Nov mesec je naokoli. Da, minil je tudi najlepši mesec, kmalu se nam bo pred očmi odvrtela še ena pomlad in razmišljati bomo začeli o tegobah starosti in smrti. Da bi vam odgnali mračne misli, ponujamo najboljše tekste preteklega meseca. Nekateri med njimi jemljejo dih, denimo esej o Breiviku našega najljubšega avtorja Karla Oveja Knausgaarda, razmislile pa boste lahko tudi o tem, kako hčerkice naučiti, naj bodo dobre, pametne in znajo spoštovati svoje telo, če ste si ravno vbrizgale novo dozo botoksa. Naletite lahko tudi na Prado (govorimo o umetninah, ne o modi, saj vendar nismo plehki!), dotaknemo pa se celo manj bleščečih tem, kot sta samoupravljanje in literarna kritika. Za vsakega nekaj in čisto na koncu vas čaka še sladki bonus.
Uživajte, dokler še lahko.
Vsakoletni jólabókaflóð ali božična poplava knjig je priljubljena islandska tradicija. Okrog božiča islandske založbe dvignejo zapornice in na trg zlijejo reko novih knjig, knjigarne pa utopijo s točo svežih naslovov za praznično sezono. Elliott Brandsma: Too Many Books: Do Icelandic Publishers Need To Chill Out? (Reykjavik Grapevine, 5. 5. 2015)
»Neverjetno je bilo odkriti učinkovitost mode,« se Koolhaas navdušuje nad tempom industrije. Ta je, poleg glamurja, ki se drži znamke, tudi eden od ključnih čarov za nestrpnega Nizozemca. (Nenazadnje je prav on človek, ki telefon nosi v nogavici, da z njim ne bi uničil linije hlač.) »V osmih urah ustvarijo nekaj tako sublimnega, kar bi nam, arhitektom, vzelo vsaj osem let. Ta hitrost je navdihujoča.« Oliver Wainwright: Rem Koolhaas Crafts a Spectacular “City of Art” for Prada in Milan (The Guardian, 6. 5. 2015)
Njegovi številni nemški nasprotniki so mu, pred vojno in po njej, očitali, da »ni bil tam«. Njegovo služenje v jarkih je bilo le kratkotrajno, ni živel v nacistični Nemčiji, nikoli ni bil v koncentracijskem taborišču. Njegov odhod, odhod slavnega pisatelja z denarjem in prijatelji v tujini, je bila prej lahka prestavitev v eksil kot beg. Vendar pa Remarquova mogočna moč vživljanja in globina njegovih raziskav opravita s temi očitki. (Predvidevam, da človek, ki je preživel koncentracijsko taborišče, nikoli ne bi mogel napisati Iskre življenja s tako neubranljivo mešanico literarnega suspenza in prepričljivih detajlov.) In Remarque ni vedel nič manj o slabih sanjah in občutku krivde od drugih izseljencev. Leta 1943 so nacisti zaradi “defitističnega” govora obglavili njegovo mlajšo sestro Elfriede, tožilec Roland Freisler pa je dal med procesom jasno vedeti, da je njihova tarča tudi njen brat. Remarque je moral živeti s tem, prav tako kot je moral živeti z uničenjem ljubljenega rojstnega mesta Osnabrück in z umorom ter samomorom številnih prijateljev. Neal Ascherson: On the Via Dolorosa (London Review of Books, 7. 5. 2015)
Ne verjamem, da nas Breivik sam lahko česarkoli nauči. Verjamem, da je njegovo življenje naključje nesrečnih okoliščin, in kar je naredil, je bila takšna anomalija, da se ji je nesmiselno izogibati. Vemo, da je odraščal z očetom, ki mu ni bil na voljo, in z materjo, ki ga je, ne da bi se tega zavedala, zanemarjala na način, ki ga je povsem uničil, zaradi katerega ni imel možnosti. Del materinega značaja je bila tudi nezmožnost, da bi se dojemala v odnosu do drugih, celo do lastnih otrok. Kot otrok je bila zlorabljena in njene narcistične poteze so se odražale tudi v sinu. A kakorkoli – svet je poln težkih otroštev – nekateri podležejo in drugi obstanejo, a nihče ne umori devetinšestdeset ljudi, enega za drugim, lastnoročno. Svet je tudi poln ljudi z narcističnimi tendencami – sam sem eden od njih – in poln je ljudi, ki ne premorejo sočutja. In svet je poln ljudi, ki delijo Breivikove ekstremne politične ideje, a ne pomislijo na to, da bi pobijali otroke in mladostnike. Breivikovo otroštvo ne pojasni ničesar, njegov značaj ne pojasni ničesar, njegove politične ideje ne pojasnijo ničesar. Karl Ove Knausgaard: The Inexplicable (The New Yorker, 25. 5. 2015)
Ne morem si kaj, ampak med novinarji, ki brezplačno objavljajo svoje članke na spletu, in prodajalkami v supermarketu, ki strankam pomagajo naučiti se plačevati na avtomatski blagajni, ni velike razlike. V obeh početjih je slutnja konca: ko bo nakup živil povsem avtomatiziran, blagajničark ne bodo več rabili; ko bo izumrla generacija, ki je bila vajena za časopis (oziroma njegovo vsebino) plačevati, bodo ljudje klikali po avtomatsko generiranih, brezplačnih vesteh na spletu. Ali raje po podobah, saj te povedo več kot besede in njih konzumiranje vzame manj časa. Agata Tomažič: Besede, čista izguba časa (Pogledi, 21. 5. 2015)
V leta 2009 izdani knjigi Drive: The Surprising Truth About What Motivates Us (Pogon: Presenetljiva resnica o tem, kaj nas motivira) ameriški avtor Daniel H. Pink na podlagi empiričnih dokazov ugotavlja, kakšna je resnična delovna motivacija. Pink poudarja, da bo velika večina del v 21. stoletju pogojenih z veščinami samoupravljanja in drugih notranjih elementov motivacije in da so hierarhični menedžment in pretirano zanašanje na finančno nagrajevanje na neki točki postali enostavno neučinkoviti. Namesto tujih ali pa domačih »strokovnjakov«, ki bodo za astronomske vsote vodili naša podjetja, se tako utemeljeno postavlja vprašanje, zakaj teh podjetij ne bi vodili sami. Na tem je nekaj čisto intuitivnega – mar ni najbolj smiselno, da s stvarmi upravljajo in jih načrtujejo tisti, ki o njih največ vedo, torej zaposleni sami. Anej Korsika: Zakaj bi se bali samoupravljanja? (Pogledi, 20. 5. 2015)
Od nekdaj gojim prepričanje, da se je za preživetje srednjega razreda nujno boriti, saj srednji razred predstavlja optimalno etično izhodišče, med drugim ravno zaradi koncepta prostega časa. Pripadniki srednjega razreda so namreč tisti privilegiranci, ki imajo dovolj, da jim ni treba niti zavisti ali lakomnosti niti nečloveškega truda, hkrati pa premalo, da bi bili s svojim imetjem obremenjeni in bi ves svoj čas investirali v paranoidno obrambo svojega denarja. Katja Perat: Kdor hoče kosilo, mora postati surov (Pogledi, 20. 5. 2015)
Naloga kritika je, po mojem, da poskuša narediti nekaj nemogočega; pretolmačiti metafore, podobe in motive v neko precej bolj razvidno, racionalno govorico in pri tem nujno tvegati – to je popolnoma neizbežno –, da se bo motil. […] Ne gre, skratka, za to, da bi v kritiki moral izpisati celotno resnico literarnega dela, ki je pred teboj, ampak za to, da navsezadnje ponudiš neko konsistentno branje, s pomočjo katerega se je mogoče sprehoditi skozi labirint, ki ga literarno delo predstavlja. Nikakor pa taka kritika ni edina možna pot skozi dotično literarno delo. Obstajajo druge kritike, druge možnosti, druge poti. V tem smislu si pač osvobojen pritiska, da bi povedal vso resnico. Goran Dekleva v Rok Smrdelj: Naloga kritika je, da poskuša narediti nekaj nemogočega (LUD Literatura, 22. 5. 2015)
Veliki, celo dvoročni dolgi meči, ki so jih uporabljali v boju, so bili pravzaprav precej lažji, kot bi si mislili. Dolgi meč v velikosti človeka ni bil težji od 3 kilogramov, navadno manj – v nasprotnem primeru bi imeli tudi Orjaki težave s tem, da ga dvignejo. Roman [Vučajnk] omenja študijo, ki je ugotovila, da je bila oprema pešaka v prvi svetovni vojni v resnici težja od te, ki so jo v boj nosili srednjeveški vojaki. Noah Charney: “Game of Thrones” in combat: How realistic are the show’s epic fight scenes? (Salon, 25. 5. 2015)
Takšen televizijski prikaz preiskovalnega dela pošilja gledalcu zelo nazorna sporočila. Nadzorna tehnologija je postala nepogrešljiva za preganjanje kriminalcev in teroristov, zato je treba razvijati in nameščati vse bolj napredne sisteme. Zakoni in pravila, ki omejujejo uporabo teh orodij, ovirajo delo preiskovalcev in pomagajo hudobnežem. Kamer in algoritmov pa se morajo bati samo tisti, ki nekaj skrivajo, saj podatki nikoli ne pokažejo na nedolžnega. Resnica je precej drugačna, so na sklepni konferenci evropskega projekta Respect pokazali raziskovalci, predstavniki policije in pravniki, ki so v zadnjih treh letih zbirali podatke o uporabi in družbenih učinkih nadzornih tehnologij v EU. Lenart J. Kučić: Pretvarjanje, da varujejo državljane (Sobotna priloga, 25. 5. 2015)
Ali ste vedeli, da obstaja neposredna povezava med razsežnostjo sočutja za trpeče in velikostjo tuša, pod katerim se umivaš tistega jutra? Obstaja. O tem sem naredila raziskavo. In po globoki samorefleksiji lahko rečem, roko na srce, da bi se prostovoljno javila na vsa krizna območja, ne glede na njihovo travmatičnost, če bi vedela, da me bo na koncu vsakega dne čakal Nespressov kavni avtomat. Dara Passano: Confessions of a humanitarian: ‘There are days I’d sacrifice world peace for a chocolate croissant’ (The Guardian, 26. 5. 2015)
Pomislite na nedavno viralno sliko makedonskih protestov, na kateri mlada ženska uporablja policistov ščit za ogledalo, pred katerim si nanaša šminko. Da, bilo je smešno. Da, upornica je. Je pa tudi ženska svojega časa, ena od tistih, ki vedo, da biti v javnosti pomeni biti opazovana, verjetno fotografirana in obravnavana na način, na katerega moški še vedno niso in morda nikoli ne bodo. Jennifer Weiner: The Pressure to Look Good (New York Times, 30. 5. 2015)
BONUS: Obstajajo stvari, ki jih ne moremo ali ne smemo izreči. Neil Gaiman in Amanda Palmer sta kot gostujoča urednika New Statesmana povabila različne ljudi k besedi. Da povedo tisto, česar si doslej niso upali ali zmogli. Med drugim pišejo Stephen Fry, Slavoj Žižek, Nick Cave, Elik Shafak in mnogi drugi. Njihove izjave najdete tu.
Za prekariat sem prvič slišal pred nekaj leti, ko smo bili v globalno krizo zabredli približno do kolen in smo se pritoževali nad neprimerno obutvijo, nismo pa še slutili, da nam bo blato sčasoma zalilo tudi grla. Takoj sem zastrigel z ušesi, saj se mi je že nekaj časa tožilo po razredni zavesti, odsotnost katere je iz v študentskih letih tako trendi marksističnih klasikov delala rahlo preveč antikvarno branje. In ko sem izvedel, za kaj gre, je bila moja prva reakcija rahlo zaničljiv prh. Češ: res? To se vam zdi problem? Da nimate zagotovljene službe za nedoločen čas? Da morate kar naprej delati samo na časovno omejenih projektih in po začasnih pogodbah? Da nikdar nimate zagotovljene socialne varnosti? Ljudje božji, saj tako je vendar videti moje življenje že ves čas. In ne samo to – celo všeč mi je, izbral sem si ga po lastni presoji in ga ne bi nikoli zamenjal za karkoli drugega.
Naj živi prekariat!
Skratka, toženje nad prekarnim delom se mi je še par let nazaj zdelo jamranje ljudi, ki so bili vajeni generacij udobnega prekladanja od kave do odmora po službah v javni upravi, sedaj ko morajo pa dejansko kaj narediti in se dokazati z lastnim delom, jih je pa stisnilo: kot mularijo, ki so jih premožni starši po letih hotela mama na lepem postavili pred vrata in jih poslali služit kruh v kruti svet, kjer smo mi že ves čas bili. In ko sem se ozrl okrog sebe, se mi je dozdevalo, da je ta, od prejšnje resda bolj negotova situacija, celo iz nas, ki smo bili sedaj tako imenovanega “prekarnega dela” vajeni že po defaultu, iztisnila najboljše. Ker se nismo več zanašali na drobtinice, ki so v času gospodarskega balona padale na tla iz gobcev žrcev pri koritu, in ker je na lepem postalo nesmiselno med seboj prerivati se za čim boljše mesto ob gospodarjevih nogah, smo bili prisiljeni združiti se v samostojne iniciative in pričeti sami kovati lastno usodo, vključno s povečanim ekonomskim in političnim angažmajem. Odlično! Če je to prekariat, naj živi.
Prekarec–podjetnik–politik
Toda ko sem svoje zgoraj opisano stališče komaj kako leto pozneje slišal ponovljeno iz ust vse več evropskih veljakov na ključnih pozicijah, in to naslovljeno predvsem na delavce pisarniške in fizične domene, me je stvar začela resno skrbeti. Nekaj je, če se majavim tlem pod nogami pasivnega temelja družbe posmehne večno obubožani risar in filozof, drugo, če to stori nekdo na vrhu družbene lestvice, ki je za nameček še pošteno plačan, da dela po svojih močeh najboljše tako za največji kot za najbolj ranljiv del prebivalstva. Politikom, ki so traparije o tem, kako se bo pač treba navaditi, da služb za nedoločen čas ni več in da se bodo ljudje morali začeti boriti drug z drugim na prostem trgu, metali v eter kot kaki poblazneli rimski cesarji, naslavljajoč izmučene gladiatorje v koloseju, se verjetno niti ni zdelo, da je med mano, njimi in novopečenimi prekarci kakšna bistvena razlika. Mar niso navsezadnje tudi oni, politiki, nekakšni podjetniki, ki so svojo samozavest in denar tvegano vložili v svojo volilno kampanjo? Mar niso tudi oni na podlagi zaupanja potrošnikov mandatov prejeli le za določen čas ter jih lahko kadarkoli odnese tržna logika naslednjih volitev?
Mislim, da mi ni treba posebej omenjati, da je dojemanje politike kot podjetnega projekta in volitev kot trga v svojem cinizmu etično ostudna, da o zamolčanju vnaprej razporejenih kart, ki volilno zmago omogočajo le tistim, ki so že izhodiščno povezani s pravimi ljudmi in so zmožni (za protiusluge) priskrbeti denarne vložke v svojo kampanjo, niti ne izgubljam besed. Toda, hej, to je pač ameriški način, ki se mu je morala tudi staromodna Evropa sčasoma ukloniti, kajne? Tudi v ZDA sta na tretji svet sumljivo spominjajoči razkol med bogatimi in revnimi ter po Indiji dišeče pomanjkanje socialne varnosti lahko vzdrževana zgolj s pravljico, da lahko na vrh v poštenem boju uspe prilesti prav vsakomur, pri čemer je regulativna ideja najvišje osti podjetniške lestve kakopak identificirana prav z vrhovnim poveljnikom države. Tu lahko vsakdo postane predsednik! Če mu ne uspe, bo pa vsaj šef enega od oddelkov regionalne podružnice Exxona! Ali lastnik domače tovarne lesenih podstavkov za iPhone. Vsakemu pač po svojih spodobnostih. In sposobnostih očka, da mu financira štiri leta na Harvardu.
