Objavljamo kratko zgodbo Luke Jazbeca, ki se je uvrstila v peterico finalnih zgodb AirBeletrininega natečaja 2014.
»Vaš odgovor je žal napačen,« počasi reče moderator.
»A res,« odvrne zbegano.
»Ja,« pove, »Žal. Daleč ste prišli, ampak …«
Ni veliko užitkov, primerljivih z gledanjem bivše, ki na televiziji izgubi lep kup denarja.
x x x
»Ne boš verjel, kaj sem pravkar videl,« reče G. po telefonu. »B. je bila na kvizu!«
»Kakšnem kvizu?«
»Lepo je biti milijonar, ta hip se je končal. Prišla je do petega vprašanja, naslednji teden gre naprej.«
»Daj, no.«
»Res, kar poglej!«
G. živi v Avstriji, kjer še vedno fantazirajo o tem, kako lepo je biti milijonar.
Nekoč sem tudi jaz živel tam. Študij v Ljubljani sem pustil, ni šlo, ne vem točno, zakaj. Razlogov je bilo več, od števila funkcionalno nepismenih, a dokaj domišljavih študentov, preko zafrustriranih profesorjev z nejasnim in subjektivnim ocenjevanjem … Kaj mi bodo pri tem študentski boni, raje grem s trebuhom za kruhom.
Tam sem jo srečal, to nesrečno B., in ne morem reči, da je bila ljubezen na prvi pogled. Šla mi je na živce, s svojim nadležno živahnim nasmehom, večnim optimizmom, neznosno odprtostjo; vedno je kaj pribijala o tem, kaj ji je všeč, kako je to bilo super, jebiga, pravkar sva se srečala, ti mi pa že razlagaš o tem, kaj si najraje brala v petem razredu osnovne šole in kako fino je bilo na nekem koncertu te-in-te skupine, za katero še nihče ni slišal. A potem …
Par let pozneje sem se vkrcal na vlak, enosmerna vozovnica, potrt, izgubljen, domov bo treba. Službo sem pustil, itak je nisem maral, do nedavnega še skupno stanovanje je bilo najeto na njeno ime, stvari nisem imel veliko, nisem materialist. Med vožnjo sem skrivaj kadil na stranišču, se skozi gost cigaretni dim gledal v ogledalu, in skušal dojeti, kako sem se lahko tako zajebal, kako sem se lahko vanjo zaljubil, kako sem se lahko popolnoma zgubil v razmerju, kako sem v tem razmerju izgubil. Celo noč je ni domov, zjutraj pride, vonj po žganju, nič ne reče, jasno, nekdo drug. (Saj ni bistveno, kdo, bistveno je, da je bil nekdo drug.)
Te dni preživljam svoj čas v majhni sobi, prihranki vsak dan manjši, službe ni ali pa jo dobi kdo drug, a vsaj nisem več suženj svoje neumnosti. Berem, se družim s prijatelji, gledam svet, kako propada.
In B. je na kvizu.
Teden mine, sedem na kavč, odprem brskalnik, se zavijem v toplo oddejo, zima bo, radiatorji pa mrzli, ne vem, kaj naj pričakujem. Za trenutek me prešine strah, da bi se pojavili kakšni stari, nepovabljeni občutki, a to mine takoj, ko jo vidim.
Sedita tam, moderator in B., veseli me, da se je zredila. Vidim tudi štiri jokerje, kjer naj bi bili samo trije. Druga država, drugačna pravila.
Naj se igra začne!
»Smo pri petem vprašanju. V grški mitologiji se je nimfa Eho zaljubila v nekoga, po katerem je bila poimenovana roža. To je …«
Lepo naključje, kot nalašč zanjo, narcisistko. Ja, ja, prav zaradi nje ostanem v tujini, si poiščem službo, ki jo sovražim, se odtujim od prijateljev, potem pa – potem pa še misli, da ji bom odpustil.
»Odgovor je B: narcisa.«
»Pravilno!«
Seveda. Že na začetku je prišla tako daleč, da nikakor ne more domov praznih rok.
