oktober 2022 - AirBeletrina
Panorama 31. 10. 2022

Kdo potrebuje monarhijo v 21. stoletju?

Sedanji kralj Karel III., ko je bil še valižanski princ, maja letos. Imel je govor namesto svoje matere, kraljice Elzabete II. Fotografija: Wikipedia

Po smrti Elizabete II. so se družbena omrežja napolnila ne le s sožalnimi sporočili, pač pa tudi z vprašanji: »Zakaj je nekaj s tako krvavo zgodovino, polno neenakosti, brez pravega razloga, kot je monarhija, v 21. stoletju sploh še potrebno?« Kako prelomno je v tem kontekstu še zadnje slovo Elizabete II. v svetovnem merilu? Je obstoj krone po smrti najdlje živeče britanske monarhinje ogrožen? Ali bo kralj Karel III. uspel ohraniti pečat modernizacije in priljubljenosti, ki ga je Windsorjem pomagal pridobiti pokojni princ Filip, vojvoda Edinburški, ali pa bo njegova vladavina dokončno pokopala navidezno »zamrznjenost v času«, kot je obdobje 70-letne vladavine pokojne monarhinje označil novinar Mike Pearl, ki je pred leti napisal knjigo o scenariju, kako se otočani odpovejo monarhiji in postanejo republika?  Da po smrti kraljice, ki se je od svojih podanikov poslovila v 96. letu starosti, nič več ne bo, kot je bilo, kažejo tudi zahteve nekdanjih kolonij po vrnitvi draguljev, ki se šopirijo na kraljevi kroni in drugih simbolih kraljevine. Narodi Commonwealtha niso počakali niti do zgodovinskega pokopa, da Veliki Britaniji sporočijo, da niso več tako zelo za »skupno stvar«. Njena smrt je sprožila val napovedi referendumov za odcepitev od britanske monarhije, vse glasnejše so zahteve po reparacijah za temno obdobje suženjstva. O kompleksnosti ustroja britanske monarhije in usode monarhov širom sveta smo se pogovarjali z zgodovinarjem, prof. dr. Igorjem Grdino, izjemno proniciljivim motrilcem in tolmačem krone.

Marcel Proust (Fotografija: Wikipedija) Marcel Proust (Fotografija: Wikipedija)
Seznami 30. 10. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Deset stvari, ki jih moramo vedeti o Marcelu Proustu

Marcela Prousta poznamo kot avtorja cikla Iskanje izgubljenega časa, ki obsega sedem romanov. Avtor je hkrati pripovedovalec in junak v vseh. Z njimi se je zapisal v zgodovino svetovne književnosti, njegove magdalenice pa so postale ustaljena in razširjena prispodoba za priklic spomina. Največ boste o njem izvedeli, če se boste lotili branja romanov, v naslednjih desetih točkah pa bo navedenih zgolj nekaj zanimivosti, ki vas morda prepričajo, da si vzamete čas in se potopite v svet francoske Belle Époque.

Pisatelj je postal, še preden je začel pisati

V Iskanju izgubljenega časa se mladi Marcel, protagonist, ki je literariziran avtoportret avtorja, predstavlja kot pisatelj. Težava je le v tem, da še ni nič napisal. Sanja o tem, kako bo nekoč ustvaril veliko umetnino, Knjigo, a na tem romaneskni Marcel dela bolj malo. Marcel pisatelj je v mladih letih sicer napisal nekaj kratkih zgodb, ki pa za časa njegovega življenja niso bile nikdar objavljene. Prav tako se je ohranil nikoli dokončani roman z naslovom Jean Santeuil, ki je tematiziral lezbično ljubezen. Svoje veliko delo je začel pisati, ko je bil že v zrelih letih, delo pisatelja pa je nevede opravljal celo svoje življenje – zbiral je material, iz katerega je lahko gradil pripoved. Ta korenini v spominu, razrašča pa se v širino in tvori gost splet.

Od opečenca do magdalenice

Proust nam je poleg romanov zapustil tudi obširno korespondenco in komaj pregledno število rokopisov, zato ni nenavadno, da je za raziskovalce in literarne zgodovinarje zanimiv še danes. Trenutek, ki je v romanu opisan kot nehoteno in nenadno vračanje spomina ob okušanju magdalenice, je pravzaprav premišljeno uporabljeno literarno sredstvo, ki sproži dogajanje. V prvem osnutku iz leta 1907 je bil ta sprožilec opečenec z medom, ki ga je Proust v drugem osnutku zamenjal s trdim piškotom, nazadnje pa se je odločil za mehko magdalenico. Danes je »Proustova magdalenica« postala simbol za nehotni spomin, to je pojav, ko nam čutna izkušnja, v Proustovem primeru okus, odklene vrata do spečih spominov. Iz tega je razvidno, da Proustu roman, ki ga nekateri imenujejo tudi najboljši roman vseh časov, ni uspel zgolj po naključju, temveč je bil temeljito premišljen.

Njegova velika tema je življenje samo

Proustov cikel ima krožno zasnovo. Ko se prebijemo do konca, zasije spoznanje ob spet najdenem času in prebrano zagledamo v novi luči. Sporočilo Knjige, ki smo jo pravkar prebrali, literarni Marcel pa se končno odloči in jo začne pisati, prepleta etiko z estetiko. V začetku cikla spoznamo mladega Marcela, ki svoje otroštvo preživlja v vasici Combray, v kateri je avtor združil in literariziral Illiers in Auteuil svoje mladosti. Sin zdravnika občuduje plemiško življenje, fantazira o družini grofov de Guermantes in si želi, da bi bil nekoč sprejet v njihovo visoko družbo. In tako kot pisatelj sam tudi literarni Marcel uspe narediti vtis v meščanskih salonih ter se prebiti v samo smetano francoskih veljakov. Skupaj z njim se bralci pomikamo po razkošnih meščanskih domovih, neumorno, z ene večerje do druge. In skupaj z njim imamo priložnost postopoma spoznati, da je ta svet pravzaprav puhel in ima le malo skupnega z Marcelovo otroško idealizirano predstavo o njem. Tudi plemiči in veljaki so nazadnje le ljudje, ki delajo napake. Njihove misli ne prebivajo v svetu idej, temveč se vrtijo predvsem okrog razmerij, njihovi pogovori pogosto zaidejo v trače. In v tem oziru niso nič posebnega. Proustu uspe preko obilice likov prikazati široko paleto človeških občutij. V trenutku, ko se čas povrne, se Marcel ove lepote svoje preteklosti. To bo velika téma njegovega velikega dela. Črpal je iz lastnega spomina in doživljanja ter iz tega sestavil alegorično zgodbo svojega življenja. Pravzaprav celotni cikel pripoveduje o tem, kako je Marcel Proust iskal navdih, da bi cikel napisal, in ga nazadnje našel.

Želel je zdraviti

Proust je izjemno občudoval svojega očeta, slavnega patologa in epidemiologa Adriana Prousta, ki je v Evropi in Aziji preučeval in zdravil kolero ter napisal veliko število člankov in knjig o medicini in higieni. Počutil se je, kot da živi v senci njegove veličine, sam nezmožen nečesa tako velikega. Tudi iz tega izvira njegova vizija o Knjigi in morda tudi to, da je tako dolgo iskal tisto, o čemer se mu je zdelo vredno pisati. Sam je želel, tako kot njegov oče, človeštvu pomagati, ustvariti zanj nekaj zdravilnega. Estetika, ki jo je izgradil in je temeljni del njegovega končnega spoznanja v Spet najdenem času, ima močno etično komponento. Proust prepozna nezadovoljstvo nad življenjem kot vse večjo tegobo. Njegova rešitev: gledati na svet z očmi umetnika, saj se nam bodo s tem vsakdanje stvari razkrile na novo. V enem izmed svojih esejev predlaga obisk Louvra in ogled del slikarja Jeana-Baptista Chardina. Njegova motivika ni grandiozna, temveč domačijska, prozaična. Slikal je delavce, gospodinje, družine srednjega razreda in preprosta tihožitja. S svojo umetnostjo je običajen svet povzdignil, vanj vdahnil nekaj čarobnega. Bolje rečeno, njegove slike v nas vzbudijo ponovno čudenje nad poznanim, domačim svetom. Tudi v Iskanju lahko beremo o Marcelovi izkušnji razočaranja nad realnostjo, preneseno v sodobni kontekst pravi Instagram vs. reality moment, ko poln pričakovanja obišče letoviško mesto na severu Francije, kamor zahaja vsa pariška smetana. Namesto romantične pokrajine in visokih klifov se znajde v običajnem malem obmorskem mestecu, ki ne ponuja ravno obilice glamurja. Medtem ko preživlja svojo malomeščansko tragedijo, pa spozna slikarja Elsterja, impresionista. V njegovem ateljeju si ogleduje številne podobe iz njemu nezanimivega mesteca, v katerem pa je umetnik uspel najti in na slikah zajeti posebno lepoto. S tem pa lepoto uvidi tudi sam in je ozdravljen svojega nezadovoljstva. Skozi umetnost, kot sta jo ustvarjala Chardin in Elster, lahko, po Proustu, kdorkoli začne svoje življenje ceniti na novo, v vsej njegovi običajnosti. In takšna umetnina je tudi Proustovo Iskanje izgubljenega časa.

Bil je krhkega zdravja

Proust pa v življenju ni trpel le za nezadovoljstvom, temveč za številnimi drugimi boleznimi, ki jih umetnost ne more ozdraviti. Prvi resni napad astme je doživel pri devetih letih in vse od takrat imel težave s pljuči. Bolezen je večkrat tudi prekinila njegovo šolanje, vendar pa mu je kljub temu uspelo blesteti pri literaturi, za katero je v zadnjem letniku na liceju Condorcet dobil tudi nagrado. Prav tam je spoznal sošolce, preko katerih je dobil dostop do visokih krogov pariške družbe, kjer je zbral večino materiala za svoje veliko delo. V tistem času je že imel pisateljske ambicije, vendar se je rajši posvečal druženjem v salonih, s čimer se je hitro povzpel po družbeni lestvici. Finančno sta ga vzdrževala starša, vse dokler nista umrla, oče leta 1903, mati pa le dve leti za njim. Prousta je smrt matere še posebej potrla in to je stopnjevalo poslabšanje njegovega zdravja. Zadnja tri leta svojega življenja je preživel zaprt v svojem stanovanju, zanj pa je potrpežljivo skrbela njegova gospodinja Celeste Albarete. Poleg pljučne bolezni je bil namreč nevrastičen, s posebno občutljivostjo na zvok. Tudi najmanjši šum ga je motil, zato je bila njegova soba obdana s pluto, spal pa je podnevi, da bi lahko ponoči delal v čim večji tišini. Kljub temu je ohranjal svoje dobre manire tudi v (pogostih) pismih svojim sosedom, ki so živeli nad njim, v katerih jih je vljudno in subtilno nagovarjal, naj bodo vendarle tiho. Zaradi pljučnice in pljučnega abscesa je nazadnje tudi umrl, star komaj 51 let.

Bil je političen

Proustova zadnja leta so bila pravo nasprotje njegovega življenja pred boleznijo, ko se je gibal v samem središču družbenega dogajanja. Po materi je bil judovskega porekla, a vzgajan je bil kot katoličan. V njegovem času je bil duh antisemitizma že v zraku, kar se je najbolj pokazalo v aferi Dreyfus, političnem škandalu, ki je razdelil Francijo. Alfred Dreyfus, judovski častnik v francoskem generalštabu, je bil po krivem obtožen vohunjenja za Nemčijo in poslan v dosmrtno izgnanstvo na Hudičevem otoku. Kljub temu, da je bila njegova nedolžnost čez dve leti dokazana, generalštab francoske vojske ni želel priznati zmote in izgnanstva preklicati. Cerkev in desnica so Dreyfusovo »izdajstvo« predstavljale kot judovsko zaroto proti Franciji in francoski vojski. Nasproti temu stališču so se postavili predvsem intelektualci, najbolj odmevno naturalistični pisatelj Emile Zola s slavnim pismom predsedniku francoske republike Obtožujem (J’accusse). To dogajanje predstavlja velik del zgodovinskega ozadja, na katerem se odvija Iskanje izgubljenega časa in v delu zelo odmeva. Marcel Proust pa afere ni zgolj spremljal, temveč se je v njej tudi politično udejstvoval. Pri tem ni poudarjal svojih judovskih korenin, čeprav se jih je z izbruhom afere pravzaprav začel zavedati. Njegov motiv za delovanje je bil predvsem v čistem principu – šlo je za nepravičnost, ki je ni mogel tolerirati. Veliko spoznanje in z njim deziluzija literarnega Marcela nad podobo Guermatesovih se zgodi ravno zaradi antisemitskega govora, ki ga ima vojvoda Guermantski proti dreyfusovcem. Ta je naravnost vulgaren, kot iz najbolj cenenega tabloida. Takrat se Marcel, razočaran nad plehkostjo visoke družbe, od nje odvrne.

Bil je filozofski

V Iskanju pa se ne odraža le politična, temveč tudi filozofska klima Proustovega časa. Kot odmev na Einsteinovo teorijo relativnosti, ki je burila takratno javnost, je cikel prežet s filozofijo časa. Potovanje v preteklost je nemogoče, a vendar, po Proustu, preteklost ves čas nosimo s seboj. Od najmanjših čutnih vtisov, do velikih pretresov in travm, vse potuje z nami in nam je dostopno v spominu. Vendar do tega ne dostopamo vedno prostovoljno in ne vedno uspešno. Okus magdalenice, namočene v čaj, v Marcelu nenadno in nehoteno prebudi spomin na otroštvo, ki nato razgrne pred njim še paleto drugih. Če pa se želi, ugotavlja avtor, namerno spomniti določenega trenutka, mu to ne uspe vedno. Ni ključa za naključja, ki odklepajo sobane spomina.

Bil je napreden za svoj čas

Proust v Iskanju izgubljenega časa uspe ujeti atmosfero svojega časa in okolja, ki je izrazito lepa. Obdobju, ko je v Parizu brbotalo od plesov, kulturnih večerov in intelektualnih druženj, ne pravimo Belle Époque kar tako. In čeprav se je oklepal okostenelih idealov plemstva, ki ga je občudoval, je bil presenetljivo odprt in napreden za tisti čas. O njegovem ljubezenskem življenju sicer ne vemo veliko, a vemo, da je bil homoseksualec, kar je projiciral na romaneskne junake, ki jih je ustvarjal. Pogosto je tematiziral predvsem lezbično ljubezen, ki se pojavi že v njegovem prvem, a nedokončanem romanu in pomemben prostor zaseda tudi v Iskanju izgubljenega časa. Med heteroseksualno in homoseksualno ljubeznijo pa ni delal razlike – v Iskanju je očitno, da obe zaznamuje predvsem ljubosumje, ki kot čustvo v romanih izstopa in je povod za marsikateri zaplet. V četrtem delu cikla, naslovljenem Sodoma in Gomora, Proust posebej izpostavi istospolno poželenje z likom barona Charlusa. Med njim in nekdanjim krojačem Jupienom se več kot očitno krešejo iskre. Proust Charlusa označi za »moškega-žensko«, kar je po današnjih standardih žaljivo. Avtor sam je svojo homoseksualnost prikrival, vendar ne vedno uspešno, saj so ga vsaj enkrat aretirali v moškem bordelu. Njegovi opisi homoseksualnosti delno izvirajo iz sramu do lastnih nagnjenj. Na primer to, da gre pri tovrstni spolni usmerjenosti za deformacijo. Vendar pa, če pogledamo bolj podrobno, vidimo, da je njegovo razumevanje homoseksualnosti zelo humano, razume jo namreč kot nekaj zelo človeškega. Njegova ideja o »moškem-ženski« je ravno obratna od Platonove ideje o dveh polovicah. Za ljudi je, po Proustu, normalo, da v sebi združujejo številna nasprotja – ne iščejo svoje druge polovice, ker jo že nosijo v sebi. Po filozofu in esejistu Michelu de Montaignu je prevzel formulacijo, da smo ljudje sami v sebi dvojni, zato homoseksualnost ni transgresija, vredna obsojanja, ampak je nekaj človeškega, je v skladu s človekovo protislovnostjo. Ponudil je pogled, napreden za svoje čase, čeprav je bilo njegovo pojmovanje homoseksualca stereotipno (»poženščeni« moški) in nenazadnje prepredeno z lastnimi občutki sramu.

Družba in kritiki si od njega niso veliko obetali

Proustovo delo je danes kanonsko, V iskanju izgubljenega časa ima prostor v praktično vsaki francoski domači knjižnici, mnogi pa ciklu pripisujejo status najboljšega romana, ki je bil kadarkoli napisan. V svojem času pa ni užival slovesa obetajočega literata. Nasprotno, odzivi, ki jih je dobival, so bili izrazito negativni. Prvi del cikla, V Swannovem svetu, so takrat zavrnile vse večje pariške založniške hiše, najbolj odmevno Nouvelle Revue Française pod taktirko Andrea Gida, ki je bil Proustu posebej nenaklonjen – videl ga je zgolj kot povzpetnika, snoba, diletanta, obiskovalca salonov, ki občasno kaj objavlja v manjših revijah. Skratka, nekoga, ki bi uredniški hiši prinesel le slab sloves. Kasneje je bilo Gidu žal, da ga je zavrnil, in založba je Proustu ponudila izdajo naslednjih delov, a je Proust ponosno zavrnil. Res je, da je bil Proust otrok salonov sveta Guermatesovih in v njegovih romanih je opazen buržoazni snobizem, vendar pa se pod tem lepim, skoraj kičastim površjem skrivajo nepričakovane globine.

Lahko vam spremeni življenje

Proust je še vedno aktualen za številne interpretacije. V širšo javnost je morda najbolj prodrla ta, ki jo je napisal popularni filozof Alain de Botton. Naslovil jo je Kako ti Proust lahko spremeni življenje (delo je v prevodu izšlo leta 2003 pri založbi Vale-Novak). Ne samo, da nam razkriva razlog za nesrečno ljubezen (prevelika pričakovanja in iluzije, ki si jih ustvarimo o ljubljeni osebi, ki pa se z realnostjo ne skladajo), ponuja recept proti nezadovoljstvu in razkriva lepoto v vsakdanjem življenju, kot smo opisali zgoraj. Branje njegovega zajetnega dela nas uči potrpežljivosti, obsežnost romana, Proustov deskriptivni slog in počasen tempo pripovedi pa nas prisilijo, da se upočasnimo tudi mi in vsaj za kratek čas ubežimo naglici modernega sveta.  To je v skladu s Proustovo vizijo Knjige, ki bo človeštvu prinesla nekaj dobrega, nekaj zdravilnega. Poleg tega pa Marcel Proust skozi cikel ponudi obilico nasvetov: od tega, kako uspeti v ljubezni (zaigrana nezainteresiranost in nedosegljivost bosta gotovo izzvali zanimanje) do tega, kako uspeti na vsaki zabavi – čim več premikanja od sogovornika do sogovornika. In kako biti dober sogovornik? Predvsem je pomembno, pravi Proust, da znaš poslušati. Njegov nasvet je, da naj raje postavljamo več vprašanj, kot ponujamo odgovorov. Na ta način je Proustu uspelo v Iskanju predstaviti spekter različnih likov, prek katerih bralci doživljamo široko paleto občutij. Iskanje izgubljenega časa je veliko delo, saj ni le zgodba, ki jo pripoveduje Marcel, ampak je prostor, v katerem skozi Marcela spregovorijo najrazličnejši glasovi.