Samozaposleni serijski (samo)morilci
Ko sem lani skupaj s še par nekoč perspektivnimi resigniranci svoje generacije sedel na mini okrogli mizi na temo perečega položaja prekarcev, se mi je dokončno posvetilo, da je glavni problem v tem, da ne za podjetnike ne za svobodne umetnike nismo narejeni vsi – in da s tem ni popolnoma nič narobe. Na tej okrogli mizi se, sicer skrajno vljudno in prijazno, nismo strinjali prav o ničemer: polovica udeležencev je hotela, da bi se prekariatu čim bolj uredilo status in se ga vsaj delno približalo imitaciji redne zaposlitve, če se mu slednje že res ne more ponuditi in concreto, druga polovica (okej, predvsem jaz) pa je hotela, naj se nas pusti čim bolj pri miru; naj se nam status čim manj definira; naj se nas zaboga ne enači ne s podjetniki ne z zaposlenimi in naj se nam vrne tisto polje sive cone, v kateri bi lahko malo mešetarili po svoje, saj smo ja umetniki ergo izjeme ergo tisti, ki lahko družbeno pogodbo malček kršijo, pa se ne bo nikjer poznalo. Kot da ni dovolj, da so nas iz svobodnih umetnikov (o, ta krasni naziv, ki smo ga bili deležni tistih par utopičnih let med socialistično zvenečim “samostojnim kulturnim delavcem” in turbokapitalističnim “samozaposlenim v kulturi”) na silo prekvalificirali v s. p.-je, zdaj bi radi, da se po statusu približamo celo – brrr – zaposlenim v javni upravi? Situacija bi bila skoraj komična, če ne bi bila žalostna: novopečeni klošar, ki se je s svojim sodom znašel na cesti poleg Diogenovega, zahteva naj se tako njegovemu kot sosedovemu bivališču zgradi zasilno greznico.
Problem prekariata – in to je bilo v drugih kontekstih povedano že večkrat – je, da so v njem združene vsaj tri raznorodne skupine: svobodni duhovi (umetniki in prosti, diogenski misleci, ne, ne bom rekel kreativci, hvala), ki smo že ves čas hoteli delati čim bolj na črno in brez zagotovljene mezde; samostojni podjetniki, ki jih od tranzicijskih zgodb o uspehu z novimi vilami in audiji v resnici loči le usahla kupna moč prebivalstva; in trenutna večina: ljudje, ki jih samonikla pot sploh ne zanima in ki bi radi imeli le zagotovljen dohodek za mirno vzgojo otrok in temu primerne kredite ter se vsak dan štempljali nekje, kjer bi po svojih najboljših močeh delali po pretežno tujih direktivah. In – to je bistveno – s slednjim ni popolnoma nič narobe: večina populacije je taka in takšno tudi potrebujemo, da stvari potekajo vsaj približno normalno in se na periferiji lahko ustvarja prostor za inovativne intervencije izjemnih posameznikov iz prvih dveh skupin.
Če celotno populacijo siliš, naj se prelevi v podjetniško, kreativno kovačijo lastne usode, pa čeprav večina za to nima ne daru ne želje, obenem pa zbujaš občutke krivde vsem, ki jim te naloge ne uspe izpolniti, s tem ogromen procent prebivalstva obsojaš ne le na revščino – s tem se še da shajati – pač pa predvsem na depresijo. In od časa do časa, kot najučinkovitejši način boja proti slednji, na jezo, ki lahko zavzame skrajno strašljive razsežnosti od individualnih streljačin do linčev grešnih kozlov in voljenja SDS. Upam si trditi, da serijski morilci v ZDA niso tako veseljaško razširjeni le zaradi boljše statistike njihovega sledenja, kot se ponosni Amerikanosi radi izgovarjajo, pač pa predvsem, ker psihopatske osebnosti svoj neuspeh v takem sistemu duševno najbolj zadovoljujoče kompenzirajo s solo ubijalsko kariero. Ali ni serijski morilec le nekdo, ki vsem udarcem okolja navkljub usodo vzame v svoje roke, odpre svojo malo garažno delavnico in v njej po nareku samozapolnitve za vsako ceno muči naključno rekrutirane podrejene?
Idealni prekarec: kreativec, klošar, psihopat in podjetnik
Manj ekstremen, a primerljivo grozljiv je produkt prekarizacije, ki ga prikazuje eden letošnjih najboljših celovečercev, Nightcrawler (r. Dan Gilroy): če ga še niste videli, to storite še to minuto, saj razloži prav vse o trenutni ekonomski situaciji. Glavni lik filma je idealni prekarec, tip s pristopom naravnost iz mokrih sanj krizne ideologije: go-getter, ki ne sprejema zavrnitve; ki se z mirnim, zenovskim nasmeškom pobere po vsaki zavrnitvi; ki je sposoben prekarni status svojih sodržavljanov izkoristiti za svoje cilje; in ki se mu ni težko oprijeti še tako nizkotnega posla, če le zazna, da ga bo trg v tistem trenutku sprejel naklonjeno. S svojo amoralno sluzavostjo in ledenohladnim new age optimizmom nas odbija, a obenem zanj nehote navijamo, saj ga na koncu koncev sistemu kar nekako privoščimo. Hoteli ste ga, zdaj pa ga imejte. Če ste res izbrali to smer, je vsekakor on človek, ki čaka na njenem cilju. In še žal vam bo, da ste ga priklicali v bivanje. Nightcrawler je prekarec bodočnosti: kreativec, klošar, psihopat in podjetnik, sežet v eno osebo, zgneteno tako po meri sistema, da to niti za sistem ni več ugodno.
Prekariat in proletariat
Toda prekarec za zdaj še vedno ni eden, ampak sta dva ali celo trije in več. To je dobro, to je to, kar nas ločuje od Nightcrawlerja. Toda napaka, ki jo zlahka naredimo, je, da pustimo, da bi nas ta razkol znotraj prvega potencialno revolucionarnega razreda po stotih letih ustavil pred združenim, enotnim delovanjem proti nečloveškemu sistemu, ki ga je ustvaril. Natanko to bi najraje videli tisti, ki so pustili, da prekariat vznikne in ki jim gre njegov obstoj na roko, saj se jim na lepem ni treba več brigati za ogromen del populacije, za katerega je bilo treba prej plačevati prispevke za socialno varnost in skrbeti za preživetje njihovih služb. »Niso več naša skrb, zdaj so vsi podjetniki in tako sami odgovorni za svojo prihodnost.« Slednje – mi je zelo žal, ljubi pretenciozni procentek – ne drži, saj prihodnost raznorodne množice, ki sestavlja prekariat, v rokah v resnici držite prav cinični politiki in multinacionalci, ki te floskule o odgovornosti vsakogar zase frcate naokrog iz svojih udobnih in le navidez prekarnih stolčkov. Naša resnična naloga je, da vsej svoji raznorodnosti navkljub stopimo skupaj ter vaše stolčke tudi dejansko prekariziramo.
Zaključek mojega, zdaj že tako zastarelega eseja, ki sem ga omenjal na začetku (znak bliskovitih premikov zadnjih let je, da vsak zapis neverjetno hitro postane zastarel), je bil, da odsotnost tistih, ki so prej pumpali požrtijo, na drobtinicah katere smo se redili, ni naredila prostora le za naš angažma okrog lastne kariere, pač pa tudi za naš prevzem njihovega položaja. Z drugimi besedami: da bi morali sami kovati ne le lastno usodo, ampak usodo vseh; da bi morali, skratka, pričeti oblikovati angažirano, kritično civilno družbo in stari paralelno politiko, ki bo slednjo lahko sčasoma nadomestila, saj ta svojim nalogam očitno ni kos in se po povzročitvi krize neupravičeno drži svojih pozicij, medtem ko ostali plačujemo za njene napake. Prekariat je nastal, ker je država odpovedala, in njegova naloga je, da odstrani nemrtve ostanke njene prejšnje forme in jo živo vzpostavi na novo ter se ukine.
Prekariat je – natanko tako, kot je za proletariat trdil Marx – prehoden razred; razred, ki v krizi bliskovito nabreka, saj vanj nezadržno drsimo vsi od bivših meščanov in podjetnikov prek umetnikov do pisarniških in fizičnih delavcev, vse dokler ne zaobsega več kot 99 % populacije. Prekariat je razred, ki je preštevilen, da bi lahko kadarkoli upal biti homogen in ki zato nad svojo heterogenostjo sploh ne sme tožiti, saj je le-ta del opisa nalog prehodnega in posledično revolucionarnega razreda. Prekariat je razred, ki teži k samoukinitvi in čigar enotnost tiči izključno v njegovem nasprotovanju dani, nevzdržni situaciji. Prekariat bi se torej moral politično organizirati in sčasoma prevzeti oblast predvsem zato, da bi odpravil samega sebe in ponovno vsakemu izmed svojih raznorodnih členov vrnil to, kar je njegovemu ustroju najbolj primerno. Delavcem redno delo, podjetnikom primerno reguliran, a prijazno spodbuden prostor za nove iniciative in svobodnim duhovom nenadzorovano mesto na robu, od koder bodo lahko dregali v sčasoma neizbežno preveč ustaljene vzorce bodočega novega reda. Alternativa je vojna. Ali fašizem. Ali pohod psihopatov. Ali, najverjetneje, vse zgoraj našteto.
Ob prvem maju, prazniku dela, smo objavili zapis Rainerja Marie Rilkeja, ki pripoveduje o tem, kako je Rodin snoval svoj spomenik delu. Govori o rudarjih, tesarjih, mislecih in pesnikih ter o njihovem prispevku človeštvu. Delo ni nekaj, kar bi že od daleč opazili, ampak se dogaja v temi, daleč od pogledov.
In kaj je med vsemi deli najtežje? Ljubezen. Vse, kar v življenju počnemo, je le priprava za to, da bi nekoč znali imeti brezpogojno radi. Tako je Rilke pred skoraj natanko 111 leti pisal svojemu dopisovalcu, mlademu pesniku Franzu Kappusu.
Michelangelo Buonarroti: Izvirni greh in izgon iz raja, strop Sikstinske kapele (1508-1512)
Tomáš Sedláček (1977) je znan češki ekonomist, univerzitetni profesor, analitik pri Češki centralni banki, pronicljiv kolumnist in komentator, nekoč vladni svetovalec in sodelavec v kabinetu pokojnega češkega predsednika Václava Havla. Njegovo delo Ekonomija dobrega in zla, ki je na Češkem izšlo leta 2009, je prevedeno v več tujih jezikov in velja za mednarodno uspešnico, popularno tudi v luči evropske finančne krize. V obsežnem in kompleksnem tekstu – v sicer nekoliko okornem slovenskem prevodu – avtor razmišlja o dometu ekonomske vede in njenih omejitvah, fetišizaciji rasti bruto domačega proizvoda (BDP), o prevladujoči govorici kapitala, ki danes usodno določa naše življenje, o človeški naravi, sebičnosti, pohlepu, morali in etiki … Nastopi proti novodobni prevladi ekonomije kot glavne razsodnice o razvitosti, napredku, bogastvu držav in družb. Zavrne ekonomsko znanost, ki svoja dognanja zavija v zapleten jezik visoke matematike, ki ga le redko kdo popolnoma razume.
Približevanje ekonomske vede družbi
Sedláček ekonomijo označi kot »pripovedovanje zgodb ljudi ljudem o ljudeh«. Oziroma kot način preučevanja medčloveških odnosov, ki jih je včasih mogoče izraziti s številkami, drugič pa ne. Avtor želi ekonomijo narediti bolj ponižno in manj zagledano samo vase, pri tem pa ga zanima duh ekonomije. Koncept t. i. homo economicusa, na katerega se večkrat opre med pisanjem, povezuje s predstavo o racionalnem posamezniku, ki s svojimi egoističnimi motivi stremi k temu, da bi čim bolj povečal svoj dobiček. Sedláček sena razvoj ekonomske vede ozre kot antropolog in jo zato tudi poveže z antropologijo, (kulturno) zgodovino in zgodovino znanosti, literaturo, filozofijo, psihologijo. Po njegovem lahko namreč miti, arhetipi, religija, poezija itd. o človeški družbi povedo vsaj toliko kot matematični modeli, ki jih uporablja ekonomska veda.
Sedláčkov znanstveni zamah je širok. Pri svojem pisanju črpa iz raznolikih virov, od starodavnih epov, religioznih besedil (Stare in Nove zaveze), starogrških tekstov do klasičnih ekonomskih del – na primer izpod peresa Adama Smitha – in razmišljanj Slavoja Žižka. Piše kot pozoren avtor, ki ga zanima veliko stvari. Svoj sprehod po ‘robovih ekonomije’ začne z Epom o Gilgamešu, »najstarejšim besedilom naše civilizacije«, z junaško pesnitvijo iz starodavne Mezopotamije o tiranu Gilgamešu in njegovem prijatelju Engiduju, in zgodbo o tem, kako ukaniti smrt in živeti večno. Nadaljuje s Staro zavezo ter razloži, kako je hebrejska religioznost tesno povezana s tuzemskim svetom, judovsko pojmovanja časa pa linearno. Pomembna se mu zdi desakralizacija vladarjev, ki niso več vsemogočni, temveč podrejeni Bogu, ‘odčaranje’ junakov, pri katerih gre za bolj realistične in plastične arhetipske osebnosti in narave, ki naj ne bi bila več prepuščena na milost in nemilost muhastim bogovom. Izpostavi tudi dejstvo, da se judovstvo veliko ukvarja z moralnim dobrim in zlom, in opozori na idejo o nenehnem napredku, ki je postala gonilna sila razvoja znanosti in naše civilizacije nasploh. V istem besedilu pa avtor najde tudi prvo omembo gospodarskega cikla.
Izvirni greh in potrošništvo
Pri pregledu antičnih virov se Sedláček sprehodi od Ksenofonta, Platona, Aristotla do hedonistov in stoikov. Zanima ga rojstvo filozofije in mistike števil, razlikuje med Platonovim svetom idej in Aristotelovo vpetostjo v zemeljski svet. Ekonomsko znanost poveže s pristopom hedonistov, za katere je bila, poenostavljeno povedano, osebna korist »glavna predpostavka dobrega življenja«, preračunljivost in sebičnost pa osrednje vodilo človekovega delovanja. Pri krščanstvu kot največji religiji zahodne civilizacije pa avtor opozori na dejstvo, da je v Novi zavezi mogoče najti nemalo prilik z ekonomskim in socialnim podtonom oziroma kontekstom. Opozori, da je tudi koncept odrešitve kot ključnega koncepta krščanstva imel sprva ekonomski pomen – pomenil naj bi odkupiti, odplačati, osvoboditi sužnja. Izvirni greh poveže s potrošništvom, saj naj bi Adam in Eva porabila nekaj, česar nista potrebovala niti smela imeti.
Avtor se vpraša tudi o pomenu naukov znanih moralnih filozofov – npr. Adama Smitha, Thomasa Malthusa, Johna Stuarta Milla, Johna Locka – za razvoj ekonomske znanosti. Pri tem izpostavi Bernarda Mandevilla, angleško-nizozemskega filozofa, ekonomista in satirika, sicer očeta ideje o nevidni roki trga. Mandeville je glavne poudarke svoje socialne filozofije zgradil na konceptu posameznikove sebičnosti. Po njegovem naj bi vsaka pregreha pomenila učinkovito povpraševanje po določenih dobrinah (hrana, oblačila) in storitvah (npr. policija), razvita družba pa naj bi živela prav od učinkovitega zadovoljevanja omenjenih potreb. Tako naj bi bil po Mandevillu pohlep glavno gonilo družbenega razvoja. Sedláček omenja tudi pogosto pomanjkljivo branje del Adama Smitha, ki je v ekonomijo vključil tudi moralna vprašanja. To pa naj bi bil njegov najpomembnejši prispevek k ekonomski znanosti. Avtorja prav tako zanima, kako se je matematika razvijala skozi zgodovino – pri starih Egipčanih, v antični Grčiji, pri Hebrejcih, v srednjem veku itn. – in postala sestavni del sodobne ekonomske vede.
V iskanju alternative obstoječemu sistemu
Sedláček torej prek kompleksnih in mestoma tudi nekoliko konfuzno delujočih vpogledov iz sveta literature, religije, filozofije itd. gradi kritiko ekonomske znanosti in pripoveduje o njenih omejitvah. Njegovo samokritiko velja pozdraviti, vendar v zvezi z besedilom obstajata dve zagati. Prva je ta, da to, o čemer piše Sedláček, bolj ali manj poznamo. Ni skrivnost, da je ekonomija pogosto vase zaverovana veda, ki svoje okolje prevečkrat razume zgolj prek matematičnih modelov in teorij, ki pogosto nimajo zveze z dejanskim stanjem ‘na terenu’. Mirno se lahko strinjamo z avtorjem, da bi vsi skupaj živeli v boljšem svetu, če bi se ekonomisti zanimali za literaturo, zgodovino, filozofijo, kot to naredi na primer češki strokovnjak. Ampak o omejitvah ekonomije kot vede in stranpoteh sodobnega kapitalizma, še posebej v luči trenutne finančne krize v Evropi, kar je rdeča nit knjige, nam avtor ne more povedati nič bistveno novega.
