december 2016 - AirBeletrina
Panorama 31. 12. 2016

Zbogom, 2016!

Drage bralke, dragi bralci, minilo je še eno leto. Upamo, da se ga bo vredno spominjati.

Skupaj z nekaterimi sodelavci smo tudi letos izbrali utrinke, ki so zaznamovali leto 2016 – od knjig do spoznanj.

Naj bo leto 2017 boljše od vseh prejšnjih let. Srečno!

 

Ilustracija: Ana Baraga

Foto: Matej Pušnik

Ime in priimek: Manca G. Renko

Poklic: Uradno urednica in zgodovinarka, neuradno še vse vmes.

Knjiga leta: Egon Pelikan: Tone Kralj – ker ni veliko monografij slovenskih zgodovinarjev, ki so poglobljene, hkrati pa jih je prijetno brati in so za povrh še lepo videti na knjižni polici. In Ko Un: Pišem v zrak – ker ni veliko pesnikov, ki se me sploh še lahko dotaknejo. Na papirju ali v živo.

Film leta: 24 tednov (r. Anne Zohra Berrached) V drugi polovici filma smo vse ženske v Linhartovi dvorani CD po torbicah brskale za robčki, ob izhodu pa smo si zavezniško mežikale z objokanimi očmi.

(Pa tretja sezona BoJacka Horsemana.)

Predstava leta: Tri zime: tako v MGL (r. Barbara Hieng Samobor) kot HNK (r. Ivica Buljan). Izjemen tekst Tene Štivičić.

Koncert/glasba leta: Nick Cave and the Bad Seeds: Skeleton Tree. Rings of Saturn na repeat: And this is the moment, this is exactly where she is born to be -
Now this is what she does and this is what she is.

Razstava leta: Razstava Chagall bis Malevich v dunajski Albertini me opomnila, kako sem šla pred desetletjem na Dunaj tudi in predvsem zato, da bi videla svojega najljubšega slikarja Chagalla, danes pa nelagodje, ki ga občutim ob njem, lahko umiri le Malevičeva čistost.

Spoznanje leta: Vsakič ko nisi prijazna, svetu priznaš svoj poraz. Vsakič ko se jemlješ resno, se ti vesolje posmehne.

Opis leta: Vsako leto znova se mi zdi, da sem v preteklem letu postala res, zares, odrasla. In da je to mnogo težje, kot sem mislila, da bo. Je pa tudi veliko lepše, vsako leto lepše.

 

Foto: Tanja Draskic Savic

Ime in priimek: Goran Vojnović

 Poklic: Pisatelj, režiser. 

Knjiga leta : The Vegetarian. Han Kang.
Bral sem Eleno Ferrante (in užival) in bral sem Orhana Pamuka (in užival) in nisem presenečen, da se je žirija Man Booker International izneverila pričakovanjem in namesto njiju nagradila čudovito nenavadno knjigo meni dotlej neznane južnokorejske pisateljice.
Knjiga leta izdana v Sloveniji je zame Dora Bruder Patricka Modiana, letošnje leto pa si bom zapomnil tudi po tem, da sem odkril Kafko. No, odkril sem, kako duhovit pisatelj je.

Film leta: Toni Erdmann. Maren Ade.
Priznam, da ne razumem povsem še nevidene kolektivne kritiške evforije, ki že od letošnjega Cannesa spremlja ta predolg in mestoma že nadležno dolgočasen film in zato imam občutek, da sem film leta letos zamudil, ker nisem bil dovolj reden obiskovalec kina.
A da ne bo pomote, Toni Erdmann je vrhunski in brez dvoma najboljši film, kar sem jih letos videl.

Predstava leta: People Places and Things. Wyndham’s Theatre.
Sicer starejša predstava, ki so jo pred leti postavili v National Theater, nato prestavili na West End. Ne vem, ali sem bil že kdaj, v gledališču ali filmu, tako očaran, kot sem bil nad Denise Gough v vlogi zvezdnice, ki se skuša ozdraviti zasvojenosti z mamili.
Častno drugo mesto pripada Pinterjevi klasiki The Caretaker v Old Vicu, v katerem sem na odru videl enega svojih najljubših filmskih igralcev, Timothyja Spalla. Ki pa, roko na srce, sploh ni bil najboljši igralec te izjemne (igralske) predstave.

Koncert/glasba leta: Yasmin Levi. Cankarjev dom.
Na vprašanje o glasbi, je Yasmin vedno pravilen odgovor.

Razstava leta: Foreing Gods. Leopold Museum.
Moji sicer pogosti obiski razstav v letošnjem letu so bili precej drugačni kot prejšnja leta in moje misli o njih ne povsem jasne, a vseeno verjamem, da je razstava Foreing Gods v Leopoldu presenetljiva v najboljšem pomenu te besede.

Spoznanje leta: Bob Dylan je očitno večji pesnik od Adonisa.

Opis leta: Naše prvo leto s tehnično ovirano državno mejo me je proti koncu navdalo z občutkom, da se vračamo v svoj mali tesnobni mrak. 

 

Ime in priimek: Matjaž Juren Žeže

Poklic: Entrepreneur.

Knjiga leta: Jaz sem Zlatan Ibrahimović.

Film leta: American Honey (dobesedno film o Pub crawl-anju)

Predstava leta: Instagram od predsednika republike. Ena beseda: OBOŽ.

Koncert/glasba leta: Indonezijski treprs Rich Chigga in domači ansambel Smrt Boga in otrok. 

Razstava leta: Retrospektiva dunajskega akcionizma pod taktirko Gunterja Brusa v berlinskem Martin-Gropius-Bau. 

Spoznanje leta: Vseen se splača pohat. 

Opis leta: Varjanta ko si v enem letu res dostkrat izustil besedo “basla” ampak še vedno občutno premalokrat.

Ime in priimek: Katja Perat 

Poklic: Doktorska študentka primerjalne književnosti, drugič. Ne morem se povsem odločiti ali to, da pod to rubriko vsako leto navedem nekaj drugega, pove več o meni ali o zgodovinski situaciji nasploh.

Knjiga leta: Le Carrejev Golobji tunel. Metafora za življenje par excellence: »Blizu stare igralnice je stal športni klub, ob njem pa zelenica in strelišče s pogledom na morje. Pod trato so ležali majhni paralelni tuneli, speljani iz vrste ob robu morja. Vanje so bili položeni živi golobi, ki so se izvalili na strehi igralnice. Njihova naloga je bila prhutati svojo pot po trdi temi predora, dokler niso vzniknili v sredozemsko nebo kot tarče dobro pitanim športnim gospodom, ki so v stoječem ali ležečem položaju čakali nanje s svojimi puškami. Golobi, ki so jih zgrešili ali zgolj oplazili so nato storili, kar golobi pač počno. Vrnili so se na mesto svojega rojstva na strehi igralnice, kjer so nanje že čakale pasti. Zakaj me je ta podoba preganjala tako dolgo je nekaj, o čemer bralec morda lahko presodi bolje, kot zmorem sam.«

Film leta: Leto brez kina. Če se ne motim, sem na letu iz Chicaga v Copenhagen poskušala nekaj pogledati, pa sem zaspala še preden bi se utegnila odločiti kaj. Sem pa na zahvalni dan z 99 odstotki Amerike in večino tistih, ki premorejo Netflix prisostvovala ponovni združitvi vseh Gilmorjevih deklet. Meni je bilo lepo, po žolčnih odzivih internetja pa sklepam, da si mlada ženska, ki ji življenje ne nudi nikakršne gotovosti, očitno ne sme privoščiti, da bi bila zaradi tega žalostna ali zaskrbljena, kaj šele, da bi jo to naredilo nerazpoloženo in zoprno. Smejte se, punce, in bodite vesele – kdo vas bo sicer prenašal.

Predstava leta: Republika Slovenija. Depala vas je po lirski mojstrovini Klemna Klemna (ojla, Nataša) dobila še drugi zaslužen spomenik.

Koncert/glasba leta: Kadar sem bila otožna ali v skrbeh, sem običajno izbirala med The wind that shakes the barley in Severinino Tarapano. Kot Le Carre bi interpretacijo tudi sama raje prepustila bralcu.

Razstava leta: Stalna zbirka Maxa Beckmanna v Muzeju umetnosti St Louis. Drobec Evrope, ko sem ga nujno potrebovala. Malo je prispeval k občutku, da v zadimljenem kabareju veselo praznimo kozarce na predvečer konca sveta.

Spoznanje leta: Ugibam, da to, da se včasih z nostalgijo spominjam mladostne naivnosti pomeni, da sem se zdaj tudi uradno postarala.

Opis leta: Eno najbolj produktivnih let mojega življenja, eno najbolj neodvisnih in eno najbolj samotnih. Leto, ki je pričalo predvsem o tem, da se človek, ki je izgubil svojo mladostno naivnost samo z večjimi količinami dela, skrbi in alkohola lahko ubrani misli na to, da bomo res čisto vsi (od Davida Bowia do Carrie Fisher, od naših staršev, ljubimcev, prijateljev do naših domačih živali) umrli in da, kadar te dni nazdravljamo, ne dosti drugače kot v zadimljenih kabarejih weimarske republike, tudi sami veselo praznimo kozarce na predvečer konca sveta.

 

Foto: Gašper Jakovac

Ime in priimek: Aljoša Harlamov

Poklic: Urednik

Knjiga leta: Dve knjigi: Slovenska zgodovina I in II. Čeprav še nisem prebral celih, zaenkrat sem samo malo pobrskal in videti sta pravo nadaljevanje prejšnjih projektov založbe Modrijan o slovenski zgodovini. Kapo dol.

Film leta: Hm … Nič tako velikega mi ni ostalo v spominu; žal nisem ujel zacahnjenih filmov na Liffu (predvsem romunskih), tudi Tonija Erdmanna še nisem uspel pogledati. Nazadnje sem gledal Kapitana Fantastičnega in se mi je strašno dopadel; ne toliko režijsko, ampak zgodbeno (razen konca) izredno dobro narejen film; povsem netipičen za Američane.

Predstava leta: Ne vem, če sem bil letos sploh kaj v gledališču – zadnja leta precej zanemarjam teater; če pa sem že bil, mi ni nič posebnega ostalo v spominu. 

Koncert/glasba leta: Radioheadi so izdali album (A Moon Shaped Pool). Kljub temu da ni njihov najboljši, zame še vedno top glasba tega leta. Tudi Deap Vally si zaslužita omembo z Femejism. Novih Repetitorjev (Gde Ćeš) še pa nisem imel časa prav poslušati, ampak tu ni kaj, še vedno najboljši bend na celinski Evropi ta trenutek.

Razstava leta: MIG 21, Kibla portal, Maribor (v oktobru). Nekaj zeh kosov, ampak nekaj pa noro dobrih.

Spoznanje leta: Ene stvari zahtevajo več garanja, kot so ga vredne. 

Opis leta: 2016 je napisal George RR Martin.

Ime in priimek: Ana Schnabl

Poklic: Po poklicanosti pisateljica, po budgetu urednica, tekstopiska, kritičarka. 

Knjiga leta: Lagala bi, če bi tajila veselje ob svojem prvencu, ki kmalu izide. Uživala sem v nastajanju, ker sem bila lahko sama, tiha in vseskozi res čudno oblečena. Ob tej priliki bi se zahvalila kamniški kavarni Piškotek za vse kave, odplačane z odlogom, in za najboljše piškote sploh.
Kar se tiče knjig drugih ljudi pa je bila letina slabša oziroma sem imela pri izbiri malo sreče. Omeniti velja Ferrantejino neapeljsko tetralogijo in pa Claro Janice Galloway. Slednji zavidam zlasti inteligenco in smisel za humor, pa tudi neizprosnost. Take-it-or-leave-it knjiga je, kar ob splošni mlačnosti izjemno cenim. Potem je tu še Kronosova žetev Mojce Kumerdej, ki me je prepričala z isto opremo kot Clara – čeprav je roman na trenutke boleče shematičen. V zadnjem mesecu sem se lotila še obeh Kumerdejinih kratkoproznih zbirk in postala avtoričina oboževalka. Da, še vedno me motijo sheme, ampak ob takšnem umu, ob tako norih uvidih lahko odpustim čisto vse.

Film leta: Neizobražena sem, pogledam malo filmov in tudi malo serij. V spominu se mi je zataknil italijanski film Perfetti sconosciuti, ker se ljubeznivo loti žalostnega dejstva, da si ljudje vseskozi lažemo. Med serijami pa me je zadela The Night Of, ker obožujem pripovedi o preobrazbah na slabše.

Predstava leta: Doživela sem malo, doživela nisem nič omembe vrednega.

Koncert/glasba leta: Spet sem odkrila Massive Attack, zlasti njun album Heligoland. Naslonila sem se tudi na ljubljence Coil. Med novimi albumi pa me je zadel album A Seat at the Table čudovite Solange in, seveda, Skeleton Tree Nicka Cavea. Komad Distant Sky lahko naredi, da čas prične teči drugače. Vsakokrat me tudi spravi v jok.

Razstava leta: Zdrajsano, ampak – dunajski umetnostnozgodovinski muzej, renesančna in baročna Italija, renesančna in baročna Nizozemska. Ker – tehnika, zgodbe, čustva.

Spoznanje leta: Prespi, kar se da prespati, uredi, kar se da urediti, preboli, kar je treba preboleti.

Opis leta: Hic Rhodus, hic salto. Pa tudi – Classical Art Memes so mi večkrat rešili dan.

 

Ime in priimek: Nadina Štefančič

Poklic: Podjetje Empatija.

Knjiga leta:  The First Bad Man, dolgoprozni prvenec Mirande July, najbolj nežne punce ameriškega neodvisnega filma.
»Naposled je v tihem šepetu dejal: ‘Mislim, da bi znal biti obupna oseba.’ Za delček sekunde sem mu verjela – mislila sem, da bo priznal kakšen zločin, nemara umor. Nato sem se zavedla, da vsi mislimo, da smo morda obupni ljudje. A to razkrijemo le preden nekoga zaprosimo, da nas ljubi. To je nekakšna oblika slačenja.« (Prevod odlomka: Matic Jeraj.)

Film leta: Pamela Adlon in Mirjana Karanović sta pokazali in povedali vse tisto, kar je težko ali nerodno reči: prva v TV seriji Better things in druga v filmu Dobra žena.

Predstava leta: Tekanje in vohljanje kužkov po parku Tivoli. Prizor, ob katerem se Ljubljana in življenje tudi na naporen dan zdita znosna, celo lepa.

Koncert/glasba leta: Prijateljičin akustični cover pesmi Crying game Raya Charlesa in prijateljev akustični cover pesmi Meni se dušo od tebe ne rastaje Johhnyja Štulića. Kar povzema notranje življenje leta 2016 – v limbu med opuščanjem in oklepanjem.

Razstava leta: Sam Shaw, fotograf in tudi producent filmov Johna Cassavetesa, v praškem Domu fotografije. Pogled petdesetih in šestedestih let prejšnjega stoletja na Holivud med tejki, ki je postal Holivud, kot se ga spomnimo. Tesnobni Marlon Brando v raztrgani majici in neustrašna Marilyn Monroe z vihravim krilom.

Spoznanje leta: Da je del moje družine v Trst po boljše življenje prišel iz Grčije. Mogoče se bom morala naučiti grško, da se bom lahko do konca spoznala.

Opis leta: #pofurala

 

Ime in priimek: Anja Strajnar

Poklic: Lektorica na kvadrat – učiteljica slovenščine za tujce in težakinja za vejice in velike začetnice.

Knjiga leta: Letošnje leto sem se knjig lotila malo drugače – prebrati sem želela v umetnosti in pop kulturi največkrat omenjene ameriške klasike, kar po vrsti, od najstarejšega do najnovejšega. Priznam, da sem nekatere knjige odložila pred koncem, ker so se mi zdele res bedne/dolgočasne/neberljive za znoret, priznam, da me večina res ni ganila, priznam tudi, da sem mogoče krivična … Hkrati pa priznam tudi, da se me je najbolj dotaknil Rothov Človeški madež, pa da komaj čakam, da se januarja nagradim še z zadnjim Američanom na spisku, Eugenidesom, ki me po romanih Middlesex in Deviški samomori (res fantastična romana!) z najnovejšim Poročnim zapletom zagotovo ne bo razočaral.

