februar 2015 - AirBeletrina
Panorama 27. 2. 2015

Fabula & Filmi & Nagradna igra!

Del Fabulinega fokusa, ki se glasi Moč lažnega, bo tudi bogat filmski program.  Začne se že v nedeljo, 1. marca 2015. Filmski program je izbral Marko Bauer, ki bo imel ob 18.00 tudi predavanje z naslovom Lažni resnice. Nato si boste v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma lahko ogledali:

Ob 18.30: Zvonovi iz globine (Glocken aus der Tiefe – Glaube und Aberglaube in Rußland), dokumentarni film, Werner Herzog, Nemčija-ZDA, 1993, 35mm, 1.37, barvni, 60′. Več o filmu: tu.

Ob 20.00: Resnice in laži (Vérités et mensonges / F for Fake), igrani film, Orson Welles, Francija-Zahodna Nemčija-Iran, 1973, 16mm in 35mm, 1.66, barvni, 89. Več o filmu: tu.

AirBeletrina vam vnovič ponuja karte, tokrat za kino. Vse, kar morate storiti, je pravilno odgovoriti na spodnje vprašanje, ter odgovor zapisati med Facebook komentarje pod nagradno igro. Med pravilnimi odgovori bomo izžrebali tri nagrajence, bodo dobili po 2 vstopnici za ogled filmov.

Vprašanje:

Kateri lažnivec je upodobljen na spodnji ilustraciji Anje Šlibar (in se je med drugim uvrstil na AirBeletrinino lestvico 10 literarnih lažnivcev, ki jo lahko najdete v festivalski čitanki)?

 

Ilustracija: Anja Šlibar

Namigi:

–       ustvarila ga je ameriška avtorica psiholoških trilerjev, katere prvi roman je med drugim ekraniziral tudi Alfred Hitchcock;

–       mladenič/gospod se pojavi v petih romanih omenjene avtorice;

–       istega mladeniča/gospoda sta med drugim odigrala Matt Damon in John Malkovich.

–       (Če namigi ne pomagajo, lahko na festivalskih prizoriščih poiščete AirBeletrinino čitanko in v njej najdete odgovor!)

Zmagovalce nagradne igre bomo razglasili v nedeljo ob 13.00 na naši Facebook strani.

Kritika 27. 2. 2015

Fabula 2015: Ženska roka med klavirskimi tipkami in njegovim udom

Clara Schumann

Po besedah škotske pisateljice Janice Galloway se je Clara Schumann pojavljala v njenem življenju v različnih kombinacijah. Pri pisanju romansirane oziroma apokrifne biografije Clara torej ni šlo za to, da bi pisateljica zasledovala subjekt svojega romana, čeprav je bilo na neki točki seveda tudi to nujno, temveč da je slavna nemška pianistka, skladateljica in urednica menda Gallowayevo kar sama poiskala. »Predvsem pa imam zelo rada njeno glasbo, pa tudi glasbo njenega moža,« je v nekem intervjuju dejala pisateljica, ki se je Clare Schumann lotila izjemno eruditsko, če ne celo enciklopedično, s čimer je mišljeno, da je selektivno izbirala fragmente iz pianistkinega življenja. 

Na hrbtni strani slovenskega prevoda romana Clara, za katerega je Janice Galloway leta 2002 prejela nagrado društva Saltire (Saltire Society) za najboljšo škotsko knjigo leta, lahko beremo stavka, ki povzemata bistvo romana: »Bila je glasba. Vedno je bila glasba. In on.« Brez pompoznih napovedi torej lahko sklepamo, da gre v tej malodane epski pripovedi, izpisani z bravuroznim, ponekod celo melodramatičnim jezikom, za rivalstvo med ljubeznijo in umetnostjo; v izhodišču gre pisateljici za to, da bi, zasledujoč resnični lik ženske iz 19. stoletja, bralcu in sebi pojasnila, kako se spolna razlika vpisuje v kontekst ljubezni in umetnosti. Tina Mahkota v spremnem zapisu k romanu omenja avtoričino razočaranje nad študijem angleškega jezika, kot je o njem spregovorila v intervjuju za revijo Literatura pred petnajstimi leti, ko je ob izidu romana Dihati moraš, to je vsa skrivnost (Beletrina, 2000) prvič obiskala Slovenijo; angleška književnost naj bi zajemala le pisanje mrtvih moških; precej podobno naj bi bilo tudi na glasbenem oddelku v Glasgowu, kjer je pisateljica študirala in kjer se ji je zdelo, »da ženske ne obstajajo«

Ukvarjanje Gallowayeve z vprašanjem kulturno in zgodovinsko pogojenih spolnih razlik, spolnih stereotipov, s politiko identitet, z vprašanji moškosti in ženskosti v razmerju do osebnega in družbenega, angažiranega in kritičnega torej ni naključje. Zdi se celo, da se je pisateljica portreta Clare Schumann lotila z vsemi predteksti v mislih; s tem so mišljeni nemi filmi iz daljnega leta 1927 (v Združenih državah), kot leta 1940 v studiih UFA v nacistični Nemčiji posneti filmi ter tudi ameriški film Ljubezenska pesem (Claro je igrala Katherine Hepburn) in nemška Pomladna simfonija, v kateri je pianistko igrala Nastassja Kinski. Tina Mahkota nas opozarja, da je Clara Schumann s svojim ovalnim obrazom in mandljastimi očmi zrla v nas tudi z modrega bankovca za 100 mark, izdanega leta 1998 v zadnji seriji zahodnonemške valute pred uvedbo evra. Na vsak način – Clara Schumann je umetnica, ki si je posebno v zadnjih desetletjih utrla pot v standardni, ne samo koncertni, temveč predvsem splošno kulturno-družbeni repertoar.

Pa vendarle, še vedno ostaja odprto, kako jo je upodobila škotska pisateljica, za katero je značilno, da v svojih romanih in kratkih zgodbah opisuje sodobne ženske srednjega in delavskega razreda, uslužbenke, uradnice, učitelje, skratka Škotinje, ki se v sodobnem okolju Škotske počutijo odtujeno. Če upoštevamo še, da se je Janice Galloway deklarirala kot feministka, za katero je »osebno hkrati tudi politično in je pisanje o ženski seksualnosti v prvi vrsti politično dejanje«, potem bi pričakovali vse kaj drugega kot liričnost, mehkobo, posebno blagost, ob tem pa še visoko jezikovno normo, ki se skladno prilega portretirankinemu dostojanstvu, mestoma spokojnosti, in zamolčanost, ki spoštuje vrednostni sistem opisovanega stoletja. Hkrati pa to stoletje tudi ni zagrnjeno v meglo preteklosti, temveč je s pomočjo na primer nenadnega prehoda iz kočij na vlake opisano živo, potisnjeno v sočasnost. Seveda bi bilo pretirano reči, da Clara Schumann deluje kot sodobna ženska, pa vendarle so njene intimne zagate zelo »tukajšnje in zdajšnje«, še posebno, če pomislimo, da je umetniškost apriorno nekaj, kar naj bi historično pripadalo moškemu svetu.

Clarina umetniškost je še dodatno potencirana s tem, da je obdana z moškima likoma, ki se znajdeta v medsebojnem v konfliktu. Z ene strani njeno »ženskost« oblega oče, ki jo je prisilil k strogemu drilu v glasbi in sproducira njen umetniški genij, na drugi stoji Robert Schumann, ki jo skuša »umiriti«, oziroma si ob sklenitvi zakona želi doseči vse tisto, kar je Clara kljub svoji mladosti že dosegla; zaradi tega jo – vsaj začasno in da ga ne bi ogrožala – želi podrediti družinskemu okolju. Pasusi, v katerih skuša Clara ubežati premočni očetovi navzočnosti, pri čemer se oklepa njegove volje, hkrati pa skuša ujeti senco občudovanja in željo, ki jo vanjo projicira Robert, predstavlja torišče romana. Ob tem, da je tovrstna razpetost, upam si trditi, eden najsubtilneje podanih primerkov v evropski literaturi nasploh. Pri tem sta bistvena pisateljičina ponižnost do »tradicije« in nadpogled, ki ji pomaga kontekstualizirati njene like (zaradi tega nadpogleda se tudi zdi, da ima pisateljica natančno vizijo, kaj želi povedati, ne glede na to, da smo priča meandrskemu izgubljanju v jeziku, ki proizvaja svojevrstno ritmiko teksta). Če smo dovolj pozorni, slišimo glasbo, ki se poraja s stičišča preteklosti in zdajšnjosti, morda celo prasketanje elektrike, ki se širi iz ljubljenja med Claro in Robertom.

V romanu Clara pa ne sledimo samo izmeničnemu planju pianistkine roke med klavirskimi tipkami in Robertovim napetim udom, kar samoumevno napeljuje na odpiranje ženskemu užitku, ki je v središču tega romana (čeprav zelo podtalno, nepompozno), temveč predvsem njenemu opolnomočenju na področju glasbe. Clara kljub strastnosti in zmožnosti predajanja ni opisana kot ekscentričarka, ravno nasprotno – njen vodeni obraz izraža nekaj na meji dolgočasja, brezbrižnosti. Njen oče je to imenoval možnost samodiscipliniranja, Robert »raztopljenost v notranjosti«. Nedvomno jo njen mož kljub krilaticam, da gre za sopotnico, vidi kot objekt ljubezni, kasneje pa, predvsem zaradi lastnega pomanjkanja pragmatizma in razrahljanega zdravja, opusti idejo koloniziranja njene intime; pristane na potovanja, ki jih zahteva Clarino koncentriranje, in predvsem na to, da s prisluženim denarjem preživlja družino (sedem otrok). Edina prepoved, ki jo Clara v tem oziru prekorači, je, da se ne podredi zgolj zasebnemu, kot se je od nje pričakovalo, in da s tiho močjo vkoraka v javno življenje. Pisateljičini komentarji, češ da je bilo to za tisti čas subverzivno, so antropološki, pa vseeno nevsiljivi.

Privzdignjenost umetniškega duha torej – podana preko Roberta – ni čisto odsotna, navsezadnje je roman upovedan tudi skozi Robertovo perspektivo, vendar jo nadvlada ženski pragmatizem v obliki Clare, ki ima po odigranem koncertu povsem mokro prsnico in ki nekoč sredi koncerta splavi, na koncu pa se prikloni ploskajoči množici. Janice Galloway je tudi preko nadrobnih opisov uporabe ženskih steznikov, večplastnih kril, načinov rojevanja, vzgoje otrok in podobnega pokazala, da se zvezdništva ne doseže čez noč, temveč da je umetnost, pa katerakoli že, sploh če gre za profesionalno bavljenje, garaško delo, ki zahteva številne vrline; od poravnavanja računov, pošiljanja kreditnih pisem do zbiranja priporočilnih pisem, nagovarjanja plemstva, pokroviteljev ali pooblaščenih teles, kar je v 19. stoletju pomenilo odvisnost od muhastih, razvajenih in pogosto nevednih bogatih.

Če Gallowayeva po eni strani pokaže na naravo mecenstva in odvisnost umetnikov od njega, ji po drugi tudi lepo uspe prikazati status klasične glasbe, ki je le pred stoletjem in nekaj dosegala današnjo raven popularne kulture. Razlika je najbrž v izgubi posluha za zahtevnejšo vrsto glasbe, ki se nam je medtem zgodil na mainstreamovski ravni.

Naj bo nihanje Clare Schumann med obema literarnima stereotipoma, torej »hišnim angelom« ali femme fatale še tako skrajno, zanjo nikoli ni usodno. Jure Potokar, ki je to jezikovno izjemno zahtevno delo prevedel na zavidljivi ravni, je na tiskovni konferenci izjavil, da je, čeprav ni oboževalec klasične glasbe, med predvajanjem skladb Clare in Roberta Schumanna, ki se je proslavil predvsem kot skladatelj, odkril, da so ti komadi globoko vsajeni vanj; na precej podoben način bi bilo mogoče reči, da se nam med branjem tega romana ženska podrejenost izriše nekje v ozadju lobanje. Toda ker je Janice Galloway iskrena, sočutna ustvarjalka, čutimo njen napor, da bi naredila glas svoje junakinje slišan, ne da bi pri tem porušila dominantno moško matrico nadvladovanja. Verjetno ji je to uspelo z odpiranjem še drugih tem: foucaultovskega zapiranja v institucije, zdravniških avtoritet, smrti, dojemanja in prezentiranja smrti javnih osebnosti, prijateljstva med umetniki (Wagner na primer, je v tem romanu opisan kot izrazit negativec, Brahms pa skoraj kot angel), soočanja z najglobljimi človeškimi strahovi. Po tej knjigi bo težko reči, da se umetniški genij in ljubezen – v ženskem svetu – izključujeta ali pa, da sta se izključevala v preteklosti.

Clara
Janice Galloway
Leto izdaje:
2015

Prevajalec:
Jure Potokar

29,00 €

Janice Galloway bo v Klubu Cankarjevega doma nastopila jutri, 28. 2. ob 20.00. Brezplačne vstopnice lahko dvignete na blagajni Cankarjevega doma.

Kritika 26. 2. 2015

Najbolj anojing knjiga ever – in nekaj najboljšega, kar lahko berete ta trenutek

Ena pomembnejših razlik med profesionalnim in običajnim bralcem je v tem, da se mora profesionalni bralec dobro zavedati tako svojih slepih peg kot svojih erogenih con. Z drugimi besedami: profesionalni bralec mora biti zmožen tudi »objektivne« ravni branja, branja z določeno (teoretično) distanco, ki mu omogoča, da ga osebne preference ne zavedejo v eno ali drugo smer, v navdušenje nad tistim, kar mu je osebno blizu, v zmrdovanje nad tistim, česar osebno ne mara. Kajti povsem jasno je, da je tudi kritik najprej samo eden od bralcev – ne bom rekel, da človek – in da ne bere z enako pozornostjo in odprtostjo vseh vrst, zvrsti, žanrov, motivov, tem itd., kar jih premore književnost. Da torej obstajajo predmeti, ki ga dolgočasijo, ali literarne osebe, ki mu vzbujajo odpor; in obratno, teme, ki se dotikajo njegove srži, in literarni liki, v katere bi se lahko zaljubil, – da pa njegova ocena ne bi smela izhajati (zgolj) iz tega oziroma da mora iti tudi preko sebe in brati literaturo tudi zunaj svojega osebnega odnosa.

Obstajajo pa knjige, ki nekako kot da računajo na ta efekt. Kakorkoli Polone Glavan je roman, ki te lahko, če si določen, recimo temu »liberalnejši«, izkušenejši ali pač pragmatični tip človeka, spravi skoraj ob živce – že v prvi tretjini romana ti zmanjka nohtov, ki bi jih lahko še pogrizel, ali družinskih članov, na katere bi lahko izlil svojo frustracijo. Izmenjujoči se pripovedovalki Lili in Alja, v katerih avtorica preigrava različne tipe in ostrine nezanesljive pripovedi, sta namreč absolutno najbolj anojing personi sodobne slovenske književnosti ever. (– Ever ever? – Ever.) »To se sliši totalno čisto, ko beseda, ki je prišla direkt iz slovarja pa se v življenju še ni valjala po kakšnih ustih.« ugotavlja Lili povsem na začetku – Poloni Glavan pa je uspel verizem, ki uspe redko: pripovedovalki govorita svoj jezik, dodobra prežvečen in poslinjen z njunim lastnim, prepričljivim Weltanschauungom, v vsej svoji patetičnosti in sentimentalnosti, pa tudi bolj ali manj vznemirjajoči zmoti. Težko je namreč že izdelati junaka, ki bo simpatičen v svojih napakah in herojski v svojem nebogljenem in nesmiselnem uporu – junaka, kakršnih smo v raznih fikcijskih zgodbah vajeni; a še težje je dati življenje junaku, ki bo delal nesimpatične, začetniške napake in bo morda celo brezčuten kreten v svojem nebogljenem in nesmiselnem uporu.

Obstaja torej veliko razlogov, zaradi katerih romana Kakorkoli ne bi smeli marati. Lili, mladoletno srednješolko, srečamo v položaju, ki je določujoč za njen celotni psihološki profil; s trdno zaprtimi oči, ko skuša s trivialnostmi in duhovičenjem ubežati poscani realnosti, ki jo drži v rokah – pozitivnemu testu nosečnosti. Enako slepa je namreč v svoji najstniški zatrapanosti v nekaj let starejšega Marsa, ki jo odvrne od splava s poceni ideološkimi štosi o ohranitvi Slovencev, ogroženih od zajčje plodečih se tujcev. No, poceni najbrž niso, saj ga njegova nestrpnost stane dragocene službe, pri čemer mu Lili pač takoj verjame, da je bil njegov odpust posledica provokacij nekega čefurskega kupca. Njun odnos do Liline nosečnosti, kot deloma nakaže že zapisano, je torej otročji, brez vsake zavesti o resničnih posledicah njunih odločitev ali izkušenj »surovega« realnega sveta, kar pride najbolj do izraza v konfrontaciji z Lilino mamo. To lahko po eni strani pripišemo njuni nezrelosti in posledično idealiziranju romantičnih čustev, po drugi strani pa – kot poudarja tudi Diana Matković v spremni besedi – avtorica ne skriva, da gre tudi za nezrelost ideološke vrste; romantično in ljubezensko zaslepljenost s ksenofobijo in nacionalističnim šovinizmom, ki ni zgolj vzrok ali zgolj posledica, ampak oboje naenkrat. Je usodni vzrok njunih napak in končne katastrofe, vzrok neenakosti v družbi ter posledica nepravičnih socialnih razmerij, malih, osebnih katastrof znotraj družbe, ki jih producira sodobna kapitalistična realnost, kjer je delo v trgovini skoraj izenačeno s suženjstvom. »Filing je tak, kot da bi bila v trgovini z igračami. Izbiram lahko, kolikor mi srce poželi, pa še košta me nič.« naivno razmišlja Lili. Toda seveda košta, pa še kako. Polona Glavan odlično in subtilno pokaže, posebno skozi ideološko »dozorevanje« Marsa, da je ideologija tu podobna čarovniškemu triku, ki na realne probleme in vprašanja ponuja čisto napačne rešitve in odgovore.

A to je samo ena plat družbene kritike romana, ki je morda res nekoliko prikrita v primerjavi z mestoma pedagoško in pridigarsko naravo družbene kritike v drugem, Aljinem delu. Četudi je namreč jasno, da je na njeno stran implicitno postavljenih več simpatij in da Alja želi delati dobro, tudi njenega angažmaja ne smemo gledati zunaj specifične ideologije. Pedagogika in moraliziranje sta torej znova namerni, ne stvar pisateljske neveščine – prikazujeta tipično podobo enega pola študentske populacije. Na ideološko pogojenost slednjega nas, kot v Lilinem primeru, znova opozarja Aljina posebna nazorska in psihološka konstitucija. Alja je študentka angleščine, tega lažnega kozmopolitskega svetovnega jezika, ki jo poganja en, predvidljiv cilj – ubežati »miru in tišini« malomeščanstva: »Mir in tišina sta bila mantra, ki so jo moji sokrajani ponavljali v upanju, da jih bo zaščitila pred vsem zlom na svetu, pred klošarji, džankiji, muslimani, pred satanisti in Romi, pred črnci in budisti, pred homoseksualci in avantgardnimi umetniki, pred vsemi, ki bi lahko pred mir in tišino postavili še kaj drugega.« Znotraj te izvorne frustracije z majhnostjo moramo videti tudi njeno romantiziranje tujine, konkretno Irske, kjer najde idealnega partnerja Davida. Idealnega vsekakor tudi zato, ker je tujec in ju pred realnim, vsakdanjim življenjem v dvoje rešujeta razdalja in naivna privlačnost neznanega. To je torej romantično razmerje, ki poteka preko SMS-ov, Skypa in e-pošte – pravzaprav pa ga sodobni komunikacijski kanali v vsej njihovi infantilni patetiki in sentimentalnosti tudi vzdržujejo. Zato Alja ve, da je nekaj narobe, kakor hitro ji David takoj ne odpiše na eno njenih sporočil.

Kakorkoli
Polona Glavan
Leto izdaje:
2014

Prevajalec:

29,00 €

Njeno fantazmatsko razmerje do drugih pa se potrjuje tudi v odnosu do družine Muisavljevićev. Da se razumemo, njena želja pomagati ni nikoli sporna, toda problematična je njena retorika mučenice in žrtve, kot ji odkrito pove tudi cimra Juju. Težava je v tem, da se Alja v svojem odrešeniškem samaritanstvu neprestano postavlja nad druge, v končni fazi tudi nad tiste, ki se jim trudi pomagati, »za katere« se bori, pri čemer podobno kot večina njenih kolegov ne reflektira dobro svoje privilegirane in torej ontološko krivdne pozicije. »Koliko ponižanj moraš požreti, da postaneš panično, obupno hvaležen tudi za tisto, kar ti po vsej pravici pripada?« ugotavlja, toda prizor, ko obdaruje družino, je mučen tudi zaradi njenega skoraj vsiljivega požiranja in nestrpnega pričakovanja njihove hvaležnosti. V tem je Alja še kako človeška in simptomatična ter končno tragična literarna junakinja, saj je jasno, da ima v nekem kozmičnem smislu prav – bolje je pomagati ljudem kot ne, četudi to počneš iz sebičnih razlogov in s pozicije relativne moči; toda njena zgodba je, kot na koncu spozna sama, tudi parabolična. Upor je pogosto stvar »glasnih«, »privilegiranih« ljudi »s prekleto dobrimi socialnimi mrežami«, medtem ko revščina, tujost, drugačnost itd. same nimajo glasu in jim ga prvi s svojimi dejanji pogosto tudi odvzemajo – zato na demonstracijah govori lepa študentka Tamara in ne žrtev napada skinov Ermin in zato se Muisavljevići protestu ne pridružijo, ker je to nekaj za »mlade in zdrave«. Toda edine prave žrtve situacije, edina kolateralna škoda »revolucije« so nazadnje spet oni. Kar dela upor paradoksalno še dodatno nesmiseln in istočasno še bolj nujen.

Po vsem opisanem je torej hkrati jasno tudi, zakaj je to roman, ki ga je treba prebrati in zakaj je tako prekleto dober. Ker je razčustvovan in banalen in nadležen in klišejski, toda tak je natančno zato, ker gre za neizprosen vpogled v sodobna medčloveška razmerja. Ker boste v njem brali ogabne stavke, kakršen je: »Ljubljana se je magično lesketala pod najinimi nogami in zares se je dalo verjeti, da tega dneva ne bo nikoli konec.« in ker se vam bo v določenih točkah zdelo, da tudi romana in predvsem Liline lesketajoče neumnosti ne bo nikoli konec. In ker boste spoznali, da ste jezni, razočarani in živčni najbolj zato, ker v Lili in Alji berete o samih sebi, o lastnih omejenostih, o lastnih razčustvovanih, banalnih, nadležnih in klišejskih življenjih. Če sta se prvi roman Polone Glavan Noč v Evropi in deloma zbirka kratkih zgodb Gverilci še ukvarjala s stereotipi na način, ko sta jih v manjši meri tudi reproducirala, je Kakorkoli realističen roman v tistem pomenu, ko realizem s perverzijo naivnega reproduciranja realnosti »kot take, kakršna je«, pri čemer je perverzija natančno v doslednosti te naivnosti, stvari postavlja na kocko. Kdo jo bo pobral in komu jo bo vrgel v glavo, pa je že drugo, čeprav ne povsem nepovezano vprašanje.

