julij 2017 - AirBeletrina
Montaža 27. 7. 2017

Prizadevati si za nežnost

Prizor iz filma Preslepljene

Preden je življenje Clinta Eastwooda postalo resničnostna serija na TV mreži E! in preden je njegov sin Scott nastopil v videospotu za pesem Wildest Dreams Taylor Swift, je leta 1969 čisto blizu nas, v avli hotela Union, spil pivo in si popravil lase. V tistem času je intenzivno sodeloval z režiserjem Donom Sieglom, ki mu je v nekaj letih dodelil pet glavnih vlog v svojih filmih – v letu 1971 kar dve, najbolj slavno je postal Umazani Harry, bolj neopazno pa gonilna moška sila filma Preslepljene (The Beguiled), mačo južnjaške gotike, narejene po knjižni predlogi The Painted Devil Thomasa P. Cullinana. V istem letu se je ameriškemu filmu zgodilo še nekaj pomembnega – rodila se je Sofia Coppola, bodoča režiserka, z oskarjem nagrajena scenaristka, producentka, velika oboževalka Eddija Murphyja in modna oblikovalka, ki je lani posnela svoj šesti film Preslepljene, letošnji najnežnejši poletni hit, svojo adaptacijo Cullinanovega romana o skupini punc različnih starosti, ki med ameriško državljansko vojno ostanejo same v dekliškem internatu, graščini sredi ruralnega, konfederativnega Misisipija, kjer njihovo nedolžno dekliškost zmoti prihod ranjenega vojaka Johna McBurneya, dezerterja in jenkija, torej sovražnika, ki ga morajo južnjaške lolite, če hoče preživeti, iznegovati nazaj v zdravje in hkrati zavarovati pred konfederacijsko vojsko. Za režijo filma, ki ga Slovenija in Kolosej, kot kaže, ne bosta spustila medse, je bila Sofia Coppola kot druga ženska v zgodovini canskega festivala letos nagrajena za najboljšo režijo.

V središču filma so punce, ki zaprte v poletje čakanja na konec vojne, samotne in bridke kakor ženske iz romana Filio ni doma Berte Bojetu, ena za drugo postajajo dozdevni romantični interesi irskega lomilca src z obrazom igralca Colina Farrela, in se ena za drugo, vsaka s svoji starosti primernimi pričakovanji, vanj zaljubijo. Koketno Elle Fanning v vlogi najstnice Alicie denimo bolj zanimajo prvi poljubi, Kirsten Dunst v vlogi Edwine pa bi se kot tridesetletnica najraje kar preselila z njim. Edina, ki njegove usodne privlačnosti ne doživlja prenagljeno, je igralska virtuozinja Nicole Kidman v vlogi ravnateljice Marthe, ki na Edwinino zaljubljeno pripombo o prišleku, da »deluje kot občutljiv človek,” z veliko dvoma odgovori: “Kaj res?” in obenem ugotavlja, da sovražnik ni tisto, kar so mislile. Represija, pod katero živijo in odraščajo, je v Preslepljenih politična – puncam vojna določa mesto v družbi, obnašanje in ravnanja, podobno kakor v režijskem prvencu Coppole, Deviški samomori, hčerkam družine Lisbon starši narekujejo obnašanje skozi religijo. Režiserka in scenaristka bridke svetlolaske svojih filmov vedno postavlja v njihove naravne habitate: represivna okolja, velike samote, fizične in čustvene – v filmu Bling Ring so to losangeleška domovanja holivudskih zvezdnikov in samovrednotenja najstnic glede na njih, v kostumski drami Marija Antonietta je to dvorec Versailles in v njem živeča najstnica, ki bi se rada zabavala, preden je Cindy Lauper javnost obvestila, da s tem ni nič narobe, v dramediji Tam nekje je hotel Chateau Marmont začasni družinski rezervat za najstnico Cleo, v najbolj kultnem filmu leta 2003, Izgubljeno s prevodom, pa razkošen hotel v tujem, nerazumljivem Tokiu in filofaksovka, ujeta v nesrečen, nerazumevajoč zakon.

Filmi Sofie Coppola so, kakor sama poudarja, postajanje in ne stanje, trenutki prehoda, kot je bil tisti, ko je pri trinajstih prvič pogledala Godardovo klasiko Do zadnjega diha in naenkrat videla svet v drugačni svetlobi. Njen režijski pogled so snapshoti trenutkov odraščanj in spoznanj v utesnjenem deklištvu, prodiranj v to, kdo in kje je bila v določenem obdobju. Običajno ima za izhodišče snapshot, samo za bežeč hip v kamero ulovljeno občutje, v blagi svetlobi z dekliškimi glavami, naslonjenimi na okna svojih sob ali avtomobilov med vožnjo, ki zaprte v poletja prijateljstva in sestrstva, v gradove in dvorce, v konferedativni Jug, v svojo dekliškost, s prepletenimi nogami, poskušajo odpreti okna in stegniti roke v preostal svet, medtem ko se svetloba dotika vrha njihovih las, lesketajočih samo za trenutek, čakajoč na spremembo.                                                                                                                                 

V Preslepljenih je ta prehod prikazan z radikalno ostjo odziva punc na strašno ponižanje, ki sledi izdaji njihovih ljubezni, to je njihovo maščevanje, ki so ga piarovci tviteraši obrnili v hešteg #vengefulbitches, kar Martha nakazuje že s svojim prvim opozorilom vojaku: “Si naš najbolj nedobrodošel gost. Ne želimo te zabavati”. Film se sicer nadaljuje ob vztrajanju poletne sopare, v barvnih paletah v sivka, krem in roza odtenkih, a z eno bistveno razliko – te punce naenkrat niso več niti izgubljene v prevodu niti samouničevalne, prevara jih ne požene v smrt, jok ali tek. Preslepljene so rezultat Coppolinih 46 let odraščanja, posledica nalaganja izkušenj, poznanih iz njenih filmov – najstnice Marije Antoniette v žrelu ponočevanj in kupovanja oblek, postfaksovsko tavajoče Charlotte med japonskimi igralnimi avtomati, vseh sester Lisbon, ki so od preslepljenosti znale samo umreti, in z bliščem obsedene tatinske holivudske mladine. Pred nami prvič v njeni kinematografiji ne stoji več razstavljena ženska, ki sebe vidi le v odsevu ogledal in avtomobilskih oken, ampak ženska, ki je prestala zrcalno fazo, ko je prijela v roke kamero – in sedaj lahko ustvari kader vseh svojih pojavnosti, se sestavi vase iz vseh prelomnih starostnih obdobij, in tako z vso mehko svetlobo, oblečena v pastele, reče »nisem tukaj za tvoje razvedrilo« vsakomur, ki bi ji hotel pokvariti dan, zlomiti srce, izkoristiti njeno zaupanje. S sopostavljanjem preslepljenih: potrditev iščoče 12-letnice, dotikov neučakane 16-letnice, po svobodi hlepeče 30-letnice in do mladosti zaščitniške 50-letnice, iz njih nastane celota, ena ženska – in ta ženska, prekrita iz snapshotov vseh življenjskih prehodov in prebojev, trdno stoji na svoji parceli, ne več razstavljena na kote pogledov vseh drugih, ampak neomajna na svojem mestu. Posledično je to prvi Coppolin film brez voženj – junakinja se nima več kam odpeljati, nikamor zbežati, vožnja skozi deklištvo je naredila polni krog.

Film Preslepljene ni niti rimejk Sieglovega filma niti adaptacija Cullinanovega romana, ampak reinterpretacija zgodovine in ženske. Režiserka na laseh punc vedno znova lovi svetlobo, ki je ušla kadrom prejšnjih stoletij, soustvarja zgodovinski trenutek, v katerem klavstrofobija dekliškega sveta dobiva lastne odtenke in zahteve. Nežnost Preslepljenih ni šibkost in lahka tarča za napad, ampak drža, za katero se je treba truditi – tudi v trenutkih, ko se reinterpretira družbene strukture.

Panorama 26. 7. 2017

Na kraju zapisano 6: Solovki, Rusija

Aleš Šteger je 19. julija 2017 že šestič izvedel svoj projekt Na kraju zapisano. Z njim je začel leta 2012 v Ljubljani in nato nadaljeval 2013 v Fukushimi na Japonskem, 2014 v Ciudad de Mexicu, 2015 v Beogradu in 2016 v Kochiju, Indiji. Tokrat si je za kraj pisanja izbral Solovike v Rusiji. Gre za manjši arhipelag otokov v južnem Belem morju, nedaleč od polarnega kroga in meje s Finsko. 

Objavljamo uvodni del besedila, ki je nastalo na tisti dan. V celoti ga lahko preberete v knjižici, ki bo kmalu dostopna v bolje založenih knjigarnah, pretekle edicije pa so dostopne tudi na avtorjevi spletni strani .

 

Uvod

Rusija je prevelika, preveč kompleksna in kontradiktorna, da bi jo lahko interpretirali celostno, zato jo številni poskušajo interpretirati preko fraktala, preko drobca, v katerem se domnevno zrcali celota. Soloveški otoki, arhipelag šestih večjih in številnih manjših otokov v Belem morju, nedaleč od meje s Finsko, je v zadnjih letih pogosto služil kot izbran kamenček za razumevanje celotnega mozaika. Razlogov za to je več. Biološko gledano gre za majhen rajski vrt nekaj sto kilometrov južno od polarne meje, kjer vladajo posebni pogoji in so temperature višje kot na kopnem. Na otokih je več kot tisoč sladkovodnih jezer, gosti gozdovi in relativno ugodni pogoji za preživetje. Na več otokih so ostanki starodavnih kultur, ki segajo v 3. ali 4. tisočletje pred našim štetjem. Solovki je s svojim monumentalnim samostanom iz 15. stoletja eno od najpomembnejših religioznih središč pravoslavne Rusije, je vzorčni primer prežemanja posvetne in cerkvene moči, mogočno samostansko obzidje priča o 600 letih sožitja in konfliktov med posvetno in cerkveno vejo oblasti. V 20. stoletju je Solovki postal prvi, testni gulag, mati vseh gulagov, kot ga je označil Aleksander Solženicin. Pozneje so bili ti otoki vojaško oporišče in od šestdesetih let naprej, ko so se ljudje spet lahko priseljevali in so se izrisovali obrisi industrializacije, je otočje naredilo naslednji korak k eksperimentu komunističnega človeka. Zadnjih trideset let je Solovki izjemno privlačno mesto za intelektualce, umetnike, izgubljence in pustolovce, tranzicijske bandite, turiste in pritepence od vsepovsod, mesto s travmatično preteklostjo in nejasno sedanjostjo, kaj šele prihodnostjo. Je Solovki metafora Rusije? Sam si tega nikoli ne bi drznil trditi. To se mi tudi ne zdi pravo izhodišče za razmislek, saj napeljuje k velikim teorijam. Osebno me vznemirja nekaj neprimerno bolj krhkega in skromnega, nekaj, kar je onkraj velikih teorij, ki so krojile usodo tega in sorodnih krajev. Zanima me preprosto, kaj vse me čaka, kaj vse bom doživel v dvanajstih urah budnosti in opazovanja v mestu, ki je bil stoletja, pravzaprav še do nedavnega, nedaleč od konca sveta.

 

Solovki, Rusija, 19. 7. 2017

Prebudim se v luči.

V izobilju svetlobe.

Sonce, ki je ves večer viselo kot na oko ubito jajce na nebu, je medtem očitno končno zašlo, a je še zmeraj svetlo.

Svetlomodro nebo za oknom, čezenj potuje par svetlorožnatih oblačkov.

Za trenutek se oglasi ptičje petje, potem vse skupaj potone nazaj v osnovno stanje, ki je debela, nepredirna tišina, tako gosta, da bi jo lahko rezal.

Tišina in svetloba v takem izobilju, kot ga ne poznam.

Tišina in svetloba, ki pojita vse naokoli, da žejno in navidezno nenasitno vpija ta osnovna elementa.

Blizu polarne meje smo, na vrhuncu poletja.

Vsak hip kristalizira v razkošju.

Četudi ni bila svetloba, ki me je prebudila. In ne gosta tišina prostora.

Kot da je jezik postavil most med sen in budnost. A ne skozi sanje, ne skozi podobe, ki bi se razkadile, kakor hitro sem odprl oči.

Jezik, plivkanje, planje jezika, neutrudno notranje govorjenje, medsebojno izpodrivanje besed z novimi besedami, starih smeri z neznanimi, v katere hoče jezik. Premetavanje besed kot pravkar nalovljenih rib na lesenem dnu barke.

V slovenščini in ruščini obstaja ista sinonimna vez med fiziološkim organom za govor in semantično zmožnostjo poimenovanja. Jezik in jezik.

Včeraj zvečer sem jedel surovo ribo, njen slani okus še zmeraj leži na mojem jeziku. Njena mast od znotraj poji moje telo, lahko jo čutim skupaj z žejo in vonjem, ki puhti od mene.

Morda sem zato za opis svojega občutja ob prebujanju, za čutenje jezika, ki me je prebudil, in ne svetlobe, ki me obdaja, uporabil prav podobo pravkar nalovljenih rib.

Ko to zapišem, jih vidim, kako se svetlikajoče se premetavajo v svojem smrtnem boju.

To, kar vidim kot notranjo podobo, je prišlo iz zapisanega. In zapisano je vzniknilo iz fiziološkega počutja, iz mojega telesa. Jezik kot podaljšek telesa, kot njegov najbolj zgovoren organ.

Prebudim se v luči, želim biti luč.

Prebudim se z okusom ribe, ki sem jo jedel včeraj, in sem fizično preplavljen z jezikom.

Medtem je zunaj, za oknom, še več luči in tišine, toliko luči, da lahko že jasno razločim gozd za Viktorjevo hišo, ki stoji na severnem koncu naselja Solovki na največjem od šestih velikih otokov soloveškega arhipelaga na jugu Severnega morja.

Geografske navedbe so tu še posebno pomembne. So del nenehnega iskanja orientirjev, markiranja in umeščanja v navidez brezobličnem in enakem.

Jezik, jezik ima pri tem posebno funkcijo. Ne le da poskuša nemogoče, namreč zasidrati nekaj, kar je po svoji neulovljivi naravi še najbliže morju, marveč je zadnja utopija in edini zvesti spremljevalec v samoti.

In samote, možnosti za osamo, je na tem arhipelagu – kot se zdi – na pretek.

To je arhipelag samote.

A samote v posebnem, netragičnem pomenu besede. Samota kot sestavni del vsakdana, kot dejstvo in danost, kot tretji naravni element, poleg svetlobe in tišine poleti, poleg teme in tišine pozimi.

Četrti element je vonj.

Ali je posledica prvih treh?

Kakorkoli. Ko sva z Majo prišla, ga soba ni imela, a že nekaj ur pozneje je bil prisoten. In od takrat se ga ne moreva znebiti, pa naj še tako zračiva.

Ne vem, kako opisati ta vonj.

Ta vonj je zame najtesneje povezan z Rusijo.

Spomnim se leta 2000. Prvič sem potoval v Rusijo, takrat z vlakom, prestopili smo mejo, in naenkrat je bil prisoten ta vonj.

Bil je v ogromnem hotelu Rossiya blizu Kremlja, nekoč največjem hotelu na svetu z več kot 9.000 posteljami, ki so ga pozneje porušili.

Bil je v oblekah ljudi, ki so me stiskali k sebi, poljubljali trikrat na lica, v krepkem stisku rok moških in distanciranem stisku rok žensk.

Bil je v trgovinah in restavracijah, na toaletah, v ruskih solatah in črnem čaju.

Tudi ko sem pozneje prišel v Peterburg, se je zmeraj znova pojavil ta vonj.

Sprva sem mislil, da je to vonj perestrojke, vonj komunizma v razpadu, vonj kadavra, ki bo slej ko prej izginil, ko se bo siva žival dokončno prebarvala v pisane barve in bodo proizvode kolhozov in sovhozov ter drugih oblik družbene organiziranosti ruskih množic zamenjali turbokapitalistični izdelki.

A sem se motil.

Vonj je ostal in po dveh desetletjih si upam trditi, da je pomembnejši in vraščen globlje, kot sem sprva domneval.

Kako naj ga opišem?

To je vonj preznojene hobotnice in mačje scaline.

To je vonj alge, ki žaluje, in vonj morja, ki je pijano od sonca.

Vonj obledelih talnih oblog in razpadajočega jutra.

To je kiselkast vonj spomina, ki še traja, a ne bo več dolgo, in vonj zarjavelih samovarjev in balalajk in kičaste perifernalije, od katere ni v Rusiji ostalo prav nič več.

Vonj, ki je na videz plah, zadržan, a se ga ne znebiš.

Vonj, ki ga je treba trpeti, je del nečesa, kar moraš vzeti v zakup.

Vonj starih delavskih čevljev in vonj plastičnih zaves za razpadlimi okni.

Vonj blokovske enoličnosti in vonj rjave vode, ki teče v Viktorjevi hiši, v kateri stanujeva.

Vonj centralnega komiteja, vonj obleke po meri, v kateri so pokopali Brežnjeva.

To je vonj dolgih volnenih nogavic in vonj olimpijskih zmagovalcev v gimnastiki.

Vonj Sputnika in vonj vojaških havbic.

Vonj, ki sem si ga izmislil, da bi lahko z izmišljijo poimenoval neki povsem drug vonj.

Vonj hlade plastične ponjave in kopra v ribji juhi.

Vonj ostankov drobtin na plastičnem namiznem prtu v predsobi in, ponovno in zmeraj znova, vonj mačje scaline.