Film leta: Dva filma leta. Manchester by the Sea in Nocturnal Animals. Oba s pretresljivo zgodbo (ali dvema), močnimi čustvi, vrhunsko igro. Slednji pa še z estetiko Toma Forda – aaah.

Predstava leta: Čisto nič pretresljivega …

Koncert/glasba leta: 2016 je bilo strašno radodarno z dobro glasbo in težko težko težko pričakovanimi koncerti. Na zmagovalnih stopničkah so pristali: Ephemerals v Mariboru (bronasta), GoGo Penguin v Ljubljani (srebrna), Silence v Škofji Loki (zlata).

Razstava leta: Mislim, da je name največji vtis naredila stalna razstava v amsterdamskem Rijksmuseumu 1. januarja 2016. Dober začetek leta!

Spoznanje leta: Živi in pusti/pomagaj živeti. Res. Pusti. Pomagaj. Živi.

Opis leta: Še eno fino leto!

 

Ime in priimek:  Gabriela Babnik
Nekateri mi pravijo tudi Gabuška. Razmišljam pa, da bi spremenila priimek v Ouattara.

Poklic: Pisateljica.

Knjiga leta: Cesare Pavese, Umetnost življenja. V Pavesejevem Dnevniku, ki ga je pisal petnajst let, je zelo malo zunanje resničnosti, hkrati pa se tudi v najbolj transcendentalnih delih, njegovih besed in misli drži vonj po zemlji in naravi. Pesnik, ki je odraščal sredi wilderness, hkrati pa je bil velik mislec – humanist. V njegovi knjigi bomo na primer našli misli: Človek se ne ubije zaradi ljubezni do neke ženske. Ubije se zato, ker ga ljubezen, katerakoli ljubezen, razkrije v njegovi odkritosti, bedi, nebogljenosti, ničevosti.
Jani Virk je z zbirko zgodb Med drevesi, še enkrat pokazal, kakšen mojster pripovedovanja je. Pri tem pa ne gre toliko za to, da počasi prodira proti bistvu, kar bi lahko brali kot posledico dolgoletne kilometrine, pač pa gre za tonaliteto knjige, ki se po metafizičnem nagibu vrača k zgodnejši, prav tako kratkozgodbeni knjigi Vrata in druge zgodbe. Čudovito je tudi, kako je Virk z rahlimi vezmi med posamičnimi zgodbami nadgradil zbirko.

Film leta: Recimo ena tretjina filmov, ki sem jih videla na letošnjem gejevskem in lezbičnem festivalu. Moram pa priznati, da sem v gledanju risank našla posebno veselje. Ali če povzamem besede ljubega Ervina Hladnika, ko bosta hčerki odrasli, bom verjetno izgubila smisel življenja.

Predstava leta: Letos sem videla nekaj predstav, predvsem v Mladinskem in Mestnem gledališču, vendar ugotavljam, da sem bolj kot za gledališče narejena za Kinoteko na Miklošičevi. Nekaj magičnega je v tem, kako ti film predre kožo in te od znotraj pogreje. Druga zgodba, ki pa jo še razvijam, pa je lutkovno gledališče, kjer včasih pozabim dihati … Še ena ljubezenska zgodba so radijske igre. Ivanka Mežan je Fotografijo interpretirala na način, da sem v studiju skrivala solze.

Koncert/glasba leta: Počasi spoznavam, da ostajam na Facebooku predvsem zato, ker se je nanj priklopil Miklavž Komelj, ki kljub misli, da je Facebook “ideološki aparat kapitala”, tam deli čudovite operne arije. Tako ostajam v stiku s klasično glasbo, ki sem jo nekoč ogromno preposlušala, vmes preskočila na afriški etno (čakam na koncert Salifa Keite v Ljubljani), zdaj pa bi spet nekaj eksperimentalnega šundra, kot je na primer The Radio of the Future Velimirja Khlebnikova (1921).

Spoznanje leta: Da imam v telesu oglje in da sem se zaradi tega bolj kot k ljubezni, začela nagibati k smrti. Občutek je podoben tistemu, ko izgubiš uhan … 

Opis leta: Ob celi vrsti kulturnikov je spomladi umrla tudi ljuba Sita, afriška babica. Predstavljam si jo, kako sedi pod mangovcem in ko spozna, da se ne bova več videli, nenadoma vstopi v moje sanje. Vedno sem mislila, da nam bo ostalo še dovolj časa, da bo najini deklici naučila, kako prepoznati konstelacije zvezd in kako skuhati sladko paradižnikovo omako. Ko sem avgusta pobirala plastične vrečke z njenega groba, sem ji hkrati obljubila še, da se bom manj ukvarjala s primitivci in več z nežnimi, milimi ljudmi, ki mi ves čas uhajajajo.

Kritika 29. 12. 2016

Nietzsche – sfinga, ki žre svoje učence

Uganka

Misel Friedricha Wilhelma Nietzscheja (1844–1900) je morala hudo užaliti boginjo Nemesis, da ga je kaznovala s takšno »ironično« zgodovinsko usodo. Ta mu je sicer izkazala slavo med nemškimi izobraženci, vendar je, uklet v svojo duševno zlomljeno notrino, ni dočakal. Po njegovi smrti ga je velikodušno ponesla v svet: po precej točni oceni nekega ameriškega kritika ga po vplivu na 20. stoletje med vsemi misleci 19. stoletja prekaša samo še Karl Marx. Po drugi strani ni bil bržkone noben mislec tako množično in različno razlagan ter tudi tolikokrat nerazumljen kakor Nietzsche. Iz konteksta sta si ga surovo trgala zase nacizem in fašizem ter ga sinkretistično maličila vsak v svojo zblojeno ideologijo. Del odgovornosti za zlorabo je treba pripisati kar nemškemu filozofu samemu (novejše raziskave so zgodovinsko krivko, njegovo sestro, oprostile potvarjanja), saj je ustvarjal filozofijo, stoječo na mitopoetičnih ideologemih, kot so »volja do moči«, »nadčlovek«, »zadnji človek«, »dekadenca« in »degeneracija« človeštva, »smrt boga« ipd. Z apokaliptičnim patosom je upodabljal v vseh vrednotah prevrednoteno prihajajočo epoho, porojeno v vojni zaradi idej. Poleg belicizma je zagovarjal sprejemanje trpljenja in tako kot premnogo Nemcev ter Evropejcev tistega časa zavračal vsa prizadevanja za kakršnokoli enakost in demokracijo. Dosti radikalnejši od svojih reakcionarnih sodobnikov je nasprotoval domala vsemu, kar danes navadno razumemo s pojmom pravičnosti. Mestoma se je uspel dokopati do številnih neprecenljivih podtalnih uvidov, ki so anticipirali postmoderne tokove mišljenja, toda njegov opus ostaja kontroverzno dovzeten za nove zlorabe.

Nietzschejeva nenavadna in bleščava, pogosto metaforična, včasih lirična in aforistična, spet drugič gromoglasna in starozavezna govorica rada izreka pomensko kipeče stavke. Še raje nam svoje pisanje zastavlja v podobi uganke – previdni bralec mora polifonično sfingo torej ugnati v njeno brezno. Odgovor na prvo vprašanje, ki ga novincu postavlja dobršen ducat Nietzschejevih pomembnejših spisov (knjig), napisanih v razdobju šestnajstih let, je v spoznanju, da njihova misel ni ena sama, ampak jih je več. Med sabo so različne in celo protislovne, čeprav kavzalno povezane. Že Nietzsche je svojo filozofijo razdelil na tri prelomna obdobja, in sicer na zgodnje, srednje in pozno; glede ustreznosti te klasifikacije je stroka večinsko soglasna. Zgodnjega Nietzscheja (1869–74) opredeljujeta Schopenhauer in Wagner ter teme dionizično in apolinično, tragedija in vprašanje o naravi resnice, zanimajo ga filozofija jezika, predsokratiki ter grška arhaika. Srednji Nietzsche (1875–82) se izpuli iz Schopenhauerjevega in Wagnerjevega primeža, začne se »antimetafizično obdobje«. Leta 1877 celo napiše demanti, s katerim se odpove »metafizično-umetniškim nazorom«, prevladujočim v prejšnjih delih (Rojstvo tragedije, Času neprimerna premišljevanja, O prihodnosti izobraževalnih ustanov), svoj impetus črpa pri francoskih moralistih in pri philosophes, prav posebej pri Voltairu, ki mu leta 1878 z globokim občudovanjem posveti Človeško, prečloveško. Nietzschejevo filozofsko naklonjenost umetnosti in estetiki izpodrinejo skeptična drža in svobodomiselstvo ter nagnjenost k znanosti in razsvetljenstvu. Esejistični stil pisanja zamenja z aforističnim, filozofski modus pa naravna zgodovinsko in antropološko. V Veseli znanosti, 1882, predstavi ideje amor fati, smrt boga in večno vračanje, slednja tvori skupaj s konceptoma »volje do moči« in »nadčloveka« idejno jedro dela Tako je govoril Zaratustra (1883–85). S to zloglasno knjigo za vse in za nikogar se začne pozno obdobje (1883–88), v katerem razvija teorijo perspektivizma, nihilizma, prevrednotenja, pojmovanje resnice kot fikcije, nujne za preživetje (Volja do moči, 1884–88, Onstran dobrega in zlega, 1886). Leta 1888 začne ekstenzivno uporabljati termin décadence (Somrak malikov, Primer Wagner, Antikrist)in napiše svoje poslednje delo, Ecce homo. Tretjega januarja 1889 doživi popoln duševni zlom. Filozofija, ki je hodila najprej po štirih, nato po dveh in nazadnje po treh, je prepuščena razlagalcem in ugankarjem.

 

Rešitev

Letos smo v slovenščini dobili prevod Nietzschejevega dela O prihodnosti naših izobraževalnih ustanov. To je sosledje petih spisov, ki jih je javno predaval v začetku leta 1872 v Baslu, kjer je tačas že tretje leto poučeval klasično filologijo. Referati, podani v obliki fiktivnih pogovorov med njim in tremi sogovorci, so uperjeni proti tedanjemu nemškemu (pruskemu) izobraževalnemu sistemu. O predavanjih je istega leta sodil, da jih ni mogoče izdati, saj imajo premalo globine in so »odeti v komaj kaj izvirno farso«. Sprva je pripravljal še šesto, zaključno predavanje, v katerem je nameraval naslikati »zelo divji in barvit prizor razsvetljevanj noči«, a je načrte opustil. Ta nedokončana zbirka pisanj je precej neznačilna za Nietzschejev filozofski opus, celo v primerjavi s starejšimi neobjavljenimi besedili je njihova samostojna filozofska vrednost majhna. Predavanja je idejno oprl na svoj prvenec Rojstvo tragedije, medtem ko je njihovo osnovno, v medlih konturah nastavljeno doktrino obdelal neprimerljivo razvidneje v kasnejših spisih O koristi in škodi zgodovine za življenje in Mi filologi.

V 19. stoletju se je Nemško cesarstvo znašlo sredi kočljivega preloma med predindustrijsko in industrijsko dobo, zato so takratno šolstvo, pod udarom zahtev modernosti, zajele spremembe, presenetljivo podobne tem, kakršnim smo priča danes. Na eni ravni je državna »težnja k največji možni razširjenosti izobrazbe« kulminirala v ustanavljanje številnih poklicnih šol, ki bodo prebivalstvo množično usposabljale za delo, na drugi pa se je poudarek s tradicionalno privilegiranih humanističnih ved prevesil k naravoslovnim in uporabnejšim znanostim. Hkrati se je začela intenzivna specializacija znanosti in ved. V premiku k naravoslovju in v specializaciji Nietzsche prepozna težnjo po »zmanjšanju in oslabitvi« izobrazbe. Zato v aristokratskem duhu, seve, pozove »k omejevanju in koncentraciji izobrazbe«, k uvedbi diskriminatorskih ukrepov, s katerimi bi onemogočili šolanje malodane vsem razen tistim najobetavnejšim, ki bi zrasli v velike genije, duhovne vodje, kakršni so bili Humboldt, Schiller, Goethe, starogrški tragedi in ne dosti drugih svetlih zvezd. Po njegovem prepričanju ja namreč samo na ta način mogoče prehoditi »pot, ki vodi k […] pravi in edini domovini izobraževanja, grški antiki«, oživeti Helene in v Nemcih vzbuditi »koprneče hrepenenje po Grkih ter »[o]bčutek za klasično-helenistično«. Nemčija bo »grškega genija prijela pod roko« in učenec bo »dospel do resničnega občutka za sveto resnost umetnosti«. V teh besedah je nekaj globljega, česar v predavanjih ni. Nietzsche ni navaden oboževalec arhaičnih Helenov, predsokratikov, Homerja in Sofokleja, pač pa ima čisto svojstveno razumevanje starogrštva, življenja ter umetnosti. To pojmovanje živahno in obsežno razprede v Rojstvu tragedije, taisto favoriziranje genija pa na škodo, nesvobodo in nesrečo vseh drugih utemelji z načelom, da sta »bivanje in svet […] večno upravičena samo kot estetski fenomen«. Rečeno manj abstraktno, bolj posplošeno in nekoliko širše: edino stari Grki so znali živeti, saj se kljub obilju človeških tegob in trpljenja niso predali življenjskemu pesimizmu, ampak so se predajali umetnosti. In ravno geniji umetniki omogočajo s svojimi umetniškimi mojstrovinami (povprečnim rojakom) najplemenitejšo eksistenco, z umetnostjo upravičijo tudi najbolj klavrno človeško življenje in obstoj sveta. V predavanjih Nietzsche podaja praktičen načrt, kako uresničiti to, kar je v Rojstvu tragedije postavil za ideal. Znotraj tega miselnega okvira postane njegovo poveličevanje genijev in udrihanje po demokratičnem šolstvu teoretsko smiselno.

 

In požrta žrtev

Friedrich NIetzsche, 1844-1900 (vir: Wiki)

Prevajalec Tadej Pirc je svoj prevod krstil z zelo nenavadno spremno študijo. V njej ne boste izvedeli žal ničesar, kar bi vam pomagalo pri razumevanju vsebine. Ničesar o Nietzschejevi zgodnji filozofiji, o intelektualno-zgodovinskih okoliščinah, tedanjem šolstvu, niti o za razumevanje izredno pomembnem pomenu izraza Bildung [humboldtovsko, humanistično izobraževanje, ki si prizadeva za celoten razvoj posameznika in njegovih intelektualnih, estetskih ter moralnih sposobnosti; oblikovanje], h katerega modificirani prenovi poziva Nietzsche. V zameno se Pirc v svoji eksplikaciji loti, kakor sam pravi, »premisleka sedanjega stanja izobraževalnih ustanov skozi prizmo Nietzschejeve pesimistične ocene«. In kot je Nietzsche iz strahu pred negativnimi posledicami položil svoja spornejša stališča v usta overitvi izmuzljivim sogovorcem, enako tudi Pirc svoja premišljevanja praviloma končuje s sklepi, izpeljanimi iz tujih ust, največkrat Nietzschejevih: za demokratični pristop je »značilen “zadnji človek, ki vse dela majhno”«; »[m]oje gibanje proizvede nadčloveka«; »naš cilj ne more biti izobraževanje mase, temveč izobraževanje posameznih izbranih, za velika in trajna dela oplemenitenih ljudi« – preden se le opogumi in prispeva še sam: »saj je naloga prihodnosti ustvarjanje boljših ljudi«.