Šesto vprašanje je o schlagerjih. Odgovorov, pesmi ne prepoznam, a verjetno sem vse slišal večkrat, takrat, prav v obdobju, ko sva se z B. zbližala. Bile so dolge, zapite in zakajene noči, ki so se vedno končale v staromodni pivnici, odprti do zore, vrteli so same schlagerje, vse skupaj je bilo smešno in vendarle prijetno, vsi dobre volje. Ena teh noči se ni končala tam, ampak pri njej doma.
»Ha, tole tudi vem,« reče B. (Ti pa tega ne bi vedel …)
Seveda v družbi nisem bil prvi, s katerim je odkorakala domov, sem bil pa pa vsaj za nekaj časa edini. Nekaj me je tam, pri njej, obdržalo, še danes si ne morem razložiti, kaj. Iz zaporedja pijanih naključij se je razvilo razmerje, ki je trajalo dlje, kot bi si kdorkoli mislil, končalo pa se je natanko tako, kot so vsi pričakovali.
»Odgovor je pravilen!« Plosk. »In še vedno imate vse štiri zasilne izhode!«
Plosk plosk plosk.
Pri sedmem vprašanju je bilo treba zaključiti rimo iz pravljice. Ve, kako, jaz tudi – saj sem se od nje naučil, spomnim se. Zunaj zimski mraz in sneg, mi notri na toplem, njena sestra z dojenčkom, ki ga je B. crkljala, zraven pela, lepo je bilo. V trebuhu me zagrabi, ob takih spominih bi moral imeti kakšen občutek žalosti, kaj sentimentalnosti, saj ni bilo vse zanič. A ni sentimentalnosti, samo tesnoba, malodušje, zaradi lepih spominov na osebo, ki jo sovražim.
»Tega me je naučila mama,« pove B. veselo.
»Saj res, vaša mama je spet tu z vami. Pozdravljeni!«
Kamera se zavrti proti občinstvu, k mami, polni sreče.
»Kaj pa oče? Tudi zadnjič ga ni bilo!«
»Doma je, verjetno že čisto nervozno sedi ob telefonu!« Krohot.
»Morda bo kmalu na vrsti,« reče moderator z igrivim nasmehom.
»Torej, naslednje vprašanje. Leta 1998 se je skupina držav G-7 spremenila v skupino G-8, ko se je skupini pridružila …«
Sproščen obraz se malce naguba, razmišlja. To, to! Pri teh stvareh je bila vedno površna, konec bo sreče.
»Joj, tega pa ne vem. Teh skupin je toliko.«
»Morda je to že trenutek, ko bi vam oče lahko prišel na pomoč?«
»Ne ne, ne še,« odvrne. »Ampak ja, bom uporabila jokerja. Bo občinstvo pomagalo!«
In so, večina jih je izbrala Rusijo. Še en pravilni odgovor, še malo več denarja, čestitam. Čestitam?
»Prej sovražnik, potem zaveznik, zdaj pa kaj – spet sovražnik?« se pošali moderator.
Čestitam. Počasi se je nekaj zbudilo, občutil sem neko čudno spoštovanje do sposobnosti, ne, do sreče svojega sovražnika, pa čeprav je le kviz. (Bi ti prišel tako daleč?)
»Nekje vmes?« se napol pošali, napol vpraša, ena obrv malce zvišana, ja, še vedno ista mimika, ko ji kaj ni povsem jasno.
»No, B., nekaj me zanima. Do sedaj ste zelo hitro odgovorili na vprašanja o glasbi, športu, malo je bilo tudi literature – pri politiki pa ni šlo, kljub temu da ste mi prejšnji teden rekli, da delate pri EU v Bruslju.« (A tako …)
»Ja, pri Komisiji se ukvarjam s subvencijami za kmetijstvo, to nima veliko veze z mednarodno politiko in Rusijo.«
»Zanimivo. Kaj ste pa študirali?«
»Mednarodne odnose,« reče, se zasmeji. »No, zdaj mi je pa nerodno.« Krohot, hiter pogled nazaj, proti mami, mama se smeje, moderator tudi. Jaz tudi, nasmejim se in se malce sovražim.
