno povodenj, to čudno povodenj, za katero Wood pravi, da ga je »privlačila tudi, kadar ga je dolgočasila.« Morda, morda je Knausgaard Bledi kralj naše generacije, v čas kot trohnečo reč zazrti vladarček, ki mu, prav zato, ker je trohneč, svojega lastnega časa in časa bralcev ne more biti škoda.

Panorama 24. 7. 2014

Krvava zvezda revolucije

Montefiore je v odlični biografiji enega najbolj prepoznavnih tiranov predstavil človeka in idejo, ki sta bila neločljivo povezana, in s tem ponudil ne le kompleksen odgovor na vprašanje, kdo je (bil) Stalin, pač pa še pomembneje, kaj je (bil) Stalin.

Morda ne bo preveč prevzetno trditi, da smo Josipa Visarijonoviča Džugašvilija, tako je bilo Stalinu zares ime, večinoma dojemali kot brutalnega in primitivnega despota, mužika, ki se je po zaslugi spletkarjenja in izjemnih družbenih okoliščin povzpel na vrh partijske oblasti in s svojega realsocialističnega prestola neusmiljeno krotil podanike. To do neke mere sicer drži, toda Montefiore opozori, da je bil Stalin precej več kot despot, ki je brez usmiljenja izstradal milijone kmetov, in zaradi strahu, da bi mu odvzeli oblast, pobil še večje število političnih nasprotnikov. Bil je tudi precej več kot politični veteran, ki se je z mačjo zvitostjo zavihtel na prestol Sovjetske zveze. V sebi je namreč nosil tudi kvalitete »renesančnega človeka«, bil je zelo inteligenten in načitan samouk, ki se ni zanimal le za politiko, ampak vsaj še za umetnost, kar je razvidno že iz dejstva, da je osebno spodbujal in kritiziral največje tedaj živeče književnike in filmske režiserje. Bil je izreden garač, karizmatičen voditelj, ki ni žel občudovanja (in groze) le med moškimi, pač pa tudi med ženskami.

Vsekakor dejstvo, da Montefiore Stalina, ki večine še zmeraj ne pušča ravnodušnih, ni niti idealiziral niti demoniziral, prijetno preseneča. Kershawu denimo z biografijo o (na nek način sorodnem) Hitlerju, ki je v slovenščini izšla lani, to ni v celoti uspelo.

 

Stalin – Na dvoru rdečega carja
Simon Sebag Montefiore
Izdaja:
Mladinska knjiga

Prevajalec:

Čeprav v ospredju biografije ves čas stoji Stalinova mračna podoba, Montefiore nemalo pozornosti nameni tudi stricem (in tetam) iz ozadja, torej vplivnežem iz kremeljskega kroga, ki so bolj ali manj odločno vplivali na politično usodo Sovjetske zveze. V tej zvezi velja poudariti, da en sam (čeravno še tako mogočen) vladar brez podpore elit in dela ljudstva nikoli ne zmore dolgoročno obvladovati celotnega imperija. Povedano drugače, vsa zločinska dejanja, ki so jih Stalinu kasneje upravičeno očitali in ki so ga zapisala med nesmrtne zgodovinske like (mimogrede, v dejstvu, da smo si zapomnili predvsem tiste vladarje, ki so naredili veliko slabega, je svojevrstna ironija), se ne bi uresničila, če jih ne bi aktivno podpirali drugi mogočniki, pasivno pa del ljudstva. Kljub poudarjanju kolektivne krivde (čeprav levji delež odgovornosti nedvomno nosi Stalin) Montefiore tiranovim sodelavcem prav tako nameni celovito obravnavo, zato se pred očmi bralca ti ne kažejo kot dolgočasni brezoblični aparatčiki, pač pa kot (nekoč) žive osebe z vso barvitostjo osebne zgodovine, strahov, sanj, talentov, slabosti in usod, ki so se za večino od njih po zaslugi Stalinove preganjavice končale tragično.

Montefiore dinamiko razvoja usod glavnih likov ves čas vpenja na platno specifičnih družbenih razmer, ki so zaznamovale padec ruskega carstva in vzpon Sovjetske zveze. S pomočjo široko začrtane mreže človeških, družbenih, pravnih, moralnih, političnih in oblastnih elementov skuša avtor odgovoriti na naslednje vprašanje: kaj je (bil) Stalin? Vprašanje resda ni zastavljeno neposredno, je pa podton dovolj močan, da sili v ospredje. Na Stalina namreč ne smemo gledati le kot na konkretno zgodovinsko osebo, pač pa kot idejo oziroma vzorec (celo arhetip), ki se kaže kot kombinacija želje po oblasti, brutalne volje do moči, brezčutnega stroja aparatčikov, distopične realnosti izrojenih idealov, kjer se revolucija v resnici zgodi le zato, da ena elita zamenja drugo, plesa strahu, sumničenja, zatiranja, sence, ki ne izgine, ki je vselej tu med nami in ki čaka na svojo novo priložnost.

Ob branju Montefiorejeve biografije je zato težko spregledati vzporednice, ki so nekoč zaznamovale Sovjetsko zvezo in ki utegnejo nekoč (z enako okrutnostjo?) zaznamovati tudi naša demokratična zatočišča. Mar tudi mi vsak dan ne igramo drobnih igric za koščke moči, za uslugo tu, za krivico tam? Mar tudi mi ne izživljamo blagih oblik manipulacije in tiranije, ki se, če na oblast stopi človek z dušo despota (mar nimamo takšnih tudi na domačem političnem parketu?) in če sistemski mehanizmi za preprečevanje oblastniške samovolje zatajijo (zato je cinično renčanje, da so človekove pravice nepotreben balast, zelo nevarno), lahko hitro stopnjuje do razsežnosti, ki v družbo vsilijo najbolj očitne prakse izkoriščanja, zatiranja, prisvajanja in uničevanja? Morda razlog več, da občasno posežemo po (kvalitetnih) biografijah tiranov. Utegnemo ugotoviti, da Stalin ali Hitler ali kdorkoli že niso bili zgolj ljudje, ki so živeli in umrli, pač pa vzorci, ki se ponavljajo in opozarjajo, kaj lahko postanemo, če prehitro pozabimo preteklost.

Kolumna 21. 7. 2014

Izpoved čistilke čevljev

Miša Gams – čistilka čevljev (avtor: Črt Lipej)

Če smo se v srednji šoli in na fakulteti še šalili, da bomo po končani izobrazbi pakirali zelenjavo v bližnji tovarni ali čistili čevlje na Prešernovem trgu, je to zdaj za marsikoga postala povsem konkretna realnost. Na primer zame. Ker mi na Ministrstvu za kulturo niso odobrili subvencioniranega statusa kulturnega delavca in me je po novem letu še dodatno udaril davek na avtorske pogodbe, po drugi strani pa sem potrebovala mesece, da sem izterjala že tako nizke honorarje za pisanje knjižnih recenzij, se mi je vse skupaj enostavno uprlo ter sem se s priborom za čiščenje čevljev in transparentom precej naravno znašla na ljubljanskih ulicah. Kot prekerna intelektualna prostitutka, ki nima več dosti izgubiti … Ljudje so me z začudenjem opazovali in skrivaj brali besedilo na transparentu, ki je pojasnjevalo ozadje mojega družbeno angažiranega performansa: Sem brezposelna mag. znanosti, ki s čiščenjem čevljev opozarja na problem brezposelnosti in podcenjeno delo prekernih delavcev. Moje »čistilne akcije« so oblegale tako fakultete (Filozofska fakulteta, FDV, Univerza v Ljubljani) kot institucije, ki so bolj ali manj povezane z brezposelnostjo (Zavod za zaposlovanje, Zavod Papilot), ali pa z izkoriščanjem poceni delovne sile (E-servis, ŠOU, Telekom, Obrtna zbornica itd.), pod drobnogled sem vzela tako hotele, v katerih se sestajajo pripadniki »humanitarnih« organizacij (Hotel Lev, Hotel Union) kot ambasade (ameriška, nemška ambasada) in državne ustanove (Ministrstvo za delo, Ministrstvo za kulturo, Državni zbor, Vlada RS).

Reakcije ljudi so bile v skladu z mojimi pričakovanji precej različne – medtem ko so študentje bolj ali manj gledali v tla in se pretvarjali, da se njim kaj podobnega ne more pripetiti, so starejši pristopili k meni, darovali kak evro, mi zaupali svojo življenjsko zgodbo ali pa mi predlagali, da začnem iskati delo v tujini. Profesorji, ministri, podjetniki in diplomati so me vztrajno ignorirali ali pa mi odgovarjali, da si sami čistijo svoje čevlje. Ravno nasprotno so reagirali brezdomci, ki so mi z veseljem nastavili svoj čevelj, saj so se zavedali, da bo to verjetno prvič in zadnjič v njihovem življenju. Na socialnih omrežjih so se začele razvijati vroče debate o tem, ali je moj performans zgolj družbeni eksperiment in politična gverilska akcija ali pa je celo dobro izhodišče za inovativno podjetniško idejo.

Ko so mediji zagrizli v zgodbo in predvajali intervjuje z mano v Delu, Mladini, na Tedniku in Studiu city, se je na ulicah znašel cel kup ljudi, ki so mi prišli čestitat in izrazit podporo. Kar naenkrat sem začela dobivati povabila na kavo od ljudi, ki jih prej nisem poznala, in klice s strani PR predstavnikov političnih strank, ki so želeli v svoje vrste pridobiti politično neomadeževane obraze z ulice, da bi tako na moj račun pridobili dodatne volilce. Ob mojem čistilnem stolčku so se kar naenkrat znašli tudi novonastali in že utrjeni podjetniki z zanimivimi predlogi glede prevzema njihovih (sumljivih) poslov in pobudniki kooperativ, zadružništva in političnega aktivizma, ki so me želeli navdušiti za kak še posebej zapostavljen vidik problema. K sodelovanju so me povabile tudi organizatorke finalne prireditve Ane Desetnice, za katero sem sestavila kratko gledališko predstavo za otroke z mini delavnico čiščenja čevljev. K meni je takrat pristopila tudi triletna temnopolta deklica, ki je z majhnimi krtačami zavzeto čistila en otroški čevelj za drugim ter me s tem nehote spomnila na prizor, ki sem mu bila priča v egiptovski Hurghadi, ko je ne več kot leto dni stara punčka na ulici čistila čevlje mimoidočim turistom, medtem ko je oče v daljavi čakal, da mu kobacajoči dojenček prinese dnevni izkupiček.

Vendar pa čistilci čevljev niso tako »nedolžni«, kot je videti na prvi pogled – med njimi se nahaja veliko politikov, aktivistov, glasbenikov in mednarodno priznanih podjetnikov. Če preletimo zgodovino tega poklica, lahko med najvidnejšimi predstavniki najdemo npr. revolucionarja Malcolma X, ki je precej časa delal kot čistilec čevljev v priznanem nočnem klubu, brazilskega predsednika Luiza Inacia Lulo da Silvo in perujskega predsednika Alejandra Toleda, da guvernerja Roda Blagojevića niti ne omenjamo. Med glasbeniki velja omeniti etiopskega pevca Mahmouda Ahmeda in botra soula Jamesa Browna. In če se iz novega kontinenta premaknemo bliže, na Balkan: V Sarajevu je na začetku leta umrl najbolj znani in priljubljeni čistilec čevljev po imenu Čika Mišo, ki so mu delavci bližnjega McDonaldsa na mestu, kjer je delal, postavili spominsko tablo: Tukaj je delal Čika Mišo, zadnji čistilec čevljev v Sarajevu. Husein Hasani 1931–2014« o njegovi smrti pa so pisali tudi ameriški, finski, afriški, albanski, srbski in italijanski mediji.

Čistilce čevljev pa, četudi redko, najdemo tudi med literarnimi junaki. Horatio Alger je leta 1867 napisal roman Ragged Dick, v katerem je opisal življenje revnega čistilca čevljev, ki se z vztrajnostjo in vzornim obnašanjem dokoplje do standarda srednjega razreda. Sto let kasneje so po zgodbi naredili muzikal s pomenljivim naslovom Shine! Nekako v tem času, v 40. letih 20. stoletja, pa so bili čistilci čevljev še posebej priljubljena filmska tematika – poleg ameriškega glasbenega filma Shoe shine Boy je leta 1946 italijanski režiser Vittorio De Sica posnel naturalistično obarvan film Shoeshine, v katerem je upodobil dva mladoletna čistilca čevljev, ki se ob koncu 2. svetovne vojne borita za preživetje. Omeniti velja tudi film La Havre priznanega režiserja Akija Kaurismäkija, ki je pred tremi leti navduševal občinstvo LIFFE-a in v katerem se ostareli čistilec čevljev v pristanišču spoprijatelji s temnopoltim prebežnikom.

Čeprav veljajo čistilci čevljev še dandanes za pripadnike najnižjega delavskega razreda in jih nekateri prištevajo kar k beraškim brezdomcem, so se konec 20. stoletja v velemestih razvila perspektivna podjetja, ki s čiščenjem čevljev zaslužijo bajne vsote denarja. Tako lahko nemški, angleški in ameriški čistilci čevljev, ki delajo v glavnem na letališčih in kongresih, zaslužijo tudi nekaj sto evrov na dan. V ta namen imajo na prizorišču udobne visoke stole in časopise, s katerimi razvajajo svoje stranke. Ta vrsta biznisa je nekaj povsem drugega kot nabiranje centov afriških, azijskih pa tudi makedonskih in kosovskih pouličnih čistilcev, ki životarijo na robu družbe. Tudi nekaj starejših gospodov, ki so se ustavili ob mojih skromnih pripomočkih za čiščenje čevljev, je obujalo spomine na čistilce, ki so svoj posel opravljali na ljubljanskem Tromostovju in železniški postaji v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Pri tem so poleg krtače za čiščenje uporabljali še majhen košček tkanine, stranke pa so privabljali z vpitjem: »Čistimo, čistimo!« Porazgubili naj bi se zaradi pregona komunistične oblasti, ki je v njih videla zaslužkarje. Sama pa lahko rečem, da sem v predvolilnem mesecu, ko sem čistila čevlje, na lastni koži občutila, da se s tem delom ne da zaslužiti – redkokdaj sem si z donacijami pokrila potne stroške prevoza domov.

