januar 2020 - AirBeletrina
Panorama 29. 1. 2020

Domača knjižnica: Jure Jakob

Jure Jakob. Fotografija: Ana Kovač

»Knjige so pri meni, ob meni in v mojih rokah že od nekdaj,« o svojem odnosu do branja pripoveduje Jure Jakob, pesnik, ki je že zelo zgodaj odkril, kako so knjige zanj vir užitka. Ne dolgo po tem, ko se je naučil brati, je postal zavzeti bralec. Spominja se, kako je na podstrešju hiše v Vitanju, kjer je odraščal, našel očetove knjige Karla Maya. »Indijanarice,« kot jim pravi, so ga takrat resnično prevzele in prebral je vse do zadnje potopisne dogodivščine s podpisom tega nemškega avtorja. A to je bil šele začetek Jakobovega strastnega prebiranja.

»Doma sicer nismo imeli prave knjižnice, bilo pa je nekaj raznovrstnih knjig, prinesenih iz različnih vetrov, ki so mi zbujale radovednost. V prvem obdobju sem knjige zgolj opazoval, jih listal in jih kasneje začel prebirati. Spominjam se, da je bila v mojih očeh precej dolgo zanimiva zbirka Andersenovih pravljic z ilustracijami,« pripoveduje. Ne ve, od kod je prišla, a je bila že takrat na določenih mestih nekoliko potrgana, popisana in z nekaj risbami. Mladi bralec je potem sčasoma na njene strani tudi sam dodal nekaj barv, zapisanih besed in si tu in tam za oznako iz papirja naredil kakšno uho. Na tak način, da si kaj podčrta in dopiše, svoje knjige uporablja še danes, kot študent pa je podobno delal tudi s tistimi iz knjižnice, vse dokler ni razvil zavesti, da v knjige, ki so v javni rabi, ni odgovorno delati zapiskov, saj nenazadnje niso namenjene le tebi, je Jakob iskreno spregovoril o navadi, ki jo je sčasoma opustil.

Od potopisnih dogodivščin do esejistika in poezije

Po Karl Mayu je v otroštvu prišel užitek ob prebiranju knjig Julsa Verna in zatem tudi obdobje kriminalnih romanov, čeprav je to ostalo v bolj zabrisanem spominu, o svoji bralni preteklosti pripoveduje pesnik. Kasneje se je navduševal nad knjigami z zgodovinskimi tematikami, v gimnazijskih letih pa je začel odkrivati svet leposlovja, ki ga je vedno bolj zanimal, dokler ni postal avtor še sam. »Poezijo sem odkril dokaj pozno, še preden sem jo začel resno prebirati in jo sistematično raziskovati, sem jo začel ‘resno’ pisati,« pripoveduje o svojih vstopih v svet ustvarjanja. Za svoje začetniško obdobje pisanja pravi, da so se takrat »v besede pretakale silne energije in nastajale so precej nenavadne ter neberljive stvari.« Prve pesmi je Jure Jakob napisal že v gimnaziji, z branjem in pisanjem pa je nato nadaljeval kot študent primerjalne književnosti in filozofije v Ljubljani. V središču današnjega bralnega izkušanja pa so zanj poezija, esejistike, pripovedništvo, filozofija in knjige s teološkimi ter religioznimi tematikami, ob teh pa tudi dela za otroke, ki jih bere hčerki, sicer pa sam knjigo v roke najraje vzame zjutraj ali v zgodnjedopoldanskem času. Zelo rad je že od nekdaj bral na vlaku, s čimer pot, ki bi lahko bila dolgočasna, dobi popolnoma drugo perspektivo, pripoveduje pesnik. Ob tem pa je obvezno tudi branje pred spanjem, brez katerega ne zaključi dneva, še dodaja.

Ob policah domače knjižnice, ki jo ima del tudi v svoji rojstni hiši v Vitanju, Jure Jakob poudari, da ni malikovalec knjig, vendar pa so te v njihovem domu »osnovni medij, kar je danes proti toku časa. Knjige imamo v rokah dnevno in težko si predstavljam, da bi bilo tako, če ne bi iz hiše nagnali televizorja. Pogosti so domovi, kjer kraljuje ekran, ves čas je tam in onesnažuje prostor,« podčrta pesnik.

Javna knjižnica kot podaljšek domače knjižnice

Glede dostopnosti knjig Jure Jakob poudarja velik družbeni pomen javnih knjižnic. Sam si je večino knjig, ki jih je prebral, sposodil, s tem pa začel že v osnovni šoli, kjer je imel do potankosti naštudirane vsebine polic, in s tem nato nadaljeval v gimnaziji, ki jo je obiskoval v Celju. V osrednjo knjižnico je tam hodil tedensko, zato je ta zanj zelo hitro postala pomemben socialni prostor. Z ljudmi, ki jih je tam spoznal, ne le z zaposlenimi, temveč predvsem s tistimi, ki jih je srečal kot bralce, je navezal stike. Začelo se je s pogovori o knjigi, ki je nato postala povod za marsikaj, še o tovrstno povezovalni plati tiska pripoveduje sogovornik. Ob tem podčrta tudi, kako veliko bolj reven človek bi bil, če ne bi v svojih najstniških letih srečeval poučenih knjižničarjev, s katerimi se je lahko pogovarjal o kakovostni književnosti in od njih prejel veliko dobrih (knjižnih) nasvetov.

V Ljubljani je ob Narodni in univerzitetni knjižnici ter ostalih mestnih knjižnicah, kjer si je sposojal na kupe knjig, pogosto zahajal tudi v Bukvarno, prodajalno rabljenih knjig, ki je nekoč imela svoje prostore v podhodu na Slovenski cest nasproti Uršulinske cerkve. »To je bil v drugi polovici devetdesetih let azil za knjige in neverjetno vesel sem bil, ko sem ga odkril. Med starimi zanimivimi knjigami po dostopnih cenah sem se odlično počutil. V Bukvarni, ki je bila tako natlačena, si se komaj premikal, knjige pa si lahko kupil na kilograme.«

Jure Jakob tudi pravi, da si je vedno želel posedovati čim več knjig, vendar si tega nikoli ni mogel privoščiti. »Nisem imel dovolj sredstev, zato sem to željo uresničil le v majhnem obsegu in tudi glede na moj socialni status ter stanje na tekočem računu tudi danes nisem dober kupovalec knjig,« pojasnjuje pesnik. Zato imajo tudi v odrasli dobi zanj pomembno vlogo javne knjižnice, ki predstavljajo osrednji podaljšek njegove domače bere knjig. Na svojih knjižnih policah ima med drugim tudi pesniške zbirke, ki so ga zaznamovale. Ena takšnih so Napol dokončana nebesa, izbrane pesmi Tomasa Tranströmerja, ki so pri Beletrini izšle konec devetdesetih let, ob tej pa tudi zbirko Hiše pesnika Petra Semoliča in legendarno rumeno zbirko Daneta Zajca v petih knjigah založbe Emonica iz leta 1990.

Kolumna 27. 1. 2020

Vsi odtenki izgorevanja

Fotografija: Pexels

Zadnjih nekaj dni me moji Facebook prijatelji v obilju zasuvajo z deljenjem člankov, ki govorijo o isti temi – izgorelosti. Ker so podkrepljeni s številnimi komentarji in všečki, jim očitno tudi vsemogočni algoritem pomaga, da se še bolj uspešno valijo po spletu. Če k temu dodamo, da sta tudi na lestvici najbolj prodajanih knjig na spletni strani Emka čisto na vrhu dve na temo izgorelosti, lahko pridemo do dveh sklepov: 1. izgorelost je ne le individualen, temveč tudi družbeni problem, s katerim se mnogi identificirajo, in 2. je tudi zelo eksploatiran pojav, kajti mnogi so ugotovili, da ima take in drugačne prodajne potenciale.

Izgorelost je prvi opisal Herbert Freudenberger leta 1974 in od takrat je bilo narejenih in objavljenih na tisoče študij, analiz, priročnikov itd. o njej. Tudi slovenski Cobiss ima več kot 1000 zadetkov na temo izgorelosti, večinoma člankov, diplomskih in magistrskih nalog, tudi priročnikov, a kljub temu še vedno obstaja dvom, ali gre za napihnjen balonček ali za zares pravo bolezensko stanje. Če damo na kup tri najnovejše prispevke na temo slovenske izgorelosti, enega knjižnega in dva v obliki medijskih zapisov, ugotovimo, da opisujemo in razlagamo to stanje zelo različno: očitno ne izgorevamo enako, še posebej pa ne iz istih razlogov – eni izgorevajo zato, ker hočejo priti do družbenega statusa, uspeha in bogastva, pri tem pa jih vodi velik ego ali perfekcionizem, drugi zato, ker poskušajo samo preživeti, tretji zaradi vzgoje in vrednot, ki jim jo je vcepila patološka slovenska mati … Ne strinjamo se niti, kdo in kako sme govoriti o tej bolezni, ali lahko govorijo o njej samo prekarci ali tudi japiji, ali mora biti vključena kritika neoliberalističnega sistema ali to ni nujno itd. Skratka, bolezen je realna izkušnja mnogih, a hkrati se pri definicijah še nekoliko lovimo. Na njej je nekaj tako enigmatičnega kot na glutenski preobčutljivosti. Nenadoma mnogi ljudje ugotavljajo, da ne prenašajo glutena, pa čeprav nimajo ne alergije na žita ne celiakije. Zagotovo mora biti nekaj na stvari, toda kaj? Kaj se je zgodilo z nami, da zbolevamo za boleznimi, ki jih pred 50 leti sploh nismo poznali? Ali gre samo za stvar definicije, za konceptualizacijo nečesa, kar obstaja že od vedno, ali res nova bolezenska stanja?

In kaj se je torej zgodilo, da smo se začeli počutiti kot »izgorela družba«? Obstaja več kulturoloških razlag. Eno od njih ponuja korejsko-nemški filozof Byung-Chul Han. V svoji knjigi Müdigkeitsgesellschaft (Utrujena oziroma izgorela družba), v originalu je izšla leta 2010, pravi, da smo v 20. stoletju živeli v imunološki dobi, vedeli smo, da je naš sovražniki izven nas, to so bili virusi in bakterije. 21. stoletje pa je nevronsko, saj so zanj značilne nevropsihiatrične bolezni, kot so depresija, ADHD, izgorelost in mejna osebnostna motnja. Han sugerira, da se te bolezni pojavljajo zato, ker živimo v kulturi pozitivnosti. Internet nas zasipa z idejami, kako moramo živeti in kaj vse moramo početi. Postali smo sužnji sloganov, kot so Obamov Yes, We Can and Nikejev Just Do It. Postali smo družba, ki zahteva, da nenehno nekaj počnemo, ki poskuša v neskončnost povečevati produktivnost. To nas je pripeljalo do stanja izčrpanosti in utrujenosti.

Druga teorija, prav tako zanimiva, pravi, da gre pri izgorelosti za milenijski pojav. Razvila jo je Anne Helen Petersen v viralnem Buzzfeedovem članku z naslovom Kako so milenijci postali izgorela generacija. Z  boleznijo naj bi se namreč spopadalo več kot 80 odstotkov mladih med 22. in 38. letom. Ti so ponotranjili idejo, da morajo nenehno delati, a hkrati niso usposobljeni niti za najbolj preproste vsakdanje opravke. Bili naj bi razvajeni, obsedeni sami s sabo in zasvojeni s tehnologijo. Vanje so starši vložili veliko truda in sedaj so tudi pričakovanja velika, realne možnosti pa majhne. Pričakovali so, da jim bo šlo v vseh pogledih bolje kot staršem, a se to ni zgodilo. Družba, v kateri so se znašli, je manj stabilna, bolj nagnjena h krizam ter bolj neenaka kot družba, v kateri so živeli njihovi starši. Hkrati pa je zaradi vzgoje, ki jo je deležna, ta generacija manj opremljena za okolje, v katerem se je znašla. Milenijci naj bi bili izgoreli, ker živijo življenje, na katero niso bili pripravljeni, ker nimajo nadzora nad svojimi življenji, ker jih prenapihnjen ego vodi v nenehno gnanje za uspehom.

Obe sociološko-kulturološki teoriji se zdita zanimivi, čeprav se mi recimo zdi nepravično milenijce zmerjati z nesposobneži. Dejansko so prišli v situacijo ekonomske negotovosti, strah pa jih žene, da sprejemajo slabo plačana dela in se preveč ženejo.

Obstaja pa še tretja struja teoretikov izgorelosti, ki jo vidijo kot neke vrste eksistencialistično nervozo 21. stoletja. Smo predvsem družba, v kateri mnogi občutijo pomanjkanje smisla v tem, kar počnejo. Vzgajani smo bili v prepričanju, da bosta delo in karierni uspeh dala našemu življenju smisel, da bo na ta način prišlo do samouresničitve, a se to ne zgodi. Namesto občutka izpolnjenosti čutijo ljudje na delovnem mestu praznino in izčrpanost. Zato ni dovolj, da se izgorel človek odpočije, temveč se mora izumiti na novo.

Naj bo tako ali drugače, naj imajo prav slovenski ali tuji teoretiki tega stanja, vsekakor je gotovo, da je izgorelost tista bolezen, ki nam da misliti o družbi, v kateri živimo. O družbi utrujenosti, negotovosti in strahu. Družbi, prepredeni z občutki, ki jih povedano s Trojanowim, poganja dejstvo, da lahko hitro postanemo odveč.

Panorama 24. 1. 2020

Karel Antončič gre jutri domov

Fotografija: Pexels

Odprem oči. Nad seboj zagledam strop. Del stropa. Kakšnih pet, morda deset kvadratnih metrov. Dovolj, da vem, da ta strop ni pri meni doma. Ker je snežno bel. Moj je sivkast. Poleg tega je pri meni doma na stropu nad posteljo madež. Nastal je zaradi vlage, ki je pred leti pronicala med ploščami na terasi nad mojim stanovanjem. Če sem madež dovolj dolgo opazoval, sem v njem zagledal obrise ležečega slona.

Nekaj časa tako ležim. Ne vem, kako dolgo. Mogoče uro. Mogoče pol ure. Čeprav je še mrak, vem, da je tudi on že buden. Ker je njegovo dihanje neslišno, nič več globoko, nič več ni sikanja med vdihom in izdihom. Tudi on se zbuja zgodaj. V temi slutim njegov obraz. Spominja me na nekega angleškega igralca, ker gleda levo oko naravnost, desno pa v stran. To daje vtis, da vidi vse, tudi mene na svoji desni.  

Leživa torej eden poleg drugega, ne da bi kaj rekla. Prezgodaj je še. Šele ko se zdani, začne: »Če bo tako suho, bo šlo spet vse po zlu.« Ali pa: »Zdaj se bo pa končno lahko sejalo, dovolj je namočilo.« To je povabilo, naj kaj dodam.

Ne morem reči, da mi je kaj dosti do njegove družbe, ker sem v osnovi samotar. Vedno sem bil rad sam. Toda tudi moti me ne. Znam se izklopiti, se zavleči v svoje podkožje. Tam lahko ostanem, kolikor dolgo hočem. Ja, obvladam izklapljanje. On mi nekaj pripoveduje in če je predolgo ali nezanimivo, preprosto zaprem oči in mislim svoje misli. Ko si star, tvoje občasne odsotnosti hitro pripišejo letom in ti tega ne zamerijo, na to se zanašam.

Od vrat prileti »dobro jutro« in še nekaj, ampak tistega nekaj ne razumem, ker je izgovorjeno hitro in v narečju. Pojoča primorska govorica, zaobljena, brez robov, nekaj šaljivega je v njej. Dobiš občutek, da stvari ne gre jemati preveč zares. Da tisto, kar se dogaja, mogoče sploh ni tako slabo. Da je vse ena igra. Sestra se zapodi k oknu in ga odpre.

»Bom umrou ud vašga frišnga zraka,« njeno tekanje po sobi pospremi Antončič v istem pojočem narečju.

»Nono, vi? Vi že nej! Bum šla jst prej!« se mu ona posmeji izpod čela.

Zdaj ga prvič zares pogledam. Pomečkan obraz. Eno oko me gleda. Me vidi? Ali pa se mi samo zdi? Še zdaj, po vseh teh mesecih skupnega bivanja, nisem povsem prepričan. Pokima mi v pozdrav. Pokimam mu nazaj.

Dan se zavrti kot običajno. Jutranja nega, preoblačenje posteljnine, zajtrk. Po zajtrku vizita. V sobo vstopita dva zdravnika, eden visok, doktor Tersten, drugi nižji, ki mu ne vem priimka, in tri sestre. Začnejo pri oknu.

»Gospod Antončič, vse gre po planu. Jutri boste lahko odšli domov,« reče Tersten.

Glavna sestra si nekaj zapiše v svoj blok. Antončič z dlanmi pogladi belo, maloprej naravnano rjuho, kot bi želel s to gesto podčrtati zdravnikove besede. Pokima.

»Bodo prišli po vas ali boste odkorakal sam?« se namuzne zdravnik.

»Heh, sam pa že nej. Z vozom bodo pršl pome,« reče Antončič.

»Lepo. Odpustnico vam bom napisal že danes. Jutri zjutraj jo dobile. In recepte za zdravila. Vse bo na kartici.«

Potem se obrne h glavni sestri in ji nekaj govori, ampak ne sledim več. Novica me preseneti. Nisem vedel, da bo šel oni že jutri domov. Ko zaključijo pri Antončiču, pristopijo k moji postelji.

»Kako ste danes, gospod Kobal?«

»Hvala, gre,« odgovorim.

»Bova malo poslušala,« reče zdravnik in mi na prsi nastavi stetoskop.

»Lepo ste se popravili, lepo,« reče zadovoljno, ko konča. Gleda me.

»Fizioterapevti še niso dali zelene luči. Pravijo, da bi še malo ostali. Ampak ne prav dolgo. Tudi vas bomo kmalu odpustili.«

Prikimam, nič ne rečem.

