februar 2018 - AirBeletrina
Refleksija 28. 2. 2018

Ne skrbite, samo prvi odstavek je o fuzbalu

Foto: Jaka Bulc

Čeprav se mi nogomet zdi precej dolgočasen šport in posledično ne gledam niti tekem slovenske reprezentance, se že skoraj dvajset let štejem za navijača angleškega Arsenala. Vse odkar se je na naslovnici FIFE 99 znašel Dennis Bergkamp, Arsenalova legenda in eden od najbolj elegantnih nogometašev vseh časov, klub redno spremljam, ne glede na to, da gre večinoma za precej mazohistično početje. Vodstvo izbira napačne poteze, igralci so včasih izrazito antipatični, tekme se vlečejo, vse skupaj pa že dober ducat let bolj ali manj stagnira. Če bi na stvar gledal bolj racionalno, bi trenutno raje navijal za Tottenham, našega smrtnega sovražnika s severa Londona, ki ima mnogo boljšega trenerja, ali pa Liverpool, katerega navijači so se mi vedno zdeli precej bolj kul od vseh ostalih. Ampak na stvar ne gledam bolj racionalno, ravno v tem je poanta. Celoten smisel svojega navijaštva vidim v tem, da bom za dokaj arbitrarno izbiro, ki sem jo naredil v osnovni šoli, stal celo življenje, in to bolj ali manj absolutno. Pa tudi če Chelsea podpiše za celotno enajsterico igralcev, ki so mi všeč, ali pa če mi pri West Hamu zastonj ponudijo sezonsko vstopnico. Če me od Arsenala ni odvrnilo to, da so njegovi dresi najpogostejše oblačilo somalskih piratov, me tudi take banalnosti ne bodo.

Ko govorimo o športu, pogosto najraje govorimo o njegovem združevalnem potencialu. Kot da bi nacionalisti ali lokalpatrioti potrebovali še več argumentov za svoje združevanje navznoter, ki izključuje navzven! Ne, po mojem mnenju je smisel navijaštva predvsem to, da služi kot polje, na katerem lahko brez argumentov, pojasnil ali debate izkazujemo svoja absolutna prepričanja in svojo neomajno pripadnost, ne da bi to imelo kakršnekoli resnejše implikacije. Z drugimi besedami: navijaštvo je simulacija, risankasta kopija resničnega, v kateri lahko čiste vesti odigramo vlogo, ki bi v resničnem življenju trgala vezivo družbe. Jezik absolutnega je namreč politični jezik uničevanja, jezik nacionalizma in šovinizma. Je jezik raznoraznih desničarskih demagogov na televiziji, ki bruhajo brezpogojne manihejske aksiome, in jezik tistih, ki so vedno znova stali na napačni strani zgodovine. Ampak ta članek ni o njih. Ker je tak diskurz edini modus operandi, ki ga premorejo, saj logika in zdrava pamet njihovih idej preprosto ne zmoreta podpreti, ni presenetljivo, da ga s pridom uporabljajo. Bolj zaskrbljujoče je to, da po njem zadnje čase vse pogosteje posegajo tisti, od katerih tega res ne bi pričakovali.

Naveličani igranja verbalnega tenisa s steno so tudi mladi urbani levičarji prevzeli retoriko svojih oponentov. Heterogene konstelacije idej, osnovane na vseskozi spreminjajočem se kolažu prepričanj in nazorov, so nadomestili z dogmatičnimi proklamacijami, ki ne puščajo prostora za kakršenkoli nepristranski razmislek. Izrael, na primer, ki je verjetno najbolj zapletena geopolitična uganka našega časa, je v takem diskurzu kar naenkrat postal nekaj enoznačnega in enostavnega, nekaj, o čemer sploh ni treba razpravljati. O njem je treba imeti le mnenje, táko ali drugačno, in z njim vihteti vsepovprek.

Umetniška dela, ki se do problematike eksplicitno ne opredeljujejo, temveč o njej predvsem razmišljajo in jo premlevajo z več zornih kotov, so zato še toliko bolj pomembna. Foxtrot, lanskoletni film režiserja Samuela Maoza, ki te dni prihaja v Kinodvor, trenutno življenje Izraelcev odlično prikaže kot sestavljanko kompleksnih koščkov, ki veliko pove tudi o njihovi državi kot taki. Film se lahko gleda kot kritika izraelskega vojaškega stroja, a hkrati laičnemu gledalcu ponuja vpogled v pester nabor kontrastov, ki zaznamujejo moderno življenje na vzhodni obali Mediterana. In tu ne gre za neke kontraste, ki bi obstajali mimobežno, v svojih jasno določenih predalčkih, temveč za kontraste, ki se v vsakdanjiku nenehno prepletajo in mešajo. Tak kontrast je jeruzalemska tržnica, polna najnovejših kulinaričnih trendov, backpackerjev z vsega sveta, turističnih skupin z vodiči ter restavracij (ki so precej bolj hip in kul od svojih ustreznic v Londonu ali Berlinu), kjer pa ob vsaki skupini šolarjev na ekskurziji stoji tudi zasebni varnostnik s polavtomatsko puško. Tak kontrast je vožnja z vlakom, kjer vedno znova srečuješ uniformirane mladeniče in mladenke, ki služijo vojaški rok, a se prav po dvajsetletniško tudi nenehno zajebavajo, tipkajo po zaslonih svojih pametnih telefonov in poslušajo isti album kot ti. Tak kontrast je tudi čakanje na vlak, kjer vedno znova srečuješ mladeniče v ortodoksni opravi, ki počnejo bolj ali manj enake reči kot njihovi zgoraj omenjeni vrstniki. Pa šabat, ko moderni vlaki z modernega letališča v moderni Tel Aviv preprosto nehajo voziti, ker tako pač narekuje vera, in taisti šabat, na katerega se nepregledna množica ljudi ne pusti motiti pri bučnih protivladnih protestih.

Foxtrot je eksplicitno osnovan na vizualnem kontrastu prelepega, do zadnje podrobnosti dodelanega bivanjskega prostora in umazanih, propadajočih vojaških objektov. Ta jukstapozicija v sebi združuje vse implicitne vsebinske dihotomije med intimnim življenjem družine in vseh njenih posameznih članov ter dejstvom, da je v tem intimnem življenju vedno prisotna tudi država, ki je v nenehnem vojnem stanju in je posledično odvisna tudi od obveznega sodelovanja svojih državljanov. Stanovanje in zabojnik, v katerem so nastanjeni vojaki, sta tako ključna akterja filma. Prvo simbolizira bonvivantski Tel Aviv, belo mesto, polno stajliš bauhausovskih hiš, tech startupov in šik lokalov, drugi pa sizifovstvo izraelske vojske, ki, hočemo nočemo, mora obstajati, a hkrati večino časa ne ve, kaj bi zares počela. Samuel Maoz ju sicer res uporabi kot sredstvi za ostro prebadanje izraelske vojaške mašinerije in sterilne birokracije, vendar pa z njuno pomočjo suvereno pomete tudi s predstavo o Izraelu kot o homogeni skupini fanatičnih sionistov.

Izrael prominentno vlogo igra tudi v najnovejšem romanu Jonathana Safrana Foerja. Here I Am je franzenovska disekcija disfunkcionalne družine, v kateri avtor človeški obstoj in neobstoj preučuje skozi prizme partnerske ljubezni in odtujitve, odraščanja, novih virtualnih svetov ter nenazadnje tudi skozi okular etnične in verske pripadnosti. Foer se skupaj s svojim protagonistom nenehno sprašuje o inherentnosti slednjih. Sila, ki Jacoba Blocha, Američana iz Washingtona, v najtežjih trenutkih vleče proti Izraelu, se namreč zdi podedovana, vezana na najmočnejšo od vseh kolektivnih izkušenj. Tudi Maoz se v Foxtrotu, navkljub vsej svoji kritičnosti, opre na holokavst, kar se zdi zelo pomenljivo. Očitno še ni preteklo dovolj časa, da bi bili avtorji židovskega porekla pripravljeni vse, kar se je njihovim ljudem zgodilo v prvi polovici prejšnjega stoletja, preprosto odstraniti iz enačbe. To pa pomeni, da moramo biti vsi drugi pri tem še toliko bolj pazljivi. Izraelski exceptionalism, najpogostejša tarča gorečih kritikov in zagovornikov raznoraznih bojkotov, namreč ni popolnoma neosnovan sentiment. Jasno, ne gre za nekakšno prvobitno izjemnost, temveč za izjemnost, ki jo je izoblikovala zgodovina, v kateri ni bilo prav veliko primerov, analognih celostni židovski in posledično tudi izraelski izkušnji.

Glavna zanka je torej v bistvu precej očitna. Ravno zaradi tragične izkušnje, ki je bila v zgodovino zapisana s številkami, ne imeni in obrazi, torej kot nekaj izrazito homogenega, skupnega, nenazadnje tudi absolutnega, se tudi danes židovskega vprašanja mnogi lotevajo s pomočjo enakih zakoreninjenih predpostavk. Take konstelacije idej bodo še bolj učinkovito kot Foxtrot in Here I Am pravzaprav izruvala umetniška dela, ki Izraelu dajejo človeški obraz. Na primer absurdistične, bizarne, a tudi svojstveno lepe kratke zgodbe Etgarja Kereta, ki so hkrati izraelske in popolnoma univerzalne, ali pa ganljiva knjiga Konj stopi v bar pisatelja Davida Grossmana, ki bo letos izšla pri Beletrini, torej besedila, ki nas opomnijo, da Izrael ni le skupek od moči opitih politikov, ločevalnih zidov in spornih naselbin, temveč tudi dom nadvse običajnih ljudi, takih kot vi ali jaz, ki so v vsej svoji navadnosti zelo raznoliki in si nikakor ne zaslužijo, da bi jih obravnavali kot nasprotnika v nogometnem derbiju.

Panorama 27. 2. 2018

Rojstvo mostu (odlomek)

V torek, 6. marca, bo na festivalu Literature sveta Fabula nastopila Maylis de Kerangal, ena najbolj kakovostnih in v zadnjih letih najbolj prevajanih francoskih avtoric. Pri Sanjah je že izšel njen roman Pokrpajmo žive (v sklopu Filmske Fabule priporočamo tudi ogled filma!), kmalu se mu bo pridružilo še delo Na tej točki noči, Beletrina pa je v Fabulini zbirki izdala Rojstvo mostu. Odlomek iz slednjega objavljamo spodaj; pripoveduje o naključnem srečanju med ljudmi, ki sodelujejo pri istem nemogočem gradbenem projektu (gradnji mostu).

Več o romanu:

Rojstvo mostu pripoveduje o gradnji mostu v fiktivnem mestu v ZDA. Most naj bi povezoval »zahodno civilizacijo« in »prvobitne kulture«, kar tako zaradi zapletenih medčloveških odnosov kot zahtevnih gradbenih del sproža številne politične, ekonomske, ekološke, kulturne in osebne konflikte. Izjemno tekoč, slogovno mojstrsko izpisan roman v enotni pripovedni tok posrka upanje, sanje, pokrajine, stroje, karierne načrte, družbene razrede, obrti in telesa. Gre za enega najbolj dih jemajočih francoskih romanov zadnjih let.

Ilustracija: Jernej Stritar

Najprej prodira naprej med podrastjem, ki ponekod še vedno prepušča obilo svetlobe, nad nedoločljivi prostor se spušča hlad, potem postane temačno.

Globlje v gozdu je noč, zelena in vlažna, in vse polno je hrupa, kot na semnju. Summer je začudena, da je tu pot še vedno tako široka in zemlja potlačena, povsod so vidni sledovi pnevmatik, tac, podplatov, nedolgo zatem ji prideta nasproti dva otroka na rolkah, peljeta se eden za drugim, sem morebiti na avtocesti, ali kaj? Zdaj se počuti bolje, po tistem pripetljaju z mehkimi koleni na belvederu lahko spet normalno hodi. Obkrožajo jo sekvoje, ki so kot ogromni koli, gosta praprot, korenine, obraščene z mahovi mavričnih barv, dolgo priostreno bičje, in vsepovsod po pobočju so črne luknje ‒ Summer kar zmrazi, ko pomisli, kaj če bi tja noter vtaknila roko, gotovo bi prebudila kakšno prazgodovinsko pošast, nemara križanca med merjascem in vidro z rdečimi očmi ‒ nekakšnega kljunaša ‒, ki bi jo še v istem hipu šavsnil. Polagoma postaja gozd vse gostejši, sončni žarki se ne morejo več prebiti skozi drevesne krošnje, spodaj na tleh je tako, kot da bi se znašel na dnu akvarija, sicer pa Summer v resnici zasliši žuborenje vode, nato pride do ovinka, za katerim je skala v obliki rakete, ki jo spominja na tisto v Bois de Vincennes, kmalu zazna še oster vonj po dimu, ki prihaja s čistine ob bregu potoka, Summer gre bliže, zagleda dva stoječa tipa s palicama v rokah, ki opazujeta zaplato zemlje, polno lukenj, iz katerih se kadi, prav zadušljivo se ji zdi, izpod prstenega prekritja gledajo kosi krvavega mesa: Duane Fisher in Buddy Loo prekajujeta divjačino, zraven pa žvečita tobak, ki sta ga nabrala sama.

Takoj prepoznata Summer, ona pa njiju sicer ne, vendar postane hipoma pozorna na rumeni zapestnici, ki na njuni temni koži bijeta še bolj v oči, to sta plastična zapestna obroča s črtno kodo in z zaščitnim znakom družbe, s katerima sta se morala vsako jutro ob prihodu na delo registrirati, ko sta ju približala čitalcu, je zapiskalo ‒ sezam, odpri se. Fanta se pomenljivo spogledata, kaj za vraga počne tu Miss Beton? Ali ne more ostati tam, kjer ji je mesto, »na drugi strani vode«? Kako se lahko kar meni nič tebi nič nariše tukaj in se gre turistko? Kaj si pa domišlja? Da se bodo zdaj kar vsi trije po turško usedli okrog ognja, si privoščili vsak kos mesa in si pripovedovali vice, kot da ne bi bila ona punca, onadva pa fanta, ona belka, onadva pa drugačne barve, eden temnopolt in drugi Indijanec, ona področna vodja na gradbišču, onadva nekvalificirana delavca, ki sta morala odstranjevati blato iz rečnega kanala, z drugimi besedami, inženirka in dva čistilca blata, kaj sploh hoče od njiju, zakaj bi ju za vraga sploh hotela videti od blizu? Od kdaj pa v tej deželi prihajajo belci na piknike k črncem? Buddy Loo je nezaupljiv. Nekoč je namreč že imel težave ‒ januarja 2006, bil je petek zvečer, zunaj pa petnajst stopinj pod ničlo. Neka na smrt pijana punca je ležala na tleh na parkirišču pred bowlingom Woody’s na aveniji Colfax, Buddy jo je pobral, punca je bila vsa pobruhana po svoji kremasti puhovki, škilasto je gledala, Buddy jo je posadil v svoj avto, nagnil njen sedež nazaj, pomislil je, da bi morala v špital, res se mu ni dalo imeti te mrtvo pijane češplje v svojem avtu, malo pozneje je v bolnišnici podpisal vse obrazce in se odpravil domov, a naslednje jutro so v njegovo stanovanje vdrli kifeljci ‒ on je bil že v šoli ‒, prebrskali so mu sobo, iz dekletove denarnice je namreč izginilo sedemindvajset dolarjev, in takoj potem, ko se je vrnil domov, so ga vklenili, ga odvlekli v keho na pridržanje, preverili, če punca ni bila posiljena, izkazalo se je, da ni bila, a zaradi kraje so ga obsodili na mesec dni popravnega doma in opravljanja javnih del, šestnajst let je bil takrat star, prisegel si je, da bo že še našel to punco in ji pokazal hudiča. Ko se je vrnil na prostost, se je spet začel smukati okoli tistega bowlinga, in nekega večera se je skozi vrata zares opotekla tista prasica, bila je v družbi nekega hrusta z bikovskim vratom in steklenim pogledom, oba sta bila pijana, Buddy se je moral zadržati, da punce, ki ga seveda ni prepoznala, kar takoj ni usekal na gobec, iznenada je skočil prednju iz sence med dvema velikima limuzinama, izvlekel pištolo, jo uperil vanju, punca se je najprej režala, ko pa je Buddy zahteval, da se slečeta, je planila v jok, ampak prizanesita mi, spodnjice obdržita, nočem gledati vajinih belskih riti, vajinih usranih riti, izpraznita žepe, o, triinštirideset doooolarjev, nato je zmetal vse njune cunje na kup, na vrh pa še oba para obuval, vse skupaj polil z white spiritom, vrgel na grmado še prižgano vžigalico, njiju pa pustil tam, naga in nebogljena, bosa v snegu, nato se je pobral in nikoli več ni stopil v tisti bowling na aveniji Colfax, govorilo se je celo, da je tip z bikovskim vratom obljubil nagrado tistemu, ki bi ga izsledil živega ali mrtvega. Treba bo torej omejiti stike s svetom, je sklenil Buddy. Summer prestreže njuna pogleda, se odhrka, vpraša ju, kje so izviri Sugar Falls ‒ nekaj ju pač mora vprašati, ne ve, kaj naj sicer reče, saj v resnici ni kaj reči ‒, zaleti se ji, dim ji sili v oči, Buddy Loo z mlahavo kretnjo pokaže nekam v goščavo, ne da bi jo sploh pogledal, Duane Fisher pa ji obrne hrbet in začne izzivalno metati v vodo kamenčke. Tukaj prav zares ni niti najmanj dobrodošla. Buddy Loo se ne gane več, z ogromnim listom rabarbare v tišini razpihava žerjavico. Summer še enkrat pokima, adijo, odstopi kakšna dva koraka nazaj, nato se obrne na petah in gre naprej, zdaj se res ne more obrniti, izviri so že blizu, jih že sliši.