Vonj, ki ga moram sprejeti, ker mi drugega ne preostane. In z njim bele noči, sonce, ki je obstalo ob pol šestih, dimenzije prostora in časa, ki so mi tuje, nenavadno bližino in občutek, da sem na varnem in v nevarnosti obenem.

 

(Odlomek)

Kolumna 24. 7. 2017

Warriorsi srečajo šminkerje

Prizor iz predstave Fužinski bluz SNG Drame (Foto: Peter Uhan)

Neke zime, verjetno nekje v kakšen šestem razredu, sem preboleval eno od svojih običajnih angin, ko sem se naveličal branja in vzel bratov kasetofon.

Moj starejši brat je poslušal Deep Purple, Led Zeppelin, Uriah Heep ipd., jasno tako naglas, kolikor je dopuščal tisti stari gramofon EI Niš oziroma prenosni kasetar. Enako jasno sta se starša ves čas pritoževala nad »razbijanjem in opičjim kričanjem« iz njegove sobe in kot desetletnik sem se za vsak slučaj rad pridruževal njunemu zgražanju. Tisti dan pa, ko sem sam ležal v postelji in mi je mama prinesla kasetar, da vsaj malo poslušam radio … sem iz čistega dolgčasa pritisnil na gumb, da slišim to njegovo muziko še iz neposredne bližine. Prva pesem je bila »Burn« od Deep Purple. Holy shit! Ko je bilo komada konec, sem ga prevrtel na začetek. In tako kakšnih petnajstkrat zaporedoma, vsakič glasneje.

Mama me je prišla prosit, naj neham, ker je dolgočasno. Prepozno. Sledil je Look at Yourself od Uriah Heep.

Konec sedemdesetih je bil sicer čas panka, ampak na naši šoli ajevci nekako nismo toliko padli na to kot na primer cejevci. Pri nas so začele punce poslušati Adama Anta, fantje pa AD/DC in Kiss.

Posledica je bila, da sem ob vsem svojem orgazmiranju ob hard nabijanju Deep Purple, Rainbow in zgodnjih Whitesnake na bičevski osnovni šoli še naprej ostajal čudak! (Kiss še danes ne maram. AC/DC sem posvojil šele pozneje, ko sem pozabil te zamere.) Ni čudno, da sem se spet umaknil v fantazijski svet. A zdaj junaki niso bili sošolci v kot v ZF-časih, ampak moj brat, bratranec, dve sestrični in moja tedanja punca (da, v osmem razredu mi je – na svoje čudne načine – vendarle uspelo dobiti punco). Bili smo člani heavy metal benda Zlata anevrizma. (Nisem imel pojma, kaj pomeni beseda »anevrizma«, ampak zvenela je kul. Vedel sem, da je neki mamin prijatelj umrl zaradi anevrizme.) Škoda, da se tisti tekst menda ni ohranil; spodnji citat je iz nadaljevanj, ki sem jih pisal v prvem letniku srednje, serije treh precej obsežnih delov, skupaj kakšnih 300 tipkanih strani, ko se je bend (v podobni zasedbi) že imenoval Paraliza. Mislim, da to ni zaradi moje fiksacije z medicinsko terminologijo (čeprav imam tudi to), ampak zaradi komada Teda Nugenta Paralyzed.

V trenutku, ko to pišem, sem ena največjih rock’n’roll zvezd svojega časa. Ne vem, koliko časa bom to še ostal, kajti skupine, s katero smo se dvignili nad zvezde, danes ni več. Ostajajo naše plošče, slike in končno tudi mi sami, ko smo tudi kot posamezniki še polni načrtov za prihodnost: toda poglavja z naslovom Paraliza je za zmeraj zaključeno. Ta knjiga pa je napisana v želji, da predstavi Paralizo še v drugačni luči: ne le kot skupino, katere plošče so uspele bliskovito dosegati astronomske naklade in katere pesmi so dobesedno rušile svetovne lestvice, temveč predvsem kot skupino petih mladih ljudi, ki so pač slučajno doživeli vsi to zgodbo, polno preobratov, trdega dela, zabave, neuspehov in uspehov. Težko je igrati heavy metal in v tem okviru napisati pesem, ki bo navdušila pankerje, hipije, heavyje in vsaj ne bo zgrozila šminkerjev. Nam je to uspelo, zato smo tudi postali to, kar smo!

Družili smo se z Iron Maiden, Cozyjem Powellom, Davidom Coverdalom in celo Sydom Barrettom. Moji sošolci so lahko v najboljšem primeru prišli samo tulit na kakšen naš koncert. Bedniki! Paraliza je bila boljša kot Kiss.

Tudi ta tekst ni bil nikoli namenjen objavi – na to sploh nisem pomislil. Dajal sem ga v branje sošolcem na novi, srednji kemijski šoli, kjer sem končno lahko doživel preobrazbo. Imel sem še to srečo, da sem pristal v dopoldanskem turnusu, ki je bil praviloma rezerviran za vozače, tako da sem bil v razredu skoraj edini Ljubljančan. Urbani človek. Začel sem si puščati dolge lase, si na džekije z debelimi flomastri pisati Iron Maiden in Motorhead ter nositi bedže. Iznenada nisem bil več nerd oziroma sem postal frik take sorte, kot sem sam hotel: tukaj so bili vsi taki, ki so iz takih ali drugačnih razlogov čutili afiniteto do kemije, ampak jaz sem bil med njimi pripadnik urbane subkulture. Začel sem kaditi in na šolskem dvorišču med kadilskimi pavzami spoznal Boca in Braneta. Začeli smo hoditi na Prešerca, v Kolovrat, Rimski zid, Lovca, takozvano Rumblsceno (luknja pod Plečnikovimi arkadami na tržnici, kjer se je dalo pozimi pod varno streho prazniti litrce iz trgovine). Še pozneje, ko je klub FV izpraznil klet na Vodnikovi 141 in se preselil na Kersnikovo, je tisti prostor zasedla šišenska ZSMS in v njej ustanovila Dom mladih Šiška (klub je bil uradno DMŠ, čeprav so ga neformalno še naprej vsi klicali FV, ta pa je medtem na novi lokaciji postal K4). V DMŠ sem bil že član osebja (okej, sicer garderober): tisti klub je bil neverjetno umazana luknja, kjer se je ob petkih vrtel metal in rock, ob sobotah pa hardkor. Takrat so bili Deep Purple že pozabljeni: zavladali so Metallica, Venom, Slayer, Bathory, Voivod, Kreator. Združili smo se s hardkorovci. Nekaj let je obstajala živahna scena hardkorovskih in thrash metal bendov, od katerim je edino hardkorovcem uspelo celo narediti nekaj posnetkov in imeti par konkretnih koncertov. Moj bend, v katerem sem rjovel »Dead bodies on my mind, my parents crucified… slaughter…«, je imel samo en koncert, v Logatcu, ki je sicer dokaj zvesto opisan v Fužinskem bluzu.

Pred nekaj leti se na avtobusu srečal našega nekdanjega DJ-ja iz DMŠ, ki smo ga klicali Poštar. Menda zato, ker je so njegovi starši veliko hodili v tujino in je od tam dobival vse tiste black, speed, thrash in death metal vinilke, ki jih v Jugoslaviji seveda ni bilo, da smo si jih od njega presnemavali na kasete in se počutili korak pred neurbano populacijo. Danes je slikar in novinar v kulturni redakciji nacionalke. Ko je nanesla beseda na stare čase, je izjavil nekaj kot, da »za poslušanje tiste muzike danes skoraj ni opravičila. Če rečeš, da si bil takrat panker, se to sliši še dovolj inteligentno …«

Bil sem kar malo presunjen. Globoko se ne strinjam.

Saj je res, da komadi Metal Militia, Black Metal, The Hammer, Massacra, Show No Mercy nimajo ravno najinteligentnejših besedil. Mišljena so samo kot brutalna, ustrezna spremljava brutalni glasbi. Priznajmo si, dosti libretov in besedil posvetne orkestralne glasbe ni ravno vrhunski dosežek, so bolj povzdigovanje štimunga ob strastnih akordih. In naša glasba je bila nesmiselna – v smislu brez cilja, brez namena – odpor. Enako kot Rottnov »I don’t know what I want, but I know how to get it«. Semiotični larpurlartizem. Če pustimo ob strani nekaj norveških norcev, ki so dejansko šli v imenu Satana požigat starodavne lesene cerkve, nihče od nas ni hotel sprožiti morilske vojske in poklati celih mest v ognju. Hoteli pa smo izzvati uradne forme, krščanske, komunistične ali liberalne, kar hočete. »Kar boste vi, bomo mi nekaj drugega.«

Mislim, da je bila pri speed/thrash/death/black/heavy metalu ves čas fora biti drama queen. Biti kralj domišljije, čustvovati, pretirano v vseh pogledih. Nihče ni tako nesrečen, nihče tako frajerski, zaljubljen, morilski, zmagovit, frajerski, suicidalen kot v metalskih tekstih, razen mogoče še v srbskem turbofolku. Imidžerija je bila dramatična. (Redki metalci danes radi slišijo, da je tisto usnje in nete vanjo prinesel gej Rob Halford, direkt iz gejevskih S/M trgovin.) Potencirana je tako, da postane estetika. Od nekega kolega sem si sposodil progaste črno-bele hlače v stilu Iron Maiden, jih skril na gradbišču pred našo hišo, odšel iz hiše v kavbojkah in se za v šolo preoblekel vanje (ker je kolega Boc obljubil, da bo tisti dan prišel v šolo v tigrastih črno-rdečih). Profesorji so se trudili, da niso nič opazili. Okrog pasu sem nosil pas z naboji za mitraljez. Ko sem si na hrbet (čisto navadnega) zimskega plašča s flomastrom napisal Twisted Sister, me je sošolka vprašala, če imam tudi na pižami kaj napisano na hrbtu. Bil sem nepojmljivo kul.

Metal mi je rešil najstniško življenje, mogoče celo življenje nasploh od tistega buljenja v kemijske učbenike starejšega bata. Bil mi je hrana za domišljijo in to ostaja, čeprav danes mogoče rajši poslušam Radiohead, Jacka Whita, Pixies in PJ Harvey.

Po svoje je bila to zelo eksotična kombinacija okusov: v tistem času sem še zmeraj ogromno bral. Bral celo mamine dr.-romane, poleg zbirke Naša beseda (Voranc in Bevk sta bila fajn). Naletel sem na neko knjigo od Remarqua (doma smo imeli tri) in potem prebral celotni njegov prevedeni opus. Potem so nas v šoli učili o Slavku Grumu in Kosovelu in sem se seveda zaljubil. Potem sem slišal, da starša govorita o Vitomilu Zupanu, da je ta pa res nek izprijenec, in seveda moral prebrati celoten njegov opus (mislim, da sem v že v srednji šoli prebral vse iz knjižnice, pozneje na faksu sem zbral njegove knjige po antikvariatih). Ampak nič od tega ni vplivalo na to, da bi se koncept »pisanja« v moji glavi pomaknil proti »objavljanju« ali sploh resnim ambicijam. Dejansko, ko je tisti roman o Paralizi tam do četrtega letnika srednje šole ostal že daleč za mano, ko je bil za nami tudi že (danes pozabljeni, nekoč legendarni) pretep med hardokorovci/metalci in šminkerji v Knafljevem prehodu in ko smo se vsi v DMŠ že po večkrat ogledali Hillov film The Warriors, sem se lotil pisanja zgodbe o usodnem spopadu, ki naj bi se v ljubljanskem Tivoliju zgodil med šminkerji in nami, metalci/hardkorovci. Šlo naj bi za pravi pokol v stilu Warriorsov. V njem sem (prek šminkerjev) pobil polovico svojih kolegov (čeprav je bilo žrtev med šminkerji seveda še bistveno več). In ta tekst sem v nekajdnevnih intervalih po nekaj strani naenkrat prinašal v branje v kleti DMŠ. Na žalost danes tistega tipkopisa nimam več.

Enako kot nekoč med tistimi igrišči na Jamovi se je zgodilo, da me tip (Škof, danes že pokojni), oblečen v ponetano usnje, po branju osuplo vprašal: »Pa zakaj ti to pišeš?«  Drugi, bolj navdušeni prijatelji so se začeli režati, jaz pa sem odgovoril nekaj v stilu: »Pišem, ker pisati moram.« (Zdajle sem šel poguglat: ja, to je bil citat od Gruma, verjetno nam ga je povedala profesorica za slovenščino. Takrat še nisem imel doma njegovih zbranih del.)

Srednja šola je bila res čas burnih čustvenih razmerij. Med vrstami punc sem jaz tri zajebal na res umazan, metalski način (oprostite, Mojca, Jasmina, Tuši) in doživel še več ljubezenskih hudih muk, ki sem jih trpel na dramatičen, metalski način (obe Tjaši, Vilma, Barbara). To je bil čas, ko smo zaradi ljubezenskega trpljenja po metalsko boksali v umazane stene kleti DMŠ, si ugašali čike na rokah in se občasno malo porezali (ne žil, seveda, samo malo po hrbtišču podlahti). Mislim, da sem zdaj naštel že praktično vse svoje formativne vplive, če odmislimo Kelmana in Becketta, ki sta prišla dvajset let pozneje. (Ne, Becketta v svojih metalskih letih nisem štekal.)

Ampak bili smo kralji Leninovega parka, DMŠ, a možda i šire (Doživel sem celo prvo medijsko pojavitev – kot recenzent metal plošč na Radiu Študent! In svoj disidentski trenutek: zaslišanje na policiji, ker so policaji med rutinskim pregledom sumljivih dolgolascev v mojem žepu našli pesem »Šivala je deklica hakenkrajc, / o hakenkrajc črn kot smrt, / in zraven si pela je Eriko, / pesem esesovskih vrst.«). Preboj do objavljanja zgodb pa je bil še neznansko daleč.

Vmes je prišlo še služenje JLA.

Dom in svet 20. 7. 2017

Vdove, tujci, sirote

Ljubite tujca, kajti bili ste tujci …

Kawahara Keiga: Nizozemske ladje se približujejo Nagasakiju (1823-1829)

Na vrtec imam slabe spomine. Vzgojiteljice so mi ves čas govorile, da sem poredna in da se ne znam obnašati. Očitki glede mojega vedênja so kot kakšno prekletstvo viseli nad mano vso osnovno šolo, počutila sem se precej tesnobno, v gimnaziji pa sem se končno lahko delala, da mi je za to vseeno. Danes se mi zdi, da se (je) marsikdo počuti(l) tako. In da je to pravzaprav popolnoma naravno.

*

Iz Slovenije sem odšla morda res iznenada, za marsikoga nepričakovano, in imela sem srečo, da je šel fant, zdaj mož, z mano, če ne bi želel iti, bi imela hudo dilemo, a motiv je bil tedaj jasen: »doma« nisem našla tistega, kar sem iskala, pa sem šla to iskat drugam, v (drug akademski) »svet«. A kot vedno se je kaj kmalu izkazalo, da je šlo (še) za nekaj drugega.

Ko sem v Krakovu začela z doktorskim študijem, me leto in pol ni bilo na obisk v Slovenijo. Pot ni bila ne draga ne preveč zapletena, a meni se v Slovenijo ni šlo, do »doma« sem čutila skrajno averzijo. Moj odhod v tujino je bil vsaj deloma beg, pobeg iz »doma« v »svet«. Pravzaprav ni šlo za nič konkretnega, težko bi na kaj pokazala s prstom, na osebo ali dogodek, ne, šlo je za vse skupaj: za domačijskost, za tisto, ko si za najbližje, pa tudi za znance in prijatelje in celo mimoidoče nekaj znanega, gotovega, določenega in nespremenljivega, za tiste vedno iste poglede, neizrečene komentarje, železna pričakovanja, ki jih – to sem ugotovila pozneje – narekuje kultura, mentalnost, navade. Ne, ne pripadam nobeni od »zloglasnih« skupin – nisem invalidka, lezbijka, Romka, temnopolta, prebežnica itd. itd., sem – za slovenske realije – popolnoma vsakdanja ženska, človek brez posebnosti. A prav to je tista zanka, v katero se ulovimo, ko menimo, da je nam, »normalnim«, lahko in v vsem, kar počnemo, skrajno lepo in lagodno. Ker da smo v svoji »normalnosti« privilegirani.

Leto in pol totalne abstinence od »doma« je bilo neskončno blagodejno za mojega duha. Precej tistega, kar sem nekoč imela za »naravno«, je nenadoma kot slab omet odpadlo od hiše mojega duha in telesa. Prah na sandalih, ki ga umije osvežujoča poletna ploha. Vsega tega, kar pravijo, o čemer govorijo, kar od mene zahtevajo, mi sploh ni treba – vsaj ne tako in takrat, kot si to zamišljajo oni: »dom« in njegovi prebivalci.

