december 2014 - AirBeletrina

Domov / Članki / 2014 / december

Zbogom, 2014!

Že lani smo se poslovili v slogu. Želeli smo, da nas bolje spoznate. Nas, ki se ukvarjamo s kulturo. Kaj sicer počnemo v življenju? Ali smo sploh intelektualci? Kaj nas je zaznamovalo v letu 2014? Ne boste verjeli, odgovori se ponavljajo. Ne boste verjeli, nekateri med nami ne hodijo v gledališče in skoraj nihče ne gleda filmov. Ne boste verjeli, mnogi niso razvili glasbenega okusa. Kot je naš urednik Matjaž Juren Zaza, sicer kralj berlinske scene in vprašalnikov, zapisal v svojem lanskem opisu leta 2013: Dovolite, da si za opis usranega leta 2013 sposodim tujerodne, a večne verze gospoda športnega direktorja Zdravka Mamića: »Ne znaš se ni oprat! Zmazan si! Prljav! Smrdiš! Neškolovan! I lažeš!«

Je bilo letos kaj bolje?

Ime in priimek: Gabriela Babnik Ouattara

Poklic: Pisateljica

Knjiga leta: Mahmud Darviš, Opisovanje oblakov (v prevodu Barbare Skubic, Zbirka Nova lirika). Pesniška zbirka, ki me je presunila. Predvsem v tisti točki, ko se Darviš odloči izstopiti iz politike in odide iz Palestine, da bi še lahko pisal. In potem piše pesmi o cvetovih mandljevca, o vonju limonovcev … Dokler nisem prebrala Darviša, sem mislila, da je Jehuda Amihaj največji car.

Film leta: Ne morem mimo Timbuktuja. Že dolgo se mi ni zgodilo, da bi se lepo oblekla, si oprala lase in odšla v kino. Abderrhamane Sissoko premore neko posebno milino. Če bi bila samska, bi bil to zagotovo moški, s katerim bi si želela preživeti noč na hotelskem balkonu …

Predstava leta: Nekaj iz Mladih levov, ne spomnim se in morda zato niti ni pomembno … Mogoče bolj tista rožnata črta zvečer na nebu, ko se s kolesom vračam domov …

Koncert/Glasba leta: Naj bo kar moja mlajša deklica Ajda, ko se zatopi v igro in začne prepevati. Prelep glasek.

Razstava leta: Že od pomladi gledam tisto modro sliko Andraža Šalamuna na Štefanovi … Hvalabogu, da je skrita za rožo. Tako obstaja upanje, da bo nekoč moja …

Spoznanje leta: Po prebiranju Simone de Beauvoir začenjam razumeti, da je to to, da se še nahajam v času mladosti, čeprav se svetloba počasi zgošča. Začenjam sprejemati odraslo sebe.

Opis leta: Trpko, na trenutke stiskajoče pri srcu zaradi strašne lakomnosti, ki jo videvam naokoli, ampak na srečo, ko se vrnem domov, me tam čaka Dramane in deklici. Ko jih objamem, je vse dobro.

Ime in priimek: Manca G. Renko

Poklic: Še vedno bi bila rada zgodovinarka.

Knjiga leta: Najbolj intenzivno sem čas preživljala s Pariškim bohémi (1889-1895). Ravno sem prebrala Nesporazum v Moskvi Simone de Beauvoir (prevod Maja Kraigher, Modrijan 2014). Krasna knjiga o staranju, odnosih, ostarelih profesorjih in socializmu. Z nekaj večnimi resnicami (”Jaz se prav rada pustim voditi,” je rekla Maša. ”Odpočiješ si.” – ”Pod pogojem, da te vodijo, kamor hočeš iti,” je rekla Nicole z nasmehom.” / ”Mislim, da je socializem narejen za ljudi, ne pa obratno.” / ”Res je, da preveč kadiš,” je rekla Maša. – ”Potem mi pa daj vodko.”)

Film leta: Simetrični včerajšnji svet Andersonovega Grand Budapest Hotela. 20.000 dni na Zemlji, ki prikaže, zakaj je Nick Cave edini moški na svetu, ki ga je mogoče ljubiti, čeprav nosi zlate srajce. Ni je več (Gone Girl), ker je popoln film o tem, kaj vse mora popolna ženska storiti, da lahko ostane popolna.
Nič od naštetega v resničnosti ne obstaja.

Predstava leta: Češnjev vrt A. P. Čehova (r. Vito Taufer, HNK).

Koncert/Glasba leta: Ultraviolence Lane del Rey. 1989 Taylor Swift (video Blank Space je bil verjetno največkrat predvajani video na mojem računalniku). Občasni predah z letošnjimi top singli umetnice Severine (sploh Alcatraz in Uno Momento, pa tudi zadnji top hit Generale). Ponavadi po polnoči. Pa brez zamere.

Razstava leta: V Hamburgu sem videla Wandererja Casperja Davida Friedricha. To je bilo zelo lepo. Pa pogled na sveže zasneženo Moskvo ob sončnem vzhodu. Vsi pogledi na poznopoletno Sicilijo.

Spoznanje leta: Življenje se giblje med rip in lol. Včasih ju je težko razlikovati. Ampak: we do it for teh lulz. (Oprosti, jezik slovenščina).

Opis leta: Grande finale.

Ime in priimek: Aljoša Harlamov

Poklic: kritik/urednik

Knjiga leta: Letos preprosto nisem uspel prebrati dosti več od tistega, kar sem vzel v roke kot kritik, tako da bo na seznamu zgolj leposlovje; po abecednem vrstnem redu: David Bedrač: Tvoj nakupovalni voziček (Beletrina), Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan), Katja Perat: Davek na dodano vrednost (Literatura) in Tinka Volarič: Krožnice večglasnih tišin (JSKD). Od tujega pa Timur Vermes: Spet je tukaj (Modrijan) ter – seveda – ponovna izdaja Štoparskega vodnika Douglasa Adamsa (Pivec).

Film leta: Pri filmih sem še bolj zadaj. Od letošnjih sem pogledal menda edino The Grand Budapest Hotel. Soliden Andersonov film, vendar pa daleč od njegovih najboljših. Ta vikend grem gledat zadnjega Hobita, potem pa upam, da ostalo nadoknadim po oddaji disertacije. Sem pa gledal precej serij. Od letošnjih najboljši True Detective in The Knick.

Predstava leta: Pri predstavah sem še slabši kot pri filmu. Videl sem menda edinole Zlata čeveljčka v MGL. Še to po »službeni dolžnosti«. Ampak mi je bil všeč. Vizualno prekrasen. Zdaj čakam na Iliado.

Koncert/Glasba leta: Koncert leta gotovo QOTSA v Križankah junija. Letošnje plate, ki sem si jih največkrat zavrtel – pa niso nujno najboljše –, so: Antemasque: Antemasque, Death from Above 1979: The Physical World, Royal Blood: Royal Blood, Slipknot: .5: The Gray Chapter, Swans: To Be Kind, Twilight Sad: Nobody Wants To Be Here and Nobody Wants To Leave. Trenutno se pa navdušujem nad Clipping: Clppng in Run The Jewles: RTJ2.

Razstava leta: Uf, tudi po razstavah nisem hodil dosti. Vedno grem seveda na razstave Mita Gegiča in Tine Dobrajc, tudi letos sem bil. Kar pa ne pomeni, da grem samo zaradi sentimentalnih razlogov in da niso to jebeno dobre stvari.

Spoznanje leta: Eh.

Opis leta: Mmmmkey.

Ime in priimek: Matjaž Juren – Zaza.

Poklic: Pub Crawl Guide. V Berlinu.

Knjiga leta: Knjiga priznanj od Marcela. Ka pa delaaa.

Film leta: Serije. Plus (spet, oziroma vedno bolj) Martinovanje Maribor 2010.

Predstava leta: Na tukajšnji U8 metro liniji večkrat srečam simpatičnega starca z berglo, ki med vožnjami nevsiljivo fehtari po vagonih. Običajno nemočno sloneč na svoj medicinski štapič, prav po polžje lazi po razdelkih, drobčkene, lomljive korake na gosto sipajoč z dolgimi pavzami, med katerimi si zopet malo opomore in se pripravi za naslednjo etapo teh tridesetih centijev. Gospod je za razliko od večine kloškotov in džanksov zelo snažno napravljen, kar je moj binarni um takoj napeljalo k sklepu, da mora biti človek res hudo bolan in da je bržkone obupal v boju z resnično zoprno birokratsko armado. Usmiljenega (predvsem pa črednega) srca kot sem, sem, čeprav tudi sam često nimam kje vzeti, vedno spustil kak manjši kovanček v starčevo papirnato »Starbucks« kupico, in nato med opazovanjem zgrbljene, sopihajoče, prestopajoče, od eksotičnih bolezni uničene postave obupoval nad kruto loterijo usode, ki zaznamovane nesrečnike izroča v nemilostne šape podzemnih vagonov.
Pred kakšnimi tremi dnevi pa sem taistega metuzalemčka povsem slučajno zagledal v trenutku sestopa z vlaka na platformo. V treh magičnih sekundah so se krampaste Forrest Gump nogure umaknile poskočnim, prožnim gumijevkam, hrbtišče se je mladostno stegnilo in vzravnalo, bergla je veseljaško zaplesala po zraku, iz kamnite facike pa so odtekle vse tiste fatalistične gube… Hudičevo kvalitetna predstava.
Skratka, mislim, da bom od zdaj naprej še raje in bolj radodarno zacingljal v »Starbucks« kupico.

Koncert/Glasba leta: Umetnica Nicki Minaj, album Pinkprint – še zlasti skladbica Only iz Drake-am.

Razstava leta: Obiskal samo eno, od kolegice v Kreuzbergu. Sodobna inštalacija o »odnosih.« Poljubni predmeti navešeni po stenah, ta scena…Med otvoritvijo (nič zastonj alkiča, basla) je v prostor planila neka starejša divja ženska in zavpila: »KJE PA JE KAK ART?«
Folku je zamoral.

Spoznanje leta: Bolje biti pijan nego star.

Opis leta: Mene nič več ne boli.

Ime in priimek: Nataša Kramberger

Poklic: Pisateljica, kar je včasih tako kaskadersko, da za prihodnost načrtujem dodatne kvalifikacije za poklic kmetice. Čisto resno, čeprav se sliši podobno neverjetno kot vic s pisateljevanjem, reakcija moje ome je recimo bila: Nataška, ampak kmetice morajo delat.

Knjiga leta: Ena nova in nekaj klasik. Gregor Božič, Sadje sonca. Koliko poezije v eni stari marelici. Franz Hessel, Spazieren in Berlin. Sprehajanja po mestu, v katerem živim, pred stotimi leti, kar je res neki drugi čas, a tudi ni – s predgovorom avtorjevega sina, Stéphana Hessla. Vitomil Zupan, Menuet za kitaro. Ker imamo radi obletnice in njih praznovanja. Alda Merini, zbrano delo (edina pesnica, ki jo lahko berem v italijanščini), in Kajetan Kovič, Vse poti so. Sicer pa odkritje leta radijske oddaje Maruše Krese v nemškem jeziku, še najbolj Mrs. Oscar Wild, kar je literarno novinarstvo najboljšega kova, nikoli objavljeno v jeziku, v katerem je bilo napisano.

Film leta: Dva dokumentarca. Wim Wenders, Sol Zemlje. Tu nimam kaj, Wim je moja šibka točka. Matjaž Ivanišin, Karpopotnik. Videla z enoletno zamudo, a je bilo zato toliko lepše.

Predstava leta: Letos občutno premalo v gledališču, zato izberem vodenje po teatru Berliner Ensemble z gospodom Wernerjem Riemannom, nekdanjim Brechtovim igralcem. Na neki način je tudi to predstava.

Glasba leta: Kadar moram končati knjigo, si izberem približno dvajset pesmi in jih vrtim na repeat, kot mantro. Vedno se noro trudim, da bi bil izbor svež, nov in drugačen, potem pa obsedim pred ekranom in se zalotim, da si vrtim, še vedno in že spet, Odpotovanja.

Razstava leta: Ogled vodnega žerjava URSUS v Trstu z Ginotom.

Spoznanje leta: Zdrav otrok v družini potrebuje figuro nekonformne tete.

Opis leta: Niti minute počitka, a kljub temu nikoli dovolj hitro. Poln kufer mam tega, naslednje leto sadim jablane.

Ime in priimek: Davorin Lenko

Poklic: Verjetno po novem pisatelj, še raje pisec; sicer pa delam v muzeju, kjer apolinična narava dela daje zdravo protiutež moji interni dionizičnosti.

Knjiga leta: Ker niti pod razno ne berem toliko, kot bi se najbrž pričakovalo in bi si sam želel, je bera knjig z letnico 2014, ki sem jih prebral precej borna. Izpostaviti pa seveda gre Sveto knjigo volkodlaka, ki me je hkrati očarala in mi pilila živce.

Film leta: Mislim, da nisem videl niti enega filma z letnico 2014. Od starejših pa sem še najbolj užival v norveškem Trolljegern. Bi pa namesto izstopajočega filma omenil tv serijo True Detective. Ljubezen in navdih na prvi pogled.

Predstava leta: Žal nobene.

Koncert/Glasba leta: Album: Lana del Rey: Ultraviolence. Nastop v živo: Brata Erič na Starem trgu v Ljubljani. Sicer pa po koncertu The Devil’s Blood v Gorici leta 2011 ne čutim več potrebe po obiskovanju koncertov (ko glasba zadiši po rožmarinu na okenski polici majhne hiške na obali južne Italije … no, takrat je to to).

Razstava leta: Magija amuletov v SEM.

Spoznanje leta: Preveč za to obliko (glej spodaj).

Opis leta: Najbolj nenavadno, dogajajoče se in polno leto mojega življenja. Ničkoliko izkustev pomešanih s spoznavanjem zanimivih ljudi. Pravzaprav sploh nimam kje pričeti. Pa tudi ne končati. Zato bom končal, ker nekako pač moram, s …

Ime in priimek: Katja Perat

Poklic: Brezposelna oseba. Ima kdo kakšen šiht viška?

Knjiga leta: Davorin Lenko, Telesa v temi. Po dolgem času sem prebrala kakovostni slovenski roman. Po dolgem času je nekdo lepo in iskreno pisal o seksu, ljubezni, samopodobi, žalosti in književnosti. Po dolgem času se nekdo ni delal norca iz postmodernizma.

Film leta: V upanju, da imam pred seboj še eno vrhunsko filmsko predelavo Le Carreja sem šla na Liffe gledat A Most Wanted Man in bila bridko razočarana, tako da sem si morala še isti teden ponovno ogledati Tinker, Taylor, Soldier, Spy. Film tega leta, film lanskega leta, film desetletja. Dokler ne posnamejo česa boljšega, se odgovora na to vprašanje vzdržim.

Predstava leta: Monodrama Janeza Škofa o razmnoževanju in ljubezni pri polžih, ki se je nekako pritepla v državno proslavo ob dnevu samostojnosti in enotnosti. A) ker je bilo neskončno ganljivo in B) ker je na državni proslavi nekdo pet minut razlagal o razmnoževanju in ljubezni pri polžih.

Koncert/Glasba leta: Einstürzende Neubauten s predstavitvijo plate Lament v Šiški. Prva svetovna vojna je končno doživela človeku podobno komemoracijo. Sicer vztrajam, da bi se morala odviti na kakšnem od avtentičnih prizorišč soške fronte, ampak, če prav razumem, ne moreš imeti vsega. Posebna zahvala: Manci G. Renko se iz srca zahvaljujem, da mi je predstavila komad Bižuterija umetnice Jelene Rozge. Življenje nikdar več ni bilo enako.

Razstava leta: All that is solid melts into air Jeremy-a Dellerja, na katero sem po nesreči naletela v Nottinghamu. Industrijska revolucija, Happy Mondays, Friedrich Engels, rudarji, ki so postali rokoborci in pop zvezde, huligani, vse, kar obožujemo in česar nas je groza na angleškem proletariatu + bonus: za domov sem dobila sijajen plakat »Marxist disco: cancelled«.

Spoznanje leta: Kar se mora, je težko.

Opis leta: Leto velikih src in še večjih jeter.

Ime in priimek: Ana Schnabl

Poklic: Novinarka kulturne redakcije Dnevnika; za denar pišem tudi literarne in plesne kritike, različne kolumne in eseje. Na službo, od katere bi lahko polnokrvno živela, še računam.

Knjiga leta: Prvi polovici leta je zavladal Lenkov roman Telesa v temi. Ne toliko z govorico, ki se mi še vedno zdi dokaj monotona (a.k.a nevznemirljiva), temveč z obravnavano temo. Kolikor je Kranjcem fuk v kratek čas, toliko bi lahko pričakovali, da bo nekdo zdaj zdaj izpljunil roman o seksu, ki se ne boji asimetrije spolnosti. Do tega zdaj zdaj je moralo preteči kar nekaj časa in posebej vesela sem, da je slovensko romanopisje poseksal človek, mlajši od trideset, in tako zares močno zarezal v iluzijo obstoja neke literarne generacije. Sem pa v tihoti noči pomislila, kaj bi se zgodilo, če bi temo in snov romana Telesa v temi križali z govorico romana Na/pol ali celo z mojo literarno govorico: sumim, da bi nastalo delo desetletja. Pardon.

