Če ob lepih oblekah zavijete z očmi, češ, to je stvar plehkih, slaboumnih, šibkih in neznačajnih ljudi, je skrajni čas, da se zamislite nad sabo. Milena Mohorič, ženska z eno najbolj impresivnih (in najbolj tragičnih) življenjskih zgodb, naj bo dokaz, kako zelo se motite.
Svetovljanska izobraženka iz premožne družine se je v imenu idealov v tridesetih letih sama podala v Moskvo (v Ljubljani je pustila moža in sina), se prepričala o pomembnosti komunizma, se vrnila, bila kot članica komunistične partije in sodelavka OF med vojno internirana, nato delovala na osvobojenem ozemlju ter se po vojni zaposlila kot predavateljica na Višji pedagoški šoli.
Ko je prišlo do informbirojevskega spora, so ji moža in sina odpeljali na Goli otok, njo pa so premeščali med zaporom in bolnišnico za duševne bolezni, kjer je v sedemdesetih letih tudi umrla.
Njena publicistična in literarna dela so bila pozabljena. Pozabljeno je bilo tudi, kako rada je imela lepe obleke. Morda se vam to ne zdi pomembno. A bilo je – sploh če veste, kako jo je osrečevalo, ko je svojo zunanjost spravljala v sklad s seboj.
napočilo je poletje. S poletjem se je zaključil cikel naključij, ko ste se spet pozabili upreti nadrejenim, se spet javno osramotili, se zredili, osiveli in finančno propadli. Doslej ste brali časopise in modre knjige, ki pravzaprav ne pripovedujejo o ničemer, v vas pa sta se nabrala bridkost in agresija. Ker ste dobro vzgojeni (in se zato ne upirate nadrejenim), veste, da sta v javnem interesu mir in pravičnost, in svoje nizke, tudi morilske strasti zato zgledno brzdate. Kar vam ni dovoljeno izraziti navzven, pa vseeno lahko negujete v svojih intimi. Za premagovanje težkih čustvenih usedlin, ki so se nabrale skozi leto, vam svetujemo branje kriminalnih romanov.
Za vse tiste, ki ste v zasebnem izživljanju prekaljeni, in za tiste, ki na takšno pot stopate v sramu in zanikanju, smo pripravili psihološki test, ki vam bo pomagal izbrati primerno kriminalno čtivo. Sprostite se, globoko vdihnite in … gremo!
(vir: thebusinesshq.com)
Idealen petkov večer (ki se, seveda, prevesi v noč) vključuje:
a) Obisk piskajočega koncerta Matsa Gustafssona. Sedim v kotu, zmajujem z glavo in polivam viski, ne meneč se za druga pijana in potna telesa v baru. Na svetu je samo ena oseba, ki jo lahko ljubim in ki lahko ljubi mene.
b) Rejv v Berghainu. Že pred vstopom v zgradbo s prijatelji zategnemo dve lajni speeda. Po padcu v luknjo pa se naši čuti zvrtinčijo v tisoč užitkih, pijača in droge prihajajo kar same od sebe, techno utripa, vse je noro in fab. Za jutranji preklop pa zeleni čaj. Za detox, hihi.
c) O, madona, samo ljudi ne. Dajte mi mehko posteljo in mehko vzglavje, tople nogavičke in dobro knjigo. V redu bom.
d) Večerjo s člani ZRC SAZU. Razpravljamo o logopedskih značilnostih homoseksualcev, natančneje, o sesljajočem ameriškem s-ju.
Na človeški vrsti najbolj preziram:
a) Sebičnost. Če ljudje ne bi bili sebični, bi me lahko ljubila več kot ena oseba. Saj sem prav s.o.k.
b) Nezmožnost deliti. Če imam jaz 1 dži mdma-ja in če imaš ti četrt grama, imava skupaj kar nekaj droge, ni res?
c) Nezadržanost plus človeška čustva. Glejte, res nočem vedeti vsega o vas, samo ključne informacije mi posredujte. Kje ste bili včeraj zvečer, s kom in ali se je zgodilo kaj takega, kar bi lahko uporabil(a) v svoji umetnosti?
d) Neumnost in neizobraženost. Kdor ne ve, naj ne je.
Partnerico vaše najboljše prijateljice zalotite v strastnem objemu z drugo. Kako postopate?
a) Kako postopam? Hja, zakaj bi se obesili na vsako podrobnost … Človek je včasih pač malo … pasji.
b) Stopim do njiju in predlagam, da gremo k meni domov izpraznit minibar.
c) Položaj fotografiram in prijateljici pošljem MMS. Informiranost je največja vrednota.
d) V tednih, ki neljubemu dogodku sledijo, skušam v prijateljici zanetiti ljubosumje. Če mi projekt ne uspe, potem prekinem prijateljstvo. Počasnih ljudi ne gre spoštovati.
Moja najljubša knjiga je:
a) Stepni volk. Itak.
b) Zgodba o očesu.
c) Takšna, ki me ne dolgočasi. Stvari me lahko hitro dolgočasijo, veste.
d) Perecovo Življenje, navodila za uporabo! Kakšen načrt, kakšna struuuktura! Pa tako malo čustev! Čudovito!
To poletje bom:
a) Ostal(a) doma. Raje počitnikujem pozimi, ko vsi osamljeni ljudje Evrope izvedemo exodus v Indijo. Tam običajno dobim tudi seks.
b) Z razmajanim volvom in še bolj razmajanimi prijatelji potoval(a) po Evropi. Berlin–Pariz–Amsterdam–Barca. Ne, prav nič me ne moti, da mi potovanje krije mama.
c) Plezal(a) po Dolomitih. Izbral(a) bi vsakršno podobno dejavnost, ki ne vključuje veliko besedí.
d) Rezerviral(a) Kompasov paket Gradovi Bavarske. Zelo sem vznemirjen(a)!
Kdor ne dela, …
a) … naj se ne sekira preveč. Človek lahko kaj zasluži tudi s stavami ali spletnim pokrom. Slišim pa, da je donosno tudi DJ-anje na Goi.
b) … naj použije vse, kar mu življenje ponuja! Denarja ne zmanjka! Imajo ga starši ali prijatelji ali ljubimci ali … kdorkoli pač! Važno, da imate veselje!
c) … naj crkne. Pod komunisti je šla vsa delovna etika v franže!
d) … naj vpiše doktorat in se zaposli kot raziskovalec logopedije.
a) Kontempliral(a) na temo človeške zlobe, majhnosti in podkupljivosti. K sreči se ne spomnim, kako se zadeva zaključi, ker sem se vmes živalsko napil(a).
b) Jokal(a) kot dež. Potem sem poklical(a) prijatelja(ico) in na grozljive prizore pozabil(a) z nekaj opravljanja. Zdaj vem, da sta Vesna in Bor na zabavi prejšnji petek RES nekaj imela.
c) Kupil(a) turistični vodič po Indoneziji, ga prebral(a), dobil(a) nove informacije. Vedel(a) več.
d) Del svoje raziskovalne kariere posvetil(a) banalnosti zla. S predavanjem o raziskavi sem obiskal(a) večino prestolnic razvitega sveta. Džakarta žal ni razviti svet.
Vaš najljubši medij je:
a) Airbeletrina. Ker … bi delal(a) zanje, ampak nisem meščanskega porekla.
b) Radio Študent. Ker … sem delal(a) zanj.
c) Finance in Financial Times. Ker … denar.
d) Revija Slovenščina. Ker zanjo pišem.
V Mondrianovi sliki z naslovom Kompozicija II v rdeči, modri in rumeni (1930) prepoznam:
(vir: wikiart)
a) Geometrijska razmerja med smrtjo, propadom in nesrečo.
b) Umetniško imaginacijo in vizijo! Svobodo!
c) Francoza. Če kdo, bo Francoz naredil takšno neumnost. (Op. a.: Ni bil Francoz, ampak Nizozemec.)
d) Neoplasticizem. V njegovem delu se kubistični krik ujame v fašistoidna ušesa.
REZULTAT:
Največ odgovor a: Nagnjeni ste k alkoholizmu in občutkom osamljenosti. Težki ste kot svinec, zato le pojdite v Indijo. Pa tam ostanite. Berite Leoparda Joja Nesbøja.
Največ odgovorov b: Imate umetniški temperament, vendar niste umetnik(ca). O sebi menite napačne stvari. Živite pri starših. Berite Ostrino Gillian Flynn.
Največ odgovorov c: Ste Anglež, ki se je naučil slovensko. Lastnik start-up podjetja, za katerega dela slabo plačana mlada delovna sila. Športne postave ste. Ne preveč pametni, vendar iznajdljivi. Bog vam odpusti. Berite Roberta Galbraitha: Sviloprejko.
Največ odgovorov d: Nižji razredi smrdijo, kajne? Idealna knjiga za vas so Umori z monogramom, Sophie Hannah.
Paris, mon amour. Trpim za nesrečno zaljubljenostjo, zaljubljenostjo v mesto. Lahko si zaljubljen v mesto, kar je tako, kot bi ljubil na tisoče ljudi. Čutiš ga, kako diha, kako utripa njegova vratna žila, kako te ljubi, kako te zapelje, prvič, drugič, in potem te, ko v tvojih očeh opazi zaljubljenost, kot pravi homme fatale odvrže. Paris. Zame je Pariz moškega spola. Čeprav obožujem njegove ženske.
Mesto je v mojem jeziku srednjega spola. Ker je vedno oboje. Pariz, ki so ga moški, ki so hodili po njem, občutili kot žensko, kot zvok visokih pet po granitnih kockah, kot smeh žensk z ustnicami, črnimi od rdečega vina, kot mlečne prsi, ki kipijo iz dekolteja. Pariz, mesto z najlepšim dekoltejem, je nekoč rekel arhitekt Boris Podrecca in vsakič znova ugotavljam, kaj je imel v mislih. Njegove izložbe, balkoni, terase kavarn, kot nedrja zapeljivke. Za Henryja Millerja je bil Pariz cipa, ki jo hočeš imeti, ne odnehaš, dokler je nimaš pod sabo, a takoj zatem se počutiš ogoljufanega.