Jasno, precej stvari je v tuji deželi treba usvojiti, če želiš zgledno funkcionirati. Na Poljskem se denimo vsi vikajo, do onemoglosti in do smrti, neverjetno, a se navadiš in je v bistvu prav fino: šele s časom spoznaš vso lepoto tega pojava. V Španiji nasprotno: tu se vsi tikajo, kar ti gre – po sedemletni poljski izkušnji – na začetku kar težko z jezika. A to so malenkosti, ki ne grenijo vsakdana. Pomembnejše so druge stvari, denimo način življenja v dvoje, doživljanje in preživljanje časa, nosečnost, rojevanje, vzgoja otrok, odnos do sosedov, staršev, države, zgodovine in podobne stalnice. A naj ostanem v sferi intime: na Poljskem denimo najine veze niso jemali resno, dokler je nisva kronala s poroko: »Če te ni zaprosil, potem te ne ljubi dovolj.« Tudi jaz sem bila šokirana, ko sem to prvič slišala, a tam tako pač je – vsaj v takem konservativnem mestu, kakršno je Krakov. Ohceti nisva imela – ne, da bi imela kaj proti takemu spektaklu, le ne vidim se v glavni vlogi, to je vse. Na matični urad sva se peljala s tramvajem, oblečena v najboljše, kar sva našla v omari, ko so naju poročili, je uradnica za vse, bilo nas je pet, na klavir zaigrala Chopina, nato smo se odpravili v židovsko četrt, kjer smo nazdravili in nekaj pojedli – midva, dve priči in davna prijateljica, še iz osnovne šole. Staršem in sorodnikom sva post factum poslala par fotografij. Reakcija na obeh nacionalnih straneh je bila predvidljiva: kolegica Poljakinja me še dandanes, čeprav je od tega že devet let, tu in tam vpraša, ali mi čisto zares ni niti malo žal, da nisva naredila velikega žura – za starše, stare starše, sosede, sorodnike in prijatelje. Kolega Slovenca, ki je bil tedaj sodelavec mojega moža, pa je zadela kap: »A kar poročila sta se?!« Ta Slovenec živi na Poljskem, s Poljakinjo, s katero ima dva otroka; po videzu sodeč so kar srečna družina. Le da se je ona – vsaj takrat, ko smo bili še tam – dostikrat spraševala, ali jo njen sploh ljubi, ko pa je še ni zaprosil za roko. Ne razume, da on tega ne bo storil, ker je Slovenec, in ne zato, ker bi je ne ljubil. Smešno, žalostno, noro, kaj jaz vem – a tako pač je s to domačijskostjo, ki jo vsi – eni bolj, drugi manj – večno nosimo s sabo. 

Podobno je bilo z nosečnostjo in rojevanjem: v Sloveniji se je pričakovalo, da bom pred rojevanjem zaključila šolanje, si našla redno službo in si naprtila kredit za stanovanje, na Poljskem, ko sem prvič zanosila pri osemindvajsetih, sredi doktorata, so rekli, da sem ulovila zadnji vlak, v Španiji pa so, ko sem spet rojevala pri triintridesetih, zavistno vzdihovali: »Kako si mlada!« Vse to, kar naštevam, je del tistega ometa, tistega prahu, za katerega na začetku mislite, da je nekaj »naravnega«, a ki ga, če imate srečo, če vam je dano, spiha sapa »sveta«.

Poljakinja Asia me je nekoč vprašala, kako lahko zdržim na (konservativnem) Poljskem, ko pa »vse stvari želim delati po svoje«. Takrat ji nisem znala pojasniti, zdaj pa vem: zdržala nisem »doma«, kjer nihče ne mara tega »po svoje«, kjer se vsem zdi, da te dobro poznajo in se imajo posebno pravico vtikati vate, tu, na tujem, je laže: že res, da padajo začudeni komentarji, a se vse skupaj vedno konča kolikor toliko spravljivo, v stilu: nista naša, tujca sta, tam, pri njih, je očitno drugače. Ta vmesnost, kjer ni pritiska »doma« ne »sveta«, kjer te sprejemajo kot tujca, sicer čudaka, a v svoji čudaškosti vendarle neškodljivega, je osvobajajoča.

Ne, ne gre za to, da bi živela ekscentrično, noro, za človeško moralo popolnoma nesprejemljivo, sploh ne: sem poročena z moškim, imam tri otroke, izobrazbo, celo delo imam in nekaj denarja zaslužim, ne pijem ekscesno in nisem nasilna, kamor pridem, se naučim jezika in skušam razumeti njihov način razmišljanja, živim torej po regelcih, skorajda konservativno, kajneda, a ne gre za véliko revolucijo – gre za ritem, za intuicijo, za dojemanje časa, predvsem pa za podrobnosti in detajle in finese in kaprice, za kdaj in kako, za tisto »po svoje«, ki nam daje občutek (morda nekoliko iluzorne, morda ozko zamejene, a vendarle vsaj malo resnične in še kako potrebne) svobode. Za to, da ne srečujem vsak dan istih pogledov, ki od mene pričakujejo tisto, kar »doma« velja za »normalno« oziroma že kar »obvezno«, pa četudi gre samo za pitje kave, nedeljska kosila, odnose s sodelavci, teme pogovorov s sosedi, način oblačenja, izbiro krožkov za otroke, bivanjsko pragmatičnost, politične nazore in ideološko obarvanost, tisto večno razpetost med nekakšne partizane in domobrance. Domačijskost »doma« je, vsaj za pretirane občutljivce, ubijalski, neprodušni omet, ki zatira vse glive in plemenite plesni in bakterije, skratka – vse živo, kar nujno rabimo za dihanje in uravnovešeno floro, se pravi za kolikor toliko zdravo življenje.

Marsikdaj slišim, da mi je v »svetu« laže, ker imam od vsega začetka s sabo moža, ki mi nudi tako potrebno »zavetje bližine«. To najverjetneje drži, a z določenimi dopolnili. Odhod v dvoje pomeni tudi boj na dveh frontah: boj s »svetom« in boj za odnos: »zavetje bližine« je nekaj, kar je (bilo) treba šele ustvariti. A počasi, z leti, se izkristalizira, da je prav to zavetje, ta bližina tisto, kar si iskal. Oziroma ne, pretiravam, preoptimistična sem: ta bližina je samo slutnja tistega, kar iščeš, kar – domnevam – iščemo vsi, a česar tu, ne v »domu« ne v »svetu«, ne moremo najti. Ta bližina je odblesk nečesa polnejšega, je nekakšno sevanje tistega naročja, od koder prihajamo, pristana, kamor gremo, za katerega ne vemo, kje sploh je, o katerem je vse, kar imamo, le intuicija, blago, oddaljeno občutje. Ta slutenjska bližina pa se lahko ustvarja povsod, pač po zakonu, da duh veje, koder hoče. Gre za redko dobrino, ki se tke počasi, ni odvisna samo od tebe, je nekakšen dar, ki nam razodeva temeljno spoznanje o našem ontološkem ustroju – namreč to, da ni »doma« in njemu nasprotnega »sveta«, da je vse »svet«, mi pa tujci, bežni obiskovalci, osamele vdove in lačne sirote in žejni popotniki z zastrtim ciljem, in da je edino – resda začasno – zatočišče na tem »svetu« le omenjeno zavetje bližine. Vse ostalo – vsakršni akademski, službeni, družbeni in drugačni (ne)uspehi – v resnici ne štejejo. Je del ometa, ki nam daje iluzorično občutje pripadnosti zemeljskemu. Nekaterim se to razodene »doma«, meni pa je to pač dala tujina.

To bližino lahko začutiš, kot že rečeno, kjer koli: včasih, na srečo vse pogosteje, v stiku z živalmi in naravo (to dvoje bi si zaslužilo čisto posebno obravnavo), sicer pa z ljudmi, ki jih lahko preštejem na prste obeh rok in ki jih je resda največ v Sloveniji, verjetno zato, ker sem tam živela najdlje, sicer pa so med njimi tudi Španec, Rus, Srb, Poljaki in Slovenka v tujini. Vsi isti brezdomci, iste sirote in tujci v iskanju obljubljene dežele. 

Iz »doma« ne bežimo zato, ker se – patetično rečeno –»iščemo«, iz »doma« bežimo zato, ker smo se že našli, in bežimo v »svet«, ki/ker je prijaznejši do naše tujosti. Ne, to ni uteha, to ni osladno pomirjujoče spoznanje za konec, nekaj v smislu »svet je lep«. Zavest o tem, da si, da smo vsi tujci, je neznosna, breme je, ki ga težko vzdržimo, sploh če nimamo tiste bližine, kamor se tu in tam lahko zatečemo. Vsakršna pregoreča pripadnost zemeljskim institucijam – društvom, skupinam, partijam, frakcijam, nazivom, družbam, narodom, nacijam, cerkvam – po mojem izvira prav iz usodnega sovpadanja dveh stvari: iz zavesti o lastni ontološki tujosti svetu in hkratnega umanjkanja tega nujnega »zavetja bližine«.

Včasih razmišljam, kaj bi storila, če bi bližina, ki mi jo najintenzivneje nudijo mož in otroci, nenadoma, čez noč, umanjkala (bizarna misel, upam). Kam bi šla? Bi ostala v Španiji? Bi šla na Poljsko? Bi se vrnila v Slovenijo? Se bomo kdaj vrnili skupaj? Kmalu? Tam razen nekaterih ljudi ni ničesar, kar bi bilo zares »moje«. Jezik, ja, ki je tudi vir zaslužka – a kako dolgo še? Bila pa sem tudi že na točki, davno tega, še na Poljskem, ko sem že sanjala v drugem jeziku in se mi je zdelo, da bi ta čisto lahko izpodrinil maternega (iluzija, vem). V Sloveniji se počutim enako tuje kot drugod. In to je v redu, tako je prav. Tudi če se bomo vrnili, to ne bo vrnitev »domov«.

Kaj bodo najini otroci? Doma se pogovarjamo slovensko, oni med sabo dostikrat preklopijo na španščino, pozneje morda neopazno zdrsnejo v valencijščino, odvisno od igre. Vseeno mi je, kaj bodo. Veseli me, da znajo te jezike, ker jim to marsikaj daje, različne svetove in njihove odtenke, pa da poznajo te dežele. Pa njihova identiteta? Veliko je pisarij o mogočih krizah identitete takih otrok. Traparija. Kriza identitete traja, dokler se ne zavemo, kaj v resnici smo: tujci. Mnogi brez večjih težav vztrajajo v krizi identitete do smrti.

*

Ko sem bila pred mesecem na obisku v Sloveniji, sva šla s fotričem na Rašico, izbrala sva nekaj med tekom in hitro hojo, a napor ni bil tolikšen, da se vmes ne bi mogla pogovarjati. Pa se nisva. To je denimo ena od pomembnih oblik slutenjske bližine: skupno uživanje tišine. Na vrhu je planinska koča, usedla sva se, da bi spila čaj. Zmedla sem se. Kako se tu naroča, je treba notri ali pridejo ven? Koliko stane? Je treba skodelici, ko spijeva, nesti nazaj ali bodo za nama pospravili oni? »Boš morala večkrat priti,« se je zasmejal fotrič, »sploh se ne znaš več obnašati pri nas.«

Prav ima, ne znam se obnašati, to vem še iz vrtca. A ne samo »pri vas«. V resnici se ne znam  obnašati nikjer. Kako naj se tujec zna obnašati – obnašati tako, da bo za druge sprejemljivo, da bodo z njim zadovoljni? Zelo težko. In to je v redu. To je, če lahko tako rečem, edino »normalno«.

 

 

Kritika 18. 7. 2017

Čisto drug čas

Daljši roman naj bi odražal svoj čas. Od Vojne in miru ali ciklusa Človeške komedije ne pričakujemo le tega, da nam bosta povedala neko zgodbo; od njiju si obetamo tudi celovit portret navad, družabnosti in razmerij, značilnih za Rusijo ali Francijo na začetku 19. stoletja. Daljši romani, se pravi besedila nad 400 ali 500 strani – oziroma dela, ki jih z manj tehničnim izrazom imenujemo »špehi« – pa imajo tudi neko drugo razmerje s časom. Dolg roman se mora soočiti z nalogo organizacije pripovednega časa. Urediti mora to dolgo trajanje, opisano na tisoč ali več straneh.

Vzemimo par primerov. Tolstojevi romani – vsaj tisti najbolj tolsti – delujejo tako, da organizirajo pripovedni čas okoli spreobrnitve likov. Dostojevski razdeli svoje daljše romane na etape, ki se vsaka konča z dramatičnim zborovanjem (oziroma »konklavom«, kot pravi Leonid Grossman). Daljši romani Jane Austen so razdeljeni na več segmentov, ki vsak nekoliko spremeni status junakinj: nekatere postanejo predmet snubitve, druge prejemnice dediščine, tretje vstopijo v boljšo družbo. Updikova tetralogija Rabbit organizira čas tako, da se posamezni romani dogajajo v različnih desetletjih, z glavnim likom, ki se je od prejšnje epizode postaral (in pokvaril) skupaj s samim Updikom. Poanta je torej ta, da organizacija časa v daljšem romanu običajno pomeni razdelitev dogajanja na obvladljive etape. Nabor osrednjih likov – se pravi person, za katere je bralcu mar, ki bralca s svojo usodo prizadevajo – ni bistveno večji kot pri krajšem romanu. Toda ker daljši roman očitno ne more na osemstotih straneh opisovati figur v eni konfiguraciji, mora te like razpostaviti, jih premeščati in preverjati, kaj se s poznanimi osebami zgodi v novih razpostavitvah. Povedano na kratko, pisanje dolgega romana je podobno mešanju kupčka kart.

Seveda se mora s tem problemom organizacije časa spoprijeti tudi Franzenova Čistost. Z več kot osemstotimi stranmi v dobrem prevodu Polone Glavan je roman polnokrvni špeh. Rečeno zelo shematično: Franzen organizira pripovedni čas tako, da razdeli roman na več etap, ki so (1) napisane s perspektive različnih likov, se (2) dogajajo v različnem času in prostoru in (3) dajejo bralcu vtis, da s pričektom vsake etape »začenja nov roman«. Besedilo menjuje med gledišči neodločne pripravnice Pip, izkušenega novinarja Toma, njegove partnerice Leile in skrivnostnega aktivista Andreasa Wolfa. Vsaka od etap je napisana z gostim psihološkim komentarjem; sleherni pripetljaj in odločitev sta pospremljena z refleksijo, dvomi, razočaranji, obupom, ki prikažejo like v njihovi psihološki gostoti.

Seveda ni pri tem pristopu nič posebej novega. Presenetljiv pa je način, kako Franzen organizira te etape. Čistost je namreč roman zapleta; če bi smel roman obnoviti v desetih stavkih – a ne bom, saj nočem pokvariti branja – bi bilo jasno, da je njegov zaplet blizu politični kriminalki, trilerju ali napeti nanizanki (Showtime po romaneskni predlogi že snema nanizanko z Danielom Craigom v glavni vlogi). Zasnova romana je ta, da lisjaški Wolf – vzhodnonemški disident, ki je postal razkrinkovalec svetovnih vlad, nekakšna manj bleda verzija Assanga – na bralcu nedoumljiv način upravlja z življenjem Pip, ki je pasivna, mila, vendar včasih eksplozivna milenijka; roman se tako začne s povabilom, naj se Pip pridruži Wolfovemu Sončnemu projektu, ki ga Franzen očitno izdela po modelu Wikileaks.

Za trenutek se ustavimo in pomislimo na to nasprotje. Vsaka od etap romana je stkana iz gostega čustvenega življenja Pip, Toma, Leile, Wolfa ali Pipine matere; iz psihološkega, v bistvu zdravorazumskega komentarja njihovih razmerij, sreče in obupa. Toda okvirna pripoved, ki etape poveže v roman, je triler. To nasprotje konkretno pomeni, da bralec šele pozno odkrije, da mora v romanu, ki ga drži v rokah, pričakovati ne le razgrinjanje čustvene globine Pip, temveč tudi intrige, umore, lažne identitete in druge trike suspenza in krvi. Toda to še ni vse. Nasprotje med psihološkim tkivom romana in njegovim ogrodjem – zapletom, intrigo – zasije zlasti ob koncu etap, ko vodilni liki – ali njihovi bližnji – sprejmejo odbite, radikalne odločitve, ki jih bralec težko uskladi s psihološko realnostjo likov. Selitev v Južno Ameriko, odločitev za zločin, povabilo tekmice k skupnemu življenju, samomor, izbris lastne identitete in pobeg pred domačimi, dramatično odkritje resničnih sorodstvenih povezav, vohunjenje in spolni napad: iz teh odločitev je sestavljen nečist zaplet Čistosti.

Poanta je torej ta, da zaplet, ki organizira celoten roman, vstopa v navzkrižje s psihološko realnostjo likov. Bralec izkusi zaplet kot vdor. Izkusi ga kot prekinitev čustvene resničnosti Pip, njene matere ali Toma, ki v trenutku radikalne odločitve izstopijo iz svojega meščanskega ali profesionalnega življenja in postanejo del nekega trilerja. Z drugimi besedami, te radikalne odločitve ne zrastejo organsko iz realnosti likov Čistosti, ampak so jim vsiljene od zunaj; zato je od vseh person bralcu še najbolj razumljiv Tom, ki običajno kvečjemu trpi posledice teh odločitev, jih prenaša ali se jim čudi.

Vendar od kod izhajajo te odločitve? Njihov resnični vir je Andreas Wolf. Omenili smo, da je Wolf modeliran po Assangeu; tudi roman ga nenehno vzporeja z ustanoviteljem Wikileaks in Snowdnom. Wolfov Sončni projekt uporablja moč interneta za razkrinkanje pregreh svetovnih vlad in korporacij; nastanjen je v Boliviji, podobno Assangeu, ki biva na ekvadorski ambasadi. Toda ta analogija ne vzdrži povsem; velja samo za tisti del romana, ki se dogaja v 21. stoletju. Dve poglavji – torej zajeten del knjige – se namreč odvijata v Nemški demokratični republiki, Wolfovi domovini, in sicer v sedemdesetih letih 20. stoletja in tik pred združitvijo Nemčij. Franzen kot dober literat osnuje Wolfovo soočanje s komunistično stvarnostjo po vzoru Kunderove Šale in Neznosne lahkosti bivanja. Wolf začne svoje disidentstvo z objavo pesmi, ki nosi zafrkljiv akrostih, podobno kot pri Šali, kjer se spopad med oblastjo in junakom prične z ironično opazko, nakracano na razglednico. Drugič, Wolf je serijski zapeljivec, ki kot Tomas v Lahkosti konča s tokom triumfov šele takrat, ko spozna dekle v stiski. Življenje disidenta je mešanica merjenja moči z oblastjo in daljšanja seznama osvojenih žensk; celo sama Čistost na nekem mestu opiše to stvarnost kot »kunderovsko«.

