februar 2020 - AirBeletrina

Mesec: februar 2020

Domov / Članki / 2020 / februar
Panorama 28. 2. 2020

Odlivanje strahov

Tanja Božić
O avtorju
Članki
Podkasti

Fotografija: Pexels

Ko sva se pripeljali na dvorišče, je sedela na pručki, sklonjena nad črnim vedrom, v katerem je trzala ravnokar obglavljena kokoš. S pogledom je budno spremljala mamine poskuse parkiranja, ji z zamahi roke kazala, da se lahko približa, vstala in se napotila do avta, vesela, da naju vidi. Na glavi je imela ruto, iz katere so sračje bežali snopi belih las, v ročno izvezen robec, ki ga je potegnila iz žepa, je obrisala dlani, zdelane kot preorana zemlja, nato s puloverja frcnila nekaj peres. Najprej je poljubila mene, zlato moje, mi je rekla v pozdrav in s sokoljim očesom preletela mojo pojavo, da bi zaznala pomanjkanje spanca, sonca, hrane. Spet si nekam bleda, je nezadovoljno zamrmrala, nato poljubila še njo, ki je bila slabe volje, še preden sva se sploh usedli v avto. Ti bo baka zdaj ubila dvoje jajc, je rekla babica in se že napotila proti kurniku, da bi iz njega prinesla tista najbolj sveža. Kje pa so kokoši, si jih že zaprla, je za njo zaklicala mama, na poti do hiše pobrala vedro, okoli katerega je brenčal roj muh, za drugo roko prijela mene in me peljala v mračnjak, črno kuhinjo, kjer se je sušilo meso in grelo na drva. Babica je vstopila takoj za nama, ni jih več, rekla mirno, odložila jajci na mizo, ti dve sta zadnji in s peči snela lonec vrele vode ter jo zlila v vedro s kokošjo, ki ga je mama odložila na tla.

Kako to misliš, da jih ni več, jo je mama začudeno vprašala, medtem ko je babica k vedru pristavila stol in s prsti kot kavka začela ščipati zmehčano perje. A lahko tudi jaz, sem jo prosila, počepnila poleg, ona pa mi je pokazala, kako moram puliti najprej po hrbtu, potem peruti, pod perutjo, pri bedrih in po prsih, a si takoj premislila, pusti, bo baka to naredila, se mi nasmehnila in rekla, naj se grem raje malo igrat z Mikijem. Šla sem ven, okoli hiše, se drla muc muc muc, okoli hleva, se drla muc muc muc, pa pogledala pod avto, pod klopjo, pod pručko in se vrnila nazaj. Mikija ni, sem oznanila, a me nobena izmed njiju ni poslušala. Ne razumem, si jih prodala, podarila, je spraševala mama, ne, ne, vse so v zamrzovalniku, samo še tale je ostala, jo moram še očistiti, je bila mirna babica, zabodla nož v goltanec piščanca ter mu z eno potezo razparala trebuh. Fuj bako, pa ne že spet, sem rekla, medtem ko je iz kokoši vlekla drobovino, loj, želodec, srce, večkrat sem jo gledala to početi. Zakaj so pa tam, je mama dvignila obrvi, ker je tam led, ji je odgovorila babica, njene obrvi so bile pri miru. To mi je jasno, ampak zakaj si jih vse zaklala, je hotela vedeti spet mama, so kokoši zdaj kot pingvini, sem se začudila jaz, babica se je zasmejala, mama ne. Ne, ne bomo jih imeli več, dokler se ne bo mala počutila bolje, znova baka mami, tokrat tudi ona z dvignjeno obrvjo. Pa saj nisi resna, se je razburila mama. Jaz sem resna, ne vem pa, če si ti, ji je odgovorila, odložila nož, vstala, obrisala roke v robec in podržala dlan nad ponvijo, da bi preverila, ali je olje že dovolj vroče.

Prepovedujem ti, da mojega otroka še kdaj pelješ k tisti ženski, je kar naenkrat zabrusila mama. Govorila je kot takrat, ko sem prečkala cesto, ne da bi pogledala levo, desno, levo, ali pa ko sem po jedi polizala nož. Veš, kako je bila slabotna, ko je prišla med počitnicami sem? Bog ve, kako je otroku v tujini. Tudi babica je govorila kot takrat, ko sem se žogala blizu njenih rož, ko nisem hotela pojesti juhe do konca ali pa ko sva se vračali domov od tiste tete. Odkar se je vrnila od tebe, sploh več ne hodi na stranišče, prej se to nikoli ni zgodilo, je rekla mama svoji mami, nakar ona odločno svoji hčerki, tukaj je lulala normalno, moja mama spet svoji mami čisto jo je prestrašilo, nakar ona spet njej, o tem bi lahko razmišljala, preden si odšla in z jajcem potrkala po robu štedilnika.  

Ko sem se po počitnicah vrnila nazaj k mami v Ljubljano, mi stranišče res sploh ni več šlo. Sedela sem na školjki, si zatisnila ušesa, in glasno govorila lulululululu, iz mene pa niti kapljice. Trebuh mi je nabreknil kot lubenica, mama mi je v posteljo prinašala kamilice in šepetala, da ne bo jezna, tudi če se polulam v posteljo, naj le ne zadržujem več v sebi. In potem me je ponoči tako bolelo, da sem zvita v klobčič pritiskala na popek, dokler ni lulululubenica pritekla iz mene. Mama je zamenjala rjuho, jaz pa sem končno lahko zaspala. Ko me je čez kakšen dan peljala k zdravnici, me je ta tipala pod majico, nato pa hotela, da ji nekaj narišem. Z mamo sta gledali v brezglavo kokoš, ki sem jo narisala in govorili v besedah, ki jih takrat nisem razumela. Sestra mi je dala štampiljko, zdravnica je rekla, da bi lahko šla k psihologu, mama pa me je po tem peljala na jagodni sok s smetano in me prosila, naj ji povem, kaj se je pri babici ali pri tisti teti kaj zgodilo. Nič, sem rekla, kako nič, je rekla mama, nič, sem rekla jaz in tako še nekaj krogov, dokler ni obupala in poklicala babico. Saj sem ti rekla, peljala sem jo k Ruži, da ji je odlila strahove. Samo da te opomnim, danes je sreda, ne jej mesa in ne pij mleka in odložila slušalko. Mama si je, preden je plačala, naročila še kapučino.

Danes greva h gospe, ki ti bo odlila stran strahove, mi je odmevalo v glavi. Tako mi je, ko sem po koncu šole prvič spet prišla k njej, razložila, zakaj greva k teti Ruži. Nisem bila čisto prepričana, kaj naj bi to pomenilo. Velikokrat so mi rekli, da se vsega bojim, jaz pa sem se bala samo noči, hiš, čarovnic, pajkov, kač, petelinov, sršenov, skorjice na mleku, govorjenja naglas, neznancev, ovnov in rogov. Nikoli mačka, psa, kokoši, stanovanj, grabelj, vil, čebel, čukov, čmrljev, čeprav je znalo boleti tudi zaradi njih. Miki me je med božanjem pogosto opraskal in ko sem stopila na zublje grabelj, me je stopalo bolelo vse do kosila. Bojiš se, ker si šla tako daleč od doma in si tako majhna, je rekla babica, ampak vseh teh stvari sem se bala tudi že doma. Pravzaprav sem se bala manj, ker tam, v Ljubljani, nikoli nisem še videla ovnov, sršenov in petelinov. Mogoče pa je treba zalivati strahove kot rože, sem pomislila, ko sva prišli pred hišo.

Teta Ruža sama po sebi ni bila preveč strašna, takrat nisem čisto vedela, ali je tista soba njena ordinacija ali pa je to že cerkev, na zidovih sten so namreč visele ikone svetnikov kot pri popu Dragiši. A je to hiša strahov, sem zašepetala, babica pa je le položila prst na usta. A to teto zalivajo strahovi, ker ji je ime Ruža, sem jo znova vprašala, ko sem mislila, da gospa ne sliši. Salivanje strava, odlivanje strahov, se temu reče, me je popravila Ruža, medtem ko je cuzala kocko sladkorja, pomočeno v kavo, in čakala, da se stopljeni svinec strdi v obliko mojih strahov. Poskušala sem ji povedati, da že vem, česa se bojim, in začela recitirati svoj seznam, a potem sem se spomnila, da me je strah tudi neznancev, in bila raje tiho. Obstajajo strahovi, za katere sploh ne vemo, je rekla, ravnokar sem iz gospe pred vama izgnala duha, odkar ji je umrl mož, zaradi njega ni mogla spati.

Sigurno ni bila zdravnica, mama mi je rekla, da zdravnice ne smejo govoriti o drugih bolnikih, zato ne bo nihče izvedel, da sem se polulala v posteljo, sem si mislila in se spraševala, kam je šel ta duh. Ruža me je, potem ko sva vstopili v to sobo, posedla na stol, me čez glavo in kolena pokrila z rdečo tkanino, vzela v roke lonček z vodo in ga podržala najprej nad mojo glavo, potem še nad nogami, vanj zlila stopljeni svinec, pri tem pa ponavljala strave iz glave, uroci niz potoci. To je bila najbrž neka izštevanka, ki bo izločila ven strah po strah, sem si mislila. Zaradi tkanine babice nisem videla, srce mi je kar naenkrat začelo močno razbijati. Si tu, si tu, sem ponavljala, počutila sem se, kot ko so govorili o noči, hiši, čarovnicah, pajkih, kačah, petelinih, sršenih, skorjicah na mleku, govorjenju naglas, neznancih, ovnih in rogovih. Tu sem, tu sem, je rekla babica, Ruža pa mi je prevleko končno odmaknila z oči in kolen, da bi jo lahko videla, me pohvalila, pridna, pridna in mi v kozarec nalila malinov sok, babici, ki je sedela za mizo, pa dolila kavo. Govorili sta o sklepih, svetnikih, sosedah, moji mami, jaz pa sem razmišljala, iz kje bodo pritekli strahovi. Ko sta spili, je Ruža pogledala v lonček, ki je stal na mizi poleg njunih kavnih skodelic in ga pokazala babici. Pokimali sta.

Kokoš je, to ni dobro, je rekla Ruža in pogledala babico, kokoš je povezana s kurjo poltjo, polna je strahov, je dodala, babica je nagrbančila čelo, nakar Ruža spet nekaj se ji je zgodilo v Sloveniji, Slovenija je v obliki kokoške, otrok je tam doživel travmo. Babica je pokimala, tvoja hčer se je odselila tja, kajne, babica je spet pokimala, zdaj otrok živi tam, babica je pokimala, otrok živi v svojem strahu, babica je pokimala in pritrdila, vedela sem. Ruža je zrecitirala zdravilo, naj se tvoja hči posti srede in petke, obvezno ničesar živalskega izvora, prižge svečo na dan svetega Ilije in svete Petke in mala se ne bo več bala. Babica je znova pokimala, Ruži izročila vrečko s kavo, keksi in sladkorjem in ji v dlan stisnila deset mark. Se zdaj več ničesar ne bojim? sem jo vprašala, ko sva izstopili iz hiše, ona pa je le gledala predse in ponavljala, sem ji rekla, naj ne odhaja, sem ji rekla, naj ne odhaja, vedela sem, da je krivo to. Čudno sem jo pogledala, vedela sem, da govori o moji mami, že preden sva odšli, ji je pridigala, naj se pazi, naj pazi name, zakaj mora tako daleč sama in nama pred odhodom v prtljažnik tlačila krompir, sir, jabolka, jajca, da bova lahko kaj jedli. Ni mi bilo jasno, zakaj mama govori babici, da sva šli s trebuhom za kruhom, če hrano zmeraj voziva s sabo od tu in nikoli ne od tam sem.  

Ko sva se od tete Ruže z babico vrnili domov, je iz lope vzela sekiro in ujela prvo kokoš, ki nama je prečkala pot na dvorišču. Ostale so se panično razkadile med cvetlične gredice, vznemirjeno kokodakale druga čez drugo, kar je le še spodbodlo njeno slabo voljo. Z mano je nekaj hudo narobe, sem pomislila, ko sem opazovala babico, kako na pipi spira kri. Ko sem šla na stranišče, nisem mogla lulati, čeprav sem popila tri kozarce malinovca. Trebuh mi je nabreknil, mehur je bil poln, tiščalo me je in razumela sem. Postopek ni uspel, strahovi se niso odlili stran, ampak se zlili vame in zdaj nočejo ven. Ko sem to pozneje povedala mami, je rekla, da tista teta samo nekaj čira čara tako kot v risankah in da se nimam nič za bati, da v mojem trebuhu ni strahov, da so strahovi le v babičini glavi, jo nato poklicala in z njo govorila zelo naglas in potem znova enako v mračnjaku.

A ti ne razumeš, res sem morala iti, kako pa naj nahranim otroka v tej državi, je vpila na babico, to, da si pobila te kure, nič ne bo pomagalo, je še rekla in se malo stišala, ko je videla, da se držim za trebuh. Ti res ne vidiš jasno moje situacije, kajne? Pogledala sem babico in razumela, da se temu najbrž reče kurja slepota. Bova potem o tem, zdaj je otrok zraven, je rekla babica, predme položila krožnik z jajci in me pobožala po glavi. To je zadnje, kar je ostalo od kokoši, če ni jajc, se ne morejo roditi nove, mi je razložila in spet sem razumela, kaj je mama mislila, ko je rekla, da ima strah le velike oči. Babica dela jajca na oko, da mu bo prekrila oči in ne bo več videl. In kaj boš zdaj z vsemi temi piščanci, je zanimalo mamo. Zamrzovalnik je poln, tako da lahko ostaneta tu, je skomignila, pri tem pa ni gledala ne vame ne v mamo, zame samo je to preveč in me znova pogladila po laseh. Mama, no, je rekla mama svoji mami, nakar babica meni, tako je z nami kokošmi, nikoli ne moremo odleteti, ve ostale ptice lahko, v očeh pa se ji je nabralo nekaj solz. Mama je zavzdihnila, a daj no, saj nisva šli na konec sveta, pretiravaš, jo potrepljala, zdaj je govorila kot takrat, ko me je pičil sršen ali ko nisem mogla lulati. Babica je pokimala, jaz pa sem se nagnila k mami in ji zašepetala na uho, dobro, da babica joka, zdaj se ji iz glave odlivajo strahovi.

kratka zgodbaliteraturanatečajpanorama
Domov / Članki / 2020 / februar
Panorama 27. 2. 2020

Bernhard Schlink, človek z dvema življenjema

Valentina Plahuta Simčič
O avtorju
Članki
Podkasti

Bernhard Schlink Fotografija: Wikipedija

Bernhard Schlink je že dolgo eden najbolj svetovno znanih nemških pisateljev, zasluga za to pa gre predvsem njegovemu leta 1995 izdanemu romanu Bralec. Schlink je z njim slavo dosegel, potem ko ga je Oprah Winfrey uvrstila v svoj bralni klub in potem ko je Hollywood po romanu posnel film. S tem romanom je postal tudi prvi nemški pisatelj, ki se je povzpel na vrh lestvice uspešnic New York Timesa. Seveda pa je bil uspešnica tudi v domovini, kjer se je roman prodal v nakladi 500 tisoč izvodov in se uvrstil na 14. mesto od stotih v televizijski anketi o najbolj priljubljenem nemškem romanu vseh časov. Uspešnica je bil tudi v številnih drugih državah, do sedaj je bil preveden v več kot 50 jezikov.

