maj 2017 - AirBeletrina
Refleksija 31. 5. 2017

Naredite Ameriko spet obvladljivo (13.): Ameriški sen

In konec vsega našega raziskovanja
Bo prispeti tja, kjer smo začeli
In ta kraj spoznati prvikrat.
T. S. Eliot

 

Vedno sem verjela, da je na prepričanju, da morajo ljudje prepotovati svet, da bi razumeli človeka, nekaj vulgarnega. Toliko ljudi dnevno zasipa Instagram s fotografijami tujih dežel, obloženimi z romantičnimi pripisi o samospoznavanju, toliko ljudi polni hotele in hostle tega sveta, ne da bi se s tem domet njihove pameti količkaj razširil, toliko ljudi potuje vse življenje, ne da bi jih njihova potovanja kadarkoli pripeljala v bližino razumevanja. Ko je James Clifford v Potujočih kulturah konec devetdesetih pisal o tem, kako omejena je antropologija v svojih pričakovanjih, da bo antropologom v umetnih okoliščinah terenskega dela, ki domorodce že generacije prigovarjajo k temu, naj pred njimi skrijejo svoje televizorje, da bi bili videti bolj avtentični, prinesla kakršenkoli resničen uvid, je pozabil omeniti, da je s potovanji v resnici podobno. Nekaj neokusnega je v pričakovanju, da bo svet namesto tebe opravil delo, ki ga zase nisi sposoben opraviti sam.

Generacija naših staršev, ki je odraščala v času, preden se je dvajseto stoletje začelo sprenevedati, da v meje ne verjame več, svojim potomcem rada zavida mobilnost, ne da bi zares razumela, da mobilnost ni samo izbira in je za mnoge v veliki meri že začela pomeniti prisilo. Pod plaščem »instamigracij« se namreč že lep čas dogaja tudi nekaj drugega – ljudje, predvsem mladi Evropejci in predvsem mladi Vzhodnoevropejci, čedalje pogosteje veliko potujejo ne le zato, ker bi jih po svetu gonila želja po psevdospoznavanju, temveč zato, ker so v svetu, ki se je zadnjih nekaj desetletji še postavljal s svojim kozmopolitanstvom, postali del novega razreda, ki se je v pomanjkanju gotovosti prisiljen seliti, ki je prisiljen postati fleksibilen, če si hoče zagotoviti preživetje, potem pa to razumeti kot svobodo, zato da bi lažje shajal z nujnostjo. Razreda, ki, kot se z zgodovino rado dogaja, ponavlja usodo svojih prababic in pradedov in o domu ne more več razmišljati kot o nečem, kar lahko traja večno.

V zgodbi o migracijah je Amerika dolgo časa nosila prapor obljubljene dežele, k čemur je izdatno prispeval tudi žanr priseljenske proze, ki je pomagal utrjevati prepričanja, da nekje obstaja deleža, kjer se sicer tudi trpi in gara, a če se je v domu, ki smo ga pustili za sabo, garalo in trpelo zastonj, sta tu garanje in trpljenje poplačana z uspehom. Vse je še novo, na Zahodu, vse še čaka na roke, ki bodo pograbile ta še neizdelan nič in ga preobrazile v bogastvo. Amerika ni bila dom, v katerega si se rodil, bila je dom, ki si ga izklesal zase, in dom, na katerega si bil zato lahko upravičeno ponosen. Predstavljala je upanje.

Vendar se je do danes, ko sem se tja priselila sama, Amerika postarala – in čeprav je prazna ideja o ameriškem snu med ljudmi, po naravi nagnjenimi k mračnemu realizmu, umirala, odkar je bila spočeta, je v zadnjih desetletjih usahnila tudi med optimisti. Kot večno umirajoča Evropa je tudi Amerika postala dežela, kjer ni služb, kjer nihče, ki ne pripada odstotku srečnežev, ki so se v denar rodili, ne zasluži dovolj za lastno nepremičnino, država, pripravljena izvoliti prvega človeka, ki ji bo obljubil nova delovna mesta, ne glede na ceno, ki jo bo zato morala plačati. In čeprav se vanjo še vedno iztekajo reke migrantov, ki verjamejo, da nikjer ne more biti slabše, kot je bilo tam, od koder so prebegnili, se večina med njimi ne počuti več, kot bi se s selitvijo v Ameriko priselila kaj bližje svojim sanjam. Večino pričakajo zgolj trpka razočaranja, kot tista, na katere je naletela Ifemelu v Adichhieni Amerikanki, ki je morala prispeti v ZDA, da bi razumela, da Nigerija ni država tretjega sveta in da tisto, kar so ji obljubljali kot ameriški sen, v resnici ne obstaja več, če je sploh kdaj obstajalo, da Ameriko tvorijo živčni ljudje, ki v hlastanju za preživetjem pozabljajo nase in na svoje življenje in kjer vsak razlog za sovraštvo pride prav, ko hočemo drugega diskreditirati kot manj vrednega sreče, ki smo se jo namenili ugrabiti zase.

Večina migrantov, ki se v ZDA priseljuje danes, tako ne pričakuje več, da je prišla nekam, kjer si bo lahko ustvarila dom v izobilju, kakršnega si je vedno želela, kljub temu pa se ne more ali noče vrniti več na dom, ki ga je pustila za sabo in bo zato za večno prisiljena živeti v vicah, ki z vseh strani opozarjajo na to, da človek v resnici stvari nikamor ne pripada, da ni po nekakšni nujnosti zvezan z zemljo in da je v svojem lastnem življenju zgolj malo več kot brezpraven podnajemnik.

Odkar sem postala človek, ki poskuša preživeti med dvema celinama, še vedno verjamem, da je ideja potovanja neprijetno zlizana s tistim, kar je Said raztolmačil kot orientalizem, in da ljudje vse prepogosto potujejo, kot je Flaubert potoval skozi Turčijo, ne meneč se zato, koliko turškim prostitutkam je razdelil svoj sifilis in koliko Turkov je označil za zabite barbare, ne da bi jim sploh dal možnost spregovoriti, da so pripravljeni iz sveta iztisniti lepoto, za katero so plačali, vse ostalo pa pustiti vnemar in se domov vrniti z lažnim občutkom, da so z dnem svojega odhoda postali svetovljani. Verjamem pa tudi, da bi si moral vsak človek, tudi tisti, ki nikdar ne bo prestopil praga lastne hiše, prizadevati za to, da bi svoj dom uzrl z isto negotovostjo, s katero nanj gledajo tisti, ki so ga bili pripravljeni zapustiti, in postati malo bolj podoben Rilkejevim bistrim živalim, ki že opažajo, da nismo zelo zanesljivo doma v pojasnjenem svetu. Da si mora prizadevati za to, da bi vzdrževal kos sveta, ki mu ga je bilo dano naseljevati po naključju, ne da bi podlegel skušnjavi verjeti, da mu pripada.

 

Katja Perat je v letošnjem študijskem letu pisala o svojem prvem letu življenja v Ameriki. Maja se je za počitnice vrnila v domovino, zato je serija za enkrat zaključena. Morda nadaljevanje sledi v naslednjem semestru. Če bi želeli prebrati druge tekste iz serije, na desni strani kliknite na značko Amerika.

Kolumna 30. 5. 2017

Fakti in duša ali kako uporabiti smrt svoje mame

Salvador Dali: Enigma poželenja ali Moja mama, moja mama, moja mama, 1929

Svoj zadnji, začetniški zapis sem zaključil z odlomkom iz svoje najzgodnejše ohranjene »knjige«. In obljubil še nekaj razmišljanj – ali vsaj utemeljitev, zakaj je bilo tako trivialnost vredno deliti.

Hecno pri tem odlomku je, da v vsej svoji otročji prenapetosti kaže dve stvari, brez katerih ne morem še danes. Po svoje so v ozadju še zmeraj nekateri podobni principi, ki dajejo navdih ali so neke sorte osebne obsesije.

Tisto o »dvatistočtonski raketi iz volframovega karbida«, ki se »dotakne vode z bokom pri hitrosti 1872 km/h« … Še danes sem zaljubljen v faktografijo. Nič me tako ne vrže iz tira, kot če v knjigi ali filmu naletim na kaj za lase privlečenega, znanstveno neutemeljenega. Zato se mi je na primer s svojimi medicinskimi nesmisli kmalu zagravžal House (niti osnovnega testa Wikipedie ne prestane!!!), do konca pa sem vztrajal pri Breaking Bad, v katerem  kemija stoprocentno štima. Če v šoli niste bili tak razredni znanstvenikkot jaz, naj vam povem: volframov karbid je ena najtrših znanih snovi (9 po Mohsovi lestvici) z izjemno visokim tališčem, uporablja se na primer za konice vrtalnih svedrov. Predstavljal sem si, da bi bile iz njega enostavno nujno izdelane vesoljske ladje, da bi se od njih lahko odbil tudi kakšen meteorit, ki bi ravno priletel mimo, bliskovit spust v atmosfero pa bi bil zanj mala šala. No, volframov karbid se še ni prebil v vesoljsko industrijo, verjetno je pretežak, prezahteven za obdelovanje in pri meteoritu, ki bi zadel ladjo s 60 kilometri na sekundo, bi bilo precej vseeno, če je ta iz diamanta ali iz putra; očitno nisem ravno Noordnung. Ampak v teoriji … bi moralo štimati.

Ta obsedenost s fakti pa vztraja (včasih s tem spravljam v obup svojo družino, priznam). In zna biti navdihujoča. V Samo pridi domov sem na primer natančno preštudiral, kako bi bilo praktično mogoče izvesti tisti trik s krajo denarja s ciprskega računa. Proučil sem vse od letalskih voznih redov do teže in volumna desetih milijonov v petstoevrskih bankovcih, pa še nevarnosti, ki prežijo, če bi hotel glavni junak ta denar pretihotapiti z letalom. Glavni problem je, da se evrski bankovci vidijo na rentgenu (Google: euro banknotes x-ray). Sklepal sem, da bi lahko bil naš glavni junak toliko nor, da bi skušal znesek pretihotapiti v avtu s trajektom (konec koncev smo vsi v EU, cariniki ne razmontirajo ravno vsakega avta, vsaj takrat ga še niso); ampak to bi bilo zamudno potovanje, ki ga ne bi mogel opraviti neopaženo. Po dveh dneh gruntanja sem nad nerešljivim problemom enostavno obupal, zato je moral Leon večino denarja pač pustiti v ciprskem trezorju, dodal sem samo še skrivnostno izjavo o stroških, ki jih je imel, da je denar kasneje spravil v Slovenijo. Predvidoma s pomočjo kakšnih visoko specializiranih švercerjev, pametnejših od mene.

Prav zabavno se mi je zdelo, ko smo ga zadnjič  pili pri nekem prijatelju (nekdanjem ministru!) in mi je povedal, da je od nekega znanca (odvetnika!) slišal, da je pri pisanju Samo pridi domov »tale Skubic moral imeti neke hude insajderske informacije«, ker vse enostavno »preveč štima«. Čisto banalno dejstvo je, da ne samo nisem imel nobenih »insajderskih« informacij – v bistvu sploh osebno ne poznam nobenega pravnika! In še nikoli nisem bil na sodišču. Imam pa doma Veliki družinski pravni priročnik. O vseh mogočih tajkunskih aferah sem imel ravno toliko informacij, kot jih lahko ima vsak, ki vsaj malo spremlja medije, potem pa v pravem trenutku uporabi še Google. Na Googlu je vse, kar potrebuješ za povsem prepričljivo zgodbo; in če si čudak kot jaz, dobiš pri takih iskanjih še inspiracijo. Zapleti se iz vseh vratolomnosti, ki jih najdeš v resničnih zgodbah, sestavljajo kar sami! Potem uporabiš še Google Street View, da vidiš, po kateri ulici v daljnem mestu hodi tvoj lik, kakšne hiše in avtomobile ima pred očmi … In si tam, hodiš po Cipru, Lampedusi ali pa kakšni zakotni ptujski ulici, ki si jo mogoče že malo pozabil.

No, ampak to je samo pol zgodbe.

Potem je še druga stvar, ki sem jo že zadnjič omenil: modeliranje literarnih likov po živih ljudeh. V zgornjem odlomku nastopa Maja, za katero sem rekel, da je bila takrat moja poletna simpatija. Ta Maja mimogrede z glavo razbije šipo vesoljske ladje, pade ven, se ujame za rob šipe, potem se ladja potopi s hitrostjo »samo 200 km/h«, nazadnje pa svoje porezane prste pokomentira z »do poroke bo vse dobro«. Pustimo ob strani dejstvo, da bi za tak podvig verjetno morala imeti glavo kot topovsko kroglo in prste iz jeklenih kavljev; že zadnjič sem omenjal razloge, zakaj sem začel v svoje zgodbe umeščati žive osebnosti iz svoje bližine ali pa vsaj s televizijskih zaslonov.

V resnici nekaj podobnega bolj ali manj delamo vsi: likov si ne izmislimo iz nič, temveč jih sestavimo iz oseb, do katerih imamo tak ali drugačen emocionalni odnos. Navadno to ni – oziroma je bolj izjemoma – ena oseba, ki bi ji le spremenili ime; pogosto ima poteze več oseb, ki pa nam s svojo navzočnostjo pomagajo oživiti lik, da ga laže začutimo, vemo, kako razmišlja ob določenem problemu, in čutimo z njim. Občasno pa ima tako početje tudi neke vrste »terapevtsko« funkcijo. Rekel sem že, da sem posamezne sošolce vpletal v zgodbe iz občutka osamljenosti razrednega očalarja, da sem z njimi vsaj v zgodbah doživljal pustolovščine, da je bil v zraku eros in da sem jim dajal trpeti kot Maji. (Da bi jim »Andrej« lahko pomagal tako kavalirsko kot: »Pokaži rano!« je dejal Andrej in stopil bliže.) Včasih pa brez pomoči krute resničnosti zgodba, naj bo še tako domišljena, preprosto ostane mrtva.

Očrt zgodbe za Samo pridi domov sem imel praktično že povsem pripravljen spomladi 2012. Načrtoval sem, da pred poletjem ali najkasneje do konca dopustov oddam vse prevode in druge projekte; imel sem dovolj prihrankov, da bi si lahko jeseni privoščil nekaj mesecev samo pisanja. Potem pa mi je avgusta popolnoma nepričakovano umrla mama.

To ni pravo mesto za razpredanje občutkov. Ja, tista mama, ki se je zgražala, ker življenje v mojih otroških tekstih ni bilo nič vredno; ki je z mojimi romani pretrpela vse mogoče moje ekscese in šele pri Koliko si moja? vesela izjavila, da sem končno napisal tudi nekaj zanjo. Bil je moj zadnji, kar jih je prebrala. Tukaj ni prostor, da bi razlagal, kakšna mama je bila. Bila je najboljša mama na svetu.

Od šoka sem bil ves povožen. Neštetokrat sem se spraševal, kako premalo pozornosti sem ji posvečal. Mama je enostavno nekaj, kar naj bi bilo zmeraj tu, pa čeprav tam nekje daleč. No, pa ni. Kot pravi faktografski obsedenecsem si izpisal natančno rekonstrukcijo najinih zadnjih srečanj, posebej pa po urah in minutah zadnji dan njenega življenja, ki sem ga lahko rekonstruiral po dnevnikih telefonskih klicev. Odpovedal sem vse drugo delo, za katerega sem bil že dogovorjen, ker se enostavno nisem mogel zbrati. Ampak nič ni pomagalo. Ni je več bilo.

Edino, kar sem tisto jesen pač sploh še lahko delal – in moral, nekaj sem pač moral početi – je bilo, da se lotim pisanja tistega že davno načrtovanega romana.

Prvo verzijo sem pisal s povsem votlo glavo, kot robot, pač po tistem očrtu, ki je bil pripravljen že pol leta. (V tistem očrtu sploh ni bilo očeta in mame Leona Berdena.) Bila je zgodba o nekem odštekanem odvetniku. Ampak kaj naj z njim? Jaz nisem odvetnik, boli me kurac za odvetnike. Tudi tisti tajkunski posli, o katerih sem hotel pisati – brigalo me je za njih, samo da napišem. Dokončal sem tekst in zijal v napisano: bilo je kot otep slame. Z vsako bilko na svojem mestu, ampak votlo. Bila je zgodba, ampak v njej ni bilo mene.

Odrešilo me je, ko sem naenkrat ugotovil, da je … da je mogoče tudi Leonu Berdenu pred kratkim umrla mama. In je njegov obnemogli oče ostal sam.

V drugem rukerju, torej popravljanja/prepisovanja, sem bil v kar nekem vročičnem stanju. Praznil, čistil sem se. Če sem prej pisal kot robot, je zdaj bruhalo ven. Smrt Leonove mame v romanu je dokaj natančno povzet opis smrti moje mame. (Samo da v resničnem življenju na telefonu ni bil sosed, temveč moj brat. Nismo bili na izletu od Bohinja do Posočja, ampak na panoramski cesti nad Logarsko. In seveda v avtu nista bila Leon in Agnes z Naomi, temveč Andrej in Klara z Lano in Jašo. In nihče v naši familiji ni advokat. In med mano z ženo ter Leonom in Agnes ni prav nobene podobnosti, razen da oba z Leonom preveč rada kaj popijeva.) Dejansko sem dušo romana napolnil s svojimi najbolj intimnimi občutki: in iznenada so bili vsi v romanu popolnoma živi.

Hvala bogu, da oče ne bere mojih romanov – načeloma ne bere leposlovja. Pravzaprav se je menda takrat, ker je bil pač osamljen, prvič potrudil, da je začel, ampak je odnehal nekje pri dvanajsti strani, ko je prišel do prizora z ostarelim očetom, v čigar hišo se mlada družina nikakor ne mara preseliti. »Aja, torej so v moji hiši gnili parketi in prastare inštalacije,« je pripomnil. Zaman mu je Klara skušala razložiti, da je morala ona v mojih romanih prebrati še vse kaj hujšega, kar je temeljilo na najinih dejanskih dialogih; da se je tudi ona morala navaditi na taka čudaška naključja; da oče v romanu nikakor ni on in Berdenova hiša ni Skubičeva; nič ni pomagalo. Bil je preveč užaljen, da bi se prebil tiste tri strani naprej, kjer je opisana smrt žene, s katero je preživel enainpetdeset let. Ko sem po pol leta videl, da se knjiga popackana in pozabljena valja med starimi časopisi, sem jo odnesel domov, skoraj malo olajšan. Tak pač je.

Pravzaprav sam ne vem, kaj vse to moje početje pomeni. Kako je mogoče uporabiti smrt svoje mame, da jo pripišeš neki drugi osebi (kar mama Leona Berdena nima z Gabrijelo Skubic nič skupnega) – za dobro zgodbo? Ampak moral sem to narediti, da sem lahko preživel tisti čas. Nisem ji priznal (do danes) avtorskih pravic za to žalostno, dokončno predstavo, čeprav bi morale biti pravice za lastno smrt gotovo najbolj svete. Niti sanja se mi ne, če bi mi to dovolila ali vsaj odobravala: rada je brala bolj vesele stvari. A nihče od najbližjih, ki vedo, da sem to naredil – niti brat, ki me je takrat po telefonu sproti obveščal o razvoju dogodkov (in on je prebral knjigo), niti Klara, ki se je takrat z mano vozila v avtu – mi ni ničesar očital, ali sploh omenil. To pač delamo.