Pariz je zame moški, to sem že rekla. Neznanec s temnimi, rahlo skodranimi lasmi, samosvoj, hodi s sproščenim korakom vandrovca kot nekateri pariški moški, s samozavestjo in mehkobo velike mačke, ki pozna svoje telo in ve, kaj mu sproža ugodje. To telo ni izklesano, ne diši po prostranih poljih, po gozdovih; ne, sloko je od hoje po neskončnih ulicah, prepojeno s pastissom, rdečim vinom in s cigaretnim dimom kavarn, ki jih ni več.
Hodim po rue Vieille-du-Temple, ki je nehote postala rdeča nit te knjige, in strmim v izložbe. Zakaj v tem mestu vedno iščem čevlje, visokopetne salonarje, ki jih ne nosim, pomerjam balerinke, ki jih ne nosim, iščem škornje, ki sem jih nekoč nosila, škornje s peto in vezalkami, ki se zavezujejo kot korzet, še vedno jih ne najdem, tako kot ne najdem pravih razlogov, zakaj me vleče v to mesto. Iščem čevlje, s katerimi bi se pripela v točno določen čas, začutila, kako mesto bobni pod mano.
Ironija, kupim superge, moške superge, adidas retro, ki jih je nosilo italijansko moštvo na svetovnem prvenstvu pred več kot četrt stoletja, in potem preklinjam sebe, zakaj nosim moške športne copate v mestu, kjer ženske nosijo balerinke na način, kot jih ne nosi nihče na svetu.
Lahko te kdaj pa kdaj nahrani, to mesto. Včasih, tako mimogrede. S kremastim avokadom, skritim za nagubano rjavo lupino, z nalistanimi artičokami, s svežimi redkvicami, s sveže naribano peso v solati, ki obarva solatne liste, ostre liste rukole, potresene z orehi in popečenim kozjim sirom. Salade des Philosophes.
Lahko te nahrani samo z maslom in bageto, kupljenima na vogalu rue de Bretagne – in zgodi se, da je to najboljši okus, kar si jih kdaj doživel.
Je mesto, v katerem si najbolj osamljen, in mesto, kjer nikoli nisi sam. Vedno so s tabo duhovi tistih, ki so tu preživljali svoje samote, svoje ljubezni. Zanje vemo samo zato, ker so jih naslikali, fotografirali ali zapisali. Ali ker so se sami potrudili, da so se zapisali v večnost, najlepše je, ker tega takrat niso vedeli. Zato niti ni tako pretenciozno, če nekaj napišem. O nemogoči ljubezni. O nemogočih ljubeznih, ki se zdijo bolj vznemirljive, nedoumljive, nore samo zato, ker jih gledam za nazaj. To je zgodba o ljubeznih. O mojih ljubeznih iz drugih časov.
Sprehajam se skozi čase; kje sem, vem samo po obliki svojih čevljev. Zdaj so skriti pod krinolino, moje prsi kipijo iz steznika, Coco Chanel bo prišla šele čez četrt stoletja, a jaz slutim, že zdaj slutim, da prihaja čas, ko bom razkrila svoje gležnje in meča, ko si bom razvezala steznik, si pristrigla lase in s trakom v laseh plesala charleston.
Ilustracija: Rok Marinšek
Nostalgija
Nobeno mesto ni tako čarobno (tudi) v dežju. Stiskaš se ob mizicah na terasi kavarne, s senčnika kaplja voda, morda se zliva za ovratnik, komu mar. Dež v Parizu ne more pokvariti vzdušja. Če si turist. In jaz sem v tem mestu samo in zgolj turist. To je taka drobna bolečina. In hkrati varovalka. Nikoli ne bom spoznala krute plati tega mesta, ki sprejme samo izbrance, ostale zavrže, jim ne dovoli, da pijejo v istih kavarnah kot tisti, ki pripadajo. Dež v Parizu diši po melanholiji, ki se lahko hitro združi z nostalgijo.
Nostalgija je beseda, ki ima največ različnih vonjev, to sem že rekla. Pravzaprav je čudno, da trpiš za nostalgijo po Parizu iz časov, ki jih nisi živel. Čudno je, a če je ne bi bilo, ne bi bilo te knjige.
Milan Kundera pravi, da je nostalgija hrepenenje po domu. Da je bil Odisej največji nostalgik vseh časov.
Seveda vem, da nas nostalgija ne vodi nikamor naprej, da je oziranje nazaj skrito že v sami besedi, a si, neozdravljiv nostalgik, ne morem kaj, da ne bi. Nočem naprej, ne še.
Polnoč v Parizu. Še en nostalgičen bonbonček Woodyja Allena, ki se poigrava z idejo Pariza – časovnega stroja. Nič čudnega, da mi je tako blizu. In tako nadomestek za Woodyja, scenarist Owen Wilson, zapreden v oblak nostalgije, vandra po ulicah Montmartra, ko se točno opolnoči pred njim ustavi peugeot iz dvajsetih. Avto iz drugega časa, ki vozi nazaj v čas. V dvajseta. Je za protagonista, scenarista, a v resnici wanna be pisatelja in romantika kaj bolj magičnega, navdihujočega, dekadentnega kot Pariz v dvajsetih letih prejšnjega stoletja? Avto te odpelje na zabavo izgubljene generacije, v stanovanje Gertrude Stein, kjer se drenjata zakonca Zelda in Scott Fitzgerald, kjer se egocentrik Hemingway ukvarja s tvojim rokopisom, kjer ti igra Cole Porter in kjer – ali morda v Café de Flore na vogalu bulvarja Saint-Germain – Picasso, Dalí in Buñuel razpravljajo o nosorogu. Kakšni nesramno srčkani klišeji, kakšne karikature, kakšna lahkotnost in naivnost, in vendar film, ki okuži tudi najbolj zagrizene antinostalgike, nostalgike pa strezni.
Ker pove točno tisto, kar, ah spet, vsi vemo: če bi zdaj v tem trenutku živela v boemskih dvajsetih letih, bi tako kot Modiglianijeva muza hrepenela po belle époque, in če bi živela v belle époque, bi hotela nazaj v Bonapartejev Pariz, in če bi živela takrat, bi hotela še dlje nazaj, v kožo Athénaïs de Montespan, srečati Molièra in gledati, kako sončni kralj v opravi Apolona pleše balet. Vedno bi se nam zdel boljši »neki drug čas«, kot lepo ugotovi kopija Woodyja Allena v filmu. Nič novega, vse to vemo, a še vedno … Če bo mimo pripeljal avto iz dvajsetih, bom vstopila. Vi bi tudi.
Sprehod skozi včerajšnje Parize
Pariz, premični praznik; Hemingway je vedel, o čem govori. Ko enkrat odživiš kos svojega življenja v Parizu, ga nosiš s sabo, kot premični praznik. Zakaj bi se sicer njegov junak v Snegu na Kilimandžaru, ki je izšel leta 1938, pred smrtjo spominjal svoje mladosti, ki jo je preživel na Place de la Contrescarpe, zakaj bi se sam Hemingway, preden si je pognal kroglo v glavo, nenehno spominjal Pariza, zakaj bi roman Sonce vzhaja in zahaja, roman, s katerim je zaslovel, nosil v sebi zemljevid boemsko buržujskega Pariza, druščine izgubljene generacije, ki se seli iz bara v bar in v pijači in ustvarjalnosti išče zdravilo, pozabo pred še vedno svežimi podobami vojnih grozot.
Ilustracija: Rok Marinšek
Njegov premični praznik nosimo s sabo vsi, zaljubljeni v Pariz, ki tako kot Woodyjevi junaki hrepenimo po tistih časih, ki jih nismo živeli, se nam pa zdi, da so jih »oni takrat« živeli toliko bolj polno. Vsaka ulica, vsak kamen šepeta svojo zgodbo ljudi, ki so ustvarjali zgodovino, luščiš jih po plasteh, kot liste artičoke na krožniku male mizice pariške brasserie. Sprehod po Parizu je sprehod po času. In zatoPolnoč v Parizu potrka na tisti del v nas, ki hrepeni po brskanju med starimi ploščami na stojnici ob Seni, ki namesto da bi se na svojem laptopu igral second life, raje paralelno doživlja različne čase Pariza. Nekako bolj ustvarjalno se zdi in ponuja več možnosti. Na voljo je Pariz templjarjev in Filipa Lepega, Pariz šentjernejske noči, Pariz prvih literarnih salonov 17. stoletja na Place des Vosges. Ko se sprehodiš čez Seno, se pred tabo odpre Pariz francoske revolucije, tam je Bonapartejev Pariz, na griču okrog bele cerkve Sacré Coeur najdeš Pariz belle époque, eksistencialistični Pariz, in spet na drugem koncu, na Montparnassu, Pariz avantgarde … Sodobni Pariz je kompleksno in neizogibno prepleten s svojo preteklostjo, z včerajšnjimi Parizi. Ker je Pariz ravno tako ideja kot prostor.
In spet se zaveš Woodyjeve (ne čisto njegove, a komu mar) misli, da bomo vedno hrepeneli po tistih časih, ki smo jih doživeli skozi knjige, slike, glasbo. Včasih je bilo lepše, bolj romantično. Alexandre Dumas oče je hrepenel po času mušketirjev in vladavine Sončnega kralja, Edith Wharton po času George Sand, George Sand po času, v katerega so postavljeni romani Victorja Hugoja in njegovegaNotredamskega zvonarja. Sandova se je prav zato v zgodnjem 19. stoletju preselila v Pariz, na Quai Saint-Michel, s pogledom na Seno in Notre Dame. Takrat je zapisala: »Imela sem vse. Imela sem reko, ptice, pariško nebo … A nisem čutila modernega Pariza, iskala sem poetični Pariz romanov Victorja Hugoja iz 15. stoletja. Pariz preteklosti …«
Sama nenehno iščem Pariz iz romanov; morda mi zato iz rok polzi Pariz sedanjosti. Nič čudnega. Pariz sedanjosti je tam, Pariz iz romanov ob mojem vzglavju.