Druga težava pa je v tem, da je Sedláček premalo radikalen pri svojih razmišljanjih. O kapitalizmu ne podvomi. Kapitalizem naj niti ne bi bil v krizi, pravi, v težavah je ‘zgolj’ kapitalizem nenehne gospodarske rasti. Onkraj omenjene gospodarsko-družbene ureditve se avtor ne podaja. Zato je vse, kar nam lahko ponudi kot alternativo kratkovidni ekonomski vedi, evropski finančni krizi, diktaturi kapitala itd., odmerek sofisticiranega moraliziranja. Piše, kako kupujemo stvari, ki jih sploh ne potrebujemo in da je sodobno potrošništvo kakor mamilo. Bili naj bi prebogati, preveč stvari imamo in primanjkuje nam zmernosti. Omenja, da preveč delamo in častimo storilnost ter da pripisujemo preveliko vlogo konceptu BDP kot prevladujočemu merilu uspešnosti in razvitosti.
Pri iskanju izhoda iz krize kapitalizma, spirale varčevanja, diktature kapitala, nevzdržnega stanja v katerem smo se znašli, nam Sedláčkova knjiga ne bo v veliko pomoč. Očitno je, da potrebujemo smelejše, radikalnejše ideje in dejanski družbeni prelom.
Tomáš Sedláček: Ekonomija dobrega in zla. Po sledeh človekovega spraševanja od Gilgameša do finančne krize. Prevod Peter Kuhar in Niki Neubauer. Uvodna beseda Václav Havel. Ljubljana: Družina, 2014, 353 str., 29,90 €
Ob 500. obletnici izida Utopije Thomasa Mora je Studia humanitatis pripravila nov izid tega klasičnega dela. Izdaja je še toliko bolj dragocena, saj s seboj prinaša odlično študijo Stephena Duncomba, ki Utopijo najprej umesti v zgodovinsko-teoretski kontekst njenega in našega časa, v nadaljevanju pa podrobno analizira sam dialog oziroma pripoved o tem, kaj je Rafael Hitlodej videl na otoku Utopija. Ta je tako v vsebinskem kot slogovnem smislu veliko dolžna Platonu in njegovi Državi – dolg, ki ga More priznava, saj se skuša zavestno umestiti v to tradicijo političnega mišljenja. Skozi knjigo tako spoznamo antropološke, politične, gospodarske, verske, družinske, vojaške in številne druge vidike otoka, Moru pa uspe na izredno natančen način pred nami izrisati podobo družbe in njenih odnosov, ki so bili, vsaj za Morov čas, nedvomno izredno napredni, če ne kar revolucionarni.
500 let kasneje ta podoba ni več tako imenitna. Sužnjelastništvo, četudi izredno humano, pač danes ni več sprejemljivo (vsaj deklarativno, kar pa ne pomeni, da po svetu ne obstaja več). Tudi odnos do žensk, ki ga prikazuje Morovo delo, je daleč od danes sprejemljivih standardov; na otoku namreč vlada patriarhat, da so ženske manj vredne in manj sposobne, pa je stvar konvencije. Utopija, čeprav nesporno spada med klasike politične filozofije, danes torej nikakor ni več besedilo, ki bi ga lahko brali brez resnih zadržkov. Kot vse in vsi sta tudi besedilo in njegov avtor pač otroka svojega časa. Ob dejstvu, da nobena recenzija ne more nadomestiti knjige, še manj pa klasike, kot je Utopija, ter dejstvu, da je samo besedilo podrobno analizirano že v spremni besedi, nam skratka ostane, da se na tem mestu vprašamo – smo danes sploh še lahko utopisti?
Zdi se, da to vprašanje dregne v sam srž projekta, ki si ga je s svojo knjižico zadal More. Pri njem je odgovor seveda odločen da – mogoče je biti utopist in si predstavljati Utopijo. Še več, o njej je mogoče govoriti zelo natančno, jo primerjati z današnjo družbo in celo razmišljati o načinih, kako jo doseči. Za Mora, pa naj bo to še tako zdravorazumsko, Utopija ali utopija pač ni tabu, ampak predmet, vreden nadvse resne razprave. Danes, kot v spremni besedi ugotavlja Duncombe, pa tovrstna razprava nikakor ni tako samoumevna. Še več, utopija z malim ali velikim U, je ena redkih tem, o katerih se strinjata tako levica in desnica. Strinjata, da gre za temo, ki je nima smisla obravnavati, namreč. Konservativni klasik Edmund Burke je tako na primer svojo kritiko koncipiranja utopične družbe prihodnosti razvil preko izkušnje francoske revolucije, skozi prakso katere je skušal prikazati zavrženost utopičnega projekta in njegovo nujno obsojenost na propad. Karl Popper je v preteklem stoletju pisal o treh velikih lažnih prerokih, Platonu, Heglu in Marxu. Vsak na svoj način in vsak v svojem času so bili, tako Popper, krivi teoretske utemeljitve totalitarne in zadušitve odprte in svobodne družbe.
Tudi priložnostni bralci Marxa so nedvomno naleteli na kategorično zavrnitev utopičnega razglabljanja, ko Marx v predgovoru h Kapitalu zapiše, da ju z Engelsom nikoli ni zanimalo pisanje utopičnih kuharic prihodnosti, ki bi vsebovale natančne recepture jutrišnje družbe. Neverjetno, kako pogosto se ta, priložnostno izrečeni stavek, uporablja oziroma zlorablja za poslednji argument proti kakršnemukoli mišljenju prihodnosti. In vendar je ta isti Marx zapisal, da tudi najslabšega arhitekta od najboljše čebele ločuje to, da prvi za razliko od slednje najprej gradi v glavi. Celo najmanj nadarjeni med nami, katerih stvaritve so močno pod tistimi, česar so sposobna neprimerno preprostejša bitja, je enkraten v tem, da svoje delovanje najprej misli, preden ga začne dejansko udejanjati. Načrtovanje dela je po Marxu nekaj, kar nedvoumno določa človeka za človeka. Je tisto, kar ga loči od ostalih živali in dela za politično oziroma družbeno žival. Zloglasne »kuharice prihodnosti« so tako zadobile pošastne razsežnosti in kot zapoved zadušile tudi najbolj obetavne razprave o družbi prihodnosti. Kajti, navsezadnje, kaj drugega pa je mišljenje utopije, tega nekraja, kot mišljenje družbe prihodnosti, ki še ne obstaja, a bi lahko in bi morda celo morala obstajati? Tisto, čemur sta bila Marx in Engels v resnici nenaklonjena in kar sta srdito kritizirala, so bili natančno izdelani načrti družbe prihodnosti, ki so bili s svojo podrobnostjo že naravnost banalni in smešni.
O tem, da sta se odpovedala mišljenju družbe prihodnosti, ja, utopične družbe, pa bomo zelo težko našli prepričljive argumente. Nasprotno, če kaj, njuno pisanje nenehno prežema kritična analiza obstoječega, njegovo ovrednotenje kot nečesa iracionalnega in nepravičnega, polnemu razvoju posameznika in družbe škodljivega, odtujajočega, celo samouničujočega, in na tej podlagi oblikovana zahteva, da je drugačna družba mogoča in nujna. Njun celotni projekt je silovit poziv k rušenju obstoječega in h gradnji reda prihodnosti. Ker stari red še vedno vztraja, je še vedno aktualen tudi njun poziv in njuna analiza. Da nam v resnici nista pisala receptov prihodnosti, dokazuje samo eno, globoko prepričanje – da mora biti družba prihodnosti delo rok in možganov tistih, ki jo bodo ustvarjali in v njej živeli. S tega gledišča utopičnost ni več zmerljivka in način za odpravo naivnih sanjarjenj, ampak človeška zmožnost zgodovinskega razvoja, ki odpravlja obstoječe in ustvarja novo. Natanko zato, ker to novo še ne obstaja, ker je družba prihodnosti še vedno nekraj, je o njem moč in nujno še naprej govoriti. Najbolj groba ocena naprednih gibanj v zadnjih treh, štirih letih pa dokazuje, da je takšna politična imaginacija še precej daleč in ostaja prvovrsten teoretski in praktični problem naše dobe.
Gibanje Occupy je bilo gibanje, ki je preko naslavljanja zahtev na oblast, pozivanja oblasti k njihovi izpolnitvi, to isto oblastno strukturo in njene nosilce v resnici še reafirmiralo in priznavalo za dejanske gospodarje. Ko so dobrih sto let nazaj, leta 1905, v Sankt Peterburgu ljudje protestirali in apelirali na dobro voljo carja, jih je njegova policija brezsramno poklala. To je okrepilo radikalnejše sile, ki so na koncu, 12 let kasneje, izvedle oktobrsko revolucijo. Obama si danes seveda ni mogel privoščiti, da bi dal protestnike v Zucotti parku, o katerih je poročal cel svet, postreliti, a zato tudi ni več nobene potrebe. Na bolj prijazen način kot pod streli in sabljami carske vojske pa so tudi današnji protestniki spoznali, da car ni del rešitve, ampak del problema, da se nanj pač ni mogoče obračati s prijaznimi željami in nato držati pesti za njegovo milostljivost. Naslednji kvalitativni preskok v razvoju sodobne levice se je zgodil z nastajanjem in krepitvijo levičarskih strank, kot so Siriza, die Linke, pri nas pa koalicija Združena levica. Tudi te stranke s svojim vstopom v politično areno meščanske države nanjo (ne)posredno pristajajo in jo v svojem delovanju nujno reafirmirajo. Forma tega sistema, torej parlamentarne demokracije, pa slejkoprej nujno okosteni radikalne politične sile in utopične projekte. To se je zgodilo z socialdemokracijo v času II. internacionale oziroma povzročilo njen razpad, podobno usodo so doživela nova družbena gibanja, ki so se preobrazila v stranke in vstopila v parlament, predvsem zeleni. Superge, s katerimi je Joschka Fischer vstopil v Bundestag in od katerih je doživel postopno preobrazbo v nemškega zunanjega ministra, so danes v muzeju. Istočasno pa je politični prostor tako močno pomaknjen v desno, da se politične zahteve, ki so bile nekaj desetletij nazaj tako samoumevne, da so predstavljale splošno sprejete standarde, zdijo kot revolucionarni ukrepi. Mišljenje prihodnosti onkraj kapitalizma in parlamentarne demokracije danes tako niti ni več na političnem dnevnem redu. Zdi se, da smo vsi pristali na maksimo, da živimo v edinem mogočem svetu, četudi se vsi zavedamo, da je izredno slab.
Kot poudarja Žižek, lažje in raje si predstavljamo konec sveta kot pa konec kapitalizma. Že najbolj površen pregled filmske in splošne kulturne industrije v zadnjih dveh desetletjih to nedvoumno potrjuje. Distopično razmišljanje v resnici ni bilo še nikdar tako močno kot danes, kot da bi se vsi zavedali, da neizogibno drvimo v prepad, zdaj pa tekmujemo v izmišljevanju, kako grozen bo ta prepad. O prihodnosti tako v resnici ves čas razmišljamo in si jo zamišljamo, ampak ob tem spoštujemo nenapisano pravilo, da mora biti ta nujno apokaliptična. Prihodnost, slabša od današnje, je stvar resnih znanstvenih in znanstveno-fantastičnih razprav in stvaritev. Prihodnost, boljša od današnje, pa je nezamisljiva, brezupno naivna in vredna sramovanja. Pa vendar, tudi o tej prihodnosti v resnici nenehno govorimo, z njo je (neopazno) prežet politično-ekonomski vsakdan. Ko politiki in gospodarstveniki govorijo o odpravi revščine, brezposelnosti, degradaciji okolja itn. nam slikajo utopično vizijo, ki – dokler živimo v liberalnem kapitalizmu – v resnici ne more nikoli nastopiti. Odprava revščine, lakote in vojn se v času, ki si nikakor ne more predstavljati postkapitalistične družbe, v resnici zdijo kot prismuknjene otročje domislice. Kot da bi ovce v klavnici prepričevali, da jih čaka boljša prihodnost, ko bodo enkrat vpeljali sodobnejše načine klanja.
John Steinbeck je nekoč pripomnil, da je tragedija ameriškega delavskega razreda v tem, da si vsak revež predstavlja, da je v resnici milijonar, ki mu gre slabo le začasno. Zdi se, da danes na ta trik pada že celotno človeštvo, ne samo Američani. Prosto po Kantu je moto, ki bi nam danes gotovo koristil: »Drzni si misliti prihodnost!«
Thomas More: Utopija. Prevedel: Bogdan Gradišnik; spremno besedo Stephena Duncomba pa Jedrt Maležič. Ljubljana: Studia humanitatis, 2014. 191 strani, 18 €.
Novega Pobesnelega Maxa: cesto besa sem si ogledala dan zatem, ko je na spletu odjeknila novica o prizadetih predstavnikih iz vrst t. i. aktivistov za moške pravice. Moški aktivisti so namreč užaljeni, ker film o norem Maxu naslovnega protagonista pušča ob strani in ker nam namesto pejsaža iz moških mišic in testosteronskega prahu prikazuje t. i. feministično propagando. Gospodje so pričakovali lično zapakirana bombardiranja, ognjene nevihte in cestna rovarjenja, dobili pa naj bi holivudski izdelek, ki na izjemno zastrašujoč, celo liberalni način spodkopava tradicionalno moškost. Njihove protiseksistične popadke je podmazalo dejstvo, da glavno besedo v filmu prevzame pobrita, enoroka, v gazo povita in z bencinom naličena špediterska bojevnica Furiosa (Charlize Theron) – govori torej več kot širokopleči Max (Tom Hardy) –, ujezili pa so se tudi, ker filmski moški na tradicionalno moškem prizorišču, na bojišču, crkujejo pod rokami in streli filmskih žensk. Filmski moški figurirajo predvsem kot naivni, zabiti, slabo izobraženi ali zgolj grabežljivi cepci in tudi to je, seveda, razžalilo čustva moških aktivistov.
Srboriti gospodje imajo prav, ko v Mad Maxu prepoznavajo feministično agendo, vendar se motijo, ko menijo, da filmski feminizem razgrinja tisto obliko emancipacije, h kateremu sodobne feministke v resnici stremimo. Postfeministike se sliši bolje. Ženske verjetno še bolje.
V Pobesneli cesti skuša čudovita Furiosa iz mesta, katerega naravne vire in naravno rabo uma obvladujejo moški, v »the Green Place« odpeljati nekaj čudovitih žensk, namenjenih razplodu. V mestu držijo tudi čudovite ženske, namenjene proizvodnji materinega mleka, s katerim oskrbujejo sinove in može, da zrastejo močni in veliki in karseda pokorni. Ženske so zasužnjeni predmeti, a so kljub svojemu odvratnemu družbenemu položaju pronicljive, v prihodnost uprte revolucionarke. Želijo si boljšega življenja in si ga tedaj, ko se nagnetejo v bojno vozilo, tudi vzamejo. Sprva menijo, da si ga lahko vzamejo le nekje drugje, nekje, kjer so že naseljene prebujene, razsvetljene in proaktivne ženske, nekje, kjer moški niso in tudi nikoli ne bodo pustili svojih sledi, nekje, kjer bo neba, vode in zelenja le zanje. Šele drobna intervencija že precej pobitega Maxa jih pouči, da morajo spremembe zahtevati in jih izdelati priviru, torej tam, kjer je svet, četudi nesramno grd in beden, že postavljen. Revolucija se dela na razritem in nevarnem terenu, bi lahko rekli, in se odpeljali nazaj v Citadelle ter prevzeli oblast.
Vse do povratka v izrojeno naselbino imamo v filmu opravka z obliko feminizma za množice, ki je na nesrečo razumnih ljudi zasenčil pravo vsebino sodobnih feminističnih prizadevanj. Tržni feminizem, h kateremu je v filmu obilno svetovala tudi sama Eve Elsner, se naslanja zlasti na podobo »močne ženske« in pije iz izvira »girl power«. Družbeno reprezentacijo ženske kot nežne, mile porodnice, ki je v vsakem trenutku dneva videti brezhibno, skuša streti tako, da ji v naročje sesuje obritoglavo, širokoplečo karieristko, ki nima časa za zadeve čustev in zmore tiho trpeti poslovne ali vojaške napore. Tovrstna, izjemno glasna oblika feminizma, je namenjena hitremu použitju ali, drugače, krojena je za hitro oblačenje in slačenje, saj je v svojem bistvu nevzdržna – malo je namreč ljudi, ki bi trdi bojevniški obraz zmogli nositi dlje kot deset minut. Tržni feminizem, zaradi katerega Furiosa svojo četico odpelje daleč stran od doma, je glasnik ne-ne-neodvisnosti, ki ima s samostojnostjo opraviti približno toliko, kot ima Slovenija opraviti s puščavo. Ženske naj bi tako živele življenja, v katerih NE RABIJO NIKOGAR, ČE PA ŽE, PA NAJ SE TA NAUČI HITRO SPAKIRAT, utelešale pa naj bi točno določene vsebine, preslikane z druge strani seksističnega diskurza, skrižane v nasprotni ekstrem.