»Poslušajte … Prej, pred prihodom v bolnišnico, ste živeli sami, kajne?« V njegovem glasu začutim rahlo napetost.

»Sam,« rečem.

»Ampak zdaj ne boste mogli več.«

Stavek me dobi povsem nepripravljenega. Golega. Tiho sem.

»Po infarktu in operaciji na mehurju ste precej oslabeli, imate kateter, treba ga je prazniti, vas preoblačiti …«

Na sebi čutim Antončičev pogled.

»Seveda se je vaše stanje neverjetno popravilo. Proti vsem pričakovanjem. Bili ste že onstran, pa saj sami veste …« nadaljuje Tersten.

Vem, moral bi biti srečen, da so me rešili. V sebi kopljem za občutki hvaležnosti.

»Vseeno potrebujete pomoč. Morali se boste pogovoriti s svojci, kako naprej. Ali boste šli v dom ali pa …«

Besede zapečejo. Ne, ničesar od tega ne čutim. Nobene sreče. Nobene hvaležnosti. V resnici čutim jezo. Bes. Nemoč. Žalost. Obup. Vse to se meša v meni. Antončič gre jutri domov, k sebi domov in ne k nekomu drugemu domov, kriči v meni, jaz pa … Ima me, da bi Terstenu v obraz zalučal vprašanje. Zelo enostavno vprašanje. Kdo od vas me je zajebal? Kdo od vas me je pustil pri življenju? So bili kardiologi? Urologi? Kdo? Kdo? Kdo?! Hočem imena! Hočem prekleta imena!

»No, saj je še čas, se bo že kaj pokazalo,« reče Tersten in naredi korak nazaj, kot bi čutil, da se v meni nekaj kuha. Pokima sestrama in kolegu, pozdravijo in zapustijo prostor.

Nekaj časa je v sobi popolna tišina. Čutim, kako me Antončičevo desno oko še vedno gleda, preučuje, vrta vame. Ne morem mu uiti, ker je njegovo vidno polje vseobsegajoče, kot bi imel na obrazu periskop, ki se obrača na vse strani.

»Se bo že kaj pokazalo,« naenkrat zaslišim kot odmev, tolažeče, mehko, kot bi objokan obraz pobožala materina dlan. Njegov glas me razoroži, čutim, kako se v meni topi bes, kako me preplavlja ponižnost pred usodo, večjo, močnejšo od mene.

Obrnem se proti vratom. Čeprav sem obrnjen proč, ga vidim, kako sedi na postelji in s svojimi velikanskimi rokami gladi snežno belo rjuho. Zadremam. V tem stanju med polbudnostjo in sanjami je vse, kar se mi dogaja, resnično.

Zbudim se doma, pri sebi doma, s tistim madežem nad seboj. Vstanem, si obujem copate, odidem v kuhinjo, si skuham kavo, počakam, da se ob osmih odpre trgovina, odidem v trgovino, kupim časopis, se vrnem nazaj domov, si pripravim kosmiče z mlekom in si čez čas skuham še eno kavo, berem, opravim kakšen telefonski pogovor, se proti poldnevu odpravim na sprehod na grad in po drugi strani dol do restavracije v Stari Ljubljani, kjer običajno kosim, nato odidem domov, ležem k počitku, popoldan zopet berem, se proti večeru mogoče dobim s kom na pijači, ob sedmih gledam novice in po novicah kakšno dokumentarno oddajo, si umijem zobe… Ob desetih me pod madežem na stropu zmanjka. 

»Ekipa, kosilo!« Škripanje vozička s hrano, žvenketanje pribora, sanje se razblinijo. Sobo napolni vonj po praženem krompirju in solatnem kisu. Sestra mi pomaga, da se dvignem, ker mi samemu ne uspe, v udih čutim utrujenost. Karel Antončič, kmet iz Gabrka, dve leti starejši od mene, devetdeset jih ima, tleskne z jezikom in začne jesti. Čakam, da bo pohvalil jed, kar običajno stori po nekaj grižljajih.

»Je dobru …« zamomlja čez čas.

Pomislil sem, da bom že jutri brez tega. Brez tega stavka. Ker bo šel že po zajtrku domov.

Imam ga na sumu, da ne bi imel nič proti, če bi moral še ostati. Ker on je tukaj tako ali tako napol doma, njegov dom je le streljaj proč. Ob njegovi postelji se razvršča Gabrk z okolico in mu pripoveduje o dogajanju na vasi. Kdo se je rodil in kdo umrl, kdo si je nakopal dolgove in kdo se ga je nažrl. V času obiskov med 14. in 18. uro izveš o Gabrku vse. Njegovi hčerki, debelušni, prijazni Primorki v poznih tridesetih mu prinašata domače dobrote in svoje otroke, ki potem posedajo po postelji in se dolgočasijo. Rad pove, da mu ni slabo. In takoj te preoblečejo, če si umazan, reče, ko ga vprašajo, kako mu je.

Zvečer gledava novice. Tudi Antončič ni čisto pri stvari. Nemiren je, slišim, kako se predeva po postelji.

Včasih se poigravam z mislijo, kako bi bilo, če bi se iz kome prebudil čez leto, dve ali na primer čez deset let. Bi me sploh kaj presenetilo, mislim, zares presenetilo? Ker v bistvu ni nič novega. Vse skupaj je eno samo preigravanje moči. Ne, novic ne jemljem več zares. Ne zdijo se mi več pomembne. Kot bi se točka moje osredotočenosti premaknila drugam, v druge, bolj intimne sfere. Z nekaj cinizma bi lahko rekel, da se meni samemu dogaja več, kot se dogaja po svetu. Tudi Antončič ni čisto pri stvari, nemiren je, slišim, kako se predeva po postelji.

»Jutri pa domov …« zavzdihne, ko se na ekranu odvrti blok z reklamami.

Ob desetih ugasnejo luči.

»Lahko noč,« reče.

»Lahko noč,« rečem.

Ležim. Nekaj časa traja, da se umirim. Nad menoj strop, zdaj je črnikast, ker je temno. Razdelim ga na koščke, na kvadratke in potem s pogledom potujem od enega do drugega. Nikjer slutnje madeža. Tam, kjer bi moral biti na stropu slon, če bi bilo to pri meni doma, potresava svetloba od zunaj. Svetla črta se pomakne malo naprej in potem vstran. Zastane, zadrhti, se prelomi, zveriži, vzvalovi ter spet raztegne in se nato pomakne nazaj, na začetno pozicijo. Njeno gibanje skušam podložiti z glasbo. Nekaj nežnega bi šlo. Schubert.

Pojma nimam o glasbi. Moja najljubša glasba je bila od nekdaj tišina. To s Schubertom je izjema. Kot bi mi nekdo vgradil v možgane čip za Schuberta. Pred toliko in toliko leti sem ga slišal prvič. Z Ano, takrat sva komaj začenjala, sva bila na koncertu v filharmoniji. Študentski abonma. Spomnim se, da me je na koncu vprašala, če mi je dobro. Ne vem, kakšen sem bil videti, ampak ja, bilo mi je dobro. Bilo mi je, kot bi bil v sozvočju s seboj, z vsakim atomom v sebi. Mislim, da sem po tistem nekaj podobnega občutil samo še enkrat ali dvakrat. Redka ptica, blaženost.

Čakam torej na tiste drobne milosti, kot jih imenujem. Zgodijo se, ko sem čisto miren. Ko v sebi spustim vse zavore, vse želje, vse misli, vse preganjavice, ko sem utrujen in prazen. Takrat se v meni naredi prostor. Največkrat se zgodi ponoči. Ali zgodaj zjutraj.

Zazveni iznenada. Svetloba zadrhti. Nekaj taktov klavirja. Tipajoče. Počasi. Trilčki. Potem čelo. Tihi, komaj slišni toni. Piano, pianissimo. Trio opus 100 – andante con moto. Prsti drsijo po klavirskih tipkah. Vstopi violina. Jakost narašča in spet upada. Zvoki treh glasbil se dotikajo, se božajo, prepletajo …

Sekunde skušam v sebi raztegniti, jih podaljšati. Želim si, da bi očaranost trajala in za nekaj hipov priklicala občutja nekih davnih vznesenosti. Pravim davnih, ker je zdaj vse to zelo odmaknjeno. Kljub odmaknjenosti me potegnejo naprej, navzgor. Včasih si mislim, da je zaradi teh trenutkov, teh spominov vredno vztrajati. Biti. »Klavir, ki ga poljublja drobna dlan …« Ležim na hrbtu in mi je, kot bi ležal na gladini vode, zrl v nebo, stopljen z vsem, kar me obdaja, z vodo, zrakom, svetlobo … vse je eno samo drhtenje, eno samo trepetanje … 

 

 

 

Svetlana Slapšak Svetlana Slapšak
Podkast 22. 1. 2020
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 18 min

AirBeletrinin podkast: beremo s Svetlano Slapšak

Zadekani do vratu in še višje, vse tja do ušes, sva na sicer prav spodobno sončen januarski dan pozvonili ob vratih, kjer je pisalo Slapšak. Če nama je bilo takrat za silo že toplo, nama je bilo jasno, da bo v kratkem postalo še topleje.

Pa ne samo zato, ker sva prišli v prijetno ogreto stanovanje k Svetlani Slapšak, antropologinji antičnih svetov, pač pa, ker smo se dogovorile, da bomo imele opraviti z volno.

Ne, nismo pletle, ne nazadnje dve od treh teh ročnih veščin do zdaj še nista osvojili, ampak ker je Volna in telo knjiga, ki jo objavila ob izteku lanskega leta. Ni pa je začrtala kot še enega antropološkega dela in pri tem načrtovala, da se bo sprehodila čez raznolike kulture in njihove načine rabe volne, pisala jo je asociativno.

V pogovoru smo klobčič volne začele odvijati kar daleč nazaj, pri Penelopi, Odiseju in Hegeso, potem pa pustili rdeči niti, da nas je čez zgodovino peljala naokrog v raznolike prostore, kjer je volna puščala svoje sledove. Ustavile smo se tudi ob idrijskih čipkah in računalniškem vezju (hja, še ena asociacija na tkanje).

Prisluhnite podkastu:

Svetlana Slapšak očitno zelo toplo čuti do volne in razmišljanja o antičnih mitih, pa nasploh o naši preteklosti in nič manj tudi sedanjosti, marsikdai kritično, vedno pa z občutkom za najbolj zanimive in pomenljive podrobnosti, in, dosledno, s prešernim smehom.

Če bi zgolj po alineah našteli, o čem vse je do zdaj pisala, s kom sodelovala, za koga in kaj vse se je dejavno postavila, bi bil seznam skoraj da neskončen, ampak obenem tudi ohlapen in suhoparen. Zato ne navajava nobene od njenih 50 knjig, več kot 400 znanstvenih študij ali 1000 esejev. Razen, seveda, Volne in telesa. Ostali premisleki pa so tako ali tako na dosegu roke: v knjižnici, knjigarni ali na spletu.

Knjigo Volna in telo lahko kupite na tej povezavi.

Panorama 20. 1. 2020

Dnevnik Toneta Partljiča (3. del)

Tone Partljič na Iloviku. Fotografija: osebni arhiv

Torek, 31. december 2019

Zadnji dan v letu, ki je za nami; torej tudi v letu, ki je za mano, in sicer še toliko bolj, ker sem pustil za seboj že devetinsedemdeset let. Človek nehote pomisli, koliko jih bo še. Že štiri dni prej, v soboto opoldne, smo se z avtom za hip ustavili na otoku Lošinju, le še streljaj od njegove neobljudene južne obale na ozki prevozni cesti. Z lošinjskega zadnjega brega, tik preden se ozka cesta v serpentinah spusti strmo navzdol, sem v divji burji gledal z Lošinja na jug večje otoke Olib, Silbo, Premudo, Škardo … in na levi zahodni strani Pag in zadaj Velebit in kajpada globoko spodaj morje, kjer so se penili valovi. Lepo je misliti, da je tu zmeraj tako, že od takrat, ko še ni bilo ljudi, le morje, morske živali in rastline … In še nič naselij. Nikoli ne mislim na »večnost«, na morju pa velikokrat, zlasti ko sem pozno zvečer s čolničkom sam v kaki uvali, kjer ni luči, ljudi, ladij, le voda in nebo in zvezde … Če je luna, čakam kako tabinjo. Mateo, osemnajstletni dijak srednje pomorske šole na Reki, ki je bil med božičnimi prazniki za nekaj dni spet doma na Iloviku pri mami Moniki, očetu Željku, babici Mariji, dedku Elviru in stari mami, triindevetdesetletni Mariji,  se je pripeljal z gumijastim čolnom – »boat taksijem« – po nas v Mrtvaško uvalo na dnu Lošinja in nas odpeljal  skozi kanal tik pred hiško svoje babice Marije na Ilovik, ki stoji le nekaj metrov od morja. Tam smo bili delno, a ne povsem skriti pred burjo, da je bilo mogoče izstopiti in pobrati prtljago. V tej zlasti znotraj lični hiški smo se že ne vem kolikokrat odločili pričakati novo leto prijatelja Brane in Milada in midva z Milko. Naj kar takoj zapišem, da je tu, kot se reče, zame raj na zemlji, kjer ozdravim dušo in telo.

Potem je celo soboto in nedeljo še divjala mrzla burja, da ni bilo mogoče s plastično pasaro na morje. Kljub temu sem sedel na verandi v bundi in poslušal veter in valove in seveda prav zadovoljen ugotavljal, da ilovačke bure pač ne moreš doživeti v Mariboru. Nebo kovinsko jasno in nekje visoko, morje zamolklo modro, barke, ki so se zibale,  pa vse obrnjene  na sever v smeri burje. Kak redki galeb se je s krikom zaganjal z višine proti gladini, a čofotal v vodi in iskal rib, čeprav se mu je morda prej nekaj deset metrov nad valovi zazdelo, da jih vidi; le zakričal je in se spet dvignil in poletel prek kanala na Sveti Peter. Ne mislim na nič, le malo pod bundo drgetam od mraza in gledam vodo in poslušam in vonjam borove iglice v vetru in zdi se mi, da se čistita duša in srce. In možgani.

Včeraj, v ponedeljek, pa je bilo mogoče že dopoldne s čolnom na morje iti lovit arbune, pa tudi panulo smo vlekli kak dober kilometer in glej, prijela je ena štiridesetcentimetrska barakuda, zvečer pa nismo ujeli nobenega lignja. Ne le mi, kopenski amaterji, tudi domačini so tožili, da nič ni več z ribami in lignji, kot je včasih bilo. Ribi, ki sem jo ujel in ji pravijo tudi morska ščuka, je v resnici ime škaram, a jim tu pravijo kar barakude, kar je »družinsko ime« večje skupine vitkih roparic … Pečena je prav dobra. Zvečer je burja popustila,  Milada, Brane in jaz smo že bili z morja in ko sta šla v hišo, je bilo mogoče urinirati v morje. Potem sem šel za njima, ženski sta pripravljali večerjo, Brane pa je vzel vabo in kar z brega lovil ribe na plitkem dnu, saj je bila močna oseka in je v dveh dnevih ujel le dve ribi, zelo velikega arbuna in še večjo orado … Jaz sem šel v že trdi temi v hišo in do večerje bral Tujo lepoto, prozo Tatjane Tolstoj, pranečakinje slavnega Leva. Knjiga je izšla v Žepni Beletrini in je priročna za prenašanje in večerno branje v postelji. Prevajalka Urša Zabukovec piše v spremni besedi, da gre v bistvu za literarne eseje. Ni pomembno – izbor enajstih »esejev-novel« je odlično branje, najbolj mi je segel v srce In Memoriam Josip Brodski. Joj, vse življenje berem knjige, a sem se šele zdaj začel sekirati,  da jih toliko ne bom mogel prebrati, a bi bilo treba. Jutri se bom lotil romana Vorošilovgrad ukrajinskega pesnika Serhija Žadana, ki sta ga prevedla Mariborčana Primož in Janja V. Lubej. Ruska profesorica Olena Pogrebnikova, lektorica za slovenski jezik v Kijevu, mi je rekla, da je Žadan veliko večji pesnik kot prozaist. Da pa je srečna, ker zakonca Lubej, ki delujeta na lektoratu v Lvovu, prevajata sodobno ukrajinsko književnost v slovenščino … Leta 2017 sta prevedla zahteven sodobni roman Dvanajst krogov Jurija Andruhovyča, ki je tudi zaradi tega leta 2017 dobil nagrado Vilenica. Bil sem celo Primožev gost na lektoratu v  Lvovu …        

Po večerji igramo malo tarok. Tako smo na Iloviku v treh dneh prilezli do današnjega dne, ki je zadnji dan v letu in goduje Silvester … Otok je popolnoma »prazen«. Na njem pozimi živi okoli 50 ljudi, poleti morda 70, a takrat je še preveč poln turistov, da največkrat ni mogoče dobiti kake postelje. Toda saj je večina turistov na jadrnicah in barkah. Zvečer smo jedli najboljšo svinjsko pečenko, ki jo iz domačega prašiča že v Krškem pripravi Milada, tu jo le čudežno speče. Zadnjih deset let ni televizije, ni petard, ni reklam ali hrupa. Malo mlajši domačini so se z ladjo odpeljali v Lošinj praznovat in nazdravit Silvestru in poslušat nekega Graša … Gledamo na telefonček. Odštevamo minute in sekunde. Se poljubimo in si zaželimo vse, vse, vse naj … Pokličeva Mojco in Urško, čestitava tudi njunima Vitu in Matiji in psičku Aškotu, ki je z Urško v Gorici. Grem kar prvi spat …