Ker sem kompulzivna bralka, mora biti pričujoči zapis daljši in poseči še v drugo polovico leta, ki je bila nadvse vesela. Izpostaviti moram zbirko kratkih zgodb Hilary Mantel The Assassination of Margaret Thatcher: posebej unheimlich je zgodba z naslovom The Heart fails without warning, ki obravnava anoreksijo in neizkopane družinske svinjarije. Zelo ljuba mi je zbirka Tenth of December gospoda Georgea Saundersa, ki ga bomo aprila lahko brali tudi v slovenščini. Saunders je izvrsten pisec. Smešen. Pa topel. Pa neposreden. Pa pronicljiv. Pa smešen. Slišim, da je prijazen tudi kot oseba. Win!

Letos sem izšla tudi iz svoje drobne obsesije z ameriško literaturo, saj sem prebrala kar dva neameriška, celo neevropska romana! Posebej daleč vseeno nisem prišla, saj sta oba romana izvorno napisana v angleščini: The Lives of Others indijskega avtorja Nikhila Mukherjeeja in roman Amerikanka Chimamande Ngozi Adichie.

Film leta: Pogledam izjemno malo filmov, zato se ne morem pobahati z dragulji severnoafganistanske produkcije. Vso mojo ljubezen (vse do šeste epizode) si zasluži serija True Detective, ker je povrgla Rusta Cohla, ki je moja duša dvojčica, s to razliko, da je večji narkofil od mene in, da rad uporablja predimenzionirane beležnice. S posebno naklonjenostjo se spominjam tudi filma Dva dneva, ena noč bratov Dardenne (dajte reč, da je to že blizu nekakšnemu art okusu?!), zlasti, ker je Marion Cotillard osupljivo lepa tudi, kadar je zagamane volje.

Predstava leta: Ojej. Bojim se, da sem vse, kar je bilo relevantnega v gledališču, izpustila, saj sem si po službeni dolžnosti morala ogledati veliko plesnih predstav, te pa me letos niso posebej navdušile. Naslednje poletje grem morda na Impulstanz, pa bom povedala kaj več.

Koncert/Glasba leta: The Necks v Cankarjevem domu. The Necks so veličastni po difoltu in priznati moram, da jih nobena druga glasbena izkušnja ne more preseči – tudi, kadar igra boljša glasba. The Necks so sinergija, so bend, ki zna poslušati samega sebe, so bend, katerega člani imajo zrel odnos do samih sebe in drugih in so se zato pripravljeni tudi krotiti. So bend, ki en face sprejema prave odločitve in so trio, specializiran za metafizično rudarjenje. Od vsakega njihovega koncerta sem odšla z zavedanjem, da lepota še ima moč, da spreminja.

Kot rejvarka pa bi izpostavila še odličen set kolega Kangding Raya v K4. Škoda, da se mi tisto noč resnično ni dalo biti med ljudmi.

Razstava leta: Kolega Joan Miró v dunajski Albertini. Iz barcelonske fundacije so v Albertino privlekli najbolj odmevne slikarije iz različnih Miróevih ustvarjalnih obdobij; ravno prav, da smo oboževalci lahko okrepili svojo naklonjenost in, da so tisti, ki se z Mirójem še niso srečali, dobili pravi okus za njegove slikarske rešitve, kot so srček-penis in penis-ptica in vulva-ženska. Na Joana sem navezana, ker imam občutek, da svojih zasanjanih slikarij nikoli ni jemal smrtno resno in je ravno zato lahko razvil popolnoma samosvoj vizualni jezik.

Spoznanje leta: The heart fails without warning.

Opis leta: The heart failed without warning.

Ime in priimek: Anja Strajnar

Poklic: (m)učiteljica slovenščine za tujce in lektorica

Knjiga leta: Guy Delisle – Pyongyang (strip): prebran v enem šusu, med kontrolo prtljage in vkrcavanjem na letalo, tako dobra, da človek pozabi iti še na WC.

Film leta: Če lahko, bi namesto za film raje glasovala za nadaljevanko, prosim? Hvala! True Detective. Matthewa McConaugheyja do tedaj nisem prebavljala, zdaj pa ga spoštujem.

Koncert/Glasba leta: Silence v Cankarju januarja 2014. Posledično tudi album Musical Accompaniment for the End of the World. To so trenutki, ko daš življenje na pavzo in obstaja samo dobra glasba.

Razstava leta: Dan na dan v Galeriji Škuc (B. Atal, A. Černigoj, Beli sladoled, N. Jurman, M. Perne, L. Zuodar). Risbe, risbe, risbe! Fantastične risbe! Hitro gledat, do 4. januarja imate še čas! / Po svoje je razstavo svojih stavb postavil tudi Santiago Calatrava s Ciudad de las Artes y las Ciencias v Valencii. Dih jemajoče.

Spoznanje leta: Čas je največje bogastvo. Čas, da se lahko svobodno nadihaš, da se posvetiš svojim prijateljem in družini na štiri oči, da ne delaš nič, da se polulaš od smeha zaradi totalno bedne fore, da desetkrat daš budilko na sleep, da ugasneš mobitel in samo si, da v morju delaš stoje in prevale, dokler nimaš modrih ust in nagubane kože.

Opis leta: Prišlo, bilo in šlo.

Ime in priimek: Marko Zajc

Poklic: zgodovinar

Knjiga leta: če jo bereš v letalu, balonu, helikopterju…

Film leta: in nizko pade

Predstava leta: če gostuje v daljnih krajih

Koncert/Glasba leta: takisto

Razstava leta: »Always keep your seat belt fastened«

Spoznanje leta: malo potrebo opravi pred vkrcanjem

Opis leta: prijetno z občasnimi turbulencami

panorama

Domov / Članki / 2014 / december

So velike ljubezni še vedno v modi?

Lara Paukovič

O avtorju
Članki
Podkasti

Feriju Lainščku ni prav nič nerodno pisati o ljubezni. In to ne o kakršni koli ljubezni, temveč »globoki ljubezni, kakršno je posamezniku dano doživeti le enkrat v življenju,« kot pravi besedilo na ovitku romana. Z ozirom na to, da je Strah za metulje v nevihti pravzaprav sklepni del trilogije, ki jo sestavljata še Ločil bom peno od valov (2003) in Muriša (2006), to pravzaprav ni presenečenje – tudi v omenjenih dveh romanih se srečamo s tragično ljubezensko zgodbo, le da je obakrat postavljena v Lainščkovo domače Prekmurje. Navezava Muriše na Ločil bom peno od valov je sicer močnejša kot navezava Metuljev na Murišo – prva dva dela namreč opisujeta isto družino, Strah za metulje v nevihti pa se odmakne od Prekmurja ter družinske zgodbe in se preseli v Beograd, kjer se mlad slovenski vojak Marko Hribernik zaljubi v gimnazijko Ljiljano.

Marko takoj na začetku nastopi kot junak, ki svojih ljubezenskih čustev ne skriva – in ker je sam prvoosebni pripovedovalec romana, je to še toliko bolj izrazito. »Ljubil sem Ljiljano to poletje, joj, kako sem jo ljubil! /…/ Bilo je to, kar sem čutil ob njej, povsod v meni in me je celega prežemalo,« opisuje že na prvi strani. Mu pa malo večje težave kot izražanje čustev povzroča privajanje na vojaško življenje. Hitro mu naložijo prvo kazen, čiščenje stranišča, in ker nad opravilom ni pretirano navdušen, se zaplete v spor s kapetanom Acom Jeftićem, znanim tudi pod vzdevkom Generalić. Po kratkem, a učinkovitem pogovoru z Generalićem Marko spozna, da ga trma ne bo pripeljala nikamor, in se vda v usodo, vendar ga k sreči kmalu premestijo na pozicijo pomočnika v vojaškem klubu, kar mu prinese svobodo, o kateri lahko preostali vojaki le sanjajo. Lainščkovi opisi tovrstnih vojaških dogodivščin so simpatični in mestoma duhoviti, vendar jim manjka nekaj sočnosti, ki bi jo morda dosegel, če bi dialoge med vojaki navajal v srbohrvaščini, kot je denimo storil Lojze Kovačič v romanu Resničnost. Res pa je, da bi to za sabo potegnilo tudi vprašanje, v katerem jeziku naj se pogovarjata Marko in Beograjčanka Ljiljana – bolj verjetno je, da so resnični pari, podobni omenjenima junakoma, med seboj govorili srbsko, Lainšček pa je želel svojo ljubezensko zgodbo povedati v slovenščini, česar mu ne moremo očitati.

Avtor bralca tudi s slogom skuša popeljati v preteklost; to največkrat doseže z uporabo inverzije (Z besedami se tega ni dalo povedati …; Bil je to moj križev pot, s katerim sem moral plačati trenutke spozabe …; Zvrstilo se je vse to pred menoj z naglico, ki me je zopet puščala ob strani …), sem in tja pa tudi s kakšnim nekoliko arhaičnim izrazom. To tendenco bi morda bolje razumeli, če bi Lainšček pisal o zaljubljencih iz 19. stoletja, da na takšen način pripoveduje o dogajanju v sedemdesetih letih, pa se zdi nekoliko pretirano. Jasno je sicer, da stavi na ustvarjanje nostalgičnega vzdušja (kar mu uspeva) po obdobju, ki naj bi bilo povsem drugačno od sedanjega. A zelo verjetno bi popolnoma enak učinek dosegel tudi, če slog pisanja ne bi bil tako zaznamovan.

Kar se tiče lika Ljiljane, Markove usodne ženske, je bralec od nje nekoliko bolj distanciran kot od Marka – bržkone zato, ker jo vidi le z njegovega zornega kota, mogoče pa je, da k temu pripomore tudi dejstvo, da je bolj svobodna in nepredvidljiva kot mladi vojak, ki srce nosi na dlani. O tem, da je Ljiljana v Marka zaljubljena prav toliko kot on vanjo, sicer ni dvoma, vseeno pa dobimo občutek, da ona narekuje tempo zveze – in ker poznamo samo Markov pogled, nismo povsem prepričani, kam se bo zadeva zasukala, slutimo pa, da v smer, ki bo za vsaj enega od njiju, če ne za oba, zelo boleča. To se tudi zgodi, a kriv ni pravzaprav nihče od njiju, pač pa nespodbudno okolje in splet nesrečnih naključij. Junaka, ki ne počneta nič drugega, kakor da se nesebično ljubita, sta v velikih ljubezenskih zgodbah tako ali tako redko kriva za svoj propad – romanco skoraj vedno uniči nekaj zunanjega.

Skeptični in cinični bralci bodo od branja odnesli bolj malo – le občasno se lahko namuznejo ob prizorih služenja vojaškega roka. Vendar Lainšček ne računa na takšne bralce, prav dobro namreč ve, kaj od njega pričakujejo tisti, ki ga berejo že dlje časa. Avtor, ki da ogromno na komunikacijo s svojim občinstvom, je roman še pred izidom v nadaljevanjih objavljal na Facebooku, vsem, ki so stran všečkali in spremljali, pa ponudil tudi možnost, da vsebino komentirajo in spreminjajo. Za večji del komentarjev so poskrbele ženske, ki so bile nad tegobami, ki so pestile mlad par, naravnost navdušene, zadovoljne pa so bile tudi z razpletom romana. Lainšček se torej vsekakor zaveda, da niso vsi bralci enaki – tisti, ki imajo radi velike ljubezenske pripovedi, cenijo, če jih pripoveduje sorazmerno kakovosten avtor, kakršen je on. Poleg tega je ljubezen v kombinaciji z nostalgijo očitno zmagovalna kombinacija – duh socializma, ki veje iz romana, začutimo celo rojeni po osamosvojitvi, pripadniki generacije Marka Hribernika ali tisti pred njo pa se v napisano brez dvoma vživijo še lažje.

Strah za metulje v nevihti
Feri Lainšček
Leto izdaje:
2014
Prevajalec:
24,00 €
Naroči knjigo

Feri Lainšček kritika slovenska književnost

Domov / Članki / 2014 / december

Tomažu Šalamunu v slovo

Manca G. Renko

O avtorju
Članki
Podkasti

Pred približno letom dni me je klicala Katja in rekla, da je Tomaž hudo bolan. Slišala je, da bo morda kmalu umrl. Napoved smrti včasih zveni še bolj brezupno od njene razglasitve. Razglasitev je končna, ob napovedi pa se vedno zdi, da bi morali še kaj storiti, se truditi, jo preprečiti, poskrbeti za zadnje stike, zadnje besede, odpustke in zahvale. Da bi morali vložiti vse napore v to, da bi preprečili tisto, česar se ne da preprečiti. Ali pa se vsaj pretvarjati, da lahko neznosno spremenimo v znosno že samo zato, ker tako hočemo.

Seveda nismo naredili ničesar. Čakali smo. Se včasih polglasno spraševali, kaj se dogaja, kdo ve kaj novega. Nato dolgo ni bilo slišati ničesar in oddahnili smo si. Tišina je dobro znamenje, kajne? Bržkone je šlo le za lažni preplah. Paničarili smo. Ampak – kmalu bo pomlad in vse bo bolje.

A te pomladi Tomaža ni bilo med nami. Vsako leto je bil, že odkar smo bili na filofaksu, se na takšen ali drugačen način zavezali književnosti in se potikali po branjih, predstavah in delavnicah, je bil Tomaž z nami. Bil je naš najstarejši prijatelj. Človek, ki nikoli ni zmogel biti pokroviteljski, človek, ki nas je imel od prvega snidenja za sebi enake, človek, ki ni bil nikoli do nikogar neprijazen. Bil je eden redkih umetnikov svoje generacije, ki se je zavedal pomena podmladka, mlade literature, mladosti. Vedel je, da ljubiti umetnost pomeni skrbeti za to, da se bo lahko nadaljevala. Da je pojmovanje sebe kot nosilca Tradicije, Umetnosti ali Kanona ničevo. O človekovi veličini priča le pozornost, ki jo namenja drugim.

Tomaž je spremljal mlado poezijo, se nad njo iskreno, z žarom v očeh, navduševal. Včasih je delil nasvete, verjetno le, če ni šlo drugače. Neštetokrat smo ga poslušali brati in on je poslušal nas. Skupaj smo nazdravljali. Vsako pomlad, vsako poletje, na večernih ljubljanskih ulicah, v majhnih zakajenih kleteh, na sprejemih in na zabavah. Vedno je bil enak, vedno je bil mlad.

Letos si prvič nismo delili pomladi in poletja. Prvič se nismo niti enkrat srečali.

Seveda smo opazili, da ga ni. Včasih tudi navrgli kaj o tem, če je kdo videl Šalamuna. Zmigovali smo z rameni, gledali v tla, se včasih celo objestno smejali. Zdelo se je namreč, da je pomlad dolga in poletje še daljše. Če ne prej bo izza ovinka prišel zgodaj jeseni. Nazdravili bomo. On bo spet govoril o mladi poeziji. O mladih ljudeh. Povedali mu bomo, kaj vse se je v tem času zgodilo. Veliko, a v bistvu ni ničesar zamudil.

Z njegovo smrtjo nismo izgubili le pesnika, umetnika, ampak nekoga od nas. Nekoga, ki je imel pomembno vlogo na zemljevidu naše mladosti. Nekoga, ki je bil vedno tam, najprej kot Tradicija, Umetnost in Kanon iz šolskih beril, nato pa kot naš najstarejši prijatelj.

Adijo, Tomaž, še bomo nazdravljali zate.

refleksija Tomaž Šalamun

Domov / Članki / 2014 / december

Hvala. In srečno!

AirBeletrina

O avtorju
Članki
Podkasti

Drage bralke in dragi bralci,

decembra mineva drugo leto, odkar spremljate AirBeletrino s sedanjim uredništvom. Izteka se tudi prvo leto AirBeletrinine nove spletne podobe. Hkrati z odtekanjem starega leta torej praznujemo še dve obletnici našega druženja. Hvala, ker ste bili doslej z nami, ker vas je toliko, ki vsak dan kliknete na našo stran in nam namenjate svoj čas ter voljo. Cenimo prav vsak trenutek.

In hvala, ker nas boste spremljali tudi v letu 2015. Upamo, da bomo z vami lahko delili še več dih jemajočih zgodb, prodornih misli in iskrivih idej. Brez vas naše delo ne bi imelo smisla.

Mirne in omame polne praznike. Naj imajo v 2015 vse zgodbe srečne konce.