Meso feministične agende je v reorientaciji, drži, toda ne v takšni, ki bi ženskam znova naložila, kakšne morajo postati. Reorientirati se je mogoče tudi tako, da se sprostimo, razpustimo – osvobodimo. Feministična praksa je praksa kreativnega oblikovanja, kritičnega premišljevanja, afirmacije in skrbi zase, podprta z zavedanjem, da je identiteta serija ponavljanj z razliko, ustvarjeni in ustvarjalni flux. Politična strategija feminizma ne vključuje omejevanja in ohranjanja tega, kar »ženska« je, feminizem ni doktrina, ki bo »ženskost« nekega dne normalizirala. Predvsem je odprtost za prihodnje in sedanje možnosti. Recimo za možnost nežne in mile karieristke. Ali za možnost visokorodne bojevnice. Ali za možnost spolno promiskuitetne, očarljivo oblečene intelektualke. Za možnosti in variante tisočih značajev in tisočih vsebin, tisočih oblik in vonjev. Za feminizem, ki hoče nositi vso svojo težo in zapuščino – od sufražetk preko Judith Butler in Sie do Ladelle McWhorter – je ključno, da ženske ne okosteni v nekaj statičnega z določenimi biološkimi značilnostmi, temveč svojo nekdanjo slabost , namreč svojo difuznost uporabi v svoj prid. »Ženska« je nekdo, ki si ga ni mogoče prav in dokončno zamisliti. Tisti, ki si zamišljajo kaj specifičnega, so – in tukaj je film Pobesneli Max dosleden – načeloma ljudje s slabimi nameni in malo empatije.
Furiosa in ekipa ostanejo nekje na polovici poti, tam, ko se je treba za razkošje difuznosti šele opolnomočiti. Najprej je bilo in je treba zlomiti nekaj kosti. Če se ne bi vrnile v izžeto patriarhalno okolje, ne bi naredile ničesar, film bi zvodenel v bombastični psevdofeministični izjavi za javnost, velike punce zmoremo boljein zmoremo same in to zmoremo kar sredi ničesar. Tako pa si hrupni spektakel tik pred iztekom premisli in ugotovi, da bi bilo za ženske in za svet neizmerno bolje, če bi pravico do difuznosti uveljavljale točno tam, kjer se jim jo krati, kjer se jo zamegljuje ali zasmehuje in, če bi svoj boj bojevale v toplem zavezništvu s sestrami in brati, ki niso naivni, zabiti, slabo izobraženi ali grabežljivi cepci.
Zaskrbljenim moškim aktivistom bi bilo za konec dobro namigniti, da jih pravzaprav skrbijo napačne stvari. Na njihovem mestu bi se vprašala, kje točno so zašli, da tako radostno razmetavajo s pojmi tradicije in moškosti. V njihovih čevljih bi se mi pred delom, ki jih čaka, tresla kolena. Na njihovem mestu bi ženskam, ki s(m)o v utrudljivo nalogo pometanja in sesanja zgledno zagrizle ter že napredovale, ihtavo zavidala. Mogoče bi si pri odstiranju plašnic glede moškosti, tradicije, popfeminizma in idealnih oblik lahko pomagali – kakor v filmu. Bilo bi lepo.
Kaj bi ovinkarili: maj je mesec ljubezni. Ob tej priložnosti vam poklanjamo pesem, ki opominja, da o ljubezni največ vedo tisti, ki so jo (vsaj enkrat) izgubili. Tisti, ki so ostali.
Prejšnjo soboto so se evropski politiki lepo uredili, polagali vence in imeli govore o pomenu ohranjanja spomina na pošastno drugo svetovno vojno. No, slovenski politiki so zavoljo opevane uravnoteženosti hitro pridali še kakšno o povojnih pobojih. Besede sprave in navidezne modrosti so zvenele tako, kot bi bili evropski politiki preudarna in solidarna človeška vrsta. Vrsta, ki se je pripravljena učiti iz zgodovine, ki ji je mar za človeška življenja, ki celo pokončno nosi svoj del odgovornosti. Kako zelo varljivi so ti zemeljski vtisi!
Tako je denimo gospod Cerar, nadvse dostojni pripadnik naše vrste, velikodušno ponudil, da bo njegova relativno dobro preskrbljena državica blagohotno sprejela tam nekje do 20 beguncev. Kmalu zatem je druščina lokalnih veljakov iz občin Kranjska Gora in Rateče razpravljala o tem, da namerava Italija blizu slovenske meje urediti center za begunce. To jih blazno skrbi. »Za Rateče to predstavlja neke vrste obremenitev. Prišli bi namreč v sobivanje s povsem drugo kulturo,« je pojasnila predsednica krajevne skupnosti. Župan Kranjske Gore pa dodal, da sicer niso nastrojeni proti nikomur, a da »namestitev beguncev lahko predstavlja veliko obremenitev za turizem.«
Poskusimo si predstavljati, kakšne naj bi bile te strašne obremenitve. Bi nemške turiste, ki se tako radi vračajo v Kranjsko Goro, zmotilo, ko bi jim fantastičen razgled proti Italiji skalile temnopolte postave? Bi zvečer oprezno nosili nahrbtnike na sprednji strani telesa, ker hm – človek nikoli ne ve? In ali bi vsi ti turisti, ki (tako kot župan) sicer niso nastrojeni proti nikomur, naslednje leto rezervirali počitnice v Avstriji – pa čeprav malo dražje – ker nositi nahrbtnik na sprednji strani je res videti trapasto?
Spomin na vojno, katere konec obeležujemo letos, opominja, da so v njej zaradi podobnih nebuloz – da namreč sobivanje z drugačno kulturo predstavlja neke vrste obremenitev – pobili milijone ljudi. In medtem ko lepo oblečeni voditelji vzklikajo »Nikoli več,« in segajo v tresoče, s starostnimi pegami pokrite roke preživelih, je krvavo Sredozemsko morje le lučaj stran.
Je morda skrajni rob Evrope lažje razumeti od njenega jedra? Islandija, ki ji je nemška okupacija Danske ponudila priložnost, da se dokončno osamosvoji, razglasi neodvisnost in se distancira od evropske norije, se danes ne počuti povsem del te zgodovine. Zato 9. maja niso obeleževali konca vojne, so pa vseeno praznovali – multikulturni dan! Verjetno je sovpadanje dneva naključje, a je vendarle zgovorno.
Vsekakor je pohvalno, da Reykjavik kot mesto pripoznava svojo vse bolj multikulturno podobo in se je skuša veseliti. A kaj multikulturni dan pomeni v praksi? Korejke v rdečih, svilenih »narodnih nošah«, Ganci z lesenim, fino izdelanim »afriškim nakitom«, Turki s slaščicami, Rusi z babuškami, raznolika »etnična« glasba, veliko zastavic, turističnih brošur in dobre volje. Župan kramlja, otroci skačejo okoli, lačni segajo po prigrizkih z vsega sveta. Pomislim, kako bi se Slovenija predstavila na takšni veselici. Z avbo? S harmoniko? S kranjsko klobaso? So to elementi, ki bi jih morala radovednim obiskovalcem predstavljati kot reprezentativen del svoje kulture?
Ker kaj pa je reprezentativno, drugačno, kar me, razen seveda jezika, ločuje od mlade Islandke, ki se sprehaja med stojnicami? Mogoče drevesa, cvetoči kostanji pomladi, mogoče cedevita (ampak ups, to ni naše), mogoče Katalena (ampak vsaj v takšni meri tudi Scarlatti in Sigur Ros), mogoče patološko zamujanje (ampak to je bolj moje kot naše), mogoče H&M nogavice (ker na Islandiji ni H&M-a in sem komaj zdaj spoznala, kako ključni preživetveni element so H&M nogavice in perilo), mogoče … In ko se takole sprehajam med stojnicami, me skorajda obide misel, da je multikulturni dan le pozunanjena, všečna veselica, utemeljena na najširšem konsenzu o tem, kaj nam je pri multikulturalizmu pravzaprav kul – torej na glasbi, hrani, pisanih oblekah in spominkih.
Razmišljam, ali bom srečala Drito, 16-letno dekle s Kosova, ki se je pred dobrim letom priselila sem. Njena mama, ki islandščine ne pobira tako mimogrede kakor Drita, mora kljub visoki izobrazbi delati za blagajno v veleblagovnici. Ker s tem ne zasluži dovolj, dela tudi Drita. Ker je mlada in simpatična, je dobila službo v kavarni. Takoj po pouku pride in streže do enajstih zvečer. Domov pride ob polnoči. Kdaj dela domače naloge, ne vem. Kdaj se uči islandščine, ki jo komaj razume, ne vem. Ne vem niti, kako se počuti, ko gredo njeni sošolci popoldne v glasbeno šolo ali igrat igrice, ona pa v službo. Vem pa, da Drite ni bilo na multikulturni dan, ker je tisto soboto delala.
Če bi bila Drita preveč izbirčna glede delovnega časa, bi se ji najbrž zgodilo podobno kot Myi. Mya, mlada Senegalka s 4-letnim sinom, je do danes, ko pišem to besedilo, delala v isti kavarni kot Drita. A ker se je pogosto skušala izogniti večernim terminom in ker je, kadar je otrok zbolel, nekaj dni ostala doma, je danes dobila odpoved. Logika šefa je bila zelo preprosta: zaposleni, ki zjutraj pokliče, da ga ne bo, ker ima otrok vročino, pač ni dovolj zavzet in predan delavec. Za biznis to predstavlja neke vrste obremenitev. Na vrata kavarne bodo potrkali še mnogi (med njimi ne bo sicer niti enega »pravega« Islandca), ki bi radi delali, ki bodo brez ugovorov ostajali do polnoči, čez vikende, bili na voljo, da vskočijo kadarkoli. Zato se šef ne sekira kaj dosti, Mya pač ni bila primerna za to službo.
V tej prijazni, po čokoladi dišeči kavarni vlada nenapisano, a izrečeno pravilo, da se, kadar pridejo »pravi« Islandci, velja še posebej potruditi. To pomeni: malo večje porcije, malo lepše dekorirane kavice, drobne uslužnosti, s katerimi se ostalih gostov praviloma ne obsipava. Tako je to. Takšna je ta multikulturnost v državi, ki po vseh meritvah tolerantnosti, enakosti spolov, enakih možnosti, priseljenske politike … zaseda najvišja mesta.
In medtem britanska zunanja ministrica mirno izjavi, da oni pač ne bodo sprejemali beguncev, da naj kar lepo ostanejo tam, kjer so. Če si je gospa ogledala BBC-jev promocijski spot za Slovenijo, bo poleti morda počitnikovala v Kranjski Gori. Upamo, da ji bližina begunskega centra ne bo pokvarila počitnic.
V Ljubljano prihaja hrvaški zgodovinar in avtor knjige Jugoslavija in svet leta 1968. Knjiga opisuje položaj v Jugoslaviji v enem najbolj razburkanih let druge polovice 20. stoletja. V središču njenega zanimanja je študentsko gibanje v nekdanjih jugoslovanskih republikah in pokrajinah, pri čemer podrobno analizira mednacionalne odnose med njimi ter socialne in politične reforme v Jugoslaviji tega časa, njeno posredniško vlogo med Vzhodom in Zahodom (zlasti v razmerju do gibanja neuvrščenih držav in Varšavskega pakta, kot tudi do “praške pomladi” in sovjetske okupacije Češkoslovaške) in odločilno vlogo predsednika Josipa Broza – Tita v teh dogodkih. V okviru gostovanja Beletrina pripravlja dva dogodka:
torek, 19. maja, ob 14.00, sejem Liber.ac, Ljubljana Pogovor z avtorjem in predstavitev slovenskega prevoda knjige. Pogovor vodi dr. Jure Ramšak iz Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem.
torek, 19. maja, ob 19.00, Atrij ZRC, Ljubljana Okrogla miza z naslovom Jugoslavija in svet 1968. Sodelujejo: prof. dr. Hrvoje Klasić, dr. Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino in Ciril Baškovič, politolog in član Slovenskega študentskega gibanja (1968-1972). Pogovor vodi dr. Seta Knop.
Vabljeni k branju knjige in na oba dogodka! Še pred tem pa vam v branje ponujamo kratek odlomek iz knjige.
V pismi Karlu Jaspersu junija 1968 je Hannah Arendt med drugim napisala: ”Zdi se mi, da se bodo otroci v prihodnjem stoletju o letu 1968 nekoč učili tako, kot smo se mi učili o letu 1848.” Medtem ko je bilo leto 1968 za večino prebivalstva leto kot vsako drugo, so mu intelektualci pripisovali veliko večji pomen, deloma zaradi tega, kar se je v tistem trenutku že dogajalo, še bolj pa zaradi pričakovanih posledic. V ustvarjanju občutka posebnosti leta ’68 so ključno vlogo odigrali študentje. Z izražanjem nezadovoljstva nad svetom, v katerem so živeli, so sprožili upor, v katerem so se medsebojno dopolnjevala socialna in politična sporočila in zahteve. Ker so študentski protesti skoraj istočasno potekali tako v najrazvitejših kot v najmanj razvitih deželah, na vseh celinah in v vseh političnih sistemih, je dobil ta upor razsežnosti globalnega pojava. Dejstvo, da aktivnosti niso bile dirigirane iz enega središča in da je nanje pogosto vplivala vrsta posebnih okoliščin, samo potrjuje, da je šlo za novo, nepredvidljivo, toda nezanemarljivo energijo.
Relikvije dihanja so prvenec bruca režije na AGRFT Jana Krmelja (1995). Pesniški prvenci bralca zmeraj vznemirjajo s svojim potencialom, da vnesejo kaj svežine in mladosti – ne nujno biološke. Hkrati pa nosijo tveganje, da so na svet pokukali prezgodaj, nebogljeni, da torej nujno potrebujejo inkubator.
Relikvije dihanja so sad, ki se je od drevesa odtrgal ob pravem času in zdaj potrpežljivo čaka, da ga opazimo, vzamemo v roke, otipljemo, pogledamo, ovohamo, zagrizemo vanj in ga okusimo, prežvekujemo in prebavljamo … Krmeljeva zbirka namreč od bralca terja doživljanje z vsemi čutili, dobrodošla pa je tudi posebna občutljivost in odprtost za simbolno, iz katerega v osnovi vznika Krmeljeva pisava. Osnovna lega zbirke je tenkočutno melanholična, zamaknjena, meditativna, samotarska in nadrealna, hkrati pa se v njeni verzni krhkosti ali bolje zračnosti kaže presenetljiva konstantnost in domišljenost. Krmeljeva poezija z bralcem komunicira preko nenehnih implozij občutij in podob.
Četudi gre za idejno zastrto in težko ulovljivo pisavo, je tematsko silno sklenjena, koherentna; določajo jo levitve, preoblikovanja, preobrazbe, lov za (trdnejšimi, jasnejšimi) oblikami, transformacije snovi in duha, s čimer zbirka posega v metafizično, skorajda prvobitno mistiko. Prehajanje teles, »telesenje«, levitve, najdevanje živali v človeku, človeka v živali, predmetu ipd. Snovnost v duhu in duh v snovi. Telo ni le govorica, temveč prostor preoblikovanja, gnetenja, prehoda, naposled raztelešenja: »V vsej snovnosti sem odložil telesa in naselil / obrežje morja. S stikom beločnic in edine / vode vzplamtel.« Da so Relikvije dihanja zbirka prehodov in preoblikovanj, je vsaj delno mogoče razbrati že v naslovu zbirke – na ogled se postavlja nekaj nekdaj živega, dihajočega, sedaj preoblikovanega v snov, ostalino. V zadnjem tristišju knjige tako preberemo: »Si zatipal sonce / pod / zoglenelima mladičema?« Obet dokončanja transformacije.
Ne le v primerjavi z nekaterimi nedavnimi pesniškimi prvenci (Denis Škofič, Gašper Torkar), temveč tudi s siceršnjo slovensko sodobno poezijo je Krmeljeva pisava gotovo ena bolj razprtih, izmuzljivih, manj komunikativnih, ko v nizanju abstraktnih podob stavi zlasti na evokacijo. Njena rahločutna lega je nakazana že grafično z drobnostjo črk in vrstično razmaknjenostjo verzov, kar bralca usmerja v počasno, pozorno (za)uživanje, zlasti pa ponazarja njeno pomensko razklenjenost. Kajti Krmelj domala v slehernem stihu, sleherni sintagmi zbirke preizkuša meje jezika; vsakdanji, banalni, obrabljen, nepesniški jezik radikalno transformira in z njim ustvarja svoj svet, svoje pokrajine, prostore. Vertikalno strukturo pesmi poglablja do brezdanjosti, ko se zateče h kar najširšemu besednjaku, od poetičnega do tehnicističnega, in kar najbolj prosti besedni kombinatoriki.
