maj 2018 - AirBeletrina
Refleksija 31. 5. 2018

Danilo Kiš: Biti pisec (iz intervjujev, 2. del)

Ilustracija: Ana Baraga

Pisec, če ni vernik, je najbolj osamljen človek na svetu, najbolj nerazumljen. Zato ne pričakujte, da vam bom lahko karkoli pojasnil, še manj pa “širši bralski publiki”. (…) Nesporazum je že v samem pojmu “širša bralska publika”, kajti ta živi od kiča in občih mest, midva, Postolović, pa se pogovarjava v dvoje.

***

Kdo vam je rekel, da pisec ni pravi naslov za razlago svojega dela? Naj vam povem, zaupno, da je to zgolj nedavna izmišljija, s katero so na dan prišli naši gasilci [Kiševa oznaka za provinco duha, op. prev.], zgolj zguljena fraza, po kateri je pisec neumnež in ventrilokvist, pisec seveda lahko predstavi svoje romane, toda to, kar je napisal, je zanj skrivnost, znana samo kritiki, še posebej, če je pisec že mrtev ali dovolj obrnjen proti večnosti, da kritikom in bralcem seveda dovoli, naj bodi tisti, ki so kompetentni za razlago pomena in smisla tistega, kar je pisec povedal, da to prežvečijo in pljunejo tako pred bralca kot pred pisca, ob tem pa se kritiki postavljajo kot strokovnjaki, ki so prečitali kardiogram ali dešifrirali rentgenski posnetek pljuč in medenice (še posebej medenice). Pisci imajo to pogosto radi, to popolno laž, to svoje branje ‘kritik’ iz naslanjača, saj ob tem začudeni, toda zadovoljni odkrivajo, da njihova prazna (tako pesniška kot prozna) blebetanja pravzaprav govorijo o problemu “Človeka”, o “Tujosti”, o “krizi sodobnega sveta” in o podobnih velikih problemih ali o vseh hkrati, zato jim ne pade na pamet, da bi o tej svoji knjigici kaj povedali, le hvalijo jo na vsa usta, pri čemer se sklicujejo na mnenje kritikov.

***

“Težnja po resnici” je samo protitežnja banalnosti, banalnost pa je nemoralna. Nemoralna je tako tedaj, ko izhaja iz neznanja, kot tudi takrat, še posebej takrat, ko izhaja iz strahopetnosti. Na področju literature banalnost zaradi neznanja rojeva (ali natančneje: množi) uniformiranost, uničuje zdravo človeško moč, širi smetišče občih mest, povečuje potrošnjo papirja, banalnost je, skratka, ekološki problem.

Banalnost je neuničljiva kot plastenka!

Druga vrsta banalnosti, ki jo rojeva strahopetnost, je prav tako banalnost občih mest, toda ta vsebuje še laž: strahopetnež čaka na namig, kaj in koga napasti, medtem pa ga opogumljajo, naj vztraja v svoji laži, naj svojo resnico, svoje spoznanje odloži.

***

Resnica, četudi samo literarna resnica, je svojstven angažma, pod pogojem, da nad vsakim zaklinjanjem lebdi senca dvoma. “Funkcija pisca je v tem,” pravi Sartre, “da vsakogar spozna s svetom, zaradi česar se nihče ne more imeti za naivnega.” Pisec nas mora prepričati, da ve več, kot ostali, toda da kljub temu dvomi bolj kot kdorkoli.

***

Pisec je lahko v odnosu na svojo dobo, svoj čas, pozicioniran na tri načine: lahko je za svojim časom (s pogledom na svet, idejo, ideologijo, z eno besedo: s slogom), lahko je s časom ali pa, naposled, pred svojim časom. V prvem primeru je pisec spremljevalec ideologij, star dedec, ki se vzpenja na tramvaj, ki s svojim umetnim zobovjem prežvekuje ideje, ki so bile nekoč mlade in pogumne, ki pa nič več ne pomenijo, ki niso več niti novost niti odkritje (in za to gre najpogosteje). Takšen pisec je okamneli fosil sloga in idej, razmnožuje obča mesta zmagovalnih ideologij, se zavzema za “človeka”, piše “o človeku za človeka”, pri čemer pa piše o nekem nekdanjem človeku, o fosilih svoje mladosti, svojo literaturo brani z ideologijo in se za njo skriva, drhti v strinjanju, ob tem pa napada vsako mladost, vsako novost, vsako iskanje, kajti on je enkrat za vselej odkril red reči in njihovo izpopolnjenje, našel svoj slog nekega lažnega in nevarnega “humanizma” in v imenu tega “humanizma” uničuje vse okoli sebe, smeti s svojimi banalnostmi, s svojim spoznanjem stvarnosti (ki je izpred kakih petdeset let), noče se spreminjati, je “dosleden”, dejstva ga ne zanimajo, kajti on je nad dejstvi in zunaj dejstev, je zunaj zgodovine in nad zgodovino in časom, če pa stvarnost grozi idejam in idealom njegove mladosti, bo, vsemu navkljub, trmasto, z “grozno doslednostjo”, ostal pri svojem. In, začuda, takšna doslednost pri nas visoko kotira: če je nekdo bil in ostal stalinist, kljub vsem spoznanjem o stalinizmu, se ne le ne bo posul s pepelom in se opravičeval zaradi svoje nore mladosti, ne le, da svoje mladosti ne bo revidiral, priznal, da je bil zaveden in ponesen, s čimer bi napravil dialektični salto mortale, prešel v novo fazo, fazo izpovedi in razlage, temveč bo – na način genija nemške filozofije – izjavil: “Toliko slabše za dejstva”, naše občinstvo pa mu bo ploskalo, v zakulisju, iz mraka na oder, kajti, veste, on je ostal “dosleden sebi”, to je lepo in pošteno, menda se ne bo ta naš človek pri svojih petdesetih ali šestdesetih letih spreminjal, s čimer njegovi oboževalci pravzaprav potrjujejo, ne da bi vedeli in res ne vedo, kaj počnejo, ne vedo, da je ta naš genij doslednosti pravzaprav mumija in da se od njega ne pričakuje nič drugega, kot to, da je mumija, zanj pravzaprav ne veljajo človeški in naravni zakoni, po katerih se človek in njegova zavest spreminjajo v skladu s spoznanji in logiko izkustva. Ta vrsta pisca je pravzaprav na poti vsakršnemu razvoju, to so čuvarji fosilov v muzeju zgodovine, ki je skupaj z njihovo mladostjo (če so sploh kdaj bili mladi) zamrznila v času, že davno so našli svoj “slog” mišljenja, življenja in pisanja, slog, ki so ga kanonizirali, pri čemer so se, seveda kot pomoč, sklicevali na ideologijo, orožje in gasilce: “Kdor je proti poeziji, je proti revoluciji!” Pa mu ti zdaj povej, da njegova poezija ni ne poezija (ker je anahronistična in smrdi po trohnobi) ne revolucionarna (saj je revolucija naredila, od trenutka, ko se je on kanoniziral, nekaj dialektičnih obratov, česar sploh ni opazil, ni opazil, da ne stoji več na robu tramvaja, na katerega se vzpenja, temveč lebdi v praznini ali leži v prahu, vlaki pa so že davno odpeljali, ni opazil, da so bile tračnice prestavljene: ne leži pod nasipom, temveč v zasedi!)

***

Ko vzamem v roke kako knjigo našega pisca, o kateri so mi rekli (ali pa sem to prebral v kritiki, morda kar med vrsticami), da je avtor v tej knjigi “povedal neke reči, o katerih se nerado govori”, “neke reči”, ki so neka vrsta kršenja tabujev, takrat se najpogosteje srečam s fenomenom, ki je, če se ne motim, izključno fenomen naše pisane besede: ta naš literat je najpogosteje formuliral neko svojo na videz pogumno misel, napravil neko aluzijo na nekega našega politika, implicitno ali eksplicitno vsilil neko svojo ideološko invektivo, izrazil svoje “nezadovoljstvo” in česa vse ne, potem pa tam, v nejasni gmoti papirnatih likov, s “psihološko” ukano odnosov med liki, v dolgočasnem in polpismenem blebetanju, vidim, da je ta pogumna misel pravzaprav, najpogosteje, neka od lokalnih invektiv nekega užaljenega tako imenovanega literata, ki se je s svojo užaljenostjo spopadel tako, da je napisal – morda po dolgem odlašanju, šele sedaj – nekaj, s čimer bo svojim kolegom v literarni obliki povedal “neke reči”, jim odgovoril dostojanstveno, kot literat, v zgodbi ali z romanom, jim povedal, kako se dobro spomni “nekih reči”, o katerih je do sedaj molčal, ker pa je sedaj dobil manjšo penzijo od tiste, na kakršno je upal, jim bo pokazal, kaj ve, in še več, pokazal, kaj zna ali vsaj misli, da zna: napisal bo roman ali zgodbo. Toda, naj povem, da sam več nisem pri volji, da bi se na podlagi takšnega literarnega šarlatanstva skušal spomniti, si priklicati v spomin, na koga je literat mislil in kaj se skriva za njegovimi votlimi in papirnatimi “liki”, saj takšnih literarnih umotvorov preprosto ne morem brati, kajti morda so v njih neke povsem irelevantne invektive namenjene meni (vsaj to mi sugerirajo kritiki), toda to v nobenem primeru ni ne roman ne zgodba, to je, najpogosteje, preprosto neko čenčanje, neko pijano in pijansko klobasanje, položeno v usta nekih marionet, maloumno blebetanje, dano v prozo, med platnice knjige (na katerih lepo piše: roman), toda za takšno vrsto besedil je najboljši prostor gostilna; takšne ‘lucidne misli’ in ideološke obračune sem v precej ustreznejših (v edinih ustreznih) oblikah slišal od starih pijancev, ki, zagrenjeni od alkohola, govorijo lepo pijansko, ob riganju, jokanju, z vsemi tehnikami ustnega pripovedovanja, z gestami in grimasami, genialnimi psovkami in sijajnimi lažmi, pri čemer ima vse to (ker je podano v adekvatni obliki ustnega pripovedovanja, ob pravem času in na pravem mestu – v gostilni) več umetniške vrednosti kot ta cenjeni roman, o katerem mi pravijo, in o tem med vrsticami pišejo tudi kritiki, da so v njem povedane ‘neke reči’. Med ustnim pripovedovanjem in pisanjem je velik razkorak! Da bi napisal knjigo, da bi ustvaril roman, ni dovolj, če poveš ‘neke reči’ (o, kolikokrat je o tem pisal Krleža!), ni dovolj biti priča nekih dogodkov, ni dovolj biti ‘pošten’ ali ‘pogumen’. Na vratih naše literature (in to ne samo na Francuskoj broj 7 [ime znamenite beograjske kavarne, ki še danes obstaja, op. prev.]) bi moral biti z velikimi črkami vklesan, kot deviza, slogan in opomin, kot program, Sartrov stavek, ki je najpomembnejša drža in osnovna premisa vsake literature: “Človek ne postane pisec, ker se je odločil povedati določene reči, ampak ker je te reči izbral, da bi jih povedal na določen način.”

 

 

Prevedla in izbrala: Dijana Matković

Izbrani odlomki so del intervjuja z Danilom Kišem, naslovljenim Banalnost je neuništiva kao plastična boca (Banalnost je neuničljiva kot plastenka), ki ga je leta 1976 opravil Aleksandar Postolović. Prvi del odlomkov iz intervjujev lahko preberete tu.

Refleksija 30. 5. 2018

Memento

V torek, 5. junija, bo v Cankarjevem domu nastopil Patrick Boucheron, eden najbolj znanih francoskih zgodovinarjev. Ob tej priložnosti je pri založbi Studia Humanitatis izšlo njegovo delo Kaj zmore zgodovina. Objavljamo spremno besedo, ki je bila objavljena v knjigi, in vas ob tem vabimo, da se v torek udeležite predavanja, ki mu bo sledila debata.

 

Prizor iz filma Memento (r. Christopher Nolan, 2000)

Drobna knjižica, ki jo držite v rokah, je govor, ki ga je imel Patrick Boucheron kot nastopno predavanje na Collège de France, najuglednejši francoski intelektualni instituciji, kjer je leta 2016 prevzel katedro za zgodovino oblasti v zahodni Evropi med 13. in 16. stoletjem. Gre za institucijo, s katere prihaja 21 Nobelovih nagrajencev in številni graditelji našega intelektualnega sveta: Pierre Bourdieu, Lucien Febvre, Michel Foucault, Claude Lévi Strauss, Jules Michelet, Paul Veyne, Roland Barthes in mnogi drugi, ki so se na njej zvrstili v skoraj polovici tisočletja, odkar tvori francosko intelektualno jedro. Ni naključje, da je med predavatelji in raziskovalci na Collège de France veliko zgodovinarjev; tradicija zgodovinopisja kot umetnosti mišljenja, kakor ji v pričujočem delu pravi Patrick Boucheron, je najbolj skrbno negovana prav v Franciji.

Kdor spremlja sodobno zgodovinopisje, je opazil, kako malo pozornosti je namenjene umetnosti mišljenja, ki bi se po svoji prodornosti lahko kosala z drugimi humanističnimi vedami, in kako skuša svojo duhamornost skriti pod pretvezo zveličavne znanstvenosti, zaradi katere se vse bolj spreminja v reciklirane kolaže lastnih in tujih ugotovitev, ki so formulirane na način, ki le redko dopušča polemiko ali intelektualni izziv. Patrick Boucheron spodbuja k obratnemu, trdi, da mora zgodovinar znati razburiti, sicer njegovo delo ni učinkovito v smislu kritične emancipacije ter dodaja: »Tisti, ki bi vstopili v igro brez želje, da bi sami odigrali kakšno partijo, bi se nedvomno okitili s perjem resnega duha, a svoje discipline v resnici ne bi jemali resno.« S tem na nek način razvije misel enega svojih predhodnikov, Marca Blocha, ki se je za živo zgodovino zavzel z besedami: »Pazimo, da naši znanosti ne odvzamemo njene poetičnosti. /…/ Hudo bedasto bi bilo, če bi mislili, da zato, ker tako vneto trka na naša občutja, ne zmore potešiti tudi našega razuma.«

In Boucheron vztraja pri poetičnosti, prizadeva si za zgodovinopisje, ki bi bilo osvobojeno »mrtvega jezika, s katerim je vse preveč obteženo.« Najbolj znan primer tega je Historie mondiale de la France (Svetovna zgodovina Francije, 2017), monumentalno delo, ki ga je uredil in idejno vodil, na njem pa je delalo več kot 120 zgodovinark in zgodovinarjev, med katerimi so bili strokovnjaki in strokovnjakinje za različna področja, ki so predstavili zgodovino Francije in njeno vpetost v svet (ter obratno) v različnih obdobjih. Knjiga, eno najbolje prodajanih zgodovinskih del, je izšla med francoskimi predsedniškimi volitvami in sprožila pravi politični spopad, ki je vnovič pokazal, kako srdito si tisti, ki vladajo sedanjosti, želijo vladati preteklosti. Zgodovina je tudi način upora, ali kot je Boucheron dejal v svojem uvodnem predavanju: »Neutrudno in nepopustljivo se je treba postaviti po robu vsem tistim, ki od zgodovinarjev pričakujejo, da bodo potrjevali njihove gotovosti, medtem ko se bodo še naprej pridno ukvarjali z iskanjem kontinuitete.«

Zgodovina – kot nobena humanistična veda – ne more biti povsem nepolitična, torej izvzeta iz sedanjosti in okoliščin zgodovinarjev, pri čemer pa je lahko prepričljiva le, če zmorejo ljudje, ki tolmačijo preteklost, premakniti lastno stališče ali omiliti poprejšnje prepričenje; kadar in če jim to uspe, so storili, pravi Boucheron »humanistično gesto par exellence.«