Uredništvo

panorama

Domov / Članki / 2014 / december

MDMA

Ana Schnabl

O avtorju
Članki
Podkasti

Objavljamo zmagovalno zgodbo AirBeletrininega natečaja za kratko zgodbo 2014.

Ana Schnabl na podelitvi nagrade. (Foto: Matej Pušnik)

Vsakokrat nekoliko zapeče. Vsakokrat sunkovito vstanem in obrvi dvignem visoko v čelo. Zamižim. Sluznica se vda in moj obraz predela v nasmeh. Takšen, ki ne kaže zob, temveč ustnice tišči tesno skupaj. Tako tesno, da grobo nagubana lica pričnejo trzati, čutim, kako rijejo čez oči. Na desni strani obraza je huje kot na levi, nadležna asimetrija. Zanima me, kako sem videti, ko se takole smejim, bojim se, da sem videti trdosrčna ali zategnjena ali grda ali vse troje. Kmalu me Jan, ki še ni prekaljen, zmoti: »Oh, kako hudo pa to peče.« In takoj zatem doda: »Oh, kako hudo sem jaz zadet.« Vsakokrat, ko se cikel uporabe zaključi, se naslonimo na stene stranišča ali pa eden na drugega. Najprej je obvezno biti malo tiho, da lahko nedostojno vedenje nad straniščnim pokrovom in mešetarjenje s plačilnimi karticami postane zgodovina. To, kar je, ni umetno izzvano, to je vse res. Ko izčrpamo tišino, se namenimo odpreti vrata. Pojdimo ven na cigareto, pojdimo plesat, pojdimo postavat nekam drugam, to stranišče je zares odvratno, pa vsakdo nas lahko sliši, mogoče potrebujemo vodo, mogoče viski, mogoče malo zraka. Koža je še malo prevelika, ne prilega se nam še kot ulita, tam okoli pleksusa še malo visi, prsni koš je še rahlo neroden, mogoče pa bi vzeli še čisto malo več, da bi se koža prisesala kot polip. Spustimo kljuko razmajanih vrat in se zopet razvrstimo okoli svetišča školjke, v dlaneh hitro zašumijo vrečice in papirčki.

Javor prične pojasnjevati, kako običajno ne bi pripovedoval o stvareh, o katerih bo pripovedoval čez nekaj trenutkov. Precej privaten človek je, toda hkrati čuti, da nam lahko povsem zaupa. Vsi smo res v redu. Opravičuje se za izpoved, še posebej pozorno se opraviči Janu, ki ima za izpovedi manj posluha kot drugi. Verjetno bi moral poiskati prave besede, pa se mu v resnici ne ljubi. Nestrpen postaja, ker se še z nikomer ni pogovoril o tem, pravi. Ne ve, kaj vse skupaj pomeni. Veke se mu leno spuščajo čez oči, viskozna tekočina čez porcelan: »Z Ajdo ne seksava več. Nazadnje sva skupaj spala oktobra. Nočem biti sebičen, ampak pet mesecev je veliko. Vem, da je imela težave tam spodaj, ampak od tega je zdaj že skoraj eno leto. Kadarkoli se je dotaknem malo bolj pohotno, se zavije v prvo stvar, ki jo najde. Pulover. Odejo. Kopalni plašč. Zadnjič sva si ogledala film in takoj, ko sta se junaka dala dol, je odhitela v kopalnico. Lulat, baje. Mogoče sem paranoičen, mogoče jo je res tiščalo.« Njegovi ščetinasti temni lasje se lepijo na belo steno. Opazujem kontrast. To bi morali fotografirati. Nosferatu nočnega kluba. Lep moški je in škoda, da ne seksa. Ne vidim razloga, da bi lagala.

»Javor, glej …« dlan mu položim na lice, prinašam slabe novice, »nekoč sem bila Ajda in vem, kako ji je. No, do potankosti ne morem vedeti, ampak obrise … Obrise pa že lahko poznam.«

Na drugi strani vrat se mažejo glasovi deklet, med njimi sem in tja moški bas, ki snubi v stranišče. Prostor med nami se oži in, ker je čedalje manjši in manjši in ker je ledeno prosojen, se slišimo bolje. Tičimo v zadnjem krogu bližine in moje besede postajajo steklo, vidim skoznje in oni se vidijo v njih: »Javor, verjetno te Ajda noče več. Mislim, da je tako preprosto. Nekaterih reči ne moreš reševati z besedami. Žalostno je to, seveda. Ampak ko se telo zapre, se zapre. Navadno ima telo veliko znanja. Bližina človeka, ki ga menda ljubiš, naj bi se čutila mehko, ne pa kot hladen, nevaren poseg. Ne vem, kako ti to povedati tako, da se ne bi počutil ponižanega. Najbrž se že počutiš ponižanega. Res mi je žal, Javor.« Spogledamo se. Kar sem povedala jaz, bi lahko povedal vsak od njih, tudi Javor. Tudi Javor ve, čemu je izročeno vsako bitje. Da smo v tem skupaj, čutimo v grlu in za očmi. Objamemo se, Javor naj pije od našega sočutja, bil je pobit, zdaj pa bo z nami ponovno vstal. Na hrbtu čutim njegovo vlažno roko, boža me, manevrira med mojimi kožnimi znamenji, ve, kje so in kako občutljiva so, tako dolgo me že pozna. »Joj, tako rad te imam. Tako rad vas imam. Hvala, da me poslušate. Z Ajdo morava …« sope nekam globoko v naše lobanje, »morava se pogovoriti, morava do nečesa prispeti. Če bo to konec, bo konec. Samo govoriti morava.« Tudi njemu se zdi preprosto.

Jan in Elija stisk istočasno popustita, stopita iz kroga, se zopet naslonita na steno in si kot usklajen duet na šovu talentov drgneta nosove. Od bližine in pripadnosti je moj organizem pretresen, mirovati je težko, dlani mi uhajata v vse smeri, koleni se krotovičita eno proti drugemu. Hrkam in si skušam z robov nosnic odluščiti zasušene ostanke. Popravljam si obleko, ki mi je od bližine in pripadnosti zlezla visoko gor in se zanikrno nabrala okoli pasu; kakovostna ni, ta obleka. Vprašam, če sem videti čudno, in če je obleka tudi zadaj lepo poravnana. Elija jo prime za robove in potegne navzdol: »Zdaj je, ljubica.« Pogladi me po laseh, čelo pritisne ob čelo in zapiska kratek »joj«. Jan stresa s trupom, odziva se na udušeni drget glasbe, ki se s plesišča plazi nad nas.

»Veste, kaj,« reče in miži, »dajmo, dajmo še eno, pa gremo potlej plesat, a? Tole bo še noro. A slišite ta gruv, a slišite, kako ga privija?« Videti je, da trpi njegov kardio-vaskularni sistem, zariplo vzhičen postaja. Skloni se nad razgrnjene letake in iz zadnjega žepa potegne plastično kartico, s subvencionirano vožnjo z mestnim avtobusom nad amfetamine – hudomušen prizor. Tapka in drobi, drugi pa postopek zgolj opazujemo. Vsem po vrsti zmanjkuje besedila, pa sploh ni važno. Na varnem smo, in ko smo ljudje na varnem, lahko malo potihnemo; ko smo si ljudje zares človeški, je jezik barbarski, ni res? Občutek predanosti je orjaški. Raztopili in razmazali bi se v čutno površino, vsi vektorji nas silijo nekam navzdol in navznoter. Samo misliti ne.

Ura je pol osmih zjutraj, polnokrvno se je zdanilo. Izlizali smo se iz kluba, zgrbljeni stojimo ob čudaškem rdečem spomeniku sredi parka. Tja smo prispeli v iskanju boljšega jutra. Stojimo blizu skupaj, vendar se ne gledamo. Dobro vem, kaj se slika na naših obrazih, dobro vem, da kapitulacije ne moreš skriti pod kapuco, pod ogromen plašč, za kakšen dovtip ali dva, dobro vem, da hočemo samo domov, a ne moremo samo domov, ker moramo še malo hlastati, tako smo narejeni in tako smo se zadeli, da je onstran vrhunca sama žalost. Hrup se hoče poleči v tišino, zaliva nas nasilno kot atlantska plima.

Elija nam ponudi cigarete, ravno štiri še ima, iz škatlice huškne vonj po tekočem gnojilu za rože, po detergentu, po nečem boleče neumestnem. Čudno je kaditi te cigarete, ugotavljamo.

»Še bolj čudno bo priti domov k Ajdi. Kot bi presekal dve galaksiji in ju poskušal zašvasati skupaj. Ona bo vsa sveža in spočita, jaz pa noro povožen. Jaz sem govoril o njej z vami, ona pa najbrž ni govorila z nikomer.«

»Ja, najbrž res,« uspe Eliji.

»Lajf pa to,« izdahnem in se zazrem nekam v krošnje dreves, ki se zdijo primrznjene na februarsko nebo. Po vejah skačejo ptice in pojejo, v njihovem petju doni naša noč. Nemirne so, glavo obračajo gor–dol–levo–desno, poskakujejo levo–desno, vseskozi se motijo in motnja so tudi same. Podobne so nam.

»Je kdo lačen? Lahko bi šli kaj pojest, recimo. To pomaga.«

Strinjamo se, da ima Jan prav. Potrebujemo novo nalogo, premikati se moramo skozi vreme. Do prve odprte stojnice s hrano moramo skozi mesto. Hodimo vsak zase, z rokami v žepih, v begavem in neusklajenem ritmu. Luč nad nami je kar naenkrat premočna za udobje.

Hočem, da je kriva samo luč. Toda vem, da je kriv pristanek. Odklenkalo je. Nič izrečenega, nič izraženega se ne more obdržati. Mi sami se nikoli ne obdržimo. Ura je pol osmih zjutraj in že je vse drugače.

kratka zgodba natečaj panorama

Domov / Članki / 2014 / december

Zmagovalna kratka zgodba 2014

AirBeletrina

O avtorju
Članki
Podkasti

Finalisti si čestitajo med seboj (Luka Jazbec, Peter Karba, Jaša Lorenčič, Tim Uršič) in moderatorka Manca G. Renko. (foto: Matej Pušnik)

Takole.
Petkov večer je minil. Noč se je spremenila v jutro. Najbolj vztrajni (AirBeletrino je vse do bridkega konca zastopal ženski del uredništva, med finalisti pa sta se s ponočevanjem posebej izkazala Ana Schnabl in Luka Jazbec, iskrene čestitke!) so več kot enkrat slišali venček izbranih pesmi umetnice Severine.

Slavila je edina dama v moški zasedbi: Ana Schnabl s svojo zgodbo MDMA. Zgodbo bomo objavili jutri (v prihodnosti pa lahko pričakujete še nekaj drugih zgodb, ki so prispele na natečaj).

Za enkrat vam v branje ponujamo utemeljitve izbora petih finalistov in zmagovalne zgodbe, ki jih je spisal Aljoša Harlamov, predsednik. Odlomke vseh petih zgodb najdete tu.

(Malo smo še skopi z besedami pardon. Če se nam naslednje leto pridružite na zabavi, boste razumeli, zakaj.)

Na letošnji Airbeletrinin natečaj za najboljšo kratko zgodbo smo prejeli skoraj 200 prispevkov, od katerih jih je bilo nekaj izločenih že v prvi fazi pregleda/branja, bodisi zaradi očitne nizke kvalitete bodisi zaradi neustrezanja razpisnim pogojem. Strokovna žirija, ki smo jo sestavljali Manca G. Renko, glavna urednica portala Airbeletrina, Katja Perat, članica uredništva Airbeletrine, Eva Mahkovic kot zunanja članica, dramaturginja v MGL, ter Aljoša Harlamov, urednik portala in predsednik žirije natečaja, je tako v resno obravnavo vzela 108 kratkih zgodb. Med njimi so prevladovali, kot je za tovrstne natečaje značilno, spominski, avtobiografski zapisi, pa prvoosebne izpovedi romantičnih čustev, je pa bilo letos opaziti tudi relativno pogostost žanrskih elementov, natančneje elementov kriminalke.

Med 108 zgodbami se je žirija s precejšnjim soglasjem odločila za 5 finalistov. Po našem mnenju pričajo o raznovrstnosti poslanih prispevkov, čeprav je bil naš prvi kriterij vendarle literarna kakovost, ki smo jo zasledovali kot literarni kritiki, literarni teoretiki, avtorji in redni bralci.

Če samo na kratko utemeljim še izbiro 5 finalistov. Po abecednem vrstnem redu:

Zgodba Luke Jazbeca Velika (i)zguba ali Lepo je imeti schadenfreude je presenetila s svežim motivom – kvizom ter nesentimentalno obravnavo izginule ljubezni. Tudi zgodba Petra Karbe Obisk na deželi prinaša zanimiv zgodovinski in kriminalni motiv; motiv – dvojnika Hitlerja, s katerim pervertira in banalizira slovensko nacionalno zgodovino. Zgodba Jaše Lorenčiča brez naslova prinaša ironično, a tudi pozitivno obravnavo meddružinskih odnosov ter situacije, v kateri je danes marsikateri 30-letnik. Tudi Ana Schnabl v zgodbi MDMA operira s podobno mešanico ironične distance in tople empatije, za opis mladih, ki bližino najdejo samo še v narkomanski omami. Tim Uršič pa v svoji zgodbi Zavest z eksperimentalno formo, s kratkimi, pogosto enobesednimi stavki ter interpolacijami z družabnih omrežij, ki so prav take, prikazuje človeško zavest v 21. stoletju.

Med temi raznovrstnimi prispevki je žirija soglasno kot najboljšo kratko zgodbo Airbeletrininega natečaja 2014 prepoznala zgodbo MDMA Ane Schnabl.

Ana Schnabl v svoji kratki zgodbi z naslovom MDMA, poslani na natečaj pod šifro Hal Incandenza, z dvojno optiko – po eni strani približevanjem, pri čemer njena pisava poseže v detajl ter telesnost, živo čutenje kemične ekstaze protagonistov, po drugi strani oddaljevanjem, ko ironizira, izpostavlja tragi-komičnost, celo banalnost njihovega iskanja bližine – prikazuje odtujenost današnjega posameznika, ki pristnost, iskrenost najde v kolektivnem uživanju prepovedanih substanc. Minljivost tega iskanja pa sama odlično ujame z modalnostjo pripovedi, metaforičnim jezikom in sugestivnimi zamolki.

Zgodbo boste na AirBeletrini lahko prebrali jutri!

AirBeletrinin natečaj kratka zgodba natečaj panorama

Domov / Članki / 2014 / december

Transparentnost nesreče

Maša Pelko

O avtorju
Članki
Podkasti

Življenjska resnica uvodne povedi Tolstojeve Ane Karenine, ki pravi, da so si vse srečne družine podobne, vsaka nesrečna pa je nesrečna po svoje, nas ne spremlja le v stvarnem vsakdanu, marveč tudi v fiktivnem, ki nas vse od štiridesetih let 20. stoletja spremlja v formatu televizijskih serij.

Družinska tematika ne obsega le nešteto žanrov televizijske serije, od družinskega popoldanskega do humorističnega in dramatično jokajočega, ampak tudi zadnje čase najpopularnejše resničnostne serije, ki od Osbournovih do Kardashianovih v družinskih odnosih dejansko iščejo literarne zaplete.

Televizijske serije so (skoraj bolj kot filmska produkcija) v neločljivem odnosu s sodobnostjo, njihov uspeh pa je največkrat povezan prav z aktualnostjo in njenim odgovorom na intimni in družbeni vsakdan ter tehnološki razvoj. S slednjim merim predvsem na downloadanje serij in nepojenljiv uspeh internetnih strani, kot je Netflix, ki ne omogočajo le ogleda katere koli serije ob katerem koli času, ampak tudi producirajo serije, ki si jih je mogoče ogledati samo na internetu, njihova premiera pa je paketna, kar pomeni, da je cela sezona dostopna še isti dan. Ne omogočajo le ogleda, za katerega sploh ni več treba prižgati televizije, temveč predvsem to, da si lahko katero koli epizodo pogledamo kadar koli nas prime. V tako »zaposlenem« svetu, kot je današnji, ni več čakanja, ampak le neskončna izbira.

A še bolj kot forma času odgovarja vsebina. O tem priča fenomen serije Girls, ki sodi v koš novega, indie vala televizijskega ustvarjanja. Prepoznali naj bi ga po skoraj naturalistični uprizoritvi življenjskosti, katere dolgočasnost je mogoče povzeti le s pojasnilom, da ljudje pač tako živijo (torej ne več reality show, ampak imperativno Show reality!). A prav s to navidezno pristnostjo omogočajo (večinoma mlajši generaciji) absolutno identifikacijo. Nekje vmes, med družinsko tematiko, internetno produkcijo in indie kamero, se je znašla serija Transparent.