Literatura mora biti iskrena in biti groza. In to tvoja lastna, iskrena groza, sram in sreča, ne pa izmišljevanje ali spakovanje. Nikoli ne more biti jemanje stvari zlahka.

Ampak če se vrnem v čase osnovne šole. V tiste čase, ko sem pisal te svoje prve zgodbe, kjer sem zlorabljal osebe svojih sošolcev za literarne like: prihajal je nov čas. V nekje v sedmem razredu sem (kot se to čudakom pogosto dogaja) znorel za heavy metalom; končno (hvala bogu!) zapustil osnovno šolo in se za srednjo šolo namenil, da se iz razrednega očalarja kot metulj iz bube metamorfoziram v razrednega wild boya. In moje pisanje se je podalo na čisto nov egotrip. Naslednjič.

Panorama 26. 5. 2017

Zakaj smo se odločili zgraditi mesto?

Mesto knjige je dogodek, kjer se izmenjujejo ideje. Je knjižni sejem. Je mesto na katerem se odvija festival. Kjer so delavnice, kjer je glasba, kjer so okrogle mize, in predstavitve zapisanega. So tudi sprehodi, je arhitektura, je pogled na nevidno. Je utemeljevanje in odkrivanje novega prostora, je druženje, debatiranje, govorjenje in branje. O temah vse okoli nas. Je tako kot bi moralo biti. »Zgradili naj bi nekaj velikega,« nekaj … smiselnega.

To počnemo tudi zaradi manka. Zato ker nam primanjkuje knjig in knjigarn smo se odločili knjigotrštvo decentralizirati, ker nam primanjkuje zunaj-institucionalnih razprav, smo se odločili govoriti med someščani, ker je branje kakovostnih vsebin pomembnejše od vsakodnevnega preleta novic, smo se odločili branje knjig spodbujati.

Mesto knjige je knjižno dogajanje, kjer si bomo skupaj z gosti in obiskovalci prizadevali za spodbujanje bralne kulture, samoizobraževanja in domišljije. Zamisel Mesta knjige temelji na tem, da misleči, ustvarjalni in samostojni ljudje dajejo svojemu mestu tisto poglavitno – njegov značaj in hkrati odpirajo možnost boljše prihodnosti.

Težko se je znajti v lastnem času, ne da bi poznali,  kar so zapisali tisti, ki so živeli pred nami, in tisti, ki živijo z nami. Da je knjiga tista, iz katere se učimo, ve vsak, in zato jo je treba imeti in brati in podčrtovati, si jo zapomniti in osmisliti. S knjigami nam avtorji in avtorice sporočajo svoje zgodbe, ideje, misli in podobe. S knjigami vstopamo v svetove drugih in z njihovo pomočjo ustvarjamo lastni svet. Že stoletja je v navadi, da knjige beremo sami, v tišini, da nas pri tem ne moti zunanji svet in da se prepuščamo in razumemo zgodbo in misel, ki nam jo pričara knjiga. In čeprav je takšno početje dobro, zunanjosti ne moremo uteči. Vedno smo obdani s prostorom, velikokrat smo obdani z mestom.

Zato festivalsko druženje v Mestu knjige odpira možnost, da bi te dejavnosti, ki jih morda že počnemo med štirimi stenami, počeli sedaj še skupaj in k temu privabili še druge, saj mesto ni le skupek individualnih svetov, temveč ravno njihovo soočanje. Ni zgolj prostor tišine in osame, ampak predvsem vidnosti in glasnosti.

Da mnogoteri svetovi iz številnih knjig ne ostanejo le mrtva črka na papirju ali osamljeno početje, jih je treba soočati. Tovrstna soočanja se v knjigah pogosto dogajajo, premalokrat pa se dogajajo v živo. Ljudje se vse bolj zapirajo v svojo intimnost oziroma ideološke in podobne preference, zaradi katerih je že sama možnost pogovora ukinjena oziroma razumljena kot odvečna. A prav pogovor (διάλογος) je tista vsebina in kvaliteta, ki prostor naredi za mesto.

Zato Mesto knjige v danem prostoru, v Novi Gorici med 2. in 9. junijem, odpira mesto, kjer se raznolikosti lahko soočijo, kjer se ljudje srečajo in predstavijo svoj pogled na svet, kjer svetovi stopijo skupaj v pogovor in ustvarijo mesto – mesto knjige. 

Rdeča nit lanskega festivala je bila meja; letošnja tema je to, kar je ob meji nastalo: MESTO.

Na mesto bomo pogledali skozi arhitekturo zgradb in podzemnih rovov, skozi glasbo, ki v mestih nastaja, skozi tujce v lastnem mestu, skozi spremembe uporabe mestnega prostora, ki vplivajo na način bivanja, po mestu se bomo sprehodili in nanj pogledali z drugačnimi očmi, ogledali si bomo ruševine mest, prav tako pa bomo snemali šume mesta in z njimi ustvarjali zvočne pokrajine, ki bodo v današnjem vizualnem svetu poskušale ujeti tisto najbolj neulovljivo, a vseprisotno značilnost mesta – zvok.

Festival Mesto knjige bomo odprli s pogovorom o mestu; pogovarjali se bodo Matevž Granda, Aleš Vodopivec, Marko Peterlin in Marjan Hočevar, pred tem pa bomo odprli razstavo o izpraznjenih prostorih, ki smo jo zasnovali skupaj s Fotoklubom Nova Gorica.

V soboto bomo z literarnim sprehodom po Gorici obeležili 130. obletnico rojstva največjega goriškega filozofa Carla Michelstaedterja, v ponedeljek pa bomo s simpozijem obeležili 40 let od smrti Dušana Pirjevca.

Še isti dan bomo pričeli z zvočnim delom festivala, z delavnico field recordinga, ki bo trajala cel festival.

V torek se selimo v osrečje mesta, na Bevkov trg, kjer bomo pričeli s knjižnim sejmom. Odprtje sejma bo v večernih urah slavnostno počastil letošnji prešernov nagrajenec Aleš Berger, z njim pa se bo pogovarjal urednik in ultramaratonec Samo Rugelj. Po pogovoru bo za ritem poskrbel dvojec Dance Mamblita.

V sredo bosta po popoldanskih jazzovskih tonalitetah potekala dva pogovora. Peter Karba in Klemen Ploštajner bosta razpravljala o gentrifikaciji mest in vplivu ekonomije na uporabo prostora, v večernem pogovoru pa se bomo skupaj z Ičom Vidmarjem, Miho Kozorogom in Igorjem Bašinom dotaknili razmerja med glasbo in mestom, kjer se glasba ustvarja in uprizarja. 

V četrtek bomo šli onkraj fizičnega mesta in ga posvetili arhitekturi duha – mandalam, o katerih se bo Tina Košir pogovarjala z antropologom Zmagom Šmitkom.

Festival bomo slavnostno zaključili s podzavestjo mesta. Luka Novak bo skupaj z Luko Lisjakom govoril o metroju kot mestnim nezavednim, nato pa bo Boris Pahor, večni kljuvač naše in tržaške vesti, v pogovoru z Zdravkom Dušo govoril o potlačenem mesta, v katerem živi – Trstu.

 

Več o Mestu knjige: http://mestoknjige.si/

Panorama 24. 5. 2017

Georgia on my mind

Gorči, dolči, gorči, dolči, gorči, dolči, gorči, dolči, gorči, dolči … Gorčiii!  Spuži Kvadratnik

Če bi človek menil, da se bo do začetka 3500 kilometrov dolge poti pripeljal, bi se motil: da prideš do južne začetne točke Apalaške poti, je najprej treba prehoditi pristopno pot. Ta se začenja na severu zvezne države Georgia, pri slapu Amicalola, in se od tam skoraj petnajst kilometrov vzpenja do vrha Springer Mountaina.

Teh petnajst kilometrov nihče ne všteva v celotno dolžino Apalaške poti, zato se v domislici s pristopno potjo po mojem niti ne skriva kakšna posebna vrsta obešenjaško sadističnega humorja, temveč pedagoški kazalec: pot se tako ali tako vsako leto malo krajša ali daljša, saj jo neprestano popravljajo in prestavljajo, tako da natančna dolžina niti ni bistvena, ker se neprestano spreminja, sploh pa je pri takšni dolžini petnajst kilometrov zanemarljiv drobiž. In predvsem: si tu, da bi štel kilometre ali da bi se imel lepo?

Takšne modrosti mi gredo po glavi, ko se vzpenjam po zložni pristopni poti in se razgledujem po gozdu, ki ga ovijajo skrivnostno srebrnkaste zavese, meglice dežja prejšnjih dni. Pomlad je bila menda letos zelo sušna in šele zadnje dni se je res zlivalo, vse je očitno čakalo. Tako se prav čuti, kako se tik za meglo zdaj nekaj premika, vznemirjeno, ko kakšna otroška dramska skupina, ki komaj čaka nastopa, pa se pridušeno hihitaje preriva za zavesami.

Na vrhu Springerja za hip postanem in napravim obvezno fotografijo bronaste plošče, ki označuje začetek poti, plošče z napisom: Pešpot za tiste, ki iščejo družbo divjine. Takrat, kot bi šlo za iztočnico, meglice počasi in komaj opazno presvetlijo snopi svetlobe, zastori se dvignejo.

Lepo je, z vsemi temi gozdnimi rožami, z belimi telohastimi, z bledorožnatimi zvončastimi, s škrlatno listnatimi. S perjadjo, ki v spomladanskem zanosu daje duška svojim pevskim talentom. Z vevericami, za katere se ne ve prav dobro, ali se preganjajo zaradi teritorialnih sporov ali gre za 50 odtenkov predigre. Z žolnami, ki v daljavi nabijajo, da za hip prav res pomisliš, da mogoče kak rovtar uči svojo mladež streljati s puškomitraljezom. Z množico rododendronov, s tako množico, da bi jo prav lahko imel za pobezljan eksperiment kakega norega genetika. S ponosnimi, neverjetno ravnimi debli dreves, ki brez ene grče šele na desetine metrov visoko delajo zelenečo krošnjo. S tistim rojem žametno črnih metuljev, ki nenadoma prifrfota naravnost vate, nekaj jih pristane na tebi, na obrazu in rokah za trenutek začutiš njihove nežne tipalke, rilček, karkoli že, samo trenutek ali dva zatem pa zletijo naprej in samo še premaknjeno zreš za njimi, ko izginjajo med debli.

Res je lepo, kaj lepo, to je že tako grozno lepo, da je kičasto, počutiš se, kot bi bil v tistem prizoru Bambija, ko živalce družno zapojejo, ne veš prav, ali bi se smejal sam sebi ali od sreče, ali bi se zjokal nad svojo kašasto dušico ali nad vsem tako lepim, da je kar malo hudo.

In nad vsem tako lepo urejenim! Pot je v Georgii namreč res odlično vzdrževana. Ko greš na primer prvič in drugič čez kakšen odsek, ki je očitno dostikrat blaten, si rečeš, kako je fino, da je ravno tukaj na poti tole ploščato kamenje, pa še tako lepo razporejeno je, da ti sploh ne zmoti ritma koraka. Tretjič se ustaviš, to je le že preveliko naključje, in se ozreš naokrog: levo od steze nobenega kamenja, desno nobenega kamenja – v izogib blatu na čevljih so jih v pot očitno vkopali pozorni ljudje, ki vrh vsega še vedo, kako se hodi in so se potrudili ustreči koraku. Podobno prijazno so narejeni odtoki, ki kot v drugih deželah služijo temu, da deževnica poti ne bi spremenila v kanjon, podobno pozorno je k robu steze umaknjena vsaka veja, ki je padla nanjo, in prežagano vsako deblo: en del vkopan leži na pobočju nad potjo, drugi je čvrsto zabit pod njo, vmes pa manjka krepek meter debla, da ni steza na tem mestu niti za centimeter ožja.

Pot je tudi mehka, tisto kamenje ali kakšna korenina so prava redkost: po desetletjih prhke gozdne prsti gre, vrh tega nastlane s shojenim lanskim listjem. Tudi glasni pohodniški pari ali podobno nadležne skupine so redki, če že koga srečaš, pa je očitno v navadi pozdrav, ki obeta pomoč v primeru potrebe po njej: “Hej, kako gre?”

In pot je varna tudi zato, ker se je na njej skoraj nemogoče izgubiti. Ne toliko zato, ker je dobro označena, čeprav seveda je, temveč predvsem, ker gre po pravi divjini: to ni civiliziran vrt poti, ki se cepijo, tu je zgolj ta, belo markirana steza in njeni občasni in kratki, modro označeni izrastki: k bivaku, izviru, razgledu.

In pot gre kakšnih milih sto metrov navzdol, v blagem spustu, ki v sladki Georgii nikdar ne preseže trideset stopinj naklona, raje se drži skromnih dvajset, pa spet kakšnih sto, dvesto metrov navzgor, spet blago, spet mimo kakšnega slapu, spet navzdol, prek brvi ali mimo kakšnega slikovitega balvana, ki se naenkrat pojavi ob ovinku, spet blago gor, spet blago dol, gor, dol, da kmalu pozabiš, kateri dan je, kateri ‘gap’ si prehodil ob tem času včeraj in na kateri ‘mountain’ boš prilezel čez uro ali dve, saj ni važno, gor, dol, tudi kje je sever in kje jug, je prav vseeno, polna pljuča kisika imaš, težki nahrbtnik vse bolj lahno jezdi na tebi (gor, dol) in pohodniške palice ritmično, sanjavo udušeno udarjajo ob tla, da počasi, od daleč k tebi pride sinov smeh.

Najprej je, kot bi se dvigoval iz puhtenja prsti in brstenja listja, to je tudi smeh tega gozda in komaj zaznaven je. Ampak še preden ga sploh zares slišiš, je jasno, da dobesedno rezgeta, ja, na ves glas in nebrzdano srečno, polnih ust se smeje, natanko tako kot se je tvoj mali ob tisti Spužijevi epizodi, v kateri odurno kvadratno bitje vsaj četrt ure vrešči, povsem drugače, a obenem natanko tako, kot poje ta pot: “Gorči, dolči, gorči, dolči, gorči, dolči … gorčiii!”

In ko smehu dobro prisluhneš, zaslišiš v njem še podton: smeji se še nekdo, dva sta tam. Ja, na tisti nenadni jasi sta, obdani z enakomerno razporejenim krogom ducata mladik sasafrasa, na čudnih lesenih stolih, za pravokotno mizo sedita, med njima je že skoraj prazen kvadrat igralne plošče, onadva pa se z glavo hkrati zasučeta k tebi in ti vedoč pokimata: ja, to sta Freud in Magritte, mojstra tujega, kajti za hip si bil prepričan, da si doma, saj je v teh gozdovih natanko tako kot v domačih gozdovih. Ampak ne, tisti par za mizo je v resnici Ray Charles za klavirjem in smeh je v resnici tisti znani komad Georgia on my Mind: »Georgia, oh, Georgia … / Other hands reach out to me, / Other eyes smile tenderly … / Just that old sweet song / Keeps Georgia on my mind …« In ob tebi stoji hčerka, s prstom kaže na fotografijo na tvojem telefonu, na fotografijo s petega dne na Apalaški poti in tiho, zaupljivo ti zašepeta: »To je tam, oči! To je z Grmade na Tošč, oči!«  

Takrat se dokončno zaveš, da nisi doma, da je vse to v resnici tuje, da je samo na videz čisto tako kot doma in je v resnici čisto drugače: drevesa ne prepoznaš skoraj nobenega, to so tuja drevesa, tisto ni bila neverjetno visoka smreka, bila je čuga – precej si se moral potruditi, da si izvedel, kako se imenuje tu in kako doma –, visoka dvakrat toliko kot naše smreke, s poti si gledal, kako se njeno ravno deblo začenja vsaj trideset metrov nižje in končuje vsaj dvajset metrov nad tabo. In pri nas v gozdu ni kar takole rododendronov, sploh ne celih pobočij rododendronov, če so le dovolj vlažna. In ko smo že pri tem, pri nas tudi ni sasafrasov in dobro bi bilo vedeti, kako si bil v tistem prizoru v svoji glavi, na jasi, lahko tako prepričan, da so tisto res sasafrasi, saj jih še nikdar nisi videl. Kamenje, celo kamenje je drugo, staro je, stotine milijonov let staro, si bral, in izkusil si, kako je trdo in prijetno hrapavo, da korak težko zdrsne po njem, tudi če je mokro. Drugačna je voda, prav zato je drugačna, ker tega kamenja ne raztaplja, ne izgine v globoke votline, iz katerih redko, toda čista, trda priteče; tukaj je vode ogromno, a je motna, mehka, kužna, nujno jo moraš pretočiti skozi membrano filtra. Druge so ptice, tistemu igrivemu sivo-belo-črnemu drobižku tamle se menda reče džunko, tistega ognjeno rdečega s črnimi krili, škrlatnega tanagerja, celo slišijo peti le redki; ti si ga videl! In po svojem pomladnem, barvitem in nežnem izbruhu je našemu podobno tudi cvetje, ki pa je spet čisto drugo in druge so veverice, sive so, bojevite, ali pa črtaste, to so Alvin in njegova druščina (zadnje dodaš na glas, da bi izzval smeh glasov, ki ju pogrešaš, a ju ni tu).

Georgia, oh, Georgia!

 

Jakob J. Kenda se bo s svojimi zapisi redno javljal z Apalaške poti. Spremljate ga lahko s klikom na značko “Apalaška pot” na desni.

Refleksija 22. 5. 2017

Umetnost in politika

 

Knut Hamsun

Po naključju se je prepoved koncerta hrvaškega pevca Thompsona v Mariboru časovno ujela z mojim ponovnim prebiranjem Knuta Hamsuna. Thompsona ne poznam. Slišal sem, da gre za nacionalista, ki je prepeval ustaške pesmi. Če to drži, mi prepovedi koncerta ni žal, upam pa, da zanjo obstaja pravna podlaga. Ker če ne obstaja, lahko ta gospod našo državo toži, in po svoje bo imel prav. Jasno je namreč, da se moramo zakona držati vsi in ne samo on.

Ampak ta pevec sam na sebi najbrž ni vreden tolikšne pozornosti. Veliko bolj zanimivo se mi zdi vprašanje, kaj narediti s pisatelji, ki so se umazali s podporo nacizmu, a so nedvomno veliki umetniki, na primer s Célinom, čigar Potovanje na konec noči je zame ena največjih literarnih umetnin 20. stoletja? Kaj narediti z antisemitizmom Gogolja? Ste brali Tarasa Bulbo? Bomo tudi to prepovedali? Kako daleč smo pripravljeni iti v svojih prepovedih?

In isto vprašanje se zastavlja v zvezi s Hamsunom, ki ga imam rad že od nekdaj. Vse, kar je prevedeno v slovenščino, sem prebral večkrat. Bral sem tudi dela, ki v slovenščino še niso prevedena. Pred kratkim sem tako poslušal rusko zvočno knjigo V senci zlatega dežja, ki obsega Hamsunove spomine (njegovo zadnje delo Po zaraslih stezah) in spomine njegove žene Marije. Spomini se nanašajo na leta po vojni, ko je bil Hamsun zaradi simpatiziranja s Hitlerjem in nacistično Nemčijo stigmatiziran. Ta del njegovega življenja se iz razumljivih razlogov pogosto sramežljivo zamolčuje (v slovenski Vikipediji v članku o njem to na primer sploh ni omenjeno), ampak po svoje je izjemno zanimiv. Kako je mogoče, da je tako monumentalen pisatelj, v čigar delih nisem nikoli našel nič obsojanja vrednega, med drugo svetovno vojno navijal za nacistično Nemčijo, podaril svoje Nobelovo odlikovanje Goebbelsu, se rokoval s Hitlerjem itn?