Vendar pa moram poudariti, da se čiščenja čevljev nisem lotila zavoljo zaslužka, temveč zgolj iz vidika osveščanja ljudi glede problematike brezposelnih izobražencev, ki bežijo v tujino, saj doma na dolgi rok ne morejo niti čistiti čevljev. Tako sem s svojim provokativnim performansom zaprla usta tistim, ki so brezposelne metali v isti koš z lenobami in krivci za nastalo problematiko – želela sem jasno in glasno pokazati, da mladi želimo delati in da nam delo ni pod častjo, še več – delo je postalo v neoliberalnem kapitalizmu luksuzna dobrina in prestiž, ki ga lahko užijejo le tisti z dobrimi političnimi vezami ali poznanstvi oziroma s podkupninami. Sramota je, da moramo visoko izobraženi kadri v prošnjah in življenjepisih tajiti svoje doktorate, magisterije in diplome, v katere smo vložili več kot desetletje svojih prizadevanj.

Čiščenje čevljev na Prešercu (avtor: Črt Lipej)

Zato ne dopustim, da naši sogovorniki zamahnejo z roko, češ »Zakaj pa si študiral tako dolgo?« ali »Zakaj pa si se odločil za neperspektiven študij?« Izbira študija bi morala biti ena od osnovnih človekovih pravic, in če so znali za delovna mesta družboslovcev, humanistov in obrtnikov poskrbeti v socializmu, je to dokaz, da bi bilo to še vedno možno, če bi le bilo v tej smeri dovolj interesa in pobude. Ne nazadnje so si tudi naše babice in dedki morali izboriti delavske pravice, ki nam jih danes v kapitalizmu jemljejo. To, da se sprijaznimo z družbenim sistemom kot neko fiksno in nespremenljivo enoto, je potuha najhujše vrste. Ker pa sem s svojo akcijo želela občutiti tudi predvolilni utrip, sem svoje »stranke« glede na njihove psihološke profile in reakcije uvrstila v naslednje politične »kategorije«: Privrženec SDS navrže od daleč, naj grem iskat delo v tujino, ali pa se zgraža, da ne uporabljam pravih pripomočkov. Privrženec Mira Cerarja nastavi svoj čevelj in perverzno gleda v oči, medtem ko se doma pohvali, da mu je magistrica znanosti očistila čevlje za 1 €. Privrženec Združene levice mi izrazi podporo, mi stisne v roko prispevek brez čiščenja čevljev in argumentira svoje dejanje. Privrženec SD mi pomaha od daleč. Privrženec stranke Verjamem še sam prosi za prispevek, Piratov pa ni v bližino, ker so vsi za računalnikom …

Vendar pa me predvolilna evforija ni ravno navduševala – najbolj sem, priznam, uživala v tišini in miru, ko ob meni ni bilo nikogar. Komunikacija z ljudmi, ki jim moraš pojasnjevati koncept performansa in nato prisluhniti njihovim življenjskim zgodbam, ti pobere ogromne količine energije. Tistim, ki jih zanima, ali ljubljanska prestolnica premore dovolj osveščenih ljudi, ki bi utegnili predstavljati neko kritično maso za začetek revolucije, pa moram povedati, da lahko na prste ene roke preštejem ljudi, ki so se v predvolilnem mesecu ustavili in se z mano pogovorili o temah, kakršne so vstaje, prekernost, izkoriščanje študentov, globalni problemi neoliberalnega kapitalizma itd. Izmed približno 3000 ljudi, ki so šli mimo, me je dejansko pogledalo le okrog 40 % mimoidočih, od tega jih je več kot polovica povesila pogled ali se zazrla v izložbe, le 1 % ljudi se je nasmehnil, 5 % jih je povedalo svojo življenjsko zgodbo in več kot 10 % me je napotilo k iskanju zaposlitve v tujini. V sedmih pohajkovanjih po prestolnici sem »zaslužila« toliko, kot znaša najnižja mesečna socialna podpora. Ne glede na to, da statistični rezultati niso spodbudni in da bi zlasti generacija naših staršev, ki so bili rojeni v povojnem času, najraje videla svojo mladino v tujini, pa mi upanje dajejo posamezniki, ki znajo razmišljati s svojo glavo in ki verjamejo v majhne korake k družbenim spremembam, ki lahko nekoč povsem neopazno postanejo veliki …

Kolumna 17. 7. 2014

O vanilijah in čokoladah …

Vhod na igrišče vrtca, ki ga obiskujeta moji deklici, zapirajo velika železna vrata. Mislim, da je trajalo nekaj časa, preden sem se tisti krožni kljuki, ki jo moraš ravno prav zavrteti, privadila. Dobro, toda to zdaj ni pomembno. Ograja pač kot ograja in kljuka kot kljuka. Obe sicer lahko vidimo v luči simbolnega markiranja institucionalnega okolja, ampak … Vstopila sem torej skozi tista vrata, obšla nekaj dreves, skupine micenih malčkov in nato prišla do večjih malčkov. Ne želim biti sentimentalna, toda zdi se mi, da je to vendarle eden najlepših trenutkov starševskega obdobja. Pojaviš se izza vogala, otrok, še malo prej zatopljen v igro ali pa v ruvanje s prijateljem, za hip obstane, morda od veselja celo zardi, nato pa ti steče v naročje.

Toda malenkost nerodno je, če se med tabo in otroka postavi tretja oseba. Recimo deček s pozlačenimi lasmi, kot je bil to primer tistega popoldneva. Ubogljivo je sledil vzgojiteljici in ji pomagal čez peskovnik razpenjati polivinilasto plahto. Morda še eden izmed tistih otrok, ki v vrtcih ostajajo zadnji. Medtem ko vzgojiteljice živčno pogledujejo na uro, otroci z neko posebno počasnostjo, ki spominja na melanholijo, pobirajo igrače s tal in pospravljajo barvice v lončke. Recimo, da se v njih napihuje neviden prostor tesnobe, ki ga še ne znajo ubesediti. Večina na tanek pas brezčasja pozabi in verjetno bo nanj pozabil tudi tisti blondinasti deček, toda tisti hip se ga je skušal otresti tako, da je pozornost preusmeril od plahte in po tlakovcih leteči deklici podstavil nogo. Trakovi filma so se hipoma pretrgali, smejoča se deklica je padla, koža pod pikastimi pajkicami se je predrla; deček je še za hip postal, z živahnimi očmi ocenil lasten položaj, nato pa se odpravil proti peskovniku, kot da se ni nič zgodilo. Zmedeno sem skušala potolažiti jokajočo deklico, vzgojiteljica, ki je celoten prizor opazovala od strani, se je obrnila k peskovniku in nadaljevala z napenjanjem plahte. 

Ko sem deklico nesla čez tlakovce, se mi je zdelo, da je prostor za rešetkastimi vrati, ki smo ga pustili za seboj, izgubil vse barve. Usta sem imela povsem suha, sicer bi vzgojiteljico z besedo ali dvema opomnila na drobni pripetljaj, za katerega se je zdelo, kot da se je zgodil le v sanjah. Poleg tega v isti vrtec zadnje časa vstopam s težkim srcem. Med enim izmed prepirov so otroci deklico ozmerjali s črnko, predvidevam, da zato, ker je temnejše polti. Razumem otroško zvedavost, nagajivost, mestoma objestnost, toda ne razumem ljudi, ki zjutraj vstanejo, si nadenejo oblačila, pogoltnejo svoj zajtrk ali pa tudi ne in potem do poznega popoldneva igrajo vloge odgovornih odraslih.

Kot zgleden primerek slovenske rase bi morala molčati. Ni prvič niti zadnjič, da so deklico ozmerjali s črnko, da ji je nek zdolgočaseni deček podstavil nogo, da je edina v vrtcu dobila uši in da so jo zaradi tega zaprli v poseben prostor kakor v karanteno ter da več tednov ni smela spati na ležalniku, saj bi tako uši morebiti prenesla na druge otroke. Problematično je, da me je zjutraj pod tušem zmotil telefonski klic: vodstveno osebje se je želelo pogovoriti o mojem »pisanju«, v katerem sem navedla, da ne želim izumljati tople vode, želim pa, da se tovrstne opazke z rasističnim podtonom s strani vrtčevskega osebja primerno korigirajo. Toda sodeč po tisti jutranji (telefonski) izmenjavi, naj ne bi bila problematična zmerljivka, temveč moje »pisanje«. To, da da sem stegnila jezik, predrla opno stoičnega požiranja rasističnih opazk na cesti, na avtobusu, v parku, in – z mislijo, da gre vendarle za institucijo, ki jo nekoliko naivno vidim v vlogi ščitenja otrok – opozorila na eno izmed številnih malverzacij, je ogrozilo podobo, ki se skriva za težkimi, železnimi vrati s samodejnim zapiranjem. »Občutek imamo, da ne zaupate našemu osebju,« je govoril glas z druge strani.

Privzdignila sem obrvi, kot sem jih privzdignila tedaj, ko mi je prijateljica, Nigerijka, servirala drugo skrajnost. Dejala, da ima rada Francijo, da je to resnično edini prostor, v katerem bi še lahko živela, poleg Nigerije seveda, toda nekega dne se je s prijatelji pogovarjala o otrocih in v bežnem hipu jo je spreletelo, da si ne želi, da bi njen otrok odraščal na Zahodu. »Nočem, da moji otroci odrasle pozdravijo z ‘Živjo.’, temveč da rečejo ‘Dobro jutro.’ in ‘Dober dan.’. Nočem, da ko jih nekdo vpraša ‘Kako si?’, da zamomljajo ‘Dobro.’. Ali da pokažejo pet prstov, ko jih vprašajo, koliko so stari. Hočem, da rečejo, ‘Dobro sem, hvala.’ in ‘Star sem pet let.’ Nočem otroka, ki ga stalno hvalijo, ki pričakuje nagrado za vsako stvar in odgovarja nazaj odraslim,« je dejala.

Čeprav je prijateljica tisti hip, ko je opisovala lasten konzervatizem, morda pa je bila celo pod vtisom grenke izkušnje drugosti, spregledala na milijone afriških otrok, ki se v tem hipu, ko prebirate ta članek, udinjajo po rudnikih zlata in na poljih bombaža, in ki obstajajo kot brezzimne pike, plavajoče v vesolju, imela v nečem vendarle prav: samozavest otrok se lahko kaže tudi skozi vljudnost, ne nujno vedno skozi ignoranco in zahteve. In predpostavljam, da ne gre za vzhod, zahod, sever ali jug, otrokom je v vsaki zemljepisni širini mogoče in prav povedati, da lahko na primer v restavraciji, ko se naroča hrano ali pijačo, za trenutek počakajo, ali pa da odraslim ni treba kupiti čisto vsega, kar se razpostavlja pri blagajnah in na dosegu otroške roke. In nenazadnje, domišljam si, da ni čisto nič narobe s tem, če otrokom povemo, da drugačna barva kože ne pomeni nujno tudi slabšalnih ali manjvrednostnih osebnostnih lastnosti. Kolikokrat na cesti me zaboli, ko matere dvignejo prst in ne da bi jih otroci prosili za razlago, začnejo pojasnjevati: »Poglej to črno deklico …« ali pa si drug drugemu, ker mislijo, da ne razumem, začnejo šepetati: »Poglej, si videl, kakšne lase ima …«

Predstavljam se, da se glas na drugi strani telefonskega aparata ni hotel pogovarjati o rasizmu, ker je prepričan, da rasizem sodi v devetnajsto stoletje. Vsakič, ko spregovorim o tem, kako nam varnostniki, ko s temnopoltim moškim vstopim v trgovino, dihajo za ovratnik, medtem ko moj vstop v ednini skorajda ni opažen, se marsikdo začudi in potem odkima z glavo. »Daj no, pretiravaš,« ali pa: »Rasizma ni več.« Če sem pri volji, obnovim dialog svoje nigerijske prijateljice, ki že dve desetletji živi v Parizu. »V Franciji rasizem obstaja, toda rasistov ni več. Rasisti so stvar preteklosti. Rasisti so zlobni ljudje stisnjenih ustnic, ki jih je mogoče videti v filmih na temo državljanskih pravic.« Stvar je torej v tem, da se je manifestacija rasizma spremenila, ne pa tudi njegov jezik. Če nisi nekoga s kamnom po glavi, te ne morejo oklicati za rasista (čeprav poznam zgodbe, kako so obritoglavci v Ljubljani napadli skupino temnopoltih, potem pa je policija napadene obravnavala kot kriminalce). Toda če rasisti niso pošasti, potem so lahko druga skrajnost: navadni ljudje, ki plačujejo davke. 

Moja nigerjska prijateljica bi dejala, da bi bilo besedo rasist celo treba ukiniti. Iznajti nekaj novega. Kot je sindrom rasne motnje. In zanj lahko izzumimo različne stopnje: S, M, L, XL.

V Sloveniji gotovo premoremo celoten spekter, ne glede na to, da se temnopoltim nikoli ni bilo treba umikati s pločnikov, ko je šel mimo belec, da v nacionanih arhivih ne obstajajo črno-bele fotografije žensk, ki v gručah vpijejo v črnske otroke »Ape!«, ker niso hotele, da bi črnski otroci hodili v šolo z njihovimi belskimi otroci, skratka, umanjkanje zgodovinskega spomina še ni garant za to, da ne bi bili zmožni izumljati drugosti in drugačnosti na novo. Razlika z drugimi okolji, ki ta spomin imajo, je, da je pri nas odraslemu moškemu povsem samoumevno, da svoji ženi pojasni, kako bo, če bo le imel priložnost, seksal s črnko, medtem ko je stopnja negacije srednjega razreda, ki si lahko privošči vstopnice za koncert beninske pevke Angelie Kidjo, na (ne)zavidljivo visoki ravni.