Sreda, 1. januar 2020

Ob treh sem pokonci, ne morem spati. So tista leta, ko moraš vsakih nekaj ur odtočit. Grem poškropit morje in vidim, da je dovolj umirjeno, da bomo čez nekaj ur lahko odpluli lovit ribe. V kuhinji prižgem luč. Milka, Milada in Brane še spijo. Slišim, kako prehlajena Milka hrope in kašlja in Brane smrči. Je noč, je mir, na otoku ni nobenega zvoka. Pač cerkvena ura bije tri. Kako uro bom gotovo bedel. V roke bi moral vzeti komedijo Grenlandija Vinka Möderndorferja, ki jo imam s seboj. Za amaterje jo režiram v Pekrah pri Mariboru. Moral bi dopisati nekaj ženskih vlog, ker je igralk spet prišlo več, kot je vlog na razpolago, vse pa bi rade igrale. Ampak godi se v domu za ostarele in zlahka bom dopisal nekaj stark, ki rečejo kak stavek, ena bo gluha, pa se bo naučila pisave za gluhe in ves čas sporočala, kaj bi rada, drugo bom »dal« na voziček … Ampak tu mi pamet ne dela … Na pisanje niti ne pomislim. Ne mislim na Slovenijo, Maribor, Pekre … Seveda ne mislim niti na Hrvaško in Ilovik, predajam se le drugačni naravi in čutim morje, ribe, lignje, ovce, ki so začele rojevati bela jagnjeta, ki jih redki starci in starke pred burjo nekam odnašajo na rokah in vmes cartljajo, da ne bi zmrznili … Pač, niso sami starci, na otok, rojstni kraj svojega moža, se je recimo vrnila morda štiridesetletna doktorica biologije Gordana Pavoković, ker se je njen mož, do nedavnega advokat, odločil zapustiti »noro« mesto in na domačem otoku gojiti ovce … Gospa ima ob doktoratu iz biomedicine tudi diplomo dveh fakultet in rada reče, imam doktorat in dve fakulteti, zdaj sem pa čobanica. Toda pomembno je, da je napisala bogato monografijo z več kot sto fotografijami  Ilovik i Sveti Petar, dva otoka istoga imena – na jednom se živi, na drugemo vječno počiva … Na drugi strani (prijeko) Ilovika je namreč manjši otok Sveti Peter, kjer je samo pokopališče in nekaj muzealij, a tudi Ilovik se je dolga leta imenoval Sveti Petar. (Otokoma se je nekdaj reklo tudi Sveti Petar od bure in Sveti Petar.) Ob prazniku. Sv. Petra zelo krščansko vzgojeni Ilovčani praznujejo, molijo, hodijo po otoku in pojejo in po večerih kurijo kres in svetijo s svečami, potem pa imajo pred cerkvijo še »druženje« ob vinu in hrani, ki jo pripravijo gospodinje … Veliko jih pride za praznik tudi kući iz Amerike, največ jih je v New Yorku … Me ima, da bi napisal novele o nenavadnih zgodbah, ki sem jih v teh petintridesetih letih slišal, a se mi zdi, da se ne spodobi. Tega ne morejo pisati prišleki – kaj šele turisti, ki jih tu, razen poleti, tako ali tako ne marajo. Ne da bi se zavedali, so domačini še kaj hujšega kot lokalpatrioti … Ob štirih zjutraj grem nazaj v posteljo in takoj zaspim. Ob desetih gremo na morje, dobim tri lepe barakude in nekaj ribonov, po njihovem arbunov, zvečer pa samo dva lignja, toda eden je »velikan«, težek več kot en kilogram. Še dva dni bomo tu, v soboto bom spal že doma …

Nedelja, 5. januar 2020

Pa smo že nekaj dni v novem letu. Sem že doma, na Dvoržakovi, v svoji sobi s knjigami. Včasih ocenjujem, da jih imam že deset tisoč. Ne, nimam vtisa, da jih »posedujem«, čutim, da so knjige nekaj, kar me absolutno presega, kamor se lahko skrijem in so moj prvi azil, Ilovik je šele drugi, ker pač ni pri roki. Tu sem jaz res jaz. Ker človeka po osemdesetih letih navadno spravimo v dom, ves čas mislim, kaj bo z mojo sobo in zapuščenimi knjigami. Do večera moram napisati ta dnevnik za Valentino z AirBeletrine, popoldne ob treh pa imam povsem nepričakovano literarni nastop v Svetem Juriju ob ŠčavniciDo leta 1953 se je imenoval Videm Ščavnici (to je že srednjeveški naziv), sedaj pa je – po vaškem krščanskem patriotu –  spet Sveti Jurij. Juriju pravimo tudi prleške Atene, saj je tod doma veliko uglednih in literarnih imen in filozofskih imen. Tu je bil leta 1872 rojen Davorin Trstenjak, pobudnik in prvi predsednik pisateljskega društva, od tod je »dinastija« Kreft (Bratko, Vladko, Ivan …), od tod so pesnik Edvard Kocbek, Ivan Vuk Starogorski,  Miroslav Slana, slavist Fran Ilešič, publicist Viktor Vrbnjak, škof Vjekoslav Grmič, polkovnik Edvard Vavpotič, Maistrova desna roka itd., tržaški pisatelj in Kocbekov prijatelj Boris Pahor pa je častni občan … Ne vem, kako da so se odločili za nedeljski termin takoj po kosilu (cela Slovenija iz televizijskih prenosov državnega zbora ve, ta takrat zaspim). Me skrbi, če bo kaj ljudi. Po računalniku komuniciram s prevajalko Alenko Kreft, ki pravi, da ni iz legendarne »dinastije«. Povsem novo mi je, da jo skrbi moj honorar. S potnimi stroški sem omenil 150 evrov, a mi je sama dvignila na 200. Sicer živi in deluje v Berlinu. Najino dopisovanje je prav vedro in posrečeno. Ker se Aško vrne v Maribor še le čez kak teden, bom vzel Milko s seboj. Se že veselim. Bral bom črtice Mama umrla stop, Miško, O moji prv i poroki in Ali veš, koga so danes pokopali. Presegel sem omejitev znakov, zato bom o tem, kako je izgledal literarni nastop v Juriju, poročal kdaj drugič.

Roman Pesnica Toneta Partljiča lahko kupite na tej povezavi.

Panorama 17. 1. 2020

Popravki

Divje jezero pri Idriji, v ozadju vhod v rudnike Morie. Fotografija: osebni arhiv Jakoba J. Kende

Ko so v petdesetih začeli vzpostavljati Transverzalo, so do Postojne izgubili zalet iz mnogo razlogov, ne samo zaradi oblasti. Eden izmed njih je bil gotovo tudi prepričanje, takrat kar precej razširjeno, da bo že do tja predolga. Ko sem to pravil enemu naših znanih ultramaratoncev, se je nejeverno zasmejal, a potem se je spomnil: »Seveda, oprema je bila v tistih časih predpotopna. S takšno prehoditi nekaj sto kilometrov, no, najbrž ni bila šala.«

Podplati gojzarjev dobesedno okovani z žeblji. Prav nič lažji in nič manj okoren nahrbtnik, podedovan od starega očeta, ki se je s tem mastodontom na ramah boril na soški fronti. Da o vsebini nahrbtnika sploh ne bi: hrano in pijačo so prenašali v pločevinasti posodi! A od srede prejšnjega stoletja ni napredovala samo pohodniška oprema. Tudi pričakovanja v zvezi s tem, kaj pomeni urejena pohodniška pot, so danes precej večja. In toliko bolj je jasno, kaj sploh pomeni hoditi.

V zvezi s Transverzalo je v petdesetih mnoge skrbelo, da bo 600 kilometrov morda preveč tudi zato, ker so bili slabo razgledani. Takšna zamejenost je danes nerazumljiva, toda takrat pač niso imeli vsega na konicah prstov, kot imamo v zadnjem desetletju ali dveh. Tako po drugi svetovni vojni ni bilo splošno znano, da so v ZDA že v tridesetih nastale prve sodobne planinske transverzale: pobuda za prvo, ki se je imenovala preprosto Dolga pot, je vzniknila leta 1910, leta 1930 pa je po glavnem gorskem grebenu ameriške zvezne države Vermont šlo že vseh njenih 439 kilometrov. In pri nas širša javnost v petdesetih ni vedela, da je skrb glede prevelike dolžine Transverzale nesmiselna, saj je ena teh ameriških poti, Apalaška, ki so jo otvorili leta 1937, kar sedemkrat daljša kot polovička Transverzale od Maribora do Postojne.

Vsaj Globoko Grlo mi je sicer zatrdil, da je spadal med peščico, ki je vedela tako za ameriške dolge poti kot za nekoliko krajše francoske vélike ture. Načrt nacionalne mreže slednjih so namreč razglasili leta 1947 in jih nekaj speljali že v prvih letih po drugi svetovni vojni. Do konca štiridesetih naj bi bila na primer vzpostavljena verjetno najbolj znana evropska alpska transverzala, takrat blizu 700 kilometrov dolga GR5 od Ženevskega jezera do Azurne obale, danes razširjena na 2200 kilometrov. A Globoko Grlo in drugi, ki so vedeli za dolge poti in vélike ture, so menda imeli svoje razloge za to, da so molčali. In zato se je marsikomu zdelo bolje, da se ni speljalo celega kroga Transverzale, temveč se je ustavila že v Postojni in potem končala na plaži. Da zagotovo ne bi bila predolga, so jo malo okrajšali tudi pred Postojno. Predvsem traso od Porezna do Idrije so potegnili v karseda ravni črti, čeprav so s tem preskočili hribovji, ki nista le eni vidnejših planinskih, temveč sta vogalnika slovenske planinske in splošne zavesti. Resno, iz Transverzale črtati Škofjeloško hribovje in Polhograjce je prav tako absurdno, kot če bi iz Pregleda slovenskega slovstva v tiskarni iztrgali poglavje o Tavčarju, ker bo sicer treba preveč naložiti na tovornjak. Kot če bi nacionalki prepovedali predvajati Cvetje v jeseni, ker da se s tem promovira zastarele odnose med spoloma. Kot če bi se na gimnazijah nehalo obravnavati Visoško kroniko, ker bi znala biti najboljši slovenski roman.

Kdor je vedel za starejše tuje transverzale, mu je bil znan še en dober razlog, da se  Transverzalo spelje prek Škofjeloškega hribovja in Polhograjcev. Ameriške dolge poti in francoske vélike ture so namreč, če je bilo to le mogoče, spravili čim bližje urbanih središč. Prav prebivalcem slednjih najbolj manjka naravno okolje in v najboljšem primeru se razgibavajo v kakšnem nadomestku pravih gora in gozdov, ki nima mnogih bistvenih učinkov narave. Da bi prav te ljudi zvabili na plano, so uredili celo pristopne poti, kakršna gre na primer iz središča New Yorka do Apalaške poti, ki se metropoli nalašč približa vse do zadnjega, kolikor toliko naravnega okolja na obrobju velemesta.

Zato gre popravljena trasa Transverzale s Porezna vse do Škofje Loke, kjer pobere pristopnike iz Kranja. Šele nato gre proti Idriji prek Polhograjcev, v katerih nanjo prispe pohodnik iz Ljubljane. S tem je odpravljena največja pomota stare polovičke južno od Julijcev in je Transverzala obenem lahko nadgrajena s povezavami do tistih, ki jo najbolj potrebujejo. A trasa ima na tem delu še kakšen manjši problem.

Seveda nikakor ni pričakovati, da je popravljena pot povsod popolna. Kot na primer na kratkem raztežaju od Breznice pri Žireh do Ledinskega razpotja, ki ga je naša trojka nalašč začrtala v slogu stare trase od Porezna do Idrije, torej vse preveč po cestah. V izziv podjetnim in ponosnim ljudem tistih krajev: če bodo želeli k sebi prek Transverzale privabiti več pohodnikov, ki konec koncev pustijo za sabo kakšen kovanec, bodo gotovo uvideli potrebo po trasi, ki bo lepše speljana tem krajem tudi v večjo čast.

Kakšen popravek smo vseeno izvedli, sploh če se je očitno boljša pot ponujala sama od sebe. Eden takšnih delov je med Idrijo in Mrzlo Rupo. Po starem je šla pot iz Idrije naravnost navzgor proti Hleviški planini, zato je bila v vročini glavne planinske sezone mnogo manj prijetna od nove trase. Sploh pa se je po starem zgrešilo ravno najboljše od tehniške in naravne dediščine v okolici Idrije, čeprav je večina teh biserov lepo nanizanih na skoraj vzporedni in označeni Idrijsko-cerkljanski poti.

Nova trasa Transverzale je blažilno hladna. Od Idrije gre namreč v senci ob rakah, več kot štiri stoletja starem vodnem kanalu, po katerem se pretaka del mrzle Idrijce. Od tod prijeten hlad celo v razgretem poletju in s tem je povezana tudi kakšna zanimivost ob njej. Recimo kamšt, največje leseno vodno kolo v Evropi, ki je torej prav s pomočjo vode črpalo vodo iz rudniških globin.

Ko trasa zapusti rake, zanimivosti nikakor ni konec. Tam je najkrajša reka te zaplate sveta, Jezernica, dolga 55 metrov. Začenja se pri še bolj slavnem Divjem jezeru, iz katerega vsake toliko potegnejo truplo kakšnega potapljača; pod jezerom je sifon s tako zahrbtnimi in močnimi tokovi, da je vzel že kar nekaj drznih življenj, a še vedno ni znana njegova globina. Tudi okolica malega jezera je dih jemajoča. Obdaja ga zatrep visokih, prepadnih sten, da leži na njem kar malo srhljiva senca. To še poglablja bogato rastje okoli jezerca, tako zelo raznoliko in s polno posebneži, da že stoletja navdušuje botanike. Od stopljenega apnenca težka voda jezera pa je tiste značilne, hipnotične turkizne barve in običajno tako neskaljene gladine, da leži nad njo čuden mir. Če kakšnega fanta pograbi, da bi zalučal žabico in se skloni za primerno ploščatim kamenčkom, ga njegova sestra zgrabi za roko.

“A si ti mogoče mene malo zezala?” Fotografija: osebni arhiv Jakoba J. Kende

»Se spomniš stranskega vhoda v Morio?« ga vpraša, ne brez ljubeče ironije do bratovega navdušenja nad vsem superjunaškim in visokofantazijskim.

A dlan je gluha in slepa za takšno ironijo in prav previdno odloži kamen, ki ga je pobrala. Prizor je vendar res kakor iz kakšnega fantazijskega sveta in s svojim nenavadnim spokojem prikliče v spomin tisto jezerce ob skalnatem vhodu v škratje kraljestvo Moria, katerega gladine ne gre zmotiti. V njegovih neizmerjenih globinah bi bilo prav lahko kaj gigantskega z dolgimi, bledozelenimi, svetlikajočimi se lovkami. Kaj, kar se zna razburiti, pa zato, ne zaradi obilnega deževja, iz jezerca na sekundo bruha do šestdeset kubičnih metrov vode.

Čudes tudi s tem še ni konec. Potem ko se pot povzpne na Hleviško planino, napravi stara trasa po dolgih kilometrih soncu izpostavljene ceste ovinek do Vojskega, od katerega je nato spet precej neprijetne ceste do Mrzle Rupe, zadnjega zaselka pred Trnovskim gozdom. Nova trasa pa se s Hleviške planine lepo počasi spusti proti vzpenjajoči se soteski Idrijce, nazaj proti hladu reke. In ko se steza nazadnje spet stakne z Idrijco, je pred nami še ena krasna zapuščina nekdanjih dni, klavže. V bistvu gre za baročno zajetne jezove, krite s streho, pred katere so zložili kupe lesa, ki so ga bili vedno lačni rudniški rovi dvajset kilometrov niže ob toku. Ko je bilo pred pregrado do trinajst tisoč kubičnih metrov debel in akumulacijsko jezero polno vode, pa so odprli velike pretoke, da je silni val odnesel les vse do Idrije. In te konkretne klavže so med najstarejšimi ohranjenimi, saj so jih začeli graditi leta 1767, ter so s skoraj enajst metrov debelimi zidovi tudi najbolj krepke.

Kmalu po klavžah je krajši odsek te poti tak, da po njem v kakšnem večjem dežju ni treba hoditi. Tam gre trasa tik ob strugi in takoj postane jasno, v kaj se lahko spremeni sicer milo žuboreči potoček: ni ga, ki bi kaj takega preživel. A ta odsek je dolg le nekaj sto metrov, in če se ni ravno utrgal oblak, je zgolj v dodatno razvado. Pot je namreč treba najti skozi slikovit razval velikega kamenja in izruvanih debel, med katerim gre slediti predvsem toku vode; markacije je odneslo ali jih vsaj prestavilo, GPS pa je pod strmimi pobočji soteske vse prej kot natančen.

Ko Transverzala nazadnje prečka Idrijco in zavije v južno pobočje njene soteske, je višinska razlika, izgubljena s tistim zložnim spustom s Hleviške planine, že povsem nadoknadena. Vzpon do Mrzle Rupe se tako komaj opazi, se je pa v njej nujno ustaviti: temu zaselku kot omenjeno sledi Trnovski gozd, v katerem ne gre računati na to, da bi se našlo kaj vode.

Kritika 15. 1. 2020

Onstran narave in kulture in nazaj

Fotografija: Pexels

Impozantna, več kot šeststo strani obsežna študija Onstran narave in kulture je življenjsko delo enega vodilnih francoskih antropologov, Philippa Descolaja. Descola, ki je doštudiral pod mentorstvom utemeljitelja strukturalistične antropologije Levi-Straussa, zavrne učiteljevo izhodišče, da je velika ločnica med naravo in kulturo univerzalno prisotna pri vseh človeških skupnostih, in postavi še bolj temeljni univerzalizem: ločnico med notranjostjo (dušo) in fizičnostjo (telesom).