 

Polona Glavan: Kakorkoli. Ljubljana: Beletrina, 2014. 471 strani, 29 €.

Panorama 24. 2. 2015

Prikriti in razpraskani obrazi poljske socialistične arhitekture

»Oprostite, kaj ste mislili z izrazom totalitarna arhitektura?« se je o mojih raziskovalnih namenih že po elektronski pošti pozanimal Krzysztof Mordyński, ki svoj doktorat iz umetnostne zgodovine posveča izgradnji urbanega okolja socrealistične Varšave. Najbrž je nekoliko naveličan politično obteženih diskurzov o socialistični arhitekturi, ki naj bi že sama po sebi govorila jezik totalitarizma. Ni res, pravi teoretik Neil Leach, ki strogo ločuje med branjem njene estetske forme in politične vsebine. V svoji fizični pojavnosti, poudarja, je arhitektura inertna, za totalitarno pa jo naredi šele politični režim, ki si jo prisvoji na alegoričen način. Ko se ta spremeni, razvodeni tudi simbolna vloga, ki jo je namenil tej ali oni stavbi.      

Čeprav pri uporabi nerodnega izraza nisem pozabil na narekovaje, Krzysztof in skupina mladih varšavskih arhitektov, umetnostnih zgodovinarjev in antropologov, raztresenih po muzejih in nevladnih organizacijah, ki niso v preveč tesnih odnosih z mestnimi oblastmi, hitro postane pozorna na enoznačne imenovalce za socrealistično, pa tudi mlajšo, z internacionalnim slogom zaznamovano modernistično arhitekturo. Različne oznake so največkrat plod ideoloških predsodkov, neznanja ali preprosto (a za usodo te dediščine najbolj nevarnih), interesov kapitala. Ni si težko predstavljati, kako težko breme si je pred desetimi leti zadal profesor Jacek Friedrich, ko je v Gdansku postavil razstavo z naslovom Nezaželjena dediščina, ki ni bila posvečena le socialističnim objektom, marveč tudi bolj nevtralnim ostalinam prve polovice 20. stoletja, in skušal omajati prepričanje večine, med drugim stanovskega kolega Donalda Tuska, o ničvrednosti modernistične arhitekture v primerjavi z baltskimi gotsko-renesančnimi biseri. Četudi bi jo sedanji predsednik Evropskega sveta samo pustili vnemar, pa je Radosław Sikorski, nekdanji zunanji minister v njegovem vladnem kabinetu, še pred tremi leti izjavljal, da je treba pogled prebivalcev in obiskovalcev Varšave na Palačo kulture in znanosti (PKiN), ki z 231 metri višine še vedno predstavlja najvišjo stavbo v poljski prestolnici, obenem pa tudi locus ključnih dilem postsocialistične družbe, kratkomalo olajšati z dinamitom.

PKiN (foto: Jure Ramšak)

Pogled na to prostorsko dominanto, čeprav sedaj obkroženo z grozdom poslovnih nebotičnikov, ima skozi okna svojih stanovanj kar 45 odstotkov meščanov, skoraj vsi pa so jo kdaj v življenju že obiskali. Kako ne, ko se v osrednji stolpnici ali štirih obsežnih stranskih krilih – za obhod potrebuje človek vsaj 15 minut strumnega koraka – poleg neštetih uradov najde prostor za kar štiri gledališča, dva muzeja, knjigarne, bazen, še vedno največjo kongresno dvorano, skratka za vse tiste javne dejavnosti, ki v predvojni Varšavi niso imele svojega domicila, nacistično sistematično rušenje po zatrtju varšavske vstaje pa je zanje naredilo prostor v samem mestnem središču. Kot takšen center so si jo že kmalu po vojni zamislili domači arhitekti različnih političnih nazorov, v slogu moskovskih sedmih nebotičnikov pa jo je – kot »Stalinovo darilo« poljskemu ljudstvu – med letoma 1952 in 1955 realiziral tovariš iz prijateljske Sovjetske zveze, Lev Rudnev. Po ugotovitvah antropologa Michała Murawskega je PKiN kljub svoji strahospoštovanje vzbujajoči zunanjščini kot ena redkih arhitekturnih stvaritev dejansko izpolnjeval vlogo »socialnega kondenzatorja«, kakor si je transformiranje »nizkonapetostne« vsakodnevne aktivnosti ljudi prek arhitekturnih kondenzatorjev (novega tipa komunalnih objektov, tovarn, delavskih klubov, kulturnih in upravnih zgradb) v »visokonapetostno« revolucionarno zavest zamislil ruski konstruktivistični arhitekt Moizei Ginzburg. Z besedami, da bo odslej žarčila svojo socialno in kulturno vsebino na Varšavo, je sublimni pomen palače v svojem otvoritvenem govoru leta 1955 naznanil tudi takratni predsednik poljske vlade Cyrankiewicz, čeravno so okoliški prebivalci kasneje opisovali tudi druge potence te radiacije, od odpiranja ključavnic zaklenjenih avtomobilov do povzročanja spontanih orgazmov.

Na podlagi marksistične premise o materialnih pogojih kot določevalcu družbene nadstavbe je pomen, ki so ga socialistični režimi pripisovali človekovemu grajenemu okolju, povsem očiten. Vsaj v zgodnejših fazah razvoja socializma je tako družbeno-transformativna vloga veljala za njen glavni smoter, po drugi strani pa se je bistveno spreminjala njena estetska forma. Medtem ko sta v dvajsetih letih v Sovjetski zvezi cvetela avantgardistični konstruktivizem in racionalizem, je za časa Stalina postala uradna umetniška doktrina socialistični realizem, ki je arhitektom zapovedoval ustvarjanje »nacionalne forme in socialistične vsebine«. »Nacionalna forma« je pomenila iskanje oz. izumljanje progresivnega historičnega stila kot monumentalne lupine za potratne delavske stanovanjske in javne palače. V prvi vrsti jim je naprednost, pa tudi smisel za red in disciplino v urbanem prostoru, predstavljal grški klasicizem, eklektična mešanica, ki je simbolizirala trans-historično razredno solidarnost, pa je vključevala tudi stile drugih obdobij. V Varšavi so denimo segli le do neoklasicizma s konca 19. stoletja. Z reciklažo že poznanih stilov namesto »formalistične« in »sterilne« modernistične arhitekture so računali, da bodo ljudske mase prej kot zgolj funkcionalistično zasnovane stavbne kubuse sprejele klasično lepoto, ki vzbuja toploto in veselje do življenja, k čemur so svoje dodali še bogati okraski v obliki kipov, plastik in fresk. 

Trg ustave (foto: Jure Ramšak)

Glede na to, da veljajo danes relativno kvalitetno zgrajena stanovanja v varšavskih socrealističnih »delavskih palačah« za trendovsko bivališče mladih generacij, verjetno ni napačno reči, da je bila stalinistična ocena splošnih estetskih meril še kar na mestu, s tem pa se sodobno prepoznavanje kvalitet socialistične arhitekture in urbanizma tudi konča. Izmikajoč se cvetličnim koritom pod kolonadami blizu Trga Ustave (Plac Konstytucji), Krzysztof Mordyński ogorčeno kaže primere uzurpacije javnega prostora, ki sta ga, upoštevajoč 159 povprečnih padavinskih dni na leto, skrbno načrtovala ključna arhitekta in urbanista impozantnega, na pariški Place Vendôme spominjajočega kompleksa MDM, Józef Sigalin in Stanisław Jankowski. Prvi prepričan komunist, drugi pa medvojni agent britanske SOE in vodilni predstavnik poljske medvojne meščanske rezistence. Tovrstne podrobnosti iz nelinearnega procesa socialističnega kreiranja urbanega prostora, ki ga v nasprotju s splošnimi predstavami nikoli niso vodili le najvišji oblastniki, ampak je bil predmet kompromisa med različnimi faktorji, seveda nikogar preveč ne zanimajo, kakor tudi ne izvorni politični kontekst presegajoče urbanistične kvalitete. V tem primeru namreč ne bi bili tako ravnodušni do prisvajanja javnega prostora in njegovega onesnaževanja z reklamnimi plakati vseh velikosti in barv, ki pod močno svetlobo žarijo tudi ponoči. Ti postanejo dovolj moteči le za kakšnega nesrečnega stanovalca, da za nemoten pogled skozi okno svojega stanovanja izreže home button natisnjenemu pametnemu telefonu ali smerni kazalec novemu golfu, za kar mu na koncu, kljub nelegalni namestitvi plakata, izstavijo odškodninsko tožbo v takšni vrednosti, kot če bi preluknjal pravi avtomobil. Še dobro, da so, kot piše umetnostna kritičarka Ewa Toniak v vodniku Warszawa sladami PRL-u/Landmarks of People’s Poland in Warsaw (Biblioteka Gazety Wyborcej, 2010), na zunanje stene vpete skulpture metalurga, rudarja, kmeta, železničarja in zidarja ter vzgojiteljice, učiteljice in predice, katerih torze, ki so ne glede na njihov spol oblikovani v androgenih proporcih in jih sedaj prav tako krasijo raznobarvni plakati, popolnoma indiferentne do človekove prisotnosti.

Muranów (foto: Jure Ramšak)

Toda značilni socrealistični kompleksi, tudi od centra mesta nekoliko bolj oddaljeni Muranow, jo, sicer prelepljeni in zaznamovani z grafiti, v primerjavi z modernističnimi stavbami iz šestdesetih in sedemdesetih let odnesejo še kar dobro. Ta arhitektura, ki se je pod vplivom Hruščove kritike potratnega socrealističnega monumentalizma vrnila k internacionalnemu slogu, hkrati pa posegla tudi po standardizirani in nekakovostni gradnji, je pri domačinih največkrat prepoznana kot nekaj tujega, ne-poljskega, turistični vodniki pa jo opisujejo kot brutalistične monstrume. (Da ne bo pomote, brutalizem kot ime za arhitekturno gibanje iz obdobja petdesetih do sedemdesetih let izhaja iz francoske besede béton brut, surovi beton, ki nakazuje izbiro ključnega materiala pri tovrstni masivni arhitekturi). Bolj kot betonska estetika pa je za te objekte usodna za kapitalske vložke vabljiva lokacija, na kateri se marsikje že bohotijo nove, urbanistično slabše umeščene stavbe. Tako je Patrycja Jastrzębska v okviru projekta Tu bylo, tu stalo skupaj s sodelavci naštela, kartirala in opisala kar 40 poslopij, ki so po leta 1989 bodisi padla pod težo pritiskov nepremičninarjev, ali so bila tako spremenjena, da so izginila z zemljevida modernistične kulturne dediščine in spominske topografije meščanov. 

Figura železničarja na MDM (foto: Jure Ramšak)

Med intenzivno »evropeizacijo« zadnjega četrt stoletja pa se je vendarle začel spreminjati tudi imaginarij socialistične arhitekture. Če bi na začetku devetdesetih let kar vsak peti Varšavljan pomagal ministru Sikorskemu vstavljati dinamitne palice v marmornate stene PKiN-a, ga danes že več kot šestdeset odstotkov sprejema kot glavni simbol prestolnice. Najbolj hvaležno občinstvo na javnih debatah, razstavah in vodenjih po mestu, ki jih pripravljajo omenjeni sogovorniki, je mlajša generacija, ki se odmika od izrazito ideološko pogojenega dojemanja svojega, v času socializma skonstruiranega urbanega okolja, in ga začenja dojemati kot zgodovinsko dediščino, podobno kot ostaline drugih časov. Sprememba medijskega in političnega diskurza ter končno še splošnega javnega mnenja lajša tudi delo konzervatorjem, ki se v okviru Mednarodnega sveta za spomenike in spomeniška območja celo prizadevajo za vpis spomenikov vzhodnoevropskega socialističnega realizma na seznam svetovne kulturne dediščine. Tovrstna arhitekturna dediščina (vsaj najbolj reprezentativni primeri) postaja postopoma prepoznana kot del posebne kulturne krajine, ki loči Varšavo od zahodnih prestolnic, katerih podobo si je v preteklih letih skušala nadeti na vsak način. A to zlasti velja za monumentalne realsocialistične palače iz petdesetih let, mlajši modernistični objekti, ki so tudi v Berlinu plačali največjo ceno rekonstrukcije pruskega značaja mesta, se morajo, če želijo preživeti v svojih osnovnih proporcih, še vedno skrivati za steklenimi fasadami. Podobno si morajo tudi predmestni stanovanjski bloki nadeti »vesele barve«, kar po mnenju strokovnjakov ni korak k »humanizaciji« teh spalnih naselij, ampak poceni način spreminjanja bistvenih prvin modernistične stanovanjske arhitekture. Bogve, ali bi Krzysztof Kieślowski, če bi v katerem od teh naselij ponovno snemal svoj Dekalog, zaradi barvnih intervencij izbral kakšen drug ton, kot ga je pri prikazovanju poljske sivine leta 1989?

Panorama 23. 2. 2015

Kaj bomo brali v letu 2015? (4/4)

Ilustracija: Ana Baraga

Objavljamo še zadnje tri napovedi založb – Sanje, Studia Humanitatis in UMco. Če vas zanimajo napovedi drugih založb, izbrskajte stare tekste: prvega, drugega in tretjega. Zdaj pa je zadnji čas, za začneze z branjem!

Sanje

Izvirna poezija/glasba za odrasle ter poezija in proza za otroke in mladino

Pri Sanjah vsako leto pripravijo paket izredno lepih in skrbno pripravljenih knjig. V njihovem letošnjem knjižnem programu bomo tako našli npr. še drugič v 2015 Svetlano Makarovič, le da so se pri Sanjah odločili natisniti njene Zbrane šansone – in sicer tako v knjigi kot na zgoščenki, kar je odlična novica za vse tiste, ki še radi kupujemo glasbo in ki nismo stari sto let, da bi imeli doma Svetlanine originalne plošče. Bogat pa bo predvsem njihov program za najmlajše: Dona Toneta Pavčka bo ilustrirala Jana Kocjan, ki smo jo nazadnje občudovali v knjigi Velika skrivnostna skrivnost (Miš, 2013) Slavka Pregla; Kako sta se skušala Butalec in Tepanjčan Frana Milčinskega pa znova Ana Razpotnik Donati, ki je s svojo šaljivo risbo opremila že več njegovih del, nazadnje V Butalah sejejo sol (Sanje, 2013); prava posebnost pa bo Kakor morje tišine Srečka Kosovela, ki jo je ilustrirala iranska ilustratorka in slikarka Nahid Kazemi.

Prevodna proza

V prevodni prozi letos pri Sanjah načrtujejo dve deli njihovega hišnega avtorja, turškega nobelovca Orhana Pamuka, to bosta zbirka esejev Naivni in sentimentalni romanopisec iz 2011, navdihujoča, premišljena in intimna knjiga o branju in pisanju romanov; ter roman Tiha hiša iz 1983, njegov drugi roman, ki pripoveduje zgodbo o tednu, v katerem trije sorojenci obiščejo svojo babico v majhnem mestu v bližini Istanbula. Poleg Pamuka pa bomo lahko brali tudi novi roman njegove sonarodnjakinje Elif Shafak Čast, o Londončanki, turški Kurdinji, ki po 14-letni zaporni kazni pričaka prihod iz zapora svojega brata in razkriva težko preteklost svoje družine. Prvič bomo v slovenščini lahko brali zimbabvejsko avtorico NoViolet Bulawayo, njen prvenec Potrebujemo nova imena je roman odraščanja; pa nizozemskega avtorja Hermana Kocha, katerega roman Večerja so kasneje tudi ekranizirali; britansko-indijskega pisatelja Harija Kunzruja, Bogovi brez ljudi so roman magičnega realizma, ki se večinoma dogaja v ZDA; prvi prevod bo doživelo tudi eno najpomembnejših del angleškega gotskega romana, Menih (1796) Matthewa Lewisa; pa Žitkovske boginje Kateřine Tučkove, češka uspešnica o redu ženskih zdraviteljic, ki so jih preganjali vse od 17. do 19. stoletja; ter Danska zanka Henrika Bruna. Če pa raje stavite na že preizkušena imena, vam bodo pri Sanjah letos v branje ponudili novi deli Kurta Vonneguta in Miljenka Jergovića, Bog vas blagoslovi, gospod Rosewater je danes znova aktualni roman o milijonarju, ki se spreobrne v dobrotnika; Levijeva tkalnica svile pa je zbirka kratke proze.

Humanistika, prevodna in izvirna

Znotraj humanistike bomo lahko letos brali še eno svežo globalno uspešnico, in sicer razvpito Revolucijo komika in igralca, zadnje čase pa tudi političnega aktivista Russella Branda, v kateri poziva k družbeni revoluciji.»Vsi vemo, da sistem ne deluje. Naše vlade so korumpirane, opozicijske stranke pa niso nič boljše.« Pripravili so tudi novo delo francoske novinarke Florence Hartmann, nič manj aktualno knjigo Žvižgači, ki jo mnogi slavijo kot izredno objektivno, a nič manj pomembno in angažirano raziskavo fenomena. Za povrh bomo dobili še eno izvirno humanistično knjigo, in sicer Nasilje pod masko Dragana Petrovca z Inštituta za kriminologijo, ki ga poznamo med drugim že po knjigi Kult žrtve (GV založba, 2005)

Studia humanitatis

Prevodna in izvirna humanistika, družboslovje in teorija 

Založba Studia humanitatis  je v letu 2015 stara 30 let! Pri tem ji AirBeletrina želi še na mnoga leta in še mnogo paketov odličnih knjig. Sicer pa pravijo, da se ji starost tudi že malo pozna, saj so se za jubilejni letnik ozrli nazaj, k svojim velikim imenom in paradnim avtorjem, ki so jih odkrili ali uveljavili v slovenskem kulturnem prostoru ter z njimi bolj ali manj zaznamovali marsikatero znanstveno polje. In ker so nam poslali tako prijazno in pregledno predstavitev, ga v skrajšani in urejeni verziji kar na veliko citiramo:

»S premislekom smo ta letnik obarvali pretežno francosko oziroma frankofilsko, saj je založba verjetno najbolj vplivno prenesla v naš jezik in prostor francosko novo zgodovino, francosko novejšo filozofijo in klasično sociologijo, ki ostajajo vplivne tudi v naši sodobnosti. V tem smislu si ni mogoče predstavljati obletnice prave humanistične knjižne zbirke, ki ne bi bila dolžna narediti hommage Claude Levi-Straussu. Odločili smo se za prevod njegove najslavnejše in najbolj vplivne knjige, Žalostni tropi, zaradi katere se mu je opravičila ustanova Goncourt, ker mu ne more podeliti te prestižne nagrade, saj knjiga ni roman. V delu so že opazne zasnove antropološkega strukturalizma, ki jih razbiramo tako skozi analizo antropološkega terenskega dela kakor skozi kritično razmišljanje o pomenu in smislu napredka ali o mestu zahodne civilizacije. Čeprav gre v določenem smislu za poročilo s potovanj je knjiga prežeta s filozofskimi refleksijami in prepleta in uporablja vplive sociologije, glasbe, književnosti. 

Med podobno vplivne avtorje sodi Michel Foucault, ki je na slovenskem zvezda stalnica v teoretskem premišljanju družbenih reči in humanističnih pristopov. Tokrat pripravljamo delo Družbo je treba braniti. Gre za predavanja, ki zasedajo strateški položaj v njegovi misli. Zaznamujejo namreč določen prelom, z katerim se eden osrednjih mislecev 20. stoletja odziva na sočasne paradigmatske premike v poljih teorije in politike, zlasti na krizo marksizma in vzpon neoliberalizma. Je Foucaultova najtemeljitejša zgodovinska raziskava presečišča med politiko in vojno. Foucault s tem prekine s tradicionalnim pojmovanjem oblasti z vidika suverenosti in zakona ter vpelje perspektivo t. i. vladnosti in biopolitike, iz katere se v poznejših desetletjih razvijejo povsem nove smeri v politični filozofiji.

Po knjigi Podoba – gibanje (Studia humanitatis, 1991) Gillesa Deleuza pripravljamo še njeno nadaljevanje Podoba – čas, ki razpravlja o osebah, o ljudeh onkraj podobe gibanja, ter postavlja nastop podobe–časa v obdobje po 2. svetovni vojni in v tedanje znamenite kinematografije. S primeri posamičnih analiz avtor razkriva dojemanje in razmerje med spominom in sanjami ter analizira moč lažnega. Neprijetna asociacija na sedanjost, ko, grobo rečeno, akcija postaja navada in s tem ne-aktivna.

Na polju izjemno vplivnega in v marsičem zelo določujega francoskega novega zgodovinopisja  smo nekako spregledali Luciena Febvra, enega njegovih očetov utemeljiteljev, kar popravljamo z izdajo dela Boj za zgodovino. L. Febvre, eden zadnjih mogočnih eruditov humanističnih vednosti v Evropi, je zagovarjal antipozitivistični pristop v proučevanju zgodovine, zahteval konceptualizacijo in sintezo, uveljavil moderno pojmovanje zgodovinskega dejstva, zastavil zgodovino kot problem, v določenem smislu pa pomeni celo zasnutek nove teorije spoznavnosti, humanistične vednosti. Boj za zgodovino v našem izboru prinaša trideset študij, v katerih Febvre razvija svojo vizijo celotnega polja zgodovine, od izpraševanja vesti in zavesti neke zgodovine in nekega zgodovinarja, prek dokazovanja za in proti, vprašanja rekonstrukcije davnega čustvenega sveta do razmišljanja o poteh k novi zgodovini. Velja za nevprašljivo humanistično klasiko. 

Tudi brez Emila Durkheima in njegovega temeljnega dela O delitvi dela v družbi si ni mogoče zamisliti  tako zastavljene zbirke, kot je naša Zelena zbirka. Ta trdno usidrani »oče utemeljitelj« sociologije in antropologije delitve dela v družbi nima za problem, ki bi ga bilo treba pojasniti. Nasprotno; njegova koncepcija delitve dela je rešitev in odgovor na vprašanje, kaj drži skupaj sodobno družbo: organska solidarnost. Pri delitvi dela gre po njegovem mnenju za stalni pogoj reprodukcije človeških družb, kjer šele specifikacija pokaže, kaj se skriva za trenutno delitvijo dela in rezultat kakšnega družbenega razvoja in katerih družbenih bojev je.

Med te francoske kanonizirane klasike se je v letošnji program povsem enakovredno umestil Max Weber z Izbranimi spisi o religiji. Weber velja za prvega religiologa oziroma začetnika sociologije religije, v kateri je posebej pomembna njegova analiza religij in njegove znamenite tipologije, na podlagi katerih je  raziskoval bistvene značilnosti posameznih religij in nanje vezal določene tipe človekovega ravnanja, proučeval vpliv religij na ekonomske in družbene dejavnosti, na vrednote itn. V današnjem svetu je treba zlasti poudariti njegovo raziskovanje razlag za različen razvoj vzhodnih in zahodnih kultur ter proučevanje razmerja med družbenimi hierarhijami in religioznimi idejami. Nemara neprijetno aktualno razmišljanje.