Ko sem ugasnila vodo v tušu in telefon položila na lijak, me je spreletelo, da s tistim pismom v resnici nisem želela obsojati in da se moram varovati tega, da bi vsako prasko na dekličinem kolenu zvedla na skupni imenovalec rasizma. Toda tudi če je tisti zlatolasi deček nogo podstavil samo zaradi dolgočasja, potem še vedno obstajajo samogovori moje deklice, ki se nahaja v fazi deljenja sveta na »lepe vanilije« in »grde čokoladke«. In njene solze zjutraj, ker noče obleči gatk, na katerih je narisana temnopolta vilinčica. In pesti, uperjene proti drugim otrokom v vrtcu, ki ji pravijo, da laže. »V Afriki namreč nimajo bazenov. V Afriki je samo vojna in lakota.« To jim pravijo njihovi starši in besede staršev so, vsaj v tej starostni dobi, vzete za suho zlato.

Seveda mi je tudi jasno, da živim v svetu, katerega glavna krilatica je izbira. V ozadju zavesti se mi torej že lep čas zarisuje misel na francosko šolo. Na njihovem predstavitvenem letaku piše, da so posebej ponosni na multikulturno okolje. In ja, tam mi ob prvem obisku nek deček ni odkrito povedal v obraz, »Oh, poglej jih, kakšni luštni črnčki,« kaj šele, da bi si mislil, da mu moram biti zato hvaležna, temveč je bil njegov odziv precej bolj nevtralen: »Vi ste torej novi na šoli.« Toda tovrstna getoizacija, za katero si predstavljam, da pomeni predvsem odprtje številnejših možnosti za otroka, je toliko kot izbris tistega, za kar sem mislila, da je moja temeljna pravica. Izšolati otroka v okolju, v katerem sem tudi sama odrasla. V katerem sem doživela prve ljubezni, prepevala prve partizanske pesmi, se stepla za prvi močnik, posipan z več kakava. In oh, skorajda bi pozabila – se zagledala v prve pesmi, napisane izpod peresa slovenskih avtoric, ki so tudi kasneje konstelirale moje horizonte. Ampak zdaj sem pa že res sentimentalna …

 

* Kolumna se v določenih delih medbesedilno navezuje na roman Chimamande Ngozi Adichie Amerikanka.

Kritika 15. 7. 2014

Ni je več ali ta bejba je motena

Spoiler alert: V spodnjem zapisu so razkrite nekatere postavke in osrednji triki kriminalnega romana Ni je več ameriške avtorice Gillian Flynn. Če bi to zmotilo vaše bodoče bralske užitke, zapisa ne preberite. Vsi tisti, ki se nadejate čedne poletne porjavelosti, precej skočite v knjižnico in se vrzite na travo, na skale, na pesek. Zagotavljam vam, da boste s page turnerjem takšnega kova rjavi, preden rečete »keks«.

Ste mlad/a intelektualec/ka oziroma si radi zamišljate, da ste. Prebirate pomembne romane in o njih razpravljate s svojimi prijatelji. Pozorni ste na to, kakšna je vaša pozicija izrekanja in katerim ideološkim postavkam zadosti, ter ste tako prekleto meta, da jih razdelate tudi tekom pogovora. Spat legate z zbranimi deli Hegla in svobodnim jazzom najbolj piskajoče vrste, pravite, da vas to najbolj nežno zaziblje v sanje. Bikofe v Ljubljani obiščete pogosteje kot klamidija najstnike, pozimi pa nosite Foucaultovske pulije. Zatrjujete, da ste intelektualno zgledni, toda pod površjem skrivate ljubezen do popularne kulture, vsega lahkotnega, sončkastega in kodrlajsastega. Vaš(i) pravi guilty pleasure je/so tako:

a) Resničnostni šovi vsakršnega formata. Gostilna, Kmetija, Talenti, X Faktor! Imate naročnino na Voyo in zakupljen štiriindvajseturni dostop do dogajanja v hiši. Prepričani ste, da vas tovrsten stik s sleherniki dela boljše osebe. 

b) Coldplay! Ker je vznemirljivo, kako lahko iz treh različnih akordov potegneš toliko glasbe, toliko trpljenja, ljubezni in razpada!

c) Vaje z utežmi! Fitnes obiskujete že od šestnajstega leta, svojim prijateljem pa zatrjujete, da je vaš latissimus dorsi tako trden zgolj od BMC-ja, pilatesa in hatha joge. Zdrav duh v pokornem telesu, yolo! 

d) Krimiči! V vseh pojavnih oblikah! Krimiči so tolažba in smisel, krimiči so katarza in sprava, krimiči urejajo kaos sveta in dolgčas. Dihate za whodunnit, vprašanje svobodne volje nikoli ne doseže intenzivnosti vprašanja »Kdo je ubil Lauro Palmer«.

Odgovor d), kajne?

Ker smo v istem čolnu, si potemtakem lahko nalijemo čistega vina: če obupani posameznik, ki so mu pred kratkim vzeli Poirota, najde dober kriminalni roman, ga radost zalije vse do petnih žil. In Ni je več je hudo dober kriminalni roman alias »psihološki triler, ki je obsedel svet«. Fabula je mega: Nick Dunne se nekega dopoldneva znajde pred na stežaj odprtimi vhodnimi vrati domače hiše sredi precej propadlega misurijskega mesteca, žene Amy Dunne (prej Elliot) pa ni nikjer! Pred vrati na stopnicah stoji le rejeni maček, v notranjosti pa je zrežirano prevrnjenih nekaj predmetov, med njimi tudi težka otomana, poleg s tal pobrisane krvi edina resnična priča zrežiranosti prizora. V iskanje Amy se vključi Nickova neobičajna sestra dvojčica Go, policija, pa njena starša, pa celotna krajevna in državna skupnost, kot razsodnica se javi celo znamenita gostiteljica pogovornih oddaj in zadeva na koncu po pričakovanjih prismrdi nazaj do zakonskega partnerja, ki je v takih zadevah vselej dežurni ali pa dejanski krivec. Nicka prav zares ne moremo ljubiti, ker Amy vara z mlajšo Andie, »nenavadno punčko za seks«, svojo študentko, ki ji v vlažna ušeska šepeta ljubezen in pošilja opolzka glasovna sporočila. Ne moremo ljubiti Go, ker je preprosto preveč nespametno zaščitniška – kaj pa, če je tvoj razvajeni bratec zares morilec, si pomislila na to? Ne moremo ljubiti Amyjinih staršev, otroških psihologov in avtorjev serije didaktičnih knjig z naslovom Čudovita Amy, ki služi kot sanacija Amyine človeškosti, saj sta Marybeth in Rand preprosto ultra unheimlich. Ne moremo ljubiti obeh osrednjih detektivov, ker sta prav nespektakularno mesena, malo počasna, malo pronicljiva, malo zmotljiva, vse po črki človeškosti. Največja zagata krimiča Ni je več pa je zlasti ta, da ne moremo ljubiti niti Amy, te čudovite, izginule, ljubeče soproge Amy!

Da Amy, ki je morda mrtva, morda pa tudi ne, ne moremo vzeti za svojo ubogo trpinčeno revco, Gillian Flynn poskrbi na posebej imeniten način. Roman je spleten iz izmenjujočih se glasov, umeščenih v ločena poglavja: tu imamo Amyjin (domnevni) dnevnik, zajemajoč obdobje od leta 2005 do 2012, obdobje od prvega srečanja z Nickom do izginotja, beremo Nickovo prvoosebno pripoved, ki nam razkriva dogajanje za časa Amyjine odsotnosti, njegovo emocionalno, časovno, pravno in medijsko bitko, naposled pa se nam v drugem delu romana pridruži še – tarararara – resnična prvoosebna Amyjina pripoved, v kateri – tarararara – se Amy izkaže za preračunljivo, izjemno maščevalno, zamerljivo in čez in čez zlobno žensko. Najverjetneje se takšne osebe označi za psihopate, kaj pa vem. Gre potemtakem za to, da nam Gillian osrednja dva lika predstavi skozi oči drugega (besede nisem natipkala z veliko začetnico, ker je menda neprimerno, da ob vsaki priliki opletam s strukturalizmom) in, ker je to tako, za nobenega od njiju ne prihrani privilegija zanikanja. Oba sta večrazsežni budali, pri čemer je Amy v tem še posebej srhljiva. Ona namreč uprizori svoje lastno izginotje, da bi svojega nezvestega in nespoštljivega moža naučila kozjih molitvic! Tak scenarij menda poznamo že iz torkovih resničnih zgodb komercialnih televizij, toda presežno v Ni je več je prav to, da je domnevna žrtev globoko motena, zlizana od dekad pretvarjanja in vživljanja v podobo, ki sta jo zanjo pripravila superčudna starša, ter prileganja vlogi, ki jo je umerila sama sebi, vlogi kul punce, sanjam vsakega moškega; kul punca ne jamra in ne joče in je nič ne motijo večeri z bojsi in popivanja in emocionalno zanemarjanje, manko pozornosti, ker je preprosto superdostojanstvena in se po človeško na svojega partnerja sploh ne naveže. Argument kul punce, ki naj bi skalila zakonsko in osebno srečo Amy Elliot, je v celotnem delu še najbolj trapast, preprosto preveč splošen in naiven je, da bi se lahko skladal s sicer široko zastavljeno psihološko sliko nečednice. Čeprav, kot vemo vsi, smo ljudje tam, kjer bi morali biti najbolj zapleteni, večinoma najbolj malenkostni in bedasti, vzgibajo nas največje trivialnosti, zato naši fiktivni Amy ne moremo zameriti, da je nekje globoko pod podpodjem še vedno stara šestnajst let.

Amyjino verzijo kul punce spremljamo v njenem insceniranem dnevniku, oblikovanim za posebne kriminalne namene. Ta dnevnik je zgolj ena izmed etap obsežnega, municiozno zastavljenega načrta Potopimo Nicka Dunna, zaradi katerega bo všečkov željni, nedorasli možiček propadel kot maturantski ples v Velikem Nerajcu.

Navadno se v svojih pisarijah ob zgodbeni zasnovi ne ustavljam tako dolgo, toda kaj pa naj drugega? Na slog se ne bom obesila, saj je najslabša pisateljica vseh časov Agatha Christie vseeno pisala najboljše kriminalne zgodbe. Kljub temu naj omenim, da Flynninin preferencam v nobeni točki ne morem ugovarjati, saj dobro in tudi jezikovno bogato pelje, stilsko je zadosti igriva, da pred nas stopita skoraj tridimenzionalna Nick in Amy ter celotno brezposelno okolje države Misuri, kjer imajo radi nosečnice in nakupovalne centre. Ravno tako se ne bi pretirano posvečala pomenu ali izvoru užitka ob branju kriminalnih zgodb, povzamem lahko le, da je za zavest vselej dobro, če si lahko v odnosu do smrti ali umiranja prizadeva za nekaj frivolnosti. Nenazadnje niti ne morem trditi, da je roman v razkrivanju psihologije likov genialen, saj je Flynnova žal še vedno na karikirani strani dostojevščin in je njene ljudi prekleto lahko pojasniti – sama seveda sklepam, da ljudje nismo sklenjeni krogi, temveč prejkone zajeb*** uroboros, nekje nam malo zmanjka ali pa imamo česa preveč. Skratka, njeni liki so še vedno kot iz škatlice, dva ali trije poglavitni motivacijski vzvodi in, voíla, imamo konflikt.

Naj vseeno še enkrat poudarim, da je knjigo Ni je več vredno prebrati. Ne zato, ker bi vas duševno izpopolnila, temveč zato, ker je dostojen potrošniški izdelek, ki se ga boste – ich wette, dass – spominjali z veliko prave krimič ljubezni. In ne, dragi intelektualni bralec, da berete ravno to knjigo, tega v Bikofeju ali kod drugod ne bo mogoče skriti, na naslovnici ima namreč ostuden, kričeče oranžen trak, na katerem piše Dokler naju smrt … Pomnimo, krimičev ne beremo for the lulz, kakor se reče, ampak zato, ker – odgovor d), kajne?

Ni je več
Gillian Flynn
Izdaja:
Mladinska knjiga

Prevajalec:

 

(In še tolažba za tiste, ki vam knjige poleti ne o uspelo prebrati: Jeseni bo v kinematografe prišel film Gone Girl, posnet po knjižni uspešnici.)

Panorama 13. 7. 2014

10 pisateljev in nogomet

Ne glede na to, ali boste zvečer stiskali pesti za Nemčijo ali Argentino, če boste na koncu jokali od sreče ali veselja – zagotovo se boste strinjali, da je na nogometu nekaj, kar na eni strani presega zgolj šport in na drugi strani zgolj navijanje. Ob dnevih, kakršen je danes, se zdi, da morda celo nekaj večjega od življenja samega. Mi smo prepričani, da je takšna tudi literatura ter da imata nogomet in književnost zato veliko skupnega. To pa dokazuje tudi lestvica, ki smo vam jo v uredništvu pripravili, da vam olajša čakanje na večerno tekmo. Deset razmišljanj o nogometu svetovnih in domačih pisateljev smo razvrstili kar po abecedi – ker na koncu koncev vendarle bolj kot to, kdo bo danes zmagal, šteje igra, ki je večna.

1. Anthony Burgess je avtor Peklenske pomaranče. Napisal je sicer še dosti drugega, toda vsi ga poznamo zgolj po tem. Nekateri pa celo poznate samo filmsko verzijo Stanleyja Kubricka.