Kako ločiti svetlobo od šumenja vode? Prostrana jasa, obsijana z nekakšno električno belino, tako zelo se blešči, da potrebuje Summer kar nekaj sekund, preden se znajde v zmešnjavi čutnih zaznav in lahko končno razloči slap, ki se peni, visoko travo živo zelene barve ‒ takšne, kakršne je razsvetljeno nogometno igrišče ponoči ‒, da lahko razloči postave otrok, ki se do pasu goli igrajo s plastičnimi vodnimi pištolami, pa tudi ženske in redke moške postave, vsi so Indijanci. Stopa proti slapovom, mladež priteče k njej, otrokom se svetijo oči, sporazumevajo se v jeziku, ki ga Summer ne razume, spremljajo jo vse do skalnatega tolmuna, s pogledom ošine odrasle, ki jo nezaupljivo motrijo, v pozdrav jim pokima z glavo. Nato počepne, da bi pila, večkrat zapored pomoči roke v vodo, se osveži po vratu, čelu, podlahteh. Naenkrat je na jasi smrtna tišina, ves hrup zamre. Ko opazi veliko leseno tablo z napisom Sugar Falls, vstane, da bi šla prebrat, kaj na njej piše, a jo brž ustavi glas za njenim hrbtom, ni vredno truda, vse to je sama reklama, ozre se, tip za njo je belec, edini na jasi. Gledata se. Sugar Falls! Kakšna neumnost! Moški najprej nekaj duhoviči, nato pa ji nenadejano reče, ne bi smeli piti vode iz teh izvirov, ta kraj je nekaj posebnega. Če sem bila pa žejna, mu mirno odvrne Summer. Razgleduje se naokrog, prostor zaznava že bolj razločno, ne odkrije pa več poti, po kateri je prišla. Kje sploh je?

Voda iz slapov ni bila sladka, noben njen požirek. Mladi frančiškanski menih, ki je ustanovil prvi španski misijon v teh krajih, je ni čudežno spremenil v sirup, kot napačno piše v nekaterih turističnih vodičih oziroma v otroških knjigah. Za Indijance so imeli ti izviri vselej zdravilno moč, ta kraj naj bi naseljevali duhovi, zato so se tu že od nekdaj radi zbirali ob dnevih sončnega obrata, najpremožnejši med njimi so pustili svoje bleščeče terence na obrobju gozda, pri belvederu, in šli naprej peš. Vsi so vedeli za ta kraj, poznali so tudi pot do njega. Možakar, na katerega je Summer tu naletela, se je torej docela razumno odločil, da bo Indijancem prav na tej jasi predaval o arheologiji, botaniki, farmakologiji rastlin in njihovem jeziku. Pričakoval je, da ga bodo prihajale poslušat predvsem ženske, in te so se njegovih predavanj dejansko udeleževale najbolj redno, nekatere so morale prehoditi vso dolgo pot skozi mesto, da bi ga slišale. Imel je svojo teorijo: Indijance je treba izobraziti, tako da bodo sčasoma dobili tudi svoje arheologe, šele z njihovo pomočjo si bodo lahko znova prisvojili svoja grobišča ‒ razsejana po tisočerih obrežjih Zaliva, po visokih planotah, pod parkirišči supermarketov, ob avtocestah, pod temelji zgradb ‒, preimenovali svoje ozemlje ter privzeli tehnologije, katerih nepoznavanje jih je vse dotlej stalo odrinjenosti, s tem pa se bo njihov položaj docela spremenil. Moški je bil hkrati bojevit in zlomljen, njegovo razpoloženje je kot nazobčana žaga nihalo med vzponi in padci, njegova malone nasilna gorečnost ni bila uglašena s spokojnim ozračjem na jasi in miroljubnim vzdušjem indijanskega piknika. Med njegovim poukom so ga vsi zbrano poslušali, med dekleti so nekatera vstajala in z ostalimi izmenjavala svoje izkušnje, razvijala so slikovne prikaze ali pa delila učno gradivo. Poskrbljeno je bilo, da Summer niti za trenutek ni ostala brez črne kave, sendvičev s sirom čedar, ponujali so ji tudi piškote in cigarete. Med popoldanskim odmorom so k njej pritekli otroci, eden od njih ji je celo položil glavo v naročje, zagledala se je v notranje kotičke njegovih oči, ki so bili ploski in gladki kot biserna matica, se spraševala, kako lahko premika veke, bila je vsa opijanjena od množice vtisov, samota, ki je postala že povsem porozna, jo je pomirjala, kar sedela je in poslušala tega moškega, čigar glas je bil prodornejši od šumenja slapu, ko je pripovedoval o bedakih po raznih univerzah, ki trdijo, da so gozdna plemena ‒ Muvekma Ohlone ‒ že izumrla, in ko se je razgovoril o njihovem jeziku, njihovih običajih, je celo malo zadremala, ovedla se je šele, ko je svoj nastop zaključil z besedami: Grobove hočemo nazaj zato, da bi lahko primerjali DNK mrtvih in živih ‒ nato je pokazal na otroke, ki so se razigrano lovili in škropili z vodo ‒, bodo že videli, da še vedno obstajajo! Nenadoma se je na njegovem obrazu pojavil nestrpen izraz in Summer je v njem prepoznala tipa, ki ga je srečala na gradbišču, bil je tisti moški, ki je ranil Diderota.

Odločila se je, da se bo še pred nočjo vrnila, našlo se je celo nekaj otrok, ki so se ponudili, da jo bodo pospremili, saj so se tudi sami morali vrniti v Edgefront, starši pa naj bi prišli za njimi malo pozneje. Vso pot so se sukali okrog nje, bili so silno razigrani, ves čas so spreminjali hitrost hoje, večkrat so se ustavili in precej zaostali za njo, nato so jo spet dohiteli, med potjo so si veselo požvižgavali, in ko so se premikali, so jih v kratkih presledkih lovili žarki zlate svetlobe, ki so sekali skozi gozd, zebrasti pasovi sence in sonca so jih zdaj skrili, zdaj spet razkrili. Kdaj pa kdaj je zagledala kakšno glavo, roko, včasih tudi celo postavo in nanjo pokazala s prstom, vidim te! Tudi kadar so se otroci od nje oddaljili, je še vedno slišala njihove vzklike, čeprav ni vedela, ali se smejejo ali se zmerjajo, a kmalu nato je njihov jezik spet postal razumljiv: bliže ko so bili Coci, bolj je njihov indijanski jezik izginjal, Summer pa jih je občudovala, kako se znajo prilagajati svetu.

 

 

Maylis de Kerangal: Rojstvo mostu. Prevod: Janina Kos, Beletrina 2018, 10 evrov.

Panorama 25. 2. 2018

Neki mož je pomislil

Ilustracija: Ana Baraga

Neki mož je pomislil:
kdaj vsaj eno minuto ne bom mislil nanjo?
Zdaj?
Sedel je
in eno minuto ni mislil nanjo.

Nato je vstal in se odpravil naprej, mislil naprej,
še kar naprej, brez prestanka,
nanjo.

 

Prevod Mateja Seliškar Kenda

 

Brodišče
Toon Tellegen
Leto izdaje:
2012

Prevajalec:
Mateja Seliškar Kenda

25,00 €

Kolumna 23. 2. 2018

Virtualna zagrenjenost

Ilustracija: Anja Šlibar

Brez skrbi, to ne bo še eno besedilo o tem, kako so socialna omrežja uničila naš način komunikacije, kako so se odnosi zreducirali na kup lajkov, celo vsakdanje podobe so na spletu scenirane, pristnosti pa je že davno odklenkalo. Vse to je res, a tehnologija se je pač razvila do te mere in poti nazaj ni. Ker drugače ne bo nikoli, kvečjemu bo virtualna komunikacija dosegla razsežnosti, ki si jih ta hip še težko predstavljamo, nam ne preostane drugega, kakor da krasni novi svet socialnih omrežij sprejmemo in se v njem naučimo živeti enkrat za vselej. Vendar pa uspešno krmarjenje po virtualnem morju ni tako preprosto, kot se zdi: zahteva kup kompromisov, ki jih moramo sprejeti tako sami s seboj kot z drugimi, da v tem svetu ohranimo zdravo pamet. Obsesiranje z življenji preostalih ljudi na socialnih omrežjih, kar se na prvi pogled morda zdi kot povsem nedolžen hobi, lahko namreč, pa če se tega zavedamo ali ne, vpliva na kakovost našega lastnega.

To lahko s precejšnjo prepričanostjo trdim zato, ker sem bila pred časom, v gimnaziji, tudi sama človek, ki so ga znale vsebine na družbenih omrežjih hudo prizadeti. Če sem na Facebooku opazila fotografije z žura, na katerega nisem bila povabljena, sem bila na smrt užaljena, čeprav tega nikoli nisem povedala naglas – ampak dobro, recimo, da je to še razumljivo, sploh ko imaš sedemnajst let. Če sem zasledila neumno objavo znanca iz paralelke, ki ga nisem marala, a je dobila petdeset všečkov, sem si dve uri razbijala glavo z vprašanjem, kako se lahko toliko ljudi z naklonjenostjo odzove na takšno bedarijo. Tega, da so bile tudi moje objave iz tistega obdobja neumne (kakšna se najde še dandanes), pa so vseeno dobivale všečke, se, logično, nisem zavedala. Spremljala sem spletne prepire med ljudmi, ki se niso marali, in malo je manjkalo, da bi si kar doma, pred zaslonom svojega laptopa, odprla vrečko čipsa, tako sem se zabavala ob vsakem od njih. Obsedeno sem brskala po fotografijah dekleta, ki jo je pred kratkim med prijatelje dodal fant, ki mi je bil všeč, in na njej poskušala najti kakšno napako. Skupaj s prijateljicami sem se smejala slovničnim napakam v objavah znanke št. 1 in modnim spodrsljajem znanke št. 2. Pregledovala sem profilne fotografije sošolke iz paralelke, ki je bila na njih videti res dobro, in si želela, da bi ji bila podobna. Celo objave najbližjih prijateljic so mi šle od časa do časa na živce, predvsem kadar so dobile več pozornosti kot moje … naštevala bi lahko v nedogled. Nekje do začetka faksa sem to silno obsedenost malo prebolela (čeprav to še ne pomeni, da je takrat popolnoma izginila, kje pa) – dokler se nisem odločila, da se bom preizkusila v modnem blogerstvu. Fotomateriala iz tega obdobja, če bi vas slučajno zanimal, nikar ne iščite na spletu, ker sem dobro poskrbela, da sem odstranila vse sledi. Modna industrija, ne glede na to, kako majhen del nje si ali si želiš biti, je brezkompromisna mašinerija, kjer sta uspeh in opaženost na socialnih omrežjih velik del dejanskega uspeha, največjo težo pri vsem tem pa nosi prav platforma Instagram. Ravno nekje v tistem času sem si na njej ustvarila profil, ki ga uporabljam še danes in na katerem še vedno preživim občutno preveč časa. Toda ne glede na to, da sem imela blog IN Instagram profil, je bilo oboje brez sledilcev na približno istem nivoju, kot če sploh ne bi obstajalo. Spomnim se, da je postala takrat, v obdobju pridobivanja sledilcev, moja priljubljena oblika preživljanja prostega časa na Instagramu ogledovanje profilov že uveljavljenih blogerk ali influencerk (sploh ne vem, če je bila ta beseda tedaj že v rabi) z več tisoč sledilci, in medtem ko sem visela na njihovih straneh, sem sama postajala vse bolj zagrenjena. Kako je mogoče, da so njihove objave tako opažene? Zakaj njim uspeva, meni pa ne? Zakaj potujejo v mesto, kamor si že več let želim tudi sama? In potem stara dobra racionalizacija: to, da ji je uspelo z blogom, je samo rezultat poznavanja marketinških trikov, pravzaprav se sploh ne oblači tako dobro/ni tako lepa/mi je prijateljica povedala, da ji je znanka rekla, da ji je druga znanka namignila, da je v bistvu neumna, jaz sem vseeno na boljšem, ker me poleg mode zanima še literatura, bla bla bla.

Zakaj pišem o vsem tem? Ker želim povedati, da je to, da nas zanimajo tuja življenja na socialnih omrežjih – pa četudi zato, ker potrebujemo le še en razlog, da bi tiste, ki jih spremljamo, še naprej goreče sovražili – popolnoma naravno. Vprašanje je, kako narediti korak naprej in ne pustiti, da bi imeli vsi ti ljudje vpliv na to, kar počnemo, ali da bi nas uničevala neutemeljena toksična čustva, ki jih gojimo do njih. Najbrž zvenim kot spiritualni guru, ampak to je res nevarno. Gotovo drži, da bolj ko smo zaposleni in a) utrujeni ali pa b) zadovoljni s lastnim delom, manj nas zanima, kaj počnejo drugi, bodisi v virtualnem bodisi v realnem svetu. Pri meni se je vse skupaj odvilo precej hitro – po približno dveh letih blogerstva, ki mi resnično ni bilo pisano na kožo, sem se vrnila k literaturi, ki sem jo v tem času kar nekako zanemarila, in več ko sem pisala, več projektov dobivala, manj so bili zame relevantni ljudje, ki sem jim zavidala prej. Resda sem na socialnih omrežjih namesto tega pričela spremljati posameznike, uveljavljene na literarnem področju, kjer, sem upala, se bom tudi sama končno ustalila, a to ni bilo več tisto besno zakaj-ima-on-zunaj-knjigo-jaz-pa-ne sledenje, ampak bolj pristno, neškodljivo zanimanje. Pa še to je sčasoma izzvenelo in zdaj z vsemi temi ljudmi, pa tudi s tistimi, ki so mi šli v času gimnazije tako na živce, v virtualnem prostoru predvsem harmonično soobstajamo: občasno pogledamo, kaj kdo počne, si povšečkamo reči, izrazimo podporo, večinoma pa vsak obdeluje svoj vrtiček – in tako je tudi prav.