Glavni sklep pa je sedaj ta, da lik, ki je gibalo zapleta Čistosti, izhaja iz nekega drugega časa. Izhaja iz časa resničnega disidentstva, pravega serijskega ljubljenja, zares opresivne oblasti, avtentične ljubezni, dejanskega zločina in pristnega izkustva tragičnosti. Liki, ki jih Franzen umesti v ameriško sedanjost 21. stoletja, se pravi Pip, Tom, Leila in Pipina mati, sami ne bi mogli nikoli sprožiti tega usodnega gibanja, ki je zaplet Čistosti. To lahko stori le figura Wolfa, ki prihaja od nekod drugod: iz evropskega 20. stoletja, iz časa brez ekologije in interneta, brez awkwardness in cringe, teh fundamentalnih afektov našega stoletja, utelešnih v Pip. Toda ta drugi univerzum je, seveda, prvenstveno literaren; je prej univerzum Kundere kot Honeckerja.

Nazadnje je mogoče reči, da Čistost organizira svoj pripovedni čas s pomočjo reference na nek drug, minul zgodovinski čas. Zaplet tega špeha poganja Andreas Wolf, tipična figura 20. stoletja. Ko Wolf nastopa v kontekstu sodobnosti, ga Franzen sicer preobleče v nam znane poteze Assangea in spletnega aktivizma; toda njegova substanca sta disidentstvo in možata brezbrižnost, poznana npr. iz Kundere. Čistost ni roman, ki bi povzemal svoj čas; prav tako ni primer vélikega ameriškega romana, takšnega, kot si ga želi napisati Charles, Leilin onemogli mož in pisatelj. Čistost je roman o času, ki si mora svoje velike grešnike sposojati iz prejšnjega stoletja.

 

Čistost
Jonathan Franzen
Leto izdaje:
2017

Prevajalec:
Polona Glavan

35,00 €

Panorama 17. 7. 2017

Simona Semenič: »Svet, ki je preveč po moško urejen, temelji na strukturah, ki ne dihajo in ne predvidevajo življenja.«

So intervjuji, ki se zdijo bolj kot klepet, v katerem se ideje, koncepti in celo lokus pogovora gradijo sami, povsem sproščeno in naravno. Takšen občutek mi je dal tudi intervju s Simono Semenič, slovensko dramatičarko, dramaturginjo, avtorico (izdala je tudi žanrsko hibridni tekst Me slišiš?), performerko, ki je v pogovor, ki sva ga izpeljali ob izidu njene zbirke dram Tri drame (Beletrina), ves čas spretno vključevala številne različne družbene kontekste.

Foto: Nada Žgank

Glede na to, kako redko smo deležni književnih objav dramatike, se mi zdi ob izidu zbirke tvojih dram Tri drame nasloviti tudi širši kontekst objavljanja dramskih naslovov. Za začetek me zanima, kako gledaš na objave v gledaliških listih, ki si jih imela že kar nekaj, medtem ko si književni prvenec z naslovom Me slišiš? objavila šele letos.

Objave v gledaliških listih so super, a dosežejo le neko omejeno publiko, večinoma gre za konzumente teatra, sama pa mislim, da bi branje dram ne smelo biti na ta način omejeno. Bralna kultura dramatike je pri nas zelo slaba in zdi se mi, da prostor ne naredi ničesar, da bi se to spremenilo in bi ljudje tudi drame brali tako kot na primer kratko zgodbo, poezijo, roman … bralne kulture se ne da spodbujati preko gledaliških listov. Vseeno je pomembno, da teatri, ki si to finančno lahko privoščijo, v gledaliških listih objavljajo tudi dramske tekste, zlasti pri praizvedbah, ne le teoretske analize. Pomembno se mi zdi, da so včasih objavljali tudi prevode – to se še dogaja?

Občasno, posebej kadar se postavlja novejše tekste, ob praizvedbah.

No, jaz niti ne hodim toliko v teater, se pa spomnim, da so včasih objavljali drame še živečih, tudi tujih avtorjev, kar se mi je zdelo super, a to vendarle ne pomeni, da je taka objava enakovredna knjižni. Gledališki listi niso dostopni v knjižnicah, ne prodaja se jih v knjigarnah ipd. Na vsak način bi potrebovali več knjižnih izdaj, ne le domačih, temveč tujih avtorjev. Seveda pa je to odvisno od trga – založbe, ki živijo (ne samo životarijo), so precej komercialno naravnane, četudi nimajo strogo komercialnega programa in nečesa, kar se nikakor ne bo prodajalo, nimajo interesa izdati. JAK in/ali ministrstvo, ki naj bi imela neko vizijo ter se ukvarjala s tem, kako izboljšati stanje, tega ne počneta, nastopata celo v vlogi davkarja, gledata, kako prihraniti čim več denarja, ne pa kako vložiti, da bi se obrestovalo – pa ne le denarno, temveč tudi v kulturi, prostoru, na mentalni ravni. Tako da ne vem … premalo izdaj dramatike, vsekakor in v tem smislu so objave v gledaliških listih super in bi jih moralo biti še več.

Ja, res je zanimivo … knjigo dram si izdala šele, ko si pridobila na kilometrini, bila večkratno nagrajena za svoje tekste, uprizarjana v tujini …

Eh, saj sploh ne delam tako dolgo … kakšnih deset let.

Saj! Poezijo pesnice_ki izdajajo po dveh, treh letih ustvarjanja, včasih še prej, podoben je trend pri prozi.

Jah, to je pa tudi tako: v Sloveniji vse deluje tako, da se malo družiš, se giblješ v nekih ‘krogih’, se poznaš … jaz pa nimam na področju literature oz. založništva nobenega stika, moj socialni krog je v teatru, pa še ta zelo omejen. To je pač Slovenija, lahko se pretvarjamo, kolikor se hočemo, da smo ‘velika država’, pa to preprosto nismo. Vse gre … kako bi rekla … preko socialnih mrež.

Zanimivo je tudi, kakšni so teksti, ki so naposled ugledali luč sveta še v knjižni izdaji pri Beletrini: nagrajevani, uprizarjani …

Tudi objavljeni so že bili v gledaliških listih … no, vsaj dva od njih sta bila, Mi, evropski mrliči, ki so bili uprizorjeni v Slovenskem mladinskem gledališču, še niso imeli objave.

Knjižno objavo so torej dobile drame, ki so imele že predhodno utrjeno recepcijo.

Ne, samo ne … mislim … tisoč devetsto enainosemdeset ja, ampak ‘Kuharce’ (Sedem kuharic, štirje soldati in tri Sofije, op. AR.) pa ne … no, uprizorjene so bile sicer v Mestnem gledališču, ampak je predstava hitro šla z repertoarja, tako da niti ne …

No, ampak ta tekst je bil tudi nagrajen z Grumovo nagrado …

Ja … aja, tako misliš … da je že bil afirmiran? Ja, no, absolutno, ampak saj Beletrina ni kakšna neodvisna založba.

Seveda ne, ampak vendarle izdajajo tudi še ne potrjeno prozo in poezijo; izpostaviti sem želela, da ima literarno polje do dramatike radikalno drugačen odnos.

Ja, absolutno, ključnega pomena je bilo, da so to ‘preverjeni’ teksti; nismo, recimo, tvegali z objavo nekih mojih zelo izrazito postdramskih ‘nebuloz’, ki še ne bi bile afirmirane.

Ampak kaj pa ti misliš? Čemu tako izrazito drugačen odnos do dramatike? Sama sem jih sicer vedno rada brala … 

(skorajda malenkost zgroženo) Joj, jaz pa res ne … 

No – od kod tovrsten razloček? Zgolj zaradi tradicije, ki dramatiko tako močno veže na gledališče? Posebej me to zanima pri tekstih, ki so tako izrazito postdramski in literarni kot tvoji … 

Gotovo je nekaj stvar okusa, osebno težko in slabo berem tudi poezijo in kratko prozo, rekla bi, da sem bralka romanov. Ne vem, zakaj. Če sklepam po sebi, morda zato, ker je roman dovolj dolg, da se lahko povsem prestavim v neki drug svet … Morda je to nekako povezano s fikcijo … Ne vem, podobno tudi filme zelo rada gledam, ker me nekam prestavijo – najbrž je to to. Kar se pa tiče dramatike, je to verjetno res stvar tradicije, branje dram pa se tudi vsiljuje v šolah, kjer morajo otroci brati težke reči; Cankarja, Shakespeara – pri slednjem so težava lahko že prevodi in so teksti težko razumljivi. Mislim, da je to stvar navad, bralne kulture, in verjamem, da bi to morali usmerjati in spreminjati uslužbenci ministrstva, JAK ipd.: z neko programsko vizijo bi se gotovo dalo marsikaj spremeniti, ampak mislim, da ni interesa za to. Problem je tudi v tem, da je relativno malo hitro dostopnih (tudi v e-obliki) prevodov tega, kar bi npr. mladostniki brali, npr. znanstvene fantastike, potem pa berejo v angleščini, s čemer se posledično siromaši slovenski jezik. Na teh, ki bi morali biti vizionarji je, da stanje premislijo in ukrepajo – a kaj, ko še do razmisleka ne pridejo.

Pomenljivo je, da tudi literarne revije in portali le redko objavljajo dramatiko.

Ja … v Literaturi je bila pred kratkim objava po zelo dolgem času, v Sodobnosti objavijo nominirane drame – če so jim po volji, ne vem pa, ali se objave pojavljajo še kje drugje. Pred leti je dramatiki eno številko posvetila Apokalipsa, dokler smo bili še aktivni pri Pregleju, smo dramske tekste objavljali tam … dramatika se res slabo objavlja. 

Si pa v nekem intervjuju rekla, da so uprizoritve dramskih del dobro plačane …

Ja, če je drama uprizorjena, je plačana bolje kot npr. roman.

Ampak po drugi strani pa je gledališče bolj profesionalizirano kot literarno polje – pišejo in objavljajo namreč tudi ljudje, ki za to niso formalno izobraženi, v gledališču pa dela sorazmerno ozek, profesionaliziran krog ljudi, ki so morda res bolj plačani, je pa krog teh, ki lahko redno delajo, ozek … med dramatiki vas je malo takih, ali ne? 

Ja, ampak poglej … Saj tudi jaz niti v tej niti v naslednji sezoni nisem na repertoarju – niti kot dramaturginja niti kot avtorica, kar pomeni dve sezoni brez honorarjev …

Razumem. Vas je pa vendarle tudi takšnih malo, kajne? Za dramatiko torej bržkone velja, da se jo ‘splača’ pisati izključno, če so tvoja dela uprizarjana, se pravi šele ko si v tem ozkem krogu ljudi …

Ja, no … ‘Splača’ se v resnici sploh ne. Jaz sem recimo v tem prostoru prišla, kot se reče, do ‘plafona’, v Sloveniji ne bom nikoli več uprizarjana, kot sem zdaj, ampak od tega vseeno ne morem živeti – pa ne mislim živeti ‘razkošno’ ali kaj takega; da se prebijem skozi leto, moram preprosto ves čas iskati dodatna dela, pa kljub temu ne morem recimo bog ve kam potovati, si veliko privoščiti … Prebijem se samo, če sem skromna in seveda ker so mi starši kupili stanovanje, sama ne bi zmogla, če bi morala plačevati še najemnino …

Se ti zdi, da drži, da šele na področja, ki postajajo v družbi manj pomembna, pripuščamo ženske – in da to kaže neki trend tega, kaj ima v družbi veljavo? Recimo na področju kulture in umetnosti …

Zakaj pa potem na ministrstvu za kulturo ni samih žensk?

Ah, no … Tisto je prvenstveno vendarle državna politika … Ampak če vzameva primer postdramskega teatra: šele ko tekst, ki je v dramskem teatru temelj uprizoritve izgubi centralno vlogo se k pisanju pripusti tudi avtorice … 

Govoriš o slovenskem prostoru?

Ja; imamo celo t.  i. skupino ‘sodobnih slovenskih dramatičark’ …

Jah, no … Naš prostor je v resnici precej specifičen, ker je zelo, zelo seksističen, četudi navzven deluje, da temu morda ni tako. Dramatičarke v Srbiji ali na Hrvaškem, če se omejim samo na prostor nekdanje Jugoslavije, so bile že mnogo prej uprizarjane ter pripoznane kot pomembne avtorice.

Pa se ti vendarle zdi, da ima lahko neko vlogo tudi ta spremenjena vloga, ki jo ima tekst v postdramskem teatru, to rahljanje teksta, odmik od trdne dramske strukture in po drugi strani odmik od teksta kot temelja, na katerem se osnuje uprizoritev?

Kaj pa vem. Gotovo je neka povezava, ki jo pa zdaj težko ‘zagrabim’. To se mi zdi preveč kompleksno vprašanje, da bi bilo le eno izmed vseh … Mislim, da bi bilo treba v navezavi na to premišljati splošno stanje, ker je npr. dramsko polje tu samo nek simptom – vprašati se je treba, kakšno je stanje v družbi, v tem ‘po moško’ urejenem oziroma strukturiranem svetu, ki je zdaj povsem ‘zatrokiral’, ki se ruši … morda ima to res neko težo tudi pri razbitju dramske strukture in bi bilo treba upoštevati tudi to, kar se razume kot ‘ženske’ lastnosti … Ne vem … Ne znam dobro artikulirati, to je res široko vprašanje.

Zanimivo je v tem smislu to, da v svojih tekstih nenehno naslavljaš tudi odnos med dramatiko in gledališčem, ki je temeljil na neki medsebojni soodvisnosti, pri čemer nagovoriš vse akterje; dramaturginje_e, režiserke_je, igralke_ce, publiko … nikoli pa ne nasloviš bralke_ca: zakaj?

Vedno pišem z mislijo na uprizoritev, obenem pa se mi tudi zdi, da je vsak tekst tudi celostno delo, ki stoji samo zase in ne potrebuje uprizoritve, ker zame že skozi pisanje postaja dogodek. Mislim, da gre za vprašanje neke formativnosti … ne znam dobro razložiti … recimo: če bereš dramo, v kateri piše, da si ti gledalec, si boš definitivno – no, saj, mogoče tudi ne, ampak tako predvidevam – predstavljal nek oder in odnos sebe kot gledalca do tega, kar gledaš … Zdi se mi, da pišem nekje tu vmes … V tem odnosu. Ko kdo bere mojo dramo, sva na nek način skupaj v teatru – jaz kot pripovedovalka tega gledališkega dela in on oz. ona kot bralec ali bralka. Skupaj se znajdeva v fiktivnem svetu in se nekam prestaviva. Če bi ga oz. jo nagovorila kot bralca ali bralko, se ne bi prestavili/a nikamor. Me razumeš? Ni še ene … še ene fiktivne plasti vmes. Ko recimo berem roman, ni nobenega dogodka.

Res ne?

Ne, jaz se postavim v roman in postanem del njega, ne pa tudi del dogodka. Pri Me slišiš? se mi zdi, da lahko nagovarjam bralca, ampak če je tekst še vedno dogodek …

Dogodek torej povezuješ z nečim performativnim? Ga zato vpišeš prav v teater? 

Vpišem ga v teater, ker je pač dramski tekst, ampak recimo Me slišiš? ni postavljen v gledališče, je odnos med mano in bralcem, ni definirano, kje se odvija … je pa vseeno dogodek. Mislim, da je ‘dogodek’ ta odnos ali kaj vem … Postavitev v teater se mi ne zdi nujna, ampak kadar so, gre za to, da se ti teksti sami zavedajo, recimo, da so fiktivni, da se igrajo, bistvena pa je prav ta fiktivnost, to, da se pretvarjamo, da nekaj ‘počnemo’, ker šele skozi to pretvarjanje vzpostavimo neko distanco, ki pa se mi danes zdi ključna za to, da lahko predelamo realnost. 

Zdi se mi, da gre za pristop, ki ga je zaznati tudi v nekaterih sodobnih proznih tekstih, recimo. Se na to v nekem smislu veže tudi žanrsko mešanje, ki ga tudi lahko opažamo v drugih literarnih vrstah? V Me slišiš? imamo tako recimo prozno, esejistično, dramsko … pisanje, gre za žanrski hibrid, preplet …

Ob tem sem se spomnila novega romana prijateljice, pisateljice Milene Bogavac Ljubav se nosi u tri lepe ki je leta 2016 izšel v Beogradu. Pisala je namreč dramski tekst, a se ji je nabralo materiala za roman – v drami material namreč nekako ‘skrčiš’ – in se je odločila, da bo to dramo nekako predelala v roman. Pri tem ni zavrgla dramske forme, temveč je nastal neke vrste hibrid, ki ga je mogoče brati na oba načina, ampak absolutno stoji tudi kot roman.

Všeč mi je tudi, da se je odločila napisati ljubezenski roman. Ta ima kot žanr vselej nekako pejorativen prizvok, čeprav je meni super in verjamem, da bi se ga dalo zelo razviti; ampak seveda je pa to nekaj, kar je na nas, na avtoricah in avtorjih, ki se pa teh žanrov ne lotevamo, ker smo nad njimi vzvišeni češ da so pogrošni in banalni. Bi pa lahko po drugi strani tako pristopili do ljudi … in hkrati seveda tvegali apriorno negativno kritiko, ker je danes bolj kot vsebina pomembna forma in bi se morda preprosto spregledalo, da je bil ta žanr izkoriščen tako, da je nastala dobra literatura, ki bi jo še vedno lahko bralo večje število ljudi.