Schlinka je literarna slava doletela, ko je bil star že čez 50 let. Pred literarno kariero je naredil tudi lepo akademsko kariero kot profesor prava na različnih nemških in ameriških univerzah ter sodnik. Pisanja se je lotil, ko je v srednjih letih ugotovil, da mu v življenju nekaj manjka. Verjetno je bil tudi sam malce presenečen nad tem, kakšen meteorski literarni uspeh je doživel.

Majhna knjiga z velikimi vprašanji

»Bralec je majhna, tiha, intelektualna knjiga, ki se sprašuje velika vprašanja. Preveva jo tipičen srednjeevropski občutek, vzdušje alegorije in moralne meditacije. Težko bi verjeli, da bo postal uspešnica, a prav to se je zgodilo,« je zapisal New York Times. Prinaša zgodbo o 36-letni Hanni in 15-letnem Michaelu, ki se zapleteta v ljubezensko razmerje, katerega del je tudi to, da on njej glasno bere. A potem Hanna nekega dne izgine. Michael jo ponovno sreča leta kasneje, ko kot študent prava prisostvuje na procesih proti nacističnim zločincem. Hanna je obtožena najhujših zločinov in krivdo prizna, ne prizna pa, da je nepismena.

Interpretacije romana so bile zelo različne. Za mnoge je to ganljiva ljubezenska zgodba in poklon branju, nekateri pa so zgodbo tudi problematizirali. V njej so videli opravičevanje nacističnih zločinov z »nepismenostjo« oziroma nevednostjo Nemcev. Morda je prav to, da morala zgodbe ni črno-bela, temveč veliko bolj zapletena, tako kot se v življenju pogosto zgodi, del njene privlačnosti. Interpretacija zločina in kazni pa ni edina kontroverzna plat Bralca. V Oprah šovu so vprašanja letela v glavnem okrog spolne zlorabe otroka, česar se v Evropi skoraj nihče ni dotaknil.

Podobne teme zasleduje Schlink tudi v svojih drugih delih. Tudi njegovega detektiva Selbsa zasleduje mračna nacistična preteklost in tudi v romanu Vrnitev domov se protagonist poda v lov za očetom, ki ga ni nikoli poznal. V Ljubezenskih pobegih sicer govori o ljubezni, išče pa tudi odgovore na vprašanja o nemški (med)vojni krivdi, ki si jih v zgodbah zastavljajo protagonisti. Schlink je z vsem tem značilen predstavnik generacije »Nachgeborenen«, kot jo je imenoval Bertold Brecht, generacije, ki se je morala soočati z dediščino nacizma, s podedovano krivdo in z molkom zločincev.

Zgodbe, o katerih se je šepetalo

Schlinkova potreba po soočenju z  nemško preteklostjo in krivdo je posledica »čudnega položaja«, v katerem so se znašle povojne generacije. Rojen je bil leta 1944 v nemškem mestu Bielefeld kot sin pastorja in antinacističnega aktivista. V njegovi družini ni bilo nič spornega, zato pa so bili v njegovi okolici ljudje, za katere se je govorilo, da so bivši nacisti in da so nekoč zagrešili hude stvari. To so bile zgodbe o malih ljudeh, podobnih Hanni iz Bralca, ki so zašli iz takega ali drugačnega vzroka. Zgodbe, o katerih se je bolj šepetalo kot govorilo, in ki so ga kot otroka, pa tudi kasneje vznemirjale. Kaj naj si misli o ljudeh, ki so po eni strani čisto prijetni, po drugi pa zločinci? Kasneje je o vprašanjih kolektivne krivde za nacistične zločine pisal tudi kot pravnik v strokovnih razpravah.

Vprašanja, s katerimi se je srečeval že prej, so se zelo hitro vpletla v njegovo leposlovno ustvarjanje, s katerim je začel konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Že v mladosti je pisal pesmi in kratke zgodbe, potem pa se je že v srednji letih odločil, da bo napisal kriminalno zgodbo, saj se mu je zdelo, da to področje kot pravnik pozna. Prvo knjigo je izdal leta 1990, govori pa o detektivu Selbu, ki je v času nacionalsocializma delal kot državni tožilec.

Drugič pri nas

Pisatelj, ki je lani praznoval 75. rojstni dan, to pot v Ljubljani ne gostuje prvič. Obiskal jo je že leta 2001, ko je kot strasten bralec glasno bral ljubljanski publiki. Takrat je povedal, da z branjem vzpostavljamo najlepše vezi, zato je glasno bral tudi svojim ljubljenim ženskam. To pot bo Bernhard Schlink v Ljubljani nastopil 29. februarja ob 20. uri v Cankarjevem domu. Zagotovo bo govora tudi o v slovenščino pravkar prevedenem Schlinkovem romanu Olga, ki je v prevodu Braneta Čopa izšel pri Beletrini. Pripoveduje o močni ženski, katere življenje pretresajo taki in drugačni dogodki. Osnovni scenarij je podoben kot pri Bralcu – starejša ženska se zaljubi v mlajšega moškega, a vendarle je zgodba tudi precej drugačna. Tisto, kar paru preprečuje srečo, so razredne razlike, v njuno zgodbo o prepovedani ljubezeni pa se vpletajo tudi burni dogodki nemške zgodovine, povezani predvsem s fantazijami o nemški veličini. In medtem ko on postane pustolovec, katerega avanture segajo od Afrike do Rusije, je Olga tisti lik, ki poskuša skozi pisma in vse ostalo ohraniti spomin in povezavo z njim. 

Bernhard Schlink bo nastopil v Cankarjevem domu 29. februarja, pogovor z njim se začne ob 20. uri.

Roman Olga lahko kupite na tej povezavi.

 

 

Bernhard SchlinkbralecFestival FabulaleposlovjeNemčijaOlgapanorama
Domov / Članki / 2020 / februar
Seznami 24. 2. 2020

Deset naj filmskih adaptacij kriminalk

Simon Popek
O avtorju
Članki
Podkasti

Izbor najljubših literarnih adaptacij je nemogoča naloga, ne le zavoljo količinskega faktorja, še bolj zaradi osebnega prepričanja, da se ‘visoka’, kvalitetna književnost praviloma slabo prevaja v filmski jezik. Literatura se na filmu najbolje obnese kot ohlapna inspiracija, prepričljivo mora učinkovati v filmskem mediju, in tega so se še najbolj zavedali ,prevajalci’ kriminalnega žanra, sploh Francozi. Ker so z Jezerom za krimiči ponoreli tudi Slovenci, sem predložil deset meni zelo ljubih adaptacij tega žanra. V resnici jih je še mnogo več, zato sem si moral postaviti omejitve; največ en prispevek na pisatelja ali režiserja. Seveda sem goljufal, Raymond Chandler, moj najljubši krimi pisec, se enkrat pojavi kot avtor scenarija in drugič kot avtor knjižne predloge. Filmi so razvrščeni po letnicah nastanka.

Dvojno zavarovanje (Double Indemnity, 1944, Billy Wilder)

Sanjska ekipa, roman Jamesa M. Caina sta adaptirala Wilder in Raymond Chandler, spletkarska ljubimca pa odigrala Barbara Stanwyck in Fred MacMuray.

Veliki sen (The Big Sleep, 1946, Howard Hawks)

Za istoimenski roman Raymonda Chandlerja je scenarij sopodpisal William Faulkner. Najboljši Bogart in najboljša adaptacija Chandlerja.

Poljub smrti (Kiss Me Deadly, 1955, Robert Aldrich)

Apoteoza filma noir, najbolj histeričen in ekstremen primer hladnovojne paranoje in sveta brez moralnega reda. Po istoimenskem romanu Mickeyja Spillana.

Rififi (Du rififi chez les hommes, 1955, Jules Dassin)

Esenca filmske askeze in ekonomične naracije. Ne vem, kaj je v filmu ostalo od romana Augusta Le Bretona, toda ostalo je dovolj, da »popolni« rop izpade senzacionalno, seksi in suspenzivno.

Dotik zla (Touch of Evil, 1958, Orson Welles)

Welles je bil mojster predelav »slabe litrerature.« Badge Of Evil Whita Mastersona je najboljša (in najperverznejša) manifestacija te tradicije.

Telesna straža (Yojimbo, 1961, Akira Kurosawa)

Kurosawa ne bo nikoli priznal, ampak njegova samurajska pustolovščina je v resnici predelava Krvave žetve Dashiella Hammetta.

Čistina (Point Blank, 1967, John Boorman)

Roman The Hunter Richarda Starka je dal okvir Boormanovi modernistični klasiki, v kateri se Lee Marvin izgubi v brezosebnem, ciničnem korporativnem kriminalu moderne dobe.

Prijatelji Eddieja Coyla (The Friends of Eddie Coyle, 1973, Peter Yates)

Svet malih gangsterjev tako v istoimenskem romanu Georga V. Higginsa kot v filmu ni bil nikoli tako nespektakularen, umazan in deklasiran.

Ameriški prijatelj (Der amerikanische Freund, 1977, Wim Wenders)

Patricio Highsmith so izjemno ekranizirali mnogi velikani (Hitchcock, Minghella, Haynes), ampak Wenders je z adaptacijo Ripleyja pod krinko najbolje zadel fatalizem njenih antijunakov.

Črna serija (Série noire, 1979, Alain Corneau)

Roman A Hell of a Woman Jima Thompsona je Corneauju trasiral pot brutalnemu prikazu človeške degeneriranosti, preračunljivosti in osamljenosti.

Ceremonija (La Cérémonie, 1995, Claude Chabrol)

Chabrol Sodbo v kamnu Ruth Rendell elegantno prevede v zanj karakteristično, bridko (in krvavo) obsodbo pompoznega francoskega malomeščanstva.

 

filmkriminalkapriredbaseznami
Domov / Članki / 2020 / februar
Panorama 21. 2. 2020

Knjiga priznanj: Nina Kremžar

AirBeletrina
O avtorju
Članki
Podkasti

Nina Kremžar Fotografija: osebni arhiv

Nina Kremžar (1993), rojena v Ljubljani, je magistrirala iz anglistike in primerjalne književnosti, trenutno pa je doktorska študentka literarnih ved. Piše prozo in poezijo, svoje tekste objavlja v revijah, na spletnih portalih in v nekaterih mednarodnih zbornikih. Deluje kot glavna in odgovorna urednica pri literarni reviji Novi zvon. Njen pesniški prvenec Dostop na odprto morje (JSKD) je izšel jeseni 2019 in je bil pravkar izbran za festival Pranger.

Ime: Nina.

Zadnja knjiga: Pesniški prvenec Dostop na odprto morje.

Kje ste odraščali? V Ljubljani – pod Golovcem in v bližini botaničnega vrta. Ravno tam je moja domišljija začela ustvarjati prve zgodbe.

Kaj ste študirali in kje? Na prvi stopnji anglistiko in japonologijo, na drugi anglistiko in primerjalno književnost, zdaj na tretji pa literarno teorijo. Vse na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Kje živite in zakaj? V drugi hiši, ampak še vedno v Ljubljani, še vedno pod Golovcem. Čeprav me sicer rado in pogosto zanese kam daleč, moj dom ostaja na majhnem območju dveh kilometrov. Verjetno zato, ker sem na Ljubljano močno vezana, ker jo imam rada in je najbrž ne bom mogla nikoli zares zapustiti.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni? Ker je knjiga samo ena, je potem to ravno Dostop, ki je luč sveta ugledal zaradi festivala mlade literature Urška. Gotovo sem ponosna tudi na zmago na Airbeletrininem natečaju za kratko zgodbo in naziv vitezinje poezije, ampak Urška bo za vedno ostala nekaj posebnega. Ne samo, da sem lahko izdala knjigo, predvsem sem v razširjeni JSKD ekipi spoznala toliko srčnih ljudi, ki delajo z in za literaturo, da bom za to izkušnjo vedno ostala hvaležna.

Opišite svojo jutranjo rutino. Najprej vedno podaljševanje budilke do zadnjega možnega trenutka. Potem nekajminutni postanek v kopalnici – preveč rada spim, da bi jutranja rutina vključevala na primer ličenje ali tuširanje. Nato obvezni zajtrk – po navadi nekaj konkretnega, popečen toast, morda celo ostanki od včerajšnjega kosila, nikoli nisem bila namreč pristaš sladkih zajtrkov. Čeprav kavo obožujem, jo zjutraj pijem le takrat, ko se mi ne mudi v službo in imam dovolj časa. Moja kava je vedno dolga – z veliko mleka in počasna. In potem, seveda, v službo.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? Čeprav se meni ne zdi nenavadna, se ljudje neki moji navadi res pogosto začudijo. In sicer, igram curling.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila? Šali različnih barv in materialov.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki. Medveda Puja A. A. Milneja – ker smo vsi za vedno otroci. Vso poezijo odličnega Thomasa Tranströmerja, ki sem ga brala na svojem potovanju po Švedskem in so se njegove besede skupaj s pozno zimsko švedsko pokrajino za vedno naselile v meni. In pa Sedem minut čez polnoč Patricka Nessa, ker je to najlepši primer, kako nas literatura kdaj zgrabi z obema rokama in nikoli več ne izpusti.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? K sreči sem v literarnem svetu res našla čudovite ljudi, ki me motivirajo. Omenim lahko moje sourednike pri literarni reviji Novi zvon, s katerimi ustvarjamo res lepo zgodbo. Pa še nekaj je takih, ki jih ni treba poimensko omenjati, da bi se prepoznali.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami? Ogromno jih je. Zagotovo katerekoli, ki jo je napisal Neil Gaiman. Naprej pa bolje, da ne naštevam.

Na katerem kraju/v katerem mestu iščete navdih? Povsod in neprestano. Predvsem, ko potujem. Ko pa se vrnem domov, iščem mir, da navdih spravim na papir.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? Ples na splošno. Sama sem se petnajst let svojega življenja ukvarjala s plesom, zdaj pa ga skušam, kolikor se da pogosto, izkusiti kot gledalka. V bistvu me vsa umetnost navdihuje v najširšem pomeni besede – skoraj neprestano poslušam glasbo najrazličnejših žanrov, berem vse, kar mi pride pod roke, s filmi sem pa že skorajda zasvojena. Zdi se mi, da so za moj navdih pomembne raznolike umetniške izkušnje.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Pri poeziji se sprva vedno ukvarjam s posameznimi pesmimi, potem ko jih spravim na kup npr. za zbirko, pa poskušam v njih najti motivne podobnosti ali rdečo nit in jih temu primerno postaviti v vrstni red. Pri prozi me po navadi žene zgodba, včasih specifičen lik.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. Ne zdi se mi, da bi imela kakšne nenavadne rituale. Pogosto s sabo nosim svoj zvezek. Poezijo pišem na roke, prozo na računalnik. Besedil v delu nočem deliti z nikomer, prav tako težko glasno berem svojim najbližjim v intimnem okolju. Preden začnem pisati, idejam vedno pustim, da se nekaj časa podijo po glavi. Potem jih začnem zapisovati v telefon, na listke, v zvezke. Ko se začnejo množiti in se med seboj povezovati, na neki točki začutim, da sem pripravljena, da zapišem prvi osnutek. Nato sledijo drugi, tretji, četrti … Dokler me pač nekaj ali nekdo ne ustavi.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? Strehe hiš, nekaj dreves, gore v ozadju. In živo rdeče večerno nebo.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Berem, berem in še malo berem.

Opišite svoj idealni dan. Jutro, ki bi se začelo ravno dovolj zgodaj in ne prepozno. Dovolj časa za pisanje. Kava. Nekdo za pogovor. Sprehod. Počitek.

Opišite svojo večerno rutino. Zvečer moram največkrat še nadoknaditi z delom. Če tega ni preveč, pogledam del kakšne serije ali film ali pa berem.

Ste vraževerni? Niti ne.

