oktober 2017 - AirBeletrina
Dom in svet 31. 10. 2017

Poklicani

Glej, delo mi je vzelo življenje.
Drugo za drugim mi je ukradlo družino,
ljubezen, vse, kar mi je bilo drago.

Ah, še eno življenje, kdo mi bo dal še
eno življenje, da mi ga spet ukrade delo
in da zaradi njega še enkrat umrem?

Émile Zola

Paul Cézanne: Paul Alexis bere Émilu Zolaju, 1869-70

Da se na svetu živi različno, a hkrati podobno, je praktično samoumevno spoznanje; zanj ne potrebuješ diplome iz kulturne antropologije, pravzaprav je za tako mlatenje prazne slame dovolj že skedenj s televizorjem. Prihranite si zato buteljko vina, impresivne vtise o življenju v tujini dolgočasno prepuščam impresionistom – čeravno jim, zehanju navkljub, v večji meri prikimavam. Za ta privilegiran položaj ravnodušnosti do inozemstva in kritike potopisov imam precej (p)oseben razlog, ki začuda ni docela vezan na strah pred zatohlim zadahom. Imenujem ga, da otrdi kak filozofski ptič, imperativ, ali v jeziku normalnih ljudi: nujnost, obveza. Naj na kratko razjasnim tole meglo.

Študij filozofije je bil vedno ‘vreden’ le posmeha, saj vsi vemo, da z njim služi samo Slavoj, kar pa bi verjetno prav tako veljalo za antropologijo, če bi kdo sploh vedel, kaj to je. In vendar jima dolgujem svojo celotno življenjsko držo – z eno nogo sanjavo v oblakih in z drugo rahločutno na trdnih tleh. V svojem pragmatičnem pristopu se poskušam razlikovati od arhetipa, ki sicer (na študentskem radiu) zna konceptualizirati problem, a mu je ob popoldnevih prav malo mar, če je problem pravzaprav on sam; kajti filozofirati in živeti filozofsko sta dve povsem različni stvari. Drugo se mi zdi bolj bistveno in sprejemam, da je moj filozofski doseg, v tistem prvem, kvečjemu patetičen priročnik za samopomoč. Zato tudi nisem rad plaval s popularnim tokom psihoanalize, saj za-vedno staršev nimam za prav nič kriviti, in sem se raje posvečal logoterapiji, torej povsem stereotipnemu in nič manj impozantnemu iskanju smisla (filozofskega) življenja. Če se vam morda zdi to iskanje skrajno nepomembno, pač kaprica sitih in zdravih, vam prav nič ne zamerim, saj se tudi smisel, kot recimo zrak, na prvi pogled ne zdi pretirano znaten – dokler, seveda, ti ga ne začne kritično primanjkovati.

Podobno kot psihologi ne znajo brati vaših misli, vam tudi filozofi ne moremo odgovoriti na vprašanje človeškega kolektivnega smisla, če je ta kaj več kot le reprodukcija. Utemeljitelj logoterapije je moral za svoj odgovor leta trpeti v koncentracijskem taborišču, sam pa sem se v svojega zazrl v očeh otrok z ulic v indijskem New Delhiju, bistvo najine čisto nič podobne izkušnje pa je dandanes mogoče najti tudi v ličnih diagramih na slehernih družbenih omrežjih. Da bi bil to še eden teh že meni sitnih dobrodelnih apelov, bi terjalo več naivnosti, kot je premorem, in vendar je to del moje zgodbe, preko katerega ne morem. Žalost in beda (pa tudi moč, iznajdljivost in upanje), ki sem ju tedaj tam ugledal, me dnevno bolj večerita, počasi izpodrivata vse ljubljeno in ljubeče ter obsesivno postajata moj cel svet, eno in edino.

Od takrat v položaju fetusa vsak večer na tem ali onem koncu zemlje to spoznanje zanikam in cele noči sanjam, kako bi bil v mavričnem svetu krasen tesar in mož in oče, a ko se zbudim, se spet vrnem k svojemu prepričanju. Ta glas obveze, ki zmore v moji glavi preglasiti vse (in o katerem se bom nedvomno nekoč pogovoril s psihiatrom), je v svoji moralni pretencioznosti grozno sebičen – romantika spreminja v realista, filozofa v ekonomista, klic v poklic. Da pričujoče v 21. stoletju pišem v srednjeveškem gradu, medtem ko me s srebrno žlico streže butler, ker ne premorem Opekove ponižnosti ali Križnarjeve levjesrčnosti, je krasen primer tega. Moj dar je le skromen intelekt in zato sem moral stopiti na ramena velikanov, da ne le skušam videti dlje in širše, ampak predvsem, da dobro delam dobro. Iz tega, v lastnem oportunizmu priznavam, mi hkrati uspeva graditi kariero v edinem sektorju, ki se s tem sploh bavi, čeprav prepoln svojevrstnih zagat; a na svoje delo sem ponosen, kar je tudi pričakovan stranski produkt upoštevanja imperativa.

Vendar podobno kot v Zolajevi pesmi nimam dosti izbire o poteku svojega po-klica: ne le, ker bi ga morda rad opravljal, ampak ker ga preprosto moram; in v tej luknji tiči zajec prvega odstavka. Ta absolut mi je v zadnjih letih že ogromno odrekel: čas z družino, prijatelje, hobije, celo edino ljubezen – pa je noč še precej mlada. Kaj kmalu se dokončno spustim s slonokoščenega stolpa in pot od tu vodi v vojno, lakoto, revščino, skratka v vse tisto, za kar si nikoli ne bi odpustil, če ne bi vsaj poskusil preprečiti. Vem, da to loči človeka od Človeka, in zato si često zamerim, da še vedno dvomim in obžalujem ter imam v žepu povratne vozovnice, ker ne morem pozabiti ljubljanske pomladi. Da je v svetu toliko bolečine in jaz si še vedno drznem misliti na tako malo svoje. Da sem morda na koncu koncev vendarle bolj filozof, kot bi imel poguma filozofsko živeti.

 

 

Kolumna 26. 10. 2017

Kako je takrat zgledala vsa ta scena

 

Gustav Doré, 1872

Kako je torej takrat zgledal moj prvi stik z uradnimi mediji … Obstajali so Literatura, Nova revija, Sodobnost, Dialogi, Primorska srečanja … Za današnje pojme nepojmljiva pluralnost medijev, vsi s solidnimi nakladami in pozornimi bralci. Zgodbo Dolga in žalostna pesem (leta kasneje je močno predelana izšla v Norišnici pod naslovom Andaluzijski pes) sem poslal na Literaturo leta 1990 s spoštljivo prošnjo za kakšen konstruktiven feedback.

Z drhtečimi prsti sem odprl kuverto, ko mi je odpisal Andrej Blatnik. Človek, ki je dotlej objavil že tri knjige – in vse sem prebral. Napisal je:

Andrej, pozdravljen, zgodba je v redu in ob objavljena v 9. ali 10. št. Literature (tj. junija ali septembra). Minus ji je mogoče tu in tam kaka zastranitev (npr. vic o novorojenčku z ušesom), če te zanima moje mnenje. Sicer ima bolj izdelan feeling kot npr. »Začarani svet«, nemara ti te stvari bolj ležijo. OK?

Pustimo ob strani tisti Začarani svet; tisto zgodbo imam še zmeraj ohranjeno in je dober primer tega, da ekstremni nadrealizem res ni za začetnike. Ampak Dolga in žalostna pesem je bila toliko vredna, da mi je lastnoročno odpisal resen, objavljeni pisatelj!

Moj naslednji podvig je sledil, ker je moj prijatelj hodil s hčerko Nika Grafenauerja. Podtaknil sem mu dve svoji zgodbi, naj ju posreduje svojemu (kasneje nikoli uresničenemu) tastu. Popoln šok zame je bil, ko sem zares dobil na roko napisan odgovor od pesnika, o čigar umetninah sem sicer moral na faksu pisati seminarje:

Osnovna pripomba, ki jo imam, zadeva tektoniko vašega pripovedovanja – tisto, kar nakazujete zlasti na koncu Odprtin, se pravi nadizkustveno, iracionalno razsežnost človekovega doživljanja, bi morali implicitno vtkati v celo pripoved, s tem bi okrepili njeno metafizično nedoločenost, skrivnostnost, globino, s tem pa bi ji dali tudi večjo eksistencialno prostornino. … Iz tega sledi, da naj bo vaša pisava pomensko čim bolj gosta, lapidarna, brez gostobesednosti, h kateri ste zdaj nagnjeni zato, ker se še preveč gibljete na površini dogajanja, namesto da bi se bolj osredotočili na njegove notranje mehanizme … Sicer pa pišite, saj ste nadarjeni.

Zdelo se mi je dosti bolj sofisticirano od vsega, kar sem sam znal med študijem povedati o kakšni njegovi pesmi. V meni je vzbudilo spoštovanje do lastnega izdelka. In dejansko so mi potem v nadaljnjih nekaj letih v Literaturi in Novi reviji objavili nekaj zgodb, zaradi katerih sem se začenjal počutiti kot skoraj napol neke vrste od daleč nekaj kakor malone nekakšnega literata.

Oboje zgornje pa se mi zdi vredno omenjati predvsem zato, ker je danes za mano zdaj že kar nekaj mentoriranja delavnic kreativnega pisanja. Ta isti Blatnik me je dvajset let pozneje našuntal celo, da sem na Univerzi na Primorskem predaval na programu Uprizoritvene študije in kreativno pisanje, torej da naj bi jaz z uradno potrjeno docenturo učil, kako naj se piše.

Stvar je v tem: nimam pojma, kako naj se piše. Med mojimi »učenci« so bili v raznih časih celo dobri avtorji, na primer Vesna Lemaić, Jasmin B. Frelih, Anja Mugerli. Ampak iskreno dvomim, da sem komurkoli od njih kadarkoli kaj koristnega dal. Nimam pedagoškega erosa: vselej sem samo nekaj formaliziral. Poznam softver za izdelavo očrtov zgodbe; poznam Bahtina. Mislim pa, da nisem nikomur dal nič primerljivega tisti neskončno dragoceni spodbudi, ki jo je meni leta 1990 z nekaj kratkimi vrsticami s pozicije uredniške moči dal Andrej, ali ustrahujoči erudiciji, v katero je Niko zapakiral večno veljavno kritiko vsem mojim rokopisom: da sem, po domače, preveč nagnjen k nakladanju. Za moje pisanje je bilo glavno samo, da sem še naprej čutil strast in da je vse tisto moje pisarjenje o črncih iz džungle, vesoljcih s planeta Carbonyum, legendarnem bendu Paraliza in spopadih med Warriorsi in šminkerji počasi prišlo do faze, ko sta moj obstoj bili pripravljeni priznati celo dve glavni literarni reviji.

Verjetno vrhunski dosežek mojih ambicij takrat – po tistem je šlo dolga leta vse samo še navzdol – je bil telefonski klic Aleša Debeljaka. Takrat je bil član odbora Nove revije, pa še urednik literarnega programa Lojzeta Wieserja v Celovcu. V Novi reviji sem objavil že par zgodb, Aleš pa me je dejansko poklical, če imam kakšen work in progress, če bi lahko naredila iz tega kakšno zbirko.

Bil sem ekstatičen. To je bil človek, katerega Melanholične figure in Postmoderno sfingo, da ne govorim o Imenih smrti, se prebral s podčrtavanji. Dobro, iskreno: iz opazk drugih iz uredniškega odbora sem kmalu razbral, da ga je pri mojem pisanju pritegnilo predvsem, da se je več mojih zgodb dogajalo na tujih ozemljih, na primer Španije in Portugalske, kjer sem takrat rad križaril z Interrailom. V mojih tekstih je menda videl svetovljanstvo, ki naj bi ga pri avtorjih najnovejše generacije menda manjkalo. To moje svetovljanstvo je bilo, pošteno povedano, precej bedne, turistične sorte; še danes sem skrajno sumničav do zgodb slovenskih avtorjev, ki se dogajajo po eksotičnih lokacijah. (Z izjemo mojega novega romana, ki naj bi izšel še letos; ta bo kul.) Na žalost pa se je Aleš, še preden mi je zanj uspelo pripraviti ličen sveženj dotlej napisanih kratkih zgodb, skregal z Wieserjem in sporočil, da mi lahko v najboljšem primeru samo še napiše priporočilo za kakšnega drugega založnika.

Fak, če le ne bi tega rekel.

Zbirko kratkih tekstov, ki sem jo skompiliral na njegovo spodbudo, sem sprintal v dveh izvodih (pod naslovom Nedolžnost) in jo odnesel na dve založbi. Prva je bila Cankarjeva, kjer je takrat vladal Jaša Zlobec, druga Mihelač z Matevžem Kosom na uredniškem čelu.

Ko je bila Klara kakšnih pet let pozneje noseča in še nisva vedela spola, je predlagala za fanta ime Jaša, ker se ji je zdelo enostavno zvočno lepo. Bil sem odločno proti, ker sem rekel, da poznam enega zafukanega Jašo, ki se mi je zameril. Jaša Zlobec se je mojemu rokopisu nasmihal tako izrazito pokroviteljsko, da sem pozabil vse simpatije, ki sem ga imel do njega kot pesnika, boema, kolumnista in poslanca v skupščini. Šele ko sva sedem let kasneje pričakovala drugega otroka, sem bil pripravljen priznati, da jo to res lepo ime, zato je mojemu mulcu danes ime Jaša. Ampak to samo zato, ker sem nasmejano zavrnitev rokopisa s strani Jaše Zlobca uspešno prebolel.

Založba Mihelač je takrat veljala za ekstremno propulzivno in moderno, ker je prva tiskala paperbacke. Današnji mladi je verjetno ne poznajo, ker je zelo hitro propadla. Ko sem prvič v živo zagledal Matevža Kosa, se mi je zdel skrajno zajeban. Šele dvajset let pozneje sem ugotovil, da njegov ksiht ne pomeni, da te ne mara, ampak ima kamniti izraz na obrazu samo zato, ker mu je pač Bog takega dal. Ko sem omenil, da mi je Debeljak rekel, da bi napisal priporočilo, je rekel samo, da ni treba, ker bo zadevo že sam prebral. Ko sem prišel v pisarno naslednjič, je z enakim kamnitim izrazom samo rekel, da jih ta rokopis res ne zanima.

(Matevž, še danes sem ti hvaležen, ker si zavrnil objavo tistega sranja. Leta pozneje mi je Zdravko, ko je Cankarjeva pospravljala pisarne na Hribarjevem nabrežju, po pošti poslal nazaj rokopis, ki je ostal iz fonda Jaše Zlobca, s spremnim pripisom »Živela Nedolžnost!« Šele takrat sem videl, da je bila moja nedolžnost res boleča in neprijetna stvar za vse vpletene.)

Moj zadnji poskus je bil, da sem se pojavil pred vhodom v Mladinsko knjigo, kjer sem moral od vratarja poklicati urednika po telefonu. Javil se je Aleksander Zorn in rekel, da naj nikar ne hodim gor, ker ima rokopisov toliko, da nima časa, da bi bral še enega. Prišel nisem niti mimo vratarja. Mimogrede, tudi veliko romanov, nagrad ipd. kasneje je v Mladinski knjigi še zmeraj velik izziv priti do sestanka ali odziva na mejl. Odzivnost do avtorjev v tisti hiši menda nikoli ne bo v navadi.

Tako pač človek počasi reče: pejte v rit vsi skupaj. Vmes je bil še en svetel trenutek: med študentskimi kulturnimi dnevi sem imel priliko brati na Filofaksu, kjer je bil med bralci tudi Šalamun. Imel sem pripravljeno zgodbo, ki se je začela z:

To zgodbo pišem zato, da bi bilo vsem jasno, da nisem jaz ubil Tomaža Šalamuna, pa sploh, da bo že enkrat konec zajebanih ugibanj in da bo jasno, kako je bilo vse skupaj v resnici.