(Vir: openlettersmonthly.com)

Pet dni bodeš delal, pravi Biblija. Sedmi dan je Gospoda tvojega Boga. Šesti dan je za nogomet.

 

2. Nick Hornby, angleški pisatelj uspešnic, čigar romani se odlično obnesejo tudi na filmskem platnu. (Saj se spomnite Hugha Granta v filmu Vse o fantu (About a Boy), kajne?)

(Vir: usedfurniturereview.com)

Torej prosim, bodite strpni do tistih, ki športni trenutek označujejo za najboljši v svojem življenju. Ne primanjkuje nam domišljije, niti nimamo nesrečnih in jalovih življenj; gre le za to, da je resnično življenje bolj bledo, topo in vsebuje manj potenciala za nepričakovan delirij.

 

3. Miljenko Jergović je večkrat nagrajeni bosansko-hrvaški književnik, novinar in kritik, čigar številna dela so prevedena v več kot 20 jezikov, med drugim obilno tudi v slovenščino.

(Vir: wakeupnews.eu)

POPOLNA TEKMA, to je tekma, o kateri se pogosto govori, a je ni še nihče videl. Toda vsi mislimo, da smo vsaj desetkrat v svoji navijaški karieri videli ekipo, ki je igrala popolno. Tako moramo misliti, ker je to del nogometne vere, religioznega misticizma igre, brez katerega nogomet ne bi bil magična igra. Ni magije brez slepila, nogomet pa je v svojem bistvu dolgi niz slepil. Po tem se razlikuje od vseh drugih športov. Pravzaprav nogomet ni toliko šport kot šamanski ritual. Zato ga tisti, ki niso vključeni v krog verovanja, tudi tako sovražijo. Ampak tudi v tej mreži slepil so možni racionalni uvidi, za katere vemo, da so resnični, četudi so v nasprotju z magijo igre. Recimo, racionalni uvid nam pokaže, da vsaka ekipa igra tako dobro, kolikor ji to dovoli nasprotnik. Tudi to je resnica.

 

4. Mario Vargas Llosa, perujski pisatelj, ki je leta 2010 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Najprej je bil poročen z deset let starejšo teto, nato imel tri otroke s sestrično, ob turbulentnem življenju pa je našel čas tudi za nogometno zabavo.

(Vir: nobelprize.org)

Tisti, ki nas nogomet razveseljuje, nismo presenečeni nad veliko popularnostjo, ki jo ima kot kolektivna zabava. A veliko je takšnih, ki tega ne razumejo in to celo kritizirajo. Zdi se jim beden, saj naj bi, kot pravijo, nogomet odtujeval in izčrpaval množice ter jih odvračal od resničnih problemov. Tisti, ki tako mislijo, pozabljajo, kako pomembno se je zabavati. Pozabljajo tudi, kaj je značilnost zabave: ne glede na to, kako silna ter privlačna je (in dobra nogometna partija je neskončno silna in privlačna), je tudi kratkotrajna, netranscendentna in neškodljiva. Izkušnja, v kateri se učinek razblini hkrati kot vzrok. Šport je, za tiste, ki v njem uživajo, ljubezen do forme, spektakel, ki ne preide fizičnega, čutnost, instantno čustvo; spektakel ki – za razliko od knjige ali drame – komajda pusti sled v spominu in ne obogati ali osiromaši znanja. V tem je njegova privlačnost: je vznemirljiv in prazen. To je razlog, da inteligentni in neinteligentni, kulturni in nekulturni ljudje lahko enakovredno uživajo v nogometu.

 

5. Javier Marías, eden najbolj znanih španskih pisateljev, član španske kraljeve akademije in dobitnik več literarnih nagrad.

(Vir: galeon.com)

Pisatelj, arhitekt, glasbenik si, potem ko je zaključil velik roman, sijajno stavbo, nepozabno ploščo, lahko malo odpočije. Nekaj časa se mu ni treba ukvarjati z ničimer oziroma se lahko ukvarja s čim manj pomembnim. Med prvimi, te poznam najbolje, so tudi taki, za katere je kar obveljalo, da so dobri, in so to ostali do konca svojih dni, zahvaljujoč enemu samemu hvalevrednemu delu izpred petdeset let. V nogometu pa ni prostora za počitek in zabavo, kaj malo pomeni izčrpen seznam zgodovinskih odličij ali lani osvojen naslov. Nikdar se nič ne šteje za izpolnjeno, temveč se zahteva (in obenem igralci to zahtevajo od samih sebe) zmago tudi ob naslednjem srečanju, kot da se vsakokrat vse začne z ničle, po analogiji z izidom ob pričetku sleherne tekme. Za razliko od drugih početij v življenju se v športu (pri nogometu pa še posebej) kljub sobanam s pokali in vse bolj zavidljivim statistikam nič ne nalaga in nič ne kopiči. Biti včeraj najboljši, že danes ne šteje nič, kaj šele jutri. Minulo veselje ne more nič zoper sedanjo tesnobo, tukaj spomin ničesar ne odtehta in že doseženo ne prinaša zadoščenja, zlasti pa publika ni hvaležna za zadovoljstvo, ki ga je bila deležna pred dvema tednoma.

 

6. Marko Matičetov je slovenski pesnik najmlajše generacije. Lahko noč iz moje sobe, Brazilija (2013), iz katere je spodnja  pesem, je njegova tretja pesniška zbirka. Vse svoje pesmi zna baje na pamet.

”Futebol se joga na alma.”

(Nogomet se igra v duši),

je rekel pesnik Carlos Drummond de Andrade.

”Futebol se joga na praia.”

(Nogomet se igra na plaži.)

Igrajo ga ženske prav tako kot moški.

V krogu si podajajo žogo.

Z glavo, z nogami, s telesi.

Z vsakim delčkom telesa razen z rokami.

 

Po igri si sežejo v roke.

 

7. Pier Paolo Pasolini, italijanski filmski režiser, pesnik in pisatelj, ki se je v zgodovino zapisal s filmi, kot sta denimo Medeja (1969) in Evangelij po Mateju (1964), ter z literarnimi deli, ki so jih obsojali vsi – od papeža do politikov. Eno leto svojega življenja je preživel v Idriji, kjer je obiskoval tudi 4. razred osnovne šole.

(Vir: wikipedia.it)

Nogomet je poslednji misterij našega časa. Je globok obred, četudi je beg. Medtem ko so drugi misteriji, celo maša, v zatonu, je nogomet edini, ki ostaja. Nogomet je spektakel, ki nadomešča teater.

 

8. Marjan Rožanc, slovenski pisatelj in esejist, eden prvih, ki je literarno popisoval veličino športnih dogodkov, sploh nogometa.

(Vir: pogledi.si)

Po vsem tem je nemara že jasno, zakaj sem šel na nogometno tekmo. Naj je še tako površno, je vendarle res: nogomet – to druženje ljudi okrog večne Neznanke – je moja sekularizirana vera. Stadion je moja sekularizirana Cerkev. Nogometna publika je moje sekularizirano versko občestvo. Samo tu še moja duša stopi v konkreten, oprijemljiv svet, samo tu – ob tem najbolj banalnem dogodku – postane moja vera tudi telesna. Pogledati sem torej moral in se prepričati z lastnimi očmi, če ta cerkev res razpada in če se to občestvo res razkraja.

 

9. Charles Simic, ameriški pesnik srbskega rodu, nekdanji sourednik za poezijo pri Paris Review, Pulitzerjev nagrajenec za poezijo.

(Vir: loc.gov)

V treh tednih nisem naredil ničesar, samo gledal sem nogomet. Košnja trate, plačevanje računov, pisanje eseja in predavanja, katerih roka se hitro približujeta, sestavljanje zakasnelih pisem – priporočilnih in sožalnih, odgovarjanje na ducate nujnih emailov in pisanje jeznega pisma New York Timesu zaradi mnogo zgodovinskih netočnosti v nedavnem članku Johna Burnsa ob stoti obletnici atentata na prestolonaslednika Franca Ferdinanda – vse to bo moralo počakati. Ob štiriinšestdesetih tekmah je čudež, da sploh najdem čas za umivanje zob ali zavezovanje vezalk. Sprejemam le klice drugih odvisnikov, željnih pogovora o tekmi, ki jo gledamo. Če bi se na vratih pojavil nenapovedani obiskovalec, bi oponašal igralce nogometa in simuliral poškodbo, se vrgel na tla in se zvijal, dokler oseba ne bi odšla.

 

10. Oscar Wilde je irski pisatelj, najpomembnejši predstavnik angleške dekadence – tako z dandyjevskim življenjskim slogom kot z deli, kakršna je poetična drama Saloma. Bil je tudi mojster duhovitih in zabavnih izrekov oziroma aforizmov, kakršen je slednji.

(Vir: wiki.org)

Ragbi je igra za barbare, ki jo igrajo gospodje, nogomet je igra za gospode, ki jo igrajo barbari.

 

Viri:

-Anthony Burgess: http://www.theguardian.com/books/booksblog/gallery/2014/jun/24/14-quotes-from-football-inspired-writers-fans-world-cup

-Nick Honrby: Fever Pitch (Penguin Classics, 2012)

-Miljenko Jergović: Čudesni leksikon nogometa (Prevedel A. H.):  http://free-zg.htnet.hr/jergovic/price_kolumne/leksikon10.htm

-Mario Vargas Llosa: Football’s Empty Pleasure: http://www.prospectmagazine.co.uk/magazine/vargas-llosa-essay-football-empty-pleasure

-Javier Marías: Salvajes y sentimentales (Madrid, Aguilar, 2000)

-Marko Matičetov: Lahko noč iz moje sobe, Brazilija (KUD France Prešeren Trnovo, 2013)

-Marjan Rožanc: Maša dvajsetega stoletja (Beletrina 2009)

-Charles Simic: Confessions of a Soccer Addict: http://dailyfootballnews.org/uncategorized/confessions-of-a-soccer-addict-by-charles-simic-nyrblog-the/#

-Oscar Wilde: http://www.theguardian.com/books/booksblog/gallery/2014/jun/24/14-quotes-from-football-inspired-writers-fans-world-cup

Panorama 10. 7. 2014

Videz slabši od vsebine? Sprehod po blodnjaku vidnih sporočil letošnjih volitev

V naših krajih še vedno velja predmoderno prepričanje, da je znak (logotip, logo) zaključena in samostojna predstavitvena forma, ki predstavlja neko združenje ali dogodek povsem ločeno od okolja, v katerem je komuniciran; kot plemiški grb, v katerem so po srednjeveških pravilih upodobljene izbrane značilnosti plemiškega posestva in še kakšna enigmatično narisana zanimivost odličnika ter njegovega rodu. Glede na predvolilni čas, zaznamovan v prevladujoči maniri kulturnega boja, bi bilo političnim akterjem, populističnim pretepačem pred kamero, nemara ustrezneje dodeliti grb, ščit in še kakšen buzdovan, s katerim bi črni mlatil rdečega in obratno.

Letos je bilo večkrat omenjeno, da so slogani strank volitev 2014 zlagani: stranke se ne predstavljajo takšne, kot v resnici so, temveč na način, za katerega mislijo, da bodo ugajale volivcem. Predstavitve zaznamuje odsotnost strategije ter povezovalnih elementov kampanj. Vidna pojavnost, ki je več kot le znak stranke, pa seveda sledi vsebinskim izhodiščem, zato tokrat pove komaj kaj o identiteti strank in skoraj ničesar o njenih ciljih.

Politične stranke imajo pri celostnih pojavnostih smolo: zaradi okrnjenih finančnih sredstev večinoma računajo na voluntersko pomoč svojih podpornikov in članov, vendar jim, kot kažejo rezultati, do sedaj ni uspelo v svoje vrste pritegniti ljudi, ki bi obvladali te vrste posel: opaziti je mogoče nekaj bolj ali manj nesrečno sestavljenih rešitev, kakšen korekten znak, večinoma pa manifestacija amaterizma, ki je verjetni učinek zastonjkarstva. Vprašanje je tudi, kaj vendar sporoča stranka, ki ni pripravljena vložiti finančnih sredstev v dizajn, ki je onkraj aranžiranja videza ter nizanja všečnih podob, temveč izraža namero po transparentnem in funkcionalnem komuniciranju z volivci, in zakaj bi ji verjeli, da bo to počela po zmagi na volitvah? 

Sodobna celostna pojavnost se kaže tudi v odličnosti uporabniške izkušnje; pri tem ne mislim le na izkušnjo uporabnika na spletu, temveč organizacijo vidnih sporočil skozi celovit in pregleden način podajanja informacij uporabniku: najprej volivcu, nato državljanu. Namesto tega pa smo dnevno soočeni s potratnim in nepreglednim sporočilom s strani javne uprave, slabim načrtovanjem komunikacij med državo in državljani in kampanjskimi pristopi posameznih državnih služb.

Primer dobre prakse: od Velike Britanije do Amerike

Primera dobra prakse ureditve celostnosti ter celovitosti znotraj vidne pojavnosti sta k uporabniku usmerjena spletna stran Britanske javne uprave GOV.uk in obvestilo o dohodnini, ki na enostaven in vizualno pregleden način davkoplačevalcu Združenega kraljestva pojasni, zakaj in koliko je dolžan državi, pa tudi v katere dele javne uprave bodo sredstva iz plačila davka usmerjena. Zakaj bi torej verjeli, da bo politična stranka, ki v lastnem predvolilnem nagovoru zanemarja to dodano vrednost znotraj dizajna celostne pojavnosti, znala k državljanu usmerjen pristop uresničiti po zmagi na volitvah? 