Za najproduktivnejši prijem pri izumljanju lastne govorice se namreč izkaže ravno kršenje oziroma nadgradnja običajne, slovarske besedne vezljivosti, zlasti glagolske vezave: »Kraj izstopa svojo lego.« »Nekakšne ustnice / sporekajo ustničnike v sove ali udarce.« »Koren zaznave klije iz mojih ust v vas.« »Strop je nadenj spuščen v stopnicah, obenem se razpira« »Vonj vstopa vlažnost skozi pore glasov.« S tako nenavadnim besednim druženjem vznikajo nadvse izvirne, a tudi doživljajsko zahtevne podobe, ki se sem ter tja prevešajo v manierizem.
Takisto s pridom izrablja pesniške figure in trope, ki jih je v zbirki obilo. Pogoste so aliteracije (konci klanjanja, luskast lesk, vonj vstopa vlažnost), ponavljanja in sinestezije (ovalno utripanje, luknjanje vode, odlomiti otip, gnijoča svetloba, lomljivost vode ipd.) Neredko, a zmerno so zastopane tudi novotvorjenke: krogosoj, molkoglasnost, zdrobnost, podklavrje, rokavičje, prekopitljačiti, svojenje ipd.). Bralec sicer utegne mestoma začutiti določeno instrumentalizacijo omenjenih pesniških sredstev, kar nekoliko omaje izpovedno moč posameznih pesmi.
Lirski jaz se pogosto izraža v množini, kar je z ozirom na upesnjevana občutja bivanjske samote lirskega jaza dokaj presenetljivo. A hkrati podčrtuje običajnost, generičnost pojava posameznikove individuacije, vraščanja v svet, iskanja svoje telesnosti, prostora, puščanja vidne sledi … Krmelj z vzpostavitvijo svojega izraza v dialogu z drugimi pesniki, katerih citati uvajajo posamezne sklope zbirke, stopa po precej običajni pesniški poti. Poleg Komelja, Šalamuna, Ashberyja, Beckmana, Mandelštama je njegovo pesniško govorico najbolj zaznamoval Paul Celan, čigar zbirko je Krmelj za svoj predal tudi prevedel. O določujočem vplivu Celanove poezije na pesnikov jezik izvemo tudi iz spremnega besedila Miklavža Komelja. Starejši pesnik namreč svojemu mlajšemu kolegu v obliki pisma poda svoje razmišljanje ob branju zbirke in potegne nekaj vzporednic z lastnimi začetki. Obenem pa je zapis dobrodošel ključ, ki si ga lahko za vstop v prostore Relikvij dihanja izposodijo manj vešči bralci. S svojo pesniško občutljivostjo nevsiljivo in mimogrede odklene vrata vanjo, od bralca pa je odvisno, ali bo vrata odškrnil ali razprl na stežaj oziroma ali bo njegov ključ sploh uporabil. Tako spremno besedilo je tudi svojevrsten dokument pesniškega medgeneracijskega dialoga, iz katerega veje iskreno spoštovanje.
Relikvije dihanja pričajo o izjemnem pesniškem potencialu, ki se je zgostil v nadvse samosvojo in presenetljivo (in) domišljeno pesniško govorico. Verjeti gre, da se bo do naslednje zbirke pesnikova mestoma preočitna fascinacija nad kreacionistično potenco poezije oziroma samim aktom pesnjenja še nekoliko obrusila in bomo zategadelj bralci priča nekoliko manj zaklenjeni in še prepričljivejši pesniški izpovedi.
Letni čas, ki se razpira pred nami, nas nagovarja, da za hip postanemo – spustimo iz rok delo in upočasnimo korak. Vedno bi morali imeti dovolj časa za globok vdih spomladanskega zraka, za preštevanje sekund, ki nam daljšajo dan, za opazovanje, kako se spreminjajo odtenki zelene ter odpirajo in zapirajo pisani cvetovi.
Zdi se nam, da živimo v dobi, ki jo moramo na vsak način prehiteti, naš čas teče hitreje kot kdajkoli prej in izgubljene sekunde še nikoli niso tako skelele. Pa vendar: nič ne more prehiteti misli ali bliska. V tem smo enaki vsem predhodnikom. In naše misli ne bodo nič hitrejše, če si ne bomo vzeli časa za opazovanje pomladi. Kar mirno, hitrost je konservativna, razumela bo, kako pomembno se je včasih obotavljati.
Ameriška literarna revija McSweeney’s Quarterly Concern je od svojega nastanka leta 1998 dalje znanilka in gojišče novega ameriškega in angleškega literarnega ustvarjanja. Duhovni in kapitalski oče revije Dave Eggers prostor odmerja avtorjem, kot so Rick Moody, William Vollmann, Britanca Zadie Smith in Nick Hornby ter bradati Američan George Saunders (zvezda pričujočega zapisa). Člani ekipe MQC proizvajajo drugačen cool, kot so ga proizvajali njihovi književni predhodniki – DeLillo, Updike, Pynchon –, in tudi drugačen cool od tistega, ki ga proizvajajo tovarne t. i. »blank fiction« z Bretom Eastonom Ellisem na čelu. Za refleksijo politične situacije v Ameriki ali Angliji, za alkohol&seks&droge&Las Vegas, za eksistencializem, ki mu je slabo od propadanja in umiranja, za razpizdeno družbeno kritiko jim visi dol tako, kot jim še nikoli ni stal. V svojih literarnih projektih namreč niso posebno megalomanski, fokus pisave se je z ravni življenja in preživetja neke družbe zožil na raven življenja in preživetja posameznika ali, še pogosteje, družin v neki družbi. Bolj kot teme in snovi pa okoli Eggersa zbrane umetnike povezuje ironija ter naklonjenost do že precej izžetih metafikcijskih postopkov. Vzroke za tovrstno literaturo in posledice njenih osrednjih literarnih sredstev lahko strnem v sledeče epistemološke možnosti:
a) Novo ameriško literaturo navežemo na utrujenost po koncu velikih zgodb, ko se nenadoma zdi pomembno, da je oseba X na podstrešju svoje babice Y našla broško iz leta (…) in ob tem doživlja razne nezanimive, lirične stvari. Gre torej za brezjajčno literaturo.
b) Ironičnost nove ameriške pisave navežemo na problematičen status ironije kot masovne figure, ki ničesar več ne sprevrača, saj je vse, kar je bilo sveto in resnično, sprevrnil že postmodernizem. Ironičnost takšne pisave je torej sama sebi namen in figurira predvsem kot lenoba. Gre torej za brezjajčno pisavo.
c) Novo ameriško literaturo navežemo na naivni humanizem v spopadu z neizprosnim narcističnim okoljem, ki vsako upanje zatolče z argumentom vojne vseh proti vsem. Gre torej za polnojajčno literaturo.
d) Ironičnost nove ameriške pisave navežemo na poskus soočenja s postmodernističnim izročilom, ki je literaturo izpraznilo. Ironija napeljuje na možnost drugačne etike in drugačne teleologije. Gre torej za polnojajčno pisavo.
Jajca ali ne jajca, to je zdaj vprašanje – za Georgea Saundersa, čigar zbirko Deseti december smo pred kratkim v prevodu Andreja Skubica dobili v slovenščini.
Saundersova jajca
Na Georgeovo ironijo sem sprva gledala zviška, saj sem jo doživljala kot ceneno, lahko sredstvo za firebreaking, za zakrivanje in varovanje pred resničnim patosom zgodb/življenja, ki odvezuje odgovornosti bedo in težo sveta vzeti resno in zato tudi nekaj narediti, če pa že ne narediti, pa vsaj ne vztrajati v reprodukciji žalobnega stanja ter si upati za prenovo razviti vsaj dostojno govorico. Vse, kar ironiji in cinizmu uspe vedno znova doseči, je, da se elegantno, s privihanim nosom pokakata na osvežilne humanistične prigrizke in tako legitimirata postrežbo s staro, postano enolončnico. Vse, kar zares zmoreta, je, da se zakrohotata, češ »Ja, saj veva za X in Y, hoho, ja, saj veva, da je v tejle župi mrtva žival, hoho«, nakar pri polni zavesti, ob polni vednosti, povsem opolnomočena srebata isto staro župo z razkrajajočo živaljo. Za ironijo in cinizem ni posledic, samo pravila in dogme je treba poznati, se jih v dobrih vicih na videz otresti, zatem pa vajo ponoviti … Jože Bože, a to je vsa emancipacija, ki nam ostane?
Da je ironija ključna nagnjenost Saundersovih pripovedi, me je sprva razočaralo, prepričana sem bila, da je avtor samemu sebi in bralcem izdelal zlato kletko, v kateri se mora odviti vsa družbena kritika, da bosta na drugi strani lahko nemoteno kosila revščina in ponižanje. V njem sem za nekaj bežnih sekund videla vse nas, ki ironično ali cinično tolčemo čez lastne težave, težave belih prebivalcev razvitega sveta – nimam za novo majčko, nimam za novo mačko, nimam za novo krtačko –, ker vemo, da so takšne težave nične težave in zato niso vredne analitske pozornosti, v isti sapi pa od vsega, kar t. i. nične težave presega, pozornost lenivo odvračamo, saj o samih sebi vendarle že nekaj vemo! V Saundersu sem videla avtorja, ki bo z ironijo izterjal distanco in onemogočil potopitev v svet drugega ter bo bralcu sporočil le, da je že okej, če pokuka k drugim, ampak ne preveč, da ne bi bolelo. Skratka: verjetno je jasno, da ironijo obravnavam kot problematično odločitev. Vse prevečkrat se maskira v zaskrbljenost in pronicljivost, za svoje modre puhlice pa kasira veliko intelektualnega zaupanja. Konstitutivno zanjo je discipliniranje upanja in moči, v čemer je skoraj nagnusno uspešna, saj vse subjekte, ki svet tolmačijo drugače od nje, poniža v bedake, naivneže in slaboumneže. Za svoj prapor si jemlje razum in ob tem rada pozabi, da si ni vzela celega. Fju, res mi pritisne na živec, pardon …
K sreči sem se glede Saundersa zmotila. K sreči je razumen do konca, do roba, ko so že mogoče alternative. Njegova ironija ni le posmeh, ki služi sprijaznjenju, temveč posmeh, ki površino resničnosti razpoči zato, da bi mi on sam in njegovi liki v razpoke zadelali nekaj novega. Njegova ironija zadeva in kruši predvsem robove človeškega mišljenja, ravnanja in čustvovanja. Zasmehuje nas in nam v eksplozivno izpisanih zgodbah pokaže, da nam ni treba ostati pri zasmehu. S svojo ironijo nas povabi v drugačen scenarij. Reče nam: »Haha, ti ljudje, ki sem jih napisal, so res smešni, pa res so bedni, ker se smilijo samim sebi, razvajeni beli ljudje razvitega sveta, ampak … ali ni stiska preprosto stiska, četudi je osnovana na postavkah, ki sem nam, pametnim ljudem, zdijo smešne in nizke? Za nosilca je stiska zelo moreča, veste. Omejitve so zelo moreče, veste.« Povabi nas, da se njegovim likom nasmejimo, nato pa si njih in njihove težave vzamemo k srcu, povabi nas, da namesto hladnega obupa in prezira kultiviramo ljubezen&razumevanje. Glede na to, v kakšen antiklimaks sta v naših življenjih sesuta ljubezen&razumevanje, ima Saunders velika jajca. Velika jajca za drobne življenjske potrebščine.
Saundersovi ljudje
Pod naslovom Deseti december je zbranih deset zgodb, izpisanih v hrustljavem, nezadržanem, čeprav stilistično vselej dosledno odmerjenem jeziku. Vsaka posamezna zgodba se drgne ob žanr fantastike, bodisi z otroki, privezanimi ob drevo, bodisi z v zraku lebdečimi Azijkami, ki krasijo vrtove, bodisi z vbrizgavanjem poživil, ki »žgečkajo verbalne centre«. George vseeno ne kvačka, kjer ni treba, vse v skladu s svojim prepričanjem, da je »roman zgolj zgodba, ki še ni našla načina, da bi postala kratka«. Ne pripoveduje o zgoraj omenjenih nezanimivih liričnih stvareh, torej ga ne boste zalotili razpravljati o tem, kako se je oseba X sanjavo spominjala svoje tolste babice in kako jo je ob tem prežarjala milost minevanja itd. itd. George bi že povedal, da se oseba X spominja, spominjanje je navsezadnje lepa fikcija, vendar bi uspel dodati, da je oseba X v drugi možganski napeljavi že preračunavala, koliko bi lahko od prodaje zlate broške z vdelanim dragim kamnom iztržila. Avtor pazi, da svojih likov ne bi romantiziral niti, kadar so v stiski. Njegovo nagnjenje enovito povzame mlajši brat umrlega Todda Grassbergerja v zgodbi Semplike, ki med pogrebnim govorom o umrlem bratu naznani: »Čeprav je znal biti nekoliko strog, je mlajšemu bratu dolgoročno izjemno koristil, ga naučil, kako se postaviti zase. Se pravi, potem ko ga je Todd celo otroštvo mlatil, mlajšega brata zdaj nič več ne more zmesti, tj. noben nasilnež zunaj družine se ne bo mogel nikoli primerjati s Toddom … […] …Todd je dal vsakomur v družini pomembno lekcijo: človek je lahko močan, bojevit, ambiciozen, nekoliko slep za potrebe drugih, pa to še zmeraj ne pomeni, da ne more biti najboljši, najbolj neverjeten brat sploh, ki utegne občasno, kot v nasprotju z lastnim značajem, vseh presenetiti s tem, da naredi tudi kaj čisto človeško uvidevnega.«
Kataliza dogajanj v zgodbah zbirke Deseti december je tako na strani likov, ti pa praviloma trpijo za eno od nespametnosti človeškega značaja – materializem, grabežljivost, zavist, pokornost, razsipnost, ponižnost, zločinskost, ignoranca – in se razvijajo ob eni od sijajnosti človeškega značaja – pogum, velikodušnost, skrb, načelnost. O sebi po večini menijo napačne stvari in ne vidijo posebej daleč, zato si lahko pridelajo takšne ali drugačne predstave o lastnih junaštvih ali lastni sreči in posebnosti. Na koncu dneva so glavni na vasi, zadnji v mestu, globoko apolitični in neodzivni. Ker jih skrbi za lastno steljo, za lastne drobnarije, je za korak v etičen odnos do sveta potreben velik dogodek, pa še ta včasih ne zagotovi posebno čednega rezultata. Obubožani Al Roosten si bo dostojen razvoj dogodkov zato raje umislil, kot pa da bi bogatemu Donfreyu pomagal poiskati ključe od avtomobila, ki jih je brcnil pod podstavke, da bi bogati Donfrey svojo bogato, a pohabljeno hči naposled lahko odpeljal na operacijo. Hkrati bo pripovedovalec v Begu iz pajkove glave raje storil samomor, kot pa da bi (še enkrat) povzročil smrt drugega človeka. Saundersovi protagonisti se porajajo v sivini, v kateri se porajamo vsi, zato o njih ni mogoče izrekati totalnih sodb. Če bi jih lahko, bi bila to verjetno slaba literatura. Nikomur med njimi ne bi po infuziji spustili Darkenfloxxa™, da bi trpel duševne in fizične bolečine, primerljive s piki tisočih strupenih škorpijonov in ritjem tisočih podkožnih ličink. Namesto tega nam avtor za vzpon iz votline bede, nezaupanja, obsojanja in celo – kot rečeno – za izhod iz ironije same ponuja ljubezen&razumevanje. L&R sta tisto, kar ostane, ko vso družbenokritično grdobo, paradokse, nepravičnosti in laži ironija in parodija požgeta. Etika šmetika, boste rekli. Seveda Saunders po etiko ni šel posebno daleč, zares je odkril le toplo vodo, ampak, hej, vsaj šel je ponjo, vsaj zajel je to prekleto vodo, naredil je tisti korakec več, ki ga v intersubjektivnosti marsikdaj ne naredimo. Najbrž zato, ker sta nam ironija in cinizem požgala tudi jajca. Ups …
George Saunders: Deseti december. Prevedel: Andrej E. Skubic. Modrijan, 2015. 256 strani, 14,90 €.
*Če ste neučakani: nekaj kratkih zgodb Georga Saundersa (tudi tri iz zbirke Deseti december) lahko v angleščini v celoti preberete tu.