Geste, s katerimi je humanizem postavljen v osrčje zanimanja, so redke, a ena od njih nedvomno ostaja institucija uvodnega predavanja na Collège de France. Za ta javno dostopna predavanja vlada izjemno zanimanje in so pravi humanistični spektakli v osrčju Pariza, ne da bi zato izgubili karkoli od svoje akademske prepričljivosti in ne da bi se podredili mogočnemu in žal vplivnemu valu antiintelektualizma in hlepenju po poljudnosti, ki se tako zlahka sprevrže v poljubnost. Predavanja so nato objavljena tudi na spletu, od leta 2013, pa vsako natisnejo. Ta simbolna gesta opominja na pomen same institucije – pa tudi na predavateljevo odgovornost – do poslušalcev in stroke, do preteklosti in prihodnosti. Kakor je mogoče razbrati iz Boucheronovega govora, do svojega predavanja čuti odgovornost. Pri tem je zanimivo, da se ne opre na tisto, kar je sicer njegovo strokovno področje, predvsem delovanje oblasti v Milanu med 13. in 16. stoletjem, marveč se loti teorije zgodovine, morda najmanj cenjenega, a hkrati najtežjega področja. Ne kiti se s svojim znanjem in ne opira se na dolgoletne raziskave, komaj odkrito arhivsko gradivo ali poznavanje detajlov, razumljivih le njemu, ampak se vpraša prvo, najpomembnejše in bržkone največkrat spregledano vprašanje: Kaj zmore zgodovina? Kakor bi v podtonu želel vprašati, ali ima vse to, kar počnemo, sploh kakšen smisel, globlji od tega, »da smo predvsem to, za kar smo se odločili pri dvajsetih letih.« Daljšemu uvodu, samemu razmisleku, sledi strnjen odgovor na zagonetno vprašanje, odgovor, ki mu ne moremo ničesar dodati ali odvzeti: »Potrebujemo zgodovino, saj potrebujemo počitek. Potrebujemo postanek, da si lahko odpočijemo vest, da nam sploh ostane možnost imeti vest – namreč ne le sedež misli, ampak zavetje praktičnega uma, ki nam spet podeli vso svobodo delovanja. Reševati preteklost, je reševati čas pred burnostjo sedanjosti: pesniki se temu posvečajo z vso natančnostjo.«

Tako Boucheron ob koncu trči v Blocha, srečata se v poeziji: ne le da ne smemo izgubiti poetičnosti jezika ampak se moramo s pesniško natančnostjo lotiti ohranjanja izgubljenega časa, prostora miru in svobode, ki nam omogoča distanco do sedanjosti. Opis angela zgodovine, ki ga Walter Benjamin prepozna v Kleejevem Angelusu Novusu, je najbolj pretresljiv v tistem delu, ko angel zaradi viharja ne more zapreti kril in ga s hrbtom žene v sedanjost, med tem ko pred njegovimi očmi narašča kup razvalin. A morda ne gre za to, da angel zaradi viharja, ki veje iz raja, ne bi mogel zložiti kril – morda jih noče. Morda je njegova najpomembnejša naloga prav ta, da nikoli ne zapre kril, saj nudijo zavetje, v katerega se lahko za nekaj bežnih trenutkov, preden tudi sama ne postane zgodovina, skrije sedanjost. Zgodovinarji v zavetju angelovih peruti skušajo zadržati tisto, za kar verjamejo, da bi iz negotove sedanjosti morali prenesti v še negotovejšo prihodnost.

Angeli zgodovine se nam prikazujejo ob različnih časih in v različnih oblikah. Eden od njih je tudi Leonard, protagonist filma Memento režiserja Cristopherja Nolana iz leta 2000. Temačni psihološki triler se začne s koncem ter se odvija proti začetku, kakor bi Nolan obrnil angela zgodovine in nam prikazoval njegov izraz, ko iz sedanjosti čedalje bolj tone v preteklost. Leonard trpi za anterogradno amnezijo, kar pomeni, da po možganski poškodbi ne more prenašati podatkov iz kratkoročnega v dolgoročni spomin. Da bi našel ženinega morilca, si vse nove podatke o njem zapisuje, nekatere si vtetovira, da pa bi se spominjal ljudi, ki jih sreča, jih fotografira in na polaroide napiše njihove lastnosti. Leonard manično zbira dokaze, saj verjame, da so oprijemljivejši od spomina. »Dejstva, ne spomini,« pravi nekje v filmu. »Spomini so le interpretacija. So nepomembni, če imaš dejstva.« Ampak – ali niso dejstva le spomini, ki smo jih pretvorili v nekaj oprijemljivega? Ko se Leonardu zgodi, da ga nekdo razočara ali razjezi, na polaroid preprosto zapiše neresnico, tisto, kar bi si v tistem hipu želel verjeti. Ko spet izgubi spomin in so materialni dokazi vse, kar mu ostaja, se njegove laži in samoprevare spreminjajo v dokaze, zaradi katerih na koncu ubije napačnega človeka. Pri tem je najbolj fascinanten prenos iz filma v resničnost, čemur se čudi tudi režiser Cristopher Nolan. Številni gledalci namreč verjamejo ali hočejo verjeti, da je Leonard ubil pravega človeka. Po režiserjevem mnenju zato, ker od začetka filma lahko gledajo polaroid umorjenega z Leonardovim pripisom: »Ne verjemi njegovim lažem.« Četudi film razkrije, zakaj in v kakšnem stanju je Leonard to napisal, se gledalci bolj zanesejo na materialni dokaz, ki ga velikokrat vidijo, kakor na pripoved, ki jim dokazuje obratno.

Leonard je eden od angelov zgodovine, saj nas opozarja, da delo zgodovinarjev ni le zbiranje dokazov, ki so se slučajno ohranili v nekem zavetju, ampak krmarjenje med nezanesljivostmi, ki jih je v najboljšem primeru mogoče interpretirati, nikakor pa jih ne moremo dokazovati. Razlika je v detajlu in Patrick Boucheron jo lepo ponazori s tem, ko poudarja, da oblast ni nekaj, kar se ima, ampak je nekaj, kar se izvaja; oblast nikoli ni končna in nikoli statična, marveč se, četudi simbolno, iz dneva v dan utrjuje, spreminja, maje, krha ali krepi, predvsem pa ne obstaja sama od sebe. In znotraj vsega tega kaosa zmore zgodovina ustvariti čudež: »Pomaga priti do pravice nikoli uresničenim prihodnostim in njihovim nikoli doseženim potencialom.«

Zgodovina lahko najde pravico. In v tem smislu lahko zgodovina tudi zdravi. Leonard, ki zaradi svoje bolezni ne more preboleti smrti žene, saj se vsi njegovi spomini končajo s trenutkom njene smrti, v filmu reče: »Kako naj se pozdravim, če ne morem čutiti časa?« Pri ozdravitvi nam lahko pomaga le zgodovina, zaradi katere je mogoče sedanjost iz dneva v dan poglabljati in jo gledati s čedalje večje distance. Če imamo srečo in se zgodovini scela posvetimo, z distance lahko začnemo gledati še sebe. In nič ne zdravi bolj od tega.

 

 

 

Kritika 28. 5. 2018

Pišem in pišem, / dokler je svetlo

Stala sva v mehki, svetlo zeleni pokrajini bivše Juge, ko mi je pisateljski kolega Dušan Šarotar, obsedenec z lepoto kot je nekoč v šali pripomnil črnogorski pisatelj Milorad Popović, na uho zašepetal definicijo literature: literatura, tista resnična, ki se dotakne strun srca, in na doslej še nevideno vrže novo svetlobo, je pogovor z mrtvimi. Ob branju tretje pesniške zbirke Miljane Cunta Svetloba od zunaj (Mladinska knjiga, 2018) s spremnim zapisom Braneta Senegačnika, mi je Duškov stavek ves čas pronical na plano. Recimo, da je zbirko, sestavljeno iz petih ciklov, ki nosijo naslove po posamičnih verzih, mogoče brati kot proces, ki organizira kaos zunanjih vtisov. V takšni interpretaciji pozornost do nečesa seveda spremlja odvrnitev pozornosti od drugega. Občutek je, da je v Cuntini knjigi na delu vedno neka odsotnost; ob tistem, kar beremo, je vedno nekaj, česar ne vidimo, in da je to vidno prav zato, ker je neko drugo nevidno. Seveda je ena temeljnih resnic literature in z njo poezije v tem, da prikazovanje spremlja tudi prikritje, toda dejstvo je tudi, da se to v Svetlobi od zunaj dogaja na prav poseben način.

Senegačnikova opredelitev zbirke je, da je to lirična poezija, katere prava tema je doživljanje resničnosti, osebna zgodba torej, povezana z različnimi vidiki življenja; te lege se gibljejo od meditativnih uvidov in refleksij o smislu pesnjenja in pesništva do erotičnih pasaž in odpiranja religioznih vprašanj ter odpiranja bivanjskih tem do slik iz narave in celo risanja zemljevida Ljubljane. Zarisi so mehke barvne plošče, nikoli povsem ulovljivi in opredeljivi, zato je verjetno res, da je vsako branje, in še posebej v tem primeru, lahko samo osebno, čeprav je vendarle mogoče (za)trditi, da pesmi povzemajo splošnejšo izkušnjo, predvsem v zavedanju, da realnosti ni več mogoče zaobjeti, in da se je mogoče odzivati samo še na fragmente. Kot sugerira že sam naslov zbirke, povzet po naslovu ene od pesmi, vključene v četrti cikel pesmi Anatomija spomina, je ključno, iz katere perspektive opazujemo. Nove pesmi zajamejo cel spekter zaznavnih in čustvenih procesov, med katerimi je, tudi v primerjavi s preteklima zbirkama, nova bližina (po vsej verjetnosti moškega) drugega, ki tokrat ponuja uteho.

Oko kot čutni organ, ki pripušča na mrežnico razlomljeno svetlobo, je resda temeljni percepcijski aparat, ni pa edini. Bolj smiselno bi bilo govoriti o izkustvu, zaradi katerega imamo občutek, da pesmi sugerirajo nadpogled, mestoma seveda tudi obrnjen pogled na vsakdanjosti, ki jih nenadoma osvetli z nove perspektive. Ne glede na to, da nas od prve pesmi dalje posrka pronicljiv pesničin notranji svet, pa se že zelo kmalu vprašamo, kakšna je njena drža do sveta, oziroma kakšen je njen pogled? Z nekaj kritiške pretencioznosti bi se dalo reči, da je njen pogled “tukaj in zdaj”, hkrati pa aktivira pogled, ki zna tukajšnjost in zdajšnjost prepresti v celovitejšo formo, ne da bi se pri tem zatekala v abstrakcijo. Ta previs, torej vpeljava emocije, ne da bi bila pesnica tudi sentimentalna, se zgodi spontano, in verjetno je to tudi ena ključnih kvalitet knjige. Na eni strani breztežnost zraka, lebdeča svetloba, prehajanje svetlobe, ki se zelo pogosto resonira z morjem, in na drugi telo, bodisi pesničino telo ali telo drugega, ki se odslikava v svet.

Če množenje citatov, od Joba do Giorgisa Seferisa, od Baudelaira do Hilde Domin, zvežemo s prej omenjeno razpuščeno resničnostjo, ki je procesirana na način impresij, resoniranje z literarnimi teksti bodisi iz preteklosti ali današnjosti lahko razumemo kot poskus obnovitve ideje humanističnih vrednot. Ne glede na to, da so nekatere pesmi v tej zbirki igrive, že na meji otroških seštevank, in spet druge zbite skupaj, je osnovna tonaliteta knjige če ne že privzdignjena, pa vsaj jasna, trezna. Jezik je res brez okrasja, minimalističen, pa vendarle sugestiven in iščoč notranje pore, prelive, obrate.

Samoumevno je, da je Svetlobo od zunaj, tudi zaradi medbesedilnosti, ki sugerira, da literatura ni vzporeden svet, pač pa proizvaja avtonomno resničnost, ki resničnost poglablja in razširja, mogoče brati na več nivojih. Morje, ki je v tej knjigi prav toliko pomembno kot svetloba, je bralcu na primer pripeljano pred oči preko verzov Cesareja Paveseja, in hkrati kot pesničin način zasledovanja sveta. Tovrstna polifonija doseže posebne lege, ko pesnica prebira druge pesnike, in hkrati skozi prebiranje njihovega odtisa – kot je primer pesmi Ob branju Huga Mujice iz cikla Le gibek dvig žerjava – konstruira lastno mrežo pomenov. Na ta način izjemno krhki strukturi pesmi, ki je zgrajena okoli opazovanja drobcenega telesa potonike, zgradi objektivnost. Enkratno doživetje cvetlice po dežju, se pretvori v občo prisotnost. Tista, ki opazuje, prikliče v vidno polje nevideno oziroma redko videno, ali kot beremo v pesmi Po dežju iz že omenjenega cikla: “Mnogotera enost / žarkov je vase zlit / zlat smeh mirujočega, / ki v njem se zdaj / do konca presušena / strast prisostvovanja / pesem pest razpre.”

Zasledovanje objektivnosti oziroma poustvarjanje posebne živosti v zbirki Svetloba od zunaj ne poteka samo na način plastičnega podobja niti na način precizne arhitektonike pesmi, ki premisli vstop v pesem in prediha zaključke, pač pa, da je osredotočena na opisovanje nevidnih svetov. Ta, ki je “prišel iz sveta, ki ga ne vidim”, kot beremo v pesmi Nekdo tam daleč, ni nujno vedno mrtvi, čeprav so občutja končnosti in soočenja z neizprosnostjo narave ena ključnih usedlin te zbirke. Tisti, ki so zmožni prehajanja med svetovi, so neulovljivi, posebni, zmožni zdrsavanja pod površino zunanjosti, v globlji skupni prostor resničnosti. V pesmi Anatomija zločina (iz istoimenskega cikla), ki na zanimiv način uporablja tudi glagolsko osebo, sopostavlja namreč glagolsko množino nasproti edninski osebi, se še najbolj približa opredelitvi, kdo bi ti sprehajalci/sprehajalke lahko bili: “Ti, brez diha, / še ne fant ali dekle, / ne več telo in še ne podoba, / ne pripaden ne zapuščen, / ti, ki te je navrgel črni val / in čigar pozaba bo brez sodbe / usmili se nas.”

Medstanja v prostorskem smislu lepo resonirajo tudi v časovnem pomenu. Pesničina najidealnejša lega so prehajanja iz noči v jutro. Tedaj se “gladina brez vprašanj razpre” (Stopala v oceanu). Svetloba v takšni ali drugačni pojavni obliki je prisotna malodane v vsaki pesmi, četudi na način noči. Tedaj nas drugi ne morejo videti, hkrati pa tudi ne vidimo sebe in predvsem ne vidimo pisati. “Pišem in pišem, / dokler je svetlo”, se glasijo verzi pesmi Naplavine iz cikla Zadnja bližina, ki je najbolj povnanjen. Tudi tu so verzi prečiščeni, že na meji matematičnega sklapljanja, pri čemer imamo občutek, da Miljana Cunta poeziji vrača njeno primarno. Odsotnost mrtvih, katerih prisotnost ponovno sestavlja, posvetilo prijateljici, ki je izgubila otroka (“Odslej boš varna / na zbiti zemlji smrti”), impresijske slike iz narave, ki jim je nemogoče dodati in nemogoče karkoli odvzeti (“Ni časa za smrt / v poletnem brezčasju, / zato dežuje naskrivaj.”), prejemanje nizkih udarcev sveta, odpiranj religioznih vprašanj na oseben način itd. so tiste teme, ki ne samo voluminizirajo pesmi, pač pa tudi bralca nagovarjajo, da stopi po njeni sledi.