Za konec naj avtorica članka opišem še svoje prvo srečanje z Marcelom Proustom. Bilo mi je šestnajst let in obiskovala sem gimnazijo. Zgodilo se je, preden smo se pri slovenščini spoznali s Proustom. Takrat sem brala veliko fantazijskih romanov. Ko sem v knjižnici iskala kaj novega za branje, sem po naključju naletela na Iskanje izgubljenega časa: V Swannovem svetu, prvi del cikla. Naslov me je pritegnil, mislila sem si, da gre gotovo za fantazijo in si knjigo izposodila. Recimo samo, da sem bila zelo presenečena, ko sem pričela z branjem. Prebrala sem prve tri dele, čeprav vsega nisem razumela. Vendar pa mi je bil odraščajoči Marcel blizu v svojih občutkih divje zaljubljenosti, slepega ljubosumja in splošne zmedenosti. Mnogo stvari se mi je razjasnilo šele kasneje, med študijem primerjalne književnosti. Gotova sem, da bom cikel brala ponovno, morda že kmalu. Novembra namreč obeležujemo stoto obletnico Proustove smrti, pri založbi Beletrina pa je izšla prenovljena izdaja celotnega cikla Iskanje izgubljenega časa, ki ga je prevedla Radojka Vrančič v sedemdesetih letih, s posebnim dodatkom Petinsedemdeset listov, rokopisom, ki predstavlja najnovejše in temeljno odkritje v prevodu Katarine Marinčič.

Ponatis cikla Iskanje izgubljenega časa + Petinsedemdeset listov Marcela Prousta, ki je izšel pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Panorama 26. 10. 2022

Geografija rokenrola: Po Mefovih izolskih poteh (Rex, Ulica prekomorskih brigad, Bife pri Kralju)

Ulica Prekomorskih brigad v Izoli. Fotografija: Antiša Korljan

Ko je bil Twitter še nekaj vznemirljivega in uporabnega, res zelo zdavnaj torej, je eden od njegovih uporabnikov na humoren način opisal svojo zmoto, ko je ugotovil, kaj je Mef v resnici mislil, ko je v svojem komadu Junak prekomorskih brigad zapisal verz »takrat, ko se je Rex zvrnil na bok// je jokalo železje kot prestrašen otrok«. Tisti Rex, ki se je zvrnil na bok, namreč ni bil pes ali nemara znameniti Kraljev stol, pač pa – ladja. Rex, ponos italijanske medvojne mornarice, luksuzni parnik, ki je nekaj časa veljala za tistega, ki je Atlantik preplul najhitreje. Svoj žalostni konec je proti koncu druge svetovne vojne dočakal v Koprskem zalivu, kjer so ga septembra 1944 potopile rakete zavezniškega letalstva. Potopil se je na plitvo dno čisto blizu obale, oblasti so se nekaj let po vojni še nekaj ukvarjale z njim, potem pa so ga prepustile propadu in pogumnim mulcem z dovoljšno kapaciteto pljuč, da so se potapljali do razbitine in z nje pobirali, kar je bilo vrednega.

Še danes je tako v Kopru, Izoli in okolici mogoče srečati tedanje fante, danes može v zrelih letih, ki vedo povedati, kaj so prinesli na kopno. Luč, delček ograje, morda zvonec, take stvari. Kot ostanek tistih časov se je tistega dela obalne ceste med Koprom in Izolo, ki je bila najbliže potopljeni ladji, oprijelo ime Rex. In kot so včasih prehitri vozniki s ceste leteli »pri Rexu«, se danes, ko je cesta rezervirana le za pešce in kolesarje, »na Rexa« hodijo kopat. Tistega mesta radovedni bralec ne bo težko našel – na škarpi, ki je nad cesto, je nekaj fotografij in osnovnih informacij o ladji in njenem koncu. In če se bo do tega mesta bralec odpravil peš, velja kreniti z izolskega konca – bliže bo.

Mimogrede, eden najbolj plodovitih tekstopiscev v slovenski zabavni glasbi Drago Mislej Mef ni edini, ki je v svojem besedilu omenil Rexa. V pesmi Parobrod Rex z albuma Kino Sloboda (1987) ga je kot nekakšen simbol nikdar prispelega hrepenenja ubesedil in uglasbil pokojni Arsen Dedić, po rodu iz Šibenika.

»Čekaju ga još na rivi
Nadaju se toj sireni
Ostavljeni i izgubljeni
Ali broda niotkuda
Sve je samo želja luda
Samo plovi crnom vodom
Moja čežnja za slobodom
«.

O znameniti ladji še tole: očitno se v kolektivni spomin ni vpisala le ob obalah Jadrana, tudi v Ljubljani vas utegne marsikdo prepričevati, da je tisto veliko sidro ob robu Kongresnega trga nekoč plulo na znameniti ladji. No, ni. Gre za urbano legendo.

Verz o Rexu se pojavi v že omenjeni pesmi Draga Misleja Mefa z albuma Najboljše so padle (2001). Ne tvegamo, če zapišemo, da gre za eno lepših ljubezenskih pesmi v slovenski pop glasbeni produkciji. Postojnčan Mef, ki zadnja desetletja živi v Izoli, je besedilo o zamujeni priložnosti, ki se šele v retrospektivi pokaže za resnično napako, umestil v izolsko Ulico prekomorskih brigad v središču mesta. Ulica je neizpodbitno izolska in ne morebiti tista v koprski Semedeli (ki se sicer, če smo zelo natančni, imenuje Ulica II. Prekomorske brigade). V prvem verzu avtor namreč omeni Lonko, za katero pa ni prav nobenega dvoma, da je v Izoli. Gre za del mesta tik ob morju, na katerem je zdaj veliko javno parkirišče.

Drago Mislej Mef Fotografija: Wikipedija

Ulica je kratka in povezuje Drevored 1. maja in morsko nabrežje oziroma omenjeno parkirišče. Ob njej je prijeten in razmeroma obljuden park, kar je za strogo središče kateregakoli mesta dobrodošlo. Ulica je sicer res povsem nezanimiva, če je po čem prepoznavna, je to Art kino Odeon, institucija, v kateri filmoljubi na Obali lahko vidijo kakovostne filme. Nekaj takšnega torej kot ljubljanski Kinodvor, le da v Odeonu v preteklosti niso vrteli pornografije.

Izola, torej. Obmorsko mesto, ki mu je Mef v svojih tekstih postavil majhen spomenik. Ob Rexu in Ulici prekomorskih brigad je tu še vsaj bife Pri Kralju v Ljubljanski ulici, ovekovečen v komadu Dobrodošli. V komadu nima smisla iskati globljega smisla. Takole je Andražu Gombaču o njegovem nastanku pripovedoval Mef sam. »Tu sem se z Danilom Kocjančičem dobil dva dneva pred iztekom razpisa za Melodije morja in sonca. Pogovarjala sva se, ali bi kaj prijavila. Bila sva sama, ob naju pa samo še Marino Kralj. Predlagal sem, da narediva reklamo za to gostilno. Marino je rekel, da naju bo častil en teden, če prideva na festival. Danilo ga je vprašal, kaj bo, če zmagava. ‘Če zmagata, vaju bom častil eno leto!’ je rekel Kralj. Lotil sem se besedila, prepisal sem napise, obešene po gostilni: prepovedano je pljuvanje na tla, pisanje po zidu, petje v zboru, karte in mora. V uri, uri in pol sem napisal besedilo, Danilo je šel z njim domov, napisal melodijo … in sva zmagala!«

Ljubljanska ulica v Izoli. Fotografija: Antiša Korljan

Seveda si Gombač kot mojster svojega posla ni mogel kaj, da ne bi vprašal, če je Kralj držal svojo besedo.

»Je, kakih štirinajst dni. Potem je obupal, ker je Danilo dosledno unovčeval stavo. Jaz sem pijačo popil prvi dan, Danilo pa se je vsak dan pripeljal iz Kopra s kolesom … Kralj je spoznal, kako drago ga stane stava. (smeh) Je pa dobil pesem, ki je ostala in smo jo srečevali še drugod. Nekoč sem med vožnjo na Ptuj zagledal napis: Dobrodošli v Bife pri Kralju!«

Bife pri Kralju. Fotografija: Antiša Korljan

Danes je izolski Bife pri Kralju bife, kakršnega bi lahko postavili v skoraj katero koli mediteransko mesto na svetu. Raznobarvni stoli, na robovih ulice cvetlični lončki, v bifeju pa šank in džuboks, ki ga zakurblajo po navdihu in kot se jim zdi. Nekako instagramabilno deluje v tisti ocvetličeni ulici, ki velja za središče kulturnega dogajanja v mestu. Ko se človek usede za eno od miz, mu z ene strani odmeva francoščina, z druge nemščina, slovenščina je pogosto v manjšini, iz džuboksa pa je neredko slišati komade Prizme, Bazarja, Kameleonov, bendov, ki jim je prepoznavni zvok dal mag slovenske popularne glasbe Danilo Kocijančič, besedo pa – Mef.

Andrej Detela (Fotografija: Jože Suhadolnik) Andrej Detela (Fotografija: Jože Suhadolnik)
Intervju 23. 10. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

»Dom te lahko potegne vase, zadrži reflekse.« [1985]

Andrej Detela o bratu Juretu Deteli

Pesnik Jure Detela (1951–1992). Brezkompromisen in radikalno drugačen. Še za časa njegovega življenja v osemdesetih letih so krožile anekdote o nenavadnem obnašanju ter zgodbe o fotografskem spominu, erudiciji in vrhunski poeziji.

Bil je cenjen pesnik, ki je zbujal pozornost tudi zaradi svoje skrajne občutljivosti do vseh bitij. Po cestah je hodil nenavadno dolgo in pozorno motril tla, da ne bi pohodil kakšne mravlje ali žuželke. Četudi je bil bolehen, je zavračal zdravljenje in zdravila, ker so jih razvili v laboratorijih s poskusi na živalih. Postal je vegetarijanec in šel leta 1975 v živalski vrt osvobajat živali. Odpiral je vrata njihovih kletk in v nadaljnjih letih svoj aktivistični pohod še večkrat ponovil. Pomembnih in povednih je še nekaj življenjskih postaj. Jeseni 1969 se je vpisal na Filozofsko fakulteto. Bil je odličen študent, vendar študija nikoli ni dokončal. Študij angleščine je opustil, tik pred koncem študija umetnostne zgodovine pa se je odločil, da ne bo zagovarjal že napisane naloge. Leta 1977 so ga odpustili iz služenja vojaškega roka z diagnozo, da ima shizofrenijo in psihoze. Leta 1983 je zaprosil za sprejem v Društvo slovenskih pisateljev in nekaj mesecev kasneje izstopil, ker se je društvo premalo zavzelo za izpustitev zaprtega srbskega pesnika. Nasprotoval je smrtni kazni. Prvo pesem je po lastni izjavi napisal leta 1965. Za časa njegovega življenja sta izšli dve pesniški zbirki (Zemljevidi, 1978;  Mah in srebro, 1983)  ter esej Pod strašnimi očmi pontonskih mostov (1988), posthumno pa Pesmi (1992). Posthumno so ga tudi počastili z Jenkovo nagrado. Leta 2018 so bile pri založbi Beletrina izdane njegove zbrane pesmi v dveh delih, ki jih je uredil ter z opombami in spremno besedo opremil Miklavž Komelj.

Jure Detela (Fotografija: zasebni arhiv)
Jure Detela (Fotografija: zasebni arhiv)

A kako razumeti Juretov sublimni poetični svet? Celo v njegovo poezijo so vtisnjene vrednote nenasilja (drugo pesniško zbirko je posvetil materam in nerojenim otrokom), ki pa so (paradoksalno) privedle do njegove lastne smrti. Zakaj je v imenu nenasilja zavračal zdravila in bil pripravljen pri enainštiridesetih letih umreti za svoje ideale ob recitiranju pesmi Belokranjska balada Otona Župančiča? Zakaj tolikšno samouničevalno vztrajanje pri svojih načelih? Je mogoče razumeti Juretove ekstremne ideale nenasilja, če ne poznamo njegovega nasilnega sveta v otroštvu in družinskih odnosov? Mati Martina je bila profesorica kemije, oče Leon botanik in pisec srednješolskih učbenikov. V družini so bili štirje bratje: najmlajši Jure, starejša brata Martin in Andrej ter najstarejši polbrat Lev iz očetovega prvega zakona (1960 je emigriral v Avstrijo). Družinsko življenje so zaznamovali očetov alkoholizem in fizično nasilje ter materina popolna čustvena hladnost. Oba sta v sebi nosila rane druge svetovne vojne: oče travmatično izkušnjo koncentracijskega taborišča Dachau, mama grozo domobranskega mučenja v zaporu. Trpljenje rani in zaznamuje. Tudi njune sinove je.

Dve leti so tlele priprave na pričujoči pogovor z bratom Andrejem Detelo (1949), izjemnim znanstvenikom, fizikom in izumiteljem ter tudi pesnikom in pisateljem, predvsem pa tenkočutnim humanistom. Zakopati v bolečo preteklost terja pogum. Če se jo obelodani javnosti, toliko večjega. Glasnost glasu mora dozoreti. Boleče zgodbe iz temačnega in pretresljivega otroštva, kot sta ga preživljala z dve leti mlajšim bratom Juretom, so odstrle tančice v razumevanje nerazumljivega, tudi v izbiro smrti v imenu idealov.

Začniva na koncu, z ozadjem Juretove smrti. Odklanjal je kakršnokoli pomoč in zdravila, ker naj bi bila proizvedena v laboratorijih, v katerih eksperimentirajo na živalih. Zdi se, da je dobro drugih postavljal nad svoje dobro. Živel je v ekstremnem in brezkompromisno načelnem svetu. Zakaj? Kaj ga je gnalo?

Smisel svojega delovanja v svetu je videl v tem, da se zavzema za svoje ideale. Njemu so bili etični principi neprimerno pomembnejši kot skrb za sebe. Ko je deževalo, je šel v nalivu reševat žuželke, sam pa je bil povsem premočen. V mokrih pletenih copatih je v dežju čepel  ob kakšni luži in iz nje reševal žuželke, da se ne bi utopile. To je lahko počel ure in ure. Ob tem ni opazil, da je sam moker in se lahko prehladi. Nenavadno je, da nekdo tako močno izgubi stik s samim sabo. Morda bo marsikomu to težko razumeti, a Jure ni imel prave povezanosti med glavo in telesom, med umom in fizičnostjo. Živel je v svojih idealih, v nenasilju do vseh bitij, pri tem pa ni znal upoštevati sebe. Bežal je pred samim sabo. Imel je globoke travme, ker ga je, tako kot mene in oba starejša brata, zaznamovalo otroštvo. On dejansko sebe ni imel rad. Zakaj sebe ni imel rad?Zaradi vzgoje, odnosa z očetom in mamo.

V družini je bilo najbolj opazno delovanje očeta. Bil je nasilen, kajne?

Bil je nasilen in alkoholik, globoko nezrel, nerealiziran in nezadovoljen. Tudi travmatiziran, saj je preživel taborišče Dachau. V otroštvu je imel tri sestre, ki so opravljale vsa gospodinjska in domača dela, zanj pa je bilo predvideno, da bo študiral in postal intelektualec. Ni se navadil karkoli početi z rokami in skrbeti za dom, zato je imel mamo za služkinjo. Živel je skrajno patriarhalnost, s katero pa seveda ni mogel ustvariti zadovoljujočega družinskega življenja. Zatekel se je v alkohol in nasilje. Večkrat je bil mesec dni na zdravljenju na psihiatrični kliniki v Polju. Ko sem mu enkrat v zgodnji puberteti rekel, da ni pri njem vse idealno, je zagrabil nož in ga vrgel proti meni, da mi je oplazil uho in priletel s takšno silo v okensko steklo, da se je razbilo. Potem je zahteval, da se mu opravičim. Če se mu je zdelo, me je hotel izničiti že s srepim pogledom. Pretepanje je bila stalnica. Vsaj dvakrat na teden me je pretepel, včasih tako zverinsko, da se mu je pena cedila iz ust in je od pretepanja omagal. Verjetno je podobno delal tudi Juretu. Bratje smo bili na žalost precej vsak zase. Kot bi bomba treščila med nas in bi vsak v svojem kotu reševal svojo eksistenco. Očetovo družinsko nasilje je bila najbolj opazna družinska disfunkcija, iz katere izhaja Juretova obsesija po nenasilju.

Močno pa je zaznamovala tudi mamo.

Bila je zelo odprtega uma in nam je v miselnem svetu veliko dala, a hkrati je bila povsem brezčutna. Gre za neko redko duševno motnjo in najbrž na to ne smemo obešati pojma krivde. Pripovedovala mi je, kako je bila štiri mesece v domobranskih zaporih, ker so jo kot aktivistko OF januarja 1945 izdali. Tam so jo pretepali do krvi, a ni čutila bolečin. Ko je bila že stara, sem po nareku zapisal njena vojna pričevanja, ker so se mi zdela dragocen in pomemben zgodovinski dokument, saj je veliko vedela. Čudila se je, da so drugi jetniki v zaporu vpili od bolečine, in se je spraševala zakaj, mar jih je kaj bolelo? Ona ni čutila bolečin. Tudi kasneje je, če ji je bilo kaj neprijetno, to odmislila. Ko je oče pretepal otroke, je to enostavno odmislila. Ko sem jo enkrat vprašal, kako je dovolila, da je oče pretepal otroke, mi je odgovorila, da nje ni pretepal. »Ampak nas je pretepal, tvoje otroke je pretepal,« sem vrtal dalje. In se je upirala: »Ampak mene ni pretepal. Mene ni pretepal.« Vprašal sem jo tudi, zakaj otrok nikoli ni vzela v naročje, zakaj ni bilo nobene nežnosti in nobenega objema. Bili smo osamljeni, zavrženi, brez zaščite, brez topline. Edini telesni stik, ki smo ga imeli v otroštvu, je bilo očetovo pretepanje. Lahko si mislite, kakšne posledice to povzroči. Jure je stiske in rane reševal enako kot mama, da je povsem izključil telesno občutenje. A žal travm nikoli ni predelal.

Verjetno je šlo za disociacijo, za obrambni mehanizem travmatiziranih, s katerim se odklopijo od svojih težkih čustev, ran in travm na takšen način, da ne občutijo niti svojega telesa. Zavetje, cilj in smisel mu je postala poezija.

On je prenesel skrb za živa bitja (s tem, da je sebe iz te skrbi izključil) na nivo ideje, principov. To je že zelo kmalu povezal s poezijo, v kateri je videl svojo kreativno prihodnost. Ko je bil star dve leti, je že znal brati in pisati. Tudi cirilico je bral že kot predšolski otrok. Bil je izjemno inteligenten in z izjemnim spominom. Lahko sem naključno odprl Brate Karamazove in prebral stavek, Jure pa je zaprl oči in na glas nadaljeval z recitiranjem besedila. Imel je skoraj fotografski spomin. Hitro se je naučil tudi jezikov: angleščine, francoščine, nemščine, nekaj ruščine.