Nenazadnje je dandanes toliko grozljivega ‘trasha’, ki je zelo dostopen in ljudje niti ne segajo več po čem drugem – to je res skrajno poneumljanje množic. Čeprav priznam, da ko sem utrujena, tudi jaz pridem domov in je moj maksimalni domet Fox, čeprav imam zavest, da to ni to, ljudje, ki to večinoma gledajo, pa te zavesti niti nimajo … Kar pa se tiče mejnih žanrov v literaturi, pa tudi ne vem; se mi zdijo problematične te klasifikacije, to predalčkanje in mislim, da je to absolutno nekaj, kar je treba preseči. Podobno, recimo, kot pri spolnih identitetah – biti moraš eno ali drugo. V tem predalčkanju vidim določeno prisilo. Zdi se mi, da družba deluje tako, da nam to klasificiranje daje nek občutek pomirjenosti in varnosti, zato se mi zdi to, dandanes precej aktualno, mešanje žanrov iskanje v smeri odmikanja od te rigoroznosti. Recimo mojega teksta Me slišiš? ne moreš nikamor umestiti – ni drama, ni roman, ni esejistični tekst … nobenega predalčka ni; ne dvomim pa, da bo kmalu nastal, nekaj si bomo že izmislili, da bo dobil svoj predalček. Sama sicer verjamem, da je treba nenehno iskati, raziskovati … ne pa delovati po principu: ‘Aha, zdaj sem nekaj naredil, to je to, na tem lahko spim do smrti.’

V tem smislu se mi zdi škoda, da se tvoje drame bere samo in izključno kot drame …

Meni se ne zdi problematično, da se jih bere kot drame, ampak to ne pomeni, da se jih ne da brati kot kaj drugega.

No, saj to – mislim, da je to pomembno, da se jih lahko bere tudi kot kaj drugega. Imajo res ogromno možnih interpretacij, tako žanrsko, kot idejno in tudi na ravni postavitve, res so izrazito literarne: skoraj nemogoče se mi zdi, da bi jih recimo integralno postavili …

Ne, pa a veš, saj jih lahko integralno postaviš, se da. Integralna je bila recimo postavitev Gostije v režiji Primoža Ekarta, ki jo je postavil pri sebi doma, čeprav je v tem tekstu res prava ‘verbalna driska’ v didaskaliji. Sem zelo razmišljala, ali naj to črtam ali pustim, ter si potem rekla, da bom pustila in naj se s tem ukvarjajo režiserji oz. režiserke … ko sem šla na uprizoritev, sem videla, da niso črtali praktično niti enega stavka … mislim, mogoče kakšno malenkost so, ampak sploh nisem opazila. Vse tiste ‘nebuloze’ so uprizorili in skoraj nisem mogla verjet, ker sem tudi jaz mislila, da se tega ne da integralno uprizoriti in da naj vsak črta po svoje … ampak očitno se da. Podobno tudi v primeru tisoč devetsto enainosemdeset, ki ga je v Gleju postavljal AGRFT v režiji Nine Rajić Kranjac; črtali so po mojem minimalno, nekaj teksta so sicer dodali … Ne, mislim, da se da vse tekste uprizoriti tudi integralno, je pa drugo vprašanje, kako jih ‘zagrabiti’. 

Kljub temu se mi zdi, da imajo tvoji teksti res ogromen literaren potencial in so zelo literarni, pa se jih od tega preveč odvezuje, češ da si dramatičarka in sodiš v polje teatra.

Mislim, da je tu pa tudi problem v literarni kritiki, ki se z dramo sploh ne ukvarja. Ob praizvedbi moje drame bo v kritiki, ki je običajno dolga samo kakih 3500 znakov, hkrati ocenjena predstava in tekst, ki pa se ga načeloma sploh ne prebere, ampak razbere iz uprizoritve, ki pa je lahko tudi katastrofalna. Problem je, da literarne revije ne objavljajo kritik dram, posebej zdaj, ko se drame objavlja na Si.gledal in so dostopne – mislim, da bi se to lahko res uvedlo. Predstavljam si namreč, da če nekdo bere literarno revijo in tam najde kritiko drame, bo morda prebral tudi dramo – no, morda tudi ne, ampak mislim, da bi se s tem vendarle spodbujalo branje dramatike, kar pa je, mislim, bolj na literarnih krogih.

Morda bi morali na predstave pošiljati tudi literarne, ne le gledališke kritike, ljudi, ki bi brali tekste in si obenem ogledali uprizoritev, a se nato ukvarjali s tekstom. Po mojem je tu velika težava v tem, da se dramatiko preprosto obravnava kot nek privesek gledališča …

Gotovo je to vprašanje, s katerim bi se bilo treba več ukvarjati … Če recimo pogledam zase: imam precej analiz dram, a to so teoretični, ne tako dostopni teksti, ki se pojavljajo recimo v publikacijah kot je Amfiteater, v gledaliških listih, diplomah. Ne spomnim pa se, da bi imela kritiko svojega teksta, ločeno od predstave, v kakšnem časopisu. 

O čemerkoli že govoriva, se navežeš na širše družbene problematike, na neke strukturne, sistemske težave … takšni so tudi tvoji teksti. V nekem intervjuju si mdr. tudi rekla, da je vse, kar je politično, tudi osebno, in vse osebno tudi politično. Kakšen je tvoj pogled na trend literature, ki je avtobiografska, intimna, se ukvarja samo z medosebnimi odnosi ipd., obenem pa se skuša odvezati od političnega ali se razglaša za apolitično?

Mislim, da je sedanjost prenasičena z negotovostjo ljudi, ki vidijo, da nimajo vpliva na politiko, vidijo, da je le-ta odrezana od dejanskosti in ljudi, ki naj bi jim služila, a je pravzaprav polje, ki obstaja le samo zase, je namen samo sebi in se ukvarja samo s sabo. Ljudje se tako čutijo ogrožene, negotove in pobeg od te realnosti vidijo v usmeritvi tja, kjer se čutijo še najbolj varne – k samim sebi, ukvarjanju s seboj … To je seveda voda na mlin potrošništvu, kapitalizmu in new-ageu. Prevladuje individualistična logika ‘poskrbi zase, da boš lahko potem še za druge’ – kar je v nekem smislu celo res, neki temelj tega je zelo … no … smotrn, ampak kaj ko v resnici ne moreš mimo tega, da živiš v kolektivu, v družbi, da si samo s tem, ko si, že političen človek. Razen če greš živeti v kakšno jamo, postaneš kot, recimo, Sveti Hieronim ali kaj takega in nimaš nobenega stika z ljudmi. Ampak dokler pa živiš v družbi, se ne moreš ukvarjati samo sam s seboj, biti samo ti odgovoren za vse, kar se ti dogaja, biti brez vpliva na druge ljudi … Na ta svet sovplivaš že s tem, da se pretvarjaš, da tega sveta ni – in ker se večna ljudi pretvarja, da ga ni, je svet pač takšen, kakršen je … Večina ima občutek, da smo v političnem polju povsem nemočni in potem je to polje pač takšno kot je: močno, ne ozira se na nas … mi pa se umikamo sami vase in se ukvarjamo samo sami s seboj. Je pa seveda tudi intima še kako lahko politična!

Ja … ko skušaš intimo odtrgati od političnega, reproduciraš obstoječe družbene vzorce in mehanizme … Nekje sem prebrala, da te imajo za radikalno, ti pa se vidiš kot konservativno – kaj misliš s tem?

Ja, mislim, da sem kar konservativna, najbolj pomembna se mi zdi družina, otroci, gospodinjstvo, kuhanje, za to porabim tudi največ svojega časa.

Pa na primer prisegam na komunikacijo po starem, zdi se mi grozljivo, kako moj šestnajstletni sin komunicira s svojimi vrstniki, pretežno pač preko chatov in podobnih sodobnih reči, za katere sicer v šali rada rečem, da so hudičevo delo, ampak v vsaki šali je menda zrno resnice. Zdi se mi, da je tehnični napredek prehitel človekovo mentalno stopnjo, da moramo iti najprej malo nazaj, postati modrejši in predvsem toplejši in potem z novo modrostjo in predvsem toplino uporabljati ves ta napredek, ki bo sicer prinesel uničenje. Človekova zavest je še na stopnji tik pred izumom lesene žlice, vozimo se pa z raketami v vesolje. Tako nekam. Konservativna.

Ta primerjava z leseno žlico je super … če te prav razumem, vidiš svojo konservativnost v tem, da prepoznavaš diskrepanco med tehnološkim napredkom in (ne)napredkom duhovne zavesti?

Ja, saj to … Zdi se, kot da se skuša človečnost povsem zradirati s sveta … poglej že, kako je vse zbirokratizirano; počasi bo tako, da mi boš morala poslati preko Beletrine neki obrazec in preden bova sploh lahko sedli in se pogovorili, bova morali podpisati še nadaljnjih sto obrazcev. Prav temu službi birokracija: ne urejevanju družbe, temveč izgonu človečnosti, izgonu najbolj osnovnih človeških stikov, komunikacije, odnosov … Tu je spet problem pravni sistem, ki je slab, nekaj ni v redu z njim, potrebovali bi nove regulacije in normativne, si v bistvu izmisliti nekaj drugega, na čisto drug način.

Se strinjam. Vedno imamo to ‘strukturo’, ki se vselej ohranja. Mislim, da je problem v samem ohranjanju te trdne strukture in kategoriziranja. 

Ja. In kakorkoli bo to že morda zvenelo šovinistično: mislim, da je to problem tega, da je svet preveč po moško urejen, temelji na strukturah, ki ne dihajo in ne predvidevajo življenja.

 

Tri drame
Simona Semenič
Leto izdaje:
2017

Prevajalec:

24,00 €

Refleksija 15. 7. 2017

Prodajanje slovenskega pisatelja

Hinko Smrekar: Slovenski literati, 1913

Ljudje dobijo poseben izraz na obrazu, ko jim v branje priporočiš knjigo slovenskega pisatelja. Tak previden, čaki-a-ti-to-meni-resno, pending-joke izraz. Včasih gre za plažne bralce, ki poleti radi preberejo kakšno knjigo, samo če je kot njihova sončna krema – lepo mazljiva, brez vonja, se hitro vpija in je primerna za zelo občutljivo kožo. A pogosto gre tudi za dobre bralce, ki sicer sledijo raznim bookerjem, goncourjem in novim izdajam svojih najljubših prevajalcev, toda ko jim omeniš izvirno knjigo, trikrat pljunejo čez ramo in se pokrižajo. V desetih letih, kar delam v tem fohu, sem slišal že marsikaj. Da so slovenske knjige tako »slovenske«; da so dolgočasne in zamorjene; da ob njih trpijo bralci še bolj kot njihovi liki; da se v njih nič ne dogaja; da so napisane za komparativiste in literarne kritike, ne pa za bralce; da so suhoparne in neduhovite; da so nostalgične in sentimentalne … In čeprav je to za povprečno slovensko knjižno produkcijo deloma povsem res, pa vendarle vsako leto izide tudi kaj, kar odstopa od tega vzorca. Tako kot imajo pač vse nacionalne literature svoje kvazi-specifične probleme, le da od tam prevajamo (večinoma) presežke in slabih knjig ne vidimo. No, in ko skušam to dopovedati takemu bralcu, zadnje čase naletim na dokaj svež argument proti slovenskim knjigam: morda je to res in dobre slovenske knjige niso urbani mit in morda bi prebral več slovenskih knjig – samo kaj, ko se slovenske knjige in pisatelji ne znajo (samo)promovirati.

Izvirna knjiga med »ne morem« in »raje ne«

Seveda se tudi v tem skriva zrno resnice; o tem so pisali že mnogi, vključno z mano. Zdi se, da najboljše slovenske založbe odlično opravljajo predvsem »precejanje«, to je izbor in pripravo knjig, vendar se potem pogosto pri tem tudi ustavi. Tisti drugi del založniškega posla, »ojačevanje« – aktivnosti, ki poskrbijo, da knjiga najde svoje bralce, kupce in navdušene recenzente – je prepuščeno ugodnim vetrovom in mili usodi. Manjša kot je založba, manjše so sploh možnosti za ojačevanje. Če so urednik, založnik, piarovec in včasih še distributer in knjigotržec ena in ista oseba, to ni le najslabše nadaljevanje filma Razcepljen, ampak tudi povsem onemogoča, da bi založba za avtorja in knjigo naredila kakršen koli resničen preboj med kakofonijo naslovov, ki izidejo vsak trenutek. Nič ne pomaga obstoj založb, ki živijo zgolj od prodaje knjižnicam in ki niti ne ciljajo na kupce, ampak predvsem na bralce izposojevalce (in ko smo že pri naslovih: »Bralec izposojevalec« je instant klasika za slikanico); pa nekatere srednje velike založbe, ki so zenbudistično zadovoljne s tem, da z javnimi sredstvi pokrijejo vse izdatke in obstajajo.

Po drugi strani pa seveda velja tudi: večja kot je založba, bolj so vse moči usmerjene na ziheraške naslove – na v svetu dobro prežvečene uspešnice, ki jih pri nas že čakajo na stežaj odprta lačna usta. Velike založbe pač gledajo na profit in ta je pri slovenskih naslovih tvegan. K temu potem dodajo še knjigarne in knjižnice, ki se tudi bojijo staviti na slovenske knjige, ker nekako predvidevajo, da poznajo okus slovenskih bralcev in da je zanje slovenska knjiga kot gluten – in potem se vse to zgnete v samoizpolnjujočo se prerokbo. Izvirnih knjig ne promoviramo, ne pridejo do bralcev; bralci raje posegajo po prevodnih knjigah, zakaj bi torej promovirali izvirna dela? Tako se lahko torej zgodi, da boste zaman iskali knjigarno, kjer bi v izložbi zagledali tapeto s fotografijo Bohinjskega jezera, po vodi pa bi plavali izvodi trenutno najbolj vroče slovenske kriminalke.

Izvirna dela so izvirni greh slovenskega založništva. Tiskovka, recenzijski izvodi, en ali dva predvidljivo pokroviteljska literarna pogovora, potem pa na svidenje ob naslednji knjigi. Ampak o vsem tem smo in bomo pisali še stokrat. Mene bolj zanima drug konec zgornje opazke in bolj kot občasni me zanimajo strastni bralci. Zanima me vidik tega problema, o katerem smo se pogovarjali tudi na nekem nedavnem dogodku, na katerem sem sodeloval. »Slovenski pisatelji se obnašajo, kot da so jim bralci odveč,« mi je rekel kolega, zelo razgledan in odličen bralec, »kot da bi nekaj izgubili, če bi jih ljudje brali, in kot da jim je pod častjo prodajati svoje knjige. Ni jih na Facebooku, ni jih na Twitterju, nimajo spletne strani, ne objavljajo odlomkov iz svojih knjig …« In še tretjič je treba pošteno priznati, da je vse to res. Tadej Golob bi Jezera gotovo prodal (še) več, če bi kdaj tvitnil kakšen selfi v dresu Valterja Birse. Ampak …

Blame it on Pižama

Ko sem se nazadnje le vdal in odprl svoj Facebook profil ter se spustil po tem toboganu, sem to storil iz treh razlogov. Prvič, ker se je vse več življenja mojih prijateljev selilo tja in ker so se tja vse bolj selila tudi obvestila o različnih življenjskih dogodkih (od literarnih večerov do rojstev); drugič, ker sem želel igrati Song Pop; in tretjič, ker sem želel promovirati svoje članke, nastope, dogodke, ki sem jih vodil, knjige, ki sem jih izdal ipd. Družabna omrežja so, ne glede na to, kaj objavljaš, orodje samopromocije, pa če promoviraš svoje zasebno življenje, svoje otroke, svoj lajfstajl, svoje podjetje ali veroizpoved (npr. Herbalife). Delo, družabnost, prosti čas ipd. so kategorije, ki se na družabnih omrežjih neločljivo prepletajo (o tem, kako in zakaj, tudi tukaj). Toda sam sem pred tem že prehodil precejšnjo trnovo pot od tega, da v otroštvu nisem upal pogledati sogovornika v oči, posebno, če je šlo za sogovornico; pa tega, da sem moral vsake toliko pobegniti iz prepolnega lokala, kamor smo zahajali v gimnaziji, ker nisem mogel dihati zaradi množice ljudi, ki so se me povrhu vsega celo dotikali; pa do tega, da sem lahko začel voditi okrogle mize in nastopati pred kamerami. Na družabna omrežja sem se priklopil, ker sem želel (samo)promovirati svoje delo na svoj način in ker sem to lahko; ni pa to vsem všeč in vsi tega ne morejo, ne znajo in nočejo.

Pižama je tako s sLOLvenskimi klasiki odprl vrata pekla. Pa ne (samo) zato, ker je pokazal na smešno plat slovenske literarne klasike, ampak ker je kot avtor vsem zainteresiranim jasno pokazal, kako je mogoče danes prodati knjigo. Kot fejmič, kot TV-osebnost, reper, komik, dobrodelnež in ne nazadnje seveda kot nekdo, ki obvlada tako družabna omrežja kot gradnjo prezence na njej, je Pižama mokre sanje vsakega založnika. sLOLvenski klasiki so se prodajali takorekoč sami, ne da bi bilo treba založbi v to vložiti kaj pretirano truda (pri čemer je osnovna enota truda seveda evro). Še več, če pogledamo izkušnje iz tujine, se je knjiga morda prodajala celo bolje na ta način, kot bi jo lahko kakorkoli prodala založba – zdi se, da se vse oglaševanje vedno bolj seli na osebno, prikrito raven, saj klasično morda ne deluje več; medtem ko za knjige itak od vedno velja, da jih najbolje prodajajo navdušeni bralci. In če tudi slovenske založbe po teh lekcijah iz tujine že vedno bolj oblegajo blogerje, Facebook in Instagram osebnosti, tako imenovane »vplivneže«, in jih izkoriščajo za promocijo svojega programa; nismo daleč od trenutka, ko bodo program sestavljale z deli teh istih ljudi in/ali od bodočega avtorja pričakovale, da bo knjigo uspešno prodajal kar lepo sam. Pogodba z založnikom bo tako res pogodba s hudičem, le da avtor ne bo prodal svoje duše, ampak svoje spletne avatarje – kar pa je tako ali tako eno in isto. Vse za bralce!

