december 2017 - AirBeletrina
Dom in svet 28. 12. 2017

Včerajšnji svet

Tudi priložnostni opazovalec bi težko spregledal podobnosti med mojim rojstnim krajem, Trstom, in enim od mnogih mest, v katerih sem v svojih zrelih letih delal in živel, Ženevo. Obe mesti se zrcalita v vodi, sta obdani s strmimi pobočji in obe se nahajata v geografskem cul-de-sac-u, saj Ženevo v celoti obkroža Francija. Čudovito jezero Lemann, katerega Jet d’eau – dobesedno curek vode – je najbolj prepoznavni spomenik, obdajajo okoli in okoli strmi griči, Jura in Salèv, pogosto pokriti s snežno kapo. Tako kot v glavnem mestu Furlanije Julijske krajine lahko ob jasnih dneh in z nekaj sreče občudujemo Alpe, se nam v Ženevi prikaže veliko veličastnejši Mont Blanc.

Obrežje v obeh mestih priča o podobnih gospodarskih in urbanističnih ambicijah. Kot so v Trstu Habsburžani načrtovali pa tudi izvedli preoblikovanje periferne srednjeveške citadele v sedmo največje pristanišče na svetu in drugo v Sredozemlju, takoj po Marseillu, se je v Ženevi v petdesetih letih 19. stoletja začela tako imenovana revolucija Fazy. Radikalni politik James Fazy je namreč znan kot ustanovitelj sodobne Ženeve. V tem kantonu je uvedel železnice, ustanovil ženevsko banko, predvsem pa izredno razširil mesto, tako da je dal porušiti zunanje, tipično srednjeveške utrdbe. V Maison Tavel, ki se nahaja pred Arsenalom v strogem mestnem središču, si obiskovalci lahko ogledajo impresivno kositrno in bakreno miniaturo Ženeve iz leta 1850, ki jo je izdelala skupina obrtnikov pod vodstvom lokalnega arhitekta Augusta Magnina. Znano obrežje, obdano s čudovitimi hoteli in neoklasičnimi zgradbami, na katerih beremo imena proizvajalcev haute horologerie, zlatarjev in butičnih investicijskih bank, so v celoti zgradili kasneje.

Nazadnje, v obeh mestih se vidno kaže nostalgija po preteklosti. Medtem ko Tržačani hrepenijo po nečem, kar je za vedno izgubljeno, se zdi, da je Ženeva obtičala v Zweigovi zlati dobi varnosti, kjer je vse imelo svojo normo, svojo natančno mero in težo in kjer se posesti in podjetja predajajo iz generacije v generacijo. Ko se človek sprehaja vzdolž rive droite, eleganten kip cesarice Sissi, ki se očitno ne zaveda svoje krute usode, samo poveča omenjeni občutek.

Iz grozote tega, kar je sledilo brezskrbni belle époque, je bila ustanovljena institucija, kjer sem bil letos zaposlen. Mednarodna organizacija dela (International Labour Organization, ILO) bo svojo stoletnico praznovala leta 2019. Poleg nje Ženeva gostuje celo vrsto mednarodnih organizacij, večinoma pripadnic kompleksnemu sistemu Združenih narodov, in ogromne množice izseljencev, katerih raznolikost porekla pade še bolj v oči kot v drugih večkulturnih evropskih mestih, denimo v Londonu ali Bruslju, pa čeprav je tu prebivalstvo številčno mnogo bolj omejeno. V kantonu namreč delajo in živijo ljudje , ki prihajajo iz vseh stodevetdesetih članic Združenih narodov.

Mednarodna organizacija dela je neposreden odziv na najhujše prakse laissez faire kapitalizma iz 19. stoletja pri izkoriščanju delovne sile. V tem primeru Švicarji, vsaj deloma v skladu s svojo radikalno različico protestantske etike, niso bili nikakršna izjema. V noveli El Paraíso en la otra esquina Nobelovca Maria Vargasa Llose tekstilni magnat iz Avignona razlaga Flori Tristan, da je delovnik, ki traja 20 ur, le odraz tistega, kar v resnici počne on sam, hkrati pa poudarja, da „sam noče nikomur vsiliti svojega urnika. Komur tak sistem ni bil všeč, si je seveda lahko poiskal delo drugje. Nikoli ni imel s tem težav. Ko je v Avignonu primanjkovalo delovne sile, jo je uvažal iz Švice. S temi barbari iz alpskih gora ni nikoli imel problemov: delali so v tišini in bili so hvaležni za plačo, ki jim jo je dajal. Vedeli so, kako je treba štediti, ti butalski Švicarji.“

Platformno gospodarstvo – znamenita podjetja, kot so Uber, TaskRabbit, Amazon Mechanical Turk itd. – pa tudi veliki trgovci na drobno, kot npr. Amazon, so ponovno uvedli nekaj teh najhujših praks. Spet so se pojavila opravila, kjer delovni čas ni pomemben, kjer je socialna varnost ločena od delovne pogodbe in kjer se plačilo (v primeru, da je sploh izplačano) dodeli le na podlagi rezultatov. Ni treba iti v neoliberalno Ameriko, da naletimo na tovrstne primere. Med potjo z letališča v Benetkah sem se zgrozil, ko sem izvedel, da je imel moj voznik GoOptija na svojih plečih 18 urni delovnik. V Trstu se je zbudil ob 4. uri zjutraj in me je tja spet popeljal po 22. uri zvečer.

Čeprav je trditev, da delo ni običajno blago, s katerim lahko mirne duše trgujemo, kar se da klišejska, sem ponosen, da sem bil zaposlen v instituciji, ki se bori proti najkrutejši obliki globalizacije, na primer s svojo Agendo za dostojno delo in pobudo v prid „Prihodnosti dela“. V slednji je tehnološki napredek ena od štirih „mega-sil“, poleg demografskih premikov, klimatskih sprememb in pospešene globalizacije, ki bistveno spreminjajo svet dela tako, da povečujejo neenakost med posamezniki in med državami.

Vendar sem se hitro zavedel, da bo zelo težko dobiti to bitko, in da je deloma za to kriva institucija sama. Mednarodna organizacija dela je – kot so v določeni meri Združeni narodi v celoti – žrtev lastnega včerajšnjega sveta. Temelji namreč na načelih socialnega dialoga: njegovi ustanovni člani so tristranski socialni partnerji (vlade, delodajalci in delojemalci), katerih soglasje je nujno za katerokoli odločitev. Tak ustroj pa deluje kot ogromen balast, ki upočasnjuje vsak dogovor in zmanjšuje vizijo institucije do minimalnega skupnega imenovalca. Druge mednarodne organizacije, ki se pa žal manj brigajo za pravice delavcev, kot sta npr. Mednarodni denarni sklad ali Svetovna banka, imajo na razpolago veliko več fleksibilnosti in so pri odločanju mnogo hitrejše.

Najpomembnejša lekcija, ki sem se je naučil v tem mednarodnem okolju, je spoznanje, kako težko je delati, ko je treba preučiti vsak napisani stavek in kjer jezik diplomacije prežema vse. Po mnogih letih, ki sem jih preživel v akademskih krogih in ob dejstvu, da bo univerza naslednja etapa v mojem poklicnem življenju, sem hvaležen, da bom lahko nadaljeval po tej poti. To, da mi ne bo treba pri pisanju pretehtati vsake besede, pomeni svobodo, ki jo uživa le malokdo.

 

 

Kolumna 27. 12. 2017

Dovoljenje za pripoved

Leta 2016 je raziskava pokazala, da samo 27 odstotkov besed, izgovorjenih v največjih filmih, spregovorijo ženske. In potem se ljudje sprašujejo, kako to, da naših glasov niso slišali prej. Mislim, da statistika vse pojasni sama po sebi – naši glasovi niso bili dobrodošli.
Salma Hayek za New York Times

Salma Hayek v filmu Frida

Tik pred iztekom leta 2017, ki si ga bomo morda zapomnili tudi kot leto, v katerem se je Hollywood začel glasno pogovarjati o svoji inherentni mizoginiji, je Kristen Roupenian, harvardska doktorandka, katere kratka zgodba Cat Person, s katero je začetek decembra debitirala v New Yorkerju, svoj knjižni prvenec sestradanim založnikom prodala za milijon dolarjev. Če je niste brali, naj vam pomagam: Cat Person je zgodba, v kateri gre punca na zmenek s fantom, za katerega se izkaže, da je kreten. Zgodba, v kateri se ne zgodi nič posebnega. Zgodba, za kakršno so vam morda na kakšni literarni delavnici rekli, da bi potrebovala več zgodbe ali več narativne dinamike ali bolj aktivno protagonistko – da je z njo, skratka, nekaj narobe in bo ljudem bržkone dolgočasna in nenazadnje – to so problemi razvitega sveta, o katerih etičnim ljudem pravzaprav ne bi smeli dovoliti pisati, še posebej z ozirom na to, da imajo ljudje resnične težave.

A začnimo nekje drugje: ko je Edward Said pisal o mnogoterih zagatah izraelsko-palestinskega konflikta, je izpostavil, da je med večjimi neravnovesji moči, ki so se zapletla v ta ozemeljski spor, to, da palestinska stran nima dovoljenja za pripoved: da ji je onemogočeno, da bi zgodbo o svojem geopolitičnem položaju povedala pod lastnimi pogoji in da bi ji bil kdorkoli pripravljen zares prisluhniti. Kdor lahko pripoveduje – in še več – kdor lahko postavlja merila temu, kakšne pripovedi imajo vrednost, ima oblast nad tem, kaj se med ljudmi iz zgodbe spreminja v resnico. Kdor pripoveduje, ima moč – in kdor ima moč, nima prevelikega interesa, da bi le-to delil s kom drugim.

Mizoginija je že stoletja vrhunsko ozvočena. Še vedno se vsako leto sprašujemo, ali bo Philip Roth končno prejel Nobelovo nagrado za književnost. Woody Allen še vedno vsako leto posname kakšen film, s katerim utrjuje prepričanje, da je – tudi če je slučajno pomotoma komu uničil življenje – to gotovo storil samo iz šibkosti, gotovo pa ne iz zlobe. Vseh sedem sezon Oglaševalcev so se tako moškim kot ženskam cedile sline ob Donu Draperju, ki je z rigoroznim izpolnjevanjem svoje in družbene predstave o tem, kaj pomeni možatost, tako sebi kot svojim bližnjim povzročil neizmerljive količine gorja – a saj ni važno, ko pa je bilo na tem nekaj tako zapeljivo temačnega.