Jure je že leta 1968, ko so šele nekaj let nastajale njegove prve pesmi, že dal navodila, kaj naj bo z njegovo zapuščino. Skrbno je shranil vsak popisan papirček. Ko je njegova zapuščina leta 2009 postala javno dostopna (hrani jo v NUK), je postalo jasno, da je mnogo bolj obsežna, kot se je domnevalo.

Takrat, leta 1968, je bil star 17 let. Zavedal se je, da je njegova življenjska pot pesniška. Bil je v tretjem letniku srednje šole, ko je na svojo pobudo hotel ustanoviti neko literarno revijo z naslovom Oblika 68. Po slovenskih gimnazijah je razposlal vabila, da zbira prispevke dijakov. Nabralo se jih je za debelo mapo. Skrbno jih je pregledoval, a revija nikoli ni izšla.

Nad hladnim in nasilnim zunanjim, družinskim svetom ni imel nadzora, zato se zdi, da je skrbno varoval in nadzoroval svojega. Brezkompromisno je sledil svojim idealom, četudi za ceno lastnega življenja. In natanko je določal, kaj mora biti v pesniških zbirkah, drugače jih ni bil pripravljen izdati. V njegovi zapuščini je ohranjen osnutek pisma uredniku zbirke Znamenja pri založbi Obzorja leta 1982. V njem je s klicajem zapisana prošnja, naj se urednik zavzame, da pesmi »ne bojo nikoli tiskane v publikaciji, vezani v usnje ali vezani z lepilom, narejenim iz trupel ubitih živali.« Tolikšna potreba po nadzoru nad stvarmi v svojem odraslem svetu se zdi kot psihološka obramba pred travmami in bolečinami otroštva, ki ga kot otrok ni mogel nadzorovati. Videti je, da je svoj svet hotel imeti pod nadzorom, tako notranji intimni kot tudi pesniški svet.

Strinjam se. Nasilja v otroštvu ni mogel nadzorovati, je pa lahko svoj odrasli intimni svet s principi, da ne sme biti nobeno bitje podvrženo nasilju in smrti. Zobne paste ni uporabljal, ker je trdil, da je v zobni pasti dodatek, ki ga pridobivajo v čilskih rudnikih, v Čilu pa je Pinochet izvedel državni udar in izkorišča delavce, zato on s tem ne more imeti nobenega opravka. Zelo se je tudi bal, da bi potacal kakšno žival. Po cesti je hodil po robovih podplatov, da bi se s čim manjšo površino dotikal tal. Od tod tudi njegovo zanimanje za Indijo in džainizem, ki je radikalen v nenasilju. Ko sem se kot odrasel za nekaj časa preselil nazaj domov, kjer je Jure živel z mamo, je že precej obsesivno živel idejo nenasilja, po kateri ne sme biti prizadeta nobena žival. Bilo je precej naporno, ker je bila kuhinja polna kuhinjskih moljev. Povsod so bili, v rižu, moki, makaronih. Čim je videl, da so v kakšni vrečki molji, vrečke ni zavrgel, temveč jo je pustil tam, kjer je bila, da bi imeli molji hrano in ne bi bili prizadeti. V kuhinji je bilo polno starih zavitkov z molji. V njegovi sobi pa so bili drugi molji, ki so se hranili z volno, in letali po stanovanju. Pogosto mi je prisluškoval na vratih moje sobe, ker je imel obsesijo, da je mogoče vanjo zataval kakšen ptič in bo tam umrl, ker ne bo našel poti z nje.

Bil je v skrbi za živa bitja, a zanje ni znal skrbeti.  Zaupal si mu limonovec v lončnici, a se je posušil, ker ga ni zalival.

Zrasel je iz limonovega semena, ki sem ga posadil v otroštvu. Vsako jesen smo ga za čez zimo prenesli v stanovanje, poleti pa je bil na balkonu. Bil je že poldrugi meter visok. Ko sem se odselil, je ostal pri Juretu, vendar se je posušil, ker zanj ni znal skrbeti. V principih se je zavzemal za živa bitja, v praksi pa skrbi zanje ni zmogel.

Gre za precejšnje neravnotežje. Na ravni idej se je zavzemal za to, kar ideje sporočajo, za ahimsko, nenasilje, v praksi pa ni imel orodij to sprovesti, ni znal to živeti, poskrbeti za druge in sebe.

Če je videl, da kakšna žival trpi, se je zanjo zavzel. V sedemdesetih letih smo se družili v Šumiju. Ko smo šli iz lokala, je zagledal goloba, ki ga je zadel avto in je delovalo, da ne bo preživel. Jure ga je nosil in razmišljal, kaj naj stori. Ko je šlo za življenje, se je zganil. Če pa bi moral za ptiča skrbeti iz dneva v dan in ga hraniti, je vprašanje, kako bi se obnesel.

A ni se zganil za svoje življenje. Na smrtni postelji je odklanjal tudi alternativo, zelišča, ne samo zdravil, ki naj bi nastala v laboratorijih ob eksperimentih z živalmi. Tomaž Pengov mu je pripeljal zdravilca, a ga je zavrnil.

Bil sem tam. Bilo je nekaj ur pred smrtjo. Tomaž je prišel z zdravilcem, a ga je Jure odklanjal in ponavljal ne, ne, ne, ne. Takrat se je že zavedal, da bo umrl. Nato je recitiral Župančičevo Belokranjsko balado kot poslovilno pesem, da nam sporoči, da odhaja. Ležal je na postelji in se ni mogel dvigniti. Ob njem smo bili skupaj z mamo, bratom Martinom in Juretovo prijateljico Marto. Z onemoglim glasom nam je rekel, da bo povedal pesem, ki je verjetno nikoli več ne bo mogel povedati. »Tam na belem snegu je črni vran zakrakal, tam na gazi potnik je žalosten zaplakal.« In  nadaljeval z recitacijo do zadnje kitice: »Krik obupen – potniku znoj oblije čelo – ko je mimo okna šla, smrt spoznal je belo …«. In nato je z žarom dodal: »No, tako je treba recitirati.« To je bilo njegovo slovo.

Kako ti je bilo, srhljivo?

Ne, temveč zelo pretresljivo. To je bila vrhunska recitacija v realni situaciji. Noben dramski igralec tega trenutka ne bi mogel poustvariti, ker ni v realni situaciji smrtnega odhajanja.

Za bližnje je spremljanje odhajajočega, ki zavrača vsakršno pomoč, gotovo zelo boleče? Ste se počutili nemočne?

Dva tedna pred smrtjo sem svojemu bratrancu, zdravniku Matjažu Zwitterju povedal, kako je z Juretom. Prišel je na obisk in ga prepričeval, naj pristane na zdravljenje, če želi napisati še kakšno pesem. Vedel je, kako veliko mu pomeni poezija. Živel je za umetnost, a hkrati je bil pripravljen vso svojo umetnost žrtvovati za dosledno izpolnitev svojih prepričanj in ob tem umreti.

Nasilje in disfunkcija v družini lahko sorojence zbliža in poveže, ker se skupaj ščitijo in branijo, lahko pa napetost sproščajo v nasilju eden do drugega. Kakšni bratje ste bili?

Nismo bili nasilni, a žal smo si bili precej odtujeni. Zavedali smo se očetovega nasilja, ne pa tudi tega, da nas je mama na nek način zapustila, da je bila čustveno nedostopna in brez empatije. Nismo se zavedali celote problema, očetove fizične in psihične zlorabe ter materine čustvene zlorabe, zato tudi nismo mogli priti do razrešitve. Ta napetost je ostala. Vsak od nas jo je poskušal reševati po svoje, Jure z umetnostjo, jaz z naravo, Martin z glasbo.

Kako si ti doživljal Juretovo brezkompromisno etiko in držo, zaradi katere je na ulici za kratke razdalje potreboval nekaj ur, da ne bi pohodil mravlje. Si ga občudoval ali odklanjal?

V marsičem sem ga visoko cenil, kot brata in kot pesnika, ampak v tem ga nisem mogel občudovati. Nerodno mi je bilo, ker sem videl, kako ga ljudje čudno gledajo. Neki starejši gospod je s koruzo krmil golobe v centru Ljubljane. Imel je to veselje, da je prišel vsak dan z vrečko koruznih zrn, enkrat pred Konzorcij, drugič na Kongresni trg. Juretu pa se je utrnila ideja, da ta mož golobe zastruplja. To je sklepal iz položaja roke, s katero je gospod segel v vrečo in naj bi jasno kazala na njegove slabe namene. Mesece in mesece je hodil za tem človekom v varni razdalji, da ga ne bi videl, in pobiral zrna s tal. V pol leta se jih je nabralo za štiri velike žaklje, ki jih je imel Jure shranjene v svoji sobi. Prijatelji, mislim da je to bil Jaša Zlobec, so nazadnje dali zrna v analizo in mu dokazali, da niso zastrupljena. Potem se je Jure gospodu pisno opravičil.

Že naše generacije, kaj šele generacije naših staršev, nismo imele učinkovitih orodij, kako se spoprijeti s čustvenimi ranami in travmami, tudi ne s psihološkimi odkloni in boleznimi. Šele v zadnjih desetletjih se v družbi širijo psihološka znanja in veščine. Kar opisuješ, so izrazita psihotična stanja, ki jih njegovi prijatelji in bližnji verjetno niso oziroma niste prepoznali.

S sošolci iz srednje šole je Jure ohranil tesne stike in ti so ga dojemali enako kot takrat, ko so ga spoznali, kot radoživega, odprtega, zelo inteligentnega človeka, niso pa dali tolikšnega pomena na njegovo izrazito spremenjeno vedenje. Meni je bilo nerodno ob njegovem zelo čudaškem vedenju, ko je pobiral zrnje po cesti v bedni, raztrgani obleki. Očitno je bilo, da je nekaj nenavadnega. Nekateri so me krivili, da mu nisem pomagal, a takrat nisem znal niti sebi. Sedaj, ko sem morda predelal velik del svojih lastnih travm, bi mu mogoče lahko pomagal in ga prisilil k ukrepanju, a še vedno nisem prepričan, da bi kaj zaleglo.


Leta 2018 je založba Beletrina izdala zbrane pesmi Jureta Detele v dveh delih, ki jih je uredil, opremil z opombami in spremno besedo Miklavž Komelj.

V njegovem vedenju je bilo vseskozi veliko samodestruktivnega. Svoje prve dijaške revije ni dokončal. Študij angleščine je opustil, tik pred koncem študija umetnostne zgodovine pa se je odločil, da ne bo zagovarjal že napisane naloge.

Diplomsko nalogo je napisal o Plečniku, postavil je nekaj zanimivih tez, recimo, da je treba v Plečnikovem delu upoštevati tudi časovno komponento, ne samo prostorske. Nato je trmaril, da diplome ne bo dokončal. Menda je mentor hotel, da nekaj spremeni, Jure pa se s tem ni strinjal in je trmasto vztrajal pri svojem stališču. Mama me je prosila, naj najdem nekoga, ki bo pretipkal njegov rokopis. Našel sem študentko, ki bi bila to pripravljena narediti, a jo je Jure zavrnil. V tem smislu je bil fanatik. Če je bil v nekaj prepričan, se je tistega držal in bil brezkompromisen. Ta brezkompromisnost pa je bila svetla in temna hkrati. Sedaj ga občudujejo, kako se je bil pripravljen do konca žrtvovati za neke ideale, po drugi strani pa je življenjske situacije zelo zapletel. Na ta način ne dosežeš veliko, pa s tem nikakor nočem reči, da se je etičnim principom treba odpovedati.

Omenil si Marto. Jure ni imel močnih intimnih, pristnih vezi z ženskami. Kdo je bila Marta?

Jure je imel v gimnaziji celo vrsto izjemnih sošolcev. Poleg Jaše Zlobca so se z njim družili Marko Uršič, Mladen Dolar, Uroš Kalčič, Branko Gradišnik, Lev Menaše, če naštejem le nekatere sedanje literate in filozofe. Bili so izjemna razredna skupnost v obdobju odraščanja in formiranja osebnosti. Njegov prijatelj v razredu je bil tudi pesnik Andrej Šegula. Marta je bila sprva njegova partnerica, nato njegova žena. Jure je rad zahajal k njima na obiske. Marta je bila odmaknjena od konvencionalnega življenja. Imela je zagrnjene zavese in je v sobi ogromno brala. Zanimala jo je filozofija. Jure je lahko prišel kadarkoli, tudi nenapovedano. Ostal je dva, tri dni in v tem času sta brez spanja debatirala. To zanj ni bilo nič nenavadnega. Če je bil kakšen zanimiv sogovornik, je z njim debatiral dva dni skupaj. Jure je imel popolni nered glede spanja. Njegov prijatelj, slikar Sergej Kapus, si je v Juretovi sobi naredil atelje. Vprašal ga je, če lahko vzame njegovo rjuho za slikarsko platno. Jure, ki je visoko cenil umetnost, mu jo je rade volje poklonil. A potem je še vsa svoja preostala leta spal brez rjuhe.

Juretova poezija je subtilna, eterična, sublimna. Odlikujejo jo paradoksi, nenavadni obrati, presenečenja. A ko bralec naleti na besedo ‘fuk’, ta zareže kot ostro rezilo. V besedilu brez naslova recimo zapiše: »Fuk je skrajna žalost zaradi smrti.« Deluje povsem tuje, daleč od Juretovega nežnega sveta nenasilja in skrbi za živa bitja. Je sploh zmogel ustvariti  z žensko intimen odnos, kar pomeni bližino, v kateri si odprt in ranljiv?

To občutljivo temo lahko pojasnim s kakim primerom, ki žal lahko koga tudi zmoti. V tretjem letniku srednje šole je nekomu, ki ga je vprašal, če bi snemal s kamero, Jure odgovoril: »To bi me spolno zelo zadovoljilo.« Zanalašč je pretiraval, da bi prikril svojo nerodnost in nelagodje, zato se je navzven pubertetniško junačil. Intimnega sveta z žensko ni razvil. Tudi ga ni hotel razviti in ponosen je bil na to. Živel je svoj princip, da nobeno bitje zaradi njega ne sme umreti. Če bi imel seksualni odnos z žensko, bi ona lahko zanosila ter nato splavila. On bi bil kriv za umor zarodka. Ta njegova fobija je bila zelo izrazita. Svojo drugo pesniško zbirko iz leta 1983 Mah in srebro je posvetil materam in nerojenim otrokom ter zapisal: »Z željo po srečnih porodih je knjiga posvečena vsem nosečim deklicam in ženam.« Ko je mama nosila Jureta, je zaradi obupnih razmer doma razmišljala o splavu. Morda sta se neželenost in zavračanje že tedaj vtisnila vanj.

A lahko bi otroka obdržal in ga vzgajal v ljubeči družini. Zakaj je bil osredotočen le na morebitno negativno stran združitve?

To bi bila zanj prevelika odgovornost. Najprej bi moral razčistiti z mamino brezčutnostjo. Mama ga nikoli ni objela, kako naj potem on ustvarja ljubeče odnose? Tudi sam sem se zelo pozno začel zavedati, da obstajajo dotiki in objemi. Tega sem se učil skozi psihoterapijo. Za osvoboditev od tako globokih travm je potrebnih več let psihoterapije z zelo izkušenim, odprtim in sočutnim psihoterapevtom, taki pa so redki in jih je težko najti. In še potem uspe le pod pogojem, da se travmatizirana oseba iz globine srca in duše aktivno trudi za razjasnitev in ozdravitev.


Družina Detela v Piranu leta 1968. Od leve proti desni: Andrej in Jure, oče Leon, mati Martina, brat Martin. Fotografija: zasebni arhiv.

Da ne čutimo izvorne rane, ki je nastala zaradi pomanjkanja bližine in ljubečega materinega zavetja, se čustveno zapremo. Če se želimo odpreti, moramo zaceliti izvorno rano in se naučiti drugačnega, toplega, ljubečega vedenja. Jure se je očitno zaprl kot školjka.

Ja. Jure se je izogibal intimi z žensko. Bežal je pred njo. Veliko umetnikov ni zmoglo z ženskami ustvariti ljubečega, zdravega, celostnega odnosa. Spomnim se, ko je govoril, kako je prostaško in perverzno, da ljudje fukajo. Tudi prostaško se je izrazil o nečem, kar je doživljal kot prostaško.

V njegovi poeziji je velikokrat omenjen bog. Recimo v pesmi Kriterij rojstva. »Bog preizkuša, jaz ne. Jaz samo preverjam, kar je sporočeno. V Bogu ni dvoma in ne hudobije. …« Kakšen je bil njegov odnos do boga, transcendence? Je bil to opazen del Juretovega sveta ali je pronical le v poezijo, se zlival med pesnikom in papirjem.

Bolj to drugo. Ne spomnim se, da bi živel religiozno življenje ali se zanj zanimal, razen za kakšne indijske bogove in pojme. Boga je zelo abstraktno povezoval s filozofijo in s poezijo. Verjetno sta z Uršičem, kasneje profesorjem filozofije na Filozofski fakulteti, o tem veliko razpravljala, vendar ne na klasično krščanski način, temveč na sodobnejši. Skupaj sta celo živela leto dni v komuni. Imenovala se je Džunka. Štirje prijatelji so živeli kratek čas skupaj nekje na Kodeljevem.

V poeziji velikokrat omenja konkretne osebe, tako slovenske kot tudi tuje pesnike. Med slovenskimi pesniki in umetniki Tomaža Šalamuna, Milana Kleča, Srečka Kosovela, Kocbeka, Marka Pogačnika, med tujimi Trakla, Ezro Pounda, Pindarja, Mallarméja, Coleridga, Wordswortha, Shelleyja. Med vsemi pa se zdi, da se najpogosteje nanaša na nemškega romantika Hölderlina. Njegova poezija je vrhunska, a zanimiva je tudi njegova življenjska zgodba, ko je po psihičnem zlomu zanj skrbel mizar. Živel je v stolpu, pisal pesmi in igral violino. Močna sorodnost njunih življenjskih usod verjetno ni naključje.

Seveda je velika sorodnost v občutljivosti in nepredelani bolečini. Tudi druge vzporednice so. Za mojega brata je skrbela mama. Kuhati zanj sicer ni smela, ker ni nobenemu zaupal, da ne bi skuhal še kakšne žuželke in bi bil on kriv za njeno smrt. Kuhal si je sam. Ni se umival in preoblačil. Nekajkrat na leto je mami uspelo doseči, da se je preoblekel. Tudi ni pustil, da bi se pospravilo njegovo sobo, ker bi to lahko ubilo kakšno žuželko. Mama je pristala na to, da je trmast in sta skupaj po radiju raje prisluhnila kakšni Beethovnovi simfoniji.

V zapuščini je ostalo precej papirčkov brez naslova, na katere je zapisal svoje misli kot v obliki budističnih zen koanov, kratkih, enostavčnih besedil, zgoščenih v misli in pogosto s paradoksom v sebi. Recimo iz leta 1985: »Dom te lahko potegne vase, zadrži reflekse.« Nekatera so pristala v izdanih pesniških zbirkah, recimo zapis brez naslova: »razširjena zavest: prijatelj na obzorju«. So bili zen koani v vašem času znana oblika ali je pri Juretu vzniknila sama od sebe?