Kljub temu pa tudi s prekladanjem Nietzschejevih stavkov in delnih interpretacij njegovih razlagalcev pride do »lastnih« zaključkov, denimo: demokratično družbo poganjajo čredne vrline; namera sedanjega šolstva je narediti človeka nesvobodnega; izobraževanje je sredstvo za uničenje izjeme oziroma genija; in nenazadnje do zadosti zgovornega sklepa, da se »[v]ečini nevednih […] gotovo zdi, da je izravnana, egalitarna družba […], večja pridobitev od izobražene, kultivirane«, v kateri je izobraženih »le nekaj izjemnih posameznikov«. Pri svojem izvajanju je dosledno dogmatičen, saj nikdar ne podvomi o Nietzschejevih besedah. Pirc filozofove izrazito problematične »ugotovitve« o škodljivosti demokratičnega izobraževanja, ki dozdevno »izravna« v ničvredno povprečnost vse, česar se dotakne, preprosto prekopira na sodobno družbeno realnost. Svojih patetičnih zatrjevanj, da enako velja tudi za naše institucije, ne podkrepi niti z enim samim virom s področja pedagogike ali filozofije izobraževanja. Niti s takšnim, kakorkoli povezanim z evropskimi ali slovenskimi direktivam in priporočili, s šolsko zakonodajo, s kurikulumom, s poročili o dejanskem stanju t. i. »demokratičnega izobraževanja« ipd. (npr. Maastrichtska in Lizbonska pogodba, Bolonjska reforma, Strateški okviri, Bela knjiga, nacionalna poročila, statistični podatki). Edino, kar mu uspe izreči o sodobnem stanju vzgojno-izobraževalnega sistema, je njegov lasten osebnoizpovedni resentiment: »lahko prepričljivo zatrdim, da ‘obče izobraževanje’ tako šibi izobraževanje, da sploh ne zmore več zagotavljati nikakršnih privilegijev in nikakršnega spoštovanja«. A to, kakor tudi večino Nietzschejevih predpostavk, s katerimi pisec gradi glavnino svojega premišljanja, je mogoče ovreči že z malce brskanja po spletu, za začetek s pregledom plačnih razlik glede na stopnjo izobrazbe. Celoten »premislek« o sodobnih razmerah v šolstvu je opravljen na slepo, na nivoju gostilniškega »filozofiranja«.

Toda še bolj problematično je avtorjevo resno nepoznavanje in nerazumevanje Nietzschejeve filozofije in konceptualnega aparata. Pirc v aktualizaciji poziva »k omejevanju in koncentraciji izobrazbe«, zmotno pomeša vse raznorodne koncepte, ob tem zagreši celo najstarejšo in najpogostejšo napako, pred katero je svaril že Nietzsche v avtobiografiji svojega mišljenja, Ecce Homo: ne loči niti med tragičnim umetnikom (genij, ki upravičuje bivanje) in nadčlovekom (inkarnat volje do moči), ki ju uporablja sinonimno. Pisec študije niti ne opazi estetskih metafizičnih principov, v imenu katerih mladostni Nietzsche terja prenovo pruskih gimnazij in univerz. Namesto tega svoje razumevanje predavanj posiljuje s kasnejšimi pojmi – nabranimi izven konteksta in poenostavljenimi.

Pirc neposredno nikjer ne terja uvedbe nedemokratičnega izobraževanja, ampak bolj nagovarja k mnenju, da je takšen zatiralski pristop potreben oziroma zaželen. Prihodnost ustvarjanja boljših ljudi mora pač odpraviti to, čemur Nietzsche pravi »[l]iberalizem: po slovensko poživaljenje čred«, Pirc pa to poimenuje »povprečnost, če uporabim nekoliko manj naturalističen termin«. A argumenti, s katerimi skuša legitimizirati odpravo temeljnih človekovih pravic, ki zagotavljajo vsem ljudem enakopravnost in otrokom pravico do šolanja, se opotekajo okrog osi: demokracija in enakost delata čredne ljudi in prav take vrline, vzbujata »ressentiment« do genijev/vodij/nadljudi, mi pa potrebujemo genija/vodjo/nadčloveka, »saj je naloga prihodnosti ustvarjanje boljših ljudi«. 

Avtorjeva popolnoma samovoljna interpretacija Nietzscheja je dovolj skrb vzbujajoča že z vidika presoje teoretičnega izvajanja. V spremni razpravi je filozofsko povsem nedorasel za spoprijem z Nietzschejevo filozofijo. Če prikličemo v spomin zgodovinsko usodnost sorodnih poskusov vulgarnega obravnavanja taistega filozofa, pa se nam razsežnost piščevega izdelka razkrije v drugačni, srhljivejši, moreči podobi.

Prevod predavanj je zagotovo boljši od spremne študije. Ponekod ga kazijo slogovne nerodnosti, neprevedene besede ter prav tako neprevedena kitica Goethejeve pesmi. Vprašljivo je Pirčevo prevajanje mnogopomenskega samostalnika Bildung kot izobrazba/izobraževanje, in sicer na mestih, kjer bi ta lahko označeval (tudi) kulturo, omiko oziroma oblikovanje posameznika. Opomb, ki bi bralstvu razjasnile to in številne druge ovire pri razumevanju, praktično ni.

Na kratko, bralkam in bralcem, željnim seznanjenja z zgodnjo Nietzschejevo mislijo, vsekakor raje priporočam Rojstvo tragedije, z odlično, pojasnilno spremno besedo enega njenih naših največjih poznavalcev, Ivana Urbančiča. Ki jo začne takole:

»Kaj je treba danes vedeti pri branju Nietzschejevega prvenca Rojstvo tragedije iz duha glasbe? Čeprav delo govori samo o sebi, le ne bo odveč, če poznaš že vnaprej okoliščine, v katerih je nastajalo, teme, ki jih obravnava, in namen, ki ga poskuša doseči.«

(Ivan Urbančič, 1930–2016)

 

Friedrich Nietzsche: O prihodnosti naših izobraževalnih ustanov. Prevod in spremna študija Tadej Pirc. Gornja Radgona: A priori, 2016. 154 strani, 17,00 €.

 

Kolumna 28. 12. 2016

Za živali gre: Vegetarijanski sendvič s piščancem

Ilustracija: Hana Stupica

Mesa iz svoje prehrane nisem izločila čez noč. Začelo se je z žilnatim in mastnim mesom: tega nisem jedla nikoli. Nadaljevalo se je z zrezki iz rdečega mesa in nato še z mletim mesom in piščančjimi bedrci. Spomnim se strukture mesa – zdrizastih, pod zobmi pokljajočih žil, ki jih je bilo težko prežvečiti, in nitkaste, čvrste strukture zrezka, ki je na koncu vselej pustil rahel okus po železu in razkroju. Mleto meso se je tem strukturnim značilnostim dokaj uspešno izogibalo, zato je na mojem jedilniku ostalo relativno dlje, ampak drobni koščki masti, včasih celo kakšen okrušek kosti, so me začeli postopoma siliti na bruhanje, da sem med kosilom večkrat hodila pljuvat v straniščno školjko.

Ampak zdelo se je, da s piščančjimi prsmi (ne puranjimi, puran je preveč žilav) nimam večjih težav. Piščančja prsa se skorajda niso zdela kot meso. Spomnim se, da sem oboževala zrezke s sirom, popečene na praženi čebuli, ki jih je pripravljala moja babica. Kakšno meso vendar! Jaz jem samo piščanca. (In ribe.)

Kokoši so živali, ki so v živilski industriji bržkone najbolj izkoriščane: ubijemo jih največ in razkol med uporabo glede na funkcijo živali, ki jo izkoriščamo, ni nikjer tako velik. Kokoši smo povsem razdelili na dve skupini: tiste, ki valijo jajca, niso primerne, da se jih vzgaja za meso, in tiste, ki se jih vzgaja za meso, niso primerne za valjenje jajc. 

Tako imamo na eni strani kokoši, ki služijo kot stroj za proizvodnjo jajc: z genetsko manipulacijo smo dosegli, da jih valijo neprimerno več, kot je vrsti ‘naravno in primerno’, kar kokoši močno izčrpava in skrajša njihovo življenjsko dobo. Ko kokoši produkcija pade, jo začno stradati, odtegnejo ji vodo. Ta postopek povzroči, da se kokoš ogoli, kar povzroči, da izvali še nekaj jajc. Potem ko je izstradana in izmučena do roba smrti, jo ubijejo. V jajčni industriji prav tako pobijejo vse izvaljene piščančke moškega spola, ker so za jajčno industrijo povsem neuporabni in brez vrednosti. Žive jih zmeljejo v starosti do 72 ur. Nemčija je edina država, v kateri jih pred smrtjo omamijo. Pri nas jih zmeljejo brez vsakršnega sredstva proti bolečinam, pri polni zavesti. Obstaja tudi možnost usmrtitve s plinom, pri čemer žival v hudih bolečinah umira do pol ure.

Na drugi strani imamo piščance (ki nikoli ne odrasejo v kokoši), ki jih redimo za meso. Na živo jim porežejo kljune in pristrižejo peruti, da se med seboj v stresu, v katerem živijo, ne bi poškodovali. Ti piščanci so nadaljnje pitani z namerno osiromašeno hrano, brez nujnih vitaminov in mineralov, da je meso podhranjenih piščancev bolj bele barve in ima višjo ceno na trgu. Obenem so genetsko zmanipulirani tako, da v kratkem času (v petih do sedmih tednih) pridobijo težo, primerno za zakol, kar bi brez genetske manipulacije, ki spodbuja hitrejše rejenje živali, trajalo dvakrat ali več kot dvakrat dlje, kar bi seveda vplivalo na produkcijo – hitreje, kot so živali vzrejene in zaklane, več jih lahko zakoljejo. In to ni nebistveno – poraba piščančjega mesa narašča sorazmerno z upadom porabe rdečega mesa.

Za primerjavo: vsako leto samo v Sloveniji zakoljemo prb. 38.000.000 (osemintrideset milijonov) ‘kljunov perutnine’, 250.000 prašičev in približno 85.000 goveda. Kokoši so tako absolutno najbolj izkoriščane kopenske živali v industriji. Število zaklanih živali je seveda višje, ker je kokoš manjša od goveda ali prašiča, obenem pa, kot rečeno, še vedno naraščajo trendi uživanja ‘belega mesa’.

Pravzaprav gremo pogosto celo tako daleč, da piščančjega mesa ne razumemo kot ‘meso’. Res se mi je že zgodilo, da so mi kot ‘brezmesno’ prehransko možnost ponudili piščančja prsa, in ni redko, da naletimo na človeka, ki zatrdi, da je vegetarijanec/vegetarijanka, ampak pač ‘tu in tam je piščanca’.

Kokoš nam je, gotovo, bolj tuja kot npr. krava ali prašič; težje si predstavljamo, da ima kokoš svojo lastno psihologijo, značaj, želje, potrebe … kokoš je človeku tako tuja, da jo popredmeti še bistveno enostavneje kot npr. kravice ali prašičke.

Osebno sem tisti priokus po mrtvem pri piščančjem mestu začutila kasneje kot pri kateremkoli drugem mesu. Da bi do piščanca, ki sem ga jedla, sploh lahko kaj začutila, sem si ga morala zavestno predstavljati. Se potruditi, da sem si pred oči priklicala puhaste rumene kepice. Jesti telička ali prašička se mi je neprimerno bolj organsko upiralo – podobno kot jesti jagnje, kunca, konja … ali domačega zlatega prinašalca.

Naposled gre, se zdi, vselej ravno za vprašanje Drugosti – tudi tujosti – ki jo odpravljamo kot nebistveno glede na ‘lastnost’, na tisto, kar nam je blizu, kar je naše. Drugi je na nek način, skozi naše lastno dojemanje, ki povsem prekrije, izniči njegovo, potisnjen v nekakšno slepo pego naše zavesti. In ker uveljavljamo moč nad njim in vselej obstaja le v odnosu z nami, tudi v neke vrste neobstoj, v katerem je oropan vsakršne subjektivitete; uporabljen je kot produkt. Bolj tuj kot nam je nekdo/nekaj Drugi, bolj očitna, manj obvladana, bolj popolna je naša ignoranca gole možnosti njegove subjektivnosti.

Kokoši in piščanci, ki so genetsko zmanipulirani, so uporabljani kot katerikoli drugi produkt in/ali mehanizem na trgu; ‘izboljšujemo’ jih tako, da ustrezajo našim potrebam. Reduciramo jih na eno – ali dve – funkciji, ki sta za nas zaželeni, te funkcije pa nato ‘razvijamo’ do popolnosti: tako, da nam kar najbolje služijo.

Nenazadnje je piščanec v nekem smislu tako res enak tistemu kosu paradižnika ali čičerikinemu namazu v veganskem sendviču, ker so vse druge interpretacije družbeno bolj ali manj izničene. Piščanec povsem izgubi vsakršno avtonomijo in preneha obstajati kot živo bitje. Je zgolj produkt. Proces, skozi katerega popredmetenemu subjektu povrnemo njegovo subjektivnost, pa je psihološko neugoden (neprijeten), ker se s tem izpostavimo zavedanju, da se je najprej moral odviti obraten proces – popredmetenje ter posledično trpinčenje in izmaličenje.

Prihaja zima in s tem krmljenje ptic, ki čez zimo ostanejo pri nas: skoraj pred vsakim blokom lahko vidimo ptičjo hiško ali dve. Vanje ljudje skrbno nasujejo semena, da se imajo ptice s čim okrepčati tudi v času, ko je hrana zanje manj dostopna. Na drugi strani za naše ugodje vsak mesec umrejo nekaj več kot trije milijoni kokoši. Ptic, ki jih stradamo, da bo njihovo meso na naših krožnikih lepše barve. 

*********************************************************************

 

Za praznično alternativo: sojini zrezki v gobovi omaki s smetano (priloga po želji)

Sojini zrezki v gobovi omaki

500 g šampinjonov/paket zmrznjenih šampinjonov

1 čebula

1 veganska smetana za kuhanje (npr. Provamel)

1 paket sojinih zrezkov

olivno olje

gorčica

začimbe

 

Čebulo prepražimo, nanjo vržemo narezane šampinjone, dušimo na malem ognju prb. 10 minut, zalijemo s smetano, dodamo začimbe po želji, odstavimo.

Zrezke namočimo za prb. pol ure v topli vodi, nato jih posolimo in pretolčemo s kladivom za zrezke. Zatem jih petnajst minut mariniramo v mešanici olivnega olja, začimb (npr. začimbe za pripravo piščanca na žaru) in gorčice. Po petnajstih minutah zrezke popečemo na ponvici. Prelijemo z omako.

Kritika 27. 12. 2016

Swing Time: Ples, ki je rešil roman

Če bi morala pred iztekom leta razglasiti knjigo, do katere imam izrazito ambivalenten odnos, bi bil to novi roman Zadie Smith Swing Time. Knjigo sem naročila že poleti, mesece pred njenim novembrskim izidom, in se je veselila, kot bi bila moja lastna. Smith me je s svojim prvencem Beli zobje (Beletrina, 2004) namreč očarala do te mere, da sem ji hitro odpustila manj kakovosten roman O lepoti (Učila, 2008), nanj pozabila in se v njeno pisavo znova zaljubila ob histeričnem NW, ki v slovenščini še ni našel zatočišča. Ob njenih treh romanih sem se naučila, da je odprta za eksperiment in od vsakega svojega nadaljnjega dela zahteva odklon. Ali, po domače, ni ji do udobja. Prav te lepe lastnosti so me že poleti navdale z zaupanjem, da bo Swing Time noro dobra knjiga, ki se je bom spominjala enako intenzivno, kot se še danes spominjam Belih zob.

Moje pričakovanje so stopnjevali članki v modnih in lajfstajl žurnalih ter v thoughtsetter časopisih, kot je New Yorker. Swing Time je v teh člankih postal obvezno čtivo za vse, ki hočejo razumeti sodobno urbano življenje, sodobno medijsko industrijo, vzvode in posledice rasne segregacije, pa tudi odnose med starši in otroki. In da, članki uglednih revij se ne motijo, Swing Time ponuja uvide v vse navedene tematike in še kakšno povrhu. Toda – bistveno se zaplete, ko se bralec vpraša, kakšni, predvsem kako globoki ti uvidi so, in še, kako se obnašajo v aktualnem družbenem kontekstu, ko so nam nekakšni uvidi na voljo prav povsod, v obliki memejev ali kritičnih člankov na Jacobinu.