Iz domače teoretske produkcije pa smo izbrali delo Jožeta Vogrinca Pojmovne prikazni. Gre za nenavadno knjigo, sestavljeno pretežno iz abecedno urejenih gesel in kratkih besedil, ki praviloma ne napotujejo eno k drugemu. Nekaj gesel je filozofskih pojmov, druga so zajeta širše iz besedišča humanističnih ved in družboslovja. Nekatera med temi osamosvojeno živijo v medijih kot vsak dan rabljeni pripomočki javno pišočih, nekatere pa so razširjene kar po vseh plasteh vsakdanjega govorjenja in še bolj pisanja – in v zvezi z njimi se ponavljajo vedno iste napake ali dvoumnosti, ki pogosto izvirajo iz nepoznavanja zadevne slovenske znanstvene literature in prevladujočega zanašanja na angleški jezik. V delu Seksualno in ženska podoba 20. stoletja pa se Slađana Mitrović osredotoča na bogat repertoar pojavljanja ženskih teles v likovni umetnosti 20. stoletja; opozarja predvsem na tiste likovne teme in motivike, ki so bile ocenjene kot preveč nizke in obscene, zato se jih v umetnostni zgodovini premalokrat omenja in večinoma spregleda. Izpostavlja dva prelomna trenutka v zgodovini likovne  umetnosti: na eni strani modernistično prekinitev z zaprtim, idealiziranim, normativno uokvirjenim telesom, in na drugi strani postmodernistično razsežnost ženskega telesa, ko ne govorimo zgolj o tradicionalnem aktu ali modelu, temveč o združitvi umetnice in umetniškega materiala v enem telesu. S tega stališča delo teoretsko problematizira sram, prepovedani pogled, pornografskega gledalca, monstruozno in ranjeno telo.« 

UMco

Izvirna in prevodna humanistika in družboslovje

Pri založbi Umco bodo znova poskrbeli za najširši spekter humanistike in družboslovja. S področja filma pripravljajo zanimivo knjigo Bena Urwanda Hitlerjev pakt s Hollywoodom,o dogovoru med hollywoodskimi studiji in zgodnjo Hitlerjevo Nemčijo, da prvi ne bodo snemali filmov, ki bi kritizirali naciste ali obsojali njihovo preganjanje Židov, v zameno za nadaljevanje biznisa; s področja športa pa prodajno uspešnico Športni gen Davida Epsteina, v kateri se, skozi pogovore z olimpijskimi zmagovalci in znanstveniki po celem svetu, loteva vprašanja, ali so vrhunski športni dosežki posledica dednosti ali treninga ter nas prisili, da na novo premislimo samo naravo športa.

Še pravkar sveža iz tiskarne pa sta tudi že dva nova naslova. Zgodovina knjige skozi knjige avtorjev Sare Ayad in Rodericka Cava, ki nas s to bogato ilustrirano monografijo »vodita od zapisov na grobnicah do prvih beležk na papirusih; od egiptovskih zvitkov do prvih kodeksov v rimskih časih; od ročno zapisanih knjižnih umetnin do iznajdbe različnih premikajočih se pripomočkov in tiskarskega stroja; in, na koncu, od tiskane knjige pa vse do njene digitalne ter elektronske različice ter bralnika in še naprej« ter nam na primerih prikažeta, »kako so se razvijale različne knjižne vsebine in kako so sčasoma uspele zaobjeti vso širino človekovih idej, ki jih je ta uspel spraviti med platnice«. In Moč navade nagrajenega raziskovalnega novinarja Charlesa Duhigga, ki »nas popelje do osupljivih znanstvenih odkritij, s katerimi avtor pokaže, zakaj navade obstajajo, in kako jih lahko spremenimo. Z razorožujočo inteligenco in sposobnostjo, da množico podatkov pretvori v prepričljivo pripoved, nas Duhigg seznani z novim razumevanjem človeške narave in njeno zmožnostjo spreminjanja.« 

Druge knjige iz njihovega letošnjega programa so zaenkrat še skrivnost, saj pred potrditvijo JAK ne želijo preveč obljubljati. So nam pa za konec vseeno še obljubili novo esejistično knjigo priljubljenega Marcela Štefančiča, jr., ki je za svojo prejšnjo zbirko Kdor prej umre, bo dlje mrtev (UMco, 2014) prejel Rožančevo nagrado. Tudi tokrat bo imela povedni naslov: Počnite, kar hočete, samo ubogajte!: Eseji o življenju v času smrti, v njem pa »virtuozno vleče pripovedno rdečo nit skozi ključno vprašanje današnjega kriznega in postkriznega časa v Sloveniji in svetu: kakšna je vloga države in posameznika v življenju sodobne družbe, kdo ter v kolikšni meri mora prevzeti odgovornost za svoje bivanje in svoja dejanja, in kako na življenje v Sloveniji vpliva tako globalizacija s svojimi vse bolj napadalnimi finančnimi institucijami na eni strani in vse bolj agresivnimi mediji ter socialnimi omrežji na drugi«. Še ena knjiga, ki se bo znašla na polici marsikaterega AirBeletrininega bralca, torej.

Panorama 22. 2. 2015

Fabula & Filozofi & Nagradna igra!

 

Čez manj kot en teden se začne festival Literature sveta Fabula. Skrajni čas je, da si organizirate festivalski urnik. Naj vam pomagamo.

3. 3. 2015 bodo v Drami nastopili Mladen Dolar, Alenka Zupančič in Slavoj Žižek. Govorili bodo o laži, ki je tudi fokus letošnjega festivala. Bi jim radi prisluhnili? Izžrebali bomo 2 nagrajenca, ki bosta prejela 2 vstopnici za ogled filozofskega spektakla.  Kako sodelovati? Na Facebooku odgovorite na super nagradno vprašanje, ki se glasi: 

Naštejte 5 avtorjev/avtoric, ki so v zadnjih 5 letih v okviru festivala Fabula obiskali Ljubljano. Čigav nastop vas je najbolj navdušil in čigavo knjigo ste prebrali z največjim veseljem? 

Odgovor zapišite v komentar pod vprašanjem na Facebooku. V sredo zvečer bomo izžrebali dva nagrajenca.

V naslednjih dneh bomo podarjali tudi vstopnice za filmske projekcije, zato nas spremljajte še bolj kot kdajkoli prej.

 Več o dogodku: http://www.festival-fabula.org/2015/program/moc-laznega/details/84-kdo-zdaj-tu-laze

Več o Fabuli: http://www.festival-fabula.org/2015/

Panorama 20. 2. 2015

Prihaja Fabula!

Včeraj smo dočakali tudi uradno napoved festivala Literature sveta Fabula. V nabito polnem četrtem nadstropju hotela Vander so Renata Zamida (vodja festivala), Uršula Cetinski (direktorica Cankarjevega doma, koproducenta festivala), Milena Mileva Blažić (profesorica s Pedagoške fakultete, strokovnjakinja za otroško in mladinsko literaturo), Janja Majzelj (igralka, ki je interpretirala odlomek) in Aleš Šteger (strokovni vodja založbe Beletrina in urednik) predstavili letošnji program.

Festival Fabula bo v Slovenijo tudi letos pripeljal štiri tuje pisateljske goste, ki se bodo občinstvu predstavili tako s prevodi, ki so izšli pri založbi Beletrina, kakor tudi s pogovori v Klubu Cankarjevega doma. Slovenski bralci bodo lahko spoznali življenje in delo avtorice (Janice Galloway) ter avtorjev (Clémenta Bénecha, Stefana Hertmansa, Georgija Gospodinova). Poleg tega je izšla še posebna zbirka mladinskih kratkih zgodb z naslovom Moč lažnega (kar je tudi tematski fokus letošnjega festivala).

Program bo vključeval projekcije filmov, predavanja in pogovore, med katerimi velja posebej izpostaviti dogodek, ki bo 3. marca v Drami, na njem pa bodo nastopili Mladen Dolar, Alenka Zupančič in Slavoj Žižek.

Sicer pa predlagamo, da si program ogledate sami, in si skrbno izpišete dogodke, ki jih ne smete zamuditi. Upamo, da se bomo srečali že na slavnostni otvoritvi naslednjo soboto (28. 2.), ko se nam bo predstavila škotska pisateljica Janice Galloway.

In še to: na vseh prizoriščih Fabule vas čaka lepa AirBeletrinina čitanka. Vas zanima, kdo so bili največji lažnivci (in lažnivke!) v literaturi (ne, Ostržka ni na seznamu, uredništvo je premalo moralno za tak izbor!)? Bi radi izvedeli več o letošnjih gostih? Ali bi le občudovali ilustracije? Priskrbite si svoj (brezplačni) izvod. 

Spremljajte tudi naš Facebook – med drugim vas čakajo vstopnice za filmske projekcije! In če si posebej želite druženja z AirBeletrininim uredništvom, ne zamudite finala proznih mnogobojev.

Se vidimo!

Kolumna 19. 2. 2015

Kritika čistega Pametuma

Ilustracija: Ana Baraga

Pametum, pametum. Zgodi se, da človek izumi novo besedo, kar tako, nehote, iz čiste nagajivosti. Potem pa se malo ustraši in jo potlači. Saj se mi bodo smejali, ko take neumnost klatim, si misli in plava naprej s tokom piškavega vsakdana. A beseda ni od muh, pa naj bo še tako muhasta. Vrne se, pa če se še tako upiraš. Beseda pametum je v tem smislu še zlasti neprijetna. Vsakič, ko jo poteptam v pozabo, se vrne močnejša. Najbrž je z besedami tako kot z ljudmi, na vse pretege se trudijo dokazati svoj smisel. In pri tem so lahko prav zoprne – tako kot ljudje. Torej, kaj je pametum? Ko sem nekega lepega dne izumljeni besedi končno pustil do besede, me je prešinilo, da ima uboga reva mogoče res nek smisel. Pametum je kratica za pametni um, tako kot je Nama kratica za narodni magazin in POP kratica za kričavi senzacionalizem. A pozor, pametni um nima nič skupnega s čistim umom. Kje pa, ne seže mu niti do kolen! Karkoli že čisti um je, vedno se preveč ukvarja sam s sabo: kaj sem, zakaj sem, kako naj bom, da bom, in tako naprej.

Pametum je bolj pameten – kdo je in zakaj je, ga ne briga. On je – um in je pameten – to je dovolj. Pametum ve, da bistvo pameti ni preudarnost, bistvo pameti je v zavedanju, da si pameten. Vendar, da ne bo pomote, pametum ljubi študij, načitanost mu ni tuja. Še zlasti obožuje tekste, ki jih drugi ne poznajo. Če smo rekli, da pametni um nima nič skupnega s čistim umom, pa moramo priznati, da ima nekaj skupnih točk s praktičnim umom. Tako kot praktični um je tudi pametum hiter: takoj skoči, ko zavoha priložnost za pametov… oziroma pametuv… Hm, kako naj tvorim glagol? Najbrž bi bilo slovnično najbolj prav, če bi uporabljal obliko pametumati, vendar me ima, da bi ustoličil obliko pametumbati. Predvsem zaradi onomatopoejskega učinka. Ko se pametum resnično razpase, slišimo namesto besed samo še hrup, ki spominja na delovanje pralnega stroja: tumb, tumb, tumb … Mogoče pa ta oblika le ni primerna, SSKJ pravi, da je tumba »sarkofagu podoben nagrobnik z upodobitvijo pokojnika na zgornji strani«. Lahko pametum koga tudi pokoplje? Pustimo odprto.

Da bi se približali bistvu pametuma, podajmo nekaj primerov. Ker je avtor »tumbanja« o pametumu zgodovinar, se spodobi (in je prav), da se spustimo na polje zgodovine. V zgodovinskih analih se pametum odlično počuti. Najdemo ga tako v delih poklicnih zgodovinarjev kot tudi v publicističnih in novinarskih vodah. In ne, tudi avtor teh vrstic ni imun nanj.

Trije tipi pametumskih učinkov:

Tip 1: učinek pametnega drugega. Zgodovinarji dokazujemo svojo verodostojnost tako, da navajamo verodostojne ljudi. To ni sporno, vendar smo zares verodostojni takrat, ko navajamo ljudi, ki imajo kaj povedati o naši snovi. Navajanje kredibilnih ljudi, ki nimajo zveze z rdečo nitjo našega teksta, ne poveča naše kredibilnosti – ima pa lahko pametumski učinek. Poglejmo nekaj zamišljenih primerov. Navedek »Winston S. Churchill je rekel …« v tekstu o slovenski sodobnosti je najverjetneje tam zaradi pametuma. Zdi se povsem na mestu, če pa si vzamemo čas za premislek, se lahko vprašamo: zakaj je to pomembno? Koji ti je on faktor? Zakaj ne Edvard Kardelj ali pa Beyonce? Stopnja pametumnosti se zviša v primeru, da je referenca publiki neznana, zveni pa strašno pomembno. Še zlasti, če izusti kakšno pametno splošnost, ki ne more biti nikoli napačna. Še en primer: »Že Aleksander Ivanovič Herzen je opisal, da gre zgodovina z vsakim.« Kje je heroj, ki bo to zanikal? Že prav, ampak kaj to počne v oceni knjige o začetkih slovenske nacionalne misli? Pametumbuje. Tretji primer: hočemo okrcati neljubega kolega in pametumbnemo (ne)znano misel Jacoba Burckhardta, češ, zgodovina nima metode, zgodovinar mora znati samo brati. Zveni modro, ampak zakaj sploh vlačimo v svoje posle švicarskega kulturnega zgodovinarja in to še iz druge polovice 19. stoletja? Bržkone zato, ker nam niso všeč kolegove metode. V redu, ampak Burckhardtovo misel smo malo po svoje pregnetli, pa še zamolčali smo, da Burkchardt ni kritiziral zgodovinske metode kot take, ampak historične metode teologov in filozofov zgodovine v kontekstu kritike hegeljanskega pojmovanja zgodovine (Weltgeschichtliche Betrachtungen, Berlin u. Stuttgart, 1908, str. 18). Jasno, tudi citiranje modrih tekstov je pomemben del pametumbanja.

Tip 2: učinek pametne sedanjosti. Ta učinek je preprost, deluje po principu: »joj, kako sem jaz pameten, ker vem, kaj se je zgodilo.« Deloma stvar drži – mi, ki živimo tukaj in zdaj, vemo, kaj se bo tistim, ki živijo v preteklosti, zgodilo v prihodnosti. S tem ni nič narobe. Čeprav v resnici ne vemo nič. Kje preži pametumska nevarnost? Ljudje preteklosti se nam lahko zdijo malo butasti, češ, pa kako niso vedeli, da bo čez eno leto vojna? In če so oni butasti, potem smo mi pametni. Mi že vemo, kaj bi storili v določeni zgodovinski situaciji. »Če bi živel med drugo vojno, bi šel v partizane,« slišimo. Kot da bi se ljudje v skrajnih razmerah odločali podobno, kot se odločamo, ko izbiramo počitnice. Malo morgen: nihče ne ve, kako bi se odločil v težkih trenutkih, dokler mu ni treba odločitve sprejeti. Če je takšno pametumbanje značilno za širšo javnost, pa zgodovinarji pogosto pademo v drugačno, bolj sofisticirano luknjo. Ker poznamo politične sisteme, lahko zapademo v vzvišeni cinizem. Kako hitro se nam zapiše, da je bil pretekli sistem – katerikoli že – neživljenjski, neuspešen, gnil, preživet in kar je še podobnih vrednostnih oznak. Trditve, kot so: »Habsburški parlamentarizem je bil le kulisa demokracije.« ali pa »Kardeljev samoupravni socializem je bil neproduktiven in neživljenjski.« spadajo, četudi držijo, v polje pametuma. Pametumska v tem smislu je predvsem naša pozicija. Je sedanja demokracija popolna? Je družbeni sistem, v katerem živimo, produktiven in življenjski? Dajte no. Zakaj ne bi preteklih sistemov obravnavali kot preprosto drugačnih. Predvsem pa nam, zgodovinarjem, malo skromnosti ne bi škodilo.

Včasih (ne vedno) prideta skromnost in preudarnost z leti. Ko sva s kolegom pred kakimi desetimi, petnajstimi leti ustvarjala oddajo Kocine zgodovine na Radiu Študent, sem vlekel na plano pozabljene štorije iz zgodovine nočnega življenja na začetku 20. stoletja. Gradivo je bilo fascinantno: zapisi polpismenih stražmojstrov v okorni slovenščini, nenavadni izrazi (»spolsko sta se združila kar pri belem dnevu«), bizarne zgodbe iztirjencev in obstrancev v družbi. Tako lahko se je bilo smejati njihovi usodi. Danes vem, da je bilo moje duhovičenje v znamenju čistega pametuma. Prav tako vem, da sem akterje svojih zgodb preveč cinično obravnaval kot pajace v lastni burleski. Pa si tega niso zaslužili, oni so samo živeli, tako kot živim jaz. V obrambo svoje pretekle ustvarjalnosti naj dodam, da sem se (vsaj občasno) njihove usode zavedal že takrat. »Pravzaprav lahko postavimo definicijo tragikomičnega dejanja,« sem bil pameten leta 2001: »bolj ko nam je dejanje blizu, bolj je tragično, bolj ko je oddaljeno od nas, bolj je komično.« In da ne pozabim, tudi avtocitati so pomembno orodje pametuma …

Tip 3: učinek navideznega dejstva. Delovanje navideznega dejstva je še bolj preprosto kot delovanje pametne sedanjosti. Navidezno dejstvo nas lovi na nepazljivosti, zato je tako priljubljeno na internetu. Pa kako naj človek poglobljeno bere? Odprtih imam dvanajst oken, od tega dva maila, tri slovarje, dva novičarska portala, dve socialni omrežji in tri pdf-je. Wordovih dokumentov sploh nisem štel, pa še na telefon gledam. Kako to storimo? Zapišemo ofucano približnost, majavo interpretacijo ali čisto banalnost na način, kot da bi zapisali trdno dejstvo, in čudež (Simsalabim!) – to postane dejstvo. Zgodovinarji pa radi v svojih razglabljanjih namišljeno dejstvo še podkrepimo, na primer: »Dejstvo je, da se je slovenska narodna zavest oblikovala že v dobi protestantizma.« Vraga je dejstvo, najmanj, kar lahko rečemo, je, da gre za interpretacijo. In ta interpretacija ima pač svoje argumente. Še več, ta interpretacija vključuje tudi svoje dojemanje pojmov narod, Slovenec, zavest. Obstajajo pa še druge interpretacije, ki imajo svojo razlago pojmov. Saj je razumljivo, da zagovarjamo svoje, ampak ne napihujmo iz tega dejstva. Če priznamo, da obstajajo konkurenčne interpretacije, ki niso za odpad, zato ne bomo izgubili modrosti.

Pametum. Kaj pa vem. Obračam izumljeno besedo, jo gledam, gladim, gnetem, voham, trkam po njej, jo ponovno obračam. Bolj ko jo opazujem, bolj se mi zdi, da ni pretirano izvirna. Postaja mi jasno, da nisem izumil nič novega. Pametum je le eno izmed agregatnih stanj ciničnega uma. Eno izmed mnogih. Nekje sem prebral, da je Peter Sloterdijk cinični um opredelil kot razsvetljensko napačno zavest. Najbrž bo že držalo, ampak to je že neka druga, večja zgodba.

Kritika 18. 2. 2015

»Mi smo del nas. To smo lepo povedali. Mi smo naši.«

Berlinska razglednica, 1912 (vir: Wikipedia)

Do stvari, mest in ljudi, okoli katerih se vrtinči fama nekakšne velike kulskosti, je dobro imeti vsaj malo zdrave skepse. Se mi zdi. Zato je bil Berlin v mojih očeh predvsem meka za hipsterje, ki v trendovskih kavarnah na svojih applčkih prijavljajo visokozveneče, prenapihnjene projekte. Proti tovrstnim krivičnim, otročjim obsodbam pa se mesta najbolje borijo tako, da v svoje naročje vzamejo kakšnega pisca – in če je to Nataša Kramberger, potem si lahko Berlin globoko oddahne.

Naj že kar uvodoma povem – tale zapis si ne prizadeva postati objektivna kritika. Avtorica mi je mnogo preveč simpatična. In čeprav je ne poznam, mnogo preveč blizu. Hodili sva, vsaka v svojih letih, na isto srednjo šolo, urednikovali isti gimnazijski časopis, območje Lenarta v Slovenskih goricah, od koder prihaja in ki ga pogosto prinaša v svoje zapise, je tudi meni zelo ljubo, pa še obe imava dolge rjave lase, ha.

Krambergerjeva se je novinarstva začela učiti pri mariborskem Večeru, kjer so, vsaj v tistih časih, še vedeli, da je resno mentorstvo ključno, da mladih novinarskih peres ne bo izbrusil FDV, temveč predvsem buden, zavzet mentor in/ali urednik. Tako lahko Brez zidu beremo tudi kot razvoj Natašinega glasu, ki se v desetih letih postopno še bistri, še mojstri. In tako lahko knjigo beremo tudi kot poklon avtoričinemu mentorju, cenjenemu, leta 2012 preminulemu mariborskemu novinarju Mirku Lorenciju.

Brez zidu je zbirka bolj ali manj literarnih reportaž, ki jih je avtorica objavljala v različnih slovenskih tiskanih medijih med letoma 2004 in 2014. Prevladujoče geografsko težišče je seveda Berlin, se pa avtorica sprehaja, kolesari ali stiska na pol avtobusnega sedeža tudi v mnogih drugih krajih – tako denimo piše o Baramiju, enemu izmed dvajset tisočih Albancev, ki so leta 1991 v pristanišču Durrës dobesedno ugrabili tovorno ladjo s kapitanom vred in zahtevali, da jih odpelje v Italijo. Ne bom vam pokvarila bralskega užitka, a rečem lahko, da je bila Italija tudi pred štiriindvajsetimi leti isti pizdek v odnosu do pribežnikov, kot je danes. V Varšavi leta 2012 je bila Krambergerjeva priča spremembam, ki jih je gradnja stadiona in druge infrastrukture za evropsko nogometno prvenstvo prinesla mestu. V središču so denimo postavili tako imenovano Fan Area, prostor za navijače, in to tako, da so onemogočili dostop do dveh gledališč, galerije in muzeja. In kaj se je zgodilo? Ja, nič. Omenjene institucije so bile pač štiri mesece zaprte. Na Kubi se avtorica znajde na knjižnem sejmu, ki je, kot se za to deželo spodobi, pravi sejem – fešta, hrana, zabava … in knjige. Spoznava nekdanje boksarske prvake, ki zdaj v zapuščenih telovadnicah trenirajo otroke, in se drenja med vzhičeno množico sredi maše ob papeževem obisku v Havani.

A vendar je to predvsem knjiga o Berlinu.

»Mesto Berlin opazuje čas,« pravi Nataša. In ona opazuje Berlin, kako opazuje čas. Kako skozenj tečejo nekdanji in sedanji zidovi, kako jih premaguje edinole človeška volja in pogum.