Po tej tako intenzivni bralski izkušnji ostaja le še vprašanje – kaj lahko in če sploh, besede naredijo v razgovoru med mrtvimi in živečimi, ali živečimi, ki se nahajajo v več svetovih hkrati? Pri Svetlobi od zunaj se mi je zgodilo, da bi najraje molčala, da ne bi mesarila po pesmih, ki se do bolečine zavedajo svojega omejenega dometa. Seveda pesmi zadevajo tudi v tišino, seveda posegajo v druge, onkrajtišinske prostore, predvsem pa se zavedajo, da je to mogoče na način uprizarjanja akta pisanja, vedno znova, pri čemer je smiselno omeniti, da branjenje pesniških obrežij v tej zbirki ne poteka na način pretencioznosti; “Od zemlje obnorela / koprivasta slutnja vidi / nič, kjer bo jutri vse.” zapiše v izteku pesmi Prihod v Jeruzalem. Gre za to, da gladko gibanje besed zmore tekača prikazati, in to je v informacijski dobi, ko so vsi dogodki enako pomembni in edinstveni, v čudežni luči. Kar se zgodi na koncu, ni to, da se je tekač utrudil (simbolika stopal je sicer izjemnega pomena), pri čemer se je svetloba, gosta in rumenkasta, razprla, obstaja na čistini, pač pa, da je postal resničnejši od resničnosti same.

 

Miljana Cunta: Svetloba od zunaj. Mladinska knjiga 2018, 22,98 evrov.

Kritika 25. 5. 2018

Haiku roman

 

Duncan White je za The Daily Telegraph leto po tem, ko je Patrick Modiano prejel Nobelovo nagrado, pisal o njem kot o nekom, ki ga do te častitljive nagrade ni bral ne poznal nihče razen Francozov. V istem članku je karikatura Modianoja v skafandru, samega na neobljudeni plaži s svetilnikom, ki s francosko zastavo na priponki maha v pozdrav bralcem (Angležem, mogoče tudi vsem drugim, Neangležem morda). Skratka: članek je napisan z namenom predstaviti pisca, ki je do takrat bil »kot polži, specialiteta le za Francoze«.

Patrick Modiano ni le romanopisec, temveč tudi scenarist. Po njegovih romanih so posneti štirje filmi in v enem je leta 1997 tudi igral s Catherine Deneuve. Medijsko se ne izpostavlja. V slovenščini Modiana poznamo že od leta 2007, ko je izšla njegova knjiga za otroke/mladino: Katarina, mala balerina.

V angleščino je Pasja pomlad pomenljivo prevedena kot Afterimage , kar pomeni sliko, ki vztraja v gledalčevem vidnem polju še dolgo zatem, ko je slednji pogled že odmaknil od dejanskega originala, v katerega je pred tem zrl dlje časa. Že po tej definiciji je roman povezan z vizualnim. Tudi vsebinsko gre za ubesedenje vizualnega, natančneje za fotografijo. Govori namreč o Jansenu, pomočniku znanega fotoreporterja Roberta Cape, ki mu poskuša mlajši pripovedovalec, znanec, urediti arhiv fotografij. Pripovedovanje je prvoosebno, v pogovoru z Jansenom mladenič pridobiva natančne informacije o dogodkih, postopanjih, fotografijah, druženjih, kolegih, kotičkih in bližnjih Roberta Cape. Ravno ta orisovanja oseb in navidezno nepomembnih krajev, stvari, dialogov tvorijo osrednjo značilnost Modianovega pisanja. Posveča se filigransko obdelanim dogodkom še tako minornega pomena. V Pasji pomladi se pisatelj mestoma preveč posveča navajanju oseb, znancev Cape (na dnu strani so z asteriskom še dodatno obrazložene informacije o njih in njihovih znancih ter o poklicnem delu). To početje je kvečjemu le dodatno razkrivanje vseh povezav in mogoče nepoznanih Capovih prijateljevanj in sodelovanj in se najprej zazdi brez pomena. Stran za stranjo pa postaja jasno, da se notranja in zunanja forma povsem ujemata: dovršenost kratkih in jedrnatih stavkov brez pretiravanj s pridevniki in kratek obseg romana gresta z roko v roki s fotografijo samo, ki je bistvo vsebine. Fotografija je trenutek, zamrznjen v času. Persistentno dokazuje, da je tisti prizor nekoč zares obstajal. Je jedrnat prikaz vseh stičišč takratnih, tozadevnih dogodljajev. In zgoščenost vsega, kar fotografija prikazuje, je pospremljena s tišino: »Dovolj je, da pogledam katero njegovih fotografij in spet uzrem vrlino, ki je odlikovala njegovo življenje in umetnost, tako dragoceno in težko dosegljivo: molčati.« Kot Modianovi stavki, ki s skromnim obsegom obvisijo v zraku, prepuščeni interpretovemu dojemanju: »To bi bilo, je menil, zanimivo: da se komu posreči z besedami ustvariti tišino. (…) Od vseh tiskarskih znakov, mi je dejal, so mu najljubši pomišljaji.«

Skopost ubesedovanja v Modianovi prozi nas kmalu privede do sopostavitve proze in poezije, saj bi njegovo prozo prej opredelili kot poezijo. In to niti ne zaradi obsega, ker slednji ne definira vedno romana, temveč tudi zaradi vešče oblikovanega jezika – besed, povedi –, ki so umeščene na točno določeno, pravo mesto. Impresije, ki se s pomočjo obravnavane teme, fotografije, nizajo kot verzi, precej spominjajo na haiku poezijo. Vsebinski preobrat se, kot pri haiku poeziji, zgodi na koncu. S to razliko, da ni pred tem z ničimer naznanjen. Vtisi s fotografij pripomorejo k čustvenemu doživljanju literarnih likov, odslikujejo njihov notranji svet, za kar je pri klasičnih haikujih zadolžena narava.

Patrick Modiano je zaradi tematike spominjanja v večini svojih del označen za Prousta današnjega časa. S to razliko, da njegova magdalenica ne spodbudi tako zajetnih izdelkov. Izražanje pisatelja Pasje pomladi je zvedeno na minimum: tako po vsebinski kot količinski plati. Mathias Rambaud v spremni besedi poudarja pisateljevo omledno, brezbarvno, zadržano prozaičnost, ki se odreka pretiravanju v katerem koli oziru. Kot nešteto nians, drobcev s platen impresionističnih slikarjev, ki nasprotujejo stilni nabreklosti simbolizma in romantike, ki slikajo vsakdanje prizore čisto vsakdanjega življenja in ki poudarjajo minljive značilnosti trenutka, sončne svetlobe. Modianov roman je glede na izpovedno vzdušje gotovo na strani poezije: tok zavesti Jansenovega znanca se v sanjsko-melanholični  dikciji pne čez celoten roman. Je pesem, ujeta v prozni okvir romana.

 

Patrick Modiano: Pasja pomlad. Prevod: Aleš Berger, Mladinska knjiga 2018, 98 str., 19,99 evrov.

Refleksija 23. 5. 2018

Nebrzdani individualizem – dediščina romantike

 

Rockwell Kent: Moby Dick (ilustracija iz knjižne izdaje l. 1939)

Dva velikana, zgodovinar politične misli Leo Strauss in vsestranski pisec C. S. Lewis, sta neodvisno drug od drugega prepoznala zmoten način mišljenja, h kateremu se nagibajo vsakokratni sodobniki. Lewis ga je poimenoval »kronološki snobizem« in ga opisal kot »nekritično sprejemanje /…/ predpostavke, da je vse, kar je zastarelo, zastarelo zaradi tega, ker je bilo diskreditirano.« Strauss je isto povedal z drugimi besedami, ko je zapisal, da nas zgodovina »uči, da je bil neki nazor opuščen zaradi drugega nazora, ki so ga imeli vsi ljudje ali vsi kompetentni ljudje ali pa mogoče le najglasnejši ljudje. Ne uči pa nas, ali je bila sprememba modra in ali si je zavrženi nazor zaslužil, da je bil zavržen.« Zmotna argumentacijska nit kronološkega snobizma vodi v obe smeri: če je vse, kar je staro, upravičeno zastarelo, potem je vse, kar je novo, boljše in pravilnejše od starega. Za kronološki snobizem obstaja eno samo zdravilo, ki ga oba misleca predpišeta, in sicer za vsako spremembo posebej preveriti, ali je novo res boljše od starega in zakaj je staro postalo zastarelo; »je bilo ovrženo, ali je zgolj odmrlo, kot odmrejo navade? Če slednje, potem ne vemo ničesar o njegovi resnici ali napačnosti.«

Stvar, ki je danes zastarela, če si dovolimo govoriti dihotomično in v splošnih pojmih, se pravi s pridržki in previdno, so kolektivno naravnane oblike družbene eksistence. Izpodrinil jih je individualizem. To se ni zgodilo hipoma. Še vedno je dovolj točna ugotovitev svojčas najpomembnejšega zgodovinarja, Jacoba Burckhardta, da se je srednjeveški človek »zavedal samega sebe zgolj kot pripadnik rase, ljudstva, družbe, družine ali ceha – zgolj s pomočjo neke splošne kategorije. V [renesančni] Italiji se ta tančica raztopi v zraku /…/, človek postane duhovni posameznik in se kot takšen tudi prepozna.« Z italijansko renesanso od 14. stoletja naprej in s panevropsko renesanso v 17. stoletju se, kar je prvi opazil Burckhardt, v umetnosti siloma razrastejo portret, avtoportret, biografija in avtobiografija, žanri, katerih središčnica je ravno posameznik. Ta je sicer še zmeraj vpet v tradicionalne družbene, kolektivne in institucionalne vloge, opomni Peter Burke v svoji monumentalni študiji Evropska renesansa, kar je razvidno iz dejstva, da so portretirani pomembneži in mogočniki »obremenjeni s svojo kulturno prtljago, … z dodatki, kot so obleke, krone, žezla, meči, stebri ali zavesami.« Zato v renesansi soobstajata »mentaliteta, usmerjena k posamezniku, in mentaliteta, usmerjena bolj k družbenokulturnemu tipu. /…/ Hkratnost nasprotnih stališč in napetost med njima je bila pomembna strukturna značilnost renesančne kulture.« To je čas humanizma, »antropološke obnove«, prebujenih taumaturških človekovih moči (Paolo Grossi) in nastajanja antropocentričnega univerzuma.

Močneje, tudi idejno eksplicitneje, se je individualizem razvijal v obdobju razsvetljenstva v poznem 17. in v 18. stoletju, zlasti v teorijah klasičnega liberalizma (John Locke, Adam Smith), libertinizma (Marquis de Sade, Pierre Choderlos de Laclos) in anarhizma (William Godwin). Individualizem se pojavi zlasti kot odgovor na tradicionalne, rigidne in hierarhične oblike družbenosti, ki so posameznika podrejala njemu zunanji avtoriteti prestola in oltarja. Leta 1789 sprejme francoska konstituanta Deklaracijo o pravicah človeka in državljana, Thomas Paine napiše Pravice človeka (1791) in Olympe de Gouges zahteva v Deklaraciji o pravicah ženske in državljanke prepoznanje ne le posameznika, temveč tudi posameznice. V Ameriki napišejo Virginijsko deklaracijo pravic (1776), Deklaracijo neodvisnosti ZDA (1776) in Listino temeljnih pravic (1789), s katerimi opolnomočijo posameznika in ga zaščitijo pred tiranijo države.

A če želimo razumeti današnjo apoteozo individualnosti, poveličevanje posameznika kot izhodišča dojemanja in doživljanja sveta, moramo preobratu slediti v romantiko, v epoho, ki je v zahodni zavesti povzročila tako radikalno transformacijo, kakor jo je razsvetljenstvo pred njo.

Vesoljni egotizem

Individualizem je osvežujoča in emancipatorna ideja, ki pa se v zaostrenih aspektih obrne proti sočloveku.

S Kantom in zgodnjim nemškim idealizmom se razvije doktrina, po kateri je zavest tista, ki neopredeljivi podstati sveta šele vtisne čutne forme, zakonitosti in kategorije (Immanuel Kant), po kateri je »Jaz« ta, ki svet ustvari iz sebe (Johann Gottlieb Fichte), oziroma, kakor napol v šali pripomni Kantov in Fichtejev sodobnik Georg C. Lichtenberg, je »glava ta, ki ustvari svet, in ne svet, ki ustvari glavo«. To miselnost je George Santayana zaradi pretiranega veličanja »Jaza« oziroma ega kot pratemeljnega principa sveta označil za »egotizem«. Številni romantiki so z navdušenjem sprejemali za vodilo ideal svet ustvarjajočega jaza, pietistične notrine in subjektivnosti kot demiurške nadmoči imaginacije ter ga zoperstavili omejujočemu klasicističnemu idealu objektivnosti, brezosebnosti in umerjenosti. John Keats je eden prvih kritiziral »wordsworthovsko ali egotistično vzvišeno«, Preludij (1850) Williama Wordswortha, piše Paul Varner, »je najbolj egotistična pesem v vsej književnosti. Samo še Izpovedi Jean-Jacquesa Rousseauja so tako egotistične.« Samuel Taylor Coleridge je svoje Pesmi o raznih temah (1796) razglasil za »godrnjavi egotizem«, ki naj bo smoter nove poezije in liričnega svetovnega nazora. Program grandomanstva, popularnejši pri angleških romantikih kakor pri nemških, je lapidarno ubesedil Lord Byron v Don Juanu (1824):

»Odkritje veličastno je, da spremeniš
vesolje celo si v vesoljni egotizem,
to je ves ideal – da vse smo mi sami.«

Romantični aristokrati duha – večina romantikov je tudi družbeno-statusno pripadala plemstvu in visokemu meščanstvu – so podelili državljanske pravice posameznikovi intimnosti, njegovemu verovanjskemu zasebništvu, ekscentričnim sanjam, samovolji in neomejeni svobodi posameznika izjeme, genija, titana. Toda steblo tega čudovitega cveta ima ostro trnje, ki se je zabodlo v hrbtenjačo vrta, v katerem raste. Čeprav si je romantika prizadevala razveljaviti urok »odčaranega sveta« in premostiti vrzel, ki jo je med subjekt (človeka) in objekt (naravo) vrezala razsvetljenska racionalnost – že predromantični viharnik Friedrich Schiller v elegiji Bogovi Grčije (1788) objokuje die entgötterte Natur, »razbožanstveno naravo«, ki so jo nekdaj oživljala božanstva, najade, driade, nimfe, gracije in druga čarobna prabitja, ki jih je razblinila razsvetljenska luč razuma –, je v nepričakovanem obratu posameznika še bolj osamila. Ko je žarenje razsvetljenske kritike raztopilo adhezijo tisočletne religije in Boga, ki sta posameznike povezovala v trdno občestvo, je umanjkal metafizični, zunajfilozofski temelj, na katerem bi bilo mogoče osnovati enotno človeško eksistenco. Da bi evropsko kulturo poznega 18. in zgodnjega 19. stoletja rešili te nihilistične breztemeljnosti, so protirazsvetljenci, predromantiki, viharniki in romantiki skušali vzpostaviti »novo mitologijo« (Manfred Frank, Prihajajoči bog). Ti poskusi mitskega zbliževanja človeka in narave ter človeka in človeka so bili »uspešni«, a žal le, kolikor so pripomogli k mitskim in iracionalnim potiskom nacizma ter k vzponu fašizma kot mitosa o prerojenem narodu, o organizmu deindividualiziranih osebkov, pretopljenih v moralno in spiritualno Državo. Na mesto posameznika se je ustoličila uresničena želja Josepha Schellinga po paradoksnem obstoju »nravstvene totalitete, naroda, ki se je znova konstituiral kot individuum«. Toda v totaliteti ni prostora za posameznika ali, kot pravi Emmanuel Levinas: »Določeno bitje lahko postane totaliteta, samo če je brezmiselno,« če ne misli ničesar.