Ne salsa ne swing

Swing Time je prvoosebna pripoved, pri čemer ime pripovedovalke nikoli ni zares razkrito. Če se to sprva zdi benigna gesta, postane v drugi polovici romana simptomatična: pripovedovalka je namreč protagonistka brez barve, vonja in okusa, čeprav ima svojo rjavo barvo pogosto na jeziku. Neimenovana protagonistka je v otroštvu in najstništvu kontejner za projekcije svoje aktivistične mame in krmežljavega očeta ter nadarjene, a muhaste, včasih celo zlobne rjavopolte prijateljice Tracey. Kasneje, v odrasli dobi jo preplavijo vsebine in strasti pop zvezde Aimee, ki ji služi kot asistentka. Po 440 straneh romana pripovedovalki izjemno težko pripišem lastnosti, kaj šele strasti. Gre za enega manj zanimivih likov, s katerimi sem se doslej srečala, za lik, skoraj v celoti odvisen od tujega agensa, za lik, ki ji sicer uspejo pronicljivi opisi ljudi in njihove resničnosti, a se to zgodi redko in ne zadosti intenzivno, da bi vzdrževalo želeno romaneskno napetost. Njena pripoved preprosto nima seksapila, tako kot je, ironično, izrazito ploščata vožnja v leru po klancu navzdol. Sprašujem se, zakaj bi v literaturo povabili tako apatično osebo in ji dali na razpolago toliko dragocenega prostora in časa? Eden je Mož brez posebnosti in ta zadostuje.

Mojo zraste zlasti tedaj, ko je protagonistka še v tesnem odnosu s Tracey, s katero obiskujeta iste plesne ure, a se bistveno razlikujeta po stopnji talenta in inteligence. Dinamika njunega odnosa je podobna dinamiki odnosa med Eleno in Lilo iz Ferrantejinega cikla: Tracey je zaradi specifične družinske situacije neukročena (nevzgojena), potopljena v svoje afekte in telesnost, Neimenovana pa je ukročena, zataknjena nekje med telesom in glavo, brez volje, da bi samo sebe zares izrazila ali se investirala v nekaj povsem svojega. Opazovati in spremljati Tracey skozi oči nekoga povsem drugačnega je vznemirljivo in vabeče, toda izrodi se v kliše – Traceyjina usoda je usoda temnopoltih žensk, ki se na vlak usedejo na predpisani postaji in se skurbajo, razplodijo, zredijo, zblaznijo in se temeljno osamijo. Sumim, da bi bila Traceyeina usoda manj tipska, če bi ji bilo odmerjenega več proznega prostora in bi se pred bralci sestavila v polnokrvno osebo, ne zgolj v primer slabe prakse. 

Popoldanski uvidi

Poglavja, posvečena Tracey, se izmenjujejo s poglavji, v katerih je v ospredju protagonistkino življenje z megazvezdo. Čeprav je proza smithovsko čista in obenem bogata – torej retorična v najboljšem pomenu besede –, ne reže posebej natančno niti globoko. Pomemben je zlasti plot, teme pa so nanj navešene kot nekakšni paberki. Roman se zanaša na to, da bo politično dimenzijo dobil po podobnem postopku, kot običajna drevesa dobijo božični nadih: malo divjega okrasja sem in tja in voilà, sentimenti so rojeni. V Swing Time imamo torej megazvezdo – to naj spregovori o pop kulturi in njeni industriji. Imamo dve rjavopolti prijateljici – to naj priča o rasni segregaciji in o ženskem prijateljstvu. Imamo Aimee, temnopoltega Lamina in trimesečno temnopolto posvojenko (posvojeno ilegalno) – to naj napeljuje na neozaveščeni rasizem belopoltih ljudi. Ipd. Uvidi in spoznanja, ki so v Belih zobeh treskali na naše belopolte neskaljene obale, so v Swing Time postali obča mesta, okoli katerih se zlahka organizirajo tisti ljudje, ki so jim razprave o rasni in spolni segregaciji ali drugih perečih tematikah zgolj popoldansko kratkočasje. Eno takšnih spoznanj je na primer: belopolti človek ima lahko veliko predstav o življenju na afriški celini, izkušnja pa mu je, ne glede na to, kako strastno se raziskavi zaveže, preprosto nedostopna. Ali: temnopolta telesa so seksualizirana, še preden zares imajo seksualnost. Gre za spoznanja površine, torej. Žalostno, še posebej, ker je to pač Zadie. Swing Time se tako bere kot kompendij aktualnih vprašanj, ki pa prav zato, ker je kompendij, nima časa za krvave detajle, njegove vnose pa lahko povsem neprizadeto obnavljamo ob vseh priložnostih. Chimamanda Ngozi Adichie ali pa J. M. Coetzee sta, kar se tiče rasnih vprašanj, že opravila veliko delo in menim, da je od avtorice, kot je Smith, upravičeno pričakovati tršo disciplino.

Popoldanski bonus

Ker ste se doslej že vprašali, v čem točno je moj odnos do romana Swing Time ambivalenten, če pa avtorici še nisem posvetila sladkih besed, moram razkaditi meglo. V tem romanu sem čez mero vzljubila zlasti ples, h kateremu se pripoved vseskozi nežno obrača in iz katerega nenazadnje sploh izvira. Brez osnovnega konflikta med izjemno Tracey in pripovedovalko s ploskimi stopali bi bil roman preprosto bled. Naj gre za popolnoma utelešeni Traceyjin ples ali pripovedovalkine refleksije mjuziklov, plesnih videov, plesnih ritmov, trzljajev riti in medenice, eteričnih obratov, plesne zgodovine in njenih zvezd, za opise iniciacijskih afriških plesov – v »plesnih« pasažah bije Zadiejina pisava slastno in strastno, mestoma poetično, a nikdar patetično.

Ples v sicer raztreščenem romanu nastopa kot katalizator edine omembe vredne svobode. Človek, ki pleše, tega ne počne v paru s svojim razredom, raso, spolom, izobrazbo, demoni in ljubeznimi, temveč vsemu temu navkljub. Ples ima to nenavadno črto, da vse, kar nas obremenjujoče določa, za nekaj pomembnih vdihov in izdihov razpiha. Prav zaradi te podrobnosti, zaradi izborjene brezglavosti, ki njen ples dela izjemen, se deklica Tracey zdi srečnejša od neimenovane pripovedovalke, ki je obsedena z vprašanji pripadnosti, z naglavnimi vprašanji konceptov in kategorij. Traceyjin ples je območje, v katerem lahko pozabi na kriminalnega očeta in svojo revščino, pripovedovalka pa tega območja ne izdela. Ali bolje, tega območja ne more izdelati, saj je bistveno zaprta za erotiko, ki vznikne, ko predvidljivi ritem vsakdana postane tuja, nikoli poprej slišana glasba. Ironija želi, da je neimenovana pripovedovalka vseskozi izpostavljena novostim, divjim, svežim izkušnjam in temeljni erotiki, a od njih ne odnese vetra ali ljubezni. Odnese zgolj intrigo, izdajo in obilico dolgčasa.

Panorama 25. 12. 2016

Ob nedeljah

Ilustracija: Ana Baraga

Ob nedeljah se na mizi v ribarnici premetava debel krap medtem ko oče sega po denarnici
mati iz torbe vleče veliko najlonsko vrečko
otrok pa z žalostnimi in radovednimi očmi gleda prvo smrt uboj krapa vzetega iz bazena
Ob nedeljah sem najbolj osamljen človek ker vse to gledam od strani in nisem oče ki bo otroku odstranjeval koščice iz krapa in nisem mati ki bo s prtičkom brisala njegove mehke ustnice in nisem otrok ki bo zaspal sit in nekoliko prestrašen zaradi jutranjega prizora
Ob nedeljah potem ko se sprehodim po trgu in so moje oči razpršene na vse strani mesta
v polnih cekarjih
grem slep in prazen v bližnjo kavarno pit

 

Tanja Stupar-Trifunović, rojena leta 1977 v Zadru, je pesnica, literarna kritičarka, kolumnistka in urednica. Diplomirala je iz srbskega jezika in književnosti na Filološki fakulteti v Banjaluki. Je avtorica pesniških zbirk Hiša iz črk (Kuća od slova, 1999), Vzpostavljanje ravnotežja (Uspostavljanje ravnoteže, 2002), Na kaj mislijo barbari, ko zajtrkujejo (O čemu misle varvari dok doručkuju, 2008) in Glavni junak je človek, ki se zaljublja v nesrečo (Glavni junak je čovjek koji se zaljubljuje u nesreću, 2010) ter izbora iz kolumn Adornova sraka (Adornova svraka, 2007). Njena poezija je bila v Bosni in Hercegovini nekajkrat nagrajena, uvrščena je v več pesniških antologij ter prevedena v angleščino, francoščino, nemščino, poljščino in danščino. Tanja Stupar-Trifunović je letos dobila prestižno nagrado Evropske unije za književnost, in sicer za svoj romaneskni prvenec Ure v materini sobi (Satovi u majčinoj sobi, 2014). Je tudi urednica revije za književnost, umetnost in kulturo Putevi.
Pesmi Tanje Stupar-Trifunović se berejo kot »poezija vsakdanjega življenja« – življenja, ki teče po ustaljenem tiru, nekega dne pa se nepričakovano zgodi preobrat, zaradi katerega čez noč postaneš drug(ačen) človek. To so presenečenja, ki vznemirjajo tudi govorce pesmi. Za svoje pesmi avtorica pravi, da so »življenje življenja«, saj v njih daje govoriti različnim (moškim, ženskim, otroškim) glasovom, ki jim v svetu, v katerem živi, intenzivno prisluškuje. V izrazito dolgih verzih – namenoma nenavadno lomljenih in brez ločil – je jasno razvidno pesničino zavedanje, da »naša življenja niso naša, dobili smo jih, so tu, v nas, in bodo nekoč nekam odšla« in da človek v tem svetu, kakršenkoli pač je, ni merilo vseh stvari.

 Prevedla in opombo napisala Mateja Komel Snoj

Panorama 20. 12. 2016

Situacija je resna. Zabavajmo se.

V Generalni skupščini Združenih narodov so 27. oktobra sprejeli sklep, ki ga, kljub pomembnosti, ni bilo opaziti na prvih straneh časopisov. Sklep nosi ime L.41, z njim pa so se članice zavezale, da bodo v letu 2017 izvedle pogajanja, na podlagi katerih bo – morda – zasnovan zakon o prepovedi uporabe jedrskega orožja. Člen je s svojimi glasovi podprlo 123 držav, med evropskimi denimo Avstrija, Ciper, Švedska in Irska; sklep je podprla, nekoliko nenavadno, tudi Severna Koreja. Ostale jedrske sile so, po pričakovanju, glasovale proti; kot mnoge evropske države jih je v tem podprla tudi Slovenija.

Glasovanje je bilo prelomno vsaj iz dveh razlogov. Prvi je seveda ta, da bi lahko v primeru uspešnih pogajanj prvič v zgodovini nastal zakon, ki nad možnostjo uporabe jedrskega orožja ni le hudo zaskrbljen, temveč jo povsem jasno tudi prepoveduje. S tem bi se jedrsko orožje pridružilo drugim uničujočim vojnim sredstvom, ki so bila prepovedana v zadnjih petdesetih letih: kemičnemu in biološkemu orožju, protipehotnim minamterkasetnemu strelivu. Drugi razlog je ta, da je za rezultat glasovanja zaslužna kopica držav, ki si tovrstnega orožja ne lasti: zakonski postopek je bil tako obrnjen proti deveterici držav, ki orožje tudi izdelujejo in so zato doslej vse debate usmerjale v svoj prid.

Odločitev, ki jo je Skupščina sprejela pred dobrim mesecem dni, nikakor ni samoumevna. Iz mnogih razlogov – od lobiranja vojaške industrije pa do povsem iskrenih mnenj strokovnjakov, da jedrska orožja pravzaprav skrbijo za svetovni mir – je prej mogoče pričakovati, da bodo pozivi take vrste zavrnjeni. Da se to vendarle ne zgodi, skrbijo mnogi posamezniki, poklicna združenja in organizacije, ki menijo, da jedrsko orožje predstavlja preveliko tveganje ter zato na mnoge načine – od virtualnih do nadvse konkretnih – vršijo pritisk na odločevalce.

Naključje je hotelo, da je ena izmed tovrstnih organizacij – francoska podružnica svetovne organizacije ICAN – prav v tednu pred zasedanjem ZN na enem mestu zbrala raznoliko skupino pod-tridesetletnikov in pod-tridesetletnic: iz različnih evropskih držav, različnih študijskih ozadij, zmerno razhajajočih se političnih mnenj in z različnimi ravnmi poznavanja teme.

Konferenca, ki je potekala v Parizu, se je kajpada ukvarjala prav z jedrskim orožjem. Ob tem lahko obamovsko zveneča kratica ICAN deluje tudi kot nekakšna motivacijska mantra. Cilj, za katerega si organizacija prizadeva, namreč ni ravno skromen, čeprav so se k njemu članice Združenih narodov zavezale že daljnega leta 1946: jedrskega orožja ne le prepovedati, temveč doseči tudi njegovo ukinitev. 

***

Zgodba o bombi, ki je šestega avgusta 1945 padla na Hirošimo, je – skupaj z vsemi ključnimi trenutki druge svetovne vojne – ravno prav oddaljena, predvsem pa prek neštetih filmskih, knjižnih in drugih obdelav tako mitologizirana, da je, vsaj do neke mere, pospravljena v zapahnjen predal preteklosti. Dosti bolj kot za resničnost gre le še za zgodbo – zaključeno, zaokroženo, celo romantizirano – h kateri vselej spadajo stare fotografije, stari avtomobili, veliki radijski aparati in telefoni s številčnico; življenje in tehnologija nekega starejšega datuma. Pospravljena je med platnice mnogih knjig, med začetek in odjavno špico mnogih filmov: bilo je, ne bi smelo biti, ponovilo se ne bo nikoli.

Zato je prisluhniti Setsuko Thurlow – več kot osemdesetletni gospe, ki je hirošimsko tragedijo preživela – precej nenavadno. Uničujoči udarni val, ki ga je bomba povzročila ob svojem padcu; tisoči umrlih in umirajočih; dolga desetletja žrtev radioaktivnega sevanja; vsi ti podatki, tako ali drugače dani ad acta, so naenkrat zopet pred nami, prav zares prisotni v našem vsakdanu. Pravzaprav Setsuko sedi pred zaslonom v Torontu, mi pa njene besede – prek spletnega video vmesnika nebesno modre barve in otročjih zvočnih efektov – poslušamo v pariškem predmestju Malakoff, a je zadeva zaradi tega le še bolj intrigantna. Tako kot nam je blizu Skype, popolnoma banalen del vsakdana, nam je nenadoma blizu tudi eksplozija, ki jo je Setsuko doživela v otroštvu. In bližje nam je tudi misel, da bi nas vse skupaj morda moralo bolj skrbeti.

Število jedrskih orožij se je v zadnjih sedemdesetih letih namreč povečalo s treh na okoli petnajst tisoč, število držav z lastnim jedrskim programom pa na devet. Nekatere med njimi, denimo Indija in Pakistan, so v zaostrenih konfliktih, druge, kakršni sta ZDA in Rusija, pa svoje konflikte pravkar zaostrujejo in v odnose vračajo nekdanji hlad. Tudi zadnja pridružena članica jedrskega kluba, Severna Koreja, ne vzbuja pretiranega zaupanja.

Poleg tega jedrsko orožje ni shranjeno le v tistih državah, ki si ga lastijo. V okviru »deljenja jedrskega bremena« so ameriške zaloge shranjene tudi v Belgiji, Nemčiji, Turčiji, na Nizozemskem in v Italiji; najbližje Sloveniji se nahajajo v oporišču Aviano v pokrajini Pordenone, nedaleč od meje. Obstoj ‘bremena’ ponekod niti ni javno priznan: na Nizozemskem tega dejstva, ki je sicer javna skrivnost, ni priznala še nobena vlada. Posebne omembe je deležna tudi situacija v Veliki Britaniji: čeprav s Škotske prihajajo pogosta nasprotovanja britanskemu jedrskemu programu, je večina dokončanih orožij shranjena prav na škotskih tleh, pri čemer prevoz orožij ali njihovih sestavnih delov poteka po povsem običajnih civilnih cestah, z le osnovnim policijskim spremstvom.