Ja, to so nekateri krasni prebliski duha. In potem je Jure rekel: pa saj to je poezija … Spontano je do tega prišel, čeprav se je takrat o koanih sicer že govorilo tudi pri nas. Jure je ure in ure ležal na postelji in razmišljal. Ko se mu je misel izkristalizirala, je pograbil papir in jo zapisal. Marti je enkrat rekel, da je zapisal eno zelo pomembno stvar in jo vtaknil v eno od knjig. Po njegovi smrti je Marta iskala med njegovimi knjigami ta poseben papirček, a ga žal ni našla. Nihče ne ve, kaj je to bilo.

Glede na vse, kar sva povedala o njem, o njegovi tenkočutnosti in skrbi za živa bitja, me je močno presunil nenavaden zapis iz srede osemdesetih let: »Narava kot doumljiva celota vseh živih bitij je gnusoba.« Gnusoba je poudaril. Zakaj tolikšen odboj do živečega? Do življenja kot takšnega?

Imel je hude notranje konflikte. Menda se je nekajkrat tako razjezil, da je vrgel pisalni stroj čez okno na cesto. To mi je povedal brat Martin, ki je takrat še živel doma. Jure je tipkal in mu ni šlo. Nezadovoljen je bil s tem, kar je napisal in je pograbil pisalni stroj ter ga iz drugega nadstropja zalučal na cesto. Na srečo nobenemu ni padel na glavo.

Katere so tebi najljubši spomini na Jureta?

Bilo je enkrat pozimi, ko sva bila oba študenta. Igrivo mi je rekel, daj, Andrej, napišiva eno pesem o Matildi. Zaprl je oči in začel: »Matilda moja draga, daj vrni se nazaj, sicer mi ne pomaga več sončnih dni sijaj…« Skupaj sva nato napisala zafrkljivo ljubezensko pesem o nesrečnežu, ki ga je zapustila Matilda. Jezik je patetičen. Jure se je norčeval iz romantične ljubezni. Morda je bila to zadnja stvar, ki sva jo skupaj naredila na čustvenem področju. Zatem se je začel Jure zapirati v svoj pesniški svet.

Naj navedem še enega od njegovih zadnjih zapisov iz leta 1991. »Vse je povezano Z elektriko … Zelene tišine … Poznam … Umiram …« Se je zavedal, da bolehen umira s tem, ko odklanja zdravljenje?

Ja, zelo dobro je vedel, a še v zadnjih urah je umiral s svetniškim žarom na obrazu, ker je ohranil sledenje svojim principom.

Knjigo Zbrane pesmi, 1. in 2., Jureta Detele, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Irena Svetek (Fotografija: osebni arhiv) Irena Svetek (Fotografija: osebni arhiv)
Podkast 21. 10. 2022
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 23 min

AirBeletrinin podkast: beremo z Ireno Svetek

Z malo domišljije se da na vratu čutiti volčjo sapo. Toplo, vlažno in z vonjem po zemlji. Je grozeča in preteča, a hkrati tudi domača in prijetna.

K sreči imamo v rokah roman in nismo kje v divijini, kjer bi si iz oči v oči zrli v zverjo. Nevarnost je tam zunaj in, kot se pokaže v psihološkem kriminalnem romanu Beli volk, smo si nevarni predvsem ljudje, nekako tako kot v reklu človek je človeku volk.

Kakšni volkovi smo si si ljudje, kaj si povzročamo in kakšna notranja vnema ter zunanje okoliščine nas pri tem vodijo, se razkrije na 380 straneh zadnjega romana doktorice primerjalne književnosti in pisateljice Irene Svetek.

Prisluhnite podkastu:

O tem, kako delujejo obče človeški strahovi in strasti, bralcem v drugem delu trilogije med drugim razkrivajo Mokoš, Perun in Veles, osebe, ki niso le po imenu, ampak tudi po značaju in ravnanju vpete v staroslovansko mitologijo. Vendar pa ne živijo v oddaljeni preteklosti, ampak so osebe našega časa in našega prostora, bolj specifično Bele krajine, Kočevskega roga in Ljubljane.

Njihova življenja se obrnejo na glavo, ko se razširi novica o golem truplu mlade ženske s prerezanim vratom in prekrito z masko v obliki volčje glave.

Znanci iz prejšnjega romana, prvega dela trilogije, kot sta denimo državni tožilec Mio Avrelli in patolog Patrik Valbureto, ne gresta le po sledeh morilca, temveč predvsem njegove motivacije. Pri tem se kamenček za kamenčkom razkrivajo tudi številne skrivnosti, ki jih kot težko malho že dolgo časa prenašajo prav vse osebe v romanu, v katerem se naposled tudi izkaže, da smo ljudje bitja, sposobni biti še bolj krvoločni od volkov.

***

Irena Svetek je doktorica primerjalne književnosti in literarne teorije, piše scenarije in je avtorica številnih romanov, mnogih tudi nagrajenih. Po predlogi njenega romana Rdeča kapica pravkar nastaja televizijska serija.

Roman Irene Svetek z naslovom Beli volk, ki je izšel pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Kritika 19. 10. 2022

Izrezana sužnja

Bernardine Evaristo Fotografija: Wikipedija

Ammo, protagonistko romana britanske pisateljice Bernardine Evaristo (1959) Dekle, ženska, druga_i (Cankarjeva založba, 2021), neki režiser, h kateremu kot mlada ženska pride na avdicijo za dramo o osvoboditvi sužnjev, zaradi afriških bokov in stegen imenuje za »izrezano sužnjo«. Njeni tesni prijateljici Dominique, ki tudi išče srečo v gledališču, pa vodja kastinga, ko pride na avdicijo za viktorijansko dramo, reče, da zapravlja čas, saj v Britaniji takrat sploh ni bilo temnopoltih ljudi. Amma in Dominique sta dve od dvanajstih protagonistk_ov romana z bookerjem nagrajene pisateljice, ki skozi svoje spomine in doživljanja z oziranjem v lastno preteklost pripovedujejo zgodbo o življenju v Veliki Britaniji. Njihove pripovedi, napisane v edinstveni, živi pisavi, na svojevrsten način obravnavajo temeljna vprašanja rasizma, feminizma, patriarhata, materinstva, samouresničevanja, odnosov, izvora, spola in spolnosti.

Da se vsebina romana na skoraj 500 straneh pred bralcem razgrinja na svojevrsten način, trdim zato, ker jo odlikujeta bister humor, ki rahlja mestoma zelo bolečo pripoved, in fluidnost časa, ki tako spretno bralca vodi skozi več kot stoletje dolgo zgodbo, da se ta v njej nikoli ne izgubi. Čas v romanu nima samo vloge prikazovanja kar najbolj detajliranih obdobij iz življenja oseb, ki odražajo stanje duha in družbe v tistem trenutku, ampak kaže tudi na neusmiljeno resničnost hitro spreminjajočega se sodobnega sveta: trende, ki so v nekem zgodovinskem trenutku oblikovali družbo ter vodili k temeljnim premikom in spremembam, mlajše in tudi skozi samozavedanje zdaj že starejše osebe v romanu doživljajo kot zastarele. Tako na primer devetnajstletna Yazz svoji materi, petdesetletni gledališki režiserki Ammi, ki je v mladosti veljala za kraljico londonske lezbične scene in zagrizeno feministko, razloži, da so vrednote, v katerih je vzgajala tudi njo, že preživete:

sploh pa se hči, ki jo je vzgajala za feministko, zadnje čase ne istoveti več s tem

feminizem je nekaj tako črednega, ji je rekla Yazz, roko na srce, že to, da si ženska, je dandanes passé, na faksu smo poslušali nebinarno aktivistko Morgan Malenga, ki mi je odprl oči, po mojem bomo v prihodnosti vsi nebinarni, ne moški ne ženske, to dvoje je tako ali tako samo spolno zaznamovan performans, kar pomeni, mamica, da bo tvoja ženska politika postala odveč, sploh pa, da veš, sem humanistka, kar je na dosti višji ravni od feminizma

sploh veš, kaj to je?

Preživetost idej pa se ne pojavlja zgolj v prepadu med generacijami, ampak tudi v protagonistkah_ih samih. Penelope, katere prvi zakon je razpadel, potem ko se je njena želja po karieri vrinila med njiju z možem, se zdaj, v jeseni življenja, naveličana dolge samskosti svojim tedanjim idejam celo odreče: »na tej točki v njenem življenju naj se gre feministična politika kar srat / evo, kaj ima ona od nje?« In ko malo pred osemdesetim rojstnim dnem spozna sovrstnika Jeremyja, se zavoljo ljubega miru med njima kdaj tudi ugrizne v jezik, na primer takrat, ko Jeremy reče, da nikoli v življenju ni prebral romana kakšne ženske in da gre pri tem najbrž za nekaj biološkega.

Na nedoslednosti v prepričanjih, ki jih je spremenil čas, se opozarjajo tudi protagonistke_i med seboj. Amma in njena najboljša prijateljica Dominique, ki je že pred časom zapustila Otok in v Ameriko sledila sprva izjemno očarljivi Nzingi, za katero se je kmalu izkazalo, da je toksična in nadzorujoča ljubimka, se sporečeta zaradi prepoznavnega Festivala ženske umetnosti, ki ga v Los Angelesu že vrsto let organizira Dominique. Festival in z njim organizatorka je tarča kritik zaradi nevključevanja transoseb, na stran katerih se postavi Amma. Dominique svoja stališča zagovarja z vidika feminizma, kot ga je navajena, in se niti ne zaveda, da njena dejanja sovpadajo z idejami trans-izključujočega radikalnega feminizma. 

Čas pa ni edini, ki v romanu razgrinja krhost idej in prepričanj. Pogosto se tega, da ideje in vrednote, v katere likinje_i sicer (sprva) trdno verjamejo, stojijo na trhlih temeljih ter so polne spodrsljajev in nedoslednosti, zavejo osebe same. Nepozaben trenutek v romanu je, ko samozavestna temnopolta Yazz svoji prijateljici Courtney, ki je v London prišla študirat z angleškega podeželja, natančneje iz Suffolka, kjer je odraščala na kmetiji, na kateri so pridelovali pšenico in ječmen, potem ko jo sprejme med svoje prijateljice, vzvišeno poduči, da bodo ljudje v njej videli belo žensko, ki se »druži s tarjavimi«, zaradi česar bo ob del svoje priviligiranosti, ki pa jo vseeno mora uzavestiti. Temu sledi njun dialog:

Courtney je Yazz odvrnila, da glede na to, da je hči profesorja in zelo znane gledališke režiserke, sama ni ravno deprivilegirana, medtem ko ona, Courtney, prihaja iz zelo revne sredine, kjer je nekaj čisto normalnega, da pri šestnajstih delaš v fabriki in pri sedemnajstih postaneš samohranilka, in da je očetova kmetija v resnici pravzaprav v lasti banke

ja, ampak jaz sem črna, Courts, zato sem bolj zatirana od vseh, ki to niso, razen od Waris, ki je najbolj zatirana od vseh (ampak ne reci ji tega)

v petih kategorijah: kot črna, kot muslimanka, kot ženska, kot revna, kot ženska, ki nosi hidžab

ona je edina, ki ji Yazz ne more reči, naj ozavesti svoje privilegije

Courtney je odgovorila, da Roxane Gay svari pred »olimpijado privilegiranosti« in da je v Slabi feministki zapisala, da je privilegiranost relativna in odvisna od konteksta, in strinjam se z njo, Yazz, mislim, kam pa vse to pelje? je Obama manj priviligiran od belega rovtarja, ki je odraščal v prikoličarskem naselju z drogeraško mamo samohranilko in očetom arestantom? je oseba s hudim hendikepom bolj priviligirana od sirskega prosilca za azil, ki so ga mučili? Roxane meni, da moramo najti nov jezik za razpravljanje o neenakopravnosti.

Yazz ne ve, kaj bi rekla, kdaj pa je Court prebrala Roxane Gay – ki je zaaaakon?

je to trenutek, ko učenka preseže učiteljico?

#belapuncanadmudričrno

Roman se s takšnimi pasusi nenehno odziva na pereča vprašanja sodobne družbe, toda njegova velika prednost je v tem, da se do ničesar ne opredeljuje. Tudi Katja Zakrajšek, ki je jezikovno izjemno zahteven in bogat roman mojstrsko prelila v slovenščino, v spremni besedi zapiše, da »Evaristo stališč svojih likov v romanu ne komentira izrecno, temveč jih postavlja tako, da se medsebojno osvetljujejo«, doda pa še, da vključitev določenih tem in likov govori sama zase. Strinjam se s prevajalko, zdi pa se mi še, da avtorica na več mestih do stališč svojih likov in njihovih izkušenj ustvarja prefinjeno distanco na račun zelo inteligentnega humorja. Čeprav so nekateri deli romana zelo težki, na primer Bummijina zgodba, ta je iz Nigerije v Veliko Britanijo prišla s svojim možem, da bi si tu ustvarila boljšo prihodnost zase in za svojo družino, a na koncu kljub diplomi iz matematike konča kot lastnica čistilnega servisa, njen mož pa med naporno službo taksista doživi srčni infarkt in umre, je roman zvečine napisan v nekakšni simpatični (samo)ironiji, ki pa ne diskreditira čustev in preizkušenj nobenega od vpletenih – prej bi rekla, da prav ta humor, ki rahlja resnobnost pripovedi, zgodbo dela toliko bolj človeško, življenjsko in polnokrvno.

Razlog za obvladljivost fabule, ki se kljub prepletanju 12 glavnih protagonistk_ov in precejšnjega števila stranskih likov ter časovni razgibanosti ne poruši, lahko najdemo v posebnem slogu tega romana. Že iz odlomkov zgoraj je razvidno, da je pisateljica knjigo napisala v nekakšnem »prostem verzu«, se odrekla velikim začetnicam in posameznim ločilom. Branje tega romana je zato svojstvena izkušnja, saj bralec z lahkoto pade v ta neprisiljeni ritem in se prepusti pripovedi, ki se nikoli ne zatakne.

Roman Dekle, ženska, druga_i je tako večplasten in odpira toliko izhodišč za razmislek, da lahko ena recenzija zajame zgolj nekatere aspekte tega sijajnega dela. Kar pa je bilo pri njem bistveno zame, je modrost, ki jo nevsiljivo podaja: da imamo kljub kresanju mnenj, različni barvi kože, različnim izkušnjam, razredu in poreklu, spolni usmerjenosti in spolni identiteti vsi nekaj skupnega: na koncu smo vsi ljudje s čustvi, potrebo po ljubezni, razumevanju in sprejemanju. Roman Dekle, ženska, druga_i je resnično čudovita knjiga.

Panorama 18. 10. 2022

Dragi spoštovani gospod Plečnik.

Jože Plečnik

Ob robu poletno zelenega gozda na Notranjskem, mali srpan MMXXII

Že dlje časa se napravljam, da bi Vam pisala. Toliko stvari je, o katerih bi rada tuhtala v prisotnosti Vaše osebe, ko se misel preliva v besede … potem pa se k pisanju pripravim šele na večer vročega poletnega dne, ko več ne vem, če sem le skisana od vročine ali pa me tipa resnejše sorte malodušje. Bila sem že skoraj na tem, da se slednjemu predam – pa pomislila na Vas, spoštovani gospod – se uprla in poslala prstne blazinice skakljat po zdolgočaseni tipkovnici. Povejte mi, ste kdaj tipkali svoja razmišljanja, svoja pisma, ali ste v spomin papirja vse vtisnili z lastnoročno pisavo? Meni se zdi, kot da je med pisanjem z roko in tipkanjem razloček predvsem v vizuri in perspektivi, ki se pred očesom razpira; ko pišemo s pisalom neposredno na papir, se večidel zaziramo navzdol, kot bi zrli v (lastno) globino, ko pa tipkamo na računalnik ali pisalni stroj je list, na katerem se pred nami izpisujejo besede, postavljen vertikalno in pogled se steka v (splošnejšo) širino.

Saj, obe, globina in širina, sta nam še kako potrebni, da bi kdaj zmogli zaznati tudi daljino in visočino pa sploh prostor in njegovo prostornino. Vi ste vse te razsežnosti razumeli, čutili in živeli – ter nam zapustili vrsto del, ki tudi nas ne želijo prepustiti mrtvilu. Že dolga leta spremljate mojo hojo: ničkolikokrat sem prečkala Tromostovje, ob obrežju Ljubljanice v eno smer tekala, v drugo brzela, s prijatelji godla na Šuštarskem mostu, se veselo smukala med stebri tržnice, bivala v Baragovem semenišču, se izgubljala in najdevala v zatočišču študentskih snovanj in sanjarij, za katera sta mi služila Navje in Žale, čakala pred vrati zavarovalnice na vogalu Miklošičeve, z vzplamtelim srcem lovila v pogled samoniklo cerkvico sv. Mihaela na Barju … in se niti nisem vedno dobro zavedala prisotnosti Vašega dotika, dotika Vaše misli, ideje in ustvarjalnega dejanja, ki naposled postane popolno dajanje.

Še kako dobro pa sem se vsega tega zavedala, ko sem nekoč, že par let tega, obiskala Vašo hišo! Tudi, če Vas ni več tam doma, še kako domujete tam … na vsaki okenski polici in drobnem predmetu na njej živo čemite, da sem bila vsa navdihnjena, navdušena in nahranjena, ko sem po vodenem ogledu sedla na Vaš vrt in srkala svežino zelenja. Povejte mi, kako se Vam zdi, da ljudje kar tako, iz gole kuriozitete, obiskujejo Vašo hišo in ovohavajo vse njene vogalčke, kote in obline? Nimate nič proti, da se eni samo mimogrede sprehajajo po odsevu Vaše duše, drugi pa bi radi kar preveč radovedno vsrkali vse njene skrivnosti? Oprostite, če sem preveč naivna z zaščitništvom tovrstnih vprašanj, Vi ste pač prostega duha in velikodušni: prepuščate, da od Vas vsak dobi, kar potrebuje in želi, saj Vas s tem za nič ne oropa ali opehari. Gojili ste svojo misel, spoštovali domišljijo, varovali srce, vadili roko in krepili pljuča. Prijateljevali ste z Bogom, se dnevno pomenkovali s Svetim Duhom ter s tisoč in tisoč koraki premerili ceste in ulice mest, katerim ste bili namenjeni za krojača in čevljarja, frizerja in brivca, učitelja in duhovnika, očeta in sina obenem – katerim ste bili namenjeni za arhitekta.

