oktober 2015 - AirBeletrina
Refleksija 30. 10. 2015

Taiye Selasi: »I ❤ Heart of Darkness«

Taiye Selasi

Prebirajoč knjigo Ghana Must Go Taiye Selasi, ki je leta 2013 prejela nagrado Granta za mlade britanske romanopisce in romanopiske, so se mi v mislih vrteli vsaj trije prizori; prvi govori o diferenciaciji med Afričani in v podtonu tudi obsedenosti z lepoto, ki je pri Taiye Selasi implicitna in eksplicitna; drugi o urbani izkušnji Afrike (pisateljica urbanemu afriškemu licu posveča že nekakšen homage, posnela pa je tudi dokumentarno serijo Afropolitan o Afričanih, ki živijo v urbanih okoljih); medtem ko zadnji del – enkrat za vselej, upam, da, odpravlja vprašanje nemoralnosti afriških moških (ne zapuščajo vsi Afričani svojih družin in ne, otrok vojakov, nasilja, itd. se prav tako ne da razlagati z razpadom družin, izkušnje so vedno lokalne in partikularne, nam govori pisateljica).

– Sivkasta, razmočena pokrajina. V kombiju se vozita dva temnopolta moška. Tisti za volanom je kompaktnejši, obrit, s svetleče temno poltjo. Drugemu moškemu, ki ga je pobral na poti iz Antwerpna v Bruselj, se je predstavil kot Igbo. Vzhodni del Nigerije. Moški, ki je prisedel v kombi, je prihajal iz Burkine Faso. Nigerijcu so se ob tem zasvetile oči. »Imel sem žensko iz Burkine. Lepa, najlepša ženska na svetu. In nežna. Spravila me je ob pamet.« Moški iz Burkine Faso se je posmehnil: »Ampak Nigerijke tudi niso slabe. Predvsem imajo svojevrsten temperament.« Nigerijec je začel odkimavati z glavo. »No, no, Nigerian women are too roof.« Toda tista, ki jo je pustil v Burkini Faso, se je menda poročila z nekom drugim. »Kar je sladko in dobro, ne ostane,« je še dodal Nigerijec in nato prižgal radio. Notranjost kombija se je napolnila z ritmom nigerijska glasbenega divjaka Fele Kutija.

– Accra, glavno mesto Gane, pred približno trinajstimi leti. Taiye Selasi, sedeča na vrtu, široko polje angleške trave za njenim hrbtom, obsijane s posebno belkasto svetlobo, zaradi katere je odeta v toplo, pleteno jopico, v roki pa drži porcelanasto skodelico, ima po svoje prav: nikoli se ne moremo vrniti v »izvorno« pokrajino. Toda tista ganska izkušnja pred več kot desetletjem je bila tako globoka, tako prežeta s temo, ki je na zunanjih robovih premogla nekaj sladkega (tedaj sem na primer prvič okusila sladko pokovko), da še danes, ko sem v enem izmed tistih pretencioznih razpoloženj, govorim, da ne hrepenim po življenju v Parizu, Berlinu, Amsterdamu, temveč da si želim jutranjih sprehodov po tržnici v Abidjanu, Ouagadougouju, Accri. Urbana Afrika torej. Sivkasto nebo nad lagoškimi večpasovnicami, kupi rabljenih oblek, ki jih prodajajo ženske, sedeče na železniških tračnicah v Accri, počasno srkanje kokakole v nočnem baru, na vhodnih vratih katerega so čez celo leto razobešene pisane lučke, v mestu Bobo Dioulasso.

– Elektronsko pismo, ki se ga prejela pred meseci in v katerem je opisana izkušnja Slovenke, ki se je znašla v razmerju z Afričanom. Ena mojih bralk. Nima smisla izdajati njenega poklica niti dežele, od koder prihaja njen partner in očeh dveh otrok. V enem od pisem je napisala, da ji starejši deček zjutraj pripoveduje, da je sanjal, kako ga oče pelje v vrtec in mu na vhodnih vratih pomaha v slovo. Oče je že pred šestimi meseci odpotoval v Afriko, kjer je našel službo in kjer ima menda še eno ženo. Družini se zdaj večinoma oglaša preko Skypa, toda deček je začel zavračati obraz na računalniškem ekranu. Nehal je govoriti lokalni jezik očeta, angleščino je skoraj pozabil. Bralka je v pismu zapisala »naša družina razpada«, toda včasih si mislim, da bo preživela tako, da bo izvedela, da ni edina.

Taiye Selasi je napisala roman o afriških očetih, ki po sili razmer – in ne zaradi globlje zakoreninjenega vzorca–, zapuščajo svoje družine. Čustveno jedro romana Ghana Must Go je zasnovano okoli tragičnega dogodka, ko vrhunski kirurg v eni od ameriških bolnišnic, po rodu iz Gane, zapusti svojo družino. Ker je Kweku prepričan, da je bila ženina žrtev (Fola je po opuščenem študiju prava na vogalu bolnišnice prodajala rože) neskončna, ima občutek, da bi tudi njegov uspeh moral biti izjemen. Toda ko ga v bolnišnici obtožijo malomarnosti, in – zaradi rasizma – odpustijo, se Kweku ni sposoben soočiti z lastno družino. Na sodišču še premore dobršno mero sarkazma, ko ga odvetnik vpraša, kje se je priučil medicine, odgovori, da v gozdu, med živalmi, toda da bi videl lasten poraz na ženinem obrazu, je zanj preveč. Odpelje se stran, izgine iz lastnega življenja, pri čemer nam pisateljica na tristo in nekaj straneh pokaže posledice, ki jih je Kwekujev odhod imel za družino. Roman se začne na koncu – s Kwekujevo smrtjo v Gani, kamor se, po tem faustovskem padcu, preseli iz Amerike, in konča s ponovno združitvijo družine ob Kwekujevem pogrebu. Poleg tega pisateljica odpre še pomembno vprašanje: kolikšen delež odgovornosti nosi Fola, ki ni zmogla ali pa znala pristati na vlogo čakajoče Penelope in je privzela vlogo akterke ter pri tem nenamerno ranila njune otroke?

Pisateljica je na eni od bralskih turnej po Ameriki – nizko speti umetni afro lasje, svetlo modra bluza brez rokavov, pozvanjajoče zapestnice do komolcev, prisiljeno nežen glas, prekinjen s huronskim smehom – na vprašanje, koliko je v njenem romanesknem prvencu avtobiografskega, odgovorila, da je njen oče, podobno kot junak Kweku, kirurg, ki je poučeval na univerzi v Savdski Arabiji, da njena mati, po poklicu sicer pediatrinja, podobno kot Fola, prihaja iz Nigerije in da zdaj živi v Gani (njen vrt v Accri naj bi bil ena izmed lokalitet, ki opredeljujejo pisateljico), da ima tudi sama sestro dvojčico in da torej subtilno opisovanje telepatskih sposobnosti med likoma v romanu – Taiwo in Kehindejem – ni zgolj konstrukt. Če pri tem upoštevamo še, da je Taiye Selasi skupaj s sestro odraščala ob samski materi in da je očetovski manko temeljno zaznamoval ne samo njene osebnosti, temveč predvsem njeno pisanje, potem je tudi pisateljičina umestitev v krog tako imenovane nove afriške buržoazije zrelativizirana; pa vendarle, očitno je, da je Taiye Selasi izkušnjo multikulturnosti, in to kljub melodramatičnemu tonu, pretvorila v življenjski ali pa vsaj pisateljski projekt.

»Ko me ljudje sprašujejo, od kod sem, jim odgovarjam, da nisem prepričana, od kod sem! Rojena sem bila v Londonu. Moj oče prihaja iz Gane, vendar živi v Savdski Arabiji. Odraščala sem v Bostonu,« je leta 2013 pisateljica zapisala v časniku The Guardian. V takšnih trenutkih, trdi pisateljica, za omizjem navadno nastopi tišina in nato vzklik: »Torej si prebivalka sveta!«

Taiye Selasi je izraz prebivalka sveta nadomestila z izrazom Afropolitanka, ki ga je prvič uporabila v eseju Bye-Bye, Babar (Or: What is Afropolitan?). Izraz naj bi označeval mlajšo generacijo afriških emigrantov, ki so danes zaposleni v odvetniških pisarnah, v kemičnih laboratorijih, v akademskih krogih. Selasijeva trdi, da se izkušnja osebe, ki nosi naziv Afopolitanka, zgradi preko trojega: nacionalne identitete, rase, kulture. »Medtem ko naši starši prihajajo iz ene dežele, moramo mi definirati svoj odnos do prostorov, v katerih živimo. Koliko smo Nigerijci ali Newyorčani, je deloma odvisno od okoliščin. Pogosto zavestno in postopoma se odločimo, katero nacionalno identiteto – od potnega lista do naglasa – privzamemo kot osrednjo identiteto svoje osebnosti,« je zapisala pisateljica v eseju. Po mnenju Salasijeve je rasa vprašanje politike in ne pigmenta. »Nismo vsi temnopolti. Pogosto se to navezuje na to, kako smo bili vzgojeni, ali se čutimo blizu drugim temnopoltim ljudem (temnopoltim Američanom) ali ne. Končno je to, kako dojemamo raso, odvisno od tega, kje se lociramo v zgodovini, ki proizvaja črnsko kulturo, ter v političnem procesu, ki se še vedno oblikuje,« beremo v eseju, ki ga je spisala 2005, ko je končevala podiplomski študij v Oxfordu in je Toni Morrison obiskala univerzo ter prejela častni doktorat.

Ko pisateljica med svojimi mentorji omenja Toni Morrison, ki ji je kasneje poslala kratko zgodbo The Sex Lives of African Girls, gre verjetno predvsem za marketinško potezo. Salasijeva je Morrisonovi blizu zaradi večkulturnosti – ali kot je to pred več kot stotimi leti imenoval W. E. DuBois – »dvojne izkušnje« (v afro-ameriški literaturi se pogosto govori o duši temnopoltih ljudi), manj pa zaradi jezika oziroma slogovnih postopkov. Zgodbena linija romana Ghana Must Go je tipična družinska saga, izpisana s kratkimi, zadihanimi stavki, zaradi česar so nekateri bralci mnenja, da roman proizvaja glasbo, ki posnema hip-hop ritme. Očitno je, da pisateljica gradi zgodbo s pomočjo detajla, toda tisto, s čimer očara bralca, je način, kako obvladuje zgodbo, torej prepleta misli šestih oziroma sedmih (vključno s pripovedovalcem) junakov.

Taiye Selasi je v enem od intervjujev izjavila, da obožuje Rim, kjer je deloma tudi spisala svoj prvenec. Po njenem naj bi šlo za mesto, ki časti lepoto. Fizično lepoto. Lepoto zgodovinskih plasti. Selasijeva je potrdila, da je tudi njen roman, ki ga je pisala približno dve leti in zaradi katerega je pustila službo, se razšla s partnerjem in zamenjala geografski prostor, narejen iz nanosov različnih barvnih (pisateljica je med drugim tudi fotografinja) in čustvenih odtenkov. Toda naj so njeni komentarji v oklepajih še tako pikri, naj so njeni junaki, med drugim najstarejši Kwekujev sin Olu, še tako bistri in skladno s svojo izobrazbo (enako kot pisateljica, Yale) artikulirani, temno usedlino romana predstavlja afriška plat zgodbe; ne toliko mesto Accra, ki ga pisateljica na nekem mestu primerja z Napolijem iz petdesetih let (bogastvo nasproti revščini, svež morski zrak proti odplakam itn.), temveč Lagos, kjer se zgodi incest in se odpre vprašanje materine odgovornosti v družinskem kozmosu. Kljub temu da so nekateri kritiki zatrjevali, da je šla knjiga preuranjeno v tisk, ker ima zgodba pisateljičine generacije, torej generacije Afropolitancev, precej veliko publiko, ki je z romanom Ghana Must Go končno prišla do glasu, je mogoče reči, da je pisateljici uspelo najti ravnovesje med ženskim (afriškim) in moškim (ameriškim) polom zgodbe in da umetniška raven romana navkljub etnografskim specifikam ne trpi.

Taiye Selasi je spisala roman o neuspehu, in da je vsa stvar še bolj dramatična, o neuspehu ljudi, ki neuspeha ne priznavajo. Če imamo na eni strani ameriško izkušnjo afriških imigrantov, ki v skladu s svojim etničnim kodom (dobesedno ponosom) skušajo izživeti perfekcijo, imamo na drugi nezmožnost ljubiti najprej same sebe in nato druge. »Zakaj sem te sploh zapustil,« se vpraša Kwekujeva prikazen ob koncu romana. »Naredila sva, kar sva znala. Oditi. Bili smo imigranti. Imigranti odhajajo,« mu odvrne Fola. Rana je odprta in namesto katarzične pomiritve imamo detajlno opisano družinsko fresko o tem, zakaj so bile določene odločitve sprejete in kakšne posledice so prinesle. To je še toliko bolj eksplicitno v »afriškem« delu romana. Dvojčica Taiwo potem, ko svoji materi pojasni dogodke v Lagosu, kamor je bila poslana, da bi se izšolala v boljših pogojih, prav tako ne doživi razsvetljenja, pač pa mora predvsem sprejeti bolečino. Največ, kar Taiye Selasi pusti svojim junakom, je, da izrečejo določene stvari; ob tem, da se starih ran ne da pojasniti, kaj šele zaceliti. Verjetno je ravno ta odprtost, in ne toliko fabulativna jasnost, ki ima korenine v achebejevskem tipu naracije, tisto, kar dela ta roman tako privlačen – in med branjem katerega imamo občutek, da prodiramo skoraj v osrčje skrivnosti.

Pisateljica rada navaja odgovor Leonarda Cohena, ki je ob vprašanju, od kod prihajajo njegove pesmi, odvrnil: »Če bi vedel, bi šel tja bolj pogosto.« Taiye Selasi ima menda podoben občutek ob vsem, kar je napisala; en esej, tri kratke zgodbe in roman. Do sedaj se vse zdi odlično, če ne že na meji popolnosti.

Kritika 28. 10. 2015

Hrepenenje v Kinderlandu

Moldavija je najrevnejša država v Evropi. Njena prihodnost je, ob napovedih o bankrotu, velikem vplivu sosednje Rusije, ob razplastenem gospodarskem kriminalu in korupciji, v zares gosti megli. Številni Moldavci so tako nad svojo domovino obupali že pred leti. Približno štirideset odstotkov delovne sile se je odpravilo čez meje, najpogosteje po ilegalnih transverzalah do Italije, ki je v večini primerov njihova želena destinacija. Tam recimo Moldavke postanejo poceni vzvod za dobrobit ostarelih Italijanov, prispevajo k higienski ustreznosti njihovih gospodinjstev in lajšajo seksualne apetite moške populacije. Zlasti tiste, rojene na revnem podeželju, velikokrat postanejo plen trgovcev z belim blagom, ki potem dekleta razpošljejo v Turčijo, Združene Arabske Emirate, Albanijo, Italijo, Češko, Portugalsko itd. Tisoči izseljenih Moldavcev v svojo domovino pošiljajo denarne zneske, ki po podatkih Svetovne banke iz leta 2009 predstavljajo kar 38 % bruto domačega proizvoda njihove države.