Letošnje poletje je težje, kot bi smelo biti. Namesto da bi ob človeka pljuskali osvežujoči valovi modrega morja, ga namaka dež. Prejšnji teden vas je Nora Barnacle opomnila, da modro morje in sonce za srečo nista dovolj. Do tega spoznanja je prišla v Trstu, kjer je bila kljub mili klimi pogosto nesrečna. Ni bila edina. Trst je v obup spravljal tudi diplomata Beyla, ki ga večina pozna kot Stendhala. Ni sicer znano, nad koliko telebani je moral bdeti v mestu ob zalivu, vemo pa, da se je tam seznanil z našo sorto Slovanov, ki jih je imenoval ljubeznivi poldivjaki.
V Grčiji se že pet mesecev odvija dolžniška drama, ki je zadnji mesec dosegla svoj vrhunec. Približuje se zadnji rok izplačila Mednarodnemu denarnemu skladu, ki bo potekel konec tega meseca. Grška vlada še vedno ni sklenila sporazuma, s katerim bi dobila preostanek izplačila v vrednosti 7,2 milijarde evrov. Glavni akterji v tej drami so pogajalci dveh bregov, ki nikakor ne morejo najti konsenza: predstavniki grške novoizvoljene levičarske vlade ter predstavniki posojilodajalcev: Mednarodna centralna banka, Evropska banka ter Evropska komisija. Nekajmesečna drama je zdaj v poslednjih dejanjih.
Protest v podporo Sirizi (foto: Katja Lihtenvalner)
Ponedeljek
»Nož nam držijo na vratu«, »Grexit prihaja« in »Dobrodošli v deželi pozabljene drahme!« beremo naslovnice jutranjih časopisov, ki visijo s strehe rdečega kioska. Pridružita se nam dva gospoda in skupaj gledamo proti svežemu tisku. Naši vratovi so stegnjeni, saj časopisi visijo malo višje, kot je velik najvišji bralec med nami. Ne pogovarjamo se. Zatopljeni smo v morje črk. Naše misli švigajo. »Grški premier je bedak«, »Grška vlada se igra z usodo helenskega ljudstva« in »Predlagane reforme grške vlade so za smeti«. Beremo.
»Jim bo uspelo?« vpraša eden od bralcev z modro čepico svojega soseda. »Ne vem. Bojim se, da ne. Vsi so proti nam,« odgovori njegov sogovornik. Ne pogledata se, ampak nadaljujeta z branjem. Vratovi so nepremično usmerjeni v časopise. Oba sta v poznih šestdesetih. Lasje tistega brez čepice so mastni, redki in zviti v neke vrste spiralo, ki pokriva svetlikajočo se lobanjo. Obraza sta zaskrbljena.
Torek
»Ne bomo popustili izsiljevanju!«, »Grčija proti varčevalnim ukrepom« in »Merkel, pojdi domov!« beremo na panojih podpornikov grške, pretežno levičarske vlade. Večtisočglava množica se je zbrala pred grškim parlamentom. Pojejo stare pesmi protiokupacijskega gibanja Elas, mahajo z zastavami Sirize in vzklikajo proti trojki uperjena gesla.
»Če Cipras ne bo dovolil tem zategnjenim Nemcem, da mu pridigajo o tem, kako voditi državo, nam bo uspelo,« pove gospa s pisano majico in rdečimi uhani. »A so kdaj v zgodovini Nemci naredili karkoli, kar bi bilo v prid drugim? Skrbi jih samo za svoje riti in to, da rešijo svoje banke,« pove njena prijateljica. Obe sta v srednjih petdesetih. Ena od njiju je bila na vsakem shodu v podporo Ciprasovi vladi v zadnjih petih mesecih. Njun pogled je usmerjen proti osvetljenemu grškemu parlamentu. Nastane molk. Čutiti je zaskrbljenost.
Sreda
»Grčija spada v Evropo!«, »Stalinisti, speljite se iz Grčije!« in »Predstavljamo glas tihe množice« beremo na panojih. Množica nosi kravate, urejene majice, ženske so močno naličene. Grške zastave plavajo med zbrano večtisočglavo množico. Med njimi zagledamo poslance grške desničarske stranke Nova demokracija. »Mesto Grčije je v Evropi, drugače jo čakata lakota in življenje države tretjega sveta,« v mikrofon pove plešasta glava protestnika, ki je nekoč kot minister z zakonom prepovedal javna zborovanja in protestne shode. Množica je pijana od zanosa. Nikoli niso protestirali. Opotekajo se, niso prepričani, kaj jim je storiti.
»Lahko pridemo do parlamenta?« sprašuje moški v zrelih petdesetih. Začudeno spremlja prizor pred sabo, ko se gruča začne zlivati po stopnicah proti vhodu v parlament. Stopi za njimi. Politik, ki ga voli, podpira, za katerega mu bije srce, je pred parlament postavil oborožene policiste in železno ograjo. Politik, ki ga ne podpira, ga ni volil in ga prezira, mu je dovolil, da vstopi do hrama demokracije. Opaziti je zmedo.
Četrtek
»Nič ne bo z barantanjem, goljufivi Grki! Kar lepo se obrnite, pospravite šila in kopita ter se vrnite, ko se boste strinjali z našimi predlogi,« je slišati iz bruseljskih pisarn. Obrita glava finančnega ministra se sveti, vsiljen in neprepričljiv nasmeh predsednika vlade pa je zalepljen na belo kožo. S hojo proti kameram želita delovati ponosna in samozavestna. »Nista se strinjala o tem, da bi od kosa skorje, ki je kruhu ostal, zdaj odrezali še njegov mehak del. A je to tako težko razumeti?«
Prideta domov. Novinarji se prisesajo nanju. Povesta, kar vesta in kaj se je zgodilo. List s predlogi so zmečkali in vrgli v smeti ter vsilili svojega. Rekla sta ne. Povesta, da jima je ljudstvo dalo pooblastila in da izvršujeta njihovo voljo. Kameram pokažeta hrbte in zapreta vrata. Odideta razorožena.
Petek
»Če Grčija ne misli podpisati sporazuma s posojilodajalci, jo čaka najprej Grexit, potem še odhod iz Evropske unije in nazadnje še bankrot,« se oglasi predstavnik centralne grške banke. Nekateri poslanci si grizejo ustnice. Pritisk jim narašča. Šepetajo med sabo, dvigujejo obrvi in zavijajo z očmi. »A ga bo kdo prekinil, kretena?« zašepeta nekdo. Govorec je nekoč podpisoval finančne ukrepe, v katere Bruselj danes sili Grčijo.
Škrtajo z zobmi. Govorec nadaljuje: »Škoda, ki bo storjena naši ekonomiji, bo nepredstavljiva.« Zdaj se zasliši glasnejše neodobravanje. Družba se zoperstavlja, očita in zmerja: »Vi ste tisti, ki ste podpisali finančne ukrepe v zadnjih treh letih ter ekonomijo pripeljali na tnalo. Kako si drznete?!« Govorec mirno zvije svoje poročilo. Spretno manipuliranje in deskanje po spolzkem podkupljivem političnem parketu mu je omogočilo, da je danes eden najpomembnejših mož v državi. Po rdeči preprogi grškega parlamenta stopa z majhnimi koraki med krdelom, ki ga hoče napasti z leve. Čutiti je napetost.
Sobota
»Nemški finančni minister je povedal, da mu ukvarjanje z Grčijo ni nič kaj več po godu,« mi sporočajo z zaslona. Preklopim. »Finančni ministri se niso strinjali s predlogi Ciprasove vlade. Pravijo, da državo s svojimi neodgovornimi dejanji potiska iz evroobmočja,« me informirajo drugje. Preklopim. »Kot kaže, našo državo morda že poleti čaka bankrot,« mi sporočajo na tretjem kanalu. Ugasnem.
Skočim po pivo v bližnjo trgovino. Radio v ozadju: »Potrpljenje za grško vlado je zdaj izgubil tudi predsednik Evropskega parlamenta Martin Schulz, ki je grško vlado posvaril …« Zatisnem si ušesa in hitro stečem iz trgovine. Ko čakam na semaforju, slišim pogovor: »Prihranke sem vzela iz banke, ker se mi je zdelo to edino smiselno. Sin me je opozoril, da bodo morda že jutri vsi bankomati zaprti.« Gubast obraz prikima in doda: »Jaz prihrankov nimam. Ostalo mi je samo tristo evrov mesečne pokojnine.« Sprehodita se po preprogi, ki leži na vročem asfaltu. Molk. Občutiti je nelagodnost.
Nedelja
»Vrata bank bodo jutri zaprta«, »Državo vozijo v kaos«, »Grški ekonomiji ni več pomoči, bankrot se zdi logičen« – skušam ubežati. Klikam, menjujem strani. Nič. Vse spletne strani so prežete z ideologijo ustrahovanja. Zatiskam si oči. Glas odmeva. Kričim, da bi ga preglasila. Maham z rokami, cvilim. Grexit napisan z rumeni črkami se pojavlja pred očmi. Stepam z glavo. Vrtim se v krogu. Tam je. Pribit na modro podlago: Grexit. Čutiti je tesnobo.
Ponedeljek
»Nož nam držijo na vratu«, »Grexit prihaja« in »Dobrodošli v deželi pozabljene drahme!«. Beremo naslovnice jutranjih časopisov, ki visijo s strehe rdečega kioska …
AirBeletrina vam znova ponuja prvovrstno in edinstveno izkušnjo. S pomočjo našega preverjenega testa se lahko vživite v člana kresnikove žirije in izberete roman, ki bi si po vašem mnenju najbolj zaslužil nagrado kresnik 2015! In to četudi niste prebrali niti enega od nominiranih del!
Zato hitro flomaster v roke in se lotite reševanja!
(AirBeletrina ne odgovarja za škodo na monitorjih, tablicah ali pametnih telefonih, ki je posledica reševanja testa.)
1. Komu od avtorjev bi najmanj privoščili, da dobi ček za pet tisoč evrov?
A) Katarini Marinčič. A ni profesorska plača že povsem dovolj?
B) Veroniki Simoniti. Kdor ne mara Coelha, ni vreden bralne značke, kaj šele kakšne literarne nagrade.
C) Andreju E. Skubicu. Kaj bo z denarjem, če je komunajzar?
Č) Marku Sosiču. A ni on Italijan?
D) Dušanu Šarotarju. A ni on Madžar?