Letos mineva 150 let od Vašega rojstva in še dodatno ste oživeli v slovenski kulturni zavesti. Od povsod Vam pletejo girlande in pošiljajo šopke cvetja, Vam pečejo torte in prižigajo svečke ter Vam na desetine načinov pojejo vse najboljše: izdan je bil strip Plečnik., uprizorjena monodrama Mojster, v Etnografskem muzeju so razstavili fotografije Vaših del, ki so nastajale sočasno z njimi, v Mestnem pa osrednjo razstavo Vašega spominskega leta, naslovljeno Plečnik: metropola, kraj, vrt, ponatisnjena je zbirka Vaših pisem iz Italije, kakor jo je uredil Vaš prijatelj France Stele, na malodane vseh prebivališčih pisane besede se pojavljajo taki in drugačni zapisi o Vas in Vašem delu … Nenazadnje pa je tudi tole moje pismo Vam še ena drobna kaplja v dežju zahval in voščil, ki neumorno rosijo na Vaš spomin. Bili ste izjemen, pronicljiv in moder dopisovalec –  sama pa gojim isto strast do spogledovanja z lastno dušo med pisnim izrekanjem, ki se razodeva bližnjemu, zaupa v dialog, upa na odgovor, hkrati pa v artikulaciji lastne misli že delno odgovarja nemirnemu hrepenenju, ki žene k zapisovanju – zato sem kar prepričana, da me bodo Vaši, že pred leti izpovedani ali uresničeni odgovori še naprej najdevali in mi govorili o lepoti in večnosti, svetu in svetosti, umetnosti in ustvarjalnosti.

Že deset let proč je, odkar sem v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje kupila rokovnik, ki so ga likovno krasile umetnine šolarjev, med katerimi so se znašli tudi trije portreti Vas. Ker rokovnik sicer ni bil več aktualen, sem ga začela uporabljati za raznorazne miselne utrinke in pisalne skice. Danes mi prasketanje besed, ki obkrožajo Vaše tri portrete, zbuja živahne misli, med drugim so se ob spogledovanju z Vašim obrazom zapisale sledeče misli:

Hočeš celo življenje pisati take rime? Hočeš celo življenje ostati zadnji pes? / Si ne želiš družine, toplega zavetja, doma? Si ne želiš živeti? / Kako bi se ženske lotil neotesanec in kako galantnež? / Življenje brez zakonov je brez težnosti. Zakoni so zato, da se kršijo. / Bodi ponižen. Bodi predrzen. Umij si obraz in pojdi dalje.

In mislim na Vaše zgodnje poizkuse in skrivno risanje, na negotovost, omahljivost in nezaupanje vase, na vztrajanje vsem tem slabostim navkljub, na zgodnja vajeniška in študijska dunajska leta; pa na tista malo kasnejša, ko ste se že upali izpostaviti na raznih natečajih ter izraziti svojo arhitekturno zamisel mimo obče sprejetih idej in modnih smernic, ko so se v Vas naperjale ostre kritiške osti, Vi pa ste bolj kot za karkoli drugega skrbeli za zvestobo enovitosti dela, ki se je porajalo po Vas …

Koga iščeš? Kaj iščeš? Ulica – mesto, zid – narava, drevo – morje, morje – zrak, zvezda – objem: nikjer nikoli nisi sam, s tabo je vse stvarstvo, vsak aspekt je del celote [vrteča scena] / papirnat avion / Kako rastejo jabolka? / Stati na vratih, ko nekdo steče skoznje.

… pa na Vaše učiteljsko, pedagoško, mentorsko delo, Vaše predajanje znanja učencem, medsebojno oplajanje in plemenitenje z generacijami in generacijami najprej praških, nato ljubljanskih študentov, kako ste jih k delu spodbujali tudi v počitniških mesecih in jih v vojnih letih poučevali na svojem domu, kako ste prenekateremu mlademu sanjavcu odprli vrata v arhitekturno vesolje ali zgolj stali na pragu, da se je še neizkušena duša manj bala vstopiti in delati, kar je poklicana …

Drobna dejanja upora: ne govoriti, česar ne verjameš; ne poslušati, kadar te silijo z lažmi; ne želeti si ugajati; ne zadostiti pričakovanjem drugega; ne lagati; izpolnjevati obljube; iskreno dajati …

… Vaša pokončnost nagovarja, zdi se, da ste pri svojem delu vedno zares odgovarjali le Bogu in Arhitekturi – Večnosti – čutiti je ponižnost, ki izhaja iz trdne opore te obljube ter zavedanja, da če Gospod ne zida hiše, jo zaman zidajo zidarji (prim. Ps 127, 1) …

Lovil je svoje misli in sanje tako, kot jih lovi tisti, ki ga lovijo njegove misli in sanje.

… neminljivost ste iskali, večnost zasledovali ter trajnost dosegli s spoštovanjem teka časa, sprejemanjem človeške minljivosti. Stvari in stavbe, ki so jim moči pojemale ali že ugasnile, niste s samoumevnostjo prepuščali pozabi. Kadar ste v njih zaslišali melodične sledi harmonične lepote, ste jih spravili pod svoj klobuk, si jih nataknili na nos skupaj z naočniki in se z njimi pod roko sprehajali na dolgih vsakodnevnih pohajanjih po domačem in na stalnih popotovanjih na tuje – in ko se je starim, tako rekoč odsluženim stavbam moč v Vaši družbi začela povračati, ste ugledali, kako jih na novo uporabiti, kako jim dati prostor, kjer bodo spet zasijale v zdajšnjosti. Zdi se mi, da ste bili vsaj tako velik realist kot sanjavec, saj ste mnogokrat ustvarjali iz tega, kar Vam je bilo (že) dano ter tako delovali skladno z osnovnim zakonom ustvarjanja, kako sanje privabiti v življenje; materialnost namreč privlači še več materialnosti – konkretna stvar iz preteklosti lahko pomaga novorojeni ideji pri njenem utelešenju, njeni prizemljitvi. To, kar že je, ustvarjalcu vdahne jasnosti o tistem, kar še hoče nastati – kot je za pevca neizbežno prisluškovanje pesmim iz prošlosti, tako je za arhitekta bistveno prisluškovanje prostoru, njegovi zgodovini in zgodbam. Preteklo je treba s pomočjo vere integrirati v vizijo prihodnosti, ki jo venomer snujemo, in to brez potlačitev, zadušitev ali prisilnega pozabljenja – prijateljsko sodelovanje z duhovi prednikov prinaša novim stvarem in stavbam, novim prostorom in novim pesmim stoterne blagoslove prizadevanjem za blagor prihodnjih rodov.

Danes tudi vi uživate svoj sedež v zboru predniških duhov. Ste mirni, spokojni, ko opazujete mesta, kjer ste pustili največ svojih prstnih odtisov, Dunaj, Prago in Ljubljano? In ko poletite nad mnoge druge kraje, ki ste se jih dotaknili, se nasmehnete? Ste zadovoljni, ko srečujete njihove prebivalce in obiskovalce, ki uživajo Vašo dediščino? Vam zdajšnji snovalci znajo prisluhniti s pretanjenostjo, kakršna je nekdaj odlikovala Vas? Se tudi danes po teh mestih še sprehajajo bitja, ki jim je mar za dušo prostorov in kraja? Jim pomagate in jih podpirate, jim šepetate besede potrpežljive ustvarjalnosti in nepopustljive ljubeznivosti na srce?

Jim – nam: če le prisluhnemo govorici Vaše arhitekture in se odpremo za dragocene kamenčke misli, ki so tlakovani v poteh iz besed Vaših številnih pisem …

Da bi nas še in še nagovarjali in da bi si dopustili biti ob Vas nagovorjeni – to Vam in nam voščim ob Vaši 150-letnici. Za zdaj Vas s prisrčno hvaležnostjo lepo pozdravljam, dragi, spoštovani gospod Jože – in se že veselim najinega naslednjega srečanja.

 

Vaša Ana Obreza

Fotografija: Pexels Fotografija: Pexels
Kolumna 15. 10. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Ne Disney, ne Apple in ne Netflix, jezik si uničujemo kar lepo sami

Te dni je Delo poročalo, kako se je kulturno ministrstvo odločilo, da bo slovenščini dalo pomen, kakršen ji gre in bo – malo pretiravam, vem – Applu, Netflixu in ostalim grdim grdim tujcem zapovedalo, da morajo naš jezik vključiti v svojo ponudbo prevodov oziroma uporabniških vmesnikov. Tako bodo oblikovali medresorsko delovno skupino za pripravo novele zakona o javni rabi slovenščine, vodil jo bo dolgoletni novinar Lenart J. Kučić, ki zdaj o medijih svetuje ministrici, za svojo nalogo pa si je skupina zadala pregledati trenutno zakonodajo in predlagati spremembe, s katerimi bo mogoče učinkoviteje uveljavljati slovensko jezikovno politiko tudi na novih tehnoloških platformah.

Hvalevredno. Poteza je na mestu in delovni skupini, na koncu pa vsem nam, velja zaželeti čim več uspeha z uveljavljanjem lastnega jezika v javni rabi, a nekje v ozadju najeda črv dvoma in na plano sili vprašanje: sta Apple in Netflix res glavna rablja slovenščine in njene opevane dvojine? Nista. Srž problema leži povsem drugje. V vsakem od nas.

Ni si namreč težko predstavljati imaginarnega Slovenca, naj bo Ljubljančan, čigar dan poteka nekako takole: zjutraj na poti v službo sede v enega od barov, kjer ga natakar ogovori v angleščini. Ne, ker bi bila eden ali drugi tujca, ampak ker se je v Ljubljani – zadnjič se mi je to zgodilo tudi že v Kopru – angleščina v gostinskem sektorju že uveljavila kot lingua franca. Nasmehne se, ne, ne, Slovenec sem, hehe, a kakšen časopis mogoče imate, ne tega pa nimamo, še malo hehe, skomig z rameni, spije, plača in gre naprej. V času kosila ga nekje ob Ljubljanici spet ogovorijo v angleščini in mu ponudijo jedilni list, ki je bodisi v angleščini (»slovenske kradejo«, so mi nekoč povedali v enem najbolj pozerskih lokalov v Ljubljani) ali pa vsaj v njem mrgoli crumbov, medium in well done steakov, spicy chickenov, dipov, barbecuejev in podobne jezikovne navlake. Med čakanjem na kosilo bo podrajsal po ekranu telefona in z zadovoljstvom ugotavljal, kako worldly so njegovi znanci in neznanci na družbenih omrežjih, ko svoja razmišljanja objavljajo v bolj ali manj spodobni angleščini, nemara bo še sam pofotografiral tisto svoje kosilo in ga objavil s pripisom »hello summer« ali čim podobnim. Če popoldne ne bo šel s kolesom na kakšen trail, bo mogoče na spletu zbiral informacije o prihajajočem outdoor eventu, zvečer pa bo med poročili ujel visokega politika, ki bo povsem resno uporabil frazo »so what«. Za konec dneva si bo želel kaj ogledati na katerem od ponudnikov pretočnih vsebin. In ko bo ugotovil, da še vedno nima na voljo slovenskih prevodov, ga bo popadla sveta jeza in pred spanjem bo na Facebooku ali Twitterju objavil jezen zapis o tem, kako nas bodo, Slovence, uničili s tem ignoriranjem, se spraševal, če smo mi kaj manj kot Hrvati, Nemci ali Madžari in give us a break s temi lame forami in da gredo pri njem vsi do nadaljnjega na ignore. »Fantje, mi smo done until further notice,« bo bojevito zaključil.

Opisani Ljubljančan je izmišljen, jezikovne situacije, skozi katere je šel, pa niti ne. Narodnobudniška razprava o tem, kako bo slovenščina doživela žalostno in bolečo smrt, ker je svetovne multinacionalke ne vgrajujejo v svoje naprave in svojih storitev ne prilagodijo slovenskemu uporabniku, ki smo ji priča v zadnjem obdobju, se zato zadeve loteva na napačnem koncu.

Je že res, da Apple v svoje naprave slovenščine ne vgrajuje. Jih pa zato denimo Microsoft – pa bi bilo bolje, če jih ne bi. Osebna izkušnja uporabnika njihovih windowsov namreč govori naslednje: čim dlje od takšne slovenščine! Že po nekaj urah uporabe v slovenščini sem poiskal način, kako jezikovni vmesnik spraviti nazaj v angleščino, saj je Microsoftova slovenščina tako obupno slaba, da človeka od togote prime vreči pravkar kupljeni računalnik v steno. In ne prav dosti bolje je s »slovenskimi« navodili za sesalce, pralne stroje in podobno robo. To, vidite, je bistveno večji problem (ne)preživetja slovenščine, ne pa to, ali bo na Netflixu mogoče naštimati slovenske podnapise.

Še večjo škodo pa delajo spletni influencerji, ki svoje objave radi povsem po nepotrebnem začinijo z angleščino neredko dvomljive kakovosti. Seveda jim nihče ne more nič, starčki lahko nad njihovim početjem le vihamo nosove in zavijamo z očmi, to pa je tudi vse. A škoda, ki jo delajo, ni majhna. Na mulčke imajo s svojimi objavami namreč resen vpliv, njihov doseg pa je pogosto večji od dosegov tiskanih časopisov. Poglejmo par primerov. Lepa afna, ki ji na Instagramu sledi 114 tisoč (se zavedamo, koliko je to?!?) ljudi, za katere s precejšnjo verjetnostjo smemo domnevati, da gre za izrazito mlado publiko, v nedavni objavi o nekih kremah mirno zapiše »Koži nudijo dolgotrajno hidratacijo brez slabih sestavin, so hitro vpojni in a little goes a long way«, pod fotografijo sebe v puloverju pa »weather for sweater«. Lifestyle vlogerka Alenka Trogrlič (kdo?) ima na Instagramu nekaj več kot 42.000 sledilcev in piše v slogu »Odgovor je ja. Pejte v Chioggio. Mate kilometrske pescene plaze in 20minut pes proc imate mini Benetke. Amazing! Jst sm pa ze doma. it was a beautiful gift for my birthday.« Nekemu Žigi Kukoviču sledi približno 23.000 uporabnikov Instagrama, objave pa so v slogu »In če lahko komurkoli kakorkoli pomagam, pls hit me up, do anything. Life je soooo good, ko poštekaš.« Da se razumemo: uporaba določenih fraz v izvirniku je lahko tudi čisto legit jezikovna praksa, ampak mora imeti smisel. Seinfeldova »No soup for you« v resnici v izvirniku deluje bolje kot »zate ni juhe«, enako najbrž velja za »an offer he can’t refuse« iz prvega Botra ali Bogartov znameniti »We will always have Paris« iz Casablance. Česar žal ne moremo trditi za vse awesome, amazing in ostale v slovenske stavke vrinjene besede oziroma fraze, ki smo jim vse pogosteje priča.

Slovenci nas z angleščino torej naskakujejo tudi tam, kjer res ne bi bilo treba, spletni vplivneži se afnajo z njo, v kavarnah ni domačih časopisov, ki so vendarle pomemben gradnik zavedanja o pomenu lastnega jezika, ko nam bo jezik crknil, bodo pa krivi tujci? Do think again, my dears.

Država sicer tu ne more prav veliko storiti – razen da skozi šolski sistem spodbuja zavedanje o pomenu in vrednosti lastnega jezika in da mladim pomaga priti do kul vsebin v maternem jeziku, kar naprej pomeni subvencioniranje založnikov, spodbujanje prevajalcev in ustvarjalcev … Proces ni hiter, traja dolgo in ne gre brez asistence staršev. Sliši se lepo, morda tudi enostavno, a ni. Kdor ne verjame, naj se sprehodi skozi kakšno razpravo bumerjev na Facebooku ali kakšnem drugem forumu. Hecno, še posebej se polpismenost izkaže, ko gre za vprašanja, povezana z vzgojo. In krog je sklenjen – kako od polpismenih pričakovati, da bodo k pismenosti spodbujali lastne otroke. Je to res bitka ki jo nebomo zmagali?

Kritika 12. 10. 2022

Kritika športa v primežu elitizma

Fotografija: Wikipedija

Barbarski šport, knjiga med seboj prežemajočih se esejev francoskega teoretika Marca Perelmana, je eno redkih prevedenih del pri nas, ki se kritično in konceptualno spopada s profesionalnim športom, njegovim vplivom na množice, družbeno zavest in naša vsakdanja osebna življenja.

Razloge za redkost takšnih izdaj, ne samo v slovenskem prostoru, je mogoče najti v knjigi sami. Tako avtor esejev kot pisec spremne besede Lev Kreft se spopadeta z zatonom teorije športa, vendar vsak na svoj način. Medtem ko Kreft opozarja na določen razcep, ki se je zgodil v zadnjih desetletjih – na eni strani se je teorija športa spremenila v njegov ideološki aparat in sredstvo za slepo zasledovanje tekmovalnih ciljev, na drugi strani pa se je kritika krogov, ki jim pripada tudi Perelman, sprevrgla v  stagnirajoče besnenje – pa je Perelman enostranski in jedko ter povprek obtožuje intelektualce kolaboracije s spektaklom in profesionalizmom.

Kreftova nasploh kakovostna spremna beseda je dobrodošla, saj nam v zgodovinski okvir postavi predhodne tekste, katerih glavna težava je ravno nezmožnost razločenja same kritike in njenega objekta; njuna sovražna zlitost vodi v čustveno pretirano poudarjene pasuse, v slamnate može in zdrse spolzke strmine. Šport je predstavljen kot homogena celota in malodane krivec za vse slabo na svetu.

Vendarle pa je v tej napadalnosti tudi določena prepričevalna moč, ki poleg na nekaterih lucidnih uvidih torej temelji na retoriki. Stalno ponavljanje tez v retoričnih poudarkih in novih izvedbah lahko deluje nalezljivo, tako da se avtorjevi očitki prenesejo na nas tudi, če smo redni spremljevalci športnih dogajanj. Perelman nas skoraj prisili, da se zamislimo, čeprav se ne strinjamo z vsem.

Njegove teze v osnovi ne prinašajo ničesar novega. Športni spektakli prikrivajo zločine totalitarnih režimov, uničujejo urbana okolja, izrivajo revne; profesionalizem pohablja same športnike; množice se na stadionih prepuščajo nizkotnemu barbarstvu, k čemur prispevata arhitektura in urbanistična umestitev prizorišč; doping je popolnoma normaliziran in ogroža življenja; Olimpijski komite je skorumpirana korporacija. Vendar pa so tem splošnostim dodani detajli, ki nas nekoliko streznejo. Eden od teh je denimo pričevanje nogometašev, ki so se jim zaradi dopinga rojevali serijsko prizadeti otroci ali pa razsežnost uničenja tradicionalne arhitekture in preobrazbe Pekinga zaradi olimpijskih iger. Spomnimo se denimo LeBrona Jamesa, ki redno opozarja na mainstreamovske politične agende v ZDA, komentiranje taborišč za Ujgure na Kitajskem pa je zaradi širitve lige NBA na ta veliki trg nejevoljno zavrnil. Sredi oglušujočega in mehčajočega spektakla športni navdušenci grozote radi postavimo na stranski tir in se prepričamo, da gre zgolj za izjeme. Najbrž glavni dosežek Perelmanove knjige je, da nas prepriča, da temu ni tako.

Uspešen je tudi pri opažanju prenosa »profesionalnih« vrednot na teren vsakdanjega življenja. Univerze tekmujejo med seboj po sistemu točk, posamezniki se izčrpavajo v intenzivnih rekreacijah, ki dejansko niso več rekreacija v pravem smislu in uživanje v rabi svojega telesa, temveč sredstvo pozabe in samouničevanja. Če analogijo razširimo, lahko rečemo, da se je celotna sfera prostega časa sprevrgla v samouničevanje, tako je tudi z neznansko hrupno glasbo in zvočnim onesnaženjem v klubih, rekreativnimi (sic) drogami, besnenjem po družbenih omrežjih.