Moderno kozmologijo, ki ločuje naravo in kulturo, Descola predstavi kot posledico zgodovinskega procesa, v katerem se mešajo »razvoj estetske občutljivosti in slikarskih tehnik, širjenje meja sveta, napredek tehničnih veščin« in ustoličenje moderne znanosti kot primarne epistemske paradigme. Njene temelje najdemo v starogrški filozofski misli, zlasti Aristotelu, ki opredeli naravo kot celoto, physis – v krščanskemu pojmovanju, na začetku Geneze, je človek postavljen nad naravo, ta pa mu je dana v skrb in v gospo(dar)stvo –, ter v razvoju moderne linearne perspektive renesančnega slikarstva, ki poskuša »obnoviti povezanost popolnoma poenotenega sveta v racionalnem, matematično zgrajenem prostoru«.

Delitev na »fizičnost« in »notranjost« se je v novoveški mentaliteti evropske civilizacije izkristalizirala v po vplivu najmočnejšem kartezijanskem dualističnemu pogledu, ki obstoječe ločuje na dve vrsti substance, kar je Descartes opredelil kot le tiste »stvari, ki obstajajo na tak način, da za svoj obstoj ne potrebujejo nobene druge stvari«. V kartezijanskem dualizmu sta ti dve substanci telo, katerega bistvo je razsežnost, in duh, katerega bistvo je mišljenje.

Kartezijanski dualizem se v različnih evropskih modernih variacijah binarnega para pojavlja v sorodnih oblikah, kot so razlikovanje med (človekovo) duševnostjo in (njegovim) telesom, med mentalnim in fizičnim, zavestjo in organskim telesom, subjektom in objektom, notranjim in zunanjim svetom, duševnostjo in čutnostjo. Descola opozarja, da »[d]vojnost med notranjostjo in fizičnostjo, ki je v različnih modalnostih prisotna povsod, … ni zgolj etnocentrična projekcija nasprotja med telesom na eni strani in dušo ali duhom na drugi strani, ki naj bi bilo lastno Evropi. To nasprotje, kakor se je izoblikovalo v Evropi, ter filozofske in teološke teorije, ki jih je spodbudilo, moramo, nasprotno, pojmovati kot lokalno različico splošnejšega sistema osnovnih kontrastov«. Descola, sklicevaje se na obilje etnografskega gradiva, pokaže, da binarna nasprotja »zelo široko uporabljajo vsa ljudstva v številnih situacijah«, in tako ovrže popularno mnenje, da gre za »izum Zahoda«, ki ga je treba dekonstruirati. Strukturalna antropologija nam pove, da je sama oblika mišljenja v binarnih nasprotjih univerzalna – tisto, kar se lahko razlikuje od kulture do kulture, je vsebina binarnih nasprotij.

V izhodišču avtorjeve študije je podmena, da »[v]se sheme, ki jih ima človeštvo na voljo za specificiranje odnosov do sebe in do sveta, obstajajo v obliki predispozicij, ki so deloma prirojene, deloma pa izhajajo iz samih lastnosti skupnega življenja«. Človekova izkušnja samega sebe, drugega in narave, njegovo »shematiziranje praks«, je strukturirano na način dveh najprimarnejših mehanizmov, in sicer mehanizma identifikacije (in razlikovanja) ter mehanizma razmerja. Identifikacija je, poenostavljeno, dojemanje podobnosti in različnosti med nami in drugimi entitetami. Rečeno v okviru dualistične sheme, sta identifikacija in razlikovanje dojemanje podobnosti in razlik med našo notranjostjo in notranjostjo drugega ter med našo fizičnostjo in fizičnostjo drugega. Naša notranjost je lahko podobna ali različna od notranjosti drugega, enako pa velja tudi za drugi par binarnega nasprotja, za fizičnost. Možne kombinacije podobnosti in različnosti so štiri, ki jih Descola označi za »štiri velike ontološke tipe«, ki so podlaga vsem »nasprotujočim si oblikam kozmologij, modelov družbene vezi in teorij o enakosti in drugosti«. Štiri osnovne ontologije oziroma »sisteme lastnosti obstoječega« poimenuje: animizem, totemizem, naturalizem in analogizem.

Določitev štirih osnovnih ontoloških tipov, ki so gotovo najpomembnejši prispevek tega eruditivnega in etnografsko razkošnega dela, je mogoče ilustrativno ponazoriti z razpredelnico, ki pa je v slovenskem prevodu študije žal napačno zapisana – popravljena je takšna:

Evropski novoveški mentaliteti najbližji ontološki tip je naturalizem, ki je značilen zlasti za moderno znanost in moderno kozmologijo. Po naturalistični ontologiji je človekova fizičnost enaka oziroma podobna fizičnosti nečloveških bitij, saj je tako kot telesa vseh bitij tudi človeško v osnovi zgrajeno iz iste tvari (atomov oziroma subatomskih delcev) in zanjo veljajo isti fizikalni zakoni. Nasprotno pa po naturalistični ontologiji obstaja med notranjostjo človeka in notranjostjo drugih bitij radikalna različnost, prelomna diskontinuiteta, po kateri je človeku pripisana intencionalnost, samorefleksija, samozavedanje in kvalitativno drugačna duševnost. Neposredna posledica naturalistične ontologije je tako imenovana »velika ločnica« med naravo in kulturo.

Animizem oziroma animistična ontologija pomeni prepričanje, da imajo druga bitja enako notranjost kakor človek. Rastline in živali so notranje počlovečene, človek z njimi stopa v medosebni odnos, z njimi komunicira, jih dojema kot del skupnega življenjskega sveta: »Podobnost notranjosti torej upravičuje širjenje stanja “kulture” na nečloveška bitja z vsemi atributi, ki jih to zajema, od intersubjektivnosti prek ritualiziranih obnašanj in spoštovanja konvencij do obvladovanja tehnik.« Nasprotno pa se v animizmu ljudje, živali in rastline med sabo razlikujejo »po svojem odevalu iz preje, dlak, lusk, lubja«, torej po fizičnosti. Drugače rečeno, »se človeška in nečloveška bitja ne razlikujejo po duši, ampak prav po telesu«. Animizem je potemtakem inverzen naturalizmu, toda s pomembnim pojasnilom, namreč da razlika med fizičnostjo bitij v animizmu ni v substanci, temveč »v obliki in načinu življenja, ki ga ta sproža«. Snov, iz katere smo narejena vsa bitja, je enaka, radikalno pa se razlikujemo po oblikovanosti te snovi. Oblika fizične telesnosti je odgovorna za različne načine prehranjevanja, razmnoževanja, gibanja in družbenosti človeških, živalskih in rastlinskih mnogoterih bitij in je zato tudi »ključno merilo razločevanja v animističnih ontologijah«, kar Descola pokaže na podlagi obsežnega etnografskega gradiva o amazonskih Indijancih.

Totemizem kot ontologija izhaja iz postavke o podobnosti tako notranjosti kot tudi fizičnosti človeških in nečloveških bitij. Primer totemistične ontologije najde Descola v kozmološkem in etiološkem sistemu avstralskih Aboridžinov, ki ga imenujemo »Dreamtime« oziroma »sanje«.  Fizično in notranjo podobnost oziroma kontinuiteto vseh bitij zagotavljajo sanjska bitja iz primordialne realnosti Sanj, ki so ob »zori sveta« pustila »potencialnost« za njihov obstoj, ki se nepretrgano nadaljuje, tudi potem ko so sanjska bitja zapustila zemeljsko površje. Sanjska bitja so »hkrati porodničarji in prototipi družbene in fizične dejanskosti«, vendar ne način sorodstvenih vezi, marveč »z neposrednim odnosom podvojitve, ponavzočenja ali uobličenja«. V totemističnem sistemu Aboridžinov je človeška identiteta tako povezana z identitetami in potezami nečloveških bitij, da jo je težko umestili »na eno ali drugo stran domišljijske črte, ki ločuje naravo od kulture«.

Polarno nasprotje totemizma je analogizem, po katerem se bitja medsebojno razlikujejo tako po fizičnosti kot po notranjosti. Za analogizem je značilno prepričanje, da je »celota obstoječega z majhnimi presledki razdrobljena na mnogoterost bistev, oblik in substanc«, ki so tako urejene, da »lastnosti, gibanja ali modifikacije struktur pri nekaterih vrstah obstoječega vlivajo na usodo ljudi ali pa obnašanje ljudi vpliva nanje«.

Kot primer analoške ontologije avtor obsežneje obravnava mehiško kulturo pred konkvisto, navaja pa tudi evropsko srednjeveško idejo velike »verige bivajočega« in po svetu razširjen nauk o soodnosnosti mikrokozmosa in makrokozmosa, značilen za geomantiko, vedeževanje in astrologijo. Čeprav ga Descola umesti v čas in prostor evropske renesanse, velja skupaj z Robertom S. Lopezom v Rojstvu Evrope opomniti, da je nauk o sovplivanju mikrokozmosa in makrokozmosa – kakor tudi astrologija – zaživel v poznem srednjem veku po zaslugi del Bernarda iz Toursa in sv. Hildergarde iz Bingena.

Descola je prepričan, da se mora sodobna, na naturalizmu zgrajena antropologija »znebiti svojega konstitutivnega dualizma in postati popolnoma monistična«. Moderni naturalizem ne more služiti kot izhodišče za obravnavanje drugih kultur, temveč mora postati zgolj »eden od možnih izrazov splošnejših shem, ki vodijo objektivacijo sveta in drugega«. Preostali trije načini ontološke identifikacije bodo tako služili izmišljanju novih shem, ki pa bodo bržkone hibridne, saj ni nujno, da te obstajajo kot »čisti« tipi.

Splošni pomislek, ki bi ga veljalo nasloviti na veličasten projekt Descolajeve monistične antropologije, pa se nanaša na avtorjevo najosnovnejšo podmeno, in sicer, kot v spremni študiji zapiše Bojan Baskar, zavračanje hipoteze, da »obstaja en sam svet, ena sama narava, en sam sistem objektov, ki ga vsaka kultura percipira po svoje«. Tega odklonilnega stališča pa ni mogoče zavzeti, če smo znanstveni realisti in menimo, da nam znanost dejansko pove nekaj resničnega o realnosti in delovanju sveta in da znanost ni zgolj eden od mnogih »procesov aktualizacije neštetih njegovih kvalitet, ki jih ljudje lahko objektivirajo ali ne«. Če menimo, da je znanost spoznavno superiorna alkimiji, astrologiji, homeopatiji, hiromantiki, frenologiji ali numerologiji. Za znanstvene realiste presoja o veljavnosti nekega ontološkega tipa ne more biti relativna glede na kulturo, saj je odvisna od naše epistemološke zavezanosti. Povedano drugače, naturalistično ontologijo sprejmemo, ker je ta najbolj usklajena z znanstvenimi resnicami o svetu in njegovih bitjih. Astronomija, ki bi bila namesto na ontološkem naturalizmu zgrajena na analogizmu, je lahko kvečjemu astrologija.

Ana Svetel (Fotografija: Matic Bajželj) Ana Svetel (Fotografija: Matic Bajželj)
Panorama 14. 1. 2020
Čas branja
Čas branja: 0 min

Knjiga priznanj: Ana Svetel

Ana Svetel žanje ta hip veliko hvale in pozornosti javnosti s knjigo Dobra družba, ki je lani jeseni izšla pri LUD Literatura. V njej v 21 zgodbah na temo javnih prevozov izpiše natančno sliko nekega okolja in odnosov v njem. Avtorica, ki je zaposlena kot mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je nase opozorila že s pesniško zbirko Lepo in prav, ki je bila nominirana za nagrado za najboljši prvenec.

Ime: Ana Svetel

Zadnja knjiga: Zadnja napisana: Dobra družba, zadnja prebrana: Kozjeglavka Zarje Vršič.

Kje ste odraščali? V Mariboru, na obrobju mestnega središča. V veliki, prostorni sobi, ki sva si jo celo otroštvo delili s sestro.

Kaj ste študirali in kje? Etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Odločitev za študij je bila ena izmed najtežjih v življenju. V ožjem izboru sta bili še primerjalna književnost in glasba.

Kje živite in zakaj? V Ljubljani, trenutno na Viču. Ker sem podnajemnica, so moje lokacije zmeraj začasne. Moj trenutni dom je zaradi lege ob vpadnici zvočno neizmerno onesnažen, imamo pa dve karizmatični blokovski črni mački, ki ju je zmeraj lepo srečati. V prostih dneh se rada preselim na družinski vikend globoko v pohorske gozdove ali na morje.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni? Ponosna sem na obe knjigi, pesniško zbirko Lepo in prav in na Dobro družbo.

Opišite svojo jutranjo rutino. Občudujem ljudi, ki vstajajo ob svitu, ki zjutraj telovadijo in pišejo. Sama spim do zadnje dovoljene minute (ali čez), zato je jutranja rutina resnično omejena zgolj na najnujnejše: oblečem se, grem lulat, umijem si zobe in obraz, razčešem si lase, preverim maile in družabna omrežja ter sedem na kolo. Nato – odvisno od urnika – bodisi vadim klavir bodisi študiram, zadnje mesece pa med jutranja opravila sodi tudi fizioterapija.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? Praktično nikoli ne kuham, še nikdar nisem ničesar spekla. Izredno slabo parkiram. Odkar sem se poleti vrnila z Islandije, me praktično ne zebe več.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila? Kopalke.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki. Baron na drevesu Itala Calvina, Dama s psičkom (izbor kratke proze) Antona P. Čehova ter Pravek in drugi časi Olge Tokarczuk.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? V mojem socialnem krogu nemalo ljudi piše. Navdiha pravzaprav ne razumem zares, cenim pa mnenje Andreja Blatnika, Mojce Pišek, Roberta Kureta in še marsikoga.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami? O tem nikoli nisem razmišljala, a seveda bi bila presrečna, če bi napisala denimo Jadrana Krta ali Piko Nogavičko. Nekaj, kar bi nenehno razveseljevalo. V zadnjem letu me je navdušil tudi izčiščen slog in topla, človeška, ganljiva literarna govorica Aleksandra Hemona.

Na katerem kraju/v katerem mestu iščete navdih? Navdih mi je, kot rečeno, bil od nekdaj nekoliko nerazumljiv. Opažam pa, da mi pri pisanju proze koristi moja razvada, da na kosilih (navadno namreč kosim sama) poslušam pogovore drugih. Pa sploh ne v smislu vsebine, temveč zasledujem način, kako neznanci pri sosednjih mizah upovedujejo svoja življenja. Sicer pa se izredno dobro počutim na otokih.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? Freska Oznanjenje Beata Angelica, Matissova kapela v mestecu Vence, film Toni Erdmann in poezija številnih – vedno znova prebiram Czesława Miłosza, Wisławo Szymborsko, Majo Vidmar. Decembra sem bila v Andaluziji, kjer so me navdušili primeri mavrske arhitekture. Kar se tiče glasbe: Couperin, Beethovnove sonate, renesančna vokalna glasba, v zadnjem času tudi Schubert. Januarja in februarja sem hvaležna za festival baročne glasbe, ki ga pripravljajo v Filharmoniji.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Dolgo časa samo puščam, da se mi tema, ki me zanima, prosto kotali po mislih. Za literarno ustvarjanje se mi zdi ključno kontrapunktiranje intenzivnega dela in zavestnega odmika od pisanja.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. Zmeraj pišem na računalnik. Kljub temu da študijske zapiske načeloma zapisujem v zvezke in da sem velik zagovornik papirja in svinčnika, moram leposlovje nemudoma videti na zaslonu. Sicer pa nisem človek ritualov, pišem lahko praktično kjerkoli, kjer je mir in kjer mi nihče ne »gleda pod prste«.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? Brez dvoma s pogledom na morje. Če je v bližini še kak bor in škržat, pa sploh.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Kadar ne pišem, je to posledica lenobe ali prezaposlenosti z drugimi obveznostmi. Pomagajo mi neusmiljeno bližajoči se roki, slaba vest, pri poeziji pa tudi dnevi, ko se trpinčim s težkimi temami (smrt in njene variacije – zelo rada namreč živim).

Opišite svoj idealni dan. Celodnevno kopanje, branje in smešno pogovarjanje z ljudmi, ki jih imam rada. Zvečer pa olive, dober sir in vino. Potem morda še nočno plavanje in kartanje. Idealni dnevi se vsako poletje dogajajo na hrvaških otokih. Upam, da se bodo taki dnevi celo življenje vsako poletje vračali.

Opišite svojo večerno rutino. V zadnjem času pogosto pozno v večer ostajam v službi, nato kak nezdrav prigrizek, tuš, internet, malo klepetanja pred spanjem. Načeloma zelo hitro in zlahka zaspim in imam neverjetno trden spanec.

Ste vraževerni? Seveda. Sploh za stvari, ki prinašajo srečo.

Najljubša pijača: alkohol? Alkohol po pravici povedano zelo slabo poznam. Rada pijem ne preveč trpka rdeča vina, sladki muškat in gin. Piva nikoli.

Najbolj zoprn literat vseh časov? Teh je pa cela vrsta. Skupno jim je, da so v nekem trenutku postali nezmožni videti drugega. In posledično tudi sebe.

Brez česa nikoli ne zapustite doma? Na Rožnik grem rada brez vsega, le ključe vzamem.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? Babico, dedka, staro teto in varuško. Ker so to ljudje, ki sem jih imela zelo rada in so vsi umrli v zadnjih letih. Sicer pa bi rada spoznala Mozarta in svojo prababico Drino – glede mnogih stvari me namreč zanima njuno mnenje.

Kateri je vaš najljubši prigrizek? Včasih me premami neukrotljiva želja po sladkem – tedaj pojem vsak košček čokolade, ki ga najdem. Sicer pa olive in maline. Pa gozdne jagode – a te so tako redke.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? Morala bi vprašati svoje študente.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? Pravzaprav se ne spomnim ničesar omembe vrednega. Iz minulega leta mi bo v spominu ostal decembrski Ignor, ko sem po dogodku ostala na koncertu zgolj zato, ker se mi ni ljubilo sami domov, nato pa sem poslušala najbrž najboljši koncert leta – nastopal je hrvaški bend Klinika Denisa Kataneca in muzicirali so kot angeli. Nič smešnega, skratka.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Kot mlada raziskovalka delam na Filozofski fakulteti. Delo s študenti mi je v neizmerno veselje, individualno raziskovalno delo pa mi je deloma užitek, deloma muka. K sreči imam zelo modrega mentorja in nekaj izredno pametnih kolegov in kolegic.