Konec septembra je v Amazonovi produkciji sezona desetih delov premierno zasedla internet in za seboj potegnila podporo ogromne fenovske baze, pa tudi kritiško priznanje. Drugače kot Girls, ki v središče postavi skupino punc generacije, ki jo nagovarja, je v Transparent fokus na drugem tipu skupnosti – na družini. V eni povedi: družina ločenih staršev in treh otrok, starih med koncem dvajsetih in sredo tridesetih, se sooča z očetovim razkritjem, da je transseksualec – da se torej že celo življenje počuti kot ženska, ujeta v moško telo. A Transparent ne pomeni le transvestitskega starša, trans parent, ampak prej, da vse ni tako transparentno, tako razvidno in tako na prvo žogo. Zato zapleti tudi nikoli niso spremembe ali problemi sami, marveč naše soočanje z njimi.

Pomanjkanja avtentičnosti seriji res ne gre očitati: dialogi gledalca kar vabijo, da bi se sam vključil vanje, subjektivna kamera se osredotoča na naše polje videnega in začutenega, zapovrh pa naj bi ekranizirana zgodba temeljila na avtoričinem resničnem življenju. Jill Soloway, ki je serijo ustvarila, sodelovala pri izdelavi scenarija ter večino delov tudi režirala, pravi, da ob očetovem razkritju ni mogla razumeti njega, lahko pa je razumela sebe in opazovala odziv drugih družinskih članov, ki z različnim dojemanjem istega položaja pričajo o tem, da objektivnost le redko obstaja.

Na eni strani imamo tako očeta oziroma Moppo (momma & papa) ki se je odločil(a), da je pri šestdeset-in-nekaj letih mogoče začeti znova; mamo, ki jo v celoti določa svet zunanje potrditve (zato se ob spoznanju moževe spolne zagate tudi loči), in tri zdolgočasene otroke. Kot se oče (Mort/Maura) izrazi v seriji, »niso sposobni pristati«, zato je njihov odziv le brezkompromisna sebičnost. Njihovi edini odzivi so: »Zakaj si mi to naredil? Kako misliš, da se počutim ob tem? Kaj bi rad pri meni s tem dosegel?« S sebičnostjo in nevprašljivo samozaverovanostjo so glasniki individualizacije, ki jo Beck v Družbi tveganja določi kot tiste, za katere se »časovni horizonti zaznavanja življenja vedno bolj ožijo, dokler se končno v mejnem prostoru zgodovina ne skrči na (večno) sedanjost in se vse vrti okoli osi lastnega jaza, lastnega življenja«.

Zadnja epizoda sezone je naslovljena z Zakaj zakrivamo ogledala? (Why Do We Cover Mirrors?). Nanaša se na judovsko tradicijo, da se ob smrti družinskega člana zakrijejo vsa ogledala v hiši in tako vsaj za trenutek preprečijo nečimrnost in samozagledanost, kar je pomenljiv zaključek sezone, ki tematizira generacijsko lastnost, ki po malem spominja že na randovski objektivizem – vsak je junak svojega sveta, pa četudi mora zanj izključiti vsako obliko skupnosti.

Dlje kot gre serija, bolj postaja jasno, kako kritična je točka med fikcijo in resničnostjo, ko gre za lastno dojemanje v svetu, ki nas obkroža. Resnične razlike med očetom in otroki ne vzpostavi razmerje žrtve in predatorja, ampak njegova odločitev, da se fikcija (oziroma v tem primeru pretvarjanje) ne neha razvijati ločeno od življenja, marveč postane njegov del. Ko ni več vprašanje, kaj bi hotel biti ali moral postati, ampak kaj si. In v svetu, kjer je igra postala že modus vivendi, je njegov problem, ravno kolikor je transparenten in javen, pravzaprav najmanj grozeč, saj za razliko od ostalih ni ujet v začaran krog obsedenosti z lastnimi problemi, ki so večinoma le popolna fikcija v naših neprodušno zaprtih glavah.

Mirnost, ki jo nosi Maura, nevrotičnost bivše žene Shelly in zdolgočasenost otrok so razvidni tako iz načina snemanja, ki variira od skoraj amaterskih posnetkov do preciznih kadrov, kot slišni v glasbeni podlagi, ki skupaj z zvočnimi posnetki pogovorov omogoča neverjetno preselitev iz enega kadra v drugega, iz sedanjosti v flash-back. Z variiranjem svetlobe seli dogajanje v preteklost in hkrati z glasbo ali banalnimi zvoki, kakršno je štetje trebušnjakov, povezuje navidez popolnoma različne prizore v eno zgodbo, v eno družino.

Transparent je serija, ki očitno obravnava danes neizogibno vprašanje identitete, ki bi jo lahko zvedli na teorijo performativnega spola Judith Butler ali kapitalistične tesnobe izbire. A še bolj kot to je vprašanje o identiteti odločanja o drugem in za drugega. Kot v zadnjem delu reče najmlajša hčerka Ali (Gaby Hoffman), ki je kljub popolni izgubljenosti prepričana vase, je »tajnost edina resnična družinska religija«. Ali je absolutna sebičnost res varnejša od odločanja o tem, kaj lahko, sme ali mora nekdo drug vedeti o nas (ali drugih)?

Katja Perat je v eni od kolumn zapisala, da je naša generacija ob štetju porazov naših staršev »naštela zvrhano mero trajnih, trdnih odločitev, ki so zvodenele v razočaranja, zagrenjenost, v globoko zamero do sveta.« Omenjena serija skuša oboje postaviti na glavo: kako je, ko starši svoje gotovosti preizprašujejo, in kako, ko je otrokom zanjo vseeno in se ukvarjajo samo še sami s seboj?

Transparent zakoliči teorijo o disfunkcionalnosti družine in pokliče nazaj tabor otrok proti taboru staršev, a še vedno pred nas postavi vse družinsko, kar nam je znano in blizu. Morda ne čisto tolstojansko nesrečno, pa vendar še vedno družinsko.

serije Transparent

Domov / Članki / 2014 / december

Finalisti AirBeletrininega natečaja za kratko zgodbo!

AirBeletrina

O avtorju
Članki
Podkasti

Žirija: Manca G. Renko, Eva Mahkovic, Katja Perat, Aljoša Harlamov (foto: Matej Pušnik)

Leto je naokoli, finalisti pa vsaj delno drugačni. Če je lani med štirimi damami kraljeval en gospod, je letos ravno obratno – veliki finale so si med 197 prispelimi zgodbami pripisali štirje gospodje in ena dama.

Kljub spremembi napovedane žirije (zasedali so: Aljoša Harlamov (predsednik), Manca G. Renko, Eva Mahkovic, Katja Perat), je bila odločitev za finaliste še kar soglasna. Ob tem je žirija opazila nekatere zakonitosti slovenske (literarne) krajine: najpogosteje citirana pesem je Gangam Style, največ žensk v srednjih letih je zaprtih v različnih ustanovah, največ moških v srednjih letih pa med tem brusi nože, vrti revolverje ali seka ude. Najpogostejša travma je selitev (ali vožnja) z dežele v Ljubljano, prenekatero zgodbo pa je, kot se za literaturo spodobi, navdihnila ljubezen. Takšna ali drugačna. Tudi alkohola je veliko – tako zaužitega kot izločanega. Znanstvene fantastike je občutno manj kot prejšnja leta, nekoliko so poniknile tudi humoreske, socialni realizem pa se še strumno drži na površju.
Ampak – da preidemo k bistvu – letošnjim petim finalistom (po abecednem vrstnem redu):

Luka Jazbec: Velika (i)zguba ali lepo je imeti schadenfreude
»Tam sem jo srečal, to nesrečno B., in ne morem reči, da je bila ljubezen na prvi pogled. Šla mi je na živce, ta njen nadležno živahen nasmeh, večni optimizem, neznosna odprtost, vedno je kaj pribijala o tem, kaj ji je všeč, kako je to bilo super, jebiga, pravkar sva se srečala, ti mi pa že razlagaš o tem, kaj si najraje brala v petem razredu osnovne in kako fino je bilo na nekem koncertu te-in-te skupine, za katero še ni nihče slišal. A potem …«

Peter Karba: Obisk na deželi
»Ampak oprostite, jaz, jaz sem samo igralec. A razumete? Jaz samo blefiram! Tam zunaj pa bodo resnični ljudje, ne samo neka publika; ljudje, ki bodo zares mislili, da sem vodja, odnosno on, resnični Adolf Hitler. Že jutri bo to po vseh časopisih, kako naj ustvarim drobec življenja našega vodje? …«

Jaša Lorenčič: (Brez naslova)
»Počutil sem se kot neka slaba vloga v povprečnem slovenskem, davkloplačevalsko prekomerno sfinanciranem filmu. Nabasal sem si štiri šefle in začel z žlico zajemati svojo tekočo usodo. Pogledal sem fotra, kako je zadovoljno popral in solil juho, ki jo je mama z leti začela bolje soliti. Bil sem nekako kot srečen, v tej pofukani simboliki slovenskega vikend kosila, poflodrani kliše goveje župe.«

Ana Schnabl: MDMA
»Ura je pol osmih zjutraj, polnokrvno se je zdanilo. Izlizali smo se iz kluba, zgrbljeni stojimo ob čudaškem rdečem spomeniku sredi parka. Tja smo prispeli v iskanju boljšega jutra. Stojimo blizu skupaj, vendar se ne gledamo. Dobro vem, kaj se slika na naših obrazih, dobro vem, da kapitulacije ne moreš skriti pod kapuco, pod ogromen plašč, za kakšen dovtip ali dva, dobro vem, da hočemo samo domov, a ne moremo samo domov, ker moramo še malo hlastati, tako smo narejeni in tako smo se zadeli, da je onstran vrhunca sama žalost. Hrup se hoče poleči v tišino, zaliva nas nasilno kot atlantska plima.«

Tim Uršič: Zavest
»Kuhinja. Džezva. Žlica. Kava. Korito. Vrečka. Omarica. Šalica. Dežzva. Šalica. Spalnica. Facebook. Sporočila. Anja. Se vidiva. Smajli. Ob osmih. STA. Zanimiv si. Profil. Slike. Desno. Desno. Desno. Desno. Desno. Desno, desno, desno, desno, desno. Levo. Srk. Kaj bi jo. Domov. Zdrs. Wildov citat. Lajk. Nebuloze kvazi-pametne, a zelo priljubljene in v družbi uveljavljene kolegice s faksa. Lajk. Ha ha ha, ti Janševci. Lajk. Sošolka iz srednje šole je spremenila sliko profila. Lajk. Tina Maze. Lajk. Twitter. Prijava. Srk. #ideologije bloggerji pišejo, potem je premalo bralcev, potem indoktrinirani utihnejo. Facebook. Profil. Status. V slogi je moč. Google. V slogi je moč. Išči. V slogi je moč, Edvard Kardelj. Išči. Facebook. Objavi. Srk. Gmail. Inbox. Briši. Briši. Matkina verižna pisma. Briši. Subject, razgovor. Odpri. Študentska napotnica? Reply. Ni problema, sestra študira. Send. Inbox. Briši. Subject, žur. Odpri. Danes ne. Send. X. Srk.«

Pridružite se nam na predstavitvi finalnih zgodb in razglasitvi zmagovalne. Po končanem uradnem delu bomo nazdravili zgodbam. Tistim, ki smo jih napisali v preteklem letu, in onim, ki še prihajajo.

kratka zgodba natečaj panorama

Domov / Članki / 2014 / december

Ecce, homo laborans!

Mitja Jančar

O avtorju
Članki
Podkasti

Naslovnica Razpotij (avtorica: Jana Božič)

Hrepenenje po tostranski deželi izobilja, kjer ni niti lakote niti žeje in kjer je dovolj vsega, ne da bi za to bilo treba migniti s prstom, je ena najstarejših fantazij evropskega človeka, je kolektivni sen, ki se je porodil iz praznega želodca srednjeveškega človeka. Tu sta – obratno od biblijskega izročila, ki odreka hrano tistim, ki ne delajo – brezdelje in lenoba vrlini, delavnost in marljivost pa prezirani lastnosti. V Indiji Koromandiji žanje tisti, ki ne seje, največ denarja zasluži tisti, ki tudi največ spi, naokoli pa tekajo živali, že pečene in kuhane ter pripravljene za zaužitje, včasih celo z jedilnim priborom, priročno zapičenim v njihov hrbet. Pri teh srednjeveških in novoveških fantazijah gre v bistvu za zrcalno projekcijo stanja tedanje družbe. Ni namreč naključje, da se je njihovo število v evropski družbi močno povečalo prav v 15. stoletju, torej nekako na prehodu iz srednjega v novi vek, ko se je spreminjal tudi odnos takratnega evropskega človeka do dela, posledično pa seveda tudi do njegovih nasprotij, namreč nedela, brezdelja, dolgočasja in lenobe. Delo v tem času postane izvor vrline in morale ter bistvo človekovega obstoja, brezdelje pa dobi negativen prizven in postane znamenje moralnega propada posameznika. Sum lenobnosti pa je poslej seveda najpogosteje padal prav na marginalne družbene skupine, kot so brezposelni, revni in berači.

Vendar pa ni bilo vedno tako. Pred novim vekom je bil namreč odnos do dela bistveno drugačen. Na splošno je veljalo, da se tisti, ki mora delati za svoje preživetje, ne more politično udejstvovati, zaradi česar je dejansko reven. Delo je imelo tedaj prizven bremena, trpljenja in nesreče – latinska beseda laborare na primer pomeni mučiti se oziroma garati, s čimer se je enačilo delo in mukotrpnost, nedelo pa je imelo višjo kulturno in družbeno vrednost. Pri tem velja poudariti, da negativnega prizvena ni imela vsaka človeška dejavnost; tudi osebe višjega stanu so recimo lahko mizarile, trgovale ali pesnile, vendar pa niso smele biti mizarji, trgovci ali pa pesniki. Bistveno je bilo, da k temu niso bile primorane, te stvari so počele bodisi v prostem času bodisi za zabavo in ne za preživetje. Kaj se je torej zgodilo, da se je odnos do dela in njegovih protipomenk v tem času tako spremenil? Krščanstvo je gotovo botrovalo spremembi odnosa do dela, in sicer ironično ravno v prepričanju, da je delo kot mukotrpna dejavnost znak božje volje, ki si ga malodane mazohistično nalagajo verujoči, prav tako pa je bil pomemben pojav protestantske delovne etike. Vendar pa vera, sicer zelo pomemben del tedanje evropske družbe, pri predrugačenju odnosa do dela ni bila ključnega pomena, četudi je pri tem odigrala pomembno vlogo. Sama sprememba mentalitete verjetno ni nikoli dovolj, da bi prišlo do tako pomembnih pojmovnih premikov. Pri tem je šlo za popolnoma gmotne interese tedanje družbe, ki se je spopadala z novimi družbenimi razmerami, ki so bile posledice strukturnih sprememb tedanje družbe. Delo oziroma zagotavljanje eksistenčnih pogojev z delom tedaj postane bistvo človekovega obstoja. To je izraz spremembe etosa dela, ki se pod imperativi družbenih pritiskov prične spreminjati v poznem srednjem veku oziroma intenzivneje v zgodnjem novem veku, in sicer sprva zlasti v deželah in mestih, kjer so bili vplivi industrializacije občutnejši.

Evropski prostor se je okoli leta 1500 soočal s pojavom rasti mest in tržnega gospodarstva, razslojevanjem družbe, razvojem kapitalističnega načina produkcije, migracijami prebivalstva v urbana središča ter obubožanjem širših slojev populacije. V deželah, kjer so se nahajala pomembnejša in večja mestna središča, so se spopadali s problemom vedno večjega pritiska selitev obubožanih množic, ki so se nadejale, da bodo tam našle boljše pogoje za preživetje. Posledično je seveda naraščalo število nižjih slojev mestnega prebivalstva, brezposelnih, beračev in klatežev, breme vzdrževanja teh ljudi, torej tistih delov prebivalstva, ki so se le stežka ali se iz strukturnih vzrokov niso uspeli vključiti v nov način produkcije, pa so na svojih plečih nosile mestne oblasti in delovno aktivni sloji prebivalstva. Prispevanje k skrbi za revne, sicer običajna praksa srednjeveškega človeka, ki si je z dajanjem miloščin zagotavljal lasten duševni blagor, v tem času postane breme, saj z utečenimi prijemi niso uspeli zajeziti čedalje pogostejše revščine. Na eni strani imamo torej na prehodu v novi vek vedno večje število revnih in brezposelnih ljudi, na drugi strani pa vedno večje potrebe po delovni sili, ki jih je za potešitev svojih apetitov potrebovalo rastoče gospodarstvo. Rešitev se je zdela kot na dlani – te ljudi je bilo treba vključiti v delovne procese, da bi si lahko sami kupovali hrano in obleko ter skrbeli za svojo družino, pomoč revnim pa je bilo treba racionalizirati, kar je v bistvu pomenilo, da je poslej ta pripadla samo tistim, ki so si jo po kriterijih (ne)zmožnosti za delo tudi zaslužili.