Ne bom rekel, da ta knjiga Hamsuna opere krivde, vseeno pa so mi nekatere stvari postale bolj jasne. Do petinosemdesetletnega starca, skoraj gluhega in slabovidnega, ne moreš imeti enakih zahtev kot do zdravega odraslega človeka. Informacije, ki jih je Hamsun dobival med vojno, so bile prečiščene (prek žene, ki je bila članica norveške nacistične stranke), tako da marsičesa enostavno ni vedel, kot je pozneje tudi zatrjeval na sodišču. Ali pa tega morda ni hotel vedeti? Že neštetokrat sem se lahko prepričal, da ljudje, tako preprosti ljudje kot intelektualci, celo velike osebnosti in veliki pisatelji, informacije selekcioniramo in kot resnične sprejemamo predvsem tiste, ki nam najbolj ugajajo.

Hamsun je bil sicer tudi žrtev manipulacij. Nekatere njegove članke so nacisti predelovali in vanje to in ono vstavljali. S Hitlerjem, katerega je pod vtisom nacističnih zločinov prosil, naj odstrani Quislinga in Terbovna (nemškege rajhskomisarja na Norveškem), se je, kot je znano, ob srečanju sprl in nanj celo kričal. Po drugi strani je Hamsun prek svojih zvez marsikoga na Norveškem rešil smrtne kazni, ni bil član nacistične stranke in ni bil antisemit. Zelo pomembna za Hamsunovo medvojno podporo nacistični Nemčiji sta bila njegova stara navezanost na Nemčijo in njeno kulturo (prek nemških prevodov ga je svet spoznal) ter zavračanje Anglije in ZDA, v katerih je videl merkantilno nekulturo.

Hamsunova podpora Nemčiji tako po mojem ni bila odsev stanja njegovega duha, to bi se videlo v knjigah, ampak predvsem posledica notranje (zavestne ali nezavedne) in zunanje filtracije informacij, ki jih je dobival. Drugi razlog vidim v tem, da je bil Hamsun med vojno enostavno prestar, da bi pod vtisom tega, kar je vendarle izvedel o nacističnih zločinih, naredil temeljito revizijo svojih političnih nazorov. Kot je znano, je Hamsun v nacionalsocialistih videl silo, ki se bo postavila po robu civilizaciji, razvoju tehnike in tehnologiji, ki razkrajajo njemu tako ljubo tradicionalno patriarhalno življenje. To so bile seveda naivne pisateljske fantazije, ki bi se morale ob trku z resničnostjo sesuti, vendar so se v Hamsunu ohranjale zaradi čisto starostne inertnosti. Tretjič, iz njegove publicistike je razvidno, da se Hamsun v resnici ni istovetil z ideologijo nacizma in rasizma, ampak je navijal za Nemčijo kot tako. Želel si je, da bi postala imperij, kakršna je bila predvojna Anglija, v tem pangermanskem panteonu pa bi dostojno mesto zasedala tudi Norveška. Njegovo dojemanje druge svetovne vojne je ostalo na ravni razumevanja imperialističnega spopada med prvo svetovno vojno, med katero je prav tako navijal za Nemčijo.

Vse, kar sem naštel, ni opravičilo, ampak bolj poskus razumeti, zakaj je ravnal tako, kakor je. Marsičesa v njegovih takratnih dejanjih še zmeraj ne razumem. Ne gre mi na primer v glavo, zakaj je že po Hitlerjevi smrti o firerju napisal nekrolog, v katerem je Hitlerja imenoval »borec za pravice narodov«. Naredil je še več drugih neopravičljivih neumnosti.

Vse to je slabo, žalostno in vredno (ob)sodbe, vseeno pa mi to nikoli ni moglo preprečiti, da ne bi v Hamsunu še naprej videl velikega umetnika. Njegova dela govorijo sama zase, in v njihovem sporočilu ni ničesar, kar bi namigovalo na nacizem ali se mi kako drugače upiralo. Kar koli že je Hamsun med vojno počel, dela niso kriva. O vsem, kar se je dogajalo zunaj njih, v resničnem življenju, pa mora odločati sodišče.

Spomini tako opisujejo Hamsunovo povojno kalvarijo in zadrego norveške družbe in oblasti, ki nista vedeli, kaj naj z njim. Ženo so vtaknili v zapor, njega pa v dom za ostarele, potem še v psihiatrično bolnišnico in spet v dom za ostarele. Sodbo nad njim, pri kateri je on vztrajal, so načrtno prestavljali v upanju, da bo prej umrl. Takrat se je že bližal svojemu devetdesetemu letu. Sodba se je končala z veliko denarno kaznijo, ki jo je moral izplačati. Glede na okoliščine, visoko starost in zdravstveno stanje obsojenca, je bila to najbrž še najboljša rešitev.

Hamsun je ne glede na gluhoto in vse slabši vid ohranil presenetljivo bistrega duha in v knjigi spominov vse to popisal. Ta proza je prav tako kristalno čista kot njegovi zgodnji romani, za katere je dobil Nobelovo nagrado, ampak čuti se, da je Hamsunu ostala razumljiva in dostopna samo še narava. Svet ljudi mu je postal tuj. Ko to bereš, dobiš občutek, kot da bi bil Hamsun v svoji gluhoti in izobčenosti od preostalega sveta izoliran s stekleno steno.

Ruska izdaja je sicer opremljena z obsežnim predgovorom, v katerem so pojasnjene biografske okoliščine od njegove druge poroke (z Marijo Andersen) naprej. V Hamsunovi biografiji so me presenetile nekatere podobnosti z Levom Tolstojem ‒ nekakšna prav biblijska vitalnost in plodovitost, pozna bistrina duha, navezanost na posestvo in kmečko življenje, v katerem sta oba videla nepogrešljivo vrednoto, njun položaj velike moralne in duhovne avtoritete v družbi, moralizatorska drža glede nekaterih pomembnih družbenih vprašanj (pri Hamsunu detomor), predvsem pa njun zakon. Oba sta se oženila z dvakrat mlajšo žensko (Marija je bila 24 let mlajša) ‒ s še mehko glino, ki sta jo potem gnetla, tako kot jima je v njunih pogosto sebičnih zahtevah najbolj ustrezalo. In obe ženi sta bili razpeti med strežbo genijevim muham, številnimi otroki, upravljanjem posestva in lastnimi ustvarjalnimi ambicijami. Obe sta bili dobri pisateljici otroške literature ‒ Marija Andersen, pred poroko perspektivna igralka, je bila kot pisateljica zelo uspešna, in so jo veliko prevajali. Značilno je, da Hamsun njenih del ni jemal resno in jih niti ni bral. Izjemno zanimivo je moralo biti tudi življenje mladega Hamsuna, njegovo potepuštvo, boj z jetiko, dvakratno potikanje po Ameriki, prvi zakon in druge ljubezenske zveze.

Če se še za hip zadržim pri primerjavi med Tolstojem in Hamsunom: Tolstoja si seveda ni mogoče zamisliti v vlogi podpornika nobenega režima, še posebno ne totalitarnega. Tolstoj je bil s svojim pacifizmom v stalnih konfliktih z oblastjo in v načelni opoziciji do nje. Hamsunova usoda je glede tega bolj podobna usodi Maksima Gorkega ter drugih pisateljev in umetnikov, ki so se z oblastjo spogledovali. Žal je tako, da politika pisatelja, ki se ji preveč približa, nujno skuša spremeniti v sredstvo, s katerim bi lahko vplivala na ume in duše ljudi. Politika drugače sploh ne more. Pričakovati od nje, da bo ravnala drugače, je enako kot pričakovati od lisice, da bo postala vegetarijanka. Takšno orodje politike je po svoji krivdi postal tudi Hamsun.

Nobene potrebe ne vidim po tem, da bi se ta del Hamsunove biografije zamolčevalo, tako kot dela slovenska Wikipedia, prav nasprotno ‒ zdi se mi zelo poučen. Mislim celo, da je čas dozorel za prevod kakšne celovite Hamsunove biografije. Izkušnje s knjigo Pavla Basinskega Lev Tolstoj ‒ Pobeg iz raja kažejo, da biografija znanega pisatelja med našimi bralci zna zbuditi zanimanje, hkrati pa aktualizira avtorjevo ustvarjanje, spodbuja nastanek novih prevodov itn.

Ob tej priložnosti bi rad opozoril na Hamsunov krajši roman Popotnik igra s sordino(288 str.), ki sem ga prebral takoj po njegovih spominih. V slovenščino še ni preveden in je zame pravo odkritje. To je izvrstna variacija na temo Ane Karenine (skrhani družinski odnosi, zakonolom, prebeg k drugemu moškemu, samomor), ki je napisana z gledišča kmečkega hlapca v gosposki hiši. Uporaba tega gledišča je še posebno zanimiva, ker je treba notranje življenje protagonistov, čustva in misli, podati brez notranjih monologov in izpovedi, ki jih ponavadi uporablja psihološki realizem. Hamsunu se je to zelo posrečilo, in njegov »naivni realizem«, če lahko tako rečem, navsezadnje s čisto zunanjimi sredstvi naslika like enako globinsko kot psihološki. Roman Popotnik igra s sordino je skandinavsko zadržana Ana Karenina, prikazana skoz prizmo Hamsunovega svetovnega nazora, ki v preprostem kmečkem življenju vidi vrednoto, v urbanem in gosposkem pa izprijenost in propad.

Sijajna knjiga. Politika je vplivala na Hamsunovo življenje in ga umazala, k sreči pa se ni dotaknila njegovega ustvarjanja, ki je čisto in veliko.

         

Kritika 19. 5. 2017

»Bog, Čast, Domovina« ali »šlus, nič, konec, null, črna praznina, obup in sranje«

»Sem Konstanty Willemann, zapravljivec, kurbir in narkoman.« Te besede prihajajo iz ust protagonista doslej najuspešnejšega romana Szczepana Twardocha (1979) Morfij (Morfina, 2012), ki je avtorju poleg nagrad zagotovil zavidljiv položaj v družbi poljskih (in evropskih) pisateljev mlajše generacije. Twardochov junak ni samo hedonist, ampak tudi Nemec po očetu in Šlezijec po materi, aristokrat, dandy, srednje talentiran slikar ter do vojske zadržan bivši podporočnik devetega polka malopoljskih ulancev. Kot bi si lahko mislili, se v življenju najraje ukvarja kar sam s sabo. Nenazadnje se njegov nič kaj asketski ego v romanu znajde na preizkušnji, ko se mu zatakne pri odgovoru na temeljno eksistencialno vprašanje: »Kdo sem? Zakaj sem? Ali še bolje, predvsem: zakaj sem ničvrednež, svinja, moralna zguba, podlež. […] Nihče sem, toliko bolj, toliko več, kolikor mi je bilo dano, kolikor mi je bilo podarjeno, toliko večja je moja podlost […]. Jaz, nejaz, nihčejaz.« Toda časa za razreševanje zasebne krize žal nima na pretek, saj ga ovira zgodovinska nevšečnost – začetek druge svetovne vojne –, ki povzroči, da »njegovo mesto« Varšava nenadoma pristane v rokah tretjega rajha. Da se v iskanju izgubljene identitete ne bi preveč izmučil, mu na pomoč priskoči osebni nadzorni svet, ki sicer prizadevno opravlja svoje naloge, vendar pri tem še prizadevneje spregleduje spolne kvote. Mesta v njem namreč zasedajo same ženske: predseduje mu Konstantyjeva mati, njena desna oziroma leva roka pa sta njegova žena in ljubica. Prva se posveča predvsem vprašanju narodne pripadnosti, druga problemu državne varnosti in tretja sektorju za seks in droge. Pod njihovim vplivom se je neodločni protagonist iz »nihčejaza« naposled prisiljen preobraziti v polnokrvnega Poljaka, vohuna protiokupatorskega gibanja ter seveda rekreativnega »kurbirja« in »narkomana«. Preobrat prinese druga polovica pripovedi, ko skupaj z odporniško sodelavko zapusti Varšavo in po narodnoosvobodilnih opravkih odpotuje v Budimpešto. Ob stikih s kolegico se dokoplje do zanj prelomnega – za sodobnega bralca pa najverjetneje niti ne – spoznanja, da so nekatere ženske vendarle čisto prijetna bitja, in začne odkrivati prej neraziskan prostor za samoiniciativo. A ne traja dolgo, ko … Tu se moram ustaviti, da ne izdam kakšne skrivnosti preveč.

Iskreno rečeno, zgornji odstavek Morfija ne prikaže kot ravno obetavno bralno substanco. Na podlagi mojega opisa bi se lahko pritožili, da je roman le še en primerek v že tako nepregledni vrsti knjig o drugi svetovni vojni in da z več kot petsto stranmi obsega od bralca povrh vsega neuvidevno zahteva precejšnjo mero potrpljenja. Še več, ob Konstantyjevem delovanju bi se nam lahko oglasil moralni ali kateri drug podoben čut, lahko pa bi podvomili tudi o intelektualnih razsežnostih njegovega osebnostnega razvoja. Toda ti pomisleki bi bili bolj ali manj neupravičeni. Kako to? Odgovor se skriva v Twardochovi nenavadno domiselni in redko rabljeni pripovedni tehniki (čeprav Twardoch v tem pogledu najbrž ni pionir, moram priznati, da mi na misel ne pride nobeno drugo delo, ki bi ga lahko pisatelj vzel za neposreden zgled). V teku dogajanja namreč Konstantyju v besedo nenehno skače skrivnosten ženski glas, ki se od prvega do zadnjega poglavja uspešno izmika enoznačni opredelitvi. Preden ga po najboljših močeh poskušam dešifrirati, naj obljubim, da je prav ta glas odločilni razlog, zakaj je Twardochov roman pravzaprav boljši ali vsaj precej zanimivejši, kot se zdi na prvi pogled. Prav ženskemu glasu se torej posreči zaščititi Morfij pred nenaklonjeno kritiško sodbo, njegova obramba pa temelji na treh zvitih strateških manevrih.

Kot ni težko sklepati, pripovedovalski tandem roman najprej pomembno zaznamuje po oblikovni plati. Ko Twardoch Konstantyjevo prvoosebno pripoved, v kateri ne manjka modernistično obarvanih notranjih monologov, prepleta s pripovedovalkinim pogledom »od zunaj«, načrtno ustvarja jezikovno zmedo, s katero spretno imitira tako junakov občutek razcepljenosti kot kaotičnost vojnega ozračja. Za ponazoritev bom navedel enega ekstremnejših »dialogov« med pripovedovalcema, ki po zaslugi odličnega prevoda (Staše Pavlović) v slovenščini ne zveni nič manj učinkovito kot v izvirniku:

»Na stenah kri. Lije skozi okna, […] kot iz očesnih jamic brez oči lije kri po osmojenem ometu, po zidakih lije, dotikam, dotikaš, dotikam se je, maže mi dlani, ti, maže ti dlani. Ljudje hodijo, hodijo mimo, […] bogve kdo, jaz vem, kdo, ti ne veš, jaz ne vem, kri mi maže dlani, maže, ljubi Bog, črni bogovi se sklanjajo nad mesto, kot v vetru preganjeni obcestni topoli, temen hlad hladna črnina kri bogov curlja iz požganih oken […], kri na tvojih dlaneh ni krvi na tvojih dlaneh ni je.«

Twardochova slogovna telovadba ni samo naratološki trik, s katerim kratkočasi zahtevnejši del bralskega občinstva, ki bi se v nasprotnem primeru zmrdoval nad klasičnim podajanjem zgodbe. Ne, ženska perspektiva na dogajanje deluje tudi na vsebinski ravni. Kdo je sploh že tolikokrat omenjena pripovedovalka? Kot sem namignil malo prej, njena identiteta ni dosti enotnejša od Konstantyjeve. Razlika je le ta, da se z njo še zdaleč ne obremenjuje – enkrat si skromno dodeli vlogo protagonistove »tihe prijateljice« in »sence«, spet drugič se po zgledu jungovske psihoanalize predstavi kot »Eva, Helena, Marija in Sofija«, tretjič pa suvereno zatrdi, da je v resnici »črna boginja«. Nič manj shizofrene niso niti njene polemike s Konstantyjem. V njih namreč prihajajo na spregled njene včasih bolj, včasih manj človeške poteze. Po eni strani Konstantyja kot »prijateljica« nagovarja bodisi s pokroviteljsko ljubeznivostjo bodisi z ironično distanco, po drugi pa kot »boginja« pogosto rada poudarja svojo vsevednost in mu deli nasvete, saj nima pregleda samo nad njegovimi trenutnimi mislimi in dejanji, ampak se lahko sproščeno giblje tudi po preteklosti in prihodnosti. Poleg tega se, če je treba, neposredno vmeša v dogajanje in zmedenemu junaku prišepne, kako naj se odloči v kočljivi situaciji. Ob tem ni mogoče spregledati, da njeni posegi, kakršnikoli že so, vedno naletijo na gluha ušesa, saj se Konstanty pravzaprav sploh ne zaveda, da ga skoraj ves čas obrekuje nekakšna višja instanca, in to za nameček še dobesedno za njegovim hrbtom. Čeprav njene sugestije prej ali slej sprejme, ostaja prepričan, da se jih je kratko malo domislil sam. A njegove spremljevalke to niti najmanj ne moti. Protagonistu namreč z veseljem prepušča navidezno svobodo, dokler zvesto hodi po njeni vnaprej zarisani poti, ki se sumljivo ujema s tisto, na katero ga je poslal njegov ženski nadzorni svet. Vendar pripovedovalkinega muhastega početja nikakor ne usmerja plemenita želja, da bi Konstantyju pomagala razjasniti etnične, partizanske ali epikurejske dileme. Nasprotno, njen namen ni nič drugega kot poskrbeti, da njen varovanec ostane nemočen udeleženec maškarade, na kateri so dovoljene le družbeno vsiljene preobleke.