Najljubša pijača: alkohol? Spijem veliko vode, čaja in kave. V petek zvečer pa si najraje natočim kozarec rdečega vina ali gin tonik.

Najbolj zoprn literat vseh časov? Tisti, ki se vda hiperprodukciji. Ali tak, ki ne zna sprejemati kritik.

Brez česa nikoli ne zapustite doma? Telefona, žal.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? Mojo babico, ker je odšla prezgodaj.

Kateri je vaš najljubši prigrizek? Sadje, čokolada in kokice.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? Za slovenščino ne vem, v angleščini je to zagotovo »definitely«.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? Nič posebej zabavnega mi ne pade na pamet. Vse moje predstavitve so bile zelo prijetne, zdelo bi se mi skoraj nepošteno, da bi eno izpostavila.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Na gimnaziji učim angleščino.

Kaj bi svetovali mladim piscem? Naj veliko berejo in naj ne izgubijo volje za popravljanje in piljenje lastnih besedil.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Še nikoli v življenju nisem bila na Triglavu in samo enkrat v Ikei, želela pa bi si, da bi lahko ti dve izkušnji obrnila.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? Proza, nekoč, ko bo – upam – to dopuščal čas.

knjigaknjiga priznanjNina Kremžarpanoramapesempoezija
Domov / Članki / 2020 / februar
Panorama 19. 2. 2020

Trnovska planota

Jakob J. Kenda
O avtorju
Članki
Podkasti

Trnovski gozd za Golaki. Fotografija: osebni arhiv Jakoba J. Kende

Ena nenavadnih navad na tej zaplati je, da se rado prereže trakec, čeprav je stvar še daleč od tega, da bi bila opravljena. Transverzala je značilen primer. Ko se je markacijski komisiji posvetilo, da je ne bodo mogli speljati kaj več kot do Postojne, so se odločili, da jo bodo pač speljali samo do tja in jo leta 1953 razglasili za odprto. Čeprav to ni bila niti polovica trase; tega leta je bila pač 60-letnica planinstva.

Tudi za to slabo polovico so šele avgusta 1953 objavili, kje naj bi sploh šla. A načrt ni bil objavljen samo prepozno, da bi se ga v letu otvoritve dalo uveljaviti. Sploh južno od Julijcev je bil morda tudi nekoliko nedomišljen, saj naj bi se skladno z njim planinci v Podbrdu vkrcali na vlak za Novo Gorico in se peljali uro daleč, do Plav, od tod pa spet malo pešačili. Tako ne preseneča, da je komisija februarja 1954 objavila, da se je pri razglasu trase pripetila »neljuba pomota« in sporočila popravek, ki je bil v resnici povsem drugačna trasa južno od Julijcev. Tudi ta potek poti je bil vse prej kot idealen, a so nato pri njem raje trmasto vztrajali; trasa Škofjeloškega in Polhograjskega hribovja torej ni zgrešila le zato, ker so jo krajšali v strahu, da bi bila predolga, temveč je bilo »neljubo pomoto« verjetno pretežko priznati že v drugo.

Zapletov s tem ni bilo konec. Leta 1955 je novi vodja komisije Prosenc obelodanil, da je delo res pri kraju in se bo Transverzala končala v morju. A del južno od Postojne so do konca strasirali in opremili z markacijami šele oseminpetdesetega. In celo po tem je manjkal kakšen kos, tudi severno od Postojne, tak, ki naj bi obstajal že ob uradnem odprtju. Prosenc se je zato še leta 1959 javno spravil nad markaciste iz več društev. Da je štiri leta prej njihovo delo označil za končno opravljeno, se ni spomnil, pač pa je z naježenim sarkazmom pisal o oblakih prahu, ki jih transverzalec radostno golta na dolgih odsekih, speljanih po prometnih makadamskih cestah; o stezah, ki jih sredi najtršega gozda preprosto zmanjka; o markacijah, naslikanih z nevidno barvo. Svojim kolegom markacistom je celo zabrusil: če Transverzale na svojem področju ne bodo spravili v red, in to po hitrem postopku, jo bo komisija speljala drugje!

Nič manj kritično niso o Transverzali pisali transverzalci, ki so prehodili celotno polovico. V njihovih poročilih s poti je skozi petdeseta in še v začetku šestdesetih kar precej nejevolje nad marsičem, toda gotovo daleč najbolj pogosto so si dali duška ob eni izmed koč. Ta jim je res burila duha: o njej so pisali, kot bi bila iz še posebej gnusne grozljivke. A po letu 1963 ni več sledu za tako velikim nezadovoljstvom. Kajti takšno javno jadikovanje, žuganje in sarkazem kajpada niso le ustaljen del folklore teh krajev, temveč imajo dejansko funkcijo. Saj ne, da gre čislati sistem, po katerem se desetletje prezgodaj prereže trakec, nato izvaja akrobatsko krpanje in dela nove neumnosti, vse to pa poskuša popraviti s salvami kritike. Vendar tudi taka kolobocija vsaj do določene mere deluje: kakšno desetletje po uradni otvoritvi se zadevo pripelje do točke, ko je polovica sicer manjka in zato ne dosega nobenega svojih najpomembnejših ciljev, tudi na obstoječi polovici še marsikje šepa, toda posebej na najbolj kritiziranih koncih je nazadnje celo izvrstna.

Značilen za slednje je ravno odsek, ki je spodbujal najbolj žolčne odzive, del Transverzale prek Trnovske planote. Ta je danes eden najbolj navdušujočih že zato, ker je zdaj med najbolje in tudi med najbolj zabavno označenimi na celotni Transverzali. Človek se namreč ob tamkajšnjih velikanskih smernih napisih hitro spomni, koliko kritik je bilo markacistom teh krajev namenjenih zaradi označevanja: ko gre mimo prvega, se muza, ko naleti že na tretjega, bušne v smeh. Ti napisi namreč niso zgolj nespregledljivih dimenzij, temveč so tudi zelo očitno izpisani z zamahi krepko razdraženega čopiča: gozd je nekoga, nevajenega takšnih globin, spet zavrtel v povsem napačno smer, potem pa so markacisti znova poslušali nerganje, kakršnega so deležni že od … zmeraj!

Užitek na tem odseku omogoča tudi krasna trasa. Vse od Golakov do Cola je komaj kakšen meter asfalta ali makadama, celo traktorskih cest in vlak je zgolj za občasno popestritev, tam so predvsem sijajne steze, ki gredo po res lepem terenu, od enega malega čuda do drugega. Tam je tista globoka, globoka vrtača, da je svetloba v njej vsa mahovnata, da v njej raste stotine let staro drevo, orjaško, da sta otroka pod njim manjša od mravelj, votlo, da se vidi skozenj na drugo stran. Tam je tudi tisti širni, mladi, svetli bukov gozd v blagi uvali: povsod je vse pregrnjeno s preprogo starega bukovega listja, kajti bukve imajo rade pospravljeno, ven iz te rjave preproge pa rastejo srebrnkasto siva sloka debla, na stotine srebrnkasto sivih slokih debel, slokih stebel teh širjav, na vseh straneh. In tam je tudi tisti skalni tempelj, v katerem je Lučka obstala, prvič zares obstala, odkar jo jemljem s sabo.

»To pa … To sem že videla. To poznam.«

»Ja, ljubica. Tukaj smo hodili že pred kakšnimi petimi leti, saj veš.«

»Ja, spomnim se … kako sem že takrat to videla. Zares videla, kako lepo so te skale razporejene. Kot bi bile v nekem redu, človeškem. Ampak vse je čisto naravno in zato samo približno v nekem redu in zato še bolj … Tako lepo so razporejene, to sem videla.«

Trasa po tem gozdnem delu Trnovske planote nalašč napravi dolg ovinek od Golakov do Modrasovca in nazaj do Predmeje; spod Golakov bi na videz bolj logično šla naravnost do Predmeje in tako prihranila kakšne tri ure hoda. A le na takšnem podaljšku se lahko vsaj malo pokloni vsemu krasnemu v teh gozdnih globinah in iz preteklih, bolj samotnih in divjih pohajkovanj po teh krajih veš, da bi brez težav lahko napravila še mnogo daljši okljuk: poleg omenjenih velikih ptic in ostrih škrapelj je tu še marsikaj zanimivega, recimo kakšna jama, a predvsem še mnogi vrhovi krasnih dreves. To je vsekakor eno izmed območij, kjer bi Transverzala v prihodnosti z lahkoto še malo zrasla. In tu nekje bi se morala nanjo priklopiti goriška pristopna pot. Toda mi se z vsem tem nismo mogli ukvarjati, deloma zaradi vremena, deloma neučakanosti. Tisti pohod po teh koncih izpred nekaj let je otrokoma ostal v tako lepem spominu, da sta komaj čakala še na drugo polovico odseka po Trnovski planoti.

Od Predmeje se Transverzala pridruži Poti po robu, ki je že tako ali tako lepa, da vzbuja prav verska čustva: nekateri jo imenujejo Angelska, spet drugi trdijo, da vodi naravnost v Eden, a za nas je bil tokrat ta odsek še toliko bolj izstopajoč, ker je na njem pustil pečat niz fascinantnih vremenskih razmer, kakršnih smo deležni spričo globalnega segrevanja.

Priti s severa na Trnovsko planoto je že tako soliden zalogaj. Transverzala nanjo vodi prek Golakov na strmem severozahodnem robu platoja, ki so s svojimi 1500 metri najvišji vrh Transverzale med Škofjeloškim hribovjem in Snežnikom. A vzpon na Golake je zadnje čase še precej napornejši zaradi ene nedavnih posledic klimatskih sprememb. Žledolom, ki je leta 2014 poškodoval več kot polovico slovenskih gozdov, se je še posebej grobo znesel prav nad severnimi pobočji teh hribov: ledeni dež je drevesa obdal s tolikšnim ledenim oklepom, da jim je njegova teža lomila veje in debla. Namesto da bi se torej grizlo kolena v jutranjem gozdnem hladu, se vzhajajoče sonce upira točno v goljave, prek katerih gre steza. Vse skupaj je še bolj utrudljivo zaradi množice nadležnega mrčesa, ki se je zaredil zaradi velike količine trohnečega lesa, ki je tam ostal po ujmi. In nad nas se je po spletu okoliščin ravno tistega dne zgrnil še vrhunec neke druge posledice globalnega segrevanja: eden izmed vse pogostejših vročinskih valov, zaradi katerega je bilo celo v senci pod Golaki blizu trideset stopinj.

Tudi na južni strani teh vrhov nas pot ni nehala izčrpavati. V tamkajšnjih gozdnatih kotlih namreč ni bilo nič manj vroče, Trnovska planota pa je iz samega vodotopnega apnenca, skozi katerega so si padavine že davno utrle pot, da vse uidejo v podzemlje. In na dolgih turah pač ne moreš vsega preračunati tako, da bi bil na vsakem sušnem raztežaju ravno za konec tedna, ko so koče tam vendar odprte. S sabo smo tako tovorili po pet litrov vode vsak, in ker sem prevzel še nekaj bremena otrok, za katera bi bil sicer napor prehud, je imel moj nahrbtnik gotovo krepko čez dvajset kilogramov. A ni šlo drugače. Od Mrzle Rupe do prvega vira vode, na katerega lahko računaš, v Predmeji, je s tolikšno pezo zelo trdih sedem ur hoda. In pet litrov je bilo komaj zadosti.

Do drugega dela po Trnovski planoti smo tako prišli polni gozdne sreče, a utrujeni in vsaj nekoliko dehidrirani. Vrhuncu vročinskega vala pa naslednji dan ni sledila običajna ohladitev, ki jo prinese oblačna fronta. Zračne mase, ki so se s severa pognale proti razgretemu jugu, se tod dostikrat zberejo v veter, ki v sunkih z lahkoto preseže sto kilometrov na uro, najhitrejši izmerjeni pa jih je dosegel krepko čez dvesto. Takšna burna burja vsekakor ohladi ozračje, toda hkrati ima tudi diametralen učinek in tokrat je bil ta po spletu vremenskih okoliščin še toliko bolj izrazit. Nevihte z začetka naše poti so lepo sprale z neba umazanijo, ki nadomešča učinek stanjšane ozonske plasti, kar je je dežju ušlo, pa je zdaj odnesel veter. Tako smo ostali povsem brez zaščitnega sloja svinjarije v zraku, sonce je lahko neovirano pritisnilo in žarki žarki so bili z burno burjo vred kakor dvojna ščetka, drgnili so in drgnili, da se je nazadnje skoraj videlo skozi nas.

‘Pot po robu’ nad Vipavsko dolino. Fotografija: osebni arhiv Jakoba J. Kende

Tega dolgo nismo opazili, tako nas je zamotila Pot po robu. Do Predmeje je je ena sama monolitna singularnost globokega gozda, od tam dalje pa je vse tako drobno in se neprestano izmenjuje. Ves čas greš malo gor in malo dol, kajti teren je posut z malimi griči in kotanjami, ves čas se pot vije malo desno in malo levo, zdaj okoli kakšne skalnate štrline, zdaj po sredi kakšnega prastarega udora ali kar naravnost prek redke poljane. Vsake toliko te zamoti tudi vedno spremenljivi, vedno zanimivi razgled. Zdaj se ti na desni, globoko pod pečinami, za kratek čas razgrneta Vipavska dolina in za njo Kras, zdaj na levi vidiš majhno zaplato revnega polja in za njo skromno vasico, zdaj pokukaš skozi naravno skalno okno, zdaj greš mimo suhega zidca, ki so ga pridne roke postavile kar v spiralo, kajti toliko je po tem kraškem terenu posejanega kamenja. Ves čas ti pot nadalje daje občutek, da te varuje, a ne samo s svojim zibanjem in s prijaznim nizom diapozitivov, temveč tudi z izmenjavo čistin in gozdičev. Kajti v slednjih se prepletajo nizka, krepka drevesca, ki znajo kljubovati burni burji in žarkim žarkom, da je vsake toliko še lepše zaviti v enega od njih: vetra tam, sploh v globokih vrtačah, kot da ni, in tudi namesto sonca te ovije hlad globoke sence in vlage, ki jo zadržujejo pod sabo tesno prepletene, čvrste korenine.

Toda nazadnje, ko se je pot spet izvila iz enega od tistih gozdičev, ko se je vzpela prek hrbta enega tistih presvetljenih gričev, skozi razpihane trave, ko sem na vrhu obstal v soncu in vetru, sem se zavedel. Kako nas je, že prej utrujene in dehidrirane, zdaj še presvetlilo in prepihalo. Kako sta veter in sonce kakor ščetka drgnila in drgnila, kako sta nas po tej ljubki poti pomenljivega imena, Po robu, pritirala čisto do slednjega.

»Ali pa gremo tule že malo prek roba?« sem se nazadnje z opravičujoče šibkim nasmeškom obrnil k otrokoma.

Nekaj časa sta nepremično zrla vame. Njune široko razprte oči so se svetile, razpokane ustnice so se smehljale. Potem se je Lučka vendar odzvala.

»Veliko težkega je deležen duh, močan, vzdržljiv duh, v katerem je spoštovanje,« me je zaupljivo obvestila. »Njegova moč hlepi po težkem in najtežjem.«

 

gorehribipanoramapešpotpotopisTransverzala
Fotografija Eve Mahkovic, ki jo je objavila na svojem Facebook profilu. Fotografija Eve Mahkovic, ki jo je objavila na svojem Facebook profilu.
Domov / Članki / 2020 / februar
Podkast 17. 2. 2020
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 18 min

AirBeletrinin podkast: beremo z Evo Mahkovic

Maja Čakarić Klara Škrinjar
O avtorju
Članki
Podkasti

Po dobre zgodbe se da zaviti tudi na družbena omrežja. Po dobre in kratke. Po dobre in z domišljijsko pregneteno zgodovino. Po dobre in z dnevnimi impresijami. Po dobre in z ljubeznijo do Fjodorja. Pa tudi z ljubeznijo do (visoke) mode. Po dobre in hudomušne. Po dobre in roza. Po dobre in takšne, ki s težo obremenijo ramena in glavo. Po dobre in z ambivalentnim odnosom do kreditne kartice.