Prazna posoda

Romantični individualizem proizvede življenjski smisel samoizpopolnitve, ki jo je treba šele napolniti z vsebino. John Stuart Mill (1806–1873) je potem, ko ga je, kakor sam opisuje v petem poglavju avtobiografije, iz globoke depresije v svojih dvajsetih letih oživelo pomladno branje Wordsworthove poezije, skušal združiti angleško razsvetljensko tradicijo utilitarizma z romanticizmom. Uspešni sintezi se je najbolj približal v temeljnem delu O Svobodi (1859). Tako je zasnoval doktrino liberalizma, ki jo je mogoče povzeti v načelu, da je edina prava svoboda to, »da stremimo k svoji lastni dobrobiti na sebi lasten način, vse dokler s tem ne poskušamo drugih prikrajšati za njihovo blaginjo ali jih ovirati v prizadevanju, da bi jih dosegli«. V liberalizmu, ker ta ne razlikuje med življenjem v pravem in življenjem v nepravem (kakor Sokrat med raziskanim in neraziskanim), postane izbira vsebine za napolnitev življenja poljubno podvzetje. Da bi se zavaroval pred nevarnimi vsebinami smisla, je Mill poskušal svoje načelo individualizma oprezno uravnotežiti z na razsvetljenstvu zgrajeno (Benthamovo) utilitaristično etiko upoštevanja koristi drugih ljudi. A težnje Zahoda, zlasti z neoliberalno agendo od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje, pri nas pa pospešeno v obdobju tranzicije z odpravljanjem socialistične in solidarnostne etike, so šle v smeri sprejemanja individualizma, ne da bi pri tem prevzeli utilitarizem ali ga nadomestili s primerljivim »dialoškim« prepoznanjem posameznikovih moralnih dolžnosti do soljudi in do skupnosti. Zloglasni diktum Thatcherjeve, da ne obstaja nič takega, kot je skupnost (Gemeinschaft), marveč samo posamezniki in njihove v zasebnost sebičja zamejene družine, napoveduje razkroj skupnostnih vezi in atomizirano družbo (Gesellschaft).

To je Amerika

Iskrenejša v poudarjanju egotizma je ameriška romantika (oziroma eden od dveh tokov, drugega, ameriško temno romantiko, zastopajo Edgar Allan Poe, Herman Melville in Nathaniel Hawthorne), imenovana ameriški transcendentalizem. Vodilni transcendentalist Ralph Waldo Emerson (1803–1882) velja za »pradeda ameriških sanj« in »preroka individualizma«, kot ga je v impresivni intelektualni biografiji Emerson: The Mind on Fire označil zgodovinar Robert D. Richardson. »Modrijan iz Concorda« je v eseju Zanašanje nase (1841), ki je njegovo najbolj manifestno delo, robantil čez konformizem, institucije in skupnost, ki da »se je vsepovsod zarotila proti možatosti vsakega posameznega izmed svojih članov«. Temu je zoperstavil duhovno in materialno samozadostnost, ki pa sta mogoči le – bodimo pozorni na ironično protislovje – kot »razpustitev vsega v večno blagoslovljenem ENEM«. A za Emersonovimi eklektičnimi stapljanji idealističnih, romantičnih in unitarističnih nazorov v idejo najgloblje potopitve vsakogar v kozmično »Nad-dušo« – razumljivo, da je Emerson ključen dejavnik v razvoju ameriškega new agea – se skriva skopo srce, zapacano z ljudomrzništvom. »Narava v svojem stvarstvu ne trpi ničesar, kar si ne bi znalo samo pomagati«, pridiga kot kakšen prerok volje do moči in ne pokaže niti malo sočutja do uboge večine ljudi, ki »dan in noč brez prestanka prosjači in išče podporo; Prijatelj, odjemalec, otrok, bolezen, strah, stiska, miloščina, vse to hkrati potrka na vrata tvoje kamre in pokliče: “Pridi ven k nam.” Vendar ostani, kjer si,« ustvarja Emerson Ameriko, najbogatejšo državo, katere milijoni »svobodnih« državljanov bodo v 21. stoletju životarili in umirali v revščini, bedi, osamljenosti, kriminalu in bolezni. Zatem se Emerson neposrečeno izgovarja, »nikar mi ne dopoveduj, kakor je storil danes neki dobronamerni človek, da je moja dolžnost izboljšati položaj vseh siromakov. So mar moji siromaki? Povem ti, nespametni človekoljub, da težko pogrešam dolar, desetak ali cent, ki ga dam človeku, ki ne sodi k meni in ne jaz k njemu.« Stiskaški Emerson je po umrli ženi iz premožne družine prejemal dosmrtno rento, tako da je bil ob dodatnem zaslužku od javnih predavanj ter prispevkih, ki so jih zanj zbirali njegovi velikodušni prijatelji in znanci, zelo dobro preskrbljen. On je bil njihov siromak, ne da bi se mu bilo treba bíti s siromaštvom.

Za transcendentaliste, nič manj pa za romantične individualiste, je edina vrhovna avtoriteta njihovo lastno občutje; »če sem Hudičev otrok, se bom v življenju ravnal po Hudiču«, povsem resno odvrne Emerson pomislekom, da lahko notranji vzgibi človekovega delovanja prihajajo »od spodaj«, iz nizkih strasti. In prav strasti so edino merilo ravnanja za preroka egoizma, »pravilno je edino to, kar je v skladu z mojo nravjo; narobe pa edino to, kar ji nasprotuje.« Nekaj desetletij po Emersonovi smrti je Albert Fish razložil, kako je ravnal v skladu s svojo nravjo: »Vedno sem si želel prizadejati bolečino drugim /…/ Želja po prizadejanju bolečine, to je najpomembnejše.« Vampir z Brooklyna je bil zaradi umora desetletne Grace Budd obsojen na smrt in usmrčen na električnem stolu, trdil je, da je okrutno mučil, posilil, umoril in pojedel vsaj sto otrok.

Neubogljivi otroci

Emersonovo pridiganje brezmejnega individualizma ni šlo neopaženo mimo njegovega mlajšega rojaka Hermana Melvilla, avtorja pustolovskega romana Moby Dick (1851), ki ga literarna teorija bere kot kritiko in »satiro novoangleškega transcendentalizma«. Kapitan Ahab obsedeno preganja orjaškega kita Mobyja Dicka, da se mu maščuje, saj mu je ta pred časom odgriznil spodnji del noge. Ahab, »veličasten, brezbožen, bogu podoben človek«, je popolnoma predan vzgibom svoje nravi in z neomajnim zaupanjem vase sledi svojim strastem, ne oziraje se na druge drvi lastni pogubi naproti; poseduje prav te temeljne vrline, ki jih Emerson favorizira v svojem spisu. Kapitan Ahab je, zapiše Harold Beaver v predgovoru k angleški izdaji iz leta 1986, »Emersonov transcendentalistični filozof, ki postane satanski«, utelešenje prav tistega Emersonovega ugovora, da se morajo hudičevi otroci ravnati po svojem očetu.

Številni milenijci v razvitih državah Zahoda se danes upirajo liberalizmu­, ki, od rojstva incestno sparjen s kapitalizmom, zapušča opustošene skupnosti, eksistenčno negotovost, revščino, plutokratsko kvazidemokracijo in lažne privide smisla kot konsuma. »Atomizacija, ki jo žene vnema po nebrzdanem individualizmu, proizvede patološki prezir do skupnosti, javnih vrednot in javnega dobrega,« pritrjujemo besedam eminentnega kulturnega kritika Henryja Girouxa. Medtem ko se na pogorišču nebrzdanega individualizma mnogi zatekajo k fašistoidnim ideologijam rasne in etnične čistosti, stroge hierarhije in mizoginije, pa drugi oživljajo »stare« ideje socializma, anarhizma ter feminizma in jih spajajo v nova prizadevanja za družbeno pravičnost, solidarnost, dejansko demokracijo ter za dobro posameznika in skupnosti. Če je skupnost brez posameznikov nečloveška, pa posameznika brez skupnosti sploh ne more biti, saj posameznik, kot je ameriškemu individualizmu navkljub utemeljeval ameriški pragmatist George Herbert Mead, »nastaja in se razvija znotraj socialnega procesa, znotraj empirične matrike socialnih interakcij«.

Šele s prepoznanjem dialoškega bistva človeškega sveta, s srčnim uvidom, da nismo mi sami edini ustvarjalci samih sebe, ampak da smo prav tako soustvarjani od drugih, kot smo tudi sami svet in druge soustvarjajoči, šele tedaj bomo zmogli pripoznati, da mora vsebina, s katero je treba napolniti posodo življenjskega smisla kot lastne samoizpopolnitve, vsebovati moralno zavezanost do Drugega. »So mar moji siromaki?« Da, dragi Emerson, vsi siromaki so siromaki človeštva, in ker sam pripadaš človeštvu, so tudi tvoji siromaki.

Panorama 21. 5. 2018

Knjiga priznanj: Jela Krečič

Foto: Jože Suhadolnik

Prejšnji teden je iz tiskarne prišla Knjiga drugih, drugi roman novinarke, filozofinje, pisateljice in predavateljice Jele Krečič. Še pred uradno predstavitvijo romana, ki bo naslednji teden, 29. maja, vam ponujamo njeno Knjigo priznanj, v kateri boste med drugim izvedeli tudi, na koga je najbolj ljubosumen njen mož.

Ime: Uradno: Jela Krečič Žižek; umetniško ime: Jela Krečič.

 Zadnja knjiga: James Harvey: Watching Them Be.

 Kje ste odraščali? V Ljubljani za Bežigradom, v soseski BS3 z mnogimi otroki in z veliko pouličnega nogometa.

 Kaj ste študirali in kje?

Diplomirala sem na Fakulteti za družbene vede iz kulturologije, doktorirala sem na Filozofski fakulteti iz filozofije.

 Kje živite in zakaj?

Živim v soseski Tabor. Zakaj živim, pa je na žalost vprašanje, na katerega še nimam pametnega odgovora. Če bi Bog obstajala, bi vas napotila nanjo.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Občutje ponosa je nekaj nadvse komičnega. Ko zaslutim, da bi znala biti na kaj ponosna, se hitro našeškam in opomnim, koliko dela je še pred mano.    

Opišite svojo jutranjo rutino.

Zjutraj ne obstajam, sem predčloveški monster, bi bilo treba vprašati očividce, kaj počne jutranja Jela.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Budilko si vselej navijem na neko uro in na praštevilo minut (kolikor jih pač naše štetje časa omogoča). Če bi bilo po mojem, bi vstajala po kakšni bolj fleksibilni uri, nekje med 11:93 in 17: 119.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?

Koža, seveda – prva tančica pred grozljivim.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Mark Twain: Prigode Huckleberryja Finna, Tanna French: The Likeness, Alenka Zupančič: Poetika: Druga knjiga?

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Z Mojco Kumerdej. Sem samo nad hvaležna, da obstaja!

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Alenka Zupančič: Poetika: Druga knjiga.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

To je bolj zapleteno. Zdi se, da navdih vselej najde mene, za kar se mu na tem mestu tudi najlepše zahvaljujem.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Ne bom se trudila izbrati enega. Obstaja več korpusov navdiha oziroma mojega spoštovanja: romani (Twain, Austen, Dickens, v zadnjih mesecih Ishiguro), klasična hollywoodska komedija (Chaplin, Lubitsch, Sturges, Wilder), TV-serije (Oglaševalci, Curb Your Enthusiasm, Killing Eve), detektivke Agathe Christie in Tanne French.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?

Ko navdih naredi svoje, uvidim strukturo romana. Celota je torej vsa že tam na začetku, potem pa se med izdelavo oziroma ubesedenjem vse čisto predrugači.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Pišem na dopustu, ponavadi na morju, ob večerih in nočeh. Nenavadno pri tem je morda le to, da največ napišem tedaj, ko se mi v resnici ne da, ko se mi zdi, da nimam nič za napisati, ko gospod Navdih že zdavnaj spi. To lastnost dolgujem novinarskemu poklicu na Delu in svoji obsesivno kompulzivni motnji – edina prava svoboda izhaja iz prisile!

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Če govorimo o pisanju romana, je to terasa na dalmatinskem otoku, kjer dišijo borovci, ovešeni z neutrudljivimi škržati, v dalji se Luna spogleduje z morjem in, kadar je morje zares razpoloženo, še zapoje, nekakšen ponavljajoči se: “Kššš!”.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?

To je lahko vprašanje. Vselej si prikličem v spomin genija človeštva Samuela Becketta: “Try Again. Fail again. Fail better.”

Opišite svoj idealen dan.

Nič pomenljivega nikoli ne pride iz idealnih dni, zato se jih – po ne vem kakšni milosti – niti ne spomnim.

Opišite svojo večerno rutino.

Ta variira od večera do večera, odvisno od knjige, ki jo berem, ali od serij, filmov, ki jih gledam. Petkovski večeri so načeloma posvečeni družbi prijateljev.

Ste vraževerni?

Niti pod razno!

(Razen ko navijam budilko.)

Najljubša pijača:alkohol?

Voda. Kava. Vino: Merlot znamke Bagueri.

Najbolj zoprni literat vseh časov?

To sem po mojem jaz ob zgodnjih jutranjih urah.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Brez ključev od doma.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Verjetno Marka Twaina – sijajno bi se vklopil v našo petkovsko družbo (in nima težav s kajenjem).

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Zajtrk, malica, kosilo, malica, večerja, malica.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

“Nimam pojma!” Zelo jo priporočam vsem ljudem na svetu, saj pride prav tako rekoč ob vsaki priložnosti – na primer že ob takšnem vprašanju. To je zelo heglovska izbira: nimamo mi pojma, pojem nas ima in misli skozi nas.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

To bi bil moj mož. Kadarkoli sva skupaj na kakšnem tovrstnem dogodku, se neizmerno zabavam.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?

Veliko jem, pijem, kadim, gonim sobno kolo, pišem, gledam klasične hollywoodske filme (še posebej komedije), berem knjige o klasičnem hollywoodskem filmu (še posebej o komedijah), spremljam kariero Larryja Davida in Louisa C. K. in po novem Phoebe Mary Waller-Bridge, avtorico serij Fleabag in Killing Eve ipd.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Da veliko pišejo.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Od mladih nog zaspim z plišasto živaljo – zadnja leta s plišastim slončkom – , ki je obenem krasna podloga za težke knjige, ki jih berem, preden utoneva v spanec. Moj mož je na slončka ljubosumen in sumim, da ga tepe, ko me ni doma.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Ležati na osamljeni plaži drobnih kamenčkov… Plavati mrtvaka v osamljenem zalivčku nekje v južni Dalmaciji… Jesti orado na žaru z zelenjavo z olivnim oljem, piti dobro vino in kaditi cigarete, medtem ko v ozadju prepeva Ella Fitzgerald…

Se opravičujem, ste mislili na realno obstoječ projekt? Sem preveč vraževerna, da bi si upala kateregakoli sploh omeniti.

Dom in svet 18. 5. 2018

Zapiski z ravnine ali Njihovih gora čefur*

TK Skala pri spominski plošči Klementa Juga pod Triglavsko severno steno, 1924 (vir: Slovenski planinski muzej)

Prolog. Nikoli si ni mislil, da bodo prav gore razlog za vračanje domov. In oni nikoli niso razumeli, zakaj prav tja. Na seznamu stereotipov o Jugovičih se verjetno zelo pri vrhu najde tisti, da čefurji ne potrebujejo gojzarjev, ker čefurji ne hodijo na Triglav. Kdaj točno se je privlačnost gora začela, res ni vedel. Na še bolj bistveno vprašanje Zakaj? na začetku tudi ni imel jasnega odgovora, a se mu je svitalo. Ne, razlog niso bile ptičje perspektive Alp med njihovimi preleti domov ali spet nazaj, ker on nikoli ne sedi ob oknu. Premiki so se zgodili tam, na otoški ravnini. Kot bi tektonska plošča domovine začela izpodrivati tisto, inozemsko. Premikom so sledili prelomi. In gore v njem so začele rasti.