 

Obvestilo o dohodnini Združenega kraljestva

Leta 2008 je Barack Obama v politični bitki za predsedniški položaj naredil izrazit vtis z dodelano celostno pojavnostjo. Glede na obseg, čas in množično vpletenost različnih ljudi so dosegli koherentnost in jasnost vidnih sporočil. Podpornikom in volivcem so denimo omogočili dostop do spletne strani, kjer si je bilo mogoče naložiti različne materiale in celo ustvarjati svoje: sistem celostne grafične podobe je bil tako dodelan, da so lahko različni uporabniki ustvarili denimo plakat za lasten dogodek znotraj politične kampanje. Politika je tako aktivno vključila volivce v proces kampanje ali pridobili izvorne datoteke za reprodukcijo volilnih materialov. Po besedah oblikovalskega direktorja kampanje Scotta Thomasa je bila Obamova ideja, da je mogoče učinkovito kreirati politiko, ki razume potrebe volivcev tako, da so ti neposredno vključeni v njen proces. Z nekaj preprostimi koraki so poenostavili tudi način registracije volivca.

Iz kampanje Baracka Obame leta 2008

Modni hit poletja, rumeno sonce na modrem nebu, otroška pisava, korporativni znaki in trobojnice

Pa vendarle – kaj je mogoče povedati o znakih slovenskih političnih strank? Lahko začnemo pri barvi. Tole bo slišati kot povzetek modnega trenda tega poletja. Glede na prikazano in videno prevladuje zeleno-modra barvna kombinacija, za katero se zdi, da nima nikakršne povezave s politično opredelitvijo, temveč je po vsej verjetnosti posvojena barvna kombinacija marketinške akcije iz osemdesetih Slovenija, moja dežela, pozneje pa sta zelena in modra našli domovinsko pravico tudi na nacionalnih dresih športnikov. Desus je Sloveniji, moji deželi izmaknil tudi slikovni del znaka. Sumim, da je SDS našel svoje barve v evropski zastavi, lahko pa je to tudi sonce na modrem nebu. Vidite, tako je to z barvami.

Če je videti, kot da je pri ostalih strankah barva semantično bolj kot ne obstranski element, pa obstaja parlamentarna stranka, pri kateri igra barva pomembno vsebinsko vlogo in bi v svoji, skoraj ekskluzivno rdeči, lahko našla prepoznavni povezovalni člen. Gre seveda za Socialne demokrate (SD), ki pa so tokrat svoja vidna sporočila prebarvali z modnimi pasicami različnih barv, ki so tam, prav ste ugotovili – zaradi lepšega.

Potem so tukaj nerodne tipografske skovanke kratic: tako kot prvak Državljanske liste menda ve, kaj dela, je s smislom diagonalne prekinitve črke D verjetno seznanjen le avtor njihovega znaka, preveč kreativnega potenciala je bilo vloženega tudi v znak SLS. Znak Pozitivne Slovenije je še najbolj vsebinsko smiseln, čeprav je v družbi znaka Državljanske liste in SLS videti, kot da so jih narisale osebe s podobnimi težavami.

Na nivoju znakov imamo tudi nekaj poskusov, kako prenesti glas protestništva, ki se ponavadi vizualno manifestira v obliki grafitov ter prostoročnih pisav: takšni sta tokrat podobi stranke Solidarnost in Verjamem. Zdaj, ko sem napisal že nekaj nesramnosti, si ne morem kaj, da ne bi pripomnil, da me to spominja na tiste knjige za otroke, ki so postavljene v pisavi, ki posnema nerodne otroške poskuse učenja črk – češ, otroci ne znajo čitljivo pisati, zato jim bo to najbrž bližje.

Pri Novi Sloveniji so se že davno poigrali iz črk in si narisali prepevajoči znak, ki ga verjetno zlepa ne bodo spremenili, nedodelani znak Zavezništva Alenke Bratušek pa bi se rad na hitro sestavil v slovensko trobojnico, ker gre za nedavno organizirano stranko, morda celo obstaja upanje, da utegnejo v prihodnosti v vidno identiteto vložiti kaj več napora.

SDS je še najbolj dosledna in konsistentna v vidnem sporočanju celostne pojavnosti, kar je navsezadnje za stranko s tako dolgim obstojem na političnem prizorišču za pričakovati. Čeprav je SMC stranka prepoznave javne osebnosti, pa se predstavljajo z nič več kot s korektno sestavljenim in klasičnim korporativnim znakom, ki je v čustveno razburkanih političnih debatah pravzaprav brez vonja in okusa.

Kako (se) oblikovalec reši politike?

V državi, izčrpani od managerjev dvomljivih kompetenc, a dobrih zvez v politiki, se zdi, da bolj kot kadarkoli potrebujemo izjemno sposobne posameznike, ki bodo znali svoje razmišljanje učinkovito predstaviti tudi na volitvah. To za izjemnega politika, ki je sposoben sestaviti dobro ekipo, ne bi smel biti prevelik problem. Državni sovražnik številka ena ni socializem ali neoliberalizem, temveč je mediokriteta. Na faksu so nas naučili, da lahko dizajn uniči povprečnega vinarja, če mu naredimo vinsko etiketo, ki na prodajni polici deluje, kot da je iz višjega cenovnega razreda. Preprosto odžene kupce, ki niso pripravljeni kupovati dragih vin, čeprav ima vino v resnici nizko ceno. Temu Angleži pravijo overdesign.

Prepričan sem, da bi, če bi imel dizajn enak vpliv na usodo povprečnih političnih strank, vrhunski dizajnerji vidno pojavnost trenutnih političnih strank načrtovali v čudoviti maniri overdesigna. Iz povsem patriotskih vzgibov – in seveda – zastonj.

Kolumna 7. 7. 2014

Narcizem starševstva: Smrtni krik pedofoba

 

Kdor se odloči odpovedati razplodu, kot razlog pogosto navaja, da v ta nori, nevarni, negotovi in že tako prenatrpani svet noče pripeljati še enega bitja; da svojim ljubim genom ne privošči borbe proti temu navidez neustavljivemu toku globalno šireče se monotonije, legitimiranega pohlepa in iz leta v leto vse slabše filmske produkcije.

Ta argument se mi zdi slab na podoben način kot tisti v prid protestnega bojkota volitev, doseže namreč zgolj zmago tistih, ki lističe v volilne skrinjice in seme v maternice sejejo brez razmisleka in iz gole zvestobe vsakdanji ideologiji. Po drugi strani so tu tisti pedofobi, ki otrok predvsem nočejo vzgajati skupaj z obsedenimi in pretirano zaščitniškimi starši današnjega časa. Čeprav je tu mogoče uporabiti enak protiargument, se z njimi lahko nekoliko bolj strinjam. Morda tisto, pred čemer bi kazalo zaščititi novi rod, res ni toliko sodobni svet kot mi sami, ki bi svoje otroke na vsak način radi zaščitili pred njim.

Sumljiva motivacija starševske skrbi ni nov pojav. Freud je, denimo, že na začetku prejšnjega stoletja pisal, da se prav staršem zgodi ena najbolj zadovoljujočih premestitev otroškega narcizma. Takoj ko se rodimo, iz čisto biološke potrebe nebogljenega, a rastočega bitja zase upravičeno zahtevamo to, kar potrebujemo. Ker se taki oskrbi ni lahko odpovedati, pri njej skušamo vztrajati tudi onkraj gole potrebe, takrat pa praviloma naletimo na oviro. Vsemogočni jaz moramo na neki točki vsaditi v družbo, kjer svoje želje lahko zadovoljujemo le, kolikor s tem pretirano ne potacamo pravice drugih do zadovoljitve svojih.

To je dejansko koristen razvoj dogodkov, saj nam šele ta zareza v takojšnjo zadovoljitev omogoči odrasli užitek v zadovoljitvi z zamikom, ta pa je običajno toliko večja in bolj ekstatična, čim bolj jo odlagamo. Številni kljub temu nikdar ne prebole izgube blažene dobe takojšnje zadovoljitve in zato njeno ponovitev projicirajo v kako posmrtno prihodnost – verska strategija – ali pa v tuzemski novi rod – starševski narcizem.

Značilnost takih premeščeno narcisoidnih staršev je, da svoji deci privoščijo vse, kar si njih srce poželi, in jih skušajo, kolikor je mogoče dolgo, obvarovati pred omejujočimi posegi zlobne realnosti. Premeščeni narcizem vere in starševstva je vsaj za vernike in starše učinkovita strategija, saj jim omogoča izživljanje nad soljudmi, ki s svojim življenjskim slogom žalijo ali budijo njihovega boga ali otroka, ne da bi bili pri tem obtoženi egoizma, saj vse skupaj vendarle počno v imenu nekoga drugega, svetega in nedotakljivega. Strategija je kakopak slabša za njihove varovance (predvsem otroke, čeprav tudi škoda bogovom ni zanemarljiva), ki jim je z obvarovanjem pred svetom odrečen dostop do odraslega užitka v odloženi zadovoljitvi, zaradi tega pa utegnejo vse življenje obupovati nad svojo nezmožnostjo občutka zadovoljstva kljub temu, da vse dobijo postreženo na srebrnem pladnju. Magija zadovoljstva se pač ne skriva v sami pridobljeni dobrini, ampak v tem, kar vanjo vdihne vsaj začasna distanca.

Ljudje brez potomcev se tako staršem, ki so pravičniško vzvišeni nad svojimi potrebami, češ da so sami oskrbniki neke višje sfere, utelešene v potomstvu, ne bi smeli pustiti terorizirati nič bolj kakor verskim fanatikom, pač pa bi jih morali hitro postaviti na njihovo mesto s pojasnilom, da s tem rohnenjem precej bolj kot otrokove zadovoljujejo lastne potrebe, in to po pozornosti. Starševstvo namreč ni posvečeno in nad ljudi brez otrok vzvišeno stanje, ampak nevtralna biološka situacija, ki je, precej pogosteje kot z osebnostno zrelostjo, motivirana z otročjim dvigom rok nad lastnim življenjem in prelaganjem bremen dosežka na prihodnji rod. Starševstvo je lahko, tako kot tek, poskus boja proti depresiji, saj sta tako pretečen maraton kot preživelo dete dosežek, do katerega lahko z nekaj truda pride vsakdo ne glede na svojo siceršnje sposobnosti.

Narcizem starševstva torej ni nov pojav. Vendar pa se zdi, da se je prav zadnje čase razrasel do zaskrbljujočih razsežnosti, ki se med drugim kažejo tudi v osupljivo višjih cenah in širši ponudbi otroških pripomočkov glede na prejšnje generacije. Potrošniška mašinerija je hitro potuhtala, da ima neposredni narcizem, ki mu lahko strežemo s »ker se cenim« slogani, še svojo mejo, premeščeni (»ker hočete za svojega otroka le najboljše«) pa nobene. Če svojemu otroku ne privoščite najdražjih, najvarnejših in najbolj specializiranih izumov, bo za to, da se ne boste počutili kot dobri starši, hitro poskrbela vestna okolica. 

Zdi se, da razlog za ta porast starševskega narcizma vsaj delno tiči v tem, da je naša generacija že tekom svojega odraščanja veliko vlagala prav v samorealizacijo in skrb za lastne potrebe. Ker smo na razplod za razliko od naših staršev čakali do srede tridesetih, se za razliko od njih toliko težje in obenem toliko temeljitejše odpovedujemo skrbi zase, ko otrok dejansko pride. Če so naši starši zibali že sredi faksa, pri tem pa poleg nagibali še flašo žganja, saj se vsemu tako zgodaj pa že ne bodo odpovedali, mi v trenutku razploda praviloma opravimo popoln rez s svojim dosedanjim življenjskim slogom, češ, »saj sem zdaj petnajst let samo žural«, in se zato toliko bolj temeljito posvetimo obsedeni oskrbi svojih potomcev. Punca, ki je do tridesetega plesala po barskih mizah, danes po teh istih mizah veselo spusti tacat svojo dojenčico, opazujoč jo z v usodo vdanim, a nekako preteče navdušenim nasmeškom, tiho izzivajoč poljubne mimoidoče, naj preizkusijo ost njene pravične materinske jeze z vtikanjem v neomejeno svobodo princeske.

To pa še ni vse: reči postanejo toliko hujše, ko premeščeno narcisoidni starši pridejo v kontakt z družbenimi ustanovami, ki so v preteklosti še igrale vlogo delne vzgoje nove generacije. Novi starši s svojim dragocenim potomstvom ravnajo kot s privatno lastnino, kršitev katere vedno utegne postati snov za kak sodni pregon. »Nihče se ne bo vmešaval v vzgojo mojih otrok« je mantra, s katero se množično mašijo usta in vežejo roke vzgojiteljev in učiteljev, ki lahko obupano izzivanje sankcije s strani podivjanih pamžev le nemočno opazujejo v strahu pred ogorčenim srdom njihovih staršev. S tem je zatrta še zadnja možnost, da bi do zdolgočasenosti razvajeni deci kdo ponudil vsaj kanček odpora, ki ga potrebuje, da bi sploh lahko pričela uživati življenje in izkusila draž nevarnosti izven varnega objema doma.

To je bila res zadnja možnost, saj so razni strici, družinski prijatelji in celo popolni tujci, ki so včasih lahko precej bolj odkrito občevali z deco, s seznama potencialnih vzgojiteljev novega roda izpadli že precej prej. Vsemu potencialnemu zgražanju v brk si upam trditi, da ima sodobna paranoja pred pedofili manj opore v povečanem številu spolnih iztirjencev kot v starševski paranoji pred tem, da se bo kdo izven družinske celice vtikal v njihove otroke ter projekciji navzven lastnih čustev do svoje dece v situacijah skupnega spanja in neprestanega crkljanja, ki pri čutnosti sestradanih sodobnih starših strmo narastejo. Pravi pedofili so seveda grožnja za otroke, a nekako sumim, da naše otroke precej bolj kot temačni tujci ogrožajo člani lastnih družin, pri čemer merim tako na dejansko statistično pogostejše nadlegovalce iz čet bližnjih sorodnikov kot tudi na same navidez nedolžne starše, ki v svojem posesivnem, privatniškem in pretirano zaščitniškem pristopu sploh ne prepoznajo ene težjih oblik zlorabe novega roda.