Kaj bi svetovali mladim piscem? Naj manj pišejo in več berejo.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Pri desetih letih sem na družinskem izletu na Žavcarjev vrh videla odrtega prašiča in od takrat dalje ne jem mesa. Zmeraj, kadar na cesti zagledam povoženo žival, me zabolijo možgani. Na Islandiji sem se med drugim naučila voziti veliko kosilnico Kubota in pomagati pri kotenju ovac. Do telesnega stika s soljudmi imam zelo ambivalenten odnos. Dvakrat sem bila v Longyearbyenu, najsevernejšem mestecu na svetu, upam, da se bom lahko še kdaj vrnila tja.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? V tem letu bi rada dokončala doktorat, kar se mi včasih zdi popolnoma neizvedljivo in me navdaja z grozo, včasih pa si nonšalantno prigovarjam, da bo že nekako šlo. Sem si pa strogo zabičala, da se ne lotim nobenega (obsežnejšega) leposlovnega projekta, dokler ne postavim zadnje pike svoje doktorske disertacije. Vseeno pa že zdaj razmišljam, kako bi nekatere vidike tematik, ki jih antropološko proučujem, kasneje prelila v bolj poljudno, morda literarno ali polliterarno obliko. Nenazadnje imam zbranega precej zanimivega gradiva z Islandije, Svalbarda in Ferskih otokov. Predstavljam si, da bi literarizirana etnografija teh severnih območij lahko našla slovenske bralce. Delam tudi na novi pesniški knjigi, kaj več pa naj ostane skrivnost.

Panorama 13. 1. 2020

Dnevnik Toneta Partljiča (2.)

Gostilna, kjer se vsako leto odvija prednovoletno srečanje pisateljev, ki se ga udeležuje tudi Tone Partljič. Fotografija: arhiv gostilne Šiker.

Sreda, 18. december 2019

To je v bistvu dan, ki se ga že vsaj tri desetletja ob vsakem koncu leta najbolj veselim. Seveda ni vedno prav 18. december. To je  prednovoletno srečanje peterice. Mariborske literarne peterice, ki se je »samoustanovila« leta 1971 z almanahom Skupaj. Pet prijateljev je hotelo dokazati, da »se da dobro pisati tudi zunaj glavnega mesta«. Mislili smo na M. Kranjca, I. Potrča, C. Kosmača, F. Godino, P. Božiča, A. Hienga itd., ki so se s Prekmurja, Primorske, Maribora, Celja preselili v Ljubljano, ki je potem diktirala literarne vrednosti, politiki v Ljubljani pa politično »linijo«; peterica pa ni marala »ideološkega falangizma in enotnosti«, zase smo terjali popolno umetniško svobodo … Ti pisatelji-prijatelji so bili ljubljanski študentje, ki so se vrnili na Štajersko, Andrej Brvar, France Forstnerič, Marijan Kramberger in dva, ki sva ravno končala mariborske višje šole, Drago Jančar in jaz … Forstneriču je bilo leta 1971 že osemintrideset let, najmlajšemu Jančarju pa šele triindvajset. V almanahu Skupaj smo objavili tudi svoje najnovejše literarne prispevke, Brvar Pesmi za Vando, Forstnerič novelo Brlog, Jančar novelo Krištof, Kramberger esej o Forstneričevi poeziji Drava življenja in jaz svojo prvo uspelo komedijo Ščuke pa ni, ki sem jo za uprizoritev leta 1973 še spremenil. Mogoče smo pričakovali (malo tudi zaradi lokalpatriotizma, ker smo se odrekli ljubljanskemu literarnemu »diktatu«), da nas bodo v našem mestu sprejeli s simpatijo, toda ne – večina mariborskih piscev nas je štela za domišljave nastopače (Mevlja, Švajncer, Gaborovičeva …), politika pa za nekakšne državi nevarne intelektualce in boheme … Ni čudno, da je Jančar končal v zaporu, da sta potem s Forstneričem »morala« z Večera, da so nas zasliševali na upravi javne varnosti, ipd…  Šokiran opažam, da nas še zdaj mnogi podobno doživljajo, kar se je dobro videlo v nedavni tematski številki Dialogov o včerajšnjem Mariboru … Navkljub očitkom o domišljavosti peterice in tudi mojem občutku, da so literarne nagrade bolj ali manj nebistvena stvar, naj zapišem, da je od mariborskih pisateljev dobil veliko Prešernovo nagrado za literaturo pred peteričarji le sedeminsedemdesetletni Janko Glazer leta 1968, potem pa kar štirje člani peterice, Jančar, Brvar, Partljič in Forstnerič, nagrado sklada … Navkljub relativnosti okoli nagrad vseeno lahko sklepamo, da ni šlo zgolj za našo prepotentnost, ampak nekoliko tudi za ustvarjalno potenco, navsezadnje je Jančar evropsko znan in nagrajevan pisatelj … Po manjši prijateljski »prekinitvi« ob Jančarjevi selitvi po prihodu iz zapora v Ljubljano smo se spet začeli družiti, nekako ritualno smo se vsaj dvakrat na leto (enkrat je bil to vedno konec decembra) dobivali v znani stoletni gostilni Šiker ob cesti proti Lenartu … Ker jaz po letu 1975 nisem več pil alkohola, sem bil tudi dežurni šofer … Do leta 2007 nas je bilo vseh pet – Andrej, Drago, France, Marijan in jaz. To so bila »nora« srečanja. V posebni sobi smo jedli Šikerjeve dobrote, pili njihovo odlično vino (le jaz sok iz jurke in radensko). Gotovo smo spravljali v obup dežurnega natakarja ali natakarico, ker nas, ob desetih zvečer, ko so zapirali, seveda ni bilo mogoče spraviti ven iz te posebne sobe. Začeli smo z novicami, tu in tam še s kakimi ljubezenskimi dogodki (France je bil vdovec, vedno poln novic, Marijan zakrknjen samec, Brvar v dinamičnem zakonu z Vando, ki se je kdaj resno zamajal zaradi pesnikove širokosrčnosti, Drago je ostal poročen z Olgo, a si je ustvaril v Ljubljani novo družino, o sebi pa kajpada ne bom rekel nič …). Potem so sledile daljše razprave o literarnih zgodbah, Drago je vedno znova privlekel v debato politiko in slovensko narodnost, Marijan pa je kaj modrega pripomnil le ob koncu … Veliko pametnega je bilo izrečenega, sam sem kar nekritično požiral njihove utemeljitve, nič me ni motila različnost stališč … Prvi je zmanjkal France, ki mu je oslabelo srce nehalo biti 2007, pri štiriinsedemdesetih letih. Bil je osrednja gravitacijska oseba peterice. Leta 2015 je sam končal mučenje z boleznijo Marijan Kramberger … Ostali smo sami, Andrej, Drago in jaz. K sreči se je – najprej tudi kot direktor Evropske prestolnice kulture – z nami začel družiti »nepeteričar« Mitja Čander, direktor Beletrine, po poreklu Hočan. Hitro je pripeljal s seboj prijatelja in urednika Beletrine Aleša Štegra z Destrnika, Andrej pa je predlagal, da vključimo še Francetovo hčer, novinarko Melito, ker je bila velikanska »demokratizacija«, saj je prej veljalo pravilo, da na srečanja peterice ne bomo vabili žensk … Sedaj nas pokliče in poveže Mitja, jaz pa uredim rezervacijo posebne sobe pri Šikerju. In letos smo se dobili v sredo, 18. decembra, ob 19. uri. A glej hudiča –  Čander je 18. zbolel, Melita je bila zadržana, zato smo sedeli za mizo Aleš, Drago, Andrej in jaz. Andrej in Drago sta že »stara sodelavca« Beletrine, meni je pravkar izšla tretja, več kot 500 strani obsežna Pesnica, Francetu pa so posthumno izdali knjigo z našimi pričevanji Vem, nocoj sem bil v Ljubstavi …

Imeli smo se enako odlično kakor nekoč in kakor tedaj, ko nas je več. Aleš nam je vsem prinesel Beletrinino darilo, mojo Pesnico in obsežno zbirko pesmi Paula Cezana. Poročal nam je o sporu Svetlane Makarovič z Beletrino in z »vsemi«, potem smo kar precej govorili o prvem Mitjevem romanu Slepec, pri katerem smo vsi hvalili začetek in konec, satirični del na slovenske politične in državne razmere pa precej oglodali, preden smo dali dobro oceno, čeravno ga ni bilo zraven. Smo ga pa vsi zelo pogrešali. Predebatirali in pohvalili pa smo tudi nov projekt – Klasično Beletrino. Drago je bil ves ognjevit, z Alešem pa sta tudi tako pridno praznila steklenice, da sva se z Andrejem že odpeljala malo pred enajsto, onadva pa sta vedno bolj glasno debatirala in še nekaj naročila … Že zaradi Mitjeve odsotnosti se moramo spet čim prej dobiti.

Četrtek, 19. december 2019

Sem v mariborskih zaporih z ekipo Javne agencije za knjigo, ki je organizirala akcijo Vključujemo in aktiviramo, in raziskovalkami in sodelavkami v akciji, ki so lani natisnile knjigo Na grad iz ženskega zapora na Igu, letos pa iz moškega Vidiš, tukaj boš zdaj doma. Gre za enaindvajset zapisanih izpovedi zapornikov in zapornic. Tudi sam sem z zaporniki v dveh letih 160 ur bral in govoril o prebranih knjigah ter z njimi sodeloval za lastno ustvarjanje, skupaj pa smo pripravili tudi štiri prireditve, namenjene predvsem interni publiki. Z njimi in njihovim duhovnim svetom tako imam nekaj izkušenj. O knjigah smo govorili vsi, jaz kot mentor v zaporu in kot pisec krajše spremne besede k drugi knjigi, največ in najtehtneje pa Milica Antić Gaber, ki je tudi urednica dveh dragocenih, poučnih in presunljivih knjig moških in ženskih arestantov in arestantk, kakor jim pravi tudi ljudska pesem. Izkušnje mentorjev z zaporniki, našimi stanovalci, osebami na prestajanju kazni, kakor se jim tudi vse reče, so vseskozi pozitivne. Akcijo je štiri leta financiral oddelek Evropske unije, ker pa je šlo za pilotski projekt, je sedaj te finančne injekcije konec, prav vsi mentorji, med njimi mnogi znani pisatelji, pa so napisali prošnjo na ministrstvo za kulturo in druga ministrstva, da se je akcija tako obnesla, da bi bilo z njo nujno nadaljevati. Pod vodstvom mentorjev so trije zaporniki napisali že svoje knjige. Zase lahko preprosto rečem, da se mi je marsikaj razjasnilo po druženju z njimi in da je mogoče malce samovšečno, če napišem, da sem po teh 160 urah druženja z njimi malo boljši človek. Kajti seveda je vsak od njih najprej človek z imenom in priimkom in lastno usodo, ki jih je zaradi najrazličnejših vzrokov pripeljala v zapor. Tistih, ki so na prestajanju zaporne kazni in ki so se nam za vse prav prisrčno zahvalili, je bilo na prireditvi lepo število, žal pa je bila le ena  pedagoginja iz Zavoda za prestajanje kazni – večina prispevkov pa zadeva prav njih. Izjavljajo, da so prezasedeni. Neverjetni se mi zdijo podatki, da je v zaporu lažje dobiti mamila kot kaj drugega. In da je kadrovsko in prostorsko ta del dolžnosti, ki ga ima država po zakonu do oseb na prestajanju kazni, tako podhranjen. Ko sem se vrnil domov, je vse dišalo po božičnih keksih, ki jih je pekla Milka. Aško pa je dežural, če bo kaj padlo na tla.

Zadnji del dnevnika za AirBeletrino in gospo Valentino pa bom napisal po novem letu.

Zadnjo Partljičevo knjigo, roman Pesnica, lahko kupite na tej povezavi.

Panorama 10. 1. 2020

Ne dotika se moških. Bere knjige. In zelo ljubi očeta.

Binyavanga Wainaina Fotografija: Simple Wikipedia

»There is nobody who is a beast or an animal, right? Everyone, we homosexuals, are people and we need our oxygen to breathe.«

(Binyawanga Wainana, Associated Press, 2014)

Zamišljajmo si, da je Afrika resnično takšna, kot jo predstavljajo mednarodni mediji, je za BBC aprila leta 2012 zapisal Binyawanga Wainana. Da je Afrika ena država. In njena največja provinca Somalija. Bono, Angelina Jolie in Madonna bi bili njeni skupni predsedniki, ki bi jih imenovali Združeni narodi. Evropski humanitarci bi vodili Urad za zunanje zadeve, študentski pavzerji iz Velike Britanije Ministrstvo za zdravje in Ministrstva za kulturo ustvarjalci videoposnetkov, kot je Kony2012. Ti vaščani bi nosili enodelna, ročno izdelana etnična oblačila, plesali bi na etno glasbo, čez dan pa bi skupaj gojili hrano in se ukvarjali z donosnimi dejavnostmi. Za našo zaščito bi vasi obkrožali ameriški mirovniki in Nato letala ter tako osrečevali naša srca in misli. Pari bi imeli enega samega otroka – na ta način ne bi obremenjevali ubogih, trpečih Evropejcev z željo, da potujemo z naših vasi in polnopravno sodelujemo v dinamičnem svetu. Ne bi smeli sodelovati s Kitajci in ne bi smeli poslovati z državo, nekoč poznano kot Gadafijeva Libija. Afrika bi odkrila otroka v sebi, nehala bi povzročati nered ter skušala biti del sveta.

»Canga«

Verjetno na kontinentu obstaja cela množica ljudi, ki bi znala povedati, kako prepuščanje volje drugim, da se odločijo, kakšna je prava identiteta Afričanov, nikoli ni bila dobra ideja, toda le en sam človek je, ki je to znal narediti na tako duhovit način. Chimamanda Ngozi Adichie ga je klicala »Canga«, on pa je o njej, še preden smo slišali zanjo v avtobiografskem romanu One day I will write about this place (Granta, 2011), zapisal, da si dopisuje z »mlado Nigerijko, /…/, ki tudi poskuša priti do objave«. Menda sta brala dela drug drugega in si vsakodnevno pošiljala maile. Tedaj je Binyawanga, ki se je vrnil iz Južne Afrike, srečal še druge pisatelje iz Afrike ter začel z njimi diskutirati o ustanovitvi revije. »Cele dneve in noči sem na spletu. Očka se pritožuje nad računi. Strica pošljejo, da se pogovori z menoj. Ima ta nov stroj. Vanj zliješ poceni alkohol in ga zapreš v vrečico. ‘Dobro govoriš,’ mi reče. Lahko se ukvarjaš s prodajo in trženjem in nekaj zaslužiš.« Binyawanga je skoraj privolil, ko je priletel mail od »prekletih kolonizatorjev«.

»Hudo smrkave solze«

V njem mladega pisatelja obvestijo, da je v ožjem izboru za nagrado Caine. Nagrado v višini petnajst tisoč dolarjev leta 2002 tudi dobi, potoči nekaj solz, »hudo smrkavih solz«, kot zapiše, in začne z literarno revijo Kwani?, ki pomeni – In kaj potem? Od tedaj je govora o afriški umetniški revoluciji ali celo o renesansi, revija pa postane pomembna platforma za pisateljice in pisatelje iz Afrike. Zanjo je pisala tudi kenijska pisateljica Yvonne Owuor, ki je leta 2003 prav tako prejela prej omenjeno nagrado. Binyawanga začne redno potovati, prisoten je malodane na celotnem kontinentu, kar še toliko bolj velja od leta 2006, ko v reviji Granta izzide njegov esej How to write about Africa. O njegovem slogu priča tudi naslednja anekdota; evropska humanitarna organizacija mu naroči knjigo o spalni bolezni, nad katero kasneje niso navdušeni. EU trdi, da obstaja le en Sudan, medtem ko Binyawanga, resen pisatelj, piše zgolj o južnem Sudanu. Skrbi jih tudi jezik, ki je neprimeren, nesramen. Binyawanga jih nekam pošlje, zavrne honorar, in knjigo objavi pod okriljem Kwanija (?).

Menda je odslej razumel, zakaj se v Keniji ne piše dobre literature. Talenti se zapravljajo za pisanje brošur o izobraževanju in ozaveščanju, ki jih financirajo donatorji. »Ne kompliciraj in boš dobro plačan,« ne okoliši Binyawanga, ki je znan po ekonomičnem in hkrati sugestivnem izrazu. Kritičarka v London Review of Books je težišče njegovega pisanja našla v jeziku. Po njenem gre Binyawangovo uspešnost iskati v tem, da ne skuša pisati o Afriki, čeprav se greografsko osredotoči na Kenijo, Južno Afriko in Ugando, in na ta način tudi avtobiografsko delo ni zgodba o določeni deželi ali celo o kontinentu, kot je zgodba o jeziku in o možnostih, ki jih ta ponuja. Pri tem je smiselno dodati, da je jezik v Binyawangovi avtobiografiji, ki je napisana v angleščini, resda glavni lik, predvsem v smislu razgrinjanja večjezičnosti, ki obstaja v Keniji. Binyawanga celo zapiše, da je za urbano Kenijo značilna razcepljena osebnost: avtoriteta, izobrazba, mednarodna komunikacija poteka v angleščini; nacionalna vez v Kiswahiliju; in vaščani ter urbani nostalgiki komunicirajo v številnih maternih jezikih.