Problem mnogih besedil, ki govorijo o drugi svetovni vojni in njenih neposrednih izzvenevanjih, je – če ne skušajo v znanost ali cinizem poapnenčiti dejstva, da gre za najbolj žalostno zamisljivo resničnost, ravno to – da so prežalostna. Da žalost preglasi vse drugo. In potem ob branju samo še jokamo in depresiramo. Tukaj si Krambergerjeva zasluži globok priklon. Nataša namreč ve, da se evropske krajine »pretakajo v osupljivo geografijo žalosti, ki se redko vidi na političnih zemljevidih, bolj v kartografiji duha, a za to je treba imeti tenkočutnost in spomin, drugače se nič ne vidi.« In seveda smrkamo, ko beremo o Ingelore Prochnow, ki se je rodila v taborišču Ravensbrück, skupaj z mamo skoraj čudežno preživela, a za slednjo je bila mala Ingelore vzrok nesreče in zla, razlog, da se je znašla v taborišču, zato se ji je po vojni odrekla. Pretresejo nas mnoge zgodbe, ki jih Nataša tenkočutno lovi v mrežo svojih zapisov. A kljub temu, da je naša celina ena sama z vojnimi in povojnimi zločini kontaminirana pokrajina (spomnimo se tukaj za hip še enega pametnega človeka, Martina Pollacka), Nataša ve, da vendarle, no, da je Evropa tudi prostor veselja. Tako ravno v Ravensbrücku ugotovi: »Čas ima vse, kar potrebuje, da bi se ženili ptički. In za takšne stvari ni napačnih krajev.«

Tako je Brez zidu tudi knjiga, ki ve, da so mesta polna pustolovščin, da se razdalje najlažje premaguje na kolesu, žvižgajoč, da je dobro vedeti, kje se v mestu vidi največji kos neba. In kje se dobro jé in klepeta. No, in ki ve tudi, da se načeloma ne splača zgražati in cepetati. Krambergerjeve neukost skupine Američank nikakor ne vrže s tira. Pardon, z ravnotežja na kolesu.

»Mlade Američanke s colgate nasmeški vztrajajo. Po njihovem mnenju je vsak, ki je doma iz Evrope, odgovoren za berlinski zid in se zanesljivo spominja, kako je bilo, ko je še stal. Nič jih ne briga, da smo tudi mi mladinci kot one in da je vse, kar jim lahko ponudimo, nekaj prebranih knjig in malo domišljije. Vrtajo dalje in oči se jim prav nevarno zasvetijo, ko ugotovijo, da je ena sogovornica iz Slovenije. ‘Slovenija? Jugoslavija? Oh, my God! Ti si živela v komunizmu!’ Kako naj človek ustavi takšen plaz vprašanj? Kako naj razloži, kako je živeti v komunizmu in zakaj je Vzhodni Berlin slabši od Zahodnega Berlina? ‘So tvoji starši kdaj pomislili, da bi pobegnili iz Slovenije?’ Pokažemo vhod v muzej o berlinskem zidu. Odkolesarimo naprej.«

(Mene pa zmeraj tako razjezi, kadar me v tujini sprašujejo, če imamo v Bratislavi pitno vodo. Vprašanja, pod katerimi glasno utripa predstava o nekakšni homogeno mizerni Vzhodni Evropi. Morda bi se morala le naučiti odkolesariti naprej.)

Sploh so načini premikanja in anekdotičnost vsakršnih migracij prisrčna nit, ki se vleče skozi zapise. Do četrtega poglavja se pogosto pojavlja gospod Golf, letnik 89. »Ah, gospod Golf, stari bencinec.« Prevozil in doživel ogromno, nazadnje ga pokoplje berlinska okoljevarstvena taksa, ki takim starim neeko bencincem prepove vstop v mesto. Gospodu Golfu je v zadnje slovo svojevrstno posvečeno četrto poglavje, Pingpong. Tudi daljni bratranci gospoda Golfa, Trabiji, najdejo svoj prostor v knjigi, ko nas avtorica popelje na Trabi-Safari – vodeni ogled mest nekdanje Vzhodne Nemčije v izposojenem trabantu. Morda najbolj humorna izmed vseh »migrantskih« pa se vrši kar na avtobusu iz Maribora v Jurovski Dol, Natašin rojstni kraj. To je edini zapis, ki se dogaja v Sloveniji. In utrdi nas v sladki pomiritvi, da se lahko avtorica mirno preseli nazaj v svojo vas in do smrti piše reportaže o lokalnih prigodah. Brali jih bomo z enako mero slasti kot tiste o natlačenih avtobusih sredi Kube.

»Potem na avtobusu eksplodira izvenserijski kraval. Anica začne pošiljat poljubčke Tunču, Tunč nevarno krili in prepeva, Joža tuli, da na tem avtobusu nihče nima srca, šolar od zadaj pa nabija muziko in trmoglavi, naj Gustlek plača, fukič stari. V vsem tem direndaju se pijani Gustlek prebudi ter mirno in razločno dahne s prvega sedeža: ‘Glej ti to. Taki pametnjakoviči, avtobus pa nikam!’«

Ne, to ni končni izlet osmošolcev, to je medkrajevna avtobusna linija na dan, ko pride penzija.

Poleg preigravanja migracijskih motivov velja omeniti še eno rdečo nit, ki se odlično prilega zvrsti literarnega novinarstva à la Kramberger. Avtorica daje prostor množici sogovornikov, navadnih in nenavadnih ljudi, ki jih srečuje, z njimi kramlja, razpravlja, predvsem pa – posluša. Kar nastane, je vznemirljivo mnogoglasje, izkušnja sveta pa izrazito informativna in avtentična. Spoznamo vzhodnoberlinske mladinske prvake v boksu, italijanske ulične glasbenike, upokojene igralce Berliner Ensembla, ki so delali z Brechtom, cvetličarke s severnonemških obmorskih mestec, člane kluba ljubiteljev trabantov, stare ribiče na reki Spree, umetnike, ki so poslikali vzhodni del zidu (East Side Gallery), mladostne upokojence na biciklih (»Rad kolesarim, zato mi je všeč, da zidu ni več. Tako se lahko odpeljem malo dlje.«), politične zapornice Vzhodne Nemčije, pa nekdanje graničarje NDR, demonstrante proti megalomanskim pozidavam Berlina, prebivalce stanovanjskih zadrug … Vsa ta množica posameznikov, zaznamovanih s temi in onimi zidovi, njihovi mali in veliki poskusi zoperstavljanja novim zidovom, novim absurdom, ki jih vsak čas proizvaja znova. Krambergerjeva v tekočem, igrivem slogu zapisuje svet, obenem pa je povsem prisotna, povsem zraven. Tako denimo reši leseno hiško, vrtne palčke, račke in krasne pelargonije ubogega gospoda Menscha. In zapis zaključi: »Gospod Mensch, kar je simpatično, ker v prevodu pomeni gospod Človek

Lahko bi pisala o pomislekih glede dosledne rabe množine (tudi kadar gre za refleksije, občutke, telesna stanja, ki so izrazito edninski, avtoričini), o mestoma neposrečeno uvrščenih fotografijah, morda še o čem. A ne bom. Krambergerjeva je nekje rekla, da se je odločila, da ne bo posegala v svoje zgodnejše zapise, ki so mestoma mladostno zaletavi in naivni, ker bi bilo takšno spreminjanje cinično.

Mislim, da si to velja zapomniti – ni treba, da vse uravnamo po načinu svojega trenutnega kritičnega pogleda in vsesplošne skepse; včasih se je preprosto fino nad čim tudi čisto po otroško navdušiti.

Nataša Kramberger: Brez zidu. Cankarjeva založba 2014, 409 str., 29.95 evrov.

Panorama 17. 2. 2015

Kaj bomo brali v letu 2015? (3/4)

Ilustracija: Ana Baraga

V dveh člankih (prvi, drugi) ste že lahko prebrali, katere knjige za vas pripravljajo založbe Beletrina, Cankarjeva založba, Center za slovensko književnost, *cf, Goga, LUD Šerpa LUD Literatura in Miš. Tokrat vam predstavljamo knjižni program Mladinske knjige ter Modrijana. Toliko knjig, tako malo časa!

Mladinska knjiga 

Izvirna proza in poezija

Po Knjigi teles (Študentska založba, 2010) se k poeziji vrača  Aleš Šteger. S pesniško zbirko z naslovom Nad nebom in zemljo se, »potem, ko je v zadnjem desetletju raziskoval reči in telesa, se pravi to, kar je človeku obenem lastno in tuje, seli nazaj med ljudi« in raziskuje, kaj je v nas še človeškega. Na drugi strani se pesnik Jure Jakob usmerja k prozi, v prvencu Hiše in drugi prosti spisi se predaja »slasti pripovedovanja«. Svojo tretjo zbirko kratke proze bo izdala Manka Kremenšek Križman, rdeča nit osemnajstih zgodb, zbranih pod naslovom Vzporedni svetovi, je »razkorak med tistimi, ki se jim je uspelo povzpeti na vrh družbene lestvice in onimi, ki ostajajo pri dnu«. Ob 90. rojstnem dnevu klasika slovenske poezije Cirila Zlobca pa bo izšla tudi knjiga Ljubezen – čudež duše in telesa, v kateri bo zbranih njegovih 90 ljubezenskih pesmi.  

Prevodna proza

Pri Mladinski knjigi očitno pozorno spremljajo naš portal (ali vsaj zapise Ane Schnabl), saj bodo v slovenščini izdali kar nekaj knjig, o katerih smo že pisali ali poročali. Tako bo na primer izšla prva od šestih knjig »projekta« Moj boj norveškega enfant terribla Karla Oveja Knausgårda, »najbolj zgovorno, nespoštljivo in neinhibirano delo, kar jih pomni literarna zgodovina,« kot je o njem zapisala Ana Schnabl, pa tudi Stoner Johna Williamsa, ki je petdeset let po izidu nepričakovano, a zasluženo postal klasik, oziroma, kot je to ubesedila Ana Schnabl: »Da ga je zgodovina založila, ni nič nepravičnega, svojo vsebino je dovolj dobro izživljal tudi na obrobju, postal je sam svoja metafora, kar je v resnici precej lepo, ker je redko.« Če vam bosta knjigi všeč, ustavite Ano na cesti in se ji zahvalite z dolgim nepremičnim strmenjem v oči.

S tem pa še ni konec zanimivosti, ki bodo letos izšle pri Mladinski knjigi. Omeniti moramo še z goncourtom nagrajeni roman HHhH francoskega pisatelja Laurenta Bineta, o atentatu na nacističnega voditelja Reinharda Heydricha v Pragi; psihološki triler Tirza Nizozemca Arnona Grunberga, prejemnika številnih nagrad in pravega literarnega wunderkinda; Adamovo zapuščino nemške pisateljice Astrid Rosenfeld, ki »z neverjetnim prepletom bridkosti in šaljivosti izpove zapuščino judovskih pogromov, s katero se še vedno spopadajo povojne generacije«. Dva prevoda bomo dobili iz italijanščine: Ne premikaj se Margaret Mazzantini, ki je slovenske bralce osvojila že z romanom Novorojen (Mladinska knjiga, 2014), in Črnina in srebro Paola Giordana, avtorja globalne uspešnice Samotnost praštevil (Mladinska knjiga, 2011). Zaključila se bo zgodovinska saga Stoletje Kena Folletta, z zadnjim delom trilogije Rob večnosti, ki spremlja junake petih različnih družin – valižanske, angleške, nemške, ruske in ameriške – na njihovi poti skozi 20. stoletje. Prvič bomo lahko v slovenščini brali tudi kratko prozo Karen Blixen, ki jo najbolj poznamo po Spominih na Afriko, naslov zbirke pa bo Anekdote usode; ter priljubljeno ameriško pesnico Mary Oliver, ki jo mnogi primerjajo s Thoreaujem in Emily Dickinson. Nov prevod bosta dobila ameriška klasika Če ubiješ oponašalca Harper Lee in prvi roman Amosa Oza Moj Mihael. Ljubitelji fantazijske pustolovščine pa se boste lahko zagrizli v novo serijo. Ime vetra je prva knjiga Kraljemorčevih kronik Patrick Rothfussa, ki se »naslanja na dediščino Ursule LeGuin, Georgea R. R. Martina in J. R. R. Tolkiena«.

Prevodna humanistika 

Med humanistiko si posebno mesto gotovo zaslužita prevoda še povsem aktualnih knjig, To vse spremeni: Kapitalizem proti podnebju Naomi Klein, v kateri analizira, zakaj so podnebne spremembe osrednja in alarmantna tema današnjega časa, ali, kot je zapisal naš sodelavec Gregor Inkret, ki »prinaša nov odmerek značilnega avtoričinega angažiranega in brezkompromisnega pisanja, kopico dragocenih vpogledov v problematiko klimatskih sprememb in številne pomembne iztočnice za nadaljnji družbeni boj«; in Kapital v 21. stoletju Thomasa Pikettyja, ki jo »po prelomnosti nekateri primerjajo s Kapitalom, njenega avtorja pa postavljajo ob bok Karlu Marxu, Adamu Smithu, Thomasu Malthusu in Johnu Maybardu Keynesu«, kot je zapisala Jožica Grgič za Sobotno prilogo.

Modrijan

Izvirna proza

Ko smo počasi že prerokovali smrt kratke proze, je ta očitno na maščevalnem pohodu! Že lani so pri Modrijanu napovedali, da bodo v njihovi zbirki Bralec poslej objavljali več zbirk kratkih zgodb in letos bodo obljubo izpolnili s Prehajalcem pesnice, pisateljice, prevajalke in urednice Aleksandre Kocmut in s tretjo zbirko Mirane Likar Bajželj Glasovi, ki postavlja svoje like »v hipen življenjski trenutek brez dramatičnih razsežnosti, vendar se skozi mojstrski minimalističen narativ povrhnjica vsakdanjega dogodka natrga, razpoke pa odprejo pogled v njihovo ranljivo ali ranjeno intimo«. Ob tem bosta izšla tudi še dva romana: Norma Marjana Žiberne in po zadnjem Antifa cona (Modrijan, 2012) še nov roman Erice Johnson Debeljak, Tovarna koles

Prevodna proza

Prevodna proza bo bogata s prvič v slovenščino prevedenimi kratkoproznimi (!) avtorji. Pri Modrijanu tako napovedujejo izid dela ameriškega pisatelja Georga Saundersa Deseti december, zbirke desetih kratkih zgodb, desetih različnih tem in slogov. Nekatere so blizu psihološkemu realizmu, večina zgodb pa ima izrazito družbeno noto, bodisi sodobno bodisi mračno futuristično, s katero nas popelje v »prihodnost ultrakapitalizma in medikamentnega razčlovečenja«. »Zbirka Deseti december je uspešnica, ki so jo tudi kritiki izvrstno sprejeli, hkrati pa je neizprosen komentar stanja naše človečnosti in smeri, v katero se ta giblje.« (In ne boste verjeli – tudi o njej vam je že govorila Ana Schnabl! Ali je Ana Schnabl vsevedna?) Še spomladi pa bodo verjetno izdali tudi zbirko Okrutni svet, prvenec portoriškega pisatelja Luisa Negróna, ki je lani zanjo prejel lambdo, mednarodno literarno nagrado za gejevsko literaturo. Zgodbe so zajete iz življenja gejev v Santurceju, primestju San Juana, napisane pa so premišljeno in spretno, pri čemer se čista, linearna pripoved prepleta s satiro. »Pripovedi o včasih smešnih in drugič pretresljivih načinih preživetja v skrajno okrutnem svetu so prežete s pesniškim žarom, drznostjo in začinjene s ščepcem duhovnosti ter ne skoparijo s kritiko fanatizma in homofobije.«

Druge knjige, ki bodo v 2015 izšle v zbirki Bralec, med katerimi je tudi večina prvih prevodov v slovenščino, so: Leto petelina češke pisateljice Tereze Boučkove, ki se loteva romske tematike; prvenec Hitreje ko grem, manj me je norveške pisateljice Kjersti Annesdatter Skomsvold; in Kinderland moldavske pisateljice Liliane Corobca, za katerega je lani prejela vileniški kristal in v katerem po besedah žirije opisuje »svet, v katerem so otroci prepuščeni sami sebi, v katerem ima konj več zob kot njegov lastnik in v katerem otroci potrebujejo le starševsko skrb, da se počutijo pomembne in ljubljene«. Prav posebej pa pri založbi izpostavljajo Bagdadske sirene alžirskega pisatelja Yasmine Khadre, to bo po romanih Napad in Lastovke iz Kabula (Tuma, 2008 in 2009) njegov tretji roman v slovenščini; in Črna mati zemla hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka, ki je zanjo prejel nagrado roman@tportal.hr za 2013, in ki nas bo najbrž tudi obiskal v Sloveniji – gre za pripoved o potovanju v potlačeno in mračno preteklost, skoraj psihološko grozljivko, hrvaški kritiki pa so jo razglasili za pravo mojstrovino. V Svili, zbirki miniatur, ki je že našla svoje zveste bralce, pa za letos pripravljajo kombinacijo velikih in znanih pisateljskih imen, kakršna so Michel Houellebecq, Lanzarote, in Milan Kundera, Slavje nepomembnosti (po dolgem času torej spet nekaj novegaKundere!), pa tudi Christa Wolf, August (nazadnje smo brali njen roman Razdeljeno nebo, Družba Piano, 2010) in John Banville, Newtonovo pismo (nazadnje smo brali njegov roman Morje, Učila, 2006); povsem neznana pa ni niti Claire Keegan, katere kratkoporzno zbirko Čez modra polja smo brali že v zbirki Euroman, tokrat bomo pa še delo z naslovom Rejenka. Med drugim pa se obeta tudi ponovni prevod Lakote norveškega modernističnega pisatelja Knuta Hamsuna.

Biografije in humanistika 

Modrijan je znan tudi po imenitnih biografijah. Dve od teh so napovedali že na svoji spletni strani: Pridni sinko pri nas že prevajanega Pascala Brucknerja je »romansirana avtobiografska pripoved o pisateljevem čustvenem in intelektualnem zorenju v opreki z despotskim očetom, zadrtim šovinistom in antisemitom«, Obtožena: Wiera Gran poljske pisateljice Agate Tuszyńske pa je biografija znamenite judovsko-poljske pevke Vere Gran, ki je ob klavirski spremljavi Wladyslawa Szpilmana nastopala v kavarni sredi varšavskega geta – toda Szpilmana je spoznala v povsem drugi luči, kot ga vidimo v filmu Romana Polanskega, zato ji je ta uničil življenje, proti knjigi pa je potekal tudi sodni proces njegovih dedičev. Počastili bodo tudi dve obletnici: 100-letnico rojstva Edith Piaf in 240-letnico rojstva Jane Austen, in sicer s knjigama Piaf, francoski mit Roberta Bellereta, ena najbolj obsežnih knjig, ki bo pri njih izšla letos, in Jane Austen Carol Shields. Izdali pa bodo tudi biografijo Leonarda da Vincija, ki jo je napisal Serge Bramly, sin pisateljice Jacqueline Raoul-Duval, lanske gostje Fabule – o slednji je za Airbeletrino pisala Nika Jurman; ter knjigo o Milanu Kučanu zgodovinarja Boža Repeta, ki so jo sicer napovedovali že lani.

Sicer je tik pred izidom knjiga Kapital in past zadolževanja: zadružništvo kot alternativaClaudie Sanchez Bajo in Bruna Roelantsa, v katerem zadruge vzpostavljata »kot nasproten model vzdržnega poslovanja, kjer ni prostora za brutalno kopičenje profita pri maloštevilni eliti in na račun revnih zaposlenih«, temveč zadružni tip podjetništva »deluje po najplemenitejših vodilih dobrega gospodarjenja: to so med drugim široko razvejena lastniška struktura podjetij, demokratično odločanje, enakopravnost, pravična delitev, solidarnost, poštenje in družbena odgovornost«, kar dokazujeta na študijah primerov iz Mehike, Francije, Kanade in Španije. V podoben »ekonomski žanr« spada Ničelna gospodarska rast Jeremyja Rifkina, v katerem napoveduje zlom kapitalizma, ki ga bo prinesel »internet stvari« in globalna prevlada principa Collaborative Commons. V kratkem bodo v prelom poslali knjigo Kontaminirane pokrajine Martina Pollacka, ki priča o pokrajinah, omadeževanih »z množičnimi grobišči, marsikje osupljivih razsežnosti, ki pa ostajajo praviloma skrita, prikrita, zamolčevana in zatajevana«. Na meji med humanistiko in literaturo pa je knjiga Jean-Christopha Rufina Večna Jakobova pot.

Naslednji teden vas čaka zapis o knjigah, ki jih za vas v letu 2015 pripravljajo založbe Sanje, Studia humanitatis in UMco.

Refleksija 16. 2. 2015

Apokalipsa zdaj

Ilustracija: Tanja Semion

Ni pogosto, da bi kakšno knjižno delo nastopilo s tako splošnim imperativom branja. Soumission (Podreditev), novi roman Michela Houellebecqa, v katerem Franciji v sedmih letih napoveduje islamski prevzem oblasti, je s skorajda vsiljivo pretenzijo po družbeno-politični aktualnosti buril duhove, še preden se je na dan njegovega izida (dobesedno med tem, ko so v eter začeli prihajati najzgodnejši odzivi in komentarji) zgodil napad islamistov na uredništvo Charlie Hebdo – temačna promocija,  po kateri se je knjiga trdno zasidrala na vrhu francoskih knjižnih lestvic. Ko sem knjigo prijel v roke, sem tako – sklepajoč po površnem medijskem podpihovanju kontroverznosti romana in po avtorjevih preteklih izjavah o islamu – pričakoval nekakšen panično-histeričen malomeščanski izbruh proti muslimanski nevarnosti, ki bi šel v korak z naraščajočim francoskim (in evropskim) protiimigrantskim in islamofobnim razpoloženjem. Houellebecq bi se zdel zmožen česa takega tudi brez popolne intelektualne degradacije, navsezadnje iz njegovih preteklih del vemo, da nima težav z brezsramnim, grobo iskrenim prikazovanjem povprečnosti nižje sorte.  

Izkaže se, da knjiga tem pričakovanjem ustreza le ob najbolj površnem branju (ter ima v resnici tudi zelo malo skupnega s celotno Charlie Hebdo situacijo). Namesto tega sem se potopil v roman, ki bi ga žanrsko najraje opisal kot civilizacijski triler in ki ga preveva redko videna izjemno inteligentna politična imaginacija. Po eni strani je preobrat, ki se zgodi (politična zmaga in kulturna prevlada islama v Franciji, s prognozo širitve po celotni Evropi), vsekakor dovolj gromozanski, da končni izid obda z določeno avro distopičnosti (ali nemara celo utopičnosti). Toda po drugi strani se utopično/distopični žanr praviloma izogiba vprašanju prehoda in časovni lok, ki dogajalni čas loči od sedanjosti, najpogosteje napolnjuje vsaj močan šum, če že ne oster rez v slogu atomske katastrofe. Za Soumission to ne velja: tektonske politično-družbene premike spremljamo v realnem času, z izhodiščnim letom 2022, ki se na skorajda noben bistven način ne razlikuje od sedanjosti. Isti politiki, iste debate (imigranti, šepajoča ekonomija, EU), ista  struktura političnega prostora. Morda, bolje rečeno, politični prostor se nahaja v še vedno isti fazi preloma, ki se je napovedala 25. maja lani, ko je na evropskih parlamentarnih volitvah Front National (FN) Marine Le Pen prvič prebila ustaljeno dvovladje leve in desne sredine. (Nemara je to ena bolj vprašljivih predpostavk romana; se bo do leta 2022 spremenilo tako malo?) Edina resna sprememba je, jasno, obstoj Muslimanske bratovščine pod vodstvom Mohameda Ben Abbasa, na izhodiščni točki še vedno obstranske, toda rastoče stranke, predvsem na račun postopne selitve glasov razočaranih volivcev Parti Socialiste (PS). 