Umetnost odpira prostor razlagi: je poligon za razgrnitev sivin in kompleksnosti ljudi in položajev, v katerih so se znašli. V tem sta njena vrednot in lepota komaj kaj rešili, če bi v dobri stari maniri socrealizma poskušali ljudi siliti, da bi s svojo umetnostjo sledili eni sami v naprej zapovedani ideološki resnici. Pa vendar – če je umetnost res prostor, znotraj katerega lahko vsak artikulira katerokoli si že bodi družbeno resničnost – kako to, da kar naprej poslušamo ene in iste zgodbe? In zakaj so to večinoma zgodbe moških, ki bi se bodisi radi postavljali s svojo moralno vprašljivostjo, dobili zanjo opravičilo ali pa s krivdo nadomestili odgovornost?

Salma Hayek je za New York Times nedavno tega prispevala še eno v dolgi vrsti pripovedi o ženskah, ki jim je življenja in kariere uničil Harvey Weinstein. V njej je med drugim postregla tudi s statistiko, ki priča o tem, da smo ženske na filmu večinoma vajeni gledati kot notranjo opremo, ki ji artikulacija ne pritiče. V komediji ženske niso smešne. V literaturi ženske niso dovolj zanimive. Ker so družba, država, politika in vojna v domeni moških, o njih lahko upravičeno razglabljajo samo moški, ki imajo zadosten dostop in vpogled, področja, ki zadevajo ženske, pa tako ali tako nikogar zares ne zanimajo, ker ne omogočajo pogojev za junaštvo. In tako je za vse skupaj res najbolje, da molčijo. Si bodo vsaj prihranile sramoto nekoga, ki poskuša govoriti s polnim zavedanjem, da so ga že zdavnaj vsi nehali poslušati.

Zato je dejstvo, da so tako zlorabljene ženske s svojimi izpovedmi kot avtorice nasploh dočakale trenutek popolne medijske pozornosti, ko se nenadoma zdi, kot da svet končno zanima, s čim lahko dopolnijo pomanjkljivo polovico prirejene pripovedi, ki smo jo poznali od prej, velika zgodba in velik dogodek v zgodovini medijev in založništva.

Ko je Maxine Hong Kingston leta 1976 izdala svoj roman Ženska bojevnica, si je s tem prislužila dosmrtno sovraštvo azijsko-ameriške skupnosti kot izdajalka diaspore in pri tem ni bila osamljen primer. Vse prepogosto se zgodi, da avtorice, ki se poskušajo soočati z mizoginijo, končajo kot slepo črevo družbe, ki lahko dobi pozornost samo v obliki vnetja. Morda se je letos prvič zgodilo, da je bilo žensk, ki so bile pripravljene govoriti, ne glede na vse, dovolj, da jih je postalo nemogoče diskreditirati kot zablodele osamelke, s katerimi je tako ali tako nekaj narobe.

Redko najdem lepo besedo za ameriški liberalizem in še vedno sem bolj ali manj prepričana, da z identitetnimi politikami rokuje predvsem zato, ker so še edina pretežno levo ležeča usmeritev, ki si jo lahko privošči, bi pa vseeno rekla, da zgodovinskemu trenutku, ki smo ga dočakali (ko rečem “mi” v resnici ne mislim nas, temveč razmeroma privilegirane Američanke, ki imajo dostop do medijske pozornosti in dovolj kapitala za sodne bitke – a že to je velik dosežek), skoraj zagotovo ne bi bili priča, če ne bi tako gibanje za človekove pravice kot queer teoretiki kot feministke zadnjega pol stoletja neumorno ponavljali, pod kakšnimi pritiski v ZDA živijo bolj ali manj vsi, ki niso premožni beli moški, po možnosti protestanti. In seveda to ne rešuje cele kopice sistemskih neenakosti, s katerimi je podložena naša zgodovinska resničnost. Vendar pa to ne bi smelo pomeniti, da lahko v imenu vseh bojev, ki ostajajo neizbojevani, to mikro zmago zanemarimo.

Morda bo šlo vse od tega v pozabo: da je obstajal hipen zgodovinski trenutek, v katerem je bilo kritične mase ušes, ki so bila pripravljena prisluhniti in avtoric, ki so bile pripravljene ustvarjati hrup, ki ga je bilo nemogoče preslišati, dovolj, da so izoblikovali prostor za razpravo. Morda si bomo leto 2017 na koncu zapomnili po nečem povsem drugem. A za trenutek je ne glede na vse prijetno pomisliti, da je bilo to leto, v katerem smo si končno izborile dovoljenje za pripoved.

Panorama 26. 12. 2017

Jutranja kava

Dragi Matej, ti skuham ali bi mogoče “Kavo?” ga vprašam.  
            Nerazumljivo zakolne zamrmra, strmi v mizo in praske, ki so jih nekoč naredili moji nohti, ko me je za lase vlekel v spalnico drobtine kruha, razmetane po svetlem lesu. Z dlanjo si gre skozi razmršene lase. Vem, da se ga je včeraj spet natolkel napil ga služba utruja.            
            Nejevoljno bežno Položim dlan na njegovo ramo. “Si prepričan?”  
            Ko z močnim odločnim udarcem odrivom se umakne, me zapeče zaboli se vrnem k štedilniku. Razumem, da ga ni pametno izzivati včasih potrebuje svoj mir.
            “Pizda, a moram res vedno dvakrat ponoviti?” nasilno nerazpoloženo zalaja zasika doda.
            Jebemti, hudiča, si spet tečen slabe volje “Oprosti,” šepnem odgovorim in kavo iz lonca pretočim v skodelico. Dodam žlico sladkorja in pomešam, nato pa sedem za mizo stran od njega.     
            Počasi pije v vodi raztopljen aspirin in nemirno potresava z nogo kot vedno, preden mu poči film ko ima slab dan. Na kruh si mažem maslo in nekaj v mojih možganih me opozarja, da bo zdaj zdaj ponorel naj bežim bo danes eden tistih bednih, nesmiselnih dni.
            Ravno zagrizem v svoj kos kruha, ko agresivno vpraša: “Kje si bila včeraj zvečer?”
            Čutim njegov izzivalni trd nepremičen pogled, ki mu ga ne zmorem ne upam nočem vrniti.     
            “Pizda, nekaj sem te vprašal? Kje si bila?!” zarjove zavpije ponovi in s pestjo udari po mizi se skloni čez mizo.      
            Fukala sem Tadeja iz službe, kaj hudiča te to briga “Z Janjo na pijači,” boječe mirno odvrnem.          
            “Štiri ure si bila s tisto kravo na pijači? Ne nabijaj, Laura!”    
            “Saj nisem bila …”
            “Ne laži mi, jebemti!” skoči pokonci vstane in me grobo zagrabi za ramo stopi bližje. “Štiri ure te ni bilo. Ne verjamem, da si štiri ure nakladala s tisto glupačo.”                       
            “Na jogi sem bila … prej,” izdavim odgovorim.
            “Na jogi?!” zasika reče. “Na jebeni jogi? Pa a ti misliš, da sem glup?” Zgrabi me za obe dlani in potegne preko mize, da z glavo udarim ob površino. Kava se polije po mizi.     
            “Ne,” rečem skozi stisnjene zobe. Glavo mi z vso svojo težo tišči dol. Težko diham. Z nogami se poskusim kar se da močno odriniti stran. “Bila sem na jogi. S tvojo sestro. Vprašaj jo.” Takrat me izpusti. Hlastam za zrakom in si manem zapestja.
            “Vedno najdeš en izgovor, a ne?” še vedno me grozeče besno nerazpoloženo opazuje.           
            Vstanem in grem po krpo, da bom obrisala kavo, ki počasi curlja na kuhinjska tla.
            “Kam greš? A misliš, da sva zaključila?”          
            “Ja,” trmasto rečem, medtem ko čepim na kolenih. V trenutku vem, da sem storila napako. Sklonim se v pričakovanju udarca. Moja roka, ki drži prežeto cunjo, obmiruje.      
            “Kaj?” grozeče vpraša. Slišim, kako si poka členke.   
            “Nič,” si premislim.
            “Zadnjič te vprašam, s kom si bila?”      
            “Z Janjo.” Prileti močna brca, ki me zadane v trebuh. 
            “S kom?”      
            Sesedem se na tla. Na bruhanje mi gre. Bolečina odmeva po celem telesu. “Janjo.”
            Obrne se in odkoraka iz kuhinje. Zvita ležim na kuhinjskem parketu. Zaslišim, kako se za njim zaprejo vhodna vrata. Šele po nekaj minutah se mi uspe dvigniti v pol sedeč položaj. Glavo odložim v dlani. Strah Sram Žal mi je, da me je pretepel udaril kaznoval sva se sprla se je dan spet začel s polito kavo.

 

 

 

AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo podpira Javna agencija za knjigo.

Kolumna 20. 12. 2017

In imaš knjigo

Moram priznati, da nisem imel prave predstave, kako daleč sežejo objave na AirBeletrini. Zaključek moje zadnje kolumne se je znašel tako v Modrijanovi najavi mojega romana kot v njegovi prvi recenziji. Zdaj je na žalost že prepozno, da bi umaknil izjave, da »samo umetniško drkam« in da »ne vem, kaj delam,« in pojasnil, da sem genij in da trikrat premislim vse, kar napišem. Je, kar je, in sam sem kriv. Se pravi, najbolje, da kar nadaljujem.

Res po tistih zavrnjenih rokopisih nisem kaj prida pisal ali razmišljal o objavljanju: žurali smo (kot je bolj ali manj zvesto opisano v Grenkem medu). Mislil sem si, da imam dobro plačan in prijeten poklic. Ko sem v 1995 zaprosil tedanje šefe na Amidasu, če mi doštipendirajo šolnino na Univerzi v Edinburgu za polletni tečaj Advanced Certificate in English Studies, je bilo to dejansko z namenom izpopolnjevanja angleščine za tehnično prevajanje. Čeprav – ja, malo sem pomislil tudi na možnost bolj kreativnega prostega časa. Vseeno me je še srbelo.

Na Škotsko sem se odpravil s kupčkom disket, na katerih so bili gonilnik za slovensko tipkovnico za DOS, Word za DOS in Wolfenstein 3D. Ena prvih stvari je bila, da sem se zakopal v oglase za prodajo rabljenih računalnikov (prenosniki so bili takrat še bolj znanstvena fantastika). Našel sem trgovinico v Leithu, kjer sem za 150 funtov dobil čisto delujoč AT 286 s trimesečno garancijo in obljubo, da ga lahko čez pol leta vrnem in dobim nekaj malega povrnjeno.

Glavni namen ni bilo pisanje tistih nekaj esejev za študij in pisem Klari in staršem (ki sem jih hodil printat na inštitut in pridno lepil v kuverte – mejla še ni bilo), ampak ambicija, da »če že drkam, bom drkal na veliko« in napisal roman. Imel sem tudi idejo. Zgodbo o alienaciji Slovenca, ki prebiva v Edinburgu. Zgleda, da sem šel tja praktično z namenom, da se alieniram. (In se zraven še učim angleško.)