Takšne vinjete na svojem facebook računu objavlja pisateljica in dramaturginja Eva Mahkovic. Lani jih je zajela v knjigo Na tak dan najbolj trpi mastercard.

Dan je praviloma že za njo, ko odpre svoj facebook, kje jo čaka prazna objava z avtomatiziranim sporočilom: »O čem razmišljaš, Eva?«

O čem torej razmišlja Eva, ko začne pisati? Ponavadi jo dan ali več grize kakšna misel, opazka o svetu, pogovor, ki ga je po naključju slišala na kavi …. Gnete pa tudi zgodbe o angleških kraljih in kraljicah, raznolikih svetnicah in drugi osebah, ki so krojile našo zgodovino. Z njih spiha prah, jih vzame za svoje in jih vrača v življenje.

Čeprav so vinjetni zapisi zgodbe o drugih in njej sami, pa ne nazadnje pripovedujejo o vseh nas.

Prisluhnite podkastu:

Kako pa zasije mastercard, ki je zajet v naslov Evine knjige? Med drugim je preprost, a težek simbol našega časa. Uresničuje želje in ustvarja nove. Tudi če denarja nimaš, ga imaš. Kot bi ga potegnil iz čarodejevega klobuka. Odnos do kreditne kartice ni dosti drugačen od odnosa do facebooka, raznolikih produktov našega časa, sebe. Ali ljubiš ali sovražiš.

Eva Mahkovic je pisateljica in dramaturginja, zaposlena v MGL. Je avtorica dramskega besedila Bobby in Boris, njene Mlade kraljice pa so bile tudi že postavljene na oder. Lani je izdala dve knjigi, ki ste pred tem nastajali na spletu: Vinjete Straholjubca (VigeVageKnjige), ki so izšle kot risoroman, so postale knjiga leta, in Na tak dan najbolj trpi mastercard (Beletrina), v katero je zajele objave na facebooku med decembrom 2016 in aprilom 2019.

Digitalno izdajo knjige Na tak dan najbolj trpi mastercard lahko kupite na tej povezavi.

Eva MahkovicFacebookna tak dan najbolj trpi mastercardpodkastVinjete Straholjubca
Domov / Članki / 2020 / februar
Intervju 14. 2. 2020

Hana Stupica: »Ko sem v stiku z maminimi deli, je to tudi čustveni proces«

Neža Mrevlje
O avtorju
Članki
Podkasti

Hana Stupica Fotografija: Ana Kovač

Hana Stupica je tretja iz generacije izjemnih ilustratork. Marlenka Stupica je njena babica, Marija Lucija Stupica njena mama, prav tako pa je nagrajena ustvarjalka tudi sama. Že za svojo prvo slikanico Rokavička je pred leti prejela nagrado Hinka Smrekarja, ki je najvišje domače stanovsko priznanje za ilustracijo, dobila pa ga je kot najmlajša v zgodovini te nagrade. Za naš čas in svet pravi, da v njem primanjkuje pravljičnosti, zato sama rada ure in ure preživlja v muzejih in galerijah, še posebej jo premami flamsko in nemško slikarstvo. Živi obkrožena s knjigami, te pa opremlja tudi s svojimi podobami. Za ponatis Mahajane, Grafenauerjevega dela za otroka in odrasle, je osvežila ilustracije, ki jih je pred 30 leti naredila Marija Lucija Stupica.

Za ponovno izdajo knjige Mahajana ste osvežili mamine ilustracije. Kakšen je bil postopek?

Pri založbi Beletrina so želeli ponovno izdati Mahajano, za katero je mama naredila ilustracije in je bila izdana leta 1990. Ker so nekateri originali v nekoliko slabšem stanju zaradi popokane tempere in prask, sem jih digitalno obdelala. Pomembno jih je bilo spraviti do ravni, kakršne so bile ob svojem nastanku, z močnimi barvami in brez napak, ki jim jih je zadal čas. Naslovnica je bila v najslabšem stanju, ker je bela tempera splesnela in jo je bilo zato treba na določenih delih tudi digitalno dorisovati.

Primavera. Ilustracija Marije Lucije Stupica iz knjige Mahajana.

Vaša mama je že pokojna. Kako doživljate dialog z njenimi deli, kako močen čustven proces je to za vas?

Vsakič ko sem v stiku z njenimi deli, je to tudi določen čustveni proces, vendar je odvisno tudi, za katere ilustracije gre. Do Mahajane nimam posebnega odnosa, ker se ne spominjam njenega nastanka, saj sem bila takrat premajhna. Bolj sem povezana z njenimi mlajšimi deli, ker se spomnim, kako jih je risala, čeprav sem kot otrok zelo rada listala tudi po njenih ilustracijah Andersonovih pravljic, ki so izšle v osemdesetih letih. Te so me kot otroka privlačile, ker so bile pisane in je bilo lažje brati Morsko deklico, Leteči kovček ali Svinjskega pastirja kot Mahajano, ki je za starejše, medtem ko sem Majhnico in Katrco Škrateljco, ki sta majhni verziji Mahajane, zelo rada prebirala. V njej je bil portretiran tudi naš kuža in mi je bila tudi zaradi tega še bolj  blizu. V Mahajani mi je bila vedno všeč Primavera, ki sem jo kot otrok poskušala narisati, in Henrik VIII z vidno lobanjo. Kot otroku mi je bilo bolj strašljivo bolj privlačno, zato imam najraje mamino Lenoro.

Imate veliko spominov na mamo, kako riše?

Vedno sem želela gledati, kako riše, a se je bala, da je ne bi kaj ruknila. V velikem dedkovem ateljeju v Rožni dolini, kjer smo nekaj časa živeli, sem imela njegovo stojalo in na njem sem kot otrok veliko risala. Mama je imela zraven mizo in delala, čeprav je veliko ustvarjala v večernih in nočnih urah, tako kot to počnem zdaj tudi sama, ker me ne moti, če nimam dnevne svetlobe.

Veliko rišete?

Včasih sem cele dneve risala, vendar sem nato ugotovila, da ob tem nimam drugega življenja. Pred dvema letoma sem lahko sedela tudi po 18 ur na dan in samo risala.

Je šlo za tako nujo po ustvarjanju?

Včasih je bilo toliko treba delati zaradi naročil, hkrati pa me je risanje vedno tako posrkalo. Sčasoma sem ugotovila, da bi rada več časa preživela v naravi, se pogovarjala s fantom in prijatelji ter počela še druge stvari. Odrasla sem, pa tudi izrisala sem se. Pred tremi leti sem po tako intenzivnem obdobju risanja nekoliko nasitila, zato sem se leta 2018 z velikim veseljem lotila lutkovne predstave in začela delati tudi izdelke. Potrebovala sem  drugačno delo, knjiga te izmuči. Mandril je bil uspešen prav zaradi tega, ker sem ga risala zase in me je zabaval. Nastajal je 14 dni, po dve uri na dan. Po 30. letu tudi opažam, kako imam drugačno pozornost in ne morem več tako dolgo sedeti.

Mamine in babičine like ste kot otrok risali tudi sami?

Risala sem mamine punčke, saj so mi bile najlepše in še danes nehote narišem njene. Vse so kot iz porcelana. Ko sprejemam naročila, vedno povem, da ne želim risati otrok, ker v risbi še nisem našla svojega.

Vizualni jezik vaših prednikov, od dedka (Gabriela Stupice, slikarja) do babice in mame, se v določeni meri preliva tudi v vaše delo?

O tem ne razmišljam in se ne ukvarjam s tem, kako bi želela delati drugače. Bolj kot bi se s tem obremenjevala, slabše bi bilo. Rišem, kar se mi zdi lepo in pravilno. Na papir spravim to, kar vidim v svoji glavi, kar pa je preplet vsega možnega. Gre za skupek vtisov iz mojega življenja, del česar pa je tudi to, kar sta mi dali babica in mama, dedek žal manj, ker je bil modernističen slikar in ker me žal še ni bilo, da bi lahko spremljala njegovo ustvarjanje. Name so vplivala in vplivajo tudi vse knjige, ki jih imam doma, umetniške dela, ki sem jih videla, vzorci, ki jih vidim okoli sebe, in narava. Ne delam veliko skic, v glavi vidim podobo in jo narišem. Zelo veliko tudi fotografiram – posnamem lepo drevo, mah in druge podobe, ki pritegnejo mojo pozornost.

Ste tretja ilustratorka v družini, vsaka od vas pa je ustvarjala v drugačnih družbenih kontekstih, tudi za ilustracijo. Vaša babica in mama sta si za risanje knjige vzeli veliko časa, a s časom je danes drugače. Kako doživljate naše obdobje kot ustvarjalka?

Danes so hektični časi v vseh pogledih in živimo v svetu, kjer primanjkuje pravljičnosti. Zlata doba za ilustracije je bila pri nas v času moje babice, ko so lahko avtorice risale cele dneve. Tudi mama si je lahko za ustvarjanje vzela precej časa, čeprav je živela v drugi družbeni resničnosti, ko ilustracija, se mi zdi, ni bila tako cenjena, medtem ko je zdaj spet v preporodu. Ilustracije je spet več, pojavlja se tudi v časopisih, ljudje kupujejo reprodukcije in si jih dajejo na steno. Babica pravi, kako so kakšne reprodukcije danes še lepše kot original.

Sami za razliko od babice in mame ustvarjate v digitalnem času.

V tem zelo uživam, saj sem zelo tehnična in me zanimajo različni progami. Neizmerno uživam, tudi ko po spletu zbiram različne tipografije.

Kako dojemate svojo ustvarjalno identiteto, ste najprej ilustratorka in nato oblikovalka, ali kako se opredeljujete?

Sem ilustratorka, a ne umetnica. Babico vsakič zaboli, ko rečem, da sem obrtnica, kar moraš biti v današnjem času, da lahko preživiš. V sodobnosti je tudi nujno, da imaš v tem poklicu marketinške spretnosti. Ljudje imajo radi stik s človekom, ki mu sledijo kot ustvarjalcu.

Pogovori o ustvarjanju in umetnosti so vas spremljali čez vse odraščanje. To je nekaj, kar vas je med drugim najbrž pomembno opredelilo?

Tovrstnih pogovorov je bilo resnično veliko. Babica in mama sta pogosto diskutirali o teh temah, posledično pa lahko rečem, da sem na tem področju zato zelo kritična. Hodili smo na razstave, kjer sta analizirali, kaj je dobro in kaj ne. Ko je izšel Ciciban, sta ga enako obdelali. Sama sem vse to spremljala in se ob tem veliko naučila in ostrila svoj pogled. Neprestano so me učili, kaj je lepo in dobro.

Kdaj vas je mama prvič načrtno likovno učila?

Prvič mi je pred sprejemnimi izpiti na likovno gimnazijo razložila nekaj osnov. Narisala sem stol, dežnik in šopek rož, ob tem pa mi je pojasnila perspektivo in me naučila vizirati, meriti razmerja predmeta s svinčnikom. Glede barv me ni nikoli usmerjala. Mama je kršila pravila, ki so veljala na primer glede oblačenja, kot denimo, da ne smeš kombinirati črne in rjave. Nosila je natanko te kombinacije. Lahko pa rečem, da sem pri barvah osvojila načelo manj je več. Kakorkoli so moje ilustracije lahko pisane, v bistvu rišem s tremi barvami.

Sem pa, odkar se spomnim, risala in svojega risanja nikoli jemala kot nekaj posebnega. Tudi na akademiji ni bilo nič kaj od mene, čeprav so – najbrž zaradi priimka – vedno pričakovali več. Od nekdaj sem delala to, kar se mi je zdelo lepo. Se mi je pa po operaciji oči, ker se imela zelo veliko dioptrijo, odprl svet.

Delate v maminem ateljeju, še vedno uporabljate tudi njen papir in barve?

Še vedno. Atelje sem si preuredila zase, v predalih imam barve zložene po odtenkih in knjige po naslovih. En mesec sem se ukvarjala samo s pregledovanjem in pospravljanjem barv. Mama je imela velike zaloge, ki so ostale, in tako še vedno veliko rišem z njenimi temperami Aero Celje, narejenimi še v Jugoslaviji. So vodotopne in zato ni problem, da so stare. Do babičinih zalog barv pa sploh še nisem prišla.

Babica ne riše več?

Bolj ne, piše pa pesmi in morda jih bom nekoč pospremila s svojimi ilustracijami.

Se zdaj, ko ustvarjate tudi sami, z babico veliko pogovarjate o vašem delu, ga komentira?

Babica si to želi, a sama imam do tega precej distance, ker je to le Marlenka Stupica, predvsem pa vidim, da jo to tudi zelo izčrpa. Ne želim, da se preveč obremenjuje, saj ji to razmišljanje pri njeni starosti vzame veliko energije. To je zanjo zdaj velik napor in tudi ni več tako kritična, kot je bila včasih, pa tudi sama jo vedno opomnim, da nisem šolana slikarka. Učim se na drugačne načine, s posnetkov živali na Youtubu. Ilustracije ji večinoma pokažem že končane.

Svoje živali, like oblačite v zgodovinska oblačila. Nad modo vas je tudi navdušila mama?

Mamo je moda vedno zanimala in tudi kot otrok sem bila vedno lepo oblečena. Imela je kupe knjig z zgodovinskimi kostumi, v katerih je študirala obleke za svoje bidermajer gospodične. Mene pri risanju sicer zanima barok, ker je tako pompozen, in te mamine knjige so zame biblija. Ob teh imam še knjige ornamentov iz različnih obdobij, ki jih uporabljam za detajle, kot na primer, da rob krila naredim s starorimskim vzorcem. V ilustracijah mi je všeč eklektika. Kostumografija pa me je od nekdaj zanimala, zato gledam tudi zgodovinske filme in serije ter se naslajam nad kostumi in scenografijo.

Bi si želeli delati kostumografijo?

Zelo in zato sem tako uživala pri lutkovni predstavi Zajčkova hišica, kjer sem ročne lutke oblekla v kostume. Nadela sem jim oblačila iz časa po francoski revoluciji, ki so bila po ekscesnem rokokoju in baroku bolj preprosta in lahkotna, manjše pa so bile tudi razlike med oblačili višjega in nižjega razreda. Od nekdaj sem rada šivala, kar me je prav tako naučila mama, ki je delala punčke iz fimo mase in nato še obleke zanje. Kot otrok sem obleke šivala za svoje plišaste igrače.

Sami rišete pretežno živali.

Zelo rada imam živali in celo življenje jih že rišem. Začelo se je z mojo kunko, in ko sem bila majhna, sem se imela za zajca. Babica mi je kasneje povedala, da je tudi moja mama sama sebe risala kot zajca. Ljudje mi za risanje niso tako zanimivi, delala sem jih samo za vina Fedora, pa še to skrivam obraze, saj ne želim, da so preveč osebni. Sem in tja narišem kakšno dekle, to me še zabava, rada pa rišem stare ljudi.

Iz svojih, pa tudi maminih in babičinih ilustracij oblikujete tudi izdelke.