Zgodbo sicer spremljamo skozi oči prvoosebnega pripovedovalca Françoisa, univerzitetnega profesorja književnosti na Paris III – Sorbonne, strokovnjaka za Jorisa-Karla Huysmansa. Mimogrede, z vidika gradnje naracije to predstavlja določen izziv: Françoisova vpletenost v realpolitiko je, kot je akademikom v navadi, nikakršna. Da bi sploh lahko povedal zgodbo, mora Houellebecq vpeljati lik nosilca vednosti, najprej je to naključni znanec, agent notranje obveščevalne službe, kasneje, že po nastopu nove oblasti, pa to funkcijo prevzame protagonistov novi šef, Robert Rediger, ki je sam tudi neposredno vpleten v politiko na najvišji ravni. Vse detajlnejše informacije o političnem dogajanju dobimo prek pripovedovalčevih pogovorov z njima in samo v teh pogovorih se v resnici zgodi dobršen in gotovo najzanimivejši del zgodbe. 

Razvoj dogodkov gre v grobem takole: preobrat se začne, ko v prvem krogu predsedniških volitev muslimanski kandidat Ben Abbas naposled za las prehiti kandidata PS v boju za drugo mesto; oba sta daleč za vodilno Le Penovo (treba je priznati, da je to sicer rahel problem, kar se tiče realizma – Muslimanska bratovščina dobi okoli 22 % glasov, kar je še enkrat toliko kot znaša trenutna islamska  populacija Francije (v najširšem smislu – vsi, ki imajo korenine v islamskem svetu) in knjiga ne utemelji prav dobro, zakaj bi zanje glasovali nemuslimani). Redefinicija politične pokrajine je s tem popolna, stare sredinske stranke so izpadle iz igre; Houellebecqova naloga je pokazati, kako lahko v teh okoliščinah politični islam vzpostavi hegemonijo preko formiranja splošne koalicije proti desničarski FN in kako je to celo bolj verjetno kot nasprotni scenarij. In v resnici se zgodba odvije povsem smiselno in prepričljivo, po pravilih strankarske aritmetike. PS se hitro sprijazni z novo situacijo in sprejme položaj sekundarne sile na levici (še vedno lažje kot prestop k neposrednemu nasprotniku), četudi to pomeni, da mora na koncu popustiti glede ene svojih najtrdnejših ideoloških točk, namreč strogega laicizma v šolstvu. Ne le to, v času do drugega kroga se koaliciji pridruži tudi tisto, kar je ostalo od desne sredine (UMP), za katero je to edina možnost, da se reši pred izginotjem v senci FN, pa tudi celotna politična sredina. Poleg pragmatičnih realpolitičnih razmislekov to široko koalicijo z muslimanskim vodstvom združuje tudi ena vsebinska točka: nobena od strank se ne želi soočiti s problemom izstopa iz EU ali evroobmočja, ki bi ga najverjetneje sprožila zmaga FN. Strategija se v celoti posreči in Ben Abbas se z Muslimansko bratovščino po drugem krogu volitev znajde na čelu Francije.

Liberalni razkroj liberalizma

Ključno je naslednje: politični islam, ki ga za potrebe zgodbe izriše Houellebecq, ima malo skupnega z islamom, kot nastopa v sodobnem političnem prostoru – namreč kot kipeča grožnja izključene in neintegrirane tujosti, ki vsake toliko nasilno izbruhne. Zmagoslavje Muslimanske bratovščine ni nekaj, kar bi bilo predmet morbidne fascinacije nad apokaliptičnim propadom sedanjega reda. Ne protagonist ne delo samo ne izražata nikakršnih občutij groze pred barbarskim orientalskim Drugim ali buržoazne kombinacije strahu in prezira do nižjih razredov. Ne zgodi se kak prelomen izbruh banlieus, preobrat ni hkrati tudi prevrat – ozračje je v času volitev sicer napeto, ni brez incidentov in določene selitve politike na ulico, govori se celo o državljanski vojni (povzročeni z desne), toda konec koncev se vse to izkaže le kot kulisa, ves dejanski razvoj dogodkov se zgodi za zaprtimi vrati predvolilnih pogajanj (ob vsem svojem cinizmu in razočaranjem nad moderno zahodno civilizacijo Houellebecq vendarle izkazuje precej zaupanja v stabilnost političnih institucij parlamentarne demokracije). Islam kot politična sila tako v romanu nastopa v kar najbolj prilagojeni, liberalno prebavljivi obliki. Ben Abbas ni kak goreč verski vodja, temveč povsem znotrajsistemsko formiran politični voditelj (otroštvo v Neuilly sur Seine, izobrazba na École polytechnique in École nationale d’administration ipd.), prej kot ajatolo Homeinija si je treba predstavljati nekakšnega Obamo (le da je bolj ambiciozen in predvsem, seveda, politično učinkovit). Njegovo politično kariero je zaznamovalo prav odločno izogibanje vsakršnim radikalnejšim tonom, ki bi jih lahko privzela islamska politika – kot sta salafistični džihadizem na eni ali spogledovanje z marksizmom na drugi strani.

Ta zmernost pa ne pomeni, da Ben Abbasovega projekta ne usmerjajo dovolj megalomanske politične ambicije, le da so te druge narave. Zmaga islama v Franciji, posebej če se ponovi še v drugih evropskih državah (in roman to vsekakor sugerira), ima širši geopolitični pomen: poleg tega da lajša pridobivanje (predvsem finančno) uporabnih zaveznikov z Arabskega polotoka, zarisuje tudi možnost večje integracije EU, širitve EU na drugo stran Sredozemlja in s tem premik razmerij moči v Evropi proti jugu – končni cilj naj bi bil nov Rimski imperij. (To je ena izmed briljantnih ironij Houellebecqove politične spekulacije: antinacionalistična in antirazsvetljenska zmaga islama bi na koncu prinesla obnovo osrednjega mesta Francije v Evropi in zgradila novi Rim, klasične sanje razsvetljenske politične misli.)

Houellebecquova Muslimanska bratovščina tako vsekakor ni sila neposredne radikalne družbene transformacije. Njen javno obelodanjen program se zgošča okrog dveh tem: krepitve vloge družine (z možnostjo poligamije) ter opustitev stroge doktrine laicizma v izobrazbi. Toda oboje je artikulirano povsem znotraj liberalnega okvira, kot sprostitev rigidnih regulacij: šole so lahko tudi islamske, poleg civilnega zakona je možen in pravno urejen tudi poligamen zakon. Za njihovo ekonomsko politiko se sčasoma izkaže, da se navdihuje pri distributizmu, katoliški socialni doktrini tretje poti z začetka 20. stoletja, katere cilj je bilo krpanje konflikta med delom in kapitalom z zagovarjanjem razpršenega lastništva produkcijskih sredstev, gospodarstva družinskih podjetij. Že v izhodišču torej daleč od kakšne radikalnosti, ampak konkretna aplikacija teh načel v sodobnem kontekstu pa se sploh bere kot nekaj, pobrano naravnost iz bruseljskega neoliberalnega učbenika – nizki davki in ugodna podjetniška klima za mala podjetja, prekinitev vezi med državo in velikimi podjetji (»nacionalnim interesom«) in, najbolj udarno, radikalno zmanjšanje socialnih izdatkov države (socialno funkcijo bi po distributističnem načelu subsidiarnosti morala v prvi vrsti nositi družina). Skratka, če gre pri vsem vendarle za neko apokalipso, moramo v tem razumeti izvorni grški smisel besede: razodetje, razkrivanje. Šokantnost političnega razvoja, ki ga začrta knjiga, ni dramatično totalno sesutje sekularnega liberalnega režima, temveč nasprotno, šokantno je, kako malo se mora spremeniti, da se spremeni vse.

Je razsvetljenstvo mrtvo?

Islam v Houellebecqovem delu torej ni religija revolucije in neposrednega spopada. Kakšna je potem njegova funkcija oz. kaj je razlog njegovega uspeha? Predvsem gre za dovolj standardno, konzervativno funkcijo religije: deluje kot prazni označevalec, ki prešije družbeno telo, integrira potencialno nevarne izključene družbene razrede, pacificira napetosti in zgladi delovanje hierarhičnih struktur. Religija kot opojna substanca za ljudstvo, ki, kot vemo, nikoli ni svoj končni smoter – we’re in the empire business. Tu je izjemno pomembno, da zmaga islama ne vzpostavlja zgolj nove Francije, temveč novo Evropo. Namreč, ob vseh visokoletečih in zasanjanih besedah, ki so spremljale evropsko združevanje v njegovi bolj navdušeni fazi, je težko iti mimo dejstva, da je bil osnoven narativ združevanja nek niti ne zelo prikrit narativ zatona: »nismo več vladarji sveta in  teh okoliščinah se bo treba sprijazniti s sodelovanjem«. To morda ni najboljša popotnica za kreacijo novega svetovnega centra moči. Imperiji zahtevajo svoj integrativen princip in ko so se prejšnji porazgubili, je ena možnost uvoz novih. Houellebecq v bistvu napoveduje elegantno dialektiko: Evropa, ki ji grozi razpad na nacionalizme, se ponovno vzpostavi s konkretno podobo enotnosti svoje raznolikosti, in sicer jo najde prav v tistem, kar je v tej raznolikosti skupno izključeno. Ilustrativna je zmaga muslimanske stranke v Belgiji, ki se zgodi proti koncu romana: tam imajo muslimani toliko lažje delo, ker je nacionalistični blok nepremostljivo razklan na dvoje, sami pa z enotnostjo nimajo nikakršnega problema. Ali drugače: Houellebecqova teza v ozadju je, da lahko trenutno politično-ekonomsko stagnacijo reši samo novi konzervatizem – toda ta mora biti dejansko nov, živ in ne poskus obujanja izpetega. (Na nekem mestu pa tudi ponudi zanimiv uvid, da je z vidika opravljanja funkcije konzervativne, integrirajoče religije islam iz teoloških razlogov v prednosti pred krščanstvom; kot bolj abstraktna, transcendentna religija za razliko od krščanstva ne vsebuje nesrečnega kratkega stika med človekom in bogom, kar pri slednjem že vzpostavlja možnost njegovega imanentnega razkroja v humanizem in ateizem.)

In tu se jasno pokaže, kako je bila medijska anticipacija škandaloznosti, ki je spremljala izid romana, češ da gre islamofobno delo, ki bo vsaj latentno pritrjevalo zgodbi, s katero nastopa Front National, popolnoma zgrešena. Če kaj, roman brez posebnega obžalovanja pokaže, kako nemočna in na propad obsojena pozicija je FN – njen poraz je tako popoln in samoumeven, da se Hoeullebecqu niti ne zdi vredno, da bi se z njim posebej ukvarjal. FN je, nasprotno, ravno utelešenje avtorjevega izhodiščnega stališča, da je razsvetljenstvo mrtvo. Iz tega vidika je posebej pomembno, da se zgodba dogaja v Franciji, katere politični prostor je spričo dediščine revolucije v marsičem specifičen, kar nekoliko spremeni pravila igre predvsem na desnem političnem polu. Tako je bil vzpon FN v zadnjih letih povezan s tem, da se je Marine Le Pen po prevzemu stranke od očeta večinoma otresla njenih najbolj reakcionarnih, antimodernih, vichyjskih prvin in namesto tega njeno podobo ukrojila po modelu znanega francoskega političnega žanra bonapartistične farse. Torej, vsekakor gre še vedno za konzervativno stranko, ki pa vsaj na ravni simbolike sprejema revolucionarno in republikansko, torej razsvetljensko tradicijo. Ob tem progresivno, konfrontacijsko noto te tradicije nevtralizira na način, da iz nje naredi kičast nacionalni mit.

Problem razsvetljenstva in Charlie Hebdo

Tu nemara vendarle najdemo stično točko z živahno konfliktno razpravo, ki jo je sprožil napad na uredništvo Charlie Hebdo – točko, ki nima toliko opraviti z islamom, temveč s statusom razsvetljenstva. V mrzličnem razbohotenju mnenj, ki je sledilo tragičnemu 7. januarju, se je onkraj množičnega »Je suis Charlie« in strumnega zagovora »svobode govora« vendarle vzpostavil nek spekter razmislekov o tem, kako posrečeno je Charlie Hebdo izkoriščal to svobodo oz. zelo grobo, ali je Charlie rasističen. Obramba pred takšnimi očitki je potem najpogosteje utemeljevala, da gre za nesporazum, da kritiki samo ne razumejo specifične francoske sorte političnega humorja in ne delijo tradicije zagrizenega antiklerikalizma in neizprosne kritike vseh religij, ki so jo začeli razsvetljenski philosophes. Toda ta argument je sumljiv: zdi se, da je bilo univerzalistično-razsvetljensko pozicijo časopisa Charlie Hebdo treba slednjič braniti z nečim, kar je nenavadno blizu prav multikulturalistični argumentaciji, ki se sklicuje na partikularne posebnosti lokalne tradicije. Vprašanje je ravno, koliko in v kakšnem smislu lahko univerzaliziramo razsvetljenski univerzalizem. Najmanj, kar lahko rečemo o Charlieju Hebdoju in njegovi domnevno razsvetljenski kritiki islama, je, da temelji na močni samozaslepitvi; kritika religije pač ne pomeni v vseh primerih enega in istega – in v 18. stoletju kritizirati katoliško cerkev, enega stebrov ancien regima, ni isto kot v 21. stoletju kritizirati islam, religijo, katere sodobno podobo bistveno zaznamuje njena umeščenost na margine zahodnega kapitalizma, torej religijo, ki je v veliki meri produkt Zahoda, ne rezultat zavračanja integracije, ampak prej rezultat frustracije ob nemožnosti integracije. (Dodajmo standarden disclaimer: te pripombe seveda nimajo nobene implikacije upravičevanja napada – dejanje napadalcev se sploh ne uvršča v nikakršno ekonomijo upravičitve, tu je nedvomno šlo za čisto dejanje vojne, ki ni nikoli »upravičeno«, je pa vedno možno – prav zato pa so edina relevantna vprašanja, kaj so vzroki, da se posamezniki spustijo v vojno stanje z Zahodom, je to res tako nenavadno, upoštevajoč splošen odziv Zahoda na 11. september, in ali ni Charlie Hebdo prej sodeloval v tej eskalaciji antagonizma, kot pa jo preprečeval.)

S takšnim slepim in dogmatskim sklicevanjem na tradicijo razsvetljenstva, brez upoštevanja kakršnegakoli konteksta, je nazadnje Charlie Hebdo morda izrisal svojo ultimativno karikaturo – samega sebe. In kamorkoli se že hoče umeščati na političnem spektru, je ta potvorba razsvetljenstva strogo korelativna potvorbi, ki jo izvaja Front National, ko z načeli laicizma utemeljuje svoja protiimigrantska stališča.

Če se vrnemo k romanu: prav ta notranja nestabilnost, pokvarljivost razsvetljenske tradicije, oziroma bolje, sama notranja protislovnost poskusa, da se bistveno kritičen in negativen značaj razsvetljenstva fiksira v neko pozitivno »tradicijo«, je tisto, kar vzpostavlja pogoje politično-kulturnega pat položaja, ki poganja Houellebecqovo zgodbo. Natančneje, celotno zgodbo vzpostavlja njegovo pesimistično stališče, da ni nobene tretje možnosti zvestobe razsvetljenskemu momentu, ki bi se izognila tej alternativi: bodisi postana in v zadnji instanci reakcionarna patetika Front National bodisi razkroj v medel postmoderen liberalen evropski konsenz, ki usmerja sredinske politične opcije.

Osebna podreditev

No, do tod smo Houellebecqovi zgodbi sledili predvsem na ravni realpolitike, tj. sledili smo prikazu, kako lahko islamska stranka doseže zmago in hegemonijo znotraj obstoječe konstelacije političnih sil. Toda kolikor je ta prikaz osupljivo realističen, nas sam po sebi še ne pripelje zelo daleč. Kot rečeno, specifično islamski ukrepi imajo zgolj status pravnih možnosti; ni pa še zares razloženo, zakaj to ne ostane mrtva črka na papirju – njihovo udejanjenje zahteva bolj zaodrne mehanizme. Najbolj očitno je to pač denar, javna sredstva za šolstvo se denimo krčijo, medtem ko islamske izobraževalne ustanove lahko računajo na velikodušne donacije naftnih dolarjev (kar je tudi strategija protagonistove univerze, odslej Université islamique de Paris III – Sorbonne). Toda še bolj pomembno: roman mora pokazati, na kakšen način islam uspe zagrabiti subjekt. To je v grobem smoter druge polovice romana – naslov knjige se, strogo vzeto, nanaša šele nanjo.

Treba je omeniti, da je ta, subjektivni del prikaza preobrata za kar nekaj odtenkov manj prepričljiv in bolj luknjičast kot prvi del. Najbolj očitna vrzel: ključni družbeni premiki zadevajo radikalno spremembo odnosov med spoloma, toda o tem, kaj si o vsem skupaj mislijo ženske, ne izvemo nič. V trenutku, ko v zgodbi romana začnejo izginjati iz javnega prostora, izginejo tudi iz romana samega, v drugem delu ne nastopa noben ženski lik več, vsaj ne z govorjeno vlogo. Ta, nedvomno največja podreditev, ki jo zahteva nov red, ostane preprosto zatrjena. Odločamo se lahko, ali je to avtorjev spontani šovinizem ali namerna poanta ali nemara šovinizem, ki hoče biti poanta (v smislu: islam ne prinaša nič novega, smo že šovinisti); vsekakor pa bi, če bi hoteli popraviti to pomanjkljivost, moral nastati bistveno drugačen roman.

Edina »soumission«, ki jo neposredno spremljamo, je tako protagonistova; François se na tej točki, po volilni zmagi Ben Abbasa in omenjeni reformaciji univerze (na kateri nemuslimani nimajo mesta, profesorji, ki se ne odločijo za ta korak, pa so pomirjeni z izdatno predčasno pokojnino), znajde v stanju absolutne odrezanosti od vsega; od tod dalje ga spremljamo na poti vrnitve, njegovega sprejetja in vključitve v nov sistem in končno spreobrnitve. Pomembno je, da ta spreobrnitev ni prikazana kot oportunistična izdaja oz. odpoved njegovim zgodnejšim načelom in interesom, temveč prej kot njihovo prebolevanje. Huysmansa mu tako denimo ni treba zavreči, dana mu je celo možnost zaokroženja svojega dela s prestižno nalogo urejanja njegovih zbranih del. S tem se nasploh kaže smisel Houllebecqove odločitve, da dogajanje umesti v univerzitetni milje. Ne gre le za cinični komentar, kaj vse lahko pomeni sodobna univerzitetna kultura odprtosti in prilagodljivosti na nove vire financiranja, to je tudi način, da se v zgodbo vpelje svet literature francoskega poznega 19. stoletja, belle époque, ki ji je dajalo pečat prav soočenje z notranjimi omejitvami in nestabilnostjo buržoazne modernosti. 

»Zakaj poligamija?« – islam kot ultimativna biopolitika

Končni razlog za spreobrnitev je jasen in povzame ga Françoisova pripomba, ko naposled dobi v roke propagandni učbenik islama:

»Kot nedvomno večina moških sem preskočil poglavja, posvečena religioznim dolžnostim, stebrom islama in mladini, in prišel naravnost do sedmega poglavja ‘Zakaj poligamija?«.

Z naklonjeno interpretacijo lahko sklenemo, da Houellebecq najkasneje na tem mestu opusti pretenzijo realistične analize obstoječega islama – poligamija gotovo ni vseprisoten element modernega islama, vsekakor ni trend – in ga vedno bolj uporablja kot sredstvo, da v ospredje pripelje tematike, ki v okviru njegovega opusa v resnici niso nove – seksualnost, ljubezen, družina.

Tu bi se bilo mogoče vse prehitro zadovoljiti z razbiranjem enostavne cinične poante, da se bodo moški odrekli kakršnimkoli idealom in načelom, če se jih podkupi s seksom. V nekem smislu gre za to, toda menim, da bistveno zgrešimo, če se tu ustavimo in za tem ne razberemo nekega avtorjevega globljega in bolj subtilnega pesimističnega razmisleka o seksualnosti. Namreč, na tem mestu se lahko spomnimo, da si roman deli neko strukturno potezo z zgodnejšima Osnovni delci in Možnost otoka. Povsod imamo opravka z neko dvopolarnostjo. En pol romana tvori brezciljno lebdeče življenje pretežno depresivnega francoskega intelektualca z razsutimi primarnodružinskimi odnosi in neobstoječim/disfunkcionalnim/neizpolnjujočim, ali – v najboljšem primeru – minljivo zadovoljujočim spolnim in čustvenim življenjem, denimo:

»… ni se mi dalo niti fukati, no, malo se mi je dalo fukati, ampak malo se mi je dalo tudi umreti, nisem več prav dobro vedel, začenjala se mi je vzdigovati težka slabost …«

Na drugem polu pa se kot edini možni odgovor na ta položaj riše neka temeljno drugačna družbena ureditev. V Osnovnih delcih in Možnosti otoka slednja nastopa v podobi povsem nove biološke vrste aseksualno reproducirajočih se klonov, v Soumission pa je to napovedujoča se postliberalna, patriarhalna, globalna islamska družba.

Obet v vseh pogledih lagodnega poligamnega življenja, ki ga protagonistu ponudi Robert Rediger, njegov šef in ad-hoc duhovni mentor, kar ga slednjič prepriča v islam, se na prvi pogled ne zdi nič podobnega posthumanistični aseksualni utopiji. Toda ali sta si po svoji osnovni logiki res tako različna? »Nisem si mogel kaj, da ne bi razmišljal o njegovem [Redigerjevem] načinu življenja: štiridesetletna žena za kuhinjo, petnajstletna za druge reči …« – gotovo, izjava, ki predvsem prekrši kup sodobnih standardov korektnosti, toda mimo tega lahko iz nje razberemo nekaj bolj preciznega: gre za odnose, zvedene na strogo instrumentalnost, seks se nahaja na isti ravni kot hrana, je v celoti stvar plaisir in ne jouissance. V novem režimu je (dovolj dobro situiran) moški celo odrešen težkega bremena izbire in igre zapeljevanja, za to bolje poskrbijo izkušene marieuses. Obenem je teorija, ki v svetu romana podpira doktrino poligamije, darvinistično-evgenična – samo dominantni samci naj imajo možnost razploda. Seksualnost je tako hkrati strogo družbeno regulirana in naturalizirana, postane nekaj neproblematičnega in funkcionalnega, torej je ravno ukinjena kot seksualnost; zreducirana je na dvojno sredstvo, sredstvo ugodja in sredstvo reprodukcije, izključeno pa je tisto bistveno, drama nemogočega razmerja dveh subjektov. In to je, naposled, glavna funkcija islama v libidinalni ekonomiji Huellebecqove prognoze o možnem razvoju moderne družbe: islam kot ultimativna biopolitika, ki zaceli obenem osvobajajočo in bolečo vrzel, ki vzpostavlja moderni subjekt. (Distinkcija, ki jo poskušam tu utemeljiti, ima zaslombo v tekstu: če smo zelo pozorni, se pomembna sprememba v Françoisovem razpoloženju zgodi, še preden resno vzame možnost  spusta v poligamen zakon, v neko pomirjenost se usidra že ob tem, ko nov režim počasi izganja seksualnost iz javnega prostora.)