Marsikdo pa nadomestne okupacije ne najde tako kmalu in še naprej dan za dnem, uro za uro visi na družbenih omrežjih in preži na vsak tuj korak, vsak selfi ali obrok. Morda zato, da bi si lahko s še večjo vnemo želel življenje, ki ga živi nekdo drug, ali pa ker čaka, da bo naslednjo fotografijo tega nekoga poslal vsem svojim prijateljem in se dodobra nasmejal na njegov račun. A vzgajanje zavisti na socialnih omrežjih je enostavno, to lahko počne vsak. Čeprav zgoraj zatrjujem, da sem Insta/Facebook obsesijo z drugimi ljudmi prebolela, lahko na obeh platformah kljub temu še vedno brez težav najdem vsaj deset ljudi, s katerimi bi, če bi imela to možnost, takoj zamenjala vsaj za en dan – od časa do časa, kadar sem v res slabi koži, obiščem njihove profile in se sprašujem, zakaj meni takšno življenje/uspeh/lepota/vstavi po želji niso bili dani. Ampak kaj imam od tega? Nič, ker sem jaz še vedno jaz in še vedno moram delati s pogoji in sposobnostmi, ki jih imam na voljo. Še lažje od vzgajanja zavisti pa je hejtanje, to je pravzaprav najbolj enostavna stvar na svetu. Pri sebi toleriramo marsikaj, pri drugih zelo malo. In če se nam samim zdi objave vredna čisto vsaka fotografija sončnega zahoda, ki jo posnamemo, ali se počutimo primorane deliti sleherni odlomek iz knjige, ki jo beremo, ker je to čtivo vendarle tako zelo pomembno (priznam, da sem kriva obojega), je lahko za nekoga drugega to povsem dovolj, da nas neha spremljati ali da nam prilepi nalepko »pretenciozen/a«. Ljudi v prostoru socialnih omrežij moti popolnoma vse, od fluorescentne oprave za fitnes do večkratnega posiljevanja s povezavo do lastne spletne strani. Samo pomislite torej, kakšno sovraštvo in burna čustva lahko potem sprožijo šele bolj »sporne« vsebine … in lahko je nanje reagirati na prvo žogo, težje pa poglobljeno razmisliti o tem, zakaj nas motijo ali si poskušati ustvariti celostno, nepristransko sliko o človeku, ki nas je prav s to eno objavo tako vrgel iz tira. Kajti če bi poglobljeno razmišljali o tem, bi mogoče, čisto mogoče, morali poglobljeno razmišljati tudi o sebi. In vse to v času, ki ga sicer lahko porabimo za to, da si odvrtimo naslednjih deset Instagram snapov neumnih ljudi …

 

Refleksija 22. 2. 2018

Lichtenbergov nož

Zasedba z debate Barbari pred vrati, Fabula 2016. (Foto: Matej Pušnik)

Malo geopolitike. Tako je v okviru okrogle mize z naslovom Barbari pred vrati, ki se je je med drugimi udeležil tudi francoski filozof Jean-Claude Milner (Festival Fabula, Ljubljana, 1. marec 2016), Srećko Horvat vpeljal svojo analizo nedavne migrantske krize in islamističnega terorizma v Evropi. Obetavna napoved: končno bomo torej zapustili dolgočasne in meglene ravni debate med liberalnimi privrženci odprtosti do migrantov in konservativnimi branilci meja ter pogledali na stvari z višje ravni.

Ali pač? Hrvaški aktivist se je lotil nasprotovanja francoskemu filozofu in skušal zabavati občinstvo z najbolj okornimi napadi. Priča smo bili bizarnemu prizoru: opazovali smo antiglobalista, kako skuša prvovrstnemu lacanovskemu analitiku pojasniti bistvo zadeve … Neprijeten občutek je bil biti priča nenavadni intelektualni goljufiji, s katero je agresivni mladenič maltretiral častitljivega misleca, ne da bi pri tem kdorkoli protestiral – to in pa zdrava mera razuma sta me pripeljala do tega, da sem se lotil pisanja pričujoče kritike slabo reflektirane geopolitične analize.

            Narkomani, ozdravljeni opija ljudstva

Je Srećko Horvat s svojo subverzijo pravzaprav izvedel diverzijo? Ko je v občinstvu dvesto petdeset ljudi, je zabava množice vsekakor upravičen cilj. Njegovo tezo lahko povzamemo v dveh točkah, s katerima si je z lahkoto pridobil naklonjenost bolj ali manj levičarske publike:

Evropa je dvojno kriva za begunsko krizo, prvič, ker jo je sama povzročila v delih sveta, v katere se nenehno, a neutemeljeno vmešava (Afrika, Bližnji Vzhod), in drugič, ker se nanjo odziva z nehumanimi odločitvami. Francija pa je ob tem dvojno kriva za teroristične napade, ki jih je doživela, najprej zato, ker je s prikritim rasizmom in segregacijsko politiko mladim imigrantom onemogočila družbeni razvoj in jih posledično pehala v te izbruhe skrajnosti, in drugič, ker je premlačno ločevala med teroristi samimi in izseljensko skupnostjo prve ali druge generacije, iz katere jih večina izhaja, kakor tudi med teroristi in skupnostjo miroljubnih muslimanov, ki jih džihadistično nasilje spravlja v zadrego z vidika vere. Begunska kriza in teroristični napadi naj bi tako bili dvojni obraz nemesisa oziroma pravične kazni, ki jo je zgodovina namenila Franciji in Evropi za njuno preteklo aroganco.

Horvat je kritiziral Milnerjevo predavanje, v katerem je na svojo smolo citiral knjigo The Management of Savagery Abuja Bakr al-Najia, in sicer z namenom, da bi pojasnil namene teroristov, ki se sklicujejo na Kalifat. Milner je tako odgovornost za atentate pripisal tistim muslimanom (horresco referens), ki to počnejo iz verskih razlogov. Ko je oporekal temu stališču, je Horvat predvidljivo ponudil staro pesem o zahodnem imperializmu, o vojaško-industrijski navezi, o vojni za nafto in plin. O sami Siriji pa nič. O Libiji tudi ne, kakor tudi ne o Iranu ali Savdski Arabiji. Niti ne o Islamski državi. Kot da muslimanskih držav ne bi poganjale nobene lastne sile! Skratka, interpretacija je temeljila na klasični levičarski tezi, da je Evropa scela sama odgovorna za to, kar se ji trenutno dogaja. Po stoletjih kolonizacije in izkoriščanja afriških in bližnjevzhodnih držav je povsem normalno, naravno, razumljivo in celo zaželeno, da pride do maščevanja. V pogovoru, ki je izšel po pariških atentatih februarja 2015, je Jean-Claude Milner to retoriko pojasnil takole:

»V evropskih državah so muslimani revni in verni. Zato imamo islam za religijo revnih. Od tod izvira sočutno sklepanje : A) revnim ne smemo odvzeti verovanja; B) ko se revni borijo z orožjem, izkoriščajo svojo pravico do upora; C) če jih njihovo verovanje poziva k oborožitvi, jim to lahko odpustimo. Torej: v imenu islama vsaka neupravičena zahteva postane upravičena. Če temu ugovarjamo, nam očitajo, da revne žigosamo. To sočutno sklepanje je postalo spontana reakcija pri nekaterih intelektualcih, novinarjih, pravnikih. «[1]

 Vendar to ni nič novega: tako kot je pokazal francoski zgodovinar François Furet, je bila levica od vedno precej leva, ko je šlo za refleksijo narodnega (zaradi svojega univerzalizma) ali verskega (zaradi svoje laičnosti).

 Ne gre za to, da bi dvomili o gospodarskih vzrokih vojne v Siriji ali da bi zahodnim državam izbrisali zgodovinsko odgovornost ali da bi zanikali družbene probleme, s katerimi se spopadajo Francozi, ko se soočajo s terorizmom, pač pa bi želeli kritično osvetliti interpretacijo, ki sistematično uporablja vero kot izgovor za posameznike, izločene iz družbe, ki so jih indoktrinirali barbari.

Lahko bi namreč verjeli, da zagovorniki družbeno-levičarske razlage današnjih terorističnih napadov namenoma podcenjujejo vlogo islama, saj enostavno nimajo pojma o religiji. Tistih emancipiranih duhov, ki se imajo za popolnoma ozdravljene od opija ljudstva in ki skušajo kljub dejstvom prepričati sebe in druge, da verski in civilizacijski faktorji igrajo le minorno, stransko vlogo, neprimerljivo z družbeno-ekonomski faktorji, ki botrujejo francoskemu islamističnemu terorizmu, verjetno ne bi imelo smisla spomniti, da verska komponenta, kakor pravi Marcel Gauchet, »ni po naključju prevladala skorajda skozi celotno zgodovino in bila glavna skrb naših prednikov.«[2] Mar ni zgovorno, da najdemo to tendenco izključevanja verskih vzrokov, kadar govorimo o islamu, predvsem pri tistih, ki jih izrazito poudarjajo, ko napadajo kristjane (zaradi svojega antikrščanstva) ali izraelske Žide (zaradi svojega antisionizma)?

Tovrstna pristranska (in pokroviteljska) interpretacija je vsekakor daleč od pravega geostrateškega branja dogodkov, ki je vedno večplastno. Na videz demistifikatorska razlaga ozadij migrantske krize je dejansko polna ideologije. Najboljši dokaz za to, da so zagovorniki takšne razlage pod vplivom ideologije, je dejstvo, da pred vsako oznako uporabijo besedo »so-called« (tako imenovani) in pri tem z rokami nakažejo narekovaje, češ da so nujni za vzpostavitev kritične distance do diskurza nasprotnika, medtem ko s to odbijajočo gestikulacijo ne izražajo nič drugega kot to, da so popolnoma ujeti v splošno zlorabo jezika in da ne znajo uporabiti prave besede v pravem kontekstu.

            O geopolitiki brez geografije in brez politike

Napadalne Horvatove kritike Francije, francoskega filozofa Bernarda-Henrija Lévyja, vloge Sarkozyjeve vlade v libijski vojni, varnostih ukrepov Hollandove vlade po pariških terorističnih napadih, so bile le uvod v razkazovanje njegovega nestrinjanja z Jean-Claudom Milnerjem, katerega strogo, podkrepljeno in jasno argumentirana analiza je najverjetneje ujezila tega privrženca zmedenih in spektakularnih floskul.

Priča smo bili povsem komičnemu prizoru: opazovali smo antiglobalističnega in populističnega aktivista, ki misli, da bo s pomočjo Wikileaksa enemu najimenitnejših, najsubtilnejših hermenevtov Lacanove teorije razložil skrito resnico … No, pa vso srečo, Srećko! Če bi poslušalci pozorno prisluhnili predavanju avtorja Arogance sedanjosti, če bi se o njem resno zamislili, bi se zavedali, da njihova stališča nimajo temeljev, in namesto da bi ploskali Horvatovim pavšalnim antiimperialističnim izjavam, bi bili raje tiho v bojazni, da se bo krhka struktura njihovih političnih mnenj (v resnici popolnoma apolitičnih) z njegovim argumentiranjem zrušila.

Jasno je, da sta aktivizem in akademski diskurz dve različni polji, ki vsako zahteva svojo specifično retoriko. Pa vendar. Priča smo bili temu, kar je neki drugi francoski filozof, Julien Freund, poimenoval izginotje politike skozi moraliziranje. Med prijatelji ni politike, pravi Freund, kakor je Schmitt dejal že pred njim: »Politika je igra moči med sovražnimi državami«.[3]

Seveda si želimo demokratičnega, transparentnega, mirovniškega delovanja mednarodnih entitet (videti je, da je tak program demokratskega panevropskega gibanja DiEM 25, ki mu pripada Srećko Horvat). Kdo si ga ne bi? A tega ne moremo, ne da ne bi politike oropali njenega bistva. Kajti mednarodna politika ni nič drugega kot vojna. Poleg tega je takšen diskurz popolnoma kontradiktoren, saj po eni strani očita evropskim vladam, da so »politično kastrirane« (dixit Horvat), po drugi strani pa jim podtika skrite politične namene (sporazum TTIP itd.). Preveč ali premalo politike? Kot da ne razumejo, da dirty business ni v tem, da gospodarski interesi vplivajo na politiko – dirty business je politika sama na sebi, politika, ki uporabi razpoložljivo orodje, vključno z gospodarstvom, za uresničitev svojih ciljev. Novi apostoli kantovskega načrta večnega miru, ki ima čiste roke, a ki nima rok (kot je dejal Charles Péguy), ne razumejo, da ima politika, nolens volens, umazane roke. Še več: po eni strani imamo opravka s sistematičnim nezaupanjem oblastem, po drugi pa s popolnim zaupanjem v civilno družbo, ki naj bi jo sestavljali sami empatični in pošteni državljani.

Tistim, ki si želijo »malo geopolitike«, a se s to željo ustavijo na pol poti, bi priporočal malo krščansko navdahnjenega moralnega pesimizma (Pascal: »Ljudje po naravi sovražijo drug drugega«). Če torej geopolitiki najprej odvzamejo velik del geografije (arabsko-islamski svet), potem pa še vso resno politično težo, mar ne bo doživela usode Lichtenbergovega noža, tega noža brez rezila, ki je tudi brez ročaja? Vojna kot sestavni del političnega življenja je popolnoma izginila iz Evrope, katere ideološki stebri danes temeljijo na njeni izločitvi, prikrivanju oziroma pregonu v območje nepojmljivega. To je nedvomno dobro, a v nekem smislu tudi vprašljivo. V svoji briljantni knjigi Kriminalna nagnjenja demokratične Evrope je Jean-Claude Milner takole opisal »civilizirano paradigmo«, torej tisto paradigmo, ki prevladuje v evropskem političnem diskurzu: »Zmaga je sramotna; poraz je plemenit; močni je nepravičen; šibki je pravičen.« Mar se današnji, kakor tudi nekdanji mirovniki, ne vrtijo v začaranem krogu te paradigme?

            Nafta in plin, ki puščata

Drugi del te politične naivnosti, ki se predstavlja kot demistifikacija, je zahteva po absolutni transparentnosti ali želja po razkrivanju vsebine ne dovolj transparentnih mehanizmov. To je logika, na kateri temelji program open data. Vlade naj objavijo vse svoje dejavnosti. Kritični pogled državljanov naj seže vse do dna, brez kakršnihkoli ovir, kajti konec koncev jih vse to zadeva.

Pa smo res dojeli, kako je ta zahteva pravzaprav odsev obrnjenega velikega brata? Če je transparentnost takšna vrednota, zakaj ne bi dovolili, da nas kot posameznike stalno nadzorujejo v poslovnem svetu ali v javni sferi? Si tega zares želimo? Poleg tega se zdi, da je fantazma javno dostopnih informacij nadomestila fetišizem, iz katerega se je norčeval že Nietzsche: dejstvo samo po sebi ni nič, kakor tudi ne neobdelan podatek, razkrit na internetu. Afera Panama Papers, predstavljena kot vrhunec novinarstva, deluje kot nekakšna zmedena garažna razprodaja.