Zgodba se je končala, češ da so našli Šalamuna križanega na Prešernovem trgu. Ko sem končal branje, sem si komaj drznil s pogledom ošvrkniti Tomaža, ki se je na tisti samo sebi lasten način nekako v zadregi, ampak ne nenaklonjeno nasmihal, približati se mu seveda še zdaleč nisem upal. Ko sva kasneje s Klaro sedela pri Lovcu in se je pisateljsko omizje bučno zabavalo nekaj miz stran, je Bogataj, ko sva vstala, pomahal in zavpil, če bi to zgodbo mogoče poslal na Literaturo, da jo objavijo. Zbral sem samozavest, da sem se mu nasmejal, potem pa mu kar izročil tisti tipkopis, ki sem ga imel v žepu.

Matej je tisti papir izgubil med popivanjem tistega večera in zgodba ni bila nikoli objavljena v tisti obliki. Kot Povest brez jezdeca je čez leta izšla v Norišnici, ampak takrat že v razširjeni, zašminkirani, praktično pokvarjeni obliki. V originalu je bila to tri kratke strani dolga hard zgodbica, končala je kot moj nabuhel poskus, da bi samega sebe jemal resno in tehtno.

In res, nehal sem. Za kar nekaj let. Pustil sem pisanje. Bližal sem se diplomi, dobil sem v redu delo na prevajalski agenciji. Zaradi njega se mi ni ljubilo niti diplomirati, še manj pa pisati. Takrat je bilo v prevajanju še kar veliko denarja; žurali smo. Prevajal sem dokumente za registracijo Plivinih zdravil (evo, moja srednješolska kemijska izobrazba!) in kmetijske predpise Evropske unije; iz tega zaslužka sem lahko vsak dan pil samo guinnessa, zraven pa še varčeval za tisto, kar se je kasneje spremenilo v najino prvo lastniško stanovanje v Fužinah (ja, prevajalski honorarji so se do danes spremenili, avtorski pa še bolj). Pisanje sem enostavno pustil, saj ni nikamor peljalo. Zdelo se mi je, da samo nekaj umetniško drkam. Kar sem tudi res delal.

Nisem vedel, kaj delam.

Saj še danes ne.

Panorama 25. 10. 2017

VCR

vtaknil sem transformator v vtičnico

podaljšek v transformator

vcr pa v podaljšek.

preden sem pritisnil play sem rad poslušal

tisto lahno brnenje

ki ga je spuščal ko si ga prižgal

kot mačjo prejo

brnenje ki sem ga pripisal

traktorčku na baterije znotraj

igrački tovornjaku ki se tam vrti v krogu

 (oče je znal povedati, da je tudi stric zapustil državo na tovornjaku,
na tovornjaku polnem jabolk. po mnogih peripetijah mu je končno
le uspelo priti v ameriko, od koder je pošiljal razglednice in fotografije.
čeprav z robustnimi rokami neobritega delavca v zmečkani srajci,
se je kazal ob luksuznih avtomobilih, v sobanah, kako igra klavir,
piše nekaj na veliki mahagonijevi pisalni mizi ali s kozarcem viskija v roki.
na tleh so bile mehke bele preproge, ogromni usnjeni kavči in naslanjači,
v ozadju pa so se videli nebotičniki in kos popolnoma modrega neba.

po revoluciji se ni vrnil. nekateri so rekli, da je vohun in se ne more,
drugi pa, da se je odtujil in mu je vseeno za sorodnike. je pa poslal paket
z videorekorderjem in kasetami filmov z versko vsebino. videti je bilo,
da je na zahodu našel Boga ali – kot je znal povedati oče le nam in le po
nekaj kozarcih – »prišel je v ameriko, reven kot cerkvena miš, in ker
se niti tam ne cedita med in mleko in ti nihče ničesar ne da zastonj,
se je moral pridružiti ponovno rojenim, amerika jih je polna, in samo
čakajo na to, da postaneš eden od njih, potem pa ti takoj pomagajo.
glejte, zgradili so celo hišo za reveže s konca vasi!«)

 ob poletnih popoldnevih

ko je bilo prevroče za pobiranje fižola

ko na nacionalki ni bilo ničesar zanimivega

sem vstavil kaseto od strica

recimo the ten commandments s charltonom hestonom

po domačem brnenju sem pritisnil play

mlad mojzes odkrije da ni egipčanski plemič

temveč sin hebrejskega sužnja

(»son of hebrew slave«)

nekaj časa tava po puščavi

najde boga

a se vrne da bi odrešil svoje

bradat z dolgo grivo in iskro v očeh

(rad bi verjel da jo je imel tudi stric

ko je prispel v ameriko)

in ravno ko je na tem da s palico

loči vode rdečega morja

nas je poklicala mama da pridemo

luščit pobran fižol

pritisnil sem pavzo

brnenje se je nadaljevalo

slišal sem ga lahko z verande

roke so luščile

tovornjak z jabolki je odpeljal

iz dežele sužnjev ki na poljih pobirajo fižol

nas bo spravil

bradati stric v pomečkani srajci

a z iskro v očeh

 

 

Ștefan Ivas se je rodil leta 1983 v Leordi, v Romuniji. Ukvarja se s klasičnimi jeziki in poučuje na Univerzi »Alexandru Ioan Cuza« v Iașiu. Leta 2014 je pri založbi Max Blecher izšel njegov pesniški prvenec mila schimbă gustul cărnii (milost spremeni okus mesa). Leta 2015 je prejel državno nagrado »Mihai Eminescu« in nagrado za pesniški prvenec revije Accente.  
Prevedla in spremno besedilo napisala Leonard Ciocan in Klemen Lah.
Refleksija 24. 10. 2017

Prevajanje

Sv. Hieronim, zavetnik prevajalcev (Caravaggio, 1605-6)

Od nekdaj sem prepričana, da sta pojma »prevajanje« in »prevajalci« v slovarjih razumljena preozko. »Prevesti« ne more pomeniti samo »besedilo v nekem jeziku izgovoriti ali napisati v drugem«.

Za prevajalca ni nujno, da zna dva jezika. Celo ne bi rekla, da mora govoriti vsaj en tuji jezik, kajti jezik, ki ga nekdo razume, zanj že niti ni več tuji jezik.

Dovolj je, da prevajalec govori samo svoj materni jezik, en sam jezik, pa je že prevajalec. Ali ni prevajalec vsak, ki različno razporejene pojme v stavku prevaja iz enega jezika v ta isti jezik, že samo če izgovorjene ali zapisane besede prenaša v zavest in razumevanje? Ali ni prevajalec vsak, ki razlaga jezik samemu sebi ali drugim in pri tem razlagam dodaja nove besede, druge pa jemlje stran? Kdor si prizadeva najti najustreznejši izraz, da bi se nekaj kar najbolje razumelo?

Prevajalec je tudi bralec, ki se po nekajkrat vrača k istemu besedilu, da bi razumel, kaj natančno je mislil njegov avtor, ko ga je pisal, čeprav ga je pisal v njunem skupnem, ne v tujem jeziku.

Prevajalec je vsak dober učitelj, trgovec, celo politik. Vsak od njih mora neizogibno prevajati, da bi zavzel nekogaršnje ozemlje – na videz neodvisno državo zavesti. Tako prevajanje ima moč, da menja veljavne oblasti in ureditve, ko z izbranimi besedami kaže na vplivne pojme. Zelo pogosto se vlogi avtorja in prevajalca sprepleteta v isti osebi.

Ali ni prevajalec tudi vedež, ki išče besede za to, kar se mu kaže v njegovem videnju?

Ali ni prevajalec tudi tisti, ki poskuša pomen najti v svoji intuiciji? Čeprav je sogovornik izrekel povsem razumljive besede, poskuša on za to, kar je bilo izrečeno, najti nadomestne izraze. Vendar prevod intuicije daleč presega jezikovno vsebino rečenega. Ali pa je vsaj lovec na njegovo večpomenskost. Dvoličnost doživlja kot dvopomenskost.

So jeziki, ki jih je teže prevajati.

Ni preprosto razumeti iluzionistovega jezika, ki je zvečine jezik povezanih podob. Toda gledalcu jih ne uspe povezati.

Tudi ljubimčev jezik utegne biti zapleten, če govori sleparsko. Včasih je v njem preprosto najti sled čarovništva, ki ni zapleteno, čeprav ga je teže poimenovati s pravim imenom kot tisto na uradnih odrih. Težava je, da ima ta jezik nešteto variacij. Dogaja se, da besed, izgovorjenih v maternem jeziku, v nekaterih situacijah ne razumemo dovolj dobro, zato je vprašanje, kaj tuji jezik sploh je.

Nadalje bi bilo nepravično prezreti slikovne prevode. Zakaj bi sliki odrekli položaj, kakršnega ima besedilo, ko pa tudi govori? Sliko je mogoče prenesti v besede in narobe.

Slika ruševine vpadljivo ali dolgočasno prevaja zgodovino, zato je tudi sama prevajalka. Čeprav slovar takega položaja zanjo ne predvideva.

Mulj, v katerem se vselej naseli žuželka spomina, je prav tako povezan s preteklostjo. Sili k previdnosti. Toda spomin ne samo da govori o preteklosti, temveč na podlagi izkušnje prevaja sedanjost, čeprav to včasih počne povsem napačno in neutemljeno, prevod pa tistemu, ki mu verjame, povzroči veliko škodo. V čem se moti? In vendar lahkotno najdeva sinonime. Včasih jih vidi tam, kjer jih ni.

Tudi gibi so lahko svojevrstna pisava, ki jo je treba prevesti. Če vidim dekle, ki gre, premakne roko in odpre poštni nabiralnik, in ta prizor ozavestim, torej ga opazim, pomislim: Dekle odpira poštni nabiralnik. Čeprav se mi zdi, da moja misel sploh ni uporabila besed. Ali njenih gibov nisem prevedla v misel?

V resnici lahko prav vse sproži asociacije – eni predmeti zamenjajo druge. Pred kratkim sem v roke vzela ovitek zgoščenke in v njem občutila vibriranje prenosnega telefona. Ali ni to prevod podzavesti?

Če površina neobdelanega kamna vzbuja navdih in bo prevedena v kokošjo nogo, ali ne bo tu prevajalka prav domišljija?

In če ta kamen vržem, ali se njegov tresk ne prevede sam od sebe v vse jezike hkrati?

Zima prihaja, tako kot sicer tudi drugi letni časi, s spremenjenimi prevodi v pokrajinah. In pokrajine so pomembne govornice. Celo težko je ugotoviti, katera govori v čigavem imenu. Vsak letni čas simultano prevaja besede ustave vesoljstva, toda prevajajo jo tudi pokrajine.

Ampak naj se vrnem k pisanju. V uspelem literarnem delu besedilo prav tako dobro dojema neko situacijo, kot so to prej storila čutila. Vsak pisatelj je prevajalec, ki išče besede za dogajanja, čustva in razumevanja, ki jih spreminja v umetnost. Najti mora rešitev, kako v besede vpadljivo prevesti budnost ali sen.

Toda če govorimo o splošno sprejetem pojmu prevajanja, tistem iz slovarja, tako avtor kot prevajalec na nekoga naslavljata stavke, na njih lepita nevidne poštne znamke. Prevajalec upa, da je spremenjeno podobo, ki mora v polnosti ohraniti prvotni smisel, spretno preposlal drugim, ker je posrednik – preposlal nekaterim od tistih, pri katerih je avtorjeva pošiljka zatavala zaradi jezikovnih ovir.

Tako avtor kot prevajalec se bojita izčrpanosti jezika.

Jezik vplivnega prevajalca, prav tako kot tudi vplivnega avtorja, je močan, ima mišice in kondicijo, ki nikakor nista samo sad njegove vztrajne gimnastike.

 

Lana Derkač (1969) je hrvaška pesnica, pisateljica in esejistka. Na literarno prizorišče je stopila leta 1995 s pesniško zbirko Sprotna razpela (Usputna raspela), potem pa skoraj vsako leto izdala po eno knjigo. Kritika je precejšnjo pozornost namenila predvsem pesniški zbirki Šah s snegom (Šah sa snijegom, 2011), pa tudi zbirki kratkih zgodb Prisluškovanje angelov (Osluškivanje anđela, 2003) in romanu Zajtrk za molje (Doručak za moljce, 2012). Njena poezija je uvrščena v številne antologije hrvaške književnosti in prevedena v petnajst jezikov. Je redna gostja mednarodnih pesniških festivalov po vsem svetu.
Esej je iz zbirke Strateg (2015), v kateri avtorica na izviren način prevprašuje pojme, kot so jezik, pisanje, prevajanje, poezija, čakanje, čistina, veličina ipd.
Prevedla in spremno besedilo napisala: Mateja Komel Snoj
Refleksija 20. 10. 2017

Pismo Sofi Oksanen: Ne potrebujemo Melaniine pomoči

Sofi Oksanen, priznana pisateljica, ki je v okviru festivala Fabula letos gostovala v Ljubljani, je pretekli teden napisala pismo Melanii Trump, naj pomaga ”vzhodnoevropskim” ženskam. Pismo je bilo objavljeno v več skandinavskih medijih. Manca G. Renko je napisala odgovor, ki ga je v angleščini in švedščini včeraj objavil švedski časopis Expressen.

 

Melania Trump za Vanity Fair/GQ (2016, 2017), foto Douglas Friedman

Draga Sofi,

Večerja, ki sva jo imeli v Ljubljani, kamor sem te, priznano pisateljico, povabila kot umetniška direktorica literarnega festivala Fabula, mi je ostala v lepem spominu. Govorili sva tudi o moji sonarodnjakinji Melanii Trump. Ne vem, kaj sem ti s svojim ”vzhodnoevropskim” naglasom tedaj o njej rekla, najbrž nič omembe vrednega, ker do nje ne čutim nič, kakor tudi sicer do nikogar, s komer si delim le narodnost, ta najmanjši možni skupni imenovalec.

Vendarle pa sem se ob tvojem pismu čutila nagovorjeno. Saj poznaš tisto repliko, ki ostaja močna in resnična, čeprav (ali pa ravno zato ker) jo ženske moškim prepogosto izrekajo v filmih in knjigah b kategorije: ”Nisem se počutila ponižane, dokler mi nisi dal vedeti, da bi se tako morala počutiti.” Skratka: nisem si mislila, da imam kot ”vzhodnoevropejka” problem, še več, niti pomislila nisem na to, da sem ”Vzhodnoevropejka”, dokler me za ”Vzhodnoevropejko” nisi oklicala ti. Če bi se morala nasloniti na eno samo identitetno oznako, bi se klicala predvsem za žensko: žensko, ki ji je vseeno, kateri narodnosti pripadajo moški, ki izkoriščajo, in kateri ženske, ki so izkoriščane.

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je v slovenščini izhajal časopis Slovenka, prvi ženski časopis pri nas. Avtorice so si upale nagovarjati teme, ki jih v ”moških” časopisih ni bilo, denimo prostitucijo. Njihovo stališče takrat je bilo – še danes sodobno – da je prostitucija moralno vprašanje le, kolikor se tiče moških. Enako mislim tudi o tvojih ponazoritvah, ko pišeš, da je Melania Trump s svojim naglasom vsem sporočala, da je na prodaj in poceni. Tudi sama imam naglas, a sem do danes vedno mislila, da z njim sporočam le, da nimam posluha in da sem se morda preslabo naučila angleško. Nič več od tega. In če bi kdorkoli pomislil kaj več, je to seveda njegov, ne moj ali Melaniin, moralni problem. Enako velja za ”določeni sloves” vzhodnih punc, o katerem pišeš – ta ni problem punc, ampak je problem moških, tistih, ki se polaščajo njihovih teles in onih, ki so njihove države spremenili v brezna, iz katerih se žal največkrat ni mogoče izkopati niti z razprodajo lastnega telesa.