Začelo se je, ko sem pred kar nekaj leti odkrila tuji platformi platformi Society6 in Redbubble in se odločila, da bom ilustracije prenesla tudi na različne izdelke, saj je škoda, da ostajajo le na računalniku. Navdušilo me je, ko sem spoznala, kaj vse se da narediti. Ilustracija je lahko na majici, joga blazini, stolu, ležalniku … Tako sem se tega tudi sama lotila in pred kratkim sem naredila nogavice z babičino Sneguljčico, v kateri je dejansko v petdesetih upodobila mojo mamo kot Sneguljčico, in decembra so bile pravi hit. Babica je nad izdelki z njenimi ilustracijami navdušena.

Niko Grafenauer: Mahajana, ilustracije Marija Lucija Stupica, Beletrina 2019. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.

Hana StupicailustracijaintervjuknjigaMahajanaMarija Lucija StupicaNiko Grafenauer
Fotografija: Pexels Fotografija: Pexels
Domov / Članki / 2020 / februar
Kolumna 12. 2. 2020
Čas branja
Čas branja: 0 min

Stanje je resno. Zelo resno.

Vesna V. Godina
O avtorju
Članki
Podkasti

Stanje je resno. Zelo resno.

To že leta opažam pri slovenskih študentih: njihove intelektualne kapacitete za študij se zmanjšujejo in upadajo. Kar je bilo normalno in mogoče naučiti se še nekaj generacij nazaj, danes postaja vse bolj in bolj nedosegljivo. Vsaj za večino. Seveda obstajajo individualne izjeme. A kar zadeva večino, stvar postaja bolj in bolj težavna. In alarmantna. Intelektualno delo in učenje je nekaj, kar postaja večini bolj in bolj tuje. In nedostopno.

In to ne velja le za slovenske študente. Ampak tudi za študente iz drugih držav. Vsaj, kar zadeva tiste, ki prihajajo na študijske izmenjave preko programa Erasmus. Tudi tu že leta opažam upad zmogljivosti za intelektualno delo in študij, kar pa se je zgodilo letos, je – tudi ko gre za tuje študente – dno. Vsaj zaenkrat. To se je videlo na več načinov.

Prvi je bil, da niso znali v tekstu, ki so ga kot pripravo na predavanja dobili v domače branje, odkriti niti temeljne teze niti rdeče niti. Ko so se v letniku pojavili s prebranimi teksti in vprašanji za diskusijo, ki naj bi jih na osnovi teksta pripravili, v resnici sploh niso vedeli, za kaj je v tekstu šlo. In so, posledično, postavljali povsem nebistvena vprašanja. Ali pa vprašanja, ki s tekstom sploh niso bila povezana, kar je rezultiralo v dejstvu, da o tekstu sploh ni mogla potekati nobena razprava. Kako pa naj bi potekala razprava o tekstu, ki ga nihče ni razumel? Edino, kar so bili zmožni, so bile proste asociacije na kakšno besedo, ki je bila v tekstu zapisana. Skratka: izguba časa.

Drugi porazni rezultat so bili izpiti. Še nikoli nisem poučevala generacije študentov na Erasmus izmenjavi, ki bi brez izjeme sploh ne razumeli vprašanj, ki so jim bila na izpitih zastavljena. In spet se je ponovila zgodba iz branja tekstov: ker izpitnih vprašanj niso razumeli, so pisali proste asociacije o vsem, kar se jim je zdelo, da bi z vprašanji lahko bilo povezano. Jasno, da za izpitno prezentiranje tovrstnih nesposobnosti za intelektualno delo nihče ni mogel dobiti pozitivne ocene.

No, in ko so se soočili s svojimi izpitnimi rezultati, sem s strani študentov dobila naslednjo pobudo: da naj jim, prosim, povem, katera poglavja iz učbenika se morajo naučiti. Ker jim je celoten učbenik preobsežen. In ga ne morajo naštudirati.

Me je skoraj kap. Iz več razlogov. Zaradi prostodušne normalnosti, zaradi katere se jim je zdelo, da ni nobene potrebe, da naštudirajo celotni učbenik. Ker da naj bi zadostovala le nekatera izbrana poglavja. Nekako tako, kot je to na slovenski maturi. Drugič pa me je skoraj kap zato, ker učbenik, o katerem govorimo, ni na primer Assesing Cultural Anthropology Roberta Borofskega, delo, ki so ga še pred časom morali naštudirati moji študenti na magistrskem študiju antropologije, ampak smo se pogovarjali o Eriksenovem učbeniku Majhni kraji, velike teme. Učbeniku, ki je res osnoven. No, in letošnji Erasmus študenti so ugotovili, da je predolg. Čeprav v angleški različici, ki so jo morali preštudirati za izpit, obsega manj kot 300 strani (brez seznama literature in kazala, ki seveda ne sodita med izpitno snov). In da je preveč kompliciran. Preveč je podatkov. Preveč je imen. Preveč je lokacij. Preveč je teorij. In sploh je vsega preveč. Čeprav gre za standardni učbenik za uvodne kurze iz področja socialne in kulturne antropologije v praktično velikem delu Evrope.

Tisto, kar je ob vsem tem pretresljivo, je dejstvo, da je bil pred približno desetletjem ta isti učbenik v angleškem jeziku s strani slovenskih študentov sprejet kot neproblematičen. Zdaj je slovenskim študentom že od leta 2009 dostopen v slovenskem prevodu, a jim je kljub temu – enako kot Erasmus študentom v angleščini – skorajda neobvladljiva ovira. In tudi slovenski študenti navajajo tako rekoč identične razloge kot Erasmus študenti. Tudi zanje je vsega preveč. Preveč teorij. Preveč avtorjev. Preveč imen. Preveč plemen. Preveč geografskih lokacij. Itd. Ipd.

No, in ker govorim o istem učbeniku, ki ga že generacije študentov uporabljajo za isti namen, razlike v njegovi obvladljivosti oziroma neobvladljivosti očitno ne morejo izhajati iz istega teksta. Ampak iz dejstva, kako se študenti lotijo študija tega teksta. Kako se ga znajo lotiti. Ali kako se ga ne znajo lotiti. Zdaj pri slovenskih in Erasmus študentih že prevladuje drugo: da se njegovega študija ne znajo lotiti. In to tuji študent še manj kot slovenski, iz česar bo kak optimist zaključil, da so izobraževalni sistemi v drugih evropskih državah še slabši kot v Sloveniji. To sicer ni tema današnjega zapisa. A naj zapišem le, da kakor koli celotno stvar obrnemo tudi tovrstni, čeprav na videz optimističen zaključek, v resnici ni niti najmanj optimističen. Če so slovenski študentje za nianso boljši od mojih letošnjih Erasmus študentov, to v resnici ni nekaj, na kar bi lahko bili ponosni. Vzrok je jasen: tisto, s čemer se primerjamo in kar za nianso presegamo, je skorajda popolna nezmožnost za intelektualno delo in študij.

In če slovenski študenti v povprečju le za nianso presegajo ta nivo, nas mora to skrbeti. Ne pa navduševati.

kolumnaštudentiuniverzauniverzitetni študij
Domov / Članki / 2020 / februar
Panorama 10. 2. 2020

Prihodnost ogroža eksistenco Knjigarne

Bronislava Aubelj
O avtorju
Članki
Podkasti

Boekhandel Selexyz Dominicanenv Maastrichtu velja za najlepšo knjigarno na svetu. Fotografija: Wikipedija

Torinska Paravia, ena najstarejših italijanskih knjigarn – ustanovljena je bila leta 1802 –, se zapira; končala se je skoraj tridesetletna zgodba knjigarne Libreria del Viaggiatore, menda ene najlepših v Večnem mestu; poslednje ure bijejo knjigarni Mosaïque v Torontu, eni zadnjih v Ontariu, ki so specializirane za francoske knjige. O vseh je poročala spletna revija o knjižni kulturi ActuaLitte.com, novice o zapiranju knjigarn so vse pogostejše: razlog za zaprtje je zdaj Amazon, zdaj državna/mestna politika, zdaj kaj tretjega (!). Potem ko bi kak bibliofil izdelal svetovni zemljevid knjigarn, ki jih je obiskal in v svojih Knjigarnah (2013) opisal Jorge Carrión, bi se moral lotiti še zemljevida tistih, ki so izginile samo v zadnjih dvajsetih letih. Med njimi so tudi Carriónove.

Jorge Carrión Fotografija: Wikipedija

Jorge Carrión (1976) je španski romanopisec, esejist in publicist, literarni kritik in prevajalec ter predavatelj književnosti in kreativnega pisanja na barcelonski univerzi Pompeu Fabra. Njegovo zadnje delo je Contra Amazon (2019), največja knjižna uspešnica pa so prav Knjigarne (Librerías, 2013; druga nagrada Anagrama). Knjigarne so zmes potopisnega ter kulturno- in literarnozgodovinskega pisanja; potopisno temelji na tisoče kilometrih prepotovanih razdalj od knjigarne do knjigarne po dobršnem delu zemeljske oble – »Če bi bile knjigarne na Antarktiki, bi jih Carrión nedvomno obiskal in nam poročal, kaj berejo pingvini,« je menda zapisal Alberto Manguel – kulturno-/literarnozgodovinsko na tisoče straneh prebranih knjig. Avtor je konec devetdesetih z mislijo na čas, ko bo pisal to knjigo, začel v knjigarnah zbirati »žige« – vizitke, razglednice, zapiske, fotografije, fotokopije, kataloge … –, in ko je prišel ta čas, je nanje kot na kakšno ogrodje nanizal svoje knjigarne kot »zgoščeno različico sveta«, od Antigue v Gvatemali z Librerío del Pensativo, »centrom odporniškega gibanja in svobodnega mišljenja«, do newyorškega Stranda z dvema milijonoma in pol knjižnih naslovov, od Aten s »Knjižno pasažo«, kjer se na kratko ustavi pri antičnih knjižnicah, da bi odprl »dialog« med Knjigarno in Knjižnico (Knjigarna je lahka, Knjižnica je težka. Knjižničar zbira, kopiči in posoja svoje blago le za kratek čas, Knjigarnar se zalaga z blagom samo zato, da se ga lahko potem reši. Knjižnica je vselej en korak zadaj, s pogledom nazaj v preteklost, Knjigarna je v celoti vezana na sedanjost. Zgodovina zagotavlja obstoj Knjižnice, Prihodnost ogroža eksistenco Knjigarne. Knjigarna razdeljuje, Knjižnica ohranja.), do »konca sveta«, kjer tečejo zadnji dnevi johannesburškega Boekehuisa (Carrión ga obišče svoj zadnji dan v mestu, septembra 2011, kmalu zatem na spletu zasledi, da so ga januarja 2012 zaprli).

V poglavju »Najstarejše knjigarne na svetu« piše o lizbonski Livrarii Bertrand: ustanovljena je bila leta 1732 in je najstarejša še delujoča knjigarna z neprekinjeno dokumentirano dejavnostjo; te za večino drugih starih knjigarn, na primer krakovski Matras in pariško Librairie Delamain, ni mogoče dokazati. V Dublinu še deluje najstarejša irska knjigarna – Hodges Figgis, v Londonu pa Hartchards, ki spada danes v verigo Waterstones, v Buenos Airesu je Librería de Avíla … V tem poglavju beremo, kakšne so pravzaprav bile prve knjigarne, Carrión nam odpre stran iz Goethejevega Italijanskega potovanja – pesnik se začudi, ker so v italijanskih knjigarnah vse knjige že zvezane – in nam pri tem razgrne pravzaprav najpomembnejšo noto svoje knjige: znanje, »ki ga ne najdemo neposredno v knjigah, temveč pri ljudeh, ki jih obkrožajo«. Goethe se namreč, čakajoč, da mu lastnik poišče knjigo, Palladijeva zbrana dela, začne pomenkovati z drugimi obiskovalci, »ljubeznivimi možmi«, in tako izve »še marsikaj zanimivega v povezavi s tem mestom«. Carriónu so pogosto pripovedovali, kako so stranke, kadar se je morala kaka knjigarna preseliti na drugo lokacijo, ponudile pomoč in dobesedno na rokah prenesle ves knjigarniški fond. »Stranka je najpomembnejša oseba v podjetju,« je v Desetih knjigarnarjevih zapovedih zapisal Romano Moltroni, knjigarnar v bolonjskem Feltrinelliju. »Knjige, knjigarnarji in knjigarne,« dodaja Carrión, »so relativno statični, če jih primerjamo s strankami, ki neprenehoma vstopajo in izstopajo in katerih naloga znotraj knjigarne je prav ta: gibanje. So popotniki v pomanjšanem mestu, katerih cilj je ta, da spravijo besede – ki nepremično počivajo v notranjosti knjige – v gibanje za toliko časa, kolikor traja branje (in njihov spomin).«

Naslednja poglavja so potovanje. Pariz s svojim vélikim mitom – knjigarno Shakespeare and Company, ki še danes deluje na isti lokaciji, rue de la Bûcherie 37, kjer je leta 1951 Američan George Whitman, »po duši poet«, odprl knjigarno in izposojevalnico Le Mistral. V njej je namestil posteljo in grelnik za hrano, da je lahko prenočil in nahranil popotnike. Knjigarna je leta 1964, ob 400. obletnici Shakespearovega rojstva in dve leti po smrti legendarne rojakinje Sylvie Beach, ki je leta 1919 odprla »angleško« knjigarno Shakespeare and Company, prevzela tako njeno ime kakor poslanstvo. Postala je zbirališče največjih literatov tistega časa, od Anaïs Nin, Julia Cortázarja, Lawrencea Durrella do Henryja Milllerja, Allena Ginsberga in Williama Burroughsa. In tudi ostala: Chigozie Obioma, Guy Gunaratne, Lucy Ellman, Jeanette Winterson, Rachel Cusk – to je le nekaj njenih zadnjih gostov. »Politične knjigarne«, Berlin s staro komunistično knjigarno Karl Marx Buchhandlung, »najbolj emblematično v Vzhodnem Berlinu« (od leta 2008 je v njej kinematografski studio), in knjigarno Autorenbuchhandlung, še vedno najpomembnejšo v nekdanjem Zahodnem Berlinu. Nato Orient: Marakeš in Tanger, Istanbul, Tokio in Peking. Severna Amerika »od obale do obale«: Gotham Book Mart v New Yorku (zaprt leta 2007), City Lights v San Franciscu; pa knjigarne, »ki so kot babilonska knjižnica«: Strand v New Yorku, World’s Biggest Bookstore v Torontu, Powell’s v Portlandu. Nato Južna Amerika; Avstralija in Južna Afrika – »konec sveta«. Ali pa konec – če malo premečem Carriónove besede – do katerega bo verjetno počasi, zelo počasi, prišel svet, v katerem se nahajajo vse, prav vse knjigarne.

Ali pa tudi ne, kajti »predstava se mora nadaljevati«. Carriónu v času do objave Knjigarn ni uspelo obiskati »najlepše knjigarne na svetu«. Boekhandel Selexyz Dominicanen v Maastrichtu je tempelj tistega, »kar v današnji dobi razumemo pod pojmom kultura«. Tudi buenosaireško knjigarno Ateneo Grand Splendid zares omeni šele v zadnji četrtini knjige. Ti in nekatere druge, ki se po navadi razvrščajo v spletnih galerijah kot »najlepše knjigarne na svetu«, imajo, po njegovih besedah, eno ključnih značilnosti knjigarn 21. stoletja: spektakularnost; slikovitost, ki je pomembnejša od jezika, v katerem lahko beremo knjige; knjigarna kot turistična atrakcija, ne zaradi zgodovinskega pomena, temveč zaradi arhitekture; kot turisti vanjo ne vstopimo zato, da bi kupili knjigo, ampak zato, da bi se v njej fotografirali.