Pred kratkim se je uredništvo dnevnika Le Monde, očitno v želji, da bi pomirilo samo sebe, zaskrbljeno spraševalo: »Kaj so Panama Papers v resnici spremenili?« Izvedeli smo, da se kralj avtobusov v Nigeru ukvarja z bančništvom na Sejšelih, da se bogastvo indijskih magnatov, ki poslujejo v Togu, izogne vsakršnim togovskim davkom … Skratka, kakor prevarani soprogi iz neke Labichejeve drame nismo izvedeli ničesar, česar ne bi vedeli ali sumili že prej in s čemer smo imeli občutek, da lahko živimo (zopet: iz moralnega pesimizma). Dokler se je to dogajalo na skrivaj, smo bili le ponižani; zdaj ko je vse skupaj priplavalo na površje, se bo dogajalo še naprej, ne da bi kdorkoli kakorkoli ukrepal …

Varovati ugled : tako v zakonskih kot v političnih zadevah je to zdrav princip, ki ga ne smemo prehitro izločiti, ne da bi vedeli, s čim ga bomo nadomestili. Je zahteva po vedno več transparentnosti dosegla svoj cilj? Je objava podatkov preko programa open data ali razkritje dokumentov na Wikileaks sprožila upor množic ali padec vlad? Ne, vse je po starem. Prav nasprotno, videti je še huje. Afera Watergate je v svojem času povzročila odstop ameriškega predsednika Richarda Nixona; kateri predsednik, kateri generalni direktor, kateri general je moral odstopiti, odkar je Wikileaks razkril na tisoče dokumentov? Noben. No, islandski premier … Toda koliko nesmiselnih informacij, banalnih sporočil ali neobdelanih datotek je bilo objavljenih na spletu, samo zato da bi hranili moloha vsakodnevne informiranosti? Koliko minornih škandalov se je zaradi nenasitne množične lakote po informacijah potopilo v takojšno pozabo?

Od časa Watergata se je svet bistveno spremenil: internet je razvrednotil skrivnost, a z njo tudi resnico – od tod vrnitev laži kot glavne akterke v javnem mnenju. Želja po razkrivanju skrivnosti je dosegla absurdni učinek, ki so si ga njeni apologeti nerodno zastavili, ko so izbrali metaforo transparentnosti: posoda je prozorna, a zdaj je taka tudi njena vsebina in tako je zadeva v celoti nevidna. Razkrito je zdaj razkrito do te mere, da nazadnje ni več kaj videti.

To, da so bili razlogi za posredovanje v Libiji ali za neposredovanje v Siriji le pretveze, preseneča le naivne. Vsi drugi (bralci Machiavellija, Hobbsa, Webra) to vedo že dolgo. Neupoštevanje vidnih razlogov za neko dejanje pod pretvezo, da ti razlogi skrivajo skrite motive je huda politična in psihoanalitična napaka. Takšna interpretacija je ujeta v to, kar Žižek opisuje kot »fetišistično fascinacijo nad vsebino, ki je predvidoma skrita za obliko«. Laž pove veliko in pogosto več kot gola resnica. To je stara psihoanalitična lekcija, nad katero bi se morali novi demokrati zamisliti.

Poleg tega želja po popolni transparentnosti (ki jo ustanovitelji Wikileaksa navajajo kot svojo »metodo« in DiEM25 kot svoj »cilj«) temelji na zarotniški percepciji sveta. To bi lahko poimenovali sindrom Wikileaksa. To leak v angleščini pomeni puščati. To, kar pušča. Metafora zajema dve ideji: idejo neprepustnosti dveh ločenih svetov (tajnega in javnega) in idejo velike sfere, iz katere prihaja majhno puščanje, in kjer je to majhno puščanje le simptom.

Ločenost in nesorazmerje. Kar vemo, ni resnica; resnica je to, česar ne vemo. Kar smo izvedeli, je le majhen del tega, česar še ne vemo. Razkritje je poteza, ki naredi luknjo v sfero resnice, iz katere ta pušča. In kaj ponavadi zares pušča? Tekočina ali plin. Nafta, ki si jo želijo Američani, ali plin, s katerim manipulirajo Rusi, sta sodobna stebra libidinalne moči kvaziraziskovalnega novinarstva, glavni gorivi zarotniških motorjev.

 

Besedilo je bilo v izvirniku objavljeno v Revue littéraire.

 

 

[1]Marianne, 8. februar 2015.

[2] Marcel Gauchet, Le Désenchantement du monde, Paris, Gallimard, zbirka »Folio Essais«, 1985.

[3] Julien Freund, L’Essence du politique, Sirey, 1965, nova izdaja: Dalloz, 2003, spremna beseda Pierre-Andréja Taguieffa, str. 478.

Dom in svet 19. 2. 2018

Tisto

Tuje je tisti razred srhljivega, ki vodi nazaj k nečemu od nekdaj znanemu, kar je bilo nekoč zelo domače.
Sigmund Freud, Tuje

Prizor iz filma Tisto

Ko sem včeraj v eni homogeniziranih stlouiških pivnic v polmraku spremljala, kako je HBO premierno predstavil Atomic Homefront – dokumentarec o odlagališču jedrskih odpadkov, ki so nastali kot stranski (pravzaprav bistveni, a to je že druga zgodba) proizvod projekta Manhattan, nato pa po urah malomarne nočne vožnje pristali na severnem robu predmestji naše provincialne metropole, sem se nehote spomnila na to, kako sem slab mesec pred tem na letalu pogledala novo inkarnacijo kultnega romana Stephena Kinga Tisto.

Če nikdar niste videli nobenega ameriškega predmestja v živo, ste gotovo morali videti katero od njegovih upodobitev: normirane montažne hišice ležijo mehko pogreznjene v precizno pokošeno trato, pogled z letala bi lahko razkril geometrično razporeditev cest in privozov, pogled iz mimovozečega karavana deklico na rožnatem kolesu s pomožnimi kolesci in dvema zlatima čopkoma nad vsakim ušesom, spetima z rožnatima elastikama. Čeprav je poldne in bi kmetovalski entuziasti zmajevali z glavo, da to gotovo ne more biti dobro za rastline, mehanični škropilec nekje ritmično zaliva zelenico. Kot v pesmi Krisa Kristoffersona veje vonj po pečenem piščancu. Nedelja je. Vse je tako, kot mora biti. Le da so sosedinemu psičku po prsnem košu spet začele rasti tiste nerazložljive bule. In da moževa sestrična, ko previdno zapre vrata v kopalnico, s svoje razgrete glave previdno sname lasuljo, da bi se popraskala. Raka ima. In tisti kuža tudi. In poštarjev sin. In njegova punca, le da tega še ne ve. Predmestje se imenuje Coldwater creek. Ni daleč. Vem, pri katerem odcepu obvoznice je treba zaviti, da prideš do tja. Tam sem kupila rabljen kavč iz zgodnjih šestdesetih. Mogoče je tudi ta radioaktiven.

Kdor je kdaj bral Freudovo izvajanje o Hoffmanovem Peskarju, ki ga je iz Das Unheimliche nemogoče elegantno prevesti v katerokoli razpoložljivo slovensko besedo, se bo verjetno spomnil, da je tuje, tisto, kar je srhljivega na srhljivem, vedno domače, ki nam je odreklo svojo domačnost, razpoka v infrastrukturi našega pripadanja, ki je razkrila, da v svetu, ki mu gospodari smrt, po definiciji nič ne pripada. Na to zev so morali trčiti prebivalci Coldwater Creeka, ko so ugotovili, da sedijo na kupu slabo skladiščenih jedrskih odpadkov in jim tega, ko so kupovali svoje montažne hiše in v dvorišča pred njimi zasajali jablane, nihče ni omenil. Njihov dom je nenadoma nepričakovano razprl svoje čeljusti in začel hlastati po njihovih življenjih. Družbena pogodba, za katero so, ne da bi sploh vedeli, da kaj takega kot družbena pogodba obstaja, samodejno predpostavljali, da jih veže v skupnost in zagotavlja zaščito, se je izkazala za ničelno. Oblast jim je lagala. Narava jim je lagala. Fasade so jim lagale. Robert Miller, ki je zložil glasbo za Atomic Homefront, je dobro uganil sentiment – res so se znašli v epizodi Dosjejev X.

Nekaj na odnosu med človekom in krajem, ki ga naseljuje, kar je lastno grozljivki kot žanru, je globoko zvezano z načinom, na katerega svojo celino naseljujejo prav ti, zelo specifični predmestni Američani, ki sami sebi nikdar ne bodo rekli Evro-Američani, čeprav bi o tem lahko vsaj razmislili. David Putner, ki je konec devetdesetih pomagal sourediti zbirko esejev Fantomska branja, ki se je je prijel podnaslov H geografiji gotskega romana, je v svojem uvodniku pripomnil, da je predstava o konsistentni gotski geografiji sama po sebi protislovje in da gotski roman s svojimi stopnicami, ki se izgubljajo v neskončnost, in hodniki, ki vodijo od nikoder nikamor, služi ravno izzivanju ideje o tem, da lahko svetu zagospodarimo z zemljevidom, da je vse, kar potrebujemo za to, da bi lahko obvladovali neobvladljivo resničnost, to, da jo skrčimo na razmerja po meri naše pameti. A bolj kot razmišljamo o ameriški grozljivki kot žanru in načinu življenja, bolj se mi zdi, da je njeno jedro prav presečišče neuskladljive želje po tem, da bi bili, kjer smo, varno umeščeni in grožnje, ki jo prinaša potlačitev, ki jo moramo opraviti za to, da bi v svojo umeščenost lahko verjeli.

Zato je med infrastrukturo Coldwater Creeka in Derrya, kot ga ponuja Tisto Stephena Kinga, nekakšna tuja, domača, unheimlich strukturna podrobnost. Morda Tistega niste niti gledali niti brali, zato zgolj na kratko: prebivalce (še najrajši otroke) majhnega mesteca v Mainu bolj ali manj ubija kanalizacija. Ta k nam sicer prihaja v slaboumni podobi krvoločnega klovna, a saj niti ni važno. Kar je važno, je, da je Derry mesto, ki ga bodo pokopale njegove potlačitve, (komaj še) živeč dokaz, da se ničemur nelagodnemu ne da izogniti tako, da to preprosto odmislimo. Niti spolnemu nadlegovanju, niti genocidu nad lokalnim prebivalstvom, niti kupu jedrskih odpadkov.

Kdor je kdaj živel v ameriški hiši in, predvsem, kdor je kdaj živel v ameriški hiši na območjih, izpostavljenim silovitim vetrovom, orkanom in tornadom, bo vedel, o čem govorim, ko govorim, kako ohlapno se ameriška infrastruktura oklepa tal, v katera je zasidrana. In kdor je kdaj prisluhnil govoru kateregakoli ameriškega državnika, bo vedel, v kako ostrem nesoglasju je ta ohlapnost z ideološkimi zagotovili, da je prisotnosti Američanov, takih, kot danes so, na tleh, na katerih danes živijo, nekaj zgodovinsko nujnega. Morda se motim, a ko so včeraj luči v dvorani razkrile zbegane obraze lokalnih hipsterjev, se mi je za trenutek zazdelo, da mora biti to neskladje tisto, iz katerega se rojeva Tisto.

 

Dom in svet 15. 2. 2018

Trši sir, mehkejši ljudje

Ne verjemi, ko ti rečejo, da je San Francisco najbolj evropsko med ameriškimi mesti. V resnici te nič, kar ti povedo, ne more pripraviti na vtis. Je bizarno in eklektično, da se ti zvrti. Kot bi se različna časovna obdobja in njihovi prebivalci pomešali med sabo in ga boš razumela šele, ko se boš sprehodila skozi zajčjo luknjo.

Odnos, ki ga vzpostaviš do nekega kraja, je v resnici spremenljiv. San Francisca sprva ne maraš – na vse pretege se ga trudiš razumeti in mu pripadati, a ne gre. Vidiš, da je Evropa v tebi zasidrana bolj, kot si do zdaj prepoznala. (Nekako si predstavljaš, da je ves zahodni svet evropski, a potem se preseliš v Kalifornijo in si misliš: »Kje da fak sem pristala?«.) A viza in delo kličeta po prilagajanju. Čez čas se ti zazdi, da ta kraj ne potrebuje razumevanja, samo sprejemanje. Onkraj vize je pripadnost odveč.

Kar se ti najbolj priljubi, je kalifornijska divjina, njena mogočnost in magičnost, v kateri se začne krhati sebstvo. New age gibanja tu niso cvetela po naključju. Zadržuješ se priznati, da nenavadne pokrajine prevevajo posebne energije, da te ne bi takoj oklicali za hipija. Kasneje se naučiš o zemeljskih čakrah, si nakupiš poldrage kamne in meditiraš ob mlaju. Tujost pokrajin te nauči sprejeti, da si samo obiskovalec. Gore in puščave in oceani niso tvoji in nikomur ne pripadajo. Razen morda domorodcem.

S slovensko prijateljico nekoč ugotoviš, da je tisto, kar Kaliforniji manjka, metafizika. Neka nadstvarnost, ki te prizemljuje. Zaradi njenega pomanjkanja imaš občutek, da nenehno lebdiš. Morda je ta stvarnost pogojena s tem, kdaj so jo ljudje začeli opisovati; Kalifornija je nadvse mlada, še mlajša od Vzhodne obale. Stvari še ne obstajajo na tisoče let kot tam, od koder prihajaš.

Najbrž vsa ta eteričnost pripomore h kalifornijski lahkotnosti bivanja, ki te, vajeno nacionalnega športa pritoževanja, rahlo frustrira. Ljudje so polni pozitivnosti in prijaznosti in vsaka zagata se zaključi z »ni problema, stari«. »No worries, dude.« Hitro spoznaš, da kar se zmeniš za srečanje, ne drži zares, in da se bo človek morda prikazal dve uri kasneje ali pa sploh ne – brez opravičila! Dolgo se sprašuješ tudi, kaj si pod vso površinsko prijaznostjo zares mislijo, in si nato odgovoriš, da najbrž nič kaj dosti. Pod to plastjo so enigma, ki je ne moreš razrešiti, čeprav najbrž obstaja neko jedro, ki je tebi nedosegljivo.

A živiš in pustiš živeti – na svoj čemeren način. V svojem okolju najdeš delce tega, kar te osmišlja, in to je nedvomno glasba. Pomanjkanje elektronske glasbe v ambientih opaziš šele, ko se vrneš v Evropo. V Kaliforniji so kitare povsod in hitro se znajdeš na impromptu koncertu v nekogaršnji dnevni sobi, na dvorišču, v galeriji, v kleti, na strehi … Vsak in njegova stara mama je v bendu. Ni čudnega, da razsežnost surf, garažne in psihadelične glasbe lahko primerjaš le z dolžino ameriških avtocest.

Dimenzija ceste gotovo pripomore k mnogo stvarem in ena med njimi je »to-go« kultura. A ker sebe v novem svetu po pitju kave še najbolje definiraš kot Balkanko, ti sprva manjka zbiranje ob kofeinu in posedanje. In džezva. Po nekaj letih se končno vdaš rjavi brozgi, ki ji rečejo kava, in kmalu si ne predstavljaš več, da bi se nekam odpeljala in ne vzela s seboj velikega papirnatega lončka kave. Ker tako cesta kot kava trajata. Mnogim specialnim kavarnam navkljub pa je tempo v mestu neznosno hiter za vajenost na počasno Ljubljano. In na tvojo žalost se druženje ob kavi hitro zaključi s skokom na naslednje opravilo, če se oseba le prikaže.

San Francisco daje vtis, da tam vsak najde svojo nišo in zdi se ti, da neki okviri, kakšen naj bi človek hodil po ulici, ne obstajajo. Brž si nadeneš japanke in zimski plašč hkrati. Poleg rizi-bizi izbire oblačil pa je nekaj osvobajajočega tudi v aktivnostih: v obisku literarnega večera, kjer nastopajoči_a pove, da je pred enim mesecem obupal_a nad definiranjem sebe po spolu in je zdaj nebinaren_na; v shodu, kjer se naučiš besede intersekcionalizem; v obisku sejma, ki obelodanja raznorazne spolne fetiše. Je občutek progresivnosti, svobode izbire in odprtosti lažen? Danes, ko stopaš mimo brezdomcev pred novozgrajenimi kondominiumi, težko zaznaš svobodo izbire.