Predlagaš, da bi Melania Trump ustanovila fundacijo za zlorabljene (vzhodnoevropske?) ženske. Mislim, da bolj kot diplomatske obiske, državniške stiske rok in provizorično ustanovljene fundacije, ki bi dajale videz, da jim je mar za ženske, potrebujemo učinkovite organe (pregona, sodstva, medije), ki bodo znali kaznovati storilce, tiste, ki mislijo, da lahko po nekem telesu posežejo samo zato, ker ima določeno polt ali naglas, tiste, ki deklicam onemogočajo izobraževanje, tiste, ki ljudi kupujejo kot stvari, tiste, ki s svoje pozicije moči ponižujejo šibkejše, tudi ženske. Pri tem ni pomembno, ali gre za ”vzhodno Evropo” ali Hollywoodski jet set, kjer se je po zadnji aferi s Harveyjem Weinsteinom izkazalo, da tudi najbolj slišane in najbolj bogate hollywoodske zvezdnice, kar se spoštovanja in odnosa do njih in njihovih teles tiče, niso bistveni prednosti pred ”vzhodnoevropskimi” sotrpinkami. Močno dvomim, da bo naša heroina lahko soproga človeka, ki državljane izrazito ločuje na prvo in drugorazredne – in ki si med drugim ne prizadeva le za prepoved splava, ampak se lahko zgodi celo, da bi kriminaliziral kontracepcijske tablete. Veliko več od nje lahko storiš že ti, ki daješ svojim ženskim likom pretresljive in resnične glasove, ki zmorejo s svojo pristnostjo nagovoriti več ljudi kot zgolj lepa obleka na poziciji moči.

Kot Melaniina sonarodnjakinja mislim, da se je preselila na slabše: če bi ostala, bi živela v (vzhodnoevropski?) državi, ki je po statistiki WEF na osmem mestu glede na plačno enakost med moškimi in ženskami (ZDA so na petinštiridesetem), v državi, ki omogoča brezplačen in lahko dostopen splav, brezplačno kontracepcijo in enoletni plačan porodniški dopust (ki ga lahko vzame tudi moški). Živela bi v državi, kjer je bilo s civilno pobudo zaradi seksizma mogoče v manj kot mesecu dni s položaja predsednika PENa spraviti enega najvplivnejših slovenskih pisateljev. Ne pravim, da ženske v tej državi nimamo problemov, da vsakdanji seksizem včasih ni neznosen, da nas ni strah vzpona neokonservativnih gibanj in strank ter da imamo enake možnosti za vodstvene položaje kot moški. A vendar: najmanj, kar potrebujemo, je pomoč Melanie ali ZDA; kolikor vem, sta zadnji stvari, ki smo ju od tam uvozili, dekliščina in babyshower. Za nobeno se mi ne zdi, da bi žensko kaj prida opolnomočili.

Poljska je bila ena prvih držav, v kateri je bil dovoljen splav, v kateri so ”vzhodne punce”, kakor jim praviš, lahko odločale o svojem telesu. Ko je padla delitev na vzhodni in zahodni blok, o katerih govoriš, so Poljakinje izgubile pravico odločati o tem. V hipu, ko je ”vzhodna Evropa” začela verjeti, da bo zbližanje z Zahodom samo po sebi prineslo pravico, so se začele dogajati najhujše tranzicijske krivice, katerih prve žrtve so bile ženske. Rešitev ni v moledovanju storilcev (ali njihovih žena), naj popravijo svoje napake, marveč v tem, da stvari vzamemo v svoje roke. Lani, manj kot mesec dni preden je Melania Trump postala prva dama ZDA, se je na Poljskem zgodil czarny protest. Več deset tisoč v črno oblečenih žensk je zavzelo poljske ulice, da bi obdržale še zadnjo trohico pravice, ki jim je ostala.

Vidiš, draga Sofi, sama mislim, da so to heroine, ki jih potrebujemo. One in druge (ne le vzhodnoevropske) ženske so tiste, ki bi jih morali nagovarjati. Namesto premišljenih toalet in slabih govorov potrebujemo osveščanje, množično mobilizacijo in sočutje. Namesto para visokih pet potrebujemo tisoče nog, ki bodo marširale svojim ciljem in pravici naproti.

Herojstvo ni posameznikova drža, je kolektivno dejanje.

 

Povezave:

Pismo Sofi Oksanen Melanii Trump
Odgovor v angleščini
Odgovor v švedščini

 

 

Refleksija 19. 10. 2017

Šola v naravi

Vse oblike spolnosti so bile oblika ponižanja.
Chris Kraus, I Love Dick

Walter Battistessa: Mladi, Neapelj 1970

Pretekli teden sta se Hollywood in svet ukvarjala z afero producenta Harveyja Weinsteina, za katerega se je izkazalo, da je trideset let spolno nadlegoval in posilil na desetine žensk iz filmske industrije. Pri tem sta najbolj presunljivi dve stvari. Prvič, kako je mogoče, da nobena od najslavnejših in najbogatejših zvezdnic, ki imajo ves mogoč dostop do javnega prostora, o tem nikdar ni odkrito spregovorila? (In posledično, seveda – koliko je bilo zlorabljenih žensk na nižjih mestih, ki tudi delajo v filmski industriji?) Ter drugič, zakaj kljub temu da je bila to javna skrivnost, problema nihče ni jemal resno, ampak so ga občasno le zakrili v šalo v slogu: ”Ja, naš Harvey je pač razigran fant,” in šli dalje? Preprost in škodoželjen odgovor bi bil, da ženske za slavo in denar pač stiskajo zobe. A z nekoliko več empatije, morda celo osebnimi izkušnjami, vemo, da žrtve mnogokrat ne spregovorimo, ker nam je nerodno, ker storilcem nočemo povzročati težav in jih zapletati v konflikte (spolni predatorji so velikokrat tudi izjemno dobri psihološki manipulatorji) ali pa nas povozi čas: ko mine že dovolj dni ali mesecev ali let, da smo si ženske na jasnem, da je šlo za zlorabo, ki jo je treba obravnavati, je preteklo že preveč vode, da bi se stvar še zdela verodostojna ali vredna obravnave. Značilnost sposobnih, marljivih in ambicioznih punc je, da raje stiskajo zobe, kot sprožijo konflikt – in nihče ne zna tega bolje izrabljati od moških na položajih moči.

*

Ko sem te dni prebirala članke in izjave o Weinsteinu, sem se spomnila nekaj dogodkov iz osnovne šole, ki jih nikakor nisem pozabila, ampak očitno potlačila (ko sem o njih razmišljala, mi je bilo mučno in morala sem se prisiliti, da jih nisem spet odgnala). Prvi, manj mučen, se je zgodil v drugem razredu osnovne šole, v šoli v naravi. Sošolec, ki je bil, kakor se je tedaj reklo, zaljubljen vame, me je počakal v zasedi, ko sem bila v kopalnici, me s pomočjo drugih sošolcev zbil na tla, se ulegel name ter na meni simuliral spolni odnos. Neposrednega nadaljevanja se ne spomnim, bržkone je sledilo kričanje, loputanje vrat, klici učiteljice. Učiteljice se spomnim. Vse je nagnala v sobe, meni pa rekla, da je fant vame zaljubljen in to kaže na malo neprimeren način, ampak da naj bom vesela, da je to kompliment. Nato imam v spominu še, da se je naslednjega dne z nekom pogovarjala in rekla, česar tedaj nisem prav dobro razumela in mi je najbrž zato kot nerazrešena uganka obstalo v glavi, da nič čudnega, da fant to počne, saj je ponavljal razred, sploh pa je od dol – in ti fantje se pač hitreje razvijajo ter imajo svoje potrebe. Kakor pravijo v glasbeni skupini SBO: lajf je šola v naravi, malo seksizma, malo rasizma, pa je 2. A uspešno končan in pridna punca je, še preden se je zavedla, naredila prvi korak v odraslo, resnično življenje.

Druga, bolj mučna stvar, se je zgodila v šestem ali sedmem razredu. Da je bolj mučna, vem, ker se spomnim manj dejstev in več občutij. Ne vem, kako je danes, a tedaj je bilo otipavanje v osnovni šoli nekaj naravnega, noben profesor ga ni jemal resno in tudi punce smo se kaj hitro naučile, da moramo malo stisnit zobe, pa bo mimo. Sprehod po hodniku je bil nemalokrat špalir ponižanja, ki se je včasih nadaljeval tudi po šoli. Nekega dne nas je na poti iz šole razveselil sneg. S sošolcem in njegovim prijateljem iz paralelke smo rekli, da se gremo sankat. Šli smo domov, se preoblekli v kombinezone, se spet sestali – tokrat smo gazili že do kolen. Še preden smo prišli do sankališča, me je fant iz paralelke vrgel v sneg, da se nisem mogla premikati, me celo pretipal – ter me dolgo, takrat se je zdela večnost – ni spustil. Ko sem se spet postavila na noge, sem bila besna in osramočena, nisem vedela, ali naj grem domov in s tem priznam nekakšen, še sama nisem vedela kakšen, poraz ali naj nadaljujem do sankališča, se pretvarjam, da ni nič. Ker sem bila nekonfliktna, na nek čuden način pa tudi preponosna, da bi dala vedeti, kako sem prizadeta, sem se odločila za slednje. Čez nekaj časa sem med glavnim odmorom vodila šolski radio. Po ozvočenju sem rekla, da je fant, ki me je držal v snegu, ”prasica”. In nato zavrtela komad. To ni bilo načrtovano dejanje ali maščevanje, samo izletelo je iz mene. Završalo je, pri meni je bila razredničarka, kmalu za tem ravnateljica in ni minilo dolgo, da sem dobila ukor učiteljskega zbora, ker sem ”po ozvočenju žalila sošolca”.

Pri najboljši volji se ne morem spomniti, če sem učiteljem ali ravnateljici povedala, kaj me je privedlo do izbruha. Najbrž sem bila še premlada, da bi zmogla artikulirati, kako je bila to le klavrna obramba, edina, ki sem jo v resnici imela, pred tem, da lahko fantje po mili volji delajo z mojim telesom, kar se jim zdi. Mislim, da si nisem upala povedati, da me je nekdo otipaval, morda zato, ker sem bila vajena, da tega nihče ne jemlje resno, in malo zato, ker mi je bilo to preprosto nerodno izreči. Zdelo se mi je vulgarno.

Doma si nisem upala povedati za ukor. In to ne navaden ukor – razrednika – ampak ukor učiteljskega zbora, kakršnega takrat ni imel še nihče v razredu. Vsak dan sem na trnih čakala, da ga bom prestregla v nabiralniku, a ga bilo. Do neke sobote zjutraj, ko je pozvonil poštar. Mama je bila strahotno jezna. In tudi njej, ki sem ji sicer zaupala vse, si nisem upala povedati, kaj se je v resnici zgodilo, samo čakala sem, da gre vse skupaj mimo.

Zgodbi, ki sem ju zapisala, nista nič posebnega, bržkone se je nekaj podobnega zgodilo vsaki punci, ki jo poznam. A ker se nam je to zgodilo vsem, še ne pomeni, da je nepomembno – ali pa da se s tem ni treba ukvarjati. Ravno zato, ker se v otroških letih vse naučimo zmigniti z rameni, pogledati stran, pozabiti, se ukloniti – in ker to počnejo odrasli ljudje okoli nas – je Harveyju Weinsteinu tako dolgo lahko uspevalo. In ko se mu je enkrat zalomilo, ga je zalil val deklet in žensk, ki jih je zlorabil in v njih za vedno pustil občutek, da so dvanajstletne deklice, ki se ne morejo izkopati iz snega in občutka velike osramočenosti, deklice, ki bi bile rade odrasle, odrasle po meri moških, kar pomeni, da bodo dvignile glavo in šle nekonfliktno naprej, do sankališča, da si le ne bi priznale, kako so osramočene, kajti v trenutku, ko si to priznaš, to objasniš svetu – svetu, na katerem nič ni lažjega kot pogubiti osramočeno žensko.

*

Če hočemo razumeti žensko, moramo vedeti, kako se je počutila, ko bila deklica. V literaturi tega nihče ni prikazal bolje kot Elena Ferrante s svojim neapeljskim ciklom. Lile in Lene ne spremljamo od otroštva do starosti, ker bi bilo tako pomembno analizirati njuno prijateljstvo, ampak zato, ker le dekliška leta lahko osmišljajo njuna odrasla ravnanja in odločitve. Delo Elene Ferrante je krivično in površno označevati za pripoved o prijateljstvu, kakor ga radi označujejo, ampak je mnogo več; morda na prvem mestu celo delo o razredu in razrednih razlikah, ki prav tako kot spol človeka zaznamujejo od najzgodnejšega otroštva dalje. To seveda ni nič nenavadnega; vprašanje spola je seveda tudi vprašanje razreda, sploh če si deklica v neapeljskem predmestju v petdesetih letih, ko se cikel odpre. Lila in Lenu sta pametni, najpametnejši, a jima to bore malo pomaga – predvsem sta v svojem grobem okolju sprva podlaga za udarce, od pubertete dalje pa še za spolne zlorabe in posilstva. Ferrante je mojstrska v tem, da tega ne tematizira, le omenja, omenja vedno znova, kot sestavni del zgodbe o odraščanju, kot le še eno življenjsko lekcijo, ki jo morata dekleti na ulicah, polnih nasilja, usvojiti. Lajf je šola v naravi, bi lahko rekla tudi Lenu, ko se po študiju, do katerega se je prebila z nemogočimi napori, zave, da ji je bil v Pisi Neapelj v veliko pomoč, v Neaplju pa si s Piso ni mogla pomagati.

Roman O novem priimku, drugi del cikla, ki je v slovenščini pri Cankarjevi založbi izšel septembra, pokaže, kako pomemben je infinitezemalni odklon: razlika med tem, da je bila Lila hči revnega čevljarja, ki ni zapuščal soseske, Lenu pa hči vratarja s petimi razredi osnovne šole, ki je sosesko zapuščal. Slednji je, čeprav nerad, hčeri po osnovni šoli dovolil nadaljevanje šolanja, medtem ko je prvi svojo zaprl v delavnico in jo želel poročiti s prvim premožnim grobjanom. S prvim ni uspelo, je pa z drugim.

Tako spremljamo Lilo in Leno, Lilo ujeto v zakonu, v katerem je več udarcev in posilstev kot nežnosti, ter Leno, ki se iz dneva v dan bori za svoj obstanek na šoli, ki je bolj prijazna do premožnejših in do fantov. Na tistih neapeljskih ulicah ne preostane drugega kot boj, kar Lena strne v besede: ”Vsak dan sem si prigovarjala: sem, kar sem, in sprejeti moram; rodila sem se, kot sem se, v tem mestu, v tem narečju, brez denarja; dala bom, kar lahko dam, vzela bom, kar lahko vzamem, prenesla bom, kar je treba prenesti.” A ne glede na to, koliko Lila in Lena lahko preneseta, kako daleč se prebijeta, bo med njima in svetom vedno razlika. Ta razlika je nevidna in ni stvar izobrazbe ali denarja, ampak okolja, v katerega sta bili rojeni in ki sta mu morali ubežati. Lena je to spoznala, ko je pred šolo nekoč zagledala hčer svoje gimnazijske profesorice in ju z Lilo primerjala z njo: ”Obema je manjkalo nekaj nedoločnega, a bistvenega, nekaj, kar je bilo na njej vidno že od daleč in kar je človek imel ali pač ne, ker tistega nisi dobil s tem, da si se učil latinščino, grščino ali filozofijo, in prav tako ne z denarjem od delikatese in čevljev.” Ta nevidna razlika, ki v resnici življenje otežuje ali olajšuje, deli na zveličane in pogubljene, je tisto, kar je najbolj krivično; ”ona je bila nekaj več od naju, kar tako, ne da bi se za to trudila. In to je bilo nevzdržno.”

Roman pokaže, kako se fantje, sploh če so iz za odtenek bolje situiranih družin, lahko ukvarjajo z vprašanji duha, kako postanejo politični in jim je mar: za marksizem, za atomsko krizo, za imperializem. Dekle se temu lahko posveti šele, ko s sebe otrese pohotne roke in revščino. Vprašanja sveta nikoli ne postanejo resnično njena, ampak so tuja, nanje se pripravi kot na izpit, saj ji kaj več preprečuje ustroj, ki vsako stvar omejuje z osebno bitko, trudom, da se uveljavi.

Elena Ferrante je tako dobra pripovedovalka, da ne potrebuje teorije. Razume življenje in odnose, zato bralca vrže v vrtinec napete zgodne o odraščanju, o prijateljstvu, če hočete, kjer pa se v podtonu ves čas odvija politično.