Samotarji in ekshibicionisti

Toda delanje literature je eno najbolj samotnih dejavnosti. Tudi za žanrsko knjigo je včasih, če želimo napisati nekaj presežnega, nekaj novega, treba povsem odmisliti bralca, kaj šele za umetniško literaturo, ki se ne sme ozirati na modo, okus in vzorce – neprestana misel o mreženju to seveda onemogoča. Če mora avtor že tako vse več svojega časa odmeriti za birokracijo, nabiranje točk in preživetje, ki mu ga sámo pisanje navadno ne omogoča, bo težko po nekajurnem ustvarjanju našel še čas za razmislek o tem, kako naj postavi računalnik in kako naj mačka prepriča, da obsedi na tipkovnici, za viralno fotko svojega delovnega prostora; kateri odlomek/citat iz nastajajočega dela naj danes objavi bralcem, da jih bo pritegnil, a ne povedal preveč itd. Nekaterim to morda uspeva povsem mimogrede, toda tu gre pač za vprašanje karakterja. Velika množica pisateljev rabi za svoje delo mir in tišino, in če jim je pisanje življenje, živijo mirna in tiha življenja – to pač niso ljudje, ki bi se hoteli (samo)promovirati. Ali znali: nekateri še literarne večere komaj preživijo (pa tudi poslušalci so v nevarnosti, da umrejo od napenjanja ušes in dolgčasa), kaj šele, da bi vedeli, kaj početi s Snapchatom. Taki potrebujejo založbo in piarovce; založba in piarovci pa dober občutek, da vejo, kaj od takega avtorja smejo pričakovati. Niso vsi pisatelji Pižama, eni se udobneje kot sredi žarometov počutijo doma, pred tipkovnico, v pižami. A tudi taki pišejo knjige, vredne pozornosti. In včasih tudi knjige, ki jih niti ni mogoče (samo)promovirati na te načine.

Založba s svojimi različnimi profili delavcev je tu tudi zato, da poskrbi, da se prodaja knjiga in ne njena vsebina ali avtor. Pižama, če ga omenim še zadnjič (in neham s prikrito promocijo avtorja svoje založbe), je zame mojster (samo)promocije zato, ker zna to početi nevsiljivo, duhovito in umerjeno. Ker nikoli ne prestopi izredno tanke meje med zasebnostjo in skrbno izdelano javno podobo, kjer bi bil v prvem planu on in ne njegovo delo, čeprav vedno hodi po njej. To je jebena umetnost. In mnogim ne uspeva. Če smo se pred leti zgražali nad Brankom Gradišnikom, ki je svojo knjigo promoviral z duplerico, danes brez pravega protesta gledamo fotografije slovenskih pisateljic v bikiniju ter pisateljev z radiatorji s plaže ali fotografije njihovih srečnih družinic. In nismo daleč od trenutka, ko bodo kulturne strani začele sestavljati lestvice 10 najbolj vročih pisateljev. Nekateri tega najbrž niti ne delajo nalašč, samo prestopili so tisto mejo in ne znajo nazaj ali ne vejo, da bi morali kak korak nazaj – zgodi se tudi drugim, povsem normalnim ljudem. Ko so stopili na družabna omrežja, so imeli vsebine, zdaj so sami postali vsebina družabnih omrežij. Nekateri se v tem verjetno tudi čisto v redu počutijo. Vendar pa je treba paziti, da jim tja na plažo ne sledi slovensko založništvo. Pa ne le zato, ker si ne želite videti mene v bikiniju …

Panorama 12. 7. 2017

Transcendenca

To je bila Zemlja, o kateri smo slišali, izdelana iz Kaosa in Stare Noči. Tu ni bilo sledu za vrtom človeka, temveč je bila zgolj nedotaknjena obla … Tvar, širna, silna … skale, drevesa, veter na naših licih! Čvrsta tla! Dejanski svet! Zdrava pamet! Stik! Stik! Henry David Thoreau, Gozdovi Maina

Foto: J. J. K.

Zavijati z očmi nad ameriškimi pohodniki, ker jih večina ne ve kaj dosti (oziroma nič) o transcendentalistih, je po eni stani nekoliko oholo. Prvi spisi Emersona, Thoreauja in drugih transcendentalistov bodo vsak čas stari dvesto let. So neobičajna mešanica beletristike, verskega pisanja in filozofije. Velikokrat so nalašč napisani dvoumno. Z obilico ironije, ki je tako vezana na svoj čas, da jo je danes težko zaznati kot ironijo. S skritimi ključi, kot bi bilo pisanje namenjeno zgolj tistim, ki razumejo, in tistim, ki so se za razumevanje pripravljeni krepko potruditi.

A po drugi strani je vseeno čudno, da sem lahko o transcendentalistih kakšno rekel samo z Marnie in s Supertrampom. Kajti transcendentalisti so bili vendar tisti, ki so prvi postavili Ameriko na zemljevid svetovne misli. Bili so bistri in pokončni gospodje in gospe; med drugim so izumili pojem državljanske nepokorščine, brez katerega ne bi bilo ne Gandhija ne Kinga. In vsekakor so transcendentalisti še posebej aktualni prav na Apalačih: bistveno so prispevali k izoblikovanju ameriške ljubezni do divjine in skrajno dolgih poti po njej, brez njih bi danes v ZDA verjetno ostalo zelo malo divjine, Apalaške poti pa sploh ne bi bilo.

Transcendentalisti, če se moji pohodniki tega zavedajo ali ne, so tudi še kako vtisnjeni v njihovega ameriškega duha. Gotovo v veliki meri zato, ker so v svojih nazorih izhajali iz predpostavk, ki so jih do njihovega časa Američani že imeli za konstitutivno svoje: iz ideala svobodnega človeka, ki ga ne ovira družba ali kakšna vladajoča plast družbe; iz ideala neokrnjenih širjav novega sveta, ki pravzaprav omogočajo takšen svoboden individuum; in iz tradicije gorečih verskih prepričanj. Toda iz vsega tega so znali izhajati z obrati, ki so ideale napravili šele res idealne.

Kot na primer pri njihovi afirmaciji gorečih verskih prepričanj. Transcendentalisti so jih vsekakor imeli, kajti izhajali so iz skrajnega kalvinizma, kakšnega so s sabo prinesli njihovi predniki. Tako so se na primer odločno strinjali, da je vsemogočni in neskončni Bog človeka ustvaril po svoji podobi. Toda takšni afirmaciji sledi obrat: prav zato človek ne more biti propadlo bitje, venomer zaznamovano z izvirnim grehom, kot je trdila kalvinistična tradicija. Ravno nasprotno. Ker je Bog nedvomno dober, človek pa ustvarjen po njegovi podobi, zaključijo transcendentalisti, je v svojem izhodišču nujno dober tudi človek!

Že to je bila tedanjim mladim Američanom obenem ljuba in eksplozivna ideja: mladi so po eni strani lahko še naprej sledili ameriški tradiciji gorečega verovanja, lahko so bili dobri Američani, po drugi strani pa so se lahko uprli starim, in to v imenu pozitivnega videnja samih sebe. A transcendentalisti so imeli povedati še več lepega, ko so gorečo vero navezali na ideal svobodnega romantičnega individuuma in slednjega prek vere prignali do božanske skrajnosti: ker je bil človek ustvarjen po podobi Boga, je tudi človek bog, le da je človek seveda bog končnega, zemeljskega, za razliko od neskončnega, nebeškega Boga. In končno še navezava goreče vernega, božansko svobodnega individuuma na ideal neokrnjene narave: človek svoj božanski status prejema od Boga, če ima z njim stik prek neokrnjenega božjega stvarstva, prek nedotaknjene narave.

Takšni osnovi svoje teologije in filozofije so Thoreau, Emerson in drugi dodajali tudi kritiko sočasnosti, sveta zgodnje industrializacije: človek, tudi v ZDA, je spriden spričo obremenjujoče civilizacije in zamejujoče družbe, ki sta ga ločili od narave, s tem pa od Boga. Nič čudnega torej, da je bil človek po Emersonu takrat ‘bog v razvalinah’, ki je moral prek neokrnjene narave nujno spet vzpostaviti stik z neskončnim Bogom. Kot ga je na primer Thoreau, katerega uvodni citat priča o takšnem stiku!, ki ga je doživel na Katahdinu, sredi gozdov Maina. Na Apalačih.

In bistveno za Apalače: iz vsega tega seveda izhaja verski žar ameriškega naravovarstveništva; naravo je treba na vsak način ohraniti čim bolj nedotaknjeno. Bi brez takega izhodišča Apalači preživeli kot naravno okolje? Apalači, ki so ponekod le lučaj stran od velemest? Samo na atlantskih ravnicah vzhodno od Apalačev danes živi prek sto milijonov ljudi. Bi brez takšnih izhodišč preživeli Apalači, ki so polni najboljšega premoga? V deželi pragmatizma in oportunizma? Ni ravno zaradi stališč transcendentalistov Apalaška pot prav taka, kot je? Čimbolj neokrnjena, zgolj z bornimi bivaki, ne pa na primer z neprimerno udobnejšimi kočami, kakršnih smo vajeni v evropskih hribih? Niso zato razni predstavniki oblasti na Apalaški poti tako goreče vztrajni v svoji zahtevi, da za sabo ne pustiš nobene sledi, je zato nikdar ne pozabijo vsaj omeniti, kadar se srečaš z njimi? In še pomembneje: bi pot sploh obstajala, če ne bi bili transcendentalisti tako iskreni v svojem iskanju tistega stika?

Posebej Thoreauja se vsake toliko rad kdo loti z obtožbami, da je bil v resnici samo filistrski nakladač, ki je kao hodil v divjino, v resnici pa je bila ta divjina komaj kaj oddaljena od hiše njegove mame, ki ji je nosil prat perilo. Pred letom ali dvema je bilo mogoče celo v New Yorkerju prebrati na to temo celo tirado polresnic in izkrivljenih citatov, članek, ki je že kar v naslovu Thoreauju podelil titulo Pond Scum (žaljivka ‘Sluz z jezera’ aludira na Thoreaujevo najbolj znano delo, ki ga je napisal ob Walden Pondu). A dejstva so sledeča: Thoreau je bil vse prej kot filister, saj je prehodil precej več kot dolžino današnje Apalaške poti. Večino te velikanske kilometrine je napravil po divjini: po brezpotjih, brez sodobnih zemljevidov, brez kakšnih bivakov. Po resnični divjini. In pri osemnajstih se je okužil s tuberkulozo, zaradi katere je umrl že pri petinštiridesetih, tuberkulozo, ki precej oteži naporne pohode, bi rekel. A tako iskren je bil Thoreau v iskanju tistega stika.

In bistveno za Apalaško pot: stika ni iskal po zgledu romarjev, na nekem določenem svetem kraju, temveč ga je našel v širjavah neokrnjene narave. Torej ni hodil proti nekemu cilju, temveč je bila sama pot po divjini pravzaprav cilj (ja, pomemben vpliv na transcendentaliste je imela tudi vzhodnjaška versko-filozofska tradicija). In daljša kot je bila pot, bolje je bilo; na stotine kilometrov hoje po divjini je na stotine kilometrov stika z Bogom. Thoreau je torej Ameriki dal idejo poti – dolge, čim daljše, kar po divjini –, poti, kakršne ni bilo, poti, kakršne so začele nastajati šele pol stoletja po njegovi smrti, med prvimi tudi Apalaška. Ki gre ravno po tistih koncih, po katerih je najraje hodil Thoreau.

»V redu, samo … bi rekla, da tudi ti zdajle hodiš, ker iščeš stik z Bogom?« vprašam Marnie, ko se nekega večera zapleteva v pogovor o Thoreauju.

»Saj veš, da nisem ravno verna.«

»Se ti torej Thoreau zdi sploh še relevanten? Mislim, vsega tega – teh gozdov, te poti – brez njega ne bi bilo. Jasno. Ampak relevanten zate, zate osebno? Je?«

»Po mojem ja …«

»Ker nisi v osnovi propadlo, zlo bitje, temveč dobro?«

»Ah, ne vem, kaj bi s temi stvarmi, s človekom kot bogom končnega, s takimi rečmi. Bolj gre za to, da po mojem tukaj, na tej poti in gotovo tudi na kakšni drugi … da je res nekaj na tem stiku z naravo. Samo ne, da prek narave prideš do Boga, bolj po mojem spoznaš samega sebe … In jaz bi rada vedela, kdo zares sem.«

»Ne veš, kdo si?«

»Ne, pravzaprav ne. Mislim, jasno, prepričana sem, da sem to in to. Ampak: sem res?«

»A. Zeleni tunel.«

»Ja, zato sem tukaj. Zaradi Zelenega tunela.«

 

Jakob J. Kenda se s svojimi zapisi redno javlja z Apalaške poti. Spremljate ga lahko s klikom na značko “Apalaška pot” na desni.

Kritika 7. 7. 2017

Mlade kritike (Aleš Čeh, Katarina Gomboc in Marta Rataj)

 

Objavljamo kritike, prispele na natečaj Mlada kritika, organiziran v okviru Festivala Pranger, festivala pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije (v sodelovanju z Radijem Študent in Društvom slovenskih literarnih kritikov). Zmagovalec natečaja je po izboru žirije, ki so jo sestavljali Goran Potočnik Černe (Festival Pranger), Matjaž Zorec (Radio Študent), dr. Aljoša Harlamov (AirBeletrina) in Veronika Dintinjana (Društvo slovenskih literarnih kritikov), postal Aleš Čeh.

 

Aleš Čeh

Svet, ki se zlije sam vase

Peta samostojna pesniška zbirka Gregorja Podlogarja (v soavtorstvu je izdal še zbirko Oda na manhatanski aveniji) s svojo obravnavo razkoraka med digitalnim in analognim predmetnim in duhovnim svetom vrača dostojanstvo analogni knjigi. V svojem sporočilu zato deluje kar nekoliko protiglobalizacijsko, kar je v času generacij pesnikov, ki so globalizacijo posvojili kot oporno točko svoje lastne identitete, rahlo nenavadno, morda celo drzno. »Digitalna revolucija / nas je za šalo pospravila / v prazno sobo ogledal,« pravi lirski subjekt v pesmi Poslanica androgine podlasice, ki govori o človeški odtujenosti v digitalni dobi in nastavlja ogledalo t. i. internetni generaciji.

Osrednjih tematik zbirke (omenjenih razkroja med analognim in digitalnim ter globalizacije) se loteva tudi zelo odkrito, nedvoumno, kakor zaznamo denimo v pesmi Tudi beseda je zaveza, kjer se avtor priduša, da mu gre na bruhanje, ko človek, ki nikoli ni občutil bolečine, groze in obupa, uporablja besedo fašizem. Take pesmi prinašajo tudi občutnejšo družbenokritično refleksijo aktualnih dogodkov. (Vsi vemo, da sta vse od begunske krize besedi »fašizem« in »fašist« leteli levo in desno kakor na tržnici, brez pravega ozira na to, kaj ta beseda nosi za in s sabo.) Drugod je Podlogar spet manj očiten, bolj zasanjan in skrivnosten. Kar nekaj je navezovanja in referiranja na manj ali pol-znane umetnike in dogodke 20. stoletja, ki jih bralec morda ne pozna, zato zbirka od njega občasno zahteva prečesavanje interneta, da lahko razvozla vse nianse te postmodernistične medbesedilnosti, do česar sem sam sicer rahlo zadržan, saj moti tekoče branje. Čeprav je zbirka relativno kratka, se pesmi ne zdijo povsem izčiščene, marsikakšna se zdi polna odvečnega besedičenja, ki ne doprinese bistveno estetski izkušnji, hkrati pa ne pridoda k sporočilnosti.

Problem Podlogarjeve najnovejše zbirke je namreč v tem, da se v bralčevih mislih sčasoma vse pesmi zlijejo ena v drugo, da jih praktično ne razločimo več med sabo, zbirka pa se na ta način nehote zlije s kar nekaj pesniške produkcije v 2016. Zato to ni samo problem zbirke Svet in svet, pač pa širši problem produkcije in izdajanja poezije pri nas. Kdor vestno spremlja letna poročila NUK-a o številu izdaj različnih publikacij, se zaveda, da pri nas glede na število prebivalcev izide relativno veliko zbirk poezije. S tem seveda ni nič narobe, problem pa je, da se številni pesniki zdijo rahlo zakrknjeni v svojem izražanju. Seveda ne govorim o tem, da se izdaja programska poezija, ki bi bila pogodu katerikoli oblasti že – govorim pač o tem, da preberem nenavadno obsežno količino mehanske poezije, ki sama zase ne ve točno, kam bi se obrnila, pesnikom pa ne uspe najti izrazito individualnega izraza. Številne zbirke poezije, ki so bile v 2016 nominirane (ali nagrajene) za različne nagrade, kar pomeni, da predstavljajo od poznavalcev potrjen vrh produkcije, v svojem izrazu niso koherentne in udarne, pač pa rahlo izgubljene nekje med tradicijo, postmodernizmom, težnjah po novi avantgardi ter zatekanju v forme in izraze prejšnjega stoletja (zlasti intimizem). Zaradi tega te knjige izpadejo bolj kot kompilacije best-of, kakor pa trdne zbirke, ki bi unificirano in estetsko premišljeno posredovale želena občutja.