Ženski glas v Morfiju ima torej širok razpon. V njem bi lahko prepoznali sledi poosebljenega avktorialnega pripovedovalca, angela varuha, Jungove anime, nezavednega, starogrških Mojr in še česa. Če bi že moral poiskati njihov skupni imenovalec, bi ženski glas po vsej verjetnosti označil za Konstantyjevo »antropomorfno usodo«. Toda tega mi na srečo ni treba početi, saj se zdi, da je pripovedovalka najprej in predvsem Twardochova heterogena pisateljska izmišljotina. In to nikakor ni očitek. Ob oblikovnih zadolžitvah je namreč njena druga poglavitna naloga to, da v romanu zagotovi polifonijo. Z drugimi besedami, po njeni zaslugi bralec ni na milost in nemilost prepuščen sodbam »zapravljivca, kurbirja in narkomana«, temveč lahko od romana kadarkoli zahteva in v hipu dobi drugo mnenje. S tem se horizont pripovedi razširi na področja, ki presegajo protagonistove zasebne medvojne izkušnje in njegov občasno vprašljiv talent za (samo)refleksijo. Skoraj odveč je dodati, da je to romanu vse prej kot v škodo. Za ilustracijo bo dovolj ena od pripovedovalkinih ciničnih pripomb na Konstantyjev račun: »Opazujem te in razmišljam, kako zlahka bi se človek lahko pustil zavesti, celo kdo, ki bi vedel vse: o tvoji čisti šampanjski vodki morfiju kokainu o ženskah […] o avtomobilih in o konjih o poljski uniformi […] o tvojih groznih eskapadah po Varšavi, teh in predvojnih, […] kako zlahka bi se lahko pustil zavesti, nič vedeti o tebi, jaz pa vem, Kosteczek […]. Kaj pa je tu sploh vedeti? Ni te: prazen si, od znotraj si prazen, izdolben človek, kot da bi kukal v notranjost kipa.«

Ob pomoči pripovedovalkinih posegov se navsezadnje razkriva tudi razmerje med posameznikom in zgodovino. Twardoch je do nje sicer karseda spoštljiv, saj je v zgodbo povsem nevsiljivo vpletel nešteto skrbno preverjenih podatkov iz druge svetovne vojne – od tistih, ki so za prepričljivost dogajanja neizogibni, kot sta, recimo, topografija Varšave in Budimpešte ter dinamika med okupatorjem in uporniki, do tistih, ki se dotikajo poznavalskih podrobnosti, na primer ravnanja s poljsko različico ameriške strojnice M1917 Browning in vožnje chevroleta masterja letnik 1938. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da je Morfij poskus objektivne rekonstrukcije medvojnega obdobja, ki v razsuti množici dogodkov išče racionalen red, kaj šele traktat o kakem višjem smislu, ki izbira zmagovalce in poražence ter jih razvršča na pravo oziroma napačno stran zgodovine. Nasprotno, Twardochovo videnje zgodovine je še najbliže Nietzschejevim »železnim rokam nujnosti, ki tresejo posodico za metanje kock«. Besedo predajam pripovedovalki: »Ker ali veš, dragi moj, da nič ni čudno in da ni spletov okoliščin, svet je kaos, okoliščine se ne spletajo, temveč tečejo vzporedno, popolnoma ravnodušne, tako kot so drug do drugega ravnodušni zvezde in kamni?« Vojni temelj, na katerega se opira roman, očitno ni nič drugega kot – če uporabim nekoliko poljudnejšo terminologijo – svinjarija. Konstanty, ki ga po njegovih besedah »nosi zgodovina«, je zato obsojen na vrsto tako ali drugače brutalnih epizod, v ozadju katerih ne vlada krilatica poljskih oboroženih sil »Bog, Čast, Domovina«, temveč zgolj »šlus, nič, konec, null, črna praznina, obup in sranje«. Njegova emancipatorna prizadevanja, da bi ugotovil, kdo je in kdo ni, se naposled iztečejo v spoznanje: »Nobenega ‛zakaj’ ni. Nič ni zaradi nečesa, vse samo je. Je samo temna, črna, utripajoča snov, skrita pod tanko kožo tega sveta, in samo navzven, na površini išče odgovore na vprašanje ‛zakaj’.« V tem nihilističnem jedru romana tiči Twardochov odgovor na vsakovrstne identitetne in zgodovinske mite. Naj se z njim strinjamo ali ne, pa mu ni mogoče odreči visoke provokativne kvalitete.

Morda ni odveč omeniti, da Konstanty in njegova »senca« nista edina z večdelno osebnostjo. Ne nazadnje je takšna tudi Twardochova pisateljska identiteta, saj zajema tako iz poljske kot iz tuje literarne tradicije prejšnjega stoletja. Po eni plati sem med branjem dobival asociacije na Gombrowiczevo navdušenje nad družbenimi formami, na Witkacyjevo ljubezen do demoničnih žensk in morfija ter na Mackiewiczev model zgodovinskega romana, po drugi pa sem opazil tudi nekatere vzporednice s Henryjem Chinaskim iz opusa Bukowskega, z Vonnegutovo demitizacijo vojne v Klavnici pet in – mogoče se bo z mano strinjal tudi slovenski bralec – s katerim od romanov Vitomila Zupana. Toda Twardoch je v pogovoru s temi avtorji prej zadržan poslušalec kot epigonski zapisovalec njihovih misli. Tako njegovo pisanje ohranja dovolj močno avtonomijo, da lahko prestane tudi spopad s taktično izurjenim bralskim nasprotnikom. Prav zato Morfij brez slabe vesti priporočam. Knjigo, ne opijata, da ne bo pomote.

 

Szczepan Twardoch: Morfij. Prevedla Staša Pavlović. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016. 560 strani, 34,96 €.

Panorama 18. 5. 2017

Kako postati vegan_ka (praktična navodila, drugič)

Ilustracija: Hana Stupica

V marčevskih veganskih ‘praktičnih navodilih’, dostopnih tule, sem pisala o tistem, kar ljudem najprej pride na misel ob omembi veganskega načina življenja – rastlinski ‘veganski’ prehrani.

V tokratnem besedilu, ki bo tudi zadnje v vrsti teh, ki so se ukvarjali s pravicami živali in veganstvom, bom na kratko spregovorila še o drugih vsakodnevnih rečeh, na katere je treba biti pri veganskem življenjskem slogu pozoren.

 Oblačila in obutev

V času hitre mode, kjer se trendi v skladu s potrebami kapitalistične družbe spreminjajo vsakih nekaj mesecev, kjer (komercialna) oblačila vseh večjih verig šivajo slabo plačane delavke, ki v državah v razvoju v varnostno neprimerno opremljenih šivalnicah (t. i. ‘sweatshops’) delajo tudi po 12–16 ur dnevno, vsak dan, brez dela prostih dni in bombaž za nas nabirajo enako plačani (ali celo neplačani, suženjski) delavci, ne more biti presenečenje, da za naša oblačila trpijo tudi živali. Propaganda proti krznu je sicer naredila svoje in krzno se zdi sprejemljivo le še manjšinskemu deležu populacije, toda usnje, za katerega je prav tako umrla in bila odrta žival, se zdi sprejemljivo, podobno je z volno, za katero se ovce v masovni reji striže tako grobo, da so ureznine, ki se pogosto zagnojijo in vnamejo, stalnica. Za svilo je, po drugi strani, treba sviloprejke žive skuhati. Vse naštete prakse predvidevajo izrabljanje, lastninjenje ter razpolaganje z življenji živali, kar je seveda z veganskega vidika nesprejemljivo. Ampak dandanes to ni in ne bi smela biti ovira. Vegani nosijo umetno usnje, tkanine iz bombaža, lana in nekaterih umetnih materialov; pri tem velja posebej izpostaviti zlasti čevlje, ki jih nekatera tuja podjetja izdelujejo iz avtomobilskih gum, starih plastenk in druge plastike. Oblačila – v kolikor ne želite ali ne zmorete kupovati iz pravične trgovine (naj omenim vsaj slovensko podjetje, ki izdeluje ‘pravična oblačila’, Movinun in angleško podjetje Nomads, ki ima morda nekoliko dostopnejše cene) lahko kupujete tudi v trgovinah ‘iz druge roke’ ali pa ste pri nakupih vsaj varčnejši in ne sledite potrošniški logiki hitre mode, ki narekuje menjavo (obsežne) garderobe vsakih nekaj mesecev. Veganske čevlje najdete zlasti na spletu, npr. tu, tu ali tu, linijo veganskih čevljev pa ima tudi Esprit (posamični model so dostopni tudi v Sloveniji). Pri čevljih je zlasti pomembno vedeti, da se živalski stranski produkti lahko nahajajo tudi v lepilih, četudi je čevelj sicer iz umetnih materialov. A če nimate možnosti naročiti preko interneta ali so vam veganski čevlji nedostopni, je vsekakor bolje, da kupite čevlje iz umetnih materialov, kot pa npr. usnjene.

Morda drži, da je izbire, če želimo kupovati veganska oblačila (zlasti iz pravične trgovine) ter dodatke, manj, toda skozi to prizmo obenem ozaveščamo tudi siceršnjo držo (in delovanje), ki jo imamo kot potrošniki. Dandanes se je tako nujno spraševati, od kod so oblačila (in surovine zanje), ki jih nosimo, v kakšnih pogojih so nastajala in kdo je zanje dal svoje življenje – prepogosto za tovrstno ‘potrošno robo’ trpijo ali celo umirajo ljudje in živali.

Kozmetika in ličila

Komercialna kozmetika in ličila so še vedno pogosto testirana na živalih (v tem primeru gre za testiranja, ki jih podjetja izvajajo izven EU, npr. za kitajski trg), obenem pa številna podjetja v svojih izdelkih uporabljajo živalske stranske proizvode, vse od medu in mleka, pa do zmletih hroščkov (ti se uporabljajo za pridobivanje karmina, ki daje rdečo barvo npr. šminkam in rdečilom za lica), ribjih lusk ter posamičnih sestavin, ki se pridobivajo iz urina, hrustancev, kož, jeter morskega psa, telečjih placent itd. Seznam sestavin živalskega izvora, ki jih lahko najdemo v kremah, maskarah, senčilih, milih, šamponih itd., je objavljen tule. Na srečo je na voljo veliko kozmetike in ličil, ki so povsem veganska, pogosto pa tudi okolju prijaznejša (ekološka in naravna). Med slovenskimi podjetji velja izpostaviti izdelke Afrodite – njihove veganske izdelke najdete na tem seznamu. Veganske izdelke najdete tudi v liniji izdelkov Alverde v DM ter Terra Naturi v Müllerju, široko dostopni pa so tudi izdelki podjetij Sante in Lavera – našteta podjetja svoje veganske izdelke označujejo tudi s certifikatom oz. na izdelku označijo, da je primeren za vegane. Vsa našteta podjetja ponujajo tudi svoja ličila, obenem pa jih lahko kupujete tudi preko spleta. Posebej velik nabor ponujata ti dve strani: https://www.licila.si/ in https://www.ecco-verde.si/, oba ponudnika pa omogočata tudi brskanje zgolj med veganskimi izdelki – druga trgovina ima tudi možnost izbire želenega veganskega certifikata. V kolikor pri kakšnem proizvajalcu niste prepričani, ali ima veganske izdelke, se je smiselno obrniti na podjetja in jih o tem povprašati.

Čistila

Podobno kot v primeru kozmetike tudi pri čistilih velja, da številna podjetja še vedno testirajo svoje izdelke na živalih na trgih, kjer je to dovoljeno, obenem pa uporabljajo širok nabor (gl. zgoraj) živalskih produktov. Obenem je kajpak nujno poudariti, da imajo čistila, ki niso ekološka, tudi škodljive vplive na okolje. Če želite podpirati lokalno proizvodnjo, lahko kupujete čistila Celestin, dostopna v spletni trgovini, podpreti pa velja tudi potezo občine Vrhnika, ki je v trgovini Depo postavila prvi avtomat za čistila, kjer si lahko v trajnostne steklenice natočite prav prej omenjena čistila Celestin. Bolj komercialno so dostopna eko veganska čistila Sonnet (Spar, Mercator) ter Frosch – slednja so tudi cenovno najbolj ugodna.

Biti vegan ne pomeni le prehranjevati se rastlinsko, temveč živeti tako, da se skušamo izogibati povzročanju trpljenja živalim v vseh vsakodnevnih situacijah, pri uporabi vseh vsakodnevnih predmetov in pripomočkov. Za številne tovrstne predmete lahko preverimo, ali so veganski (pobrskamo po spletu, povprašamo na namenskih Facebook skupinah ipd.), ter najdemo primeren produkt, obenem pa s tem nenehno ozaveščamo tudi svoj odnos do okolja in drugih ljudi. Veganstvo je tesno povezano s skrbjo za okolje in ekosisteme, bojem proti imperializmu ter vsemi boji proti zatiranju. Je politično gibanje, ki od posameznika zahteva tudi vsakodnevno udejanjanje tistega, za kar se postavlja, in odrekanje privilegijem, ki jih prinaša pozicija zatiralca (v tem primeru zatiralca živali). Veganstvo se trudi, da bi seglo k Drugemu, katerega drugosti ne izkušamo in je ne moremo izkusiti. In takšni poskusi seganja k Drugemu so v obstoječi družbeno-politični realnosti preprosto nujni.

Kritika 16. 5. 2017

Zatohli Slovenčki

 

Matjaž ima poln kufer Slovencev, in to tako zelo, da se odloči preseliti na Tajsko. Kaj ga pri Slovencih tako grozno moti? Njihove vlažne duše, ta težka zatohlost, ki veje od povsod in ki se je ni mogoče otresti: »Vlago si lahko videl na cesti, na oblačilih in v tipu oblačil, ki so izdajala poreklo Slovenca. […] Kamorkoli je Slovenec šel, si ga prepoznal.« Čudno se sliši, da gre protagonist, naveličan vlage, oddih od nje iskati na Tajsko, kjer je lahko vlage v zraku tudi čez 70 %, toda razliko med obema »vrstama« vlage lepo razloži takole: »To ni bila tista vlaga, ki so jo poznali tukaj, na Lanti. Zdrava vlaga, ki jo obrišeš z enim samim zamahom brisače, kot očiščujoč ali prijetno lepljiv znoj, vlaga, ki jo v podalpskem okolju najdeš le v finski savni.« Hitro postane jasno, da je vlaga, lajtmotiv romana Mohorja Hudeja, pravzaprav bolj simbol neke zahojenosti, zadrtosti in nasploh zadušljivega ozračja, ki ga protagonist čuti v slovenskem okolju.

To najbolje ponazori z beznico, v katero se zateče po konfliktu v službi. V njej dela natakarica Dragica, »poosebljena prasica slovenske narodnosti,« ki vrti izključno narodno-zabavno glasbo. Protagonistov prezir do te glasbe, tega gruljenja, kot ga sam imenuje, je jasno razviden tudi iz nepoznavanja velikih klasikov; ko umre Slak in je Dragica čisto iz sebe, jo vpraša, če Avsenik še sploh živi. Nasploh je Matjaž izpisan čudovito cinično, pristno godrnjajoče, a vseeno toplo, saj ga hudo prizadenejo krivice, ki jih prepoznava povsod okrog sebe. Neposrednost ga mnogokrat tepe po glavi, ne boji se postaviti zase in za druge, njegova poštenost in čut za sočloveka sta hvalevredni, v nekaterih pogledih pa je tudi nepremakljivo trmast, odrezav in izključujoč – celosten človek, skratka.

Zgodba romana se odvija vzporedno v preteklosti (Slovenija) in sedanjosti (Tajska), pri čemer slovenski del razkriva vzroke za Matjaževo selitev, v tajskem delu pa že dela redno kot turistični vodič in njegov spokoj zmotijo nihče drug kot zatohli Slovenčki. Povezave med obema zgodbenima tokovoma so jasne, snov se ponekod dopolnjuje, tako da nekateri dogodki ali premisleki iz preteklosti delujejo skoraj kot slutnje. Samo dogajanje ni bogato; v ospredju je ostro, kritično razmišljanje nekoga, ki noče spadati med ovce. Razsuje vse stebre povprečnega zagovednega Slovenčka, od narodno-zabavne glasbe do Triglava, obenem pa prepoznava tudi globlje družbene probleme, recimo odnos do manjšinskih skupin: »Najprej sem ostal brez sape, ko so sploh izvedli referendum o pravicah istospolnih, […] še huje je bilo, ko so se pričele v Evropo valiti trume beguncev.« Slovence med drugim označi tudi za »narod kelnerjev«, od koder mladi bežijo v tujino, saj doma ne vidijo nobene prihodnosti; Matjažev sin se na primer pritožuje, »da ima tega dovolj, da se mu zdi, kar se že vsem zdi, da so mladi doma rojeni za to, da so kelnerji ali kelnerice.« Morda najbolj zaboli ravno ta uvid v narod brez perspektive, ki uničuje svoje potomce: »Vsi ti mladi imajo prav. Postali so ujetniki starejših generacij, sebičnih nadutežev, ljudi, ki so ljudje le zato, ker je tako zapisano, in ki so zaščiteni z zakonodajo, še neumnejšo od njih samih, zakonodajo, ki so si jo spisali sami. Če si bil rojen pravi čas, si imel kaj od nje, zdaj pa ni nič drugega kot legalen genocid nad mladostjo.«

 

Vlažne duše
Mohor Hudej
Leto izdaje:
2017

Prevajalec:

24,00 €

Hudej tako ustvari brezkompromisnega in pronicljivega protagonista, zato ne preseneča, da njegovemu značaju odgovarja tudi jezik. Ta je poln kletvic, nesramnosti in pikrosti, nasploh je roman jezikovno sočen, brez samocenzure, olepševanja, ne pa vulgaren. Preseneča tudi, da zgodba kljub kritičnosti ne zapade v obup in nihilizem, seveda zato, ker se je protagonist zadušljivega okolja rešil in uspeva nekje drugje, kjer se mu zdi mentalna klima ugodnejša. Ker je Slovenija njegov kriptonit, mora biti Tajska njegova Lois Lane, nanjo gleda precej nekritično, blago, idealizirano (mogoče pa to iz mene govori le moja vlažna duša?). Ker se Matjaž v drugem okolju tako dobro počuti, mu je pripravljen kaj tudi odpustiti, spregledati ali pa pri čem popustiti.

Po drugi strani pa gre za človeka, ki ga je lasten narod dokončno razočaral, napiše si celo kratek seznam, s kom sploh želi ohraniti stike. Njegov končno zaslužen mir prekinejo zateženi slovenski turisti, ki vdrejo v njegov nov svet, zato ni nič čudnega, da se ne more sprijazniti s tem, da bi ga moral deliti z njimi: »Pomislil sem na Gamona, na zlatega Gamona, s katerim sva delala ves čas brez najmanjše težave. Na Gamona, ki so si ga na koncu vsakega ribarjenja enostavno želeli vzeti s seboj. Za zmeraj, tako je bil zlat. Pomislil sem nanj, ali mu naj pripeljem te ljudi ali ne, te podalpske, hladne, vlažne, nadute kurce.« Ko Gamona po krivici napadejo, se njegova bojazen uresniči in Slovenci mu pznova dokažejo, da je bila njegova odločitev pravilna. V nekaterih situacijah je beg vseeno uspešnejši od boja, sploh od boja s samim sabo, ko bi se moral na vsak način stlačiti v zatohel okvir, v to podalpsko vlago, ki ne pusti dihati.

 

 Mohor Hudej: Vlažne duše. Ljubljana: Beletrina, 2017. 193 str., 24,00 €.

 

Panorama 15. 5. 2017

Knjiga priznanj: Ana Schnabl

Tokratno Knjigo priznanj je izpolnila Ana Schnabl, ki je bila včasih naša stalna sodelavka, nato pa je poniknila – in je aprila postala avtorica kratkoproznega prvenca. (Kot pravi: pisanje je samotno in tiho opravilo.) Ob izidu knjige ji seveda čestitamo, vas pa vabimo k branju zbirke Razvezani – še prej pa tudi Knjige priznanj.

*

Ime: Ana Schnabl. Lahko bi bila Breda (horror mundi!) ali Anastazija ali Hanah. Za Hanah mi je zelo žal, Hanah Schnabl se sliši naravnost imenitno. Je pa tudi ime, ki ga nosim trenutno, zadosti eksotično, da se je ob izidu moje knjige večkrat pojavilo vprašanje, kdo jo je prevedel. Rada sem »inkognito« Slovenka.

Zadnja knjiga: Moja zadnja je moja prva, zbirka kratke proze z naslovom Razvezani.

Kje ste odraščali? V kurji vasi Šmarca, ob Kamniški Bistrici, regija Gorenjska, najbližje večje mesto je Kamnik.

Kaj ste študirali in kje? Na ljubljanski filozofski fakulteti sem študirala primerjalno književnost in filozofijo. Vpisala sem tudi doktorat iz filozofije. Lansko jesen sem bila namreč prepričana, da zmorem vse in še več.