Vendar si ta svoboda (za kogar obstaja) ne zatiska oči, da živi v kapitalizmu. Nekje, kjer so vsi vzgojeni v poslovno mentaliteto, je dobrine in osebnost treba tržiti. Na primer bodočim cimrom ob iskanju stanovanja prodajaš sebe in sebe prodajaš tudi (spet v figurativnem smislu) prek Tindra ob iskanju seksa ali partnerja. Svoboda ti postavlja tudi prostor oziroma iluzijo, da lahko postaneš mnogo več, če se le vsak dan trudiš po svojih najboljših zmožnostih. Naučiš se, da je to svoboda, na katero gledaš skozi prizmo bele, izobražene, cis ženske in tudi, kar govoriš ali pišeš, počneš s te pozicije. Zato polagoma vedno bolj razmišljaš o svojem izražanju, kar te morda na nek način utesnjuje, a po drugi strani ostalim dopušča možnost drugačnosti lastne izkušnje.

Da ti je ob trženju sebe močno neugodno, je morda povezano s tem, da si se znašla v ekstremno individualistični družbi. Kar naenkrat te ljudje sprašujejo, kaj imaš rada, kaj si danes počela in kaj si misliš. Kaj rada ješ. Te stvari te, na tvoje presenečenje, sprašujejo tudi moški in te vključujejo v pogovor tudi, kadar si edina ženska v skupini. Sprašuješ se, če si doma res ves čas zavzemala vlogo pasivnega opazovalca in bi morala večkrat »kaj povedati« ali pa je prostor pogovora doma bolj hermetičen. Vajena si na pripovedovanje zgodb in osredotočanje na govorca in ne na razdrobljenost pogovora in zasedanje pozicij preferenc. A navsezadnje, skozi preference si gradiš identiteto in sčasoma se naučiš jasno izraziti, ali imaš raje sladoled okusa »mint chocolate-chip« ali »salty caramel«.

In kje je preference bolj varno izražati kot pri pogovorih o hrani? Preseneti te paleta čustev, ki jo prehranjevanje pri prebivalcih San Francisca lahko izzove. Nečesa se razveselijo, nekaj jih osreči, spet drugo jih globoko razočara in jim pokvari dan. Zdi se ti, da če bi morala narisati svoja čustva, bi bila to dokaj ravna linija, medtem ko bi linije tvojih ameriških prijateljev v vijugah skakale z grafa pri pozitivnih vrednosti. Težko sodeluješ, saj je hranjenje za tvoje pojme nekaj utilitarističnega in samoumevnega; ne prispeva k izboljšanju počutja dlje od tega, da nisi več lačen. Umetnosti »small talka« o hrani si niti ne želiš usvojiti, čeprav sčasoma opaziš, da se dan rahlo izboljša, če veš, da bo za večerjo ramen.

A ob vseh razlikah so ljudje, ki jih spoznaš, odprti. Spoprijateljiš se s potomci prišlekov – Perujcev, Vietnamcev, Kitajcev, Ircev, Belorusov – ki te brez predsodkov vzamejo za svojo. Zaljubiš se v Američana, ki te kliče »honey«. Predvsem zaradi ljudi lahko rečeš, da imaš zdaj ta bizaren, hektičen kraj skorajda rada. Tudi če pri tebi obstajajo stvari, ki jih nihče ne razume. Na primer, da ješ za zajtrk kruh in sir ali da nosiš copate. In tudi to je OK. No worries, dude.

Panorama 15. 2. 2018

Beletrina išče novo sodelavko/novega sodelavca!

Beletrinina ekipa na knjižnem sejmu 2017 (foto: Matej Pušnik)

Mesto razpisuje: Beletrina, zavod za založniško dejavnost, www.beletrina.si

Beletrina išče novega stalnega sodelavca/sodelavko na področju celostne produkcije mednarodnega literarnega festivala, organizacije in izvedbe domačih in mednarodnih literarnih prireditev ter koordinacije mednarodnih projektov.

Iščemo samostojnega, dinamičnega, povezovalnega posameznika/posameznico s čutom za delo z ljudmi in dobrimi komunikacijskimi sposobnostmi (pisno in ustno) v slovenskem in angleškem jeziku. Znanje dodatnih tujih jezikov in afiniteta do literature sta prednosti. Zaželena je visoka stopnja natančnosti, sistematičnosti in organiziranosti ter izkušnje z administracijo in zbiranjem sredstev (domači in mednarodni razpisi, sponzorstva, itd.).

Ponujamo redno delovno razmerje z možnostjo zaposlitve za nedoločen čas in enomesečnim poskusnim obdobjem v dinamičnem kolektivu, ki ima svoje prostore v središču Ljubljane. Delo občasno zahteva gibljiv delovni čas in službene poti po Sloveniji in v tujini.

Kandidatke in kandidati naj pošljejo svojo kratko predstavitev in Europass CV do 19. februarja do 12.00 na anja.kovac@zalozba.org.

Panorama 14. 2. 2018

Gana naj gre (odlomek)

Ilustracija: Jernej Stritar, Pikto

Rad bi se vrnil v ta red in to čistost. Rad bi se vrnil v njuno drobno reduto, k njunim tekom pred sončnim vzhodom in seznamom na hladilniku, k belim kvadratom njunega pohištva, ki bi ju pričakali doma, k zloženim in obešenim oblačilom v ubitih tonih, k obrokom pustega mesa in zelene zelenjave in polnozrnatih izdelkov, k poslovilnim poljubom zjutraj po teku, k pozdravnim poljubom zvečer, v kirurških oblačilih, k njunemu čistemu načinu pomenkovanja, pri katerem se nikoli ne prepirata, nikoli ne lažeta, nikoli ne zahtevata resnice. Tja, ne sem. Noče te napetosti, te Ling, ki mu kaže hrbet, ki ne spi, a se ne obrne, ko se prikaže na vratih v sobo s tenkimi okni in sivimi marmornatimi tlemi in okrušenimi rumenimi stenami in težkimi rjavimi zavesami iz velurja (neskladna oprema, ki jo je na svojih potovanjih vedno srečeval v deželah, kjer je spanec dar, kjer posteljam ni treba, da so videti kot božično darilo, z dekorativnimi blazinami in volanci za povrh) –, in noče tišine namesto pomenkovanja, velike, neurejene tišine, ki sedi nad vsem kot mokrota.

Kot vlaga visi v zraku, tako gosta, da jo lahko čuti. Nikamor se je ne da pospraviti in nikamor se ne da umakniti. Stoji med vrati in v tej tišini sliši bitje svojega srca, glasno, v tempu zvokov njenega dihanja. Zapre oči in v tej temi, tej globoki, iskreči se temi, ki živi za njegovimi vekami, gleda kot zaporedje diapozitivov: njun let, ponedeljek zvečer, Gano, z Ling ob njem, z glavo na njegovih prsih, potem njun let v Las Vegas, kapelo, oktober, kičasti motel. Njuno prvo zakonsko noč. Spomni se, kako sta se ljubila; je bilo že drugače; ob ženski pod njim pomisliti na besedo žena, položiti široko dlan na njeno lice in slišati njen »Poročena sva«, zašepetati »Vem«. Ni bila ideja zakona tista, ki je vse spremenila – na besede, na površino, nikoli ni dal prav veliko –, temveč ideja začetka, s katerim se je začel vsak konec, tisto, pred čimer je bežal že štirinajst let in še malo.

Prijatelji so ga včasih dražili, ker je o Ling govoril kot o »partnerici«, ker ni hotel izreči besede »punca« (»tvoja poslovna partnerica«, so se hecali). Nobene obletnice nista imela. Nobenega začetka. »Vi pa niste Azijec,« je rekla, in zaljubil se je. Fait accompli. Filozofsko je razpredal o otročjosti jezika, »fant/punca«, o praznosti »zaljubljanja«, o fizioloških temeljih poželenja in privlačnosti, o nesmiselnosti poveličevanja paritvenega nagona, in tako naprej. V resnici ga je bilo na smrt strah koncev. Ni mogel razumeti, kako so lahko ljudje ljubili, potem pa ne ljubili več. Ljubili, potem pa nehali ljubiti. Kot srce kar tako neha bíti. (Seveda je vedel, kako, ni pa mogel videti, zakaj.). Dr. Soto jim je nekoč povedal, da je edini razlog, zakaj hodimo na zmenke – edini pravi razlog, zakaj počnemo to, namesto da bi si našli partnerja za vse življenje –, ta, da se tako telesno in neposredno in nelirično pobliže spoznamo z dejstvom lastne »osebne smrtnosti«, in nič drugega. Eden od mladih praktikantov je ravno preklical svojo zaroko in je po operacijski postopal z izrazom, zaradi katerega so mislili, da si bo morda kaj naredil s skalpelom. Po operaciji jih je dr. Soto vse sklical skupaj in povedal:

»edini smisel partnerskega odnosa je, da se v njem v malem odigra celotna nesrečna drama življenja in smrti. Ljubezen se rodi, kot se rodi otrok. Ljubezen odraste, kot odraste otrok. Človek dobro ve, da mora umreti, a ker pozna le življenje, ne verjame v lastno smrt. Nato pa se nekega dne njegova ljubezen ohladi. Njeno srce neha bíti. Ljubezen crkne. Na ta način se človek nauči, da je smrt resnična: da lahko smrt obstaja znotraj njegove biti, njegove lastne. Izguba domačega ljubljenčka ali rastline ali starša mu lahko povzroči bolečino, a ga ne prepriča. Da bi lahko verjel v smrt, se mora ta zgoditi v njegovem srcu. Po smrti ljubezni začne človek verjeti v lastno smrt.«

Olu je poslušal in se smejal. Kaj pa, če je obratno? Kaj, če ljubezen nikoli ne umre, če se sploh nikoli ne rodi? Kaj, če vedno že obstaja, odkar sta se dotaknila pri točenju punča na dnevu odprtih vrat Azijskoameriškega kulturnega centra na Yalu? Kaj, če sploh ni odnosa, ki bi se lahko končal? Če ni fanta/punce, če ni »zdaj sva« in torej tudi v prihodnosti ne »zdaj nisva«? To je to, kar ima z Ling Wei, je razmišljal. Nedramatično življenje nezačete ljubezni.

Potem pa sta se naenkrat poročila v Las Vegasu. Potem sta se ljubila, in njen obraz je počival v njegovi dlani. Tisto noč je preležal pri miru, z njenim licem na prsih, in razmišljal o »koncu« in bil na robu joka. Leta pred tem si je prisegel, da ne bo, s stisnjenimi zobmi pred ogledalom, sam v svoji študentski sobi, in tako je le do zore strmel v velikansko rožnato neonsko srce, ki se je prižigalo n ugašalo na stropu. Zjutraj jo je prosil, ali bi bila lahko to njuna skrivnost, da ne bi povedala, kaj sta storila, da bi bilo »samo zanju«. Toda v resnici je hotel reči: »Ne umri, ne ohladi se, ne nehaj bíti,« a je vedel, da nima smisla. Zdaj stoji pri vratih v tem premoru v dogajanju in razmišlja, kar je v spalnici razmišljal že kdaj prej: da je ne bi prenesel izgubiti, da ne bi preživel, če bi se oddaljila od njega ali če bi se oddaljil on, kot se je do neke mere že, a da sta njegovi edini možnosti »naprej« in »bliže«, ne pa »nazaj«, kot je upal; da ne moreta izničiti svojega začetka.

In tako začne: »Nekaj ti moram povedati.«

/…/

 

Prevod: Jernej Županič.

Taiye Selasi bo na festivalu Fabula nastopila 10. marca 2018. Več o dogodku najdete tu.

Roman Gana naj gre bo v slovenščini izšel naslednji teden.

Dom in svet 11. 2. 2018

Hipokrizija grške družbe in odnos do žensk

Foto: Katja Lihtenvalner

Življenje v okolju, ki predstavlja neko mešanico med Bližnjim vzhodom, Balkanom in Mediteranom, je kulturno bogata izkušnja. Kmalu sem ugotovila, da mi je ravno zaradi te multikulturnosti Grčija zelo pri srcu. Dosti bolj ustreza mojemu značaju.

Živim po nekem nenapisanem pravilu da, ko bo “črni seznam”, kamor beležim, kar mi v tej državi ni všeč, daljši od pozitivnega, grem dalje. Na tem abstraktnem seznamu so zadeve, na katere se nikoli ne bom prilagodila, in to zavestno, denimo ignorantski odnos do narave, zanemarjanje živali, odnos do žensk itd.

Platforma za podivjane zatirane ege

Pogosto se znajdem v okoljih, ki so v tej državi v domeni moških. Najbolj ilustrativen primer je šola, kjer se vsak dan učim svoje velike strasti: Muay Thaija (tajskega boksa). Moški tam prevladujejo. Učitelj se sicer trudi, da bi presekal s stereotipi: vzpodbuja mešane pare, dolgo smo imeli tudi skupno garderobo itd., vendar je težko presekati železne vzorce. Na začetku mi je bilo sila neprijetno, ko se je pred mano v sparingu (imitacija boja) znašel 80-kilogramski tetoviranec in me začel boksati v glavo ali brcati v rebra. Vendar ker umetnost Muay Thaija uči, da svojo moč uravnavamo ter z njo racionalno operiramo, tako da nasprotnika ne poškodujemo (vsaj na treningih ne), sem se ob tem kmalu začela zabavati. Tega ne bi mogla reči za svoje moške nasprotnike.

V patriarhalni državi, kot je Grčija, so moški nenehno prisiljeni igrati svojo “vlogo moškega”. To se v šolah borilnih veščin, s testosteronom nabito platformo za podivjane zatirane ege, ki živijo v brezposelnosti ali pa so nizko plačani in menijo, da ne zmorejo živeti avtonomno, ter zato pri 30-ih še vedno živijo z mamo, posebej pozna. Ker nimajo dovolj mentalne zrelosti, ampak jih žene nagon, je biti v sparingu z žensko zanje veliko razočaranje. Z ljubosumnostjo opazujejo svoje partnerje, ki se ob njih lahko pretepajo, ter obžalujejo trenutek, da niso hitreje odreagirali, ko je bilo treba zamenjati partnerja. Ter obstali z žensko.

Bila sem že v vseh mogočih situacijah: z moškimi, ki so popolnoma zavrnili sparing z mano in rekli, da nima smisla, ker sem premajhna in prešibka; s takšnimi, ki so se lotili neke vrste mentorstva ter v treh minutah, ki so nama bile dane, sparing oblikovali v neke vrsto poučevanja o tem, kako se je treba lotiti, in predvsem, kako se ne. Dosti govorjenja, v glavnem, in malo brc, udarcev in obrambe. Potem so tu moški, ki te bodo sprejeli kot enakovredno ter se lotili bojevanja s popolno kontrolo moči (redkim to uspe).

Ženske imajo v realni življenjski situaciji v več milijonskem mestu v primeru napada pred sabo najpogosteje moškega, ki je večji, močnejši in višji. Na žalost so to dejstva, v katera sem bila zaradi velike inspiracije, ki jo čutim v tem mestu, posledično pahnjena. Namesto, da bi se mi moški partnerji v šoli pomagali pripraviti na te situacije, od njih bežijo. Prav je, da ne želijo biti v položaju, v katerem bi napadali žensko, in to razumem in spoštujem.

Kup navodil za ženske

V Atenah ljudje radi širijo govorice: “če si ženska, ne hodi ponoči po Omoniji (eden od predelov centra Aten); ko se stemni, v ta park nikakor sama; na to ulico naj ženska sploh ne stopi” ipd. Kup nenapisanih pravil o tem, kje se ženska ne sme premikati. Nikjer ne piše, kam naj ne hodijo posiljevalci in nadlegovalci, na strani žrtve je, da se izogiba napadom, kakor da storilci s tem ne bi imeli nič. Ko žensko napadejo, je prva opazka: “Aha, zakaj pa je tam hodila sama! To pa ni bilo pametno.”