»In v času študija vas niso naučili o tem?« nagajivo vpraša moderator.
»Seveda so!« Kar brani se, starši so bili vedno proti tem, kako pa ne – sestra zdravnica, ti pa … »Ampak ko se s tem ne ukvarjaš več ves čas, pač pozabiš.«
Prekriža roke, upa, da je konec te teme. (Kot užaljen otrok …)
»Hecam se, hecam,« odvrne moderator. »EU pa sedaj ni zelo popularna, a?«
»Joj,« odvrne. »Veliko ljudi ima napačno predstavo o EU.«
»Torej nočejo regulirati dimenzij lubenic?«
Spet krohot, od vsepovsod, le B. mu odvrne z nejevernim pogledom.
»Zelo zabavno,« reče. »Glejte, veliko dobimo od EU, posebej naši kmetje.«
»Saj verjamem, če ne bi, bi verjetno že izstopili.«
»… verjetno.«
»No, dajmo še eno vprašanje, pa gremo na odmor. Vojna med angleškimi hišami Lancaster in York se imenuje tudi vojna med belo in katero rožo?«
»Hmm … Vem, da je bila rdečkasta, morda celo roza.«
»Morda spet čas za jokerja?«
Tri jokerji, pet vprašanj – dobre šanse. (Ti pa ne bi prišel tako daleč …)
»… Pa dajmo, 50:50.«
Dva odgovora sta izginila, ostali sta pa – rdeča in roza.
»Ojoj.«
»Kaj pa zdaj?«
Dva jokerja, pet vprašanj – slabe šanse, hah.
»Recimo, da je bila rdeča.«
»Kar tako?«
»Kar tako.«
Saj imaš vendar še dva jokerja, nikar ne hazardiraj!
Spomnim se, kdaj pa kdaj je s sestro zašla v kazino, ponavadi kaj majhnega priigrala – saj res, zgubila je le takrat, dva tedna preden sem se prvič zbudil pri njej. Rekla je, da je vedela, da bo v njeno življenje prišlo nekaj lepega, saj nesreča v igri pomeni srečo v ljubezni.
Neumna vraževerka. A srečo ima. (Torej …)
»Bila je vojna med belo in rdečo rožo, odgovor je pravilen!« reče moderator, B. si očitno oddahne. »Zdaj pa kratek odmor za oglase!«
Oglase preskočim, nestrpno pričakujem razplet igre.
»Dobrodošli nazaj. Z nami je B., pri desetem vprašanju, ima še dva jokerja. Gremo naprej?«
»Gremo naprej,« se nasmeji. »Pa upam, da brez politike ali zgodovine.«
Deseto vprašanje je o biologiji, o astrocitih.
»Ha – to bo pa oči vedel.«
»Ga pokličemo?«
»Ja, dajmo.«
Telefon ne zvoni dolgo, oče se oglasi.
»No, pa te potrebujem,« reče B., »Vprašanje prav zate.«
»Uf, pa dajmo.«
Prebere mu vprašanje, a mora ponoviti, linija šumi. Oče ne ve točno, ni prav njegovo področje, ne more se odločiti, ali je A ali C? D ne, B verjetno tudi ne, ja, prepričan je, da je A ali C. Ja kat-
Konec klica, brez odgovora.
»No, tega pa nisem pričakovala.«
»Ja, kar zoprno.«
»Pa dajmo zadnjega jokerja.«
»Ste prepričani? Če ga vnovčite, izgubite drugo stopnjo zavarovanja.«
»Če pa ne, pa sploh ne pridem do te stopnje.«
»Dobro premišljeno. Torej, vaš odgovor?«
»Recimo, da je A.«
»… žal napačno.«
A izgine, B, C, D ostanejo. To je torej ta četrti joker, zamenjaš zavarovanje za prosti strel.