Na koncu v resnici ni lahko reči, kje sedaj pri vsem tem stoji Houllebecq. Vsekakor roman ni nobeno svarilo pred tujo grožnjo islama – tisto, kar v romanu propade, propade vse preveč imanentno. Hkrati pa je še dalj od kakšnega aplavdiranja neizogibnosti novega reda. Morda njegovo stališče še najbolje zajemajo Françoisove besede z začetka romana:

»Ti si za vrnitev k patriarhatu, je to to?« –»Jaz nisem za nič, to dobro veš, toda patriarhat je imel vsaj to minimalno odliko, da je obstajal, s tem hočem reči, da je kot družbeni sistem vztrajal v svoji biti, bile so družine z otroki, ki so se reproducirali v grobem po isti shemi, skratka, obračalo se je.«

Podobno velja za islam romana nasploh, v njegovem zmagoslavju ni absolutno nič ekstatičnega, izrecno jasno je, da je po svojem smotru samo neumen sistem reprodukcije zavoljo reprodukcije same. Vsekakor pa lahko Houellebecqovemu pesimističnemu narativu priznamo vsaj to, da adekvatno zapopade aporije, ki so vzrok pesimizma. V resnici ne gre za nič manj kot za problem svobode modernega subjekta, čigar absolutna razvezanost je obenem lahko tudi nevzdržna praznost, ki kliče po vpisu v nek nov pozitiven red. Če kam, nas roman privede do naslednjih depresivno velikih vprašanj: Ali je še možna politika, oziroma bolj splošno, življenje, ki bi vztrajalo na tej točki odpiranja? Ali pa vendarle ne moremo nikamor brez neke forme podreditve in gre za to, kako jo narediti čim bolj univerzalno in nerepresivno?

Michel Houellebecq, Soumission, Pariz: Flammarion, 2015.

Kritika 13. 2. 2015

Doma si tam, kjer verjameš pravljicam …

Panorama Dušana Šarotarja se je na policah naših knjigarn pojavila pred slabim mesecem kot zaključek Beletrininega programa za leto 2014. Šteje slabih 220 strani, njena posebnost pa so fotografije v notranjosti. Koliko tehta, ne vem, je pa lepo videti (hvala, gospa Brulc!), a čaršija pravi, da Beletrinine knjige nimajo karakterističnega vonja »po novem«. Očitno je založbe mogoče med seboj razlikovati po vonju knjig …

V ponovoletnem stanju kaotičnosti, ko smo, predvidevam, vsi preobremenjeni, nisem imel nikakršnega namena prebirati ničesar, kar ne bi bilo nujno. Tudi Panorama bi bila eden od naslovov, odkljukanih na seznamu knjig, ki bodo utonile v pozabo, če me ne bi pritegnila naslovnica, ki izžareva melanholijo, stanje zavesti in čustvovanje, ki je inherentno bolj pisateljsko od vsakega drugega. In pridobila me je že s prvo stranjo.

Pisatelj je prispel na Irsko v iskanju miru in inspiracije, s pomočjo katerih bi lahko zaključil svoj rokopis. Prične se s sila deskriptivnim prizorom sobe sredi viharne, hladne, vlažne, sive atmosfere irske zahodne obale. Močno intimna atmosfera, v kateri se mora tujec seznaniti s prostorom, v katerega je zataval iščoč svoje mesto pod soncem. Pripovedovanje je nazorno; pred bralcem se razprostirajo zbledele, a obenem živo zelene, od večnega dežja natopljene preproge trave, iz katerih se lenobno prebijajo gladki kamniti monoliti. Dežne kaplje, srd morja s severa, stereotipen pisk dud in zven harfe.

Kar lahko beremo v nadaljevanju, je ravno podnaslov romana: pripoved o poteku dogodkov. Pisatelj na naslednjih 200 straneh v maniri asociativnega toka zavesti opisuje in niza dogodke, ki so se mu pripetili med potovanji po Galwayu in okolici, Belgiji ter Sarajevu, od katerih je irska epizoda najdaljša. Deluje enostavno, a je hkrati težko berljivo nizanje dogodkov, ker naj bi bilo toku zavesti že samo po sebi težko slediti, a se ob podrobnejšem branju razkrije vsa (tudi idejna) kompleksnost tega dela. Panorama je poimenovana po razstavi Gerharda Richterja. Prav tako pisatelj, prvoosebni pripovedovalec, orisuje množico videnih slik ravno tako, kakor jih vidi, v vsej njihovi popačenosti, specifični perspektivi specifičnega duhovnega stanja in trenutka, v katerem se nahaja. Na poti ga spremljajo vodič, sicer Albanec, Gjini, profesorica v Belgiji Spomenka, begunka iz Sarajeva, sarajevski prijatelji etc. Vsi pripovedujejo svoje življenjske zgodbe oz. opisujejo fragmente svojih življenj, kar ustvari nekakšno pripoved v mise en abymu, kar avtor jasno tudi nakaže (»…mi je rekla Jane, mi je rekel Gjini«)

Roman prežema tujstvo. Pisatelj išče svoj dom, najpogosteje pa so domovi pisateljev ravno njihove stvaritve in njihovi ustvarjalni postopki. Gjini, vodič, je albanski imigrant, ki Irsko čuti kot močno tujo deželo. Čuti, da vanjo ne sodi. Gjini mu pripoveduje o Jane, Američanki irskih korenin, ki je pogosto prihajala v domovino svojih prednikov – migrirala je iz »melting pota« nekam, kar bi lahko imenovala popolnoma svoje. Enake težave ima profesorica Spomenka. Živi in poučuje v Belgiji, a nikoli ne bo razumela tamkajšnjih ljudi. Tudi svojega partnerja ne imenuje drugače kot Belgijec. A ob tem izpostavlja, da so ji tudi v Sarajevu uničili dom, kakršnega je poznala. Že leta in leta hodi v točno določeno gostilno, ker imajo tam žganje, ki ima še kar najbolj podoben okus tistemu, ki ga je pila doma. Skratka, osebe različnih profilov, ki vse iščejo svoj dom, in topos, v katerem se nahajajo, stežka doživljajo kot svoj. Mostar, ki ga pripovedovalec tudi obišče, je razdeljen na hrvaški in bošnjaški del. Spomenki je iz Sarajeva pomagal zbežati Jud, potomec Sefardov, ki so v te kraje z Iberskega polotoka pribežali tudi sami. Je Sarajevo sploh kdaj čutil kot svoj dom? Branje Panorame bo v veselje predvsem ob ustreznem počutju in atmosferi. Med pisanjem teh vrstic skozi okno opazujem naletavanje snega. Po Spomenkinem tipično balkansko otožnem ekspozeju sem se odločil tudi sebi natočiti kozarček slivovice (domača, nesladkana), ki bi ji nedvomno vzbudila skomine. Za čim bolj sinestetski občutek sem izkopal še nekaj klavirskih numer Erica Satieja, ki so ravno pravšnje za takšno branje. Ob vsem skupaj me pa pesti samo eno vprašanje: kako dišijo bori v Sarajevu? Na pot bo treba …

Panorama
Dušan Šarotar
Leto izdaje:
2014

Prevajalec:

24,00 €

Panorama 12. 2. 2015

Ko tudi Norvežani in Švedi postanejo ekstremisti

O terorizmu, demokraciji, hipokriziji, ‘spopadu civilizacij’, uporu, maščevanju – šest slik

Aman (vir: Wikipedia)

1. Hinavci

Pariz, 11. januar 2015. Na ulicah približno milijon in pol ljudi, zbranih v poklon žrtvam morilskega pohoda na uredništvu francoskega satiričnega tednika Charlie Hebdo in v pariški judovski trgovini. Na čelu z roko v roki stopa tudi svetovna politična elita – francoski predsednik François Hollande, nemška kanclerka Angela Merkel, predsednik evropskega sveta Donald Tusk, britanski premier David Cameron, italijanski in turški predsednik vlade Matteo Renzi in Ahmet Davutoglu, predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, izraelski in palestinski premier Benjamin Netanjahu in Mahmud Abas ter številni drugi. Tam nekje je tudi slovenska delegacija. Ob robu prve vrste je mogoče opaziti jordanskega kralja Abdulaha II. in njegovo soprogo, kraljico Ranio. Medtem se progresivni glasovi v Jordaniji na družabnih omrežjih zgražajo nad dvojnimi merili in hipokrizijo svetovne javnosti, političnih voditeljev in medijev, ki določenim tragičnim dogodkom namenjajo veliko pozornosti, druge – na primer žrtve pokola skupine Boko Haram v Nigeriji, žrtve nasilja v porušeni Siriji ali na zasedenih palestinskih ozemljih – pa spregledajo ali hitro pozabijo. »Ste kdaj videli Mahmuda Abasa, da bi takole korakal na Zahodnem bregu v podporo izmučenim ljudem v Gazi?!« se glasi eden od komentarjev.

2. Spopad civilizacij, 1. del    

Nekaj dni po krvavih dogodkih v Franciji sredi Amana, v Jordaniji, taksist pobere mlado Evropejko, doma iz države, kjer je pred leti eden od tamkajšnjih časopisov objavil karikature preroka Mohameda. Ko izve, od kod prihaja mlada ženska, jo povsem resno in vljudno vpraša: »Zakaj rišete karikature, ki žalijo našega preroka?« »Zakaj pobijate ljudi?« mu nekoliko odrezavo odgovori ona. »Jaz nisem nikogar ubil,« se zmede moški za volanom. »Jaz ne rišem karikatur,« odvrne ona.

3. Spopad civilizacij, 2. del

V jordanskem glavnem mestu se po petkovih molitvah na protestu zbere približno dva tisoč ljudi. S transparenti in posameznimi govori nastopijo proti novi naslovnici časopisa Charlie Hebdo, na kateri je upodobljen prerok Mohamed, užaloščen nad tragičnimi dogodki v Franciji. Shoda se pod budnim očesom jordanskih policijskih enot udeležijo tudi pripadniki tukajšnje veje Muslimanske bratovščine. Po prerivanju policija posreduje proti nekaj protestnikom, ki skušajo nadaljevati pot proti stavbi francoskega veleposlaništva, tuje tiskovne agencije pa sporočijo v svet, da gre za najbolj množične tovrstne demonstracije na Bližnjem vzhodu (!).

4. Se demokracija in ekstremizem res izključujeta?

Pred vhodom v glavno dvorano amanskega Kraljevega kulturnega centra v drugi polovici januarja letos se človeku varnostni ukrepi hitro zazdijo pretirani; najprej je treba skozi napravo za odkrivanje kovinskih predmetov, potem nas varnostniki pretipajo po celem telesu, na koncu obrnemo še vse žepe.

Serija New Arab Debates je projekt izkušenega britanskega televizijskega novinarja in voditelja Tima Sebastiana, ki od leta 2011 s finančno podporo norveškega zunanjega ministrstva in prek formata pro et contra z dvema govorcema ter aktivnim sodelovanjem občinstva poizkuša odpirati različne teme, pomembne za države v regiji. Tokratna debata o tem, ali tako imenovani arabski svet podpira ekstremizem ali ne, pred približno tristočlanskim avditorijem, ki je narodnostno in generacijsko pisan, radoveden in pozoren, obljublja zanimiv večer. V razpravi sodelujeta Adnan Hajajneh, politolog, analitik, profesor z Univerze v Katarju, ki se strinja z naslovom razprave, in Musa Šteivi, sociolog, publicist, svetovalec, strokovnjak z jordanske univerze, ki govori proti. Še pred začetkom prvič glasujemo; 48 odstotkov udeležencev deli mnenje s Hajajnehom, 52 odstotkov pa s Šteivijem.   

Profesor Hajajneh začne s trditvijo, da se arabske države – Jordanija, Savdska Arabija, Egipt, Katar, Združeni Arabski emirati itn. – kljub sodelovanju v mednarodni koaliciji proti Islamski državi pravzaprav ne borijo proti ekstremizmu, ki ga kasneje definira kot uporabo sile v politične namene. Nasprotno, vojaško posredovanje proti skrajni sunitski skupini uporabljajo kot nekakšno dimno zaveso, s pomočjo katere lahko zakrijejo lastne notranje težave. Režimi, ki so ekstremistične skupine, kakršna je Islamska država, pravzaprav sami pomagali ustvariti, jih zdaj v strahu za lastno preživetje preganjajo, razlaga Hajajneh, ki se sicer ne dotakne znanih obtožb o domnevni sporni finančni podpori Katarja skrajnim gibanjem, ki se v Siriji bojujejo proti vladnim silam Bašarja Al Asada, med njimi tudi Islamski državi.

Potem se oglasi profesor Šteivi, ki najprej protestira proti neustrezni besedni zvezi arabski svet. Meni, da je podpora idejam in grozljivemu ravnanju Islamske države v regiji nizka, da arabsko ljudstvo nikakor ne podpira ekstremizma in terorizma, temveč nasprotno, naravnost koprni po demokraciji. O demokraciji bo Šteivi ta večer sicer veliko govoril. Seveda se ne more izogniti ameriški invaziji na Irak leta 2003, ki je povzročila radikalizacijo velikega dela muslimanskega sveta.  

Sebastian ga izzove z izjavo bivšega jordanskega ministra, da je v vsakem od nas malo Islamske države. Če arabski svet tako zelo zavrača ekstremizem, zakaj potem v Jordaniji ni nobenih protestov proti omenjeni skrajni skupini, želi izvedeti. Ali ni ravno nasprotno, saj smo bili na primer priča demonstracijam proti tedniku Charlie Hebdo in shodom v podporo Islamski državi, kot se je pred časom zgodilo v Ma’anu, znanem nemirnem, revnem, zapostavljenem mestu na jugu dežele, zanima voditelja. Kaj pa dejstvo, da naj bi bilo v državi kar devet tisoč salafistov, vrta naprej britanski novinar. Šteivi odgovarja, da gre pri domnevni salafistični nevarnosti za t. i. mehki ekstremizem, medtem ko je prizadevanje za demokratične spremembe v regiji tek na dolge proge. »Vsak salafist še ni terorist,« reče kasneje.

Nato dobi besedo občinstvo. Moški srednjih let, ki pove, da prihaja iz Iraka, opozori na vpliv radikalnejšega islama – npr. vahabizma in salafizma –, ki naj bi se v zadnjih desetletjih z roba arabskih družb preselil v mainstream. Adnan Hajajneh je neposreden, ko reče, da danes nismo priča spopadu civilizacij, kot je spet mogoče slišati po tragičnih dogodkih v Franciji, temveč naj bi šlo za nekakšno »državljansko« vojno za prevlado različnih struj znotraj samega islama.

»O čem pravzaprav govorite, ko govorite o arabskem svetu? Od kdaj so vsi muslimani Arabci in ali na Bližnjem vzhodu res ni več nobenih Kristjanov, Judov ali ateistov?« zanima mlado žensko iz avditorija. Musa Šteivi prikima in se pohvali, da je že na začetku debate  protestiral proti poenostavljenemu poimenovanju. »No, vseeno ste se udeležili razprave s takim očitno pomanjkljivim naslovom,« ga zbode Sebastian. Profesor Hajajneh pa opozori, da ekstremizem nikakor ni samo arabski fenomen, temveč ga določajo pogoji življenja v arabskem svetu, v katerem ni svobode govora, je premalo demokracije in preveč korupcije, revščine, brezposelnosti, pomanjkljive izobrazbe in brezperspektivnosti. »V takem okolju bi tudi razsvetljeni Švedi ali Norvežani postali ekstremisti.«

Gospa iz prve vrste na levi, ki naslednja prosi za besedo, je ostra. »Kaj imate za bregom?« naravnost vpraša nekoliko zmedenega Tima Sebastiana ter doda, da je za nastanek radikalnih, skrajnih terorističnih skupin, kot sta Al Kaida ali Islamska država, odgovoren Zahod, da lahko zdaj v miru okupira tuja ozemlja ter pleni po mestih in deželah, kot se je to na primer zgodilo ob ameriški okupaciji Iraka. »Če smo vsi muslimani teroristi, nas potem enkrat že pustite pri miru, da se pobijemo med sabo!« vzklikne gospa. Profesor Šteivi odkimava. »O čem vi govorite, muslimani, arabske države, kakorkoli, se morajo odpreti svetu ter nehati kriviti druge za svoje težave,« reče. Ljudje morajo zahtevati resnične demokratične spremembe, namesto da se zadovoljijo s kozmetičnimi popravki.

»Kako se sploh lahko resno pogovarjamo o boju proti ekstremizmu, če pa države, kot so Savdska Arabija, Egipt, Jordanija, Libanon in druge, ki naj bi sodelovale v boju proti teroristom, doma zavirajo demokratične reforme, zatirajo drugače misleče, zapirajo novinarje, izvajajo represijo in medijsko cenzuro? Moderne in napredne družbe morajo biti sekularne in vključujoče, saj ekstremizem cveti prav v pogojih, ko posamezne družbene skupine odrinemo na rob,« zaključi svoj komentar mladenka v ozadju. Hajajneh se strinja, Šteivi pa ugovarja: »Islamska država predstavlja izjemno resno grožnjo za vse države, tako za demokratične kot za nedemokratične.«

»Se demokracija in ekstremizem res izključujeta?« se glasi naslednja pikra, a tehtna pripomba iz publike. »Irak naj bi Američani z zavezniki ‘osvobodili’ in ‘demokratizirali’, a je postal zibelka ekstremizma in terorizma«.

»Demokracija, demokracija,« se oglasi starejši gospod. »Nehajte že s tem, ker gre za prazno besedo«. Nadaljuje trpko. »Mi nismo pripravljeni na demokracijo. Ali veste, kakšne neumnosti se učijo v šoli moji vnuki? Škoda, da Jordanija nima nafte, saj bi potem takoj dobili demokracijo,« izzove smeh. Profesor Šteivi vseeno meni, da je osvoboditev arabskih držav izpod kolonialnega jarma prispevala k pomenu demokracije v regiji.

O dogodkih v Parizu kljub vsemu ni veliko govora; iz občinstva se zasliši nekaj opazk, kako so nekatera izgubljena življenja očitno pomembnejša od drugih.

Na koncu, pred drugim glasovanjem, se oglasi mladenič, ki je neposreden: »Mene v ekstremista spreobrne izraelska država s svojimi zločini na zasedenih palestinskih ozemljih, za katere ni nikoli kaznovana, saj se ji ne morem upreti ali zahtevati, da jo postavijo pred sodišče.«

Za potrditev naslova razprave ob zaključku glasuje 59 odstotkov navzočih, proti pa 41 odstotkov. 

5. Skromni superzvezdnik

Velika dvorana v prvem nadstropju hotela Landmark sredi Amana, enega prvih hotelskih kompleksov v državi, ki po načelih mednarodne kampanje BDS (bojkot – dezinvesticije – sankcije) načrtno zavrača sodelovanje z izraelskimi podjetji, povezanimi z okupacijo palestinskih ozemelj, je nabito polna. Dr. Mads Gilbert, čigar predavanje čakamo, je norveški zdravnik, anesteziolog, izkušeni aktivist, humanitarni delavec in publicist, ki že desetletja dela na zasedenih palestinskih ozemljih in tudi širše na Bližnjem vzhodu (lani so mu sicer izraelske oblasti do nadaljnjega prepovedale vstop v Gazo). Gilbert, elokventen, iskriv, navdihujoč, angažiran govorec, razlaga o svojem delu v bolnišnici Šifa v Gazi, o zadnjem izraelskem napadu lani poleti na to gosto poseljeno palestinsko naselje, ki ga je neposredno doživel, ter o svojih neutrudnih in požrtvovalnih zdravniških kolegih iz Gaze, ki bi morali biti pred nami namesto njega, kot pravi. Pripoveduje o podhranjenih, slabokrvnih, slabo oblečenih palestinskih otrocih, o neusmiljenem izraelskem vojaškem aparatu, o izraelskih kršitvah mednarodnega humanitarnega prava in o hinavščini mednarodne skupnosti. Predavanje opremi s pretresljivimi fotografijami, video posnetki, z različnimi grafikami – vse iz prve roke. Ves čas zaveda, da prihaja iz privilegiranega dela sveta. »V bolnišnici Šifa je dovolj zdravnikov, kirurgov, specialistov, medicinskih sester in drugega osebja. Vsi vedo več od mene in me pravzaprav ne potrebujejo, potrebujejo pa mojo solidarnost. In vašo,« pove. Ne potrebujejo pomilovanja, temveč pritisk na naše vlade in politične voditelje, doda.

Kljub skromnosti Gilbert deluje kot superzvezdnik; še dve uri po koncu predavanja čakajo obiskovalci v vrsti, da bi mu stisnili roko in se fotografirali z njim. Enega največjih aplavzov dobi, ko proti koncu izjavi, da ne podpira ne Hamasa ne Fataha ne Palestinske oblasti (PO), temveč palestinsko ljudstvo.

Gilbert verjame, da sredi porušene Gaze še obstaja upanje in da je upor še mogoč. Pove nam zgodbo o palestinskem dečku, ki ga je spoznal pred kratkim. Kljub rosnim letom je deček preživel že štiri brutalne izraelske vojaške napade, vendar ne razmišlja, da bi si opasal bombo in se pognal v zrak. Norvežanu je zaupal, da bi, ko odraste, rad postal zdravnik in pomagal reševati življenja.

6. »Koga bomo ubili?! Daesh, Daesh, Daesh!«

Ob glasnem skandiranju zbranih se poročevalcu Al Jazeere pri javljanju iz središča Amana zaplete jezik in snemalcu da znak, da bo moral ponoviti povedano. Okoli njega sklene obroč prerivajoča se množica mimoidočih, ki radovedno stegujejo vratove in poskušajo ujeti, kaj bo novinar povedal v kamero. V kader se prikradeta dva majhna dečka, ki pred sabo držita fotografiji umorjenega Moaza Al Kasasbeha, ki so ga decembra lani pripadniki Islamske države (z arabsko kratico Daesh) zajeli v Siriji, nato pa živega zažgali.

Prvi petek v februarju je in množičen shod z več tisoč udeleženci v spomin nesrečnemu pilotu jordanske vojske in v podporo povračilnim ukrepom Jordanije proti skrajni skupini se počasi končuje. Povsod, tudi iz avtomobilov, vihrajo jordanske zastave, vse skupaj pa spremlja glasno hupanje. Od daleč se zdi, da je država pravkar slavila na pomembni nogometni tekmi. Na ulicah so mladi, starejši, ženske, moški, otroci. Z obrazi v barvah jordanske zastave, opremljeni s transparenti in portreti kralja Abdulaha in »jordanskega orla« Kasasbeha. Fantek, ki zre na dogajanje z očetovih ramen, je oblečen v vojaško uniformo, v rokah pa ima plastično brzostrelko.