Poleg pretirane nastrojenosti, ki prehaja mejo teorije in se spušča v golo obračunavanje, je naslednja glavna napaka avtorjevega pristopa povezana s prvo: ker ne zmore vzpostaviti distance, tudi ne razmišlja zares, zakaj se ljudje z gledanjem športa ukvarjajo. Zdi se, da implicitno pravi: ljudje so neumni oziroma zavedeni. Na trenutke te implikacije prebija, ko razmišlja o postfreudovskih teorijah osvoboditve skozi spolnost in lahkotno uporabo svojega telesa. Vendar se nam zdi, da so tudi ti pristopi prekratki in da vztrajanje pri izključno materialistični koncepciji zavesti vodi v zaslepitve. Če izhajamo iz lastnih občutkov privlačnosti do športa, potem lahko izpostavimo druge stvari. V športu lahko najdemo – četudi cenen – nadomestek za vrednote viteštva, tovarištva, žrtvovanja in samopreseganja, ki jih sodobna civilizacija uspešno izriva iz repertoarja. Poleg tega v samem športu najdemo izjeme, ki spodbijajo Perelmanovo predstavo o totalitarnem sistemu. Poleg ostalega denimo trdi, da v športu ne najdemo kreativnosti, zgolj pretrenirana in modificirana telesa. A igre Luke Dončića ali Nikole Jokića imamo radi ravno zaradi njune kreativnosti, zaradi tega, ker se zdi, da postavljata pravila na novo, da vidita, kar drugi ne vidijo, istočasno pa sta za vrhunska športnika spodobno založena z maščobnimi oblogami in se zunaj sezone predajata prehranskim in drugim razvadam. Poleg tega je v zasnovi iger samih nekaj, kar nas dviga iz dolgočasnega sedanjika, deterministične ideologije in prepričanja, da je vse, kar preostane, zgolj podganja dirka. Igre prevprašujejo naše vsakdanje dojemanje časa, ga raztegujejo in krajšajo, se igrajo s pravili, iščejo izhod iz njih; in radi gledamo ljudi, ki se jih udeležujejo na najvišjem možnem nivoju. Zaradi tega jim tudi njihove astronomske prihodke odpuščamo dosti lažje kot npr. korporativnim menedžerjem (z neprimerljivo večjimi prihodki na primerljivem nivoju). Nižji sloji radi spremljajo šport tudi zato, ker ga elite razumejo kot nekaj izključno vulgarnega, nevrednega kultiviranih ljudi, kot nekaj neinteligentnega in vrednega zgolj množic, in v tem vidijo določen kulturni upor.

Knjigo je vredno prebrati že zato, ker predstavlja redkost na programih teoretskih založb. Pri tem pa močno svetujemo tudi branje Kreftove spremne besede.

Marc Perelman: Barbarski šport: kritika globalne kuge,*cf, 2022, prevedla Saša Jerele.

Panorama 11. 10. 2022

O čem govorijo romani, ki se potegujejo za nagrado booker?

Nagrada booker, ki se podeljuje od leta 1953, kljub številnim aferam in očitkom o kolonialni nostalgičnosti še vedno velja za najprestižnejšo britansko literarno nagrado. Dolgo je veljalo, da se zanjo lahko potegujejo zgolj pisatelji in pisateljice iz Združenega kraljestva, Irske, držav Commonwealtha in Južnoafriške republike, od sprememb leta 2014 pa je lahko nagrajen katerikoli roman, izvorno napisan v angleškem jeziku. Lani je nagrado prejel roman The Promise južnoafriškega pisatelja Damona Galguta.

Spodaj je predstavljenih šest romanov, ki so se uvrstili v ožji krog nominirancev za letošnjo nagrado. Poleg njih so bili v prvem krogu nominirani še: The Colony Audrey Magee, After Sappho Selby Wynn Schwartz, Nightcrawling Leile Mottley, Maps of our Spectacular Bodies Maddie Mortimer, Case Study Graemea Macraea Burneta, Trust Hernana Diaza in Booth Karen Joy Fowler. Zmagovalni roman bo razglašen 17. oktobra.

(O Small Things Like These, The Trees in Seven Moons of Maali Almeida je pisal Martin Justin, o Oh, William!, Treacle Walker in Glory pa Liu Zakrajšek.)

Claire Keegan: Small Things Like These

Small Things Like This, ki je z dobrimi 70 stranmi glavnega teksta najkrajša nominirana knjiga v zgodovini nagrade booker, bi lažje označili za novelo kot za roman. Pripoveduje o Williamu Furlogu, ki z ženo in petimi hčerkami živi v majhnem mestecu New Ross na severovzhodu Irske. Kljub revnemu otroštvu, ki ga je preživel kot nezakonski sin hišne služkinje, mu gre kar dobro: kot vodja majhnega podjetja, ki prebivalcem dostavlja premog in druge dobrine, velja za spoštovanega člana skupnosti, nima dolgov, njegove hčere so bistre in delavne.

Večji del novele se osredotoča na dneve pred božičem, ko je Furlong razpet med družinskim vrvežem priprav na praznovanje in napornim delavnikom izpolnjevanja zadnjih naročil pred prazniki, v redkih mirnih trenutkih pa reflektira o praznini, s katero ga napolnjuje njegovo rutinsko življenje. Njegove refleksije še dodatno poglobi nenavaden prizor, na katerega naleti ob dostavi premoga v samostan, ki se pne na griču nad mestecem in v katerem nune vodijo pralnico in nekakšen vzgojni zavod za mlada dekleta brez družin. Ob iskanju nune, ki naj bi plačala premog, Furlong zatava v notranjost in najde skupino zanemarjenih deklet, ki na kolenih drgnejo tla, ko ga vidijo, pa ena od njih steče do njega in ga prosi, naj ji pomaga pobegniti do reke, da se bo lahko utopila. Prizor oriše konflikt, ki zaznamuje preostanek pripovedi: Furlong ve, da se v samostanu dogaja nekaj slabega, da dekleta, ki so zaprta v njem, trpijo, hkrati pa ne more storiti skoraj nič, ne da bi s tem tvegal svoj položaj v skupnosti.

S tem zastavkom Claire Keegan v jasnem, konciznem slogu razpira moralno vprašanje izbire med varno pasivnostjo in žrtvovanjem za drugega, pri čemer kljub jasni usmeritvi ne poenostavlja, moralizira ali ustvarja herojev. Hkrati pa opominja na kruto realnost irskih »pralnic sester magdalenk«, ki so od 18. do konca 20. stoletja delovale pod zavetjem katoliške cerkve in v katerih naj bi bilo po najbolj konservativnih ocenah zaprtih in v delo prisiljenih vsaj 10.000 deklic in žensk. Small Things Like These se tako odlikuje predvsem kot odmerjena, a pretresljiva mojstrovina pripovedne ekonomije.

Percival Everett: The Trees

V Moneyju, Misisipi, majhnem kraju sredi ničesar, se zgodi nenavadno krvav umor. Enega od lokalnih prebivalcev, Junorija Junoirja, žena najde pretepenega in zadavljenega z bodečo žico, poleg njega pa prav tako mrtvega temnopoltega moškega, ki v roki stiska odrezana Juniorjeva moda. Situacija postane še bolj nenavadna, ko truplo neznanega temnopoltega moškega čez noč izgine iz mrtvašnice in se naslednji dan pojavi ob truplu Wheata Bryanta, Juniorjevega soseda. Zaradi nenavadnosti in odmevnosti primera državna policija lokalnemu šerifu na pomoč kmalu pošlje posebna agenta, detektiva Jima Davisa in Eda Morgana, ko pa o podobnih umorih začnejo poročati tudi v drugih zveznih državah, se preiskavi pridruži še posebna agentka FBI Herberta Hind. Trije posebni agenti_ke, ki pomagajo pri primeru, so temnopolti, njihov odnos z lokalnimi belimi šerifi pa se še dodatno zaostri, ko se izkaže, da umirajo predvsem belci z družinsko zgodovino rasno motiviranega nasilja.

The Trees je tako polnovredna in žanrsko izpiljena kriminalka, ki prek elementov zgodovinskega, dokumentarnega, pa tudi spekulativnega romana raziskuje rasno nasilje, ki je ostalo stalnica življenja v Združenih državah tudi po odpravi suženjstva leta 1865. V roman je na primer tesno vpletena zgodba Emmetta Tilla, temnopoltega 14-letnega dečka iz Chicaga, ki je bil leta 1955 med obiskom sorodnikov linčan v Moneyju, ker naj bi ogovarjal 21-letno Carolyn Bryant. Pri tem roman opozarja na to, da linčanja niso izginila z odpravo segregacije leta 1965: Mama Z, 105-letna starka, ki zbira poročila o vseh linčanjih od njenega rojstva leta 1913, v to kategorijo uvršča tudi žrtve policijskega nasilja.

Postavitev romana v Money, Misisipi, kraj, »imenovan v vztrajni južnjaški tradiciji ironije«, ima poleg vsebinske navezave na zgodovino rasnega nasilja tudi komični efekt. Kljub več kot resni tematiki, ki se je Everett loteva, je njegov roman zaradi iskrivih dialogov, dinamike med temnopoltimi policisti in rasističnimi južnjaki in značilnega dialekta namreč tudi izjemno zabaven.

Shehan Karunatilaka: The Seven Moons of Maali Almeida

Začetek romana epskih razsežnosti The Seven Moons of Maali Almeida je precej presenetljiv. Najprej je tu drugoosebni pripovedni glas, ki neposredno nagovarja naslovnega junaka. Tega predstavi kot »fotografa, hazarderja, kurbirja«, ki je razkosan končal v zasmrajenem jezeru Beira sredi Colomba, glavnega mesta Šrilanke. Prav tako je nenavadno, da Almeida kljub svojem nesrečnemu koncu še vedno obstaja: znajde se v nekakšnem uradu, za pultom katerega sedi v belo oblečeno astralno bitje človeške podobe. To ga pošlje v 42. nadstropje na pregled ušes, ki naj bi razkril njegovo karmično zgodovino. Slika se kljub začetni dezorientaciji tako začne kmalu razjasnjevati: Almeida je v posmrtnem življenju, ima sedem dni oziroma »lun«, da uredi svoje posle »tam spodaj«, nato pa mora poiskati »luč«, ki bo določila njegovo posmrtno usodo.

Hkrati pa se tudi ta vsaj na prvi pogled klišejska zasnova kmalu izkaže za izvirno pripovedno strategijo. Očitna postaneta ironija in črni humor avtorja, Almeida pa bralca_ko popelje na vihravo potovanje po šrilanškem glavnem mestu sredi državljanske vojne. Roman je namreč postavljen na konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, na sam vrhunec bojev med singalsko vlado in tamilskimi separatisti, v katerih je od njihovega začetka, leta 1983, do konca, leta 2009, umrlo med 60.000 in 100.000 ljudi. Tako spoznamo vlado, v kateri sedijo vojni zločinci, Tamilske tigre, ki v boju za samostojno državo ne izbirajo sredstev, komunistične revolucionarje, indijske »mirovne« sile, kitajske trgovce z orožjem, agente CIE, ki neuradno vladno milico učijo mučenja, novinarje, ki sestankujejo z generali, odgovornimi za množične poboje civilistov. Povezujoča nit med njimi pa je škatla s fotografijami vojnih grozot in sestankov, ki se niso zgodili, na obstoj katere poskuša mrtvi Almeida opozoriti svoje žive prijatelje.

The Seven Moons of Maali Almeida se ne izmika neprijetnim podrobnostim in tako bralcem_kam predstavi kompleksen izsek iz šrilanške bližnje zgodovine, prepleten z mnogimi drugimi tematskimi nitmi, kot so gejevsko življenje v globoko homofobni družbi, vztrajnost medčloveškega nasilja in krutosti ter iskanje svojega mesta v dozdevno brezciljnem svetu.

 Elizabeth Strout: Oh, William!

Pisateljico Elizabeth Strout smo slovenski bralci spoznali predvsem z romanom Olive Kitteridge, za katerega je prejela Pulitzerjevo nagrado. Njen roman Oh, William! pa je dodatek trilogiji o Lucy Barton, pisateljici s travmatičnim otroštvom, ki smo jo lahko spoznali že v romanih Moje ime je Lucy Barton in Vse je mogoče. V romanu srečamo Lucy tik po izgubi njenega drugega moža. Vendar zgodba, ki jo pripoveduje, ne govori o njem, ampak o Lucyjinem prvem možu po imenu William, s katerim se ponovno povežeta pri njenih triinšestdesetih letih. Nekega dne jo William prosi, če bi ga spremljala na poti iskanja njegove izgubljene polsestre. Ko Lucy pristane, se v njej sproži plaz spominov na njun disfunkcionalni zakon, v katerem se je bojevala z občutkom odtujenosti. Čeprav je Lucy prepoznavna pisateljica, ki jo v knjižnicah prosijo za avtograme, ima globoke občutke manjvrednosti, ki povzročijo, da se ves čas vidi zgolj skozi oči drugih – predvsem skozi oči svojega bivšega moža. Ta občutek nevidnosti je povezan s težkim otroštvom, ki ga je prebila v revni družini, s starši, s katerimi si je obupno želela navezati stik, a se niso prikazali niti na dan njene poroke. Povezan pa je tudi z ekonomskim razredom, ki mu je pripadala, saj se roman ukvarja z dinamiko v odnosu, v katerem dve osebi izhajata iz drugačnega okolja. Lucy se spominja Williamove mame, ki ju je vodila na luksuzna potovanja, na katerih se je Lucy vselej počutila slabo, v strahu, da ne zna niti pravilno sedeti ob bazenu, saj v otroštvu ni hodila na počitnice, od doma pa je odšla s praznim kovčkom. Avtorica se v pripovedi ne poslužuje dolgih opisov, metaforike ali dramatičnih preobratov, ampak pripoveduje zelo izčiščeno. Celota deluje kot sprehod skozi najintimnejše misli pripovedovalke, ki skuša iz koščkov podob svojega življenja sestaviti celoto. Jasno in izjemno lucidno upovedovanje travme propadlega zakona ustvari močen kontrast z vsebino Lucyjine bolečine, ki jo skuša razumeti in osmisliti. Pravzaprav pa je v ospredju ves čas prav vprašanje, ali sploh lahko razumemo (in ljubimo) sebe in druge.

Alan Garner: Treacle Walker

Deček Joe živi v nenavadnem svetu, v katerem se neprenehoma ukrivljata čas in prostor. Nekega dne se pred njegovo hišo ustavi skrivnosten ulični prodajalec po imenu Treacle Walker, ki mu v zameno za staro pižamo in jagnječjo kost podari čudežne predmete, s katerimi lahko Joe skozi ogledalo v svoji sobi potuje v magične svetove. Joe ima sindrom lenega očesa, ambliopijo, zaradi katere nosi prevezo za oči. V močvirju blizu svojega doma sreča skrivnostnega moškega, ki mu razkrije, da lahko s svojim slabim očesom vidi svet, ki se razprostira v neskončnost. Joe minevanje časa meri glede na vlak, ki vsak dan prihrumi mimo. Kadar ga zasliši, ve, da je ura »zdaj«. Zdaj je očitno tudi edina časovna kategorija, ki jo priznava zgodba sama, saj se poigrava s krožnimi strukturami dogajanja in časovnosti, kjer se v enem poglavju dogajajo stvari, ki se nato dopolnijo v naslednjem. Joe recimo v svoji sobi sreča samega sebe – v naslednjem poglavju pa ga spremljamo, kako začudeno pogleda proti vratom, skozi katera vstopi. Koščki zgodbe se torej dogajajo sočasno, Joe pa potuje po nekakšni sanjski pokrajini, v katerem vse ostaja nedorečeno. Kje so njegovi starši, kdo je moški v močvirju, zakaj lahko Joe potuje skozi čas? Kljub svoji kratki dolžini, nas romanu uspe popeljati v zapleten notranji svet dečka, v katerem se vse dogaja brez zakonov kavzalnosti. Avtorjev izjemno bogat jezik učinkuje kot neustavljiv magnet, knjigo je namreč precej težko odložiti. Kljub zahtevni angleščini se bere izjemno lahkotno. Avtor pusti prostor otroški domišljiji, hkrati pa izjemno filozofsko obravnava človeško dojemanje časa, ki ni vselej linearno.

NoViolet Bulawayo: Glory

V državi po imenu Jijada živijo živali, ki so leta in leta trpele diktaturo. Nekega dne pa se zgodi čudež in končno odstavijo Očeta Naroda, ostarelega konja, ki je nameraval vladati večno. Državo pestijo revščina, spori in kolektivna travma nasilne revolucije leta 1983. Ko se končno zazdi, da bodo lahko prebivalci po zelo dolgem časa volili svojo vodjo, pa volitve, ki jih avtorica satirično poimenuje s ključnikom #svobodnepravičneinverodostojne volitve, ne uspejo in svojega predhodnika nasledi okruten Tuvius Delight Sasha. V državi ponovno vzniknejo vstaje, ki jo vržejo v vrtinec nasilja. V zgodbi sledimo mladi kozi po imenu Destiny, ki se po desetletju vrne v svojo domovino, da bi poiskala mamo, ki je ni videla od trenutka, ko je odšla od doma. Ko se vrne, spozna bolečo resnico o svoji družini in razočarano ugotovi, da se je njena domovina znašla sredi katastrofe.

V zgodbi gre za predelavo ideje Živalske farme, saj so njeni protagonisti živali – krave, kokoši, osli, konji, psi. Zgodba govori o mnogokrat težko opisljivih grozotah režimov, ki jim je mar zgolj za moč in denar. Da bi prikazala absurdnost države, podvržene samovolji najmočnejših, pa avtorica uporablja presenetljiv humor in ironijo. Tuvius se nekega dne prebudi in po sebi preimenuje vse ulice, nato pa kar prestolnico, ki postane Tuvy City in še vsa okoliška mesta. Kasneje izvemo, da je zatreskan v Siri na svojem telefonu, ki jo sprašuje, kako naj vlada brez upora ljudstva. Da bi izpadel načitan, si zgradi veliko knjižnico, vendar se niti enkrat samkrat ne dotakne nobene izmed knjig.

Roman obravnava mnoga vprašanja in z izjemno močnimi zgodbenimi elementi ironije in satire oriše stisko ljudi, ki se znajdejo v primežu nasilja.

Panorama 10. 10. 2022

AirBeletrinin natečaj za najboljšo kratko zgodbo 2022

Uredništvo spletnega portala Airbeletrina tudi letos, že enajstič po vrsti, razpisuje natečaj za najboljšo kratko zgodbo. Rok za oddajo prispevkov je 25. oktober 2022 do polnoči. Zmagovalca bomo razglasili na svečanem zaključnem dogodku, ki bo potekal v okviru 38. Slovenskega knjižnega sejma*, točen datum bo objavljen naknadno.