*

Kaj imata skupnega Harvey Weinstein in Elena Ferrante, boste vprašali? Elena Ferrante v štirih neapeljskih romanih prikazuje pogoje, v katerih živijo in delujejo ženske. Ne gre nujno za ženske same, trdili bi lahko celo, da Lile in Lenu sploh ne izrisuje avtorica, ampak ju namesto nje oblikuje okolje, v katerega ju je postavila. In to okolje določenim razredom, še bolj pa določenim moškim, omogoča, da s svetom rokujejo, kakor bi mu gospodovali. Ženskam dodeljujejo različne vloge – in vsaka vloga ima svoj pogoj, vsak pogoj svoje nenapisano pravilo, vsako nenapisano pravilo svojo posledico.

Ta mehanizem ostaja nespremenjen, pa naj gre za neapeljsko predmestje ali hollywoodski studio. Kaj bi rekli, komu lahko pripišemo spodnje besede, negotovemu dekletu neapeljskega predmestja ali današnji zvezdnici, ki je šla skozi roke Harveyja Weinsteina:

”Prijetna sem bila /…/, kot se je zdelo, brez truda. /…/ Naučila sem se nadzirati svoj glas in svoja dejanja. Sprejela sem vrsto nenapisanih in napisanih pravil obnašanja. /…/ Dokazovala sem, da sem sposobna in spoštovanja vredna, in hkrati pazila, da se ne bi zdela ohola; šalila sem se iz svojega neznanja in ob dobrih rezultatih igrala presenečenje. Kot prvo pa si nisem nameravala nakopati sovražnikov.”

Kaj pa, če sva jih v resnici izgovorili midve, ti in jaz?

Panorama 18. 10. 2017

Sašo Hribar: »Predsedniška tekma je samo še predstava. Predstava, ki ji satira ne more slediti.«

V tednu pred predsedniškimi volitvami smo naredili intervju s Sašem Hribarjem, političnim satirikom. O tem, kakšna je vloga satire, ko je politika prevzela njeno vlogo, o demokraciji in tem, zakaj ne bo šel na volitve.

Foto: RTV

Konec 19. stoletja smo Slovenci dobili prvo satirično glasilo Brencelj v novi preobleki, prav tako je izhajal podoben časopis Pavliha, satiro so za sredstvo prevzemali tudi največji slovenski literati. Evgen Bavčar meni, da je slovenska politična satira odraz »upora hlapca zoper politično institucijo«, misleč seveda na omenjena glasila in pisanja pisateljev in pesnikov. Pionir radijske politične satire ste pri nas pravzaprav vi, skupaj s Emilom Filipčičem. Bi lahko torej Bavčarjevo dojemanje veljalo tudi za Radio Ga-ga?

Ne. Satira je v osnovi odstop od izhodišč koordinatnega sistema. Koordinatni sistem je normalno delovanje nečesa, kar jemljemo emocionalno in razumsko logično. Torej, če kdo nekaj naredi in ti to prikažeš drugače, ustvariš razliko dveh potencialov. Ta razlika je napetost in to napetost žene satira. Koordinatno izhodišče, ki je normalno, in koordinatni sistem imaginarnega življenja, kjer je doma satira, ta razlika med normalnim in imaginarnim sistemom, je ta napetost in to žene vsebina satire. Za lažje razumevanje. V elektrotehniki je razlika dveh potencialov napetost, slap, ki pada. Večja kot je višina, višja je napetost. Ti imaš politični sistem. Politiki delujejo, tako si jih ti zamišljaš, v nekem normalnem koordinatnem sistemu tvojega življenja. Imaš norme, vedenje, predvidljivost tistega, kar naj bi bilo. In ker se seveda politiki ne obnašajo v skladu s pričakovanji, pride do razlike. Politiki namreč zmeraj delajo razliko med tistim, kar dejansko so, in med tistim, kar si mislijo, da so. Ta razlika že ustvarja satiro, ker jo ti opaziš. Večja kot je razlika, večja je možnost satire. V današnjem času pa te razlike ni, vse je tako relativizirano, da pravzaprav satira deluje kot normala, to kar politiki počnejo, je že tako daleč, da v imaginarnem sistemu lahko delaš satiro kot nekaj, kar bi lahko bilo normalno. To pa ni več zanimivo. Satira je danes samo še promocijski material. Ima pa negativno konotacijo, kar pomeni, da satira ljudi razburi, navdušiti jih namreč ne more.

Torej je angažirana?

Tako. In če hočeš, da zbuja negativna čustva, mora biti senzacionalistična. Biti mora tako negativno usmerjeno, da je vse tisto, kar politiki naredijo – katastrofalno, ker so v imaginarnem prostoru. Če to začiniš še z negativno energijo, dobiš seveda še diskurz jeznih ljudi. Če si jezen, se moraš nekje sprostiti. Satira deluje samo na podlagi senzacionalizma in jeze tistih, ki jo poslušajo. Satira, ki ima umetniško vrednost, ki ima vsebino, je že zdavnaj izginila iz prostora. Ni je več in je tudi nikoli več ne bo.

Kje ima satira prednost pred resnimi analizami politike oz. kje je Radio Ga-ga v prednosti pred Dogodki in odmevi?

Večina novic so negativne novice. A v zadnjem času sem z Radiem Ga-ga želel narediti obrat z empatičnim in altruističnim pristopom k satiri. Satiro poskušam prikazovati kot nekaj dobrega, ravno obratno, kot je bila ta še pred nekaj leti sol na rano, smo danes mi na videz najboljše zdravilo, ker ga sami plačamo, sami dajemo ljudem, ti pa nas kolnejo.

Je lahko satira danes terapija?

Satira je terapija. Najbolj blagodejna terapija, kar jih obstaja.

Je bila taka tudi v preteklosti?

Ne. V preteklosti je bila satira fenomen. Bila je nekaj, kar je bilo fascinantno, ker ljudje niso mogli verjeti, da si kaj takega upamo. Danes pa tega ni več. Vsak si lahko upa vse. Jaz ne morem biti nikoli tako satiričen, kot je lahko spletni komentator z vzdevkom.

So vlogo političnih satirikov prevzeli kar politiki sami?

Politiki so ljudje brez vsebine. Politiki prodajajo samo formo. Vsebina je največji nasprotnik vsakega normalnega politika. Zakaj? Ker preprosti ljudje vsebine ne prenašajo. Danes je pomembno, da vse deluje na prvi vtis. Ne potrebuješ nobene vsebine, potrebuješ samo senzacionalno novico. Vzemimo za primer dva človeka. Boruta Pahorja kot človeka, ki je rekel, da ni moralna avtoriteta, in na drugi strani Damijana Murka, ki pravi, da je moralna avtoriteta. Človek bi rekel, da je razlika med njima v tem, da je Murko na prvi vtis zelo dober na družabnih omrežjih, a to je napaka! Borut Pahor je na družabnih omrežjih stokrat boljši od Murka. Je pa Murko boljši od njega v vsebini, saj pri Borutu Pahorju že v drugem stavku veš, da ne govori resnice, pri Murku pa tega ne zaznaš. Tako pridemo do največjega paradoksa, da je Murko bolj vsebinski od Pahorja. Pahor namreč prodaja zgolj relativizacijo prostora. Kot satirik vidim, da so politiki v popolnoma imaginarnemu prostoru, zato je zame danes satira obrat za 180 stopinj. Kar je bilo na začetku normalno, je zame sedaj satira.

Zakaj si je boj za predsedniški stolček tako kontradiktoren? Kandidati hodijo po Sloveniji, delajo selfije, lepijo svoje slike na avtobuse, pečejo potice, hkrati pa se potegujejo za najvišjo politično funkcijo v državi, ki bi morala biti vredna dostojnega, resnega in uglednega kandidata. Zakaj prihaja do takega odstopanja?

Ker nagovarjajo z najpreprostejšo govorico, to pomeni, da ljudi čustveno obremenjujejo. Politiki so ugotovili, da ni treba imeti vsebine, temveč je dovolj človeka čustveno obremeniti s tem, da mu povzročiš neko lagodje ali pa prepričaš s pozitivnimi lastnostmi. Politiki nas nagovarjajo kot kretene, kakor bi bili najnižja stopnja homo sapiensa. Nekje med homo habilisom in homo erectusom, nikakor pa ne misleči človek. Dam primer. Če ti opica v živalskem vrtu vrže banano v glavo, se ne boš šel na ministrstvo pritožit, temveč se boš nasmehnil, celo največji frajer boš, če boš povedal, kaj se ti je zgodilo. Torej, če Borut Pahor pred tabo pometa, so to prijetna čustva, dobro ti dene, ker pozabiš, da je predsedniška funkcija lahko tudi vsebina. Paradoks pa nastane takrat, ko predsednik tega, kar je počel v predvolilni kampanji, ne dela tega tudi po svetu. Ne čudim se, zakaj Pahor ne hodi tudi na Hrvaško smetarit. Zakaj ne gre v Avstrijo v nek dunajski hlev, pa kida cele dneve in pove, da je on človek, ki lahko skida vse hleve, kar jih je. Predsedniška igra je tako ali tako en velik nateg. Druga stvar pa je, da se Slovenci v podzavesti dobro zavedajo, da so sami sebi predsedniki države, predsedniki vlade in vodje opozicije. Njihova nesposobnost se na nek način noče več mešati z nesposobnostjo nekega predsedniškega kandidata. Vedo namreč, da če bodo hoteli v življenju kaj narediti, bodo morali delati samo to, kar sami vedo in znajo. Zavedajo se, da niso odvisni od Pahorja. Sploh moja generacija se zaveda, da gredo otroci, če kaj veljajo, lahko odšli tudi v druge države in bili tudi tam uspešni in da niso odvisni od trenutne politike nekega predsednika. Posledica tega je, da je predsedniška tekma resnično samo še predstava. Predstava, ki ji satira ne more več slediti, ker je brez pomena.

Kdo je razvrednotil predsedniški poklic, politiki ali družba?

To je čisto normalni dogajalni tok. Vse je pravzaprav želja po tem, da vsaj malo začutiš pozitivno energijo. Vsi predsedniški kandidati govorijo o tem, da so častne osebe, da imajo dostojanstvo, ugled, ponos, v bistvu pa jim gre za slavo, moč, denar in vpliv. In ljudje to vedo. Dajva en tipičen primer. Če bi Esmeralda imela slovensko državljanstvo, bi bila predsednica države. In ko so v času njenega vzpona mediji pisali in učili, da je v resnici to samo igralka, ki je popolno nasprotje lika Esmeralde, slovenski narod pa tega, češ, ne ve. Temu je treba oporekati. Slovenski narod je vse to dojel, tudi vsi tisoči, ki so ji takrat ob obisku Slovenije metali rože, so vedeli za kaj gre. Popolnoma jim je bilo jasno, da ni slepa in tako naprej. Omogočila jim je toliko lepih trenutkov, da jih sploh ni zanimalo, kakšna je v resnici. Pri nas imamo Ivana Krambergerja. Ni imel nobene vsebine, njegova poanta je bila le, da so komunisti pokvarjena banda. Po drugi strani pa je kazal svojo opico ter ljudem sporočal, da je njihov, jih razveseljeval in na svojih prireditvah dajal denar iz lastnega žepa. Tu je spet razlika dveh potencialov. Krivci na eni strani, ki niso nič dali, ter navaden posameznik, ki je iz svojega žepa nekomu nekaj dal. Zagotovo bi bil predsednik, če ga ne bi ustrelili.

Kaj funkcija predsednika države torej pomeni Slovencem?

Predsednik države je pomemben takrat, ko so volitve. Zakaj? Ker je v času volitev pomemben tudi volivec. Volivec lahko takrat izrazi mnenje. To je gledališka predstava z interaktivnim sodelovanjem občinstva. Ob izvolitvi predsednik države ni več pomemben, volivci pa nanj pozabijo. Kot sem že dejal in še enkrat poudarjam, gre za čisto navadno predstavo, za najbolj navaden stand-up, kar jih je. Z najmanj vsebine in najslabšo možno retoriko.

S čim danes pridobiš volivce?

Ne vem. Spomnim pa se, ko sem imel še oddajo Hri-bar, da je enkrat pristopil do mene Kranjc (Bojan Kranjc, urednik oddaje, op.) in rekel: »Poglej, začelo se je – ta je zvezda.« Na internetu mi je pokazal posnetek Fredija Millerja. Nobena televizija, noben časopis ga ni naredil zvezdnika, temveč zgolj internet. In še internet ga je izstrelil, ker se je iz njega norčeval. Torej tisto, kar vzbuja napetost, norčevanje, da lahko nekoga zaničuješ in da s tem najdeš ogromno ljudi, ki temu človeku pripisujejo najslabše, kar je, ta človek pa to sprejme in se ne brani, to je fenomen interneta. Ljudje hočejo trivialne predstave s čim manj vsebine. Vsebina je popolna negacija vsega, kar se danes dogaja. To ne velja le za satiro. Če imaš namreč deset epohalnih literarnih naslovov, ki te čustveno vznemirijo, ne boš bral vsebine, ampak boš hotel komentar, študijo, spremno besedo, skratka odziv na ta naslov. Obstaja pa tudi peščica ljudi, ki bo iz vseh teh naslovov potegnila vsebino, ki jo bodo sami odkrivali z dejanskim branjem od prve do zadnje strani. To pa je bodočnost slovenske inteligence.

Ko je dr. Janez Drnovšek še kot predsednik države nosil pokrivalo iz zelenja ter se družil s bolivijskimi Indijanci, so se pojavili očitki, da je začel zlorabljati empatijo za politične točke.

Tik pred Drnovškovo smrtjo sem imel z njim enega zadnjih intervjujev, prišel je namreč v mojo oddajo Hri-bar. Po tem pa me je tudi povabil na Brdo pri Kranju, šla sva skupaj z Juretom Godlerjem. Tam smo se veliko pogovarjali. Ugotovil je, da je ta svet tako zavožen, da je razlika med tistim, kar politiki mislijo, da so, in kar dejansko so, tako ogromna, da se o tem nima več smisla pogovarjati. Tako se je prav on spustil na najbolj osnovno in subtilno raven. On je takrat dejansko zagovarjal družino Strojan, bil je sposoben iti v votlino kot Pitagora, kjer bi ostal do konca življenja, bil je sposoben z nekim indijanskim plemenom odjezditi prodi zahodu, on je lahko šel proti soncu in pustil vse za seboj, razbremenjen je bil vse politične navlake. Tako sem ga doživel. Jasno mu je postalo, da je vse to, kar bi moral kot politik početi, do konca zlagano. V trenutku mu je postalo jasno, kje je in da je vse skupaj Sizifovo delo ter da nima nobene logike in vrednosti, zato se je tudi tako obnašal. Empatije ni zlorabil. Tega je danes mnogo več.

Zakaj je tako?

Nihče ne dela, ne za stranko in ne za narod. Vsak dela samo zase. Noben politik nima empatije, altruizma, časti, ugleda, ponosa, dostojanstva in poštenja. Noben nima teh sedmih parametrov, drugače tudi ne bi mogel biti politik, ker je zavezan piramidalnemu sistemu. Ko enkrat ugotoviš, da te mikata slava, vpliv … Razmerje je ena proti x. Če si večji kot x, si bolj pomemben, in če te ob tem matra ta čast, oblast … pomeni, da si do tistih, ki jih želiš doseči, popolnoma oddaljen. Vsak slovenski politik rabi slovenski narod samo, da ga obkroži.

Boste šli na volitve?

Ne. Ne bom.

Kako pa to?

Meni je popolnoma vseeno. Tako leva kot desna zadeva. Vse mi je vseeno. Tako kot struktura, kot množica so mi vsi antipatični do onemoglosti, kot posamezniki pa so lahko čisto fajn ljudje. Približno tako kot v programskem svetu RTV-ja. To je najbolj negativna institucija, v kateri sem kadarkoli sodeloval. Ampak vsi posamezniki, ena na ena, so pa fajn ljudje. Jaz sem bil samo enkrat na volitvah. Leta 1991 s puško na rami in to med osvobodilno vojno. Takrat sem naredil vse, kar sem hotel. Takrat sem dokazal, da se borim, pa še to sem ravnal po načelu generala Pattona. S puško ne bi šel na letala, ker takega domoljubja nimam. Tako domoljubje imajo bedaki. Jaz bi se skril in nato počakal na ugodno priložnost, da bi naredil kontra napad, gverilo in podobno. To, kar smo pa mi počeli ob robu gozda … to pa bi nas pobili v petih minutah, če bi hoteli. Bila je napačna strategija. Nihče nam ni povedal, kaj bi se lahko takrat zgodilo. Lažno dejstvo, ki ga mediji širijo, da se volitev ne udeležujejo tisti ljudje, ki so razočarani, bi morali popraviti. Razočarani ljudje namreč še kako hodijo na volitve. Sedaj volijo to opcijo, nato jih ta malo razočara, zato volijo sorodno opcijo, nato pa spet isto in tako naprej, vse kroži, vse cirkulira. Tisti, ki ne volijo, pa so samozavestni ljudje. To so tisti, ki so ugotovili, da nesposobnost političnega aparata njihove svobode ne bo ogrožala. Jaz nimam popolnoma nobenih zamer ne do enih, ne do drugih.