2. S čim vas je kresniška komisija letos najbolj razočarala?
A) To se ja ve. Žiranti so lutke v rokah stricev iz Murgel. Ampak naj kar nastavijo svojega, bo potem že Ustavno sodišče odločilo, kdo si je kresnika v resnici in po pravici zaslužil.
B) Razočarali so me s tem, da niso nominirali mojega kandidata. To je mene.
C) A un Harlamazov je še vedno zraven? No, s tem.
Č) Ni me še razočarala. Me bo pa jutri. Ne glede na to, koga izberejo.
D) Ni me razočarala. Pozitivno sem presenečen, da kdo še bere slovenske romane.
3. Katere spremembe bi predlagali pri podeljevanju?
A) Zmagovalec naj prižge kres, potem pa nanj zmeče vse izvode svoje knjige.
B) V Cankarjevo sobo naj ne zaprejo žirije, pač pa pet nominirancev. Kdor bo prišel živ ven, je zmagovalec.
C) Žirijo naj sestavljajo štirje nepismeni bedaki. Aja, saj to je že …
Č) Romane naj pišejo samo od Dela povabljeni avtorji, o zmagovalcu pa naj odloča televoting.
D) Kaj pa če bi preprosto nehali s podeljevanjem?
4. Pri kateri naslovnici opažate vsaj nekaj malega truda in premisleka?
A) Pri romanu Katarine Marinčič. Naslovnica lepo ujame duha knjige, saj se bralec ob njej vpraša, kaj hudiča se tu dogaja?
B) Pri romanu Veronike Simoniti. Dogaja se na morju, zato poljubna slika morja. Ne moreš falit.
C) Pri romanu Andreja E. Skubica. Res je bilo treba veliko truda in premisleka za … tole.
Č) Pri romanu Marka Sosiča. Drevesa pašejo k vsemu.
D) Pri romanu Dušana Šarotarja. Namesto iStock fotografij, so tokrat uporabili kar avtorjeve popotniške fotografije. Le česa se bojo še spomnili, da prišparajo!
5. Katera zgodba vas v trenutku pritegne?
A) Pisatelj piše roman in razglablja o tem, kako piše roman.
B) Napeta kriminalka, v kateri inšpektor lovi zločinca, ki je storil nezaslišan zločin – nekomu je vrgel kamen v glavo. Ne, (pri)zadeti ni umrl. Ga je pa bolelo. Zelo.
C) Moški v srednjih letih je poln denarja in ima lepo ženo, pa je vseeno nesrečen.
Č) Mama ugotovi, da imajo drevesa več zgodovinskega spomina kot neofašisti.
D) Avtor je potoval po svetu in zapravljal davkoplačevalski denar ter iz tega naredil roman.
6. Kateri šovinizem ste pripravljeni odpustiti?
A) V romanu so trije glavni junaki. Nobeden ni ženska.
B) Ženske so tiste, ki imajo čustve, moški pa so za akcijo.
C) Prvotni naslov romana je bil po mnenju uredništva predolg in premalo poetičen: Samo pridi domov in se postavi za štedilnik, kjer ti je mesto, baba.
Č) Kjer v družini mama nosi hlače, bo sin psihopat.
D) Kritiki bojo temu rekli, da »avtor posodi svoj glas Drugemu«, v resnici pa si pač ni znal izmisliti ničesar pametnega, pa je ukradel zgodbe drugih.
7. Kaj je največji nateg letošnjega izbora?
A) To, da se žirija dela, da je Po njihovih besedah prebrala do konca.
B) To, da se roman pretvarja, da se je v njem zgodilo karkoli, kar bi nas utegnilo zanimati.
C) To, da nekdo ukrade 9 milijonov evrov, pa gre vseeno na sodišče, ko ga pokličejo.
Č) Da ima roman naslov Kratki roman o …, potem pa ima vseeno skoraj dvesto strani.
D) To, da ima roman polovico strani zapolnjenih s fotografijami, pa sploh ne opaziš, ker se tako vleče.
8. Kakšen konec imate radi?
A) Tak, ki ti skuša na koncu sam pojasniti, o čem se je šlo predhodnih 400 strani. Skuša.
B) Tak, kjer se na koncu izkaže, da je to to. Da se res ne bo zgodilo nič.
C) Tak, kjer se končno zaključi totalni propad glavnega junaka, ki se je napovedoval že od prve strani in bi se lahko zgodil tudi kakšno stran prej.
Č) Tak, ki se zaključi tik pred tem, preden se zgodi tisto, kar se je napovedovalo že od prve strani in bi se lahko zgodilo tudi kakšno stran prej. Ampak se sploh ne.
D) Eh, nekje je pač treba končat.
9. Izberite svoj žanr:
A) Tiste vrste postmodernizem, ki se ne zaveda, kolikokrat smo vse to že brali.
B) Žajfnica – samo, da takoj veš, kdo je gej in kdo pravi oče katerega otroka.
C) Breaking Bad sreča Johna Grishama, samo z več jamranja in moraliziranja. Dosti več.
Č) Pogovoriti se morava o Kevinu sreča druge Sosičeve romane.
D) Turistični vodič po krajih, kjer se absolutno nič ne dogaja.
10. Kateri pisateljski slog vam je najbolj všeč?
A) Slog božično-novoletne okrasitve Ljubljane. Zahteva ogromno dela, na koncu je pa ravno zato vsega preveč.
B) Menjavanje zornih kotov. Ker potem ni treba toliko zgodbe.
C) Duhovičenje + pogovorni jezik. Če deluje na Facebooku, zakaj ne bi še v romanu?
Č) Če ti dobra fraza rata, ponavljaj jo kot stara plata … Pa simbole in metafore tudi, se razume.
D) Tja, kamor gremo, ne potrebujemo sloga. Samo velike besede: duša, dom, vojna …
REZULTATI:
Največ odgovorov A): Kresnika ste podelili Katarini Marinčič za roman Po njihovih besedah.
Največ odgovorov B): Kresnika ste podelili Veroniki Simoniti za roman Kameno seme.
Največ odgovorov C): Kresnika ste podelili Andreju E. Skubicu za roman Samo pridi domov.
Največ odgovorov Č): Kresnika ste podelili Marko Sosiču za roman Kratki roman o snegu in ljubezni.
Največ odgovorov D): Kresnika ste podelili Dušanu Šarotarju za roman Panorama.
Včeraj je bil Bloomsday. Dan, poimenovan po Leopoldu Bloomu, za katerega tisti, ki se pretvarjate, da ste prebrali Ulikses, gotovo veste, kdo je bil. 16. junij (1904) je sicer dan, na katerega sta Nora Barnacle (Molly Bloom!) in James Joyce začela svoje ljubezensko razmerje.
Torej: če ne bi bilo Nore, ne bi bilo Leopolda Blooma. In tudi Bloomsdaya ne. Zato bi ob tej priložnosti, sicer z enodnevno zamudo, radi počastili spomin na Noro Barnacle, žensko, ki nekega dne skoraj cel dan presedela na tržaški železniški postaji in jokala, ker je James pozabil na njen prihod in je brezskrbno popival z mornarji. Na žensko, ki je prenašala njegovo pitje in zapravljanje denarja. Na žensko, ki je večji del življenja posvetila vzpostavljanju reda v popolnem kaosu ter trpežno prenašala en udarec usode za drugim. Na še eno žensko, ki se je z vsemi močmi trudila ustvariti razmere, v katerih bi moževa genialnost lahko preživela.
Na žensko, ki je prenesla toliko gorja, da je nista mogla osrečiti niti sonce in modro Sredozemsko morje.
Nedavno je pri Beletrini izšel romaneskni prvenec Jele Krečič z naslovom Ni druge. Slavoj Žižek, avtoričin mož, mu je namenil nekaj besed. Prisluhnite jim lahko v spodnjem posnetku.
Vabimo vas, da se nam v sredo ob 20.00 pridružite v Jazz Clubu Gajo, kjer bo o knjigi spregovorila tudi avtorica. In sezite po romanu, za katerega Slavoj Žižek upa, da bo postal kritična podoba cele generacije.
“Najboljša definicija umetnosti ni, da kičasti zgodbi nekaj dodaš, to zna vsak idiot /…/ Pravi umetnik ne doda, ampak odvzame. Pomembno je, kaj spustiš.” Slavoj Žižek o romanu Jele Krečič Ni Druge
Po uri vožnje z vlakom iz Berlina proti vzhodu se na mejnem Bezirku ob Odri že vsiljuje signal poljskih mobilnih operaterjev. Ob tej reki, ki jo je moral vzhodnonemški predsednik Wilhelm Pieck po Stalinovem diktatu leta 1950 stisnjenih zob sprejeti kot »mejo miru in prijateljstva« s sosednjo ljudsko demokracijo, je istega leta začelo rasti tudi prvo nemško socialistično mesto, kakopak poimenovano Stalinstadt. Ime po sovjetskem gospodarju, ki ga je posodil tudi madžarskemu Sztálinvárosu, je zdržalo do leta 1961, ko je bil v skladu s svojo jeklarsko bitjo preimenovan v Eisenhüttenstadt. Proizvodnji osnovnega gradnika socialistične modernizacije je bila tako kot v poljski Nowi Huti podrejena celotna mestna struktura. Tovarna v tem primeru ni bila le ključna prostorska determinanta. Bila je tudi kondenzator socialistične zavesti novega človeka, zaradi česar jo z mestnim središčem povezuje najpomembnejša avenija.
Poligon za učno uro socializma, ki ga je obiskal tudi Tom Hanks
Stalinstadt/Eisenhüttenstadt, detajl (foto J. R.)