Žirija bo najprej izbrala štiri finaliste, izmed teh pa zmagovalno zgodbo. Glavna nagrada za zmagovalca je 300 evrov (bruto bruto). Zmagovalna zgodba in zgodbe, ki bodo prišle v finale, bodo objavljene na portalu AirBeletrina in natisnjene v brošuri, ki bo na voljo na zaključnem dogodku. Avtorji s tem, ko zgodbe oddajo na natečaj, dovoljujejo njihov natis v brošuri.

Avtor ali avtorica sme sodelovati le z eno zgodbo, ki naj bo izvirna in še neobjavljena. Zgodbe naj bodo natipkane v pisavi Arial, z velikostjo pisave 12, razmakom 1,5 in obojestransko poravnavo. Dolžina zgodb naj ne presega 11.000 znakov brez presledkov. Besedila, ki ne bodo zadostila vsem naštetim kriterijem, bodo izločena. Sprejemamo samo zgodbe v elektronski obliki v .pdf formatu.

Zgodbo oddajte preko spletnega naslova airbeletrina.si/najboljsa-kratka-zgodba-2022, kjer boste v okenca vpisali svoje osebne in kontaktne podatke: ime, priimek, poštni naslov, telefon, elektronski naslov ter psevdonim, pod katerim bomo prispevke posredovali naprej žiriji v branje.

O zmagovalcu bo odločala žirija v sestavi: pisateljica Irena Svetek, pisatelj Davorin Lenko in urednik ter literarni kritik Urban Vovk. Žirija si pridržuje pravico, da nagrade ne podeli.

*Dogodek je del programa Bralna kultura, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. 

Panorama 9. 10. 2022

»Pišem svoje ljubezenske zgodbe in živim svoje knjige.«*

Annie Ernaux Fotografija: WIkipedija

*[»J’écris mes histoires d’amour et je vis mes livres.«] – Annie Ernaux

Če je bilo kaj presenečenja v člankih francoskih časnikov ob podelitvi Nobelove nagrade za literaturo, ga je bilo malo le zato, ker jo je Annie Ernaux dobila kljub statusu favoritke, ki pogosto deluje skoraj kot prekletstvo proti dejanskemu prejemu. A status priljubljene in priznane 82-letne pisateljice, ki je prva ženska med 16 dozdajšnjimi francoskimi nobelovci, je že dolgo tako med francoskimi bralci kot kritiki neovrgljiv. Ali kot so zapisali v Le Monde: kdor je prebral njen roman Leta, »se ne more čuditi nad izbiro švedske akademije«. Časnik Libération jo je v petek pospremil z naslovnico, na kateri je kraljeval naslov Dogodek (L’Événement), ki je tudi naslov enega njenih bolj branih romanov. Izbira prejemnice nagrade je bila tudi po pisanju francoskega Huffington Posta torej pričakovana, a vse prej kot trivialna, saj je v skladu z aktualnim dogajanjem zadnjih let.

Francoski predsednik Emmanuel Macron jo je na Twitterju pozdravil z besedami: »Annie Ernaux že 50 let piše roman kolektivnega in intimnega spomina naše dežele. Njen glas je glas svobode žensk in glas pozabljenih stoletja.« Prav tako je novico pozdravil opozicijski vodja Jean-Luc Mélenchon, katerega kandidaturo je podprla na zadnjih predsedniških volitvah: »Jokamo od sreče. Frankofonska književnost govori svetu delikaten jezik, ki ni jezik denarja.« Navajam ju zato, ker njuna odziva precej jasno govorita o njenem pisanju, ki je, kot so pred dnevi zapisali mnogi, izjemno intimno, a tudi angažirano, kot tudi o njeni osebi, ki se ne boji javno zavzeti stališč, saj to razume kot svojo dolžnost. Časnik Le Figaro je zato v svojem članku o njenih pisateljskih kvalitetah, ki so botrovale pričujoči nagradi, na koncu pripomnil, da je podobno kot Marguerite Duras »postala muza levice«, ki jo redno sprašujejo po mnenjih o politiki, družbi in ekonomiji.

Morda je bilo presenečenje največje pri pisateljici sami. Švedski agenciji TT je dejala: »Ne! Res? Zelo sem presenečena, ste prepričani, da sem jo res dobila? Dopoldne sem delala in telefon ni nehal zvoniti, a nisem odgovarjala.« O nagradi je mislila, da je izven njenega dosega, a v njej vidi veliko čast in hkrati odgovornost. Njen odgovor je blizu skromnosti, s katero je še maja letos v Cannesu dejala: »Sem samo ženska, ki piše, to je vse.«

Annie Ernaux Fotografija: Wikipedija

Besede, ki jih beremo v obrazložitvi akademije – pogum, ostrina, brezkompromisnost, preprost in čisti jezik, raziskovanje življenja, zaznamovanega z močnimi spolnimi, jezikovnimi in razrednimi nesorazmerji, ter nenazadnje vera v osvobajajočo moč pisanja – dobro orišejo njen literarni projekt, ki si ga je zadala pri dvajsetih letih z obljubo: »Pisala bom, da bom maščevala svojo vrsto.« (»J’écrirai pour venger ma race.«) Annie Duchesne, rojena septembra 1940 v skromnem okolju, je odraščala v Normandiji, v Yvetotu, kraju, kamor se njene zgodbe vedno znova vračajo. Tam sta njena starša, sicer delavskega izvora, kupila kavarno in trgovino z živili, ki je bila središče družinskega življenja, in s tem, poleg šole, tudi njenega odraščanja. Po študiju v Rouenu in Bordeauxu je postala najprej gimnazijska profesorica, danes pa je profesorica literature na univerzi Cergy Pontoise v pariški regiji, kjer zdaj že desetletja živi.

Prvi izdani roman Les Armoires vides (pri Gallimardu leta 1974) je kot mlada mati pisala na skrivaj, z občutkom nujnosti in »željo zbrati dogodke svojega življenja«, pokazati, kako sta jo študij in kultura ločila od okolja njenih korenin. Resnični uspeh se je začel šele devet let kasneje s četrtim romanom La Place, pripovedjo, posvečeno očetu, o normandijskem otroštvu in odraščanju, ki je leta 1984 prejel literarno nagrado Renaudot. Leta 2017 je kot priznanje za svoj celotni opus prejela tudi nagrado Marguerite Yourcenar. S prevodom neke vrste »neosebne avtobiografije« ali s presekom desetletij celo sinteze njenih del Les Années (Leta, ki je na voljo tudi v slovenščini, 2008) v angleščino pa je leta 2019 postala še finalistka nagrade mednarodni booker. Zanimanje za njene knjige sta v zadnjih letih spodbudila tudi dva filma, leta 2020 Passion simple (Čista strast) režiserke Danielle Arbid in L’Événement (Dogodek) režiserke Audrey Diwan, ki je bil lani nagrajen z zlatim levom v Benetkah. 

Nagrade in filmske ekranizacije nakazujejo, da njen literarni opus, v katerem je okoli dvajset del, nagovarja sodobnost tako z literarnega vidika (z vprašanji dediščine, sorodstva, vsakdanjim življenjem in seveda z avto-fikcijo) kot tudi družbenega. Ukvarja se namreč s temami, s katerimi je bila prežeta druga polovica dvajsetega stoletja, še posebej seveda z ženske perspektive. S portretom (sebe kot) ženske, ki je v njem odrasla in se razvijala, orisuje portret dela stoletja po drugi svetovni vojni in njegovih sprememb. Dotakne se mladosti in prvega soočanja z razrednim sramom (La Honte, 1997), (neuspehov) zakona in vzgoje otrok ter svoje službe profesorice (La Femme gelée, 1981), ilegalnega splava v šestdesetih letih, ko je bila študentka (L’Événement, 2000), nasilnega prvega vstopa v spolnost (Mémoire de fille, 2016), kot tudi mamine smrti (Une femme, 1987), smrti sestre še pred njenim rojstvom (L’Autre Fille, 2011), ljubezni, strasti in čakanja ljubljenega (Passion simple, 1992), ali v njeni zadnji, letošnjega maja izdani kratki esejistični noveli Jeune homme, razmerja s 30 let mlajšim moškim.

Že od svojih začetkov v nekem smislu zavrača tradicionalni roman, se odmika od njegovega slogovnega in zgodbenega olepševanja spomina, raziskuje predvsem stvari, ki so jo zaznamovale. Pravi, da navaja dejstva, brez sodb in metafor, s suho, nevtralno in plosko pisavo. V » njenem pisanju ni domišljije, ampak spomin in resničnost.« A pisanje vendarle je »potopitev v resničnost, ki ni jaz, ampak je šla skozi mene.« (citata sta iz dokumentarnega filma Les Années Super 8, 2022). Kljub intimnem pripovedovanju o osebnem in družbenem osvobajanju njena dela tako mejijo na sociologijo in zgodovino. V resnici svojo osebno zgodbo uporablja samo zato, da pove »skupno zgodbo, občutke, čustva« (Le Monde). Proizvede učinek univerzalnosti, do katerega pride, kot so zapisali v Libération, »z absolutno iskrenostjo«. V intervjuju za časnik Le Monde leta 2017 je sama podobno dejala: »Nisem egocentrična [… ] Verjamem, da sem vedno govorila o sebi distancirano, kot da bi bila kraj izkušnje, ki sem jo obnavljala. O sebi govorim, ker sem vseeno tema, ki jo najbolje poznam … Zanima me, kaj družbenega je morda odloženega v meni tako kot v vseh ostalih.«

Annie Ernaux Fotografija: Wikipedija

Na eni strani je tako njeno pisanje prežeto s klasičnimi literarnimi temami, časom, spominom, njegovim iskanjem in nasprotjem, kot tudi takšnimi, o katerih se v literaturi ni ali pa se še danes ne govori veliko. Po drugi se slogovno strogo izogiba pretiranemu lepotičenju svojega jezika, ker ne zaupa njegovim mehanizmom. Če oboje pogledamo skupaj, lahko rečemo, kot tako lepo povzame časnik Le Monde, da je s svojim delom »prevračala literarni red, tako kot je želela zamajati družbenega.« In se zopet vrnemo k obljubi, ki si jo je zadala na svojih začetkih. Približamo se odgovoru, zakaj je njeno pisanje tudi politično (in je s tem nehote morda lahko tudi razumevanje odločitve akademije), kar je tista odgovornost, ki jo sama brez odlašanja prevzema nase. Ni naključje, da je fraza, ki smo jo lahko v tekstih o njej največkrat prebrali v zadnjih dneh, »transfuge de classe«, kar dobesedno pomeni »razredni prebežnik«. Njeno pisanje se je začelo in se ni nikoli preveč oddaljilo od občutkov, ki so jo spremljali, ko je s študijem in delom zapustila skromno okolje svojih staršev, se povzpela nad njih in tako rekoč zamenjala razred. Ali ko je še pred tem v šoli prvič začutila sram ravno zato, ker je prihajala iz tega skromnega okolja. Ali tistih drugih, ko je na sebi doživela biti ženska, na intimni in družbeni ravni.

Zato je s svojim raziskovanjem trenutkov življenja, ki so jo zaznamovali kot žensko na poti do neodvisnosti in kot nekoga iz ne-meščanskega okolja na poti navzgor, več kot le feministična ikona in glas določene generacije žensk. Je pomembna referenca in vzor mladih intelektualcev in ustvarjalcev, ki jim ta kultura morda ni bila že položena v zibelko. Ali, kot še bolj direktno zapiše v svojih esejih Didier Eribon, ko se primerja s Sartrovo pripovedjo odraščanja, tistih, ki niso bili obkroženi s knjigami in jim intelektualna kariera ni bila predpisana že v njihovih otroških igrah. Zahvaljujoč svoji mami, kot pravi v enem od intervjujev, ki je Annie Ernaux energično spodbujala k zanimivejšemu, samostojnemu življenju in možnost zanj videla v šolskem uspehu svoje hčerke, je odprla prostor drugim iz (še) skromnejših okolij. Z besedami Édouarda Louisa: »Omogočila je druge zgodbe, odprla je vrata.« In s svojo direktnostjo, če si lahko dovolim kliše, za mnoge prezračila tudi samo francosko književnost, s svojo aktualnostjo pa vsakič znova presegla generacije.

Kritika 6. 10. 2022

Kaj si pa ti? Slovenec ali Italijan?

Fotografija: Wikipedija

Primož Sturman na slovensko književno sceno prinaša slovenske zgodbe prostora v Italiji, k čemur botrujejo njegove življenjske izkušnje, saj vse svoje življenje živi razpet med Trstom in Krasom. Že njegovi zbirki kratkih zgodb (Gorica je naša in Sinteze) se posvečata občutkom odtujenosti, osamljenosti in nesprejetosti, deli zaznamujejo motivi meje, prehajanja prostorov, razpršenosti identitete. Vse to najdemo tudi v njegovem romanesknem prvencu Enajst mesecev žitne kave, za katerega avtor pravi: »V romanu sem želel nadaljevati in zaokrožiti teme, ki so označevale moje kratke zgodbe, torej mejo, odtujenost, medčloveške odnose. Precejšen izziv mi je predstavljalo zapisovanje dialogov v pogovornem jeziku, nekakšnem kraškem pokrajinskem govoru. Hkrati sem želel obelodaniti tudi nekatere absurdnosti italijanskega šolskega sistema, v katerem sem zaposlen že skoraj petnajst let in ki vse bolj tone v pogubno birokratizacijo.«

Katalizator avtorjevih misli in občutij je tokrat Lorenzo Taccardi, profesor na tržaški šoli, ki se iz Trsta preseli na slovenski Kras. To se zgodi zaradi Taccardijeve želje po spremembi okolja, iz urbanega v ruralno, pa tudi zaradi njegovih slovenskih korenin. Pri tem se pojavlja vprašanje, ki ločuje Sturmanovo delo od drugih sorodnih besedil s t. i. tržaško tematiko: je  za vsako tovrstno odločitvijo res nujno iskati razlog v nacionalnih koreninah? Se lahko posameznik oz. posameznica za selitev preko državne meje odloči iz povsem zasebnih in nedolžnih vzgibov? Sturman povsem samosvoje obravnava tržaško realnost, pri pripovedovanju se namreč ne osredotoča na zgodovinsko korektnost, pač pa je le goli opazovalec. V dogajanje ne posega s subjektivnimi stališči in ga ne ponotranji osebno, temveč osebe povsem nevtralizira. Sturmanov odmik od ustaljene pripovedovalne paradigme pa ima seveda svojo funkcijo. S tem je razdvojenost glavnega junaka še bolj razvidna ter poglobljena in ni samo posledica menjave okolja, pač pa tudi Taccardijeve nespretnosti vzpostavitve intimnega odnosa s sodelavko Anno. Taccardi je namreč zaradi vseživljenjskega občutka nepripadnosti nezmožen čustvenega izražanja, apatičen je in v največji meri pragmatičen – tudi ko je izven šolskega okolja. Anni ne more ponuditi tistega, kar si najbolj želi: bližine in intimnejšega odnosa. Podobno ga vidijo tudi sovaščani – kot človeka, ki se zapira v svoj svet, kamor ne spusti nikogar, niti oseb, ki so mu najbližje. Pa vendar je Taccardi že nekoliko paranoičen:

»Naj odpovem udeležbo na rabuti, ker da imam obiske? Naj jo peljem v vsako hišo, kamor po navadi hodim, in naj jim jo predstavim? Naj greva enostavno po cesti in se delam, kot da ni nič posebnega? Pa kaj? Ni to moja stvar, koga vabim v hišo in s kom hodim na sprehod? Kdo je tu neprilagojen? Jaz? Ona?«

Primož Sturman

Iz glavnega junaka skozi celotno dogajanje sevata bolečina in tesnobnost, ki ju lahko pripišemo nenehnemu in utrujajočemu iskanju samega sebe in svojega mesta v svetu. Taccardi sicer na trenutke pokaže željo po sprejetosti, a je nenehno v strahu, da je vse skupaj le farsa. Čaka samo, da mu bodo nadležni sosedje zarili nož v hrbet in ga prevarali. Kljub temo so dejanja njegovih sosedov več ali manj dobronamerna: vabijo ga v vaško gostilno, na praznovanja, na delo, dajejo koristne nasvete za kuho in puljenje plevela ter ga s tem sprejemajo medse. Prišlek v njih zbuja radovednost, želijo pa si njegove prilagoditve njihovemu življenju in navadam.

Da bi razumeli Taccardijev strah, moramo poznati njegovo zgodovino, odraščal je namreč z očetom Italijanom in materjo Slovenko, ki mu je zamerila, ko se je mladi Lorenzo odločil študirati na Univerzi v Trstu. Po poglavju o njegovem razdvojenem otroštvu nekoliko bolj razumemo njega in odločitve, ki jih sprejema. Že kot otrok je bil namreč v nenehnem strahu, da bo nekoga prizadel, to pa preraste tudi v njegovo omahovanje v odnosu do Anne in sovaščanov. Sprašuje se, ali naj izbere njo ali naj se popolnoma asimilira v novo okolje ter se umakne v samoto, da ne bo poslušal obrekljivih jezikov. Zaradi tega tudi ni presenetljivo, da se njegovo razmerje z Anno na koncu romana konča, pri čemer Taccardi čuti celo nekakšno olajšanje. A Taccardi se zaradi svojega dojemanja sveta in lažne utvare, da ga nihče ne sprejema, ne zaveda, da sploh ne bi rabil izbirati. Nek sosed mu celo reče: »Aha tudi ti jmš ludi, ki ti pridejo v hišo. Sej je prou. Ta stari so prauli, da tista hiša, ku ne hodi nobefen nutre, ni taprava.« V romanu ima torej slovenska skupnost veliko večjo vlogo, kot bi si morda sprva mislili. Le-ta namreč ne podpihuje Taccardijevih razlik, temveč ga sprejma takšnega, kot je. Njihovo razumevajočo naravo Sturman še podkrepi s prizorom, ko se Taccardi stepe s sodelavcem, ki izreče žaljivko, »ščavo«. Sosedje pretepenega sodelavca kljub njegovi žalitvi poberejo s tal in ga oskrbijo.

Nedvomno Sturman v svojem romanu prevetri ustaljeni tržaški motiv tako, da v tržaški literarni kontekst vnaša aktualne elemente sodobne slovenske literarne prakse in ga s tem prenavlja, pa vendar ne moremo preko atipične izgradnje pripovedi, ki je na trenutke nekoliko moteča. Zgodba sicer teče linerarno, a se bralec zaradi preskakovanja iz tretjeosebne v prvoosebno pripoved in obratno brez kakšnih posebnih ločnic lahko hitro izgubi. Po avtorjevih besedah je s tem skušal narediti korak naprej in vsemu tradicionalnemu dodati nekaj novega, kar je sicer storil, a to je izvedeno nekoliko nespretno. Morda pa bo to ustrezalo največjim jezikovnim sladokuscem. Neizpodbitno pa je nedvomno dejstvo, da je s tem Sturman dosegel svoj namen: »V mojem besedilu ni namreč pomembno samo to, kako protagonist vidi sebe in svojo okolico, ampak tudi, kako drugi vidijo njega.«

Kritika 4. 10. 2022

Ko namesto besed šumijo listi

Fotografija: Wikipedija

»Tako malo vemo o tem, kako drevesa rastejo. In skoraj ničesar o tem, kako cvetijo, se vejijo in lupijo in celijo. Naučili smo se nekaj o nekaterih od njih, posamič. Toda nič ni manj osamljenega in bolj družabnega kot drevesa,« je zgolj ena izmed neštetih meditacij, ki se medsebojno prepletejo in tako ustvarijo zajeten ekofikcijski roman Razvejenje, ki je bil leta 2019 nagrajen z nagrado Pulitzer in ki ga od letos lahko prebiramo tudi v izvrstnem slovenskem prevodu Andreja E. Skubica.