»Potem pa je C.«
»Pravilno! Kaj pa, če tudi C ne bi bil pravilen?«
»Uf, ne vem. Še dobro, da je vsaj to vedel.« Krohot, pogled na mamo, ki se tudi smeji. (Ti pa …)
»Enajsto vprašanje – v kateri sodobni državi najdemo ruševine Kartagine?«
»Joj, spet zgodovina.«
Hah!
»Vsepovsod je.«
»Tale je le na enem mestu.«
»Pa veste, katerem?«
S pogledom navzdol odvrne: »Ne.«
»Saj ste prišli daleč, lahko greste domov z lepo vsoto.«
Dvakrat pomežikne, hitro, dvigne pogled, »Ne. Bom tvegala.«
»Res? Zavarovanja ni več. Če odgovorite narobe, greste domov le z vsoto, ki ste jo pridobili pri petem vprašanju. Je res vredno tveganja?«
Kamera pokaže mamo, ki se jezi, nekaj govori, a se ne sliši. Ja, kaj pa bi govorila? Izgovarja isto misel kot jaz – vzemi denar, pojdi! Pridi domov, varna in srečna.
Ampak vem, da ne bo. Ni taka, ne, če bi bila taka, bi bila morda še skupaj, varna in srečna. Varna v sreči, srečna v varnosti?
A res?
»Res.«
»No, pomislimo. Kaj bi bil odgovor?«
»… Alžirija verjetno ne …«
Verjetno ne.
»Tunizija tudi ne …«
Tako se hitro odvije naprej, navzdol, preskoči pravilen odgovor, hiti k napaki. Kot vedno. Saj si zasluži izgubiti, če tako igra, če sprejema tako neumne odločitve …
To – videti natančno tisti trenutek, ko se bo zavedla, da je zgubila, ko se bo zavedla, kaj je izgubila!
»Libija bo.«
»Libija?«
»Libija.«
Kamera se obrne proti mami, ki zmajuje z glavo.
»Je to vaš zadnji odgovor?«
»Da.«
Trenutek tišine, nervozna napetost v dvorani, naraščajoče veselje v moji duši. Tum tum tum …
»Vaš odgovor je žal napačen,« počasi reče moderator.
»A res,« odvrne zbegano.
»Ja,« je rekel, »Žal. Daleč ste prišli, ampak sreče vam je zmanjkalo.«
Kakor da bi skozi zaslon začutil razočaranje – prvi preblisk poraza, ki se počasi širi po celem telesu, dokler te kot naraščajoči val skoraj ne odnese, ko se oči zaprejo, in to za dovolj dolgo, da ne gre več za mežikanje, ampak za skrivanje pred svetom, ki te je videl v tvoji neumnosti, patetičnosti.
Hah!
»Škoda, sedaj bi lahko bili že na poti domov, z denarjem v roki.«
Odpre oči, razmišlja o tem, kaj se je zgodilo, zaveda se razsežnosti napake.
In se nasmeji.
»Lepo, da niste razočarani.«
»Zakaj le? Poskusila sem, prijetno je bilo, itak sem taka, igram do konca.«
»Tudi če izgubite?«
»Tudi takrat!«
»No, ste jo slišali! Hvala, ker ste igrali, in na tak lep način izgubili. Bodite še naprej tako optimistični!«
»Seveda,« reče in z nasmeškom odide.
Namesto da bi šla domov z dovolj denarja za majhno stanovanje, odide skoraj praznih rok, z malce več, kot zadošča za enomesečno najemnino.
In se smeje.
(Ti pa …)
Zaprem brskalnik, ugasnem prenosnik, navdaja me čuden občutek; prejšnja radost izhlapeva, manj in manj je oprijemljiva. Zgubila je, osmešila se je, potem se pa smeji in veselo odkoraka domov. Kakšen otrok.
x x x
Sedel je h kuhinjskemu oknu in si prižgal cigareto. Zunaj je bila že tema, zima prihaja, radiatorji pa mrzli. Ni se mogel otresti zoprnega občutka, kadil je zmerno in mirno, a neprestano. Uzrl se je v odprtem oknu, v odsevu žarnice nad štedilnikom, gledal se je skozi dim. Večkrat se je poskusil nasmehniti, a ni šlo.