Statistika in naštevanje dejstev sta pomembna za razumevanje razsežnosti problematike migracije v Moldaviji, ki pušča za seboj pričakovano globoke brazgotine v družbeni strukturi. Ko Moldavke in Moldavci s praznim trebuhom za kruhom zapustijo svoje domove, ustvarijo tragično družinsko konstelacijo, ki jo je v svojem pomenljivo naslovljenem romanu Kinderland tematizirala moldavska pisateljica Liliana Corobca. V njem izrisuje vsakdan v moldavski vasi Lăpuşna, kjer so osrednji protagonisti otroci, nekakšna kolateralna škoda finančnega cunamija. Njihovi starši so v tujini, oni pa so prepuščeni samim sebi: vodijo gospodinjstva, kuhajo, redijo prašiče, drgnejo tla in skrbijo za mlajše sorojence; včasih popolnoma sami, včasih ob pozornosti prej betežnega kot budnega očesa babice ali dedka. Fizično in delno psihološko se ti otroci prelevijo v podaljšek svojih staršev, parcialno pa so še vedno otroci z vsemi zanje značilnimi željami, ki pa jih s pomočjo obrambnega mehanizma vztrajno potlačujejo, da ne bi sebi in svojim bližnjim prizadejali še več bolečine.

Liliana Corobca je glavno vlogo v romanu dodelila deklici Cristini, ki je zaradi odsotnosti staršev prisiljena postati mati in oče mlajšima bratcema Danu in Marcelu. Njeni dnevi so razpeti med neskončno dolgimi hišnimi opravili in šolskimi obveznostmi. Čeprav je še otrok, jo okoliščine prisilijo, da (pre)hitro posvoji moralna načela in dikcijo svojih staršev, s čimer se trudi kar najbolje vzgojiti svoja brata. Cristina vseskozi preseneča s svojo premišljenostjo in pokončno držo, ki jo glede na razmere redko prelomi jok. Precej več solz pretakata njena bratca, največ mali Marcel, ki je večno na robu ihtenja, prepoln hrepenenja po bližini staršev. Cristina in Dan čutita podobno, vendar slednjega ne razkrijeta tako pogosto. Sestra brata skuša ohrabriti tako da s prstom kaže na okoliške primerke – može, ki so ostali v vasi ali prišli na obisk in katerih jezik je željan alkohola, roke pa udarcev. Takega očeta ne potrebujejo.

Atmosfera Kinderlanda je torej vse prej kot otroško nedolžna. Corobca stilizirano portretira svojo domovino, ki med drugim slovi po pridelavi vin. Z lastne izkušnje pa vemo, da kjer je ponos, je gotovo tudi določen del degradacije – torej alkoholizma –, ta odstotek pa se še poveča, ko je okolje zaznamovano z revščino. Največja atrakcija v vasi Lăpuşna je tako na primer pijani sosed, ki s sekiro ali nožem lovi svojo ženo; družinsko dramo pa, opiraje se na ograjo, z veseljem spremljajo okoliški otroci. Pisateljica prikazuje še druge absurdne segmente življenja na moldavskem podeželju, na primer trk modernosti v obliki mobilnih telefonov in računalnikov ob starodavno vraževerje in razne poganske običaje.

Če odmislimo kruto tematsko posodo, iz katere roman Kinderland zajema, ne predstavlja težavnega literarnega zalogaja. Bralca nagovarja s preprosto strukturo in jezikom, ki pa se navsezadnje podata konceptu romana, v katerem je pozornost skoraj izključno namenjena otrokom. Pripoved tako presune predvsem z vsebino, z ubeseditvijo občutij hrepenenja in pogrešanja, ki se razraščata v drobnih, občutljivih otroških srcih, prisiljenih delno okamneti.

Potrditev kvalitete romana je lani Liliana Corobca dobila v obliki kristala Vilenice, leto poprej pa v romunski nagradi kritikov prometheus za najboljši knjižni prvenec.

 

Liliana Corobca: Kinderland. Ljubljana: Modrijan, 2015. 192 strani; 12,70 €.

Refleksija 26. 10. 2015

Poraženci znanosti

Ilustracija: Tanja Semion

Čeprav je Literarni atlas Ljubljane izšel pred približno enim letom, je večino medijske pozornosti dobil v zadnjem tednu, ko je bila na ZRC SAZU (raziskava in Atlas sta nastala pod njegovim okriljem) naslovljena peticija za njegovo novo, dopolnjeno izdajo. Podpisniki peticije avtorju Atlasa, dr. Marjanu Dolganu, očitajo, da je med 94 obravnavanimi književniki vanj uvrščenih le pet (!) žensk, s čimer se v slovenski znanosti nadaljuje trend diskriminacije in seksizma. Na peticijo se je odzval nosilec projekta, dr. Marko Juvan, ki je stopil v bran kolegu ter podpisnikom očital, da izvajajo skupinski pritisk na raziskovalca posameznika in s tem povzročajo administrativno upravno discipliniranje samostojnega humanističnega mišljenja.

Pa poglejmo, kako se samostojno humanistično mišljenje, ki ga moramo braniti, zrcali v Literarnem atlasu Ljubljane.

Sestava atlasa je nedvomno zahtevno delo. Ne le da zahteva celega človeka, zahteva več celih ljudi. V tem bi lahko videli atlasov prvi problem: kako je mogoče, da ga je (za kartografijo sta poskrbeli Jerneja Fridl in Manca Volk) spisal en sam človek? Četudi bi z enako (znanstveno?) suverenostjo lahko pisal o književnikih srednjega veka in modernizma, obstaja temeljni problem drugje: kako lahko en sam človek določi, kaj je pomembno in kaj ni? Kako lahko en sam človek zaokroži zbirko določene stroke, malone postavi kanon, ne da bi o tem na dolgo in široko razpravljal, se prepiral, raziskoval, se posvetoval in dvomil? Odgovor na to vprašanje dobimo v uvodu: »V Atlasu prevladujejo slovenski književniki, ki so, večinoma bolj po imenih, splošno znani, ker so del šolskega pouka.« 

Pardon? Od kdaj je to metodološki argument za izbor avtorjev? Ali ni poanta znanosti v prevpraševanju kanona, v razmisleku o tem, kaj bi v šolskem pouku moralo biti, in ne, kaj je že? Ali ni znanost tista, ki pronica v šolstvo in ne obratno? Virginia Woolf v Lastni sobi pravi, da o kontroverznih temah, kar spol zagotovo je, težko govorimo resnico; človek zmore govoriti le o mnenjih in o tem, kako smo si jih ustvarili, ponudi lahko samo odsev svojega pogleda na omejitve, predsodke in značilnosti. Dr. Marko Juvan v svojem pismu podpore Atlasu pravi drugače, in sicer da je znanost zavezana režimu resnice. Sama si ne želim tako totalitarne znanosti, še več, bojim se je. Če čemu, bi morala biti znanost, sploh pa humanistika, zavezana večnemu dvomu, najprej o sebi in nato o stvareh, ki nas obdajajo. Nobena ugotovitev nikoli ni (do)končna, je le skromen prispevek k boljšemu razumevanju sveta. Tako bi si vsaj želela razumeti samostojno humanistično mišljenje.

In ker se avtor Atlasa v uvodu ravno zateka k (osnovnošolskemu? srednješolskemu?) pouku, bi rada dodala še to: tega pouka sem bila deležna tudi sama. Tudi sama sem v dvanajstih letih izobraževanja, ko je bila slovenščina, sploh pa književnost, najljubša stvar, ki sem je bila v šoli kdajkoli deležna, naletela na manj kot deseterico avtoric. Čeprav sem se, vsaj od prvega letnika gimnazije, najbrž pa tudi že prej, označevala za feministko, sem živela v intimnem prepričanju, da ženske ne zmorejo napisati dobrega literarnega dela. Nihče mi ni povedal, da se genij ne rodi, da genij to postane, nihče mi nikoli ni pojasnil, da ženska potrebuje denar in lastno sobo, vsaj ne na način, da bi to resnično razumela. Ko sem bila stara šestnajst let, sem oboževala Sartra, če bi imela priložnost, z nič manjšim užitkom ne bi brala Simone de Beauvoir, po kateri sem segla šele mnogo pozneje, v letih, ko me nič več ni zadelo tako, kot me je zadevalo, ko sem bila najstnica. Če bi, ne le jaz, ampak tudi moje sošolke in sošolci, v gimnaziji obravnavali Virginio Woolf, Marguerite Yourcenar, Marguerite Duras, Sylvio Plath, Agoto Kristof, George Eliot, Mileno Mohorič, Lili Novy in mnoge druge, bi naš svet postal polnejši, bolj zaokrožen, resničnejši. Ampak jih nismo. Po dvanajstih letih pouka slovenščine je v nas odzvanjal glas moškega avtorja, genija, bohema in razsodnika; v 21. stoletju nam nihče ni namignil tistega, o čemer je Poullain de la Barre govoril že v 17. – da je treba podvomiti o vsem, kar so o ženskah napisali moški, saj ti razsojajo v lastni pravdi.

Vsa nadaljnja argumentacija dr. Dolgana in dr. Juvana, ki primanjkljaj žensk v Atlasu opravičujeta s pomanjkanjem časa, gradiva, podatkov … je odveč.  Odveč je pisati, da bi si poleg Vladimirja Bartola  geslo v Atlasu zaslužila tudi njegova mama (in ne le omembe!) Marica Nadlišek, o kateri je gotovo na voljo dovolj gradiva. Odveč je opozarjati, da ženska, ki je urejala prvi slovenski ženski časopis, za narod ni nič manj pomembna od denimo Jerneja Basarja (1683–1738), ki si je geslo zaslužil s tem, da je izdal zbirko 52 slovenskih nedeljskih pridig. Težko tudi verjamem, da na voljo ni dovolj gradiva o Angeli Vode, Mileni Mohorič ali Vidi Jeraj, če naštejem le tiste tri, ki mi prve padejo na pamet.

Dr. Marjanu Dolganu sicer lahko priznamo, da so gesla o petih obravnavanih ženskah izčrpna, mestoma morda celo preveč. Bralec tako izve, da je Mira Mihelič veljala za eno najlepših žensk v Ljubljani. Ob 89 književnikih, ki so sicer zbrani v Atlasu, sem pogrešala podatek, kateri od njih je veljal za najlepšega? Ali znanost, zavezana režimu resnice, meni, da pri moških to ni tako pomembno kot pri ženskah? Tudi pri Lili Novy lahko preberemo, da je bila čedno dekle. Zofka Kveder te sreče očitno ni imela, za povrh pa je veljala, kot izpostavlja dr. Dolgan, za prenapeto emancipistko in celo največjo sovražnico moških. To, da ji je Ivan Cankar z Dunaja pisal, kako da je ena sama ženska vredna več kot ves gnili moški zarod, je očitno pomembno manj.

A pomanjkanje in obravnava žensk nista edini problem Atlasa. Njegov osrednji problem je, da se ne more opredeliti za lastni žanr. Po eni strani hoče biti suhoparno atlasovski, po drugi strani pa z dikcijo, besediščem, naborom tem in argumentacijo spominja na navijaški ton katerega od slovenskih tednikov, ki ne skrivajo simpatiziranja s politično desnico. Skuša biti znanstven in komunikativen hkrati, pri čemer se mu včasih kaj posreči, velikokrat pa mu tudi spodleti. To se krasno zrcali v detajlih: ob omembi Josipa Vidmarja denimo lahko preberemo, da je bil politik komunističnega režima, ob Dušanu Pirjevcu, da je bil medvojni funkcionar, ki ga spremljajo govorice o medvojni nasilnosti, Leon Rupnik pa je opisan le kot takratni ljubljanski župan in general. Izvemo tudi, da so Oton Župančič, Pavel Golia, Juš in Ferdo Kozak, Josip Vidmar ter Lili Novy v 30. letih simpatizirali s komunizmom in stalinistično Sovjetsko zvezo ter kolaborirali s komunisti, ki so pripravljali v Jugoslaviji revolucijo. Leonu Rupniku, sicer nedvomno tragični in zapleteni zgodovinski osebnosti, kolaboracije očitno ne moremo očitati tako zlahka. Nekatere fraze so dr. Dolganu tako všeč, da jih ponovi vedno, ko ima le priložnost – če govori o Osvobodilni fronti, dosledno prida še trojanski konj komunistične partije pri izvedbi njene revolucije. Brez izjeme. Da ne bi slučajno pozabili. 

A pustimo tendenciozne okraske ob strani, zamižimo na eno oko in recimo, da gre za stvar sloga in osebne note. Tega pa žal ne moremo reči za brutalne zgodovinske poenostavitve, vredne kvečjemu navijaškega publicističnega žargona. Ko dr. Dolgan piše o odi Stalinu Mateja Bora, denimo moralizatorsko zaključi: »V odi avtor samozvano v imenu vseh Slovencev oznanja privrženost sovjetskemu diktatorju in prepričanje, da jih bo prav ta odrešil ‘tiranov’, čeprav je Stalin po tiranstvu in številu pomorjenih enak Hitlerju.«  Pozabimo, da je poved nerodna in se ob prvem branju zdi, da gre za Borovo trditev. Sporno je pred vsem to, da totalitarizmov, kakor tudi groze na splošno, med seboj ne moremo primerjati. Primerjati stalinizem in nacizem je z zgodovinskega, pa tudi s širšega humanističnega vidika, nesmiselno. Lahkotnost tovrstnih poenostavitev je strašljiva, sploh če se pojavljajo v delu, zavezanemu režimu resnice. Tovrstne primerjave in navijaštva vodijo do relativizacije groze; resnične groze namreč ne moremo primerjati z ničemer, ker je svet zase. In nenazadnje, kaj imajo pavšalne zgodovinske poenostavitve iskati v Literarnem atlasu Ljubljane?

Včasih se zdi, da bi v humanističnem mišljenju dr. Dolgana ideologija nadvladala empatijo. Tako lahko beremo: »Ponikvarjeva je pričakovala Kajuhovega otroka, ki ga je v začetku 1943 v zaporu izgubila. Ko je bila v zaporu, sta si smela dopisovati, kar je bilo v primerjavi z zapori, ki jih je odprla po II. svetovni vojni oblast, ki jo je Kajuh pomagal vzpostaviti, razkošje.« Čemu primerjava? Zakaj bi bilo za osebno tragedijo ženske, ki je živela v brutalnem času, pomembno, kakšni so bili drugi zapori, zapori, ki z njo in njenim življenjem niso imeli ničesar? Je bilo razkošje, da je mlada, prestrašena, osamljena, v zaporu splavila? Še več, zakaj mladega Kajuha, ki ni dočakal konca vojne, vpletati v povojni režim?

Jasnih ideoloških sporočil v Atlasu kar mrgoli: ob geslu o Petru Božiču tako lahko beremo o Hudi jami, ob Tomažu Hrenu in požigu protestantskih knjig pa se dr. Dolgan sprašuje, kdaj bo MOL postavila spominske plošče pred stavbami, ki simbolizirajo komunistični režim, glavnega uničevalca slovenske literature. Odveč je poudarjati, da ima Peter Božič s Hudo jamo toliko skupnega kot Tomaž Hren s komunisti. 