1. Včasih so tja gor rinili samo raziskovalci. Šlo je za še neodkriti svet, ki ga je bilo treba popisati, izmeriti in preliti na zemljevide. Da privlačnost teh naravnih katedral ni samo metafizična, ampak tudi fizična, opisuje tako imenovani Schiehallionov eksperiment, narejen prav tam, na Otoku. Schiehallion je malo več kot tisoč metrov visoka gora na Škotskem. Poleti leta 1744 je skupina kraljevih astronomov z nihalom poskušala testirati hipotezo, da obstaja gravitacijska privlačnost v bližini masivnega telesa, kot je gora. Hipotezo so potrdili in posledično tudi Newtonov gravitacijski zakon. Robert Macfarlane je pisec in predavatelj sodobne literature na univerzi v Cambridgeu (o njem je na svojem blogu Nekje drugje že zelo lepo pisal Tadej Zupančič). V svoji prvi knjigi Mountains of the Mind se Macfarlane potopi v zgodovino občudovanja gora. Britanski imperialisti so se kot prvi sistematično lotili odkrivanja najvišje strehe sveta v Himalaji. Odprava na goro Everest ali tretji pol, kot so mu pustolovsko rekli, je kraljevo geografsko društvo oznanilo po koncu prve svetovne vojne. V prvo odpravo leta 1921 je bil vpoklican tudi petintridesetletni George Mallory. Strast do gorništva je razvil že kot najstnik. Romantično občudovanje pa nato še poglobil na univerzi v Cambridgeu, kjer je študiral zgodovino. Tam je namreč prijateljeval s pesnikom Rupertom Brookom in slikarjem Duncanom Grantom, ki bosta pozneje postala člana znamenite skupine intelektualcev Bloomsbury. Macfarlane v knjigi ugotavlja, da je ravno bloomsburyjski milje spodbudil in podžgal njegovo strast do avantur ter okrepil čutnost do vrhov. George Mallory se je smrtno ponesrečil junija leta 1924, na tretji zaporedni odpravi na Everest. Njegovo truplo, mumificirano, so odkrili šele 75 let pozneje. Že za časa svojega življenja je legendarni Mallory postal na pol mitološko bitje.

2. Fužine. Naselje na vzhodu Ljubljane in najgosteje poseljeno območje v Sloveniji. Tristo metrov nad gladino morja. Tam je odrasel. Med stolpnicami, ampak vedno s pogledom na gore. Če stojiš pred Fužinskim gradom in se obrneš proti parku, se ob jasnih dnevih naredi krasna kompozicija. Kamniško-Savinjske Alpe v gorišču, z leve in desne pa veriga blokov, ki jih nato v neostrini zakrijejo krošnje dreves v parku. Gore so torej vedno bile tam, vtisnjene v vsakodnevni razgled. Nedavno so se iz globin njegovega spomina vzdignile tri osnovnošolske slike. Prva, zelo drobna, bolj zamazana fotografija kot film. Izlet na Stol s planinskim krožkom v četrtem razredu. Samo to. Druga, besedna. V nekem domišljijskem spisu v osem razredu se je spraševal, zakaj so betonska mesta imenovana tudi betonske džungle. Arhitekturno gledano namreč betonske stolpnice bolj spominjajo na vrhove gora. Sive goličave. Še posebej, ko njihova nedra prekrije megla in se tam gor odstirajo samo najvišje strehe. In potem je tu se tretja sled. Junij na kopališču Kodeljevo, kjer je prvič prebral Čudovito pot, mladinsko planinsko povest Antona Ingoliča. O treh srednješolcih, ki se poleti odpravijo po transverzali od Maribora do Ankarana. Zgodba se začne prav na kopališču, kjer planinska trojka s prstom po zemljevidu oriše turo. Kako jih je občudoval! Počitnice v gorah. Česa takšnega si pač nikoli ni predstavljal. S starši se je v zares vročih poletnih dneh kvečjemu zapeljal ohladit v Bohinjsko jezero, kjer je bil vedno znova osupel nad lepoto okoliških grebenov, ampak poletne počitnice so vedno pomenile migracijo na jadranske otoke. Približno ob istem času je odkril knjigo Življenje našega Jadrana slovenskega biologa Miroslava Zeia in na gore je pozabil. Tam, pod morsko gladino, je odkril zanimanje za biologijo mikrokozmosa. Poletje za poletjem je v prikolice vzdolž Jadrana vlačil iz šole izmaknjen amaterski mikroskop in se navduševal nad morskim življem. Kdo bi si mislil, da ga bo ravno strast do odkrivanja leta pozneje vodila v tujino, na ravnino. Le da bi se potem znova vračal nazaj domov, v gore. Je že tako, da so bile vse gore včasih samo kamnita tla, zalita z morjem.  

 3. Kako mračna, a tudi magična naključnost je, da se je George Mallory ponesrečil istega poletja, dva meseca kasneje, kot Klement Jug, stvaritelj slovenskega alpinizma, v severni triglavski steni. Mitološko gledano gre pravzaprav za slovenskega Malloryja, a je Jug veliko bolj svež in neklasičen karakter. Rojen v Solkanu je na ljubljanski univerzi študiral filozofijo. Na začetku doktorskega študija se je s prijateljem Zorkom Jelinčičem prvič vzpel na Triglav in sčasoma so ga gorske stene popolnoma prevzele. Metafizična vprašanja, ki si jih je zastavljal med študijem, je tako lahko tudi eksperimentalno preizkušal. Kje drugje te vprašanja, kot so Kdo sem?, Kaj počnem tu?, Zakaj počnem to, kar počnem? zbodejo, kot na mogočnih prepadnih masivih. In kje drugje lažje poiščeš odgovor kot tam zgoraj. Poleti leta 1924 je načrtoval večtedensko turo po Julijcih. Enajstega avgusta zjutraj se je sam odpravil v severno triglavsko steno, kjer mu je na polovici poti zdrsnilo naravnost v prepad. Truplo so našli šele nekaj dni kasneje (obstaja tudi izrazito tesnobna fotografija reševalcev, ki pozirajo ob mrtvem Klementu). Skalna smer, ki se je je lotil, je zdaj znana kot Jugov steber. K mistifikaciji Jugove smrti je pomembno prispeval Vladimir Bartol, njegov dobri prijatelj in občudovalec. Juga je skozi pisanje odlično seciral in analiziral ter tudi preobrazil in oživel v izmišljenem liku doktorja Krassowitza. V literarnem sestavku Zadnji večer (objavljen v Al Arafu) Bartol opiše turoben in izpoveden pogovor z Jugom na večer, preden se je ponesrečil. V zgodbi Jug razloge za osebno ljubezensko razočaranje poveže s slovenskim narodom, ki da je, prosto po Cankarju, hlapčevski. In čeprav je v opisanem sestavku vdan v usodo in ne vidi rešitve, je v drugih, tako Jugovih kot Bartolovih pisanjih, jasno, da je o planinarjenju razglabljal tudi v kontekstu narodnega zavedanja in ga videl kot pomembno orodje za ohranitev njegove živosti. Jugov recept je torej v srži zelo preprost: narod naj si izbrusi in redno brusi zavedanje za lastni dom v gorah. Pod izrazom narodno zavedanje je imel Jug v mislih predvsem pogum kot človeško lastnost, ki jo je z vajo mogoče okrepiti. Epigenetsko razmišljanje še pred rojstvom same genetike, torej!

 4. Cambridge, desetine letnih časov pozneje. Univerzitetno mesto, sedemdeset kilometrov severovzhodno od Londona. Šest metrov nad morsko gladino. Z okna njegove majhne študentske sobe se vidi petdeset metrov visok zvonik kapele Kolidža svetega Janeza, najvišje točke na obzorju. Sicer pa neskončna ravnina, ki se zdi vsak dan malo bolj ravna in goltajoča. Hecno se mu je zdelo, da te prazno obzorje, če ga nisi vajen, lahko tudi duši. Ampak jasno, tam so nevidne gore znanja, ki se merijo v odkritjih. Zibelka iskanja osnovnih delcev, mikrokozmosa življenja. Newton je tu razvil gravitacijsko teorijo. Pa odkritje elektrona. In, seveda, molekule DNK. Nedavno je odkril, da je bila kemičarka Rosalind Franklin, ki je bistveno prispevala k odkritju strukture DNK in potem pahnjena na rob zgodovine, tudi neutrudna planinka. Kako super se mu je zdelo, ko je v Rosalindini biografiji The Dark Lady of DNA Brende Maddox prebral, da je maja 1952 preživela tudi nekaj dni v Julijskih Alpah v sklopu obiska jugoslovanskih kemikov. Da se je imela krasno, priča tudi dejstvo, da se je naslednje poletje na poti v Grčijo ustavila v Ljubljani. Morda pa gre pri vsem skupaj le za protipol njegovemu trenutnemu miselnemu toku. Je ravnina z nevidnim, v katerega se vsak dan znova podaja. Med štiri stene v nadzorovanih človeških okoljih. In potem tam čez, doma, so gore še kako vidne, omejene samo s štirimi stranmi neba. Mikro- proti makrokozmosu. Premica proti krivuljam. Z vse večnim dotikališčem v odkrivanju novega. O vsem tem razmišlja, ko se sprašuje, zakaj zdaj dom tako neizbežno pomenijo gore. In zakaj se je v zadnjih mesecih znašel v tej čudoviti konstelaciji Mallory-Jug-Franklin-Bartol-Macfarlane.

Epilog. Prebral je zapiske. Smrdeli so po nečimrnosti. V gore mora. Te ga vedno znova naredijo skromnega ter ponižnega. One si to lahko privoščijo. Biti nečimrne, namreč. Gore, lepotice, vrhovi, lepotci, očaki, sedla, grebeni. Želel je napisati zaključek, to namreč v znanosti vedno znova počnejo. Postavljajo zaključke o tem in onem. Gore torej so. In vedno postavijo vse v perspektivo. Neuspele eksperimente, prihodnje načrte, tujino in domovino. Še posebej pa osnovne delce. Tiste pod mikroskopom in tiste, ki se gibljejo v njem.

 

 

*1. eksp. on je nase gore list (iz SSKJ), 2. »vsak, ki se mu priimek konca na -ić« (najbolj priljubljena definicija na vukajlija.com, nekakšna srbska verzija priljubljenega spletnega slovarja Urban Dictionary)

Kolumna 17. 5. 2018

Kislice

 

Claude Monet: Travnik s topoli, cca. 1875

Rada imam maj. Čeprav se začne z najbolj depresivnim praznikom leta, ima obilo drugih prednosti. Temperature, recimo. Pa svetlobo, ravno prav presevajočo in še nič rezko. Pa zvoke, razposajene sinice in ljudi. In poletje je za vogalom. In iluzija novega začetka tudi. In mlada pšenica in visoka trava in cvetoči travniki. Zlasti ti, cvetoči travniki. Kadarkoli se maja z vlakom peljem čez polje, ki mu domačini pravimo mengeško, med ivanjščicami s pogledom iščem kislice. Saj veste, tiste dolge in sloke rastlinice, ki obrodijo majhne rdeče cvetove, ki jih čebele oprašujejo, otroci pa smo jih grizli. Te nič kaj lepe trave so moje magdalenice: vrnejo me v čas, ko sem bila v vsem, kar sem počela, popolnoma prisotna. V čas, ko sem čas še imela, ko sem ga scela obvladovala. Ko je bilo na svetu najbolj pomembno početi natanko tisto, kar sem v danem trenutku želela. Ko sem, čuječa, paberkovala in gradila spomine. Ne čas nedolžnosti, kje pa, to ni moralna prilika. Mnogo več kot nedolžnost: moj čas in moji spomini.

*

Starejša ko sem, bolj me vznemirja askeza. Ne askeza v smislu abstinence od užitkov – preveč rada, žal, kadim cigarete in spijem svoje petkovo pivo –, temveč askeza kot oblika elementarnega, rutiniranega in obvladanega življenja. Moje zanimanje je na eni strani povezano s slo in nujo po pisanju, ki ju preprosto ne znam umestiti v kaotično, pobrkljano življenje niti ne verjamem, da je kaj takega mogoče. Na drugi pa je moja nova strast podkletena z nečim, hja, slabšim: nedavno sem namreč ugotovila, kako zelo sem se spremenila, kako sem se iz izjemno zbrane in za mnoge že skoraj srhljivo disciplinirane osebe (pa tudi pretežno obsesivne) prelevila v majhno zmedeno psičko, ki vseskozi preklaplja med vsebinami, dražljaji, namerami, ki se vrtinči in pretaka kot živo srebro. Da, prav imate, to sta dve plati iste narodnozabavne plošče.

No, naj bom popolnoma iskrena: do tega samospoznanja sem prišla, ko sem sedla k svojemu prvemu romanu. Čeprav me je ljubezen do zgodbe, do likov in do jezika hitro ovila v brezčasje in tisti najbolj vzneseni ni-mi-mar-za-nič-drugega, sem s prednjim čelnim režnjem ves čas ostajala zunaj. Najprej seveda zato, ker moram služiti denar in zaenkrat še ne morem do privilegija popolnega umika. Ves čas me nekaj skrbi in najeda – mi bo zmanjkalo denarja, bom izgubila delo, kakšne blazne ideje ali pričakovanja bom deležna na naslednjem sestanku z naročniki –, vendar sem se v zadnjih mesecih v zadrževanju pritiska že precej izmojstrila, v povprečju se mi enkrat na teden ulijejo solze ali pa zajame pravičniški bes, vreden kakšnega biblijskega junaka. Svojim okoliščinam poskušam posvečati čedalje manj pozornosti, saj se do bolečine razžarjeno zavedam, da so nepremostljive in da moram temeljno dihotomijo med delom za denar in delom iz ljubezni preprosto samo – prenašati. Tudi tukaj gre za tisto biblijsko modrost o ločevanju med tem, kar je mogoče spremeniti, in tem, kar je treba zdržati. O odnosu države do svojih avtoric in avtorjev na tej točki ne bi.

Tisto, kar me je torej v prvih mesecih druženja z romanom najbolj šokiralo, naposled pa resnično razžalostilo (skoraj deprimiralo), sta bili moji hudo okleščeni sposobnosti mirovanja in koncentracije. Napisala sem odstavek in se – po odstavku! – nagradila z brskanjem po galeriji slik na Instagramu. Odpravila sem se na sprehod, da bi premislila podrobnosti nekega zapleta in se zalotila, kako fotografiram mlade smreke, storže, mačke, prometne znake, svoje umazane čevlje, svoj pomečkani obraz, napišem sporočilo prvemu moškemu, drugemu moškemu, svoji najboljši prijateljici. Uspešno pišem že kakšno uro, pa me nekaj piči in s kakšno posebej izbrano pikrostjo osvežim svoj status na Facebooku in nato manično preverjam všečke in se zapletam v diskusije, ki poneumljajo vse udeležence. Artikulirati mi uspe osrednje občutje glavnega junaka, in namesto da bi pripoved izvezla do konca – res ne manjka veliko – na Instagramu objavim fotografijo in jo, norica, podpišem s točno tisto mislijo, ki bi lahko zaključila odlomek. Najbrž mi ni treba nadaljevati, da bi lahko razumeli, da ne gre samo za vprašanje osredotočenosti, temveč tudi za bistveno opremo, o kateri sem še lansko leto javno modrovala: za zmožnost biti sama. Pogreznjena v svoje misli. Nevidna. Neopazna. Pod gladino zaznavnosti. Vendar srečna.