Tako tudi pesmi v Svet in svet bistveno bolje funkcionirajo vsaka zase, celota pa se preprosto porazgubi. To pa ni samo krivda avtorja, pač pa tudi pomanjkljivega posredovanja urednika. Preveč pesmi je podobnih druga drugi, preveč verzov v ne pretirano raznolikem izrazu nosi ista sporočila, ki zato zaradi zvodenelosti ne udarijo tako močno, kakor bi potencialno lahko. Svet in svet kaže izjemno obrtniško tenkočutnost, avtorjev aktualen izraz, ki izpoveduje tugo dandanašnjika, zmanjka pa tisti zadnji korak pri snovanju pesmi, tista nota abstraktnega in nikoli povsem definiranega nečesa več, ki človeka presune do mere, da zbirko še večkrat vzame s police. Zato tudi kritike ne morem končati na način, kot ga ubira kar nekaj kritikov pesniških zbirk – svoje zadnje kritiško-udarne misli ne morem razviti v verz iz zbirke, ki bi oboje neločljivo povezal. Svet in Svet in svet se mi zdita preprosto preveč ločena, da bi obstajala v povsem koherentni uniji.

Gregor Podlogar: Svet in svet. Ljubljana: LUD Šerpa, 2016. 76 strani, 15 €.

 

Katarina Gomboc

Spekter bivajočnosti

»Da žrem kisik in ga spreminjam / v CO2; tako sem, tak je ta être, tak je ta spekter / bivajočnosti.«

Anja Golob, Pisma M, I.

Anja Golob je v slovenski literarni prostor sprva vstopila kot kritičarka in dramaturginja, že pred prejemom druge Jenkove nagrade za pesniško zbirko Didaskalije k dihanju pa je postala ena najodmevnejših slovenskih pesnic, o čemer pričajo prevodi njene poezije ter gostovanja v tujini. Njena zadnja zbirka ostaja tesno povezana z gledališčem, enako kot njen pesniški prvenec V roki. Premišljena naslovna metafora povzema njeno novo zbirko kot sosledje režijskih pripomb k temeljnemu početju živih bitij – dihanju.

Rdeča nit v pesniški zbirki je lirski subjekt, dovzeten za osamljenost bivanja in bolečino, porojeno v spominih, odnosih ter izkušnjah. Nedavno je v Sodobnosti izšla kritika Martine Potisk o Didaskalijah, v kateri je zapisala, da se pesnica »trudi barvati drobne osebne dogodke, doživljaje in trenutke z odtenki občečloveške postmoderne kaotičnosti.« Avtorica v svoji poeziji z lucidno natančnostjo spregleda svojo in naslednje generacije, ki so se oblikovale v času pluralizma resnic in porasta individualizacije, zato se ta postmoderna kaotičnost kaže predvsem kot občutje osamljenosti in neuspelega iskanja povezave z drugim: »Človek […] / misli, da je drug / ampak on je sam je samo on je ni Drugega.« O občutju osamljenosti priča pesem Drobtine, kise bere kot didaskalije na odru življenja, z grenkim spoznanjem, da drugega ni smiselno ljubiti: »Ljudje namreč ljubijo. Se ne izide. Ljudje ljubijo. Se ne obnese. / Ljubiš, se ne izide. Ne obnese se.«, in nasvetom:»Če že, / ljubi sebe, na vso moč, popolnoma, otipavaj se / izkazuj si ljubezen, kupuj si šminke, kreme in pomade, / lepe obleke, visoke čevlje, presne tortice, članske izkaznice / za fitnes, savno, jezikovne tečaje«.

Toda zapletenost »spektra bivajočnosti«, v katerega je vpeta lirska subjektka, ne dopušča, da bi pristajala na samoto. Že poslikave na prvi in zadnji strani sicer minimalistično opremljene knjižice, izdane v samozaložbi, spominjajo na prstne odtise človeka, ki je bil tu in je pustil svoj pečat. »Niso potovanja, ljudje so, ki smo jih srečali,« prizna pesnica in nas spomni, da naše življenje gradijo (tudi) drugi. V pesmi Človek je roža s sicer nezapleteno, toda bogato metaforiko ponazori, kaj si storimo, ko se ljubimo in si posvečamo pozornost kakor lončnici, ki bo »[L]ovila […] prah, prvi resen prepih jo bo sklatil s police. Obležala bo na tleh med raztresenimi skupki nekoristne prsti. Nič več ne bo z njo«. Neizogibni težnji po samoti navkljub pa v pesmi Kaj rabim izreče: »In roko rabim, ki ni moja, dlan, da me / poboža po mednožju, hrbtu, po laseh. Morda / telo, da leže obme in se zliže z mojim v nekaj veličastnega.«

Didaskalije k dihanju so edinstveno delo. V zbirki sta na učinkovit in prefinjen način uravnoteženi hermetičnost in zahtevnost pesniškega jezika na eni strani ter občutek za človeškost in idealistično naivnost na drugi. Vseeno se bojim, da bodo nekatere pesmi zbirko stale bralca, ki ne bo pristal na njihovo zagonetnost. Vključevanje bolj ali manj znanih oseb, medbesedilni namigi in poigravanja s tujimi jeziki namreč delujejo hermetično. Branja tovrstnih pesmi, kot so na primer variacije pesmi PÓΔOƐ, sem se iz radovednosti lotila malodane detektivsko, pri čemer sem naletela na pisave, ki jih ne znam brati, in slovnične napake v tujem jeziku, za katere ne vem, ali so tam namenoma. Tako nekatere pesmi v zbirki po mojem mnenju mejijo celo na solipsizem, saj se zdi, da nekaj sporočajo ozkemu krogu bralcev oziroma celo le avtorici in njenim bližnjim.

Anja Golob: Didaskalije k dihanju. Ljubljana: samozaložba, 2016. 51 strani, 20 €.

 

Marta Rataj

Kot da so namenjene samo meni

 

Najprej sem si zaželela videti žensko, pesnico Ano. Veliko An, Ančk, Anic, Anit in drugih izpeljank tega imena poznam, pa tudi oseb s temi imeni, pa moram priznati, da so si zelo različne, po značaju in videzu, tole Ano sem si zamislila kot strogo koščeno žensko temnih las, njena podoba je najbrž sestavljena iz oseb, ki me obkrožajo. Spet ena mojih velikih zmot, a veliko drugačna ne bi mogla biti. Že naslovnica je obetala nekaj posebnega, vsebina pa me je potegnila kot že dolgo nič. Z vsem se ne strinjam, zelo rada kritiziram in analiziram, kot da sem sama brez napak.

Za začetek ocena. Na lestvici od 1 do 10 bi dala 9, ker mestoma ne čutim z obliko, tujimi besedami, ki jih mora preprostež iskati v leksikonu, sem pa tudi jezna na deklce, ki niso bolje poskrbele zase. Lahko uganete? Tudi jaz nisem, da.

In nadaljujem; to je kakih 40 pesmi, Ana. Par več, skoraj sem uganila. Ta skoraj me preganja, po navadi mi vse uspe, skoraj, ali pa s popravo, naslednjič znam. Vsak si zasluži priložnost za navdih in upam, da si Ana ne beli las s tem, komu bo všeč. Vzemi ali pusti. Jaz sem vzela. V Vsaki od Deklc sem našla košček sebe, tistega navdušujočega ali tistega, ki ga ne bi rada niti prebrala, kaj šele razumela. In tista razdvojenost, ki me spremlja in jo secira moja boljša polovica.

Mislim, da je zvezdica oznaka za pisateljico samo. Za beg in za boj in da to opravi pravočasno. Jaz bi torto pojedla in imela tudi celo. Kot majhna deklica, punčka, rečemo v našem okolju, se tega nisem zavedala, zdaj se pa še predobro in avtorica tudi. Ali pa se motim, skoraj …Všeč mi je pustolovski duh Puščavske in dobro opazovanje narave, v to so vložena leta dela. Če ni preplonkano, si pustim prostor za rezervo, kot zmeraj, ko me intuicija izda ali pa prav zato.

Pravzaprav bi lahko secirala vsako besedo. Oprosti, Ana, taka sem. Ustavila se bom pri omejitvi. V resničnem življenju se ne, dokler me ne ustavi zid …ali nasilnež, ki pristriže moja krila. Znano? Rjava, tudi moj prijatelj in ideal, je bil pes, spala sem z njim, dokler ga ni ubila strela. Ne morem se spomniti bolečine, družinski člani so mi dolgo pripovedovali o tem, jaz pa potisnem v podzavest in za dolgo izgubim ključ. Spi pod pepelom, dokler veter ne zaiskri zadnje iskre. Ob poslušanju dalmatinskih pesmi ali starih disko komadov.

Narava rada strašno preseneti, mi pa lahko to sprejmemo mirno, kar je boljše za nas; ona se ne sekira. Oranžna barva poudarja vsakdanjost; da ni več to, pač pa nekaj višjega, nekaj zelo osebnega, zelo minljivega in unikatnega. Ni potrebna sramežljivost, prav je, da se ne privzgaja več, človek potrebuje svobodo bolj kot kruh in ljubezen. Ni treba, da vse razumem. Itak smo vsi samo prebliski v morju časa. Modra je moja zgodba, zgodba rešitve. Pisanje osvobaja, ne samo delo.

J…se, Hitler! Vse je lahko normalno, če tako vzamem. Ne begam več, soočam se sama s seboj, nespečna. Bel list ni več bel. Izgubil je nedolžnost in premnogo popravkov je bilo treba. Ni erotično. Scvrknem se kot maslo v ponvi, ostane samo lužica in spomin. Na gozd, na glasbo, na ogenj, nevihto, kamen, bel in črn. Na klečanje za kazen v mladosti. Ali je bilo treba? Kasneje te kaznuje mož, novi partner. Ne bi te, če ne bi bil nekje vzorec Daj me. Stare pesmi in stare zgodbe v novi preobleki. Močne stvari, ki se dogajajo močnim ženskam, ki to zmorejo preživeti. V nasprotnem primeru jih ne bi bilo več, niti opevanja njihovih junaških dejanj.

Deklca okameni, njena duša odide v kozo, ki se mi smeje postrani. Prepričana sem, da je v njej duša moje mame in da me gleda manj grajajoče. Končno, dovolj sem dobra zanjo. Še vedno bi umrla za dobro glasbo. Roza, zelo. Nekatere gliste so zelo roza, druge manj. Ne želim si več tako zelo roza. Anina igra besed poboža ranjeno dušo.

Kako se dobro spreneveda Lačnordeča. Plus malo stimulacije.

Zakaj pišejo ženske bolje? Ker zmorejo doživeti več in to dati naprej. Zlate in sproščene niti. Bodo jutri enako dobro napete? Eno je sigurno, to boš doživela sama. Okusila na svoji koži vse, tudi kar ne bi smela nobena deklca. Strahovi, bolezni in poškodbe. Postajaš nikogaršnja. V gozdu si lahko glasna, nastane pesem … zdravilna kot materina dušica ali rman. Drobita se v prah kot ostanki lističev z rimami. V letih, ko smo se preoblikovale in postale takšne, kot smo zdaj. Ko stopiš na malo višjo raven, je vsaka  destinacija lažje dosegljiva in bolj pregledna, pripravljena na vse, kar bo. Delo in skrbi, živeti v sožitju z vsemi in vsem.

Kitice so postavljene tako, da nakazujejo nadaljnje smeri. Vsaj meni tako delujejo. Dodam svojo željo v oblak tam gori. Grozljivo lepo, da obstanem brez besed. Za danes. Vesela sem, da je pesnjenje epsko in nizko in visoko, da se dopolnjuje ali pa tudi sploh ne. Kot se dogaja vsem nam, le časa si ne damo, da bi vse intenzivno doživeli. Imeli bi več, tisto več, kar želimo, a se vsi ne sklonimo, da bi pobrali. In mogoče dopolnili. Po želji, svobodno kot ptice.

Deklce sem preučevala, kot da so namenjene samo meni. V času, ko sem …

Ana Porenta: Deklice. Ljubljana; KUD Apokalipsa, 2016. 87 strani, 15 €.

 

Kritika 5. 7. 2017

Osemdeseta niso bila zlata in devetdeseta ne siva

“V devetdesetih smo pisali kot nori,” mi je pesnica in gejevska aktivistka Nataša Velikonja dejala skorajda v opravičilo, ko mi je v roke potisnila več kot štiristo strani obsegajočo zbirko kolumn, esejev, časopisnih zapiskov, ki nosi poveden naslov – Devetdeseta (Zbirka Vizibilija, Škuc, 2017). Predstavljam si, da avtorica ne bi šla v ta projekt, če se ji v pogledu nazaj ne bi odkrilo, da so zapisi na nek način vizionarski, predvsem pa kljub izhajanju iz lokalitete, torej specifične situacije v Sloveniji v devetdesetih, ne bi nosili univerzalistične poante. To je seveda povnanjeni vidik, ki se tiče odnosa med državo, če ne že javnim prostorom nasploh, in seksualnim vedenjem posameznikov. Na drugi strani je avtoričina intima oziroma osebna naravnanost do nekaterih person, pojavov, institucij, medijev in recimo tudi razpršenost, v kateri je – sploh, ko je knjiga pred nami v takšni obliki – razvidna nadaljevalna zgodba. Devetdeseta gredo pod kožo, avtorica namreč neusmiljeno masakrira in špika nekatere ključne politične in kulturniške osebnosti tega prostora, od Žabota do Bajuka, od Crnkoviča do Rupla, hkrati pa se izkaže kot izjemna pripovedovalka, ki jo je zaradi svežih, inovativnih jezikovnih formulacij, detajlnega poznavanja teoretskih vsebin in mestoma anekdotičnih intervencij užitek brati.

Zakaj torej devetdeseta? V predgovoru Od samotne frikice do politične persone in ali je to eno in isto Velikonja pojasnjuje, da je vzporedno z njenimi osebnimi preusmeritvami, torej vdajanju prvi lezbični ljubezni, torej opustitvi magistrskega študija, v zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja nastajal nov družbeni red, ki je potekal vsaj na dveh nivojih – kot fetišiziranje slovenske kulturniške scene, ki se je sklicevalo na narodovo substanco, in alternativna produkcija, ki je bila prav tako silovita in je odpirala nove poglede. Avtorica v kulturniški prostor vstopa skozi stranska vrata: “Družba zelo počasi sprejema mlade ljudi ali jih pač sploh ne, večinoma jih zlomi in si jih potem zlomljene prilasti ali pač zlomljene preprosto odvrže.” Literarna persona alla Vlado Žabot, “ki je tamle izigraval literarnega mentorja”, je njene pesmi komentiral z besedami, da “to ni literatura, to so dnevniški zapiski, literatura ni terapija”. S tovrstno avtorsko linijo, ki išče inspiracijo v neposrednem izkustvu, saj vpogled v izkustvo razblinja fantazme o vseobsežnosti humanizma, je tudi nadaljevala. Po Mozetičevem nasvetu se je izmotala iz drže odtujene intelektualke ter začela leta 1993 objavljati v reviji Revolver, istočasno pa seliti perspektivo k feministični, gejevski, lezbični teoriji, k teoriji civilne družbe, teoriji novih družbenih gibanj itd. 

Tisto, kar Velikonja v tej knjigi naredi, je, da razbije konsenz o sivih devetdesetih. Potegne vzporednico s civilno in večkulturno perspektivnimi osemdesetimi, vendar ne pristane na stereotipno delitev: “Mislim, da je bila vsaka izvenserijska aktivnost enako odklanjana”. Tako kot je bil kulturni festival Magnus v osemdesetih zavračan, tako se je v devetdesetih zgodil projekt Bitchcraft skupine Strelnikoff. Kljub tej načelnosti v devetdesetih prvič pomisli, da je kot lezbična pesnica (1994 je izdala pesniški prvenec Abonma) fizično ogrožena. Posledično se je poloti analitski refleks na novi konservatizem. Odnos do homoseksualnosti v Republiki Sloveniji, ki sankcionira homofobijo, v praksi pa ne prepušča gejev in lezbijk v družbeno življenje, ji pomeni (družbeni) lakmusov papir. Devetdeseta postanejo čas, ko se “naša kultura, naša življenja /spreminjajo/ v smeti.” Pa vendarle: Velikonja leta 1996 začne pisati dnevnik za Večer, piše razprave za družboslovne revije, za Časopis za kritiko znanosti, Teorijo in prakso, Družboslovne razprave, Primorska srečanja itd. Vseskozi je, ob čemer prizna, da je bilo pisanje za množične medije presežek devetdesetih, ko so ljudje iz subkulturnih scen, iz civilne družbe, torej, imeli stalen avtorski prostor, pisala še za subkulturne medije, za Revolver, Lesbo, Pandoro, novogoriški anarhistični Masinfo itd. 