** Neodvisna založba McSweeney’s, omenjena v uvodu, zbira denar za svoje delo na Kickstarterju. Lahko jo podprete tu.
Ob vztrajanju pri neustreznih, bržkone butalsko neotesanih, a »viralno« udobnih paralelizmih, bi Veroniko Simoniti (1967) zlahka okronali za literarno Tino Maze. Diplomirana romanistka, prevajalka in lektorica italijanskega jezika je že za svojo krstno kratko zgodbo prejela 1. nagrado revije Literatura in od tam naprej malodane filatelistično nanizala za baročni album literarnih lovorik ter nominacij: leta 2005 nominacijo za prvenec leta ter za nagrado Fabula (zbirka kratkih zgodb Zasukane štorije), enkrat drugo in kar trikrat prvo nagrado kratkoproznega natečaja Radia Slovenija ter nagradi revij Mladika ter Primorska srečanja.
Njen romaneskni prvenec Kameno seme, ki ga je na svet pospremilo blagoglasje izvrstnih kritik, je, kakopak, nominiran za letošnjega kresnika.
Pod takim pritiskom Knjiga priznanj z Veroniko enostavno ni mogla več izostati …
Ime: Veronika.
Zadnja knjiga: Roman Kameno seme.
Kje ste odraščali?
V Trnovem, tik ob Barju, kjer so se dogajale velike dogodivščine.
Kaj ste študirali in kje?
Romanistiko, na ljubljanski FF.
Kje živite in zakaj?
Spet: v Ljubljani. Ker žal ne morem živeti v Dalmaciji.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Na kratkoprozno zbirko Hudičev jezik.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Lani in predlani sem se vsak dan razen ob vikendih zbujala ob petih zjutraj, da sem lahko pisala dve uri na dan. Vstajati je bilo sicer težko, občutek, da sem do sedmih že nekaj naredila zase, pa je bil potem fantastičen. Zdaj so jutra brez tega zanosa dosti bolj prozaična.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Hm, to vam bojo o meni bolje povedali drugi.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Modra poletna oblek’ca.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Recimo Il barone rampante Itala Calvina, Petek ali Tihomorski limb Michela Tourniera, Dvori od oraha Miljenka Jergovića.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Z Mirano Likar Bajželj sva zelo dobri prijateljici, sproti predebatirava vse, od zasebnega do literarnega, v presojo si pošiljava tekste pred objavo.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?
Okej, ne bom skromna. Če bi bil roman, Mojster in Margareta, če zbirka zgodb, Tabucchijevi Piccoli equivoci senza importanza, če pesniška zbirka, Apollinairovi Alcools.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
Povsod po malem, predvsem pa kjerkoli v Sredozemlju.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
Uh, tega je toliko … Bom naštela, kar mi najprej pade na misel. Knjiga: Maríasovo Tako belo srce. Film: Kiarostamijeva Overjena kopija. Slika: Velasquezove Las Meninas.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Če pišem zjutraj, mora biti ob meni obvezno kava, zvečer je neobvezno fino, če je to glaž rdečega. Zmeraj moram biti popolnoma sama, v tišini, če narava teksta dovoljuje, pa se ob pisanju vrti kakšna dobra muzika (npr. Deklica in smrt, Gnosienne št. 1 ali Bella Maria bratov Mancuso).
S stolčka pod kvarnerskimi borovci, na katerem sem na roko popisala kar nekaj pasaž, je videti zaliv z nekaj barkami. Čez leto nimam te sreče.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon?
Potrpežljivo čakam na muze in berem. To nikakor ni izgubljen čas, je čas za premišljevanje, sanjarjenje, počitek.
Opišite svoj idealen dan.
Poletje, pozno vstajanje, kava, pisanje, vrtnarjenje, branje, ribarjenje, vožnja s čolnom, pisanje, večerja s prijatelji na obisku. Sem omenila, da bi se vse to dogajalo na dalmatinskem otoku, kjer bi živela v edini tamkajšnji hiši?
Opišite svojo večerno rutino.
Klepet ob večerji, branje kakšne dobre pesmi hčerki za lahko noč, če je čas, mogoče film, poblisk v mejle, nazadnje dobra knjiga.
Ste vraževerni?
Čisto en malček, s čisto svojimi vražami (ki jih ne smem izdati, sicer bojo izgubile moč).
Najbolj zoprn literat vseh časov?
Mogoče tisti, ki je napisal, da se moja soimenjakinja odloči umreti.
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Vprašajte me rajši, česa ne vzamem s sabo (čeprav so moj večni problem ključi).
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Iz osebnega življenja mamo, čeprav je še zmeraj ves čas z mano, iz literarnega Itala Calvina, ker bi imel še toliko dobrega napisati.
Kateri je vaš najljubši prigrizek?
Brusketa (s paradižnikom, mocarelo, baziliko …).
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
V bistvu nobene, ker v bistvu to sploh ni značilno zame. Tako je pač to.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Bilo je pred leti, vendar ne med literarnim dogodkom, ampak prednjim. Preden sem za štiri dni odpotovala na budimpeški knjižni sejem, sem moža in hčerko zaklenila v stanovanje, kamor smo se vselili nekaj dni pred tem, vse ključe pa nevede vzela s sabo. Zadevo sem reševala na vlaku tik pred madžarsko mejo. Še enkrat hvala slovenskemu sprevodniku, ki je še isti dan na ljubljanski železniški postaji predal ključe družinskemu prijatelju.
Kaj (poleg pisateljevanja/urednikovanja) še počnete za preživetje?
Hodim v službo in od časa do časa kaj malega prevedem.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Upam, da ne bo zvenelo preveč pokroviteljsko: najprej berite, potem pišite. Uporabljajte pilo, ki je najpomembnejše pisateljsko orodje. Če vam uspe, se skušajte ne prevzeti.
Povejte nam kaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Ravnokar sem »Povejte nam nekaj o sebi, …« popravila v »Povejte nam kaj o sebi, …«. Puristična obsesivno-kompulzivna motnja pač, saj ne zamerite?
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Idej je več, od kratkih zgodb do zbirke novel ali novega romana. Kontinuiran projekt pa je blog italijansko-slovenske literarne izmenjave Papirnata hiša – La casa di carta.
Drage bralke, dragi bralci, ob dnevu zmage vam želimo, da bi tudi sami zmagovali, zmagoslavno paradirali, se borili za prave stvari in vedeli, za kaj se borite. Da bi bile vse priborjene zmage vredne svojih žrtev.
V branje vam ponujamo pesem, ki jo je bilo prvič mogoče prebrati v Zbranih zbirkahMilana Jesiha, ki so izšle leta 2012, namenjena pa je bila njegovi naslednji zbirki. Da ne boste mislili, da so bile vse pesmi majskih zmag že davno napisane. Nastajajo nove, morda namenjene tudi zmagam, ki jih je še treba izbojevati.
***
Zanosne srčne muzike pijani dečki smo šli iz kina: bojevniki, junaški partizani, ki nas je potrdila zgodovina,
in koliko se je velikih bojev še uslikavalo pred nami, branili smo in bomo ljudstvo svoje – najtudi z golimi rokami -,
noči zimskih pohodov neprespane skoz milijon sovražnih ofenziv naj v brazgotine celijo se rane do maja, mama, ko vkorakam živ
in ti na sončne ulice Ljubljane s soborci sam prinesem zmagovito svobodo, ki uživamo jo danes! Živel naš komandant tovariš Tito!
Pet postaj s kratkega popotovanja po zasedenih palestinskih ozemljih
Mejni prehod King Hussein Bridge/Allenby, jordansko-izraelska meja
Izrael in okupirana ozemlja (vir: Wikipedia)
Na začetku sem nekoliko razočaran. Nekaj pred deseto uro zjutraj prispem iz Amana na izraelsko stran največjega, najbolj obremenjenega in najbolj nepredvidljivega mejnega prehoda, ki povezuje Jordanijo in Izrael oziroma zasedena palestinska ozemlja na t. i. Zahodnem bregu. Prav tja se tudi želim prebiti, saj sem namenjen v Dženin, na sever Zahodnega brega, v tamkajšnje begunsko taborišče, na premiero nove igre v znanem lokalnem gledališču, Gledališču svobode (Freedom Theater). Prek omenjenega mejnega prehoda potujem drugič, prvič sem se tu mudil februarja, tokrat pa imam v potnem listu še dva libanonska žiga in pričakujem težave, saj Izrael in Libanon nista ravno prijateljski državi. Z uradnim dokumentom države članice Evropske unije sem seveda privilegiran, še posebno v primerjavi z imetniki palestinskih, jordanskih idr. osebnih dokumentov, a imam v glavi kljub temu nemalo srhljivih zgodbic o tem, kako so Izraelci njim sumljive potnike (tudi Evropejce) na meji zadrževali ure in ure, jih dolgo zasliševali in nadlegovali, slačili, jim brskali po prtljagi, odpirali elektronsko pošto in profile na družabnih omrežjih in jim na koncu za pet ali deset let prepovedali vstop v Izrael. Osebje na mejnem prehodu je deloma zelo mlado; fantje in dekleta v zgodnjih dvajsetih na obveznem vojaškem služenju, ki (zdolgočaseno) sedijo za pultom in brskajo po potnih listih, pregledujejo prtljago ter skrbijo za varnost. Sam postopek prečkanja meje se hitro lahko zavleče, saj je treba skozi štiri različne kontrole potnih listov in čez pregled prtljage. Ključna je druga kontrola, kjer izraelski uradniki potniku izdajo dovoljenje za vstop v državo ali pa ga – kakor se jim zazdi – potegnejo iz vrste in mu postavijo kopico dodatnih vprašanj.
Prav omenjeni postanek me torej najbolj skrbi. Tu so me februarja najprej pustili čakati, potem pa »povabili« v posebno pisarno ter spraševali vse mogoče. Takrat sem prestrašen improviziral, tokrat pa sem – vsaj tako upam – pripravljen. Točno vem, kaj me bodo vprašali in kaj bi radi slišali. Zbrisal sem potencialno problematične mejle in kontakte, na Facebooku sem nehal všečkati določene strani ter odstranil nekaj fotografij s fotoaparata. Pri sebi pa imam tudi rezervacijo hostla v Tel Avivu, kjer se sicer ne bom nikoli pojavil, bom pa rekel, da se odpravljam tja. Če bi naravnost priznal, da se odpravljam na Zahodni breg, bi si namreč po nepotrebnem zapletel življenje. Prav tako bom zamolčal, da v Jordaniji delam s palestinskimi begunci, uredil pa sem tudi zgodbo o svojem potovanju v Bejrut.
A medtem ko čakam v vrsti nenadoma nisem več tako prepričan, da sem zares pripravljen na dolgo in utrujajočo igro živcev. Nervozno se oziram naokoli, tehtam možne scenarije v glavi – sam sebi se zazdim neskončno sumljiv in prvič pomislim, da bi morda vendarle moral govoriti resnico. Naposled s težkim korakom stopim k pultu, kjer se na moje nemajhno presenečenje ne zgodi nič. Mlada uslužbenka, ki mi vzame potni list, je dobro razpoložena in si popeva nekaj v hebrejščini. Verjame mi na besedo, ko omenim, da kot povsem navaden turist potujem v Tel Aviv, ne sprašuje me veliko o mojem obisku Libanona, prav tako pa je ne zanima preveč, kaj počnem v Jordaniji. V desetih minutah sem čez in seveda vesel, da je vse potekalo tako gladko. Po drugi strani pa se ne morem znebiti čudnega, neumnega občutka razočaranja, ker sem se očitno pripravljal zaman in nisem dobil priložnosti natveziti niti ene od zgodbic, ki sem se jih domislil za vsak slučaj.
V taksiju, cesta Jericho–Ramala
Zahodni breg, zasedeno palestinsko ozemlje, ki se razteza na 5.640 kvadratnih kilometrih in ima dobra dva milijona in pol prebivalcev (od tega jih je približno 500.000 judovskih naseljencev), na vzhodu meji na Jordanijo, na zahodu, severu in jugu pa na Izrael. Po mirovnem sporazumu iz Osla iz leta 1993, s katerim se izraelska okupacija niti slučajno ni končala, temveč v mnogočem zaostrila, je območje razdeljeno na tri administrativne cone: A, B in C. Cona A, ki obsega 18 odstotkov celotnega ozemlja, spada pod civilno in varnostno upravo t. i. Palestinske oblasti (Palestinian Authority), nadzor nad cono B, ki zajema približno 22 odstotkov celotnega območja, si delijo Izraelci in Palestinci, medtem ko Izrael nadzoruje cono C, ki predstavlja kar 60 odstotkov okupiranega ozemlja. V cono A spadajo večja palestinska mesta, kot so Ramala, Nablus, Dženin, Betlehem, Jericho ter del Hebrona z okolico, v cono B nekatera ruralna območja, pod cono C pa nezakonite judovske naselbine in cestne povezave na Zahodnem bregu. Omenjena judovska naselja so po mednarodnem pravu ilegalna, ker po ženevski konvenciji država, ki okupira drugo, na zasedeno ozemlje ne sme preseliti dela svojega civilnega prebivalstva.
Vzemimo hipotetičen primer: z nekaj lokalnimi Palestinci se prevažate v taksiju in vijugate med kontrolnimi točkami, nadzornimi stolpi, naselbinami, industrijskimi conami sumljivega slovesa, varnostnimi ograjami in visokimi zidovi, ki tako fizično kot miselno usodno ločujejo prebivalstvo. Kako veste, kdaj ste na območju, ki ga nadzoruje Palestinska oblast in kdaj Izrael? Ena možnost je, da se orientirate po degutantnih rdečih obcestnih tablah, ki označujejo vstop v cono A pod palestinskim administrativnim nadzorom, na njih pa v hebrejščini, arabščini in angleščini piše, da je nadaljevanje poti za izraelske državljane prepovedano z zakonom ter nevarno za njihova življenja. Lahko pa samo opazujete, kako se sopotniki obnašajo v avtu; med vožnjo po teritoriju, ki ga nadzoruje Izrael, se vsi takoj pridno privežejo, saj si z neupoštevanjem pravil cestnega prometa nočejo nakopati dodatnih težav, kot da ni življenje na teh koncih že brez tega dovolj zapleteno. Ko pa spet prispemo na območje pod kontrolo Palestinske oblasti, se kot na povelje vsi še isti trenutek odvežejo.
Opozorilne rdeče table (vir: New York Times)
Življenje na Zahodnem bregu zdaj nudi drugačno sliko, kot ga je med drugo intifado, vsesplošno palestinsko vstajo proti Izraelu med letoma 2000 in 2005. Začela se je s protesti Palestincev ob obisku Ariela Šarona, takrat kandidata za izraelskega premierja, na jeruzalemskem Tempeljskem hribu oziroma Veličastnem svetišču, svetem kraju tako za muslimane kot jude. Med uporom je vsakdan na zasedenih ozemljih, v Gazi in v Izraelu zaznamovalo krvavo nasilje, samomorilski palestinski napadalci, umori, streljanje, ugrabitve, policijska ura ter brutalni povračilni ukrepi izraelske vojske. Za belopoltega prišleka iz Evrope je potovanje po območju danes načeloma varno in razmeroma udobno ter daleč od podob nasilnega kaosa, obupa in smrti, ki jih je prineslo prejšnje desetletje. Na Zahodnem bregu je mogoče srečati tudi nemalo tujcev, popotnikov, turistov, aktivistov, prostovoljcev iz različnih mirovnih organizacij. Palestinci, razočarani nad sporazumom iz Osla, medtem skušajo živeti naprej: delajo, študirajo, se borijo, ljubijo, prepirajo, upajo. Regijo pesti tudi visoka brezposelnost, ki se zadnja leta giblje okoli dvajsetih odstotkov. Domačini so ujeti med kladivom in nakovalom; na eni strani koruptivna, disfunkcionalna, neoliberalna, servilna Palestinska avtonomna oblast (od januarja 2013 sicer deluje pod imenom Država Palestina), po dogovoru iz Osla začasno palestinsko samoupravno telo, ki mu predseduje nepriljubljeni Mahmud Abas. Na drugi strani pa vsemogočna izraelska okupacijska mašinerija, ki utrjuje položaje z močno prisotnostjo svojih varnostnih sil na Zahodnem bregu, z neprekinjeno gradnjo ilegalnih judovskih naselbin, nespoštovanjem predpisov mednarodnega prava, z zasegom palestinske zemlje brez plačila odškodnine in z nadzorom nad različnimi naravnimi viri, z zloglasnimi nočnimi racijami v palestinskih naseljih, ko se med aretiranimi pogosto znajdejo tudi otroci. Palestinci so pod izraelsko okupacijo drugorazredni državljani, diskriminirani, žrtve očitnih kršitev človekovih pravic. Na Zahodnem bregu zanje velja izraelsko vojaško pravo, ki med drugim denimo prepoveduje organizacijo in udeležbo na protestih ter razkazovanje različnih političnih simbolov. Izrael njihovo svobodo gibanja omejuje s pomočjo kompleksnega sistema kontrolnih točk in varnostnih ograj ter s strogim režimom izdajanja posebnih dovolilnic za gibanje izven predelov pod nadzorom Palestinske oblasti. S tem ne le posegajo v njihov fizični prostor, temveč na tak način zamejujejo tudi njihovo miselno obzorje in sanje.