Lani jeseni se je mednarodni koaliciji pod vodstvom ZDA z letalskimi napadi na položaje Islamske države v sosednjih Siriji in Iraku pridružila tudi tradicionalno prozahodna in proameriška Jordanija, od koder naj bi med skrajneže sicer odšlo več kot dva tisoč borcev. Ni manjkalo kritičnih glasov, ki so se spraševali, zakaj se je država vmešala v tuj vojaški spopad. Drugi so trdili, da bi Jordanija v boju proti ekstremizmu naredila več, če bi doma izvedla ustrezne socialne reforme. Je namreč dežela velikih socialnih razlik: dežela bogastva, prestižnih sosesk premožnega zahodnega Amana, priljubljenih turističnih središč na eni strani ter dežela revščine, manj razvitega podeželja in begunskih taborišč na drugi. Toda zdaj se zdi, da ni nobenega dvoma več. Država je v vojni in zahteva maščevanje.      

Panorama 10. 2. 2015

Knjiga priznanj: Nataša Kramberger

(Foto: Daniele Croci)

Dobesedno blagor vsem, ki se pravkar lotevate branja frišne knjige priznanj, kajti Nataša Kramberger (1983), avtorica z nagrado Evropske unije za književnost odmerjenega romanesknega prvenca Nebesa v robidah (2010), rubriko sublimira v čisto (prozno) radost.

Zgolj za opis idealnega dne bi si mademoiselle Kramberger zaslužila naziv nesporne kraljice Airovega albuma vprašanj…

Kulerica Nataša sicer živi in piše v (zadnje čase pa tudi o) Berlinu. Decembra je pri Cankarjevi založbi izšla njena zbirka potopisnih esejev Brez zidu.

Ime: Nataša.

Zadnja knjiga: Napisana & izdana: Brez zidu. Prebrana: Starec (Jurij Trifonov).

Kje ste odraščali?

V Jurovskem Dolu.

Kaj ste študirali in kje?

Veščine komuniciranja v Ljubljani in Utrechtu.

Kje živite in zakaj?

Trikotnik Berlin – Jurovski Dol – tretja možnost, ker se mi zdi, da ne znam drugače.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Tu in tam se mi napiše kaj, kar se mi zdi … hm. Lepo? Zmožno vzbuditi kakšno občutje? To je največ, kar lahko (po mojem) pisava napravi. Vzbudi občutje. Za molitev pri Kaki vojaki, na primer, še zdaj ne vem, kako sem jo napisala, a če jo preberem, ko je moment, me lahko potolaži. Ali pa začetek Četrte pripovedi v Brez zidu s klošarji, reveži, ki zbirajo odpadne steklenice in plastenke, ja, on se mi tudi zdi lep. A drobci so to, zato pusti ponos. Se zadovoljim, tu in tam, z majhno bežno srečo, srečico, ko pade milost. 

Opišite svojo jutranjo rutino.

Odprem oči, zaprem oči, poležim in si takoj kaj fajnega predstavljam, da skoraj nazaj zaspim, se pokrivam in obračam in pocvilujem v jutranjem jeziku malih živali, ni mi najbolj, grrr, sežem po očalih, se odkrijem, sedečki na postelji odgrnem zaveso in pogledam, kakšno je vreme, če je slučajno sonce, vzkliknem, vstanem, odprem okna v spalnici, lulam (v kopalnici), odprem okna v dnevni, grem v kuhinjo, kuham kavo, mleko, kapučin, pojem nekaj sladkega, kruh z marmelado ali kakšno pito, zaprem okna v dnevni, se parkiram k okenski polici in deset minut gledam na trg Rose Lux, teater, zaprem okna v spalnici, se oblečem, bicikl, po kruh na drugo stran mesta ali na plavanje, potem pa ni več jutro.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Non stop nekaj sanjarim, a je to navada? Če moram kaj razmislit, se grem tuširat.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?

Oblekici, ki sem ju decembra dobila od prijateljev iz Lucid21: NI JU TREBA LIKAT!!! Spereš in sta perajt!!! Sicer jaz rada in tudi kar precej likam, da neo kdo mislil. Ampak: ej!!!

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Nevidna mesta (Italo Calvino), v Sloveniji so Mesta izšla v isti knjigi z Gradom prekrižanih usod, ki pa ga ne maram preveč. Priporočila bi tudi vse Svetlanine pravljice in poezije, kar je več kot ena knjiga, ampak saj razumete, in Jesihove Sonete, ki se tudi niso pustili ujeti v eno knjigo. Danes bolj pravljično, ker imamo zamete, jutri berite, kar so priporočile »knjige priznanj« pred & za mano.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Pisatelji navdihujejo s tem, kar napišejo, na srečo je takšnih kar precej in se potem lažje živi; po kakšnem čudežu včasih kdo od njih postane tudi zaresni prijatelj, pri meni še največkrat pen friend, tako da smo spet pri pisavi, ampak ja, obstajajo, kar je zelo lepo in včasih sploh ne morem verjeti. Na drugi strani imam prijatelje, s katerimi si težko dopisujem, ker jih potem samo še bolj pogrešam, zato niham od tristometrskih mejlov do popolne tišine. Vmes je tudi kdo, ki sem ga spoznala zaradi pisanja, ampak to zdaj ni več relevantno. Zdaj so relevantne druge stvari, kosila, sprehodi, objemi. Najbolj od vsega je relevanten smeh. To pa res. Smeh navdihuje najbolj od vsega. In nič ni bolj groznega od tega, da si daleč od svojih prijateljev. Pogrešati prijatelje je grozno. Upam, da nikoli ne bo prišlo tako daleč, da bi postalo navdih.  

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Sto let samote.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?  

V nevidnih mestih, med plavanjem.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Imam eno knjigo, ki je debelejša od svetega pisma, v njej so zbrani vsi intervjuji z Italom Calvinom. Pomirja me, ko od časa do časa preberem stran ali dve. Zdaj grem že tretjič skozi, pa vedno najdem kaj novega (ali pozabljenega). Ti intervjuji so zame pomembni, ker je bil Calvino predvsem urednik, bolj kot avtor je bil urednik. Vedno sem si želela, da bi se lahko tako na dolgo pogovarjala s svojimi uredniki, pa se zdaj pač pogovarjam s Calvinom, ki ga ni več. Rada imam grafike Käthe Kollwitz. Stare fotografije. Leseno pohištvo. In vse, kar je naredil Wim Wenders. Zelo rada imam gledališče, to je ena taka magija, ki, kadar zadene mero, navdihuje najbolj od vsega. In pa, jasno, glasba: de André, de Gregori, Odpotovanja. Navdihujejo tudi sončni vzhodi, kadar mi rata, da jih ujamem. In pokrajine, ki tečejo z vlakom.   

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Ne morem pisat, če me zebe, zato imam okrog pasu vedno zavito koco, to je zdaj že malo kronično. Tudi ko pišem na računalnik, imam v roki penkalo, da si vzporedno zapisujem v blokec. Vedno si ob delu rišem neke skice, ki spominjajo na zemljevide mestnih železnic. Rišem tudi ladjice in ribe. Vedno delam tisoč stvari naenkrat, zato imam vsako jutro ogromno novih idej in vsak večer, noč, ko grem spat, ogromno novih razočaranj: nikoli čez dan ne napravim tistega, kar sem si zadala, ampak kaj povsem četrtega, dvanajstega, na glavo obrnjenega, kar je sicer luštno, a ne šteje. To je ena taka nenehna bitka, še največkrat s časom in zdravo pametjo, a kaj hočemo.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Levo: vrata v kuhinjo, desno: okno s trgom Rose Lux, ravno gor: zemljevid sveta.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon?

Mah ne, dosti večji problem je disciplina.

Opišite svoj idealen dan.

Zbudim se zarana, še v temi: oči se odprejo s čudežno lahkoto. Nebo je temno roza, morje pljuska, skuštrano je luštno, čoln, glasovi, ljudje, ki jih imam rada, vsi na kupu, kot mora bit. Potem belo kamenje, gor odeja, za zajtrk hruška, grozdje in čokoladna torta, kava, poležavamo in nikjer nikogar, sonce gre počasi gor, zdaj je že toplo, smejemo se, radi se mamo, poležavamo in objemi, lupčki, otroci bi se cartali, od zgodnjega jutra zaspani in napol dremamo, glasovi, morje, toplo kamenje, vsi, ki jih mam rada, prihajajo in posedajo in govorijo novice, male marelice in mogoče že fige, postaja topleje in sončneje, grem pod borovce, da me ne opeče, poslušam njihove vice, oni igrajo odbojko, karte, pijejo, joj, kako popivajo, norci, trije gredo na čoln in že jih nihče več ne vidi, vrnejo se z … odojkom, najbrž, to bi jim bilo podobno, ampak v resnici so vjagali neznanskega gofa, poleg se muzajo in vsi rjavi, s plaže na dvorišče in otroci so sitni, jedli bi, naj jejo, mi jemo, pijemo, glasba, skušamo si zapomniti vsa naša imena, objemamo se, poljubljamo, skrivamo, zdaj gremo spet na plažo, nekateri pa ne, nekateri obsedijo na dvorišču in pod koco, ker bo hlad, ampak to še ne zdaj, zdaj gredo nekateri po sobah, da bi kaj delali, pisali knjige, spali, brali, pod oknom vici ali siesta, potem spet glasba, škržati, rožmarini, vino, grozdje, fige, hruške, joj, kake hruške, kake fige … Mater, kako vprašanje za lušte delat, še posebej, ko je zima! No, idealen dan v zimi? Zamotana v koco ves dan berem in gledam filme, kuham in kaj napišem. Evo!

Opišite svojo večerno rutino..  

Večerja. Če so gostje, vici in prepiri in reševanja sveta, če ni gostov, hitro pomivanje posode, iz kuhinje v dnevno, film, knjiga ali obče poležavanje na kavču, vinček s pritiklinami, blazne debate ali zadovoljno kinkanje, dokler v določenem momentu ne zahtevam premika v spalnico, ki zahteva mučni postanek pri umivanju zob, ko se nazaj zbudim in postanem sitna, ravno prava volja, da se zakopljem pod odejo in do jutra amen.

Ste vraževerni?

Vraže, ja, vanje verjamem. Verjamem v pradavnosti, za katere ne vem, od kod, od kdaj, a vem, da imajo osnovo, ker se ta, torej vražji temelj, pušča zaslutiti, včasih pa celo zapoje v kakšnem mrtvaškem receptu; verjamem v lunine mene in očiščujočo zimo, v preklete vode in žavbe, v molitev, nebeško previdnost in skrivnostna opozorila, v »v primeru nevarnosti razbij steklo« in »svet valentin ma ključ od korenin«, takšne stvari.

Najbolj zoprni literat vseh časov?

Am. Tega pa res ne vem.

Najljubša pijača: alkohol?

Mislim, da sem odvisna od radenske. Vode z mehurčki. Tega bi se morala odvadit, ker baje dela celulit, haha. Drugače pa vino, rdeče, recimo barbera, teran ali modri pinot, ali belo, recimo Radovanov traminec ali primorska malvazija, domače belo v kombinaciji z radensko, torej špricer. Rada spijem tudi kakšen dobro ohlajen amaro ali aperitiv, recimo zucco, absolutno za crodino (brez alkohola, a z veliko sladkorja) in bellini. Rumeni muškat iz Volpare lahko pijem tut za zajtrk, veliko njega. Pri tem moram nujno poudariti, da najraje od vsega pijem domače sadne sokove, da ne bom izpadla kot kakšen alkoholist!    

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Očal ali leč, ker sem slepa kura.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Ob tolikih nenadnih izgubah v zadnjem času ne morem odgovoriti.

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Jooooj! To pa je odvisno od tega, kje sem in kdo kuha. Pri omi na Malni absolutno pečen krompir, ki mu ona reče pomfri, ampak je čisto nekaj drugega. Pri mami mešana solata z regratom in repinclom. Sicer pa gorgonzola ali parmezan z zeleno, hruško ali medom, karkoli sladkega s čokolado, čokolada z lešniki ali čokolada kar tako, čokolada v torti ali na kruh namazana. Vložene artičoke v olju, maline direkt z grmovja (in češnje direkt z drevesa), pečena polenta, enolončnica, ki je ostala od prejšnjega dne, slana torta iz bučk in rožmarina ali pa s porom, glavni favorit v zimi pa so špageti s paradižnikovo omako, narejeno čez poletje – skuhano v desetih minutah in: mmm.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

Pismorosno.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

Na zadnjem branju v Lenartu si je organizatorka večera zamislila, da bi gostje stali, saj osrednji dogodek ni bilo moje branje, pač pa otvoritev likovne razstave. Odločitev je argumentirala z dejstvom, da pri otvoritvah razstave v lenarški lokalni galeriji ljudje zaradi gostobesednosti govornikov stojijo tudi po dve uri, pa se nihče ne pritožuje. Tokratno branje z razstavo sicer ni bilo v galeriji, ampak v knjižnici, ki je imela tudi stole, je pa res, da knjižnico renovirajo in malo smrdi po vlagi, nekateri prostori so tudi zaprti, tako da smo se mi morali stisniti čisto h knjižničarskemu pultu ob vhodu. Ljudje so prišli in se postavili, organizatorka je pozdravila in gremo. Jaz s svojim tekstom. Po treh stavkih že krasno plujemo, občinstvo prisluhne, besedilo vehementno recitira, ko pridrsa do mene gospa v srednjih letih (ravno sem vdihnila, da bi začela z novim odstavkom) in reče: »Oprosti, vem, da nisi ti šefica tu, ampak, križ me boli in noge in malo sem bolna, daj, zrihtaj mi neki stol, da se lahko usedem!«

Kaj (poleg pisateljevanja/urednikovanja) še počnete za preživetje?

Sadovnjak in njivo. Hišo iz ilovice. Periskop v Berlinu. Zeleno centralo v Jurovskem Dolu. Celo štalo, skratka.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Ko sem nazadnje nekaj svetovala, se je končalo, da so mi rekli, da prinašam nesrečo …

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Navijam za Tino Maze.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Cela štala v Jurovskem Dolu. To je povsem zares naslov mojega naslednjega delovnega projekta.

 

Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

Panorama 9. 2. 2015

Kaj bomo brali v letu 2015? (2/4)

Ilustracija: Ana Baraga

 

Če prejšnji teden niste prebrali, kaj vse vam za leto 2015 pripravljata Beletrina in Cankarjeva založba, se brž pozanimajte, da boste lahko nadaljevali z novim seznamom. Tokrat vam predstavljamo knjižni program založb Center za slovensko književnost, *cf, Goga, LUD Šerpa, LUD Literatura in Miš.

Center za slovensko književnost

Izvirna poezija in proza, prevodna poezija

Center za slovensko književnost letos v glavnem stavi na poezijo, čeprav prinaša tudi nekaj vznemirljive proze, gotovo pa lahko že po seznamu zaključimo, da gre za eno trenutno najbolj vročih založb, kar se tiče podpore najmlajši generaciji slovenskih pisateljev (ne pozabite, njihova so Telesa v temi Davorina Lenka). Ampak začnimo z uveljavljenimi imeni. Letos imajo napovedano tudi novo pesniško zbirko mojstra besede Petra Semoliča z naslovom Druga obala. Njena »govorica bo še vedno prepoznavno Semoličeva, hkrati pa njegove nove pesmi predstavljajo pomemben odmik od njegovega dosedanjega pisanja – tam, kjer smo prej našli prvoosebni lirski jaz, se zdaj srečujemo z liki in personami, ki prihajajo iz različnih zgodovinskih obdobij in geografskih širin«, od morilcev, izobčencev do anonimnežev. Njeni poglavitni temi bosta v skladu s tem smrt in minljivost. Svojo novo pesniško zbirko je pri njih pripravila tudi pesnica Alja Adam. Mokri lasje so razdeljeni na tri poglavja, v prvem izpostavi intimno, ljubezenske in erotične pesmi, v drugem je v ospredju družbena kritika, v tretjem pa so zbrane pesmi, ki se »ukvarjajo predvsem s problematiko spolov in vprašanji, ki zadevajo identiteto žensk, tako na intimni, osebni ravni, kot tudi širše oziroma skozi preplet obojega«. Napovedan že lani, načrtovan letos, je pesniški prvenec plesalke Kaje Teržan, Delta, ki se ukvarja s »telesnostjo besed«. Po prvencu Čezse polzeči (Center za slovensko književnost, 2012) svojo drugo knjigo poezije pripravlja Uroš Prah s podobno kriptičnim naslovom Tišima, v kateri se bo znova spopadel z možnostmi in nezmožnostmi jezika in pisanja. Edino prozno delo, ki ga letos napovedujejo, pa bo roman doslej »le« pesnika Tomislava Vrečarja 2nd Hand Emotions, ironična pripoved o ljubezenskem trikotniku treh priseljencev s Primorske, »ki odkrivajo Ljubljano in njene klube, odkrivajo spolnost ter droge«. Pod vplivom drog bo menda tudi struktura samega romana. Naj živi eksperimentalnost! 

V pripravi pa imajo tudi prevodno knjigo, in sicer izbor pesmi enega najbolj mednarodno uveljavljenih brazilskih pesnikov srednje generacije, Narlana Matosa, ki so jo naslovili z Elegija Novemu Svetu (izbrane pesmi). Med drugimi ga je izjemno zaznamovala poetika Tomaža Šalamuna, njegova zbirka pa bo bralcem omogočila vpogled v drugi pol latinsko-ameriškega sveta: v mehiško (čikansko) kulturo, kulturo karibske Amerike, Amerike latinskih emigrantov in še vedno izjemno žive tradicije beatniške poezije. Izdaja je toliko pomembnejša, saj poleg Carlosa Drummonda de Andradeja in kratkega izbora, ki je izšel v pesniški antologiji Rdeča luna, v slovenski jezik ni bilo prevedeno še nobeno vidnejše pesniško ime sodobne brazilske literature.

*cf

Prevodna proza

V slovenščino bomo dobili nova prevoda iz bogate afriške književnosti. Pivo v biljardnici, edini roman egiptovskega pisatelja Waguiha Ghalija, je »jezna podoba  egiptovske družbe v času po Naserjevi revoluciji«, ko se »vse v državi zdi lažno: politična prepričanja, službe, medčloveški odnosi, oblast, pa tudi pivo«. Murambi, knjiga okostij senegalskega pisatelja Boubacarja Borisa Diopa pa govori o ruandskem genocidu, v katerem je bilo leta 1994 v prvih sto dnevih brutalno pobitih od 800.000 do milijon civilistov, moških, žensk in otrok. Toni Morrison je o njem napisala: »Ta roman je čudež.«

Izvirna humanistika in teorija

Kaj bomo letos prebirali v eni od elitnih zbirk humanistične oziroma teoretične misli? Za začetek dve slovenski deli. Sociolog in politolog Tomaž Mastnak pripravlja novo knjigo z delovnim naslovom Temne, zlate zore: novi fašizem. V njej se torej ukvarja s sodobnimi pojavi fašizma, ki se v današnjem času pridno krepijo in množijo. Dosti manj zastrašujoča in bolj teoretična pa bo knjiga profesorja sociologije Rastka Močnika, ki ima delovni naslov Epistemologija zgodovinopisja, katere osrednja ideja je, da se »epistemološka vprašanja najbolje postavljajo in rešujejo ob prelomnih zgodovinskih dogajanjih«. Delo se »na visoki teoretski ravni in s konkretnimi analizami loteva nekaterih najbolj perečih vprašanj sodobnega zgodovinopisja«.

Prevodna humanistika in teorija

Razočarali ne bodo seveda niti s prevodi. Vrača se Pascal Dibie, čigar Etnologijo spalnice (*cf, 1999) smo navdyšeno pokupili pred leti, zdaj bomo lahko isto storili z Etnologijo vrat. V njej ga zanima vprašanje, »zakaj je človeštvo za tako vsakdanje dejanje – prehajanje iz enega prostora v drugega – iznašlo tako zapletene naprave in tako raznovrstno etiketo«. Banalno? Vsekakor ne, posebej, če je napisano v slogu, ki je »poln francoskega esprija«. Tudi druga knjiga prinaša znano ime. Avtorica z bookerjem nagrajenega romana Bog malih stvari (Mladinska knjiga, 2009) Arundhati Roy se bo predstavila s politično knjigo o sodobni Indiji dveh razredov, Grozljivka, imenovana kapitalizem. Tudi Eric Hobsbawm, marksistični zgodovinar in avtor več zgodovinskih monografij, še zdaleč ni neznano ime. Tokrat bomo v slovenščino dobili Razbojnike, klasiko, ki obravnava zgodovino razbojništva in piratstva. Hejabumbarasa! Letošnja uspešnica Dolg: Prvih 5.000 let dolžništva Davida Graeberja bo kot vsak pravi hit dobila svoje nadaljevanje v delu Javni dolg – prihodnjih (?) let, ki so jo napisala ugledna imena slovenske in svetovne ekonomije. »Knjiga bo jasno in poljudno, vendar strokovno korektno, prikazala, kako je prišlo do sedanje velike zadolženosti držav in kako bi jo bilo mogoče odpraviti, ne da bi pri tem žrtvovali pridobitve družbenih bojev zadnjih stoletij.«

Goga

Izvirna proza, poezija in humanistika

Smo prej trdili, da je kratke proze vse manj? Ne pri založbi Goga. Letos imajo v načrtu tri zbirke kratkih zgodb. Brskanja Vinka Möderndorferja je zbirka »samostojnih zgodb, ki pa imajo skupno sporočilno atmosfero«. Čeprav so pisane v različnih pripovednih tehnikah, jim je skupno »brskanje po najbolj intimnih pokrajinah človeške duše«. Manjkal ne bo niti avtorjev značilni smisel za humor. Otroštvo zadnje čase spet izjemno pisateljsko plodnega Mihe Mazzinija je zapisana v avtorjevem značilnem telegrafskem slogu, ko »s stavki kot s skalpelom v nekaj potezah zareže v globino zgodbe«. A tokrat je stvar osebna, po avtorjevih besedah gre za avtobiografijo v zgodbah. Letošnje leto bo očitno v znamenju leposlovnih prvencev novinarjev. Pri Gogi bo namreč izšla tudi zbirka kratke proze Agata Tomažič (ki smo jo napovedali že lani) Vse, česar ne moreš povedati frizerki, ki govori o povsem normalnih posameznikih, ki živijo svoja povsem normalna življenja, dokler … »Zgodbe so pogosto na robu groteske, nekatere izzvenijo melanholično, druge v krohot.« Za povrh pa nam bodo letos ponudili še Pianistov dotik pisatelja in filozofa Mirta Komela, »roman o njujorškem pianistu Gabrijelu Goldmanu, ki v najbolj splošnih potezah temelji na osebi in delu kanadskega pianista Glenna Goulda«. Roman prepleta modernistične in postmodernistične značilnosti, lahko pa ga beremo skupaj s Komelovo znanstveno monografijo Poskus nekega dotika(Založba FDV, 2008).

Svoj drugi del bo dobil tudi epski triptih Borisa A. Novaka Vrata nepovrata. Prvi del smo nedolgo tega predstavili na Airbeletrini; drugi pa bo nosil naslov Čas očetov in naj bi bil »najtemačnejši akcent monumentalnega dela«, v njem se avtor »vrača v najtežje obdobje slovenske zgodovine, v krvavi čas prve polovice 20. stoletja«.