Kje živite in zakaj? Živim v Kamniku. Tu živim zato, ker večjega mesta ne potrebujem, tudi ko sem še živela v Ljubljani, nisem použivala njenih prednosti. V kino ne hodim, koncertov, ki bi me resnično zanimali, je čedalje manj, iz leta v leto sem bolj zahtevna, glasba pa hipstersko rokohitrska. Veliko mi pomeni, da imam za stanovanjem hrib, pred stanovanjem pa renesančni grad s prostranim gozdom. Kamniške Alpe so 15 km stran. Prodajalce v trgovinah in svoje sosede poznam po imenih, v Kamniku pa živijo tudi moji prijatelji. Prijatelja.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni? Ponos občutim zelo redko, ker se stežka naslajam nad preteklostjo, nad preživelimi vsebinami, usmerjam se naprej ali najmanj v sedanjost. Tisto, kar bi lahko postalo ponos, izjemno hitro zalije zahteva, da saniram, kar je treba sanirati in da se razvijem čez meje pričakovanega. Omejitev je nebo, zato je ponos prej ovira kot spodbuda. Svojega prvenca sem vesela, ponosna pa bi bila na, denimo, Nobelovo nagrado za književnost.

Opišite svojo jutranjo rutino. Ceneni črni čaj z mlekom, nato pa neka oblika rekreacije, najsibo hoja ali tek v hrib, joga, dvigovanje uteži, plavanje. Ker imam preveč energije, je nujno, da jo porežem že zjutraj, sicer se prične razlivati čez robove in mi povzroča same nevšečnosti. Osnova moje jutranje rutine pa je Tišina.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? Akoravno sempo svoji osnovni naravnanosti arogantna oseba, sem po svoji sekundarni naravnanosti dvomeča in se zato najraje smejim sama sebi. Žal pa mi je, da je danes, ko si večina ljudi prizadeva biti mehkih in všečnih, nenavadno že, da sem v nekaterih ozirih malo snobovska, zahtevna in težka. Vsiljevanje ekstravertiranosti nas bo pogubilo, vam rečem.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila? Kavbojke Levi’s 721 High Rise Skinny, obledelo modre barve. Oker popotno krilo s stranskimi žepi, ki sem ga na razprodaji dobila za 5 eurov in mi je v resnici premajhno, zato ga nosim visoko v pasu. Ohlapna kvazimoška srajca z modro-sivo-belimi črtami. Akoravno se rada oblačim dostojno in privlačno, se najbolje počutim, ko sem oblečena kot fant.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu. Bralki moje knjige bi priporočila dela, ki z mojim niso v sorodu, navsezadnje je idealni bralec tisti, ki ima odprto, akoravno izbirčno glavo. Iz rubrike »Erotika in morala« zato: Juliette Justine (Marquis de Sade), Nevarna razmerja (Choderlos de Laclos), Aleksandrijski kvartet (Lawrence Durrell).

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? Z natanko enim, da. To je Urban Vovk, ki je uredil surovi material mojega prvenca. Pomagal mi je zlasti zato, ker je bil z mano vselej iskren in spoštljiv. Izjemno dragoceno je imeti nekoga, ki te vzame zadosti resno, da ti tudi kaj oponese. Če kot avtorica ne bi doživela tovrstnih soočenj z idealnim bralcem, nikoli ne bi pričela razvijati svojega glasu. Verjetno ne bi vedela, kam hočem, če se nikoli ne bi bila prisiljena vsaj malo upirati.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami? Ta želja se nenehno spreminja, trenutno bi najraje podpisala Ljubimki. Pripravljenost vsem v vsem ustreči in odvisnost sta namreč psihološki značilnosti, ki sem ju obesila svoji novi junakinji. Jelinek je avtorica, h kateri se človek obrne, kadar skuša kritično razmisliti o tem, kar smo po neumnem povišali v ljubezen.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih? V rudnikih svoje in tuje duševnosti, natančneje v melanholiji in nostalgiji. No, ker ti dve nista kraj, moram pridati še pokopališče nad Kamnikom, ker se razgleduje na mojo bodočo nepremičnino in vse griče, hribe in gore, ki jih za časa živega življenja obožujem. Rada imam pokopališča in cenim kulture, v katerih so ti javni parki.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? Že več kot desetletje me navdihuje ansambel Coil. Kako me ne bi, ko pa John v enem izmed komadov pravi: »This is the time to launch the dream weapon.« Ali: »My dream is a vitality with filaments as fine as a spider’s web.« Ali: »Death comes alone or with eager reinforcements.« Ali … ali …

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Na začetku sta nuja nekaj točno določenega napisati in nemir, ker nisem čisto prepričana, ali bom nuji znala zadostiti. Po vzniku nuje se odvijajo naključne stvari, nakar me prične zgodba obsedati in se postopoma odvezujem od svetnih vsebin, če se smem arhaično izraziti. Zapiram se v svojo glavo, kjer napletam psihologijo in razvoj in konflikte, akoravno sem in tja kakšno ljubo osebo tudi kaj vprašam ali kaj razložim ali se za svojo neprisotnost opravičim in potem ljuba oseba vse to povsem razume ali pa ne razume čisto nič. Nekje v procesu vstane tudi dvom, z dvomom pa postaneta obsedenost zgodbo napisati in hkratna paraliza še večji. Jajcanje med odporom ali strahom in željo traja od nekaj dni do nekaj mesecev. Ko se nato končno usedem za računalnik in začnem pisati, je občutek precej podoben postkoitalnemu: lagodje, sproščenost, človek bi kaj pojedel, pokadil kakšen čik.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. V obdobjih pisanja je moje življenje rutinirano do obisti. Vstanem ob 6.30, telovadim, zajtrkujem, pišem, ob 10.30 je na sporedu kava. Prva etapa pisanja traja do 12.30, ko si naredim kosilo, druga pa traja od 14.00 do 18.00 z vmesnimi odmori. Po 18.00 večerjam in najboljši prijateljici napišem sporočilo »Fak, kako težko je to, glava mi bo zgorela«, na katerega mi odgovori z vrelcem modrosti in me pomiri. Zvečer me pogrize ta ali ona tesnoba – »zmanjkalo mi bo denarja«, »kako naj vem, ali je vse skupaj kaj vredno«, »odnesti moram smeti« –, med njenimi ugrizi pa se uležem na kavč, se ozrem po zasvinjanem stanovanju in svojih grozljivih oblačilih, skomignem z rameni in se prepustim nagradi: lenobi. Če je sreča, se v takšnih obdobjih tudi veliko sprehajam in seksam.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? Na zavoj Ljubljanske ceste, parkirišče pred trgovino Happy shopping, na dve ulični svetilki, na razkošateno drevo, kostanj menda. Če sem se zgoraj bahala z bližino gozda in gričev, naj na tem mestu omenim, da se moj kabinet razgleduje na vse, česar ne maram, pa mi je v njem vseeno izjemno toplo.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Jočem.

Opišite svoj idealen dan. Vse, kar sem pod ustvarjalno rutino navedla zgoraj, dodala pa bi še večerno savno in pomoč pri pripravi obrokov. Ah, kaj pomoč, najljubše mi je, če mi kuha nekdo drug, ne maram gospodinjskih opravil.

Opišite svojo večerno rutino. Kavč.

Ste vraževerni? Ne.

Najljubša pijača: alkohol? Se opravičujem, Airbeletrina, alkohol pa res ne. Voda in črni čaj z mlekom. Pogojno konjak Camus ali Martell.

Najbolj zoprni literat vseh časov? Na to vprašanje žal ne morem odkrito odgovoriti, ker bi se oseba vznemirila in hotela z menoj obračunati v medijih, jaz pa svojega dragocenega časa ne bi rada zapravila za otepanje pozornosti, ki je nočem. Zategadelj naj sklenem, da zoprni ljudje na slovenski literarni sceni so in bodo. Tujih literatov ne poznam, zato mi tudi ne morejo biti zoprni.

Brez česa nikoli ne zapustite doma? Brez občutka, da se bom domov tudi vrnila.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? De Sada. Hja …

Kateri je vaš najljubši prigrizek? Institucije prigrizka ne priznavam. Ali jem ali pa ne jem.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? Ni besedna zveza, ampak beseda: akoravno. Tudi preklinjam veliko, akoravno sem do 14. leta v strahu, da bi duhovno propadla, od uporabe kletvic abstinirala.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? Šlo je za trpko šalo na moj račun, ki pa je ne bi obnavljala, preveč bi morala razkriti.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Pišem kritike, urejam spletni medij Versopolis, odgovorna sem za promocijo taistega medija, prevajam, sem in tja napišem kakšen tekst za agencijo za spletni marketing in vodim kakšen literarni dogodek.

Kaj bi svetovali mladim piscem? Akoravno – prosto po Iztoku Ilcu – še nisem pisateljica, ker nimam dveh knjig, sem se že naučila nekaj o procesih postajanja, če mi dovolite deleuzovščino. Svoje vedenje bi zato strnila kar v točke:

1)    Beri najrazličnejše knjige.

2)    Piši.

3)    Preden se odločiš postati prozaist ali prozaistka, se vprašaj, ali sploh imaš pravi temperament za to. Proza je samotno in tiho delo, človek v procesu ne dobi veliko obče pozornosti, nasprotno, nujno je ponikniti. Nič hudega ni, če samote ali osamljenosti ne preneseš, to samo pomeni, da te je narava pripravila na nekaj drugega, prosto po Michauxu.

4)    Potem ko se odločiš negovati svoje darove, se izogibaj literarnim gibanjem in plemenom, klikam. Razumljivo je, da si mlad človek želi pripadati, toda v potrebi po pripadanju tiči nevarnost, da boš do nerazpoznavnosti zlizal_a svoj chemical x, svoj avtorski glas. Mladost je dovzetnost in negotovost, marsikaj lepega in izjemnega lahko v negotovosti tudi utone. Skupine so utemeljene na podobnosti, podobnosti pa kot bodoči veliki avtor ali avtorica pač nočeš, kajne? Če se za literarno pot odločiš šele, ko si že oseba, pa že pripadaš pravim ljudem in je verjetnost, da bi se nalepil_a naključnim prevzetnežem, manjša. Ponavljam, proza je samotno delo. Raje si poišči dobrega, načitanega prijatelja in se zgleduj po največjih.

5)    Tvoje delo stoji in pade s tvojim samozaupanjem. Ni je zunanje potrditve, ki bi pomirila, česar nisi razvil_a.

6)    Eksperimentiraj.

7)    Neguj empatijo, kadar ljudi ne razumeš, napni vse moči, da bi jih uzrl kot sebi podobne. Včasih tudi ne prideš nikamor.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Učim se jazz petja, sem altistka s temno barvo glasu in sovražim durovske lestvice, zato jih moram tudi nenehno vaditi. Vesele lestvice se mi zdijo preprosto neumne. Ker najraje ustvarjam sama, bi rada bila Nina Simone, torej pevka za klavirjem, pianistka za mikrofonom. Ker je klavir garanje in sem ta vlak zamudila, bi neznansko uživala tudi v bendu. Anyone?

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? Drama in roman.

 

Razvezani
Ana Schnabl
Leto izdaje:
2017

Prevajalec:

21,00 €

Panorama 11. 5. 2017

Atlanta

In tako, čeprav smo soočeni s preprekami današnjega in jutrišnjega dne, imam sen. Ta sen ima globoke korenine v ameriškem snu. Martin Luther King ml.

Hiša Joela Chandlerja Harrisa (Wikipedia)

 

Atlanta je prijetno mesto. Najprej na ameriško vljuden način: če rahlo zblojen od dolgega leta pozabiš na specifike ameriške etikete – recimo na tisto, da se iz metroja izstopa izrecno na desni – se ti človek, v katerega si zaplužil, opraviči. OK: z “Excuse me!” te v bistvu opomni na družbeno konvencijo, ampak na zelo vljuden način. Prijetno je tudi zaradi zajtrkovalnic, odprtih 24/7, s tako ali drugače pečenimi jajci, premnogimi prilogami, kot je pečena slanina, najrazličnejšimi vaflji, kavo in podobnim na 1001 način: ko natakarici nebogljeno nakažeš željo, da te vodi prek zapletenih poti naročila, na to pristane z materinskim užitkom. In ob marsikateri tvoji odločitvi celo vzklikne, tiho in mehko, kot bi bil prav res njen naraščaj: “Good job!” Ali pa: “There you go!” In celo: “Good boy!” Človeku se orosi oko.

Atlanta je zelo prijetno mesto gotovo tudi zato, ker so tu doma še vedno dobro stoječe ameriške ikone: Coca-Cola, CNN, The Home Depot, UPS in še cela vrsta korporacij s seznama Fortune 500. In zelo prijetno je gotovo tudi zato, ker te firme zaradi svojih potreb spodbujajo uveljavljanje ameriških idealov. Tako v piceriji ob Georgia Institute of Technology k sosednji mizi sede prijateljska skupina petih študentov, ki so kot s posterja o ameriških enakih možnosti za vse in mirnega sobivanja kultur: dekle očitno vzhodnoevropskih genov, mladenič, ki je prejkone irskega porekla, arhetipsko drobno vzhodnoazijsko bitje, Indijka in fant bližnjevzhodne provenience. In ta skupina preseneti z nadgradnjo takih idealov: prizadevajo si za Dobro. Iz drobcev njihovega pogovora je namreč razbrati, da gre za enega njihovih rednih srečanj, na katerih primerjajo izkušnje svojih človekoljubnih dejavnosti, da bi imele več haska in smisla: eden izmed njih je bil ravno v Somaliji, drugi pomaga otrokom z učnimi težavami, tretji je prostovoljec v zavetišču za brezdomce. Človek bi jih objel.

Atlanta je izjemno prijetno mesto tudi zaradi projekta Beltline. Mesto je svojčas obkrožala železnica, ki je služila povezavi skladišč in tovarn na njegovem obrobju z železniškim sistemom, toda prestolnica Georgie se je v zadnjih desetletjih razlezla krepko prek ‘beltlina’, industrija nekdanjega njenega obrobja pa je propadla.

Okoli preloma stoletja se je nekdo domislil, da bi iz zadeve, povedano po domače, naredili PST: krožno pot, namenjeno sprehajalcem, kolesarjem, rolkarjem in podobnim. A še precej več kot PST: na nekaj mestih bi pot razširili v manjše parke, obdana pa ne bi bila zgolj z drevoredom, temveč tudi s sodobno formo vivo – grafiti, domiselnimi plastikami, izbranimi ostanki nekdanjih dni, takšnimi rečmi. In tiste proizvodne hale ter skladišča? Seveda, tudi finančni apetiti so naredili svoje: marsikaj se je predelalo ali na novo zgradilo v stanovanjske soseske. A ne samo elitne, vmes je tudi precej bolj ali manj posrečenih socialnih stanovanjskih blokov. In nekatere hale so samo malo obnovili, da služijo za ateljeje in podobno. Krona vsega – saj smo vendar na jugu ZDA – pa so hale, ki so se spremenile v barčke, bistroje, mikropivovarne, restavracije. Vsi tako zelo popularni ponudniki hamburgerjev, pri katerih sem se ustavil do Atlante, so amaterji. In ker je umetelno pivo že malo passé, pa še alkohol je v njem, so imeli v izbrani atlantski restavraciji raje izborno druščino kremnih sodavic. Interesantna so bila že njihova imena – Bubin bruh, Jezdec samotne zvezde, Oči je obljubil –, okusi še bolj.

Projekt Beltline je sicer šele na svojem začetku; krožne poti je po približno desetletju komaj kakšna četrtina, in še to v različnih stadijih izdelave – malo zaradi krize po letu 2008, malo zaradi južnjaške ležernosti. A bodo že prišli na cilj: nazadnje bo tam tudi krožna proga tramvaja, ki bo povezal tako soseske okoli centra kot obstoječi metrojski križ, ki gre prek centra.

Toliko bolj osupljiv je zato drugi obraz Atlante, na katerega naletiš po naključju: ker moraš, preden začneš dolgo pot, urediti še par zadev, nakupiti to in ono, si za cenovno sprejemljivo nastanitev pobrskal po Airbnb. Tam si našel izvrstno ocenjenega ponudnika sob, ki so videti tudi lepo urejene, in to v eni izmed hiš v čedni soseski iz druge polovice 19. stoletja, ki je tako rekoč v centru.

Tako se pozno zvečer z metrojem pripelješ z letališča do postaje z imenom West End. Za prvim vogalom, ob glavni cesti, je prevrnjen smetnjak, iz katerega visi kup umazanih oblačil, pri restavraciji s hitro prehrano nekaj deset metrov dalje zavohaš travo. Mimo vozijo avtomobili s spuščenimi okni, iz katerih butajo korozivne variante rapa, če je to sploh še rap. Eden izmed avtomobilov ob cesti je spredaj stolčen, na prtljažnik pa ima privarjen drog, s katerega visita kot žoga veliki igralni kocki, oči voznika izpitega videza, ki z glavo v ritmu udarja ob volan, so steklene. Z vogala te sumničavo opazujeta dve rasti. In najboljše: pot do tvoje nastanitve gre ravno mimo hiše, pred katero stoji spimpan mustang, človek v njem pa te pozdravi vljudno in obenem čudno izmikajočega pogleda, da tvoj zdrsne k armaturi. Na njej je uzi ali nekaj podobno majhnega in brzostrelnega. Tip opazi, da si opazil. Pogledaš ga in skomigneš – pa? – ter greš narejeno mirno dalje. On orožje zmedeno pospravi z armature.

Po še nekaj korakih se ti posveti, da je tvoja soba v hiši zraven tiste, pred katero je človek z brzostrelko. U, super. Preden med dokumenti najdeš listek s kodo, s katero se odklenejo vrata, se k mustangu primaje stranka, sede vanj, oba z dilerjem te sicer ošineta, a transakcija že steče. Ko za sabo zapreš vhodna vrata, na njih opaziš napis: “Ko odtipkate kodo, se bodo vrata v 30 sekundah avtomatsko zaklenila. Dobro je, da do takrat počakate pri vratih.” Le zakaj.

Zjutraj sosedom spet suvereno pokimaš, ne da bi tvoj korak za hip zastal – v dopoldanski izmeni je očitno potreba po kar treh dilerjih, ki pa ne razkazujejo svojih ‘kosov’ – in se odločiš odpraviti na metro po drugi, daljši poti, da si bolje ogledaš sosesko. Ker je skoraj vsaka tretja hiša prazna, je četrt pravzaprav še lepša – tu imajo neverjetno dosti veveric in ptic, kot v kakšnem velikem parku je. In hiše so zelo čedne – pravzaprav so večje ali manjše vile, večinoma lesene, barvite, vse z verandami in zimskimi vrtovi, vmes pa rastejo mogočna drevesa in cvetoči grmi. Kakšna ima sicer bolj razmajano ali podrto vrtno ograjo, katera druga se že malo podira tudi sama, ampak celo to deluje čisto skladno z splošnim postromantičnim vzdušjem. Motijo ga zgolj džankiji. In to, da cela četrt ne premore niti ene trgovine z živili, ima pa vsaj 50 frizerjev in trgovski center z oblačili, ki so vsa kot iz osemdesetih. In nenavadno je tudi dejstvo, da v West Endu živijo zgolj temnopolti. Kaj se je tu zgodilo?