Redno tečem po parku, kjer so stalni stanovalci in obiskovalci narkomani, preprodajalci drog, prodajalci seksualnih storitev in njihove stranke. Skrivajo se po grmovjih in komaj čakajo, da se stemni, da trg lahko zaživi in se prodaja začne. Nemoteči so, ker se ukvarjajo s sabo in svojim delom. To ne velja za moške, ki imajo motive, da ženske zasledujejo ali napadejo. Ti, ko je še svetlo in tečeš mimo njih, komentirajo, žvižgajo ali se z osladnim nasmeškom oblizujejo. Kakor hitro se stemni, pridejo iz grmovja in se ne skrivajo več za košatimi vejami.

Ne enkrat se mi je zgodilo, da so takšne vrste nadlegovalci začeli teči za mano. Vedno mi je uspelo pobegniti. Trening v Muay Thaiju me je tako izklesal, da strahu v takšnih situacijah skoraj ne čutim več. Čutim pa ogromno jeze in gnusa. Jezna sem, da moram zdaj predčasno prekiniti tek, ker napadalec morda razmišlja, da me bo počakal, ko bom tekla drugi krog, če me že ni ujel v tem. Ne poznam njegovih namenov. Po komentarjih sodeč, sklepam, da niso dobri. In kot ženska v tej družbi že vnaprej veš, da je javnost zanj našla alibi: on je moški in lahko ponoči hodi, kjer želi. Ženska bo najprej vprašana: Zakaj sama po parku v temi, če je vsem znano, naj ženska tega ne počne?

Ženska, uboga razmišljujoča žrtev

Grški Generalni sekretariat za enakost spolov je pred časom objavil več kratkih poučnih videov. V njih so prikazane različne igrane situacije spolnega nadlegovanja. Ženske so v vsakem od njih prikazane kot žrtve: po napadu povsem ohromijo, zagledajo se nekam v daljavo in svojo izkušnjo v tišini reflektirajo. “To je bilo spolno nadlegovanje,” pove glas in pouči žensko o tem, kaj se ji je ravnokar zgodilo. Tako Generalni sekretariat vidi grško žensko: razmišljajočo, ubogo žrtev. In njihova rešitev?

Objavili so anonimno številko, na katero lahko ženske pokličejo in povejo, pripovedujejo o svoji izkušnji. Spet niso bili obsojeni storilci in njihovo dejanje. Kaj si po mnenju sekretariata torej ženska želi v takšnem trenutku? Pogovarjati se z ljudmi, ki jih ne pozna, o tem, kako se počuti?

Še več: ker eden od filmčkov prikazuje, kako zdravnik spolno nadleguje žensko, so se odzvali zdravniki in ostro protestirali proti temu videu, četudi imamo tako v Sloveniji kot v Grčiji več primerov, kjer so zdravniki spolno nadlegovali svoje pacientke. Situacije so bile torej realne.

Položaj ženske je v grški družbi zacementirano jasen: kuha, pospravlja, skrbi za otroke, ob tem pa naj se izogiba še nadlegovalcem in posiljevalcem ali pa vsaj ignorira pripombe. Če pa se ji to že zgodi, naj o svoji izkušnji najprej dobro premisli, potem pa se o tem pogovori. Moški nadlegovalci lahko svoja življenja nadaljujejo, so sprejemljivi in nanje nihče ne kaže s prstom.

To je ponotranjeno pravilo te družbe. Tukaj nihče ne pričakuje, da se bo ženska moškemu, ki ji sledi ali jo nadleguje, zoperstavila, ker velja pravilo, da so ženske šibkejše in so se zato a priori nesposobne braniti pred moškimi. Še vladni organi jasno vedo, da takšni moški obstajajo, vendar se nihče ne ukvarja z njimi, ampak s posledicami, ki naj bi jih takšni napadi imeli na žrtve. Namesto da bi svetovanje: “kako ne spolno nadlegovati žensk” nudili napadalcem, ga nudijo žrtvam.

Ko je ženska napadena, ne potrebuje anonimne številke nekega kvazi sekretariata. Rabi nasvet, kako se ubraniti, pobegniti, napadalca pretepsti ali ga čim učinkoviteje prijaviti organom pregona. In v to jo je potisnila družba s svojo hipokrizijo. V situacijah napada ostaneš sam z nepredvidljivo drugo stranjo. Biti moraš fizično in mentalno opolnomočen, da zmoreš racionalno odreagirati. Zato imitirane situacije v borilnih veščinah z moškimi še najbolj pomagajo. Pa ne zato, ker si tega ženska želi. Tudi jaz si želim, da bi bila v sparingu ves čas s partnerkami v moji težnostni kategoriji, ki bodo najbolj podobne tistim v ringu, ampak to na žalost ni moja Grčija.

Moja Grčija me, ker ne želim živeti v strahu in ne podlegam stereotipom, nenehno sili, da se branim, preklinjam in, če je to treba, tudi s kom obračunam.

 

 

Panorama 8. 2. 2018

Madžarski stavek (odlomek)

Ilustracija: Tanja Semion

»(…) spomnim se bleščavega jutra, ko sem odprl oči, izhoda na teraso, vonja borovcev, vzhajajočega sonca na obrazu, grebenov valov, električnega štedilnika Končar, džezve z Baščaršije, močne črne kave, prvega dima Gitanes, kupljenih na tržnici pri Ciganih, trenutka, ko se Joe zbudi in nemudoma prižge glasbo, kot bi se bal tišine, kot da bo iz tišine kot pošast iz megle vzniknilo tisto, česar ne sme slišati, tisto, česar ne more prenesti, spomnim se pogovora o šumenju, ki se ga ne more znebiti, ki ga sliši vsakič, ko zapre oči, ki mu preprečuje, da bi zaspal, zaradi česar se premetava po postelji, dokler končno ne vstane in prižge glasbo, z njo utiša to šumenje telesa, zamolklo bučanje, ki ga proizvaja življenje samo, bučanje, v katerega se zliva kri, ki teče, pljuča, ki se napihujejo, ogabno sikanje organov, zvok trkov celic, mišic, ki se raztezajo, napetih tetiv in bolečih kosti, pokljanje možganov, podobno ognju, ki gori v kaminu, ognju, ki greje in premalo osvetljuje, le tisto, kar je v njegovi bližini, kjer preživljamo življenja, ker verjamemo, da je tako razumno, s čimer svoje riti obračamo tistemu, kar je v temi in mrazu, torej vsemu velikemu, pomembnemu in resničnemu, je govoril in ni lagal, saj je njegova preobčutljivost na zvoke narave včasih dobivala dramatične razsežnosti, kajti bilo je tako, da ni prenesel niti petja čričkov v poletni noči, ko je bilo še posebej vroče, s tem pa tudi črički še posebej glasni, kajti včasih je privil glasbo, odvil pipe, prižgal televizijo, vklopil fen, na pomoč priklical vse zvoke gospodinjskih aparatov, pa vendar vse to ni bilo dovolj, zato me je klical v največji paniki in obupu, jaz pa sem prihitel in ga našel, pravzaprav ga nisem, ker je bil odsoten – tedaj sem razumel, kaj dejansko pomeni ne biti tukaj –, kako se z roko počasi in precizno trklja po kolenu, ves preznojen sedi na pragu, s slušalkami na ušesih in Sonic Youth na walkmanu, vsega tega se spomnim, ko poslušam robotizirani glas, ki nas obvešča, da se približujemo še eni od železniških postaj, katerih imena nisem zmožen izgovoriti, spomnim se njegovega bledega obraza in preklinjajočega pogleda, ko ga podpiram na poti do avta, mu pomagam, da leže na zadnje sedeže, ko po praznih ulicah drvim proti urgenci, ko ga pustim v čakalnici in tečem po zloveščih hodnikih in kličem sestre in zdravnike, kako jih po iskanju, ki se zdi daljše od novembrske noči, najdem zaspane v čajni kuhinji, kako jih priganjam in zaman prepričujem, da je stvar resna, oni pa se glasno pritožujejo, da že štirinajst mesecev niso dobili plač in ne vedo, zakaj so sploh tukaj, v službi, ko šepetajo, sikajo, da se bolezni, zaradi katere jih vznemirjam, ne zdravi tukaj, temveč v norišnici v Dobroti, spomnim se Joejevega telesa, razpotegnjenega čez posteljo, in igle v desni roki, njegovega dihanja, ki postaja počasnejše in tišje, saj koktajl za pomiritev deluje, spomnim se neme vožnje nazaj v Meterize, izraza na prijateljevem obrazu, na katerem se mešata olajšanje in sram, dobro se spomnim, kako se, ko je končno zaspal, odločim ostati, saj me skrbi, kaj bo, ko se zbudi, kako ne morem zaspati, ne po agoniji, ki sem ji bil pravkar priča, zato do svita berem njegov rokopis, neslišno listam in z vsako stranjo se pomilovanje umika občudovanju, kot se spomnim tudi njegovih monologov, s katerimi je pričenjal takoj, ko se je zbudil, besa, s katerim je z mize pograbil kavo in delal kroge po terasi, kakor bi se na gramofonu vrtela plošča kakega nihilističnega benda, govoril je o tem, kako so ga v četrtem razredu skoraj vrgli iz šole, ker je polomil drag mikroskop, ko ga je razredničarka s posmehovanjem prisilila, naj pogleda skozenj, ker trapasta učiteljica narave in družbe ni mogla razumeti nelagodja, ki ga čutim ob soočanju z naravo in družbo, še najbolj pa v množici ljudi, da iz tega razloga med šolskim odmorom v učilnici ostanem sam, tega in ledene samote, ki sem jo že tedaj čutil v vsakem prostoru, polnem ljudi, tako tudi na šolskem hodniku, ali: še posebej na šolskem hodniku, zaradi gnusa, ki je logično nadaljevanje groze, ki me je prežel z vso silo, ko sem prvič videl belo mačko in bele črve, ki so se razmnožili v njenem razparanem trebuhu, prizor, ki me ni nikoli zapustil, ki se mi še danes v pobliskih pogosto pojavlja, navadno pred spancem, včasih tudi čez dan, kot pravkar, na primer, tako preprostih reči ta ženska ni mogla razumeti, četudi sem ji povedal, da ne zdržim pogleda na roj čebel, da enostavno nisem zmožen opazovati mravlje, da bom burno reagiral, če me bo kdo mučil s kazanjem celic tkiva pravkar odrte žabe, ne morem tega gledati!, sem na koncu zavpil, pri čemer sem s »tem« mislil vse te grozne drobne reči, iz katerih smo narejeni, to mikromnoštvo brez razuma, ki se nepretrgoma premika, toda zaman, v to sem bil prisiljen, potem pa še ponižan, ker bolj ko je nekaj očitno in bolj ko je samo po sebi jasno razumljivo, bolj so ljudje v odnosu do tega nestrpni in besni, na primer v odnosu do dejstva, da so mi vse te drobne reči povsem tuje, ali naj rečem ne manj tuje od obiskovalcev iz najbolj oddaljene galaksije, kar razumu ne bi smelo biti neznano, kajti prvo opazuješ skozi mikroskop, drugo pa skozi teleskop, v vsakem primeru nam je tisto, kar nam je neznano, enako neznano kot globoko vesolje, zato v tem smislu ni razlike med celico mojega tkiva in vesoljcem, jaz nisem ne eno ne drugo, ne zanima me ne eno ne drugo, njihov obstoj sem odločen ignorirati in nočem biti seznanjen, ne skozi mikroskop ne skozi teleskop, ne z enimi ne z drugimi, zato mislim, da če bi srečali človeško bitje, ki je zmožno ljubiti ali sovražiti, vseeno, celice, iz katerih je sestavljeno, bi ga bilo treba nemudoma hospitalizirati,tako je rekel, pa vendar kljub temu ljudje, bodoči nesposobneži za najbolj preproste logične operacije, občudujoče zrejo v nebo, z enakim občudovanjem gledajo celice, kako izvajajo svojo banalno koreografijo, z neprimerljivim občudovanjem pa buljijo v tako imenovane naravne lepote, v vse te gozdove, kanjone, reke, morja in sončne zahode, v katerih, tako trdijo, najdejo lepoto, celo harmonijo, četudi je trata pod cvetlicami in visoko travo, ki jo ziba vetrič, harmonična prav toliko kot klavnica, to pa zato, ker trata tudi je klavnica, polna bitij, ki sredi vse te lepote in vonjav nekaj trgajo, prebadajo, žrejo, bitij, ki v paničnem strahu bežijo in v neskončni agoniji umirajo, natanko v trenutku, ko ljudje občudujejo pokrajino, ki je, kot pravim, scenografija nenehnega masakra, mizanscena zverinstva, evo, to je narava, morišče, polno bitij, katerih krike in smrtno muko očitno slišim samo jaz, in glede na to, da teh krikov ne morem in nočem ignorirati, še manj pa sem pripravljen ignorirati njihov pomen, sprašujem: kaj naj človek stori drugega, kot da skuša iz te klavnice pobegniti, sprašujem: kaj je samomorilec, če ne begunec s področja, okupiranega z življenjem, ki bo ne glede na to, po kateri ilegalni poti se premika, na koncu prišel pred zid, pse in čuvaje, kajti zanj so vrata Raja zaprta,je rekel, sprašujem, četudi vem, da je narava zla, nepredstavljivo brutalna mašina, ki nas nepretrgoma zasipava z dokazi svoje brutalnosti, ob katerih pa vendarle ostajamo slepi, ker ne moremo prenesti očitnega, da sta duh in kreacija za naravo bolezen, da je tako imenovana inteligenca simptom te bolezni, da je torej tisto, kar je inteligentno, bolno, brez možnosti za obstanek, da bo uničeno, kajti najodpornejši organizmi so virusi, bakterije in insekti, saj je tisto, kar je brez uma, praktično neuničljivo, inteligenca pa manjša možnosti za obstoj, saj na koncu pripelje do zaključka o odvečnosti obstoja, mar to ni jasno, mar ni očitno, da se neprenehoma hranimo s tujo smrtjo, da živimo od tuje smrti in da bomo na koncu postali hrana tujemu življenju, da je vsa materija zla, še več kot to, da je zlo vpisano v materijo, zato gledati skozi mikroskop pomeni gledati v oči zlu, kar se mi zdi odveč in mi je neznosno, ker gre za brutalen opomin na tisto, kar tako ali tako že vem in česar nimam namena pozabiti, nesmiselno ponavljanje nauka, da je ves materialni svet zgrajen na zlu, ki predstavlja vzrok in osnovno počelo, zaradi česar se ne le ne bom razmnoževal in s tem v ta pošastni stroj dolival olja, temveč bom tudi umrl po lastnih pravilih, potem pa bom sežgan, da ne narava ne družba od mene ne bosta dobili ničesar, ne mojih otrok ne mojega telesa, ki bi ga lahko napadle njene divizije črvov, je še rekel, je imel navado reči, potem pa sva nazdravila s kozarcem brendyja, niti zrna žita okupatorju!, s čimer je demonstriral tisto, zaradi česar sem ga občudoval bolj kot katerokoli drugo človeško bitje, predvsem resničen pogum, ker biti pogumen ne pomeni, da se ne bojiš, temveč da storiš natanko tisto, česar se bojiš, se vehementno poženeš v svoj največji strah, in ravno to je Joe počel, ko je premišljeval in pisal o tistem, česar ga je bilo groza, ko je lajal na tisto, kar je nanj renčalo, grizel, kar ga je cefralo, to je bil on, ponosen, neustrašen pes na verigi, ki laja v mrak, kjer se skriva pošast, ki je nevidna vsem, ne pa tudi njemu, pes, ki z laježem budi domače, zaradi česar, ko pride k njim, vanj mečejo kamne ali pa ga s palico udarijo po hrbtu, potem pa se vrnejo v hišo, v svoj topli dom, kjer še naprej žrejo, se zabavajo, komunicirajo in se razmnožujejo, brez zavedanja, da njihov družinski dom ni nič drugega kot udobna različica boksa za teleta ali piščance, brez zavedanja, da bodo tudi oni, kot vsako tele in vsak piščanec, na koncu požrti, brez zavedanja, da je njihova vloga v tako imenovanem širšem redu reči enaka vlogi krave in kokoške, brez zavedanja, da nikoli ne bodo slišali ničesar lepšega in bolj resničnega, kot je Joejevo lajanje, ki jih je živciralo in na katerega so se odzivali nasilno, ga budili z nočnimi telefonskimi klici, mu namenjali povečini anonimne, le redko podpisane žalitve, v katere so vlagali vso najbolj umazano domišljijo, ki so jo lahko spravili iz sebe, ga tožili, vlekli po sodiščih, uničevali tisto malo lastnine, kar je je imel, ga pljuvali na ulici, ga dvakrat pretepli, zaradi česar je paranoja postala njegova zvesta spremljevalka, da ni mogel skriti nelagodja, ki ga je čutil, ko je hodil po ulici ali sedel v kavarni, kajti en sam pogled nanj je bil dovolj, da si opazil, da je v krču, da pričakuje kamen, ki bo priletel in ga zadel v čelo, vsakdo je lahko videl, da se na javnih mestih ozira za sabo, kot bi bil preganjan, takšni pa zveri privlačijo, da, bil je paranoičen, in da, bil je preganjan, zaradi česar včasih mesece dolgo ni šel iz hiše, in takrat se je paranoja umaknila, a le zato, da je vlogo mučitelja prevzela hipohondrija, tako da se je tiranija paranoje izmenjevala s tiranijo hipohondrije, kar ga je izčrpavalo, tako telo kot um, in kako ga tudi ne bi, leta je bil prepričan, da ima AIDS, zaradi česar je obupal celo nad spolnimi odnosi, ker ga je misel, da bi bolezen lahko prenesel, strašila še bolj kot prepričanje, da je okužen, toda nič ni bilo primerljivo s tistim, čemur je rekel samosproženi napadi panike, ki so se pričenjali tako, da je samega sebe prepričal, da se bo v naslednjem trenutku njegovo srce ustavilo, sedel je na fotelj, z vso silo stisnil ročaje, prisluškoval zvoku svojega telesa in okamnel čakal trenutek, ko bo srce prenehalo biti, četudi je srce pod pritiskom strahu bílo vse hitreje, vse dokler izčrpan, pobit, izmučen ni zaspal, ko se je napital s tabletami za pomiritev, potem pa je hipohondrija, ko je dopolnil trideset let – puf!, ni je –, izginila, paranoja pa je z njim ostala do zadnjega trenutka, kar je imel za srečno okoliščino, kajti paranojo je, v nasprotju s hipohondrijo, sprejel kot zaželeno, celo intelektualno stimulativno, hipohondrije pa se je sramoval, zanj je bila sramotna, tako egoistična in tako lastna temu času, je govoril, hipohondrija je končni rezultat liberalne demokracije, popolna uresničitev vseh idealov tolerance in politične korektnosti, stanje, v katerem človek, glede na to, da se ni dovoljeno bati drugega, bati pa se mora, kajti strah je naše primarno čustvo, strah obrne proti sebi, vase, živi prisiljen v internalizacijo, s katero sovražnika najde v sebi, v bolezni, ki se skriva v njem, hipohondrija je navsezadnje poslednja beseda humanizma, ker če je človek upravitelj lastne usode, upravitelj tistih na oblasti, če dandanes človek verjame, da gospodari s svojimi gospodarji, da je za vse zaslužen in za vse odgovoren, če je človek sam svoj gospodar, mar to ne pomeni, da je tudi sam svoj sovražnik, kajti gospodar je lahko samo sovražnik, medtem ko je paranoja naravno stanje levičarjev, kot tudi desničarjev, prav zares, kajti desnica je apostazija levice, četudi nastane pred njo, liberali pa so povsem druga religija, je deklamiral, to je bil Joe, na koncu je še hipohondrijo, ki ga je skoraj ubila, reduciral na lastni ideološki zdrs, Joe, nezmožen zmernosti, zaradi česar so se v njem obdobja hromče melanholije, obdobja žalovanja, izmenjevala s histeričnimi epizodami hiperaktivnosti, ko je hotel svet, iz katerega se je sicer umikal, naenkrat popraviti, in je vstopal vanj, jurišal, kot da ga bo sam premagal, bil poražen in prizadet, nakar se je vračal v izolacijo, kako si drugače razložiti, da je bil v izgubljenem boju z melanholijo, ko ga je preplavila tako težka žalost, da je komaj premikal ude, žalost, v kateri je tonil kot kamen, vržen na ravnodušno gladino jezera, zmožen samega sebe razburkati v plamen besnila, v katerem je nenadoma priznaval nasilje, kot tedaj, ko mi je rekel, da se jezik Evropske unije ne približuje samo popolni nerazumljivosti, temveč popolni praznini, točki, na kateri jezik postane antijezik, kajti v tem jeziku je moč dneve dolgo govoriti in ničesar povedati, in narobe, v tem jeziku se ne da, četudi govoriš dneve, ničesar povedati, ta antijezik orisuje strukturo te antidržave, ki jo imajo nizki duhovi za civilizirano, skoraj popolno, ker ne vedo, kdo, kako in do kdaj vlada, to pa zato, ker vladajo antipolitiki, ki izvajajo antipolitiko, njihovi podaniki, antidržavljani, pa verjamejo, da je to največja sreča, ko pa je pravzaprav resnična sreča živeti v državi, v kateri vsak hip veš, kdo vlada, kdo ima moč, v državi, v kateri torej vedno veš, koga je treba ubiti, torej izvajati politiko, tako je govoril, tako nekako je govoril, kako drugače naj ga opisujem, če ne kot nihalo, ki je nihalo od melanholičnih postojank do apokaliptičnih vizij, razložim, kako ga je nenadoma prevzela želja, da bi ljudi izobraževal, in me je prisilil, naj od Ministrstva za kulturo izprosim denar za Filozofski teater, kot je temu rekel, serijo predavanj filozofov svetovnega ugleda in velikega pomena za Kotor, da je v Boko uspel privleči Vattima, Agambena in Negrija, zaradi česar sem bil blagoslovljen s prisostvovanjem Vattimovemu karnevalu in Agambenovi aristokratski umirjenosti, bil sem tu, ko se je prvi, po koncu kratkega predavanja, zahvalil lepima prevajalkama, ali pa bi moral reči: manj grdima od mene, s čimer je javno ponižal dve kultivirani ženski, sodni tolmački, ki sta dali vse od sebe, da bi izpad poslanca Evropskega parlamenta pospremili z nasmeškom, bil sem tu, ko je drugi, na terasi lokala v Perastu, zagledan v Gospo od Škrpjela – nad tem klifom in cerkvico z modro streho je bil iz nekega razloga fasciniran –, rekel, da levičarji ne razumejo ničesar, niti tega, da je delo kontrarevolucionarno,tu sem bil tudi tedaj, ko se je Negrijevo gostovanje, z njim pa celoten Filozofski teater, končalo v kaosu in histeriji, kako drugače razložiti Joejevo odločitev, da leta 1994 prične pisati kolumno za opozicijsko glasilo, prav leta 1994, v času, ko so režimske trojke po ulicah Črne gore pred očmi mimoidočih pretepale opozicionarje, v času, ko formalno ni živel v državi, proti oblasti katere je pisal, tu je živel brez dokumentov, kar je bila posledica ene njegovih redkih racionalnih odločitev, saj je sklenil, da se na Rdeči križ kot begunec ne bo prijavil, zahvaljujoč temu pa ni bil priveden, ko so oblasti polovile stotine beguncev iz Bosne in jih izročile Karadžiću, ki jih je, kaj pa drugega, pobil, pri čemer se je pokazalo, da je policija spisek teh ljudi, na katerem ni bilo Joejevega imena, dobila pri Rdečem križu, toda to ga ni ustavljalo, da ne bi naznanil, da je sovražnik oblasti, ki bi ga lahko, praktično in pravno, tudi brez pomoči humanistov Rdečega križa, glede na to, da je bil v njihovi državi ilegalno, kadarkoli deportirala nazaj v vojno, iz katere je pobegnil,