Pravkar sem se zakopal v svoj računalnik in ugotovil, da tistega teksta nimam več; menda se je izgubil nekje med selitvami backupov na vedno nove diske. Niti naslova se več ne spomnim. Ampak je obstajal. Z njim sem se ponosno vrnil v Ljubljano in ga doma še nekaj časa pilil. Sprintan je bil impresiven snop papirja. Vsebinsko je bil, po moji današnji sodbi, brez veze. Načeloma sem sumničav do slovenskih romanov, ki se dogajajo v eksotičnih krajih, kjer je glavno gonilo protagonista, da prebiva v vznemirljivi tujini za razliko od bednega bralca, ki ždi na primer v BS3, na Teznem ali v Litiji. (Čeprav, prosim, Permafrost ne sodi v to kategorijo; ta se mora dogajati v Izraelu.) Imel je inspiracijo: zakompleksanega slovenskega moškega, ki med bivanjem v Edinburgu začne zvezo s seksi škotsko natakarico in … preživlja eksistencialne tegobe.

Imel pa je dobre pasaže. Z rokopisom sem priromal na DZS. Zakaj ravno tja, je tudi cel splet okoliščin.

Prav zadnje tedne študija za tisti Advanced Certificate nam je profesoricaposkusno dala v branje nekaj škotskih tekstov, med njimi Not Not While The Giro Jamesa Kelmana. Ko sem to prebral, sem padel dol. Kelmanov jezik, ta odnos – bil je čisti šok, česa takega nisem še nikoli bral. Profesorico sem spraševal, kako je mogoče, da nam je nekaj tako navdihujočega dala v branje čisto na koncu tečaja. Samo nasmehnila se je. »Na univerzi se študira angleščina,« je povedala, »od nas se pričakuje, da predavamo angleške avtorje. Tole s Škoti je bila moja mala provokacija.«

V tistih zadnjih dveh tednih sem si nakupil goro škotskih knjig, si na inštitutu fotokopiral debel kliping člankov o nekaj glavnih avtorjih, domov pa sem prinesel tudi Welshev Trainspotting. Ravno takrat je bila v Edinburgu namreč premiera Boylovega filma, ki ga je bilo težko spregledati, in po dolgem plahem ogledovanju knjige v knjigarni (»Ali ta jezik sploh lahko razumem?«) sem jo nazadnje kupil in tudi pogoltnil v dveh dnevih. Ves navdušen sem si zadal projekt, da za začetek prevedem ta roman, ker je pač najbolj razvpit in komercialen – sledili bodo tudi drugi, predvsem Kelman.

Naključje je naneslo, da se je najboljše mesto za Trainspotting našlo prav pri DZS, ki je takrat izdajala zbirko »Prvinski nagon« – romane, po katerih so bili posneti tudi filmi. In tako me je Welsh privedel do prijateljstva z urednikom Alešem Pogačnikom, s katerim sva – dokler niso »Drzni znanilci sprememb« obupali nad izdajanjem leposlovja – ušpičila še nekaj zanimivih prevodov. Priporočil pa mi je tudi, naj s svojim romanom poskusim naskočiti Mateja Bogataja. »Naskočiti« je treba vzeti razmeroma dobesedno: program izvirnega leposlovja je bil na DZS v zadnjih vzdihljajih in Matej je urejal knjige honorarno. Kar je pomenilo, da se je na uredništvu prikazal enkrat na teden: kdor ga je prvi začopatil, je imel z njim sestanek (se pravi: se z njim preselil na pivo k Mačku), drugi pa so pač morali poskusiti srečo spet naslednji teden. (Rekel sem že: takrat še ni bilo niti mejlov niti mobitelov.)

Začopatil sem ga.

Roman mu je bil všeč. »Prijavili ga bomo za subvencijo,« je oznanil. Čez par mesecev mi je enako sproščeno povedal: »Nisi dobil subvencije.« In še: »Bomo spet poskusili drugo leto. Razen če napišeš kaj novega.«

Leto dni čakanja je veliko. Poleg tega sem tudi pogledoval tisti tekst in ugotavljal, da mi gre ta eksistencializem »Slovenca v tujih krajih« na živce. Če kaj, je bila tista alienacija tako ali tako samo tista, o kateri sem pisal že v prejšnjih kolumnah: alienacija čudaka v razredu, čudaka na ulici, malega kemika med nogometaši, malega pisatelja med heavy metalci. Pomislil sem, kako imam pravzaprav čisto pred nosom dosti bolj zanimivo perspektivo: že nekaj let sem žural po Ljubljani s tujimi prevajalci in lektorji, ki so delali za Amidas. Ni to neskončno bolj zanimivo? Iznenada se mi je odprla podoba: naša dobra, stara, dolgočasna Ljubljana skozi outsiderja. Ljubljana kot eksotika. In nihče ni te tolpe čudakov, ki so bili Ljubljano pripravljeni doživljati kot eksotiko, poznal bolje kot jaz.

Naslednje mesece sem imel nenavaden bioritem, danes zame nepredstavljiv. Danes večino dela opravim, ko grejo otroci spat; pišem do kakšnih treh, štirih zjutraj. Spim do enajstih, potem pregledam mejle, pregledam umotvore prejšnjega dne, pripravim nastavke za novo večerno rundo. Takrat pa sem prihajal na Amidas med deveto in deseto dopoldne: in za namene pisanja sem bil pripravljen vstati še kakšni dve uri prej, kot bi bilo treba, tako da sem lahko še pred odhodom na avtobus napisal nekaj strani. Neusmiljeno sem razkosal tisti svoj edinburški tekst in ga predelal iz »Slovenca v Edinburgu« v »Angleža v Ljubljani«. Nenehno so padale ideje, anekdote. Grenki med je sestavljen iz kupa anekdot, ki so se dogajale Ollieju, Davu, Fergusu, Joelu, Petru, Danu, Rogerju in drugim »tujcem«, s katerimi smo takrat zabijali popoldneve in noči po Ambasadorju, Petit Cafeju, Kaktusu, kasneje Cutty Sarku in Rose & Crownu; vse pa cepljeno na tisti moj občutek alienacije, ki sem ga dve leti prej projiciral na Slovenca v Edinburgu.

Tudi novi tekst je bil Mateju všeč. In dobil je subvencijo. Grenki med je dobil subvencijo. Nepojmljiva novica.

Predstavljajte si: nisem bil iz literarnih krogov. Bogataja, Blatnika in Grafenauerja sem poznal samo iz nekaj bežnih stikov. Nisem »sodeloval« z nobeno literarno revijo – v smislu, da bi bil član kakšnih uredništev ali vseh gostilniških omizij. Moja omizja so bila – bili smo tehnični prevajalci z Amidasa, premišljevali smo o čisto drugih stvareh, kot je kakšna visoka kultura. Zdaj pa bom imel čisto svoj roman! Do njega me je prignala osebna obsesija s fantazijo, samospraševanjem, nekaj pa tudi tisto moje premišljevanje o »škotski literarni renesansi« osemdesetih in devetdesetih. Toda kakšen je bil dejansko ta občutek?

Spoznal sem še več starejših pisateljev, tudi akademikov, in od njih slišal opise vzhičenih občutkov, kako je, ko doživiš izid. »Tudi po vseh teh letih,« sem slišal govoriti sivolasega gospoda z ljubečim nasmehom, »nič ne diši tako čudovito kot nova knjiga, sveže iz tiskarne.« Zame ni bilo tako.

V svojih zgodbah sem opisal že kar nekaj prizorov uspešnih ali manj uspešnih porodov (Popkorn, Koliko si moja, Hura Nosferatu, Igre brez meja). Če primerjam izid knjige (ploda tvojega duha) z rojstvom živega otroka (plodom tvojega telesa), je nekaj vzporednic. Počutiš se, da moraš biti vzhičen, ekstatičen, zgodilo se je nekaj največjega. Toda recimo, ko se je rodila Lana, najina prva, sem bil seveda emocionalno skrajno angažiran, ampak … Ko me je mama zarotniško vzhičeno spraševala po občutkih, sem se zavedal samo to, da imam neznanski muskelfiber v stegenskih mišicah okrog kolkov (nevede sem ves čas rojevanja napenjal mišice skupaj s Klaro); in da je tisti čudoviti otrok, ki se je prikazal pred mano, imel stisnjeno, jajčasto glavo, z neko sirasto snovjo obloženo kožo po nogah in krvavkaste lase in da me ni mogel niti zbrano pogledati, ko sem se prvič nagnil nadenj na tisti tehtnici. Novorojenčki so presunljivi, fascinantni, šokantni s svojo navzočnostjo – niso pa ravno na prvo žogo.

Moja prva knjiga je imela grd ovitek in že na prvi strani kup tiskarskih napak, ki tudi skozi nadaljevanje knjige nikakor niso hotele izginiti. (Ker sem bil v zadnji fazi tiska knjige spet na Škotskem, ni na knjigi dejansko nihče delal korektur.) Ob predstavitvi knjige smo imeli tiskovko. Predme se je postavila kamera RTV Slovenija in Nina Jerman mi je porinila mikrofon pred obraz. Spomnim se samo njenih velikanskih vrtajočih modrih oči in tega, kako sem se dejansko upogibal nazaj, stran od tistega mikrofona. Menda je bil to eden od najbolj strašljivih trenutkov v mojem dotedanjem življenju.

Dejansko nisem občutil vzhičenja, ki bi ga moral. Tisti »čudoviti vonj« knjige, sveže iz tiskarne, ni imel name nobenega učinka. Bila je knjiga, ja, krasno, in celo objavljena pri veliki založbi. Ollie mi je kmalu po izidu postavil vprašanje: »So, are you a novelist now?«,ki me je zbegalo in pahnilo v pravo krizo identitete. Ne, jaz sem se v bistvu imel za prevajalca. Prevajalca predpisov Evropske unije, pretežno s področja veterine, farmacije in agronomije.

Knjiga je bila dejansko nekaj, kar je šele moralo zrasti z mano. Podobno kot Lana, ki je šele v naslednjih mesecih po rojstvu pokazala, kako zelo mi bo spremenila življenje in celoten pogled na svet. Ko sem gledal tisti bedni dizajn DZS-jeve leposlovne zbirke, sem bil zadovoljen, da je mimo, ampak dejansko tudi ob njej nisem čutil, kako zelo mi bo spremenila življenje.

Miniti je moralo še nekako eno leto.

Panorama 18. 12. 2017

Finalistke in finalisti AirBeletrininega literarnega natečaja 2017

Ilustracija: Ana Baraga

Z veseljem sporočamo, da je žirija, uredništvo AirBeletrine (dr. Aljoša Harlamov, dr. Manca G. Renko, Katja Perat), izbrala pet finalnih zgodb leta 2017.