V sisteme, ki naj bi poskrbeli za varnost nakopičenega orožja, in v njegovo modernizacijo se seveda stekajo težko predstavljive vsote: devet jedrskih sil naj bi v svoje jedrske programe vložilo okoli 300 milijonov dolarjev na dan, bilijon dolarjev pa naj bi Združene države vložile v svoj jedrski program v naslednjih tridesetih letih. Omenjena modernizacija pri tem občasno meji že na izumljanje novih orožij: tak primer je denimo raketa B61-12, ki je uradno le modifikacija svojih predhodnic, vendar kritiki ravno v kombinaciji njihovih prednosti vidijo tudi novost.

Jedrskega orožja je torej danes na svetu precej več kot pred sedmimi desetletji, njegova moč je precej večja in stroški za njegovo vzdrževanje so astronomsko visoki. Je – tem argumentom navkljub – mogoče pričakovati, da bo nekoč dosežen sporazum ne le o prepovedi, temveč o globalni ukinitvi? In če do dogovora pride – kaj bi pravzaprav prinesel?

***

Res je: delovanje jedrskega orožja precej dobro poznamo, nam pove Ward Wilson, raziskovalec z ustanove BASIC (British American Security Information Council), na četrtkovem predavanju. Od štiridesetih let prejšnjega stoletja se je zvrstilo že več kot dva tisoč testov – pod vodo, na zemlji in na nebu. (Posledice za tiste, ki so živeli v bližini teh eksperimentov, niso bile vselej vesele, a pustimo to za hip ob strani.) Fizikalno delovanje jedrskega orožja je preučeno do potankosti.

Toda kaj jedrska eksplozija napravi v mislih državnih voditeljev? Kako se na napad ali grožnjo napada odzovejo parlamenti ali diktatorji – še posebej tisti, ki imajo tudi sami na razpolago ista bojna sredstva?

Vprašanje, ki se zdi dosti manj izmerljivo in v svoji psihološkosti celo naivno, je vendarle v samem jedru našega odnosa do nuklearnega orožja. Prizadevanjem za globalno razorožitev – smiselnim in težko dosegljivim hkrati – se namreč nasproti postavlja drugo, celo bolj priljubljeno mnenje, ki navidez zahteva le ohranjanje statusa quo. Jedrska orožja, trdi ta argument, so navsezadnje tista, ki s tem, da države držijo v večnem medsebojnem šahu, pravzaprav skrbijo za svetovni mir.

Ne le da si države ne upajo uporabiti lastnega jedrskega orožja, nas v sklopu sobotne debate prepričuje Heather Williams, raziskovalka londonskega Centra za znanstvene in varnostne študije, temveč jih to odvrača tudi od bolj ‘konvencionalnih’ vojaških spopadov. Tudi ti bi, če bi se razvneli, lahko terjali ogromno število žrtev in tragedij. Svet brez jedrskih orožij, trdi Williams, ni nujno tudi varnejši in manj nasilen. Položaj, v katerem smo, brez dvoma vzbuja nelagodje – toda ali obstaja boljša, varnejša rešitev?

V zadnjih sedmih desetletjih res ni prišlo do ponovitve jedrskega napada; orožje kot temelj miru je do sedaj zdržalo. Vendar to ne pomeni, da niso bili ti temelji pogosto nadvse majavi. Korejska vojna v petdesetih; kubanska kriza v šestdesetih; arabsko-izraelski konflikt v sedemdesetih; zalivska vojna v devetdesetih; priložnosti, da bi vojni konflikti zavestno ali po nesreči narasli v jedrske, le ni bilo tako malo. Leta 1983 je sovjetski protijedrski obrambni sistem napačno poročal o tem, da so Sovjetsko zvezo napadle ameriške rakete, in le zadržan odziv podpolkovnika Stanislava Petrova je preprečil, da bi Sovjetska zveza odgovorila z jedrskim napadom na ZDA in njene zaveznice iz zveze Nato.

Poleg tega zgodovina do sedaj pozna le dva posamezna jedrska napada na ne preveliki mesti. Ne pozna še vzajemnih napadov dveh ali več jedrskih sil, ki bi prav gotovo merili na največja, milijonska mesta; in najmanj od vsega pozna pravo atomsko vojno. Sto atomskih bomb z jakostjo tiste, ki je razdejala Hirošimo – kakor se že scenarij sliši neverjetno – bi močno znižalo globalno temperaturo planeta in količino padavin ter tako močno prizadelo kmetijstvo; do dve milijardi prebivalcev Zemlje bi lahko bili izpostavljeni stradanju.

Richard Lennane, vodja ženevske antijedrske organizacije Wildfire ter prav tako udeleženec sobotne debate, zato rajši stavi na popolno ukinitev orožja. Tveganje je pač previsoko: morda v sistemu res obstaja dovolj varovalk, ki bi uporabo jedrskega orožja preprečile v večini primerov, a bi že en sam spodrsljaj prinesel katastrofo, ki bi lahko poleg tega sprožila tudi verižno reakcijo. Poleg tega ne drži, da doktrina vzajemnega zastraševanja le ohranja status quo: ne le, da se modernizirajo sama orožja, temveč se ves čas spreminja tudi svet in njegove varnostne koordinate. Prava rešitev, je prepričan Lennane, mora delovati ne glede na prihodnji razvoj svetovnih konfliktov.

Toda kako bi do ukinitve sploh lahko prišlo? Lennane kot metaforo ponuja primer fige daviteljice. Gre za vrsto rastlin, ki svoja življenja pričnejo tako, da si oporo poiščejo v drugih, že razvitih drevesih; sčasoma jih do te mere obdajo in prepredejo, da jih tudi zadušijo. Kar ostane, je živa struktura, zgrajena okoli votle valjaste sredice. Ta praznina, upa Lennane, bi lahko nekoč v prihodnosti predstavljala odsotna orožja, živa struktura, ki bi ostala, pa bi bil trden preplet zakonov, regulativ in sankcij, ki bi – namesto ukinjenih orožij – preprečevali tako jedrske kot tudi druge vojne konflikte.

Tudi v primeru razorožitve pa bi še vedno delovala tudi politika zastraševanja, pa čeprav le v virtualnem smislu. Postopek izdelave atomskih orožij namreč ni tako zapleten, da jih mnoge države ne bi zmogle izdelati v nekaj dneh …

***

Pariz je morda bolj znan po vijugavem jazzu iz legendarnih dvajsetih, a na krovu ladje Batofar, zasidrane na Seni, je ta večer slišati le ponavljajoč, obsedeno pravilen ritem elektronike. V kombinaciji z avtomobili, ki tudi po polnoči brez prestanka razsvetljujejo nasprotni breg, lahko to veselje vzbuja tudi pomisleke: nespečnost ne po lastni odločitvi, temveč po zunanjem diktatu.

A vendar bi bilo sobotno vzdušje na palubi težko boljše. Eno leto po zadnjih napadih se mesto ne pusti vreči s tira. Odsevi uličnih svetilk poplesujejo na gladini reke; v naših pogovorih se pretakajo magisteriji, doktorati, najemnine, študij in delo v tujini ter priložnosti novih konferenc. Vsaj ta večer se življenje, čeprav negotovo, zdi tudi polno priložnosti. In strah pred jedrskim napadom – do ameriških volitev sta še dva tedna – se zdi nekaj precej oddaljenega.

Tema konference, ki je že skoraj za nami, lahko izzove le zelo resen odziv: resne politične govore ali jezno skandiranje protestnikov. Svet je v nevarnosti in kaj drugega kot gubanje čela se skoraj ne zdi primerno. A medtem ko smo – s sicer pristnim zanimanjem – poslušali predavanja in mnenja strokovnjakov, smo hkrati mislili tudi na pohajanja po Parizu in vsesplošno druženje, ki jim bosta sledila.

Mehki pristop ICAN-a ni navsezadnje nič presenetljivega. Medtem ko so jedrska orožja rasla kot gobe po dežju, je svet, vsaj na površju, postajal čedalje bolj otroški – morda celo otročji. Ne le bolj pisan, zaobljen in mehkejši, temveč tudi bolj brezbrižen, skorajda ponosen na svojo nepopolno naravo. Vse, kar je bilo včasih varno spravljeno v zasebnih mislih, znotraj uredništev časopisov, televizijskih studiev, akademskih krogov in celo političnih strank; vse zakulisno delovanje, manj vrli motivi in otročarije, ki so svoje čase privreli in tudi poniknili le v zaprtih sobah in zasebnih pogovorih; vse to je v prejšnjem, sploh pa v tekočem stoletju postalo del etikete.

Preobrat ni zaobšel niti političnih ali humanističnih kampanj. Twitterji, Facebooki in druga omrežja antijedrskih organizacij so polna memov s šaljivimi parafrazami Yode, Spocka in Piccarda; dobre novice so pospremljene z gifi iz znanih sitcomov. Tudi vabilo na našo konferenco si med argumenti ni pomišljalo navesti francoske prestolnice, zabave in okusnih zajtrkov. Na neki točki je svet očitno prišel do spoznanja, da je tudi resne teme v glave najbolje vlivati skupaj s francoskim vinom, sredi enega najbolj razvpitih mest sveta.

Z igranjem na strune občečloveškega apetita po Parizu in novih znanstvih je organizatorjem tako uspelo privabiti precej raznoliko skupino slušateljev – in ta raznolikost ni naključje. Naš cilj – ukinitev najbolj uničevalnih orožij na svetu – je navsezadnje dosegljiv le s konsenzom množice akterjev, katerih mnenja so še precej bolj različna, kot so naša.

Če ne prej, nam je to postalo jasno na četrtkovem predavanju Jean-Marieja Collina, podpredsednika francoske Iniciative za jedrsko razorožitev, in Thoreja Vestbyja, podpredsednika organizacije Župani za mir. Z nami sta delila izkušnje prepričevanja poslancev in drugih predstavnikov javnih funkcij, da bi podprli njun cilj. Le-te, sta nam položila na srce, moramo nagovoriti na osebni ravni; nikoli pristopiti do njih kot jezni protestniki, temveč kot prijazni razpravljavci. Prepričevati jih moramo počasi, drugega za drugim; jih vztrajno spraševati, če so prebrali gradiva, ki smo jim jih poslali prejšnji mesec; preučiti ne le vse, kar zadeva našo tematiko, pač pa tudi njih same, njihovo biografijo; ko nagovarjamo župane, preučiti njihova mesta. Jih nagovarjati na Twitterju in Facebooku; zaigrati na njihov ego.

»Nikoli vam ne bo uspelo, če boste ostajali le na eni – levi ali desni – politični strani,« sta nam zatrdila. Tudi s konzervativnimi parlamentarci se je mogoče pogovarjati o vrsti z jedrsko povezanih tem, denimo o kapitalu, trgu dela in novih zelenih gospodarskih iniciativah.

»Imejte prijatelje med konzervativci!« je bil eden njunih glavnih nasvetov.

Pa bi se, onadva osebno, pogajala tudi s skrajno desnico?

»Ne,« sta odkimala, »ne. Najbrž sploh ne bi razumeli … Skratka, ne.«

Zamotanost našega cilja je postala še nekoliko bolj jasna v soboto popoldne, ko smo se, da bi bolje razumeli, kako bodo države glasovale o sklepu L.41, zares postavili v njihove vloge. Naloga tistih, ki jim je bila dodeljena vloga jedrskih držav, je bila seveda pridobiti čim več podpornic med nejedrskimi, ki bi jim pomagale pri zavrnitvi resolucije. Slednje so morale dobro premisliti svoj položaj, preučiti, kaj lahko iz njega potegnejo, in si nato izboriti najboljši možni izplen. Naše osebne želje pri tem niso igrale velike vloge: specifične situacije dodeljenih dežel – ekonomija, energetika, »begunska kriza«, pritiski civilne družbe, bližajoče se volitve – so od nas zahtevale, da svoja mnenja začasno utišamo. Že iz simulacije politike se je kot po čudežu rodil njen čisto pravi duh …

Morda je prav ta zamotanost in nedoglednost cilja glavni razlog, zakaj je počasni in uživaški pristop do reševanja problemov smiseln. Kadar razrešitve še ni na vidiku, pa če še tako plezamo na jambor, se je morda še najpametneje opremiti z vsem dobrim, ki nam je na dosegu, in pluti proti cilju zlagoma, a vztrajno.

Bomo prepozni? Morda. A celo v zadevah, ki se zdijo najbolj grozeče, je včasih najuporabnejši dobri stari nasvet: samo brez panike …

***

Ker kot marsikdo drug le ne zmorem povsem brez ironije, si tudi ta večer predstavljam, kako je ladja, na kateri veselo nazdravljamo, le zelo rahlo zavetje, ki nas loči od popolne katastrofe. Pravo povelje, pritisk na pravi ‘gumb’ – in tudi to mesto, skupaj z nami vsemi, lahko dočaka svoj konec. Podoba sveta, ki se je zabaval, medtem ko je, ne da bi to vedel, šel k vragu, je okusno temna, mamljiva za vse ljubitelje zgodovinske ironije – tako kot so, iz varnega zavetja, vabljive vse zgodovinske pripovedi o vojni, ki se je končala z velikim gobastim oblakom.

Mamljiva, seveda, le dokler o njej premišljuješ s primerne razdalje in brez vsakega pomanjkanja. Ko misli o uničenju, prej zelo splošne, postanejo še kako nazorne in otipljive, in ko se zgodovina, navidez oddaljena, v podobi hibakuše pojavi na Skypu, si tudi ironija privošči minuto tišine.

Panorama 18. 12. 2016

Finalistke AirBeletrininega natečaja za kratko zgodbo!

Žirija je prejšnji teden brala zgodbe, med vikendom pa se je po dolgem premlevanju, izločanju, lobiranju in vnovičnem branju odločila, da letos med vsemi prispelimi zgodbami (143) ne bo izbrala petih finalnih, marveč le tri zgodbe.

Če vas zanima, zakaj, se nam pridružite v četrtek, 22. 12. ob 20.00 v kavarni Slamič. Pojasnili bomo svojo odločitev ter na kratko analizirali zgodbe, ki so prispele – in duha, ki veje iz njih.

V finale so se letos uvrstile tri dame:

Mateja Arnež z zgodbo Das Geheimnis;

Neža Lipanje z zgodbo Prvo poglavje;

Helena Šuklje z zgodbo Paviljon.

 

Se vidimo v četrtek, veselimo se druženja z vami!