Ni problem v tem, da dr. Marjan Dolgan obračunava s komunizmom. Problem je, da si je za mesto obračunavanja izbral Literarni atlas Ljubljane. Še večji problem je, da je njegovo obračunavanje površno in nedosledno, zaradi česar ga ne moremo videti kot prispevka k znanosti ali humanistiki, marveč kvečjemu kot prispevek k poglabljanju kulturnega boja.

Dr. Marko Juvan piše, da so zadnje, kar znanstveniki potrebujejo, moralistični apeli dobro mislečih in razumnih ljudi. Morda bi morali stvar zasukati: zadnje, kar potrebujejo dobro misleči in razumni ljudje, so moralistični (in pokroviteljski) apeli znanstvenikov. Včasih je največ, kar lahko naredimo za znanost, da priznamo lastno zmoto. Ob tem upamo, da nam bo naslednjič spodletelo nekoliko bolje. V znanosti ni zmagovalcev, vsi smo večni poraženci.

Panorama 23. 10. 2015

Knjiga v meni: Bratje Karamazovi

Toda ko je izrekel svojo neumnost, je začutil, da je bleknil popoln nesmisel, in nenadoma se mu je zahotelo, da bi poslušalcem, še bolj pa samemu sebi, takoj dokazal, da sploh ni povedal nesmisla. In čeprav se je zelo dobro zavedal, da bo že povedanemu z vsako novo besedo dodal še več takih neumnosti, se ni mogel več zadržati in je poletel, kot da bi padel v prepad.                                                                                                                                                                    Fjodor Dostojevski, Bratje Karamazovi

 

Začnimo s priznanjem. Karamazovih se nisem dotaknil do svojega tridesetega leta. Šele ko sem cizo ekonomsko-hipsterskega migranta dokončno potisnil prek meja lastnega plemena, se mi je v obdobju boleče domotožne sušice (ki še vedno traja) utrnilo, da je boleč mrtvi tek nadvse ugoden za veliki preboj in da bi morda končno lahko segel po urnebesni tituli pol-intelektualca. Carinski prehod v čudoviti svet pavšalnih analiz mi je po povsem arbitrarnem ključu (do katerega lahko pride le stremeči družboslovec s kompleksom humanista) že nekaj časa predstavljala mentalna kondicija, potrebna za presnovo Karamazovih. Drzni naskok je naposled olajšala tudi praznina, ki je zevala z zdomskih knjižnih polic – poleg starejšega Houellebecqa in LaToyine avtobiografije (#uravnoteženost) je bil Dostojevski edini naslov, ki je vabil z domačo besedo …

Prihranil vam bom poskus analitične obdelave Karamazovih, za katero pravi naslov predstavljajo bolj učeni ljudje. Lahko pa vam postrežem z jagodnim izborom nekaterih neobdelanih, a zato nič manj premišljenih zapisov iz bralnega dnevnika. Sledijo si v kronološkem redu:

1)      »Fjodor, kaj mi delaš.«

2)      »Jaz sem dobesedno Aljoša Karamazov.«

3)      »Jaz sem dobesedno Ivan Karamazov.«

4)       »Fiziološki zaznamek: med branjem me trese bolj, kot bi me na dejtu z Nicki Minaj.«

5)      Zadnji (in v smislu prostodušne potrditve priznanja žlahtnosti oziroma reakcionarnosti lastnega okusa), tudi najljubši: »Zakaj folk po tem sploh še piše knjige? Cray?«

Poleg sublimne bralske izkušnje pa je bilo nenadoma zaznati dodaten, lateralen pojav – prilaščanje. V zdomstvu, še posebej v tistem, kjer druga ob drugo trkajo mnoge etnije in kulture, se posameznik sčasoma kar sam kodificira v shemo pričakovanj drugih, ki sami počno isto.

Spričo lažje umestitve Slovenec prerase v Balkanca, Balkanec v Slovana. Brez ozaveščene intence se tako lepega dne zaloti, kako se z užitkom predaja »praksam«, ki jih je doma črtil: nažiganje uspešnic Nede Ukraden skozi odprto okno, flešanje prsnega tepiha sosedom, maličenje angleščine z Boratovim naglasom in nenazadnje postavljanje s tistim, kar je »naše«. Naše pa je zamejeno s stopnjo naivnosti drugih. Če drugim torej uspemo prodati idejo o nekakšnem funkcionalnem panslavizmu, kjer si bratje Slovani med seboj delimo vse »dosežke duha«, potem si z lahkoto podelimo tudi privilegij kakšnemu hipsterskemu Angležku brezsramno navreči: »Joj, ampak tegale Dostojevskega pa lahko resnično razume samo slovanska duša … ni kaj, je le naš.« In kljub ostremu zavedanju o absurdnosti tovrstne apropriacije se performans veselo nadaljuje – in to s privolitvijo vseh udeležencev.

Kar v konkretnem primeru pomeni, da je čudoviti vratar Dostojevski nenadoma odprl vrata prej ignoriranemu Andriću, ta Jergoviću, ta spet Hemonu itd. Skratka, spričo Karamazovih začenjajo vse poti (prek balkanske pomladi) nenadoma voditi k istemu, srhljivemu sklepu: najbrž bo slej kot prej treba začeti brat slovenske romane …

 

*Knjiga v meni je rubrika, v kateri bralke in bralci priporočajo čtivo, ki se jih je v zadnjem času najbolj dotaknilo.

Panorama 22. 10. 2015

ZaPik: Max Frisch, lepota in pamet

Ko boste naslednjič za darilo sebi ali drugim iskali knjigo, ki bi jo lahko na dušek prebrali, pa bo nekaj časa vseeno ostala z vami, ki zna združevati banalnost življenja z vzvišenostjo duha, ki zna biti trpka in duhovita hkrati, za povrh pa bo vedno laskala bralčevemu intelektu, lahko  brez slabe vesti sežete po Maxu Frischu. Švicarski arhitekt, ki je postal pisatelj in je svoje politično stališče imenoval socialistični humanizem, je s spretnostjo, ki jo premorejo le redki, pisal romane za intelektualno meščanstvo druge polovice dvajsetega stoletja. 

Kot je o njem zapisal eden največjih, Marcel Reich Ranicki: Kot nihče drug je Frisch spregledal in prepoznal našo nrav: kako lačni smo življenja in kako smo zmožni ljubiti, naše slabosti in našo nemoč. Kar smo dolga leta čutili, slutili in premišljevali, upali in česar smo se bali, ne da bi to znali izraziti – on je to ubesedil in prikazal. Svoj in naš svet je upesnil, ne da bi ga poetiziral, zdržema je uzaveščal svojo in našo /…/ identiteto – nam in vsem drugim. V njegovem delu, v delu evropskega pisatelja Maxa Frischa, smo zato lahko prepoznali in še zmeraj prepoznamo to, kar v literaturi iščemo: svoje tegobe. Ali tudi: nas same.*

 

 

Dnevnik 1966-1971
Max Frisch
Leto izdaje:
2010

Prevajalec:
Vital Klabus

29,75 €

 

* Citat je povzet iz avtobiografije Moje življenje Marcela Reicha Ranickega, ki je v prevodu Ane Jasmine Oseban leta 2013 izšla pri Modrijanu.

Kolumna 20. 10. 2015

Delati, delati, umreti

 

Iz filma Izžarevanje (Stanley Kubrick, 1980)

To poletje sem pregorel. Po nekaj letih, ko se mi je zadnja poved enega članka samoumevno stekla v prvo poved naslednjega, je belina prazne strani sredi junija nenadoma zarezala vame. Ponoči sem sedel v mraku, osvetljen zgolj s to belo stranjo, zjutraj je bila še vedno ali spet tam, samo bolj zamolkla. Ni šlo za to, da bi nenadoma pozabil pisati, samo nisem mogel več. Celo poletje sem uspel spraviti skupaj bolj ali manj zgolj tisti dve strani in pol svojih rednih mesečnih obveznosti: dve kolumni in eno kritiko. In še pri tem sem se boril z vsako povedjo posebej, z obupom in željo po predaji. Bedel do jutra, podaljševal čas za »prokrastinacijo« in nazadnje oddal pet minut pred pretekom skrajnega roka. Včasih je tudi iz tega boja nastalo kaj spodobnega, ko ni, je bilo naslednjič samo še težje, že za to, da sem sedel k tipkanju, sem porabil vse psihološke samoprevare.

Disertacija je medtem povsem obtičala, drugo delo sem prelagal iz tedna v teden, si izmišljeval izgovore za urednike, na e-pošto sem odgovarjal šele, ko so me začeli ljudje zaskrbljeno spraševati, ali je z mano kaj narobe. Četudi bi jim hotel odgovoriti po resnici, nisem vedel, kaj bi jim odpisal. Težko rečem, kaj točno je bilo narobe z mano. Ne bi rad tega imenoval depresija, ne toliko zato, ker bi se bal za svojo možatost ali stigme, ampak ker je bilo zunaj dela vse v najlepšem redu – pravzaprav še bolje kot v redu. Ko sem se sčasoma nehal po nepotrebnem mučiti, opustil vso drugo pisanje razen nujnega, sem lahko preživel več časa z M. in z nečakoma, več časa stran od ekrana in knjig, s psom na sprehodu, med spremljanjem športa … Septembra, do katerega sem se počasi znebil še slabe vesti zaradi svoje neproduktivnosti, se je bilo zato – in seveda tudi ker so se obveznosti vmes nezadržno nakopičile – toliko težje vrniti nazaj k delu. Še zdaj se pravzaprav nisem povsem sestavil nazaj. Verjetno se nikoli več ne bom.

Od samouresničevanja do samoprezira

Po nekem naključju je izguba želje po delu sovpadla z dopolnitvijo mojega prvega leta delovne dobe. Po tem ko sem pisal že dobrih osem let, delal pa pol svojega življenja, sem zdaj od lanskega poletja delal tudi »uradno«. Moja neuradna zgodovina je precej daljša: z delom sem začel med počitnicami ob koncu osnovne šole; v toplicah sem posojal športne rekvizite in prodajal pločevinke iz hladilnika. Potem sem delal vsako poletje med gimnazijo; eno leto v istih toplicah oblečen v plišasto maskoto Leda (seveda je bilo to eno najbolj vročih poletij), potem sem raznašal reklame in si nakopal strah pred psi, nazadnje pa vsako leto do drugega letnika fakultete pobiral sadje in trgal grozdje. Pri tem je šlo toliko za nujo kot za potrebo. Moja starša sta prišla v mesto s podeželja in od tam prinesla trdno etiko dela: veljaš toliko, kolikor delaš. Ni bilo dosti važno, da to ni niti malo ustrezalo dejanskim razmeram v svetu, ne takrat, še manj danes. Delo je bilo v tem okolju najvišja vrednota samo po sebi; če nisi imel dela, si si ga naredil. Morala, ki je temeljila na tem, je bila ostro črno-bela: ali delaš ali pa lenariš, ustaviš se lahko šele, ko bodisi končaš z delom bodisi ne zmoreš več. Delaš, delaš, delaš in potem umreš. Tako je po njunem mnenju deloval ta svet in to je bila človekova vloga v njem: delati in biti koristen član najprej družine, potem tudi družbe.

To lekcijo sem ponotranjil v najslabši, humanistični kombinaciji – ne dela in veselja do njega; bodite brez skrbi, da tudi moj ata rad popravlja traktorje, nobeno, še tako fizično delo ni brez veselja in ponosa, to je buržujski mit; ampak dela in nekakšne bedaste ideje o samouresničevanju. Prepričanja, da človek skozi delo raste, da s tem ne daje le družbi, ampak tudi sebi. Da je delo več kot le delo za zaslužek, več kot le koristnost. Da je delo poklic(anost), nekaj, kar nas izpopolnjuje in brez česar je naše življenje brez cilja in zato brez smisla. To sem prenesel tako v svoje akademsko kot publicistično delo. In oboje mi je ta nazor vedno vsaj navidez potrjevalo – v pisanje daješ sebe, zato si toliko bolj prepričan, da si to, kar delaš oziroma pišeš. Deloma je seveda vse to tudi res, toda v trenutnem družbenem kontekstu deluje kot metafizika, ki intelektualcem omogoča, da se čutijo ločeni in moralno vzvišeni nad umazano realnostjo trga dela.

In delal sem, pa še kako. Zadnja tri leta sem imel vsega skupaj manj kot mesec dopusta, pa še tam sem pogosto pisal; in ko nisem pisal, sem urejal, mentoriral ali lektoriral tekste drugih. Dobro, tudi ta deloholizem je bil nujen. Po eni strani kot prekarc nikoli ne veš, kdaj boš dobil naslednje delo, zato je treba pograbiti vsako priložnost zanj. Še manj veš, kdaj ti bodo plačali, z zaslužkom današnjega dela boš morda plačal račune čez tri mesece – tako nikoli ne delaš ne za danes ne za jutri, ampak za nek nedoločeni pojutrišnjem. In ne nazadnje, delati je treba vse in dosti, da kot veverica nabiraš honorarčke na kup in iz par nakazil dobiš en kolikor toliko spodoben zaslužek. Kot kulturnika te na drugi strani nekoliko vedno navdaja tudi paranoja – če bom temu rekel ne zdaj, me naslednjič ne bo več povabil k sodelovanju; če bom rekel ja temu, onemu pa ne, me bojo povezali s to in to kliko in nekateri ne bodo več hoteli sodelovati z mano. Tako sem v zadnjih treh letih mogoče vsega skupaj samo kakšnih 5-krat rekel ne. Pa še takrat zato, ker je bilo tudi nadčloveško nemogoče, da bi zmogel. 

Tri leta sem sprejel tako rekoč vsako delo. Vodil pogovore o temah, ki me ne zanimajo, o katerih vem samo toliko, kolikor sem uspel poguglati, profesionalno in ustrežljivo kimal avtorjem, ko so klatili neumnosti, korektno pisal o knjigah, ki si ne zaslužijo ne korektnosti ne prostora v medijih, o knjigah in temah, ki se zdijo urednikom relevantne, ker nimajo odnosa do svojega dela ali pa podcenjujejo svoje občinstvo, pa kot urednik sam naročal svojim piscem, naj pišejo o stvareh, za katere sem vedel, da bodo požele dosti zanimanja, čeprav je na ta način izpadlo iz načrta kaj, o čemer bi bilo treba pisati, pa tudi če tega nihče ne bi bral. Za posamezni tekst si nisem mogel več vzeti toliko časa, kot sem si ga lahko včasih, kot si ga moram, da sem z njim res zadovoljen in da je potem tudi res dober. Delal za honorarje, ki so bili smešno nizki, s čimer sem poniževal svojo profesijo, škodil sebi in kolegom, pogosto tudi zastonj, s kolegi, ki se jim ni težko ljubiteljsko udejstvovati zraven redne službe, ali pa znotraj nevzdržno prekratkih rokov in idiotskih omejitev, samo zato ker je nekdo več časa porabil za birokracijo projekta kot za njegovo vsebino … Vse to je gotovo pripomoglo k temu, da sem začel izgubljati veselje do dela, čemur je sledila tudi slaba samopodoba. Ko se človek identificira z delom in mu to neha predstavljati veselje, izziv, je podplačano, podcenjeno, ga ne more opravljati tako dobro, kot bi rad, lahko ima to za rezultat zgolj prikriti samoprezir. Vendar pa je bila to kljub vsemu samo površina, simptomi neke globlje bolezni, ki jih je že treba odpraviti, vendar pa je treba obenem ozdraviti tudi globalni vzrok. Drugače povedano, ni bila vsebina dela tisto, zaradi česar sem poleti skoraj nehal pisati, ampak delo samo.