Knjigarne so zelo gosto tkanje, Carrión ne podcenjuje bralca, a mu tudi ne prizanaša, besedilo je defile krajev in oseb, zgodovin in mitov, literarnih izsekov ter avtorjevih spominov s poti, bivanja v tujih deželah, obiskovanja knjigarn in brskanja po njihovih policah. Zgodovina in literatura kot materija, miti in spomini kot osebni pečat. Knjigarne so Carriónova droga, vanje vstopa kot v svetišča, knjig se dotika kot svetinj, jih kupuje in bere, zbira »žige«. Opazuje knjigarnarje in obiskovalce, se z njimi pomenkuje. Proučuje police, knjigo za knjigo. V knjigarni The Book Lounge v Cape Townu, denimo, opazi vrzeli: kjer bi morale ležati knjige Coelha, Márqueza in Coetzeeja, so le listki s sporočilom: Njegove knjige dobite pri pultu. Pri pultu izve, da so to knjige, ki jih najpogosteje ukradejo. »Ta čudoviti prostor ima dušo,« ga prešine, ko namerava izstopiti iz londonske knjigarne John Sandoe Books, ne da bi kaj kupil, a po svoji navadi pri blagajni še povpraša po kakšni publikaciji o zgodovini knjigarne. In takrat se začne čarovnija, čarodej pa je knjigarnar, ki izginja in se spet pojavlja, vedno s knjigo v roki; Carrión ne odide praznih rok, kupi knjigo, za katero še pred nekaj trenutki ni vedel, da si jo želi. V neki marakeški knjigarni, ki nudi le verske knjige v arabščini, ga prevzame tesnoba, ker ne odkrije ničesar, kar bi lahko prepoznal, »niti ene vrzeli, skozi katero bi lahko zadihal«. Carrión z vsake knjige, ki jo kupi, odlepi etiketo s ceno in črtno kodo ter jo nalepi na notranjo stran zadnje platnice. »Na tak način do nje vzpostavim nekakšen skorajda očetovski odnos.«

Epilog je zapiranje. Leta 2013 je barcelonska Catalònia, mimo katere ga je več let vodila vsakdanja pot, po skoraj devetih desetletjih dobila novo vsebino in novo ime: McDonald’s. Niso je ogrozili ne državljanska vojna, ne uničujoč požar, ne nepremičninska vojna: knjigarna je klonila zaradi večletnega upadanja prodaje. Carrión je nato priča izginjanju knjig in praznjenju polic – »knjigam, ki jih ni bilo več, duhovom knjig, spominu na knjige, vse bolj pa pozabi knjig, ki neke srede niso imele več niti polic, na katerih bi lahko stale«.

Knjiga, kupljena leta 1991 v World’s Biggest Bookestore v Torontu. Fotografija: Bronislava Aubelj

Na obvestilu o dokončnem zaprtju Catalònie je datum: 6. januar 2013. Oktobra istega letaso izšle Knjigarne, konec leta pa se je iztekla najemna pogodba za zgradbo nekdanjega kegljišča na Edward Streetu 20 v Torontu, kjer je od leta 1980 delovala ena izmed »babilonskih knjižnic«. World’s Biggest Bookstore se je ponašala z več kot dvajsetimi kilometri knjižnih polic. Kljub imenu ni bila največja knjigarna na svetu, zagotovo pa ena največjih, ponos Torontčanov, turistična atrakcija. Po zaprtju marca 2014 – na spletu je mogoče najti številne fotografije pa tudi videe njenega »izginjanja« – zgradba ni dobila nove vsebine, temveč so jo porušili do tal, na njenem mestu pa zgradili megalomanski stanovanjski kompleks. Septembra 2016 se je po 118 letih delovanja, vseskozi v rokah ene družine, zaprla še zadnja knjigarna Elefterudakis, zlomila jo je kriza. Bila je največja v Grčiji, knjižna meka za Grke in turiste, v osemnadstropni zgradbi na Univerzitetni ulici (Panepistimiu) v Atenah, kamor se je preselila leta 1995, je ponujala več kot 200.000 naslovov v grščini in drugih jezikih. Police se zdaj praznijo, zdaj polnijo. Leta 2015 je knjigotrška družba Cărturești v Bukarešti, v historični zgradbi, že dolgo prepuščeni propadanju, odprla knjigarno Cărturești Carusel; velja za eno najlepših v Evropi. Leta 2017 so v Teheranu odprli Book Garden, razteza se na 65.000 kvadratih in je menda največja knjigarna na svetu. Nedavno je police napolnila nova, megalomanska knjigarna v kitajskem mestu Čungking, v Mondovìju, nedaleč od Torina pa knjigarnica Libreria Banco. (Carrión lahko napiše Knjigarne II.)

»Bodimo iskreni,« pravi Carrión v Epilogu, »že res, knjigarne so kulturni centri, miti, prostori za pogovore in debate ter prijateljstva in celo ljubimkanja /…/, ampak v prvi vrsti so prodajalne. In njihovi lastniki, pogosto karizmatični knjigarnarji, so tudi šefi, odgovorni za to, da njihovi zaposleni dobijo svoje mesečne plače …« Tudi to je imel v mislih Pierre Lemaître, eden najbolje prodajanih sodobnih francoskih pisateljev (Leta 2013 je za roman Na svidenje tam zgoraj [Au revoir là-haut], ki je za prvi del trilogije Les Enfants du désastre [Otroci katastrofe] prejel Goncourtovo nagrado; roman je preveden v slovenščino, pisatelj je bil leta 2014 Penov gost na Bledu. Zadnji del trilogije, Miroir de nos peines [2019], je trenutno na vrhu najbolje prodajanih knjig v Franciji, avtor pa se je 21. januarja na literarnem večeru v knjigarni Labyrinthes v Rambouilletu obrnil na kupce, rekoč: »Zahvaljujoč vam ostaja literatura še vedno mogoč dogodek v tej deželi; knjigarne vas potrebujejo bolj kot kadarkoli prej.« Lemaîtrovi romani se dobro prodajajo na Amazonu, toda »ljubše bi mi bilo, če bi se jih več prodalo v knjigarnah«.

Knjigarne so povabilo. V knjigarne.

Jorge Carrión: Knjigarne, prevedla Sara Virk, Cankarjeva založba 2020.

knjigaknjigarnapanorama
Domov / Članki / 2020 / februar
Kritika 7. 2. 2020

Stebri družbe: trofeje z rdečega seznama, mačka in kanarček

Matej Bogataj
O avtorju
Članki
Podkasti

Fotografija: Pexels

Tadej Golob ima rad bolj surove tipe. V romanih, seveda. Fant iz Svinjskih nogic se je izživljal najbolj nad domačimi in po odhodu na bližnji vzhod in v tamkajšnjo metropolo še malo nad Štajerci, kamor je od sebe, žab in belih kristalov za v nos pobegnil na tečaj iz tetoviranja na svinjskih kračah kot najbolj ustreznemu modelu za vadbo. Vendar se tam fantè nad svetom izživlja bolj v vicih, ki jih njegovi gostitelji ne razumejo povsem, že naslednji Golobov literarni junak pa je jezen na cel svet; v romanu Ali boma ye!, kar pomeni nič manj kot Ali, frderbi ga! in je bil slogan v lingali, bantujskem dialektu v rabi ob boksarskem dvoboju Ali Foreman v Zairu, po vzoru Rockyja in Besnečega bika, torej dveh boksarskih filmov, piše o fantu, nekoliko starejši izvedbi tistega iz Svinjskih nogic, ki boksa. Vendar je sistem zajeban in mu recimo odvzamejo zmago, ker nokavtira nasprotnika preveč proti koncu runde, tako da odštevanje ne pade več v čas borbe, in ga spravijo ob naslov državnega prvaka. Malo zajebavajo tudi ženo v službi in malo otroke, njega ob krivicah jebe tudi dolg jezik, vsako izjavo razumejo kot neprimerno in se potem spravljajo tudi na ženo in proti koncu se odloči, da bo v Stožicah odboksal po profesionalnih pravilih. Golob torej v literaturo vnaša tip neprilagojenega junaka, nekoga, ki se mu godijo krivice in se mu zdi, da mora ob tem, da jih dobiva, kakšen udarec tudi vrniti. S tem jih je uvrstil med podobne nezadovoljneže, o kakršnih pišeta tudi Gregor Rozman ali pa Borut Golob, le da je njegov pohajač in samotni jezdec bolj aforističen in bolj ciničen, bolj se zaveda globalnih dimenzij in mu grejo te tudi bolj na organ.

Golob se je kljub kresniku za Svinjske nogice v ospredje medijske osvetljenosti prebil z biografijo Milene Zupančič in s kriminalko Jezero. Ženska brez glave v pritoku Bohinjke, mislim torzo, še eno, med somolovom (!) najdeno truplo  v Fužinskem zalivu; ta je ob pretirani in prenapeti skrbi raznih varuhov meje, zaradi česar Piranski zaliv postaja nezanimiv za umore – ker je vse pod videonadzorom in tudi policije na vseh straneh meje več kot na policijskih postajah –, očitno postal ekskluzivno mesto, na katerem se nalagajo trupla; nekako sočasno je nastal tudi roman Umor v Stari fužini Mete Osredkar in kakšna zgodba o skrivnostih Bohinjskega trikotnika.

Ko smo pred leti začeli prebirati skandinavske kriminalke, smo videli, da nekako odstopajo od klasičnega modela. Predvsem je bolj v ospredju psihologija, ne le kriminalca, pogosto tudi glavnega preiskovalca in njegovih. Kot je značilno in skoraj nujno, da ima kriminalist kakšne skrivnosti, odvisnosti, temne lise v karieri, nič drugačni niso niti stranski liki, razni pričevalci, sodelavci, odvetniki, nadrejeni …

Golob je na tej hladni skandinavski sledi in je v obeh predhodnih romanih, v Jezeru in Leninovem parku, ustoličil lik Tarasa Birse, nekdanjega alpinista, od športa primerno načetega in trpečega – za razliko od sodelavcev, ki so načeti od neaktivnosti –, zaradi alergije na alkohol abstinenta, temu – in ostalemu – primerno tečnega in jeznega na cel svet, ki se enkrat bode z nadrejenimi, drugič spopada z ženino ljubosumnostjo in zraven še tišči dol – ne vedno uspešno – željo po mladi sodelavki. Zraven sta komični par, en debeljuškast in en nezainteresiran, ki sta Tarasova podrejena in ju ta izrablja za delo na terenu, nekje zraven je patolog in nad vsem seveda karierni policisti, ki svojim političnim botrom zagotavljajo razne usluge, recimo zavlačujejo preiskavo, ne dajo nalogov, če bi lahko povezali umor s katero od njim bližnjih političnih opcij in podobno.

Jasno, Taras nad vsem tem benti in to ves čas. Kar pripelje do tistega, kar so zdaj opazili in sprožili po nadaljevanki Jezero tudi gledalci in jim odgovarjajo, da so se pač stanjšali televizorji in zato, ker ni več resonančnega prostora, nimajo več kvalitetnega zvoka: Taras nekaj momlja, bolj sam zase, gleda ves čas mrko in sploh je morda enaka enigma kot motivi in storilci.  

Tudi zdaj, v Dolini rož, tretji kriminalki s Tarasom v glavni stranski vlogi. Taras je namreč glavni, ampak ni glavni preiskovalec, dela bolj zase in je postavljen na stranski tir, mestoma celo v kakšen obcestni jarek. Ko najdejo »koline«, kot pravi cinični kriminalist, torej tridesetletnico, kraljico Instagrama in njenega ljubimca, hišnega prijatelja, v luži krvi, nadstropje nižje alfa prasca s pištolo v roki na vozičku, takisto v krvi, se preiskovalci pridušajo, da njihov šef ne pije, niti kave. Vemo, vemo, pomislimo, Taras je abstinent, vemo to:  ampak šef je zdaj – Ahlin. Birokrat, pedant, človek brez posebnosti, ki nam postane takoj zoprn in se nam zdi, da je to pač Drvaričev – karierist in šef, znan že iz prejšnjih kriminalk – nabor in da se kopičijo temne sile. Taras je namreč zaradi streljanja brez rezervnega načrta malo degradiran in on to takoj vzame zares. Vrne značko in odpre s. p. Kot detektiv privatnik. Ob truplih v uvodnih poglavjih je tako tudi njegova kuverta, v katerih so materialni dokazi – fotografije in spremno besedilo –, ki naj dokažejo motiv. Se nam, ne samo Tarasu, zdi, da je nekaj narobe? Za svoje delo je namreč dobil čisto preveč honorarja, vse je kar preveč jasno in nedvomno.

Dolina rož je espejevska Tarasova epizoda. Ker ni več znotraj enote in sistema, ker ima nekje pod gradom pisarno s fikusom, zraven pa bife, ker zdolgočasen bere Ano Karenino in benti, kakšno sranje da je, je vse postavljeno v bližino filma noir. Tako tam kot v Dolini rož je eno od gonil dogajanja fatalka, ki kot vaba nekako vleče, tam je detektiv v nezavidljivem finančnem položaju, ki ga občasno nabutajo (ali obstrelijo, ali povozijo), ki mu teži podzemlje na eni in policija na drugi strani, in tudi Dolina rož v tem ni izjema. Golob je že prej izrabljal Tarasa kot možnega storilca; če smo mi, bralci, vedeli, da gre za nadpoštenjaka, so v to dvomili preiskovalci. Seveda je tudi tokrat med osumljenimi, podobno se v prejšnjem romanu celo njegovi ljubici in sodelavki zdi, da bi lahko brez razloga, gnan s selekcijskim imperativom, ustrelil klošarko v mestnem parku po odhodu iz  njenega stanovanja; igra je tudi tokrat surova, kot smo prej o urah in ličinkah muh na truplih, izvemo zdaj nekaj o pištolah in nas je strah, da bomo tudi o parfumih. Tarasova stranka namreč diši po nečem zelo dragem in Golob ima v vsaki od svojih kriminalk kakšen ekspoze, razlago o tem in onem, večinoma gre za fetišistične objekte, ki pomagajo osvetliti preiskavo (premoženjsko stanje, odnose med vpletenimi).

 

Dolina rož se dogaja med elitami. Zvezda Instagrama, njene nakupovalne navade, zraven močno starejši in na smrt bolan mož, ki ima nagačene v  glavnem trofeje iz rdečega seznama zaščitenih vrst (kdaj pa bo snežnega jaguarja ali kondorja in ostalo, če ne zdaj, ker vrste itak izginjajo). Človek brez zadržkov in jabolko se ne skotali daleč … Gre za smetano in na temu primerno preračunljivem nivoju poteka tokratna preiskava; zraven so dragi in arogantni odvetniki in ob njih, kot da umanjka želja po pravici za vsako ceno. Podobno kot v kriminalki Sodni dnevi – v soavtorstvu sta jo napisala eden najbolj znanih (dragih odvetnikov) Peter Čeferin in novinar Vasja Jager – tudi Golob dvomi v enake vatle pri merjenju pravice za male in za velike: Golob in Čeferin nas v Sodnih dnevih opozarjata, da pravica gleda tudi v denarnico in da se kljub dokazom včasih izgubi volja po kaznovanju, če ima krivec dovolj pod palcem. Ali pa vsaj pedigre.