Panorama 16. 12. 2016

Posebne navade

Ilustracija: Ana Baraga

 

Imel si posebno navado mesojedca to grdo napako da počneš okrutnosti
podlosti ki so mi pojedle srce
Imela sem posebno navado to navado zaljubljene ženske da vidim ljubezen tam kjer je ni in
da ob nedeljah popoldne čistim okna ker je to pogled iz najinega stanovanja naredilo lepši
čeprav so tam samo druge stavbe samo drugi ljudje in ta ista grenkoba kot pri nama
Imel si posebno navado to navado moškega da se posmehuje moji naivnosti da me imenuje neumno in prezre vsak kot v tem stanovanju po katerem sem zlagala najina leta jih prelagala prala in vsake toliko olepševala da bi se ti prizori zdeli otrokom srečnejši ko bodo listali
družinske albume
Imel si posebno navado to navado da me kriviš za svojo nesrečo
za svojo bolečino in zlo usodo ker so tvoji dnevi z mano vedno sivi in enolični ker je plača majhna prijatelji podleži postelja neudobna kosilo neslano otroci neubogljivi življenje težko
Imela sem posebno navado to navado da trpim in ti lažem da bo bolje da bo minilo da se bo tudi nama nekoč odprlo da je majhno stanovanje samo začasna rešitev da boš dobil
boljšo službo in da si dober človek
Še vedno imam posebno navado to navado stare in osamljene ženske da ob nedeljah hodim na pokopališče
avtobus ustavlja prav pri vhodu na pokopališče tam kupim sveže rože na lepem kraju ob reki si in pogled je dosti lepši kot iz najinega stanovanja

 

 

Tanja Stupar-Trifunović, rojena leta 1977 v Zadru, je pesnica, literarna kritičarka, kolumnistka in urednica. Diplomirala je iz srbskega jezika in književnosti na Filološki fakulteti v Banjaluki. Je avtorica pesniških zbirk Hiša iz črk (Kuća od slova, 1999), Vzpostavljanje ravnotežja (Uspostavljanje ravnoteže, 2002), Na kaj mislijo barbari, ko zajtrkujejo (O čemu misle varvari dok doručkuju, 2008) in Glavni junak je človek, ki se zaljublja v nesrečo (Glavni junak je čovjek koji se zaljubljuje u nesreću, 2010) ter izbora iz kolumn Adornova sraka (Adornova svraka, 2007). Njena poezija je bila v Bosni in Hercegovini nekajkrat nagrajena, uvrščena je v več pesniških antologij ter prevedena v angleščino, francoščino, nemščino, poljščino in danščino. Tanja Stupar-Trifunović je letos dobila prestižno nagrado Evropske unije za književnost, in sicer za svoj romaneskni prvenec Ure v materini sobi (Satovi u majčinoj sobi, 2014). Je tudi urednica revije za književnost, umetnost in kulturo Putevi.
Pesmi Tanje Stupar-Trifunović se berejo kot »poezija vsakdanjega življenja« – življenja, ki teče po ustaljenem tiru, nekega dne pa se nepričakovano zgodi preobrat, zaradi katerega čez noč postaneš drug(ačen) človek. To so presenečenja, ki vznemirjajo tudi govorce pesmi. Za svoje pesmi avtorica pravi, da so »življenje življenja«, saj v njih daje govoriti različnim (moškim, ženskim, otroškim) glasovom, ki jim v svetu, v katerem živi, intenzivno prisluškuje. V izrazito dolgih verzih – namenoma nenavadno lomljenih in brez ločil – je jasno razvidno pesničino zavedanje, da »naša življenja niso naša, dobili smo jih, so tu, v nas, in bodo nekoč nekam odšla« in da človek v tem svetu, kakršenkoli pač je, ni merilo vseh stvari.

 Prevedla in opombo napisala Mateja Komel Snoj

Kritika 13. 12. 2016

»Tu je očitno važen le nov knauf, za avtentičnost se pa vsem jebe«

Nova knjiga Lucije Stepančič je zabavno branje, čeprav je tisto, kar zares pritegne in kar teče pod tokom jezika, avtoričin smisel za črno. Mestoma se zdi celo, da s svojim sarkazmom reže zrak, bralec pa se počuti, kot bi mu avtorica določene misli snedla z jezika in jih vstavila v svoje tokrat izjemno zgoščene kratkozgodbene zapise, v katerih nobena beseda ni odveč.

V naslovni zgodbi zbirke Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe bomo na primer naleteli na komentar, ki si ga je menda zastavil že (skoraj) vsak potrošnik, ki se je po sili življenjskih razmer znašel na enem od prezasedenih parkirišč pred nakupovalnim centrom: »Nihče mi ni znal povedati, kako je nakupovanje sploh mogoče, ko pa so svetovne finance menda v malori,« ali pa premišljevanja matere Smrti v zgodbi Smrt na ajžlju, ki bi zlahka prišla iz ust literarne kritičarke (lahko tudi pisateljice), seveda še izpred časov kulturniške krize: »Tudi zanjo bo kmalu konec dobrih starih časov, profesionalka, kot je, bo morala opustiti obrtniški pristop in se lotiti industrijskega. Zato naj zdaj v miru realizira, kar si je zamislila, prostora za domišljijo in humor bo vse manj.«

Lucija Stepančič si je ta humor in prostor za domišljijo vzela na najbolj melagomazen način. Še preden je izpeljala drobne, hahljajoče komentarje, ki so nekakšen svet v malem, ter jih položila v usta svojih junakov, je seveda razvila distanco do opisovanega; če je avtor tako sarkastičen, kot je sarkastična Lucija Stepančič v novi knjigi – Tramvajkomanda – se je smiselno vprašati, na kaj se posmeh pravzaprav navezuje? Po prvih nekaj straneh se zdi, da je v fokusu cankarjansko hrepenenjska drža, da se Lucija Stepančič navezuje na literarne tipe s krizantemo v gumbnici, toda v resnici je stvar veliko bolj kompleksna. V večini zgodb so v ospredju moški govorci, ki jim v desetletjih ukvarjanja z žensko histerijo ni uspelo dognati, kaj bi ženske sploh rade. Tako imamo priložnost opazovati žensko preobrazbo; ženske v zgodbah Lucije Stepančič si nadevajo raznorazne obraze – od Smrti do »pravih prasic« in »podlih fatalk«. Avtorica podaja celo družbeno introspekcijo preko ženskih likov; ideološka metamorfoza, ki jo doživijo, ni evolucijsko dosledna, s čimer je mišljeno, da ženske od jugoslovanskih časov do današnjosti, predvsem v smislu emancipacije, niso prosperirale, oziroma prešle iz slabšega na boljše.

Lucija Stepančič, ki v tej knjigi ne špara jezika, ženske, posebej v zgodbi Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe, plastično zariše najprej kot »stare možače za šaltarjem, ki so znale prepoznati bleferje«, nato pa kot korektne gospodične z razumnim obrazkom. In da bi bila situacija še bizarnejša, oba tipa nasledi »nekvalificirana prodajalka, po vsej verjetnosti še mladoletna, blondinka iz kateregakoli vica«. O profesionalnosti in dostojanstvu obeh predhodnic se ji še sanja ne. In ravno v tem je trik – pisateljica, ki premore več registrov (v središču je humorni ton, ki pa se mu redno pridružujeta brutalnost in metafizika) komentira stvari, ki so stvar občega vedenja; v kratki zgodbi Ne bom preveč, ki zaradi sovražnega odnosa med sosedi izzveneva v tipično slovensko štorijo, postane očitno, da pisateljica svoje glasove nabira iz skupnosti, definirane z natančno določenimi karakteristikami. Liki namreč stalno nekaj pojasnjujejo skupnosti sredi katere živijo. Toda poudarek ni na obči vednosti, pač pa na zamolku. Čeprav bi Lucijo Stepančič z nekaj prevzetnosti lahko označili za avtorico, ki ima veliko za povedati in ob tem pripovedovanju občuti tudi veliko radost, je tisto, kar dela njene zgodbe posebne, tišina, ki sledi, ko zgodbe že izzvenijo, ali pa zamolk, ki ostaja ob določenih mislih.

Nekatere zgodbe v zbirki tako ostajajo tudi nejasne in kljub izraziti zgodbeni liniji in ekspresivnemu jeziku. Bistvo nejasnosti pa ni v tem, da se zgodbe začnejo in medias res, temveč v samem govorcu. Čeprav so liki v zgodbah Lucije Stepančič histerično odtujeni drug od drugega in potem še vsak zase od samega sebe, niso nori. Bolj nenavadne so glediščne perspektive. Govorci govorijo iz različnih položajev in včasih so prehodi med živimi in mrtvimi govorci precej nejasni. Govorec v zgodbi Nočna kronika je na primer moški, ki se znajde med dvema ženskama; tudi zanj se zdi, kot bi govoril iz zagrobja. Jasno je, da liki šele tedaj dobijo panoramsko perspektivo, ki je posledica govorčeve distance do opisovane snovi. To na ravni zgodbe povzroči določeno bizarnost, oziroma omogoči zgodbi, da se odlepi od mimetičnega diskurza. Avtoričina hahljajoča drža do vsega, kar je in kar je kadarkoli bilo, ne dovoli si na primer niti nostalgije po starih časih, pa ne rahlja samo resničnosti, pač pa tudi fikcijo. 

Ena impresivnejših zgodb v tej zbirki je Nokturno s Trnuljčico in firbci. V njej se pravljično dogajanje sprevrže v telenovelo. Pisateljica si vzame znano pravljično predlogo, jo premeša s freudovsko psihoanalizo, doda za ščepec emancipacijskega diskurza (Trnuljčica razmišlja o vseh razpoložljivih imidžih, od »kešpičke in plehpičke, ki sta že malo iz mode, rockerske priležnice do eko-bio histeričarke, blogerke, računalniške in adrenalinske frikice«) in že dobimo subverzivno mešanico, v kateri so pravljični liki demistificirani. S to zgodbo pisateljica lepo demonstrira, da vsi omenjeni imidži in prenarejanja cikajo k tradicionalnemu. Ženske si namreč želijo železni repertoar: roso na vrtnicah in sonetni venec, medtem ko si moški samo želijo položiti glavo na ženske prsi in se počutiti varne. Priznati to za moške pomeni, da so luzerji, za ženske pa, da niso emancipirane. Iz tega zamolka se torej porajajo avtoričini hahljajoči komentarji, ki pa nikoli niso sami sebi namen; Lucija Stepančič namreč poleg posmeha vzame v roke še skalpel in dela družbeno-zgodovinske reze, kar pomeni, da išče vzroke za vsesplošno histerijo.

Kljub temu da pisateljica izraža naravno nezaupanje do moralistov, kot da je moralizem avtomatično izgovor za prikrivanje, se vseeno ni mogoče otresti občutka, da v podpodju Tramvajkomande, navkljub vsemu sarkazmu, teče nekaj tradicionalnega. Ne glede na to, kako globoko smo zabredli v nesojeni potrošniški raj, sugerira pisateljica, hrepenimo po pozabljenih ali pa zamolčanih vlogah princev in princesk. Poleg tega izbor – klasične pravljice – kaže na to, da arhetipsko utegne predstavljati dno, ob katerega bi utegnil trčiti avtoričin posmeh. Morda lahko zbanalizira svečano, zbriše barve pravljičnega sveta in naredi, da se dvorjani odtiholazijo od resničnosti in nazaj, pri čemer je vsem jasno, da je čas nedolžnosti minil, toda vseeno ti metafikcijski pripovedni postopki, ki so samo odraz tega, da živimo v nesmiselnem svetu, iz katerega sta izginila resnica in resničnost, ne zmorejo zbrisati smisla, ki ga lahko proizvaja ustvarjanje fikcijske resničnosti.

In spet, ne gre zgolj za iskanje pribežališča v literaturo, pač pa za ključni obrat, ki ga je v tej knjigi naredila Lucija Stepančič; ja, svet je res metagledališče, in ja, vse, kar počnemo v njem, utegne biti res vloga – in kar je precej žalostno pri tem, je, da zgolj sprejemamo te vloge in ne zmoremo niti uvida v avtentično eksistenco. Čeprav to niti ni najhujše. Najhujše je, da si ob umanjkanju samodiscipline domišljamo, »da našo prežaljenost opazi ves svet, da naša zaprta okna na ves glas izražajo protest, naslovljen na štiri strani neba«, kot pravi govorec v eni od zgodb. In ker je literatura pogosto ena od bližnjic, kamor je mogoče izbruhati svoje pritožbe, se hitro znajdemo na posebnem oddelku, ki spominja na sončno upravo, na hipnotizerja v cirkusu, na spoved v cerkvi, na vsakovrstne tajne službe, ki zavezujejo poštene ljudi, itd.

Ne upam si trditi, da je Lucija Stepančič komentirala avtobiografične štorije, ki preplavljajo literarni svet, ali pa recimo pesnikovanje, napisano z lastno krvjo, pa vendarle je jasno, da je premogla dovolj koncentracije in kritične zavesti, da je zamenjala perspektivo in si zastavila vprašanje – kaj tovrstno spuščanje krvi pomeni za literaturo? V najboljšem primeru lahko upamo, da sestop iz slonokoščenega stolpa, kar nedvomno počne tudi avtorica z novo zbirko zgodb.

 

Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe
Lucija Stepančič
Leto izdaje:
2016

Prevajalec:

23,00 €

Lucija Stepančič: Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe. Beletrina (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2016. 

Panorama 12. 12. 2016

Pismo bralkam, Pismo bralcem

 

Drage bralke, dragi bralci!

Hvala ker ste bili še eno leto z nami. V veliko veselje nam je ustvarjati medij, ki iz meseca v mesec dobiva več bralk in bralcev.

Ko je uredništvo v današnji sestavi pred štirimi leti prevzelo AirBeletrino, si nismo mogli misliti, da bomo deležni tolikšne pozornosti.

Želimo si, da bi lahko postajali čedalje boljši – in ostajali enako dostopni, kot smo bili doslej.

Pri tem nam lahko pomagate.

Hvaležni vam bomo, če nam namenite 0,5% svoje dohodnine. To vas nič ne bo stalo; le namesto proračunu boste namenili nam, mi pa vam bomo vašo prijaznost lahko vrnili v obliki dobrih zgodb.

Kako to storite?

Povsem preprosto! Kliknite na kateri koli članek na naši spletni strani in na desni strani boste videli banner s knjigami in mucko. Če stran osvežite (včasih je treba večkrat), se bo slikica spremenila v že izpolnjen obrazec, vi ga le dopolnite s svojimi podatki in pošljite na Beletrino, Kersnikova 4, 1000 Ljubljana ali na svoj pristojni finančni urad.

Če se oglasite v naši knjigarni na Novem trgu 2, pa v znak hvaležnosti v zameno za obrazec dobite še knjigo!

Hvala vam!

Veselimo se druženja z vami tudi v letu 2017.

Vaša AirBeletrina

Manca G. Renko
Katja Perat
Aljoša Harlamov
Matjaž Juren Zaza

Montaža 12. 12. 2016

Kdo si upa biti realen in zahtevati utopijo?

Foto: Peter Uhan, SNG Drama

Le kaj bi bilo primernejše za gledališko uprizarjanje v tem občutljivem zgodovinskem trenutku kot dramska epopeja Tankreda Dorsta, nemškega postmodernističnega dramatika, ki tematizira utopijo, idealno družbeno ureditev. Dorst je napisal tekst konec sedemdesetih, trideset let po padcu nacistične pošasti, ki jo je doživljal tudi sam, in ravno v času, ko je dobil kapital v gospodarski krizi zalet za napad na pridobitve družbenih bojev; uprizoritev poteka v času, ko se je ta napad z novo krizo radikaliziral.    

Merlin ali Pusta dežela je obsežna drama o kralju Arturju in vitezih okrogle mize, sestavljena iz številnih žanrov in literarnih podvrst. Odlomki so izpisani dialoško, kot prozna pripoved in celo pesmi. Napisani so kot tragedija, pravljica, romanca ali burka. Dorstova postmodernistična pisava je torej dramska predloga, ki bi jo vsak želel uprizoriti. Odprta forma dopušča številne odrske interpretacije, postavljanje nekaterih tematik v ospredje in zanemarjanje drugih. Iz začetne, raznorodne literarne snovi, lahko nastane skozi gledališki proces koncizna reprezentacija ideje utopije. Po ogledu predstave v ljubljanski Drami ostaja občutek, da je gledališki ekipi to uspelo le deloma.

Čarovnik Merlin (Barbara Cerar svoj lik vse od njegovega rojstva suvereno razvija), Hudičev sin, vsadi v kralja Arturja idejo o družbenem idealu: okroglo mizo. Vitezi, ki bi se posedli za njo, bi si bili enakovredni. Demokracija torej, mirno sobivanje namesto stalnega vojnega stanja in pustošenja. Čeprav se v začetku vsi strinjajo z idejo, jo skozi napredovanje počasi uničijo protagonisti sami. Družbenemu sistemu je v vseh zgodovinskih okoliščinah zoperstavljena človekova narava. Ta je nazadnje tudi kriva za propad vsake, izvorno še tako dobre ideje. Pokončajo jo ljubimkanje (sir Lancelot), maščevanje (sir Gawain) ali izdaja (sir Mordred).