Izkaže se, da nastanka tega nenavadnega geta ni težko razložiti in ni nič manj rezultat rasizma kot kakšna bolj značilna črnska četrt. West End je bil v drugi polovici 19. stoletja četrt premožnih belcev – tu si je na primer dal zgraditi slovito vilo ‘Stržkovo gnezdo’ eden prvih ameriških pisateljev za mlade, Joel Chandler Harris. V začetku 20. stoletja pa so prvi temnopolti Američani končno le prišli do dovolj denarja za nakup hiše v takšni elitni soseski. Z leti jih je prihajalo vedno več in sprožil se je tako imenovani ‘white flight’: novi sosedje takratnim belcem niso bili všeč, začeli so se odseljevati in zaradi velike ponudbe  nepremičnin v soseski so cene vil padle. Zato si jih je lahko privoščilo še več črnskih družin, dokler niso belci četrti povsem zapustili.

West End je tako do druge polovice preteklega stoletja postal geto, a geto relativno bogatih, tudi spričo svoje nepremičninske pridobitve ponosnih in klenih črncev. Takšno tedanje stanje West Enda je bilo tudi zelo pomembno za razvoj afroameriške skupnosti – tu je imel eno najmočnejših podpornih baz Martin Luther King, od tu so se podajali na dolge pohode za svoje pravice. A kaj se je zgodilo potem? Ko so prišli vsaj do nekaterih svojih pravic? So pozabili na svoj in obče ameriški sen, o katerih je govoril veliki pridigar? So jih zanju prikrajšali?

Glede tega ta dežela med svojimi samooklicanimi ali dejanskimi strokovnjaki očitno ne najde skupnega odgovora. Ravno nasprotno, videnja te problematike bi lahko razporedili v tri zelo nasprotujoče si skupine: vedno bolj vplivne teorije zarot zoper črnsko skupnost predstavljajo prvo skupino; v drugi so liberalna videnja, ki kažejo osnovo za propad večinskega dela Afroameričanov v vedno večjem razkoraku med bogatimi in prikrajšanimi; v tretji so konservativna razmišljanja, po katerih so vsega krive državne podpore ljudem v stiski.

Težko bi se bilo tujcu postavljati na katero koli od navedenih stališč, ko jih ne znajo zbližati domačini sami in ko so vsaj v njegovih očeh milo rečeno vprašljiva. Še težje, ko je nekaj dni preživel v tako lepi soseski, kot je West End, tako propadli, kot je West End, tako drugačni od siceršnje Atlante. A vsekakor se mu najbolj žalostno zdi tisto, kar ugotavljajo vsi trije tabori: najsi je položaj ljudi v takšnih getih še tako beden, najsi se še tako pritožujejo nad njim, so v bistvu ponosni na svoj življenjski slog. Ali z besedami na mrtvo zadete črnke, ki me je ogovorila sredi ulice, pa sem jo povprašal, kaj si misli o ameriškem snu in o snu dr. Kinga: “Jaz ta sen živim,” se je hripavo zakrohotala.

 

Jakob J. Kenda se bo s svojimi zapisi redno javljal z Apalaške poti. Spremljate ga lahko s klikom na značko “Apalaška pot” na desni.

Refleksija 10. 5. 2017

Alamutu na maturi v bran

Čas kislih kumaric se je letos očitno pričel že pred poletnimi dopusti. Med prvomajskimi počitnicami se, kot kaže, ni zgodilo nič zares pomembnega in je slovenskemu žurnalizmu in moralizmu prišel prav naslov maturitetnega eseja iz slovenščine, ki so ga pograbili kot suho zlato za svoje kontekstno okrnjeno in zelo samovoljno tendenciozno poročanje. Obesili so se na eno samo besedo iz naslova (samomor) in jo uporabili za prognozo o njenem usodnem vplivu na suicidalnost slovenske maturantske mladine. (Upam, da letošnja rekorderska maturantska četvorka ne bo veliki skupinski samomor, če je že velika manifestacija pobanaljenja slovenskih maturantskih mišk in miškov generacije fitnesjugend z instagramskim miškom Mikijem na čelu.) Nihče ni niti poskusil razmisliti o aktualizaciji besedne zveze »kolesje sistema«, ki je očitno zmlelo pod seboj sleherno zdravorazumsko presojo in povleklo žurnaliste in moraliste v sistem nekritičnega kopiranja in lepljenja.

Oprostite, ampak tudi sam sem leta 2003 maturiral z nalogo iz Alamuta ter Zločina in kazni, pa se še nisem usamomoril in tudi sekire ne vihtim nad glavami oderuških stark. Septembra letos bo minilo deset let, odkar v zbornici namakam v skodelico kave šolmoštrski kruh in v času med dvema odmoroma poskušam z dijaki ob razlaganju besedotvorja ali eksistencializma tupatam spregovoriti tudi o protireformaciji, sifilisu, posilstvu, detomoru, holokavstu, kolaboraciji, homoseksualnosti, vojnih zločinih in samomoru. Vse to najdem v literarnih delih. Ne boste verjeli, ampak v sodobni šoli pri pouku slovenščine ne poznamo prepovedanih tem.

Alamut je roman, ki ga po učnem načrtu običajno obravnavamo v tretjem letniku gimnazije. Slabih izkušenj z njim nimam, tudi kolegice ne poročajo o kakem hudem dijaškem afrontu v razredu ob njegovi obravnavi. Resnici na ljubo: Alamut je edini slovenski roman, o katerem moji dijaki pogosto poročajo, da so ga med poletnimi počitnicami prebrali po lastnem izboru in jim je bil všeč. Sam sem ga, če naj bom popolnoma iskren, kot srednješolec prebral zlasti zaradi erotičnih prizorov v rajskih vrtovih, pod vtisom 11. septembra 2001 pa smo ga maturantje leta 2003 sprejemali s precejšnjim interesom. Vsekakor je to roman, ki se kar ponuja za problemsko obravnavo. Manipulacija z ljudskimi množicami, zaslepljenost, ujetost v kolesje sistema, igra navideznosti in resničnosti, makiavelizem, nihilizem – polno prgišče večno aktualnih problemov! Alamut je dokaz, da »krasni novi svet« ni le svet distopične prihodnosti, temveč tudi preteklosti, apokalipsi pa lahko vsaj začasno utečemo, če razmišljamo, razpravljamo, primerjamo, vrednotimo/presojamo …

Naloga maturitetnega eseja je, da spodbuja k zahtevnejšim »operacijam« in čim manj h goli reprodukciji, čeprav se je ta v zadnjih letih bolj usidrala. Zato je treba žurnaliste in moraliste okarati! Besedo »samomor« so vzeli iz konteksta: čeprav nisem videl inkriminiranih esejskih navodil, sem prepričan, da letošnji maturitetni naslov v sklopu navodil nikakor ne vzpodbuja k samomoru in da samomora ne ponuja kot rešitve, temveč problematizira žalostno dejstvo, da nekateri literarni liki iz letošnjih maturitetnih romanov edini izhod iz »kolesja sistema« najdejo v samomoru. Kontekst je seveda družbeno nasilje, ki človeka sili v samodestruktivno ravnanje. Mislim, da je bilo treba razpravljati o tem. Povzpeti se na Al Araf in ne ostati nevedni fedai, pomeni uiti reprodukciji in oprijeti se presojanja, brati med vrsticami, ovrednotiti kontekst. Upam, da je maturantom za razliko od moralistov in žurnalistov to uspelo.

 

 

*Besedilo je bilo sprva (9. maja) objavljeno na Slovlitu.

Refleksija 6. 5. 2017

Pariški večer, notranji in zunanji strahovi

Ko si vbiješ v glavo, da boš izrazil obstoječe, tvegaš, da boš našel zgolj neobstoječe.
Frantz Fanon: Črna koža, bele maske

Stanovanje se nahaja v pariškem 4. okrožju. Vabilo na večerjo je bilo izrečeno po telefonu, po poznem delavniku, od 20. do 20.30. Zdelo se je, da je vsa francoska ležernost zaobjeta v tem časovnem razmiku, vse druge zamude so recimo temu malomarnost. Toda ko smo vstopili skozi velika železna vrata, ki so se za nami takoj zapahnila, so vseeno sledili poljubi na lica. Kako dolgo se že nismo videli? Sedem, osem let. V to stanovanje sem vstopila v nekem drugem življenju, ko se je še vse zdelo mogoče. Tudi zdaj se zdi mogoče, le da je nekaj od teh možnosti že za menoj.

Plašče smo odložili na ozkem hodniku in s čevlji zaškripali po parketu. Velika miza v osrednjem prostoru je bila prekrita s prtom in ob oknih so stale rože ter doprsni kipi. Gospa, ki se je spominjam z na kratko pristriženimi lasmi, je sedla na konec mize. Verjetno, da bi imela lažji dostop do kuhinje, deloma je to izražalo njen položaj. Vedno je bila glava družine, brez moža, z ljubimci, usmerjajoč življenje svojega sina, ki je nekoč, v nekem prejšnjem življenju, zataval v Afriko. Želel se je ukvarjati z glasbo, vendar ga je mati potisnila v “resno službo”. Zdaj je Gospejin sin, z obrito glavo in velikimi očali s črnimi okvirji, rezal piščanca, nosil kozarce, nalival vino, medtem ko je njegova partnerka Emillie skupaj z Gospo vodila pogovor. Ko sem Emillie vprašala, ali jo je strah tega, kar se trenutno dogaja v Franciji, torej vrtoglavega vzpenjanja skrajne desnice, se je naslonila na mizo, roke dvignila visoko pred obraz, in jih prekrižala. “Ni me toliko strah Marine Le Pen, kot me je strah banalizacije zla.”

Emillie, drobna, s temnimi, kratko pristriženimi lasmi, ki nima nič opraviti s stereotipno podobo razvihrane Parižanke na visokih petah in v vintage plašču, dela na zunanjem ministrstvu. Ko je Gospa omenila, da sta si z njenim sinom pred dvema letoma kupila stanovanje v 6. okrožju Pariza, prelepo stanovanje, je rekla, je Emillie zavzdihnila in komentirala, da je premajhno. Ni bilo jasno, premajhno za obiske, premajhno za bližajočega se otroka, precej verjetno pa je bilo, da je njen zavzdih samo posledica zadržanosti. Kasneje je bilo med pogovorom omenjeno, da si velika večina mladih življenja v centru Pariza ne more več privoščiti.

“Pred petnajstimi leti, ko je oče Marine Le Pen, Jean Marie Le Pen, kandidiral na predsedniških volitvah, in se je s 16,86 odstotki prebil v drugi krog, je na ulicah završalo, hkrati pa se je celoten francoski politični spekter, od desnosredinskih strank do levice, združil proti njemu. Tedaj je na cestah protestiralo več kot milijon ljudi. Kot posledico tega je Jacques Chirac dobil 82 odstotkov glasov. In danes?” Emillie je spustila roke. “Danes vsi samo mirno gledamo paradiranje njegove hčere.”

Zdelo se je, da nima smisla dodajati, da je Marine Le Pen z umirjeno, pogosto smehljajočo se podobo humanizirala stranko Nacionalne fronte, ki jo je leta 1972 ustanovil njen oče. Na začetku svojega vzpona je pogosto govorila o izkušnji bombardiranja očetovega stanovanja leta 1976 (kar je bila, mimogrede, največja bombna eksplozija v Franciji od druge svetovne vojne). Toda bolj kot tovrsten poskus mehčanja javne podobe pripadnikov Nacionalne fronte je zanimivo, da je stranka pod vodstvom Marine Le Pen začela zagovarjati pravico do splava, civilne poroke med istospolnimi partnerji, s seznama pa je bila zbrisana tudi zahteva smrtne kazni. Hkrati je bilo iz stranke izločenih kar nekaj kontroverznih članov, med njimi Jean Marie Le Pen, in sicer avgusta 2015. Medtem ko je oče požel zgražanje, ko je izjavil, da so bile plinske celice “detajl v zgodovini druge svetovne vojne”, je Marine Le Pen izjavila, da je šlo za “vrhunec barbarizma”.

Gospa, ki si je zdaj že prižgala cigareto in se zazrla proti francoskemu oknu, katerega pogled se je odpiral na notranje dvorišče, se je očitno strinjala z mnenjem nekaterih francoskih novinarjev, da je podoba “skrajne desnice s človeškim obrazom” še bolj nevarna. Prejšnji mesec je Marine Le Pen na množičnem zborovanju v Lyonu na primer citirala iz pesmi Victorja Hugoja L’année terrible, napisane leta 1872. Dve leti poprej je bila Francija ponižana v francosko-pruski vojni. Filozof Michel Eltchaninoff je dejal, da izbira Hugojevega verza ni naključna, in sicer v smislu, da je Marine Le Pen zavrnila diskurz očetove stranke, predvsem iz 80. (prejšnjega stoletja), in se je potemtakem obrnila k starejšim virom. Po filozofovem mnenju bi naslonitev na De Gaulla asocirala na francoske kolonialne vojne, posebej na alžirsko državljansko vojno (v kateri je bil Jean Marie Le Pen obsojen vojnih zločinov), če bi se oprla na retoriko na primer iz tridesetih, bi to aludiralo fašistično stigmo. V svojih govorih se torej naslanja na obdobje med leti 1870 in 1914, ki je čas Tretje republike, saj je Francijo tedaj ponižala tuja sila.

Tovrstne reference francoski političarki seveda ne preprečujejo, da po drugi strani ne bi dajala kontroverznih izjav. Decembra 2010 je med kampanjo v Lyonu dejala, da je tedensko ilegalno blokiranje javnih cest in trgov v različnih francoskih mestih s strani muslimanov primerljivo z okupacijo delov francoskega teritorija med drugo svetovno vojno. Omemba nacistične okupacije Francije v tem kontekstu je prinesla obsodbe. Francoski svet za muslimansko vero (CFCM) jo je obsodil manipuliranja, pripadniki drugih muslimanskih skupnosti v Franciji so vložili legalno pritožbo, katere iztek je bil (sodišče v Lyonu), češ da njena izjava ni bila uperjena v vse muslimane in da gre za “svobodo govora”.

Med razpravljanjem, ali je medijsko pojavljanje Marine Le-Pen na televiziji in radiu pomembno prispevalo k njenemu političnemu vzponu tako na nacionalni kot lokalni ravni, me je prešinilo, da se Gospa bolj približuje stereotipu Parižanke; zdaj nekoliko daljše lase si je na vrhu glave spela z masivno sponko. Oblečena v temne hlače in s srebrno verižico je sporočala, da se je obiska veselila. Ne samo da je pripravila celotno pojedino, od predjedi do solate in sirov tik pred koncem, tovrstni večeri jo spravljajo v “njeno” razpoloženje. S pepelnikom na svoji levi je nekdanja visoka bančna uslužbenka neusmiljeno udrihala po zdajšnji predsedniški kandidatki: “Njen jezik je zavajajoč. Ko obljublja izstop Francije iz Evropske unije, ko trdi, da se bo francoski denar vrnil v Francijo, ko zagovarja zaščito francoskih delavcev, je jasno, da so te obljube utopija. Toda po drugi strani je zanimivo, kako njeno distanciranje od skrajno desničarskih idej povzemajo tudi drugi evropski desničarji. Seveda to, da je uradno obsodila antisemitizem in privzela nekatere bolj liberalne usmeritve, tudi glede migrantov, ne pomeni, da ni fašistka.”

Spremenljive barve Marine Le Pen se resda kažejo preko njenega odnosa do, na primer, Donalda Trumpa. Medtem ko so drugi evropski populisti že sprejeli njegovo kandidaturo, ga je francoska predsedniška kandidatka, ki se je zdaj z minimalno razliko prebila v drugi krog volitev, podprla zgolj z izjavo: “Za Francijo je vse boljše od Hillary Clinton.” Še bolj kontroverzna je bila njena podpora Sirize v času grških volitev leta 2015, zaradi katere je Nicolas Sarkozy izjavil, da je Nacionalna fronta postala levičarska stranka. Podobno je pisal francoski konzervativni časopis Le Figaro, in sicer da je Nacionalna fronta že v času predsedniških volitev leta 2012 postala levičarsko usmerjena, še posebej pod vplivom svetovalca Floriana Philippota. To je bil tudi čas, ko je Marine Le Pen prvič kandidirala na francoskih predsedniških volitvah. Bolj kot na imigracije ali vzpostavitev reda, kar sta bili desetletja prioriteti stranke, se je osredotočila na vprašanja, kot sta globalizacija in delokalizacija.

Aprila 2012 je v prvem krogu volitev zbrala 17,9 odstotka glasov (od 6,421.426) in pristala na tretjem mestu, tik za Francoisom Hollandom in Nicolasom Sarkozyjem. Dosegla je večje število glasov, kot njen oče na predsedniških volitvah 2002 (16,86 odstotka v prvem krogu volitev in v drugem krogu 17,79 odstotka). Najbolje se je odrezala v ruralnih predelih Francije, najslabše v zahodnem delu Francije, posebej v velikih mestih, kot je Pariz, v francoskih kolonijah in med Francozi, ki živijo v tujini. Francoski sociolog Sylvain Crépon je analiziral večinske volivce Nacionalne fronte iz leta 2012 in prišel do zaključkov, da so za Marine Le Pen volile predvsem žrtve globalizacije; trgovci na drobno, podplačani delavci iz privatnega sektorja, brezposelni, med njimi tudi mladi. Crépon, ki je detektiral povečano število ruralnih volivcev stranke Nacionalna fronta, kar pomeni ljudi, ki se izseljujejo iz velemest, ker si življenja tam ne morejo več privoščiti, je pravzaprav potrdil Emillijine domneve. “Mnogi od teh ljudi, ki se izseljujejo, imajo izkušnjo življenja v t. i. banlieues, kar pogosto ne pomeni samo socialne ogroženosti, pač pa tudi problem varnosti,” je dejala, ko je Gospejin sin na mizo postavil umetelno sladico, nekaj med omleto in sladolednim sorbetom.

Pod kristalnim lestencem se mi ni zdelo primerno komentirati, da smo se zadnje dni z družino prehranjevali v enem izmed takšnih banlieues, kjer se nahaja pretežno malijska skupnost. Ozek, temačen prostor, v katerem se nahajajo zgolj lesene mize in klopi, v nekaterih drugih nadstropjih pa menda tudi železne postelje, je bil ustanovljen po drugi svetovni vojni, in sicer za migrantske delavce iz nekdanjih kolonij, torej Magreba in subsaharske Afrike. Čeprav se tovrstne Foyer des Immigres v javnosti pogosto navaja kot primer institucionalizirane oblike diskriminacije, desničarske stranke pa govorijo o leglu ilegalne imigracije ter ilegalnih dejavnosti, je očitno, da gre za nikogaršnje ozemlje, kjer je mogoče poceni jesti in prespati, če le pokažeš določeno mero spoštovanja do tamkaj prebivajočih. Ženske ob velikih loncih, oblečene v tradicionalna afriška oblačila, so se prijazno nasmihale in spraševale, ali imajo otroci raje pomfrit z ribo ali bel riž s čebulno omako. Ena si je konstantno popravljala ogrinjalo, in šele ko sem sprejela krožnik z rižem, se je videlo, da je noseča.