Voljni, a nezmožni za delo, torej stari, bolni in morda nekateri pohabljeni, so postali »dobri« reveži in so bili upravičeni do pomoči, tisti, ki so bili sposobni zanj, a so bili v očeh sodobnikov preprosto leni, pa so postali »slabi« reveži. Tako je nastal novi diskurz, ki je revščino, seveda pa tudi druge dele družbe, sodil skozi prizmo novega koncepta dela in na tem osnovani percepciji koristnosti za družbo – vzroke revščine so odslej sodobniki iskali v brezdelju in pomanjkljivi volji do dela, revščina pa ni bila več od boga dana usoda, temveč si je bil zanjo kriv vsak sam. Pri brezposelnih in revnih – in tako je še danes, kar bo vedel vsak, ki se je kdaj znašel na zavodu za zaposlovanje, kjer je treba vseskozi dokazovati, da si pripravljen delati oziroma, preprosto rečeno, da nisi len, sicer te iz sistema izločijo in te prepustijo lastni usodi – je vseskozi obstajal sum, da so preprosti lenuharji. Lenoba je bila, kot je v knjigi Na kratko o dolgočasju, lenobi in počitku (Analecta, 2012) zapisal Simon Hajdini, obvezna ideološka spremljevalka tistega, čemur bi nekateri rekli prvotna akumulacija kapitala, ki bi se, kot kaže, le stežka realizirala, če ne bi od vsepovsod začeli vznikati lenuharji v raznoraznih podobah. Tega, da obstoječe delo prepogosto ni bilo dovolj za preživetje, se sodobniki seveda niso zavedali ali pa tega preprosto niso želeli, temveč so iskali načine, kako bi osebe, ki se niso uspele vključiti v nove produkcijske odnose, privzgojili k delu oziroma bolj moralnemu življenju. Postavljalo se je torej vprašanje delovnega discipliniranja družbe – imperativi mezdnega dela, ponavljajoči se gibi pri delu ter stroga časovna disciplina, so bili namreč predindustrijskemu človeku neznanka, njegov življenjski ritem pa je bil drugačen in ni ostro ločeval med prostim časom ter delom. Človeška dejavnost ni bila prilagojena ekonomski racionalnosti, delali niso zavoljo zaslužka samega, temveč so poznali pojem zadostnosti – v tedanji agrarni družbi so delali toliko, da so zaslužili dovolj za svojemu stanu primerno življenje, in nič več. V novih razmerah pa je bil predindustrijski človek iztrgan iz tradicionalnega okolja in se je moral, hočeš nočeš, prilagoditi novim produkcijskim razmeram, in če mu to ni uspelo, so za prevzgojo oziroma privzem novega etosa dela poskrbele bodisi mestne bodisi državne oblasti. Skrajni simptom takšne disciplinarne tendence je pojav ustanov kaznilnic in prisilnih delavnic, nekakšnih predhodnic današnjih zapornih ustanov.

S pojavom kaznilnic in prisilnih delavnic, ustanov, ki so v 16. stoletju začele nadomeščati dotlej običajno prakso fizičnega kaznovanja prestopnikov, se je pričelo obdobje intenzivnejše internacije marginalnih delov prebivalstva, ki se niso uspeli prilagoditi novim (delovnim) družbenim normam. V to ohlapno definirano skupino so spadali berači, potepuhi, stari in bolni ljudje, brezdomci, (vojni) invalidi, sirote, fizično in psihično zaostali, pijanci, razsipneži, dezerterji, prostitutke in še marsikdo drug. Nikoli prej v zgodovini niso enačili tako raznovrstnih družbenih skupin, katerih edina skupna točka je bila ta, da si niso mogli z delom sami priskrbeti sredstev za preživetje. To so si tedaj sodobniki razlagali kot posledico moralne odpovedi, izmikanje poštenemu delu, ki se ga da preseči zgolj z dosledno vzgojo k delu – z internacijo v prisilni delavnici. V srčiki delovanja takšnih ustanov je bilo delo kot prisilno sredstvo prevzgoje prestopnikovega subjekta. In točno v tej točki se delo v novoveških prisilnih delavnicah razlikuje od poprejšnjih oblik prisilnega dela, ki so ga sicer poznali že v antiki ter srednjem veku. Bistvena novost ni bilo prisilno delo samo, temveč tendenca, da bi kaznjenca s prisilnim delom poboljšali oziroma ga privadili na delo. Gre za nekakšno nasilno sredstvo izbijanja lenobe iz tistih obrobnih družbenih skupin, za katere se je sumilo, seveda v luči novega odnosa do koncepta dela, da se jim preprosto ne da delati za preživetje in se raje zatekajo k »moralno oporečnim« taktikam preživetja, kot so kraja, beračenje, klatenje, kriminal, prostitucija, pobiranje miloščin itd. Prve takšne ustanove, in to ni bilo nikakršno naključje, so se pojavile v večjih mestih, namreč v Londonu ter Amsterdamu, ki sta bili tedaj pomembni trgovski in industrijski središči in kjer so bile potrebe po delovni sili velike, socialne razmere pa zaostrene. Prevzgojna tendenca prisilnih delavnic se je tu spojila z ekonomskimi interesi mestnih oblasti, ki so si tako nadejale zagotoviti poceni delovno silo. Kmalu so se po teh ustanovah zgledovala tudi druga večja mesta evropskega prostora, njihovo število pa se je močno razmahnilo med izgradnjo absolutistične knežje oblasti, ko so se disciplinarne tendence združile z ekonomskimi interesi nastajajočih državnih tvorb. Produkt delovnega discipliniranja, osnovanega na novem etosu dela, pa je sčasoma, a zagotovo, postal moderni homo laborans oziroma delavni človek.

Če je v prvi fazi industrializacije prevladovala zunanja, represivna prisila neprilagojenih posameznikov k delavnosti ter številni predpisi, katerih cilj je bilo kaznovanje oziroma preprečevanje odstopov od pričakovanega vedenja, se homo laborans oblikuje šele tedaj, ko se iz delovne prisile porodi vrlina delovne morale in samodiscipline. To predpostavlja ponotranjenje abstraktnih kolektivnih vrednot, kot so pridnost, urejenost in varčnost, vrlin meščanskega izvora, ki so jih posamezniku posredovali preko ekonomskih prisil in vzgoje. Posameznik se tako delujočemu discipliniranju ni več mogel izogniti, saj se je zunanja prisila preobrazila v notranjo psihično instanco in je postala notranja avtoriteta posameznikove zavesti, preprosto rečeno, dokončno je ponotranjil novo delovno moralo, ki tedaj postane, in je še danes, bistvo njegove identitete in izvor samodiscipliniranja. Institucionalizirano prisilno delo, torej prisilne delavnice, so odraz točno te tendence – procesa socialnega discipliniranja širših slojev družbe in ustvarjanja delavnega človeka. Pri tem pa velja izpostaviti, da tu ne gre samo za discipliniranje od zgoraj navzdol, torej namerne in premišljene aktivnosti fiktivnega sloja izkoriščevalskih oblastnikov, temveč predvsem za predrugačenje medčloveških odnosov, v katerih je delo dobilo nov pomen in katerih temelj je, prosto po Foucaultu, disciplinska tehnologija oblasti, ki ne zgolj sili, temveč se s prevzgojo subjektov zapisuje v mehka vlakna človeških možganov. Na tej točki delo dobi tisti pomen, ki se nam še danes zdi popolnoma samoumeven: postane nekaj izrazito pozitivnega in nepogrešljivega, nekaj, kar je praktično samo sebi namen, vsako nasprotovanje delu, torej brezdelje, dolgočasje in lenoba, pa malodane gnusno dejanje, ki venomer vzbuja sum nemoralnosti in družbene nekoristnosti.

Kot smo videli, sta imela modernizacija in napredek, ki imata iz nekega razloga venomer pozitiven prizvok, na prehodu v novi vek, ko se je svet počasi, a gotovo poslavljal od srednjega veka, tudi temno stran. Razvoj novega načina produkcije, urbanizacija, razslojevanje družbe, večanje števila mezdnih delavcev in razvoj industrije so imeli tudi negativne posledice, na katere pogosto pozabljamo, a so sestavni del oblikovanja zavesti modernega človeka. Skrajni simptom spreminjajoče se družbe in odnosa do dela v novem veku so bile ustanove kaznilnic in prisilnih delavnic, represivnih ustanov groze, ki so gmotne interese večinoma meščanskih slojev ter državnih institucij združevale z represijo in tendenco socialnega in delovnega discipliniranja oziroma privajanja množic na nove družbene danosti, četudi s kruhom, vodo in bičem. Ta proces je bil ključen za to, da je srednjeveški človek naposled privzel novi etos dela, se odpovedal srednjeveški mentaliteti zadostnosti in se po sili razmer prilagodil novim družbenim razmeram. Tedaj se je rodil homo laborans, delo pa je postalo eden osrednjih pojmov človekovega bivanja. Šele ko bomo koncept dela postavili v zgodovinski kontekst in ga poskusili opazovati s kritične distance, si bomo morda lahko odgovorili, zakaj se delu še danes pripisuje takšen pomen, sploh v času gospodarske krize, zakaj skorajda nihče več ne ceni izobrazbe, zakaj tako mnogim z jezika zdrkne tista priročna oznaka lenuhar, ko govorijo o revnih, brezposelnih, družboslovcih itd. – mimogrede, vas to morda spomni na kaj, o čemer sem pisal zgoraj? – in zakaj se vedno številnejšim zdi koristna samo tista dejavnost, ki prinaša profit. Šele tedaj se bomo morda lahko vprašali o smiselnosti cenenega podjetništva ter iskanja svetega grala (podjetniške) inovativnosti, morda pa si bomo nekoč celo drznili podvomiti o dogmi, da je prav vsako delo smiselno in dobro. Morda pa so to samo pobožne želje »lenuharjev«.

Članek je bil sprva objavljen v zadnji številki revije Razpotja, ki je namenjena delu. Če vas zanima več, vas vabimo, da se nam jutri, v torek, 16. 12. ob 18.00, pridružite na Borštnikovem trgu 2 (Kavarna Borštnik), kjer uredništvi AirBeletrine in Razpotij pripravljata pogovor z naslovom Delo “večno mlade” generacije. Podrobnosti tu in tu. Vabljeni!

delo panorama Razpotja

Domov / Članki / 2014 / december

Sočutje čisto navadnega buržuja

Aljoša Harlamov

O avtorju
Članki
Podkasti

Ko sem v svojo biografijo prvič zapisal, da imam »proletarske korenine«, sem ciljal na več bolj ali manj sebičnih namenov. Prvič, želel sem vsaj malo osmisliti tisti občutek distance, tujstva, ki se pogosto odkotali iz mojih tekstov – distance do kulturniške srenje iz Ljubljane, s katero sem v stiku in za katero je kultura pogosto nadaljevanje družinske tradicije in včasih povsem samoumevno tudi polje (eksistencialnega, prestižnega, političnega …) boja. Zdelo se mi je, da bi ta podatek bralcu morda lahko pojasnil, zakaj se svojega pisanja lotevam z občutkom, da sam v vse to vstopam bolj neobremenjeno in od strani kot morda kdo drug. Drugič in pomembneje, priznam, s tem sem si želel zavarovati hrbet za redke primere, ko se kot kolumnist in intelektualec lotevam družbenih in političnih tem. To je bil namreč čas vseslovenskih vstaj, ko je intelektualna scena, posebej mlajša generacija, brbotala nad ognjem na novo odkrite revolucionarnosti in simpatije do modrih ovratnikov. Zdaj me je malo sram, toda poseg je očitno učinkoval – ko je bila malo po tem Airbeletrini s strani mladih levičarjev nekajkrat očitana »buržujskost«, sem bil vedno nekako previdno izvzet. Prepričan sem, da so me pred tem posekom zavarovale tudi moje »proletarske korenine«. (Moj tretji namen je bil pridobiti vsaj toliko simpatij svojih raznih delodajalcev, da bi mi začeli pravočasno izplačevali honorarje. Ta se sploh ni posrečil.)

Komodifikacija delavstva (vir: www.gopixpic.com)

V »teoretskem diskurzu«, posebno takem, ki bi želel imeti tudi družbeno in politično veljavo oziroma učinke, je namreč v zadnjih nekaj desetletjih prišlo do precej bedaste samozadostne slepote, ki razpravo o nekaterih vprašanjih drži v grotesknem položaju kavlja 22. Če nisi »naš«, pa pišeš o »naših stvareh« – te takoj okličemo za pokroviteljskega ali nevednega, za imperialista, šovinista itd., tvoje mnenje bo oklicano za hegemono in subjektivno; a če nisi »naš« in ne pišeš o »naših stvareh«, te bomo itak oklicali za apolitičnega ali nevednega, za buržuja, za imperialista, šovinista itd., tvoje mnenje pa je že po naravi stvari hegemono in subjektivno. V literarni teoriji se tako dogaja, da npr. feministični kritiki motiv »zatirane ženske« ocenjujejo glede na to, ali nanj naletijo v literaturi avtorice ali avtorja – v prvem primeru gre recimo za kritiko patriarhata, v drugem pa izključno za uveljavljanje patriarhata. Sam sem torej s svojo premišljeno izgrajeno (samo)podobo ciljal na docela preračunljive učinke. Želel sem kdaj kaj napisati o »malem človeku«, o »množici«, a sem se najprej moral, še posebej, če sem želel o tem pisati tudi kritično in odkrito, legitimirati kot eden od »njih«, kot nekdo, ki piše iz osebne izkušnje. Tako sem imel mir prav pred tistimi, ki so prepričani, da o istih stvareh razmišljajo »objektivno«, znotraj nezmotljivih paradigem in metod. Hkrati pa sem imel nekaj miru tudi pred objektom svoje kritike, ki te iste »objektivneže« rad razglaša za kravatarje, lenobe in salonske levičarje – in ima kdaj tudi prav, saj jim »teorija« s svojim pokroviteljskim zastopstvom neredko jemlje lasten glas in pravico do individualnosti.

Danes mi je že žal, da sem pristal na pravila igre, ki je pravzaprav ne želim igrati. Ker gre v temelju pri celi stvari dokazovanja, da sem »true to the hood«, pa nenazadnje tudi pretvarjanja, da sem nekaj, kar nisem, za širši problem empatije. Če ponazorim s citatom, ki me je sploh spodbodel, da sem začel pisati ta tekst:

V intervjuju za francoski časnik La Croix je Endahl povsem kategorično zatrdil, da je imela “profesionalizacija” pisateljskega poklica – to se je zgodilo s štipendijami in finančnimi podporami – negativen vpliv na književnost. “Čeprav seveda razumem, v čem je privlačnost, pa menim, da podpora pisatelja odreže od družbe in vzpostavlja nezdravo vez z institucijami,” je izjavil. “Včasih so se pisatelji preživljali kot taksisti, uradniki, tajnice ali natakarji, da so lahko preživeli. Samuel Beckett in številni drugi so živeli tako. Bilo je težko – ampak sami so se nahranili, tudi z literarnega stališča.”
(MMC, “Finančna pomoč pisateljem osiromaši književnost”)

Če pustimo ob strani, da tovrstne izjave itak počnejo malo drugega kot spodbujajo k stereotipnemu pogledu na pisatelja kot na izkoriščevalca, ki živi od davkoplačevalskih žuljev, in mu nasproti postavljajo zgled »revnega umetnika«, ki sta mu revščina in beda najodličnejši muzi; gre tudi za postavljanje življenjske izkušnje kot najvišjega merila za umetniško (po)ustvarjanje in nenazadnje za umetniško »iskrenost«. Logika je torej naslednja: nekdo, ki ni živel življenja, ne more pisati o življenju. Nekdo, ki nikoli ni niti okusil napornega fizičnega dela v tovarni, ne more vedeti, kako tam razmišljajo, čutijo in živijo. Kar je pogosto sicer res, a je enačba vse drugo kot vodotesna. Težava je v tem, da se to niti malo ne ujema z osnovno logiko literature oziroma umetnosti – katerih bistvo je empatija. Mar ne beremo zato, da se vživljamo v Druge in drugačne? Mar niso največja dela umetnosti tista, ki nas soočijo z nečim novim, ki nam znano zgodbo povejo na drugačen, marsikdaj presenetljiv in šokanten način, ki nas silijo v aktivno soudeležbo pri tvorjenju smislov in pomenov? In če je empatija, naša zmožnost vživljanja v drugega, v drug jezik oziroma govorico, v drug svet, največja vrednota branja, zakaj je potem dandanes ne zmoremo več videti na drugi strani, v dejanju pisanja? Ali zunaj umetnosti: so sindikalni vodje zares hinavci, ker imajo visoke plače, pa predstavljajo oziroma se borijo za delavce z minimalnimi mezdami?