Režiser Aleksandar Popovski se je oprijel prav tega koncepta in v uprizoritvi skušal pokazati, kako človeška nrav spodnaša družbeni sistem in ga na koncu tudi uspešno spodnese. Takrat je čas za nov cikel, ki se bo pričel z novo utopično idejo, da bi jo lahko človekova narava znova izpridila in spodnesla. V takšnih ciklih naj bi krožila in se razvijala družba, nakazuje izviren scenski element (scenograf Branko Hojnik), velika okrogla vrtljiva ploskev, okrogla miza, kjer se na odrskem prostoru zgoščajo antagonizmi med vitezi in kjer si ti spodnašajo tla (okroglo mizo) pod nogami.

Dramaturško kompleksna uprizoritev stoji trdno skupaj. Dramaturginja Darja Dominkuš je niz različnih literarnih žanrov in oblik uspešno sestavila v dinamično celoto. Dodatno narekuje ritem predstave komični princip, ki skupaj s pesmimi (tudi v angleščini in nemščini) opravlja vlogo brechtovskega potujitvenega učinka. Glavni nosilec komike in burkaštva je klovn, protagonist, ki ves čas v sredini med ostalimi, a hkrati s strani opazuje dogajanje in ga lucidno komentira. Z obrtniško natančnostjo v preskakovanjih med igralskimi registri ga odigra Tadej Toš. Resnično od strani, ob strani na odru, opazuje razvoj dogodkov tudi Hudič (prepričljiva Silva Čušin). Dela mu kmalu zmanjka, hitro se lahko prepriča, da ga ne potrebujejo več. Stvari se bodo odvijale po njegovi volji, tudi če se zanje ne zmeni. 

Zadnji del uprizoritve predstavlja popolnoma drug imaginarij. Srednji vek in viteške šleme, izvorno obdobje pripovedi in legend o kralju Arturju, zamenjajo borzni indeksi in črne obleke (kostumografija Jelena Proković). Edino, kar je preživelo stoletja in menjavo družbenih formacij, je – človekova narava. Končni obračun različnih človekovih narav poteka na okrogli mizi s pištolami namesto mečev v rokah. Miza se vrti tudi še, ko vsi padejo. Prišli bodo novi protagonisti in zgodba se bo ponovila.

Ob tem se zastavi vprašanje, kako razumeti predmoderni, srednjeveški vrednostni sistem (ali pa vrednostni sistem nasploh), ki je dobil svojo literarno reprezentacijo v zgodbah in legendah o viteštvu, danes. Uprizoritev dopušča tolmačenje, da je vrednostni sistem transhistoričen, neodvisen od družbenega razvoja. Plodnejša interpretacija bi šla v smeri kontekstualizacije. Če v družbi vladajo na videz podobni antagonizmi kot pred nekaj stoletji, to ne pomeni, da vladajo iste ideologije oziroma vrednostni sistemi, še manj je to dokaz o nespremenljivi človekovi naravi ali natančneje: to še ne pomeni obstoja nečesa takšnega, kot je človekova narava. Ideje in vrednote dobivajo v drugih zgodovinskih okoliščinah ali izgovorjene z različnih družbenih pozicij drugo konotacijo, pomen. Režijski koncept je v Merlinu ali Pusti deželi tako s svojo reprezentacijo utopije postal anahron.

Utopija ni samo tema te predstave, je kar slogan letošnje sezone v osrednji domači gledališki hiši. Zdi se, da nekateri režijski koncepti uprizoritev ne upajo iti tako daleč, da bi utopijo odrsko reprezentirali pozitivno, se pravi, skušali podati odgovor na vprašanje, kako bi lahko utopija delovala. Med takšne poskuse spada tudi videna uprizoritev. Slej ko prej je tematizacija utopičnosti zvedena na previdne premisleke o tem, kar prinaša spontana predstava pojma utopije: nedosegljiv ideal, ki je gibalo posameznikove ali družbene akcije, vendar bo skozi delovanje in napredovanje nujno propadlo. Z odločitvijo za takšno tolmačenje utopičnega ideala premestimo gledališko institucijo z njenega mesta predstavljanja alternative dejanski realnosti – kar je pogosta samorefleksija gledališča – na mesto, kjer onemogoča reprezentacije drugačne družbene resničnosti – tu razumljene kot utopije. Ob vprašanju, ki ostaja, se poraja nelagodje: zakaj smo se potemtakem odločili premisliti utopijo? Mar le zato, da bi utrdili obstoječe?

 

Tankred Dorst: Merlin ali pusta dežela (r. Aleksandar Popovski): SNG Drama Ljubljana, premiera 7. 12. 2016

Panorama 9. 12. 2016

Odkrivanje materinskega sveta

Ilustracija: Ana Baraga

 

Midva o ljudeh govoriva s posmehom hliniva da sva boljša od njih in da zmoreva več
eden je lažnivec drugi je tat tretji neumnež tista mala blondinka pa je neverjetna koza
najini nadrejeni so kreteni najini podrejeni so idioti in očitno sva tu samo midva ki sva
kaj vredna v vsem tem mrtvilu žalosti in dolgočasju
v tej bedi in površnosti v tej mlakuži v katero se vsakdo poščije in gre
ti praviš v pičko materino nikoli ne bi mogel postati taka pokveka
medtem ko opazuješ svet ki nas omejuje in ljudi ki hodijo mimo naju
gledam kako pred mojimi očmi postajaš majhna pokveka in osvajaš moje srce samo zato
ker naivno verjameš da se to ne bo nikoli zgodilo in ko me pogledaš v oči v njih piše
da se ne bo in da si vreden ljubezni kar te ohranja mirnega cela dva dni
od nekdaj si hotel biti drugačen stepel bi se za to umrl bi samo da ne bi pristal
na to na te ljudi ta televizor in dejstvo da tvoj želodec postaja večji od tvojih trdnih stališč
O fantiček svet odraslih moških je težaven kraj brazgotina preorana z lažmi
junaki so vedno postavljeni nekam v daljno preteklost
vsak dan ko vstajaš in se briješ so oni vse dlje od tebe ti pa si vse bolj osamljen
čas je da odkriješ materinski svet glavo lahko položiš na mojo dlan
in one bodo prišle z daljnih dvorišč da te bodo pobožale in uspavale
matere so vedno blizu
vse imajo v hiši po eno sobico v kateri hranijo svoj jok sladkarije in skrb zate
Ne
pravim jaz
ne skrbi nikoli ne boš postal kot oni
moja dlan je hladna tvoje čelo pa vroče in divje
vse to okoli naju kar vidiš je samo scena samo okras najini ljubezni
v zgodbi v kateri zmagujeva midva

 

 

 

Tanja Stupar-Trifunović, rojena leta 1977 v Zadru, je pesnica, literarna kritičarka, kolumnistka in urednica. Diplomirala je iz srbskega jezika in književnosti na Filološki fakulteti v Banjaluki. Je avtorica pesniških zbirk Hiša iz črk (Kuća od slova, 1999), Vzpostavljanje ravnotežja (Uspostavljanje ravnoteže, 2002), Na kaj mislijo barbari, ko zajtrkujejo (O čemu misle varvari dok doručkuju, 2008) in Glavni junak je človek, ki se zaljublja v nesrečo (Glavni junak je čovjek koji se zaljubljuje u nesreću, 2010) ter izbora iz kolumn Adornova sraka (Adornova svraka, 2007). Njena poezija je bila v Bosni in Hercegovini nekajkrat nagrajena, uvrščena je v več pesniških antologij ter prevedena v angleščino, francoščino, nemščino, poljščino in danščino. Tanja Stupar-Trifunović je letos dobila prestižno nagrado Evropske unije za književnost, in sicer za svoj romaneskni prvenec Ure v materini sobi (Satovi u majčinoj sobi, 2014). Je tudi urednica revije za književnost, umetnost in kulturo Putevi.
Pesmi Tanje Stupar-Trifunović se berejo kot »poezija vsakdanjega življenja« – življenja, ki teče po ustaljenem tiru, nekega dne pa se nepričakovano zgodi preobrat, zaradi katerega čez noč postaneš drug(ačen) človek. To so presenečenja, ki vznemirjajo tudi govorce pesmi. Za svoje pesmi avtorica pravi, da so »življenje življenja«, saj v njih daje govoriti različnim (moškim, ženskim, otroškim) glasovom, ki jim v svetu, v katerem živi, intenzivno prisluškuje. V izrazito dolgih verzih – namenoma nenavadno lomljenih in brez ločil – je jasno razvidno pesničino zavedanje, da »naša življenja niso naša, dobili smo jih, so tu, v nas, in bodo nekoč nekam odšla« in da človek v tem svetu, kakršenkoli pač je, ni merilo vseh stvari.

 Prevedla in opombo napisala Mateja Komel Snoj

Refleksija 8. 12. 2016

Lastna soba

»Pozabite na lastno sobo – pišite v kuhinji, zaklenite se na stranišče. Pišite na avtobusu ali na metroju, med službo ali obroki, medtem ko spite ali hodite. Jaz pišem, medtem ko sedim na školjki. Ne pretegujte se za pisalnim strojem, če niste bogate ali si lahko omislite pokrovitelja, morda sploh nimate pisalnega stroja. Kadar pomivate tla ali perete perilo, prisluškujte besedam, kako pojejo v vašem telesu. Kadar ste potrte, jezne, prizadete, kadar vas obsedeta sočutje in ljubezen. Kadar ne morete, da ne bi pisale.«
Gloria Anzaldua, Pismo pisateljicam tretjega sveta

 

Sedim na avtobusu in dekle, ki mi sedi nasproti, pogleduje proti meni, kot bi hotelo nekaj reči. Urejena je, a vse na njej vzbuja vtis skrbno prikrite revščine. Njen plašč je lep, a pretanek, vzorec na krilu zbledel, čevlji plastični. In nervozna je. Z nohti praska po zaslonu telefona, s prsti vsake toliko sname ovitek in ga spet spusti. Sname in spusti. Sname in spusti. Potem se spet zazre vame in se nasmehne. Na njenih drobnih zobeh je sled vijolične šminke, ki jo je za sabo pustila sekvenca živčnega nasmihanja. »Lep plašč,« končno reče, vesela, da se je domislila priročnega izgovora. Kako lažje navezati stik z žensko, kot da laskaš njeni izbiri? Dovolj dolgo že živim v St Louisu, da iz njenega naglasa lahko razberem, da ni domačinka, zato jo vprašam, od kod prihaja. V zameno dobim življenjsko izpoved, ki je nestrpno čemela za uvodnim komplimentom, pripravljena, da se razlije. Portland, Oregon. Ja, lepo je na severozahodu, a ona ne more nazaj. Zbežala je od doma. »They were abusive,« reče in me s svojo odločno nejasnostjo prepusti ugibanju, kaj so ji storili. Čeprav je našemljena v odraslo žensko in bi bilo nemogoče uganiti, da ni mojih let, pravi, da jih ima osemnajst. Kupila je karto za Grayhound in se ob treh zjutraj izmuznila iz hiše. Sporočila ni pustila. Zdaj živi pri prijateljih, dela v drogeriji in varčuje. Študirala bo mikrobiologijo, pove. Vzela bo vsak študentski kredit, ki ga bo lahko dobila, a nič hudega, reče in spet popraska po zaslonu mobitela. Vse je premislila. S službo, na katero računa, bo zaslužila vsaj 400.000 dolarjev letno, zato odplačati posojila ne bi smel biti prevelik problem. Rada bi ji verjela, a vse prelahko jo je videti, osemnajstletnico, ki jih kaže trideset, kako jih bo pri štiridesetih kazala šestdeset, polna nervoznih tikov kot Winona Rider v Stranger Things, kako bo verižno kadila, poleg svojih odplačevala še dolgove bivšega moža in razmišljala, ali ne bi bilo morda najbolj preudarno storiti samomor, da bi otroci, ki je tako ali tako nikdar ne vidijo, vsaj lahko živeli od njenega življenjskega zavarovanja. Prerevna, preveč lepa in preveč naivna je, da bi se lahko dobro končalo.

Zgodaj zadolžene se Američanke zgodaj poročajo in zgodaj poročene zgodaj rojevajo otroke. Ljubezen pride k njim kot obljuba odrešitve: skupaj odplačati kredite, skupaj kupiti nepremičnino, skupaj financirati dnevno varstvo, ki stane 1.900 dolarjev na mesec. In tako se zaljubljajo v moške, ki pridejo in obljubljajo, da jih bodo rešili, da bodo poskrbeli zanje, da jim lahko zaupajo z vsem svojim življenjem in da jim nikar več ne bo treba skrbeti, ne vedoč, da so edini ljudje na svetu, ki si želijo vse urediti namesto drugih, z nadzorom obsedeni sadisti. »They were abusive,« bodo govorile njihove hčerke. Nato pa same izbrale enako. Če se bodo želele ločiti, bodo tvegale strel v glavo ali vrnitev k veliki revščini, če se ne bodo ločile, bodo obsojene na življenje ustrahovanja. Svoboda pa, svoboda bo ostala nekaj, kar zadeva druge.

Svoboda ljubiti pod lastnimi pogoji, pa tudi svoboda ostati sama. Svoboda postati mati, ne da bi bila za to razosebljena, pa tudi svoboda ostati brez otrok, ne da bi bila za to diskreditirana. Svoboda, ki k življenju prispeva z občutkom živosti, možnost, da sami postavljamo pravila svojim dejanjem, da ravnamo po lastni vesti in svoja dejanja interpretiramo pod lastnimi pogoji. Da gospodarimo s svojo usodo in da o njej, tudi če iz nje nikdar ne bomo napravili literature, pripovedujemo, kot bi imela literarno vrednost. Svoboda, ki dovoljuje tudi nekaj naivnosti in nepremišljenosti, ki nas ohranjata ljudi.

Za takšno svobodo, se zdi, je treba imeti čas in denar, čas in denar pa ne pripadeta vsakomur. Ali kot je davnega leta 1929 svetovala Virginia Woolf – ženska, ki se poteguje za svobodo, ne sme nikdar roditi,  mora pa imeti majhno rento in lastno sobo. A vse prepogosto pozabljamo, da je za lastno sobo in majhno rento njene Mary Beton padla s konja kolonialistična teta iz Bombaja. Literarna zgodovina kot zgodovina svobode, se zdi, je pravzaprav zgodovina izkoriščanja. Moški pišejo na račun neplačanega dela svojih žensk, in če hočejo pisati tudi ženske, lahko to počnejo samo na račun komaj plačanega dela nikdar imenovanih in v zgodovini izgubljenih Indijcev. Pa ženske, ki pripadajo razredu izkoriščanih in ne razredu izkoriščevalcev? Ženske, na račun katerih živijo vsi ostali?

Lastna soba žensko, ki mora zanjo plačati sama, v resnici drago stane. Še posebej žensko, ki bi po nareku nikoli povsem uspele emancipacije rada imela vse – od otrok do ekonomske neodvisnosti. Od nje terja toliko prizadevanj in odpovedovanja, da ji na koncu ne ostane dovolj energije, da bi lahko izkoristila njeno udobje. Zanjo plačuje z urami svojega časa, ki se nikdar ne bodo povrnile, razpeta med službe, ki ne nagrajujejo z občutkom uresničenosti, z delom, usmerjenim v druge. Z odločitvami, ki njeni svobodi jemljejo obraz svobodnosti. Koliko žensk, se včasih vprašam, je šlo skozi svoje življenje, ne da bi kadarkoli sprejele svobodno odločitev, ker bi to od njih zahtevalo preveč truda? Koliko žensk se je od rojstva do smrti zgolj pomikalo od enega zakonodajalca do drugega, od staršev, ki so imeli jasne načrte zanje, do mož, ki so imeli še jasnejše? In koliko žensk, po drugi strani, je sprejelo usodno svobodno odločitev in zanjo plačalo z izgubo vsake možnosti za srečo? Koliko žensk je za lastno sobo zastavilo toliko, da na koncu ni ostalo nič več lepote in ljubezni, s katerima bi jo lahko opremile?