Rožna dolina, elitna ljubljanska soseska, ni kar tako, kar vidimo že v uvodnih delih, ko nič kaj veseli ekipi s kriminalistične policije ob ogledu mesta zločina soseda sikne, da jih je opazila že prej in malo namigne na njihovo izstopajoče vedenje: oni, Rožnodolci, domači in manirlih, namreč puščajo prednost na križiščih tistim, ki je nimajo, prišleki iz kriminalistične enote pa so v tem bolj prostaški. Po zdravstveni eliti v bližini farmacevtske industrije iz Jezera je preiskava tokrat dregnila in razkrila nekakšne strice iz ozadja in nič presenetljivega ni, da vmes iščejo pričevanje o privatizaciji, omrežjih in trgovanju z orožjem, ki bi potopilo marsikoga in bi bilo lahko motiv za umor – in to pisanje seveda skrivnostno izgine. Ni papirja, ni procesa, ni posledic, ni pravice – zdi se, da bo Taras v naslednjem Golobovem romanu še za stopnjo bolj nasikan in zakisan.

Tadej Golob: Dolina rož, Goga, Novo mesto 2019.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.

Dolina rožkriminalkakritikaTadej Golobuspešnica
Domov / Članki / 2020 / februar
Refleksija 4. 2. 2020

Trn v duši

Luka Benedičič
O avtorju
Članki
Podkasti

Paul Celan z ženo Gisèle Lestrange.

V Zbranih pesmih, ki izhajajo pri založbi Beletrina, so zajete vse pesmi Paula Celana, ki jih je v zbirke zbral on sam. V prvi del Zbranih pesmi so vključene štiri od prvih petih Celanovih zbirk; čisto prva je izpadla, ker jo je Celan vzel iz obtoka. S pričujočim esejem bom skušal osredotočiti svojo izkušnjo Celanove poezije na tiste vidike, ki so se mi zdeli najbolj povedni, pa tudi dovolj povezani, da ohranjajo rdečo nit pripovedi. Pri pisanju sem si temeljito pomagal s knjigo, ki jo je prav tako prevedel Celanov prevajalec Vid Snoj, in sicer Paul Celan: pesnik, preživelec, Jud Johna Felstinerja, ki je nedavno izšla pri založbi LUD Literatura.

***

Paul Antschel, preimenovan v Celan, je bil rojen leta 1920 v nemško govoreči judovski družini v času, ko je njegov rodni kraj Černovci kot prestolnica Bukovine pripadel k Romuniji. Doživel je sovjetsko in nato še nemško okupacijo, deportacijo svojih staršev (mati je bila ustreljena, oče je malo pozneje umrl za tifusom) in bil tudi sam poslan v taborišče – na vprašanje, kaj je počel na prisilnem delu, je imel navado reči: »Lopatal sem!« Po vrnitvi Rusov 1944 je šel od doma in se štiri leta pozneje preselil v Pariz, kjer je ostal do smrti. Leta 1952 se je poročil z Gisèle de Lestrange, grafičarko iz plemiškega družine. Gisèle je leto pozneje zanosila, a je otrok po porodu umrl – zanj je Celan spesnil Nagrobno pesem za Françoisa. Pozneje se jima je rodil še en sin, Eric.

V petdesetih letih življenja je Celan napisal približno osemsto pesmi. Veliko je tudi prevajal – s tem se je dolgo preživljal in si to vzel tesno k srcu. Vztrajal je, da je vsak vir – zgodovinski, literarni, filološki ipd. – nadvse koristen za to, da začnemo vstopati v tuj jezik, obenem pa je potrebna gibkost v lastnem jeziku in misli, da najdemo pravi prostor za pesem še v jeziku, v katerega prevajamo. Zato se ne gre čuditi, da je Celan prevajal številne Jude, najraje Mandelštama – ali druge, s katerimi se je čutil kako podobnega, npr. Dickinsona in Shakespeara. Kvaliteta njegovih prevodov izkazuje njegov poliglotski genij, hkrati pa tudi meče luč na njegovo tegobno kozmopolitstvo, ki ga je navznoter grobo zaznamovalo.

Čeprav se ni nikoli razglašal za Juda, je najbolj zvesto bral ravno judovske avtorje, od katerih je črpal tudi pri lastnem pisanju: pogosto se je navezoval na Rilkeja, Hölderlina, Kafko, Heineja in druge. Njegova lirika je tudi polna svetopisemskih referenc: prežeta je s hebrejskimi imeni, kraji, liki, dobesednimi navedki in aluzijami. Kot pesnik in občutljiv človek je imel zelo intimen odnos do jezika, a vendar je tudi po nacistični tragediji vztrajal (izključno) z nemščino. Dejal je, da je »samo v maternem jeziku možno izrekati svojo resnico, v tujem jeziku pesnik laže«. Ravno oklepanje maternega jezika in pa željo, da bi bdel nad natisom svojih pesmi [v nemščini], Felstiner prepoznava kot odločilna razloga, da se Celan po vojni ni vrnil v Izrael.

***

Celanov pesniški jezik ni strogo določljiv. Z lahkoto bi mu pripisali ekspresionistične, simbolistične in modernistične prvine. Nasploh je poln referenc in zelo metaforičen, predvsem pa je konsistenten: spremembe v njem nastopajo šele čez daljša časovna obdobja. Celanove najzgodnejše pesmi, zbrane pod naslovom Mak in spomin (1952), so morda bolj izrazno zgoščene; a tudi to je generalizacija. Ponavljajoči se motivi so vzeti iz narave, sploh gozda in morja, in kažejo na njeno arhetipsko opojnost. Pogosto uporablja aluzije, kjer izkoristi naravo kot prostor ciklov življenja in smrti. Pripovedni tok je kot vrtinec: Celan skače med čutnimi in izrazno močnimi verzi.

Marsikaj, tako slogovno kot motivno, se vseskozi ohranja. Ključna sprememba, ki se zgodi s časom, pa je ta, da Celan jezik preokrene na način, da ga naredi bolj nagovorljivega – bolj pretočnega za univerzalno. Po eni strani je lažje slediti toku poznejših pesmi in redkeje se zgodi, da bi si besede med seboj kradle energijo – obenem pa se zdi, da to razpre lirični potencial pesmi. Naj nakažem na primeru:

»V loku mečev ogleduje si senca listnozeleno srce.« (Skrivnost praproti, obj. 1952) 

»S figami naj se nahrani srce, / ki se v njem ura spominja / mrtvečevega mandljevega očesa.« (Spominjanje, obj. 1955) 

»Popriležníčeno, sèm pricijazeno, se je / čez hrbet srca zgreznilo proč.« (Le Menhir, obj. 1963)

Celanove zgodnejše pesmi se pogosteje berejo kot niz sovpadnih dejavnosti, ki opisujejo neko situacijo. Šele v njihovih fragmentih in pa potem v številnih poznejših pesmih se pojavi (v njih) glas, ki z lirično svežino izreka tisto nadosebno, ki nagovarja, četudi kontekst pesmi ostaja povsem zakrit. Pojavi se torej vtis, da se je (v pesmi) zgodilo nekaj važnega, ključnega: »srce« ni zgolj predmet ogledovanja, ampak ga je treba »nahraniti« na določen način oziroma je aktivno udeleženo pri dejavnostih izpostavljenega subjekta.

To, kar imenujem prehod v liričnost, je tesno povezano s Celanovim izstopanjem ven iz ujetosti-v-personalno. Jasno; nikoli ni prenehal pesniti o svoji izkušnji, vpeti v kolektivno judovsko zgodbo, a zdi se, da je s časom pesnil o njej z vse bolj občim, ne-zgolj-lastnim glasom. To sem občutil kot »sok« in »svežino« v njegovi pripovedi. Kot nekaj, kar ne izreka zgolj ekspresivno, ampak z avtoriteto. Menim, da je to v veliki meri posledica njegovega povečanega zanimanja za filozofske in judovske mistične tekste, ki so nedvomno zaznamovali njegov jezik – tudi tako, da so ga, v Celanovem spogledovanju s transcendenco, napravili bolj univerzalnega. A nekaj več o tem pozneje.

***

Tako kot številni pesniki-iskalci se je tudi Celan oziral k filozofom: čital je Heideggra, Benjamina, Nietzscheja in druge, najbolj pa je bil obseden z Bubrom. Na nekem mestu je podčrtal njegove misli: »Ustvarjena bitja stojijo v skrivnosti stvarjenja, jezika […]. Da lahko govorimo “ti”, izhaja iz tega, da se tudi nam govori “ti”.« In pa: »Duh ni v jazu, ampak je med jaz in ti.« To sodelovanje med “jaz” in “ti” je pri Celanu vseprisotno. V pesmi Neka roka je denimo zapisal: »Neka roka, ki sem jo poljubil, / sveti ustom.« Svetloba, ki je navzočnost duha, je prisotna, kot ugotavlja Buber, »med jaz in ti«. Za Celana sta bila »ti« in »Ti« vseskozi bistvena; kajti zavedal se je, da bi brez njiju ostal v senci.

Celan, ki naj bi – po besedah dolgoletne prijateljice – »Martina Bubra občudoval do zamaknjenosti«, se je s takrat dvainosemdesetletnim očakom leta 1960 tudi osebno srečal, a bil razžaloščen, njegova ranljivost pa poglobljena, ko mu je Buber odvrnil, da mu je pisanje v nemščini in v Nemčiji, pa nasploh odpuščajoča drža do Nemčije, nekaj samoumevnega. To namreč ni bilo samoumevno za Celana, ki je zatrganost med lastnim jezikom in pa krutostjo, ki jo je taisti »jezik« napravil nad njim in njemu »lastnemu« (judovstvom), doživljal kot nezaceljivo.

Res: če bi morali  pokazati na en sam neprekinjen, stalno napredujoč diskurz v Celanovi poeziji, bi morali izpostaviti ravno njegovo stalno vračanje k zarezi, ki jo čuti v svoji notranji resničnosti; k rani, ki jo je eksplicitno povzročila dvojnost judovstvo-jezik, pa ne toliko njun zunanji trk, ki je (kot trdi Buber) pomirljiv, marveč njun trk v Celanu samem. Bil je Jud, ki mu je bila nemščina materni jezik; oboje ga je karseda intimno zaznamovalo. Toda v nasprotju z Bubrom je ta vidika svoje identitete Celan zelo živo doživljal v kontekstu spomina, kdo so bili drugi, s katerimi si je delil to identiteto: ki so bili Judje ali ki so govorili nemško. Zato se je v njem holokavst zrcalil kot resničnost, ki je zlorabila samo sebe – kot nasilje (če karikiram:) Celana nad Celanom samim. Ni mogel pesniti, ne da bi trpel v rabi nemščine, saj je s tem ponavljal zločine, ki »mu« jih je prizadel nemški »jezik«. A tudi pesniti ni mogel nehati. Kar je zaznamovalo njegovo mladost, pravi Celan, ga je pustilo v paradoksnem stanju »ranjenega od resničnosti in iščočega resničnost«.

V zvezi s tem je pomemben mejnik v njegovem pesnjenju leto 1957, ko se sklene ločiti od »igre skrivanja za metaforami«, kot je to poimenoval v poznejših letih. Ni šlo toliko za to, da bi metaforo zares opustil – skušal ji je le dati drugo prirodo: predrugačiti nanašanje na nekaj v samostojno delovanje. »Nihče ni “kakor” nekdo drug, zapiše, [moj bralec] me lahko razume le ‘od daleč’. […] Venomer grabi le za rešetkine prečke med nama.«

Če na kratko ponazorim: metafora »počitek / ob sproščenih udih / na / prašni blazini Nekoč« iz Nikogaršnje rože ni kot metafora »pil iz lesenih skodel sem pepel vodnjakov iz Akre« iz Maka in spomina. Medtem ko druga opravlja prenos zgodovinskega konteksta (kraj Akra) v nov kontekst (Celan), prva ne opravlja nobenega »dela«, ampak že-izreka vse bistveno. S tem postane Celanov jezik bolj »razbremenjen« in »zgovoren«, kar sem skušal utemeljiti že v uvodu.

Lahko bi rekli, da se začne izrekati v sedanjiku, a da je to, kar izreka, na neki način nadzgodovinsko. Zato ne preseneča, da ga z veliko vnemo beremo še danes: Celanov jezik je namreč stremel k večni aktualnosti. Ob tem pa se je Celan vselej otepal tega, da bi kdo smatral njegovo pesništvo za hermetično. »Kajti če bi obveljalo kot magično zapečateno za razumevanje, bi to bralce razbremenilo odgôvornosti,« povzema Felstiner.

***

Tedaj se je že začel vračati h koreninam judovske mistike. Od tam je intenzivno črpal tudi modrost, ki je porodila naslov njegove knjige Nikogaršnja roža; najpoznejše od teh, ki so objavljene v prvem delu Zbranih pesmi. Toda: če so rože v Celanovi zgodnejši liriki kazale na ljubezensko in pesniško izpolnitev, pa se je tedaj, ugotavlja Felstiner, to spremenilo. Med drugim opozarja na verza: »Tiho! Zadira globlje se ti trn v srce: / z rožo je v zavezi«, pa na leto 1962, ko je pisal Celan o »véliki / roži geta«. Nikogaršnja roža torej spregovori v imenu obojega: tako židovske občestvene obljube kot tudi katastrofe, ki jih je doletela.

Sčasoma je začel eksperimentirati z jezikom: vse več njegovih pesmi se je opiralo na reference in simboliko iz judovskih spisov, sploh mistike in psalmov. Uporabljati je začel hebrejske in jidiške besede, kar je bilo prelomno. V eni pesmi je uporabil zvezo: »Ziw, jenes Licht«, ki pomeni: »ziv, tista luč«. A tu ni jasno, od kod Celanu beseda »ziv«, kako jo gre prevajati in kaj pomeni. V njegovo poezijo je skratka vdrlo nekaj tako občega, da ni potrebovalo prevoda, hkrati pa je bilo dovolj domačno in del »konteksta« Paula Celana, da je slednji odstopil mesto v svoji poeziji tudi »alternativnim« jezikom.

Morda lahko to težnjo po predhodnem in apofatičnem slutimo že v pesmi Cepljena na oko, kjer je zapisal, kako »[Večni Gospod] škrta / čez trde, svetle, / nepredmisljive solze.« Ravno ideja o »nepredmisljivem« se zdi tista, ki je fascinirala Celana: (tudi) kot ideja o tem, da določeni dogodki (npr. holokavst) pridejo v resničnost od nekod, od koder jih ni bilo mogoče slutiti in napovedati.

***

Leta 1969 je Celan odpotoval v Izrael. Takrat že dlje časa ni več živel z Gisèle in sinom Ericom, svojo notranjo situacijo pa je opisal z besedami, da je v »precej velikih težavah« in »zelo veliko sam«. V Izraelu je imel govor v Društvu hebrejskih pisateljev, prijatelji pa se spominjajo, kako neverjetno gibka in bogata je bila njegova hebrejščina. Na izletu si je ogledal svetopisemska prizorišča in ob koncu potovanja dejal, da ga je Jeruzalem »dvignil in okrepil«, medtem ko ga Pariz »tlači in izvotljuje«. Zato, pravi, »povsem zagotovo spet pridem«. In: »Potrebujem Jeruzalem, kot sem ga potreboval, preden sem ga našel.«

A Celan se v Jeruzalem ni več vrnil. Okrog 20. aprila 1970 je z Mirabeaujskega mostu odkorakal v Seno in, čeprav je bil znan kot dober plavalec, neopažen utonil. Preden je napravil samomor, je na mizi pustil odprto Hölderlinovo biografijo, v kateri je podčrtal odlomek: »Ta genij včasih postane temen in potone v grenek vodnjak svojega srca […].«

»Lirika je mistika,« je nekoč dejal. Celan se je z liriko desetletja ohranjal pri življenju, nazadnje pa ji je sledil do konca v njeno mistično razprtost; tja, kjer ni več jaza – kjer, če parafraziram Bubra, ni več razlike med »jaz« in »ti«. Tam je duh samonanašajoč in izpolnjen. In rana je zaceljena, resničnosti pa pomirjene (med sabo).