Med 85 prijavljenimi zgodbami je bilo veliko dobrih in delo žirije ni bilo lahko. Zmagovalno zgodbo bomo razglasili v četrtek, 21. 12. 2017. Program se začne ob 20.00, v prvem nadstropju kavarne Slamič, kjer boste lahko spoznali finalistke in finaliste ter prisluhnili zgodbam, ki jih bo prebral igralec Benjamin Krnetić.

Branju in razglasitvi zmagovalne zgodbe bo sledilo veselo nazdravljanje, ki se bo začelo pri Slamiču, nadaljevalo pa čez cesto, na Kersnikovi 4, kjer je uredništvo založbe Beletrina.

Drage bralke, dragi bralci AirBeletrine, hvala, da ste bili še eno leto z nami – in zelo se veselimo, da se bomo ob koncu leta spet srečali v živo.

 

Finalistke in finalisti AirBeletrininega natečaja 2017 so (po abecednem vrstnem redu):

Katarina Gomboc: Velikonočna sobota

Nismo bili sol zemlje, bili smo samovšečni najstniki, vzvišeni nad to pozabljeno vasjo, hodili smo po cerkvi z dvignjenimi nosovi, ker smo vedeli o njej več kakor predani farani, ker smo se poglabljali v njene stebre, v obliko oken, v podobe na križevem potu, domišljali smo si, da gledamo izpričano zgodovino, umetnost, vredno študij in interpretacij. Pa je to le ena izmed več tisoč cerkva na Slovenskem, ki je brez posebnosti.

Damjan Jensterle: Prebujanje

Jezilo ga je, da si pred odhodom v pokoj ni dal temeljito popraviti zob in je zdaj obisk zobozdravnika skoraj trimesečen opravek in glavni strošek. Ampak tudi če bi si jih, je pomislil, pri tako hitrem propadanju ne bi veliko zaleglo. Zavedel se je, da je zaradi tega strahu postal bolj razdražljiv, da se lahko zgodi, da si ne bo mogel plačati kolikor toliko urejenih zob. Prag revščine v tej deželi so že zobje.

Nina Kremžar: Jutranja kava

Dragi Matej ti skuham ali bi mogoče “Kavo?” ga vprašam.
            Nerazumljivo zakolne zamrmra, strmi v mizo in praske, ki so jih nekoč naredili moji nohti, ko me je za lase vlekel v spalnico drobtine kruha razmetane po svetlem lesu. Z dlanjo si gre skozi razmršene lase. Vem, da se ga je včeraj spet natolkel napil ga služba utruja.      
            Nejevoljno bežno položim dlan na njegovo ramo. “Sigurno?”       
            Ko z močnim odločnim udarcem odrivom se umakne, me zapeče zaboli se vrnem k štedilniku. Razumem, da ga ni pametno izivati včasih potrebuje svoj mir.           

Iva Novak: Ta pes, tisti pes

Posvetim se slabi kavi. Hočem sprovocirati svojo željo po domu in ženi, za katero upam, da bo tokrat manj potrpežljiva, kot se kaže. Zaradi nje se počutim krivega, ker hočem več od navadnega. Morda velja, da se vsak odrasli odloči zase. Jaz sem se odločil bolj močno, kot se je ona. Tip za šankom se je odločil bolj, kot se je natakarica. To so majhne borbe in veliko prilagajanja. Moja je zgolj obljuba, da letos ostanem doma.

Borut Pust: Srebrna folija s piškoti

Nekega jutra mama vzame vedro in gre na dvorišče. Poči in vedro pade na tla. Stopiš k oknu in vidiš mamo, ki leži na tleh. Smeješ se, misliš, da se pretvarja. Kličeš brata.

 

 

Natečaj finančno podpira Javna agencija za knjigo.

Panorama 14. 12. 2017

Viktor Polnori. Zimska pravljica

Čez nekega človeka, ki mu je bilo ime, si lahko predstavljate, Viktor Polnori in ni imel več nog, sem se spotaknil včeraj ponoči na poti skozi visoki gozd. In ob tem se mi je včeraj še posebno mudilo, kajti ob svoji nagnjenosti k postopanju sem ja tudi še zdravnik: neki zdrav človek me je z ene strani visokega gozda, iz Traicha, poklical k nekemu bolniku, s katerim je bil v sorodu, na drugo stran visokega gozda, v Föding, k nekomu, ki je nenadoma zbolel za neko boleznijo glave, katere strašne posledice so sicer zapisane v medicinskih knjigah, njenega vzroka pa si ne zna razložiti nihče. Torej, hotel sem teči k pacientu, skozi visoki gozd, skozi visoki sneg, se razume, s pomočjo svoje odlične veščine koračenja skozi sneg in se nenadoma in, kot si lahko mislite, prestrašen sredi visokega gozda spotaknil ob Viktorja Polnorega.

»Viktor Polnori«, tako se je predstavil ta, čez katerega sem se spotaknil in ki ga prej v vsem svojem življenju nisem videl niti enkrat samkrat.

»Lokomotiva mi jih je odtrgala dol s telesa!« je vzkliknil moški v trenutku, v katerem sem ugotovil, da nima več nog, in sicer tako, kot da bi imel nesrečnik nesrečo pravkar šele za sabo. Toda potem mi je prišlo na misel, da skozi visoki gozd ja ne pelje noben vlak, skozi visoki gozd ne vodijo nobene tirnice, in da tudi nisem slišal nobenega kričanja, nič človeškega, in »seveda«, je rekel Viktor Polnori, »od nesreče je že osem let!«. Sredi visokega gozda je ležal sredi ceste, ker naj bi se obe njegovi nogi, njegovi leseni nogi, »morda ker sem enkrat poskušal teči hitreje kot običajno«, je rekel Viktor Polnori, nenadoma zlomili. »Nenadoma sem pozabil, da imam lesene noge, in ne lastnih, mislil sem, da imam spet svoje noge!« Bil naj bi vesel, da se je pojavil človek, namreč jaz. Bil naj bi mu tudi, celo v temi, simpatičen, zaradi glasu, zaradi korakov. »Če vi ne bi prišli«, mi je rekel Viktor Polnori, »bi neizogibno umrl strašne smrti. Saj ja veste, najstrašnejša smrt je ta, ki nastopi, ko zmrznete.«

Ko sem rekel, da sem zdravnik, je bil moški, čigar ime, in ne čigar nesreča in trenutno stanje, to moram dodati, me je kar najbolj zaposlovalo (pomislite, imenoval se je Polnori!), srečnejši še v mnogo večji meri, kot če bi bil rekel, da sem klepar ali inštalater ali pek ali kmet. Ko sem ga vprašal, kako je potemtakem prišel v visoki gozd, ki je bil v danih okoliščinah smrtno nevaren celo za najbolj zdrave, in ob tem še med enajsto in dvanajsto ponoči, je razpredal, da je, in sicer šele eno uro pred tem, z nekim lastnikom mlina iz Traicha, ki mu je bil že leta znan po pripovedovanju, ne pa na pogled, torej v Traichu, na eni strani visokega gozda, sklenil stavo. Lastnik mlina iz Traicha je z njim stavil za celih osemsto šilingov (to je vrednost najboljšega para škornjev iz nepremočljivega usnja od našega najboljšega čevljarja, ki si jih on, Polnori, želi že deset let), da on, Polnori, če odide iz Traicha točno ob enajstih, v Födingu ne bo pred dvanajsto. V eni uri s svojimi lesenimi nogami ne bo prišel skozi visoki gozd, ne pozimi; ne v takšni zimi; ne v tako mrzli noči. On, Polnori, sam ni verjel, da bi bil do dvanajstih lahko v Födingu, je pa vseeno (»jaz nespametnež!«), ker se brez poskusa ne izpusti nobene dobre priložnosti, da se izboljšaš, kot domenjeno ob enajstih stekel iz Traicha. Lastnik mlina mu je napovedal grozljivo smrt, namreč to že omenjeno zmrz­njenja (»Kako prav je skoraj imel lastnik mlina!«). Zdaj je sicer on, Polnori, je razpredal, izgubil stavo, ampak zmrzniti mu, zahvaljujoč meni, ni bilo treba. In ob tem je imel še srečo, da ga je iz njegovega groz­ljivega položaja, ki je imel, to je izrecno omenil, kot vse na svetu svojo smešno plat, rešil »neki zdravnik«, »zastopnik visoke medicine«, pravi doktor.

Dvignil sem ga in z njega ometel večino snega in ugotovil, da sta bili obe njegovi leseni nogi, kot pač dve nogi iz lesa, zlomljeni dejansko na sredini. Odločno sem moškega na hitro, ker sem moral ja kar najhitreje do svojega pacienta, dvignil na svoje rame. Bilo bi bolje, če bi ga lahko nosil brez lesenih nog, toda nisva mogla odpreti zaponk, ki so bile primrz­njene. Razlomljene noge so mu primrznile na stegno, in premišljeval sem, da mora moškega grozno boleti, ko je bil ob vsem tem še oslabljen od groze pred bližajočo se smrtjo. Toda ker je takšen človek vajen (navadiš se jih, če nimaš več nog, lastnih nog, takšnih iz kosti in mesa in krvi, če imaš zgolj umet­ne) hudih bolečin, ni tarnal, se ni cmeril, ni tulil, ni kričal, sploh se ni pritoževal. Ne, nasprotno, bil je ja srečen, da je bil rešen, da sem si ga naložil na rame in ga zgrabil za obe polomljeni leseni nogi, ki sem ju čvrsto stiskal čez križ proti prsnemu košu, in sem šel tako, kot se mi je primerilo, ne le z dvojno, temveč, kar zadeva težo, ki sem jo moral zdaj nositi, s trojno, petorno, desetorno težo naprej, da bi hitro, kot je le mogoče, prišel ven iz visokega gozda v Föding. Da bi bil on, Polnori, v Födingu še pred dvanajsto in bi tako dobil stavo z lastnikom mlina, ki je šel v skladu z dogovorom z avtom naokrog in je v Födingu že čakal na Polnorega, o tem ni premišljeval. Na kaj takega si ni upal misliti, mene pa je nenadoma, potem ko sem pogledal na uro, namreč točno ob pol dvanajstih, prešinil občutek, da bi bil jaz, in na mojem hrbtu torej tudi Polnori, da bi bila midva oba lahko v Födingu ob dvanajstih, in tako sem jaz, ki sem zaradi pacienta, ki je čakal name, že tako dovolj hitro tekel skozi visoki gozd, tekel še hitreje, vedno hitreje skozi visoki gozd, z moškim na hrbtu, ki je bil, tako kot vsakdo brez nog, primerno tolst in mehak in čigar razbite lesene noge so izmenično ječale in škripale in cvilile in ki si iz golega strahu zaradi moje hitrosti ni upal reči več niti besede.