All work and no play

Ko sem bil sredi poletja na silo vržen iz pogona, sem ravno začenjal popravljati disertacijo in nadaljeval s pisanjem romana; malo prej sem se dogovarjal tudi za neko knjigo in še eno uredniško delo, pa pripravljal še en prostovoljski projekt. Vse to povrhu vsega, kar sem že imel, in z vedno več odgovornosti doma, kjer sva, mimogrede, z M. še nekaj prenavljala in si urejala stanovanje. Zastoj je bil torej manjša katastrofa. Toda na njenih ruševinah, v zatišju, ki je nastalo po padcu, sem toliko jasneje zagledal katastrofo, kakršna sem postal sam.

Z obsesivnim delom moje življenje ni imelo čisto nič več smisla ali cilja. Nasprotno, načelo je moj odnos z M. in bližnjimi, ki jih nisem le zanemarjal, ampak na njih tudi aktivno sproščal frustracije in živčnost, ki so izhajali iz dela. Nisem se znal več sprostiti in ne misliti na delo – vse, kar sem počel zunaj dela, je bila zgolj prokrastinacija, inkubacijska doba priprav na delo. Če sem hotel samo ležati na viseči mreži in buljiti v nebo, sem postal ves živčen; če nisem ves čas preverjal e-pošte in družabnih omrežij, se mi je zdelo, da bom zamudil – kakšno ponudbo za delo, kaj, o čemer bi lahko pisal. Vsaka vsakdanja situacija je bila priložnostni material za novo kolumno. Kako neki me je izpopolnjevalo? Konstantno sedenje, buljenje v zaslone, sunkoviti obrati v bioritmu in drastično nihanje teže mi je uničevalo zdravje. Psihološki pritisk lovljenja rokov in prisilne kreativnosti pa je ustvarjal napetost, zaradi katere sem bil neredko na robu živčnega zloma. Prav nič nisem »zrastel«, ne kot človek, ne kot posameznik, še manj kot delavec.

S septembrom sem znova začel delati, hkrati pa sem začel tudi dolgotrajen in boleč boj za to, da se spet ne izgubim v delu. V ta namen moram odkriti, kaj sem še, poleg tega, da sem delavec, kdo sem še, razen vsota svojih kolumn, esejev in zapisov. Malo me je strah, kot je verjetno vsakega pisca, da bom ugotovil, da me zunaj pisanja preprosto ni. A še bolj me je strah tega, da se lahko v nasprotnem primeru zgodi, da bom ves zunaj pisanja in da bo sijoča belina zmagala – da je ne bom zmogel napolniti, razen če bom začel ponavljati: All work and no play makes Jack a dull boy. In še najbolj: da pisanje ne bo več niti najmanjši problem, da pa bo ob manku življenja postalo neznosno dolgočasno in sivo.

Kolumna 19. 10. 2015

Fašizem za vogalom

Ko sem pred sedmimi leti za Cankarjevo založbo ilustriral knjigico Kako sem otrokom razložil demokracijo (od koder so nabrane tudi sličice, ki krase pričujoče besedilo) izpod peresa našega trenutnega premiera, sem prek nje prišel vsaj do enega zanimivega podatka o naši politični ureditvi, na katerega prej nikoli nisem bil niti pomislil in na katerega je bil, sodeč po njegovi politiki, vmes pozabil tudi omenjeni avtor. V demokraciji, je tedaj jasno zapisal Cerar, v resnici ni, kot misli večina, na oblasti seštevek trenutnih prebivalcev dane države, ampak neko precej bolj abstraktno ljudstvo: tisto, ki je podpisano pod ustavo.

Ljudstvo kot avtor ustave je za razliko od dejanskega, praviloma precej bebavega in egoističnega demosa, preudarno, etično, spoštljivo do človekovih pravic in predvsem skrajno naklonjeno zaščiti pravic manjšin. Od tod ves ta govor o »neustavnih referendumih«: če ustavo zanemarimo in odločanje v vsem enostavno prepustimo konkretnim ljudem, ki so se pač zmigali na volitve, smo se kljub videzu demokratičnega prepuščanja oblasti volji ljudstva v resnici od demokracije premaknili v nič manj in nič več kot fašizem.

Ilustracija: Izar Lunaček

In to je poanta, ki bi se je morali prav vsi danes grozljivo živo zavedati: fašizem je zelo, zelo blizu, tik za vogalom, in od njegovega nastopa nas ne ločuje, kot si povečini predstavljamo, prihod nekakšnega demoničnega diktatorja, pred katerim se bo moč ubraniti z zdravo mero ironične distance, ki jo intelektualci že od konca druge vojne tako pridno gojimo, pač pa zgolj zanemarjanje ustave in prepuščanje vse več odločitev navidezni volji večine, ki si bo demagoga izbrala sama.

Ljudje, ki ne vedo, kaj hočejo

Zakaj navidezni volji večine? Največja konceptualna napaka pri razmišljanju o demokraciji in prostem trgu je predsodek, da ljudstvo vedno ve, kaj hoče, in nam to tudi pove. Prav na najbolj komercialnih področjih se namreč redno izkaže, da so zares uspešni produkti bodisi plod skrbno načrtovane marketinške kampanje bodisi dobro podprte genialne avtorske zamisli, ki jih ne bi mogla vzpodbuditi nobena tržna raziskava. Ljudstvo ne ve, kaj hoče, ampak hoče, da mu to pove nekdo, ki ga je pripravljeno sprejeti kot Drugega in to mesto lahko zasedejo tako dobrohotni kot mračnejši akterji.

Čeprav evropske ustave za zdaj še stojijo, pritisk big biznisa v smeri vse večjega rahljanja tržne regulacije izvaja natanko premik od demokracije k fašizmu na področju ekonomije in s tem nemara nehote pripravlja teren za podoben zdrs tudi v politiki.

  

Ilustracija: Izar Lunaček

Argumenti za umik držav s trga nas običajno strašijo prav z diktatorskimi referencami, trdeč, da je vmešavanje države v prosto trgovanje nekakšen ostanek socializma, ki se ga je treba čim prej znebiti. Če ne prepustimo vsega dogajanja na trgu zgolj glasovanju potrošnikov, nas prepričujejo, smo sokrivi podpore diktaturi: vsaka manjšinska volja, ki bi skušala omejevati ali usmerjati prosti trg, pa četudi je to dobro premišljena volja strokovno podkovanega ukrepa, podprtega z vizijo boljše bodočnosti, vodi zgolj k nazadnjaškemu totalitarizmu. Zato je precej bolje, če vse prepustimo glasu ljudstva, pa čeprav to pomeni, da bo na vseh kanalih igrala le še goveja muzika in se bodo vrteli le še resničnostni šovi: vse, da se le ne vrne diktator.

Diktator, ki ljudem pove, kaj hočejo

Pa je to res? Sam bi rekel, da prej drži ravno obratno: pametna regulacija trga z interesi vseh članov družbe, vključno z manjšinskimi, je edino, kar nas lahko še reši pred fašizmom. Če glasu konkretnega ljudstva zgolj pasivno pustimo, da nereflektirano polni police s ceneno robo, se bo sčasoma tudi tej od vsake izpolnjene muhe infantilno razvajeni pošasti počasi zazdelo, da je zdaj pa že skrajni čas za prihod nekoga, ki bi vso to zmedo nekoliko uredil s trdo roko.

Konkretno ljudstvo deluje na zelo podoben način kot otroci – in v izogib očitkom o pokroviteljstvu naj takoj povem, da v tako ljudstvo vsaj z delom svoje psihe spadamo vsi: takojšnje izpolnjevanje vsake želje nas naredi le nemirne in večno nezadovoljene, z divjim acting-outom kričeče po avtoriteti, ki nam bo končno postavila mejo in nam po eni strani omogočila užitek, ki se skriva le v izpolnitvi odložene zahteve, po drugi strani pa našemu življenju podelila vsaj zasilen smisel. Če imamo srečo, se sčasoma na sceni prikaže dobrohotna avtoriteta, ki nam daljinec zapleni s konstruktivnim načrtom v mislih in ki se ji bomo po krajšem obdobju kujanja zahvalili; če te sreče nimamo, naletimo na nekoga, ki bo znal našo nemirno energijo izkoristiti za doseg svojih ciljev v zameno za vsaj približen občutek višjega poslanstva in pripadnosti, po katerem hočeš-nočeš hlepimo vsi.

Pedantna birokratska regulacija, ki je tako pri srcu evropskim vladam zadnje petletke, vključno s slovenskimi, omejevanje infantilnih trmarjenj ljudstva izvaja na natanko napačen način. Če spet povlečem paralelo z deco, se birokratske vlade vedejo kot vojaško strogi, sadistično disciplinski prevzgojni zavodi, ki so jih problematični mulci praviloma fasali kot prehodne postaje med kaotičnim domom in pristankom v lokalni mafiji: namesto da bi mladim delinkventom nudili čustveno oporo in skupnostno povezanost ter jim dali pomirjujoč cilj, ki bi mu bilo moč slediti ali se mu upreti, so zgolj nasilno zatrli neposredne učinke otroške destruktivnosti na mikroravni s kopico težko zapomnljivih predpisov in grožnjo prekršku nesorazmerno stroge kazni, s tem pa so uspešno vzgojili bodoče vojake sumljivih lokalnih klubov, ki so članom nudili vsaj občutek pripadnosti in skupnega cilja.

Odločne zahteve namesto ironičnega hahljanja

Vse strožja regulacija sivih con, kakršne so delo in trgovina na črno; pijana udeležba v prometu z nemotoriziranimi prevoznimi sredstvi ali celo brez njih; ter pozaba oddaje tega ali onega od neštetih obrazcev baje nujnih za potek normalnega življenja v sodobnosti, ravna v povsem enakem duhu: deregulirance omejuje tam, kjer bi se jim lahko brez hude finančne in družbene škode pustilo malo svobode, medtem ko širše težave manjkajočega smisla ne naslavlja, z mikroregulacijo populacije in možnostjo samospregleda odgovornosti podanika, ki »zgolj izvaja predpise« pa pripravlja izvrsten teren za čas, ko se bo na oblasti znašel zlohotnejši gospodar.

Vsaj meni se tako zdi, da je naloga pametnih danes, da se nehamo ironično hahljati vsakemu strastnemu angažmaju, ampak raje ob vsaki priliki informirano in avtoritativno povemo, kaj in kako bi bilo treba v družbi spremeniti in regulirati ter s kakšnim ciljem pred očmi, pri čemer se nikakor ne smemo pustiti utišati abotnim argumentom o »neekonomičnosti« naših zamisli. Če tega namreč ne bomo storili, s tem ne bomo le zapravili možnosti za realizacijo dobrih idej, pač pa bomo tudi pustili odprt prostor za oportuniste, ki bodo to s precej manj ugodnimi posledicami storil namesto nas.

Kaj moramo storiti

Če torej lastno navodilo sam izpolnim kar takoj: mislim, da mora naša država čim prej sprejeti jasno vizijo, kaj namerava početi naslednjih dvajset let in katerim področjem namerava dati prioritete, pri tem pa mora biti ekonomski vidik podrejen etičnemu in socialnemu ter ne obratno (radi bi imeli tako in tako družbo, s solidno kulturo in socialo ter nizko stopnjo kriminala, denar za to pa bomo dobili s teh in teh prav tako etično razmeroma smiselnih področij), ter ljudi povezati v pripadnosti cilju in v njegovem imenu prilagajati svoj odnos do tujih vlad, trgov in mednarodnih inštitucij, hkrati pa sankcionirati posameznike, ki te cilje ovirajo na najvišji ravni, na dnu pa puščati dovolj sivih con, da struktura diha in ostaja odprta za morebitne nove predloge. Ob tem je absolutno nujno, da nad izvedbo strategije ne bdijo zgolj formalno določeni in zlahka pretentani »kazalci odličnosti«, temveč nadzor poteka sintetično, s komisijami, ki se jim bo pač ljubilo reči tudi vsebinsko pregledovati.

Morda se sliši utopično in idealistično, toda nekje je treba začeti. Če bomo namreč še naprej slepo sledili ohlapnim narekom formalnih sprememb iz tujine brez pravega razmisleka o tem, kaj bi radi pravzaprav dosegli; tepli ljudi po prstih za najmanjši formalen prekršek, obenem pa le skomigovali z rameni nad vseprisotnim sovražnim govorom in zakonskoluknjavimi ropi družbenega premoženja; do zadnje kaplje izsesavali in zategovali pas najranljivejšim in hkrati gledali stran, ko nam finance odnaša skozi okna v najvišjih nadstropjih; ter se sramežljivo bali informirano povedati, kaj bi bilo smiselno ukreniti, medtem ko na prostih forumih butaste replike svobodno frčijo v eter, se nam bo v kratkem pisalo res, res slabo.

Boj proti nedoločnosti prostega trga

Fašizem je pred vrati in ustavi ga lahko le duh ustavnosti v najširšem smislu: kot skupek etičnih načel in vizij pametnega srca ljudstva, ki mora kar naprej intervenirati v politično in ekonomsko dogajanje ter za dobro vseh skrbeti, da le-to ne zdrsne na temno stran. Prosti trg je prav zaradi svoje navidez nevtralne formalnosti in vsebinske nedoločenosti žal zadnji, ki nam tu lahko pomaga, in skrajni čas je, da njegove podivjane zagovornike prijazno, a strogo omejimo, preden nam relativizacija vsega vzame še zadnje govorniške odre, s katerih bi tako intervencijo sploh lahko izpeljali.

Zgodovina intelektualcem očita, da v časih pred hudimi katastrofami niso dovolj opozarjali na nevarnost, toda če času pred hudo katastrofo predhaja prostotržno izenačenje vseh mnenj, ali ima razmišljujoči pred nevihto sploh možnost biti slišan, če je njegova kolumna kvalitativno izenačena s polpismenim nerganjem vsakega forumskega veseljaka?

Panorama 16. 10. 2015

Rojstvo klinike (odlomek)

Včeraj bi Michel Foucault in Friedrich Nietzsche, če bi bila še živa, praznovala rojstni dan. Da to ne bi šlo kar tako mimo nas, objavljamo odlomek iz Foucaultovega uvoda Rojstva klinike. Delo je izšlo leta 1964, ukvarja pa se z nastankom klinike kot institucije in vznikom moderne, znanstvene medicine (delo naj bi sprva nosilo podnaslov Arheologija medicinskega pogleda). 