Odkar je Paul Celan pokojen, lahko o njem rečemo (z njegovimi besedami): »Le kar nam je pomagalo prisluškovati: / zdaj prisluškuje / sámo zase.« Pa vendar smo mu lahko hvaležni dolžniki, saj nam je v pomoč in tolažbo zapustil svoje pesmi.

Paul Celan: Zbrane pesmi, 1. del. Prevedel Vid Snoj. Beletrina, 2019.

Knjigo lahko kupite na tej povezavi.

knjigaPaul Celanpoezijarefleksija
Uvodna špica Jezera je očitni poklon špici Pravega detektiva. Saj bi to lahko bil prav lušten poklon, vendar si nadaljevanki ne bi mogli biti bolj različni. Uvodna špica Jezera je očitni poklon špici Pravega detektiva. Saj bi to lahko bil prav lušten poklon, vendar si nadaljevanki ne bi mogli biti bolj različni.
Domov / Članki / 2020 / februar
Refleksija 1. 2. 2020
Čas branja
Čas branja: 0 min

Tiha voda: Jezero in ne-triler

Noah Charney
O avtorju
Članki
Podkasti

Jezero je fenomen. Nacionalna RTV mu je namenila ogromno medijskega pompa in ga umestila v najbolj gledani termin ob osmih v nedeljo zvečer. Nadaljevanka temelji na znani knjigi Tadeja Goloba in se trudi postati alpska različica v trendu nordijske noir kriminalke. In veste kaj? Nadaljevanka, ki se je pravkar zaključila je – v redu. Morda zveni, da jo želim odpraviti z bledo pohvalo, vendar si tole reč poglejmo bolj od blizu.

Brez medijskega pompa nadaljevanka ne bi pristala pod tako natančnim drobnogledom. Namenjeno ji je bilo, da postane prelomni televizijski dogodek. V čem je torej dobra? Čudovito je posneta. Scenografija je privlačna in elegantna. Po drugi strani pa bi se ustvarjalci morali zelo potruditi, da tako fotogenična lokacija, kot je Bohinjsko jezero, ne bi izpadla čudovito.

V nadaljevanki se pojavljajo klišeji iz žanra nordijskih noir policijskih kriminalk, vendar si to samo po sebi ne zasluži očitka, saj je po televizijskih nadaljevankah očitno, da so ti klišeji vedno znova učinkoviti. Gledalci jih pričakujejo, formulaična narava teh klišejev pa jih ne moti. Osnove policijskih kriminalk so ponavljajoče, prav tako nordijski noir žanr – podrobnosti so tiste, ki se razlikujejo in so izvirne. Policijske kriminalke, še posebej nordijske različice, so danes že prenaseljene z zamorjenimi, mrmrajočimi, modno čednimi robatimi detektivi s težavami pod domačo streho in težavno dinamiko s svojimi otroki. Kot veleva trend, se v njihovih omarah skriva kakšen okostnjak, po duši pa brazgotine. Taras Birsa, glavni junak Jezera, ima pokljukana vsa ta okenca. Navadno je zraven še mlajša pomočnica, ki z raskavim in depresivnim detektivom konča med rjuhami. Tina Lanc, Birsova kolegica, lepo stopi v te čevlje. Potrebujemo še surovo, mrzlo in razpoloženjsko nabito lokacijo ter truplo, po možnosti žrtev kakšnega eksotičnega načina usmrtitve. Vse to imamo pokrito: Jezero se prične s truplom ženske, odkritim ob Bohinjskem jezeru. Glava manjka.

Vse te elemente smo lahko predvideli, kar znotraj tega žanra ni nič slabega, vendar hkrati ni na voljo ničesar novega ali razburljivega ali s kakšnim posebnim zapletom. Zapomniti si moramo, da je ob tovrstni filmski ali literarni fikciji občinstvo razočarano, če ne pride do kakšnega zapleta, še posebej na koncu zgodbe. Jezero ne premore kakšnih zapletov – najbolj presenetljiva stvar se zgodi, ko jutro po izpolnitvi flirtanja med obema glavnima osebama Tina zbode Tarasa, ker mu je bilo zaradi skoka v posteljo nerodno. »Daj no, Taras, saj je bil samo seks.« To je bilo osvežilno in prva stvar v celi nadaljevanki, ki me je presenetila in je bila drugačna, celo presegla je moja pričakovanja.

Razkritje morilca prav tako ni premoglo »wow« faktorja. Ti problemi so sprva malenkostni, vendar vodijo k večjemu, ki je bolj slovenski po naravi in ki na koncu nadaljevanki ne dovoli seči tako daleč, kot bi lahko.

Na začetku velja omeniti opazne težave z zvokom ali pa z interpretacijo Sebastjana Cavazze (v vlogi Birse). Zakrožila je celo šala, da nihče ne more razbrati njegovih besed, ampak nikomur niti ni mar, saj je tip tako seksi. Videti je bilo, da bi nam vsem podnapisi prišli kar prav. Ker sem Američan z nepopolnim razumevanjem slovenščine, sem mislil, da je težava v meni, saj sem težko sledil Cavazzovim besedam. Izpadlo je, da se šala dotika tudi naravnih govorcev. Nekje sem slišal, da je šlo za tehnične probleme pri snemanju zvoka. Cavazza ima tako lep, bobneč in globok glas, ki ga je užitek poslušati, vendar je tako nizek in grlen, da povozi posamične besede. Obenem je bilo težko slišati telefonske pogovore, prav tako nekatere druge igralce. Ne glede na vzdušje, ki ga nadaljevanka želi ustvariti, mora občinstvo jasno slišati vse dialoge.

Nato nas pričaka popolno umanjkanje kemije med Tarasom in Tino Lanc, ki jo igra Nika Rozman. Morda je stvar v tem, da je Cavazza znan po svojem seksapilu, Nika Rozman pa je bolj siva miška. Težko nam je verjeti, da se bo zagledal vanjo, tisti trenutki, ki bi nam morali prenašati nerodno spolno napetost, pa so pogrnili na celi črti – kemije ni bilo. Njun počasen ples v posteljo se je tako zdel le kot sledenje naučenim gibom. Šlo je le za to, koliko prizorov moramo videti do padca v posteljo, ampak gledalec je bil popolnoma ravnodušen, ko je sledil prizorom in se spraševal, kdaj bodo oblačila zdrsnila na tla. Šlo je le za vprašanje časa in končno le za »dajmo, opravita že«.

Sledi precej nelaskava primerjava s HBO nadaljevanko Pravi detektiv. Uvodna špica Jezera je očitni poklon špici Pravega detektiva (predvidevam, da gre za poklon in ne golo kopijo), če gledamo od scenografije do glasbe in estetike. Saj bi to lahko bil prav lušten poklon, vendar si nadaljevanki ne bi mogli biti bolj različni. Pravi detektiv je bila tour-de-force nadaljevanka, totalno genialna, prevzemajoča in silovita ter napeta kot struna od začetka do konca. Jezero je … v redu. Ustvarjalci Jezera bi si lahko naredili uslugo in s špico ne iskali neposredne primerjave. Jezero žal pač ni slovenski Pravi detektiv.

Pisanje scenarijev, ne glede na žanr, pozna splošno pravilo, ki pravi: nikoli naj ne bo prizora, ki je zgolj tam brez namena. Vsak prizor naj ali pelje zgodbo naprej ali poglablja naše razumevanje likov – ali oboje. V tej nadaljevanki je bilo moč opaziti prizore, za katere se je zdelo, da ne počnejo ničesar od naštetega. Če za primer vzamem finale, ko sem upal, da se bo dogajanje prestavilo v višjo prestavo in s pedalom do konca zdirjalo vse do zaključka, se je epizoda začela s šestimi minutami, ko se ni zgodilo pravzaprav nič. To vključuje nekajminutni prizor, ko Birsova sodelavca prejmeta težko pričakovane rezultate DNK analize in sta deležna razlage s strani forenzičnega strokovnjaka Goloba, ki prične s številom kromosomov pri ljudeh in številom verig … Še vedno mi ni jasno, kaj je bil namen tega prizora. Bi moral biti smešen? Ni bil. Je poglobil moje razumevanje katerega od likov? Morda Golobovega, da je didaktičen, vendar je njegov lik le pomožen in nepomemben. Je morda šlo za to, da Birsova sodelavca nista med najbolj bistrimi? To niti ni tako zelo pomembno za samo nadaljevanko, saj nas zanimata le Taras in Tina. Tudi zaplet se ni premaknil naprej … Konec koncev se je prizor zdel kot norčevanje na račun počasnosti nadaljevanke. Celo forenziku specialistu se ni zdelo vredno zadeve malce pospešiti, saj je mapo z DNK rezultati kar prelagal po rokah in je ni takoj posredoval Birsi.

Z nekaj hitrimi potezami lahko likom vdahnemo več življenjskosti, jih napravimo bolj tridimenzionalne in gledalcu prikupne, da mu postane mar zanje in njihov uspeh, da navija zanje. Te hitre poteze pomenijo, da jih napravimo za čudne, jim damo kaprice, nenavadnosti. Birsa jih gotovo ima nekaj: veliko teče in je alergičen na alkohol. Vendar se po tem scenariju in s Cavazzovo interpretacijo scenarija te nenavadnosti zdijo kar nalepljene nanj in nam ga nič ne prikupijo. Lik z najbolje izpeljanimi nenavadnostmi in kapricami v Jezeru je utelesil Gregor Čušin. Vedno ga spremlja pes, tudi v forenzični laboratorij ga je pripeljal, ki ga hrani s koščki sendviča; ta lik kadi, se šali in poseduje šarm, ki Birsu povsem manjka. Na koncu koncev postane lik, ki ga imamo najbolj »radi«, kar je okej, se pa opazi naša ravnodušnost do glavnih likov.

Tukaj pridemo pa do glavne težave. Celotna nadaljevanka ostaja brez napetosti in vznemirjenja, pa gre za žanr, ki je narejen za to, da je napet in vznemirja. Ob policijskih kriminalkah in detektivkah naj bi zadrževali dih ob pričakovanju, kaj sledi. Kaj takega se v tej nadaljevanki ni zgodilo niti enkrat, niti v kratkih izbruhih kakšne akcije (preganjanje džankija, krotitev našmrkanega najstnika). Imam občutek, kot da gre za načrtno zaroto, da nadaljevanka ostane, kot je le mogoče, brez-vznemirljiva.

Slovenski film in televizija sta že dolgo vpeta v kliše, da je dogajanje počasno in umetniško, kjer veliko ljudi kadi cigarete in strmi skozi okna. Na neki točki se morajo pojaviti še razgaljene ženske prsi. Gre za klišeje, ampak so resnični ter vsi prisotni v tej nadaljevanki. Pred leti sem za Film International napisal članek, v katerem sem se pohecal, da v slovenskih filmih nisem nikogar videl teči (trimčkanje ne šteje). To je bilo res, dokler se ni pojavila srhljivka Idila (ta pa tako ali tako ne šteje, saj je šlo za namerno pretiravanje, ki je prikazovalo le ljudi, ki tečejo ali pa jih umorijo na vznemirljiv način). Slovenski film v svoji zgodovini pozna le malo trenutkov visoke napetosti. Zanimivo se mi zdi, da se ta trend nadaljuje, še posebej sedaj, ko mednarodno priljubljeni filmi zvečine temeljijo na napetem dogajanju, pa najsi gre za trilerje ali kak drug žanr. Pomanjkanje napetosti je bilo v Jezeru najbolj očitno v predzadnjem prizoru končne epizode, ko se Birsa znajde pred morilcem, ki vanj uperi pištolo. In potem … se ne zgodi nič.  Sedita v čolnu sredi jezera, mi pa smo deležni nekajminutnega razlaganja. Nikoli nismo podvomili v to, da se bo Birsa izvlekel, prav tako pa ni bilo občutiti niti kančka nevarnosti. Glasbena podlaga je vzdrževala mirno vzdušje prav tam, ko bi lahko napela strune. Edino vprašanje, ki je viselo v zraku, se je vrtelo o tem, kako »čudežno« bo Birsa ubežal smrti. In koliko minut razlage nas še ločuje do tega trenutka.

Pri svojih urah pisanja opazujem in svetujem, kako se napetost umešča v besedilo, enak poduk pa velja za pisanje scenarijev. Napetost nastane, ko se pojavi vprašanje, odgovor nanj pa zaostaja. V policijski kriminalki, kot je Jezero, je vseskozi prisotno vprašanje, ki poganja celotno nadaljevanko. Kdo je morilec? Zraven se pojavljajo vprašanja, kot je identiteta ženskega trupla brez glave, ki so ga odkrili v uvodni epizodi. Prisotna so tudi manjša vprašanja, kot je recimo, ali bo Birsa poškodoval nesramnega zadetega najstnika, ali če bosta Birsova sodelavca ujela preprodajalca drog, ki beži pred njima. Tem vprašanjem v določenih intervalih sledijo odgovori, včasih so takojšnji, včasih mora preteči nekaj minut ali cela epizoda; pri tem je razkritje negativca, morilca, prihranjeno za konec. Druga vprašanja se vrtijo okoli tega, če in kdaj bosta Taras in Tina pristala med rjuhami (čeprav v tem primeru vemo, da je šlo le za vprašanje, kdaj bosta).

Vznemirljive zgodbe vsebujejo različna kratkoročna vprašanja in odgovore, tako se ne zanašajo samo na glavno vprašanje, da gledalca popelje do konca. Na primer, če je nekdo zaklenjen v sobo, se vprašanje glasi, ali bo prišel ven. Če avto drvi proti nič hudega slutečemu pešcu, se vprašamo, ali ga bo zadel ali se bo pešec ognil. Trilerji in policijske kriminalke so najboljše takrat, ko so posejane s takimi trenutki visoke napetosti.

Pomanjkanje takih trenutkov je v Jezeru preveč očitno. Gre za policijsko zgodbo v dobesednem pomenu: to se je zgodilo, potem tisto in nato je sledilo ono. Vendar zgolj zato ker gre za policijsko zgodbo, še ni treba, da se nadaljevanka odvija po tako očitni formuli. Saj je res, da se v resničnem življenju policijske preiskave res odvijajo po formuli, preiskovalci niso v neki nevarnosti. Resnična preiskava je precej dolgočasna stvar. Morda se pa nadaljevanka tako prikloni realizmu.

Jezero mi ni bilo zoprno. Bilo mi je v redu, kot sem napisal. Ker pa se je o njem toliko slišalo, sem nadaljevanko pogledal. Bil sem radoveden in z dovolj vzbujenega zanimanja, da sem želel videti, kaj so filmski ustvarjalci dali na plan. Sem pa nadaljevanko gledal bolj kot sociološko zanimivost, kot pa me je zanimala zgodba ali njeni liki. Videl sem že toliko slovenskih filmov in televizijskih serij ter od drugih gledalcev in kritikov slišal podobne sklepe, da sem prišel do tega: ali tukajšnji filmski ustvarjalci ne znajo ustvariti razburljivega in napetega filma s hitrim tempom ali pa si tega ne želijo. Slovenija ima preveč talentiranih ustvarjalcev svetovnega kalibra, da bi prva trditev lahko držala. Tako moram predvidevati, da je resnična druga. Napet izdelek torej ni v interesu filmskih ustvarjalcev ali njihovih profesorjev na akademiji ali pa v interesu naročnikov filmov na RTV in Filmskega centra. Če je to njihova odločitev, prav. Sam pa si želim videti te iste megatalente, da se preizkusijo v nečem, kar bi imelo možnost mednarodnega uspeha.

JezerorefleksijaTadej GolobTaras Birsatelevizijska serija