Ni bilo prvič, da sem si od uvidov skoraj pregriznila jezik in izjokala srce, je pa bilo prvič, da je bil razkorak med pripovedjo, ki sem jo o sebi oblikovala zase ali za druge in resničnostjo tako velik. Nespravljivo širok. Dvakrat sem se obrnila in postala tip človeka, kakršen nikoli nisem hotela biti, človek namreč, ki je potopljen v druge, ki mora odzvanjati, sicer ga ni, ki mora ugajati ali dvigovati prah, sicer njegov obstoj lahko prekliče že najmanjša in najbolj zdelana miš. Dvakrat sem se obrnila, pa je moj narcisizem prevzel vajeti mojega ravnanja, kaj ravnanja, moje zavesti. Malo seveda pretiravam, a tako hiperbolično se je moje duševno rudarjenje občutilo. Drugi veliki poraz v mojem kratkem življenju.

Nisem tiste vrste človek, čigar portret bi tičal ob geselskem članku za besedo »družaben/na«, zato je, seveda, veliko moje osebnostne in energijske raztresenosti izšlo in se spletlo z družabnimi omrežji, ki so nekje vmes postali mediji. Facebook me je kakšen mesec, preden sem račun deaktivirala, opozoril – zagotovo si zelo vesela, Ana –, da ga uporabljam že devet let. To pomeni, da sem se na mrežo priklopila ravno v letih, ko sem se začela zanimati za druge in za to, kako sama v njihovih predstavah nastopam. Ponudil mi je priložnost, da se, jezikava, a introvertna narcisa, brez prevelikih socialnih naporov postavim v nekaj takšnega kot socialno bitje. Ironija Facebooka in drugih družbenih (družabnih) omrežij je vsekakor ta, da se družabnost v njihovi sredini nikdar zares ne začne in še redkeje zares konča, zgolj iz hipa v hip poustvarjajo občutek, da smo skupaj in si vsebine izmenjujemo ali, še bolj lažnivo, delimo. Zazankala sem se temeljito in zazankala sem se dvojno: svoj obstoj sem hotela vpiti, kakor glasno se je le dalo, z vsemi dovoljenimi sredstvi – obešenjaštvom, provokacijami, slikami, glasbo, eksistencializmom –, obenem pa oprezala za bodisi, oprostite izrazu, pristnim stikom ali velikim dogodkom. Prekleto lahko je bilo dobiti glas in ga širiti, dobiti potrditev in jo ujčkati, zahtevati več in več vsega in vmes spregledati, kako me nekaj, kar iz mene vleče zgolj najslabše, zasužnjuje in zastruplja. V dolgih devetih letih, katerih uporabniški vrhunec se je verjetno odvil tam med letoma 2012 in 2014, sem se privadila tega lahkega, nestrukturiranega načina, teh bedastih užitkov, enako trivialnih kot ejakulacija, ki so me v zameno grozljivo načeli.

Veste, če se ne bi lotila romana, si svojih motenj najbrž ne bi kmalu priznala. Dotlej nisem imela zadostne motivacije, da bi preobrnila igro in zavarovala svoje misli, svojo intimo, predvsem pa svoje spomine, svoj čas in domišljijo. Mikroizrazi, ki jih iz nas izvabljajo socialna omrežja, niso samo pasijon na poti do mojega tipa nevrotičnosti, temveč tudi ovira na poti do večje strukture, do umetnosti ali pa, če umetnosti ne delate, do polnega, živetega življenja. Primerjam jih lahko s poki petard, ki so sicer izraziti in se za njimi nekaj trenutkov kadi, a v okolici ne spremenijo ničesar; ostane samo občutek, da si petardo vrgla in, da točno tiste petarde nimaš več. Kaj bi se zgodilo, če bi petarde zvezala in jih z ljubljanskega nebotičnika odvrgla vse naenkrat? Kaj se zgodi, če svoje mikroizraze, svoja drobna mnenja povežeš v enoto, v koherentno besedilo, v knjigo, ki šteje dvesto plus strani? Kaj, če svoje fotografije skrivaš vse do odprtja razstave, če serijo nasloviš, če fotografije podpišeš, se vanje vložiš cel in se vlagaš leta, ne da bi to obešal v sporočilo za javnost? Če daš svojim mikroizrazom imena in značaje in usode in razmisleke? Če namesto da svojo najljubšo glasbo ali fotografijo, ki si jo pravkar naredil na sprehodu s psom, deliš s falango neznancev, pokažeš ljubljenim? No, to je zagotovo nekaj. Morda ne ravno jedrska eksplozija, a vsaj bomba, bombica. Takšna, zaradi katere se nekomu nekje narahlo zatrese miza in iz smetane pade dežniček. Ali pa, upajmo, se ljubljenim zašibijo kolena.

*

Enega teh dni so bili travniki videti izjemno vabeči in kislice privlačno sočne. Vlak sem zapustila na postaji v svoji rodni vasi in stekla mednje. Z mestnim nahrbtnikom in čevlji z visoko peto in torbo s prenosnim računalnikom. Sezula sem se in odložila bremena. Grizla sem jih, sladke, ne več kisle kislice in rovarila med visoko travo. Prešinilo me je, kako duhovita fotografija bi to lahko bila, kako bi, divja ženska, očarala sledilce na Instagramu. Misel sem zatrla in se opomnila, da sem se med kislice zatekla zaradi sebe. Po svojo tiho, nikjer zabeleženo, nikamor posredovano, z nikomer deljeno, od nikogar potrjeno ali posvečeno izkušnjo. Usedla sem se na tla in med živahnimi žuželkami sedela, dokler me ni zazeblo. Premišljevala sem o novem poglavju, si vmes prižgala tudi cigareto. Prepoznala sem se, pa čeprav me ni prepoznal nihče drug. Prepoznala sem se, ker sem bila samotna, ker sem bila dostojanstvena, ker sem bila zbrana. Ker sem se o sami sebi odločala iz ljubezni do sebe in ne iz potrebe po ljubezni drugih ljudi. Patetično, vem, zašla sem. Pa vendar – tam, sredi vlažne trave, ki jo je objemal mrak, sem si bila noro všeč. In o tem sploh ne bi poročala, če ne bi slutila, ne, vedela, da bi si bili, zatopljeni in spokojni, všeč tudi vi.

Refleksija 16. 5. 2018

Danilo Kiš: Biti pisec (iz intervjujev)

Ilustracija: Ana Baraga

Ta stvar [s pisanjem] se je menda pričela v Cetinju. V mojem času, v petdesetih letih, je bilo za učenje literarne obrti veliko več pogojev, veliko več možnosti za status vajenca, kot jih je danes. Še posebej v Cetinju. Tam, kot veste, dežuje mesece dolgo ali pa je vsaj takrat tako deževalo. To je ena od okoliščin, ki človeka prisilijo, da ostane doma ali pa se zavleče v knjižnico. Življenje je bilo v tistem času, posebej življenje mladih, strahotno monotono, obupno provincialno, deprimirano in nesrečno. Že ob maturi so nas zabrili do glave, po kasarniško, vojaško, po tedanji provincialni logiki in provincialnih pedagoških načelih, da bi v nas ubili vse t. i. impulze, da bi nas usmerili h knjigi, kot da smo sploh imeli kakršnekoli druge možnosti bega kot v knjige. Mislim, da me razumete. Plesov ni bilo, razen gimnazijskih, nekaj v slogu balov iz starih časov, kjer sem, v duhu romantičnega Sturm und Drang upora, v osnovi larpurlartističnega, staromodnega upora, z veliko občutka za mučeništvo in z željo po izločitvi iz postrižene črede, na odru stal sam, prav tako zabrit do glave, in igral violino! V tej obupni prozi vsakdanjika province, mučnega deževja in otožne mesečine, prav tako famozne, kot cetinjski dež, so bili poezija, literatura, branje in “izgradnja” edini možni beg, edini možni način, kako ne zblazneti. Drugi so sanjali o begu čez mejo ali, neko obdobje, o begu v hribe. Sam sem to mejo prešel in se do teh hribov prebil z begom v knjige, v še hujšo fikcijo. Toda zdi se mi, da sem se vedno zavedal dejstva, da je ta beg samo lažen nadomestek za življenje, ki je neživljenje, kakršno je obstajalo tedaj in tam v provinci.

***

K nam v Cetinje so prihajali beograjski pesniki-vrvohodci, na literarne dogodke so prinašali pridih boemstva, ki je bilo tedaj in je še danes med pesniki v modi, pijani so nam recitirali svoje verze, pridigali “realizem” ali “modernizem”, pijano, blazno, superiorno, kajti, zaboga, oni vendar prihajajo iz Beograda in samo to dejstvo je dovolj, da se jim verjame in da jih človek občuduje, četudi sem sam, kot pesnik nič boljši od njih, vendarle dojel, da tukaj nekaj ni v redu, da gre največkrat za nepoznavalce, rimarje in pijance, katerih bivanje v Beogradu je bilo samo kratek izlet. Dojel sem, da so za zmeraj zastrupljeni z duhom province in da je njihovo mesto tam, kjer so vzniknili. Ko sem prišel v Beograd, sem potonil v ta svet t. i. boemstva, v “Tri šešira”, v “Prešernovo klet”, kjer sem pil, pošteno, na prazen želodec in do dna, vedno na eks, toda držal sem se formule obstoja, edine možne, ki je nisem našel v gostilni, temveč prav tako v neki knjigi. Verjel sem v verodostojnost te rešilne formule, te anekdote, saj jo je povedal tisti, čigar življenje in knjige niso bili v navzkrižju. “Kako vam je, gospod Tin [hrvaški pesnik Tin Ujević, op. prev.], uspelo preživeti kljub boemstvu, kako ste se toliko naučili, ko pa so bolj ali manj vsi, ki so z vami pili, propadli?” Pisec je odvrnil: “Jaz sem ponoči pil, podnevi pa delal.” No, v tej anekdoti je skrita ta čarobna formula, ki sem jo čuval zase in se je držal. Podnevi sem sedel v narodni knjižnici in hodil na predavanja, ponoči pa sem poskušal, povsem neumno in zaman, odkriti skrivnost boemstva. Ne, seveda mi ni žal. Še vedno verjamem, da je empirično spoznanje, kakršnekoli že vrste, tudi boemstvo, še posebej boemstvo, za pisca koristno. Ne sprašujte me, kdaj sem spal, ker imam pripravljen odgovor: vmes!

 

 

Odlomka sta iz intervjuja z naslovom Gorki talog iskustva (Grenki sadež spoznanja), ki ga je leta 1972 opravil Dragan Barjaktarević. V naslednjih tednih sledita še dve objavi iz Kiševih intervjujev. Odlomke je izbrala in prevedla Dijana Matković.

 

Refleksija 14. 5. 2018

Heroj in zvitorepec

Miki Muster: Lakotnik, Zvitorepec in Trdonja

Živimo v času herojskih filmov: moža pajka, človeka netopirja, Hulka in Luka Skywalkerja. Čez petdeset ali več let se nam bodo čudili. Teoretiki bodo iskali razloge za našo fascinacijo s fiktivnimi junaki. Dejali bodo, da se nad filmskimi heroji navdušujemo zato, ker tudi v politiki iščemo mogočnike. Govorili bodo o krizi legitimnosti liberalne demokracije. Morda bodo sklenili, da je Superman zadnji odmev vere v evropskega nadčloveka. Filmi, ki jih gledamo danes, bodo čez sto let snov akademskih karier.

Toda herojskih filmov ne gledamo zato, ker bi se nam zdela atraktivna moč sama po sebi. Nobene simpatije ne čutimo do mogočnika, ki bi z levo roko rešil svet. Nasprotno, to, kar nas pri herojskih filmih najbolj pritegne, je možnost, da moč propade; in da lahko propade celo tedaj, ko je nadnaravna. Herojski film se običajno res začne s tem, da demonstrira absolutno oblast heroja nad gravitacijo, tehnologijo in zločinom. Mož pajek skače po krajini New Yorka, mož netopir onesposobi tatinsko združbo, železni mož se domisli novega gadgeta, ki očara zapeto znanstvenico. Moči super junakov so omejene le z močmi filmske službe za računalniško animacijo. Če je neko akcijo mogoče animirati, jo bo heroj izvedel.

Toda v jedrnem delu filma naleti heroj na neko protimoč. Spozna, da resničnosti ne more več uklanjati po svoji volji, saj je srečal neko drugo, po hipotezi zlobno voljo, ki poseduje enako zmožnost manipulacije s stvarnostjo. Svet ni več voljna gmota, ki bi jo junak prosto ukrivljal. Postane bojišče z drugo voljo. Netopir naleti na Jokerja, Thor trešči ob Lokija, Luke se sooči z Vaderjem. Brez tega spoprijema herojski film ne bi imel uspeha. Bil bi tekma med računalniško animacijo in našim potrpljenjem. Ukrivljanju sveta bi se čudili petnajst minut, nato bi se ga naveličali. Kajti nič ni bolj dolgočasnega kot nadnaravna moč, ki ne naleti na odpor. Grški bogovi so neusahljiv vir mitov in prigod ravno zato, ker si lahko božanstva medsebojno nagajajo.

Tu pa se zgodi zanimiva stvar. Herojski film bo spoprijem med dobro in zlo voljo vedno prikazal tako, da bo gledalcu takoj jasno, da so nadnaravne sile zla močnejše. V prvem spopadu bodo moči zlobneža premagala moči heroja. Če bi torej imela odločilno besedo aritmetika nadnaravnih, magičnih ali tehnoloških zmožnosti, bi na koncu vedno zmagalo zlo. A to se ne zgodi. V drugem spopadu se heroj namreč opre na neko zasilno sredstvo: na zvijačnost. Zla ne premaga tako, da njegovo moč prekosi, temveč tako, da jo pretenta. To lahko stori na sto načinov in seznam takšnih zvijač najdemo že pri Odiseju; a paradigma takšne ukane je ta, da heroj sile zla pripravi k temu, da se nevede obrnejo proti sebi. Zlobna volja običajno pogine v eksploziji, ki je delo njenih lastnih rok.

Čez sto let bodo akademiki najbrž trdili, da je gledalec iz leta 2018 videl v junaških filmih izraz absolutne, neskaljene oblasti, nekakšno »fantazmo fašizma«, zakrinkano ljubezen do Trumpa ali Putina. Toda to ne drži. Herojski filmi niso hvalnica nadnaravni moči, temveč človeški zvijačnosti. Čar teh filmov (in prej že stripov) je ta, da v spopadu med nadnaravnimi silami odloča to, kar je v neki meri dostopno vsem nam, torej premetenost, prevejanost in zvijačnost. Heroj zmaga le tako, da se v odločilnem trenutku neha zanašati na svoje nadčloveške sile in se raje opre na človeško pamet. V tem smislu se poniža k nam, gledalcem. Postane podoben Odiseju, fatalistu Jacquesu, Matičku ali Švejku. Gledalka najde zadoščenje v tem, da se junak odreče moči, ki jo ona sama ne premore, in premaga zlo z zvijačo, ki jo sama razume.

Po podobnem obrazcu je Miki Muster izdelal Zvitorepca. Čar Zvitorepca ni nevsakdanja dogodivščina sama po sebi, torej pot na luno, v srednji vek, na divji zahod ali gangsterski Chicago. Čar Zvitorepca so značajske poteze treh glavnih likov. Trdonja je pravičnik, Zvitorepec je vodljiv in medel, Lakotnik pa spontano, uživaško, instinktivno bitje. Ti arhetipi so poznanimi vsem. Morda so tri tipične karikature slovenskega značaja. Strip pa je privlačen zato, ker nam pokaže interakcijo med temi vsakdanjimiznačaji v nekem absolutno nevsakdanjem okolju. Je laboratorij konfliktov, ki nastopijo med težakom, konformistom in sebičnežem tedaj, ko se ti znajdejo v situaciji onstran znanega sveta, v univerzumu »tam zunaj«. Miki Muster je vedel, da bralcev ne zanima ta nadnaravni »veliki zunaj« sam po sebi. Prej jih zanima, kako se bo v tej zunanjosti odigralo to, kar nam je sicer najbližje, torej malenkostni človeški značaji.