Ko sem te in podobne izbruhe ob kavi zlival na mizo svojemu dobremu, prav tako še nerazplojenemu prijatelju, in mu vseskozi obljubljal, da o tem nekoč napišem kolumno, mi je svetoval, naj raje ne modrujem, dokler ne bom imel dece tudi sam. Ta čas se zdaj tako zame kot zanj bliža, zato se mi je zdelo toliko nujneje ta zapis sestaviti, še preden luč sveta ugleda moj lastni mini: tako kot je pametno pred odhodom v politiko na zid napisati osnovne točke, za katere bi si rad v politiki prizadeval, in tiste, ki bi se jim rad izognil. Mogoče se mi bodo nekatera ravnanja staršev v prihodnjih letih zazdela domačnejša, ko jih bom izkusil od znotraj, a dejstvo ostaja, da s pretirano zaščitniškim odnosom do svoje dece v odnosu do sveta ne prvim ne drugemu ne delamo nobene usluge. Če že delamo otroke, jih skušajmo narediti samostojne, sposobne užitka in z jasno predstavo o svetu v vseh njegovih razsežnostih. Predvsem pa se zavedajmo, da nikakor ne pripadajo nam, pač pa vesolju. Amen. Zdaj grem pa zibat.

Panorama 4. 7. 2014

Najbolj vroč poletni dan v Berlinu: spominski večer za Marušo Krese

Mrs. Oscar Wilde. Petdesetminutni radijski dokumentarec Maruše Krese. Napisan v slovenščini, a v Sloveniji neobjavljen, popolnoma nepoznan. Šele ko je vsega konec, izvem, da je Maruša v svojih zadnjih mesecih na podlagi tega dokumentarca, pred leti narejenega za nemški kulturradio, hotela napisati knjigo. Takrat je Maruši Krese uspelo prepričati nekega Angleža po imenu Merlin, da je z njo delil družinsko zakladnico, intimna pisma svoje babice, Constance Mary Lloyd, žene Oscarja Wilda.

Maruša Krese (fotografija iz družinskega albuma)

V Sloveniji imamo marsikaj, a literarnega novinarstva imamo malo. Ko sem sredi zime dobila v roke nekaj presnetih cedejev z imenom Maruša Krese, nisem imela blage ideje, da je katerikoli slovenski avtor kdaj počel kaj tako sijajnega v tem žanru. In sploh: zakaj te zgodbe nikoli niso prišle do nas? Dobro, dobili smo Vse moje božiče (sicer z grozno zamudo), ki so bili tudi najprej radijska igra, a tisto ni literarno novinarstvo, to bi težko rekli tudi za Vse moje vojne, napaberkovane iz vsega po malem. Kar je umanjkalo, je tisto najboljše. Recimo pisma iz razpadle Jugoslavije iz 1990–92, ki si jih je pisalo pet jugoslovanskih intelektualk (Maruša Krese, Biljana Jovanović, Duška Perišič – Osti, Rada Iveković, Radmila Lazić), vsaka na svojem koncu (Berlin, Ljubljana, Zagreb, Beograd, Sarajevo), medtem ko je njihova država razpadala na kose in so nacionalizmi prešli v orožje, v smrt.

Ta pisma so izšla v knjižni obliki pri nemškem Suhrkampu, v Sloveniji nikoli. Pa bi morala. Ni boljšega učbenika o »dogajanju med slovenskim osvobajanjem«. Kakor bi moral v Sloveniji iziti Marušin dokumentarec iz obleganega Sarajeva, dokumentarec o Titu, dokumentarec o treh starih jugoslovanskih ženskah s treh različnih koncev Balkana, ja, dokumentarec o gospe Oscar Wilde. Literarno novinarstvo brez primere. Pa smo mislili, da pri nas te tradicije nimamo …

A kaj hočemo. Sedim v Berlinu in si vrtim cedeje. Loteva se me groza. Kako bomo to speljali? Torej, spominski večer za Marušo Krese v Berlinu? Pojma nimamo, kaj vse je ta ženska počela v tem mestu, kjer je živela več kot dvajset let. Nikoli pri miru. Samo v Berlinu je zamenjala vsaj pet, šest, sedem, osem hiš. Kdo bi vedel, kdo bi štel. Snemala je dokumentarce, pisala zgodbe, organizirala akcije za oblegano Sarajevo in tamkajšnje pisatelje, gostila begunce v svoji hiši, eni, drugi, tretji, se poročala, ločevala, pakirala kufre, se nikjer in nikoli ustalila, imela arhiva, zbranih del na kupu, a sploh obstajajo Marušina dela, zbrana na kupu?, sanjaj! 

Stopnjevanje napetosti: od preproste zamisli do čedalje večje teže na ramenih

Zamisel se je zdela tako preprosta. Spominski večer. Promocija slovenske literature in »dela in lika« Maruše Krese v nemškem glavnem mestu. Na slovenski ambasadi v Berlinu so rekli: »Nekaj takega, kot je v Ljubljani naredila Vita Mavrič.« Aha. Malo morgen. Kje pa imamo kakšno Vito Mavrič v Berlinu? A kdo vodi evidence? Mislim, Berlin vendarle ni Ljubljana, kjer greš enkrat po Čopovi in imaš stvari zrihtane; sploh ker je še v januarju osnovni organizacijski odbor berlinskega dogodka sestavljen iz dveh posameznikov – enega z ambasade, ki Maruše Krese nikoli ni videl v živo in je o njej samo prebral iz časopisov, in ene, ki je Marušo Krese sicer poznala in z njo tu in tam celo sedela na kavi (v Berlinu, v Ljubljani, v Novem Sadu …), a občutno premalokrat, da bi lahko rekla, da o Maruši Krese ve karkoli zadostnega za »kompetentno, poklicano, upravičeno« organizacijo takega večera.

Pa smo tam. Kdo sploh je kompetenten, poklican, upravičen za »promocijo slovenske literature« v tujini? Naj o tem kdo drug.

Mi rečemo, da bo stvar prevzelo novoustanovljeno društvo Periskop ter z asistenco z ambasade začnemo pisati sezname. Maruša Krese je delala na radiu, torej najprej na radio. Renate Jurzik je urednica pri kulturradiu rbb in dolgoletna Marušina prijateljica. Presname cedeje, napiše dolg seznam – prijatelji, znanci, kolegi, več kot trideset ljudi. Vsakemu posebej napišemo pismo, glejte, pripravljamo ta večer, pomagajte. In ljudje pomagajo. Noro. Zasujejo nas pisma o sodelovanjih, vtisih, pogovorih, kavah, solidarnostnih akcijah.

Vsak od teh tridesetih ljudi predlaga nove, vsak od teh novih spet nove. Nekateri se ne odzovejo. Politično korektno napišejo: nekje so se Marušine in moje poti razšle. Ampak … Lahko vam pošljem kakšen video, kakšno fotografijo, kakšen zapis. Nobena skrivnost ni, da je imela Maruša Krese po vsem svetu burne, zelo intenzivne odnose, ki so vztrajno nihali v razpoloženjih. Dobimo tudi žalost in veliko ganjenosti. Mnogi prijatelji in znanci se od nje niso utegnili posloviti, saj je najprej zelo na hitro odšla iz Berlina (njeno hišo že obnavljajo, investitorji so uspeli izprazniti ves blok, izseliti vse prebivalce in po ustaljeni berlinski klasiki modificirajo staro NDR bajto v luksuzna stanovanja …), nato pa tudi v Ljubljani ni ostala dolgo … Vse je šlo tako hitro, pravijo. Ta večer bo zanje kot … Ja, slovo.

In je že marec, april, na naših ramenih pa vedno večja teža. Zdaj imamo kontakte, potrebujemo vsebino. Nekaj prijateljev prosimo, da na večeru spregovorijo par stavkov o Maruši, nekaj, da preberejo kakšen njen tekst. Še enkrat preposlušamo vse cedeje in izberemo radijske odlomke, ki jih bomo odvrteli. Lovimo ravnotežje med »javnim in zasebnim«. Med večerom za tiste, ki so jo poznali in se od nje poslavljajo, in one, ki jo bodo spoznali šele na tem večeru. Po dolgih tednih tišine se oglasi režiserka in umetnica Grace Yoon. Tudi ona ne more priti in tudi ona se je z Marušo na »neki točki razšla«. Težko ji je in ni vedela, kaj nam naj sploh napiše. Potem pošlje link na dropbox. V njem osupljivi »unplugged« video. Maruša Krese bere svoj tekst v nemščini. Tega ni še nihče videl. Maruša Krese bere: »Es wird kein Ende geben.« Ne bo konca.

Slovenski budžet za štiri kave z mlekom, ustanovni statut na berlinskem finančnem uradu ter otroška literatura

Iz Slovenije dobimo budžet, ki zadostuje za štiri kave z mlekom. Seveda ne razmišljamo o tem, da že od januarja delamo brezplačno, ker to ni isto kot zastonj. Po čistem čudežu dobimo prekrasen dogajalni prostor z dvema koncertnima klavirjema, in to brezplačno, kar v Berlinu niti približno ni samoumevno, nasprotno. A na srečo se v mestu letos prvič dogaja mednarodni festival otroške literature Viva literatura!, na katerem vsaki od sodelujočih držav »dodelijo« berlinsko knjižnico, v kateri se bodo dogajale izobraževalne delavnice za otroke. Sloveniji dodelijo knjižnico Bibliothek am Luisenbad s sijajno – kulturnospomeniško zaščiteno – koncertno dvorano. Matjaž Marko z ambasade med mrzličnim iskanjem (brezplačnega) dogajalnega prostora napiše: mislim, da imamo plan B. Ko punce iz Periskopa vidimo dvorano, rečemo, dragi, to je absolutno plan A.

Klavir in knjige Maruše Krese (Foto: Daniele Croci)

Letošnji slovenski gost festivala Viva literatura! je ilustrator Damijan Stepančič. Popolnoma po naključju večer za Marušo tudi datumsko pade v isti teden kot otroški festival. Knjižničarke v četrti Wedding, ki sicer slovi kot domači becirk bratov Boateng, a hkrati kot »etnično mešana in zato nevarna«, so navdušene, da bi tukaj poleg delavnic za otroke pripravili tudi literarni večer s pomembnimi gosti. Spremenimo ime: v knjižnici Luisenbad se dogaja festival slovenske literature, za otroke in odrasle. Ja!

Zadnji mesec je en sam kaos. Novoustanovljeno društvo Periskop za povezovanje ustvarjalnih perspektiv v Sloveniji in Nemčiji mora že tretjič spremeniti ustanovni statut, ker na berlinskem finančnem uradu niso zadovoljni z našo formulacijo osnovnih namenov društva. Ne razumejo, recimo, kaj pomeni formulacija »manj vidne kulture v Nemčiji«. Pravijo, da so tukaj vse kulture enakovredno vidne. Hm. Oporekanja birokratom so neproduktivna, zato pač spremenimo v tisto, kar hočejo. Teden dni pred Marušinim večerom dobimo končni blagoslov. Zdaj smo tako daleč. Lahko organiziramo ustanovni zbor. In še pred tem izpeljemo svojo prvo prireditev v Berlinu.

Slovo od Slovenije in stapljanje s svetom

Marušina družina sporoči, da v celoti pride v Berlin. Vsi otroci, vsi vnuki, sestra. Podpre nas ena najpomembnejših literarnih inštitucij v Nemčiji, fundacija S. Fischer Stiftung, ki finančno pokrije tudi izdelavo razširjenega vzorčnega prevoda Marušinega romana Da me je strah? v nemščino. Prav tako pokrije potne stroške nekaterim pomembnim gostom prireditve, z njihovo pomočjo si lahko privoščimo dva profesionalna igralca, ki bosta brala Marušin roman. Sven in Silke Riemann, otroka Wernerja Riemanna, dolgoletnega igralca gledališča Berliner Ensemble, ki je sodeloval še z Brechtom.

 Andrej Lovšin s Tradukija uredi, da bomo imeli na večeru prav vse Marušine knjige v nemškem in slovenskem jeziku. Meseci usklajevanj, potovanj knjig z letali, v kovčkih, tovornjakih in po pošti. Na drugi strani »one-man-band« z ambasade ureja cateringe in pogostitve, darila za goste, vabila, vino in krožničke za pecivo. Ko utegne, apelira na novinarje, naj vendarle pokrijejo prireditev. Celo metlo zrihta, ker med dopoldanskimi delavnicami za otroke in literarnim večerom nihče ne počisti knjižnice, pa jo pač mi. Zdaj imamo vse, kar potrebujemo, vročina je na vrhuncu.

Dobesedno. 18. junij, ko se Marušin večer zgodi, je (do danes) najbolj vroč dan poletja v Berlinu. Pred in po njem surfamo na blagodejnih dvajsetih stopinjah, tisto popoldne pa gre na krepkih trideset. Dvorana, obrnjena na zahod, se nikakor ne uspe prezračiti, sploh pa ljudje kar prihajajo in prihajajo. Dvajset, štirideset, osemdeset, sto. Nihče ni pričakoval, da bo takšen obisk. Vse je polno. Ljudje stojijo. Otroci se nervozno presedajo. Vroče je. In čustveno nabito.