Človečnost in nepoveličana iskrenost

Verjetno je komentiranje, kaj je moč izreči v določenem jeziku in kaj ostane zamolčano, tisto, ki osredinja roman, in to kljub temu, da se ta od središča odbija v najmanj treh, štirih krogih. V prvem krogu vidimo Binyawango kot odraščajočega kenijskega dečka, nato mladeniča, ki eksperimentira in izživlja študijska leta v Južni Afriki, nato odraslega moškega, ki se vrača domov, in nenazadnje že uveljavljenega pisatelja, ki zaključuje študij kreativnega pisanja v Ameriki. Kljub temu da One day I will write abut this place ni klasična memoarska proza, kot je to na primer Soyinkin The Man Died (Noonday Press, 1988), ki obravnava nigerijsko državljansko vojno, iz njega še vedno razberemo določeno naelektrenost, ki je posledica ne toliko kontekstualizacije še tako intimnega doživljaja, kot pa fine, tople človečnosti in nepoveličevalne iskrenosti. Pri Binyawangi tako ne bomo našli samoopravičevanja, značilnega za klasično avtobiografijo, pač pa izpostavljenost, priznanje občutja negotovosti. Večino časa je opazovalec, ki na način flashbackov opazuje hitro spreminjajočo se afriško realnost.

Za Binyawango je torej značilna fluidnost, stalna relativizacija in prevpraševanje obstoječega, posebej političnega sveta, ki ves čas samodestruktivno teži k etničnemu principu.  Eksistencialist v svojem bistvu, ki prevprašuje svojo identiteto in odgovornost, ki jo nosi, posebej nasproti svojim staršem, zatočišče najde v knjigah in branju. One day I will write about this place je torej portret umetnika, ki se je odločil prerešetati najbolj ranljivo in hkrati konstitutivno obdobje svojega življenja, ki pa ni samo obdobje otroštva, pač pa tudi odraslosti. V 25. poglavju knjige imamo priložnost prebrati toliko kot vstavljeno zgodbo, ki jo je mladi Binyawanga poslal na uredništvo južnoafriškega časopisa Sunday Times in ki ga je konstituirala kot pisatelja, mu dala potrebno samozavest. Gre za portret njegove matere, ugandske begunke, ki se je v Nairobiju izšolala za tajnico, kasneje odprla frizerski salon, in svoje sanje žrtvovala za družino. Njen sin, poimenovan po njenem očetu, Binyawanga, je čuden, brani ga bolj, kot bi ga smela. Živi v lastnem svetu, nikoli ni sprejel boga in včasih se zdi, kot bi se izgubil v kaosu.

»Mama. Rekel bom. Maama? Rekel bom.«

Binyawangova »čudnost«, ki je v romanu One day I will write about this place, sugestivno nakazana, pride na plano leta 2014, kot odziv na val protigejevskih zakonov v Afriki. Binyawanga se javno deklarira kot gej ter objavi esej, ki ga označi za »izgubljeno poglavje« avtobiografskega romana iz leta 2011. V njem opiše dve verziji priznanja. V prvi, neresnični, stoji ob umirajoči materi. Iz Južne Afrike pride pravočasno, drži materino roko, si jo dviguje k obrazu, ji šepeta na uho in premišljuje, ali ga sliši. »Mama. Rekel bom. Maama? Rekel bom.« Besede izreka zgolj v mislih. Usta se nočejo premakniti. Toda mama mora čutiti utrip njegovega srca. Težko je izreči, ker tega v življenju še ni izrekel. »Tega nihče, nihče, še nikoli v življenju ni slišal. Nikoli, mama. Nisem ti zaupal, mama. In. Jaz.« Dokler ji glasno in jasno ne zašepeta v uho: »Mama, homoseksualec sem.« V drugi, pravi verziji, zamudi materino smrt. Čeprav je ni videl pet let in čeprav je bolna, je ne obišče. Nahaja se v Južni Afriki in ona umira v Nakuruju, dokler mu 11. julija 2000 sorodniki ne sporočijo njene smrti.

V drugo verzijo vključi tudi očeta. Šele pet let po mamini smrti si bo našel ljubimca. V Earl Courtu, v Londonu. In se počutil osvobojenega. Tedaj bo povedal prijatelju, vendar ne bo izrekel tega, da je gej. Besede ne more izreči do svojega devetintridesetega leta. Preden se javno deklarira, umre tudi oče. 11. julija 2011 ga zadene kap, natanko enajst let po mamini smrti. »Očetu ni mogel povedati ničesar,« zapiše Binyawanga. Čeprav vedenje nosi v sebi od petega leta starosti. Vsa srečanja z moškimi so se končala z osamljenim jokom na stranišču. »Občutek ni seksualen. Zagotovo. Preplavlja me. Hoče se ustaliti. Pride vsakih nekaj mesecev kot malarija in me pusti tresočega nekaj tednov, zmedenega nekaj mesecev. Glede tega ne naredim ničesar.« Ali pa naredi le to, da se, hvaležen za vso ljubezen, ki jo prejme, čeprav je jasno, da daje več kot prejme, zapira v svoj svet. Odsoten. Sladek. Seveda je lahko tudi sebičen. Veliko masturbira in nikoli ne dovoli srcu, da bi počilo. Ne dotika se moških. Bere knjige. In zelo ljubi očeta, pri čemer se njegovo srce uči raztezanja. Šele tedaj lahko zapiše: »Homoseksualec sem.«

Hiv pozitiven in »srečen«

Binyawanga Wainana je umrl 21. maja 2019 v bolnišnici Aga Khan v Nairobiju. Družina je sporočila, da ga je od leta 2016, ko je na Twitterju oznanil, da je hiv pozitiven in »srečen«, že nekajkrat zadela kap, tokrat pa je bilo usodno. Chimamanda Ngozi Adichie je s svetovno javnostjo delila sentimentalni zapis, v katerem je med drugim dejala, da »nihče ni bil kot on«. Binyawanga za razliko od nigerijske pisateljice kolegice nikoli ni pristal na to, da bi postal »kultura osebnost« ali pa sinonim za liberalistično Afriko. To je dodatno poudaril leta 2007, ko se mu je Svetovni gospodarski forum namenil podeliti nagrado za »mladega globalnega voditelja«. Zavrnitev je utemeljil z besedami, češ da ga mika »potrditev« in »žarenje« v javnosti. Nenazadnje so se tej instituciji priklonile številne države in predsedniki. »Težava je v tem, da sem pisatelj,« je zapisal. »In čeprav, tako kot mnogi, ponoči hodim spat fantazirajoč o slavi, bogastvu in verodostojnosti, je tisto, kar je v mojem poslu najbolj dragoceno, /…/ poskušati ostati neodvisen, svoboden in kreativen … če bi sprejel idejo, da »bom bistveno vplival na svetovne zadeve, bi bila to velika samoprevara.«

Binyawanga Wainana: One day I will write about this place, Graywolf Place, 2011, Minneapolis, Minnesota.

Kolumna 8. 1. 2020

Jezero in Momljač Taras Birsa

Nadaljevanka Jezero.

Tadej Golob mi je polepšal nedeljske večere. In Bohinjsko jezero, seveda. Preskrbljen sem vsaj za šest nedelj, da bom mirno gledal televizijo in da me ne bo sram buljiti v to napravo za izgubo časa. Še tri nedelje so pred mano – potem pa nič. Zopet nič.

Do tedaj pa me zanima, kako bo: ali gre za umor iz strasti, gre za umor za odstranitev nevarne tekmice v znanosti in potem tudi zaradi zaslužka na nekem inštitutu, v njeno glavo namreč ne moremo pogledati, ali gre za naključje, morda za nesrečo.

Malo sem bil razočaran, ker policisti niso iskali glave, kar bi bilo seveda nujno, da bi lažje verjel zgodbi – ne pod vodo ne v gozdovih, kakor da jih to ne zanima. No, morda pa jih še bo.

Malo sem tudi razočaran, ker ni nobenih podatkov, ali je seksala, preden so jo umorili ali celo po tem, ko je bila že mrtva, ali morda celo, ko je bila že brez glave. Malo me moti tudi to, da niso pobrali niti mikro sledi, recimo kocin z njenega venerinega hribčka, da je skratka niso počesali, no, mogoče so jo, pa je to še skrivnost, niso odkrivali drugih sledi, recimo kakšnih ostankov kože kakšnega ljubimca ali več ljubimcev … ampak te nedoslednosti omogočajo glavnemu preiskovalcu, ki se vozi v volvu za kakšnih 80 tisoč, da nekaj izsiljuje in namiguje, pri tem pa momlja kakor Momljač v seriji risank za otroke, ki so jo vrteli pred petinštiridesetimi leti globoko v socializmu in Jugoslaviji pred glavnim dnevnikom, ki je bil ob 19.30. Zabaval je otroke in odrasle. Bil je kosmat in prikupen psiček, pa vseeno kriminalist (Mumbly Cartoon Show iz leta 1976).

No, videli bomo, ali bodo dejstva ugotovljena ter kako bodo ugotovljena (in nam prezentirana). No, najpomembnejše vprašanje pri kriminalki za preprosto ljudstvo pa je, ali si bo Momljač dejstva razlagal prav kakor Sherlock Holmes in bo z železno nujnostjo sklepanja prišel do razrešitve ali pa bo, kakor junak Imena rože, sklepal napačno, dokler ne bo dojel bistva umorov, ki se skriva tako v občem kakor v konkretnem – bomo videli. Motiv je zaenkrat še neznan, lahko jih je veliko, ekspozicija za preiskavo pa kar široka. Nas čaka še kakšno truplo? Bilo bi koristno (mogoče dvoglavo truplo brez ene glave), da ne bi iskali nepogrešanega.

Ampak nič za to in še za kaj drugega, da ne bom izpadel kakor zavistnež ali kakor Fran Levstik, ki je Jurčičevemu romanu Deseti brat očital, da je junak prestar, ko se bo poročil, da ga Manca ne more čakati, da bo postala stara devica itd. Roman pa je koda za slovenske romane (nekateri so res pravi mladinski romani – vse je črno-beli dan).

Vseeno, nadaljevanka je lepo posneta, ima strukturo, dialogi so dobri, pravi, ne preveč obloženi. Čuti se krepka literarna podpora, liki so izdelani, igralci odigrajo, kot je treba, tudi manjše vloge so učinkovite … vse je gledljivo in simpatično. Vprašanje je, kako se bo razvilo. Retroaktivno? Deduktivno? Kako bo? Kdo je morilec? No, parazitirajmo in uživajmo, saj gre za naš lepi in pošteni krimič v Bohinju (Blejsko jezero ima pravo kriminalno zgodbo, ko je partner oziroma mož zaradi zavarovalnine potiskal ženo pod vodo nekje od obale v Zaki, da so se mu njeni lasje ovijali okoli roke …). V nadaljevanki pa za zdaj nastopajo bogatuni in zasvojenci, znanstveniki in intelektualci, mogoče bo še kje kakšna kurba, mogoče, vsaj nakazano je, da obstajajo razni ljubezenski trikotniki, osebno izkoriščanje politične in druge moči – skratka, vse, kot je treba.

Kako se bo prišlo do njega, tistega pravega morilca, kje nas bo avtor zaslepil in speljal v napačne vode, da bomo presenečeni, da se bo zgodil čudež, kdaj bomo vedeli – namigov je veliko, možnosti tudi, suspenz je dober. In še enkrat – hvala. No, Momljač Taras Birsa bo mogoče spregovoril in snel masko (izza katere pa mislim, da ni še ene maske, povsem enake, in za njo še ene povsem enake – kakor bi lupil čebulo, se ve). Ampak to ni pomembno. Je, kakršen je, je pa lep, samozavesten, postaven, nekoliko strašljiv, močan, neupogljiv, premočrten. Bravo za kriminalista in policaja. Vseeno malo nenavadno.

Kot lik v TV-nadaljevanki deluje učinkovito, mačistično – in to je mogoče za gledalke še dodaten magnet. Mogoče bo pa padel v očarljive kremplje svoje nove sodelavke, ki si ga verjetno želi, saj je psihologinja in je verjetno vsega zmožna. Bomo doživeli. Upam. Ni namreč možno biti cele dneve skupaj in ne pomisliti na ve se, kaj. In zelo težko se je upreti njej in njemu. Ve se, čemu.

Vendar me ob vsem tem slovensko-skandinavskem melanžu preganja nekaj povsem drugega: kdo so naši pravi kriminalci, tisti, slovenski, tisti res temeljiti, pravi škodljivci. Ne tisti, k morijo iz sadizma, ki morijo zaradi zaslepljenosti, tisti, ki so slučajno potisnjeni v situacijo, da pač nekoga ubijejo. Ali pa so tako sovražni do nekoga, da si dovolijo (ne morejo se upreti želji, da ne bi ne umorili svoje žene ali tašče ali kolega ali soseda ali šefa itd.) uboj in potem nekako v politični mešanici sodišča, javnosti, klevetanja in vsega, kar spada zraven, recimo medijev, izidejo iz celotne zgodbe osramočeni, za vedno omadeževani, vendar svobodni. In to zato, ker pač ni brezpogojnega prepričanja sodišča, da so storili, kar so pač storili.

Nikar ne sklepajte prehitro na bližnjo preteklost in prave ljudi, ne like, spomnite se, kako je bilo s Črnim lesom. To je prava zgodba, prava kriminalka. Ampak, pozor – kdor je bil kdaj v takšnem mlinu, in lahko se zgodi vsakomur, mora priznati –, hvala bogu, da obstaja tudi dvom v spoznanje sodišča in sodnikov porotnikov. Ne bi se zgodilo prvič, da bi se opekli in uničili življenje nedolžnemu … spomnite se … Tudi te zgodbe imamo. Te so resnično grozljive. Petnajst let zapora po krivici –ni malo. Vse je.

Manj radostno je sicer obrobno razmišljanje, ki pa je za šanki raznih političnih strank in bednih gostiln vprašanje, kako deluje sodstvo in kdo vse je kriv. Tam je vse na počez, kar tako. Mogoče je pa zločinec v Jezeru kar sam inšpektor Momljač Taras Birsa, njegov nezavedni alterego? V gostilni in za šankom se lahko spoha tudi kaj takšnega. Psihedeličnega.

Ker naj bi se pokradlo (kako smrdeča beseda) kakšnih 20 milijard morda tolarjev, morda, še raje, evrov ali mogoče dolarjev, bi se pri teh obsojencih izza šankov političnih strank, rumenih medijev in gostilniških političnih mislecev to ne poznalo samo v gospodarstvu, pač pa tudi v življenju teh velikih osumljencev, zbranih v zločinski organizaciji … No, ne rečem, da ni kdo kaj dal v žep, tako, ker bi drugače steklo nekam mimo, ne rečem, da so vsi nedolžni, sploh ne. Če je tako, so vredni usmiljenja – toliko so pokradli (spet ta tako neprimerna beseda iz besedotvornega juga), oni pa morajo živeti povsem normalno. Nič jaht, nič blišča, nič kaj posebnega. In če vemo, da se v sodobnem avtu za 15 tisoč voziš tako, kot so se bogatuni pred tridesetimi leti vozili v mercedesih in mogoče tudi rojsih, potem res nima smisla krasti. Biti bogat je namreč status, je pomen, je moč, je občudovanje drugih. Kaj ti pomaga ranč v Braziliji na primer, če pa v domači vasi malokdo ve, kje je Brazilija. Kaj ti pomaga jahta (pa še vedno se najde kakšen, ki ima večjega – pardon, večjo), če te pa na privezu v enem večeru nekje na Jadranu vidi samo peščica pasantov – in te niti ne prepozna. To je čista žalost, življenjska žalost, beda, revščina. Revščina je biti bogat med reveži in živeti kot revež.

Torej, kakor koli se bo pokazalo za motiv v Jezeru, da so umorili mlado žensko, da so ji odrezali glavo (upam, da bo utemeljeno – in verjamem, da bo), zločinec se bo obrisal pod nosom – verjetno ne za denar, če je motiv, za seksualno potešitev mu je verjetno že vseeno, z razkritjem si bo kvečjemu nakopal kakšen arest po dolgotrajnem mučenju njega, sodišča, odvetnikov in javnosti. Ali se splača?

No, treba je priznati – zločin se splača, če te ne dobijo, najboljše kriminalke pa tiste, ko se sicer od začetka splača, potem te pa dobijo. Ali drugače povedano – načrtovan umor in izvršitev sta najmanj. Nadaljevanje po nekaj problemih, to je pravo! Povedano še drugače, ko izvršiš, si lahkoten kakor angelček, potem se začne kalvarija. Nisi se mogel upreti želji, si ukradel ali oropal ali umoril. In ko je potešitev za tabo, se kriminalka zate šele začne. Ali povedano še drugače – ko se poščiješ v hlače, ti odleže in ti je celo toplo, problem nastane potem, ko se v mehurju začne znova nabirati voda, scalina pa postane mrzla in smrdeča.

Torej, bolj kot zločin iz strasti ali zaradi česarkoli, čas je za nadaljevanko Jezero. V življenju gredo stvari drugače. Najboljši je zločin, za katerega nikoli ne izvejo. Ga ni. In skrbijo nas lahko tisti, k jih ne poznamo zares, ki jih vidimo, ki so rešitelji ljudstva, ki so prijetni, upoštevani in ki imajo vedno prav. Ali to ni zločin? Seveda, imeti vedno prav je zločin. Kako bi Momljač Taras Birsa to razvozlal, predstavil, na svetlo spravil, utemeljil in zadostil spoznanju in naši žalosti, da niti nimamo pravih kriminalcev?

 

Panorama 6. 1. 2020

Dnevnik Toneta Partljiča (1.)

Ponedeljek, 16. december: Uvod

Nova »virtualna« prijateljica Valentina iz AirBeletrine me vabi, naj napišem »tri dnevnike« z okoli 8000 znaki. In potem, po prvem, naj pritisnem »pošlji«.