Raziskovalca mitov razočara dejstvo, da motivacije za pisanje in branje mitov niso mitološke. Razlogi mitov so prozaični. Ampak to običajno preseneti le človeka, ki raje kot mite bere teorije o mitih. Za herojske zgodbe velja podobno. Razumemo jih le, če upoštevamo, da niso narejeni za občinstvo herojev. Tudi Nietzschejev mit o nadčloveku ni napisan za nadčloveka. Štorije o herojih so prikrit poklon temu, kar ni heroično; niso hvalnica moči, ampak njeni odpovedi.

Panorama 10. 5. 2018

Dve pesmi za Fabjana Hafnerja

Dve pesmi ob drugi obletnici smrti Fabjana Hafnerja iz knjige S prsti premikamo topel zrak.

 

Reža

 

Takrat sem bil še pokončen in pogumen 😉
Fabjan Hafner, 3. 5. 2016

 

Sonce na gubah gor. Pozna pozlata. Gole skale.
Poležana trava. Zgodnja jesen. Zrcalni odsevi –
kot vedno, čisto privatna prostorska predstava.
Za njimi si živel. Za njimi posnemaš spanje.
Poslušaš šepet zemlje. Oddaljene plazove. Kamne.

 Skozi sanje ti teče temna reka. V prosojni
zrak nad tabo polaga drevje poletno težo.
Le s kakšnim plamenom si se vedno znova rokoval,
da si brez besed prestopil na drugo stran, se izmuznil
skozi šivankino uho, skozi nevidno režo?

Mesece dolgo sam zase nekaj govorim.
Iščem odtis tvojega glasu. Slepeč fragment –
objem. Obliko rokohitrske misli v odposlanem
stavku. Krožim po prostoru, kot da sva se
v gnevu razšla – postala sovražnika.

Ponoči se mi razkriješ – stopiš v luč.
V čisto bližino. To je čas pred dokončnim
časom. Pred dnevom za pozdrav v slovo.
To je čas na kraju, kjer se cepijo poti.
Kjer je mogoče po prstih ponovno pristopiti k raju.

In naslednji dan – znova bleščeči svet. Zgodnja jesen.
Jutranja pozlata. Drevje, ki izgublja poletno težo.
Le s kakšnim plamenom si se vedno znova rokoval,
da si brez besed prestopil na drugo stran, se izmuznil
skozi šivankino uho, skozi nikomur vidno režo?

 

 

 

Nebo, nebo

Horizont molči.
Od neba sem mrak hiti …
le še tam iz daljave
v te proste širjave
brezmejno prost nekdo beži.
Josip Murn

 

Kot v tebi ljubem Murnu; minila je pomlad
in v naglici je prešlo poletje in sveti Mihael.
In z dotikom zime se je vse še enkrat ponovilo.
Ne mislim več tako pogosto nate. Ne več vsak
dan in vsako uro; obsedeno in dobesedno.
Kot bi mi možgane poplavil ponavljajoč se dril.

Dnevi so še vedno topli. Gozd se navajeno
in vztrajno slači. Trava se je posušila,
a je še dovolj visoka, da jo stresa južni veter.
Psička, za katero ne boš nikoli vedel, včasih
cela potone v njej. Življenju ni mar za angele,
ki so zgoreli in se razpustili v zraku. 

Sklanjam se. Ji mečem palico. Gledam
proti goram. V smer, kjer si živel.
Ali na višinah še prebivajo orli in sinovi
Alp še vedno hodijo preko brezen po lahko
grajenih mostovih? Je res, da tam, kjer je nevarnost,
raste tudi odrešilno? Si Hölderlinu kdaj verjel?

Bes, ki se je mešal z žalostjo, je zdaj dokončno izzvenel.
Ne vidim več razločno, kako se je na uro pogreba
jasno nebo v hipu preobleklo v vihar.
Kako sem hotel v odprti grob, na blatno krsto,
vreči Počasno plovbo, da bi te zamotil. Da bi ti
na poti v onstranstvo pomenila nekakšen nenadejan dar.

Kolumna 9. 5. 2018

Navodila za Firence

 

Drinini zapiski.

Spomin je nenavadna reč – ko sem se aprila nekaj dni mudila v Oslu, sem se nenadoma ponovno zavedla, kako prijetna dežela je Norveška. Pripovedovalski festival, razlog mojega obiska, je potekal v nekdanji banki, okusno preurejeni v kulturni center, niz večnamenskih pisarn in delovnih prostorov, kavarno in restavracijo. Dekle na vhodu v glavno dvorano je neumorno štrikalo (predstavljajte si, da bi eden od postrojenih hostesnikov v Cankarjevem domu izza hrbta nenadoma potegnil pletilke in do polovice narejen šal), v kotu kavarne so pogrnili armaflekse in blazine, kjer so se prekopicevali malčki in sezuti starši, prav po domače zleknjeni po tleh, med publiko je bilo med drugim opaziti žensko na invalidskem vozičku in babico, ki je prav pobalinsko jedla wrap z lososom. V program so bili uvrščeni dogodki, ki pripovedovanje razumejo izrazito široko. Festival je denimo otvoril dekliški pevski zbor z uglasbeno slam poezijo norveško-martiniške pesnice, pravljice so bile natisnjene na straniščnem papirju, švedska performerka je nastopila z recitacijo pesnitve Völuspá v stari norščini – jeziku, ki ga več nihče ne razume (no, razen Islandcev) – in to v treh neevropskih pripovednih načinih. Prevetritev? Malo pa že. Sveže v pogumu, da ne ostajamo udobno ugnezdeni v pričakovanem. Kajti vse preveč je inercije brez temeljnega razmisleka: zakaj ravno tako? Vse premalokrat smo presenečeni. Ko je denimo na koncertu v okviru Oranžnega abonmaja finski klarinetist Kari Kriikku prvi stavek koncerta zaigral v zaodrju in se nato počasi med publiko pomikal proti odru, so prenekatera usta v Gallusovi dvorani ostala osuplo zevajoča – seveda, na koncertih klasične glasbe je zgornja meja šoka za marsikoga že tista skoraj zapovedana uvodna skladba slovenskega skladatelja. Spomnim se, ko je nekoč po Kogojevih Bagatelah za orkester mož za menoj ženi v glasnem šepetu pripomnil: »No, pa smo dali to skozi, zdaj pa zares.« Avantgardno in s tradicijo prelamljajoče pa je v ljubljansko opero na repertoar uvrstiti Phillipa Glassa? Dajte no.

Podobno je v drugih umetniških zvrsteh, ki jih količkaj poznam – literarni dogodki so pogosto tako interni in hkrati tako kisli, da je že smešno. S temle hudovanjem sicer pljuvam v lastno skledo – na branjih se zelo rada naselim v udobno, introvertirano pozicijo, poezijo preberem bolj sebi kot publiki in pogled vztrajno upiram v tla; do slam poezije, pripovedovanja osebnih namesto ljudskih zgodb, dela sodobnih performativnih praks pa sem, milo rečeno, sumničava. Rada imam tradicijo (v zgodnjih dvajsetih se mi je sicer za nekaj časa rahlo priskutila – študirala sem vendar etnologijo) in trdno sem prepričana, da so vse, kar se da smiselnega povedati o tem našem življenju, povedali že stari Grki. Pravzaprav pa nezanemarljiv del ključnih bivanjskih vprašanj zaobjame že Ep o Gilgamešu – od prijateljstva, želje po moči, odnosa do narave, ljubezni in izgube bližnjega. Pri številnih umetniških projektih, ki se deklarirajo za popolnoma nove, drugačne in progresivne, vidim predvsem manko poznavanja preteklosti. Niste prvi, ki prelamljate s tradicijo, tudi vaši postopi niso iznajdeni prvič. Sprememb je manj, kot se zdi.

Kot odjemalka kulture si želim knjig, predstav in koncertov, ki preizprašujejo okvirje konvencije, predvsem ko gre za princip ‘to delamo tako, ker se tako pač dela’. Kakšno publiko vzgajate, če jim ponujate le zagotovilo, da bodo skupaj z ustvarjalci stopali po znanem terenu? In hkrati (o, sveta ambivalenca!) si želim brati, gledati in poslušati dela, ki se kljub lastni drznosti scela zavedajo, da niso izvzeta iz zgodovine. Da je vsako umetniško delo le poskus v nizu podobnih poskusov, variacija na znano temo, kolorirana z zdajšnjimi in tukajšnjimi specifikami.

Poznavanje in priznavanje zgodovin morda plahni ravno zaradi današnje brezmejne dostopnosti podatkov. V času, ko naj bi bili funkcionalni posamezniki opremljeni zgolj z veščinami iskanja informacij, ki so tako in tako oddaljene le nekaj klikov, ne pa s ponotranjenim poznavanjem samih vsebin, se splošna izobrazba in načitanost razgrajujeta bistveno hitreje kot plastika v oceanih. Vrsta široko razglednih posameznikov izumira premo sorazmerno s številom funkcionalno opremljenih iskalcev. Šolski sistem naj bi z okostenelo delitvijo na predmete, z učenjem na pamet in pomnjenjem podatkov predstavljal nekakšno predmoderno zaostalost, ki jo moramo po vzoru ‘razvitih’ čim prej preobraziti v projektno delo, proaktivno učenje, interdisciplinarno povezovanje. In, uh – da se ne bi slučajno česa naučili na pamet!

Ko pomislim, da si sama pravzaprav želim, da bi se v osnovni in srednji šoli pri slovenščini na pamet učili več, ne manj, se počutim kot dinozaver. Posamezni fragmenti, ki jih še zmeraj lahko prikličem v spomin – od Gregorčiča do Jakoba – so zmeraj z mano. Tudi ko mi na pametnem telefonu zmanjka baterije, lahko prikličem zvočnost verzov, ritem besed, po mili volji jih lahko vpletam v asociacije in v svoj vsakdan – kakšen privilegij in svoboda! Na pamet bi se morala naučiti še več besedil, si večkrat rečem. Sploh danes, ko je vse tako blizu, ko se moram za praktično vso domačo in prevodno književno produkcijo le sprehoditi skozi Park slovenske reformacije do mestne knjižnice (kako zgovorno ime za park, ki vodi v knjižnico).

Kako drugače se je morala počutiti moja prababica Drina, ko je konec petdesetih let potovala na nek medicinski kongres v Firence. S svojo kombinacijo strogosti in discipline na eni ter radovednosti in humanistične širine na drugi strani (dobra kombinacija, pripominjam) se je pred potovanjem odločila temeljito pripraviti na verjetno edino prosto popoldne, ki si ga je iztrgala za galerijo Uffizi. Kako je ugotovila, katera ključna dela iz kanona svetovne likovne umetnosti so razstavljena tam? Mar je hodila v knjižnico pregledovati kupe umetnostnozgodovinskih monografij, da je pripravila seznam del, ki jih res ne gre zamuditi? Je poznala kakšnega tedanjega Miklavža Komelja, ki je te dragocene informacije stresel iz rokava? Je že mesece pred kongresom iz Firenc naročila Uffizijev katalog? Kako se je ob večerih ženska, zdravnica, mati samohranilka z dvema otrokoma (že dobrih deset let potihem upajoč, da se med vojno izginuli mož naposled, kot čudež, le pojavi) in povrh vsega še napol tujka pripravljala – detajlno pripravljala, da kar najbolj učinkovito izkoristi bogastvo slovite galerije? Vse to je nepovratno zavito v minulost. Kar je ostalo, so štiri porumenele, na tipkalni stroj napisane strani, Drinini zapiski, s katerimi se je, zagotovo prevzeta, sprehajala od Fra Angelica do Boticellija, od Tiziana do Rafaela, od Rubensa do Dürerja. Na teh štirih straneh si je natančno začrtala itinerarij – kje postati, kje pohiteti, celo kje pogledati skozi okno. Da se ne bi omamljena od vtisov slučajno kje zataknila, skrenila s poti, si je pot zaukazala z izrazito strogostjo. Pri 25. ‘sali’, kot jo je imenovala, je k pozivu ‘stoj’ dodala kar sedem klicajev. Številne sobe je označila kar: ‘pasiraj’.

Vest o teh ganljivih in smešnih zapiskih, o stoj!!! in pasiraj! je preko babičinega pripovedovanja večkrat priplula do mene. A ves čas je obstajala le v obliki spomina, ki sem ga jemala v roke s kančkom nejevere. Ali morda babica malce pretirava? (Tako kot tista njena slavna krogla, ki naj bi ji med vojno priletela tako blizu glave, da ji je dobesedno odpihnila čop.) Nato pa so se lani škatle babičinih starih dokumentov znašle pri mojih starših. Med spričevali, zavarovalnimi policami in časopisnimi izrezki so iz tanke papirnate mape zdrsele štiri porumenele strani. Babica ni pretiravala, Drina je bila res nenavadna ženska. Ali pa je le ravnala, kot je ravnal vsak radoveden, odprt človek, preden se je podal v Firence. Študiozno, kakopak.

Panorama 7. 5. 2018

Mazohistka (odlomek)

Včeraj bi rojstni dan praznoval Sigmund Freud. Še danes je naš zvesti sopotnik, o čemer priča tudi roman Mazohistka Katje Perat, ki bo maja izšel pri Beletrini. Še preden ga boste lahko držali v rokah, vam ponujamo odlomek.

Kabinet Sigmunda Freuda

Tudi Freud, če bi se o njem lahko sodilo po njegovi pisarni, je bil v vsem drugačen od starega Sacher-Masocha, a ker ni bil njegov sin, se je od njega lahko razlikoval ne da bi mu bil nasproten. Tudi on je bil zbiratelj, a kar je zbiral on, je svoja imena že imelo. Freudova zbirka je bila sestavljena iz stvari, ki so zastopale tisto, kar človeka presega in ne tistega, nad čemer bi moral gospodariti. Njegova pisalna miza je bila zasuta z miniaturami modrecev, bogov in živali, ki nikdar niso bile zgolj živali. Atena, kitajski modrec, Izis s Horusom v naročju, Totov pavijan, kipci, ki so nečimrno pričali o tem, kakšno družbo bi si Freud izbral, če bi lahko izbiral. Predstavljali so skupnost, v katero se je želel vpisati in s tem hkrati izpričevali tako njegovo negotovost kot njegov napuh. Bili so obrnjeni vanj, ne v pacienta. Če je zbirka starega Sacher-Masocha pričala o tem, da si je želel podložnikov, je Freudova izpričevala potrebo po tovarištvu. Je bil osamljen?

Če je bil Wolfgang zdravnik, je moral biti Freud nekaj drugega. Na njegovi prisotnosti ni bilo ničesar kliničnega in čeprav je rad uporabljal izraze, specifične za stroko, so imeli njegovi stavki strukturo filozofije. Nenavadno ga je bilo poslušati, govoril je kot Leopold, le da v njegovih besedah ni bilo slutiti, da bi jih poganjala kakršnakoli zasebna ihta in tudi njegovo vedenje ni z ničemer namigovalo na nestabilnost, ki sem jo do tedaj povezovala s tem tipom govorice. Če sem do takrat poznala samo moške, ki so zastopali red, in moške, ki so zastopali kaos, je Freud dajal vtis človeka, ki je poskušal uravnotežiti oboje. Njegova sproščenost se je znotraj enega stavka lahko najmanj dvakrat prevesila v resnobnost, nato pa spet zavila navzgor. Nehote sem se spomnila Jakoba Frischauerja. Je bil tudi on tak? Sem si želela, da bi bil?