Življenje na zasedenih ozemljih je torej zapleteno in ima več skrajnosti. Hebron, največje urbano središče na Zahodnem bregu s približno 250.000 prebivalci, ki leži 30 kilometrov južno do Jeruzalema, je denimo razdeljen na palestinski sektor (H1) in na del pod izraelskim nadzorom (H2). V središču mesta, po bibličnem izročilu enem od štirih svetih krajev v judovstvu (in islamu), živijo Palestinci in judovski naseljenci drug poleg drugega, zato pogosto prihaja do napetosti, različnih incidentov in izbruhov nasilja. Če pa se odpravite v po religioznih besedilih sodeč ne preveč pomembno Ramalo, nekdaj majhno podeželsko naselje, danes prestolnico »samouprave« Palestinske oblasti, kjer imajo sedež tudi številne tuje nevladne organizacije in kamor se steka velik del mednarodne denarne pomoči, namenjene Palestini, vas pričaka drugačna slika. Gre za liberalno, miroljubno, kozmopolitsko mesto s polnimi lokali, restavracijami, trgovinami itn., kjer skupaj živijo tako muslimani kot kristjani. Brez večjih težav je mogoče dobiti alkohol in ko se podate v mestno nočno življenje, ni težko pozabiti na politiko in okupacijo.
Kako pisati in razmišljati o sodobni Palestini, se sprašujem, ko se peljemo od meje proti notranjosti Zahodnega brega. Kam usmeriti svojo pomoč ter solidarnost in kako organizirati boj? Je sploh mogoče o vsem skupaj povedati še kaj novega? Izraelska okupacija, širitev nezakonitih judovskih naselbin, tesno politično zavezništvo med Izraelom in ZDA, prva in druga intifada, pa šestdnevna vojna leta 1967, v kateri je Izrael pridobil nazaj Zahodni breg, nakba, izgon več kot 700.000 Palestink in Palestincev z njihovih domov leta 1948 itd., so namreč dobro znana in dokumentirana dejstva. O vsem tem so pisali in razmišljali mnogi. Toda treba se je prepričati na lastne oči, si rečem, ko mimo mene drvi dih jemajoča, s soncem obsijana puščavska pokrajina Svete dežele.
Knjigarna Sharbain’s, Ramala
Knjigarna Sharbain’s v samem centru Ramale po prijetnem vzdušju in zanimivih knjigah spominja na ugaslo ljubljansko prodajalno knjig Behemot. Mladi lastnik Džerjes Šarbejn je knjižno ponudbo zasnoval s širokim izborom del v angleščini – od aktualne beletristike, različnega šolskega gradiva, do kotička z lucidnimi političnimi, zgodovinskimi, sociološkimi deli o Palestini in dogajanju na Bližnjem vzhodu. Šarbejn je doma iz družine palestinskih kristjanov, knjigarniški posel pa je začel že njegov ded, ki je v Ramalo kot begunec prišel iz Džafe. »Sam sem študiral menedžment, a bil od nekdaj obkrožen s knjigami in se okužil z njimi,« je pripovedoval za svojo delovno mizo v prvem nadstropju. »Posel gre sicer tako tako. Tukaj nihče več ne bere, ljudje živijo iz rok v usta, poleg tega so knjige visoko obdavčene in drage. Kljub temu vem, da sem privilegiran. Za razliko od mnogih vrstnikov mi gre dobro: imam službo, podedoval sem družinsko podjetje, vozim dober avto. Meni in moji družini ni hudega.« Ozrl se je po polnih knjižnih policah in začel govoriti o politiki. Zakaj na Zahodnem bregu domačini tako pogosto govorijo o »dvojni okupaciji,« me je zanimalo. »Tukaj najlažje preživiš tako, da se potuhneš in držiš daleč stran od kakršnegakoli političnega udejstvovanja. Palestinska oblast hitro utiša kritične glasove, nadleguje razne aktiviste in na različne načine onemogoča svoje politične nasprotnike. Gre za pokvarjeno skupino gangsterjev. Če jim kaj ni všeč, te vržejo v zapor in pozabijo nate. Poleg tega tesno sodelujejo z Izraelci, jih zalagajo z najrazličnejšimi informacijami in z njimi sklepajo posle. Mahmud Abas je navadna lutka, nič drugega. Briga jih za palestinsko ljudstvo, saj skrbijo zgolj za lastne interese. Njihovi uradniki dobivajo za tukajšnje razmere zelo dobro plačo in jim je v interesu, da se status quo nadaljuje. Težko je. Kot Palestinec imam včasih občutek, da me bo razneslo.« Kako se potem upreti? »Med drugo intifado sem hodil v srednjo šolo in se pogosto udeleževal demonstracij in raznih protestnih shodov. V izraelsko vojsko smo zmetali vse, kar nam je prišlo pod roke. Kamenje, kozarce, napolnjene z barvo, molotovke … S prijatelji smo v vojake merili s fračami in jih ciljali s frnikolami. Z njimi se da natančno zadeti. Kot mulci smo veliko doživeli. Danes vem, da s takšnimi podvigi ne dosežeš ničesar, razen tega, da te aretirajo in priprejo. Upor mora potekati drugače. Najpomembnejša je brezpogojna enotnost in solidarnost palestinskega naroda. Začeti moramo bojkotirati izraelske proizvode, saj lahko tako vplivamo na rast njihovega gospodarstva. Pomagati pa nam mora tudi mednarodna javnost.« Za nekaj trenutkov je pomolčal, potem pa povedal, kako se bori on. »Izbral sem nenasilni upor. S svojim naborom knjig nudim svojim rojakinjam in rojakom možnost, da se izobrazijo in emancipirajo. Z deli v angleščini zalagam tako različne šole kot politične zapornike«. Komu je potem pravzaprav namenjena njegova knjigarna? Tujcem, ki pridejo mimo, očarani nad živahnim utripom Ramale, ali domačinom? »Obojim. Mnogi Palestinci govorijo angleško, a jih je strah uporabljati angleščino v vsakdanjem življenju, ker se bojijo, da bodo rekli kaj narobe. Kar je velika neumnost. Na napakah se vendar največ naučiš.«
Ko se poslavljava, spodaj pri blagajni zagledam lani izdano avtobiografijo Hillary Clinton z naslovom Hard Choices. Ne gre mi v račun, kako se tako dolgočasno in sterilno čtivo vklaplja v njegovo knjižno ponudbo. Ali res misli, da bo kdaj prodal tale izvod, poskušam biti duhovit. »Seveda,« mirno odgovori, »kar nekaj jih je že šlo«. »No,« zamomljam v zadregi, »jaz te knjige ne bi nikoli kupil.« »Jaz tudi ne, saj nisem nor,« se zareži on in mi stisne roko.
Vas Bil’in, 12 kilometrov vzhodno od Ramale
Ni treba daleč, da človek spet trči v surovo realnost življenja na zasedenih palestinskih ozemljih. Dogajanje v vasici Bil’in, dobrih deset kilometrov vzhodno od Ramale, je lucidno prikazal priznani palestinsko-izraelski dokumentarec Pet razbitih kamer(5 Broken Cameras, 2011) režiserjev Emada Burnata in Guya Davidija. Vas so Izraelci z gradnjo velikega varnostnega zidu razdelili na pol in vaščane, večinoma kmete, ločili od njihove obdelovalne zemlje. Zid naj bi potekal po t. i. Zeleni črti, leta 1949 določeni razmejitveni zarezi med območjem Zahodnega brega ter izraelskim teritorijem. Po odločitvi Meddržavnega sodišča v Haagu so morali Izraelci del varnostne ograje leta 2011 sicer podreti, vendar so hkrati v bližini legalizirali gradnjo ene največjih nezakonitih judovskih naselbin na Zahodnem bregu. V naselju Modi’in Illit danes živi približno 60.000 judovskih naseljencev (sama vas Bil’in ima sicer okoli 2.000 prebivalcev), zgrajeno pa naj bi bilo na ilegalno zaseženi palestinski posesti. Tako vsak petek od leta 2005 naprej na območju potekajo protesti lokalnih prebivalcev, ki zahtevajo vrnitev odvzetega zemljišča. Demonstracije koordinirajo v Centru za svobodo in pravičnost v Bil’inu, kjer nas prvi konec tedna v aprilu sprejme lokalni aktivist Kefah Mansour in nam skupaj s soborci izreče prisrčno dobrodošlico. Nato na kratko opiše glavne dejavnosti omenjene organizacije ter med drugim pove, da sodelujejo tudi s številnimi izraelskimi aktivisti. Za obe strani je bil začetek sodelovanja težak, omeni, saj so oboji potrebovali precej časa, da so si začeli zaupati. Prej so Palestinci Izraelce večinoma videvali zgolj kot vojake, ki so vdirali v vas, nadlegovali in zapirali domačine. Po drugi strani pa tudi izraelski aktivisti niso imeli veliko stikov s svojimi palestinskimi kolegi.
Počasi se bliža začetek shoda in v glavno pisarno začnejo kapljati lokalni liki, sami moški, dobro razpoloženi in prijazni. Ponujajo nam kavo in čaj, veliko kadijo, drug drugega zbadajo in se režijo ter se skušajo pogovarjati z nami v hecni mešanici arabščine in angleščine. Pred začetkom so sicer potrebna natančna navodila, kako poskrbeti za varnost med demonstracijami. Aktivisti nam pokažejo zbirko gumijastih nabojev, praznih tulcev in pločevink za solzivec, ostankov t. i. šok granat in drugih »spominkov«, ki so jih nabrali pri konfrontacijah z Izraelci. »Ko bodo uporabili solzivec, se ne sklanjajte k tlom, da bi tam poiskali zavetje. Glejte navzgor, proti nebu, da vam kakšna pločevinka ne prileti v glavo, ker je to lahko izjemno nevarno. Pred oblakom solzivca ne bežite naravnost, ampak se umikajte ob straneh, saj plin potuje hitreje od vas. Videli bomo tudi, kako bo pihal veter. Če vas že doseže solzivec, si na obraz pritisnite kos blaga. Ne bo vas obvaroval pred solzenjem in kašljem, je pa boljše kot nič. Ko boste slišali, da streljajo z gumijastimi naboji, se obrnite in pokrijte glavo. Ne sklanjajte se, saj z njimi ponavadi merijo v spodnji del telesa. A omenjene krogle, sicer narejene iz železa in samo ovite v gumo, lahko hitro zablodijo. Bodite pozorni na to, kaj počnejo domačini. Če se spustijo v tek, bo najbolje, da ste korak ali dva pred njimi.«
Bil’in – v objemu solzivca (foto: Rani Burnat, vir: alternativenews.org)
Protest se počasi začne, zbere se okoli petdeset ljudi. Nekateri domačini so opremljeni s plinskimi maskami in velikimi fračami, ki jih vrtijo v rokah. Napotimo se po razdrapani cesti, ki med nasadi oljk vodi k judovski naselbini. Ker Bil’in uradno leži na zaprtem vojaškem območju, bodo izraelski vojaki, ki nas pričakajo na vrhu bližnje vzpetine, proti udeležencem shoda v vsakem primeru izstrelili solzivec, ne glede na to, ali jih pride dvajset ali dvesto, in ne glede na to, kako se protestniki obnašajo. Tudi tokrat izstrelijo več serij bojnega plina z vojaškega vozila ter iz zasede z gumijastimi naboji v nogo ustrelijo prav aktivista Mansourja, ki je v prvih vrstah vodil protest. Hitro ga odpeljejo v bolnišnico, od koder kmalu dobimo informacije, da je z njim vse v redu, vendar pa še kakšen dan ali dva ne bo mogel hoditi.
Pripadniki izraelskih varnostnih sil se nato relativno hitro umaknejo s položajev in uspe nam priti do omenjene judovske naselbine, zgrajene na zaseženi zemlji okoliških palestinskih vasi. Moderna stanovanjska naselja s pripadajočo cestno infrastrukturo, otroškimi igrišči, sinagogami so obdana s pravim srednjeveškim zidom. Naselje je videti kot ogromen tujek sredi lokalne flore in favne ter kot demonstracija brutalne in neusmiljene izraelske vojaške, politične in tehnološke moči. Nekdo omeni, da ni skrivnost, da se izraelski vojaki strašno zabavajo, ko proti protestnikom iz Bil’ina streljajo solzivec, mečejo šok granate in jih ciljajo z gumijasti naboji, ter da pozdravljajo vsako uspešno zadeto tarčo, kot bi igrali računalniško igrico.
Domačini sicer ugotovijo, da je bil protest kljub zadetemu aktivistu eden mirnejših v zadnjem času. V prvih vrstah so bili lokalni aktivisti in njihovi izraelski kolegi, medtem ko se obiskovalci iz tujine – iz Danske, Nemčije, Anglije, Švice, Slovenije, celo Avstralije – rajši nismo posebej izpostavljali. Korakali smo, se umikali, tekli, kašljali zaradi solzivca, se potili pod toplim pomladanskim soncem in se nervozno postrojili ob cesti zraven naselbine, ko je, potem ko je bilo že vsega konec, mimo pridrvela izraelska vojaška patrulja. Le kaj imajo lokalni aktivisti od našega obiska, mi je padlo na misel enkrat vmes. Zgolj za demonstracije smo se pripeljali iz Ramale, gruča turistov na kriznem žarišču, zdaj pa motimo domačine pri njihovem neutrudnem aktivističnem delu, ko se potikamo tu naokoli, oni pa morajo paziti na nas. Toda zdi se, da v Bil’inu nimajo tovrstnih pomislekov. Za vaščane smo očitno dragoceni, saj so nenehno poudarjali, kako cenijo to, da smo prišli. Le tako bomo lahko povedali naprej, kaj se dogaja v vasi, so prepričani. O dogajanju na zasedenih palestinskih ozemljih lahko človek veliko prebere in pogleda na stotine filmov, toda, zatrdijo, dokler stvari ne doživi iz prve roke ne more razumeti, kako v resnici je.
Nabrane prazne pločevinke solzivca, izstreljenega proti vasi (foto: G. Inkret)
Begunsko taborišče Dženin
Dženin je konservativnejše, a na prvi pogled še zmeraj prijetno podeželsko palestinsko mesto s 45.000 prebivalci na severu Zahodnega brega. Na okoliških gričih so posejane velike hiše in vile, razkošne novogradnje, kjer živijo bolje situirani, na primer uradniki Palestinske oblasti in lokalni bogataši. Njihova stanovanja gledajo proti manj uglednim delom mesta. Nedaleč stran od mestnega središča se začenja zloglasno, prašno, umazano, revno, natlačeno lokalno begunsko taborišče, kjer živi več kot 15.000 Palestincev, katerih družine so leta 1948 – med t. i. nakbo – v Dženin večinoma pribežale iz Hajfe in okolice. Omenjeno naselje je danes videti kot povsem običajna mestna soseska, iz katere pa je med drugo intifado prišlo nemalo samomorilskih napadalcev, borcev, gverilcev, članov takrat v taborišču izjemno vplivnih in razvpitih skrajnih skupin, kot so bile brigada Al-Aksa, Islamski džihad, Hamas itd. Aprila leta 2002 so se omenjene radikalne milice v t. i. bitki za Dženin spopadle z izraelskimi varnostnimi silami. Brutalni spopad je bil del širše izraelske vojaške operacije, poimenovane Zaščitni ščit, znotraj katere je izraelska vojska zasedla skorajda vsa večja palestinska mesta na Zahodnem bregu. V srditem dvanajstdnevnem boju so Izraelci s svojimi buldožerji del taborišča, za katerega so sumili, da se tam skrivajo borci, zravnali z zemljo, pri tem pa naj bi brez strehe nad glavo ostalo okoli 4.000 ljudi. S pomočjo denarja iz zalivskih držav so domačini kasneje uničeni del naselja sicer zgradili na novo, toda, kot je zapisal britanski novinar Jonathan Cook, obenem pristali na ponižujočo izraelsko zahtevo, da morajo biti obnovljene ulice dovolj široke za vožnjo s tanki. Med samim spopadom je nemajhne izgube doživela tudi izraelska stran.