Ko sem Gospe v šali dejala, da bi morala biti solidarna z žensko predsednico, je jezno prhnila predse in ugasnila cigareto. “Na Marine Le Pen ni nič feminističnega,” je dejala. “Z vsem manipulira in s provokacijami skuša razdeliti Francoze. Zadnji napad v Westminstru, na primer, je uporabila sebi v prid. Na twitterju je objavila, da se moramo proti terorizmu boriti z zaprtjem meja in deportacijo vseh skrajnih tujcev! Toda ideja, da migranti ogrožajo identiteto in varnost države, je zgrešena. Tisti, ki trdijo, da Franciji z novo predsednico ne bo več treba čutiti krivde zaradi kolonialne preteklosti, tavajo v temi.” Potem je, zroč v doprsni kip, nekaj časa molčala, kot da išče besede za tisto, kar je sledilo in kar se je zdelo kot slogan iz ust opozicijskega predsedniškega kandidata Emmanuela Macrona: “Francoska kultura ne obstaja. Braniti moramo kulturno raznolikost in pluralizem. Ta država ne pomeni nacije, pač pa prostor, v katerega vsak lahko vstopi. Macron to razume. Čeprav je bil v nekdanji Hollandovi vladi, je bil eden prvih, ki je sprevidel, da je francoska politična nomenklatura v krizi in da je treba iznajti alternativno rešitev za izginjajoči srednji in delavski razred. Zaloputnil je vrata za seboj, s čimer pa si je odprl nova. Čeprav kot samostojni kandidat nima pravega političnega zaledja, mu je uspelo mobilizirati 200.000 ljudi, med njimi imajo mnogi prvič opravka s politiko. Ob tem, da se razume na ekonomijo. Razume, da je vse, kar šteje človeška produktivnost.”

Tik preden smo se poslovili, je Emillie dejala, da jo skrbijo tisti, ki se volitev ne bodo udeležili. Tisti, ki jih izbira med dvema političnima opcijama, torej med Francijo, ki bi zaprla meje, in Francijo, ki želi reformirati že obstoječi sistem, ponižuje. “Obstajata dva tipa volivcev Nacionalne fronte; tisti, ki stranko in njene vrednote resnično podpirajo, in tisti, ki bodo Nacionalno fronto volili zaradi upora. Za te zadnje me ne skrbi, saj jih bo Macron prepričal. Kar je vprašljivo, so zamolčani glasovi, ki bodo v prid Marine Le Pen,” je dejala, preden je poklicala taksi. Gospejin sin je ves ta čas mirno stal poleg nje, dokler ni odklenil tesno zapahnjenih vrat ter še ne dveletnemu dečku, ki mu je sledil na hodnik, zavezal vezalke na čevljih. Menda si želi družino, vendar Emillie ni pripravljena.

Na poti domov, opazujoč razkošne trgovine, ki se nahajajo pod Gospejinim stanovanjem, sem se spomnila prizora v Foyer des Immigres. Dva temnopolta moška sta sedeč za mizo in sredi pomenka, zaradi katerega sta se zdela kot dva ljubimca, z rokami zajemala iz plastičnega lavorja. Medtem ko raznorazni ljudje onstran njunega horizonta razpravljajo o tem, ali sredi Pariza živita in jesta kot v Bamakoju in ali je to stvar pomanjkanja sredstev ali pa njune izbire, si onadva polnita trebuhe. Seveda vesta, da sta v danih razmerah postala grešna kozla za družbo, ki temelji na mitih napredka, civilizacije, liberalizma, razsvetljenstva, uglajenosti. Predstavljata opozicijsko silo, ki ni zasnovana toliko na rasi ali spolni ali religiozni usmerjenosti, pač pa predvsem na ekonomski manjvrednosti. Toda to ne spremeni dejstva, da živita in bosta, ne glede na to, kdo bo 7. maja zmagal na predsedniških volitvah, še naprej živela v podzemlju Pariza.

Refleksija 4. 5. 2017

Naredite Ameriko spet obvladljivo (12.): Rdeča roka anarhije

»Barbari, divjaki, nepismeni, zabiti srednjeevropski anarhisti, ljudje, ki ne razumejo duha naših svobodnih ameriških institucij – jaz sem eden teh.« August Spies

Ko sem pred dnevi poskušala ugotoviti, komu moram vrniti ključe stanovanja, v katerem sem preživela zadnje leto, sem ugotovila, da v naši kleti Ricky, hišnik naše stavbe, in Safet, hišnik sosednje stavbe, praznujeta prvi maj. Bilo je najbolj skromno prvomajsko slavje, kar sem jih kdaj videla, brez nageljnov, kresa, demonstracij in parad, samo steklenica poceni žganja in dva moška srednjih let, prvi rojen na severu St Louisa in še vedno malo začuden, da ga ni še nihče ustrelil v spopadih tolp, ki polnijo dnevno časopisje, drugi rojen v Brčkem, Američan od leta 1998, še vedno malo začuden, da ga ni nihče ustrelil v zgodnjih devetdesetih. Vzdušje v Rikcyevi kletni pisarni ni bilo borbeno, bolj kot karkoli drugega je bilo podloženo z debelo plastjo neupravičene nostalgije in neuresničljivega hrepenenja, a situacija je bila, ne glede na razpoloženje, subverzivna pravzaprav že sama po sebi. Američani namreč ne praznujejo prvega maja. Američani praznujejo praznik dela vsak prvi ponedeljek v septembru.

Kar je hecnega v zgodbi o prazniku dela, je seveda to, da je drugi kongres Druge internacionale leta 1891 prvi maj razglasil za praznik v spomin na prizadevanja čikaških delavcev za uvedbo osemurnega delavnika, ki so se za nekatere izmed njih končala pod streli policije, za druge pa na vešalih. V nekem smislu bi se torej dalo reči, da prvi maj korenini na ameriških tleh. Le da je Amerika že od samega začetka dalje dala na znanje, da internacionalistično delavsko gibanje ne sodi na področje njenega samorazumevanja.

Spomnimo: 1. maja leta 1886 so ameriški sindikati organizirali splošno stavko s ciljem doseči osemurni delavnik brez zmanjšanja plačila za opravljeno delo, dva dni kasneje je bilo pri obratu za proizvodnjo žetvenih strojev McCormick v Chicagu v spopadih s policijo ustreljenih šest stavkajočih delavcev, zborovanje v čast ustreljenim dan kasneje na Haymarket Squaru pa se je, še preden bi ga policija uspela razpustiti, končalo z eksplozijo bombe, za katero še vedno ni jasno, kdo jo je podstavil, so pa zanjo na vešalih odgovarjali organizatorji shoda in nekateri z njimi povezani anarhisti, ki jih je po večini povezovalo delo pri časopisu Arbeiter-Zeitung. Skoraj vsi med njimi so bili nemški priseljenci. In kot take jih je sprejelo tudi ameriško javno mnenje: kot tujce, kot teroriste. »Zlohotni nauk anarhistov nocoj v Čikagu obrodil krvave sadove,« je v članku z naslovom Rdeča roka anarhije zapisal New York Times. Medijski odziv na zadevo Haymarket je bil homogen: nemire je povzročila nasilja željna drhal in če ne bi bilo hrabre policije, da bi pred njim zaščitila poštene ljudi, kdo ve, kaj bi se lahko zgodilo.

Nekaj nezamisljivega je v ideji, da je konec devetnajstega stoletja na ameriških tleh izhajal časopis v nemškem jeziku. Nekaj, kar priča o neki drugi ideji Amerike, ki bi s tem, da nima državnega jezika, računala resno. O ideji države, ki bi računala resno tudi s tem, da sproti pozablja na nacionalnost svojih državljanov. A soočena z internacionalističnim tendencami se je Amerika tej predstavi o sebi odločno uprla in vse, ki tega odpora niso bili zmožni deliti z njo, zavrnila kot grožnjo.

Konflikt iz leta 1886, ki je pet let kasneje svoj spomenik dočakal v mednarodnem prazniku delavcev, je bil torej bolj kot karkoli drugega konflikt med idejo internacionalistične solidarnosti in idejo ameriškega naroda, ki ji lahko pripadajo le tisti, ki so se vanjo zapisali z zlatimi črkami kapitala. Zato prvi maj ne more biti ameriški praznik. Po svoji definiciji je namreč protinacionalen.

Letak, ki je delavce pozival na zborovanje na Haymarket Squaru, se je bral takole: »Danes popoldne je bilo pri McCormicku ubitih šest vaših bratov. Uboge pare so ubili, ker so, kot vi, zmogli pogum upreti se nadvladi svojih nadrejenih. Ubili so jih, ker so si drznili prositi za skrajšan delovni čas. Ubili so jih, da bi vam, »svobodnim ameriškim državljanom«, pokazali, da morate biti zadovoljni z vsem, kar vam zapovedo in dovoljujejo, ali pa boste ubiti.« Sorodno nezaupanje v inherentno demokratičnost ameriških institucij veje tudi iz avtobiografije, ki jo je August Spies, urednikArbeiter-Zeitunga in eden izmed organizatorjev zborovanja, dal narekovati Nini van Zandt, medtem ko je v zaporu čakal na usmrtitev. Američani, piše Spies, so sposobni poročati o tuji revščini in bedi, ko pa pride do pogojev, pod katerimi delajo domači delavci, v imenu lastnih interesov smelo odvračajo pogled. Ste že bili kdaj v Ohiu ali Pensilvaniji? Pojdite kdaj, predlaga Spies. Presenečeni boste. Ko so dobri patrioti govorili o veličini Amerike, so vam namreč veliko zamolčali.

In hecno, prav ta votla veličina je tista veličina, katere zmagoslavni povratek v svojih avtarkičnih vizijah računa Trump. Je veličina dobre stare industrializacije, ki bo vse, od narave do ljudi, spet postavila na mesta, vnaprej predvidena zanje, in razpršila meglo zmede. Končno bo spet očitno, komu Amerika v resnici pripada. Ampak – je sploh kdaj nehalo biti očitno? Je ideja internacionalistične solidarnosti v letih predtrumpovskega liberalizma živela še kje drugje, kot v drobnih, spontanih protestih, kakršnega sta priredila Ricky in Safet v naši kleti, ne vedoč, da protestirata? »Prišel bo čas,« je rekel August Spies, ko je 11. novembra 1887 stopal na vešala, »ko bo naša tišina glasnejša od glasov, ki jih boste danes zadušili.« Ampak kdaj bo prišel čas, ko bo kakšen glas spet dovolj glasen, da bi preglasil to tišino?

Panorama 3. 5. 2017

Dvojni agenti

René Magritte: Prenos, 1966

Janez. Rojen v Splitu. Kjer se je, navkljub svojemu imenu, tako kot drugi lokalci rad sprehajal po rivi ter igral picigin in briškulo. V zgodnjih najstniških letih se je preselil v Ljubljano, se hitro navadil na novo okolje, dobil prijatelje iz bloka in hodil plavat na Kolezijo, čeprav, kot se za pravega Splitčana baje spodobi, v bistvu sploh ni maral plavanja. Rad je poslušal Procol Harum in The Kinks. Sčasoma se je preselil na Gorenjsko, kjer je fascinacijo s poletnim namakanjem v hladnih jezerih še težje razumel, namesto Kinksov pa se je v njegovem glasbenem stolpu vse pogosteje znašel tudi kakšen dalmatinski plošček. Najprej je na vrsto prišel Oliver, potem pa so razgled na Karavanke in Julijske Alpe vedno pogosteje spremljale tudi bolj ali manj eksotične klape. Ko je Jugoslavija razpadla, se Janezu ni dalo ukvarjati s prošnjami za hrvaško državljanstvo, zato ima še danes le slovenski potni list.

Pero. Janezov bratranec. Prav tako iz Splita. Na začetku devetdesetih je z ženo in dvema otrokoma v enem trenutku živel normalno življenje v svojem posvojenem Beogradu, v drugem pa je z Janezom že stal na Brniku in resnobno čakal na letalo v Kanado, ki je po sili razmer postala njegov novi dom. Beograjske stolpnice so nadomestili ogromni bloki v brezkončnih predmestjih Toronta, mesta, ki ni narejeno po meri človeka, temveč po zakonih avtomobila. Pero je kmalu opravil kanadski vozniški izpit in dobil kanadsko službo, ki ga je praktično takoj poslala nazaj v Evropo. In ga tja pošiljala redno, vztrajno, neumorno. Medtem sta njegova otroka odraščala. Najprej sta se naučila govoriti angleško, potem sta tudi doma začela klepetati v angleščini, sčasoma pa sta se v njej navadila kar razmišljati. Postala sta prava Kanadčana: taka, ki se na potovanje po Evropi odpravita z obveznim našitkom trobojnice z javorjevim listom na nahrbtniku. Tudi Pero se, navkljub temu da je službeno prepotoval pol sveta, skoraj vsako leto vrne v Evropo, v svojo drago Dalmacijo, občasno tudi v Beograd. Mislim, da na njegovem nahrbtniku ni nobenih našitkov.

Šefeta. Iz Bosne se je s svojim možem pred desetletji preselila na Jesenice, ta čudovito čuden kraj v senčni dolini pod Mežaklo in Golico. Na Jesenicah namreč ne talijo le rude, mesto je talilni lonec tudi v demografskem smislu. Šefeta bi verjetno znala povedati veliko o sobivanju klenih Gorenjcev s pestro paleto priseljencev iz prav vseh koncev Jugoslavije. Veliko bi znala povedati tudi o Bregenzu, kamor se je preselila njena mama, Beljaku, kamor je redno hodila opravljat priložnostna dela, in ducatu drugih mest v Avstriji, Nemčiji, na Švedskem in na Danskem, kjer so se ustalili njeni bližnji in daljni sorodniki. Še najraje pa bi govorila o Prijedoru in njegovi okolici, kjer sta z možem po vojni obnovila hišo in kamor se redno vračata, napol kot domačina, napol kot Jeseničana.

Janez je moj oče, Pero mrzli stric, Šefeta pa mama moje varuške iz otroštva in najboljši nadomestek za babici, ki ju nisem nikoli poznal. Vsi trije so razpeti med več različnih identitet in vsi trije se verjetno nikoli ne bodo počutili popolnoma domače v krajih, kjer živijo, in krajih, kjer so se rodili. Take in podobne zgodbe seveda niso nič nenavadnega. Živimo na izrazito liminalnem prostoru, kjer je fluidnost identitet del vsakdana, živimo pa tudi v času, za katerega kaže, da ga bodo prisilne in prostovoljne migracije močno zaznamovale, zato ni presenetljivo, da se s tematiko ukvarjajo nekatera najbolj opazna literarna dela zadnjih let.

***

Viet Thanh Nguyen se je rodil leta 1971 v Vietnamu. V Južnem Vietnamu, natančneje, kamor so se njegovi starši preselili iz Severnega Vietnama in kjer je Nguyen prvič postal hkrati domačin in tujec. Po padcu Saigona so vsi skupaj prebegnili v Združene države Amerike, kjer se je Nguyen z dualnostjo svoje identitete soočil drugič, po ponovni združitvi Vietnama pa se je z njo, tokrat na daljavo, srečal še tretjič. Diplomiral in doktoriral je na Berkleyju, lani pa je za svoj debitantski roman The Sympathizer prejel Pulitzerja. Zgodba protagonista, ki je dvojni agent, je navdušujoča parabola izseljenske izkušnje. Dvoumno raziskuje pripovedovalčevo razpetost med različnimi skupnostmi, idejami in nenazadnje tudi med dvema prijateljema iz otroštva, ki sta se znašla na nasprotnih straneh bratomorne vojne.

Kot sin vietnamske matere in francoskega očeta je pripovedovalec že na začetku življenja postavljen na dva bregova. Stigma mešane krvi z njim simbolično potuje v odraslost, ko se kot vohun komunističnega severa infiltrira v vojaške kroge Južnega Vietnama. Pod krinko ostane tudi po prebegu v Kalifornijo: prek pisem rdečemu prijatelju Manu se še vedno javlja svojim resničnim nadrejenim, hkrati pa pristno naklonjenost čuti tudi do oficirskih tarč svojega vohunjenja in do južnjaškega prijatelja Bona, s katerim je prebegnil. Ker se je izobraževal na ameriškem kolidžu, se v novi državi znajde precej bolje od svojih kolegov, a je hkrati vseeno povsem jasno, da mu Amerika niti približno ne bo dovolila, da bi postal pravi Američan. Ko se po spletu okoliščin znajde v vlogi svetovalca pri snemanju blockbusterja o vojni v Vietnamu, se med vrsticami slastno absurdističnih pasusov da prebrati tudi to, da Amerika njemu in ostalim Vietnamcem ne bo dovolila niti tega, da bi ostali pravi Vietnamci. Odlična satira partikularne zgodovine, ki so jo na celuloid zapisali poraženci vojne, namreč opisuje vietnamske like, ki jih igrajo Filipinci, in dialoge brez vsebine, ki so v scenariju definirani le kot govor v jeziku domorodcev, ter tako koncizno ustekleniči pokroviteljski imperializem Združenih držav.

***

Zadie Smith je hči jamajške matere in angleškega očeta, ki je svojo pisateljsko kariero zgradila na prvencu Beli zobje, osredotočenem na priseljensko izkušnjo v multikulturnem Londonu dvajsetega stoletja. Smith se v svojem zadnjem romanu Swing Time namreč ukvarja s podobnim občutkom razdvojenosti kot Nguyen. Tudi tu protagonistka, tako kot pripovedovalec v Sympathizerju, ostane neimenovana. Gre za indic prostolebdeče identitete, ki plava nekje med preteklostjo očeta, tipičnega pripadnika angleškega belega delavskega razreda, in osebno zgodovino mame, emancipirane feministke jamajškega potomstva. Ples, prijateljstvo, družina, ljubezen in kariera so sfere, ki jih Zadie Smith povezuje z rdečo nitjo rasne pripadnosti in iskanja svojega mesta pod soncem. Glavna junakinja je kot mulatka nenehno podvržena arbitrarnim interpretacijam barve svoje kože in sredi londonskega betona je interpelirana povsem drugače kot pod žgočim gambijskim soncem. V bistvu ji prijateljica Tracey že na samem začetku očita, da je medrasna kombinacija njenih staršev (bel oče, temnopolta mama) napačna, saj ne ustreza standardnim normam soseske (bela mama, temnopolt oče). 

Pripovedovalka se tudi v nadaljevanju knjige pogosto znajde nekje vmes. Ob Tracey je edino temnopolto dekle v plesni skupini, a je njen najljubši plesalec Fred Astaire, ne Michael Jackson. V najstniških letih je gotičarka, a ne čuti resnične povezave s subkulturo, ki je v svoji esenci izrazito belska. Na faksu je v razmerju z angažiranim Rakimom, a se nikakor ne more poistovetiti z njegovo predanostjo črnski stvari. Kot pomočnica filantropske pop zvezdnice kasneje nemalokrat potuje v zahodno Afriko, kjer najprej pričakuje nekakšno duhovno združitev s svojimi ljudmi, a potem postopoma ugotovi, da je na črni celini le še ena v vrsti zahodnjakinj v oblekah za safari. Nenazadnje jo med vaško zabavo afriške prijateljice pohvalijo, češ da za belko zelo dobro pleše.

***

Pred zaključkom bi rad omenil še Junota Diaza in Aleksandra Hemona, ki sta se v relativno bližnji preteklosti prav tako spretno ukvarjala s krmarjenjem med bregovoma dveh različnih identitet. Diaz je s tragikomičnim Oscarjem Waom manevriral po valovih med Dominikansko republiko in Združenimi državami, Hemon pa pluje po vodah, ki so nam geografsko in zgodovinsko precej bliže. Obema je uspelo s humorjem, toplino in finimi drobci kulturnih specifik orisati liminalno življenje in vse, kar sodi zraven: solze in smeh; svobodo pobega in občutek krivde; krnitev občutka nacionalne ali etnične pripadnosti in skorajda kozmopolitsko izkoreninjenost, ki širi obzorja.