Le ko sva že prišla iz visokega gozda, malo pred lučmi Födinga, je rekel: »Kaj ni to Föding?« In jaz sem odgovoril: »Ja, Föding, Föding, ja!« In vprašal je, ali je že dvanajst, jaz na to: »Ne, ni še, tudi ni še odbilo.«

Ko sem tekel komaj še pri zavesti, je Polnori razpredal, da je dogovorjeno, da se z lastnikom mlina sreča ne le v Födingu, temveč »pred cerkvenimi vrati v Födingu«.

»Pred cerkvenimi vrati? To se dobro ujema,« sem rekel, »kajti takoj zraven name čaka moj pacient!« In med tekom sem še rekel, prav ko sva prispela na trg pred cerkvijo: »Ni še dvanajst!« in planil sem pred cerkvena vrata, in pred njimi je dejansko stal moški, velik, črn, in pomislil sem, temu boš vrgel, tako, da tega ne bo bolelo, Viktorja Polnorega pred noge. Naredil sem to in zvon je odbil dvanajsto. Tedaj je Polnori že ležal pred nogami lastnika mlina in je povsem upravičeno svoje roke izprožil po denar.

Zares presenečen zaradi vsega, toda nazadnje vseeno, je po tem, ko sem se predstavil lastniku mlina in ga nadrl, ta veliki črni lastnik mlina izvlekel svojo veliko črno denarnico, bolj ker ga je bilo strah, manj ker je uvidel, da je izgubil stavo, in je na tleh ležečemu Viktorju Polnoremu v dlan nalistal osemsto šilingov.

»Stava je stava,« je rekel lastnik mlina, ki ni računal z možnostjo, da bi lahko Viktorja Polnorega sredi visokega gozda kdo pobral in z njim tekel v Föding. Niti groša ne bi več stavil na življenje Viktorja Polnorega, je rekel lastnik mlina. Čudilo ga je, da se kdo sploh spusti v tako stavo.

»Polnorega sem videl že mrtvega!« je rekel lastnik mlina, in potem: »Ah ja, zdravniki! Dejansko, zdravniki se vtikajo v vse!« in je izginil.

Polnorega sem si naložil na rame in ga vzel s seboj na tudi še pravočasen obisk pri bolniku. Potem sem v bližnjem gostišču prosil za posteljo do konca noči za Polnorega, ki sem jo plačal vnaprej.

Dogovorila sva se, da se ne bova več ukvarjala drug z drugim. Najino slovo je Polnori začuda izkoristil za to, da se mi je zahvalil. Za kaj? sem se spraševal in na poti domov sem, povsem neupoštevaje najino pogodbo, premišljeval, da je sicer dobil stavo, torej osemsto šilingov, torej par najboljših škornjev iz nepremočljivega usnja od našega najboljšega čevljarja, toda izgubil je svoje lesene noge. Te so ga stale dva in pol tisoč. Kaj za en človek, sem premišljeval v visokem gozdu, ki me je na poti domov tako zdeloval, da sem mislil, da bom prišel preč, je ta Polnori? Je nor?

 

Pripovedi
Thomas Bernhard
Leto izdaje:
2017

Prevajalec:
Sara Virk in Jani Virk

24,00 €

Panorama 11. 12. 2017

Podarimo klasiko

Kaj je klasični december?

A: Mrzlično tekanje po nakupovalnih središčih, neposrečeni kulinarični podvigi, druženje z ljudmi, ki jih pred tem z namenom celo leto nismo srečali in nakupovanje daril, ki jih nihče ne potrebuje?

B: Listanje v zavetju tihe knjigarne, požiranje knjig, ki so hranljive bolj od sleherne specialitete, družba najbolj izbranih avtoric in avtorjev in izbira daril, ki trajajo večno?

Če je vaša klasika odgovor B, vas v knjigarni Beletrina čaka prav posebno darilo, dva različna paketa klasičnih knjig po izjemno ugodni ceni.

PAKET SODOBNA KLASIKA (35 evrov)

Jonathan Franzen: Svoboda
”Delo popolnega genija”

Zadie Smith: Beli zobje
”Postmoderni Charles Dickens”

Michel Houellebecq: Možnost otoka
”Preroško”

PAKET VEČNA KLASIKA (35 evrov)

 Nikolaj V. Gogolj: Izginulo pismo

George Orwell: Na robu in na dnu v Parizu in Londonu

Stendhal: Življenje Henryja Brularda

LASTNI PAKET (35 evrov)

Kombinacija knjig zgornjih paketov po lastni izbiri.

KLASIČNA POLICA (60 evrov)

Šest knjig je že prava mala klasična knjižna polica! Privoščite si oba paketa skupaj in dobite še dodatni popust.

 

Letos podarimo klasiko. Sebi in drugim. Od 11. do 31. decembra le v Knjigarni Beletrina (in na Beletrinini spletni strani).

Panorama 8. 12. 2017

Prijazna punca trenutno ne more k telefonu

Look What You Made Me Do

Kar je za športne navdušence nogometna ali košarkaška tekma, je za prijazne punce koncert Taylor Swift. Samo da njen nastop ni omejen na koncertni oder, ampak se razteza čez časopisne članke, Instagram, albume, politične akcije, zabave s prijatelji in jokajoče noči s slušalkami v ušesih. Njene pesmi in življenje fanicam in fanom vzbujajo isti stadionski občutek grande finala, boja med dobrim in zlim. Tudi način, na katerega obrekljivi mediji spremljajo njene protiudarce zasmehovanju in poskusom trivializacije njenega oversharanja, je tekma. In Taylor je pripravljena. So pripravljeni tudi tisti na drugi strani? Njen novi album Reputation se namreč začne s pesmijo …Ready for it?

Album Reputation je zmaga po diskvalifikaciji. Po letu, v katerem so se mediji, njeni sovratelji (frenemies) Kanye West, Calvin Harris, Katy Perry in ostali zelo potrudili, da bi njeno prijaznost in dostopnost obrnili proti njej. Na isti dan, kot je Katy Perry poskušala zmagovito lansirati videospot za svojo antitaylor pesem Swish Swish, se je na YouTubu pojavila pesem Look What You Made Me Do in zrušila rekorde. Gol, koš, zmaga. Šport je vseeno uporabniku prijaznejši, ima nekakšen pravilnik, rumene in rdeče kartone, varovalko. V umetnosti ni sodnikov, ki bi odločili, da je prišlo do prekrška. Sodi se samo po tem, koga oboževalci sprejmejo in koga zavrnejo. Mediji in družbeni mediji so v tem ključni. V letu, ko je Taylor Swift morala postati svoja prva zagovornica in poročevalka, je najprej izbrisala vse stare Instagram objave in sledilcem ponudila videoposnetke kač, alegorije sebe v alegoriji medijev. Nato je poleg albuma izdala dve različici revije Reputation, samouredniškega pregleda novic zadnjega leta, z besedili, fotografijami in članki. V teh je s pisanjem o sebi pravzaprav odgovarjala na vprašanje, kaj se danes dogaja s zahodno kulturo in o svoji generaciji zapisala: »To je prva generacija, ki si bo lahko ogledala svojo celotno življenjsko zgodbo v obliki slik, shranjenih na spletu – in skupaj bomo ugotovili, kakšne bodo posledice tega.« Tudi sama ve, da o njej ne moremo govoriti izolirano od generacije interneta in družbenih medijev.Kar so bili ponižani in razžaljeni za Dostojevskega, so sledilci z Instagrama za Taylor. Zaveda se, da se zgodovina zahodnih punc odvija na isti črti z njenim življenjem, in se zato ne doživlja ločeno od njih. Vabi jih domov na skrivne koncerte, jim pošilja novoletna darila, svetuje v težkih trenutkih in komentira fotografije na Instagramu. Kot obračun s tistimi, ki kupujejo njene koncertne karte in jih v svoj profit razpečujejo, je vpeljala novo obliko nakupa vstopnic, kjer vsak, ki kupi album ali katerega od drugih izdelkov njene blagovne znamke, že stoji v vrsti za njen koncert. S tem in podobnimi prijemi iz sveta taylorkapitalizma je nakup novega albuma Taylor Swift, ki je kot otrok želela postati menedžerka, že v prvem tednu na policah postal najbolje prodajan album leta 2017.

Ta album se vključuje v žanr, ki ga je izumila – žanr samoironičnega popa. Popa, ki prehiti zasmehovalne hejterje v prepoznavanju lastne naivnosti in zasanjanosti. Popa, ki ve, da se je na strelskem obračunu pojavil z nožem. Kakor sta bila Shake it Off in Blank Space z albuma 1989, oba z več kot dvema milijardama ogledov na YouTubu, samoironični manifest romantičnega življenja in nerodnega obnašanja, je album Reputation samoironija, ki se odbija od naslovnic časopisov. Ne pozabimo, da se Taylor norčuje iz sebe bolje kot kdorkoli in da je edina gostja oddaje Saturday Night Live, ki je sama napisala uvodni monolog. Pri devetnajstih. V do sedaj objavljenih videospotih z novega albuma, odetega v časnikarsko vizualno podobo, ponovno igra več (samoironičnih) različic sebe, vseh razjarjenih nad tiralico, razposlano za njenim slovesom. Sama postane tista karma, o kateri govorijo, da bo poskrbela za ravnotežje v vesolju. Rdeča šminka z albuma Red (2012) ni več opeklina ljubezni, ampak vojna barva, nanešena čez pretekle naivnosti. Večina ljudi bi pod težo slabega slovesa obnemogla in ponižano klonila, medtem ko je za Taylor Swift, nekdanjo tekmovalko v preskakovanju ovir s konjem, ovira nov izziv, del igre. »Let the games begin,« reče v prvi pesmi novega albuma. Kot se v prejšnjih albumih ni opravičevala za pesmi o belih konjih in solzah, ki kapljajo na njeno kitaro, se v albumu Reputation ne opravičuje za to, da je bel konj dobil jeklene bodice in njena kitara R&B spremljavo. Skozi njene albume lahko minevanju časa sledimo ravno preko razvoja teh ponavljajočih se motivov.