Ta prizor poznamo tudi iz hollywoodskih trilerjev: staršema ugrabijo otroka in najde se policist, ki naredi usodno napako: »Vem, da se počutite grozno …«, na kar ga eden od staršev itak vpraša: »Ali imate otroke?«. In ker jih policist seveda nima, saj je poročen z delom in morda še sveže ločen, starš ponori od jeze, češ kako si mu drzne govoriti, da ve, kako se on počuti v tem trenutku??!! … Prizor je tako pogost, kakor da bi šlo za nekaj najbolj normalnega na svetu. Obsedenost sodobne družbe z resničn(ostn)imi zgodbami, z izpovedmi, z biografijami in ozadji je očitno premo-sorazmerna z upadom naše zmožnosti empatije ali pa vsaj našega vrednotenja empatije kot ene temeljnih in najbolj čudovitih sposobnosti človeške duševnosti in enega temeljnih in občudovanja vrednih motivov medčloveških razmerij. Ni res, da moraš imeti otroka, da si lahko predstavljaš grozo ob njegovi izgubi, ali če smo dosledni, da ga morajo ugrabiti tudi tebi. Ni res, da moraš biti proletarec, da lahko pišeš o proletariatu (četudi je prekariat sodobna oblika proletariata, ni prav, da ju enačimo). Ni res, da moraš nekaj doživeti na lastni koži, da lahko o tem dobro pišeš. To je ena prvih lekcij, ki jih skušam posredovati udeležencem kakšne svoje delavnice: doživetje še ni zgodba. Če obstaja cela vrsta avtorjev, ki so črpali iz lastnih bogatih izkušenj, obstaja najmanj enaka vrsta tistih, ki so se znali s pomočjo domišljije in sočutja »samo« zelo dobro vživeti v Drugega. Če visimo na vsaki besedi in njihovih poskusov ne ocenjujemo celostno, v vsej njihovi kompleksnosti, potem smo kot advokati, ki se podrobno ukvarjajo z zakoni, samo zato da bi v njih našli luknje za namene svojih klientov.

Pisanje o drugih je nuja, ker gre za obliko komunikacije z njimi, ker v stiku z drugim prevprašuješ in na novo postavljaš status »prvega«, svoj lastni status. Ker si pisatelj oziroma umetnik z bralcem oziroma občinstvom pogosto delita istega Drugega, avtor zato velikokrat nastopa kot posrednik stika in kot spodbuda k neposrednemu stiku – kogar je s svojimi »afriškimi« romani navdušila Gabriela Babnik, ta bo morda v naslednjih dneh v roke vzel tudi njen prevod Amerikanke nigerijske pisateljice Chimamanda Ngozi Adichie (Sanje, 2014). Seveda se je treba pri tem zavedati lastne pozicije in lastnega razmerja do tistega, v kogar se vživljaš, s katerim sočutiš. In v to sočutje nedvomno sodi tudi možnost kritike. Če kot humanist verjamem v svobodo religije, to nikakor ne pomeni, da toleriram obrezovanje žensk, ki se izvaja v imenu islama; ali homofobijo, ki jo zganja katoliška cerkev. Če verjamem v pravičnejšo razdelitev premoženja, si vseeno ne delam utvar, da je glavna ovira temu »premalo demokracije«, ker ideologije kapitalizma ne ohranjajo pri življenju elite z represivnimi sredstvi, ampak »ameriške sanje« globalnega »malega« državljana. In ker sočutje ni identifikacija, vživljanje ni poenotenje, izguba ene ali druge identitete, ampak stik z Drugim na način, ki mu ne odvzema lastne Drugosti, lastne individualnosti, hkrati pa se ji ne odpoveš niti sam (ker se ji itak ne moreš).

Dajmo torej povedati po resnici: proletarske korenine gor ali dol, kot kulturnik sem težko kar koli drugega kot čisto navaden buržuj. Naj bo to jasno tudi naslednjič, ko bom spet kaj pisal ali govoril o delavskem vprašanju.

empatija kolumna proletariat

Domov / Članki / 2014 / december

Zgodba o skupnih temeljih (Common Ground – Yael Ronen & Ansambl, Gledališče Maksim Gorki, Berlin)

Ilija Đurović

O avtorju
Članki
Podkasti

Common ground (vir: http://blog.theater-nachtgedanken.de/wp-content/uploads/2014/03/common-ground_gorki1.jpg)

Ali je mogoče občinstvu nekega berlinskega gledališča leta 2014 pripovedovati o vojni v nekdanji Jugoslaviji, o obleganju Sarajeva in o ženskah, ki so bile posiljene med vojno v Bosni – ter uspešno prodajati predstavo, ki pripoveduje prav to zgodbo? Kaže, da je. Prav tako zgodbo že nekaj časa ponavljajo in že nekaj časa jo občinstvo v dvorani berlinskega gledališča Maxim Gorki Theater nagrajuje z aplavzi, pripovedujejo pa jo člani zasedbe predstave Common Ground. Neki nemški kritik je to zgodbo označil kot gledališko senzacijo.

Common ground je avtorski projekt izraelske režiserke Yael Ronen in članov zasedbe predstave. Sedem igralcev, med njimi dva Srba in tri Bošnjakinje, je dva od svojih igralskih kolegov, Nemca in Izraelko, za pet dni odpeljalo v Sarajevo, kjer naj bi drug drugemu poskusili pojasniti, kaj sem jim je zgodilo v času vojne na območju nekdanje Jugoslavije – in kako to, da so se znašli skupaj v Berlinu, pri gledališkem projektu. Na osnovi vtisov s petdnevnega potovanja je nastala predstava Common Ground

Gre za dokumentarno gledališče, za zgodbo igralcev, ki domala vse življenje živijo v Nemčiji, kamor so pribežali pred vojno v Jugoslaviji. Izraelska igralka Orit Nahmias, režiserkin alter ego, na začetku predstave pojasni, da je že sodelovala pri podobnih projektih, poskušala je ustvarjati predstave z Izraelci in s Palestnici, vendar so vsi ti projekti večinoma propadli. Igralka kot pojasnilo za njihov propad navaja problem »dveh narativov« v zgodbi o izraelsko-palestinskem konfliktu. Kljub temu se je odločila, da poskusi še enkrat, tokrat s spopadom, ki je ne zadeva in ki ni imel dveh, ampak šest narativov. To so narativi dežel, ki so nekoč sestavljale Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Predstavniki nekaterih od teh narativov so igralke Jasmina Musić in Mateja Meded iz Bosne in Hercegovine ter Vernesa Berbo, ki je med vojno prispela v Berlin kot mlada, že izoblikovana sarajevska igralka, in igralca Aleksandar Radenković in Dejan Bućin, prvi iz Novega Sada, drugi iz Beograda.

Besedilo predstave Common Ground pretežno sestavljajo s čustvi nabiti drobci osebnih usod igralcev. Denimo zgodba deklice, katere oče je izginil v Prijedoru, povedana prvoosebno, iz glave taiste deklice, ki zdaj kot mlada igralka stoji na odru Gledališča Maxim Gorki v Berlinu. Ali zgodba Vernese Berbo, ženske, ki je bila pred obleganjem Sarajeva v zgodnjih dvajsetih letih, zaljubljena v DJ Džema in v svoje mesto. Ali pa zgodba Aleksandra Radenkovića, nekoč dečka, ki so ga starši »pravočasno« spravili iz Jugoslavije in ga odpeljali v Nemčijo, ki pa tudi v Nemčiji ni mogel pobegniti pred mračnimi izkušnjami vojne na ozemlju, ki ga je zapustil. Kot protiutež težkim izkušnjam »jugoslovanskega« dela ekipe se je kot uspešen izkazal lik nemškega igralca Nilsa Bormanna, ki skupaj s svojimi kolegi odpotuje v Sarajevo, posluša zgodbe o vojni in pogosto ponavlja verstehe ich nicht, »ničesar ne razumem«, kajti Nilsu, nemškemu igralcu, ki je seznanjen samo z dobro organiziranimi nemškimi vojnami, se zdi državljanska vojna v Jugoslaviji precej neorganizirana.

V dolgem in silovitem prvem prizoru liki pred mikrofonom, v nenehnem gibanju in ob hrupni glasbi, svoje usode postavljajo v zgodovinski kontekst 20. stoletja. Tako se gledalci ob glasbi Nirvane spominjajo časa, ko je Steffi Graf prvič in še drugič osvojila pokal Wimbledon in ko je Nemčija prešla na petštevilčne poštne številke, sočasno pa se je začelo obleganje Sarajeva, na beograjskih demonstracijah proti Miloševiću sta bila ubita dva človeka, Slovenija je razglasila neodvisnost … Režiserka Yael Ronen ob pomoči članov zasedbe na koncu prvega prizora s kratkim in jasnim stavkom nemškemu gledalcu poda idealen fokus: »Leta 1991 se Nemčija združuje, preostanek sveta pa razpada.« In v hipu, ko je gledalec postavljen v zgodovinski kontekst in ima pred očmi vzporednico med Nemčijo, ki se vzpenja iz pepela, in Jugoslavijo, ki bo pepel šele postala, se predstava Common Ground spretno preusmeri k osebnim zgodbam. Po napadu na čute gledalcev iz prvega prizora je zdaj odprt pogled na mirnejši zaplet, na rekonstrukcijo potovanja igralske ekipe v Sarajevo, do katerega pride več kot dvajset let po obleganju mesta.

Zgodba s potovanja se začne s spomini igralke Vernese Berbo, najstarejše v ekipi in edine, ki je doživela obleganje Sarajeva. Svojim kolegom pripoveduje o tem, kako je bila prepričana, da bodo Olimpijske igre v Barceloni leta 1992 odpovedali, saj ni mogla verjeti, da bo svet dovolil olimpijske igre v času, ko je konec dvajsetega stoletja eno od olimpijskih mest pod okupacijo. Igralci so bili med bivanjem v Sarajevu nameščeni v hotelu Holiday Inn, zgradbi z mračno zgodovino. Njihove sobe so bile v bližini tiste, iz katere je Radovan Karadžić opazoval zasedeno mesto. Igralci na odru rekonstruirajo pogovor z bosanskim točajem iz Holiday Inna, ki pripoveduje, kako je hotel deloval med vojno. Tema tega prizora je resna in zapletena: najmlajša članica ekipe, igralka Jasmina Musić, je jezna, ker je Ratku Mladiću dovoljeno obiskati grob svoje hčerke, medtem ko številni ljudje zaradi zločinov njegove vojske sploh nikoli niso našli grobov svojih najbližjih. Dialog je napet in se sklene s prepirom, v katerem igralci omenjajo krivdo in haaško sodišče (igralec Aleksander Radenković se jezi, ker v Haagu obsojajo samo Srbe), pripelje pa tudi do hrvaškega generala Anteja Gotovine, ki so ga na Hrvaškem pričakali kot junaka … Skratka, ne igralcem in ne režiserki ni bilo mar, ali se bo nemški oziroma kateri koli gledalec ob posameznih prizorih spraševal, o čem govorijo ljudje na odru. Prav nasprotno, izraelska režiserka je postregla s čustvi kot najboljšim sredstvom za pojasnjevanje celo najbolj zapletenih tem, igralci pa so s svojo iskreno igro gledalcem predstavili to, o čemer so razmišljali in kar so občutili, ko so hodili po mestu, ki je bilo del vojne, ki jim je spremenila življenje. Toda njihove izkušnje so različne v vseh pomenih, skupaj z dobrimi dramaturškimi posegi Irine Szodruch pa so služile kot različni pogledi na zapleten položaj, o katerem je govor. Odlični dramaturgija in režija predstave Common Ground dosežeta, da se vojna zgodba, opisana z zornega kota posamičnih izkušenj, na trenutke zdi preprostejša.

Dialogi o vojni so kombinirani s komičnimi spomini igralcev, nekajkrat tudi s kratkimi glasbenimi premori (igralka Vernesa Berbo bleščeče izvede pesem Sarajevo, ljubezen moja, igralec Dejan Bućin pa uspešno posnema Partibrejkerse) in z absurdnimi vprašanji Nemca Nilsa, ki eni od igralk, medtem ko ta govori o nikoli najdenih truplih ubitih v vojni, predlaga, naj na to vprašanje poskuša pogledati z drugega kota. Nils je ljubitelj književnosti Arthurja Clarka in ne zavrača možnosti, da so ljudi, ki so izginili med vojno na območju SFRJ, nemara ugrabili vesoljci. Tako predstavi uspe, da se zlahka izvije iz vojnih tem, v katerih bi se utegnila tudi izgubiti. To na videz lahkotno ukvarjanje z resnim besedilom je posledica tega, da je tudi režiserka tujka v témi državljanske vojne v Jugoslaviji, s čimer se je izognila temu, da bi bil njen zorni kot eden od narativov konflikta.

S prepletanjem osebnih izkušenj se ekipa predstave Common Ground ni izognila niti še posebno pomembnemu in univerzalnemu vprašanju – vprašanju krivde. Toda ne tiste, ki jo označujemo z odgovorom na vprašanje »Kdo je kriv?«. V prizoru, ki se ukvarja s to temo, igralska ekipa obišče Bakiro Hasečić, predsednico Združenja posiljenih žensk BiH, ki jim z mirnim glasom pripoveduje svojo velikokrat povedano zgodbo o posilstvih, ki so jih med vojno v Bosni zagrešili Srbi. Aleksandar Radenković v svojem najboljšem in obenem najmočnejšem prizoru celotne predstave Common Ground izrazi prepričanje, da ga izraelska kolegica »čudno gleda«, kot bi od njega pričakovala izraz krivde, ker je Srb. In nato: Aleksandar Radenković na praznem odru, med telesno napornim boksanjem z nikomer, skuša poiskati vzrok za ta svoj občutek. Sprašuje se, ali bi se moral počutiti kriv, ker je njegov narod zagrešil zločin. Spominja se, da ga takrat, ko se je začela vojna, sploh ni bilo v Srbiji. Sprašuje se, zakaj bi se moral počutiti drugače od kogar koli drugega. Spominja se, da je bil po zaslugi svojih staršev v Nemčiji že pred začetkom vojne. Spominja se tudi, da se je nekaj let pozneje, leta 1999, zabaval po klubih, medtem ko je ostale člane družine v Beogradu bombardiral Nato. In da je to pravzaprav edina krivda, ki jo čuti, krivda, da je živel lahkotno in srečno, medtem ko so ljudje, ki jih ima rad, živeli v strahu pred novimi bombardiranji. Tako je ekipa predstave Common Ground tudi vprašanje krivde omejila na posamezne občutke tistih, ki se spominjajo svojih zgodb. To je še ena odlična rešitev in obenem uspešen umik predstave s položaja, v katerem bi se zgodba v iskanju odgovora na težko vprašanje »Kdo je kriv?« utegnila grdo zaplesti.

Tudi brez pretirano patetičnega konca, ko igralska ekipa objeta prepeva, bi bila predstava enako dobro dokumentarno gledališče, ki bi berlinskemu občinstvu iskreno in precizno skozi umetnost podala posamične izkušnje igralcev različnih generacij, združenih v izkušnji vojne, ki je pripeljala do konca SFRJ.

Common Ground je predstava, ki še ni bila na ogled v državah, o katerih je govor. Bilo bi več kot zanimivo, če bi bili pred ljubitelje gledališča v Sloveniji, Hrvaški, Črni gori, Srbiji ter Bosni in Hercegovini postavljeni igralci, ki jim govorijo zgodbo o dobro znani vojni, vendar v nemškem jeziku in s podnapisi, kajti z odra bi jim govorili igralci, ki so prav zaradi vojne, o kateri govorijo, ta območja tudi zapustili, v gledališču pa nikoli niso govorili v svojem maternem jeziku. Tako je ekipa Common Grounda izvedla umetniški »trik«, ki ji utegne zagotoviti uspeh, kjer koli bo igrala to predstavo: igralci Nemcem pripovedujejo zgodbo, ki ni nemška, vendar v nemškem jeziku, »Jugoslovanom« govorijo zgodbo, ki je njihova, vendar v jeziku, ki ni jezik »Jugoslovanov«, preostanku sveta pa inteligentno in čustveno govorijo o sledeh, ki jih vojna zapusti v ljudeh, kjer koli že poteka in v katerem koli jeziku že.

Prevedla Aleksandra Rekar

gledališče Maxim Gorki Theater razpad Jugoslavije refleksija Yael Ronen

Domov / Članki / 2014 / december

AirBeletrina & Razpotja: Delo “večno mlade” generacije

AirBeletrina

O avtorju
Članki
Podkasti

Obstaja generacija, ki bo večno mlada. Večina njenih predstavnikov deluje v kulturi, (visokem) šolstvu , novinarstvu in humanistiki, tam, kjer je skoraj nemogoče dobiti redne službe, pa vendar delo na teh področjih ljudi kljub vsemu osrečuje, oplaja, zasvoji in se jim zdi celo smiselno. Pa če prav so velikokrat podplačani. Ali pa delajo bistveno več, kot bi glede na pogodbe smeli. Honorarji zamujajo, nemalokrat tudi več mesecev. Preživetje v prihodnosti je negotovo, pripoznanje odraslosti v obliki stanovanjskega kredita in rednega delovnega razmerja pa nemogoče.