Dnevniki niso moje poglavitno branje, tudi pisanje ne, četudi sem jih nekaj – po mojem mnenju prav pomembnih – prebral, napisal pa doslej nekaj malega med dijaškimi popotovanji po Jugoslaviji in kasneje še na Škotskem. O nobenem ni več sledu. Nekaj sem jih pisal tudi za rubrike v časopisu, ki pa so obsegali le en teden mojega življenja. Berem pa le tiste, ki se mi zdijo pomembni. V otroštvu in mladostniških letih ni mogel skoraj nihče mimo Dnevnika Ana Frank. Pretresljiv dnevnik mladega židovskega dekleta so prenesli tudi v gledališče in film. Vzadnjem času so med dnevniki seveda na prvem mestu Kocbekovi dnevniki, večkrat pa sem prebral »partizansko« Tovarišijo in Listino. Dogajanje med vodstvom narodnoosvobodilne vojne v Tovarišiji in Listini celo morda malo nekritično štejem za edino resnično zgodovinsko pričevanje o tem hudem in »razdelilnem« času, jemljem jih namreč kot resnično zgodovino … Pred kratkim sem prebiral tudi nadvse obsežen Jegličev dnevnik, (2015), ki se začne z letom 1899 in sklene 1930. O Jegliču smo v šoli govorili kot o tisti negativni klerikalni osebi, ki je prav v letu 1899 dala požgati Cankarjevo Erotiko, ta nezaslišan dogodek pa je v njegovem dnevniku zapisan bolj mimogrede. Kasneje je nadvse zanimiv pogled v  življenje Cerkve in škofovih sodobnikov. Naslednji vznemirljiv dnevnik, ki ga imam te dni na mizi, je pisal Fran Milčinski med letoma 1914 in 1920, za tisk pa ga je pripravila hči Breda Milčinski Slodnjak … Tudi ta je nekakšno »zgodovinsko« pričevanje o življenju v Ljubljani med prvo svetovno vojno. Poglobljeno zapisuje zgodovinske dogodke in v enakem ali še večjem obsegu zasebna poročila o družini, svojih otrocih (Breda, Janez, Lev, Franek), skrbi za hrano med svetovno vojno itd.

Tone Partljič Fotografija: osebni arhiv

Moje sedanje pisanje dnevnika bo povsem nezgodovinsko in politično nedolžno, saj ga pišem v miru, v samostojni državi in celo v nevolilnem letu. Valentinino vabilo sem si zaslužil zato, ker je ob koncu leta 2019 pri Beletrini izšla moja tretja knjiga, tokrat kar obsežen roman Pesnica. V romanu sem se nekajkrat literarno »poslužil« tudi dnevnika, ki naj bi ga pisalo sicer mlado dekle, ki je resnično obstajalo in ki je dvajsetletno naredilo samomor – najbrž zaradi poporodne depresije. Ker sva se kot najstnika rada videla, četudi si tega nisva nikoli povsem jasno povedala, kasneje pa se tudi bivanjsko razselila, sem prek njenega dnevnika – kot sem si ga kajpada literarno predstavljal – ugibal, kaj jo je do tega pripeljalo … Seveda poznamo v književnosti več romanov v pismih (najbolj slaven Werther), pri romanih-dnevnikih smo že omenili Dnevnik Ane Frank, V. Kavčič je napisal roman Zapisnik celo iz policijskih zapisnikov itd., v kakšnih romantičnih ali zgodovinskih romanih pa pogosto kak junak najde prastari dnevnik in nam razkrije zgodovinske čase in usode (Visoška kronika) … Moji krajši odlomki Zoraninih dnevnikov so namenjeni pravzaprav pojasnilu za epizodno zgodbo v romanu in na žalost menim, da ne predstavljajo najboljših strani Pesnice

Ker sem toliko prostora porabil za uvod, bom naštel samo današnja opravila. Kar dvakrat me je doletel malo daljši sprehod s psičkom Aškotom, obisk v bolnišnici zaradi nadziranja sladkorne bolezni, ki se je končal s pohvalo zdravnice, vaje z gledališkimi ljubitelji v Pekrah za Möderndorferjevo Grenlandijo, popoldansko dvourno spanje, prebiranje Jegličevega dnevnika in sanjarjenje o novih literarnih načrtih …

Torek, 17. december

Spet sem se prebudil ob petih zjutraj. Ker navadno ne morem takoj zaspati nazaj, me nekaj časa preganjajo nekakšne blodnje o tem, kaj moram danes narediti, kaj bi rad naredil v prihodnosti, predvsem pa se mi mota po glavi to, o čemer bi rad pisal. Mitja Čander me je povabil, da mi bo čez dve leti izdal nov roman. »Seveda ga moraš prej napisati! Verjamem ti, da bo dober!« mi pravi. Od takrat nimam več miru. Nekoč sem vedno nosil neko »snov«, »materijo«, »načrte«, kot da bi bil noseč in bi le iskal čas in prostor za rojevanje, kot išče mačka, kje naj skoti mlade … Zdaj pa v blodnjah iščem »vsebino«, da bi izpolnil obljubo in kajpada lastno veliko željo, ampak že se mi oglašajo neke osebe, ki pravijo »naredi nas do konca«, povej našo zgodbo. Skoraj verjeti ne morem, da me kličejo iz časovne distance petinsedemdesetih let … Te blodnje me zvlečejo za nekaj minut v sen, a se spet zbudim in blodim, da bi pristavil svoj lonček k velikim romanesknim dosežkom prijatelja Draga Jančarja – Drevo brez imena, Nocoj sem jo videl, In ljubezen tudi … Vojna zgodba spod Pohorja, tam v Ožbaltu, kjer so pobegnili angleški in avstralski vojaki, ki so popravljali železniško progo … Ne bi o zavezniških ujetnikih, o katerih priča tako ali tako že znana spominska knjiga Vranov let, ampak o usodi železničarske družine Zavodnik, ki jim je pomagala … Je prav neverjetna, ena od oseb bi bila domača krava … Blodnje, blodnje me opomnijo, da sem še v času socializma nekje zapisal, da kljub poplavi »partizanske proze«, ki smo je imeli vrh glave, največ v slogu »še pomnite, tovariši«, pravi čas za boljše literarno ustvarjanje o naši partizanščini šele pride … Čez trideset, petdeset let … Blodnje, blodnje. Največkrat ob taki uri vstanem, včasih pa spet trdno ponovno zaspim tja do sedme ali pol osme ure.  Zase sem sicer trdno prepričan, da nisem noben »zaspane«, četudi morda kdo sodi drugače, ker je po televiziji »cela Slovenija« videla, kako sem zaspal v parlamentu … Vendar vedno le po kosilu. Celo državljani so se kdaj po telefonu razburjali, češ ali hodim za poslansko plačo spat v parlament, vendar si nisem mogel pomagati, tega sem se »nalezel« v gledališču, kjer sem moral od osme do pol tretje ure opravljati resne naloge, zvečer od šeste do enajste ali dvanajste pa »jovo na novo«. In sem si med tretjo in četrto uro s spancem naredil iz enega dne – dva. V parlamentu sem se tudi tolažil z Menartovim verzom iz  Časopisnih stihov: »ne misli, da kaj zamudiš, če kakšen paragraf prespiš«. Tudi zdaj po kosilu zaspim in se seveda nihče več ne zgraža. Razen sorodnikov. Bedim pa navadno kljub upokojitvi skoraj do polnoči … Kot nalašč pa me ravno v času tega mojega popoldanskega počitka kar naprej kličejo po telefonu …

Nekaj časa poslušam, kako mirno ali glasno spita Milka in kužek Aško ob njeni postelji, ob osmih pa sem z njim že na sprehodu. To je uradno sicer Urškin psiček. Njena mamica, moja hči Mojca, je igralka v Ljubljani, Urška je igralka v Novi Gorici. Psička so ji kupili pred desetimi leti, ker je odlično opravila maturo. Sedaj pa ob mnogih vajah in gostovanjih ne moreta pustiti psička samega. Pa ga imava midva z Milko kakih enajst mesecev na leto v Mariboru. Včasih gre seveda z njim tudi Milka. Ona ima cel kup »pasjih prijateljic«, ki med sabo izmenjujejo veterinarske novice, govorijo o pasjih težavah in iztrebkih, hudobnih ljudeh, ki ne marajo živali in seveda o lastnih zdravstvenih težavah … Zdaj so se te »pasje mamice« že navadile, da se jim izognem in se ne pustim vpletati v njihove diskusije … Gotovo me tudi obirajo, ker ne pobiram Aškovega »kakeca«. Da bom vodil psa, sem se prostovoljno javil, da ne bom pobiral pasjega dreka kljub občinskemu odloku, pa sem se trdno odločil … Ne, zato pa se nisem rodil. Dober komediograf, Prešernov nagrajenec in kulturna osebnost Maribora ne bo pobirala pasjega dreka po ulicah in parkih. Pa če plačam kazen… Na teh sprehodih se dobro počutim, če sem sam s psičkom, milo vprašujoče me pogleda, kadar ne ve, ali naj zavije levo ali desno … Velikokrat me ustavijo znani in neznani sosedje, vedno s simpatijo kimajo psičku in pravijo, kako je lep … Skoraj vsak dan. Nisem nevoščljiv, ampak nihče se ne zmoti, da bi rekel kaj takega zame. Kakšna prijazna gospa ali kak možakar, ki tudi vodi psa, mi včasih reče: »A ni škoda, gospod Partljič, da več ne pišete! Moji otroci znajo vašega Mojega ateja na pamet, tolikokrat so ga gledali po televiziji. Jaz tudi, škoda, da nič več ne pišete.« Seveda se mi zdi to prijazno, a takoj ugotovim, da niso nič prebrali, ampak vedo zame samo prek televizije … Navsezadnje sem samo pri Beletrini v petih letih izdal Sebastjana in most, Ljudi iz Maribora in Pesnico, če o treh knjigah pri mariborski Literi v skoraj istem času sploh ne govorim … Moral bi jim reči, da je škoda, da nič ne berejo in gledajo samo televizijo, kjer lahko film gledajo in ni treba nič brati. Televizija se mi je v decembru z nasilnim in preobsežnim reklamnim sporedom celo na »državnem« medijskem središču (»z državno naročnino«) v predvolilnem času zares priskutila. Kot da živimo v deželi trgovin. Najbolj me je razveselila reklama za »pristno slovensko svinjino«, imenovano z angleško pomanjševalnico piggi. Vsa ta originalna slovenska prehrana, zlasti svinjsko, perutninsko, goveje slovensko meso itd., ki bi naj preskušalo slovenski patriotizem, je pa res že na robu pameti … Kaj je s slovenskimi ribami, ki priplavajo s Hrvaške ali Italije? Pomeni, da bi se morali počutiti patriotsko še zlasti ponosni, ker na koncu prebave gre iz nas originalni slovenski dr…? Ženske me malo ustavljajo, vprašajo, zakaj žena ne vodi Aškota oziroma ali so njeni kolki, kolena, gležnji že kaj boljši. Zdim se jim vzvišen, ker nočem klepetati z njimi … Kakšna je ta sla po klepetanju o zdravju, zdravstvu, pasjih navadah … Po računalniku mi nek TWOprogram, ki ga niti ne znam odpreti, ponuja vsak dan rubriko »te osebe bi rade klepetale s teboj«. Priznam, da me čudi, da ima toliko ljudi (so pa vse ženske) čas, da bi »klepetale z menoj«. Jaz ga pri moji duši nimam, da bi klepetal z radovednimi neznankami, teh nekaj let moram izkoristiti za branje, pisanje, blodnje, dokler glava in oči še delajo.

Ko se vrnem, me žena sprašuje o Aškotovem lulanju in kakanju (če je bilo trdo), me okrega, ker nisem uporabil vrečke za njegov kakec, potem pa pobegnem v svojo sobo med knjige. Za kosilo močna rumena bučna juha (le kdo si jo je izmislil), Milkin odličen pohani pišek in repincl, kakor pravimo motovilcu s krompirjem. Po kosilu spanje, še en pohod z Aškotom. Večernega potem opravi Milka, jaz pa odhitim v Pekre, kjer režiram Möderndorferjevo komedijo Grenlandija, ob kateri igralci neverjetno uživajo že med vajami.

P. S. O, porka fiks, je že 8000 znakov s presledki, moram poslati svoj prvi dnevnik, kakor je ukazala Valentina, pa sem ga zapisal le za dva dni … Kaj pa če preveč klepetam s tipkovnico? Čakam na navodila, vendar sta pred menoj dva tako zanimiva dneva, da bom kar tu nadaljeval …

Roman Pesnica lahko kupite na tej povezavi.

Mate Dolenc. (Fotografija: arhiv iOtok) Mate Dolenc. (Fotografija: arhiv iOtok)
Panorama 5. 1. 2020
Čas branja
Čas branja: 0 min

Knjiga priznanj: Mate Dolenc

Mate Dolenc je svoj obsežen opus več kot tridesetih knjig pred nedavnim povečal še za eno, saj je med bralce poslal zbirko pravljic z naslovom Kako dolg je čas (Beletrina). Pisatelja, ki ga najbolj poznamo po odličnih delih za mladino in odrasle, v katerih obravnava morsko tematiko, kot denimo Morje v času mrka, Pes z Atlantide ali pa Ozvezdje Jadran, ali pa romanih Aleluja Katmandu in Vampir z Gorjancev, smo zasačili z nekaj vprašanji, na katera je z veseljem odgovoril.

Ime: Mate Dolenc, izvirno Matevž

Zadnja knjiga: Kako dolg je čas, ravno te dni.

Kje ste odraščali? V Ljubljani, po skrivnostnih kleteh in dvoriščih.

Kaj ste študirali in kje? Primerjalno, na Filofaksu pri Dušanu Pirjevcu Ahacu.

Kje živite in zakaj? V Bohinju, na robu gozda, sam, če hočem družbo, grem pa v bližnjo picerijo za štamtiš. Ker sem sit mesta, rad stopim iz hiše naravnost na travo pod drevo.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni? Na knjigo Morski portreti, o ribah, rakih in školjkah Jadranskega morja.

Opišite svojo jutranjo rutino. S težavo se skobacam iz postelje, potem čaj, pipa tobaka in jogurt s cimetom (zaradi začetka sladkorne). Odprem računalnik in odidem v trgovino po časopise.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? Mogoče je nenavadno to, da podnevi z lahkoto spim, ponoči pa ne morem. Mogoče zato, ker sem vampir.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila? Plavuti za potapljanje.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki. Victor Hugo Pomorščaki, Begavka po valovih Aleksandra  Grina in Gluhota Jožeta Hudečka. Ne morem pa mimo Medveda Puja.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? Ne.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami? Mogoče Ljubezni v času kolere. Pa sem si pomagal z Morjem v času mrka.

Na katerem kraju/v katerem mestu iščete navdih? Na morju, na Gorjancih, sicer pa po celem svetu, največ pa v svoji glavi.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? Te dni video spot Katarine Čas Imaginative Man.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Nekaj si zamislim, vse ostalo je pa misterij.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. O ritualih sem vam že enkrat povedal za Delo; vključim računalnik, odprem pločevinko piva, prižgem si pipo in odidem čim dlje stran.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? Na zaveso preko okna, ker če ni zavese, se mi blešči v oči.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Čakam na Godoja, karkoli že to je.

Opišite svoj idealni dan.  Moj idealni dan preteklih petdesetih let je bil, če sem ga preživel na morju in pod morjem, s podvodno puško in ribami. Zdaj je idealno, če mi ni treba početi ničesar in če imam mir. Če pa le kaj postorim (recimo registriram avto), sem na to zelo ponosen.

Opišite svojo večerno rutino. Zelo banalno; televizija, Youtube, potem pa knjiga večino noči.

Ste vraževerni? Verjamem v nenavadna naključja, v vraže pa ne.

Najljubša pijača: alkohol? Začuda; na prvem mestu sta sirotka in mleko, potem pa pivo in viski.

Najbolj zoprn literat vseh časov? Noben mi ni zoprn, nekaterih pač ne berem.

Brez česa nikoli ne zapustite doma? Brez čevljev.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? Zagotovo Miljenka Licula, ker je bil največji gentleman, kar sem jih poznal.

Kateri je vaš najljubši prigrizek? Ruske slane ribe iz ruske trgovine v Murgle centru.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? Nobene. Nisem Zmago Jelinčič, ki večino stavkov začne z »dejstvo je«, potem pa »to je navadna svinjarija«.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? No, mogoče bi to bilo na predstavitvi kandidatov za desetnico,  ko sem bil brez zob in sem prosil voditeljico, da je sama prebrala moj odlomek, ker sem jaz švefljal.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Sem penzionist, a kljub temu preživim.

Kaj bi svetovali mladim piscem? Lotite se česa drugega.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Ne vem, kaj bi lahko presenetilo vas, mene ne more več nič.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? Moj naslednji delovni projekt je roman  Golem s Turna za Beletrino, ki je isti že devetnajst let.

Knjigo Kako dolg je čas lahko kupite na tej povezavi.

Kolumna 3. 1. 2020

Razlike pri poučevanju: Amerika proti Sloveniji

Fotografija: Pexels

Zadnjih nekaj let na Univerzi v Ljubljani vodim poseben tečaj. Je zaprtega tipa in je namenjen le profesorjem in raziskovalcem. Na tem tečaju poučujem, kako sestaviti uspešno vlogo za pridobivanje sredstev, še posebej tistih z ERC (Evropski raziskovalni svet). To je rollsroyce v svetu  akademskih raziskovalnih finančnih podpor, čigar vrednost se vsako leto meri v milijardah (razdelijo na stotine štipendij ali drugih oblik podpore, večina jih je vredna 2,5 milijonov evrov in namenjena povsem raziskovalnim projektom, ki niso del razvijanja izdelkov). Gre za finančno tako velike in prestižne oblike podpore, da univerze (kot je naša) zaposlujejo osebje, ki se osredotoča na nudenje pomoči svojim profesorjem pri pisanju vlog. Ta tečaj poučujem z navdušenjem in do sedaj nam je šlo prav dobro – odkar smo pričeli, pridobimo najmanj eno njihovo subvencijo na leto, kar se prej niti ni dogajalo. Največ pa odnesem s tem, da imam za »učence« profesorje, številne znane sive eminence.