Obeta pa se nam tudi nova poslastica Svetlane Slapšak, antropološki eseji z naslovom Zgodbe o hrani, ki se se igrivo sprehajajo »od zgodovinskih pregledov, zgodovine idej, povezanih s hrano, do povsem konkretnih receptov, ki prihajajo predvsem iz evropsko-mediteranskega prostora od zgodnje antike do danes, sprehodijo pa se tudi v Azijo, v amazonske gozdove in med zgodnje ameriške civilizacije«.

Prevodna proza in poezija

Goga za letos pripravlja tudi dva prevodna naslova. Leta 1988 izdani roman, postmodernistična igra z zgodovino, Fama o kolesarjih, velja za najpomembnejše delo srbskega pisatelja in dramatika Svetislava Basare (1953), dobitnika številnih domačih in tujih nagrad, s prevodi v številne tuje jezike. Gre pa za »poročilo o tajnem evangeljskem društvu kolesarjev rožnega križa, ki naj bi obstajalo še iz časov babilonskega stolpa«. Vrata raja pa so reprezentativen nabor poezije Ahmeda Burića, enega najboljših sodobnih bosanskih pesnikov, ki je dobro znan tudi slovenski javnosti, saj je v 90ih živel v Ljubljani. Gre za »globoko, otožno in topla poezijo v izbrušenem jeziku, ki piše o propadu nekega sveta, ki je bil tudi naš«.

LUD Šerpa

Pri LUD Šerpa letos kot glavno zvezdo programa napovedujejo nov prevod Kreutzerjeve sonate Leva Nikolajeviča Tolstoja ter prvi prevod novele Hudič, ki ju je prevedel in s spremno besedo pospremil, kdo drug, Borut Kraševec. V slednji Tolstoj spregovori o svojem razmerju z jasnopoljansko kmetico Aksinjo Bazikino – na skrivaj jo je napisal leta 1889 in jo skril pod prevleko naslanjača v svojem kabinetu, kjer jo je žena našla šele čez dvajset let. Znamenita Kreutzerjeva sonata pa je po svoje njeno nadaljevanje. »Z njim jo združuje isti motivno-tematski niz: spolna sla − ljubosumje − umor. Tolstoj je v njej izrazil svoje poglede na zakon in nekatere posebnosti zakonskega življenja v drugi polovici 19. stoletja (žensko nesvobodo pri izbiri moža, odsotnost kontracepcije, veliko število otrok, veliko otroško smrtnost, zdravnike, dojilje itn.), predvsem pa je to, kot je pravil sam, pripoved o meseni ljubezni, o spolnosti znotraj družine«.

LUD Literatura

Izvirna proza in poezija

Tudi pri LUD Literaturi se v 2015 obeta kar nekaj zanimivega. Kot redka založba, ki kratko prozo izdaja kontinuirano, nam bodo letos postregli z dvema zbirkama prepoznavnih mladih avtorjev ter z leposlovnim prvencem. Po izjemno uspešnem in hvaljenem romanesknem prvencu Na/pol (Cankarjeva založba, 2013) se že lahko veselimo nove knjige Jasmina B. Freliha z naslovom Ideoluzije. Avtor sam jih opiše takole: »Ideoluzije. Osem let kratkih zgodb, Potemkinovih vasi, drobnih ideologij, eklektičnih miselnih, idejnih in stavčnih sistemov, ki odseve resničnosti lomijo skozi prizmo umetnosti in na platno strani slikajo razvoj neke ustvarjalne zavesti.« Svojo drugo knjigo kratke proze pa bo po knjigi Draga Tina (LUD Literatura, 2009) izdala tudi Tina Grandošek. Naslov bo Vse bo v redu. Na založbi pa še posebno izpostavljajo prvenec Leonore Flis z delovnim naslovom A(non)ima, ker gre za zanimivo večžanrsko delo, ki prepleta esejistiko s kratko prozo, napisano z vtisi, nabranimi v času avtoričinega bivanja v New Yorku. 

Tudi na seznamu pesniških knjig se najde prvenec, in sicer gre za knjigo z naslovom Lepo in prav naše občasne kolumnistke Ane Svetel, podiplomske študentke kulturne in socialne antropologije. Nove zbirke pa bodo dobili še Iztok Osojnik: Kosovel in sedem palčkov; Maja Vidmar: Minute prednosti, Tone Škrjanec: Sladke pogačice; Primožu Čučniku pa se pripravlja izbor njegove poezije z naslovom Trilogija.

Miš

Izvirna otroška in mladinska literatura

Tudi pri založbi Miš ne počivajo s knjižnimi darili za mlade bralce. Znova bo udaril pisateljsko ilustratorski supertandem Peter Svetina in Damijan Stepančič. Naslov njune najnovejše dogodivščine je Kako zorijo ježevci, glavna junaka knjige pa bosta ježevec Helge in ježevka Nikozija, ki se jima bo »pridružil še cel kup živali nenavadnih imen in vrst, različnih značajev in navad«, knjiga pa bo »botrovala bodisi smehu bodisi sproščenemu premisleku o naravi stvari in nekaterih življenjskih okoliščin«. V knjigi O kravi, ki je lajala v luno sta moči združila Ida Mlakar, avtorica med drugim priljubljene serije o pujskih Bibi in Gustiju (Didakta, 2004–2010), ter Peter Škerl, dobitnik številnih nagrad in priznanj, nazadnje Nagrade Hinka Smrekarja na predzadnjem bienalu ilustracije. »Navidez preprosta živalska zgodba se ne ukvarja zgolj s posebno, po mnenju nekaterih malce trčeno kravo Mrvico, pač pa se preko nje na nevsiljiv način loti pomembne, a vendarle bolj redko ubesedene teme starostnikov in starosti.« Nov otroški roman, živahen in napet, pa je napisal tudi Dim Zupan. Naslov ima Cake iz Zake, govori pa o treh nadebudnih tabornikih. Poleg tega pripravljajo tudi nekaj »preoblečenih« klasikov. Ponatisnili bodo klasično slikanico Plašček za Barbaro Vitomila Zupana s povsem novimi ilustracijami Ane Zavadlav; dr. Igor Saksida je naredil izbor pesmi Srečka Kosovela, namenjen prvenstveno mladim bralcem, BARŽ = KONS; ob stoletnici odprtja soške fronte bo izšla samostojno tudi pesem Soči Simona Gregorčiča – oboje je ilustriral Damijan Stepančič; dr. Igor Saksida pa je pripravil tudi posebno knjigo pesmi Toneta Pavčka To vse je tvoje, ki je zastavljena kot dialog med njegovo otroško in odraslo poezijo ter tudi tematsko vezana na sobivanje, »radoživo« jo je ilustriral mladi Igor Šinkovec.

Prevodna proza za otroke, najstnike in odrasle

V prevodu letos pripravljajo klasično, že kultno slikanico iz leta 1959, Modra in rumena Američana Lea Lionnija, v kateri je »upodobil abstraktna junaka, moder in rumen madež, ter sprožil razcvet moderne avantgardne in eksperimentalne slikanice«. Za starejše najstnike in odrasle bodo izdali roman Ukulele jam Alena Meškovića, ki živi in ustvarja na Danskem. »Zgodba o preživetvenem instinktu petnajstletnika na s sovraštvom prežetem Balkanu, o najstniku, ki bi moral v srednjo šolo, pa namesto tega postane begunec«, temelji na avtobiografskih izkušnjah. Za odrasle bralce pa so namenili literarno klasiko in eno največjih mojstrovin viktorijanske Anglije, roman Middlemarch Mary Ann Evans (1819–1880), bolje znane kot George Eliot. Zaradi njenega obsega jo bodo izdali v dveh zvezkih.

 

Naslednji teden vas čaka zapis o knjigah, ki jih za vas v letu 2015 pripravljajo Mladinska knjiga, Modrijan in Sanje.

Panorama 6. 2. 2015

Velika (i)zguba ali lepo je imeti Schadenfreude

Objavljamo kratko zgodbo Luke Jazbeca, ki se je uvrstila v peterico finalnih zgodb AirBeletrininega natečaja 2014.

 

»Vaš odgovor je žal napačen,« počasi reče moderator.

»A res,« odvrne zbegano.

»Ja,« pove, »Žal. Daleč ste prišli, ampak …« 

Ni veliko užitkov, primerljivih z gledanjem bivše, ki na televiziji izgubi lep kup denarja.

x          x          x 

»Ne boš verjel, kaj sem pravkar videl,« reče G. po telefonu. »B. je bila na kvizu!«

»Kakšnem kvizu?«

»Lepo je biti milijonar, ta hip se je končal. Prišla je do petega vprašanja, naslednji teden gre naprej.«

»Daj, no.«

»Res, kar poglej!«

G. živi v Avstriji, kjer še vedno fantazirajo o tem, kako lepo je biti milijonar.

Nekoč sem tudi jaz živel tam. Študij v Ljubljani sem pustil, ni šlo, ne vem točno, zakaj. Razlogov je bilo več, od števila funkcionalno nepismenih, a dokaj domišljavih študentov, preko zafrustriranih profesorjev z nejasnim in subjektivnim ocenjevanjem … Kaj mi bodo pri tem študentski boni, raje grem s trebuhom za kruhom.

Tam sem jo srečal, to nesrečno B., in ne morem reči, da je bila ljubezen na prvi pogled. Šla mi je na živce, s svojim nadležno živahnim nasmehom, večnim optimizmom, neznosno odprtostjo; vedno je kaj pribijala o tem, kaj ji je všeč, kako je to bilo super, jebiga, pravkar sva se srečala, ti mi pa že razlagaš o tem, kaj si najraje brala v petem razredu osnovne šole in kako fino je bilo na nekem koncertu te-in-te skupine, za katero še nihče ni slišal. A potem … 

Par let pozneje sem se vkrcal na vlak, enosmerna vozovnica, potrt, izgubljen, domov bo treba. Službo sem pustil, itak je nisem maral, do nedavnega še skupno stanovanje je bilo najeto na njeno ime, stvari nisem imel veliko, nisem materialist. Med vožnjo sem skrivaj kadil na stranišču, se skozi gost cigaretni dim gledal v ogledalu, in skušal dojeti, kako sem se lahko tako zajebal, kako sem se lahko vanjo zaljubil, kako sem se lahko popolnoma zgubil v razmerju, kako sem v tem razmerju izgubil. Celo noč je ni domov, zjutraj pride, vonj po žganju, nič ne reče, jasno, nekdo drug. (Saj ni bistveno, kdo, bistveno je, da je bil nekdo drug.)

Te dni preživljam svoj čas v majhni sobi, prihranki vsak dan manjši, službe ni ali pa jo dobi kdo drug, a vsaj nisem več suženj svoje neumnosti. Berem, se družim s prijatelji, gledam svet, kako propada.

In B. je na kvizu.

Teden mine, sedem na kavč, odprem brskalnik, se zavijem v toplo oddejo, zima bo, radiatorji pa mrzli, ne vem, kaj naj pričakujem. Za trenutek me prešine strah, da bi se pojavili kakšni stari, nepovabljeni občutki, a to mine takoj, ko jo vidim.

Sedita tam, moderator in B., veseli me, da se je zredila. Vidim tudi štiri jokerje, kjer naj bi bili samo trije. Druga država, drugačna pravila. 

Naj se igra začne!

»Smo pri petem vprašanju. V grški mitologiji se je nimfa Eho zaljubila v nekoga, po katerem je bila poimenovana roža. To je …«

Lepo naključje, kot nalašč zanjo, narcisistko. Ja, ja, prav zaradi nje ostanem v tujini, si poiščem službo, ki jo sovražim, se odtujim od prijateljev, potem pa – potem pa še misli, da ji bom odpustil.

»Odgovor je B: narcisa.«

»Pravilno!«

Seveda. Že na začetku je prišla tako daleč, da nikakor ne more domov praznih rok.

Šesto vprašanje je o schlagerjih. Odgovorov, pesmi ne prepoznam, a verjetno sem vse slišal večkrat, takrat, prav v obdobju, ko sva se z B. zbližala. Bile so dolge, zapite in zakajene noči, ki so se vedno končale v staromodni pivnici, odprti do zore, vrteli so same schlagerje, vse skupaj je bilo smešno in vendarle prijetno, vsi dobre volje. Ena teh noči se ni končala tam, ampak pri njej doma.

»Ha, tole tudi vem,« reče B. (Ti pa tega ne bi vedel …)

Seveda v družbi nisem bil prvi, s katerim je odkorakala domov, sem bil pa pa vsaj za nekaj časa edini. Nekaj me je tam, pri njej, obdržalo, še danes si ne morem razložiti, kaj. Iz zaporedja pijanih naključij se je razvilo razmerje, ki je trajalo dlje, kot bi si kdorkoli mislil, končalo pa se je natanko tako, kot so vsi pričakovali.

»Odgovor je pravilen!« Plosk. »In še vedno imate vse štiri zasilne izhode!«

Plosk plosk plosk.

Pri sedmem vprašanju je bilo treba zaključiti rimo iz pravljice. Ve, kako, jaz tudi – saj sem se od nje naučil, spomnim se. Zunaj zimski mraz in sneg, mi notri na toplem, njena sestra z dojenčkom, ki ga je B. crkljala, zraven pela, lepo je bilo. V trebuhu me zagrabi, ob takih spominih bi moral imeti kakšen občutek žalosti, kaj sentimentalnosti, saj ni bilo vse zanič. A ni sentimentalnosti, samo tesnoba, malodušje, zaradi lepih spominov na osebo, ki jo sovražim.

»Tega me je naučila mama,« pove B. veselo.

»Saj res, vaša mama je spet tu z vami. Pozdravljeni!«

Kamera se zavrti proti občinstvu, k mami, polni sreče.

»Kaj pa oče? Tudi zadnjič ga ni bilo!«

»Doma je, verjetno že čisto nervozno sedi ob telefonu!« Krohot.

»Morda bo kmalu na vrsti,« reče moderator z igrivim nasmehom.

»Torej, naslednje vprašanje. Leta 1998 se je skupina držav G-7 spremenila v skupino G-8, ko se je skupini pridružila …«

Sproščen obraz se malce naguba, razmišlja. To, to! Pri teh stvareh je bila vedno površna, konec bo sreče.

»Joj, tega pa ne vem. Teh skupin je toliko.«

»Morda je to že trenutek, ko bi vam oče lahko prišel na pomoč?«

»Ne ne, ne še,« odvrne. »Ampak ja, bom uporabila jokerja. Bo občinstvo pomagalo!«

In so, večina jih je izbrala Rusijo. Še en pravilni odgovor, še malo več denarja, čestitam. Čestitam?

»Prej sovražnik, potem zaveznik, zdaj pa kaj – spet sovražnik?« se pošali moderator.

Čestitam. Počasi se je nekaj zbudilo, občutil sem neko čudno spoštovanje do sposobnosti, ne, do sreče svojega sovražnika, pa čeprav je le kviz. (Bi ti prišel tako daleč?)

»Nekje vmes?« se napol pošali, napol vpraša, ena obrv malce zvišana, ja, še vedno ista mimika, ko ji kaj ni povsem jasno.

»No, B., nekaj me zanima. Do sedaj ste zelo hitro odgovorili na vprašanja o glasbi, športu, malo je bilo tudi literature – pri politiki pa ni šlo, kljub temu da ste mi prejšnji teden rekli, da delate pri EU v Bruslju.« (A tako …)

»Ja, pri Komisiji se ukvarjam s subvencijami za kmetijstvo, to nima veliko veze z mednarodno politiko in Rusijo.«

»Zanimivo. Kaj ste pa študirali?«

»Mednarodne odnose,« reče, se zasmeji. »No, zdaj mi je pa nerodno.« Krohot, hiter pogled nazaj, proti mami, mama se smeje, moderator tudi. Jaz tudi, nasmejim se in se malce sovražim.

»In v času študija vas niso naučili o tem?« nagajivo vpraša moderator.

»Seveda so!« Kar brani se, starši so bili vedno proti tem, kako pa ne – sestra zdravnica, ti pa … »Ampak ko se s tem ne ukvarjaš več ves čas, pač pozabiš.«

Prekriža roke, upa, da je konec te teme. (Kot užaljen otrok …)

»Hecam se, hecam,« odvrne moderator. »EU pa sedaj ni zelo popularna, a?«

»Joj,« odvrne. »Veliko ljudi ima napačno predstavo o EU.«

»Torej nočejo regulirati dimenzij lubenic?«

Spet krohot, od vsepovsod, le B. mu odvrne z nejevernim pogledom.

»Zelo zabavno,« reče. »Glejte, veliko dobimo od EU, posebej naši kmetje.«

»Saj verjamem, če ne bi, bi verjetno že izstopili.«

»… verjetno.«

»No, dajmo še eno vprašanje, pa gremo na odmor. Vojna med angleškimi hišami Lancaster in York se imenuje tudi vojna med belo in katero rožo?«

»Hmm … Vem, da je bila rdečkasta, morda celo roza.«

»Morda spet čas za jokerja?«

Tri jokerji, pet vprašanj – dobre šanse. (Ti pa ne bi prišel tako daleč …)

»… Pa dajmo, 50:50.«

Dva odgovora sta izginila, ostali sta pa – rdeča in roza.

»Ojoj.«

»Kaj pa zdaj?«

Dva jokerja, pet vprašanj – slabe šanse, hah.

»Recimo, da je bila rdeča.«

»Kar tako?«

»Kar tako.«

Saj imaš vendar še dva jokerja, nikar ne hazardiraj!

Spomnim se, kdaj pa kdaj je s sestro zašla v kazino, ponavadi kaj majhnega priigrala – saj res, zgubila je le takrat, dva tedna preden sem se prvič zbudil pri njej. Rekla je, da je vedela, da bo v njeno življenje prišlo nekaj lepega, saj nesreča v igri pomeni srečo v ljubezni.

Neumna vraževerka. A srečo ima. (Torej …)

»Bila je vojna med belo in rdečo rožo, odgovor je pravilen!« reče moderator, B. si očitno oddahne. »Zdaj pa kratek odmor za oglase!« 

Oglase preskočim, nestrpno pričakujem razplet igre.

»Dobrodošli nazaj. Z nami je B., pri desetem vprašanju, ima še dva jokerja. Gremo naprej?«

»Gremo naprej,« se nasmeji. »Pa upam, da brez politike ali zgodovine.«

Deseto vprašanje je o biologiji, o astrocitih.

»Ha – to bo pa oči vedel.«

»Ga pokličemo?«

»Ja, dajmo.«

Telefon ne zvoni dolgo, oče se oglasi.

»No, pa te potrebujem,« reče B., »Vprašanje prav zate.«

»Uf, pa dajmo.«

Prebere mu vprašanje, a mora ponoviti, linija šumi. Oče ne ve točno, ni prav njegovo področje, ne more se odločiti, ali je A ali C? D ne, B verjetno tudi ne, ja, prepričan je, da je A ali C. Ja kat-

Konec klica, brez odgovora.

»No, tega pa nisem pričakovala.«

»Ja, kar zoprno.«

»Pa dajmo zadnjega jokerja.«

»Ste prepričani? Če ga vnovčite, izgubite drugo stopnjo zavarovanja.«

»Če pa ne, pa sploh ne pridem do te stopnje.«

»Dobro premišljeno. Torej, vaš odgovor?«

»Recimo, da je A.«

»… žal napačno.«

A izgine, B, C, D ostanejo. To je torej ta četrti joker, zamenjaš zavarovanje za prosti strel.

»Potem pa je C.«

»Pravilno! Kaj pa, če tudi C ne bi bil pravilen?«

»Uf, ne vem. Še dobro, da je vsaj to vedel.« Krohot, pogled na mamo, ki se tudi smeji. (Ti pa …)

»Enajsto vprašanje – v kateri sodobni državi najdemo ruševine Kartagine?«

»Joj, spet zgodovina.«

Hah!

»Vsepovsod je.«

»Tale je le na enem mestu.«

»Pa veste, katerem?«

S pogledom navzdol odvrne: »Ne.«

»Saj ste prišli daleč, lahko greste domov z lepo vsoto.«

Dvakrat pomežikne, hitro, dvigne pogled, »Ne. Bom tvegala.«

»Res? Zavarovanja ni več. Če odgovorite narobe, greste domov le z vsoto, ki ste jo pridobili pri petem vprašanju. Je res vredno tveganja?«

Kamera pokaže mamo, ki se jezi, nekaj govori, a se ne sliši. Ja, kaj pa bi govorila? Izgovarja isto misel kot jaz – vzemi denar, pojdi! Pridi domov, varna in srečna.

Ampak vem, da ne bo. Ni taka, ne, če bi bila taka, bi bila morda še skupaj, varna in srečna. Varna v sreči, srečna v varnosti?

A res?

»Res.«

»No, pomislimo. Kaj bi bil odgovor?«

»… Alžirija verjetno ne …«

Verjetno ne.

»Tunizija tudi ne …«

Tako se hitro odvije naprej, navzdol, preskoči pravilen odgovor, hiti k napaki. Kot vedno. Saj si zasluži izgubiti, če tako igra, če sprejema tako neumne odločitve …

To – videti natančno tisti trenutek, ko se bo zavedla, da je zgubila, ko se bo zavedla, kaj je izgubila!

»Libija bo.«

»Libija?«

»Libija.«

Kamera se obrne proti mami, ki zmajuje z glavo.

»Je to vaš zadnji odgovor?«

»Da.« 

Trenutek tišine, nervozna napetost v dvorani, naraščajoče veselje v moji duši. Tum tum tum …

»Vaš odgovor je žal napačen,« počasi reče moderator.

»A res,« odvrne zbegano.

»Ja,« je rekel, »Žal. Daleč ste prišli, ampak sreče vam je zmanjkalo.«

Kakor da bi skozi zaslon začutil razočaranje – prvi preblisk poraza, ki se počasi širi po celem telesu, dokler te kot naraščajoči val skoraj ne odnese, ko se oči zaprejo, in to za dovolj dolgo, da ne gre več za mežikanje, ampak za skrivanje pred svetom, ki te je videl v tvoji neumnosti, patetičnosti.

Hah!

»Škoda, sedaj bi lahko bili že na poti domov, z denarjem v roki.«

Odpre oči, razmišlja o tem, kaj se je zgodilo, zaveda se razsežnosti napake.

In se nasmeji.

»Lepo, da niste razočarani.«

»Zakaj le? Poskusila sem, prijetno je bilo, itak sem taka, igram do konca.«

»Tudi če izgubite?«

»Tudi takrat!«

»No, ste jo slišali! Hvala, ker ste igrali, in na tak lep način izgubili. Bodite še naprej tako optimistični!«

»Seveda,« reče in z nasmeškom odide.

Namesto da bi šla domov z dovolj denarja za majhno stanovanje, odide skoraj praznih rok, z malce več, kot zadošča za enomesečno najemnino.

In se smeje.

(Ti pa …)

Zaprem brskalnik, ugasnem prenosnik, navdaja me čuden občutek; prejšnja radost izhlapeva, manj in manj je oprijemljiva. Zgubila je, osmešila se je, potem se pa smeji in veselo odkoraka domov. Kakšen otrok.

x          x          x 

Sedel je h kuhinjskemu oknu in si prižgal cigareto. Zunaj je bila že tema, zima prihaja, radiatorji pa mrzli. Ni se mogel otresti zoprnega občutka, kadil je zmerno in mirno, a neprestano. Uzrl se je v odprtem oknu, v odsevu žarnice nad štedilnikom, gledal se je skozi dim. Večkrat se je poskusil nasmehniti, a ni šlo.