Uporabljamo izraz ”mladi do 35 let”. Mladi, skupina ljudi od osemnajstega do petintridesetega. Zdi se, da bo ta generacija mlada, živela življenjski slog mladih, dokler ne bo dobila službe. In če je ne bo, bo večno mlada?

Kdaj se zabava, prosti čas in mladostniški zagon, ki prevladujejo v zgoraj naštetih poklicih, spremenijo v resno delo, ki od človeka zahteva prav toliko vloženega časa in energije kot redne službe, le da poleg tega nimajo nobene druge lastnosti prave službe? Je tovrstno delo osvobajajoče ali omejujoče? Ali bo večno mlada generacija prva generacija neskončne svobode in je to njen privilegij? Bo kreativnejša, prodornejša, iznajdljivejša in bolj izobražena?

Pogovor organizirata AirBeletrina in Razpotja – izhajajoč iz dela, ki je bilo nosilna tema zadnje številke Razpotij.

O vsem tem bodo razpravljali večno mladi med 26 in 39 let:

Izar Lunaček, svobodni doktor filozofije in stripar;
Jaša Lorenčič, novinar, ki v tem hipu to morda ni več;
Katja Perat, pesnica, članica uredništva AirBeletrine in nekdanja državna uradnica;
Blaž Kosovel, član uredništva Razpotij in skorajšnji doktor kulturnih študij.
Pogovor bo moderirala Manca G. Renko.

Pridružite se nam v torek, 16. 12. 2014 ob 18.00, v kavarni in čitalnici Borštnik na Borštnikovem trgu 2 v Ljubljani.

panorama

Domov / Članki / 2014 / december

Ko se angažma prelije v belino in črnino

Gabriela Babnik

O avtorju
Članki
Podkasti

Pri knjigi Želimirja Periša Mučenice me je bolj kot pri kakšni drugi preganjal naslednji prizor: mladi slovenski pripovednik se vozi po balkanskih mestih in se skuša vživeti v klimo devetdesetih. Želi si namreč napisati roman. O vojni. O prebežniku iz JLA armade. Bosanski pisateljski kolega, s katerim se dobita na čiku, mu odvrne, da lahko tisti begunec svojo zgodbo preprosto pove sam. Razplet srečanja je precej nesrečen. Slovenski pripovednik udari bosanskega pesnika po gobcu in si misli, da je bosanska vojna ravno toliko njegova, kot je Bosančeva, sicer bi vsi pisali le avtobiografije ali se naslajali nad posnetki v tračarskih revijah.

Tudi pri Mučenicah bi se lahko na podoben način ali pa vsaj v želji po večji pripovedniški kompleksnosti, kot jo uspe proizvesti hrvaškemu avtorju, spraševali o legitimnosti njenega govorca, vendar se to nekako ne zgodi. Vseh petnajst zgodb v knjigi, ki nosijo naslove po glavnih junakinjah, je upovedanih z objektivnim jezikom, za katerega se zdi, da deluje kot nekakšno avtorjevo varovalo (pred vsakršno morebitno žensko ekscentričnostjo). Periš svoje govorne pozicije torej ne ironizira, hkrati pa z njo ne relativizira jezika, s katerim pripoveduje zgodbe teh žensk. Periševa edina posebnost so kratki odlomčiči, označeni s številkami. Pa še zanje se zdi, da je hrvaški avtor le na ta način in s tem tempom lahko zaobjel tolikšno maso teksta.

Ker bralske pozornosti ni mogoče usmeriti na primer v aluzivne preskoke, se osredotočimo na zgodbo. Knjiga se začne s Penelopo (in še prej s hvalnico pripovedovanju) in končna z Baubo, nekakšno pionirko, ki se je pred dvesto petdesetimi leti odpravila v vesoljni svet. V prvi zgodbi čakamo, da bo avtor razbil Penelopino čakajočo naravo, da bo njenemu notranjemu toku misli dodal svojevrsten detajl, ki bo zgodbo o Penelopi, ki se brani pred podivjanimi snubci in čaka na svojega moža Odiseja, nekako preobrnil ali ji vstal drobno srž. Če je kaj subverzivnega v Periševi pripovedi, potem je to narejeno zelo prikrito in skoncentrirano v samem koncu, kjer Penelopa napove, da se bo Odiseju maščevala za svojega ljubimca, še bolj pa za dvajsetletno obdobje čakanja. Zelo podoben profil razočaranke razberemo tudi iz Periševe zadnje zgodbe: Baubi sporočijo, da si je med hibernacijo nepopravljivo poškodovala maternico in da ji jo bodo odstranili. Tudi v prihodnosti namreč ženska še vedno igra le vlogo »krave za razplod«. Strani zato obračamo naprej in nazaj ter si mislimo, da je v tej knjigi še nekaj, česar nismo zapopadli, toda na 239. strani najdemo le napotek, da si več o Mučenicah lahko preberemo na www.mucenice.com (stran trenutno ne deluje, op. ur.).

Dobro, ker si s tistimi podobami mučenic pred ogledalom, pred cerkvijo in v gostilni, ki vodijo notranji dialog, s katerim naj bi učinkovale naturalistično (»iz krvi in mesa«, kot se reče), čeprav končno dosežejo ravno nasproten učinek, nimamo kako pomagati. Zato se je smiselno vprašati, kakšne so Periševe ženske? Kakšen je njihov modus vivendi in kdo njihov najočitnejši nasprotnik? In še pomembneje, čemu služi navidezni zgodovinski prerez, ki ga je naredil z že omenjeno Penelopo, pa z Marijo, Jezusovo materjo, ter s srednjeveškim likom Benvenute?

V vseh treh uvodnih zgodbah je na delu brutalna moška ideologija, medtem ko je stopnja ženske ozaveščenosti o na primer posedovanju lastnega telesa zreducirana na minimum. Če pa je ta zavest že prisotna, potem jo ženske, bodisi Penelopa, Marija, Benvenuta in kasneje njihove naslednice, uperijo proti sebi in kot takšne delujejo samodestruktivno. Čeprav se jezik v kasnejših stoletjih (v resnici se zdi, kot bi se avtorju mudilo vstopiti v dvajseto stoletje, zaradi česar uvodne zgodbe izgubijo svoj namen, preteklost oziroma sedanjost pa izgubita svojo funkcionalnost in delujeta samo kot kulisa) poleže in žensko telo ni več v tolikšni meri zlorabljeno, ravno nasprotno, to telo si nekajkrat celo podredi moški razum, ostaja mehanizem teh zgodb precej enak. Vse Johanne, Irene, Dijane, Flore, Lidije gledamo, kako se izvijajo iz primeža lastne pasivnosti. Zgodba z naslovom Maria, ki je zaradi sposobnosti opazovanja glavne junakinje ena boljših, tematizira homoerotično ljubezen. Ker je Many, diplomantka sorbonske univerze, do te mere ozaveščena in svobodna, njen nasprotnik pač ne more biti moški, temveč je ves svet. In ko nas Many zaradi svoje ostrine, neposrednosti in lucidnosti skorajda prevzame, poda avtor drobno (in s stališča junakinje psihološko neutemeljeno) pripombo; njeno spolno usmerjenost pripiše temu, da je mati ni nikoli objela.

Znotraj teh pripovedovalk torej ves čas odzvanja konzervativen moški glas (konzervativen v smislu, da svoje zgodbe piše iz izrazito moškega gledišča, ki je v tej knjigi tudi edino gledišče). Ta se sicer s tem, ko se poskuša vživeti v ženske, bori proti samemu sebi in lastnim strahovom, toda skoraj nikoli se mu ne uspe skriti v zaodrje, se recimo potuhniti do te mere, da ga ne bi več slišali. Periševa najbolj naravna govorica so v resnici opisi balkanskih mačistov, ki so posiljevali bosanska dekleta. Pri opisovanju tega, kako se praskajo po jajcih ali pa kako goli stopajo v dnevne sobe, kaže posebno naslado. Toda tudi če v obzir vzamemo milje, iz katerega izhaja avtor in o katerem v veliki meri piše, ta ne more opravičiti mestoma že črno-belih razmerij in pritiskov, ki jih moški izvajajo nad ženskami. Da pa bi bila revolucionarnost že v tem, da so ženski preboji narejeni s pomočjo moškega pisatelja, je v resnici rahlo obskurno in diši po nečem, kar nima z literaturo nič skupnega.

Morda pa je problem Periševih Mučenic le v tem, da se en in isti ženski lik prevečkrat ponovi. Razbiramo ga sicer v različnih situacijah, vendar skoraj vedno vemo, kako se bo iztekel – v odprto strukturo, ki jo Periš skoraj mehansko povzema iz seminarja o zakonitostih kratke zgodbe. Ta odprtost je na koncu koncev tudi edini presežek, ki ga proizvede pripovedovalec. Lakomno se pomikamo iz zgodbe v zgodbo, kljub temu da je jasno, da bomo ob koncu zadeli ob stekleno steno: ženske same pripomorejo k temu, da se njihova zgodba zasuka, kot se. Če le moški oziroma matere, naphane z moškimi koncepti o dobrem in zlu, ne bi bili nujni predpogoj tega obrata.

Mučenicam manjka polifonija, nagib v skrajne robove ženskega sveta, manjka jim mehkega jezika, iskanja užitka, včasih spolnega užitka, in tudi klepetavosti, ki bi mejila na patetiko in ekscentričnost ter tako hkrati razmehčala in relativizirala navidezno objektivnost, h kateri teži avtor in v imenu katere portretira te ženske. Če zapišem, da v Periševi knjigi komaj kaj izvemo o samoti in bistrosti mučenic, še ne trdim, da je ženski svet svojevrstna totaliteta, v katero moški nimajo vstopa. V resnici je v tej knjigi – z zgodbenega gledišča – vse prav, toda ravno zato, ker je vse prav, so razmerja vse preveč ploščata, deklarativna. In če je bilo mišljeno, da bi Mučenice izpadle kot angažirane, potem je Perišu uspelo proizvesti le kontradikcije, ki jih vsebuje tak angažma. Simbolno-družbena jasnina je na primer ena izmed njih. Ženske so navsezadnje že zdavnaj postale ena izmed fetišiziranih tem in to, da se jih je sistematično lotil moški pisec, ki poleg tega nima uležane tonalitete, diskurzu kot takemu ničesar ne doda niti ne odvzame.

Želimir Periš: Mučenice. Prevedla Maja Novak. Ljubljana: Modrijan (Zbirka Bralec), 2014. 240 strani, 24, 90 €.

kritika Mučenice Želimir Periš

Domov / Članki / 2014 / december

Žensko vprašanje, socializem in umetnost (odlomek)

AirBeletrina

O avtorju
Članki
Podkasti

Rosa Pfäffinger (levo zadaj) in Ivana Kobilca (levo spredaj) ok. 1888.

Objavljamo odlomek iz avtobiografskih zapiskov avstrijske slikarke Rose Pfäffinger, ki se nanašajo na obdobje med 1889 in 1895. Delo z naslovom Pariški bohémi (1889-1895) je v slovenščini pravkar izdala Narodna galerija (zapiske je zbrala in opremila Ulrike Wolff-Thomsen). V njem je mogoče brati prvoosebno pripoved o druženju največjih duhov tistega časa – v zapiskih mdr. nastopijo Frank Wedekind, Knut Hamsun, August Strindberg, Henrik Ibsen, Willy Gretor in mnogi drugi. Za slovenske bralce je delo posebej zanimivo zaradi doslej slabo poznanih drobcev življenja Ivane Kobilce, ki je s pisko zapiskov najprej obiskovala slikarsko šolo Aloisa Erdtelta v Münchnu, nato pa je z njo tudi živela v stanovanjski skupnosti v Parizu. Tej skupnosti je poveljeval zbiratelj umetnin Willy Gretor, s katerim so bile v romantični odnos zapletene vse ženske stanovanjske skupnosti.

Delo nudi vpogled v žensko emancipacijo, odmik od ustaljenih norm ter boj za pravico do umetniškega izražanja. Opremljeno je s številnimi reprodukcijami slik in fotografijami obravnavanega obdobja.

V pričujočem odlomku se Pfäffingerjeva sprašuje, ali naj se vključi v socialistično stranko. Kot feministka je tej ideji nenaklonjena, obhajajo pa jo tudi številni drugi dvomi. Nekaj pozornosti nameni razmisleku o slavni nemški umetnici in prijateljici Käthe Kollwitz in njenemu odnosu do ženskega vprašanja in vprašanja (angažirane) umetnosti.

***

Tudi na tej šoli smo se pogovarjali o socialnih vprašanjih. A čeprav se dotlej skoraj nisem zanimala za politično obrt, sedaj vsa vprašanja vidim v širšem okviru. Ta preusmeritev se je dogajala pod vplivom kolegice (Käthe Kollwitz), ki se je, po letih še mlada, povzpela na pomembno mesto v nemškem umetniškem življenju.

(O tej kolegici sem pozneje slišala, da naj bi od ženske emancipacije prešla k umetnosti. To ne drži. Do tega se je dokopala prej iz svojega individualnega ustvarjalnega središča. Po zaslugi razumevajočih staršev ji je bila bodoča umetniška dejavnost približana že pri štirinajstih letih. Ampak ta dejavnost spet ni bila določena od zunaj, preko »naturalistične« podobe sveta. Prej je ta socialistka kot edina med svojimi kolegicami spoznala, da je naloga umetnosti preoblikovanje sveta. Njeno poznavanje duhovnega, kakor tudi tehničnega, ni bilo odvisno od abstraktnih predstav o času, marveč se je razvijalo v konkretni in neposredni sedanjosti. Svoj model proletarcev je spoznala pred vrati zahodnega Berlina, kjer se je njen atelje nahajal poleg moževe zdravniške ordinacije. In ko ji je uspelo umetniško upodobiti pravic oropanega človeka, je bilo to zato, ker je bival v njenem človeškem občutju. Nastopil je v resničnosti njene eksistence in ona ga je obdala z resničnostjo svoje umetnosti. A te resničnosti nikoli ni zamešala z grdoto, nikoli ni, kakor naturalistični slikarji trpljenja in literati, skrenila v ceneno, trivialno ali posmeha vredno. Vsi njeni liki, najsi je šlo za otopele, kljubovalne ali ganljive, so bili ogrnjeni v sapo njenega ženskega občutenja sveta.)

Po dolgih pogovorih s to kolegico sem prišla do spoznanja, da se moram včlaniti v socialistično stranko. Potem ko je nek tragičen naravni zakon hotel, da moj talent propade, se mi je potopitev v anonimnost znotraj stranke zazdela izhod v skrajni sili. Na meni, posameznici, ni ležalo nič. Ampak v sodelovanju z drugimi ljudmi morda lahko pripomorem k očiščenju in prenovi družbe. Izkazalo pa se je, da je bila odločitev o priključitvi socialistični stranki lažja od njenega uresničenja. Vest mi namreč ni dovoljevala, da bi se imela za socialistko, vse dokler sem človek, ki živi od lastnih prihodkov. Sledila je misel, da bi obdržala le najnujnejše, ostalo premoženje pa bi prepustila stranki v propagandne namene. Ampak kaj je najnujnejše, o tem nimam pojma. In ali ne bi bil že najmanjši zadržani delež izdaja velike ideje, internacionalne, pacifistične združene stranke?

Poleg tega so se v meni spet nabirali pomisleki in dvomi. Dvomi o bíti, delovanju in delu stranke, v kateri prevladujejo moški. Mar ne gre tudi v tej novi organizaciji bolj za osebo kot za stvar? Ali ne bo tudi v socializmu v ospredje stopila želja po moči, ta patriarhalna past? In po drugi strani: en sam človek je lahko pomembnejši od programa, kajti tačas ko se množica razvija v skladu s programom, je posameznik lahko že daleč spredaj …

Čedalje bolj sem se zavedala svoje individualne odgovornosti /…/

Pariški bohémi (1889-1895). Avtobiografsko poročilo slikarke Rose Pfäffinger.
Izbrala in komentirala Ulrike Wolff-Thomsen, prevedla Manca G. Renko.
Narodna galerija, Ljubljana 2014, 212 str., 17 EUR.

Če vas zanima več o delu, vabljeni v četrtek, 4. 12. 2014 ob 18.00, na 88. obletnico smrti Ivane Kobilce, v Narodno galerijo na predstavitev knjige in vodeni ogled Kobilčinih del.

feminizem panorama socializem

Domov / Članki / 2014 / december

Hej, Mladi!

Marko Zajc

O avtorju
Članki
Podkasti

Ilustracija iz münchenske umetniške revije Jugend, 1898.