 

Občinstvo. Drugi z leve nekdanji Brechtov igralec Werner Riemann. (Foto: Daniele Croci)

Odpremo z Da me je strah? Video, ki ga je posnel Marušin sin Jakob Weidner, poskrbi za prve solze. Organizatorji in nastopajoči v prvi vrsti se delamo, da nič ne vidimo. Igralca blestita, dvajset minut romana švigne mimo kot blisk. Ljudje navdušeni. Po prireditvi dobesedno razgrabijo osemdeset izvodov vzorčnih prevodov, padajo predlogi za najboljše založbe, ki bi roman izdale v nemščini. Operna pevka Elvira Hasanagić začrta glasbeno spremljavo večera. Nihče ni pričakoval opere na večeru za Marušo, bolj kakšen sarajevski punk ali Boba Dylana. A Elvira (kako že? Slovenka bosanskih staršev, ki živi v Berlinu? grrr, prekleta označevanja!) je naš »super izvozni artikel«, poje na najpomembnejših nemških odrih, za jesen pripravlja avtorsko ploščo pri založbi RTV Slovenija. Sploh pa: na vseh radijskih dokumentarcih Maruše Krese je vsaj en operni napev, tudi na tistih, kjer je Maruša sama skrbela za glasbeno opremo. Mislim si, da bi ji bil »Der Stern« Richarda Straussa všeč: »Ljudstvo sanja o zmagah, jaz sanjam o miru.«

Na spominskem večeru, ki ga je vodila prevajalka Tina Štrancar, smo dobili »novinarsko verzijo« slovenske ambasadorke, ki je kot dopisnica v Nemčiji delala v istem času kot Maruša Krese in je pokazala, da so lahko tudi nagovori ambasadorjev na prireditvah vsebinski in človeški. Dobili smo vodjo S. Fischer Stiftunga Antje Contius, ki je brala Marušino poezijo, in Annemarie Türk, ustanoviteljico Kultur Kontakta Austria, ki je prav tako brala iz Marušine pesniške zbirke. Renate Jurzik se je v dolgem, intenzivnem govoru spomnila vseh Marušinih »nemških obdobij«, predvsem pa njenega dela na radiu. Slišali smo odlomek iz radijskega dokumentarca z jugoslovanskimi pismi: Maruša je v svojem pisala o tem, kako leži v bolnici s sinom Davidom in mu daruje svojo ledvico, medtem ko se v Jugoslaviji začenja vojna.

Pisateljico Ruth Fruchtman je čakala najbolj »politično nekorektna« naloga. Iz oči v oči s slovensko ambasadorko je prebrala Marušin kultni tekst »Abschied von Slowenien, Slovo od Slovenije«, ki ga je v času slovenskega osamosvajanja in razpada Jugoslavije napisala za nemški časopis Die Zeit, v njem pa (poleg nenehnega spraševanja o tem, kaj je domovina, kje je dom) zavzela kritično držo do tistih slovenskih pisateljev, ki so v navalu intelektualnega nacionalizma v hipu zradirali svojo preteklost v nekdanji skupni državi, svoje uspehe, privilegije in dobljene nagrade, in se prelevili v tragične žrtve komunističnega sistema, ki jih lahko reši le »avstro-ogrski kralj«. Po tistem članku so jo v Sloveniji oklicali za ortodoksno komunistko, sama pa sedaj dosti bolje razumem, zakaj Marušina najpomembnejša, skrajno pacifistična dela nikoli niso bila objavljena pri nas.

Na spominskem večeru smo slišali radijski odlomek iz Sarajeva, ko je z mikrofonom snemala ženske, ki pojejo, otroke, ki vzklikajo, filme, ki se ilegalno predvajajo, medtem ko zunaj padajo bombe, slišali smo življenja, kot se živijo, ne, kot se kažejo. Marušina družina nam je odprla svoj fotografski arhiv, zato smo poleg radijskega odlomka vrteli njene najbolj osebne fotografije, ko je bila mlada, tai chi na travniku, šotor na morju, z otroki v pustnih maskah. Skoraj vsak v občinstvu se je našel na kakšni fotografiji, še dobro, da je bila med predvajanjem tema.

O Marušinem Sarajevu je govoril berlinski novinar in aktivist Rüdiger Rossig, ki se je spomnil nekega usodnega potovanja z Marušo v oblegano Bosno, po katerem je on ostal v Sarajevu in tam spoznal mater svojih otrok. Od vseh najbolj čustven je bil nastop pisatelja Andreasa F. Müllerja, ki je dolgo »uporabljal« Marušino berlinsko stanovanje kot pisarno, saj doma zaradi otrok in premalo prostora ni mogel pisati. To je bila iskrena, ganljiva in ravno zaradi tega zbegano zmedena pripoved o Maruši med spreminjanji razpoloženj, o Maruši brez denarja, o bolni Maruši, ki se zapira vase in hoče domov, k otrokom.

Po prireditvi se je Andreas opravičeval, da mu je bilo težko in da je zablokiral, da kljub »plonk listku« nekje vmes ni več vedel, kaj sploh naj še reče, kar je njegov govor (v tedaj že grozni vročini nabito polne dvorane) raztegnilo v nedogled, a obiskovalci so razumeli sporočilo: na spominskem večeru je treba govoriti z nasmehom in se spominjati lepega, a dejstvo je, da bi Maruša Krese brez pomoči berlinskih (in drugih) prijateljev večkrat težko preživela, da so v Sloveniji njene prošnje za štipendije večkrat zavrnili, tudi z argumentom, da »niso socialna ustanova«, pri tem pa ostaja nerazumljeno dejstvo, zakaj njenih najboljših del v Sloveniji ni nikjer …

Zato še dobro, da imamo tojote. Jürgen Jakob Becker iz Literarisches Collocquium Berlin je v svojem prispevku govoril o Marušinih kultnih avtomobilih, ki so bili njen pravi dom, in o vseh tistih petih, šestih, sedmih, osmih hišah v Berlinu, mimo katerih se človek sprehaja z otroki in jih vsakič znova sprašuje: »No, ugibajte, kdo je bil pa tukaj doma?« In vsi v en glas: »Maruuuuušaaaaa.«

Bibliothek am Luisenbad (Foto: Daniele Croci)

Takšna obredja imamo. Vsak svoja. Takšno literaturo. Marušin drugi mož, Anselm Weidner, je po dogodku dejal: »Kako pogumno, da je slovenska ambasada podprla večer za Marušo, ki je bila vedno tako antinacionalna, kozmopolitska.« Matjaž Marko z ambasade je odgovoril, da mogoče v kakšni drugi sestavi ekipe na ambasadi to ne bi bilo mogoče. Mene je ob tem skoraj kap. A vem, da je res. Še vedno smo tam, da je odvisno od »sestav«, kaj bomo in česa ne bomo predstavljali kot »svoje«. In res ne vem, kdo je kompetenten, poklican, upravičen za »promocijo slovenske literature« v tujini. Vem pa, da mora biti promocija celostna, profesionalna in dobro izpeljana. In da lahko uspe le, kadar avtorja ne označujejo značke »nacionalen«, »antinacionalen«, »slovenski«, ampak preprosto … »dober«?, »relevanten«?

In ker ljudje včasih razumemo samo številke: Marušinega večera se je udeležilo približno sto dvajset ljudi (v glavnem nemškem mestu med svetovnim nogometnim prvenstvom), razdelili smo osemdeset izvodov vzorčnega prevoda, prodali Marušine knjige v nemškem in slovenskem jeziku in dobili več kot petdeset zahvalnih pisem z navdušenimi pohvalami večera in predvsem: Marušinega dela. Nam se je odvalil kamen od srca. To smo počeli prvič, polni dvomov. Nobenega zagotovila nismo imeli, da nam bo uspelo in kako se teh stvari sploh lotiti. A zdi se mi, da smo šli v akcijo s precej zdravorazumskim argumentom. Torej: če naj bodo uspešne, se promocije literature ne delajo predvsem zase ali za svoje prijatelje. Če naj bodo uspešne, se literarne promocije delajo predvsem za literaturo. Po možnosti dobro.

Panorama 2. 7. 2014

Nespregledano: Junij

Ilustracija: Ana Baraga

Poletje se je začelo dokaj klavrno, zato smo imeli dober izgovor, da smo več ostajali na domačem kavču in brali. In o čem smo brali v juniju na spletu? O redefiniranju pojma delo; o militarizaciji države nadzora, ki se dogaja v ozadju Svetovnega prvenstva v nogometu; o tem, kako drugi ne berejo; o počasnem, a zanesljivem drobljenju sfere javnega; o tem, da je Janša slovenski Kafka in da je to že dovolj dober razlog, da ga izpustijo iz zapora … Za nameček pa vam v branje ponujamo še nekaj gesel iz leksikona knjižnih moljev. AirBeletrina vam pomaga, da ne spregledate! (Ali pač, da spregledate?)

 

Menim, da bi se morali lotiti osnovnega problema, ki je, da bo naš ekonomski sistem po svoji naravi zmeraj nagrajeval ljudi, ki življenja drugih ljudi poslabšujejo, in kaznuje ljudi, ki jih izboljšujejo. V mislih imam delavsko gibanje, toda zelo drugačno od teh, ki smo jih videli doslej. Delavsko gibanje, ki se mu bo uspelo znebiti vsakršne ideologije, ki trdi, da je delo vrednota sama na sebi, in bo redefiniralo delo kot skrb za druge ljudi.

David Graeber v Thomas Frank: David Graeber: “Spotlight on the financial sector did make apparent just how bizarrely skewed our economy is in terms of who gets rewarded” (Salon, 1. junij)

 

Ne le da se otroci hitreje naučijo brati, če se najprej naučijo pisanja na roke, temveč so tudi boljše sposobni oblikovati ideje in obdržati informacije. Z drugimi besedami, ni pomembno le, kaj pišemo – ampak tudi, kako.

Maria Konnikova: What’s Lost as Handwriting Fades (The New York Times, 2. junij)

 

V galeriji herojev volilne abstinence se je znašlo trinajst likov: ravnodušnež, antipolitični fatalist, naravni fatalist, razočarani fatalist, solipsist, nevednež, neselektivni izbirčnež, selektivni izbirčnež, revolucionarni lepodušnik, vstajniški lepodušnik, enoglasnež, vernik v zarote in resigniranec.

Boris Vezjak: Vodič po slovenskem volilnem abstinentu (In media res, 2. junij)

 

Citirajoč Boykoffa, Zirin trdi, da množični, mednarodni športni dogodki, kakršno je Svetovno prvenstvo v nogometu, državi nudijo »priložnost generacije [za policijske in vojaške sile], da pomnožijo in militarizirajo svoje zaloge orožja ter še poglobijo državo nadzora. Igre so izgovor za gradnjo obrambne arhitekture za preprečevanje terorizma, ki pa je uporabna tudi za zadušitev ali zastraševanje dejanj političnega nasprotovanja.« In kaj se zgodi po koncu Iger? Kaj zdaj počnejo tista brezpilotna letala, ki so obletavala Olimpijske igre v Veliki Britaniji 2012?

Shaj Mathew: Celebration Capitalism: On the World Cup and Brazil’s Dance with the Devil (The Millions, 5. junij)

 

Morda pa vse to niti ne preseneča ob podatku, ki ga je iz nabora članov Sveta knjige zbral Matjaž Vračko, da namre 27 % Slovencev sploh ne bere knjig. Da bi situacija zvenela še bolj resno, je Samo Rugelj poudaril, da se pri oceni branja ne smemo preveč zanašati niti na knjižnično izposojo, saj lahko celo 40 % zabeleženih izposoj predstavlja podaljšanja, torej je dejansko število aktivnih bralcev še veliko skromnejše, kot smo mislili do zdaj.

Andrej Hočevar: Kako kupiti kupca? (Literatura, 9. junij)

 

V zvezi s tem je treba omeniti še en zanimiv pojav sodobne družbe, t. i. informacijski kokon oziroma »gated communities« ali zaprte družbe. V grobem gre za to, da se prek novih medijev oblikujejo skupine somišljenikov, ki komunicirajo predvsem med sabo in delajo podobno selekcijo in interpretacijo informacij spletne skupnosti. Kot pomembne prepoznavajo samo določeno vrsto informacij in jih – po napotkih drugih članov skupnosti – spremljajo po vseh mogočih kanalih, s čimer se njihovo prepričanje samo še utrjuje. Njihova stališča se tako radikalizirajo, in ta pojav, tudi empirično potrjen, vodi k vsesplošni radikalizaciji družbe – to je eden od dejavnikov, ki prispevajo k uspehom radikalnih političnih strank in gibanj. Pojav povezovanja enako mislečih na spletu je omogočil tudi vznik vstajniških gibanj, ki jim je skupno, da nimajo nikakršne politične osnove oziroma stvarnih odgovorov na probleme sodobne družbe (proti katerim sicer protestirajo), meni Škerlep. Posledica je, da so posamezniki, ki so člani t. i. zaprtih skupnosti, manj pripravljeni na sklepanje kompromisov ali sploh zmožnost soočanja z drugače mislečimi …

Andrej Škerlep v Agata Tomažič: Zasebnost : javnost = ena : nič (Pogledi, 12. junij)

 

»Ko pije ženska« piše [Marguerite Duras], »je, kot bi pila žival ali otrok. Alkoholizem ženske je nekaj škandaloznega, in alkoholičarka je redka, resna zadeva. Je madež na božanskem v naši naravi.« Pobito doda še nekaj intimnega: »Zavedela sem se škandala, ki sem ga ustvarjala okrog sebe.«

Olivia Laing: ‘Every hour a glass of wine’ – the female writers who drank(The Guardian, 13. junij)

 

Bolj ko je delo dejansko smiselno, manj je plačano (veselje, ki ga prinaša takšno delo, bi moralo biti že samo po sebi plačilo) in manj smiselno je, bolj se od nas pričakuje, da bomo verjeli v njegov višji pomen.

N’Toko: Delitev dela (Mladina, 13. junij)

 

Ne samo da je Davorin Lenko s pomočjo spolnosti kot metafore za postmodernizem čudovito nesentimentalno spregovoril o temi, ki je bila doslej v slovenski literaturi neizgovorjena, temveč je pregovorno slovenskega pasivnega junaka preoblikoval do te mere, da spolnost ostane njegovo edino izrazno sredstvo. Mladi avtor, ki mu je menda predavanje Toma Virka o postmodernizmu spremenilo življenje, je napisal genialen roman.