Danes je v tamkajšnji podružnici ArcelorMittala zaposlenih 2.500 namesto nekdanjih 16.000 ljudi, zato široka cesta tudi v času menjave delovne izmene uspe brez težav požreti ves promet iz nemških »starih dežel« pripeljanih rabljenih oplov in mercedesov. Od združitve – marsikateri Ossi bi sicer rekel priključitve – Nemške demokratične republike k Zvezni republiki Nemčiji se je v Stuttgart, München, Düsseldorf in druga cvetoča mesta na zahodu izselila skoraj polovica prebivalcev – v prvi vrsti mladih izobražencev. »To se še kako pozna«, pravi Andreas Ludwig, zahodnoberlinski zgodovinar, ki je leta 1993 prišel v mesto z idejo, da tam najde prostor za zbirko predmetov vsakdanjega življenja v NDR. Čeprav so ga že zaradi oznake »BE« na avtomobilskih tablicah gledali z nezaupanjem, danes pove, da je garnitura nekdanjih partijskih old boysev v devetdesetih letih premogla več iniciative kot sedanja mestna oblast v rokah Die Linke. Takrat so se odločili porušiti okoliški montažni Plattenbau in ohraniti realsocialistično mestno jedro iz petdesetih let. Razglasili so ga za največje spomeniško zaščiteno območje v Nemčiji in blok za blokom (za hiše kot malomeščanski prostor bivanja v idealnem socialističnem mestu ni bilo prostora) obnovili v izvirnih barvnih shemah, vključno z vsemi ornamenti in freskami. Ko se danes sprehajaš med njimi po zelenicah, za katere niso pustili, da se spremenijo v parkirišča, je – razen avtomobilov in restavracije »Balkan« – vse videti približno tako kot v času, ko je Hruščov Nixonu napovedal končno zmagoslavje komunizma. Nekje na ravni dizajna kuhinje, kjer sta leta 1959 merila dobrobiti svojih sistemov, je ostalo tudi izložbeno okno trgovine s kozmetiko, medtem ko aranžma manufakture že spominja na prodajalno spominkov na avtobusni postaji v Rogaški Slatini, preden so jo pred nekaj leti podrli.
Verjetno si je avtentičnega doživetja socializma zaželel tudi Tom Hanks, da je pred nekaj leti prišel na ogled mesta in pri tem ostal ovekovečen na steni lokalnega turističnega urada. Med močno narečno obarvanim in izjemno hitrim nemškim govorom mi na sliko pokaže gospa direktorica, medtem ko jo sprašujem, kakšne uspehe so poželi pri razvoju izobraževalnega in kulturnega turizma. Škoda, da ne znajo verne rekonstrukcije socrealistične arhitekture, ki je v mestni blagajni pustila 70 milijonski minus, izkoristiti še kako drugače. Med 7.000 obiskovalci Dokumentacijskega centra, kjer na preudaren in kritičen način, precej drugače kot v bistveno bolj obleganem berlinskemu DDR Museumu, prikazujejo socialistični vsakdan, tako največ obiskovalcev vsako leto predstavljajo šolske skupine, ki jih tja pripeljejo na učno uro socializma. Malce zmedenemu dijaku iz skupine srednješolcev iz bližnjega Frankfurta na Odri, ki so bili tisti dan poleg nekega upokojenca edini obiskovalci Centra, prišepnem, da »FDJ« na njegovem učnem listu pomeni Freie Deutsche Jugend, s čimer mu prihranim nekaj klikov na telefonu. Nemška vzporednica ZSMS, katere vzorna Mitglied je bila tudi Angela Merkel, je za nemškega mladca, rojenega takrat, ko je Helmut Kohl bodočo kanclerko šele dobro naučil držati pribor, pač nekaj precej eksotičnega.
Mlado in zeleno
Kakorkoli že komodificirajo svojo dediščino, v Eisenhüttenstadtu nimajo težav s priznavanjem izvora svojega mesta. Da je bilo nekdaj posvečeno Stalinu, je napisano v vseh brošurah. V litovski politiki kolektivne amnezije se zdi, kot piše sociologinja Rasa Balockaite, da je novo mesto Visaginas vzniknilo iz ničesar. Ob jedrski elektrarni zgrajeno plansko mesto iz sedemdesetih let se danes prikazuje v deideologizirani podobi »mladega in zelenega mesta«. Kjer se lahko ustvarjalci identitetnih politik oprimejo česarkoli starejšega, nastalega v »zlati dobi« pred nezaželeno preteklostjo socializma, kot je to v primeru poljskega Tichyja, postanejo ti elementi, četudi skromne kapelice, v kombinaciji z bleščečimi novogradnjami, simbol nove prostorske identitete. Takšne invencije tradicije pa jim ni treba ustvarjati v baltski Gdynii, ki je iz ribiške vasi nastala kot nadomestno pristanišče medvojne poljske države, ko je bilo svobodno mesto Gdansk v nemških rokah. Čudoviti art-decojevski modernizem iz »neoporečnega« predvojnega obdobja je postal ključni del city-brandinga, zaradi česar mestne oblasti vlagajo, mladi kreativcipa pripravljajo zanimive itinerarije okrog zaobljenih stanovanjskih in poslovnih stavb. Malo manj zagnanosti pokaže vodja projekta Gdynia modernism routeJacek Debis šele potem, ko ga vprašam, kdaj jih bodo njihove poti zanesle tudi mimo povojne arhitekture, ki je v mestu prav tako ne manjka.
Mussolinijeva mesta
Raše (foto J. R.)
Na politični kontekst, v katerem so nastala, včasih pozabijo tudi v italijanskih città di fondazione, dvanajstih mestih, ki jih je Mussolinijev režim dvignil iz močvirnatega območja južno od Rima. Česar ni bila stoletja sposobna papeška država niti liberalna Italija s preko petdeset namenskimi zakoni, je duceju z »bonifikacijo« uspelo v nekaj letih. Potem ko je z izsušitvijo opravil s prvim sovražnikom notranje kolonizacije – komarjem mrzličarjem – so se leta 1932 lotili izgradnje prvega »mesta« Littoria, danes znanega pod imenom Latina. Za mesta jih lahko označimo le pogojno, saj je šlo, kot ugotavljata arhitekturna zgodovinarka Diane Ghirardo, za ruralna naselja, katerih namen je bil zadržati prebivalstvo na podeželju (da se v velikih urbanih središčih ne bi »steriliziralo« oz. bi imperiju rodilo premalo otrok) in naselitev brezposelnih delavcev iz politično »problematičnih« pokrajin. Za industrijska mesta, nastala v sklopu politike gospodarske samozadostnosti v pripravah na širjenje imperija, je značilna še bolj rigidna delitev po socialni strukturi in podreditev celotnega življenja eni sami strateški dejavnosti. V Guidoniji v Laciju je bila to letalska industrija, v Torviscosi ob gradeški laguni papirništvo, v istrski Raši (Arsia) in Podlabinu (Pozzo Littorio) ter sardinski Carboniji pa rudarstvo.
V slednji so od leta 2001 uspeli izvleči 61, večinoma evropskih, milijonov evrov za projekt urbane regeneracije, poimenovan Carbonia Landscape Machine in po desetih letih naporov od Sveta Evrope za to prejeli še Landscape Award. Izdatno odmerjene investicije v tej pozabljeni regiji na jugu otoka so bile namenjene oživitvi rudarske dediščine in racionalistične arhitekture, kot označujejo njen slog, ki v resnici bolj kot na čistih linijah gibanja MIAR sloni na poluradnem liktorskem stilu (stille littorio), mešanici med rimsko in modernistično arhitekturo. Danes se mesto predstavlja v neideološki podobi »posebnega izraza italijanske politične krajine« in se želi na turistični zemljevid vpisati kot odprt muzej arhitekturnega modernizma, zaradi česar so oblikovali tudi posebne vodiče, prilagojene celo mladim obiskovalcem, kjer pa besede fašizem skoraj ne omenijo.
Fašizem, socializem, modernizem
Res je, fašistični in socialistični urbanizem sta si delila kar nekaj modernizacijskih vzgibov. Oba sta se bolj ali manj odkrito zgledovala po arhitekturnem gibanju CIAM in nenazdanje si je sam Le Corbusier prizadeval pri Mussoliniju izposlovati naročilo za tretje v vrsti novih mest na bonificiranem Agro Pontinu. Oba režima sta na način socialnega inženiringa hotela ustvariti kraj bivanja človeka jutrišnjega dne. Čeprav je različnim slojem ljudi dodeljeval točno določen tip stanovanja v skladu z njihovim položajem in ni predvideval niti njihovega mešanja na ulicah, so fašistična nova mesta danes videti očem prijaznejša. Lične delavske hiške z vrtovi v istrski Raši izgledajo prijaznejše od novogoriških ruskih blokov, je po koncu mojega predavanja v Gdansku pripomnil profesor na tamkajšnji filozofski fakulteti. Ni edini s takšno estetsko predstavo, saj tudi Antonio Pennacchi, v Latini rojen italijanski publicist, pravi, da nekdanje rudarsko mesto deluje kot dober kraj za vzgajanje otrok. Morda res, je pa prav tudi, da izvejo, zakaj njihovi predhodniki, Balille, nikoli niso mogli pokukati na vrt rudniškega direktorja.
* Zapis je del projekta o arhitekturi, nastali v času totalitarnih režimov, ki ga sofinancirata Evropski socialni sklad in Republika Slovenija.
Za nami so prvi dnevi sijajnega poletja: sonca, sončnih zahodov ob osmih, večernih sprehodov v lahkih oblekah, hladnih pijač in obetov sreče, ki se nasmihajo iz prihodnjih mesecev. Mi ob tem času razmišljamo pred vsem o zadnjem tednu avgusta, o Dnevih poezije in vina. Pred tremi leti je bil naš slovenski častni gost Milan Jesih, čigar ZaPik vam v branje ponujamo danes. Kmalu pa boste tudi izvedeli vse o letošnjem programu.
Lenart Zajc (1967) je na literarno sceno treščil leta 1998 z romanesknim prvencem 5 do 12h, za katerega si je takojci prislužil uvrstitev v ožji izbor nagrade knjižnega sejma za najboljši prvenec. Sledil je (s kresniško nominacijo ozaljšani) roman Zguba (2001), leto kasneje zbirka kratkih zgodb Zgodbe iz teme in leta 2006 roman z naslovom Mustang, ki je nastal v koprodukciji z igralko Majo Martino Merljak.
Kot aktivni udeleženec t. i. »Vseslovenske vstaje« je leta 2013 pri založbi Sanje izdal protestniški dnevnik Vstaja zombijev, letos pa je pri Beletrini luč sveta ugledal roman Agencija, ki je vzklil iz avtorjevih osebnih izkušenj iz sveta zavarovalniškega agenta.
Ime: Lenart Zajc.
Zadnja knjiga: Agencija.
Kje ste odraščali?
V Ljubljani.
Kaj ste študirali in kje?