Njen najhujši sovražnik ostaja ona sama. Svoje zaupne pripovedi o odnosih in odraščanju ves čas prepleta z dvobojem s sabo, lastnimi negotovostmi in dvomi, ki ga najbolj spektakularno ponazori z novim videospotom za pesem …Ready for it? V njem se borita Taylor kot bojevnica in Taylor brez oblek. Radikalnost njene navidezne golote je srednji prst Kanyetu Westu in njegovemu spotu Famous, v katerem neslavno spi ob goli Taylor z verzom »I made that bitch famous«, obenem pa je to razvoj še enega njenih znamenitih motivov, obleke. Skozi opise oblek lahko od njenega prvega singla dalje (metaforično) spremljamo njen odnos s slovesom, javno podobo. Začenši s srečo v pesmi Tim McGraw z verzom »When you think happiness, I hope you think ‘that little black dress’«, pričakovanjem v Love Story z verzom »I talked to your dad/ Go pick out a white dress«, neustrašnostjo v pesmi Fearless z verzom »And I don’t know why, but with you I’d dance/ In a storm in my best dress«, jokom v pesmi Dear John z verzom »the girl in a dress cried the whole way home«, razočaranjem v verzu iz pesmi The Moment I Knew »It was like slow motion standing there in my party dress«, odhodom v pesmi Wildest Dreams z verzom »Say you’ll remember me/ Standing in a nice dress«, in nazadnje odporom v pesmi Clean z verzom »You’re still all over me like a wine-stained dress I can’t wear anymore«. Obleke ne bo več dolgo nosila. Album Reputation sukanec tega loka razpusti v pesem Dress, v kateri z verzom »I only bought this dress so you can take it off« obleko sleče. Naposled jo odvrže, ne potrebuje je več. Njen sloves je okrnjen. Za tem slačirefrenom razloži: »Even in my worst lies, you saw the truth in me.« Obleka je bila njena Potemkinova vas – tisto, kar je mislila, da jo predstavlja. Lepa obleka, dober sloves. Album Reputation je osvobajajoče spoznanje, da je sloves ne določa. Da si držo določa sama. Medtem ko se Kesha v svojem comeback hitu Praying spolnem nadlegovalcu zahvali za slabe izkušnje (»I wanna thank for how strong I have become«), Taylor na albumu Reputation ostaja hladna z verzi, kot je »If a man talks shit, then I owe him nothing«. Ta teden so jo pri reviji Time proglasili za eno najbolj vplivnih ljudi leta, skupaj z drugimi ženskami, zbranimi pod besedno zvezo Silence Breakers. Zaradi sodnega procesa, v katerem je za simbolni dolar zmagala v sodnem procesu proti DJ-u, ki jo je spolno nadlegoval. In to še preden je bila Amerika na strani žrtev spolnega nasilja, torej pred afero Weinstein. Ko jo je na sodišču odvetnik spolnega napadalca vprašal, ali se počuti slabo, ker je zaradi nje ubogi DJ ob službo, je mirno odgovorila, da se počuti dobro. Ne morejo je prisiliti v krivdo zaradi dejanj, ki jih je zakrivil sam. Ta punchline najdemo tudi v pesmi I Did Something Bad z novega albuma, v kateri svojo novo držo razloži skozi verz: »They say I did something bad / Then why’s it feel so good?/And I’d do it over and over and over again if I could.«

Stara Taylor ne more k telefonu, ker je mrtva. Ubila jo je tista Taylor, ki je slekla obleko in pustila telefon zvoniti v prazno, medtem ko je zmagovala na sodišču. Ugibamo lahko, da zdaj nekje pije pivo in šampanjec – toliko alkohola, kolikor ga je na albumu Reputation, na pop albumu še ni bilo. Tudi v nežnem zaključku albuma, New Year’s Day, nastopi alkohol. Prvi dan novega leta se začenja z verzom »I want your midnights / But I’ll be cleaning up bottles with you on New Year’s Day«. S tem Taylor pred priprta vrata naših src dostavi paket z obljubo: kljub slabemu slovesu in medijskim spinom je glavna novica še vedno ljubezen. Še nikoli ni bilo toliko alkohola, ampak tudi še nikoli ni bilo toliko upanja.

Panorama 6. 12. 2017

Naša ljubezenska zgodba

Prizor iz filma Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba

Dušan Jovanović v drami Onesnaževanje zraka ali Igrajte tumor v glavi! prevprašuje gledališko umetnost in na nekem mestu se pojavi absurden prizor intervjuja novinarja Križnika in gledališčnika Koščaka, v katerem si izmenjata naslednje replike:

KRIŽNIK: Ste že kdaj ljubili?
KOŠČAK: Pa kaj? … Zakaj? Jaz ne delam … tako … (…)
KRIŽNIK: Kaj vam pomeni gledališče v življenju?
KOŠČAK: e … e … vse … je … je … tako … ne vem, veste, vem, da ne bi … e … mogel … brez, ne vem zakaj … je … je … e … (Zajoka. Joka kot dež.)
KRIŽNIK: Je že v redu. Hvala, hvala lepa. Bo že še bolje, a ne? (Ga treplja po rami.) Seveda. Bo že še bolje. Samo riniti je treba naprej, zdržati.
KOŠČAK (med jokom): A boste … e … objavili … tudi sliko?

Od točke, ko sem prebrala teh nekaj vrstic, se mi je zdelo, da nosijo v sebi popolno vsebino ustvarjanja v gledališkem svetu. Teater postane tisto resnično, ko zleze nekam pod mišice, se spusti po krvi in se zavije okrog kosti, ko ga posameznik ne zna več ločiti od sebe in na vprašanje, kaj mu pomeni, nesmiselno mrmra zaporedje besed, med katerimi se znajde drobna, pa vendar premogočna besedica “vse”. Postane prostor iskanja in prevpraševanja ljubezni, kjer je najbolj zloglasno povezavo našel že Alain Badiou, ki v Hvalnici ljubezni pravi: »Dobro je znano, da je v gledališču vprašanje ljubezenske igre odločilno in da je ravno vse stvar izpovedi. Prav zaradi teatra ljubezni, te igre ljubezni in naključja, je tudi ljubezen do gledališča tako močna.« Hkrati sestavek nosi v sebi najbolj uporabljeno frazo, ki jo slišiš med vsakim ustvarjalnim procesom, namreč: »Bo že še bolje.«, ki ne pomeni prav nič, pa hkrati vsakič znova drži in konec koncev prav ta dramski segment priča o popolni prepletenosti osebnega in javnega – kdo smo kot igralci, režiserji in gledalci, kdaj smo oboje in kdaj se meja popolnoma zabriše.

Prav to distinkcijo izpostavita tudi avtorja dokumentarca Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba, mednarodno uveljavljeni Rajko Grlić in prihajajoči dokumentaristični genialec Matjaž Ivanišin, ko v opisu filma zapišeta, da ta »pripoveduje univerzalno zgodbo o odnosu med resničnim in izmišljenim, zgodbo o odnosu med osebnim in javnim dojemanjem umetnosti.« Če smo natančni, film nosi in razkriva še toliko medčloveških, ustvarjalnih in bivanjskih nians, da jih težko spravimo v en zapis.

Za trenutek se ustavimo pri faktografskih (ali, kot jih v filmu radi imenujejo, »žuta štampa«) podatkih: Milena Zupančič, nacionalna prva dama filma in gledališča, in Radko Polič, nacionalni prvi mož filma in gledališča, sta se pred malo več kot štirimi desetletji poročila, priča jima je bil velikan slovenskega filma in odra, Boris Cavazza. Radkov dober prijatelj Dušan Jovanović, veličastna “gledališka žival” jugoslovanske in kasneje slovenske scene, se je zagledal v Mileno, se odločil “angažirati”, kar je pripeljalo do ločitve, ponovne poroke in izgubljeno-najdenih prijateljstev. Leta 1989 Jovanović napiše »celovečerno enodejanko«, kjer po avtorjevih besedah gledamo par, ki se še vedno ljubi, pa ne more več živeti skupaj. Besedilo so isto sezono uprizorili v SNG Drama Ljubljana, v režiji samega avtorja, zakonca igrata Radko Polič in Milena Zupančič. Pred štirimi leti SNG Drama Ljubljana naroči pri istem dramatiku besedilo, ki naj počasti tri največje igralce generacije: Cavazzo, Poliča in Mileno. Avtor Jovanović napiše besedilo Boris, Milena, Radko, ki pripoveduje o ljubezenskem trikotniku med zakoncema (Milena in Radko) ter novim ljubimcem (Boris). Istega leta Matjaž Ivanišin z ekipo cele dneve presedi na vajah nastajajoče gledališke predstave in danes je pred nami dokumentarec z naslovom Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba.

Prvi presežek filma je brez dvoma neločljiva meja med realnim in fiktivnim – kot filmske igralce gledamo gledališke ustvarjalce, ki na oder postavljajo na novo izmišljen svet drame, ki temelji na resničnih dogodkih. Dramatik Schimmelpfennig je o veličini gledališča nekje zapisal: »Pri izdelavi in posredovanju podob gre vedno tudi za druge, opazovalce ali poslušalce. Vedno gre za ‘jaz in drugi’, in včasih – tu je stvar izrecno težka, in tudi, tukaj postane komplicirana – včasih ne gre samo za ‘jaz in drugi’, temveč za ‘MI’. Ta ‘MI’ je eden najtežjih pojmov nasploh.« V pričujočem dokumentarcu se prav tako zgodi ta presenetljiv »mi«: med gledalcem filma in protagonistom, med ustvarjalcem filma in nastopajočimi ter med štirimi akterji, ki tvorijo prav specifično množino – odrsko in osebno.
Vrhunskost filma se skriva v izjemno detajlni in premišljeni atmosferi, ki jo definirajo tri poglavitne točke, med katerimi ni jasne ločnice: vprašanje ustvarjanja umetnosti, vprašanje odraščanja in minljivosti ter vprašanje ljubezni. Vse tri pa skozi celoten film druži izjemno nežno in subtilno sporočilo: nič ni usodno.

Usodnost razbijajo na ravni kreativnega procesa: trije igralski velikani in en režijski mogočnež imajo enake negotovosti, strahove in užitke kot sleherni začetnik. »Ta film bi morali vsako jutro vrteti na akademiji,« mi je rekel nekdo z argumentom, da hkrati prikaže ustvarjalca, ki ne zmore vzpostavit distance do lastnega minimalnega problema, hkrati pa popolno vsakdanjost dneva po premieri, ko se ni spremenilo prav nič in se ponovno trudiš popraviti roleto na oknu ali si zviti cigareto. Četudi je film fokusiran na vprašanje gledališkega ustvarjanja, je absolutno univerzalen kot vpogled v sleherni kreativni proces. Univerzalen v pomenu, da vsaka stvar, ki jo delaš tako predano kot omenjeni protagonisti, vsak dan variira od najpomembnejše reči, ki si se je kdaj lotil v svojem življenju, do popolne resignacije ter prevpraševanja, zakaj zaboga bi sploh to počel.

Po drugi strani odvzame film z resničnimi premisami vsakršno možnost vere v usodnost, ko pride do minevanja časa. Da so si trije friends-turned-lovers-turned-enemies-turned-friends prizadejali hude bolečine, sploh ne skrivajo; a nekakšna čudna hvaležnost, ki jo čutijo drug do drugega, se zareže v gledalca v vsej njegovi veri do predestiniranosti. Kot bi rekla Milena, so oni trije najboljši par. Eden vrhuncev filma je gotovo trenutek, ko Radko popolnoma mirno zaokroži tisto, kar je hotel Lacan povedati s svojo teorijo o točki prešitja: zdaj, ko sta Dušan in Milena skupaj, in je on tu pri njima na obisku in delajo predstavo z Borisom – zdaj je občutek takšen, kot da je enostavno moralo biti tako.