Gabriela Babnik: Kresnik:Bo žirija nadgradila to, kar Lenko napoveduje v romanu? (Delo, 16. junij)

 

Pikettyjev doprinos ni le v tem, da je neenakost nepovratno vrnil med velike ekonomske teme, temveč tudi v potezi, s katero je osredotočenost na dohodkovno plat neenakosti preusmeril na njene premoženjske plati. Prav v tej menjavi fokusa se rojeva središčna teza Pikettyjevega Kapitala: neenakost se neizbežno veča takrat, ko velja (in v našem času to velja), da je r > g, pri čemer r označuje letno stopnjo donosnosti kapitala in g letno stopnjo gospodarske rasti. Preprosteje: neenakost brezpogojno narašča takrat, ko živimo v družbi, v kateri lahko statistično bolje služimo s tem, da preprosto že imamo neko premoženje (z obrestmi, najemninami, dividendami ipd.), kot pa s tem, da delamo, ustvarjamo in trgujemo.

Matic Kocijančič: Iniciativa za demokratični kapitalizem (Pogledi, 17. junij)

 

Kaj se torej dogaja v časovnem intervalu normativističnega predaha, ki zajema tako mišje veseljačenje kakor tudi nelagodje ob hrepenenju po mački? Sklenemo lahko, da je v merjenju vmesnega časa stanje neodločeno, medalja pa se v sinhronem prerezu vsakič znova ustavi nekje na krhkem ravnotežju med platjo čistega purizma in platjo njegove cinične refleksije. Paradoksalno je, da uporabniki jezika jezikoslovcem očitajo vzvišeno zapovedovanje absolutnih resnic, ki je sodobnemu jezikoslovju že zelo tuje, po drugi strani pa je naravnanost uporabnikov jezika pretežno konservativna.

Matej Meterc: Ni norme za Eskime (Razpotja, 17. junij)

 

Nenazadnje, zdi se, da ni nobenega prepričljivega dokaza, da je branje na zaslonu ali na papirju boljše per se. »Če je kognitivni element močan,« predoči Benedetto, »je kulturni celo močnejši.« Za Margolin pa je »preferenca do branja na papirju ali do branja na zaslonu natančno to: preferenca.«

Julian Baggini: Ebooks v paper (Financial Times, 20. junij)

 

»Kar nam želi povedati Jančar, mednarodno ugledni pisatelj, v svojem sporočilu o sodbi Janši, je skrb zbujajoče, saj se sklicuje na Franza Kafko, literarno ikono«

Boris Vezjak: Jančar in Kafka na Dobu (In media res, 25. junij)

 

Angsticipacija – Ko prebereš zadnjo knjigo serije, ki se konča s hudim cliffhangerjem, pa ni še niti približnega datuma izdaje naslednje knjige v seriji. (!!!)

»Ravno sem končal s Plesom z zmaji in zdaj komaj angsticipiram, kdaj bodo objavili datum izida naslednje knjige!«

Michael Lieberman: A Book Lover’s Lexicon (Book Patrol, 27. junij)

 

Res je, da lahko, kdor ima tu kaj ali pa nič povedati, svoje delo izda brez večjih težav – tako je zdaj tudi drugod. Res je, da znajo številni dobro pisati, saj pilijo svoje pisanje celotno šolanje in še pozneje – vendar to tudi pomeni, da številni pišejo po istih vzorcih. Res je, da ljudje tu veliko berejo, še posebej žurnalistiko, saj je ta med vsemi ameriškimi mediji še najbolj objektivna in obvestilna. Ponudba čtiva je v današnjem potrošništvu seveda neobvladljiva, a vendar se nekje zatakne: hitro lahko ugotovimo, da se vrti v izrazitem anglocentričnem krogu, pravem začaranem krogu […].

Nina Beguš: Novi val ameriške in svetovne revijalistike (Literatura, 30. junij)

Refleksija 1. 7. 2014

V OFSAJDU: V živem zidu

Živi zid (vir: emotionally14.com)

Da ne začnem preveč abstraktno: recimo, da navijamo za Slovenijo, ki igra proti nekomu že. Angliji. Valter Birsa pošlje predložek v kazenski prostor in vidimo Boštjana Cesarja, kako gre v skoku na žogo. Tik preden mu jo izbije branilec, tudi mi trznemo z glavo, kot bi jo hoteli pospraviti v gol namesto njega. Druga situacija. Milivoje Novakovič prevara offside zanko in sam steče proti golu. Vstanemo s kavča in se deremo vročična enobesedna navodila, ki Milivoju dopovedujejo, v katero smer mora preigravati vratarja ali kdaj mora streljati. So trenutki v nogometni tekmi, ko reagiramo, kot da bi bili sami na igrišču.

Identifikacija je bistven del nogometa, če ga želimo izkusiti in razumeti, zakaj za njim norijo mase ljudi. In tako jo je dojemal tudi Marjan Rožanc, ki je od slovenskih literatov najbolj znan športni mislec. Postati del nečesa večjega od nas samih je imel za vrednoto. Kolektivna identiteta in rast osebnosti skozi razosebljenost sta mu pomenila začasno olajšanje pred lastnim jazom, ki lahko človeka prižene do blaznosti. Identifikacija s športnim kolektivom mu je pomenila pot do nečesa še bolj bistvenega – do začasne samopozabe, ki pomeni počitek od samega sebe. Pri tem seveda ne gre za kakšno eksotično občutje, saj človek samopozabo doživlja v mnogih oblikah, naj načrtuje nov roman, lovi ribe, igra nogomet. Je pa res, da je ta samopozaba pri gledanju nogometa precej lahko dostopna, sploh če nimamo problemov z identifikacijskimi procesi. Butneš se na kavč, pritisneš daljinec, svet gre na pavzo, obstaja le še tvoja ekipa, ki se bori proti drugi ekipi. Rožanc je postavil tezo, da so katoliške nacije uspešnejše pri nogometu, ker imajo večji občutek za kolektiv, medtem ko naj bi bili narodi s protestantsko zgodovino uspešnejši pri individualnih športih.

V nogometu je nekaj – če že ne religioznega, pa nerazumskega. Ne le v smislu kvazimističnih izkušenj odsotnosti jaza, ampak v tem, da je športnik sposoben suspendirati racionalni človeški dvom. Verjame v nekaj, kar (še) ne obstaja. Z objektivnega vidika sta pred tekmo izločilnih bojev dve možnosti: napredovanje ali izpad (dobro, in nešteto možnosti, kako končati pri enem ali drugem). A ne za športnika. Zanj mora biti možna le zmaga. Od tu najbrž fascinacija s športnimi heroji: ker znajo v najbolj odločilnih trenutkih pod ogromnim pritiskom pred očmi celega sveta premagati oz. zamrzniti nekaj tako temeljno človeškega: dvom. Športnik mora biti vernik.

A športnik se kot človek nemalokrat srečuje s problemom, da ne verjame dovolj v lastne cilje. Ravno tu se rojevajo kolektivna prekletstva, travme in uroki, ki se z nogometašev prenašajo na celoten klub ali na reprezentance. Preden so Španci postali ekipa, ki je osvojila tri velika tekmovanja zapored in zaradi katere bomo čez desetletja stari nostalgiki, so bili pravzaprav luzerji. To ne pomeni, da so bili nasploh slabi, to samo pomeni, da so bili slabi ravno takrat, ko bi se morali izkazati. Ponavadi so poharali kvalifikacije in skupinske dele prvenstev, potem pa vedno žalostno izpadali zgodaj v izločilnih bojih. Zdaj je to pozabljeno. Na klubski sceni je med velikimi klubi za luzerski klub dolgo veljal Inter iz Milana (in v bistvu spet velja), ki je izgubljal dobljena prvenstva in ki ni osvojil najpomembnejše klubske lovorike 45 let – dokler jih ni prevzel trenerski mag Jose Mourinho in s tem luzerskim klubom kot prvi v italijanski zgodovini osvojil trojček: Ligo prvakov, prvenstvo in pokal. Medtem pa Gutmanov urok, pod katerega je padla lizbonska Benfica, še kar traja: po tem, ko so pod vodstvom trenerja Gutmana v začetku šestdesetih dvakrat osvojili pokal državnih prvakov (zdajšnja Liga prvakov) in prvi prekinili petletno prevlado Real Madrida, je trener predlagal klubskim šefom, da bi mu za uspehe lahko dali malo več denarja. Ker so ga zavrnili, je zapustil klub in jim napovedal, da v Evropi še sto let ne bodo osvojili ničesar. Več kot petdeset let po tem urok še kar traja in očitno se z vsakim izgubljenim finalom bolj zažira v klub. Finalnih porazov se je nabralo že osem. Ob tem se začne bliskati logično vprašanje: koliko časa si lahko profesionalni športnik ali pa lastnik kluba, ki doživlja poraze, še dopoveduje in si ob tem verjame, da bo nekoč vendarle zmagal?

Na srečo pa nogomet velja za nepredvidljiv šport. Ne bom rekel, da pri nogometu ne zmaga vedno najboljši, ker bi to pomenilo, da se je treba ukvarjati z vprašanjem, kaj sploh pomeni biti najboljši in zakaj to avtomatično ni ekipa, ki zabije več golov in basta. Lahko pa rečem, da ne zmaga vedno moštvo, ki ima več priložnosti, ki napada večino tekme in ki med njo dokazuje superiornost v tehničnem znanju. Ne zmaga vedno moštvo, ki je videti, da igra boljše. Ki bolj hoče zadetek.

Kleč nogometa se zdi v suspenzu. V občutku, da gol visi v zraku, kot se reče v zlajnanem žargonu. Kot da je smisel nogometa utemeljen na tem, da draži svojega gledalca. Večina napadov se ne konča z golom, pričakuješ pa, da se eden od njih vendarle bo. Zato je v nogometu dosežen gol vedno zmes pričakovanega in presenečenja, odvisno od tega, kako močno visi v zraku. Ker nas nogometaši toliko časa držijo v suspenzu, je erupcija ob golih, porojena iz zadrževanja, razumljiva. In posledično tudi slavja, ki trajajo tudi celo minuto. Če pa mu tega suspenza ne uspe ustvariti, je lahko nogomet ena najdolgočasnejših zabav na svetu: najbrž je vsakomur znan občutek, da se nogometaši na sredini igrišča samo nekaj jajcajo z žogo, ki si jo izmenjujejo v neskončnost, nihče si ne upa streljati na gol in videti je, kot da se nič ne dogaja. Takšno dogajanje je pogosto označeno kot šahovska partija.

Najbrž je prav to eden od razlogov, zakaj se v ZDA nikakor ne more prijeti. Poleg tega, da pri nogometu ne obstaja točen merilec časa tekme, ki bi omogočal odštevanje dramatičnih zadnjih sekund kot pri košarki, kjer je ena od ekip neprestano v napadu in ogroža nasprotnikov koš. Košarka je kot da narejena za tesen izid pol minute pred koncem in za odločilen zadnji napad, kjer mora glavni zvezdnik ekipe dobiti žogo in se dokazati: ali je ali ni narejen za prvaka. Ponavadi se ve, kdo bo v ključnem trenutku dobil žogo in moral vreči za zmago ali poraz. Pri nogometu redko pride do takih ujemanj, da bi prvi zvezdnik moštva v kočljivi situaciji tik pred iztekom tekme dobil žogo in jo bolj ali manj sam spravil v gol. Zdi se, da nogometni heroj dolguje več zahvale soigralcem kot košarkaški.

A temelj popularnosti kateregakoli športa je vzpostavljanje posameznikov, ikon, zvezdnikov, na katere se lepijo mase in ki jih je zaradi tega potrebno tudi (ne)primerno plačati. Na Forbesovi lestvici najbolje plačanih športnikov so med prvimi dvajsetimi najbolj zastopani prav nogometaši. Ravno ti so ponavadi tudi muhasti zvezdniki z ogromnim egom, ki so vedno lahko minsko polje za ekipo. Kako recimo napadalca, ki je obseden s strelsko lovoriko, kot je bil Samuel Eto’o pri Barceloni, prepričati, naj se podredi sistemu, v katerem ne bo tako učinkovit?Vprašanje ekipnih športov je vedno tudi vprašanje, kako združiti vse te ege, da bodo delovali skupaj in se vsaj delno razosebili v kolektivu. Ege, ki hočejo biti vodje ekipe, in malo manjše ege, ki postajajo nezadovoljni, ker večino tekem spremljajo s klopi, ege, ki zahtevajo medijsko pozornost, in malo manjše ege, ki se ob vsem tem čutijo zapostavljeni, ege, ki ne smejo imeti nižje plače kot podobni veliki egi v drugih klubih, in malo manjše ege, ki lahko izračunajo, da so desetkrat manj pomembni za ekipo kot veliki egi. Zato je pri nogometu zanimivo opazovati medsebojne odnose in kemijo v ekipi. Ko gledamo nogomet, naša pozornost ni primarno usmerjena na odnose med igralci, a ravno ti velikokrat pomenijo razliko med ekipo, ki uspe, in ekipo, ki ji nekaj zmanjka. Ali po umazanem prekršku nad zvezdnikom ekipe njegovi soigralci obkolijo grobijana ali pa le čakajo svojo primadono, da se pobere sam. Ali se strelec gola veseli tako, da sam steče proti tribuni, se mu pri tem še kdo pridruži ali se na kupu zbere celotno moštvo in ga prekrije. Dostikrat se moč povezanosti posameznikov v ekipo z nekim sistemom pokaže ob lovljenju zaostanka. Takrat je na preizkušnji zaupanje med igralci: ali še verjamejo v skupno idejo ali pa nekaj posameznikov vsak zase verjame, da ima prav on tisto zamisel, ki jih bo rešila pred porazom.

A ker naj bi bil nogomet življenju in umetnosti podobna drama, za svojo popularnost nujno potrebuje destruktivne zvezdnike, padle heroje in uročene ekipe. Na vsem tem je bilo od nekdaj nekaj … no, lepega.