V Ljubljani. Najprej pravo, potem zgodovino in filozofijo, postal absolvent in opustil študij.
Kje živite in zakaj?
V Žejah, blizu Domžal. V nekem trenutku sem se naveličal življenja v mestu in si zaželel zaživeti v naravi. Tako sva z Andrejo postavila tole hišo in evo, tu smo.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
V bistvu ne morem nobene prav zares izpostaviti, saj je vsaka plod določenega obdobja, v katerem je nastajala, in brez prejšnje ne bi bilo naslednje. Mogoče bi to lahko bila Agencija, vendar je njen izid še preblizu, da bi lahko objektivno ločil evforična občutja od resničnega ponosa.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Vstanem ob približno 6.30, naredim nekaj, kar bi lahko bila telovadba, lahko pa bi to imenovali le jutranje pretegovanje. Potem se umijem, oblečem in grem pripravit ženi in hčerkama zajtrk. Po zajtrku se moje punce odpravijo v šolo in službo, sam pa se posvetim svojim opravkom.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Pravzaprav ne.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Dvaintrideset let stare rdeče doc martenske.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
John Steinbeck Dvomljiva bitka, Mate Dolenc Golo morje, Irvin Shaw Bogataš in revež … te tri so mi prve padle na pamet, ker sem jih bral v zadnjem času, če pa bi začel premišljevati, bi se verjetno premislil in hotel navesti druge tri in se nato spet premislil in nazadnje ostal brez odgovora. Kar hočem reči, je, da nimam najljubših treh knjig, prej najljubših trideset, ki pa sedijo za okroglo mizo.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Seveda, z nekaj izmed njih. Izpostavil bi Normo Bale in Vesno Milek, ki ju, tako kot še nekaj prijateljev, morim s prebiranjem svojih umotvorov, še preden so ti v resnici zreli za branje, nakar se na podlagi povratnih informacij odločam, kako in kaj.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?
Svojih.
Na katerem kraju/V katerem mestu iščete navdih?
V bistvu navdih, kadar je, potuje z mano, kadar ga pa ni, pa noben kraj ne pomaga. Je pa prijetno pisati tam, kjer imaš mir in kjer zunanji šumi ne motijo notranjega dialoga. En takih krajev je meni Podbižanj na Kornatu.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
Spet ne morem reči, da gre tu za eno delo ali enega avtorja, je pa sigurno več avtorjev in njihovih del, ki so pustili svoj pečat. Nedvomno so to John Steinbeck, Miguel A. Asturias, pa Anthony Burgess, pa Vitomil Zupan, Mate Dolenc, Irvine Welsh, Platon, Selma Lagerlof in še bi lahko našteval. Vsa dela, ki sem jih bral, ali filmi, ki sem jih videl, so nekje v meni pustili trajen vtis, ki se odraža tudi skozi moje pisanje. Res pa je, da sem, ko sem kot najstnik bral Bulgakovov roman Mojster in Margereta, prvič ob branju knjige začutil željo, da bi tudi sam napisal nekaj podobnega. Tako je nastal kakih trideset strani dolg plagiat, ki še danes leži nekje na podstrehi skupaj z najstniškimi dnevniki, pismi iz vojske in podobnim, kar me bo nekoč zabavalo v domu za ostarele.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Ko zjutraj ostanem sam doma, običajno v miru pregledam tekoče dogajanje na internetu. Za to po navadi uporabim Facebook, saj tako dobim novice zadnjih dni, ki me zanimajo, ne da bi mi bilo treba posebej brkljati za njimi. To počnem brez komentarjev in pametovanj, ker me je izučilo, da takšno početje običajno pelje v dolgotrajne neplodne debate, ki ti sfižijo dan. Potem se lotim pisanja, to počnem nekaj ur, potem je čas za sprehod psa. Pa vmes se seveda zamotim z internetnimi igrami, trenutno je najljubša War Thunder. Tam po drugi je običajno čas za sestanke, kave in druge stvari, če se mi seveda ljubi premakniti od doma.
Najljubše? Na krasen turkiznozelen morski preliv z otočkom Šilom na nasprotni strani.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon?
Nič, počakam da se vrne, vmes pa počnem kaj drugega.
Opišite svoj idealen dan.
Dnevi, ko vem, da bom lahko že zgodaj popoldne zabluzil s svojimi najljubšimi prijatelji, in ko se zavedam, da me tudi naslednji dan, ko bom imel mačka, noben ne bo pretirano gnjavil.
Opišite svojo večerno rutino.
Tam nekje ob devetih z Andrejo spraviva hčerki v posteljo, potem v miru klepetava in gledava televizijo, ki me običajno hitro uspava. Med deseto in enajsto, ko se tisto, kar koli sva že gledala, konča, me Andreja zbudi in s kavča se preselim v posteljo.
Ste vraževerni?
Da in ne. Ne pljuvam čez ramo, če mi maček prekriža pot, ampak kadar pa zaklinjam srečo, vedno trikrat potrkam na les.
Najbolj zoprni literat vseh časov?
Nimam pojma. Če mi kdo ni všeč, brez zadržkov zabrišem knjigo v kot in nanjo pozabim.
Najljubša pijača: alkohol?
Špricer z janževcem.
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Očal.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Ne vem, če bi kogarkoli. Nisem veren, vendar ne zanikam možnosti posmrtnega življenja, tako kot je tudi ne zagovarjam. Dopuščam pa možnost, da kaj takšnega obstaja in če slučajno v resnici obstaja, mar ne bi z obujanjem mrtvega povzročili kaosa neslutenih razsežnosti?
Kateri je vaš najljubši prigrizek?
Ribji brodet.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Že pred leti sem imel literarni večer v manjšem kraju na Gorenjskem, kjer se mi je kot gost pridružil lokalni bodoči avtor, ki je imel roman skorajda dokončan. Izteklo se je tako, da sem v vsem večeru morda povedal tri stavke, ves preostali čas pa je govoril bodoči avtor.
Kaj (poleg pisateljevanja/urednikovanja) še počnete za preživetje?
Uf, vse sorte! Bil sem profesor, pa kasneje vodil tržne raziskave, bil vodja marketinga, direktor gledališča, literarni urednik … en mesec sem bil celo zavarovalni agent, od tod ideja za Agencijo!
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Tako slabe kot dobre trenutke življenja naj zajemajo s polno žlico.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Sem totalen oboževalec serije Živi mrtveci.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Več jih je, najbližji je zaključek romana, ki ga namenjam otrokom, ko opravim s tem, se bom lotil romana, v katerem bom razgradil svojo politično izkušnjo.
Del dopisa, ki ga je novinarka dobila od uprave Dela.
Pretekli teden je po elektronskih poštah ljudi, ki smo bolj ali manj povezani z mediji, zakrožil dopis, s katerim je uprava časopisne hiše Delo eno od svojih novinark opozorila, da je objektivno okrnila dostojanstvo delodajalca in uprave. Stvar morda ne bi bila vredna pozornosti, če ne bi do opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov prišlo le zato, ker je novinarka v internem elektronskem dopisovanju, med kolegi, napisala nekaj, kar je očitno razjezilo upravo. In če ne bi ta nesrečna prigoda povedala o razmerah v slovenskih medijih več več kot tisoč člankov, ki tematizirajo umiranje pisane besede.
Uprava Dela je svojim novinarjem dvignila normo z neuradnih 1000 na 1350 vrstic, ki morajo biti vsak mesec objavljene. Na ta način naj bi ločili zveličane in pogubljene: sklepamo lahko, da bi prvi, ki bi vsak mesec objavili 1350 vrstic, obdržali službo, drugi, ki bi jim spodletelo, pa ne. Človeku ni treba delati v medijih, da ve, kako absurdna je za novinarstvo količinska norma; kdor prebira tuje časopise, opazi, da se nekateri novinarji lahko zgodbi posvečajo mesece – in da ena sama dobra in prodorna zgodba za medij (in bralce!) lahko naredi več kot sto prirejenih agencijskih novic ali Guardianovih člankov. Uprava časopisne hiše Delo se je torej odločila, da je količina pomembnejša od kakovosti (kot da svet hiperprodukcije informacij ni že dovolj nagneten). Pri tem ji najbrž ni treba pripisovati prevelikega razmisleka; gonilna sila gotovo ni bila želja po boljšem časopisu, ampak po manjši izgubi. Zakaj bi skušali pridobiti nove bralce, če se lahko znebijo starih novinarjev? Kdor se pred 1350. vrstico upeha – tega pač ni več.
Ko je uprava dela zaposlene obvestila o dvigu norme, se je med novinarji Dela razvila živahna razprava po elektronski pošti. Ena od novinark je postavila retorično vprašanje, kakšno nagrado si bodo prislužili tisti, ki bodo normo presegli in nanj tudi duhovito odgovorila: »Ker vemo, da denarja ni, bi se lahko domislili tudi kakšnih simboličnih nagrad, recimo omemb udarnikov in udarnic s fotografijami in imenom v prostorih družbe Delo …« . Na koncu pa je zastavila še vprašanje: »Kakšno normo ima uprava?«
S tem je novinarka, tako ji očitajo v dopisu, podajala negativne vrednostne sodbe o delodajalcu, s čimer se je okrnilo dostojanstvo delodajalca in uprave. Uprava časopisne hiše Delo nato še dodaja, da je delavec kršil sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je bistveno izpostaviti, da mora novinar ravnati vestno, strokovno, učinkovito in pravočasno in da se mora vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.