Rosa Luxemburg naj bi svojo izkušnjo februarske revolucije opisala z besedami: »Ni si mogoče misliti nič bolj neverjetnega, nemogočega in fantastičnega, kot je revolucija le uro pred njenim izbruhom – a nič ni videti bolj preprosto, bolj naravno in samo po sebi umevno, kot je revolucija, ko se spusti v prvo bitko in si pribori prvo zmago.« In isto velja za ljubezen, v tem primeru za neverjetnost konca neke ljubezni, in kasneje nezmožnosti si predstavljati, da se ne bi začela neka njena nova oblika.Zato ne velja le, da bi film morali zavrteti vsakomur, ki se ukvarja z umetnostjo, ampak si mora film ogledati vsakdo, ki verjame v karkšnokoli gotovost ali večnost. Prav ta stereotip razbijajo naši »liki«: stvari minejo in ljudje pozabljamo, najhujša bolečina se spremeni v spomin, ki ga kdaj raje in kdaj malo težje povemo. Milena je v intervjuju po projekciji v Kinodvoru dejala, da so se imeli vse življenje prav dobro, »če pa smo se mel eno obdobje mal slabš, je pa to čist naša stvar.«

In to nas pripelje do tretje točke: do naslovne, ljubezenske zgodbe. Življenje pač nepogrešljivo piše najboljše zgodbe: tako iskrene in avtentične ljubezenske pripovedi, kot smo ji priča tu, bi si najbrž ne znal izmisliti niti najboljši scenarist. Še enkrat Badiou: »V gledališču so, kot dobro vemo, ponavljanja. ‘Gremo še enkrat,’ reče režiser. (…) Enako se godi tudi v ljubezni. Želja je neposredna moč, a ljubezen razen tega potrebuje skrbi, ponovitve. Ljubezen dobro pozna red ponavljanj. ‘Še mi reci, da me ljubiš,’ zelo pogosto pa tudi: ‘Lepše mi to povej.’ In želja se vsakič znova začenja. Med nežnostmi, če jih poganja ljubezen, lahko slišimo: ‘Še! Še!’: točka, ko si zahteva po gibu pomaga z vztrajanjem pri govoru, pri vsakič novi izpovedi.«

Film niti približno ne prevprašuje samo partnerske ljubezni, ki je desetletja nazaj pričela vso to epopejo, ampak vse oblike ljubezni, ki zahtevajo svoje ponovitve: ljubezen najboljših prijateljev, ki sta si morala neskončno odpustiti, pa si tega nikoli ne očitata. Ljubezen do soigralca, ko ga zasekira režiser. Ljubezen do režiserja, ko ga igralec ignorira. Ljubezen bivšega partnerja, ki še vedno prepozna tvoje strahove in predvsem pozna njihove pomiritve. Ljubezen prijatelja, ki posluša najbolj dolgočasne pripovedi že tridesetič, pa se vseeno nasmeji. Ljubezen do gledališča. Ljubezen po premieri. Ljubezen dolgoletnih zakoncev, ko na sprehodu enemu zmanjka sape. Ljubezen, ki preživi bolesti, nove ljubezni, gledališke tekste, uprizoritve, več desetletij in zdaj na ta seznam dodajajo še film.

To ni le film za vse umetniške ustvarjalce, vse srečno ljubljene in vse trpeče zaljubljene. Ne, ta film bi morali videti vsi.

Panorama 5. 12. 2017

Svetlana Slapšak: »Miturgija oz. izdelava mitov – pripada vsakomur!«

S Svetlano Slapšak, eno najbolj prodornih slovenskih intelektualk, antropologinjo in doktorico antičnih študij, sva se pogovarjali preko messengerja – in tudi tako delili naklonjenost novim tehnologijam; in nestrinjanje nad patriarhalnimi strukturami v sodobni družbi – eno in drugo skozi prizmo pogovora o antični miturgiji, ki se je razvil ob njeni letos objavljeni istoimenski knjigi.

 

Antična mitologija : antična miturgija – pojem »miturgija« je tvoja skovanka: kako je nastala, iz kakšne potrebe in kaj naznačuje?

Termin sem uvedla v osemdesetih letih ob ukvarjanju z nekim srbskim pesnikom (Rastkom Perovićem), ki je avantgarde 20. stoletja navezoval na slovansko mitologijo. Pozneje sem ta termin videla kot idealen za postopke razumevanja antične mitologije, ki jih je uvedla francoska antropološka šola šestdesetih let: koncept antičnih svetov, ne samo Grčije in Rima, koncept interpretacije podob in tekstov, pomembnost vsakdanjika … Končno pa so v tem kontekstu pomembna tudi predavanja Jeana-Pierrea Vernanta leta 1996 na ISH v Ljubljani, na katerih je govoril o mitologiji kot odprtem sistemu, torej nasprotju vere. Miturgija oz. izdelava mitov, ki pripada vsakomur, rokovanje oz. manipulacija z miti, to je neologizem, ki mi je odgovarjal v moji interpretaciji mitov: mythos in ergon; delo.

V skladu s tem razlagaš, če prav razumem, da so bili antični miti del kolektivnega vedenja, živo tkivo družbe, ki se je znotraj nje preoblikovalo, se spreminjalo, nenehno se mu je kaj dodajalo ali odvzemalo, vse različice pa so bile legitimne. ‘Kanoni’ – tudi mitološki – se vzpostavljajo šele za nazaj; v kolikšni meri je ta percepcija mitologije zaradi tega zožena in osiromašena? Je kanon – pa ne samo v primeru mitologije – mogoče razumeti ne le kot sredstvo ohranjanja, temveč tudi kot sredstvo namernega rušenja kulturnega in literarnega bogastva, siromašenje, ki se uveljavlja skozi ideološko zaznamovane izbire? Lahko tudi preko vzpostavljanja in uveljavljanja miturgije to kako presegamo?

Zelo dobro povzeto! Gre predvsem za drugačno obliko komunikacije, za obvladovanje z naracijo. Vsak je pripovedovalec, to je splošna ustna disciplina, čeprav so učeni v mitih našli neskončno veliko materiala in so ga seveda pogosto hoteli klasificirati in tipologizirati, kar je osnovna tendenca v grški antični znanosti in kulturi. Pozneje, predvsem zaradi krščanske cenzure, klasifikacija postane sredstvo falsifikacije pomenov. Ideološko zasnovana izbira oz. korekcija mitov ne samo da uvaja siromašenje in zožitev števila verzij, temveč tudi horizontov duhovnosti ter seveda cenzuro vsega seksualnega ter razredno tveganih motivov v zgodbah. Dober primer so Schwabove Zgodbe, ki so namenjene predvsem dečkom v šolah in so globoko cenzurirane. Pojem »klasično« je deloval ne samo restriktivno, ampak tudi represivno – in je ohranjal antiko patriarhalnih moških belcev in izumetničenih estetskih pravil. Antika je, to je bilo jasno mnogim, izjemno subverzivna. Uvajanje neposredne komunikacije, ustni govor o mitih z možnostjo debate bi lahko bila oblika politizacije. Začela bi se z zgodbo, ki bi bila paradigmatična, in potem bi kontekstualizirala dele pripovedi. Ni mita, ki ne bi mogel biti aktualiziran!

Bi torej lahko rekli, da se kanonizacija uporablja tudi – ali celo predvsem – kot represivno sredstvo cenzure in utišanja? Morda tudi zakrivanja obstoja družbene subverzije, ob kateri je težje vzpostavljati oblastne strukture, kot jih v Evropi poznamo po antiki? Kakšna je tu vloga katoliške cerkve?

Vloga katoliške cerkve je bila vedno restriktivna, kar se antike in mitov tiče, čeprav so tekste ohranjali prav menihi – vse od Bizanca naprej. Odnos (predvsem) katoliške cerkve z oblastmi, s kralji in višjimi sloji je botroval neki nepričakovani niši svobode, ki je bila značilna za antiko: antični predmeti so postali znak moči in ugleda, večinoma pa so prikazovali gola telesa. To je postalo prestižno in cerkev je dovolila prikazovanje golega telesa v umetnosti, če je bil naslov povezan z miti … Na drugi strani pa je ponovno odkrivanje antike, tekstov in bizantinske umetnosti (ikone) ključno oblikovalo italijansko renesanso. Zamislite si begunce v majhnih čolnih, ki bežijo pred pretežno arabskimi osvajalci bizantinskih teritorijev in prečkajo Jadransko morje proti Zahodu … zveni nekam znano? Glavni profesorji na novih institucijah znanja, na univerzah, so Grki. Antike si ne morem predstavljati drugače kot neposredno povezavo z današnjim časom. Zmeraj je bila skriti vir svobode, snov za revolucije – ameriško, potem francosko. Model sicer ni bila atenska neposredna demokracija, ampak dogovorna parlamentarna, po rimskem modelu. Toda vsakdo, ki je bral grščino in latinščino, je v branju črpal vse možne družbene, politične in kulturne ideje, od Marxa do anarhistov. Pa še totalitarne oblasti so kradle antične veličine in jih predimenzionirale in potvarjale v italijanskem fašizmu in nemškem nacizmu …

Aktualizacijo mitov si sama uporabljala skozi svojo kolumnistično izkušnjo. Jo morda lahko nekoliko osvetliš? Pri pripravi knjige si se precej naslanjala nanjo.

Ko sem pisala Mitologijo za telebane za Večer, sem se zaradi delikatnega položaja ISH, razpetega med notranje probleme in izrazito deprivilegiran položaj v družbi, še posebej zaradi mojih študentk in študentov, držala bolj ob strani. Oni so bili tudi znotraj ISH izpostavljeni rasizmu s strani iste skupine, ki je v šoli želela oblast in je uvajala brezupni nepotizem. Pozneje, posebej, ko sem bila odpuščena in zatem upokojena, je tveganje postalo samo moje in sem zlahka neposredno pisala o politiki in drugih tveganih temah. Zelo že spet tipična strategija uporabe antike!

Podobno, kot se zožijo pomeni mitologije/miturgije, pa se zoži tudi pogled na človeštvo. Prva miturgijska linija, ki jo izpostavljaš v uvodu, je »razvoj človeškega rodu«; človeštvo v antični mitologiji ne nastane enkrat, temveč večkrat – torej se že na tem mestu pojavi neka določena diskontinuiteta. Gre za nek odprt, fluiden način definiranja človeškosti, mar ne? Na kateri točki oz. kdaj se pojavi rigidnejši, bolj linearen in zaprt pogled na človeka – kaj s tem izgubimo?