(…)

na vsako osebno tragedijo in neuspeh se je navadil gledati kot na neokusno šalo v komediji, v kateri je neprostovoljno igral glavno vlogo in ki jo je obenem opisoval kot besedilo, ki ga je napisal pretenciozen idiot, četudi ni imel nič proti pretencioznim besedilom, nasprotno, menil je, da književnost, ki da kaj nase, mora biti pretenciozna, nič ni bolj pretencioznega od tako imenovanih nepretencioznih besedil, je ponavljal, ker je pretenciozno verjeti, da imaš kaj povedati, da znaš to napisati in da to sploh koga zanima, da ne govorimo o tem, da pisec, celo najslabši, na skrivaj naslavlja vse človeštvo in svojo večnost, svoje pisanje namenja njima, celo tedaj, ko hlini skromnost, kajti, veste, on bi rad samo povedal to malo zgodbo, samo črtico, je govoril moj prijatelj in kot vedno mislil resno, kajti ta človek se navsezadnje ni utopil v Željeznici, temveč v Donavi, s čimer je do lastnega konca do konca sledil svoji pretenciozni poetiki, še kako resno je mislil, zaradi česar je najprej prenehal objavljati, potem še pisati, odločen, da svoja besedila ubrani pred komedijo, v kateri je bil prisiljen nastopati, jih ohrani čista in naivna, kolikor se je dalo, in to ga je privedlo do odločitve o koncu objav, kajti ni hotel zapeljevati občinstva, ki ga je bil prisiljen spravljati v smeh, svojega besedila ni hotel izgovarjati v premorih med replikami, ki jih je zanj napisal idiot, potem pa še do sklepa o umazanosti vsake pozicije, iz katere bi se besedilo lahko pričelo, prepričanja, da so bili kompromisi, ki jih je sklepal v življenju – molčal je, ko sem ga vprašal, kateri, kakšne kompromise si ti to sklepal, o čem govoriš –, bolj toksični, kot je upal, da bodo, zato vse, kar bi lahko v prihodnje napisal, ni bilo tisto, kar bi si želel napisati, na svetu pa je že dovolj neavtentičnih, neresničnih besedil, pri čemer so nekatera izmed njih napisana vešče, druga nespretno, tretja briljantno, toda nobeno izmed teh besedil ne bi smelo obstajati, kot tudi ni več razlogov za obstoj niti enega njegovega besedila, predvsem zato, ker tudi on več ne obstaja, vsekakor ne takšen, kot bi lahko bil, kot bi moral biti, ta človek je storil samomor, si v čelo izstrelil rafal kompromisov, je rekel in nehal pisati, da bi lahko svojo veščino uporabil samo še enkrat, ko se je odločil napisati izgubljeno besedilo Walterja Benjamina (…)«

 

 

Andrej Nikolaidis, 1974, črnogorski avtor, begunec iz Bosne, vodilni član skupine literatov in intelektualcev, ki je poskrbela za preporod ali, natančneje, porod sodobne črnogorske literature (pred Andrejem Nikolaidisom, Balšo Brkovićem, Ognjenom Spahićem in drugimi ni bilo, po Njegošu, nikogar), dovod sveže misli in prelom s tradicijo – tako v literaturi kot na političnem parketu skozi javna izrekanja. Avtorjevo brezkompromisno ubesedovanje stvarnosti (Foucaultova ‘parezija’ oz. neposredni govor), je pri njegovih sodržavljanih in drugih ‘razžaljenih posameznikih’ povzročilo odzive, zaradi katerih se je Nikolaidis nemalokrat znašel v središču škandalov, v medijskih gonjah ali na sodišču. Že ob prevodu Mimesisa (Beletrina, 2007) je dejal, da ga izredno zanima, kakšna bo recepcija njegove literature pri nas, ki nismo toliko obremenjeni s politično situacijo nekdanje Jugoslavije. Od tedaj so bili njegovi romani prevedeni še v več kot šestnajst jezikov, bralci prevodov pa mu (za zdaj), kljub temu, da je nabrušen tudi v odnosu do Evrope in njenih zakonov in etike, še ne pošiljajo smrtnih groženj. Za svoje delo je Nikolaidis prejel skoraj vsa vidnejša priznanja doma in po svetu.
Madžarski stavek (Madžarska rečenica, 2016) je bil okronan s priznanjem Meše Selimovića za najboljši roman na področju nekdanje Jugoslavije, ob prejemu nagrade septembra lani v Tuzli pa je Nikolaidis med drugim povedal:  »Moji niso tisti, ki ustvarjajo zgodovino, moji so tisti, ki zgodovino trpijo, moji ne nizajo zmag, moji zmago definirajo kot preživeli poraz. Moji so me naučili, da je treba, kadar te svet boža, kot danes mene, hitro teči in najti zavetje pred tistim, kar bo svet v naslednjem trenutku poslal nadte.«
Roman Madžarski stavek bo spomladi v prevodu Dijane Matković izšel pri LUD Šerpa, po motivih romana pa se obeta tudi radijska igra pod taktirko Karpa Godine.
 
Prevedla in opomnila: Dijana Matković
Panorama 5. 2. 2018

Upanje brez optimizma (odlomek)

Objavljamo odlomek iz dela Upanje brez optimizma Terryja Eagletona. Eagleton bo 28. 2. ob 20.00 nastopil kot prvi gost Fabule pred Fabulo, humanističnega fokusa festivala. Fokus Fabule 2018 bo Upanje. Tudi zato bo v festivalski zbirki izšla Eagletonova knjiga Upanje brez optimizma (prevod Aljoša Kravanja, Beletrina, 10 evrov). Objavljeni odlomek med drugim obravnava razliko med upanjem in optimizmom ter analizira pasti liberalne vere v napredek.

*

Za nekatere ljudi optimizem ni ravno globok, je pa zato vsaj racionalen. Elegantno in učeno delo Matta Ridleyja Racionalni optimist se od burleskne prešernosti razlikuje po tem, da svojo živahno vizijo osnuje na tem, kar razume kot svet dejstev. Postreže nam tudi s tem čudovito jeznim paragrafom:

Tudi po najuspešnejših petdesetih letih zmanjševanja revščine je tu še vedno na stotine milijonov ljudi, ki zaradi pomanjkanja vitamina A izgubljajo vid, ki nemočno gledajo, kako njihovim otrokom zaradi nizke ravni beljakovin otekajo trebuhi, ki jih ogroža griža, drugod izkoreninjena, tu pa prisotna v okuženi vodi, ki kašljajo zaradi pljučnice, povzročene z ognjišči v zaprtih prostorih, ki propadajo zaradi aidsa in se tresejo zaradi malarije. Tu so ljudje, ki živijo v hišah iz blata, v pločevinastih četrtih in stolpih iz brezdušnega betona (tudi v »notranjih Afrikah« Zahoda), ljudje, ki nikoli niso imeli priložnosti prebrati knjige ali obiskati zdravnika. Tu so fantje, ki nosijo strojnice, in dekleta, ki morajo prodajati svoja telesa. Če bo leta 2200 moja prapravnukinja brala to knjigo, naj ve, da se jasno zavedam neenakosti v mojem svetu, v svetu, v katerem lahko skrbim za svojo težo in v katerem lahko lastnik restavracije toži nad tem, da mora z letalskim prevozom uvažati zeleni fižol iz Kenije, medtem pa obraz otroka v Darfurju pokrivajo muhe, žensko v Somaliji kamenjajo do smrti, v Afganistanu pa osamljeni Američan poskuša graditi šole, medtem ko njegova vlada spušča bombe.[1]

Temu bi težko rekli panglossovska vizija. Nasprotno, to je ganljiv, strasten cri de coeur, poln elokvence in sočutja. Toda kljub ogorčenju vidi Ridley[2] v modernosti zaporedje neverjetnega napredka – in pri tem ima nedvomno prav. Splošno gledano so ljudje bogatejši, svobodnejši, višji, bolj zdravi, miroljubnejši, bolj mobilni, bolje izobraženi, imajo več prostega časa, varnosti in udobja kot kadarkoli prej v svoji nasilja, bolezni in revščine polni zgodovini. Ridleyja bi gotovo zabavala ugotovitev, da takšno stališče ni tuje Karlu Marxu. Dejansko se včasih zdi, da je ta bivši predsednik spektakularno propadle banke le marksist v črtasti obleki, ne nazadnje tudi zaradi njegove vere v napredovanje produkcijskih sil. Razlika je le ta, da si tam, kjer Ridley vidi neposredno razmerje med materialnim bogastvom in človeško dobrobitjo, Marx ne dela mehanicističnih utvar. Res je, da je prvo nujni pogoj za drugo, saj gre v lakoti lahko dobro le svetnikom, vseeno pa ni zadostni pogoj. Delo The Rational Optimist spregleda to dejstvo, saj si včasih privošči surov tehnološki determinizem, ob katerem bi se zdrznil vsak resni marksist. Seksualno osvoboditev žensk, na primer, pripiše neposredno »prihranku dela z električnimi stroji«.[3] Svoboda in dobrobit, pravi avtor, hodita vštric s trgovino in bogastvom. Dejstvo, da sta trgovina in bogastvo hodila vštric tudi s suženjstvom, težkim tovarniškim delom, političnim despotizmom in kolonialnim genocidom, je previdno izpuščeno.