Poleg natančne analize medijskega sodelovanja pri razbijanju ideje o smotru države, pomenu občega, javnega, skupnega, pa tudi kulturniško-političnega korporativizma se Velikonja v tej knjigi precej ukvarja z rimskokatoliško cerkvijo. V eseju Protihumanst kot opcija, objavljenem v Večeru že leta 2001, zapiše: “Imamo dvojne aktiviste. So iz diametralno nasprotnih bregov, skupno pa jim je področje tematiziranja spolnosti.” Avtorica govori o lezbičnih in gejevskih teoretikih, ki seksualnost politizirajo na način, da se razpenja preko teoretskih linij, medtem ko je katoliško poučevanje o spolnosti po njenem kanonizirano. Ne glede na to, s kolikšno mero humorja se loteva teme, pri čemer je analitična, kar najlepše pride do izraza v eseju Rimskokatoliška cerkev in lezbištvo, dejstvo je, da je RKC v devetdesetih postala močan igralec družbenega in ekonomskega dogajanja. Ob tem, da je invazivno posegala v javni prostor, je destruktivno odpirala teme, ki so se zdele nevprašljiva civilizacijska pridobitev. Svoje pa je seveda dodala tudi neoliberalna naravnanost države. Ko že mislimo, da je avtoričin pesimizem, predvsem v uvodu, kjer navaja, da se oblast v devetdesetih ni več borila za mnenje, pač pa je bilo tisto, kar se je zdel kot dinamičen javni prostor, spektakel dialoga, dosegel dno, v branje dobimo daljši tekst – Razredni boj.

V njem se Velikonja med drugim ukvarja s “fantazmo o enotnosti”, ki je v družbah v tranziciji prevzela nekatere specifične poteze. V letih državotvornosti je bila partikularnost brisana, zapiše; ustvarjala so se nova družbena središča, iz katerih so bili izločeni homoseksualci in lezbijke, ženske in revni, bolni, tujci, vsi drugačni. Novost, ki jo je prinesel novi redukcionizem, so identitetne politike. Poudarek na identitetah je bil sprva učinkovit zaradi aktivnega prepoznavanja marginaliziranih, kasneje pa se je izkazalo, da je introvertiranost identitetnih skupin razlog za nepovezanost. Spomnimo se le na vzroke razhajanj med feminističnimi, lezbičnimi in gejevskimi skupinami, pravi avtorica. Ker se Velikonja z vsemi razpoložljivimi sredstvi, ki med drugim vključujejo faktična dejstva ter vračanje na sam začetek družbene pogodbe, bori proti antiintelektualizmu, namesto zgolj obsojanja, ponudi tudi rešitev. V že omenjenem prispevku iz leta 1997 predlaga, da se “diskurz radikalizma k diskurzu klasične levice, k postavitvi razreda kot dejavnika antagonizmov v družbi, k razširitvi bojev iz srednjega razreda /…/”, predvsem pa je treba postaviti nelagodje v bele moške in jih vključiti v gibanja za družbene spremembe; skratka, možen izhod je v amalgamu socialističnih teorij.

Zapis, ki kaže na to, da je Velikonja nakazala našo prihodnost, seže v čas izpred dvajsetih let – Cirkuške zgodbe. V njem analizira zložno prelivanje poslednjih zmožnosti neprofitnega sektorja v profitni: “prvi način senzibilnosti v devetdesetih je humanitarni banket zadovoljnih&imovitih, ki se niti ne sprašujejo, zakaj se obseg revščine in jeze, in kljub njihovim bednim donacijam, slehernega dne podvaja.” Tu odpira problematičnost modnega ukvarjanja stacioniranih z marginaliziranimi na način, da so slednji puščeni v molku. Drugi način obrata k drugemu poteka med marginaliziranimi samimi. Dva javno priznana konflikta, ki ju navaja, boj med spoloma in kulturni boj, sta aktualna, kot sta bila v “njenem času”, namreč kulturniki in kulturnice se interno še vedno mrcvarijo o prednostnih stopnjah kulturne ustreznosti. Razlog Velikonja išče v tem, da država namenja kulturi le nekaj več kot nič sredstev, in – ker se večino trajanja osebnih življenj nihče od udeleženih resneje ne povpraša po sprejetih institucionalnih mejah, ki se dotikajo zakonske zveze, starševstva, generacij, heteroseksualnosti, kulturnih oblik in kulturnih politik.

Posredno torej dobimo odgovor, zakaj nabor tovrstnih člankov v knjižni obliki ali kot pravi avtorica uvodoma: “Geji in lezbijke bomo izginili. In ker spoznavnega primanjkljaja v tej hiperrealnosti ni, imaš zgolj to njihovo prekleto barbarsko samozaverovanost in nobenega orodja kultivacije, samo lasten umik. Česar pa nočeš, ker imaš šele petdeset let.” Če se za hip še vrnemo k vizionarskim vidikom te knjige, ki prireja analitski protiudar; njena predpostavka, da javne zadeve niso izključna last zaprtih kompetenčnih krogov, temveč predvsem dobrina za javno presojo, je zlahka prenosljiva na tematiko samozaposlenih, ki je razburjala in še razburja kulturniško sceno današnjosti. Toda tolikšnega poneumljenja, ki je zajeto tudi v poimenovanju (svobodnih) umetnikov, Velikonja seveda ni mogla predvideti. V obratu nazaj je v že tolikokrat omenjenem uvodniku lahko detektirala le, v čem je na primer problem današnje površne, birokratske in neuke levice, ki zlahka spregleduje teoretsko dinamiko zadnjih desetletij na tem področju kot razredni in univerzalistični moment. Homoseksualna osvoboditev je v sebi nosila predvsem razredni moment, zapiše. “Učili smo se od najboljših – levičarjev in levičark.”

Milenijske generacije se danes po mnenju avtorice obnašajo, kot da leva tradicija, tudi v homoseksualnem gibanju, nikoli ni obstajala. Neoliberalizem dopušča le razredno izvotljene, spektakelske identitete. V najboljšem primeru prevzame besednjak in slogane, ki jim izprazni vsebino in politično preciznost. V eseju Pragmatični zakon, ki je eden najboljših, Velikonja, povzemajoč Lauro Cottingham, piše o fenomenu šik lezbijk, ki se je pojavil v devetdesetih. Seveda je lezbična vizibilnost – preko eksplozije lezbične prisotnosti v televizijskih komedijah in dramah, v popularni glasbi, v komercialnih revijah in celo znotraj okvirov akademskega študija, torej izven konteksta lezbičnih subkultur, zgolj ustvaril videz lezbične kulturne moči. Velikonja piše o reprodukciji heteroseksističnih in moškoavtoritativnih ideologij, hkrati pa o ustavitvi političnega napredka, ki so si ga lezbijke zagotovile. Ta se dandanašji odvija tudi ali predvsem na jezikovni ravni; če se je v devetdesetih poslovenjalo besedice gej, strejt, razkritje, pri čemer so bile jezikovne spremembe možne z razvojem kompleksnosti homo scene in teoretskega okvirja, se danes ta kulturna linija prekinja; parade ponosa je pride, dobrodelna zabava za pride je fundraiser. 

Devetdeseta se zaključijo z verzom Johna Lennona. Nekaj, kar je bilo v devetdesetih samoumevno – svoboda –, postane vprašljivo. Vse pogosteje se govori o nujnosti izbire med svobodo ali varnostjo in ne več o svobodi in varnosti. Ko politični razred govori o varnosti, zapiše Velikonja, ponuja kot nujni ukrep zniževanje človekovih svoboščin. Če se je avtorici kljub destruktivnim nastavkom sveta devetdesetih zdelo, da bo kot lezbijka preživela, ima danes občutek, da je “samotna frikica, kot nekoč v osemdesetih, a s to razliko, da me je v to pozicijo tokrat postavila rasistična družba /…/, ki z antipolitičnim /…/ zanikanjem razlik med ljudmi hrani/../ prav ta rasizem.” Fikcija o posthomofobni družbi ji pomeni zlagan mir, “v katerem ne more ne bivati ne preživeti.” Izhod iz lažne dostojnosti vidi v znanju. Le z njegovo pomočjo lahko ostaja politična persona, ki bo preživela vladavino birokracije, obveščevalnih, vojaških in policijskih služb. Zdi se, da je tisto, kar predlaga – obrat k vednosti, ter konkretno ustanovitev medija, ki bi zgoščal kulturne drobce, saj je fragmentacija, ne pa nekvalitetnost umetniških dogodkov, razlog, da se ustvarja vtis, da ostajamo na opustelem robu svetovnega kulturnega dogajanja – na dlani.

 

Nataša Velikonja: Devetdeseta. Škuc 2017, 422 str, 25 evrov.

Dom in svet 4. 7. 2017

Domačnost tujine, tujost doma

 

Yin Xiuzhen: Prenosna mesta, 2010

Na Finsko sem se preselila v koledarski pomladi, marca. Ob vročini in prebolevanju gripe sem po ledenem dežju in proti vetru hodila ure in ure, da bi našla svoj dom. Še preden sem ga našla, sem morala na službeno pot na Sicilijo, v begunsko-migrantski center, kjer sem na pol omotična od zdravil še kar solidno izpeljala trening. Že čez pet dni sem bila nazaj na poti na Finsko. Na rimskem letališču sem, še vedno vročična, med sedemurnim čakanjem na zasilno postavljenem ležišču sanjarila o domu. O domu, ki bo dišal po svežih belih rjuhah. O domu, ki ga (spet) nisem imela.

V samotno glasnem odmevu svojega dihanja v popolnoma praznem stanovanju poskušam zaspati na tanki penasti podlagi, ker se je v poznem popoldnevu za Ikeinim prevoznikom in skupaj z njim tudi za mojim novim jogijem izgubila vsaka sled. Naslednji večer, ko voznika tovornjaka še kar ne najdejo, prespim na dvosedu, ki je sicer mehkejši od tal, a občutno prekratek. Čeprav mi noge ponesrečeno bingljajo čez rob, si fizični in metaforični premik, dobesedno ‘vzpon’, štejem za uspeh: ta sicer dobro zbarantan rabljen kos se je dopoldan istega dne namreč zataknil v dvigalu nekje med tretjim in četrtim nadstropjem in to potem, ko sem se končno uspela za silo pomiriti, saj se mi je skoraj vžgal pralni stroj. Z ostarelim hišnikom sva rešila najprej stroj in potem še dvosed iz dvigala. Vse je šlo lažje, ko je ugotovil, da sem Slovenka, in da sem torej skoraj Rusinja in sva tako iz abstraktne finščine lahko prešla na njegovo tekočo ruščino in moj ponavljajoč »spasiba«, edino, kar pač premorem v tem jeziku.

Šele po nekaj dneh sem ugotovila, da v tem novem domu še vedno živim iz kovčka. Sicer sem ga precej zgledno postavila tja, kamor se spravi garderobo – v omaro, vendar se mi nekako ni zdelo potrebno, da bi majice in krila zložila na police. Nekako spontano sem v zadnjih nekaj letih zaradi nomadskega življenja vse svoje imetje skrčila velikost kovčka, ki je sčasoma postal garderobna omara in knjižna polica, shramba in pisarna. Med letoma 2014 in 2015 sem živela in delala v desetih državah. Živela sem lagodno in razkošno, v centru Los Angelesa, z bazenom in stereotipnim pogledom na hollywoodski znak; in živela sem na vzhodni obali Amerike, kjer sem bila včasih lačna, predvsem pa brez socialnega življenja, saj sem imela premalo prihrankov za dostojno življenje, neredne in mizerne prihodke in namesto, da bi od svojega posla živela, sem vanj brez hitrih in vidnih rezultatov zgolj vlagala. V Kobenhavnu sem se ob delu vsak dan prebijala skozi nerešeno stanovanjsko vprašanje: nekaj časa sem živela v hostlih, potem pri prijazni ex jugo diaspori, za teden uspela najeti sobo in tako v brezdomskem stilu vsak mesec. Na severu Ugande so me zaklenili v hišo s tremi ključavnicami, ob moji postelji pa je spal neznan moški, da bi me čuval pred ugrabitvijo. V Dominikanski republiki nam je na poti na sestanek počila guma, bili smo sredi goste karibske goščave, ne levo ne desno pa ni bilo ničesar in nikogar, razen za drevo privezanega bika. Ko smo po nesmiselnem modrovanju končno zaslišali približajoč motor, na njem pa dva čudovito izklesana mladca, so se moji gostitelji  zaklenili v avto, saj tak profil preko časopisov išče policija, ker ubijajo, ropajo in posiljujejo. Z bikom bi si težko pomagala, mladca pa sta ob mojih klicih na pomoč ekspeditivno in brez ropa namontirala novo gumo. Na Šrilanki smo se v začasen dom vselili sredi noči in šele zjutraj sem, zabuhla od pikov žuželk in komarjev, ugotovila, da smo v od vojne zapuščeni požgani vasi in za silo obnovljeni zbombardirani hiši. V Bosni sem živela z ostarelo vdovo, ki me je s cigareto v ustih naučila, da se v Sarajevu decembra ne hodi iz hiše, ker je zrak preveč onesnažen in lahko dobiš pljučnega raka. Veličino Bukarešte sem v kratkem času svojega življenja tam zmanjšala tako, da sem vsak dan tekla od petnajst do dvajset kilometrov po drugih okrožjih. Medtem ko sem živela v teh tujinah, sem redno odhajala na krajše poti v druge tujine, saj sem po treh mesecih ponavadi občutila, da sem se zasedela. Z leti pa je nomadizem postal rutina, tujine so postale dom. Povsod sem živela z ljudmi, zaradi katerih so vsi ti začasni postanki postali premični domovi, zaradi katerih jem drugačne zajtrke in večerje, z ljudmi, ki mi z drugega konca sveta voščijo virtualni dobro jutro, ko se sama odpravljam spat.

Moje nomadsko življenje je kombinacija nebrzdane radovednosti in želje po druženju z inspirativnimi in srečnimi ljudmi, in hkrati ekonomske nuje, (pre)majhnosti in neperspektivnosti kreativnega okolja, v katerem sem odrastla. V tujino nisem šla iskat službe. Iskat sem šla sanjsko službo. Lahko sem odšla, ker sem se rodila s privilegijem dobrega potnega lista, ki mi je omogočil, da sem lahko v eni uri prišla do letalske karte in potovala v Ameriko in že čez tri dni v Azijo. Nihče, papirji, avtoritete, zakoni, prepovedi, nihče me ni ustavljal. Čeprav se včasih, še posebej kadar z obupno vročino in brez pomoči poskušam preračunavat davčne olajšave in dajatve v neznanem jeziku, rahlo, čisto malo viktimiziram in sprašujem zakaj, zakaj, zakaj, če pa … še vedno mislim, kako zelo privilegirana sem, da sem lahko s tujino odrastla. Ta me je naučila, da me ničesar, prav ničesar ni več strah. Ni me strah samote in tišine. Ni me strah tujcev, ljudi, ki jih ne poznam, hrane, ki je nisem nikoli prej jedla. Ni me strah revščine, moje lastne ali tuje, ni me strah bolezni in nepredvidljivega jutri. Ni me strah ustrahovanja v medijih in razpaslega pesimizma. Tujina me je naučila biti samostojna, samozavestna, iznajdljiva. Naučila me je brutalnosti, a hkrati lepote biti človek, biti z ljudmi in biti med ljudmi. S prelaganjem iz enega geografskega, kulturnega, mentalnega koda v drugega, ki je bil pogosto absolutno drugačen in nekomforten, sem se naučila poslušati in gledati, naučila sem se empatije in čuječnosti. Dokazala sem si, da v tej brutalni džungli medčloveškega boja, frustracij, neizživetosti, nejevernega prebijanja skozi dneve lahko preživim kot ženska, kot tujka, kot človek. Naučila me je minljivosti in zato veščine iskanja dobrega in kvalitetnega življenja, povsod in ves čas. Tujina me je naučila minimalizma. Začela sem nabirati, iskati in spravljati tisto, kar vedno lahko vzamem s sabo: ljudi, preživele frustracije, majhna banalna veselja, naivne reakcije, nevednosti, spremenjene v znanje.

Slovenija. Ko se zjutraj raztegujem in pripravljam na nov dan, običajno poslušam lokalni slovenski radio. Vedno redkeje čutim, da se novice in vsebine tičejo mene. Ko radio ugasnem, ponavadi ugasnem stik s Slovenijo. Včasih se ob tem počutim svobodno in osvobojeno. Včasih krivo. Včasih svoj odhod razumem kot prostovoljno odločitev in kot notranji impulz prej omenjene radovednosti. Včasih se počutim, da sem morala oditi. Kot vsem, ki so se kadarkoli (iz)selili, se mi vedno bolj zatika ob tem, kdo sem, samo zaradi tega, kjer sem. Da sem sama hkrati vse in nič, pa mi pomaga zmanjševati kategoriziranje: videti ljudi kot ljudi in države kot svet. Razumevati začenjam, da dom ni več majhen kos zemlje, da ni država, da ni celina. Vsak dan pri svojem delu srečujem ljudi od vsepovsod, preganjance in prostovoljne izseljence. Kar delimo, je domačnost tujine in tujost doma.

Domov. Na trgu pred helsinško železniško postajo sedim skupaj s Farzadom, ki mu manjka samo še en minus, pa ga bodo brez dodatnih vprašanj poslali nazaj v Afganistan, in z Jounijem, upokojenim ladjarskim delavcem, ki je iz Laplanda na severu Finske prišel delat na trajekt, ki dnevno vozi iz Helsinkov v Talin, in na njem ostal trideset let. S Farzadom glodava rozine, Jouni pa dokončuje napolitanke iz Lidla, preden bo odpešačil do Los Cojones, kjer med drugo in tretjo pivo s šest spustijo na tri evre in sedemdeset. Farzad, varilec, reče, da upa da ne misliva, da je prišel Evropejcem krast službe. Da to ni njegov namen, če slučajno dobi plus. Jaz ne rečem nič, ampak upam, da Jouni ne misli, da sem Fincem prišla krast službo.

Rečem, grem domov. In takoj zavonjam sveže bele rjuhe.