Vsakič, ko se vključi oblast s sebi prilagojenim ideološkim aparatom, prevlada ena (!) verzija, tudi začetka sveta. Ključna razlika je v diskurzu: krščanska retorika je tukaj eksemplarna, ker zamenja izjemno bogastvo retoričnih postopkov antike z eno samo ključno figuro, s parabolo. Parabola (iz tega romanska beseda parola, parole, palabra) je popolnoma alegorična zgodba, ki skriva drugo, pravo zgodbo; denimo goreči grm, Savel-Pavel itd. Edini način, da se ta zgodba razume, je, da ti nekdo zaupa (skriti) pomen, kajti sam ga ne moreš dojeti. Resnica je torej zmeraj sekundarno posredovana in tako ena in edina. Prenaša se hierarhično. Če nisi posvečen, ne veš.

Vendarle pa je treba pri branju različnih genez človeka opozoriti tudi na to, da gre za koncept(e), ki se od katoliškega bistveno razlikuje še v eni točki; v antični mitologiji ženska namreč ne nastane skupaj z moškim. Sprva je ustvarjena kot (zgolj) artefakt, kasneje se pojavi kot zlo, kot kazen, ki jo Zevs zaradi Prometejeve ukane prikliče nad ljudi. Od kod ta razloček? Na kakšen način se je konstruirala podoba ženske kot kazni? (Ta podoba je nato vseeno prisotna tudi v krščanstvu.) In, če sva že pri tem – tu z redefinicijami človeškosti ne pride do popolnega zaobrata; ženska se vedno znova pojavlja kot ta, ki nad človeštvo prikliče pogubo.

Gre za linijo družbene zgodovine, ki ni povsem paralelna s kulturno zgodovino in je namenoma skrita: to je zgodovina patriarhata, ki ima zelo enostaven in zmeraj isti program – nadzor ženske spolnosti oz. proizvodnja najbolj pomembnega družbenega sloja, tistih »nižjih« – vojakov, delavcev, kmetov. V primerjavi homerskih tekstov in pet stoletij mlajših besedil vidimo, da so se v statusu ženske zgodile pomembne spremembe. Ne gre samo za kraljice in boginje, ampak tudi za vsakdanje osebe: v starejšem obdobju se, npr. za soprogo plača očetu, v demokratičnih Atenah oče plačuje snubcu, da prevzame hčerko. Za ohranjanje nadzora spolnosti je krivda oz. nevarnost seveda nujni del predpisujoče ideološke naracije. Antični avtorji, posebej filozofi, imajo različna stališča – od razumevanja upora žensk kot opomina moškim do Aristotela, ki misli, da so ženske neki drugi človeški rod. Evripid je obenem mizogin in feminist. Platon meni, da je edina prava ljubezen breztelesna homoseksualna, ampak bi ženskam po drugi strani v svoji državi dal več pravic. Vsa ta raznolikost izgine v obdobju helenizma in ob globalizaciji po smrti Aleksandra Velikega – v monarhiji ni luksuza, da edina ženska dedinja ne bi dedovala oblasti in s tem prikrajšala cesarstvo. Ženske dobivajo povsem nove pravice dedovanja, ekonomske neodvisnosti, lahko so tudi vladarice, bankirke, umetnice, ki nadaljujejo delo v delavnici očeta ali soproga … Patriarhat v zavezništvu s krščanstvom pozneje oblikuje oblike, kakršne poznamo danes. No, enako zavezništvo ima z islamom, komunizmom itn. Danes živimo v patriarhatu in vsi ti zelo arhaični sledovi konceptualizacije spolov in spolnosti vegetirajo izključno na patriarhatu. Ko uničimo patriarhat, kar se takoj razume kot uničevanje moškega, bomo odprli veliko možnosti za raznolikost.

Sama sem se ob tem spomnila mita o Gaji, prvorojeni boginji, ki je izšla iz Kaosa ter ustvarila Zemljo, gore, reke … in prvo generacijo bogov – prvi med njimi je bil Uran, ki je postal njen prvi partner in že on ji v strahu pred izgubo moči začepi vaginalni kanal s svojim penisom, da ne bi nikoli rodila otroka, ki bi ga vrgel s trona. Kako sploh pride do te prve nadvlade – tudi do nadvlade nad Geo? Kako sploh Uran pride do moči? Ta zgodba nemudoma naredi povezavo med nadzorom ženske seksualnosti, potiskanjem ženske v zasebno sfero ter prevratniškim prilaščanjem družbene moči, v kateri se moški vzpostavi kot merilo.

Ne verjamem v nostalgično zgodbo o matriarhatu, ampak miti o boginjah dajejo neko sliko krvave borbe in nasilja bogov, da prevladajo boginje. Zevs denimo poje Mnemozino, ki je boginja spomina; že spet, da ne bi rodila sina, močnejšega od očeta. Ne gre samo za fantastično spolnost z incestom in kanibalizmom, ampak tudi za fantastično – tehnično fantastično – rojstvo: Atena se rodi iz Zevsove glave oz. is spomina »požrte« mame, Dioniza Zevs všije v svoje stegno in ga potem rodi … Obstaja veliko mitov, kjer nastopajo pari, bog in boginja, pogosto z istim imenom. Enakost je (le) še ena od možnosti! Pa še en detajl iz življenja antičnih boginj in žena – posilstvo je osnovna oblika ljubezni! Antični moški je merilo, ampak njegova navzven obrnjena identiteta je odvisna od števila ogledal, skozi katere se oblikuje – ženske, sužnji, barbari, živali, narava, bogovi … Tako je denimo mogoče, da se moški destabilizira v drami. Kje je danes mogoče destabilizirati moškega? Le če na novo beremo antiko, brez »newagevskih« intervencij.

Zevs tudi sicer večkrat poje nosilke_ce znanja mar ne? Kako pa je danes, v informacijski dobi, s statusom informacije oz. znanja? Prihaja tudi danes do nadzora znanja oz. raje: na kakšne načine? Nam je v tem smislu mitologija lahko referenca?

Oh, ja! Kar nekaj mitov govori o zaužitju drugega kot načina, da se pridobi znanje; spolni odnos oz. že stiskanje drugega je način, da se iz njega izžene znanje. Seveda to danes zlahka povežemo s statusom pridobivanja znanja – ljudi je treba držati daleč od elektronike in najbolje jih je dušiti z zaželenimi seksualnimi podobami: potrošniška družba daje neskončne možnosti izgubljanja časa. Figura ženske je že v mitih sipa, ki jo je treba stisniti, da spusti črnilo, črke, pisavo, znanje. Nadzor je danes seveda subtilen – naj deklice »messagirajo«, naj dečki igrajo zahtevne igrice, naj moški politiki »čivkajo«. In ob tem po strani ostaja ogromno področje dostopnega internetskega znanja. Kako spodbuditi ženske, da ta prostor zavzamejo? Kako zbuditi radovednost?

Kako vzbuditi radovednost – to je vprašanje, ki tudi mene zaposluje; zdi se, da oblica informacij, ki jih imamo na voljo – naloženih na »oblake«, kar se mi zdi silno simpatično in pomenljivo poimenovanje – enostavno ne prihaja do ljudi; kopiči se in nekako tudi že propada. Je danes sploh še lahko aktualen mit o Ateni in Hermesu? Z novimi tehnologijami se namreč res razvijajo tudi novi komunikacijski modeli in v nekem smislu nove govorice, obenem pa smo ravno v času, ko tudi znotraj humanističnih znanosti vznikajo novi pristopi, ki prinašajo nove diskurze (npr. kritične animalistične študije, ki presegajo antropocentrizem) … po drugi strani, se zdi, da se je v nove tehnologije že naselila neka arhaičnost: novi pristopi se, kot praviš, uporabljajo predvsem za nadzor in nadaljevanje istih problematičnih diskurzov …

Ja, seveda. Etika znanja se mi zdi ključno področje. Predavatelj mora vedno omejevati svoj … hm … no, imenujmo to »erotičnost« oz. zapeljevanje, biti mora samokritičen, obenem pa mora študente navajati na samoironijo. Predmet je ena linija, paralelna linija v vsaki disciplini mora biti področje človekovih in živalskih pravic, enakosti, kritike … To velja tako za fizike kot denimo za latiniste. Učitelj oz. profesor mora biti vedno pripravljen na disciplinarne, kulturne in politične inovacije – enako pa tudi na tehnične. Toda kako to izvajati v družbi, v kateri predsedniški kandidat v neskončnost ponavlja, da noče filozofirati? Pa samo še to: morda je prihodnost res v Telemski opatiji, zavetišču za pamet in talent?

 

Antična miturgija
Svetlana Slapšak
Leto izdaje:
2017

Prevajalec:

29,00 €

Panorama 1. 12. 2017

Tvoje roke

Detajl Michelangelovega Stvarjenja Adama, Sikstinska kapela, Rim

Ne pogovarjaj se z rokami!
Ne vem, kaj naj gledam:
tvoje oči
zmeraj odmaknjene
ali tvoje dolge roke,
ki plešejo neznani ples.
Jaz pa začarano gledam
njihove nepredstavljive gibe …

 Nikoli ne boš postal dirigent.
Celo zakonom glasbe se tvoje roke
ne podrejajo.
Ampak ko dremaš,
samo končki tvojih prstov
podrhtevajo
v ritmu
vse hitreje
premikajočega se
vesolja …

 

Lilija Gazizova je pesnica, esejistka in prevajalka. Študirala je medicino v Kazanu in na Moskovskem literarnem inštitutu Gorkega v Moskvi (1996). Pet let je delala kot pediatrinja. Objavljala je v revijah Novi mir, Znamja, Arion, Družba narodov, Oktjabr, Interpoezija in drugod. Avtorica trinajstih knjig poezije, ki so izšle v Moskvi, Kazanu, na Poljskem, v Romuniji in Moldaviji. Predgovor k njeni prvi zbirki je napisala Anastasija Cvetajeva. Njena knjiga Verlibri je bila po verziji časopisa Nezavisimaja gazeta ‒ Exlibris na lestvici najboljših knjig leta 2016 uvrščena na drugo mesto. Njena poezija je prevedena v dvanajst evropskih jezikov. Lilija Gazizova je dobitnica več mednarodnih in ruskih literarnih nagrad, med drugim nagrade Deržavina, Ahmatove in Berestova. Dobila je tudi nagrado na festivalu v Črni gori ter Borovikovo novinarsko nagrado Čast. Pogum. Mojstrstvo. Lilija Gazizova prevaja tatarsko poezijo v ruščino in je sestavila več antologij ruske in tatarske poezije Tatarstana. Poleg tega je odgovorna tajnica mednarodne pesniške revije Interpoezija (New-York), ustanoviteljica in organizatorka mednarodnih pesniških festivalov Lobačevskega in Hlebnikova LADOMIR v Kazanu. Udeležila se je mednarodnih literarnih festivalov v Belgiji, Makedoniji, Franciji, na Poljskem, v Romuniji, Črni gori, Armeniji, Estoniji, Turčiji, Ukrajini in drugod.

Prevedel in opombo napisal Borut Kraševec