Vsi ti pisatelji in njihovi liki nam pomagajo pri boljšem razumevanju fluidnih zgodb ljudi, ki nas obkrožajo. Počasi mi postaja jasno, zakaj se Pero in Šefeta navkljub vsemu še vedno vračata v kraje, kjer se je v polpretekli zgodovini zgodilo toliko groznega, zakaj Janez grozodejstva s svojim glasbenim izborom izvaja kar tukaj in zdaj, v naši dnevni sobi, in zakaj sem na rojstnodnevni zabavi sredi Toronta pri mizi sedel z dvajsetimi drugimi Slovani.

Življenje dvojnega agenta je težko. Preklapljati mora med dvema identitetama in se vseskozi prilagajati okolju, nenehno izbirati strani, vseskozi pod vprašaj postavljati svojo pripadnost. To zanj nemalokrat počnejo tudi drugi. Pa vendar je dvojni agent hkrati tudi nekdo, ki vse to ne le prenese, temveč tiho in pogumno opravi z odliko. Je nekdo, ki ga je življenje usposobilo za elitno spoprijemanje s širokim naborom nepričakovanih situacij, in, zdi se, kvintesenčni posameznik prihajajočega globaliziranega stoletja.

Refleksija 2. 5. 2017

Nehajte osmišljati ali Kako pisati v dobi Trumpa

Naslovnica revije Time, december 2016

Obstaja posebna vrsta bolečine v trebuhu, ki jo čutimo samo, ko se na vratih znanega sveta pojavi katastrofa in ne neha trkati. Senzacijo bi lahko primerjali s kovinsko kroglo, ki ti melje po drobovju. Nič podobnega ne obstaja. Bili so časi, ko se mi je zdelo, da slišim, kako kroži. Občutek je hkrati znan in popolnoma neznan; po eni strani je domač kot strah pred kuhalno ploščo, le da je bolj intenziven, toda po drugi je tudi tuj v svoji specifičnosti: gre za strah pred nepredstavljivo prihodnostjo, kakršno vidimo v tem točno določenem grozljivem trenutku.

Takšen občutek me je prežemal, ko je moja hči Isabel zbolela in potem umrla. Takšen strah se je zbudil, se pretegnil in si v mojem trebuhu prikomolčil več prostora osmega novembra 2016, ko je postajalo vse bolj jasno, da bo na volitvah zmagal Donald jebeni Trump. Ob dveh zjutraj sem, omamljen od lastnega adrenalina in nejevere, strmel v zaprepadene TV analitike, ki so na dan prihajali z neumnostmi, da bi prekrili svoje predhodne neumnosti. Strah v mojem trebuhu je gnezdil in brcal s svojimi parklji.

Žena se je zbudila, ko sem se sam končno spravljal v posteljo, in potem sva razmišljala, kaj nama je storiti. Prvi instinkt mi je rekel, naj Ameriko in njeno zdaj do popolnosti manifestirano patologijo poljubimo v slovo in odbrzimo v Kanado, v Bosno, do najbolj oddaljenega osvobojenega Kjerkoli, do prvega izmed manj vročih krogov Pekla, ki si ga lahko privoščimo. Toda čeprav je bil trebušni strah zaposlen s preurejanjem moje notranjosti, me ni skrbelo za lastno varnost niti za varnost svoje družine, prav tako me ni bilo strah vojne, fašizma, dislociranosti, policije, tajne in drugih, niti družbenega kolapsa in uličnega kaosa, ki jih bo Psihopatski Poglavar zagotovo priskrbel.

Edina neznosna posledica rezultata volitev je bila, da je resničnost, svet, kjer sem živel, nenadoma postala nepredstavljiva. Jasno mi je bilo, da ne le, da nič več ne bo, kot je bilo, temveč tudi, da nič nikoli ni bilo, kot je bilo. Nisem vedel, kaj se je zgodilo in kaj se bo zgodilo. Amerika je čez noč – njena preteklost, sedanjost in prihodnost – postala neresnična.

Morda se vse to zdi kot čista abstrakcija, toda iz izkušenj lahko povem, da gre za reči, ki so zelo znane tistim, ki smo živeli v začetku vojne, v času, ko se tisto, kar se absolutno ne more zgoditi, zgodi – hitro in povsod. Mnogi moji prijatelji Bosanci bodo na primer zlahka prepoznali, na kakšen način pride do postopnega razpadanja znane, udobne resničnosti. Ideološki predznaki se nenadoma spremenijo (denimo, Jugoslovanska ljudska armada postane Srbska armada ali pa brutalni rasizem čez noč postane sprejemljiv). Fizični prostor se transformira, tako da si, denimo, po mestu, po hribih, ki obkrožajo Sarajevo, ali, kmalu, v predmestju tvojega liberalnega mesta, sovražnik naredi razpored položajev. Prijatelji postanejo sovražniki in to povedo le tistim, s katerimi si delijo etnično pripadnost. Da je kontinuiteta med sedanjostjo in prihodnostjo uničena, lahko vidimo, ko nihče ne ve, kaj sledi – razen tisti, ki pripravljajo sezname likvidacij.

Devetega novembra zjutraj sem se, po kratkem spancu nemirnih sanj, prebudil v maščevanja željno državo zagrenjenih rasistov, ki so, kot prikladno kazen za kakršnekoli že bele zamere, ki so se nabirale med Obamovimi leti ali celo v desetletjih pred njim, izvolili najhujšega človeka v Ameriki. Ko sem kolesaril proti davno dogovorjenemu zajtrku s prijateljem, je bilo listje na tleh videti drugačno, kontaminirano. Vsakič, ko sem videl belca ali belko, si nisem mogel pomagati, da se ne bi vprašal: »Gre za Trumpovca_ko?«

Naj vas opomnim, da se je to dogajalo v Čikagu, mestu, v katerem je moral Trump zaradi hudih protestov svoje zborovanje odpovedati in kjer je, kot se je pokazalo, oseminosemdeset odstotkov ljudi glasovalo proti njemu; pa vendar: noben prostor ni nekontaminiran. V restavraciji, kjer sva pogosto zajtrkovala, sva s prijateljem pregledovala pogorišče volitev, ko je starejši bel moški, ki sem ga prepoznal kot stalno stranko, listal svoj časopis. »Nama prisluškuje?« sem se spraševal. »Je Trumpovec?« To bi zlahka ovrgli kot navadno paranojo, toda sam na zadevo (kot pritiče paranoiku) raje gledam kot na povezavo z dejstvom, da ima v novi resničnosti vse nov pomen, ki še ni utrjen in potrjen.

Kar naprej sem mislil na Gregorja Samso, ki se je, kot pravi zgodba, ob prebujanju iz nemirnih sanj spremenil v pošastno žuželko. Mislil sem tudi na njegovega partnerja v zločinu Josefa K., ki je bil neko jutro, ne da bi storil kaj narobe, aretiran v lastni sobi. Kafka je vedel, da ni razloga za prepričanje, da se resničnost, kakršno poznamo in o kateri menimo, da je zanesljiva, ne bo nenadoma in poljubno spremenila. Vedel je, da predpostavka o kontinuiteti sloni na inerciji resničnosti, na prepričanju, da bo vse ostalo, kot je, preprosto zato, ker je bilo vedno tako.

Toda kar se nikoli ne bi moglo zgoditi, se je lahkotno odvilo osmega novembra, sledilo pa je grabljenje po ontološki odejici resničnosti po inerciji. V sporočilu za javnost na večer volitev je predsednik Obama rekel, da »ne glede na to, kaj se zgodi, bo sonce jutri vzšlo«. Devetega novembra so vso državo krasile naslovnice: Predsednik Obama: Sonce bo jutri vzšlo.

Misel predsednika Obame je bila že dolgo v obtoku, skoval jo je Ludwig Wittgenstein, dolgo nazaj leta 1921, ko je bil objavljen njegov Logično filozofski traktat. Tako kot Kafka se je dobri stari Ludwig, ki je preživel prvo svetovno vojno, kalil v času propadanja imperijev in razkrajanja svetov. Wittgenstein je napisal: »Da bo sonce jutri vzšlo, je hipoteza: nakazuje, da ne vemo, če bo vzšlo.«

Če sta svet in življenje eno, če sem jaz moj svet, kot sugerira Wittgenstein, potem razpoka v trdnosti sveta preobrazi tudi mene, ne glede na mojo željo ali intenco. To je težko sprejeti. Kajti človeški um se naslanja na iluzijo ontološke, psihološke in moralne kontinuitete – »Vedno sem bil človek, kakršen sem danes, osrediščen okoli istega jaza!« –, vztraja na trdni povezavi med sedanjostjo in prihodnostjo, med tem kar vemo in česar ne vemo, zatorej se to, česar ne vemo, vedno pojavi kot razširitev tega, kar že vemo in kar nam je domače. Kajti um je lahko le v sedanjosti in dojema zgolj to, kar pripada sedanjosti. Prihodnost je tako lahko samo podaljšek tega, kar že je, posnetek sedanjih struktur.

V Ameriki je udobje občutka upravičenosti odgovorno za dodatno otopitev in deaktivacijo domišljije – težko si je zamisliti, da ameriško življenje ni edino možno življenje, da obstaja kakršenkoli razlog, da se neha, kajti vse je logično, kakor je, vse se odvija prav. Ena izmed vlog, ki jo literatura pogosto odigra v buržujski kulturi je, da takšno življenje prikaže kot večno trajajoče in univerzalno, kot popolno, prijetno kompleksno, a logično, z vsem, kar potrebujemo za proces našega razumevanja samih sebe, proces, ki vedno nudi uteho. Literatura je v takšnem kontekstu ontološka propaganda, mehanizem, ki resničnost prikazuje kot nespremenljivo. Temu služi večina angloameriške literarne produkcije – potrjuje, kar smo že sprejeli kot znano.

Družbe ustvarjajo resničnosti in jih predstavljajo kot samoumevne (»te resnice smo sprejeli kot samoumevne…«), pri tem manevru pa umetnost odigra ključno vlogo. Ko se zgodi velika razpoka, celotna struktura samoumevnosti razpade, šok ob tem pa nakazuje, kako slabo je bila vzdrževana. Pokaže se, da nič ni tako, kot smo mislili, da je; to ni država, v kateri smo misli, da živimo; ljudje niso, kar smo misli, da so; listje na cesti ni listje, ki ga poznam; moj sosed je morda trumpovski morilec ali vsaj vohun; resničnost se več ne sklada z mojimi razumnimi pričakovanji o njej, ne ustreza več mojim izkušnjam. Trenutek, ko nikakor ne moremo več dognati, kaj se dogaja in ničesar več ne prepoznavamo, je travmatičen, kajti trdnost resničnosti – prepričanje, da nič ne more spremeniti njene kontinuitete – prične katastrofalno bledeti.

Morda bomo ta trenutek čez čas do potankosti prepoznali kot tistega, ki je kontinuiteto obstoja razdelil na prej in potem, trenutek, v katerem je čas iztiril. Spomnimo se samo 11. septembra – dvojčkov –, ko je kolapsirala celo stabilnost objektov in njihove fizične kontinuitete.

Travmatično izkustvo vendarle nikoli ne vodi k takojšnjemu razumevanju nove resničnosti. Kar se odvije, je zgolj razpad znanega, ki ga z ničemer ne moremo nadomestiti. Ontološko uničenje vodi predvsem k občutku izgubljenosti in zmedenosti. Pogost in predvidljiv odziv je panično iskanje kontinuitet, znamenj, da ni tako hudo, kot je videti, da bo sonce jutri vzšlo, da novi predsednik ni psihopat, ki je bil izvoljen zato, da bi kaznoval pametnjakoviče, temveč nekdo, ki ga bodo že spravili v red varuhi zakona, trdna resničnost in – Bog nam pomagaj – sistem zavor in ravnovesij.

Ljudje si bodo obupno, kolikor dolgo bo šlo, prizadevali za trajanje starega, lahko tudi za vedno. Strah jih je izgube resničnosti, ki jih definira, saj bi v tem primeru okusili stanje neobstoja, izkusili razpad svojih stabilnih jazov, za katere se jim je zdelo, da so neuničljivi, kot je neuničljiva resničnost sama. Kadar sem leta 1992 v času oženja obroča okoli Sarajeva iz Čikaga klical mamo, mi je navadno rekla: »Že danes streljajo manj kot včeraj.«

Prizadevanje za ohranjanje starega eskalira natanko takrat, ko je novo neizogibno: morda se ne bo zgodilo; morda ne more biti nič drugače, kot je; morda ne bo tako hudo; morda je šlo le za zaroto, ki bo potem, ko bo razkrita, ljudem pokazala, da se motijo, in vrnili se bodo k dobri stari različici sebe; morda obstaja vidik, po katerem bo vse videti skoraj tako, kot je bilo; morda ne bo doseglo mene; morda ne bodo vdrli v moje, ampak samo v stanovanje muslimanskega soseda.

Toda telo ve, kaj sledi, krizo prepozna pred umom. Ne le da razume kroženje kovinske krogle po drobovju, temveč aktivira tudi čute, nastavi jih na frekvence, po katerih lahko prejema znamenja novih nevarnosti. Ta znamenja se prejšnjemu, predvojnemu umu zdijo kot hrup, kot okvara v komunikaciji. Nov um, ki ga telo preplavlja z adrenalinom, prične – kot zajec v gozdu, polnem lisic – razbirati vsa znamenja, četudi jih ni sposoben umestiti v nobeno naracijo. Enoten, ontološko udoben um se razdeli na dvoje: po eni strani predvojni um zavrača možnost katastrofe, po drugi pa vojni um vse razume kot znamenje bližajočega se konca sveta. Svojim strahovom zaupam, ko se naprezam, da bi jih ignoriral. Postanemo dva uma, ki se ne moreta zediniti okoli tega, kaj je resnično. Svet je videti tuj in nezanesljiv, krhek in nevaren. Je tak, kot je bil in ni. Jaz sem jaz in nekdo drug.

Pred desetletji, ko sem bil še mlad, sem imel navado pohajati po Sarajevu, si ogledovati reči, oprezati za hipnimi odkritji. Tik pred vojno v Bosni so se na teh potepanjih v moji glavi pričele pojavljati misli, ki so imele obliko napovedi. V sosednji Hrvaški se je vojna že začela in poročali so o manjših spopadih v nekaterih delih Bosne; v samem Sarajevu pa je bila vojna nevidna, a prisotna, tako rekoč zgolj predpostavka. Na križišču sem denimo pogledal gor po nebotičnikih in pomislil: »Vrh te stavbe bi bil dober položaj za ostrostrelca.« Prav tako sem identificiral tarče: denimo Narodno banko ali Narodni teater, na hribih pa sem si predstavljal razpored topništva, od koder bodo padale bombe. Bilo je povsem spontano – nobene od teh misli si nikoli nisem želel, nikoli jih nisem prikliceval in prestrašile so me.

Zdaj vem, da je šlo za vojni um, ki je pričel delovati. Predvojni um je bil še vedno zaposlen s prepričevanjem samega sebe, da se je vojni moč izogniti, da mora biti tako, ker enostavno ni bilo smiselno – kdo bi si želel vojne? Svoje prisilne misli sem si razložil kot simptom manjšega psihičnega zloma in se jih trudil zavračati. Toda ko so med mojim bivanjem v Čikagu vojna in obleganje Sarajeva dosegle prve strani ameriških časopisov, so te podobe dobile drugačen pomen.

Ljudje so me spraševali, če sem vedel, da vojna prihaja – sem, sem odvračal, le da nisem vedel, da sem vedel, kajti moj um ni hotel sprejeti možnosti, da sta lahko edino življenje in resničnost, ki sem ju poznal, tako zlahka povsem uničena. Informacije sem dojemal in sprejemal, toda nisem jih mogel procesirati in predelati v vednost, kajti um ni mogel sprejeti nepredstavljivega, saj nisem imel dostopa do alternative ontologije.

Posledica te izkušnje zame pomeni nenehno travmatično budnost, grozno, utrujajočo potrebo po tem, da sem ves čas pozoren na vse in vsakogar ter da se ne vdajam skušnjavam interpretiranja, ki prinaša uteho. Kot pravijo v mojih koncih: »Kogar je ugriznila kača, se boji zvite vrvi.« Travma vse spreminja v abnormalno, toda po drugi strani je življenje z in v umu, kjer se nič ne zdi normalno ali stabilno, najboljši antipod normalizaciji.

Dodatna prednost je nekakšna retroaktivna prebujenost, zaradi katere je mogoče nekdaj normalno preteklost uvideti kot popolnoma abnormalno – nič ne more biti, kot je nekoč bilo. Ali v našem banalnem, političnem izrazju: Trump je ameriški prav toliko, kot je ameriška jabolčna pita; Obamovo upanje je bilo zgolj dim trave, ki nas je zadela in nas za nekaj časa odcepila od resničnosti; Trumpovci so bili od nekdaj tu, toda nismo jih videli ali jemali resno; za stanje so odgovorni… no, skoraj vsi; to je bila od nekdaj najprej država kapitalizma in šele potem demokracije; »veliki ameriški eksperiment« nikoli ni imel možnosti uspeha, saj se nikoli ni zares pričel in tako dalje.

Povedano drugače: nimamo druge izbire, kot da živimo z razdeljenim umom, ki bo pregledoval in preizkušal Ameriko, vse njene dele, vse njene laži, vse nas. »Resničnost« si je končno prislužila svoje navednice. Gre za posledico nepredstavljive katastrofe, o tem bodimo prepričani, toda dober pisatelj ne bi smel nikoli pustiti, da gre dobra katastrofa v nič. Nujno je, da šok preobrazimo v stanje pripravljenosti, ki preprečuje, da bi karkoli imeli za samoumevno – se soočimo s strahom in ljubimo na način, zaradi katerega se vse zdi čudno.

Ljubi nove frekvence: kar je sedaj hrup, bo pozneje glasba. Razpad znanega sveta zagotovi dovolj koščkov, s katerimi se lahko igraš in jih uporabiš za ustvarjanje alternativ, zavedajoč se, da so preprosti načini prezentacije resničnosti v najboljšem primeru pomirjevala, v najslabšem pa prisila.

Pozivam k literaturi, ki hlasta po konfliktu in obvladuje destrukcijo, literaturi razdeljenega uma, ki vsebuje strah in obvladuje šok, ki samoumevno »resničnost« ohranja varno znotraj navednic. Nikoli ne smemo sklepati, da bo sonce jutri vzšlo, da Amerika ne more biti fašistična država, ali da prijazni sosed ne more biti morilec, saj na noč čarovnic deli sladkarije.

Amerika, vključno z njeno literaturo, je zdaj v ruševinah in naslednja štiri leta bodo precej hujša, kot si kdorkoli lahko zamisli. In zato je pomembno, da si ta leta nenehno predstavljamo, ko si prizadevamo, da bi jih preživeli. Ob pisanju v in o Ameriki moramo biti pripravljeni izgubiti vse, prepoznati, da nikoli ničesar tudi nismo imeli, opustiti upanje in sprejeti boj, se boriti tako na ulicah kot znotraj lastnih stavkov. Niti približno ne bo udobno. Tisti, ki bodo preživeli nepoznano prihodnost, bodo nagrajeni z nepredstavljivo izkušnjo. Če zdajle po tvojem drobovju melje težka krogla – če je tvoj um zdaj razdeljen – si morda pripravljen na to, kar prihaja.

 

Iz angleščine prevedla: Dijana Matković

Aleksandru Hemonu se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.