Ampak sedaj pridemo do mantre tistih, ki se volitev redno udeležujejo ter so politično zavedni. Kako bi se branili njihovih očitkov, da če ne greš na volitve, potem se tudi ne razburjaj nad državo in nad politiki, ki ti vladajo?

Saj se ne jezim. Če ne hodiš na volitve, lahko izraziš trenutno, momentalno stanje. To je tako kot nogometna tekma. Če nisi nogometaš, zakaj bi se jezil. Ta jeza, ki jo doživljaš, ko ti gre nek predsedniški kandidat na živce, je približno taka kot utrip srca. Za hip gre navzgor, nato pa spet pade. Name nič ne vpliva, da bi me sedaj neka politična situacija pripeljala do tega, da bom spremenil način dela in mišljenja. Jaz se v jezi na hitro razburim, nekoga pošljem v vse rodilne organe, ampak čez pet minut sem zopet tam, kjer sem prej bil. Nimam nobene konsekvence. Nad nekim slovenskim bebcem od politika se ravno tako razjezim, kot če Messi ne zadane enajstmetrovke. Ali pa če gledam ob dveh zjutraj košarko in ugotovim, da LeBron James slabo meče. Do njih ne bom spremenil odnosa. Še vedno jih bom šel gledat na naslednjo tekmo.

Javnost spodbuja mlade, da bi se volitev udeležili. Dejstvo pa je, da se jih udeležuje bolj malo. Zakaj je tako?

Pa še manj se jih bo. Zdi se mi, da se mladi zavedajo, da so tako predsedniki države kot predsedniki vlade in predsedniki opozicije. Mladi se zavedajo, da jim leporečje nekoga ne pomeni popolnoma nič. Še manj verjamejo, da bo kdo zanje sploh kaj naredil. Jasno jim je, da bodo morali na koncu poskrbeti sami, kar je tudi normalno.

Je na obzorju kakšen nov projekt Saša Hribarja?

Ogromno jih imam. Več kot 42 projektov. Vsi so plod mojih zadnjih dvajset let. Ampak problem imam z volivci projektov, ti namreč ne obkrožijo »za«. Včasih je bilo tako, da jih je bilo nekaj »proti« in nekaj »za«. Druga faza je bila, da so bili vsi proti. Sedaj pa sploh ne pridejo na volišče. (smeh) No, je pa tu zadnji projekt, tako imenovani First Impression.

First impression kot prvi vtis?

Gre za spletno stran s sistemom glasovanja. Za enkrat je na voljo glasovanje za predsedniške kandidate, sledile pa bodo še mnoge druge teme. Na voljo je več stvari ali ljudi, vi pa med njimi preprosto glasujete s pozitivnimi ali negativnimi glasovi. Poanta vsega je, da na dolgi rok vidimo, kako bi se posamezne stvari razvrstile po priljubljenosti. Obstajajo »resne« teme kot so volitve, lahko pa tudi čisto banalne. Pomembno je, da se po našem oddanem glasu vprašamo, če smo glasovali zaradi dejanske všečnosti ali zgolj zaradi črednega nagona, ko vidimo, da so tudi drugi glasovali podobno.

Kolumna 17. 10. 2017

Naredite Ameriko spet obvladljivo (14): Ni je čez našo policijo

»Mladi policaji imajo vsi relativno mehke oči. Njihova vzgoja je razsipna. Med borovnicami in praprotjo hodijo, babice rešujejo iz naraslih voda. Kadar zamahnejo z roko, pomeni, da hočejo malico iz tistih vrečk iz polivinila. Na štore se usedejo, v doline gledajo in mislijo na svoje mame. Ampak gorje, če se mlad policaj razjezi.«
Tomaž Šalamun

 

Avtor grafita: Banksy

»Nič ne bi bilo narobe,« je enega minulih tednov nekdo zapisal za družabna omrežja, »če bi se St Louis kdaj prebil do medijske pozornosti tudi zaradi česa lepega.« In res ne bi bilo – le zgodi se ne. Tokrat si je St Louis zaslužil svoje mesto v novicah zaradi serije protestov, ki s presledki še vedno traja. In kdaj se pravzaprav dogaja?

Slab tisoč hipsterjev – včasih več, včasih manj, včasih sto – večinoma belcev, opremljenih s svojimi ličnimi Kånken nahrbtnički in domiselnimi pričeskami vneto maršira po ulicah St Louisa. Včasih zasedejo kakšno veleblagovnico, včasih razbijejo kakšno šipo, včasih ta šipa krasi pročelje županjine hiše v Central West Endu. Včasih kričijo, da je tako videti demokracija, včasih, da črna življenja štejejo. Večina med njimi še ni dopolnila tridesetega leta. Večina med njimi bo, če bodo noč presedeli v zaporu, o tem v prihodnjih mesecih govorila s slabo prikritim ponosom in zadovoljstvom. Večina med njimi se ne more sprijazniti s tem, da je bil Jason Stockley, nekdanji policist in itaški veteran, ki je 20. decembra 2011 ustrelil neoboroženega štiriindvajsetletnega Anthonyja Lamarja Smitha, 15. septembra letos zaradi pomanjkanja dokazov oproščen.

Slišati je kot sarkazem – pa ni. Je opis realnega stanja protestov v St Louisu, ki so se v minulih tednih prebili do medijske pozornosti, kakršna pritiče naravnim katastrofam in izbruhom oboroženih konfliktov, ki jim bo v prihajajočih letih sojeno spreminjati zemljevide. Iz slovenskih medijev smo vajeni obratne strategije – ne glede na to koliko ljudi demonstrira, policija in mediji, ki bodo njeno statistiko reproducirali, bodo številko vedno zaokrožili navzdol. Saj ni nič takšnega, nekaj nezadovoljnih čudakov malo postopa naokrog, ker ravno nimajo pametnejšega dela. Tu pa peščica vznevoljenih meščanov predstavlja grožnjo komaj obvladljivega dosega.

Mlaoštevilnost in demografska zasedba protestnikov nista nič nenavadnega – protestirajo tisti, ki tvegajo najmanj, tisti, ki bodo s svojimi telesi, ki ne glede na vse vedno veljajo nekaj več od teles drugih, zastopali tiste, ki bi s prisotnostjo svoja telesa neposredno ogrozili. Ne gre toliko za modno odločitev tistih, ki so zamudili svojo zgodovinsko in geografsko priložnost, da bi bili pariški maoisti 1968, gre za povsem iskreno in necinično solidarnost. Tisti, ki lahko, prostestirajo namesto tistih, ki ne morejo. A ravno zato, ker so tisti, ki lahko, tako nebogljeni in politično nedolžni, kot so, je tako težko razumeti veliko zgodbo, ki so jo na demostracije, povezane s primerom Stockley, naložili novice in policija. Na dan razsodbe so tako pozaprli vse javne ustanove že za čas kosila. Otroke so predčasno poslali iz šol. Predmestne gospodinje so prestrašeno kukakle skozi žaluzije. In zgodilo se ni nič. A tudi to ni vsa resnica.

Nič se ne bi zgodilo, če se policija ne bi odločila, da se nekaj vendarle mora zgoditi in se sporpijela s protestniki kot z vojsko v naskoku. Ljudje so bili izolirani, stisnjeni v kot, tepeni, strpani v marice in zaprti, medtem ko je policija veselo prepevala, da ulice pripadajo njim. Bilo je nekaj najbolj čudnega, kar sem v življenju doživela in še vedno ne razumem povsem. Točneje: moja drobcena pamet ne zmore uskladiti podobe politično slabotnega protesta, ki v prostoru in času obsega tako malo prostora, da je skoraj neviden, s predimezioniranim odzivom policije, za katerega bi človek, če bi imel rad teorije zarote, skorajda lahko rekel, da je bolj kot ustvarjanju miru služil ustvarjanju vojne.

Seveda je to ista policija, ki strelja na neoborožene posameznike, ker pripadajo napačni demografski skupini. Ista policija, katere vrste polnijo vojni veterani, ki jih nihče ne zdravi zaradi posttravmatskega stresa. Ista policija, ki podtika dokaze in ustrahuje priče. Policija, ki je pravzaprav srčika problema. Vojska za domačo rabo.

Sodeč po policijskem rajanju v St Louisu in skoraj hkratnem odzivu španske policije na katalonski referendum za neodvisnost je policijsko nasilje na zahodu spet v modi in človek ne more biti več čisto prepričan, da ga udejstvovanje pri osnovnih demokratičnih opravkih ne bo stalo pendreka v glavo in kakšne noči v zaporu. In naturalizacija policijskega nasilja za sabo prinaša naturalizacijo nasilja nasploh. Več o tem bi morda znali povedati teroristi iz držav, ki cela desetletja živijo v militariziranem stanju, a kaj, ko jih nikoli nihče nič ne vpraša.

 

Za vse tekste iz ameriške serije Katje Perat na desni kliknite na značko Amerika.

Kritika 13. 10. 2017

Ozka pot človečnosti

Ozka pot globoko do severa je četrti v slovenščino preveden Flanaganov roman, za katerega je prejel tudi nagrado Man Booker. Fabula ga je gostila leta 2010. Za samo fiktivnostjo romana stoji dejanska zgodba: Flanaganov oče je bil namreč eden od ujetnikov, ki so za Japonce med drugo svetovno vojno gradili železnico v Burmi (njemu je roman tudi posvečen). In ravno okoli teh dogodkov se odvija jedro romana.

Toda Flanaganov špeh zajema precej več kot popisovanje nečloveških razmer med gradnjo Linije. Zgodbo pripoveduje več personalnih pripovedovalcev, med katerimi izstopa Dorrigo Evans, ki se pred odhodom v službo zdravnika zasužnjenih loči od kompleksnega ljubezenskega odnosa. Slednji zaznamuje tudi njegovo življenje po vojni. Med branjem pobližje spoznamo tudi drugi pol − njegovo ljubimko Amy. Pisatelj nam poda še vpogled v stališče japonskega poveljnika Nakamure, pa korejskega podčastnika Varana in v nekaj ostalih avstralskih vojnih ujetnikov. Tako ni le relativizirano obojestransko vrednotenje spornih dejanj, temveč je s tem tudi ponujena možnost spoznavanja (preostanka) človečnosti, ki jih posameznik v tako hudo zaostrenih razmerah še premore.

Ozka pot globoko do severa je nedvomno zgodovinski roman, toda delom, ki jih pred vojno in po njej pripovedujeta Amy in Dorrigo, bi lahko brez težav dodali oznako ljubezenski roman. Tu je narativa (kajpak) drugačna kot v vojnem delu: več je senzualnosti in karakternih opisov, skladnih z gestikulacijami in telesno govorico. Mestoma zdrsne knjižni jezik tudi v pogovorni register, začinjen z bežnim humorjem: »Želela si je, da bi zdaj imela v ustih njegovega krasnega kurca, pred vsemi, doli v jedilnici, to bi zagotovo začinilo njihove kave«. Rahlemu humorju se Flanagan ne izogne niti v vojnem delu romana, četudi je tam bolj trpek. Na splošno je pisateljev jezik gibek, pisanje je spretno prilagojeno osebi, ki izreka, pri čemer najbolj izstopajo Japonci s svojo skoraj samurajsko držo, podkrepljeno z bushidom.

Ker se japonskost ne tiče le »kulinarike« vojnih ujetnikov na Liniji, ampak tudi same forme (notranje in zunanje) romana, ji gre posvetiti nekoliko več pozornosti, ker predstavlja vidno presečišče z zahodnim »kodeksom«. Ravno v tem prostoru išče avtor tudi prostor za človeškost, za neko univerzalno ljubezen do sočloveka, ki ne pozna geografskih in kulturnih razlik.  

Roman je razdeljen na pet delov, v vsakega uvaja posamezen haiku, ki se s svojo sporočilnostjo navezuje na sledečo vsebino. Avtorji vseh haikujev v romanu so klasični japonski pesniki: Bašo, Issa, Hyakka. Poglavja med posameznimi deli so kratka, zastavljena so tako, da se tok pripovedi ne prekinja, kvečjemu se še stopnjuje. Navezanost na umetnost pisanja haikujev kažeta tudi polkovnik Kota in poveljnik Nakamura, katerih citiranje haikujev med poveljstvom vojnih ujetnikov izpade povsem hladnokrvno in cinično in tako še bolj podžiga razlike v vrednostnih sistemih. Toda kako, kljub vsem krutostim, zameriti nekomu, ki le izvršuje Cesarjevo voljo, ki naj bi pomenila absolutno dobro? Čemu sploh človeško ravnanje z vojnimi ujetniki, če je pa edino častno, ko si zajet v ujetništvo, storiti samomor? Zakaj biti kaznovan zaradi enega samega tepeža vojnega ujetnika, če te kot vojaka v japonski vojski stalno pretepajo? Kako podlo in brez časti je sploh postati ujetnik, se po vojni sprašujejo japonski vojni zločinci. Enako kot v Nürnberških procesih pisatelj v zadnjih dveh delih knjige obravnava usode in posamezne zagovore vsakega od vojnih zločincev, ki so bili bodisi usmrčeni bodisi so postali rahločutni s stremljenjem po pozabi (tudi kanibalizma) ali pa so končali precej klavrno: kot preperela mumija, katere obstoj je sorodniku porok za stalen mesečni prihodek za vojne zasluge. Po vojni spregovorijo tudi o medicinskih poskusih na ameriških vojakih, ki jih obravnavajo kot zaslužne za napredek medicine.

Večji del je na koncu vendarle odmerjen Dorrigu Evansu in njegovemu nemirnemu tavanju. Navzven uspešen zdravnik in neulovljiv ženskar se muči z neprebolelo ljubeznijo in življenjem, v katerem ne more najti smisla. Pisatelj suspenz glede vzroka njegove bolečine drži čisto do konca. In če je moto Avstralca Evansa vedno ta, da »se pomikam naprej in da poganjam mline na veter«, izpadeta drži japonskega polkovnika in poveljnika precej bolj umirjeni, skladni z Bašovo držo v Ozki poti globoko do severa, katerega naslov si Flanagan spretno prisvoji. V tej knjigi Bašo, študirajoči zen budist, piše ravno o večnosti, ki se skriva za vsako še tako majhno in minljivo pojavnostjo. Knjigo je namreč pisal med namenom odtegnitve od materialnega sveta. Prav taisti poskus je bil po vsej verjetnosti tudi edina rešilna bitka vsem, ki so vojno ujetništvo preživeli. Kar je prav v nasprotju z nadaljnjo nesmiselno usodo izgrajene železnice na Indokini: kljub žrtvam in ogromnemu vloženemu delu je absurdno propadla in se zarasla v džungli; niti ideja velikega japonskega duha ni pripomogla k obstoju majave materialnosti.

Richard Flanagan je, preden je začel s pisanjem leposlovja, pisal eseje in novinarske članke. Poleg tega je tudi avtor dveh filmskih scenarijev: Avstralija in Plosk ene dlani, ki je najprej izšel kot roman. Nič presenetljivega ne bi bilo, če bi se tudi dotični roman prelevil v film: gotovo bi bolj zarezal v bolečo preteklost kot pa npr. film Most na reki Kwai, ki se ukvarja z gradnjo iste železnice in ki je isto tematiko predstavil romantizirano in povsem zgrešeno: vojni ujetniki si med gradnjo železnice gotovo niso požvižgovali. 