Novinarka, katere delo naj bi bilo predvsem postavljanje vprašanj, je zastavila vprašanje preveč. Novinarka, ki naj bi ravno z lucidnostjo in zmožnostjo povezovanja pritegnila bralce, je bila preveč iskriva. Službe jo lahko stane en sam mejl, en sam napačen stavek, ki pa niti ni namenjen javnosti. Ob tem se seveda odpirajo številne teme, od tega, kako naj verjamemo medijski svobodi, če je svoboda izražanja prepovedana že v interni korespondenci, do dvoma o korektnih delovnih razmerah (v Zakonu o sodelovanju delavcev pri upravljanju denimo jasno piše, da imajo delavci pravico do pobude in odgovora na pobudo, pa tudi pravico do dajanja mnenj in predlogov). Vprašanje delovnih razmer je pereče pri številnih medijih, prav na Delu pa so pred nekaj dnevi honorarnim sodelavcem (prekercem, ki že itak nimajo osnovnih delavskih pravic) določili, da morajo upravi po novem plačevati 30 evrov na mesec za uporabo mize, računalnika in stacionarnega telefona. (Nekaj podobnega je Friedrich Engels leta 1844 opisal v Položaju delavskega razreda v Angliji. »Tkalci, ki nimajo škarij s seboj, plačajo za vsak dan 1 peni. Tkalci morajo plačati vse čolničke, krtače, oljne robčke, koleščke, okna itd., ki se razbijejo.«)
Razmere v medijskih hišah niso skrb zbujajoče le zaradi odmiranja javnega prostora in svobode izražanja, ampak ker se v mehanizmih njihovega delovanja odraža vse, kar je sporno na celotnem trgu dela (čedalje manj socialne varnosti, vse večji pritiski delodajalcev, negotovost delavcev …). In ko bo polovica novinarjev upehana izgubila glas pri 1350. vrstici, druga polovica pa se bo bala zastaviti besedo zase, kaj šele za druge, ne bo več nikogar, ki bi glas lahko dal tistim, ki ga že itak nimajo.
Besede so vsak dan manj vredne, je ugotavljala novinarka iz te pripovedi v enem od zadnjih člankov, ki ga je napisala pred opozorilom o odpovedi delovnega razmerja. A očitno lahko besede, čeprav so brez vrednosti, koga tudi drago stanejo.
Franc Jožef Smrtnik, dvojezični župan koroške občine Železna Kapla – Bela, je bil »rahlo skeptičen«, ko je Birgit-Sabine Sommer, režiserka iz Frankfurta, pred njim prvič razgrnila načrte za svoj dokumentarni film Der Graben/Grapa. Tako kot mnoge druge koroške slovenske družine je bil sprva tudi sam prepričan, da bi film, ki bi pripovedoval o zgodovini nasilja nad koroškimi Slovenci v času druge svetovne vojne, med domačini odprl komaj zaceljene rane. Toda po premieri filma 15. maja na ORF 2 so bili tako tisti, ki jih je bilo strah, da so povedali preveč, kot tudi tisti, ki so se bali, da so povedali premalo, več kot zadovoljni. Le redko kdo doslej je znal o zgodovini (ne)sožitja med Slovenci in Nemci na južnem Koroškem povedati tako spravljivo, spoštljivo in pretresljivo zgodbo.
Mladost med dvema frontama
Tako v dokumentarnem filmu kot tudi v knjigi Der Graben/Grapa filmsko zgodbo primarno oblikujejo priče časa – domačini iz Železne Kaple in okoliških grap, znanih tudi iz literarnih del Florjana Lipuša in romana Angel pozabe Maje Haderlap, ki so v svoji mladosti doživljali grozote druge svetovne vojne in živeli med dvema frontama: med partizanskim odporniškim gibanjem, največjim organiziranim oboroženim uporom znotraj meja tretjega rajha, in nacisti, ki so hoteli iztrebiti slovenski živelj na Koroškem. Njihovi starši so sprejemali odločitve, ki sicer nikoli niso bile zgolj črne ali bele, a so imele zanje usodne posledice, saj so jih zaznamovale za vse življenje. V vsaki družini so bile žrtve in storilci, grabni so se pogosto zarezali znotraj posameznih družin. Konflikti med obema skupnostma so se zarezali globoko v kolektivni spomin.
Iz tega so zrastle zgodbe preprostih ljudi, ki si le redko utrejo pot na filmska platna. Pripovedujejo o tem, kako so mladi s prepovedjo slovenskega jezika v šolah na Koroškem leta 1938 čez noč izgubili svoj jezik in onemeli, dokler se niso naučili jezika svojih oblastnikov. O bosonogem fantiču, čigar oče je odšel v partizane, mater pa so mu odpeljali v koncentracijsko taborišče; nacisti so ga večkrat obesili za vrat na domači oreh, da bi jim povedal, kam se je skril njegov oče. O dvajsetletni koroški Slovenki, ki se je vrnila iz koncentracijskega taborišča, doma pa našla le prazen dom, saj so ji esesovci pobili vso družino.
Toda tako film kot knjiga ne zamolčita niti zgodb, kako so partizani med vojno in po njenem koncu leta 1945 v sli po maščevanju z domov odpeljali mnoge, ki so jih – dokazano ali pa ne – imeli za simpatizerje nacističnega režima, med njimi tudi matere in otroke. Nekaj so jih zaslišali, še več pa jih je končalo v množičnih grobiščih, kot je na primer tisto na Lešah pri Prevaljah.
Režiserka filma in avtorica knjige Birgit-Sabine Sommer se je odločila, da bo gradivo za film in knjigo raziskala neodvisno, da bi lahko srečala – ljudi. Ni jih hotela katalogizirati na podlagi njihovih družin, imen, jezikov. Jih zapreti v predalčke samo zato, ker so bili njihovi starši brambovci, komunisti, partizani ali oficirji v nemški vojski. Vse to je hotela odložiti, kot človek odloži star plašč. In pod njim našla drugačne zgodbe, večplastne izkušnje trpljenja in strahove, obenem pa tudi veselje do življenja in lepe spomine. Pri svojem delu je vedno izhajala iz dejstva, da imajo njeni intervjuvanci kompetenco, ki je nima nihče drug: samo oni so namreč živeli svoje življenje. Lahko so ji povedali, kar jim je ležalo na duši, ali pa kaj tudi zamolčali. »Nekaj vsega tega sem vzela nase in tistemu nasproti mene odvzela določeno breme, to pa je omogočilo pripovedovanje. Zdaj sem vse to znova odložila in mislim, da se vsi počutimo bolj svobodne,« je povzela svojo izkušnjo.
V njihovih čevljih
Birgit-Sabine Sommer si je kot režiserka med zgodbe prič časa želela vplesti tudi igrane scene, s katerimi bi izvirno poustvarila vzdušje medvojnega časa. Poleg zgodovinskih dejstev se je namreč hotela dotakniti tudi čustev ljudi. Ko je zbrala dovolj dokumentarnega fotografskega gradiva, se je v Železni Kapli začelo iskanje statistov. Kdo bi želel sodelovati, je spraševala po domačih društvih, ljudi pa je k sodelovanju nagovarjala tudi po telefonu in Facebooku.
Nazadnje se je javilo več kot 200 ljudi iz obeh narodnostnih skupnosti, ki so bili pripravljeni stopiti v čevlje svojih dedov, babic, sorodnikov in družinskih prijateljev. »To je bilo sodelovanje v večkratnem oziru: z igro so poustvarjali njihovo življenje, se vživljali v zgodbe in potem – čutili z njimi. Tako se je nekaj spremenilo v njihovem lastnem dojemanju zgodovine in zgodb. Mi kot tim smo jih s kamero opazovali, jim pustili, da so razvili igro, jim dajali le malo navodil, da se je igra lahko razmahnila. Presenetljivo je, kako dobro se jim je to posrečilo,« je njihovo sodelovanje komentirala Sommerjeva.
»Najprej so se borili drug proti drugemu. Potem so molčali. Zdaj pa skupaj delajo film,«so govorili (ne samo) po Železni Kapli. Tudi zato, ker so spoznali, da prvi koraki do sprave pomenijo to, da priznaš drugega, njegovo usodo, zgodbo njegove družine.
Mnogi so tudi jokali, skupaj žalovali
Film in knjiga Der Graben/Grapa v javnost prihajata ob 60-letnici avstrijske državne pogodbe (1955–2015). Premierno predvajanje dokumentarnega filma s skoraj petnajstodstotno gledanostjo za regionalno temo z nacionalnim pomenom pozno zvečer na avstrijski televiziji ORF 2 je po režiserkinem prepričanju izjemen rezultat. V Železni Kapli so po premieri mnogi jokali, skupaj žalovali ob vsem, kar se je zgodilo v njihovih krajih. To bi lahko bil celo začetek sprave, razmišlja Sommerjeva.
Anton Haderlap, letnik 1930, je kot priča časa v filmu povedal: »Ne znam niti prav nemško niti prav slovensko. Vsakemu Korošcu bi rad rekel: če se ne sramuješ svojega maternega jezika, potem je vse v redu.« Edgar Piskernik, letnik 1935, pa bi ga dopolnil: »Končno moramo odložiti razcepljenost in povedati, da sva jaz in ti enaka. Med nama sploh ni razlik, samo da ti raje govoriš slovensko, jaz pa nemško.«
Dokumentarec Der Graben/Grapa režiserke Birgit-Sabine Sommer bo 5. julija predvajala tudi TV Slovenija.
Na današnji dan pred enaindevetdesetimi leti je umrl Franz Kafka. Nikakor nočemo slaviti smrti, a smrt človeka je v tem primeru pomenila rojstvo literature. V času življenja ni Kafka spadal skoraj nikamor – ne k svoji družini, ne k svoji ženski, ne k različnim družbam. Družbe so si ga strastno začele lastiti šele po smrti, ko ni bil več človek – ampak kanon.
Mrtev Kafka se pred njimi ne more braniti. Je pa prav, da se spomnimo, kako je neke junijske noči pred 101 letom v kavarni zavrnil povabilo v družbo. Še danes bi ga.
Prizor iz filma Fahrenheit 451 (vir: galleryhip.com)
Vprašajte katerega koli starega književniškega mačka. Scena preprosto ni več to, kar je bila. Če greste na poljubni literarni večer, obstaja velika verjetnost, da bo literat povsem trezen. Pisatelji danes so politično korektni, džogajo, jogajo, se včasih celo lepo oblečejo, zdravo jejo in objavljajo zmerno posrečene statuse na socialnih omrežjih. Ne pljuvajo po drugih avtorjih in njihovih knjigah, ne pljuvajo po občinstvu in njegovi nekompetentnosti, so nekonfliktni in pretežno neškodljivi. Profesionalci pač. Biti pisatelj je vse bolj »zgolj« eden od poklicev, v tej poklicanosti pa je vse manj metafizike in pravljic. To po eni strani sicer pomeni, da pisatelji ne ustrezajo več stereotipni podobi zapitega, napol deliričnega čudaka, ki sliši sladko šepetanje muz ter ob pisanju strašno trpi in ob trpljenju strašno piše. Da večinoma spodobno ali zelo dobro berejo, da znajo biti očarljivi in zanimivi sogovorniki, tako da so literarni večeri precej manj zamorjeni in dolgočasni – so pa morda zaradi tega bolj dolgočasni njihovi življenjepisi. In ker je pisateljevanje služba kot vsaka druga, se ni treba posebno spraševati ne po smislu ne po namenu tega početja.