 

 

Prav mogoče je, da pripadamo neki kritični dobi, ko nas odsotnost neke prvinske filozofije sleherni trenutek spominja na usodno obdobje inteligence, ki nas obvladuje in brezupno drži proč od izvirne govorice. Za Kanta sta bili možnost in nujnost kritike z določenimi znanstvenimi vsebinami povezani z dejstvom, da obstaja nekaj takega kot vednost. V našem času pa – in filolog Nietzsche je priča – sta povezani z dejstvom, da jezik obstaja in da se je v neštetih besedah, ki jih ljudje izrekajo – ne glede na to, ali so smiselne ali nesmiselne, nazorne ali pesniške – oblikoval pomen, ki lebdi nad nami in nas vodi naprej v naši slepoti.  Toda v temi čaka, da se zavemo, preden vzniknemo v svetlobo dneva in začnemo govoriti. Zgodovinsko smo obsojeni na zgodovino, na potrpežljivo oblikovanje diskurzov o diskurzih in na nalogo poslušanja že povedanega. 

Vendar, ali je usodno, da poleg komentarja ne poznamo nobene druge govorne rabe? Komentiranje pravzaprav prevprašuje diskurz o tem, kar pravi in kar je hotel reči; skuša obelodaniti tisto dvojno dno govora, kjer se ta lahko poistoveti sam s seboj in se tako domnevno približa svoji izvirni resnici. Gre za to, da s tem, ko izjavimo to, kar je bilo rečeno, vnovič povemo to, kar ni bilo nikoli izgovorjeno. V tej dejavnosti komentiranja, ki skuša star, trdovraten, na videz vase obrnjen diskurz transformirati v zgovornejšega, bolj arhaičnega in hkrati sodobnejšega, se skriva nenavadna naravnanost do govorice. Komentirati pomeni po definiciji priznati presežek označenca nad označevalcem; gre za nujno neizoblikovan ostanek misli, ki ga je govorica pustila v senci, ostanek, ki je sámo bistvo te misli, zbezano iz svoje skrivnosti. Toda komentiranje predvideva tudi, da to negovorjeno dremlje znotraj govora in da utegnemo, s tem, ko ga sprašujemo, s preobiljem, lastnim označevalcu, dati besedo vsebini, ki ni bila izrecno označena. Ta dvojna prenapolnjenost nas z odpiranjem možnosti komentiranja obsodi na neskončno nalogo, ki je nič ne more omejiti. Zmeraj namreč obstaja določen označenec, ki ostaja in ki mu je še treba dati besedo, kar pa zadeva označevalca ta se vselej ponuja v nekem bogastvu, ki nas proti naši volji sprašuje o tem, kar »hoče povedati«. Označevalec in označenec si torej jemljeta znatno avtonomijo, ki vsakemu od njiju posebej zagotavlja zaklad namišljenega pomena [signification]; v skrajnem primeru bi eden lahko obstajal brez drugega in začel govoriti o samem sebi; komentar se umešča v ta domnevni prostor. Toda istočasno med njima izumlja kompleksno povezavo,  zapleteno mrežo, ki se dotika pesniške vrednosti izraza. Označevalec naj ne bi »prevajal« brez prikrivanja in ne da bi označenca pustil z neizčrpno rezervo; označenec se razkrije samo v vidnem in težkem svetu označevalca, obremenjenega s pomenom, ki ga ne obvlada. Komentar temelji na domnevi, da je govor »prevodni« akt, da ima nevarno prednost podob, ki kažejo, medtem ko skrivajo, in da ga je v odprtem nizu diskurzivnih ponovitev mogoče v neskončnost nadomeščati z njim samim; skratka, temelji na interpretaciji govorice, ki je precej razločno zaznamovana s svojim zgodovinskim izvorom. To je eksegeza, ki s prepovedjo simbolov in čutnih podob, s celotnim aparatom razodetja posluša Besedo Boga, vselej skrivnostno, vselej onkraj same sebe. Že leta komentiramo govorico naše kulture, in to natanko s točke, kjer smo stoletja zaman čakali na odločitev Besede. 

Govoriti o mislih drugih, skušati povedati to, kar so oni povedali, tradicionalno pomeni analizirati označenca. Toda ali je tre- ba stvari, ki so jih povedali drugi in drugje, obravnavati izključno v skladu z igro označevalca in označenca? Ali ni mogoče izpeljati diskurzivne analize, ki bi se izmaknila usodnosti komentarja in ne bi predpostavljala nikakršnega ostanka, nikakršnega presežka v tem, kar je bilo rečeno, marveč sámo dejstvo njegovega zgodovinskega pojavljanja? V tem primeru diskurzivnih dejstev ne bi smeli obravnavati kot mnogotera samostojna pomenska jedra pač pa kot funkcionalne dogodke in segmente, ki postopoma oblikujejo sistem. Pomen neke izjave tako ne bi bil opredeljen z zakladom namer, ki bi jih utegnil vsebovati; namer, ki bi ga razkrivale in hkrati zakrivale, pač pa z razliko, ki ga oblikuje glede na druge resnične ali možne sočasne izjave, ali izjave, ki se jim postavlja nasproti v linearnem časovnem nizu. Tedaj bi lahko nastala sistematična zgodovina diskurzov.

Zgodovina idej je do nedavnega poznala samo dve metodi. Prvo, estetsko, utemeljeno na analogiji, kjer se da slediti smerem njenega razprostiranja v času (geneze, filiacije, sorodnosti, vplivi) ali na površini danega zgodovinskega prostora (duh neke dobe, njena Weltanschauung, njene temeljne kategorije, ureditev njenega družbenega in kulturnega sveta). Drugo, psihološko, ki je metoda denegacije vsebin (to ali ono stoletje ni bilo tako racionalistično ali iracionalističo, kot so mislili), na podlagi katere se je začela in se razvija neke vrste »psihoanaliza« misli; njen izid pa lahko povsem utemeljeno preobrnemo – jedro jedra je bilo od nekdaj njegovo nasprotje. 

Tu bi radi poskusili analizo ene vrste diskurza – diskurza medicinskega izkustva – v obdobju, ko je ta pred nastopom velikih odkritij devetnajstega stoletja spremenil bolj svojo sistematično obliko kot pa svojo snov. Klinika je nov prerez skozi stvari in hkrati načelo njihovega ubesedenja v govorici, ki smo se je navadili prepoznavati kot govorico »pozitivne znanosti«. 

 

Rojstvo klinike
Michel Foucault
Leto izdaje:
2009

Prevajalec:
Jelka Kernev Štrajn

21,25 €

Refleksija 15. 10. 2015

Na pravi strani zgodovine

Plakat OF (Janez Stanovnik (ur.), Slovenski zbornik 2014)

Nova, obsežna in podrobna monografija zgodovinarja dr. Boža Repeta (1956) o slovenskem narodnoosvobodilnem boju predstavlja kompleksno besedilo z več pomembnimi zaključki. Repe se ukvarja z zapletenim dogajanjem v obdobju med drugo svetovno vojno na slovenskih tleh, ki še danes buri duhove, sproža polemike in javno debato namesto v prihodnost obrača proti preteklosti. Pri pisanju avtor sicer niti za trenutek ne skriva svojega stališča do NOB, ki ga, čemur lahko samo pritrdimo, vidi kot enega najbolj pozitivnih in emancipatornih trenutkov v naši polpretekli zgodovini. Kljub temu ohrani trezno in argumentirano distanco do svojega predmeta raziskovanja in poizkuša narodnoosvobodilni in partizanski boj med letoma 1941 in 1945 zajeti v vseh njegovih razsežnostih. Tako se ne izogne niti zunajsodnim povojnim pobojem članov kvizlinških formacij, ki so se ob koncu vojne umikale preko slovenskega ozemlja. V središču študije pa je tvegana in nevarna, a navdihujoča borba za preživetje majhnega naroda sredi pokorjene Evrope. 

Avtor obsežno gradivo, bogato tudi z različnim slikovnim materialom in s številnimi arhivskimi dokumenti, zameji z jasnim lokom. Začne z aprilsko vojno leta 1941, ko so Nemci iz Avstrije in Bolgarije napadli Jugoslavijo, nato pa so predstavniki vrhovnega poveljstva vojske podpisali kapitulacijo. Raziskuje različne okupacijske strategije, do katerih je prišlo na zasedenem slovenskem ozemlju. Nemci so dobili Gorenjsko, Koroško, Štajersko, Mežiško dolino in Posavje, Italijani t. i. Ljubljansko pokrajino, Madžari Prekmurje, marionetna hrvaška država sil osi NDH pa nekaj obmejnih slovenskih vasi. Metode okupatorjev so bile krute, a so se med sabo tudi razlikovale. Nemci so na primer načrtovali množičen izgon narodno zavednih Slovencev, izobražencev, koroških Slovencev in ljudi, ki jih ne bi mogli ponemčiti, uvedli so posebna zbirna taborišča, snovali kolonizacijo slovenskega ozemlja in popolno ponemčenje preostanka prebivalstva. Italijani naj bi bili nekoliko strpnejši, dopuščali so denimo dejavnosti kulturnih ustanov in tolerirali dvojezični tisk, pri tem pa so še vedno izvajali poitalijančenje in nameravali vpeljati korporativni fašistični sistem z mrežo različnih fašističnih šolskih, kulturnih, sindikalnih organizacij, ki bi uravnavale vsakdanje življenje. Repe navaja tudi številčno oceno slovenskih žrtev vojnega nasilja med drugo svetovno vojno. 80.000 posameznikov je bilo v okupacijskih conah priprtih, enako število jih je končalo v izgnanstvu oziroma begunstvu, dobrih 58.000 v koncentracijskih taboriščih, prisilno mobiliziranih pa je bilo po približnih ocenah med 70.000 in 80.000.

Spremeniti narodov značaj

Ko avtor analizira nastanek Osvobodilne fronte (OF) z ustanovnim sestankom 26. aprila 1941, le-to predstavi kot alternativo defetističnemu in fragmentiranemu liberalnemu meščanskemu taboru, s Slovensko ljudsko stranko na čelu, kjer so bili prepričani, da se upor ne splača, in vodili politiko prilagajanja. Repe popisuje proces razvoja OF v trdno organizacijo z ilegalnimi delavnicami, s skritimi bolnišnicami, kurirskimi mrežami, skrivnimi humanitarnimi organizacijami, gverilskimi vojaškimi enotami itd., prisotnimi na celotnem slovenskem ozemlju. Omenja, kako so znotraj Osvobodilne fronte želeli, da bi s protifašističnim bojem spremenili slovenski narodni značaj. Delovanje OF razdeli na koalicijsko fazo, ki je trajala do marca 1943, in na enovito fazo po podpisu Dolomitske izjave, ko so se vse ustanovne skupine – Komunistična partija Slovenije, krščanski socialisti, levo krilo telovadnega društva Sokol, skupina kulturnih delavcev na čelu z Josipom Vidmarjem, Ferdom Kozakom in Francetom Šturmom – razen KPS zavezale, da bodo razpustile svoje organizacije. Pri Dolomitski izjavi je seveda najbolj kontroverzen odnos komunistov do Kocbekovih krščanskih socialistov, ki so le težko privolili na poenotenje OF, glede okoliščin pri sprejetju omenjenega dokumenta pa si dolgo ni bila enotna niti zgodovinska stroka.

Vprašanje kolaboracije

Repe v besedilu preučuje tudi kolaboracijo in protipartizansko nasilje. Posebno pozornost nameni kompleksni vlogi katoliške cerkve med drugo svetovno vojno. Odnos slovenske cerkve, vernikov in duhovnikov do okupacije je bil raznolik, odvisen od razmer v posameznih pokrajinah in od osebnih opredelitev in ozadij. V Ljubljanski pokrajini je uradna politika katoliške cerkve temeljila na antikomunistični encikliki z namenom delovati proti OF, piše Repe, kontroverzni škof Rožman pa je na primer maševal ob italijanskih in fašističnih praznikih ter sprejemal okupatorjeve funkcionarje. Raziskovanje politike meščanskega in protipartizanskega oziroma protikomunističnega tabora je sicer kompleksno delo, saj je šlo za raznoliko skupino strank, frakcij, odpadniških skupin, milic, vaških straž in različnih tajnih organizacij. Avtor piše tudi o organizacijski sestavi domobranskih enot, o domobranski prisegi na Plečnikovem stadionu za Bežigradom v Ljubljani in se podrobno dotakne vprašanja, ali je dogajanje na slovenskih tleh med drugo svetovno vojno res mogoče opredeliti kot državljansko vojno med partizanskim in protipartizanskim taborom, kot naj bi bilo danes med zgodovinarji splošno sprejeto.

S puško in knjigo

Eno od ključnih dimenzij upora in narodnoosvobodilnega boja sta predstavljali kultura in umetnost, pomembno vlogo pa sta imela tudi partizanski tisk in radio. Osnovna oblika partizanske kulturne dejavnosti so bili, kot piše Repe, mitingi, a tudi druga medvojna kulturna produkcija se še danes zdi impozantna – pevski zbori, profesionalno gledališče, partizanska fotografija. Umetniške dejavnosti so sicer potekale povsod – v zaporih, taboriščih, v pregnanstvu, pri prekomorskih brigadah. Mnoge partizanske enote so nosile tudi imena velikih slovenskih pesnikov in pisateljev. Za ustvarjanje znotraj partizanskega tiska, ki se je razvil iz dobro organizirane ilegalne tiskarske dejavnosti in radia, sta bila značilna vzneseno samorastništvo in podjetni amaterizem. Narodnoosvobodilno gibanje je imelo razvito široko informativno mrežo, ki je vključevala publikacije različnih političnih organov, brošure, plakate, lepake, vojnodopisniško mrežo in radijski program. Radio Kričač je deloval od novembra 1941 do aprila 1942, za njim pa Radio Osvobodilna fronta. Nič manj pomembna pa ni bila tudi partizanska kurirska mreža in omrežje ilegalnih skritih bolnišnic.

Repe se ustavi tudi pri partizanskem sodelovanju s tujimi zavezniki ter poda podrobno shemo slovenske partizanske vojske in grafični prikaz njihovih formacij ob koncu druge svetovne vojne. Širše jugoslovansko odporniško gibanje, kjer so prevladovali komunisti, je bilo poleg sovjetskega najmočnejše v Evropi, saj so prek tveganega ilegalnega organiziranja povsod po zasedenem ozemlju uspeli obdržati svojo mrežo ljudi. Položaj v Jugoslaviji je bil med drugo svetovno vojno sicer izjemno zapleten; na več koncih, denimo na ozemlju Srbije med četniki Draže Mihailovića in Titovimi partizani, je divjala državljanska vojna. Okupator je ravnal kruto in ni kazal usmiljenja niti do civilnega prebivalstva, medtem ko je več kot 300.000 članov narodnoosvobodilnega gibanja izgubilo življenje. Po drugi strani je tudi znotraj partizanskih vrst prišlo do maščevanj, obračunavanj, mučenj in pobojev civilnega prebivalstva, vendar, poudarja Repe, ni šlo za ustaljen način delovanja. Slovenska partizanska vojska je bila sicer legitimni del Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije, delovala je na vsem slovenskem narodnem ozemlju, ki ga je na koncu tudi osvobodila. Zaradi ekonomske in socialne krize z odsotno politično elito, ki se je ob okupaciji umaknila v tujino, so navadni ljudje na jugoslovanskem ozemlju videli odpor med drugo svetovno vojno tudi kot podlago za novo ureditev nacionalnih in socialnih pravic. Vojna je namreč spremenila tudi demografsko in nacionalno strukturo prebivalstva.