Ozka pot globoko do severa
Richard Flanagan
Leto izdaje:
2017

Prevajalec:
Leonora Flis

29,00 €

Dom in svet 12. 10. 2017

Kdor ne išče, ta je najden

 

Ilustracija: Kaja Avberšek

Kar nekaj časa svoje zveze sva živela narazen. Jaz v Ljubljani (in večino časa s pripravljenimi potovalkami, zdoma, po raznovrstnih lutkovnih in stripovskih festivalih, umetniških rezidencah, s prenosnikom na rami, v leteči maniri svobodnega poklica), Deyan pa v Berlinu (z daljšimi postanki v Madridu in Barceloni). Enkrat me je obiskal on, drugič jaz njega, tretjič sva šla skupaj na mojo “službeno pot”, četrtič na njegovo. Seveda sva razmišljala o “skupnem gospodinjstvu”, nekega dne, ko opravim še tole, ah, pa zaradi tegale bi tudi moralo še nekaj časa tako ostati … dokler iz dveh ni nastal tretji in je za življenje v skupnem gnezdu zmanjkalo izgovorov. Najprej smo se naselili v Berlinu, zaradi Deyanovega dela. Berlin sem poznala in ga čutila kot izumetničeno in prenapeto mesto v smislu “jaz sem še bolj ustvarjalen kot ti in moja ideja je še bolj posebna od tvoje”. Nemški temperament in severna klima tudi sicer ne ustrezata moji duši, pa tudi Deyanovi ne. Vedela sva, da je Berlin le mesto prehoda, da oba želiva živeti na toplem, ob morju, razmišljala sva o Iberskem polotoku. Sama sem nekaj let živela v Lizboni, Deyan polovico življenja v bolgarskem Plovdivu, drugo pa v Madridu. “Bi ti utegnilo ustrezati življenje na Gran Canarii? Nekakšna priložnost se svetlika na obzorju …” me nekega sivega dne vpraša Deyan. “Ojej, pojma nimam, otok, palme, sadne kupe, nemški turisti …?” “Menda je klima zelo blagodejna, morja je obilo, španščina nama dobro gre …” “Ajde. Poskusimo, ničesar nimamo izgubiti.” In zdaj sem tu.

Sedim na vrhu naše bele hiše, na stolpu, da imam fin razgled vsenaokrog. Pripiram oči, svetloba je kljub rahli oblačnosti močna. Bližje smo Afriki kot Evropi, Maroko je oddaljen le sto kilometrov zračne linije. Hiša stoji v Palmovi ulici v Las Palmasu – mestu palm, Palmogradu.
Otroci v vrtcu pojejo jesenske pesmice in domov prinašajo kolaže s suhim rjavim listjem, popoldne na plažnem termometru kaže dvaintrideset. Ni slaba, takale jesen, si mislim. Fejzbuk je prepoln gob in deževnega jamranja, jaz pa v japonkah z belimi cofki pijem alkoholni papajin smuti v skodeli iz papajine kože.

Nasproti mene se dviga, bolj majhen, pa vendar – vulkan. V svoji rjavo-vijoličasto-rdeči organskosti je lep kontrast svetlim kvadrastim hišam z ravnimi terasnimi zaključki. Strehe tu ne potrebujejo nagibov, dežja skorajda ni, letos pa še sploh ne. Tamle nasproti imajo na terasi golobnjak, bolje rečeno, grličnjak; takih je v naši soseski veliko. Ob popoldnevih jate grlic nežno preletavajo nebo, bele so, sive in srebrne – odvisno od kota, pod katerim letijo. Skupaj letijo take z rdečimi, modrimi ali zelenimi trebuščki – odvisno, kako jih je njihov človek označil. Na otoku je vzgoja ptic pomembna tradicija. Otok se imenuje Gran Canaria, kar pa ne pomeni, da tod mrgoli ptičkov kanarčkov. V starih, poganskih časih so ga naseljevali posebni velikanski psi – “gran cani”, po njih je otok dobil ime.

S sabo sva na Gran Canario pripeljala malega Kalina, ki ni ptiček. Ta bo (ko se multilingvistični vozel v njegovi skravžljani glavici razrahlja) govoril (materino) velenjsko slovenščino, (očetovo) plovdivsko bolgarščino, (lokalno) kanarsko španščino in brouken ingliš (s čimer se njegova mati in oče sporazumevata večino časa, čeprav mati vedno pogosteje zahteva treniranje španščine). “Mašina” je trenutno kraljica njegovih besed. Kladivu reče po bolgarsko “čuk”, vlaku pa po špansko “tren”. Sama sem za komunikacijo z lokalci sprva uporabljala portuñol – po občutku pošpanjeno portugalščino, ki jo postopoma in povsem naravno spreminjam v španščino s portugalskimi primesmi. Španščine se nikoli nisem učila, sem pa pred leti portugalščino obvladala takoj za slovenščino, kar mi dandanašnji še kako prav pride. (Nekega dne sva Kalina peljala k pediatrinji, s katero sva kar nekaj časa govorila po špansko. Ko je zdravnica prebrala Kalinovo polno ime, jo je zaskrbelo, da je pravzaprav ne razumeva. Zatrdila sva ji, da je vse v redu. Nato pa je vprašala, ali smo morda Argentinci. Zanimiva povezava, ki je nisem razumela. Argentinci vendar govorijo špansko …? Kakorkoli. Večina naših sosedov misli, da smo Angleži ali Nemci; vsekakor so prepričani, da prihajamo od nekod, kjer je večino časa zelo zelo mrzlo.)

Našemu kvartirju se reče Isleta, otoček, kar nas naredi dvakratne otočane. Nekdaj je bila Isleta resnični otok. Ob oseki se je do njega sicer prišlo po kopnem, ob plimi pač ne. Med velikim in majcenim otokom so kasneje nasuli povezavo s cestami, hišami in vsem drugim vred, ime pa je ostalo. Tamle čez je industrijsko pristanišče z rdečimi žerjavi, ki so videti kot ogromne robotske žirafe, in še bolj ogromnimi naftnimi ploščadmi, ki ponoči, polne lučk, spominjajo na novoletne smreke velikanke. Začenja se sezona križark, kar pomeni, da bomo z ravno tegale opazovalnega stolpa lahko videli deset-in-več nadstropne plavajoče hotele z zvenečimi imeni. (Kalin bo še posebej navdušen. “Ladija” je bila njegova prva beseda.) Isleta je nastala kot naselje mornarjev in pristaniških delavcev. Kakšnega prebivalca uglednejših mestnih sosesk omemba Islete še vedno zaskrbi – saj tam je vendar nevarno, “putas y cochilleros”, kurbe in razbojniki z noži … ni res? Že dolgo ne. “Guanches” pa, gotovo in očitno – nasledniki avtohtonega otoškega ljudstva, ki je živelo v sožitju z naravo in v jamah. Še dandanes je otok poln jamskih hiš, posodobljenih do take mere, da se med njimi najde tudi kakšen prav fensi butični hotel.

Tik pred hišo je majhno otroško igrišče z dvema palmama, nekaj fikusi, štrcljasto papajo, nekaj mini agavami in sramežljivim, vijolično cvetočim grmičkom. Dopoldne ga pridejo pomest z velikim palmovim listom (ta je nujna oprema vsakega smetarskega vozička) in počistit z vodo. (Zadnjič sem na poti iz vrtca naletela na lepo pometalko cest. Urneje sem stopila, da je pri delu ne bi ovirala, pa se je ustavila, me pogledala in mi s svetlim nasmehom rekla: “Ne teci, bom počakala.” Tu se nikamor ne mudi. Ko celinski Španci rečejo “mañana” – jutri, otoški Španci rečejo “otro día” – nekega dne v prihodnosti, le nebo vé, kdaj.)

Mimo hiše vozi manjša različica rumenega lokalnega avtobusa, tukaj mu rečejo “guagua” (ne le majhnemu, vsem avtobusom), kot na Kubi. (Krompir je “papa”, fantek “nene” in podobno.) “Paraoj”, zaslišim z ulice, kot bi govoril avtomat. Vsak dan, večkrat. To je prodajalec srečk – albin, oblečen v bež oblačila z dolgimi rokavi in hlačnicami ter pokrit z bež klobučkom, da ga močno sonce ne opeče. Kar izgovarja, avtomatsko in neštetokrat na dan, je “para hoy” – za današnji dan; njegove srečke bodo nekoga namreč osrečile že nocoj. Soseda iz vzporedne ulice mu vsak dan na pločnik po vrvi spusti košek z denarjem, ki ga Paraoj zamenja za srečni listič.

Sliši se tudi prodajalca užitnega in še pred kratkim živega morskega življa, ki v svoji z ledom obloženi samokolnici ponuja, kar je tistega jutra ujel. Zadnjič smo kupili “lapas”, navadne latvice (poznam jih pod imenom “priljepki”). Slastni so bili, polžki s piramidastimi hiškami, pripravljeni v ponvi in preliti z mešanico oljčnega olja, peteršilja, česna in belega vina. (Če bi bili ostali člani družine nad svežim koriandrom navdušeni tako kot jaz, bi gotovo nadomestil peteršilj.) Sicer pa jemo zelo fjužn. Poleg ostalega uporabljamo bučno olje (v družbi bajadere, barkafeja in čokolešnika nujna import jestvina iz Slovenije), bolgarska polovica poskrbi za šopsko solato, lutenico, lukanko in rakijiko, čemur dodajamo avtohtoni avokado, hrustljavo vodno krešo, mesene slastne mange, kratke debele “platanos” (kanarske banane) in palmov med. Vsak dan po ozkih enosmernih ulicah soseske vozi tudi zarjavel kombi, napolnjen z lončnicami. Po zvočniku hreščeče našteva imena vseh rastlin, ki jih prodaja po ugodni ceni. Tu in tam mimo hiše pribobni avto s hudimi sabvuferji v prtljažniku, da vsa hiša zavibrira v ritmu ritomigajočega regetona. Moram se naučiti migati z ritjo, za ženske je tako miganje še posebej blagodejno, saj masira ves notranji reproduktivni sistem s centrom ženske energije vred. Meni naravno je miganje z rameni in glavo, prihajam pač od tam gor, kjer se tako miga. Ali pa polka-valčkasto poskakuje z ene noge na drugo, prav nič senzualnega v vsem skupaj. Medtem ko pišem, sonce predre oblake s tako močjo, da se moram prestaviti nadstropje nižje, v senčno, rahlo hladnejšo notranjost hiše. Pobrskam po eni mojih že napolnjenih, porisanih in popisanih beležnic ter se ujamem na januarskem zapisu: “Ne vem še, zakaj sem tu. Gotovo je le to: nekaj pomembnega me ima najti.” Vesolje ve in zaupam mu: kdor ne išče, ta je najden.

 

Refleksija 10. 10. 2017

Boj

 

Prizor iz filma Klub golih pesti

Na TV-sprejemniku se pravkar blešči lik, ki je premagal včerajšnjega sebe. Ožarjen je. Zamišljam si nenavaden, nekonvencionalen rumen ring, na katerem piše: Sam proti sebi. S tem zadnjim bojem je junak nedvomno presegel svoj osebni rekord, star šele nekaj ur. Črke, ki gnezdijo v ringu, vsekakor pozivajo na veliki boj.

Včasih se mi zdi, da je v bitki proti samemu sebi odmerek dramatičnosti manjši kot v bitki proti drugemu, vendar gre za najtežji boj. Najbolj boleč. Vse je v redu, dokler pred sabo v zrcalu ne zagledaš neodločnega borca. Fighterja, ki mu sevanja neodločnosti ni treba dobivati od zrcala, ker jo kratko malo jemlje iz vsega okrog sebe. Njegova neodločnost, ne da bi se pokazala navzven, obvladuje prostor, zato sta pomanjkanje samozaupanja in občutek zamanskosti čedalje večja. Neodločnost, tako kot neustrezna strategija zaradi napačne presoje ali nezavzetosti za boj, je sovražnik vsakega boja. Največji boj je gotovo boj proti samemu sebi, kajti preden se podamo v boj z drugo osebo, moramo, da bi bili uspešni, obvladovati samega sebe. V Bibliji piše: Potrpežljiv človek je boljši kakor junak, gospodar nad svojim duhom boljši kakor osvajalec mest.

Treba je torej pokoriti sebe zaradi samega sebe.

Zanimivo je, da smo v boju proti samim sebi tolikokrat poraženi, čeprav se nimamo za svoje sovražnike. Do koga drugega, ki je tolikokrat porazil našo voljo, bi večina od nas čutila vsaj odpor. V poraznem boju s samim sabo čutimo manjvrednost, ker je ta, zaradi katerega smo izgubili, šibek. V takem boju je izgubil del nas samih, in to prav tisti, za katerega smo se odločili, da ga podpremo. In zmagovalec, ki je boj dobil proti naši volji, ostaja v nas, vendar se pojavlja občutek šibkosti, ker pozornost usmerjamo v poraženca, ki mu dajemo prednost.

V tem trenutku mi na misel prihaja znak iz kitajske religije, znak za jin in jang. Ker je v vsaki stvari tudi vsaj nekaj nasprotja, je boj znotraj posameznika najbrž neizogiben. Toda če bi si vse življenje prizadevali samo miriti in blažiti nenehna in velikanska nasprotja, bi hitro končali na psihiatriji. Tolaži me stavek zagrebškega prijatelja, ki mi je danes v zafrkanciji, potem ko sem mu povedala o neki prismojeni in odbiti zamisli, dejal: Ko boš končala v Vrapču, mi boš blizu, prinašal ti bom pomaranče. Kaj sem mu odgovorila?! Rekla sem samo: Prav, rada imam, da skrbijo zame. Vsak ima rad, da skrbijo zanj, saj tuja pozornost lahko zmanjša škodljivo sevanje, ki smo mu bili izpostavljeni med boji z drugimi, pa tudi s samimi sabo.

Kaj je veliki boj za nas in kaj za druge? Ali mora biti igralec v velikem boju nujno velikan? Ali nemočen lik lahko sodeluje v velikem boju? Vsekakor. Toda ali je lahko nekdo čisto drobcen glavni igralec v velikem boju? Seveda, vendar če se na boj gleda z njegovega stališča.

Če rečemo, da sodobno mesto s svojim betonom, kriminalom, korupcijo in nedoslednostmi, pa tudi s kupom nesmislov požira človeška bitja, lahko prav tako trdimo, da je zavladalo ljudožerstvo. Zato se je vsak od nas prisiljen bojevati. Toda v ugotovitvi, da je mesto ljudožerec zaradi divjaštev svojih meščanov, se skriva napaka. Pa tudi nekateri meščani še vedno ne morejo biti člani tistega neregistriranega in včasih fluidnega kluba ljudožercev. Seveda gre tu za simbolno ljudožerstvo.

Včasih ugotovimo, da smo potegnjeni v bojno žarišče, ne da bi boj načrtovali. In smo zato povsem nepripravljeni. Ne razmišljamo o tem, da so okrog nas posamezniki, ki bi nam lahko storili kaj slabega. Toda oni to kljub temu počnejo, namerno ali nenamerno, zavestno ali nezavedno. Kdaj nam ne želijo storiti nič žalega, vendar iz egoizma pri reševanju svojih lastnih težav ne opazijo, kaj počnejo. Ali se na to ne ozirajo. Ali pa sami sebe in druge prepričujejo, da se česa pač niso zavedali, ker je tako preprosteje – imajo opravičilo. Čemu pri ljudeh sploh opravičevanje? Razlog zanj je lahko dvojen: resnična notranja potreba zaradi občutka krivde, a tudi pragmatičnost – daljnovidno uzrtje prihodnosti in uvid, da je zanesljiveje, če se opravičiš.

Najbrž se prav zaradi nenačrtovanega boja z dejavnikom presenečenja, v katerega smo se spustili brez strategije in nepričakovano, na naš bančni račun nalaga nezaupanje. Kajti obstajajo, seveda, tudi banke verjetja, v katerih je prav tako mogoče iti v minus. Včasih se mi zdi, da je tega nezaupanja dovolj, da bi lahko postavila zgradbo, v kateri bi bile samo enoposteljne sobe. Če bi koga zeblo, bi tam izposojali termoforje.

Ko potujem, pogosto opažam, da je tudi pokrajina ob cesti kot neodločna borka. Pa vendar bo spomladi premagala zimsko sebe, poleti bo premagovala pomladno sebe in tako naprej.