Vseeno pa bi se Marx strinjal, da je bila modernost sijajna zgodba o napredku, bogastvu in osvoboditvi. Mit o plemenitem divjaku, ki ga Ridley pravilno odklanja, si je tudi pri Marxu zaslužil prezir. O tako imenovani organski družbi, kot je nekoč pripomnil Raymond Williams, vemo z gotovostjo vsaj to, da je vedno že minula.[4] Vendar je Marxovo stališče bolj niansirano od Ridleyjevega. Ridley vidi v modernosti zgodbo o neizbežnem uspehu, ki jo kvari nekaj preostalih žepov revščine, Marx pa je ne razume le kot sočasno zgodbo o triumfu in grozi, temveč tudi meni, da sta ti pripovedi tesno prepleteni. Po njegovem ravno sile, ki povzročajo svobodo in premožnost, razdrejo človeško moč, porajajo neenakost in revščino ter držijo v šahu človeška življenja. Civilizacije ni brez barbarstva, korporacij in katedral ni brez težaškega dela in strahu pred revščino. Problem človeštva ni v pomanjkanju moči ali virov, temveč prav v sposobnostih, ki jih je tako čudovito razvilo. Grozi ji hybris, in ne preprosta zaostalost. Zgodovina je morda kronika človeškega napredovanja, a je tudi mora, ki pritiska na možgane živih.

Skratka, če je Marx Pangloss, je tudi Jeremija. Ridleyjev nazor pa je, nasprotno, bolj nedolžen in enostavnejši. V njegovi svetovljanski modrosti je sled mučne naivnosti. Marx vidi emancipacijski potencial v trgih, menjalni vrednosti in globalni cirkulaciji dobrin, Ridley, ki bi ga to dejstvo o Marxu gotovo presenetilo, pa običajno ne vidi ničesar drugega. Čeprav je pripravljen priznati skrivenčene postave darfurskih otrok, je njegov pogled dokaj enostranski. Razsoden apologet tržnih sil bi opozoril na vlogo, ki jo imajo te sile pri hitrem večanju bogastva in splošnem napredovanju globalne civilizacije, hkrati bi priznal, da tu nista bili prisotni le revščina in neenakost, temveč tudi surovo instrumentalna racionalnost, neusmiljeno pridobitništvo, ekonomska nestabilnost, sebični individualizem, uničujoče vojaške pustolovščine, odmiranje družbenih in državljanskih vezi, razširjena kulturna banalnost in filistrski izbris preteklosti. Takšen apologet bi morda priznal vse ali nekatere od teh točk in pri tem vztrajal, da kapitalizem prekaša učinkovitost in produktivnost vseh drugih ekonomskih sistemov, da se je socializem v praksi pokazal za katastrofo in da je nekatere najhujše lastnosti trenutnega sistema mogoče regulirati ali popraviti.

Ridley pa lagodno molči o skoraj vseh teh neužitnih vidikih sistema, ki ga zagovarja, tudi o imperialističnem vojskovanju, ki ga ta sistem pogosto rodi. V njegovih očeh so to le grenka opozorila tistih, za katere je modernost preprosto zaton. Toda to so tudi stališča Marxa in njegovih epigonov, ki zagovarjajo tehnologijo in so entuziasti človeškega napredka. Komunistični manifest se kosa z delom The Rational Optimist po občudovanju svobodnih trgov, kapitalistične inovacije in globalizirane ekonomije. Gre le za to, da upošteva tudi grozljivo ceno teh dobitkov, kar ne velja za domnevno realističnega Ridleyja.

Po Ridleyju je njegov optimizem racionalen zato, ker je ukoreninjen v realnosti. Toda Ridley ni nepristranski sodnik; je bojeviti ideolog in med dejstvi izbira tista, ki bodo najverjetneje podprla njegovo stališče. Eden od takšnih primerov je njegova osupljivo vljudna obravnava nevarnosti jedrske vojne, ki ji knjiga nameni nič manj kot celoten paragraf. Jedrsko orožje, priznava Ridley, je bilo med hladno vojno resnična grožnja in pretnja jedrskega konflikta še ni zamrla; a velik del tega arzenala smo že razstavili in knjiga daje splošen vtis, da se lahko nehamo vznemirjati. Jedrske rakete se zdijo kot spominki iz hladne vojne, primerljive z Doris Day ali oprijetimi hlačami. Gre za opito evforijo na tretjo potenco. Odveč je trditi, da to orožje spravlja progresiste v zadrego, saj lahko človeštvo koraka naprej samo pod pogojem, da je še vedno prisotno na planetu. Neobstoj vrste je še hujši problem za pohod napredka kot ljudje, ki se v prostem času preoblačijo v dendije iz zgodnjega 19. stoletja. Vedno smo imeli moč za individualno uničenje, zdaj pa smo s sijajno tehnološko iznajdljivostjo prispeli do točke, ko lahko ta cilj dosežemo kolektivno. Samomor je postal tako rekoč socializiran, prešel je v javno last. Kot pripomni poljski avtor Stanisław Lec: »Smejal bi se, če jim ne bo uspelo uničiti sveta še pred koncem sveta.«[5] Nič ne priča bolje o preobilju suverene moči kakor zmožnost za uničenje sebe. Samomorilec, reče junak v romanu Dostojevskega, postane za kratek trenutek bog, saj lahko z božansko vsemočjo razpolaga s svojim življenjem.

Ljudje so vedno živeli v strahu pred grozovito apokalipso; šele nedavno so začeli upoštevati možnost, da je lahko ta kozmična katastrofa sad njihovega dela. Vseeno pa Ridleyja ne gane obet, da bo naša vrsta spustila zaveso nad svojo nič kaj privlačno predstavo. On napravi seznam velikih groženj človeštvu (lakota, kužne bolezni, okoljske katastrofe itd.), nato pa z zadovoljno gesto sklene, da se te grožnje še niso uresničile ali da je njihova verjetnost občutno padla. Na podoben način bi se leta 1913 lahko hvalisali, da ni bilo še nobene svetovne vojne ali da se ne more zgoditi uničujoča epidemija. Morda bi lahko takšnemu optimizmu dali kakšno drugo oznako, »racionalen« vsekakor ni na mestu. Ridley prav tako še ni umrl, a bi bilo nespametno, če bi iz tega izpeljal kakšen preveč tolažilen sklep.

The Rational Optimist ima prav, da slavi vrline blagovne menjave, trgovine, izmenjave, tehnologije, delitve dela, čim širše iznajdljivosti in pretočnosti dobrih idej. Ravno s tovrstnimi dejavnostmi je človeštvo postalo univerzalna vrsta. Tudi za Marxa, pisca, ki je vedno pripravljen priznati zasluge sovraga, te značilnosti človeške zgodovine predstavljajo kvantni skok iz revščine in provincializma. Vendar je on pozoren tudi na uničujoče učinke te globalne prepletenosti, premočrtni Ridley pa ne. Nekoliko presenetljivo je, da Ridley ne opazi takšnih učinkov, čeprav je bil včasih neizvršni direktor Northern Rock, banke sredi požiralnika britanskega finančnega zloma iz leta 2008. O njegovi neomajni gotovosti priča to, da z občudovanjem navaja ekonomista, po katerem »družbe, ki obširno uporabljajo trge, razvijejo kulturo sodelovanja, poštenosti in spoštovanja do posameznika«.[6] Ko gre za vero v skrito roko trga, naredi Ridley iz Adama Smitha pravega Josipa Stalina. Individualna sebična dejanja, pa naj bodo še tako pritlehna, se bodo vedno pretvorila v splošni dobiček. Očitno ga ne moti serija zavržnih goljufij, pohlepa, odkrite prevare in zločinske malomarnosti; zagotavlja nam celo, da »bolj ko so ljudje potopljeni v kolektivne možgane modernega trgovinskega sveta, bolj radodarni so«.[7] »Trg«, nas bodri Ridley, »ponuja močne razloge za optimizem glede prihodnosti človeške vrste«,[8] saj lahko »obrne številne individualno sebične motive v kolektivno blagodejen rezultat«.[9] Dejstvo, da lahko ima trg tudi strahovite posledice, je taktično zamolčano, čeprav je Ridley osebno seznanjen s tem fenomenom. Številni ljudje, ki so jih goljufivi finančniki oropali domov in prihrankov in so torej morali plačati račun za njihovo grabežljivost, bi nedvomno podvomili o takšnih trditvah. Zaupanje v kapitalistični finančni sistem se je dejansko povečalo, nas obvesti Ridley, pišoč ravno v trenutku, ko veliko državljanov sveta presoja bankirje z le malo manj studa kot pedofile ali velelignje.

Suženjstvo in otroško delo, Ridley ponosno poudari, smo prepovedali v 19. stoletju. Pozabi pa dodati, da smo skoraj vsak tovrsten ukrep dosegli v spopadu z zagrizenim odporom ravno tistega sistema, ki ga slavi. Rasizem, seksizem in zloraba otrok, trdi Ridley, so danes nesprejemljivi. Dejstvo, da jih lahko še vedno najdemo, kamorkoli se obrnemo, se s tega vidika zdi le detajl. Njegova vera v napredek je tako neomajna, da je pripravljen nemoteno gledati celo propad precejšnjega dela planeta. Tudi če gredo Evropa, Amerika in islamski svet po gobe, bo vsaj Kitajska, vztraja Ridley, ohranila prižgano plamenico napredka. Z drugimi besedami, rožnata prihodnost vrste je v rokah brutalno avtokratske države.

Ridley morda ni nepristranski, gotovo pa je protisloven. Slavi kapitalizem, vendar odene ta izraz v narekovaje in indicira, da bo kmalu izginil. S tem ima v mislih dejstvo, da se je viktorijanska verzija kapitalizma umaknila postindustrijski, a z njegovo tezo je še bolj skladen dvom o obstoju tega sistema. Nekako nas razoroži, ko prizna, da se bo svet končal s katastrofo, če bomo nadaljevali to obnašanje in se trmasto oklepali obetov svetle prihodnosti. »Napačni vodje, duhovniki in tatovi«, pravi, »še lahko zadušijo bodoče bogastvo na zemlji«,[10] čeprav drugod trdi nasprotno. Ridley v duhu Dickensovega Micawbra neomajno verjame, da se bodo stvari vedno obrnile na bolje.[11] Rast, nas prepričuje, se bo nadaljevala, a hkrati opozarja, da jo lahko ustavijo napačni politični ukrepi, torej se morda ne bo nadaljevala. Odveč je trditi, da Ridley ne ve nič bolje od kogarkoli drugega, ali se bomo naposled vsi vrnili k lovu in nabiralništvu. Namesto tega preprosto izpove svojo vero v duha inovacije. V svojem viktorijanskem čaščenju genija izumiteljev in podjetnikov izpusti dejstvo, da je inovacija le eden od dejavnikov v kompleksnem ekonomskem sistemu ter da ni vedno odločilna. Kot pri večini znamk naivnega progresizma tudi tu velja, da so sprememba, rast in inovacija neškodljive. Toda Hirošima je bila novost, kemijsko orožje je kreativna inovacija, metode mučenja in nadzora pa predmet napredka. Samuel Johnson je videl v vseh spremembah veliko zlo, kar pa ne pomeni, da ni priznaval njihove nujnosti.

Ridley izpove nezaupanje do kapitalskih trgov in premoženja ter ga postavi nasproti trgu dobrin in storitev, vseeno pa odločno zagovarja ekonomijo, v kateri so kapitalski trgi nepogrešljivi. Premoženjski trgi, prizna pisec, »so samodejno podvrženi mehurčkom in zlomom, zato jih je težko zasnovati tako, da bodo sploh delovali«,[12] kar je veliko priznanje za avtorja, ki časti tržne sile toliko kot princ Charles organsko korenje. Ridley globoko verjame v inherentno dobrodejno delovanje trga, obenem pa poziva k njegovi regulaciji. Poudari, da ni na strani velikih korporacij, a jim takoj začne peti slavospeve. Walmart morda zatira sindikate in uničuje manjša podjetja, toda tako lahko njegove stranke uživajo v cenejših dobrinah. V Ridleyjevem svetu socialnega darvinizma bi zadoščalo, da bi takšne prakse obveljale za sprejemljive. Na neki točki popusti in pravi, da bodo »jedrski terorizem, dvigovanje morske gladine in pandemija gripe morda iz 21. stoletja naredili grozovit čas«, a nas v predzadnjem stavku dela pomiri, da bo »21. stoletje čas prekrasnega življenja«.[13] Protislovje je mogoče rešiti le z domnevo, da vidi v hkratni utopitvi, razstrelitvi in okužbi z resno boleznijo neko prav prijetno izkušnjo.

(odlomek)

Prevod: Aljoša Kravanja

 

Terry Eagleton bo 28. 2. ob 20.00 nastopil kot prvi gost Fabule pred Fabulo, humanističnega fokusa festivala. Ob tem bo v festivalski zbirki izšla tudi njegova knjiga Upanje brez optimizma (prevod Aljoša Kravanja, Beletrina, 10 evrov). Brezplačne vstopnice so že na voljo na blagajni Cankarjevega doma.

[1] Matt Ridley, The Rational Optimist, Fourth Estate, London 2011, str. 353.

[2]Matt Ridley je britanski libertarec, nekdaj predsednik uprave banke Northern Rock, ki je leta 2007 kot prva britanska banka po 150 letih skoraj propadla, dokler je ni rešila država. Danes je konservativni poslanec lordske zbornice (op. ur.).

[3] Prav tam, str. 108.

[4] Za Williamsovo obravnavo te teme glej njegovo The Country and the City, Chatto and Windus & Spokesman Books, London 1932, 2. poglavje.

[5] [Stanislaw Jerzy Lec, Das große Stanislaw Jerzy Lec Buch, Goldmann Velag, Berlin 1971, str. 146].

[6] Matt Ridley, The Rational Optimist, nav. delo, str. 86.

[7] Prav tam, str. 86.

[8] Prav tam, str. 10.

[9] Prav tam, str. 105.

[10] Prav tam, str. 358.

[11] T. J. Clark piše o »brezkončnem političnem in ekonomskem micawbrovstvu«, značilnem za konvencionalno progresistično misel (»For a Left with No Future«, nav. delo, str. 72) [Wilkins Micawber je pregovorno optimističen lik iz Davida Copperfielda.]

[12] Prav tam, str. 9.

[13] Prav tam, str. 28 in 359.