Boj generacije

Obsežno študijo, v kateri Repe sistematično, trezno in tudi angažirano strne ključne dimenzije fenomena NOB, lahko v prvi vrsti beremo kot poklon generaciji, ki si je v prelomnih in na videz brezizhodnih zgodovinskih okoliščinah z velikimi žrtvami izborila svobodo in dostojanstvo. Pri tem se vzporednice z današnjo težko socialno in ekonomsko situacijo v Evropi in vzponom skrajne desnice na stari celini ponujajo kar same po sebi. Boj neustrašnih mladih fantov in deklet, ki so se uprli okupatorju, pa nas je enkrat za vselej – in o tem nikoli in nikdar ne more biti dvoma – postavil na pravo stran zgodovine.

 

Božo Repe: S puško in knjigo. Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941–1945. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2015, 400 str., 37,96 €

Panorama 13. 10. 2015

Svetovna jesen

Objavljamo podpoglavje Žalost dela kosti lomljive iz poglavja Svetovna jesen, ki je v knjigi Fizika žalosti Georgija Gospodinova.

Caspar David Friedrich, Kügelgens Grab, 1821/22

Žalost dela kosti lomljive

Na Finsko sem odšel predvsem zaradi svojega očeta. Odzval sem se na prijazno vabilo za obisk literarnega festivala. S to deželo sem si blizu še iz otroštva, ne da bi bil kdaj tam. Oče je bil tam po naključju, to je bila takrat njegova prva in najbrž tudi edina tujina. Finska je tako rekoč živela v naši dnevni sobi – šest finskih kozarcev iz močnega bledo zelenega stekla, ki smo jih uporabljali za goste. Njihova postavitev na mizo je pri očetu vedno odklenila zgodbo. Za nas je bila kot prav­ljica, severnjaška saga in pustolovski roman hkrati. Kako so jim dali samo po pet dolarjev, kako je vsak nelegalno prinesel konjak ali vodko, kako je potem z vsem strahom in sramom zamenjal steklenico za kozarce, iz katerih zdaj pijemo, za finski pepelnik, ki je prav tako stal na mizi, in za blago krila moje mame. Tedaj je mama prinesla krilo iz omare, svetlih barv in z velikimi cvetočimi vrtnicami, in vsi so občudujoče tleskali z jeziki. Finska je bila dežela mojega otroštva, ki se je najbolj približala mitični državi, imenovani Tujina. Država mojega očeta. Očetov.

Naključje je tako hotelo, da sta se moj obisk Finske in posvetitev vanjo zgodila natanko čez trideset let, ko sem tudi že sam postal oče. In v tistem tednu, ko so prispeli rezultati neke menda nedolžne preiskave mojega očeta. V prvem trenutku sem se odločil odpovedati potovanje, potem sem pomislil, da se to ni zgodilo po naključju prav v tem trenutku, da gre za usodo in da se bodo šele s tem potovanjem sprožili nekakšni zdravilni procesi.

Vkrcal sem se na letalo s presežno prtljago žalosti. Bilo je sredi junija, neskončne bele noči. Bival sem v nekakšni posebni melanholiji. To ni bila dežela, ki sem si jo prej predstavljal. Zdela se mi je postarana od časa mojega otroštva. Hodil sem po helsinških ulicah, a nisem bil povsem tam. Moja hči se je rodila malo prej, moj oče pa je nedavno izvedel za strašno diagnozo. Ko se je on sprehajal po tistih ulicah, jih je imel petindvajset, jaz pa jih imam že devetintrideset. Nikoli ne bom zmogel njegovega pogleda na svet, prepotoval sem že veliko držav, čutila se privadijo, oko samo registrira, občutek deja vu se kopiči.

In nekega večera moje telo ni vzdržalo.

Veliko je znamenj v tem, da se polomiš v deželi, ki si si jo vse življenje gradil.

Po polnoči, enkrat opoldne … Vedno je enako svet­lo-temno. V somraku sobe skušam ugotoviti, katera ura dneva je in kje je moje telo. Ne za eno ne za drugo nimam nikakršnega občutka. Čutim se lahkega, kakšen meter nad posteljo, nič me ne boli, je tole raj ali … To so ali sestre ali angeli. Govorijo nerazumljiv jezik – rajski ali finski? Nimam nikakršnega občutka za telo, bilo bi prečudovito, če ne bi bilo malce skrb zbujajoče. Z muko obrnem glavo v levo in vidim steklenico s tekočino, ki teče v mojo roko. Jasno, v raju ni infuzije. Moj zadnji spomin je, kako vozim kolo, ki sem si ga izposodil, kako o nečem razmišljam, potem je nasproti mene zelo svetlo, skrenem na drug vozni pas, ostro zavijem, da bi se vrnil na svojega, potem zvok zavor, potem … soba.

Postopoma prihajam k zavesti. Dežurna sestra od časa do časa vstopa v sobo z injekcijo in z edino angleško besedo, a dovolj jasno – painkiller! Za trenutek se zaustavi pri vratih, naznani »painkiller«, kot da bi vstopil nekakšen zelo pomemben gospod, potisne zrak iz igle in zabije injekcijo nekam v moje odsotno telo. V svoji polomljeni angleščini skušam razložiti, da me nič ne boli. A ona zmiguje z glavo in v svoji mumintrolščini reče nekaj, česar ne razumem.

Žalost dela kosti lomljive …

Skoraj filmsko se spomnim, kako me peljejo v operacijsko. Ležim na premični bolniški postelji in dolge neonske luči nad glavo mi kažejo posnetke na praznem filmskem traku. Mislim si, če se bolniška postelja premika s hitrostjo štiriindvajset slik na sekundo, bo to zavrtelo nekakšen film, ki pa ostaja zdaj zame neviden. Hodnik je prazen in malce odmeva. Gremo skozi nadstropje, kjer je majhen bife. Mama v bolniški halji in tri deklice, ki jih je gotovo pripeljal oče na obisk, jedo torto in pijejo sok. Spom­nim se vsakega giba kot na upočasnjenem posnetku. Gotovo sem videti grozen z dvignjeno nogo, mokro obvezo, infuzijo. Deklice nehajo čebljati, slišim zvok viličk, ko jih izpustijo na krožnike, in ko grem mimo, nedolžno obrnejo glavo proti meni. Skušam se nasmehniti, deklicam z rožnatimi lički, s slamicami, sokom, njihovo nežno sočustvovanje je pomešano z radovednostjo in malo strahu. Mama jim nekaj reče in vse tri lepo vzgojeno, čeprav nerade obrnejo glave od premične postelje z nečim povitim na njej. V glavi vidim ta prizor, medtem ko me odnaša anestetik. Človek ne ve, kaj bo poslednje, kar se mu bo oglasilo, preden bo stopil preko.

S težavo odprem oči in uzrem lahno zabrisano silhueto Ritve, ki je oživela takoj, ko je opazila, da sem se zbudil. Dolge ure je stala pri moji postelji. Nekoč, v daljnem letu 1968, je bila sedem dni v Bolgariji. Najlepših sedem dni v mojem življenju, je rekla. Imela sem jih dvajset – mlada, levičarska in zaljubljena. Nikoli pozneje se mi to troje ni zgodilo hkrati, pravi Ritva. Za zdravnike, ki so naju opazovali, je bilo to zagotovo nenavadna slika. Ženska pri šestdesetih in negiben moški pri štiridesetih. Skupno jima je neko leto – 1968. Leto, ko je bila ona srečna, je leto, ko sem se jaz rodil. Ni vidne povezave med obema dogodkoma. Razen kraja, kjer sta se zgodila.

A v tem trenutku me je najbolj vznemirja strašna slutnja. Ne morem dvigniti glave, da bi pogledal. Zato skušam premakniti noge. Nič se ne zgodi. Od križa navzdol ne čutim ničesar. Nenadoma pomislim, da je rjuha tam prazna. Čutim, kako se vračam v tisto gosto mlečno belino, iz katere sem malo prej izplaval. Ko sem vnovič izplaval, je bilo to zaradi bolečine, ki ledeni. Naglo odprem oči. Ritva je še vedno pri moji glavi, rečem ji, da boli, ona pokliče sestro Painkiller. Polagoma dojamem, da nevzdržna bolečina prihaja iz noge, torej je ta na svojem mestu in lahko celo pomigam z njo. Boli me, hvala bogu. Tam je in boli me.

Čez teden, dva ležim doma, preživel in v mavcu, ter fizično čutim ure in minute. Letošnje poletje bom preležal kot obsojenec, ne da bi vedel, kaj sem sploh zagrešil. Toda tako pravijo vsi obsojeni.

Trojni zlom levega gležnja, operacija, dve kovinski ploščici, sedem vijakov, dve počeni rebri, prav tako na levi strani. Ure zrem v strop nad seboj, v edino nebo ležečega, in spet se spomnim vseh stropov, pod katerimi sem ležal. Visokih iz Berlina in nizkih iz mojega otroštva. Na njem ozvezdja muh. Gola žarnica, ovita v časopis, ta edini senčnik.

Spomnim se neskončnih popoldnevov, s katerimi smo bili tako bogato obdarjeni v tistem »bilo je nekoč« otroštvu, ko sem prav tako ležal z odprtimi očmi in nepremično gledal navzgor, dokler se komaj vidne razpoke in neravni deli stropa niso začeli spreminjati v nenavadne gore in morja, po katerih sem odplaval v daljave. Čez nekaj let so se gore in morja čudežno spreminjali v pasove, stegna, prsi in ženske obline. Bolj ko je površina neravna in nepopolna, toliko več ladij in žensk skriva.

Tako je seveda prišel konec mojih potovanj … Vrnil sem se v najbolj žalosten kraj na svetu, zlomljen. Od nekaj let po hotelih, letališčih in postajah so ostale dve, tri beležnice z bežnimi zapisi. Zdaj, ko jih prelistavam, da ubijem čas, se zavedam – svet počasi preplavlja melanholija … Nekaj se je zataknilo v času in jesen noče oditi, vsi letni časi so jesen. Svetovna jesen … Tudi potovanje ne ozdravi žalosti. Treba je poiskati nekaj drugega.

The saddest place is the world.

 

Fizika žalosti
Georgi Gospodinov
Leto izdaje:
2015

Prevajalec:
Borut Omerzel

Kritika 11. 10. 2015

Kot bi ga napisal kakšen Slovenec …

 

Začnimo iskreno: Morrisseyevega romana List of the Lost (Seznam izgubljenih, 2015)  nisem prebrala do konca. Oziroma drugače – prebrala sem začetek in konec in nekaj izbranih odlomkov iz jedra, a kljub temu da knjižica vsega skupaj tehta ubogih 118 strani, se je v nekem trenutku zazdelo povsem nemogoče, da bi jo presnovila v celoti. Vse, kar so povedali v Guardianu, namreč drži. To je knjiga, ki vam je res ni treba prebrati.

Vsako leto me bolj utrjuje v prepričanju, da imajo vse napake in vse zlo isto korenino: prekoračitev meje, ki tisto, kar znamo in zmoremo, tisto, kar smo udomačili in kultivirali, ločuje od tistega, kar nas sicer lahko privlači, a preprosto ni v naši domeni. Preudarnost zato uči, da je kakšno podjetje včasih razsodneje opustiti, kot zakorakati vanj, preden bi ga bili sposobni izpeljati.

Pisati romane je zahtevno opravilo. Od pisca namreč ne zahteva le poznavanja samega sebe, marveč tudi poznavanje drugega, saj le vživljanje lahko rojeva različne glasove, ki jih potrebujemo za osnovo resničnih literarnih oseb, ki bi zmogle pognati v tek smiselno literarno pripoved.

Recimo takole: tisto, kar me je tako živo zmotilo na delih Morrisseyevega romana, ki sem jih dejansko prebrala, je bilo zelo podobno tistemu, kar me rado odvrača od prebiranja slovenske literarne produkcije. Za začetek nisem mogla točno razbrati, zakaj je zgodba o štirih štafetnih tekačih, ki se zapletejo v skrivnost umora, med tem pa malo govoričijo o politiki in seksu, zgodba, ki bi jo nekdo preprosto moral povedati, nekdo drug pa bi jo preprosto moral prebrati. Motivacija mi je vsakič, ko sem hotela zgrabiti zanjo, preprosto spolzela med prsti. Razen tiste motivacije, ki homoseksualca srednjih let žene v lirično popisovanje telesne lepote štirih mladih športnikov. Kar je pri vsem skupaj še najhuje, hkrati pa tudi vodilni razlog, zakaj knjige res nisem zmogla prebrati, čeprav prisežem, da sem se trudila, pa je to, da ne glede na fabulo in njeno za-lase-privlečenost iz nje izostane vsakršna človeška resničnost. Tako psihološka, diskurzivna kot zgolj jezikovna. V tej knjigi ni ljudi. So samo Morrisseyevi stavki, ki, razvlečeni čez anatomijo Amerike sedemdesetih let, delujejo tako dekontekstualizirano, da izpadejo trapasti tudi takrat, ko dejansko sporočajo kaj lepega ali bistvenega. Morrissey se, tudi če bi mu šlo za življenje, ne zmore vživeti v drugega.

Letos poleti sem se z Lucy K. Shaw, pesnico, rojeno v Yorku, ki danes živi in dela v Berlinu, ob pivu čisto po nesreči začela pomenkovati o tem, da je največja tragedija življenja in odraščanja v mestu, ki funkcionira kot majhno, to, da je v njem praktično nemogoče najti človeka, ki bo iskren interes, iskreno nežnost ali katero koli drugo obliko žive naperjenosti na svet, nagradil ali spodbujal. Strinjali sva se, da tovrstna okolja, ki ljudem ne omogočajo, da bi se kot otroci in najstniki sprostili v svojih zanimanjih in vadili svojo svobodo, rojevajo posameznike, ki bodo pol svojega odraslega življenja prisiljeni porabiti zato, da se bodo pomirili s samimi sabo in pred sabo poskušali upravičiti, da so njihove kakovosti zares kakovosti, čeprav jih okolje na njihov račun neprestano postavlja v položaj blodnjavih marginalcev.

Ko se danes spet vračam k temu pomenku, še vedno verjamem, da bodo ti ljudje, v odsotnosti drugih, ki bi se lahko zavzeli zanje, vsa tvorna leta, v katerih bi se lahko, če bi jim bili podeljeni boljši temelji, obrnili navzven, potrošili za raziskovanje in razumevanje samih sebe. In zato bodo, kot že izdelani posamezniki, v tem tudi najbolj izšolani. In marsikateri med njimi bo postal pesnik. Marsikateri med njimi bo kapitaliziral moč svojega samospoznanja in drugi, ki čutijo podobno, a še niso napraskali dovolj samozavesti, da bi to znali tudi tržiti, bodo v ponujeno zagrizli z velikim veseljem in ljubeznijo. In to, čeprav ni popolno, je veliko več kot dovolj. To zlahka rojeva vrhunsko umetnost. A, čeprav izjeme (ja, ciljam na Prousta) govorijo drugače, redko romaneskno.