Izraelske varnostne sile še vedno občasno vdirajo v taborišče in izvajajo nočne racije. Ob mojem obisku v začetku aprila je naselje delovalo povsem spokojno, toda še vedno ostaja problematično in predvsem za mlade brezperspektivno okolje, kjer niso redke težave z drogami in kriminalom, v taborišču pa naj bi od burnih let ostalo tudi precej orožja.
Pri Gledališču svobode (foto: G. Inkret)
Zgodba o Gledališču svobode (مسرح الحرية oziroma Masrah il Hurriyeh po arabsko), ki domuje v naselju, je znana, dolga in zapletena, a jo velja vedno znova povedati. Začne se z Arno Mer Kamis, leta 1929 rojeno Judinjo, doma iz znane vplivne aristokratske izraelske družine, v mladosti članico elitne izraelske vojaške enote Palmach, kasneje pa veliko borko za pravice Palestincev. Arna je bila kontroverzna in pogosto protislovna osebnost, obenem pa trmasta, odločna, samosvoja, arogantna gospa brez dlake na jeziku. Med prvo intifado konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je kot odgovor na izraelsko okupacijo v Dženinu vzpostavila umetniško-izobraževalni projekt za otroke in mladino. Pri omenjeni prvi vsesplošni palestinski vstaji, ki je trajala od leta 1987 do 1993, končala pa se je s podpisom mirovnega sporazuma v Oslu, je šlo za večinoma nenasilen upor od spodaj, ki je potekal prek množice manjših progresivnih gibanj in različnih emancipatornih akcij. Ljudje so se samoorganizirali, samoizobraževali, protestirali, izvajali civilno nepokorščino, stavkali, nehali plačevati davke in podobno. Tudi Arnin projekt je potekal v tem duhu. Otroke je potegnila z ulice – palestinske šole so izraelske varnostne sile namreč med samo intifado večinoma zaprle – ter jim omogočila udeležbo na različnih kulturnih delavnicah, pri učenju dramske igre in drugih aktivnostih. Stvar je zastavila kot terapevtski projekt za travmatizirane mladostnike. Želela je, da se otroci s pomočjo umetnosti in kreativnosti soočijo z lastnimi strahovi, jezo in ogorčenjem ter izzovejo svojo domišljijo. Njenih delavnic naj bi se udeležilo več kot 1.500 lokalnih otrok. Dejavnosti je ponavadi organizirala kar v dnevnih sobah prijateljev iz taborišča, sodelovala je z ženami Fatahovih borcev in otrokom delila igrače. Njihovi starši naj bi jo oboževali.Za svoje delo je prejela t. i. alternativno Nobelovo nagrado oziroma Right Livelihood Award, priznanje, ki ga vsako leto prejmejo borci za človekove pravice, zaščito okolja in za mir, podelijo pa ga v švedskem parlamentu. K projektu v taborišču je povabila tudi svojega sina Juliana Mer Kamisa, rojenega leta 1958, prav tako igralca, gledališkega režiserja, umetnika in aktivista. (Juliano je bil sicer njen drugi otrok iz neuspelega zakona s palestinskim kristjanom, vzpenjajočim se članom izraelske komunistične stranke Salibo Kamisom.)
Arna je zbolela za rakom in umrla leta 1995. Juliano je o materinem delu v Dženinu posnel znani dokumentarec Arnini otroci(Arna’s children, 2004), neposredno, trpko, na trenutke težko gledljivo pripoved o deprivilegiranih otrocih in mladostnikih iz taborišča, med katerimi se počasi premika hudo bolna, krhka, izžeta Arna, ki je zaradi kemoterapije izgubila vse lase. V drugem delu filma, ki je postal velik hit v samem taborišču, se Juliano med drugo intifado vrne v mesto.In pokaže, da je nemalo otrok in mladostnikov, s katerimi je delala Arna in katerih zamišljene, sramežljive, navihane in zvedave mlade obraze smo gledali v prvi polovici dokumentarca, zasejalo smrt ter odšlo med mučenike, samomorilske napadalce in pomembne borce v bitki za Dženin.
Juliano je Gledališče svobode odprl leta 2006 skupaj z Jonathanom Stanczakom, Judom izraelskih korenin, odraslem na Švedskem, in Zakarijo Zubejdijem, nekdanjim borcem, lokalnim poveljnikom brigade Al-Aksa, ki ga Izraelci nikoli niso uspeli ujeti, sicer pa nepridipravom, ki se je preživljal s krajo avtomobilov, se pozneje posvetil izdelovanju eksplozivov ter zaradi svojih »podvigov« v taborišču užival velik sloves. Zubejdi je bil tudi nekdanji Arnin varovanec,Julianu in Stanczaku pa je kot lokalni vplivnež ponudil zaščito pred morebitnimi nevšečnostmi, ki bi prišle iz samega taborišča.
Juliano Mer Kamis, 2011 (foto: Al Akhbar, vir: jfjfp.com)
Juliano, sin slavne matere, je bil znan, karizmatičen, talentiran, samosvoj, vihrav umetnik in igralec, s katerim ni bilo lahko delati. Veljal je za zapleteno in tragično osebnost, ki ji ni uspelo ubežati svojim demonom. Po materi Jud, po očetu Palestinec, je, iščoč svoj prostor pod soncem, vselej hodil po robu, tako v življenju kot v umetnosti. V mladosti je popolnoma zavrgel svojo palestinsko identiteto in celo nehal govoriti arabsko. Pri osemnajstih se je na grozo svojih staršev pridružil padalski enoti izraelske vojske. Usoda je hotela, da je bil kot vojak poslan ravno v – Dženin. Ni dolgo zdržal, delo se mu je upiralo, in ko je napadel svojega nadrejenega oficirja, so ga zaprli. Iz zapora ga je s svojimi zvezami rešila mama, ki je za njegovo izpustitev posredovala pri izraelski obveščevalni službi Mosad. Nato se je vpisal na dramsko šolo v Tel Avivu in začel svojo umetniško kariero. Gledališče svobode s pripadajočo majhno igralsko akademijo je vselej imel za del nekakšne kulturne intifade. V prvi vrsti je deloval proti izraelski okupaciji, a obenem napadal tudi predstavnike Palestinske oblasti, smešil lažne politične avtoritete, istočasno pa sam pri sebi – po neuspehu druge vsesplošne palestinske vstaje – zavračal oboroženi odpor. S svojim delom je postal mednarodno prepoznaven, gledališko produkcijo je večinoma financiral s pomočjo sredstev tujih nevladnih organizacij in obveljal za pomembno figuro na izraelski levici. Ni nenavadno, da je z gledališčem dvignil veliko prahu tudi v samem taborišču. Teater sta vodila tujca, Juda, celo izraelska državljana, in nemalo domačinov je bilo sumničavih do njihovih aktivnosti, saj naj bi kvarile lokalno mladino. Gledališče so imeli celo za del nekakšne »cionistične zarote«, s katero naj bi si Izrael dokončno podjarmil mesto. Juliana kljub vsemu, kar je storil, tako v taborišču niso nikoli docela sprejeli za svojega – za mnoge domačine je do konca ostal outsider oziroma »Jud«. Kot je v obširnem članku o Gledališču svobode v London Review Of Books pred leti zapisal ameriški publicist Adam Shatz, je Juliano v želji, da bi prebil omenjeni zid nezaupanja, naredil veliko: kot privilegiran izraelski državljan je v Dženin prinašal hrano in zdravila, vozil nosečnice skozi kontrolne točke v izraelske bolnišnice in peljal lokalne otroke, ki niso nikoli prej videli morja, na plažo v Hajfo.
Juliano je bil deloholik in zahteven pedagog. V gledališču je rad provociral in zavračal kompromise. Leta 2009 so v taborišču uprizorili priredbo Orwelllove Živalske farme in naredili škandal. V prašiče napravljena igralska zasedba sredi konservativnega Dženina je že sama po sebi povzročila veliko ogorčenja, obenem pa so ustvarjalci igro zastavili kot kritiko servilnosti uradnikov Palestinske oblasti do Izraela. V noči po premieri je nekdo v gledališču poskusil podtakniti požar, jezni domačini pa so trdili, da so Juliano in sodelavci s predstavo onečastili spomin na lokalne mučenike, padle v boju proti okupaciji. Veliko prahu je februarja 2011 dvignila tudi uprizoritev predelave Alice iz čudežne dežele Lewisa Carrolla, ki jo je Juliano zastavil kot zgodbo o dekletu, ki zavrne poroko z moškim, ki so ji ga izbrali starši. Predstavo je med drugim oglaševal tako, da je glavno igralko, Mariam Abu Kaled, prevažal po taborišču na strehi svojega avta. Spomladi istega leta so v gledališču začeli z vajami za Pomladno prebujenje, znano in izzivalno delo nemškega avtorja Franka Wedekinda, prvič uprizorjeno leta 1906, sicer pa pripoved o odraščanju in spolnem dozorevanju, erotičnih fantazijah skupine mladostnikov in mladostnic v devetnajstem stoletju v Nemčiji. Premiero so na koncu odpovedali, saj so se umaknili nekateri igralci, grozeča svarila proti uprizoritvi pa so prišla tudi iz samega taborišča.
V ponedeljek 4. aprila 2011, je Juliana nedaleč stran od gledališke stavbe, medtem ko se je peljal v avtu skupaj s svojim majhnim sinom in varuško, ustrelil zamaskirani neznanec, ki ga še do danes niso odkrili. Sin in varuška sta preživela, Julianov umor pa so neuspešno preiskovali tako palestinska policija kot njihovi izraelski kolegi in izraelska tajna služba Šin Bet. O dogodku je zaokrožilo veliko teorij in različnih ugibanj; ljudje so govorili o kovčku, polnem denarja, ki naj bi ga Juliano imel pri sebi v času umora. Drugi so omenjali, da je bil uboj v prvi vrsti sporočilo Zakariji Zubejdi, trenutno sicer priprtem v enem od palestinskih zaporov na Zahodnem bregu, da taborišča v Dženinu nima več pod nadzorom. V zraku pa je obviselo tudi najpomembnejše vprašanje o umoru, in sicer, ali je bil storilec domačin, Palestinec ali pa je prišel od zunaj. Johanna Wallin, ki v gledališču skrbi za odnose z javnostjo, mi je februarja zaupala, da neuradno velja, da morilec ni bil doma iz taborišča. Če bi bil, bi se že razvedelo, za koga je šlo, saj gre za majhno okolje, kjer se med seboj vsi poznajo, je dejala. Po drugi strani ostaja neizpodbitno dejstvo, da je strelec, kdorkoli je že bil, dobro poznal območje in se po labirintu taboriščnih ulic brez težav odkradel v neznano. Oboji, palestinski in izraelski preiskovalci, so umor sicer izkoristili za nadlegovanje in šikaniranje zaposlenih v gledališču in njihovih družin. Zaslišanja naj bi tako pogosto začenjali z besedami: »Vemo, da ste bili vi!«
Gledališče svobode danes poleg lastne produkcije in vodenja igralske šole organizira različne dramske delavnice za otroke in lokalno mladino, nudi izobraževanje na področju multimedije, gosti prostovoljce in gledališke strokovnjake z vsega sveta, s t. i. Avtobusom svobode, projektom potujočega improvizacijskega gledališča, nastopa tudi drugod po Zahodnem bregu in se povezuje z drugimi umetniškimi kolektivi na zasedenih palestinskih ozemljih. S svojimi predstavami se udeležujejo mednarodnih turnej po ZDA, Evropi, Indiji. Kot v vsakem teatru se tudi v Dženinu sprašujejo, kako s svojo energijo in ustvarjalnostjo privabiti čim več ljudi; kako pridobiti in obdržati mlajšo publiko ter prepričati odrasle. Obžalujejo pomanjkanje resne gledališke kritike v Palestini in se istočasno zavedajo specifičnosti okolja, v katerem delujejo.
Kako se je samo gledališče spremenilo po Julianovi smrti, ko sprva ni bilo niti jasno, ali bo delovalo naprej? Adam Shatz piše, da so Julianovi nasledniki – ravnatelj Stanczak, umetniški vodja Nabil Al Rai in drugi – bolj pragmatični in manj brezkompromisni, kot je bil Juliano. Bili naj bi manj provokativni in radikalni pri snovanju programa ter bolj premišljeni pri izbiri tekstov. Spoštujejo omejitve, ki jim jih narekuje lokalno okolje, kar imajo, kot je zapisal Shatz, nekateri Julianovi sodelavci in učenci – v gledališču namreč dela tudi čedalje manj igralk – za izdajo mentorjevih idealov.
Mednarodna javnost pa po drugi strani še vedno ostaja fascinirana nad delom Gledališča svobode. 4. aprila letos, na praizvedbi nove igre Obleganje(The Siege), je prišlo do zanimive situacije: tri četrtine tistih, ki smo sedeli na premieri v nabito polni dvorani, ni dobro razumelo povedanega na odru. Večina nas je bila tujcev, z razmeroma šibkim znanjem arabščine, zato smo bolj kot posamezne replike lovili neizrečeno – mimiko, geste, držo nastopajočih. Nekje vmes sem se spomnil Julianovih besed, da so igralci v Gledališču svobode pravzaprav borci za svobodo. Kot taki naj bi bili zanimivi tudi za navdušence iz tujine, ki bodo v velikem številu prihajali v Dženin, jih cukali za rokav in spraševali vse mogoče. »To vam bo kradlo čas in motilo harmonijo vašega dela,« je opozoril varovance. Za koga torej obstaja Gledališče svobode? Za tuje obiskovalce, ki pridejo in grejo, ali za tiste manj srečne, ki okupacijo doživljajo iz dneva v dan in so bili na premieri v manjšini?
Prizor iz predstave Obleganje (vir: FB The Freedom Theatre)
Obleganje je dramski komad, napisan po resnični zgodbi o skupini več kot tridesetih palestinskih borcev, ki so se leta 2002 – med drugo intifado – v obkoljenem Betlehemu zatekli v tamkajšnjo Baziliko Jezusovega rojstva in tam prebili devetintrideset dni. V cerkvi so ostali skupaj s tamkajšnjimi menihi in duhovniki, pozneje pa se jim je pridružilo še nekaj mednarodnih aktivistov. Medtem je izraelska vojska s pomočjo tankov, helikopterjev in ostrostrelcev obkolila Baziliko ter v mestu uvedla policijsko uro in omejeno oskrbo z elektriko in vodo. Na koncu so se po daljših pogajanjih borci izmučeni predali in bili kasneje izgnani z Zahodnega brega v Gazo in Evropo. Tekst so, s pomočjo intervjujev z nekaj tedanjimi udeleženci, ustvarjalci predstave napisali skupaj. V Obleganju, dinamičnem, preciznem, tragikomičnem insajderskem vpogledu v enega pomembnejših dogodkov drugega vsesplošnega palestinskega upora, spremljamo šest obkoljenih palestinskih borcev – muslimanov in kristjanov. Skozi dogajanje na odru se zrcali tragika neuspelega palestinskega upora. Palestinski borci za svobodo, ujeti med ognjem brutalnega izraelskega vojaškega aparata in nesposobnostjo Palestinske oblasti.
Na premieri je zraven mene sedelo pet, šest lokalnih mulcev, ki so potrebovali nekaj časa, da so se umirili in dovolj skoncentrirali za pozorno spremljanje predstave. Na začetku so drezali drug drugega, se hihitali, šepetali in proti odru najprej usmerili svoje pametne telefone. Sčasoma pa so padli noter in postali pozorni. Zbrano so gledali, se odzivali na dogajanje, smejali, zdrznili, zadržali dih in na koncu gromko ploskali. Nato so se izgubili v množici, tako da jih nisem več videl. Mogoče jih je oplazila iskrica in se bodo v teater še vrnili. Morda celo na oder, da povedo naslednjo zgodbo o življenju na zasedenih palestinskih ozemljih.
Spomladi se vedno zdi, da bo svet vsak čas postal lepši; pred človekom se razprostira en sam svetlikajoč obet poletja. Celo tistim, ki le redko lahko uživajo, se zazdi, da bo kmalu bolje, da užitek čaka tudi nanje. A pozor: večni užitek je namenjen le tistim, ki se ga ne morajo naveličati, le tistim, ki so ga sposobni. Pomlad je čas, ko se lahko vsaj za hip pretvarjate, da bo nekoč uspelo tudi vam.
Sicer pa besedo prepuščamo Ivanu Cankarju. Če ne morete slediti njegovemu vodilu, se lahko vsaj osvežite s podkapnico, besedo, ki je že predolgo niste slišali, čeprav ste morda ustvarjeni prav zanjo.