Na svojih predavanjih po vsej Sloveniji se rad pošalim, da glede na izkušnje Slovenci ne marajo postavljati vprašanj. Bolje rečeno, vprašanj imajo veliko, vendar so preveč sramežljivi, da bi jih zastavili vpričo drugih v predavalnici, in tako raje počakajo ter jih skušajo zastaviti na štiri oči. Svojemu občinstvu zabičam, da nihče ne sme domov, dokler ne slišim vsaj treh vprašanj. Na začetku je bil to hec, vendar sem ob poučevanju študentov na ljubljanski univerzi spoznal, da je to tudi nujen zaključek predavanja. Vem, da imajo vprašanja, le neka stvar jih na študentski poti odvrača od spraševanja – namerno ali nenamerno. Zelo me zanima, zakaj je tako.

Šolski sistem v ZDA je zasnovan tako, da vam nikakor ne bo šlo dobro, če v razredu ne boste proaktivni. Morate postavljati vprašanja in se aktivno udejstvovati (tudi pri večjih predavanjih), sicer vas čaka slaba ocena. Pogosto bo 25 odstotkov vaše končne ocene pri predmetu odvisne od »sodelovanja v razredu«. Ni sprejemljivo, da bi ostali tiho in zbirali dobro opravljene teste. Ameriške študente se spodbuja – celo zahteva se od njih –, da veliko sprašujejo, so provokativni in imajo pomisleke o učiteljevih trditvah (vljudno in z razmislekom, seveda). Med mojim študijem v Združenem kraljestvu je bilo enako. Zakaj je potem tukaj tako drugače?

Za AirBeletrino sem napisal esej, ki se pojavlja tudi v moji knjigi Slovenologija, kjer primerjam slog pisanja v Sloveniji (tudi širše v srednji in vzhodni Evropi) s tistim v ZDA in Združenem kraljestvu (povezava je tukaj). Pravzaprav je tam zapisanih precej točk o izbranih slogih pisanja (v bistvu o tem, kako avtor poučuje skozi pisano besedo), ki jih zagovarjam tukaj. Poučevanje v predavalnici in zapisovanje zamisli in analiz, ki bi jih lahko poučevali v predavalnici, sta dva zorna kota istega dejanja: posredovanje svojih zamisli, da bi z njimi informirali druge in v njih spodbudili razmišljanje. Ne želim prepisati preveč iz omenjenega eseja (vsekakor ga priporočam v branje v povezavi s tem pred vami), kljub temu pa se primerjalno pisanje in slogi poučevanja prekrivajo v nekaj glavnih točkah.

Eseji in predavanja v predavalnicah ter seminarske razprave v angleško govorečem svetu so zelo pozorno (večkrat obsesivno) povzeti, še preden pride do dejanskega pisanja ali govorjenja. Avtor ali profesor natančno ve, kaj želi prenesti občinstvu in je svoje misli oblikoval ter koreografiral na način, za katerega meni, da bo najbolj poučen, uporaben, nepozaben in zanimiv. Tudi zabaven. Evropski način (tako mu lahko pravim, ker ni omejen na Slovenijo, pa tudi ni splošno zastopan pri slovenskih piscih in profesorjih, saj jih veliko že uporablja »anglo« pristop) pa se zdi: a) zelo dobro poznaj svoje gradivo in b) svoje zamisli skiciraj (za razliko od natančnega povzemanja), nato pa le pogumno naprej, govoreč v spiralah, namesto da bi svoji temi sledil od točke do točke.

»Anglo« pristop študentom omogoča karseda enostavno razumevanje snovi. Ključne točke se ponovijo, argumenti si sledijo v logičnem vrstnem redu in dosežejo vrh predavanja ali pisanja. Prisoten je redukcionizem, saj se zapletena zamisel razstavlja na prebavljive kose z namenom, da je celota bolj razumljiva. Profesor svoje glavne točke, argumente in sklepe na koncu tudi ponovi in se s tem izogne kakršnim koli dvomom o tem, kaj je želel povedati.

Od študentov se ne pričakuje, da si bodo profesorjeve besede zapomnili na pamet in jih ponovili na izpitu. Študenti morajo le pokazati, da so razumeli ideje in poznajo snov. Dovoljeno jim je, da se s profesorjem ne strinjajo, če znajo svoje nestrinjanje premišljeno argumentirati. Pomembna je snov, ne pa način, kako jo profesorji artikulirajo.

Ameriški sistem ne pozna enega velikanskega izpita na koncu leta, ki bi odločal o študentovem uspehu ali polomiji. Namesto tega imajo več manjših izpitov in le nekaj večjih. To lahko pomeni krajši test vsak teden, ki se osredotoča na gradivo tistega tedna, čemur sledijo izpiti na polovici vsakega od treh semestrov in ob koncu semestra še zaključni izpit. Za vsak izpit je treba preštudirati manjšo količino snovi. Pokazalo se je, da si študenti v spominu ohranijo več informacij, če so izpostavljeni bolj pogostim in manjšim izpitom, kjer si zapomnijo bolj obvladljive količine podatkov skozi daljše obdobje, kot pa če vase stlačijo na tone informacij, da bi preživeli en sam gromozanski test v slogu diplomskega izpita. Za študente je tak sistem izjemno stresen in jim niti ni treba prihajati na predavanja (kaj šele, da bi tam sodelovali), dokler študirajo za velikanski izpit na koncu ter ga opravijo. Tak izpit je tudi izključevalen – številni študenti ne opravijo grozo zbujajočega francoskega »bac-izpita«.

»Anglo« sistem želi študij narediti za bolj zabavno, zanimivo in manj stresno izkušnjo, pri čemer je redukcionizem spet prisoten. Cilj so bolj veseli študenti, ki uživajo v svojem študiju – bolj bodo delali in več si bodo zapomnili. Sistemski slog je vključevalen – prav potruditi se je treba, da česa ne opraviš. Vsakdo, ki se le malo potrudi, bo izpit opravil, vprašanje je le, če si študent želi dobre ocene ali ne. Vendar pa je za pozitivno oceno treba prihajati na predavanja in tam sodelovati. Za dobro oceno je treba tudi opravljati domače naloge, pisati eseje in različne teste. Vendar pa tak sistem z večjim številom testov izvaja manjši pritisk na študente. Zgodi se, da ima študent slab teden in zavozi kakšen izpit ali dva. Nobene težave s tem, se zgodi. En sam predmet ima lahko deset izpitov v letu, tako da slabša ocena pri katerem od njih še ne pomeni konca sveta.

Kadar se ameriški študenti ne počutijo dobro na predavanjih, imajo profesorja za »slabega«. V Sloveniji sem le redko slišal, da se je kakšen študent na predavanju dobro počutil. Slovenski študenti imajo predavanja za dolžnost ali sredstvo, ki jih pripelje do cilja – naučili se bodo snovi in se kvalificirali za delo. Ameriški študenti pa pričakujejo, da bodo predavanja ne le poučna, temveč tudi zabavna in razvedrilna izkušnja. Ameriški študenti so navadno veseli in v študiju uživajo. Morda so manj osredotočeni kot evropski študenti in preveč jih ima svoj čas za samoumevnega (to je poseben problem, ko morajo sami – ali njihovi starši – plačevati več deset tisoč dolarjev na leto za privilegij študija).

Na začetku vsakega tečaja, pa naj gre za poučevanje profesorjev ali študentov, vedno rečem: »Prosim, povejte mi, če česa ne razumete, saj če vam kaj ni razumljivo, to pomeni, da vas nisem dovolj dobro naučil.« Ta izjava iz slušateljev izvabi nasmehe (in zmedene poglede), saj gre za nekaj, česar še niso slišali. Številni so mi povedali, da se jim zdi, da profesorji bolje razumejo vse, če pa študenti ne, to pomeni, da so neumni. Seveda profesorji tega ne povedo. Morda si tega niti ne mislijo. Je pa to vtis, ki ga študentje velikokrat imajo. Taka dinamika dosega nasprotni učinek in je celo škodljiva. Profesorjeva dolžnost je, da prenaša znanje, da poučuje in učenje naredi karseda enostavno za svoje študente. Učenje in študij sta že tako dovolj zahtevna brez nekih čudnih dinamik. Če profesor pozna bližnjico, ki bi študentom pomagala pri učenju, potem jo mora tudi povedati. Slovenski študenti navadno mislijo, da se njihovi profesorji oklepajo miselnosti »če je študij zame bil naporen, pa naj bo še zanje.« Ameriški profesorji k poučevanju pristopajo z odnosom, ki pravi »zame je bil študij naporen, vendar sem se domislil lažjega načina, ki vas ga bom naučil, pa bo vaša učna izkušnja lažja od moje.«

To je pravzaprav največja razlika in slovenski študenti so izjemno hvaležni za bolj študentom prijazne pristope, ki jih najdemo v ameriški pedagoški metodologiji.

Razlika v pristopih ni absolutna in ni problematična le v Sloveniji. Gre za dinamiko po vsej Evropi; je staromodna in izumira. Vidim mlajše generacije profesorjev (moje starosti, 40-letnike in še mlajše), ki ne trpijo zaradi teh klišejev in svoja dela pišejo (ali poučujejo) v slogu, ki se ne razlikuje dosti od njihovih kolegov v ZDA ali Združenem kraljestvu. Akademski svet se je nagnil k »anglo« slogu in mlajši profesorji, s katerimi delam, bi se v učno okolje v Ameriki zelo dobro umestili (številni se tudi so). Tako so ta opažanja razlik neke vrste časovna kapsula – če deset ali dvajset let jih bo le nekaj ostalo v omenjeni kategoriji stare šole. Danes pa je to še aktualna zadeva; povratne informacije, ki jih prejemam (in vse, kar sem opazil) od slušateljev, ki jih je zdaj po številu več sto in na ducate profesorjev (mlajši profesorji imajo podobno mnenje), pa mi dajo misliti, da ne gre za izoliran primer. Slovenski študenti bi zares veliko raje študirali po »anglo« pristopu in od njega tudi več odnesli.

 

Seznami 1. 1. 2020
Čas branja
Čas branja: 0 min

12 knjig leta 2020, ki se jih veselim

Novo leto prinaša nove začetke, nove pustolovščine, bralcem pa predvsem nove knjige. Že leto 2019 je prineslo odlično bero romanov, prihodnje leto lahko v tem oziru pričakujemo še boljši izbor, saj se zdi, kot da bi slovenski založniki kar tekmovali, kdo bo v svoj program umestil več nagrajenih naslovov. Seveda so njihovi programi pestrejši in bogatejši, a na mojem bralnem seznamu se bo zagotovo znašlo naslednjih dvanajst naslovov – predlagam vam po enega za vsak mesec.

BELETRINA

Kristian Novak: CIGAN, AMPAK NAJLEPŠI

Že februarja lahko pričakujemo izid novega prevoda hrvaškega avtorja Kristiana Novaka, ki nas je s svojo jezikovno virtuoznostjo in igrivim prehajanjem med knjižnim, pogovornim in narečnim jezikom prepričal že z romanom Črna mati zemla (izšel je leta 2015 pri založbi Modrijan). Novak bo namreč gost letošnjega festivala Fabula, kjer bo predstavil roman Cigan, ampak najlepši. V njem naslavlja naše osebne notranje strahove pred drugimi oziroma drugačnimi, ki se na kolektivno zavest projicirajo kot predsodki in sovraštvo.

Édouard Louis: OPRAVITI Z EDDYJEM (En finir avec Eddie Bellegueule)

Gost Fabule bo tudi »enfant terrible« sodobne francoske literature. Pri Beletrini bo izšel njegov avtobiografski prvenec Opraviti z Eddyjem, ki ga je napisal pri enaindvajsetih letih. Roman je iskrena in pretresljiva zgodba fanta, ki kot gej odrašča v deprivilegirani podeželski skupnosti severne Francije.

CANKARJEVA ZALOŽBA

Elena Ferrante: LAŽNIVO ŽIVLJENJE ODRASLIH (La via bugiarda degli adulti)

Čeprav sem ravno sredi branja četrtega dela tetralogije o Lili in Eleni,  že z nestrpnostjo pričakujem najnovejši roman Elene Ferrante z naslovom Lažnivo življenje odraslih. V njem se soočimo z našimi prepričanji in miti o srečni družini. Je zgodba o tem, kako se z odraščanjem naša prepričanja o nepremagljivih in vsemogočnih starših, katerih osnovni cilj sta naša sreča in dobro počutje, sesujejo v prah, iz katerega zrastejo naše zamere do njih in nas za vedno zaznamujejo.

Marco Missiroli: ZVESTOBA (Fedeltà)

V Italijo se odpravimo tudi z romanom Marca Missirolija, ki ga poznamo že po romanu Opolzkosti v zasebnosti (Cankarjeva založba, 2016). Roman Zvestoba nas sooči z vprašanjem, če smo zvesti sami sebi, koliko smo potem nezvesti drugim, tudi nam najbližjim? Je intimna zgodba o paru, ki se znajde pred to dilemo, potem ko mož prevara ženo. Zgodba, ki ne dopušča pobega, ne da bi si tudi sami odgovorili na to vprašanje. Roman je bil lani nagrajen z nagrado Strega Giovani.

Max Porter: ŽALOST NOSI ČRNO PERJE (Grief is the thing with feathers)

Zgodba, ki nosi naslov po pesmi Emily Dickinson, je ena najbolj iskrenih knjig o žalovanju. Nekoliko čudna in nelogična, brutalna, a hkrati celo nekoliko humorna. Je zgodba o družini, ki se sooči z negotovostjo, kako po smrti ljubljene osebe in rani, ki ne bo nikoli zaceljena, nadaljevati z življenjem. Roman je leta 2016 prejel mednarodno nagrado Dylana Thomasa.

Hilary Mantel: VOLČJI DVOR (Wolf Hall)

Jeseni bo med Modernimi klasiki izšel težko pričakovani roman Wolf Hall, ki je bil imenovan za enega od desetih najboljših zgodovinskih romanov vseh časov. Gre za literarizirano biografijo Thomasa Cromwella o njegovem hitrem vzponu na oblast na dvoru angleškega kralja Henryja VIII. Roman je bil leta 2009 nagrajen z nagrado Man Booker, nominiran pa  je bil še za številne druge.

ZALOŽBA GOGA

Tadej Golob: TIŠINA

Vem, da se še ni polegel prah navdušenja ob izidu tretjega iz serije romanov Tadeja Goloba Dolina rož, ko je založba Goga že napovedala naslednji primer Tarasa Birse. S Tišino se bo Golob lotil ene najobčutljivejših in najbolj zamolčanih oblik nasilja – spolnega nasilja nad otroki.

MLADINSKA KNJIGA

Angie Thomas: VSE SE VRAČA (The Hate U Give)

Večkrat nagrajeni mladinski roman The Hate U Give govori o policijskem nasilju, rasizmu in boju posameznika za pravico. Predstavlja eno tistih močnih, pomembnih zgodb, ki pridejo v pravem trenutku (navdihnilo jo je gibanje Black Lives Matter) in so vredne branja zaradi družbenega oziroma političnega sporočila, ki ga pošiljajo.

Han Kang: VEGETARIJANKA (Vegetarian)

Končno lahko tudi pri nas pričakujemo prevod svetovne uspešnice korejske avtorice Han Kang. Vegetarijanka je pretresljiva zgodba o položaju korejskih žensk v tradicionalno patriarhalni družbi in o tem, kako pasivni upor ene izmed njih pripelje do popolne preobrazbe in razkroja njenega uma in telesa. Knjiga  je leta 2016 kot prva južnokorejska knjiga prejela mednarodno nagrado Man Booker.

ZALOŽBA SANJE

Marcus Zusak: FANT, KI JE POSTAL MOST (The Bridge of Clay)

Osupljiva zgodba petih bratov Dunbar, ki sami odraščajo v svetu, katerega usodo si krojijo sami. V središču zgodbe je deček Clay, ki zgradi most – za svojo družino, za svojo preteklost, za veličino, za svoje grehe, za čudež. Ta fenomenalna zgodba, tako kot prvi dve – Kradljivka knjig in Odposlanec – v sebi nosi globoko razumevanje o tem, kaj pomeni biti človek. Roman je lani prejel nagrado Indie Book Award za najboljše leposlovno delo.

Elif Shafak: 10 MINUT, 35 SEKUND V TEM ČUDNEM SVETU (10 minutes, 35 seconds in This Strange World)

Elif Shafak je znana po svojih zgodbah o močnih ženskih karakterjih. Temu sledi tudi v svojem najnovejšem romanu 10 minut, 38 sekund v tem čudnem svetu, ki prikazuje zgodbo o Leili, istanbulski prostitutki, ki je ubita na začetku knjige, njeno telo pa odvrženo na smetišču. Čeprav je fizično mrtva, Leilini možgani ostanejo aktivni še nadaljnjih 10 minut in 38 sekund, v katerih se spominja pomembnih trenutkov svojega življenja in, še pomembneje, petih najbližjih prijateljev, ki jih je srečala v ključnih trenutkih svojega življenja. S tem romanom je bila Elif Shafak lani nominirana za nagrado Man Booker.

Madeline Miller: KIRKA (Circe)

Če uživate v zgodbah iz grške mitologije, če so vam všeč kompleksne junakinje, odličen pripovedni jezik in veliki preobrati v družinskih rivalstvih, spletkah, ljubezni in izgubi, potem bo to knjiga za vas. Avtorica se je po zgodbi o Ahilu (Song of Achiles) tokrat – po navdihu iz Homerjeve Odiseje – lotila zgodbe o mitološki čarovnici Kirki, ki nam postreže z zmago nepremagljive ženske moči nad človeškim svetom.