Všeč mi je bil, Freud, ko mi je segel v roko, trdno, a previdno. Malo je škilil navznoter, njegov tesen površnik in zaliti prsti so pričali o tem, da bi zlahka postal debelušen, a se temu nikdar ni scela prepustil, njegov glas je bil, tudi kadar je bil resnoben, rahlo privihan v humor. Všeč mi je bil, a prišla sem da bi mu povedala, da mi ne bi bilo treba priti.

Sedite, je rekel.

Moj spomin je spomin na to, kako sem opisala svojo izkušnjo afonije, ko me je vprašal po njej, vestno založil. Poneverba je v letih, ko ni bila utrjevana, zbledela, dokler ni dokončno povsem izginila. Kar je ostalo, je bil spomin na avtentično izkušnjo. Na nekaj telesnega, kar ni bolečina, a tudi tišina joka, cmok žalosti, skozi katerega se besede ne prebijajo, ni. Spomin na grlo v sporu z zvokom. In spomin na Freudovo nezaupanje.

Človek, ki laže, je rekel Freud, bo o dogodkih vedno pripovedoval, kot se ne bi zgodili njemu samemu. Kot bi pisal roman, če veste, o čem govorim, in to ne najbolj kakovostnega. Govoril bo, kot bi opisoval junaški lik na preizkušnji, a tako, da bo dramatičnost vedno ostajala na ravni besed in stavkov, brez stika z globino pod njimi. Tudi kadar bo govoril v prvi osebi, kar je sicer redko, bo čutiti, kot da pripoveduje o tretji, saj bodo umanjkala čustva, ki spremljajo avtentično doživetje. Človek, ki govori resnico, bo vedno vsaj malo v zadregi.

Hvala, sem rekla, zdaj vem, katerim pripovednim postopkom se moram izogniti, če bom želela kdaj lagati pred vami.

Duhoviti ste, je rekel Freud, a najpametnejši pacienti so običajno tisti, ki iz nečimrnosti najbolj vztrajno ščitijo svojo bolezen.

Nisem več bolna, sem rekla.

Če umanjka simptom, je rekel Freud, to še ne pomeni, da je bolezen mimo.

Nisem več bolna, sem ponovila.

Nisem se počutila bolno. Nasprotno, prvič po dolgem času sem se počutila, kot da se mi za voljo do življenja ni treba boriti, kot bi mi bila izgotovljena izročena v dar in uporabo. Kot bi bile moje prsi polne pomladi, kot bi iz suhih vej poganjali mesnati popki, pripravljeni, da se razsrastejo v bohotno listje. Če se bom zdaj začela posvečati bolezni, sem si rekla, bom morda prisiljena žrtvovati svoje veselje, tega pa si nisem mogla privoščiti. Preveč dragoceno, preveč redko je bilo.

Kakor hočete, gospa Moser, je rekel Freud in se nasmehnil. Nikogar ni mogoče zdraviti proti njegovi volji.

Prikimala sem in se počasi dvignila s stola.

A reciva, da se napad ponovi …. sem rekla napol stoje, ne vedoč, kaj pravzaprav hočem.

Če se napad ponovi, vam svetujem, da se nemudoma zglasite pri meni.

Ampak reciva, da se ponovi v blagi obliki, kot hripavost ali kašelj, bi mi lahko predpisali kaj, kar bi zaleglo?

Raje bi videl, da se zglasite pri meni, kot da na lastno pest tolmačite in blažite simptome, je rekel.

Seveda, sem odgovorila, ampak čisto tako, za prvo silo.

Lahko vam predpišem Heroin, je rekel.

Privzdignila sem obrvi.

Ne poznam, sem rekla.

Oh, Bavarci so spet izumili neko univerzalno zdravilo za vse od kašlja do migrene. Nekaj podobnega kot morfij, le da menda ne povzroča zasvojenosti, je rekel neprepričano.

Bo pomagalo? sem vprašala.

Skoraj zagotovo ne, je rekel, vam bo pa skoraj zagotovo dalo občutek, da ste naredili nekaj zase, ne da bi zase naredili karkoli.

Potem pa le predpišite, sem rekla smeje.

 

 

Panorama 4. 5. 2018

Knjiga priznanj: Nataša Sukič

Foto: Vesna Liponik

Po skoraj enoletnem premoru se vrača vaša najljubša rubrika: Knjiga priznanj. Iz dremeža jo je prebudila deseterica nominirank in nominirancev za Kresnika, med katerimi je z romanom Bazen tudi Nataša Sukič. Od prve objavljene knjige, Desperadosi in nomadi (2005), velja za enega najmočnejših pripovednih glasov slovenske proze. Pa ne le proze, aktivna je tudi v politiki, med drugim kot ljubljanska mestna svetnica in kandidatka za poslanko na prihajajočih državnozborskih volitvah.

Ime: Nataša Sukič.

Zadnja knjiga: Roman Bazen.

Kje ste odraščali?

Prvih pet dni v ljubljanski porodnišnici, prvih pet let v Murski Soboti (moj prvi jezik je zato prekmurščina), potem v Mariboru.

Kaj ste študirali in kje?

Elektrotehniko na Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo v Ljubljani. Ja, vem, vsakogar presenetim s tem podatkom. Ko sem želela vpisati filozofijo in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani (moj prvi izbor), se je moja mama dobesedno zgrozila, filozofijo? Tam ti bodo glavo napolnili samo z Marxom, je rekla, četudi se je pozneje (po razpadu Jugoslavije) izkazalo, da je zaprisežena socialistka. Potem sem hotela iti na politologijo, če hočeš politikom pisat govore, kar daj, mi je rekla mama, in na koncu sem, ker sem zaradi odvodov, integralov in diferencialnih enačb oboževala matematiko, pristala na elektrotehniki, čeprav potem nisem na tem področju delala niti en sam dan v svojem življenju.

Kje živite in zakaj?

Živim na Hradeckega cesti, pod Golovcem, blizu »mojega« bazena na Fakulteti za šport.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

No, ne ravno ponosna, mi je pa najbolj pri srcu moja prva kratkoprozna zbirka Desperadosi in nomadi. Inspiracijo za vse moje nadaljnje knjige vlečem iz nje. Saj niti ne morem reči, da so tisto bile zares kratke zgodbe. Bolj skice, krokiji, zapiski kot izhodišča za neke večje zgodbe pozneje.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Vstanem okrog osmih in ko čakam, da zavre voda v džezvi za prvo jutranjo kavo, premlevam spisek opravil za tisti dan.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Tisti, ki me intimneje poznajo, pravijo, da jih imam kar nekaj. Suzana Tratnik včasih v hecu reče, da bo ena njenih bodočih literarnih junakinj zagotovo ustvarjena na podlagi mojih »posebnosti«, Kristina Hočevar mi včasih reče – Zemlja kliče, a še zmeraj ne vem, kaj naj bi bilo tisto nenavadno na meni. Morda moje obsesije s ciklotronom v Cernu in s teorijami o vesolju? To, da kot Einstein verjamem, da bi bila prevelika potrata prostora, če bi bila Zemlja edini planet, na katerem je življenje? To bi bilo približno tako bizarno, kot če bi nekdo še zmeraj trdil, da je naš planet ravna plošča, ali da se Sonce vrti okrog Zemlje. A glede na to, da se ljudje v glavnem ne pogovarjamo teh stvari, je to morda (gledano širše) malce nenavadno na meni. Stvar perspektive, pač.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?

Črne hlače, ukrojene jahalno.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev/avtoric, ki bi jih priporočili svojim bralkam in bralcem.

Nemogoče vprašanje. Lahko bi izbrala mnoge, ki so zame v trenutku, ko jih preberem, »najboljši«. Ampak, naj bo, tu so tri avtorice, zame večne: Sarah Kane – Neznosna teža bivanja, Agota Kristof – Šolski zvezek in Djuna Barnes – Nočni gozd.

Prijateljujete s pisateljem/pisateljico, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Imam srečo, da me obdaja krog izjemno talentiranih lezbičnih pisateljic in pesnic, ki so moje tesne prijateljice. Suzana Tratnik, Kristina Hočevar in Vesna Liponik so tiste tri, s katerimi sem najbolj povezana.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Elfriede Jelinek – Učiteljica klavirja.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

V istrski vasici Šumber ali v kateri od svetovnih metropol, v New Yorku, recimo.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? 

V glasbi vse od psihadelije Jefferson Airplane,  avantgardizma Patti Smith in Laurie Anderson, črnovalovstva Joy Division, frikrokovstva Coco Rosie do eklektičnih in elektronskih Trentmollerja, Apparat, Fever Ray, The Knife, Soap and Skin in Nilsa Frahma; filmov bi lahko naštela vsaj sto, od Tarkovskega do Kubricka, a med mojimi najljubšimi v zadnjih letih so zagotovo Innaritujeva Pasja ljubezen (Amores Perros) in Bijutiful (Biutiful), Vinterbergova Praznovanje (Festen) in Lov (Jagten), Nolanovo Medzvezdeje (Interstellar) in Genzov Grozljivo srečen (Frygtelig lykkelig), izjemen je slikar Marko Jakše, kar se pa gledališča tiče, so me resnično navdušile predstave teatra Societas Raffaello Sanzio.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?

Običajno imam v glavi samo osnutek, neko osnovno idejo, potem pa pustim, da me pisanje odpelje v neznano. In prav to je zame tisto najbolj vznemirljivo – nikdar ne vem, kam me bo odpeljalo.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Hm, zavlečem se v posteljo, s seboj vzamem prenosnik in pričnem tipkati (z enim prstom). Sedeti za pisalno mizo nekako ne (z)morem. Če ne bi izumili prenosnikov, sploh ne vem, če bi kdaj napisala kakšno knjigo.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Na hrbet ljubljene osebe, ki tudi pravkar tipka svoje tekste.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?

Grem plavat.

Opišite svoj idealen dan.

Na to vprašanje ne bom odgovorila, ker bi odgovor vključeval preveč intimnih pikantnosti (smeh).

Opišite svojo večerno rutino. 

Če je kaj zares moja večerna rutina, vsaj pet dni na teden, je to, da grem na bazen na Kodeljevo in odplavam eno uro.

Ste vraževerni?

Oh, ne.

Najljubša pijača:alkohol?

Cabernet sauvignon.

Najbolj zoprni literat vseh časov?

Ena je res, a raje ne bi tvegala tega priznanja.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Brez telefona.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Dvomim, da bi komu bila všeč vrnitev na ta žalostni planet.

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Guacamole ali humus in suhi paradižnik in polnozrnata ploščica.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

Kje te si ti?

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? 

Najbolj zabavno je bilo, ko sem na nekem branju v kafiču Lan ugotovila, da v zastrti svetlobi sploh ne vidim več črk. In ker niso imeli primerne namizne lučke, so za mojim hrbtom odprli vrata hladilnika.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? 

Delam na evropskih socialnih in kulturnih projektih v društvu ŠKUC, občasno še vedno didžejam v klubu Monokel ali v Pritličju, delam pa tudi kot mestna svetnica Levice in nekaj malega honorarnega dela za stranko.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Pišite, pišite, pišite.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Moja največja želja je bila, da bi bila astronavtka.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? 

Zbirka kratkih zgodb in radijska igra.

Dom in svet 3. 5. 2018

Torschlusspanik

Torschlusspanik (nemško); paničen strah, da bo kaj odločilnega zamujenega

 

Ko danes pijem svoj mélange, kot bi mu rekli Dunajčani, ali preprosto cappuccino, kot bi ga poimenoval natakar, zdolgočasen turistov, na sončen dan ob Ljubljanici, se začnem spraševati, kaj sploh je tujina? Kaj so mi dala vsa ta leta zdoma, vsi razpakirani in nerazpakirani kovčki, letalske vozovnice, pogovori, joki, prepričevanja same sebe (in drugih), da je to, kar delam, prav … Je to, da poznaš preprosto več kot eno besedo v več kot enem jeziku (za skoraj isto vrsto kave)? Ne, se odločim in nagnem mélange do konca.

Leto dni po vrnitvi iz tujine se mi zdi tujina samo še meglica na sicer sončen dan. Čutiš jo in veš, da bo tam še celo jutro, a preden se dobro zbudiš in začutiš prve znake svojega mélangea v žilah, se razblini in zdi se, kot da je bil vse samo privid. Ampak dnevi in jutra so dolgi in morda ne jutri, morda čez teden ali dva, se zopet pojavi in me dohiti v mislih. Tujina je že zdavnaj prešla v moj DNK in s tem spoznanjem dobi naenkrat vsako doživetje od sedaj naprej novo perspektivo.

Nekaj časa imaš v tujini občutek, da samo ti sprejemaš (težke) življenjske odločitve. Tvoji prijatelji in prijateljice iz gimnazije vrtijo kolesje časa, kot da je družabna igra – tukaj začneš, mečeš kocke, kakšno leto se premikaš po plošči hitreje (in kakšno počasneje), in ko se leto nagiba h koncu – no ja, pa ponovimo vse od začetka. Tujina ne deluje tako – edina predvidljiva stvar tam je, da ni nič predvidljivega. Priložnosti prihajajo še hitreje kot odhajajo in neprestano imaš občutek, da se komaj držiš nad vodo. Torschlusspanik je ena nemških besed, ki ne poznajo prevoda in ki je ne bom nikoli pozabila. Dobesedno bi to pomenilo Tor (vrata), Schluss (konec) in Panik (panika) – paniko pred zaprtjem vrat. Avstrijci pravijo, da verjetno izvira še iz časov, ko so se mestna vrata zapirala ob polnoči, da so meščane zaščitila pred vsiljivci in divjimi živalmi. Danes pa ta beseda skriva strah naše generacije – anksiozen, klavstrofobičen občutek, da se ti bodo možnosti in priložnosti izmuznile. Da boš zamudil čoln. Da nimaš dovolj časa, da dosežeš vse svoje cilje. Da se boš nekega dne zbudil z občutkom, da boš, če ne ukrepaš prav kmalu, zamudil edino priložnost, da se kadarkoli počutiš izpopolnjenega.

Mogoče je to naša generacija. Milenijci razmišljamo drugače, bolj globalno, pravijo. Želimo spremeniti svet in pustiti pečat, ne pa delati zgolj za preživetje – in to nas žene. Ne delamo za plačo, delamo 24 ur na dan in želimo doseči ta Selbstverwirklichung, o katerem je razpredal že Wilde.

Ampak kaj me je tujina zares naučila? Da vse to bo. Pride. Je morda že ali je bilo vseskozi tu in se tega nisem zavedala. Da se nekje in nekomu metamorfoze dogajajo hitreje. Pa kaj zato? Vrata se ne zapirajo (več) ob polnoči. V tujini ali v domovini imam priložnosti – vseh verjetno ne bom uspela zaužiti. Vendar me je tujina naučila tistega bistvenega – ko sedaj stojim pred odločitvami, se vprašam – se odločam jaz ali se odločitve sprejemajo namesto mene? Seveda me te odločitve, kot vsakega drugega, paralizirajo, saj nihče ne ve, kam se podaja in kako bo tam. Seveda je težko sprejeti odločitev, saj veš, da boš moral z njo živeti vsaj še nekaj časa. Vendar sem se naučila pomiriti glasove v glavi, ki začenjajo z “what if …” – dve najbolj nezreli, samodestruktivni besedi, kar jih je, tudi če sta izrečeni samo v glavi. Dojeti, da ni napačnih odločitev – da te bodo tvoje odločitve peljale ravno tja, kjer moraš v tistem trenutku biti, in te naučile ravno tisto lekcijo, ki jo takrat potrebuješ.
Ter da obstaja ogromna moč v zavedanju, da ničesar ne počneš za nekoga drugega, temveč zase. Zase, nase, vase. Jaz, jaz, jaz. Ter da se, preden spakiraš za na pot, podaš tudi na pošteno pot introspekcije …

Potem se nekega dne zbudiš, naj bo to doma ali v tujini, in lahko v miru spiješ mélange. Ali cappuccino. In ni več strahu pred zaprtimi vrati …