Pokrajina ni nespretna, osvojila je veščino.

Toda potem ko sem opazovala njene smiselne boje, ki so daleč od česarkoli shizofrenega in urbanega, sem še bolj izpostavljena sevanju nesmiselnosti, ker mi ne uspe imenovati kaj dosti človeških bojev, ki imajo smisel. Veliko več jih je brez vsakega človeškega opravičila.

Med bojem rastlinstva in človeškim bojem je še ena temeljna razlika. Pokrajina se vedno bojuje mirno in potrpežljivo, kot to počne z listnimi in cvetnimi popki. Tak način boja je pri človeku redkost. Človek se pogosteje bojuje bolj agresivno, je nepotrpežljiv in živčen, čedalje pogosteje pod stresom, nima časa, da bi čakal na spremembe – in vanje niti ne verjame, zato je včasih nagnjen tudi k samomoru. Stvari čedalje pogosteje rešuje bliskovito, ker nima na voljo neskončnega števila let.

Radoveden človek je prav tako močno nagnjen k tveganju in se brezglavo podaja v številne nevarnosti. Zaradi lastnega užitka se spušča v najrazličnejše konjičkarske boje. In tako lahko občutim, kako mi na avtocesti zmrzuje grlo, ker imam v plastičnem kozarčku meglo. Potem z meglo začnem tekmovati na cesti. In mimogrede občutim, kako nenehno poskušamo prehitevati, kako iz radovednosti in užitka pravzaprav vsi tekmujemo celo s svojim lastnim zavetnikom, angelom varuhom.

Tu in tam ne moremo presoditi, ali smo se podali v kak boj ali ne. In če smo se, ali nasprotnik že ve, da smo postali borec, ki se bojuje z njim? Kako lahko to vemo, če se izmikamo pogledu v oči? Po razporeditvi senc v nekem prostoru? Morda bi ob pomanjkanju zdrave pameti morali tudi za to ustanoviti kako komisijo. Ali bom planila pokonci, če se mi bo sanjalo o gorečem konziliju?

 

Lana Derkač (1969) je hrvaška pesnica, pisateljica in esejistka. Na literarno prizorišče je stopila leta 1995 s pesniško zbirko Sprotna razpela (Usputna raspela), potem pa skoraj vsako leto izdala po eno knjigo. Kritika je precejšnjo pozornost namenila predvsem pesniški zbirki Šah s snegom (Šah sa snijegom, 2011), pa tudi zbirki kratkih zgodb Prisluškovanje angelov (Osluškivanje anđela, 2003) in romanu Zajtrk za molje (Doručak za moljce, 2012). Njena poezija je uvrščena v številne antologije hrvaške književnosti in prevedena v petnajst jezikov. Je redna gostja mednarodnih pesniških festivalov po vsem svetu.
Izbrana eseja sta iz zbirke Strateg (2015), v kateri avtorica na izviren način prevprašuje pojme, kot so jezik, pisanje, prevajanje, poezija, čakanje, čistina, veličina ipd.
 

Prevedla in spremno besedilo napisala: Mateja Komel Snoj

Panorama 9. 10. 2017

moji prijatelji

Ilustracija: Ana Baraga

moji prijatelji ne verjamejo več v mir /
moji prijatelji stanujejo na podstrešjih in v lopah /
imajo knjižne police in uokvirjene slike krokarja na steni
in pogosto zastarele pesmi v predalu, pogosto
obešajo zastave ali bandere z balkonov
z oken
a utopične zmedenosti imajo dovolj /
moji prijatelji stanujejo v Barceloni in Bamaku
v Bombaju in Budimpešti in Bloemfonteinu
in Brackenfellu
in zvečer poslušajo balade
streznitve /
moji prijatelji so igralci in popotniki in posedujejo dežnike
in ko so bili še mladi so z vsem srcem
ljubili in zdaj si brišejo
usta, kadar morajo v templju
poljubiti rokav svete relikvije /
moji prijatelji nosijo čevlje in globoko
razmišljajo o skritem pomenu premikanja
hribov / pozno poleti
na hrbtu lebdijo v morju in gledajo
mimopolzeče oblake / moji prijatelji
pijejo kavo /
moji prijatelji imajo nagubane mucke in načete lulčke
(zato so sramežljivi v dejanjih ljubezni) /
radi hranijo zlate ribice
in opazujejo, kako njihovo gobčki hlastno lomijo vodno gladino
da bi pogoltnili svobodo
da bi izpljunili luno /
moji prijatelji imajo bolečine v križu /
moji prijatelji berejo zgodbe Julia Cortázarja /
moji prijatelji počivajo pod sivimi kamni pokopališč v Beiri
v Bandungu in Bologni in Blantyreu
in pod peskom in prahom v Bandiagari / veliko
mojih prijateljev je že dolgo mrtvih
in pepel nekaterih je raztresen
po rožnih vrtovih, medtem ko drugi trkajo po pokrovih
krst in ne prenašajo krtov /
moji prijatelji so izgubili
stik s svojimi otroki /
moji prijatelji se jezijo /
moji prijatelji imajo poseben in težaven odnos
z nočnim nebom
še posebej ko je to škrlatno /
moji prijatelji iz Brisbanea in iz Beograda
iz Bagamoje in Bahije in Bitterfonteina
si včasih zapisujejo misli
in delajo sezname prijateljev
ki tako kot zdaj oni vedo
da svet ni tu da bi ga spreminjali /

 

Breyten Breytenbach (1939) je južnoafriški pesnik, pisatelj in likovni umetnik. Je avtor več kot petdesetih knjig (pesniških in esejističnih zbirk, romanov, dnevnikov in spominov), piše v afrikanščini in angleščini. Zaradi svojih kritik apartheida in zakona z žensko vietnamskega porekla (tedanji južnoafriški zakoni so medrasne poroke prepovedovali) je bil izgnan iz države, sredi 70-ih pa sedem let celo zaprt. Za svoj pesniški opus je bil obilno nagrajen, nazadnje letos s prestižno nagrado Zbigniewa Herberta za izjemne umetniške in intelektualne dosežke. Od leta 2013 vodi pesniški festival Spier v Stellenboschu.

Prevedla in opombo napisala Staša Pavlović.

Panorama 5. 10. 2017

Nobelova nagrada za čustva

Lanskoletna podelitev Nobelove nagrade Bobu Dylanu je očitno prinesla odjugo; vsaj tako kaže glede na pravkar razglašenega dobitnika največjega literarnega priznanja, Kazua Ishiguro, ki se je s svojimi romani, tudi po zaslugi njihovih ekranizacij, zasidral v številna srca. Ostanki dneva ter Ne zapusti me nikdar sta romana, ki se ukvarjata s čustvi, ljubezenskim odnosom v nemogočem sistemu, sistemu, ki zahteva absolutno podreditev višjim ciljem (= slojem). Ali kakor je to ubesedila švedska akademija: gre za romane, polne izjemne čustvene moči, ki razkrivajo brezno pod našim občutkom za povezanost s svetom.

Zvesti butler gospod Stevens je v Ostankih dneva celo svoje življenje podredil služenju drugim, tudi ljudem, ki tega niso bili vredni, in je zatrl svoja čustva do sodelavke in prijateljice miss Keaton, ki se še desetletja pozneje sprašuje, če ni bila poroka z drugim moškim napaka. Za Kathy, Tommyja in Ruth iz Ne zapusti me nikdar, ki so prav tako ustvarjeni za služenje drugim,ljubezen predstavlja odrešitev v svetu, ki jim je namenil smrt. A kot se izkaže, njihova življenja služijo tujim ljubeznim, pred žalostjo varujejo tiste, ki bi zaradi bolezni lahko izgubili ljubljene.

V kontekstu Nobelove nagrade in predvidevanj, kdo bi jo letos lahko dobil, je Ishiguro zanimiva izbira tudi zato, ker njegov roman Ne zapusti me nikdar po žanru spominja na Deklino zgodbo Margaret Atwood. Slednja je, bržkone tudi po zaslugi izjemne adaptacije romana v televizijsko serijo, veljala za eno od favoritk letošnjega izbora za Nobelovo nagrado. Tako Deklina zgodba kot Ne zapusti me nikdar sta romana, ki ju nekateri označujejo za znanstveno fantastiko in jima s tem morda delajo krivico: gre namreč prej za negativno utopijo ali antiutopijo, primerljivo z Orwellom ali Huxleyjem, ki po eni strani deluje kot opomnik na preteklost, neke davne čase, po drugi strani pa kaže, da si bomo – s svojim nebrzdanim tehnološkim napredkom ter željo po popolnosti in nesmrtnosti – te iste stare čase nakopali – le v tehnološko bolj dovršeni in zato tudi bolj totalitarni različici.

Ishiguro je in bo blizu številnim bralcem; nedvomno gre za enega najbolj komunikativno-berljivih in čustveno nabitih Nobelovih avtorjev zadnjih let, ki bo po prejemu nagrade nedvomno dobil še več bralcev.

Zaenkrat v slovenščini lahko berete Ostanke dneva (Cankarjeva založba 1995), Ne zapusti me nikdar (Učila 2006) ter Ko smo bili sirote (Celjska Mohorjeva družba 2005).

 

Refleksija 3. 10. 2017

Mrazomrznež

Thomas Bernhard v Obernthalu, 1981 (foto: Sepp Dreissinger)

Prva knjiga. – Ko sem končal Mraz, sem imel vtis, da gre za poslednje Bernhardovo delo. Tekst je izjemno črnogled, druga avtorjeva dela izpadejo ob njem skoraj vesela; pripoved je zelo okleščena, poglavja bi se lahko večinoma zvrstila v poljubnem vrstnem redu, ne da bi tekst izgubil koherence. Bernhardova fiksacija na bolezen in nizkotnost človeštva dosežeta v Mrazu vrhunec; zato sem bil presenečen, ko sem odkril, da je knjiga v resnici avtorjev prvenec. Zasnova pripovedi je enostavna. Neimenovanega pripovedovalca, študenta medicine, pošlje njegov predstojnik v Weng, vas v avstrijskem visokogorju, kjer naj bi vohunil za predstojnikovim bratom, slikarjem Strauchom. Slikar živi v bednem gostišču in preživlja dneve ob sprehodih po hribih, ob predajanju boleznim – resničnim ali namišljenim, tega bralec ne ugotovi – in zgražanjem nad lokalnim prebivalstvom. Slika ne več, je pa zato nekakšen mislec. Glavnino teksta tvorijo študentovi zapiski pogovorov, ki jih ima s Strauchom; slikar mu pripoveduje o sprevrženem življenju v gostišču, polteni krčmarici, konjedercu, ki naj bi kuhinjo zalagal s pasjim mesom, in zlasti o bolezni, trpljenju in mrazu. Strauchova razglabljanja se mestoma približajo filozofskim razpravam. Edina resnejša sprememba v tekstu se zgodi v odnosu, ki ga ima pripovedovalec do Straucha: od začetnega nezaupanja preide do solidarnosti in naposled intelektualne privrženosti. Strauchov pogled na Weng, njegova kruta vizija življenja in jedek humor so privlačni. Sicer verjamem v zakon, da je zanimivost knjige najlaže opredeliti kot verjetnost, ali bo bralec (po kosilu) zaspal ob njej. To se mi je zgodilo ob Mrazu večkrat; a ko sem spal, sem sanjal v tonu Bernhardovega pisanja, zato omenjeni zakon tukaj ne velja. V nadaljevanju bi rad premislil par elementov tega pisanja.

Dve sili v Bernhardovem pisanju. – Bernhardov govor poganjata dve sili: ponavljanje in digresija. Na prvi pogled gre za različni, celo nasprotni težnji. Po eni strani Bernhard ponavlja že izrečeno, po drugi strani preusmerja svoj govor na vedno novo temo. Nizkotnost krčmarice lahko v eni sapi razkrinka s tremi skoraj identičnimi izrazi, v enem paragrafu najdemo več primerkov iste, morda malo premetane povedi, ponavljajo se enaki vzkliki in tožbe. Tudi digresija je poznana Bernhardovim bralcem. Razmislek o odporu, ki ga čuti do mesta, vodi Bernharda v razmislek o gnusu nad podeželjem, ki mu sledi razmislek o studu nad naravo, temu pa razmislek o barbarskem stanju dunajske opere. Ti sili, ponavljanje in digresija, govor o istem in govor o vedno novem, pa si ne nasprotujeta. Nasprotni se nam zdita le, dokler ne ugotovimo, da se obe zoperstavljata neki tretji možnosti, namreč dokončanemu govoru. Oboje, repeticija istega in razpredanje o vselej novem, sta le dva načina, kako ne prenehati govoriti. Če torej obstaja temeljno razpoloženje Bernhardovega pisanja, je to nedvomno gnev. Gnev je nemožnost, da bi z neko že minulo stvarjo opravili enkrat za vselej (zato je Nietzsche v svojih analizah poudarjal, da sta ressentiment in gnev časovni kategoriji – in ne le občutji). Ko Bernhardova proza opiše nek dogodek, ga bo v gnevu opisala še enkrat, iz drugega, morda še bolj bolečega gledišča; in ta gnev bo nato obrnila na neko drugo stvar, ki bo tudi sama postala predmet repeticije.

Bernhardov stavek. – Ta nemožnost dokončanja, nemožnost, da bi se izvil iz govora, se kaže že v Bernhardovem stavku. Ta element sicer še ni povsem razviden v Mrazu, a je že nakazan. V vsaki Bernhardovi povedi je dvojna sila, ki drži poved nazaj in ji preprečuje, da bi se ustavila. Stavek zadržujeta prisili ponovitvi in digresije. Zato bo, zlasti v kasnejših delih, njegova poved sestavljena ne le iz vrste, ja, celo iz kompleksa podredij, marveč tudi iz vrivkov – to bo od njega prevzel Sebald, pri nas bo podobno pisal Šarotar – vrivkov, pravim, ki bodo govoru Bernharda preprečevali, da bi končno opravil s tistim bistvenim, z neko nizkotnostjo ali boleznijo, saj je moč tega bistvenega ravno v množenju novih repeticij in zastranitev, v zaviranju pobega iz povedi. V Mrazu, kot rečeno, to odlašanje še ni prevladalo v polni meri, kakršno najdemo denimo v Sečnji ali Izbrisu. Tu so razmisleki slikarja Straucha razdeljeni v nekakšne bloke, v medsebojno nepovezane premisleke, ki se običajno zaključijo z bizarno in nepričakovano tezo. Preberimo par teh tez: »Zemlja je morda jasna, čutim se kot med njenima tečajema, ne da bi se oziral nase.« »Gore so, veste, pogosto oporniki, prek katerih se da videti daleč naprej.« »Mladost je sporočilo samo na sebi. Kar pride potem, je brez pomena; metoda fabriciranja, nič drugega.« Študent – avtor poročila – se pritožuje, da ne razume teh formul. Verjetno so bile neprosojne tudi samemu Bernhardu; napisal jih je kot v posmeh ideji, da je slikarjev govor – ta tok ponovitev in digresij – sploh mogoče skleniti. Govorica gneva ne pozna pravih zaključkov.