A ne pustite se motiti, je šestdeset let po Virginii Woolf zapisala Gloria Anzaldua. Tudi kadar vas življenje sili v nasprotno, vztrajajte na lastni svobodi. Ne čakajte na to, da vam svet ponudi mir in prostost, ki vam bosta omogočila življenje aristokratinj duha. Če želite biti svobodne, pišite. Svetu vsilite svoje zgodbe, tudi brez lastne sobe. Potem ko ste se vrnile z več kot osemurnega delovnika, podojile, pomile tla, skuhale kosilo. Pišite, dokler se ne boste pripisale do svoje razredne zavesti. Dokler vaše zgodbe ne bodo našle svojega mesta v literarni zgodovini, dokler ne bodo postale preglasne, da bi bile še lahko spregledane. Dokler svet ne bo prisiljen prebrati, da ste v svoje delo vložile trikratno količino časa in volje od kateregakoli moškega, da ste morale izumiti jezik, ki bi vse to zaobjel, jezik, v katerem se vaše skrbi ne bodo več zdele premajhne ali preveč vsakodnevne, da bi kogarkoli sploh zanimale. Pišite. Vse, kar lahko izgubite, so vaše verige.

A tako dolgo že pišemo. Toliko krogov je že odtekel feminizem in toliko valov je že naplavil, pa se vse njegove temeljne bitke še vedno zdijo tako neizbojevane. In ko tako sedim v lastni sobi, za lastno mizo, ne vedoč, koliko me bo stala moja lastna lakota po svobodi, razmišljam, zakaj si je še vedno lažje predstavljati, da bo dekle, ki je v svojem tankem plaščku zbegano skočilo z avtobusa na postaji pred svojo drogerijo, končalo kot nasilnikova žena kot kadarkoli prejelo Nobelovo nagrado?

 

 

Katja Perat, članica AirBeletrininega uredništva, se je avgusta 2016 preselila v Ameriko, kjer je dobila štipendijo za doktorat iz primerjalne književnosti. Dvakrat na mesec vas bo seznanjala s svojim življenjem v deželi svobodnih.

Njene starejše zapise lahko preberete, če na desni strani kliknete na značko Amerika.

Montaža 7. 12. 2016

Gospodinov na odru žalosti

 

Prizor iz predstave Fizika žalosti

Roman Fizika žalosti (v izvirniku Физиканатъгата) je izšel leta 2011 v Bolgariji. Njegov avtor, ki je takrat že slovel kot eden najbolj prevajanih bolgarskih avtorjev v zadnjih dveh desetletjih (njegov prvenec Naravni roman je bil namreč preveden v številne jezike), se je širšemu slovenskemu bralstvu približal s svojim drugim romanesknim delom Fizika žalosti, ki je leta 2015 izšlo pri Beletrini v času avtorjevega obiska festivala Fabula.

Georgi in fizika. Gospodinov in žalost – so besede, ki že same po sebi vabijo k postanku in pritegnejo pozornost morebitnega bralca. Morda gre za nenavadno zvočno privlačnost avtorjevega imena in naelektrenost naslova njegovega romana, morda gre le za uspešno propagandno taktiko založbe, ki je izdala slovenski prevod. A rezultat je razmeroma dober. Fizika žalosti je roman, ki se bere in prebira. V Sloveniji je razprodana in v Evropi ter drugod po svetu jo berejo bralci različnih generacij. Nagovarja torej širše množice, kar lahko štejemo za prednost romana. Še posebej, ker ta postreže s svojevrstno izvirnostjo in prav posebnim humorjem. Gospodinovu uspe na dobrih tristo straneh pomešati in premešati antično mitologijo (predvsem mit o Minotavru) s prvoosebno pripovedjo o odraščanju in življenju protagonista, ki trpi za obsesivnim empatično-somatskim sindromom ali patološko empatijo, v zgodbe raznoraznih ljudi in bitij vmešava še kratke zgodovinske preglede, arhivske zapise, publicistične izpiske, poljudnoznanstvene razmisleke, vse to pa ovije v prozorno tančico, iz katere pronica pojem ali bolje, občutenje žalosti. Gospodinov se izredno dobro znajde v pripovednem preskakovanju ovir, tj. preskakovanju od enega do drugega načina pripovednih postopkov, od linearnosti do fragmentarnosti. V romanu se zvrstijo kratka poglavja, za katera se zdi, da so pomensko zasnovana kot nekakšne obstojne celote, a temu ni čisto tako. Poglavja se izkažejo za drobce nenavadnega pripovednega kalejdoskopa, ki žalost izrisujejo na paleti vseh mogočih odtenkov, ji nadevajo takšne ali drugačne obraze, razpirajo iz prepone krikov in smeha, jo oblikujejo v različna agregatna stanja ter jo umeščajo v vsa možna časovna obdobja. Naloga bralca je slediti temu besednemu labirintu in – prosto po Gospodinovu, iskati vse mogoče začetke in konce v tej milijardi zgodb.

Čeprav Gospodinov v svojem romanu rokuje z različnimi slogovnimi prijemi, bralcu pušča ogromno odprtih mest, kjer je dovoljeno postati in na zidove labirinta protagonistovih spominov pripeti še bralcu lastne spomine. S tem se Gospodinov kot pisec izkaže kot izredno sočuten do svojega bralca – ne le, da je pojem sočutja eden izmed glavnih motivov v romanu, temveč se zdi, da sočutje velja kot glavno piščevo vodilo. Diši po pretirano sentimentalnem? Morebiti za koga izmed bralcev, a ne gre prezreti dejstva, da se Fizika žalosti tako ali drugače osredinja ravno na pojem sočutja.

In tukaj končno prispemo do točke, ko se lahko vprašamo, kaj bi lahko roman Fizika žalosti Georgija Gospodinova pomenil v sferi gledališča? Glede na to da roman preveva edinstvena odprtost in hkrati osredotočenost na preizpraševanje človekovega udejstvovanja v svetu, se izkaže, da v Fiziki žalosti mrgoli kopica uprizoritvenih možnosti. Romanu Fizika žalosti je torej mogoče dati telo in glas, mogoče ga je utelesiti v uprizoritvi in njegovo sporočilo podati občinstvu v živi prisotnosti. Ker roman potuje v času, v spominih vseh izpovedanih zgodb išče sočutje in naposled najde edinstveno definicijo žalosti – malce ironično, s ščepcem humorja in z zvrhano žlico banalne resnosti, tako predstavlja močno sredstvo za iskanje kolektivne ustvarjalnosti. Gospodinovo delo lahko deluje na odru med igralci in tudi pred njim, v občinstvu.

Fizika žalosti je lahko svojevrsten »time machine« za bralce-gledalce, ti so lahko vpeti v spominsko časovno kapsulo, saj je pred koncem sveta, kakršenkoli naj že bo, smiselno in vredno oplemenititi in ovekovečiti sedanjost – dokler ta sploh še je sedanjost. In če govorimo o časovni kapsuli, h kateri se avtor romana tako zelo rad in zvesto vrača, je treba poudariti časovnost. Čas in predvsem življenje se gibljeta po ravnini preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Človeška narava, predvsem želja človeka, da bi omejil in poprostoril čas, nas prestavlja od preteklosti k sedanjosti in vse naprej do prihodnosti. Ta trojna in izmuzljiva lastnost časovnosti bremeni človeškega posameznika. Zato da človek postane, postoji v sedanjosti, mora s sabo prinesti preteklost, in zato da je zmožen stopiti v prihodnost, mora zavreči ali pa preobraziti preteklost. Časovnost je potemtakem za posameznika labirint, kot bi se izrazil Gospodinov. Labirint, v katerem straši rjovenje in glasno mukanje Minotavra, pol človeka, pol bika iz antično grškega mita. Minotaver je odmev in breme preteklosti, ki teži in straši posameznika. Ta ne more ubežati Minotavru, do njega mora celo priti in ga, kot antični junak Tezej, ubiti. In ravno tukaj se razkrije mojstrskost Georgija Gospodinova. Avtor opozori, da Minotaver morda le ni pošast. »Minotaver je deček, zaprt v kleti. Sam je, zapuščen.« Minotaver kot opomin na neovrgljivo preteklost pa ni nujno breme in ne predstavlja težke cule, ki si jo mora človek oprtati na ramena, preden stopi v prihodnost. Minotavra lahko potem, ko mu odvržemo pošastno masko in ga uzremo z druge strani, kot zapuščenega dečka, vidimo kot nepogrešljivo gonilo življenja. Minotavra ni treba ubiti, da lahko vstopimo v prihodnost, le sprejeti ga moramo v tem, kar je – opomin preteklosti. Opomin na vse naše pretekle izkušnje in dejanja, ki se jih ne da več izbrisati. Opomin na to, da so naši pretekli spomini, naši predniki in naši pretekli zgodovinski sopotniki konec koncev del nas. Preteklost, sedanjost in prihodnost niso ločene sobe ali ločeni predori labirinta. Vse sestavljajo en sam labirint človekovega življenja.

Način, na katerega se Gospodinov poigrava s časovnostjo, se izrisuje kot nekakšen žilni sistem – preteklost, sedanjost in prihodnost so kapilare, vene, arterije in aorta romana. Prepletajo se v zapleten sistem,  po katerem se kot kri pretaka žalost. A ne žalost kot tisto, kar bo ubilo telo, temveč kot življenjski sok. Žalost po Gospodinovu ni neznosna bol, temveč svojevrstna, s smehom obarvana tožba po nostalgiji in otroško nedolžno pričakovanje tega, kar še pride.

Roman izredno močno izpostavlja branje, neslišen pogovor med avtorjem in bralcem, prestopanje od črke do črke, od misli do misli, od »ne več« do »še ne«. Branje se udejanja postopoma, z nenehnim opozarjanjem avtorja romana, da je zavedanje in prisotnost bralca za nadaljevanje in sledenje zgodbeni niti nujno. In spet se Fizika žalosti pokaže kot bogat material gledališke ustvarjalnosti. Podajanje zgodbe skozi prisotnost igralcev, ki skupaj z gledalci lovijo tisti »še ne« in za sabo puščajo videni »ne več«. Čas in spomin, kot ju razgalja Gospodinov v romanu, lahko v gledališki uprizoritvi dobita nove razsežnosti. Branje se spreminja v dogodkovnost in močno prisostvovanje v dogodku (Fizike) žalosti. Igra pisca in bralca se prestavi v igro igralca in gledalca. Ko se leposlovno delo seli na odrske deske, je velikokrat mogoče opaziti motečo vrzel med pripovedjo leposlovja in izpovedovanjem gledališča. A oblika in vzdušje pisanja Gospodinova ponujata ravno most med leposlovjem in gledališčem. Tako kot bralca opozarja na dejanje branja, Gospodinov v isti meri pušča možnost, da se njegove besede zgodijo v skupini in med posamezniki ter postanejo dogodek. Morebiti srečen dogodek, kjer se v iskanju sočutja žalost prične dojemati nekoliko drugače.

Jaz smo, kot bi rekel Gospodinov.

                                                                                       

 

Fizika žalosti
Georgi Gospodinov
Leto izdaje:
2015

Prevajalec:
Borut Omerzel

Razmislek o delu Georgija Gospodinova Fizika žalosti je nastal med ustvarjalnim procesom in pripravami na uprizoritev Fizike žalosti v režiji Tjaše Črnigoj. Premierna uprizoritev se je odvila 16. 11. 2016 v Dvorani novomeške pomladi Anton Podbevšek Teatra v Novem mestu. Ponovne uprizoritve so na sporedu 30. 11., 1., 2., 3., 6., 7. in 8. 12. 2016. Več informacij na spletni strani: http://www.antonpodbevsekteater.si/

Panorama 2. 12. 2016

Čudeži ljubezni

Ona pelje za roko svojega bolnega moža svojega moža ki umira
krhkega kot vaza nagnjenega k razpadanju s palico in nogo ki šepa
Ljubila ga je ni ga ljubila
ni se ji zdelo bistveno
kot kavč kot omara
kot časopis bil je v stanovanju z njim v rokah
Leta dolgo
Je bil tu
Tu
zdaj pa odhaja razsipa se lahek je kot zrak
kot da v roki drži otrokovo roko
kot da ni njegova žena
temveč mama
on pa je njen fantiček
ki tu umira
Tu
v njenih rokah
Ona mu kupuje igračke ribiško palico spomladi
greva skupaj na ribolov
Vendar ti sovražiš ribolov draga
Ni važno greva
govori
veselo
hlipajoče
s solzami
Greva lovit velike ribe
Kupuje mu tri časopise čeprav on bere isti dnevnik
dvajset let
kupuje mu tudi druge da bi nadoknadil da ne bi zamudil
da bi imel objektivno podobo o dogajanju v svetu
in pri nas zdaj v času krize v času obupa in novih volitev
Obljublja mu boljše možnosti za zdravljenje ko bodo ti drugi prišli na oblast
in jim bo mar za nas navadne ljudi
govori žarečih oči kot da v to verjame
govori mu polna predvolilnih obljub o ozdravljenju
Kot da je vročica s televizije zdrsnila vanjo
tu v njeno srce
Tu
a ni ga ljubila res je ni ga ljubila
ko ga pogleda se tega sramuje in bolj živčno boža njegove sive lase
ni ga ljubila iz neznanega razloga morda je prišel v napačno pomlad
morda je bila premlada morda je ljubila drugega morda je hrepenela po mestih deželah potovanjih ni vedela
samo to neznano hrepenenje je zdrsnilo
Tu
tu v srce in ga potlačilo močnega zdravega in veselega medtem ko nosi omare
v njuno novo stanovanje medtem ko zlaga knjige na police ko ji mežika iz drugega prostora
ko ji prinaša bombonjero v bolnišnico in ima obraz srečnega očeta
ko bere pred spanjem in odlaga očala zraven sebe
tu
Tu jemlje njegova očala v roke
in joče
Zdaj ga ljubi
On se je preselil v njeno srce tu
Tu

 

Tanja Stupar-Trifunović, rojena leta 1977 v Zadru, je pesnica, literarna kritičarka, kolumnistka in urednica. Diplomirala je iz srbskega jezika in književnosti na Filološki fakulteti v Banjaluki. Je avtorica pesniških zbirk Hiša iz črk (Kuća od slova, 1999), Vzpostavljanje ravnotežja (Uspostavljanje ravnoteže, 2002), Na kaj mislijo barbari, ko zajtrkujejo (O čemu misle varvari dok doručkuju, 2008) in Glavni junak je človek, ki se zaljublja v nesrečo (Glavni junak je čovjek koji se zaljubljuje u nesreću, 2010) ter izbora iz kolumn Adornova sraka (Adornova svraka, 2007). Njena poezija je bila v Bosni in Hercegovini nekajkrat nagrajena, uvrščena je v več pesniških antologij ter prevedena v angleščino, francoščino, nemščino, poljščino in danščino. Tanja Stupar-Trifunović je letos dobila prestižno nagrado Evropske unije za književnost, in sicer za svoj romaneskni prvenec Ure v materini sobi (Satovi u majčinoj sobi, 2014). Je tudi urednica revije za književnost, umetnost in kulturo Putevi.
Pesmi Tanje Stupar-Trifunović se berejo kot »poezija vsakdanjega življenja« – življenja, ki teče po ustaljenem tiru, nekega dne pa se nepričakovano zgodi preobrat, zaradi katerega čez noč postaneš drug(ačen) človek. To so presenečenja, ki vznemirjajo tudi govorce pesmi. Za svoje pesmi avtorica pravi, da so »življenje življenja«, saj v njih daje govoriti različnim (moškim, ženskim, otroškim) glasovom, ki jim v svetu, v katerem živi, intenzivno prisluškuje. V izrazito dolgih verzih – namenoma nenavadno lomljenih in brez ločil – je jasno razvidno pesničino zavedanje, da »naša življenja niso naša, dobili smo jih, so tu, v nas, in bodo nekoč nekam odšla« in da človek v tem svetu, kakršenkoli pač je, ni merilo vseh stvari.

 Prevedla in opombo napisala Mateja Komel Snoj