Spopad avtorjev: ekonomski in prestižni namesto estetskega
Po drugi strani pa je ta »normalizacija« pisateljevanja prinesla tudi to, da ni več nobene samorefleksije, nobenega pravega premisleka o lastnem pisanju, o strukturi zgodbe in psihološkem ustroju literarnih oseb, o jeziku, ritmu in metafori, o pripovednih tehnikah in bralskih učinkih, pa tudi ne o ideološki in filozofski matrici napisanega ipd. Ker ni estetskega spopada z drugimi avtorji, s kritiki in bralci, se nimajo kje izkristalizirati njihove ideje o literaturi, njihovo pojmovanje smisla in pomena književnosti. Obstaja vprašanje, koliko so pisatelji tega sploh še sposobni, koliko o tem sploh še resno premišljajo. Scena se je čisto zares spremenila – po vseh spremembah, ki jih je doživel slovenski literarni sistem po veselem vstopu v neoliberalni kapitalizem, pisatelji med sabo niso več v estetskem, pač pa predvsem v ekonomskem in prestižnem spopadu; ta dva pa nikoli nista odprta in očitna, temveč prikrita in hinavska.
Kultura, ki je potisnjena na rob revščine oziroma na rob medijske in družbene pozornosti, tako vse bolj spominja na Fukasakujev Battle Royal (se opravičujem oboževalcem Iger lakote, ker sem, povsem hipstersko, raje uporabil to referenco). Včasih so se lahko pisatelji med sabo na smrt sprli in celo stepli, toda to je pravzaprav pomenilo, da se tudi pazljivo berejo in poslušajo. Če pa greste danes na literarni večer, se boste zaman ozirali in med obiskovalci iskali kakšnega pisateljskega kolega. Pisatelji se med sabo družijo samo še, kadar imajo od tega kakšno skupno korist – v uredništvih literarnih revij in založb, ali kadar sektaško, nekritično in incestuozno berejo drug drugega, ker jih nihče zunaj njihovega malega avantgardnega kroga ne. (Ker konflikt periferija – center, ki bi nam ga nekateri radi prodali kot »estetskega«, je v resnici totalna podoba ekonomskega oziroma prestižnega konflikta, v svoji ozkoglednosti tudi povsem malomeščanski.)
Morda je manko kolegialnosti sicer pripisati splošni anemični klimi, ki izhaja iz marginalnosti kulture. Ko družba ne ve, kaj bi počela z lastno kulturo, ali še huje, ko to dobro ve, pa ji ne namenja ničesar dobrega, potem so tudi kulturniki raje doma in še sami ne verjamejo več v smiselnost lastnega ustvarjanja, ki bi preseglo individualne koristi. Ko smo na primer pred dobrim letom in pol v Ljubljani pripravili literarni večer, na katerem naj bi bral tudi takrat že bolni Tomaž Šalamun (pa ga je tisti večer izdal glas), ni bilo tam niti enega od njegovih samooklicanih mladih učencev in navdušenih sledilcev, ki zdaj, po njegovi smrti, tekmujejo v ganjenosti. In v tem primeru pač težko rečemo, da gre za kakršen koli boj, saj je Šalamunov status ikone moderne slovenske poezije deloma pripisati tudi temu, da se proti njemu in njegovi senci niti ni mogoče »boriti«. Toda morda ima marginalnost kulture tudi nek drug, precej bolj razdiralen učinek in se znotraj celotnega literarnega sistema, potisnjenega na rob, posplošuje odnos, kjer se o drugih avtorjih vse bolj razmišlja kot o konkurenci za bralce, za nagrade, medijsko pozornost, štipendije …, ki jo je treba za preživetje potisniti preko roba, kjer ni več prostora za starce. Težko si namreč drugače razlagam vse to, kar se zadnje leto dogaja na relaciji pisatelji – literarni kritiki.
Da je odnos med pisatelji in literarnimi kritiki enak temu med psi in mačkami, je že nekako logično. Toda v zadnjih letih se zdi, da so pisatelji staknili steklino. Menda lahko to pripišemo temu, da se je vloga kritikov v dobi hiperprodukcije vseeno okrepila, s tem ko se je utrdila njihova funkcija »selekcije« znotraj sicer nepregledne množice izdanih del. Zato je morda negativna kritika danes toliko bolj boleča in usodna. Čeprav obstaja še druga, enako verjetna možnost: da so sodobni avtorji v poplavi knjig prisiljeni v vse večjo narcisoidnost in aroganco in da gre torej za evolucijski naravni izbor – zakaj namreč danes sploh še izdati knjigo, če nisi prepričan, da je prav tvoja nekaj posebnega in odličnega, da si sam novi Joyce, ki bo na novo preuredil svetovno književnost? In s takim psihološkim profilom pač težko sprejmeš vsakršno branje, ki se ne ujema s tvojim … Naj bo tako ali drugače, oboje rezultira v pljuvanju čez zlobne in/ali nesposobne kritike ali ignoriranju slednjih. Pri čemer so avtorji danes pogosto nesposobni ali vsaj nevajeni zagovarjati lastne estetske in druge odločitve, ampak kritiko kritike reducirajo na všečkanje. Kritika je avtorju všeč, je »dobra« in »prava«, kadar njihovo delo vrednoti pozitivno, ter mu ni všeč, je »slaba« in »napačna«, kadar njihovo delo vrednoti negativno. To je, milo rečeno, otročje. In taki avtorji niso zaslužili niti tega, kar so dobili.
Kresnik – tekmovanje v tem, komu dlje nese?
Sam sem se sicer zmeraj rad pohvalil, da kot literarni kritik nimam slabih izkušenj z odzivom avtorjev na negativno kritiko njihovega dela. Ne glede na to, da sem bil recimo izredno oster do Milana Kleča, me ta ni nikoli klical po telefonu ali čakal v kakšni mračni ulici; kot moderator tudi nisem imel nobenih težav, ko sem vodil pogovore z različnimi avtorji, katerih dela sem v preteklosti ocenil tudi s kakšno pikro pripombo … A v zadnjih mesecih se je tudi moja izkušnja dodobra spremenila, posebno v kontekstu žiriranja kresnika. Histerijo širše javnosti, ki misli, da je kresnik tekmovanje v priljubljenosti, sem spoznal že lani, toda kar se je dogajalo letos, je preseglo vse mere dobrega okusa. Če sem 14 dni pred razglasitvijo desetih nominirancev še z ironičnim odporom spremljal, kako nek romanopisec na Facebooku vsak dan že vnaprej jamra, kako ga žirija tako ali tako ne bo izbrala (no, pa ga tudi res ni), kako ga kritiki tako ali tako ne maramo in ne dosegamo višin njegovega veledela ter kako bo najbolje, če kar neha pisati, in podobne samopomilovalne jeremijade, me je v dneh pred razglasitvijo deseterice smeh hitro minil. Neka nevrotična in že komično ambiciozna mlada avtorica je recimo preko zasebnih sporočil brezsramno pisarila meni in še enemu žirantu ter želela izsiliti mnenje o svojem romanu in/ali informacijo, če bo v deseterici (pa slišim, da tega ni počela prvič), po razglasitvi pa povsem eksplodirala iz užaljenosti in gneva, ker je tam ni bilo, pri čemer je žalila vse in grozila vsem povprek. Nek drug, že starejši avtor mi je marca, dober mesec pred razglasitvijo deseterice, prijazno poklonil svoj roman v želji, da mu napišem kritiko, ker pa ta ni bila preveč navdušena, me ob naslednjem naključnem srečanju niti pogledati ni hotel več, po razglasitvi deseterice pa sem slišal celo, da sem ga v komisiji gotovo »sabotiral« (ker on je pač tako pomemben, ane). In to po tem, ko sem se dva dni mučil, da bi kritiko spisal čim bolj prizanesljivo, pa čeprav to mučenje ni bilo niti malo primerljivo s tistim ob branju knjige. Spet nek drug avtor je želel po razglasitvi izsiliti, da bi se srečal z njim in mu osebno pojasnil njegovo neuvrstitev, ko pa sem ga zavrnil, mi je poslal svoja mnenja o vseh tistih, ki so se uvrstili – in takšnih pritlehnih sodb in diskvalifikacij najbrž ni sposoben noben kritik, ki ga poznam.
Tako sram namesto nekoga drugega me je bilo samo še, ko sem gledal Davida Brenta v The Office. Nikoli nisem maral ideje, da se književnost dojema kot tekmovanje, ampak nagrajevanje kvalitete in izpostavljanje dobrega je po drugi strani tudi nekaj, kar se mi zdi samoumevno in pozitivno – vemo, kresnik ogromno naredi za promocijo slovenskega romana in posledično branja. Toda zdi se, da so nagrade postale tekmovanje v tem, komu dlje nese. Olimpijski duh, ki naj bi avtorje gnal v to, da skušajo v svoji literaturi vsakič preseči samega sebe, tudi morda zaradi nagrad in strokovne javnosti, se je torej izjalovil – vse več avtorjev očitno ni sposobnih preseči samih sebe in lastnega napihnjenega ega. Ko se nekdo spusti tako nizko zaradi enega usranega venca, malo piromanije in čeka za pet jurjev … Tudi če bi šlo za golo preživetje, pa v večini primerov, kolikor lahko ugibam, gotovo ni šlo, literarni kritik ne more biti socialni delavec – pravzaprav pa sta v tem (sindikalnem) boju pisatelj in literarni kritik s svojimi mizernimi honorarji in prekarnostjo na isti strani. Če gre pa za prestiž, za zavist in medijsko pozornost, za simbolne boje … Potem tu res ni več prostora za metafiziko in pravljice. A žal tudi za pravo literaturo ne.
.jpg)