In v tem grmu tiči težava s Seznamom izgubljenih. Vemo namreč, da se je Morrissey psihološko odločil ustaviti na določeni razvojni stopnji in na njej obstati do bridkega konca. Na točki izkristaliziranega samorazumevanja, ki mu strah in nevednost preprečujeta korak navzven. A nič ne de. Tistemu, ki se je priučil svoji zazrtosti vase podeliti toliko globine in razumevanja, ne bomo gledali ne pod prste ne v zobe. A samo dokler se ne bo začel pretvarjati, da zmore več od tega, kar v resnici zmore.

Zato me je tudi Morrisseyjev sobotni koncert v Hali Tivoli pahnil v občutke nelagodja. Kar se mene tiče, namreč tudi njegova zadnja plošča World Peace is None of Your Bussines boleha za podobno pretenzijo po pozunanjenosti, ki se nikdar ne more zares iziti, dokler njen nosilec ni čisto zares pripravljen zakorakati v zunanjost.

Ko sem se v jesenskem dežju vračala domov, sem tako čutila predvsem globoko žalost. In to ne žalost tiste sorte, v kateri se radi povaljamo in smo jo na dobre dni sposobni videti kot nekakšno dodano vrednost duha. Tisto suho žalost, ki pravi, da se je nekaj lepega morda za vedno umaknilo v preteklost in da prihaja čas, ko je njegov konec treba vzeti nase.

Kolumna 9. 10. 2015

#girlsquad get real

Vsakdanje življenje Taylor Swift in prijateljic. (foto: Instagram)

Svoje prijateljice lahko preštejem na prste ene roke. Včasih so glamurozne, včasih pa ne. V ponedeljek zjutraj jim je težko vstati in še težje delati, do srede pa na novo odkrijejo svet ličil, BB kreme in popoldanske rekreacije. Svojim prijateljicam rada kuham, ker jih to razveseli. Skupaj pijemo čaj in se pogovarjamo o čustvih, oblekah in prihodnosti. Ko napočijo avanturistični časi, torej poletje, se odpravimo na izlet. Tudi v hribe in na morje gremo. Kadar imam herpes ali še posebej veliko mozoljev, jih pred svojimi prijateljicami ne skrivam. Najbolj sproščena in najbolj sama sebi podobna sem v družbi ene izmed njih, ki ji z največjo radostjo nataknem naziv najboljše prijateljice #bff. Z njo počnem vse, kar nam je s prijatelji početi. Z najinim prijateljstvom ravnava kot z zasebno zadevo. To ne pomeni, da vanj ne pripuščava drugih ljudi, pač pa le, da nimava potrebe po tem, da bi ga povnanjali: svojega prijateljstva ne obešava na družabna omrežja in ga ne krasiva s cvetličnimi heštegi, prav tako pa ga ne fotografirava, ne prikazujeva in ga ne predstavljava. To je najina odločitev, prav nič boljša ali slabša od odločitev, ki bi jih sprejele drugačne prijateljice. Pomembno je, da se imava radi in se spoštujeva.

Čeprav sva samo dve, bi se tudi jaz in moja #bff lahko imenovali #girlsquad. Hešteg, ki je osvojil družbena omrežja, povzema nove čase za ženska prijateljstva. Teh odslej ni več mogoče pospraviti pod predsodke rivalstva, maščevalnosti, zavisti ali celo škodoželjnosti. Prijateljice iz #girlsquad – najbolj razvpita reprezentanca prijateljic so zagotovo tiste okoli Taylor Swift – se v svojih življenjskih, emancipatornih, lepotnih, emocionalnih in kariernih projektih spodbujajo, se posameznih in skupnih uspehov veselijo ter jih nagrajujejo. Prijateljstvo med dekleti in ženskami ima prednost pred drugimi vrstami razmerij, recimo ljubezenskimi – če se je prijateljstvo med ženskami zaradi novega fanta ali dekleta v preteklosti (pred, recimo, desetletjem) lahko razkrojilo, bo danes vsaki novi fant ali vsako novo dekle zgolj neki novi fant ali neko novo dekle, ki se v prijateljsko matično celico ne more zadelati. Prijateljstvo med ženskami je sveto; najprej zato, ker smo svete ženske same, pa tudi zato, ker je za razliko od tradicionalne romance prijateljstvo tisti demokratični odnos, ki nas ne more prisiliti v določene (arhaične) spolne vloge in ki je ekonomsko, seksualno in profesionalno manj zapleten. Sodobna ženska prijateljice potrebuje tudi zato, da se svoje postane družbene vloge osvobodi scela in se v tem, kar je in, kar bi lahko postala, povsem sprosti. Pred svojimi prijateljicami ženski ni treba nastopati kot takšna ali drugačna oziroma, natančneje, prijateljice se med seboj ne merijo z istimi vatli, s katerimi jih kot ženske posameznice meri svet. Zavezništvo med ženskami tako danes velja za sredstvo opolnomočenja: ko se Taylor Swift in njenih devet/deset/enajst najboljših prijateljic postavi na oder, nam sporočajo, da so one tiste, ki bodo zavladale svetu (#squadgoals), in da se zato, dragi zavistneži, ne počutijo prav nič krive.

Obdobje, ko sta se popularna kultura in paternalistična umetnost ženskim zavezništvom posmehovala, je menda nepreklicno mimo. Pojav #girlsquad, torej, ni le antropološki, porok za to sta prav popularna kultura in dobra umetnost. Tukaj upoštevam vse od zloščene Tay navzgor: razburljivega najnovejšega Mad Maxa, v katerem žensko zavezništvo reši svet pred pogoltnostjo in neumnostjo moških, nadaljevanko Girls, v kateri so dekleta ljudje v polnem razmahu besede, nadaljevanko Orange is the New Black, ki dekleta in žene poveže celo onstran zakona, film Queen of Earth, ki raziskuje podpodje prijateljskih čustev in navezanosti ter naposled še skrivnostno in genialno (skrivnostno genialno?) italijansko pisateljico Eleno Ferrante, ki je ženskemu prijateljstvu posvetila svojo t. i. neapeljsko tetralogijo. Pod soncem je za tematizacijo prijateljstev med historično »drugim« spolom čedalje več prostora in zanimanja. Najbrž zato, ker smo se debelih in brezposelnih očetov ter nevrotičnih, a vedno brezhibno urejenih deklet iz komičnih nanizank in nizke literature, predanih iskanju popolnega partnerja, globinsko naveličali. Pa tudi zato, ker je raziskovanje ženskih prijateljstev dober ključ za vstop v žensko duševnost, ki – ne boste verjeli – ni dvodimenzionalna. Začuda je to vedel Flaubert, pa je veliko avtorjev za njim na to čedno dejstvo rado pozabilo. Največ škode so ženski duševnosti in prijateljstvom povzročile kar ženske same, ko se še niso zavedale, kako zelo se potrebujejo. 

Nekje med vsemi čudovitimi dejstvi vzpona ženskega zavezništva, glede katerega je nespodobno biti ciničen, je morda vseeno prostor za pomisleke. Čeprav sem besedilo začela v dopuščajočem tonu, se sprašujem, zakaj ne mine dan, da na družabnih omrežjih ne bi naletela na prizore iz življenja katerega izmed #girlsquad in zakaj me ob tem vsakokrat preplavi žalost. Da mi ne le Taylor Swift, od katere se bleščavost in zloščenost pričakujeta po črki zvezdništva, pač pa tudi moje »resnične« znanke rade servirajo prizore nežnega prijateljskega domicila, opremljenega s popolnimi frizurami in manikurami, me kot humanistko, ki se najraje od vsega vadi v resničnosti, pravzaprav boli. Ogled najstniške romantične komedije v enakih pižamah, zapakiran v Instagramov filter, izmenjevanje fotografij zlomljenih nohtov preko snapchata, serija fotografij bruncha z italijanskega kmečkega turizma (!) … ti prikazi, na katerih je vedno vse brezhibno in fajn, me sprašujejo zoprna vprašanja o tem, zakaj sem na sobotni dopoldan sama (in zakaj, hudiča, nisem v Italiji?), zakaj svojim prijateljicam ne pošiljam fotografij zlomljenih nohtov in nazadnje, kakšna ženska pa sem. Ti prikazi me kot potrošnico vedno znova izigrajo, skozme napeljejo hrepenenje po brezhibnem prijateljskem odnosu – brezhibno, seveda, pomeni tudi, da smo zaveznice brezmadežno lepe, lepše, najlepše –, za katerega vem, da ne obstaja. Čeprav sem izjemno vesela, da smo ženske prešle na novo emancipatorno stopnjo, ne razumem, zakaj moramo to početi kot kopica raztresenih srednješolk, ki z objavo fotografij na eni strani terja potrditev za prijateljsko vsebino, ki jo domnevno že živi, na drugi pa prijateljstvo prej oglašuje kot portretira. Kajti, pomnimo, oglas prikazuje lepoto in srečo, da bi jo prodal, portret prikazuje človeka, da bi nam ga zares približal, da bi se počutili manj sami. In, da, kadar pregledujem oglase srečnih ženskih prijateljstev, se počutim samo še bolj osamljeno, saj na ravnini fotografije in treh heštegov ni prostora za resničnost, za vse, kar domuje med povsem empatičnim in povsem sovražnim. 

Čeprav sem, torej, vesela, da smo ženske prešle pregovorno rivalstvo in spotike, karavane #girlsquad ne bom podprla vse dotlej, dokler se ta ne bo izpolnila z vsebinami, v katerih se kot ženska lahko prepoznam: s popolnostjo nimam in nočem imeti nobenega opravka. Izjemno zadovoljna sem, da se skupaj s svojo #bff lahko valjam po postelji, ne da bi to postalo dokument najinega prijateljstva. Zadovoljna sem, da se lahko izjočeva in izgovoriva vse, kar je nujno izgovoriti in ob tem samo midve veva, kako široka in močna je najina lojalnost. Ne gre za to, da bi me motilo, kako radi svojo intimo razmetavamo na internetu, pač pa za to, da me moti, kako tisto, kar pod naslovom »intima« razmetavamo, to sploh ni. Če že igramo igro, jo igrajmo do konca. Naj #girlsquad postane serija fotografij objokanih, prepotenih, #ireallywokeuplikethis, lačnih, sitnih, zadihano radostnih žensk. Naj #girlsquad postanemo vse ženske, ob vseh urah dneva in ob vsakršni svetlobi. Kolikor vem, kakovostnega ženskega prijateljstva nekaj čudaških fotografij še nikoli ni zmotilo.

Panorama 8. 10. 2015

Nobelova nagrada za književnost 2015: Svetlana Aleksijevič

Svetlana Aleksijevič v Kabulu leta 1988

 

Zadnja leta nas Nobelovi nagrajenci in nagrajenke za literaturo potiskajo v kot. Ne mine leto, da se ljubitelji književnosti ne bi vprašali, koga nam je komisija sploh ponudila. Na tviterju so ne preveč duhoviti ljudje ponovili šalo lanskega leta: tisoče novinarjev googla ime nagrajenke, da bi sploh vedeli, kaj napisati. A resnici na ljubo je Svetlana Aleksijevič veliko manjše presenečenje od lanskoletnega lavreata Patricka Modiana.

Zadnjo (žensko) nagrajenko Alice Munro smo še nekako poznali, čeprav je bilo v slovenščino prevedenih bore malo knjig (kolikor pomnimo, je bila v času razglasitve to le ena) – Munrojeva je pač državljanka velike dežele in piska velikega jezika. Aleksijevičeva, prejemnica letošnje Nobelove nagrade, pa je državljanka majhne države, največkrat povezane z vojaškimi in paravojaškimi spopadi ter prostitucijo (in manekenstvom, no), Belorusije namreč. Sicer se je rodila v Ukrajini, ki je čisto malo večja in zaradi Putinove/separatistične norosti danes bolj razvpita, a je morala zaradi očetove nesojene vojaške kariere z dežja pod kap. Ker se je svojčas, ne vemo čisto točno, kdaj, preživljala kot novinarka, kritična do ruskih imperialističnih apetitov in beloruske mlahavosti – kar je naposled pretopila v samosvoj reportažno-literarni žanr – , je leta 2000 pod pritiski Lukašenkovega režima Belorusijo zapustila in se vrnila leta 2011. Ugotovila je, da tedaj doma ni bilo nič bolje, beloruske »demokratične« volitve je označila za humanitarno katastrofo. Književnica življenja in sveta ne romantizira, pravi, da si vselej prizadeva za to, da bi s svojim jezikom karseda natančno orisala stvarnost. Razvila je svojo mejno metodo, zaradi katere se je Airbeletrinin urednik Harlamov vprašal: mar je to sploh leposlovje? 

Svetlana Aleksijevič združuje preiskovalno novinarstvo in pisateljevanje, plod tega pa je tudi več desetletij nastajajoča kronika Glasovi utopije, v kateri ima osrednje mesto slehernik, ki pripoveduje o času, v katerem živi, in svoji vlogi v njem. Pri pisanju se opira na izpovedi sogovornikov, s pomočjo katerih oblikuje pripovedno večglasje.

Švedska akademija je nagradila »njeno večglasno delo, ki postavlja spomenik trpljenju in pogumu našega časa.« Skoraj celotni opus nagrajenke je kolaž pogovora s pričevalci časa, za posamezno delo pa se pogovarja tudi z več kot petsto sogovorniki. Veličina dela Svetlane Aleksijevič je, tako Akademija, da »s kolažem človeških glasov poglablja naše vedenje o zgodovinskem obdobju.« Sama pravi, da je svoj glas našla pod vplivom beloruskega pisatelja in literarnega zgodovinarja Alesa Adamoviča (1927-1994), ki je razvil žanr, poimenovan z različnimi imeni, največkrat pa ga označujejo kot kolektivni roman.

Svetlana Aleksijevič si v svojem literarnem delu prizadeva priti čim bliže resničnosti. Pravi, da je to tisto, kar jo najbolj privlači, muči in hipnotizira – kako na papirju poustvariti resnični svet. Zato se je svojega dela lotila s pomočjo različnih človeških glasov, izpovedi, pričevanji ter dokumenti. Svet je po njenem mnenju sestavljen iz zbora posameznih glasov in kolaža vsakdanjih detajlov. Tudi zato se nima samo za pisateljico, marveč je hkrati tudi poročevalka, sociologinja, psihologinja in pridigarka.

Njeno edino v slovenščino prevedeno delo je Černobilska molitev: Kronika prihodnosti, ki ga je za založbo Modrijan leta 2009 pripravila Veronika Sorokin. Gre za prevod izdaje iz leta 2005, ki je prejela tudi ameriško nagrado  National Book Critics Circle Awards za stvarno literaturo. Svetlana Aleksijevič je bila v času nesreče v jedrski elektrarni Černobil (leta 1986 v Ukrajini, delu takratne Sovjetske zveze) novinarka v Minsku. Na kontaminiranem območju je takrat živel vsak peti Belorus in v desetih letih je opravila intervjuje z več kot petsto očividci: gasilci, zdravniki, politiki in civilisti. Njihove pripovedi prihajajo do izraza v govorčevem naravnem ritmu, z vsemi ponovitvami, zlomljenimi povedmi in vstavki, avtoričin glas pa je skoraj povsem odsoten; intervjuji tako delujejo bolj kot spovedi ali monologi. Knjiga je zbirka golih in neposrednih zgodb ljudi, ki so katastrofo doživeli in čutili njene grozljive posledice, pretresljive izpovedi pa se mešajo s kratkimi anekdotami in šalami s černobilsko tematiko, ki vanjo vnašajo tudi nekaj črnega humorja.