Ljudomrzništvo in mraz. – Bernharda bi zlahka označili za mizantropa. V Mrazu se ta domneva potrdi na precej elementaren način: osebe romana so brez lastnih imen, pisec jih označuje kar z njihovimi poklici. Tu so birtinja, inženir, slikar, konjederec, kirurg, nakladač lesa. Mraz odvzame ljudem njihovo lástnost. Konjederec in krčmarka se zdita kot dva vozla ali strdka v prepletu nizkotnosti in muk, ki obsega cel Weng in se širi gor v hrib, čez useke, v naravo, obloženo z zmrznjenimi živalmi in skrivnostnim laježem, skrivnostnim zato, ker se sliši le lajež, ne vidimo pa psov. Vse stvari Wenga, žive in nežive, so zajete v naravno-družbenem, občutenjsko-moralnem prepletu, ki ga Bernhard označuje s splošnim imenom »mraz.« Mraz, ki ga slikar zasluti v očeh krčmarke, je isti mraz kot tisti, zaradi katerega umre srna, skrita pod kupom sena; zaradi istega mrazu se slikarjeva glava »tako poveča, da je ne bi moglo nositi šest mož«; in isti mraz sili konjederca, da krčmarici ponoči potrka na okno. Tako kot Bernhardov stavek zastaja v ponovitvah in se hkrati širi v digresiji, tako v mrazu stvari otrpnejo in hkrati prehajajo ena v drugo; mraz je snov, ki sestavlja Bernhardovo govorico. – Zato je očitno, da opis Bernharda kot ljudomrzneža ni povsem točen. Natančen ni zato, ker tisto, kar slikar Strauch sovraži pri ljudeh, samo po sebi ni nič človeškega. Slikar sovraži mraz, ki je skupen gostilničarki, laježu, hidroelektrarni, ki jo gradi inženir, inženirju samemu in goram nad Wengom. Če hočemo sovražiti človeštvo, mora obstajati nekaj lastnega človeštvu; a tega pri v Mrazu ni; in princip razpustitve lastnega je ravno mraz (iz istega razloga tudi Schopenhauer ne more biti pravi ljudomrznež, kajti tudi pri njem je človeštvo le emanacija radikalno nečloveške volje). – Vendar zakaj ima mraz takšno moč razpuščanja individualnega? Ko me zebe, sem v stiku s tistim nečloveškim ali tujim. Toda ker me to tuje ogroža, mi hkrati kaže, da sem brez lastnih moči, s katerimi bi se lahko boril proti njemu; kar pomeni, da mora ta tuji princip prebivati tudi v meni. Mrazu je lahko človek izpostavljen le pod pogojem, da je tudi sam narejen iz mrazu. Ko me zebe, je mrzel tako kamen, ki ga primem, kot roka, s katero prijemam za kamen. – Bernhard je ljudomrznež le na prvi pogled. Če Bernhard kaj sovraži pri ljudeh, je to njihova absolutna prepustnost, odsotnost vseh obrambnih zidov, ki bi preprečevali zlitja človeka in mrazu; ta pisec je prej je mrazomrznež.

Poznavalci mrazu. – Sočutje je vedno vprašanje ravnovesja; Bernhard to ravnovesje poruši. Sočutje je možno le pod pogojem, da v trpečem človeku, s katerim sočustvujemo, obstaja neko jedro, ločeno od snovi njegovega trpljenja; toda ko spoznamo, da sta birtinja in konjederec narejena iz mrazu, ki ga hkrati tudi trpita, postane sočutje z njima brezpredmetno. Absolutno trpljenje izključuje možnost sočutja; zato tudi pri Schopenhauerju in »budizmu« – ali vsaj pri tisti nemški podobi budizma, o kateri pišeta Nietzsche in Max Scheler – ne moremo več razlikovati med sočutjem in absolutno indiferenco do trpljenja drugega. Toda vseeno Bernhard dopušča neko izjemo. V njegovih delih se pogosto zasvita možnost človeka, ki je izvzet mrazu. Če sledimo njegovim avtobiografskim novelam (Vzrok, Klet, Dih in Hlad), je bil pravzor tega človeka zanj njegov dedek, skeptik, brezbožnež, nekakšen filozof narave (precej spominja na nekega drugega dedka-skeptika, Erasmusa Darwina ali na prijaznejšo verzijo Schopenhauerja). Iste poteze, kot opozarja Sara Virk v spremni besedi k Mrazu, bo Bernhard uporabil kasneje pri portretu Paula Wittgensteina, pa tudi pri teti v Mojih nagradah ali pri življenjski družici iz Izbrisa. Ti ljudje so Bernhardovi zavezniki in hkrati avatarji. Izjemen pomen v literaturi Bernharda pa imajo zato, ker jim uspe pretvoriti mraz v humor. Med mrazom in smehom namreč obstaja neka globoka sorodnost: oba se nas polastita. Človek, izpostavljen mrazu, je sam hladen; človek, ki se smeji, sam vzbuja smeh; in tresenje od mrazu lahko postane na neki točki nerazločljivo od tresenja ob smehu.

Toda Bernhardov humor ne temelji na smešenju ljudi ali na situacijski komediji (tu so morda izjeme Moje nagrade). Njegov humor je tista posebna vrsta vedrine, ki nas prevzame takrat, ko poslušamo izjemnega, strokovnega,teoretičnegapoznavalca človeškega stanja. To je humor Erazma ali Boscha (ali nemškega Bude). Osnovna poanta je ta, da ta humor ni nekaj ločenega od mrazu, da Bernhardova komika ni neodvisna od njegovih resnično strašnih opisov človeškega trpljenja (zlasti zgodovine njegovih pljučnih bolezni). Njegov gnev je njegov humor; formi ponovitve in digresije sta način Bernhardove duhovitosti, tako kot sta tudi v slikarstvu H. Boscha trpljenje in smešnost naslikana z eno in isto potezo. Morda lahko ta spoj duhovitosti in muke pojasnimo kot učinek njegovega pretiravanja, kot nasledek dejstva, da slikar Strauch v istem turobnem tonu opisuje tako smrt nakladača lesa kot tudi dejstvo, da moramo ljudje zjutraj zajtrkovati in oditi ven iz hiše. Morda komika nastopi zaradi navzkrižja med vitalnostjo Bernhardovega pisanja in morbidnostjo njegovih tem. V vsakem primeru pa iz te duhovitosti, ki je hkrati gnev, nastaja zavezništvo med piscem in bralcem; neka simpatija, ki ne bi bila možna, če bi Bernhard dopustil možnost odrešitve od hladu ali če bi verjel v možnost, da se s humorjem oddaljimo od mrazu.

Filozofija življenja. – Mraz je pravzaprav besedilo iz filozofije življenja. S tem precej nepreciznim nazivom se označuje delo filozofov okoli preloma 19. stoletja, se pravi Diltheyja, Nietzscheja, Bergsona ali Schelerja. Kljub razhajanjem imajo te filozofije nekaj skupnega: njihova bistvena teza je totalna pretočnost življenja. Posamezna bitnost je pri Nietzscheju ujeta v postajanje volje do moči, tako kot je individualni organizem pri Bergsonu potopljen v tok življenjske kreativnosti. V Mrazu so posamezne stvari prav tako potopljene v nek milje, v katerem otrpnejo in izgubijo svojo individualnost: potopljene so v mraz. To je najmanj pripovedno, najbolj teoretično od Bernhardovih besedil. Po branju lahko knjigo znova odpremo na poljubnem mestu (k temu nas vabi tudi mojstrski prevod Štefana Vevarja) in se vrnemo k Strauchovim enigmatičnim formulam. Hkrati pa je tekst nastavek, zasnutek Bernhardovega opusa, ki bo filozofijo slikarja Straucha razvil in jo prerazporedil med druge persone: iz nje bo razdelal nova življenja.

 

Mraz
Thomas Bernhard
Leto izdaje:
2016

Prevajalec:
Štefan Vevar

27,00 €

Panorama 2. 10. 2017

Evnuhova senca (odlomek)

Cel popoldan je preždel v Narodni knjižnici, se skušal pregristi skozi pojme infrastrukture in suprastrukture, za katere je profesor zgodovine trdil, da so zastareli, da so stvar marksistov, in da je historični materializem izmišljotina leninizma (vsi so brskali po slovarjih in iskali besede kot so leninizem, historični in materializem, tako kot smo, ko smo bili še smrkavci, iskali kurba ali kurac in jih nismo našli, ker v tedanjih slovarjih založbe Vox takšnih besed ni bilo). Toda profesor filozofije je trdil, da so to seveda še vedno veljavni pojmi in nam je pomagal, da smo razlikovali med Marxovim in Webrovim pojmovanjem, a pri tem smo imeli občutek, da je bilo treba izbrati med enim ali drugim, ker smo živeli v takšnem času, v katerem so bili odtenki prepovedani, dvom kaznovan in je veljalo, da je tisti, ki ni z mano, proti meni. Daleč je bila Nova zaveza in navada, da bi uporabljal navedke iz nje, čeprav sem v tistih časih še hodil k maši ob nedeljah, toda to sem skrival kot malomeščansko slabost, ki jo je poznal samo Bolós. Večerjal sem v istem lokalu na ulici Aribau, kot bi si hotel čim prej prislužiti čir na želodcu, sprehajal sem svojo živčnost po Passeig de Gràcia in premišljeval, da je kljub prestrašenosti Barcelona lepo mesto, polno uličnih svetilk, ki jih Feixes ni poznal, polna molčečih ljudi, ki so vendarle ljudje. Tu so bili tudi mestni stražniki s čeladami iz palmovih listov, kot bi bili v tropih, ki so me spominjali na Stanleyja in možnost, da lahko preberem program pred kinematografoma Publi in Savoy. Pomislil sem, da bom jutri Bolósu rekel, no, tale film bi si pa lahko ogledala. Če bi bil divja zver, bi zavohal strah, ker je bila Barcelona vsa skrivenčena pod odejo nezaupanja in ustrahovanja, zato ker smo študentje že nekaj tednov preplavljali ulice Eixample. Podnevi so bile dobesedno zasedene z oklepnimi vozili Sivih, s konjenico Sivih, s sovraštvom Sivih, ulice so bile bojišče, ponoči pa je bilo še huje, ker je iz kanalizacije lahko v vsakem trenutku prilezla tajna policija, zahtevala dokumente, kaj delaš, kam greš, od kod prihajaš ali si za Marxa ali za Webra.

In tako je bila ura polnoč in Miquel je šel, tako kot so mu naročili, do prehoda Domingo. Res: sredi samotnega prehoda je stala stara vespa. Preizkusil je ključ, ki mu ga je dala Barta in deloval je, čedalje bolj sem občudoval Bertin pogum in s tem je rasla tudi moja ljubezen do nje. In tako sem postal član makije in ona moja ljubezen, skrita v gozdu. Škoda, da me ne bo videla, kako se znajdem. Ali pa je bilo morda tako bolje.

Miquel Che Gensana se je z motorjem odpeljal do ulice València. Natančno je sledil navodilom, zavil je na ulico Urgell in se prvič odpeljal mimo postajališča mestnega avtobusa, da bi s tem opozoril neznanega tovariša, da je vse v redu. Ko se je pripeljal mimo drugič, je zmanjšal hitrost. Senca je skočila na zadnji sedež in ga prijela za pas. Zaslišal je Bertin glas, ljubezen moja, mu je zašepetala, Dani ni mogel priti; ima štirideset vročine, ubogi fant; toda saj je vseeno, bova že midva opravila. In če mi je srce že tako ali tako pospešeno bílo zaradi panike, ker sem se moral delati pogumnega, je zdaj delalo plas, pof, pum, ker je bila Berta tista, ki mi je grela uho s svojim dahom in se me trdno držala za pas, kaj drugega bi še lahko prosil bogove. In Berta, kot bi to opazila, je nežno, previdno, naslonila glavo na hrbet Che Gensane, ki je vozil v srčni omami po ulici Mallorca in ko sta prišla do Passeig de Gràcia, mu je rekla, potem bova šla na pivo v Drugstore in on je prikimal in si zaželel, da bi kmalu prišel ta potem. Zavil je po Pau Claris navzdol in ker ni bilo prometa, sta bila v trenutku pred policijsko postajo na Via Laietana. Da bi bilo vse še bolj napeto, je avtomatični sistem uravnavanja semaforjev in prometnih znakov občine mesta Barcelone sklenil, da bo v tistem trenutku na semaforju pred policijsko postajo zagorela rdeča luč in ustavila sta se dvajset korakov pred kifeljcem na straži, ki ju je z mitraljezom v roki nezaupljivo opazoval. Miquel je mislil, da bo na mestu umrl, ko je zaslišal zadržan Bertin smeh, ki mu je šepetala, poglej, kako zabodeno gleda in pomislil je na dvoje stvari: prvič, da je Berta, ko je bila na odpravi makije, znala dobro preklinjati in drugič, to pa ga je posebno prizadelo, dekle se očitno nikoli ni ničesar balo. Privila se je k njemu in ga objela od zadaj, kot bi bila zaljubljen parček, policaj z mitraljezom pa se ni več zmenil zanju. In Miquel je pomislil, da bo zdaj res umrl, tokrat zaradi objema. Zelena luč. Zelena je, hudiča, Miquel!

Samo do katedrale sta prišla in že je pogrešal objem. Toda njo je zanimala samo vojna, ni poznala ne strahu in ni imela srca, zato mu je rekla, zdaj se morava pa ločiti in oditi vsak na svojo stran. In on, oh, ne, zakaj? In ona, zato ker sva sama in morava pohiteti; tako je sicer nevarnejše, ampak saj je vseeno.

Prišla sta do tihega trga Svetega Jakoba s strahotno ropotajočim motorjem. Zapeljala sta se do ulice Ferran. Tukaj parkiraj, je rekla, ko sta prišla do Avinyóna. Ko je ponovno zavladala tišina, se je Miquelu zazdelo, da je za ulično svetilko opazil policijsko transportno vozilo in Berti se je tudi zdelo tako, ker je rekla, mislim, da sva prišla z motorjem preblizu. Miquel je zastokal, kaj pa zdaj? Ona pa se je nasmehnila, ga lopnila po plečih in mu izročila vrečo, saj se samo šalim, hudiča, zdaj je noč in ponoči kifeljci spijo.

Razdelila sta si delo: ona bo odšla v smeri stare vladne palače Generalitat in on k zgradbi mestne hiše. Ker nista imela nikogar, da bi ju pokrival, je bilo treba vse storiti brez napak in zelo hitro. Brez nepotrebne živčnosti, a tudi brez obotavljanja. Pomislil je, samomorilec, idiot, kdo te je silil v … Toda Berta mu je še zadnjič zažugala s prstom, če slišiš kakšen šum, začni teči in pozabi na motor. Mogoče je res dobro razumel le to navodilo. In čez pet minut, spet tukaj. Izginila je v temačni ulici, brez vsakega zvoka. Miquel je začuden opazoval svojo dozo razpršilca. Minuta in pol je minila, a se še nisem premaknil. Pomislil je na Berto, začutil do nje še večje občudovanje in se odzval; hitro je stopil, res hitro, dokler ni trčil na stransko steno Mestne hiše. Ozrl se je na vse strani. Stražarji mestnega redarstva so bili najbrž le za vogalom, ob glavnem vhodu. Ali hodijo tudi okrog zgradbe? Imajo ob stenah prilepljene vohune? Le kaj je vedel on, nori kamikaze. Dve minuti in pol, čas se mi je iztekal, in nisem sposoben, da se premaknem. Pomislil je na Berto, kako piše s svojo lepo izoblikovano pisavo, z jezičkom, ki ji štrli iz ust, pridna punčka, kot bi pisala domačo nalogo. Stresel je z glavo, da bi iz nje pregnal takšno podobo. Tri minute in še vedno ni storil ničesar. Potrudil se je, da bi si v spomin priklical prvi stavek, ki se je nanašal na zahteve po amnestiji. Snel je pokrovček z razpršilca, ki je padel na tla in veselo zaropotal, on pa bi se hotel razbliniti na licu mesta, ker je deset tisoč policajev skočilo s padali in so se mu približevali z naperjenimi mitraljezi, ne, nič, nikogar. Pobral je pokrovček in ko je začel mazati stoletni zid z barvo svobode, so se mu moči vrnile. Zdaj pa je bil junak. Najprej »l« in potem »j«. Počasi, a z lepo pisavo. Takoj je bilo končano. Pogledal je na uro, zlodej, Berta ga zagotovo že čaka na motorju, končala je najbrž že pred urami. V bližini je odbilo v zvoniku in mu potrdilo, da je bila ura res ena in ušel je, ne da bi se ji zahvalil za informacijo, v smeri proti motorju, proti Berti. Na steni fašistične Mestne hiše v Barceloni je bil zapisan vsem na očeh, dokler se ustrezna oblast ni odločila napisa odstraniti, odločen LJUBIM TE, ki se je izvil iz globin mojega prestrašenega srca. Bila je to osebna in nesmiselna ljubezenska izjava skrivnega bojevnika.

Prevod: Simona Škrabec

V tednu neodvisne Katalonije v knjigarni Beletrina lahko Evnuhovo senco kupite za 10 evrov.

Evnuhova senca
Jaume Cabré
Leto izdaje:
2007

Prevajalec:
Simona Škrabec

22,00 €