Vesel sem, da nisem več mlad. Ko človek stopi v štirideseto leto življenja, ki si ga lahko predstavljamo kot mini purgatorij pred štiridesetim rojstnim dnevom, je mogoče z mirno vestjo zanikati lastno mladost. Lahko jo tudi objokuje in obžaluje slovo od norosti, ki skače čez potok mimo dračja in mostov. Lahko pa se preprosto veseli izgube nadležnega statusa. Saj ne da bi zavračal priboljške mladosti, ampak nekaj dobrih lastnosti pa ima to zorenje v srednja leta. Kot prvo, ko se v medijih pojavijo razprave o mladih, se me to prav nič ne tiče. »Pa kako je to mogoče«, bi lahko vprašal nadležni poznavalec mojega življenja: »mar nisi oče majhnih otrok, kako ti je lahko vseeno, ko se govori o mladih?« Torej, če govorimo o medijskih predstavah in diskurzih, otroci niso mladi, otroci so otroci in imajo v medijih povsem drugačne lastnosti kot mladi. Velja tudi obratno: mladi niso otroci, so odrasli, ki so pač mladi. Razlikovanje med mladimi in otroci ima pri meni že dolgo zgodovino. Tam nekje v letih 1982–83 me je tovarišica v šoli vprašala, kaj rad gledam na televiziji. Pa sem ji odgovoril, da gledam otroški in mladinski program, kot je (tega si zagotovo nisem izmislil) pisalo v zaključnih špicah RTV Ljubljana. Vendar začuda tovarišica ni bila zadovoljna, na srce mi je položila, naj se mladinskih oddaj izogibam, ker »so nevarne za otroke«. Takrat mi nič ni bilo jasno, danes pa si lahko predstavljam, kaj se je – ne najmlajši – učiteljici v osemdesetih narisalo pred očmi, ko je slišala pridevnik »mladinski«: hrup, slinasti pankerji, iztirjenci v uniformah, ki krulijo v mikrofon (in to po nemško!), in podobne slike iz imaginarija poznosocialistične stvarnosti na Slovenskem.

Zakaj toliko o tem? Imam občutek, da je slovenska javnost obsedena z mladimi. Ker se imam za razmišljujočega človeka, ki ima distanco do lastnih občutkov, se hkrati sprašujem, če je to sploh res. Vsekakor je dejstvo, da se omenjajo na vsakem koraku, tako na prvih straneh kot v zakotju drobnega tiska. Ponovno bi lahko iz omare skočil kakšen zoprnež in vprašal: »Mar ni bil kult mladosti značilen za socializem? Niso vseh mladih tlačili v mladinsko organizacijo? Jim niso težili z odgovornostjo za socializem?« Vsekakor, dragi zateženec, vsekakor imaš prav (če nadaljujem platonistični dialog). Res je. Vendar je tudi res, da se tlačenje mladih (kamorkoli) in teženje (s čimerkoli že) nadaljuje. Seveda, so razlike: diskurz mladih in mladosti je bil v socializmu, tudi v pozni različici, veliko bolj poenoten. Kar je bilo super za mlade, lahko so mu podlegli, lahko pa so pokazali srednji prst in rekli: »dost’ mam«. Vsaj do leta 1989, ko so reklamarji dokončno posilili uporniško geslo s poceni propagando. Pa še nekaj, upam si trditi, da je bilo v razpadajočem socializmu za mlade več prostora kot v sedanji kakofoniji neprestane kapitalistične krize. Na mestu je vprašanje razlik s prejšnjimi časi oziroma vprašanje, kakšne so lastnosti prevladujočega »govora« o mladih v sodobni slovenski javnosti. Skupna lastnost je prav gotovo kolosalni moralizem, razlika pa je v naravi diskurza: če je bil socialistični diskurz relativno homogen, pa je sodobni diskurz mladosti neverjetno raznolik, a kljub temu prav tako neznosno zatežen. Tako nekako bi se to pametno reklo.

Pa poizkusimo drugače. Kakšna sporočila o mladih lahko razbereta mladinka in mladinec iz slovenskega medijskega sveta? Kaj je tisto, kar je (poleg moralizma) danes najbolj neznosno za mlade? Gre za fenomen, ki bi ga najlažje opredelili kot shizofreni pluralizem teženja: od mladih se pričakujejo različne, pogosto nasprotujoče si stvari. Če bi združili odkrita in prikrita sporočila slovenske javnosti o mladih v en sestavek, bi bil bržkone videti nekako takole:

Hej mladi, zakaj se ne odselite od doma, zakaj ležite doma, popivate in kadite travo na račun staršev? Vi bi najrajši postali kar takoj upokojenci. Tičite doma pri starših, hotel mama vam lika in pere, zakaj si ne zrihtate stanovanja tako kot jaz, ki sem ga z lastnim denarjem odkupil za drobiž v Jazbinškovih časih. Hej, mladi! Znajdite se. Ne ležite doma. Hej mladi, izkoristite zveze, veze, mreže in poznanstva in dobite že enkrat to službo! Hej mladi, izkoristili ste zveze in poznanstva in zato dobili službo. Vas ni nič sram, mladi bi moral preseči stare vzorce kadrovanja. Hej mladi, kje je optimizem, kje je motivacija? Malo več veselja do življenja, prosim. Pa kaj, če ni služb, ustvarite si jo sami. Pojdite med podjetnike, potrebujete samo dobro voljo in odprto srce. In vztrajnost, ta je božja mast. Pojdite se crowdfounding, crowdfucking, co-working, co-sucking, karkoli že počnejo mladi v širnem belem svetu, da pošteno zaslužijo. Glavo gor! Hej, mladi, mi osamosvojitelji, mi bejbiji, smo vse zajebali. Jokajte z nami, dragi mladi, ker smo vse pognali. O, gorje, tudi prihodnost smo vam vzeli – se vam nič ne smilimo, ker smo vam zapravili bodočnost? Nobenega upanja ni za vas, o pokojninah lahko samo sanjate. Ko boste stari, boste hirali v revščini, čaka vsa strašna in boleča smrt med podganami. Hej, mladi, pa kako lahko sploh to prenašate? Nalezli ste se hlapčevske mentalitete. Zakaj se ne aktivirate, zakaj ne demonstrirate, se uprete? Revolucija! Če bi bil jaz mlad, bi vzel puško in streljal. Ja, mladi, pa socialistične mentalitete ste se tudi nalezli, mislite, da boste dobili vse na pladnju? Hej, mladi, pustite Slovenjo, tu ne bo nikoli boljše. Pojdite v Nemčijo, Kanado, Džibuti, kamorkoli, povsod je boljše kot tu. Tako pokvarjenega sistema ni videl svet. Ampak mladi, kam pa kam? Mladi, ne izseljujte se, nikar v tujino, kdo bo pa gradil slovensko prihodnost. Vi ste naša prihodnost, dragi mladi, kdo bo pa plačeval davke, če bo bodo odšli mladi izobraženi ljudje? Nazaj, nazaj v slovenski raj. Vaši starši so s trudom gradili velike hiše, vi pa nočete živeti v njih, kako ste lahko tako nehvaležni. Hej mladi, zakaj se ne odselite od doma, zakaj ležite doma, popivate in kadite travo na račun staršev?

Hej mladi, kje ste? Kam ste pa šli?

Pa kdo bi to prenašal! Poanta ni v tem, da težave ne bi bile resnične, moja kritika poudarja ubijalsko kombinacijo moralistične gnjavaže in shizofrenih zahtev/predstav, ki se skupaj vrtijo v peklenskih ciklusih neznosnega teženja. Zanimiva pa je še ena stvar. Nasprotujočih zahtev ne najdemo zgolj v različnih medijih, večkrat se pojavljajo na istem mestu in celo istočasno. Seveda s tem ni nič narobe, temu se reče novinarska svoboda in je predpogoj za kolikor toliko odprto družbo. To pa še ne pomeni, da ne bi smeli razmisliti o naravi omenjenega diskurza in se tudi vprašati po njegovih posledicah. Takšna refleksija je prav tako del odprte družbe. Mogoči odgovor na naivno vprašanje, kaj bi se lahko spremenilo na bolje, ponuja že obstoječa kvalitetna novinarska praksa. Več ko je resne analize in želje po globljem razumevanju družbe, manj je prostora za shizofreni pluralizem teženja.

kolumna

Domov / Članki / 2014 / december

Nespregledano: November

AirBeletrina

O avtorju
Članki
Podkasti

November se je začel tako, kot se november pač začne – z razpadanjem in smrtjo. Brali smo o Brechtu, ki se je zavzemal za proletariat bolj kot za osebno higieno; Katja Perat pa nas je prijazno opomnila, da ura ves čas teče: tik-tak-truga. Potem se je vreme malo razvedrilo, Terry Eagleton je Slavoja Žižka oklical za Woodyja Allena iz Ljubljane; sladostrastno smo brali o petelinjih in kokošjih bojih med pisatelji in začeli razmišljati o tem, kako lepo bi bilo, če bi delali samo 32 ur na teden – in imeli zaradi tega še redno zaposlitev. Proti koncu meseca pa so že udarile zimske temperature, po nižinah se je vlekla megla in mi z njo: Jaša Lorenčič nas je opomnil, kako beden poklic je novinarstvo; dve raziskavi branja, ena na družabnem omrežju bralcev, Goodreads, in druga med slovenskimi bralci, pa sta nam pokazali, da se šovinizma nismo znebili niti v branju, v kolikor nas branje sploh še zanima. Hvalabogu, da je tu veseli december … ?

Brecht je za dosego svojih namenov resnično potreboval svoj izjemni šarm, saj je bil v drugih vidikih fizično odbijajoč. Redko se je umival in smrdel je.

Anthony Daniels: Bertolt Brecht’s Marie-Antoinettism (The New Criterion, november 2014)

V svetu, v katerem bomo po nujnosti vsi umrli, so namreč vsak kakovosten pomenek, vsak čvrst objem in vsak avtentičen sočlovek odločujočega pomena in terjajo takojšnjo in nedeljeno pozornost brez odlašanja. Tik-tak-truga.

Katja Perat: Vsi bomo umrli (Delo blog, 3. november)

Moje lastno nočno prebujanje potrjuje razliko med nočnim in dnevnim zbujanjem; moji možgani so ponoči definitivno bolj sanjavi. Ko sanjamo, naš um ustvarja podobe iz spominov, upanj in strahov. In sredi gluhe noči lahko napol speči možgani iz ostankov sanj ustvarijo nove ideje ter jih porabijo za naše kreativne cilje.

Karen Emslie: Broken Sleep (Aeon, 7. november)

Niti ena banka v Sloveniji samostojnim podjetnikom noče odpreti cenejšega osebnega računa, čeprav zakon to dovoljuje, je pokazala naša raziskava. Namesto tega vse banke s.p.-ju avtomatsko odprejo poslovni račun. A nekateri podjetniki se želijo višjim stroškom poslovnega računa izogniti tako, da banki ne povedo, da ga bodo uporabljali za poslovne namene. Takšno ravnanje pa lahko podjetnika stane tudi kazenske ovadbe zaradi goljufije, opozarja Banka Slovenije.

Anže Voh Boštic: Kazen za s.p., ki posluje z osebnim računom? Odpoved pogodbe, lahko tudi ovadba (Pod črto, 11. november)

Nobeno presenečenje ni, če je Žižek tako spreten razlagalec židovskega črnega humorja, ta Woody Allen iz Ljubljane.

Terry Eagleton: Terry Eagleton reviews Trouble in Paradise and Absolute Recoil by Slavoj Žižek (The Guardian, 12. november)

Na šovu Dicka Cavetta leta 1980 je McCarthy Hellmanovo opisala kot “strahovito precenjeno, kot slabo, neiskreno pisateljico.” Ko so jo prosili, da razloži, je dejala: “vsaka beseda, ki jo napiše, je laž, vključno z ‘in’ ter ‘the’.” Hellmanova jo je zaradi klevete tožila za 250 000 $ in šele njena smrt čez štiri leta je končala njun grenki spor.

Elaine Showalter: Literary fight clubs (Prospect Magazine, 13. november)

Nemalo kdaj, se dejansko zgodi tudi to, da podjetje pri inštituciji naroči izvedbo nekega projekta, inštitucija zaposli nove “raziskovalce”, ki bodo na tem projektu delali, a se na inštituciji nikoli ne pojavijo, saj svoje delovne obveznosti opravljajo neposredno kar v podjetju, ki je izvedbo projekta naročilo.

»Univerzitetni Žvižgač«: Anonimka univerzitetnega žvižgača (Kvarkadabra blog, 14. november)

Leta 2013 je bilo po podatkih Statističnega urada v Sloveniji 813.000 delovno aktivnih oseb s polnim delovnim časom. Preprost izračun pokaže, da bi lahko z uveljavljanjem 32-urnega delavnika v Sloveniji prišli do 6.504.000 izpraznjenih delovnih ur tedensko. To pomeni 162.600 novih zaposlitev za 40 ur ali 203.250 zaposlitev za 32 ur. Če bi torej vsi, ki so trenutno zaposleni za polni delovni čas, končali z delom že v četrtek, bi lahko več kot pokrpali luknjo brezposelnosti v Sloveniji. V letu 2013 je bilo namreč kot brezposelnih povprečno registriranih 119.827 oseb.

Katja Huš: Lahko brezposelnost znižamo s krajšanjem polnega, 40-urnega delavnika? (Pod črto, 16. november)

Naposlušal sem se, kako bom pregorel: “Logično, saj je bilo pričakovano, da se mu bo zmešalo.” In take finte. Seveda sem pregorel. Obiskati 120 koncertov na leto, pogledati kakšnih 60 fuzbalskih tekem, opraviti več kot 50 intervjujev ter pisati za toliko različnih redakcij… In kaj sem slišal v zameno? Da sem lahko še srečen, ker dobim, imam, držim to priložnost. Fuj, sram te bodi. Kako si tako nehvaležen? Na ulici je toliko-in-toliko takih, ki bi takoj skočili na tvoje mesto. Ves čas. Bla, bla, bla.

Jaša Lorenčič: Zakaj bom, kot kaže, moral opustiti s.p. novinarstvo? (Medium, 17. november)

Ne gre za to, da je morala središče identitete. Pač pa zato, da je morala predpogoj koncepta identitete, vanjo vdahne življenje, jo preskrbi z raison d’être.

Nina Strohminger: The self is moral (Aeon, 17. november)

Ker smo bili vzgojeni v resnicoljubnosti, še več, ker je »vzreja živali, ki sme vzeti svojo besedo zares« pogoj človeškosti nasploh, moramo v zadnji konsekvenci opustiti vse tiste vrednote, ki sramežljivo prikrivajo svoje poreklo in ne pustijo, da jih »vzamemo zares«. Bog je ena takšnih vrednot, krepost tudi, celo ljubezen. Vendar to še ne pomeni, da je gibanje nihilizma uničenje vseh vrednot. Nasprotno, ker se lahko človek odreče svojim najvišjim vrednotam zgolj v imenu neke druge vrednote, resnice, bo v nihilizmu izkusil natanko njeno absolutno vztrajnost. Čim večja je sila, s katero razkrinkava in uničuje vrednote, tem bolj bo očitna njegova volja do resnice. Čim večji je dvom v resnico Boga, kreposti in ljubezni, tem večja bo veljava resnice same. Nihilizem je izkustvo neprekoračljivosti resnice.

Aljoša Kravanja: Nihilizem: izkustvo neprekoračljivega (Razpotja, 21. november)

Analiza je pokazala tudi, da je v prvem letu po izidu 80 % občinstva pisateljice žensk, v primerjavi s 50 % občinstva pisatelja. Toda četudi so ženske bolj odprte za knjige avtorjev obeh spolov, so jim bolj všeč knjige pisateljic – kot tudi moškim bralcem. “V povprečju so ženske knjige pisateljic ocenile s 4 od 5 zvezdic, knjige pisateljev pa z 3,8 od petih zvezdic. In presenečenje! Tudi moški imajo raje avtorice – v povprečju so moški bralci knjige pisateljic ocenili z 3,9 od 5, knjige pisateljev pa z 3,8 od petih zvezdic,” pravi Goodreads.

Alison Flood: Readers prefer authors of their own sex, survey finds (The Guardian, 25. november)

Leta 1998 je 2 (z besedo dva) odstotka Slovencev dejalo, da je glavni razlog za nekupovanje knjig to, da jih te ne zanimajo.

Letos 2014, torej letos spomladi, se je ta povečal na 29 (z besedo devetindvajset) odstotkov. Za 14,5-krat (z besedo za štirinajstinpolkrat). Bamf! Ko sem videl ta podatek, sem mislil, da me je kdo s kolom po glavi. Kako lahko nekdo reče, da ga knjige ne zanimajo? Nič! Niti malo! Nobena zvrst! Niti ljubiči ali krimiči za na plažo niti otroške knjige, nič strokovnega, niti nič drugega v knjižnem formatu, kar bi želel posedovati, imeti na polici ali podariti?

Samo Rugelj: Narod si bo svojo sodbo prebral sam (Planet Siol.net, 28. november)

Nespregledano panorama