Knjigo v roke, drage bralke in bralci, mi pa že nestrpno pričakujemo, kaj bomo za vas lahko googlali naslednje leto.

Panorama 7. 10. 2015

Gonҫalo M. Tavares: Kratki zapisi o strahu

Celotna “Enciklopedija”

Leta 2007 je portugalski pisatelj Gonҫalo M. Tavares izdal Kratke zapise o strahu, ki se poleg še dveh zbirk, Kratkih zapisov o znanosti in Kratkih zapisov o povezavah, uvrščajo v nekakšno trilogijo, ironično poimenovano Enciklopedija. Kratke zapise o strahu sestavljajo številni naslovljeni prozni fragmenti, ki se lahko berejo kot filozofski aforizmi, pesmi v prozi ali alegorije. Tavares je v raznih intervjujih že večkrat poudaril, da ga, medtem ko piše, ne zanimajo literarnozvrstne značilnosti, in posledično je za številna njegova dela tipična žanrska mnogovrstnost. Velik uspeh so na primer doživele njegove zbirke kratkih tekstov, nekakšnih filozofskih oziroma logičnih prilik, ki spadajo v serijo drobnih knjig Gospodje (njihov izbor je izšel pri Beletrini), kjer je Tavares na genialen način prestopil mejo zgolj literarnega in besedam dodal risbo. Na prvi pogled se zaradi tega morda zdi, da so zgodbe namenjene otrokom ali mladostnikom, vendar se ob prebiranju izkažejo za inovativno realizirana in pogostokrat s humorjem začinjena filozofska besedila. Tudi v spodaj objavljenih Kratkih zapisih o strahu Gonҫalo M. Tavares, podobno kot v seriji knjig Gospodje,tematizira določene strani človeške narave. Prek ironične in poetične pisave se tako na primer približa pojmovanju dobrega in zla, fenomenu resnice, mita, morale idr.  

Poleg omenjene Beletrinine izdaje lahko v slovenščini preberete tudi njegova romana Jeruzalem (2008) in Naučiti se moliti v dobi tehnike (2009), ki ju je izdala založba Modrijan, vse tri pa je prevedla Barbara Juršič.

 

Kratki zapisi o strahu

Dobro/Zlo

Gre za to, da Dobro uvedeš v Zlo, zato da popraviš koncentracijo sestavin, do katere je že prišlo in nočeš, da se ponovi. Vendar je ta poskus nevaren, saj sta tako eden kot drugi navzven enake barve, z enakimi fizičnimi lastnostmi, včasih s fiziognomijo, ki jo prekopirata eden od drugega. In tudi zato, ker se eden v drugega pretopita kot dve snovi, ki sta izgubili občutek za zakone in primernost.                   

Narava

Z vodo in milom pokušamo odstraniti s kamnov vztrajen vonj po naravi, ki se ne preda in je prisoten še po dolgem potovanju z vlakom, dvigu z modernim dvigalom in prihodu v novo stanovanje.

S tem nakupom grozimo, da bomo začeli novo življenje – moral bi se spomniti –, vendar pa nas ta vonj po gozdu, ki ga prinaša kamen, pomirja in zahteva nenadno ter pravično znižanje pričakovanj.

Absolut

Kaj še čakamo? Absolut ima enega ali dva detajla prekrita s tem, kar z vsakdanjimi besedami imenujemo madež; kot sledi od udarca na kolenu, ki nočejo izginiti – spomin (slabe barve) na pomemben dogodek. Zakaj torej čakamo, da bi ju očistili – ta, ne več kot dva, madeža, ki vztrajata? Čakamo preprosto zato, ker nas je strah, kaj bo ostalo po tem, ko ju očistimo. Ljudje nikoli ne bi prenesli Absoluta, če ne bi obstajala vsaj ena možnost za pobeg.

Melanholija

Ob pogledu na popit kozarec razmišljaš o odhodu bližnjega prijatelja; sled, ki je ostala v njem, je mešanica neprijetnega psihološkega občutka in očitne fizične prisotnosti tekočine. Ta mešanica sproži trenutek obotavljanja, ki se bo zaključil ob vrnitvi tvojega melanholičnega telesa v svet ali, če bo šlo vse narobe, ob napadu – za zdaj ne preveč vidnem – tega istega sveta na tvoje telo, ker čas in okoliščine nikoli ne tolerirajo nekoga, ki si domišlja, da si bo (samo) zato, ker je žalosten, pridobil status nesmrtnega.  

Prava morala

Na pravo moralo čakaš kot na železniški postaji ljubimec na svojo ljubljeno. Vendar vlak zamuja in postajaš živčen. Vedno znova pogleduješ na uro in potem na prazne tire. Če boš tako nepotrpežljiv, boš kmalu obupal, ne nad ljubeznijo, ampak nad to žensko. In tako boš poskušal, če bo možno, takoj v naslednjih minutah najti drugo spremljevalko – kdo ve –, če bo ena izmed teh, ki prav tako stoječ na peronu ne prenese več niti minute čakanja.

Zagotovo boš tako našel slabšo žensko, ki ti bo brez možnosti povratka še bolj uničila življenje, toda tako se ti na dolgi rok vrača – si misliš – zaradi hitrosti, s katero si nehal biti sam.

Govoriti, poslušati

Z besedami, ki jih izrečeš, ravnaš, kot da bi bile potniki v prvem razredu in ti servilen uslužbenec, do besed drugih pa se obnašaš, kot da bi bile one servilen uslužbenec in ti potnik, ki potuje v prvem razredu.

Kako živeti?

Kočija, ki jo hkrati vlečeta dve živali, ena počasna in ena hitra, ni v ravnovesju. Nazadnje se prevrne na eno stran – in sluga, ki v rokah drži bič, za nesrečo krivi počasnejšo žival, medtem ko se plemkinja zadaj v kočiji ne obotavlja, da ne bi krivila hitrejše.

Nevarnost

Nič ni tako nevarno kot to, da opraviš vse svoje dnevne dolžnosti in je še vedno jutro, da izpolniš vse svoje življenjske dolžnosti in še vedno nisi mrtev.

Klic na pomoč

To, kar imenuješ klic, je samo kratek stavek, izražen v prepričljivem tonu. Če ga razumeš kot klic, ga boš poskušal privesti do morebitne odrešitve, če pa ga razumeš na način, kot je –sintetizirana formula nekega znanja, se boš kot dobro vzgojen vajenec usedel poleg človeka, ki je govoril, in poskušal dešifrirati tisto najbolj pomembno. Čakal boš, torej, pozorno in potrpežljivo, na naslednji klic.

Čudež in ponovitev

Na teh slovesnostih in ritualih, ki v majhnih časovnih intervalih in z ekstremno nadrobnostjo ponavljajo serijo verbalnih gibov in formul, se počutiš kot v farsi – nekdo ti v tednu dni obljubi toliko, česar noben človek ne more dati v celem življenju.

Živeti

Človek, ki so ga na poti napadli in oropali razbojniki, je preživel in zdaj se končnovrača domov, da se pripravi na naslednje potovanje.  

 

Prevedla: Maja Žvokelj

Panorama 5. 10. 2015

Knjiga priznanj: Matjaž Zorec

 

(Fotomontaža z naslovnice Trohejev: Ajda Bračič)

Naš (ne)redni sodelavec, sublimno neizprosni Matjaž Zorec, je pri Kud Samosvoj pred kratkim izdal svoj pesniški prvenec Troheji. Ne bomo skrivali – na ta trenutek smo pri Airu prežali kot sokol na poljsko miš. Izraba formalnosti splovitve prvenca je sicer svojevrstna nizkotnost, priznamo, toda zavito v pleničko iskrene utilitarnosti nam jo bržkone morate oprostiti. Projekt Knjige priznanj konec koncev ne živi na žaklju korektnih, brezkrvno vljudnostnih odgovorov, ampak na konici tiste priložnostne, antagonistične dialoške britvice, kakršna je Zorčeva. Skratka, ne poslati Knjige priznanj ikonoklastičnemu brizgaču, za katerega je vnaprej jasno, da mu ta ne more iti drugam kot na … živce (ampak je tako fejst dedec, da jo bo vseeno izpolnil – za več glej opombo, ki smo jo na Zorčevo željo objavili spodaj*), bi pomenilo prikrajšati vas za eno bolj cortkano rezkih Knjig, kar smo jih kdaj objavili.

Za fantomske neposvečene še par besed o intervjuvancu. Matjaž Zorec je pesnik in pisec »mlajšega rodu«, neredno reden gost pesniških odrov in literarnih publikacij, po lastnih besedah žrtev eksistencialne transverzale »hrastnik – sgbš – ljubljana – filofaks. Poglavitno zanimanje do zdaj vseskozi pisanje, ponosen na delo na ršu, tekste so najbolj obrajtali idioti, nekaj malega tu pa tam tudi po raznih čtivih, jasno, da še posebno vesel trohejev, ki je zaradi vseh vpletenih postala krasna knjiga, sicer pa je prvorojenka, ki z grozo čaka na svoje brate in sestre …«

Ime: Matjaž.

Zadnja knjiga:

Zorec – Troheji

in

Wagner – Umetnost in družba. Izbrani spisi.

Kje ste odraščali?

Podkraj, v Hrastniku.

Kaj ste študirali in kje?

Primerjalna književnost in literarna teorija, filofaks, Ljubljana.

Kje živite in zakaj?

Ljubljana, ker kaj pa naj.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Da me vsakič, ko kaj res spišem, fafa metafizična transcendenca.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Kofe, laptop, skret. Diahrono in sinhrono.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Ne.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?

Gate. Ko jih slečem.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Prešeren – Poezije, Cankar – Podobe iz sanj, Prežihov Voranc – Jamnica.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Da.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Iskanje izgubljene ljubezni. Kmalu.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

 Nikjer.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Knjige Dostojevskega, filmi Tarkovskega, vizualije in plastike Michelangela, Beethovnova muzika. Oz. jaz navdihujem njih, se mi zdi.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Nedelo. Prosto orgazmično tuhtanje. Potem predvsem tipkanje. Nič nenavadnega.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Med delom ne gledam skoz okno.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon?

Nič. Tekst čaka.

Opišite svoj idealen dan.

Preden zaspim, izpišem jurja besed.

Opišite svojo večerno rutino.

Neopazljivo, topo crkujem. Slejkoprej se naštimam pisat. Potlej me lahko zmanjka.

Ste vraževerni?

 Ne.

Najbolj zoprni literat vseh časov?

Noah Charney. Ampak ga na srečo ne berem.

Najljubša pijača: alkohol?

Pir in šnopc. Pa fanta, fanto imam rad.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Brez sebe.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Ne bi. Srce bi mi počilo.

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Samo da je dobro.

 Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

 Nobene.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

Izvedel ga bom na večeru naše knjige.

Kaj (poleg pisateljevanja/urednikovanja) še počnete za preživetje?

Malo tistga, malo tega.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Ne se dat.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Ne povem.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Spisat pisane tekste. Da sfolgam vse skupaj.

* Intervjuvančeva opomba: »koncept in izvedba se zasliševanemu, če ne štejemo nekega spomina na davno obšolsko reč, imenovano leksikon, zdita na moč slaboumna, čebljajoča in tudi škodljiva ter precej nezabavna. vendar ignoranca ni nič manj nedoletna in brez učinka, zato je po maksimi Pred ničemer ne obrni pogleda, vendarle poiskal odgovore, vredne vprašanj. meni, da so optimalni.« 

 

 Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

Panorama 1. 10. 2015

16. Pesniška olimpijada – vabilo in natečaji

JSKD OI DRAVOGRAD in KLUB KOROŠKIH ŠTUDENTOV v sodelovanju z Javnim zavodom Dravit in ZKD razpisujeta

16. PESNIŠKO OLIMPIJADO (Dravograd, 7. in 8. november 2015) ter spremljevalna natečaja – 5. MLADA PESNIŠKA OLIMPIJADA IN 2. FOTOGRAFSKI NATEČAJ #fotopoezija

RAZPISNI POGOJI za 16. PESNIŠKO OLIMPIJADO:

Srečanje je namenjeno dijakom in študentom s statusom (ob prihodu bodo izbrani kandidati priložili veljavno potrdilo o vpisu).

Kandidati naj organizatorju po elektronski pošti pošljejo izpolnjene prijavnice in v vpogled priložijo deset (10) svojih pesmi.

Pesmi naj bodo napisane in shranjene v programu Word, vsaka na svoji strani ter vsaka opremljena z imenom in priimkom.

Izbor snovi, tem in motivov pesniškega snovanja je docela v avtorjevi domeni.

NAGRADE:

Žirija bo najizrazitejšega avtorja nagradila z organizacijo lastnega literarnega večera, s 75 razglednicami, na katerih bo natisnjen verz njegove pesmi, z (najmanj) eno tiskano in/ali spletno objavo njegovih pesmi ter s knjižno nagrado, s katero bodo nagrajeni tudi vsi udeleženci 16. Pesniške olimpijade.

DELAVNICE in BIVANJE:

Za vse izbrane kandidate bodo organizirane pesniške delavnice, literarni nastop, prehrana in prenočišče. Simbolična kotizacija znaša 10€ ter se povrne s podelitvijo knjižne nagrade. Kotizacija se poravna na mestu dogodka.

Robni pogoji:

Prijave, ki ne bodo zadostile vsem pogojem, bodo izločene iz natečaja. Organizator si v primeru večjega števila prijav pridržuje pravico do izbora udeležencev na osnovi strokovne ocene poslanega pesniškega dela. Organizator si pridržuje pravico do kasnejše spremembe programa zaradi morebitnih tehničnih ali drugih tehtnih razlogov.

PRIJAVA:

Prijavnico (dobite jo lahko tukaj: KLIK) in izbor pesmi naj kandidati pošljejo najkasneje do petka, 16. oktobra 2015, na elektronski naslov info@pesniska-olimpijada.si, s pripisom »16. PESNIŠKA OLIMPIJADA«. O izboru, programu in mentorjih delavnic bodo kandidati po elektronski pošti obveščeni najkasneje do ponedeljka, 26. oktobra 2015.

Vodja projekta Pesniška olimpijada: Barbara Žvirc

Vodja JSKD OI DRAVOGRAD: Robert Preglau

 

Razpis in prijavnico za 6. Pesniško olimpijado najdete tukaj: KLIK.

Razpis za natečaj otroške poezije Mlada pesniška olimpijada za osnovnošolce, tema letošnjega natečaja je Moj svet je pravljica, najdete tukaj: KLIK.

Razpis za poetični fotonatečaj #fotopoezija, tema se glasi Med vrsticami, pa najdete tukaj: KLIK.

Vabljeni k sodelovanju!