Richard Powers, večkrat nagrajeni ameriški pisatelj, se je pisanja romana lotil skorajda znanstveno. Pet let je proučeval gradivo o drevesih, preselil se je na drugi konec države, konkretno v bližino nacionalnega parka Great Smoky Mountains na juhovzhodu ZDA. Prav zato je roman poln dejstev o različnih vrstah dreves, botanične terminologije in natančnih opisov biosfere, ki se zaradi tekočega in poetičnega sloga nikoli ne zdijo prisiljeni, ampak fabulativno in slogovno nujni. V svoji panteistični nadrobnosti in občutljivosti za očesu skorajda nevidne spremembe in premike je Powersova proza sorodna poeziji ameriške pesnice Mary Oliver.

Obsežen roman je razdeljen na več delov, poimenovanih po delih drevesa: Korenine, Deblo, Krošnja in Semena.

Prvi del, Korenine, se bere kot zbir kratkih zgodb, v katerih spoznamo intimne življenjske, mestoma tudi medgeneracijske zgodbe devetih osrednjih likov: propadlega umetnika Nicolasa Hoela, inženirke Mimi Ma, študenta (in kasneje profesorja) psihologije Adama Appicha, odvetnika Raya Brinkmana, stenografke Dorothy Cazaly, veterana Doughlasa Pavliceka, invalidnega indijskega priseljenca in računalniškega genija Neelaya Mehta, znanstvenice Patricie Westerford ter falirane študentke aktuarskih ved Olivie Vandergriff. Skupni imenovalec med seboj zelo različnih pripovedi o ljudjeh zelo različnih zaledij je stik človeka in narave, za katerim bralec po nekaj prebranih zgodbah radovedno opreza in ugiba, kako bo naravni svet tokrat spremenil tok pričujočega življenja. Zgodbe v realni časovni okvir umeščajo v pripoved navržena imena ameriških krajev in letnice, ki so ponavadi relevantne v medgeneracijskih zgodbah, ki se odvijejo najhitreje (kot nekakšna dokumentacija delčka daljše časovnice, v katero smo bralci vrženi kot bežni opazovalci), ali aluzije na konkretne zgodovinske dogodke. Takšen je denimo Stanfordski zaporniški eksperiment, ki zgodbo Doughlasa Pavliceka umesti v leto 1971. Kljub tovrstnim omembam pa je najpomembnejši indikator preteklega časa rast dreves, njihov razvoj in (bolj ali manj naravni) propad.

Od drugega dela dalje pa se raznotere zgodbe, ki smo jih spoznali v prvem delu, začnejo prepletati. S tem se vzpostavi analogija s teorijo, da drevesa medsebojno komunicirajo, ustvarjajo svojevrstno obveščevalno mrežo, preživetveno solidarnost in zavezništvo, ki je našim očem skrito. Kakor v mladosti med spopadanjem z medvrstniškim nadlegovanjem ugotovi že znanstvenica Patricia Westerford: »Vsi ti ljudje niso za Rožico Patty nič. In vendar so vsa njihova življenja že dolgo povezana, globoko pod zemljo. Njihovo sorodstvo bo delovalo kot razvijajoča se knjiga. Preteklost zmeraj postane jasnejša v prihodnosti.« Slednje drži tudi za Razvejenje: sprva se zgodbe zdijo nepovezane, šele v Deblu pa se začnejo kazati kot celota, na katero liki aludirajo s svojimi meditacijami že v partikularnih zgodbah. Sprva se srečata Olivia, ki se po kratkotrajni izkušnji klinične smrti vihravo odpelje s kampusa v neznano, in Nicolas, ki je tik pred selitvijo z družinske kmetije, kjer razdaja svoje umetnine z motivi narave. Tako se zgodi tudi s preostalimi protagonisti in večinoma v dvojicah začnejo snovati načrte civilne nepokorščine, proteste zoper človeško izkoriščanje narave. S tem pa se vzpostavi tudi temeljni problem romana – prevzeten in pohlepen odnos človeka do narave. Toda konflikt ni obravnavan zgolj s perspektive ekoaktivizma. Liki se zaustavijo tudi pri vprašanju trajnostnega pridobivanja lesa, saj se zavedajo, kako zelo nepogrešljiv del vsakdana so izdelki iz lesa, na kar opozarjajo tudi natančni opisi prostorov, predmetov, njihovega vonja, občutka in barve. Poleg tega roman ne zapade v moralizatorski ton, saj uspe predstaviti tudi perspektivo ljudi, katerih zaslužek in preživetje sta odvisna od črpanja naravnih virov, ki pa je zaradi kapitalistične pogoltnosti sčasoma (namerno ali ne) postalo pretirano in škodljivo. V romanu je kot takšna izpostavljena usoda družinskega podjetja Humboldt Timber, ki s svojo pretirano sečnjo spodbudi ekološko gibanje, zametki katerega so povzeti po resničnih dogodkih, predvsem po protestnem 738-dnevnem bivanju v krošnjah sekvoje aktivistke Julie Hill. Ekološko problematiko torej pripoved obravnava celostno, izpostavi razne paradokse, zaplete,  prepreke in transformativne izkušnje, s katerimi se srečujejo tako tisti, ki se jim zdijo »tisti, ki objemajo drevesa«, čudni in fanatični, kot okoljski aktivisti (pa tudi teroristi). Bralec pa kakopak simpatizira prav s slednjimi.

Rešitev tega problema se v romanu izriše v aktivizmu in čuječnosti. V zavedanju, da mi potrebujemo drevesa, ne ona nas; »[l]judje niso vrsta na vrhu, kot mislijo, da so. Druga bitja – večja, manjša, počasnejša, hitrejša, starejša, mlajša, močnejša – vidijo igro, delajo zrak in jedo sončno luč. Brez njih – nič.« V Deblu like napaja (četudi na trenutke idealistična) vera v zmožnost sobivanja, sodelovanje, spoštovanje narave in hkrati občutek strahospoštovanja do veličastnih stvaritev narave, utelešene v prastarih gozdovih. Mestoma lahko v refleksijah likov zaslutimo vizionarstvo – takšna so predvsem razmišljanja  Patricie Westerford: »V enem samem velikem blisku zlata uzre vse: drevesa in ljudi v vojni za zemljo in vodo in ozračje. In glasneje od trepetajočih listov lahko sliši, katera stran bo s svojo zmago izgubila.« Toda prek pravnih in fizičnih porazov, celo smrtnih žrtev aktivističnih akcij, se idealizem v Krošnji razblini in vedno znova razkriva, da pregovor vrana vrani ne izkljuje oči za človeško vrsto preprosto ne more držati in da vsako zagrizeno gibanje terja svoje žrtve.

Richard Powers Fotografija: Wikipedija

Kot je avtor povedal v intervjuju, meni, da je »sodobni roman pozabil na tretjo vrsto konflikta,«[1] na konflikt med človeštvom, njegovimi načrti in željami ter nečloveškim praredom, ki nas kot minljiva in krhka bitja presega in po svoje tudi ogroža. Kot taka ekofikcija ruši pričakovano antropocentrično fiksiranost romana kot literarne zvrsti in glas ponuja drevesom, ki so v romanu takorekoč personificirana. »[L]judje so tu praktično odveč,« kakor je zapisano v uvodni zgodbi o Adamu Appichu. Morda gre za branje, ki se sprva zdi nenavadno, čudaško, a nas bogate zgodbe, ki so prepojene s kopico botaničnih dejstev in so kljub poetičnim pasusom napisane v tekočem slogu, prepričajo in nagovorijo s težo tako intimne kot ekološke problematike, ki je danes verjetno še bolj aktualna kot v letu izida izvirnika. In kakor je zapisano v knjigi: »Tudi najboljši argument na svetu človeka ne bo pripravil, da se premisli. Edina stvar, ki lahko to doseže, je dobra zgodba.«

Razvejenje je hvalospev drevesom in naravi epske razsežnosti. Premišljeno strukturo, ki zaokroži in osmisli monumentalno vsebino, bogati avtorjev poetični slog, ki nas opomni, naj se ustavimo, prisluhnemo in še enkrat pogledamo okrog sebe, da bi zares videli svet, ki nam nudi dom, čeprav ga kot vrsta prevzetno razumemo kot nekaj samoumevnega. In ko knjigo odložimo, se nam morda zazdi, da namesto besed okoli nas šumijo listi.

[1] Prev: Eva Ule

Knjigo Richarda Powersa, ki je v prevodu Andreja E. Skubica izšla pri Beletrini, lahko kupite na tej povezavi.

Panorama 2. 10. 2022

Najlepše antične pripovedke

Ne zgodi se pogosto, da neka knjiga deset let po svojem izidu zasede prvo mesto na New York Timesovi lestvici najbolj prodajanih knjig. Zato je bila Madeline Miller, ameriška avtorica in profesorica klasične filologije, lahko upravičeno presenečena, ko je 7. aprila lani na vrh prestižnega seznama prilezel njen roman Ahilova pesem, ki je izšel leta 2011. Morda še bolj presenetljiv pa je vzrok za njegovo ponovno popularnost. Ahilova pesem je bila namreč ena od prvih knjig, ki je ujela zanimanje »booktoka«, skupine uporabnikov socialnega omrežja TikTok, ki jih ohlapno povezuje ustvarjanje vsebin, povezanih z literaturo in branjem. Avgusta 2020 je uporabnica @moongirlreads_ namreč objavila video z naslovom Books that will make you sob, v katerem je predstavila tudi Ahilovo pesem. Video je v nekaj urah zbral več kot sto tisoč ogledov, danes pa imajo videi s haštagom #songofachilles na tem socialnem omrežju skupaj več kot 206 milijonov ogledov.

Popularnost Ahilove pesmi je po eni strani precej razumljiva. Knjiga je napisana v žanrsko privlačni mešanici romana o odraščanju in romance, njegova pripoved pa je polna zapletov in tragičnih preobratov, kar skupaj ustvarja prijetno, hkrati pa čustveno intenzivno bralsko izkušnjo. Po drugi strani pa roman pripoveduje o Ahilu in Patroklosu, dveh junakih grškega mita, ki ga verjetno vsi poznamo iz srednje šole, a je dogajanje v njem kljub temu sodobnemu bralstvu popolnoma tuje. Madeline Miller protagonistoma sicer uspe dati globino, romanu pa sodobni ton in idejne poudarke, a gre še vedno za antična junaka, princa in vojščaka, zato se uspeh romanamed mladimi na booktoku in booktubu morda lahko zdi presenetljiv.

A Ahilova pesem še zdaleč ni edini roman, ki poskuša sodobno bralstvo privabiti s poseganjem po antičnih mitih. V zadnjih letih vsaj v anglo-ameriškem literarnem prostoru namreč obstaja trend romanov, ki svojo snov črpajo iz antične grške mitologije, pri čemer ne povzemajo zgolj posameznih tem ali motivov, ampak celotne zgodbe. Medeline Miller je zagotovo najbolj znana in popularna avtorica tovrstnih romanov – poleg Ahilove pesmi (slo. prevod Sanje, 2022) je izdala še roman Kirka (2018; slo. prevod Sanje, 2021), ki je bil prav tako uspešen in kritiško dobro sprejet – a obstaja še kopica podobnih romanov. Posebej popularna snov za reinterpretacijo je trojanska vojna: o njej je v dveh romanih, Ko dekleta obmolknejo (2018; slo. prevod Učila 2022) in nadaljevanju Trojanske ženske (Women of Troy, 2021), pisala z bookerjem nagrajena britanska pisateljica Pat Barker, v svojem romanu Tisoč ladij (A Thousand Ships, 2019) pa tudi britanska pisateljica in publicistka Natalie Haynes (ki gosti tudi odličen podkast Natalie Haynes Stands Up for the Classics). Slednja je napisala tudi roman o Ojdipovem mitu Jokastini otroci (Children of Jocasta, 2017). Pisateljica Jannifer Saint pa se je v svojem prvencu Ariadna (2021; slo. prevod Učila, 2022) lotila mita o Minotavru. Ista avtorica je letos izdala še roman Elektra o prekletstvu Argoške kraljeve družine in treh ženskah – Klitajmestri, Elektri in Kasandri – v njegovem središču.

Zanimivost grške mitologije za naš čas?

Čeprav se uspeh in število tovrstnih romanov, ki so izšli v zadnjih letih – zgornji seznam seveda ni izčrpen, ampak zajema predvsem najpopularnejše in po mojem mnenju najbolj zanimive naslove – zdita precej nenavadna, mislim, da lahko za pojav tega trenda najdemo razlago. Medbesedilnost – torej prevzemanje in prenavljanje starejšega materiala v novih delih – je ena najosnovnejših literarnih tehnik oziroma predstavlja celo samo jedro literarnega ustvarjanja. Omenjeni romani so sicer v načinu tega prevzemanja malo bolj specifični, saj so dejansko postavljeni v svet antične mitologije, a tudi to ni unikum v zgodovini literature. Že sama narava mitološkega izročila je izjemno heterogena; kot v svoji Antični miturgiji pravi Svetlana Slapšak: »V antiki ni veljal nikakršen kanon ‘antične mitologije’, saj ni bilo nobenega starodavnega arhiva, v katerega bi zgodovinarji in književniki, iščoč dober primer ali podobo, zahajali, brskali po predali in v njih odkrivali točne različice.« Poleg tega pa so podoben postopek kot avtorice omenjenih romanov uporabljali že grški tragiki, ki so v svojih besedilih prikazovali dogodke iz starejših mitoloških zgodb, pri čemer so si nemalokrat vzeli precej svobode. V Evripidovi tragikomediji Helena recimo s Parisom v Trojo ne pobegne Helena sama kot v ostalih verzijah tega slavnega mita, ampak zgolj njena fantomska podoba, medtem ko naslovna junakinja med vojno biva v Egiptu.

Verjetno še bolj pomembna kot tradicija prevzemanja in predelovanja mita pa je sama vsebina mitoloških pripovedi. Ta se namreč zdi posebej primerna za sodobne (kritične) reinterpretacije, sploh če imajo te feministični poudarek. Grški mit je namreč izjemno šovinističen, in to na načine, ki so nam dobro znani še danes, hkrati pa vsebuje tudi neverjeten nabor fascinantnih ženskih likov, prisotnost katerih ta ideološki naboj stalno postavlja pod vprašaj. Dober primer te kombinacije najdemo na primer v Heziodovi verziji mita o Pandori iz njegove pesnitve Dela in dnevi. V njej je Pandora predstavljena kot kazen, ki jo bogovi pripravijo ljudem, ker so ti od Prometeja sprejeli ukradeni dar ognja. Bogovi so ljudi – torej moške, ki naj bi takrat živeli brez žensk in v popolni blaginji – kaznovali tako, da so ustvarili žensko, Pandoro. To so posebej oblikovali (dobesedno, saj naj bi bila narejena iz gline) tako, da je moške očarala, hkrati pa so jo opremili z vrčem (in ne skrinjo!), v katero so strpali vse slabo, česar moški prej niso poznali. Pandora je tako hkrati prva ženska in vir vsega slabega, paradigmatična zapeljivka oziroma »lepo zlo«, kot ji pravi Heziod, ki s svojim izgledom in obnašanjem uničuje moške. A če odmislimo vso to patriarhalno navlako, hkrati predstavlja izjemno zanimiv in tragičen lik.

To ambivalentnost lahko tako razumemo kot ključno za prepričljivost sodobnih reinterpretacij grškega mita. Ker se avtorice omenjenih romanov osredotočajo na like, ki že obstajajo, in dogodke večinoma prevzemajo tako, kot so ti predstavljeni v mitu, njihova intervencija ne deluje nasilno do izvornega materiala. Zaradi bolj ali manj subtilne revizije predsodkov izvirnika pa kljub temu učinkuje sodobno, sveže in v določenih primerih celo radikalno. V nekem smislu so ti romani torej revizionistični, a ne na način, da bi preprosto črtali za današnji čas problematične dele, temveč poskušajo pokazati na ideološke procese, ki so oblikovali mitološko gradivo samo.

Trojanski romani

Se pa v načinu svojega revizionizma in uspešnosti te ambicije romani med seboj tudi najbolj razlikujejo. Zanimiva se mi recimo zdi primerjava med Ahilovo pesmijo, Ko dekleta obmolknejo in Tisoč ladjami. Kot omenjeno, vsi trije romani tako ali drugače pripovedujejo o trojanski vojni. A se v obsegu dogodkov, ki jih zajemajo, precej razlikujejo med sabo, še bolj pa od Homerjeve Iliade, najpomembnejšega vira za ta mit. Dogajanje v Iliadi je omejeno zgolj na nekaj tednov v zadnjem letu vojne. Kot napove že prvi vez epa, ta namreč pripoveduje predvsem o Ahilovi jezi, ki jo sproži njegov spor z Agamemnonom, mikenskim kraljem in poveljnikom vseh Grkov. Agamemnon je namreč Ahilu vzel sužnjo oziroma »vojno nagrado« Brizejdo, saj se je moral, da bi končal kugo, ki jo je nad Grke poslal Apolon, sam odpovedati Hrizejdi, ugrabljeni hčeri Apolonovega svečenika Hriza. Užaljeni Ahil se je zato nehal bojevati, s tem pa so Trojanci dobili veliko premoč. V nekem napadu jim je tako uspelo vdreti v grški tabor in skoraj bi zažgali grške ladje, a je Patroklos prepričal Ahila, da mu posodi svoj oklep, in sam zajezdil v boj. Trojanci so se, misleč, da se je vrnil Ahil, panično umaknili, Patroklosa pa je kasneje pod obzidjem Troje ubil Hektor. Zaradi smrti najboljšega prijatelja se je na bojišče vrnil Ahil in se maščeval Hektorju ter se s tem izročil prerokbi, da bo tudi sam umrl kmalu po Hektorjevi smrti. Iliada se sicer konča s Hektorjevim pogrebom – Ahil najprej noče predati njegovega trupla, nato pa ponj v grški tabor pride sam ostareli kralj Priam, kar omehča Ahilovo srce –, a je njegova smrt v tem epu že napovedana, v kasnejših virih, na primer v Apolodorju in Pindarju, pa ga s puščico ubije Apolon, ki prevzame Parisovo podobo (verzija, po kateri Paris Ahila ustreli v peto, kjer naj bi bil edino ranljiv, je še kasnejša).

Omenjeni trije romani svoje zanimanje razširijo onkraj teh dogodkov. Najbolj omejen ostane Ko dekleta obmolknejo, ki se osredotoča na lik Brizejde in tako zajema zgolj malo daljše obdobje vojne. Kot omenjeno, Ahilova pesem obsega celotno Patroklosovo življenje, pa tudi dogodke po njegovi smrti do padca Troje, medtem ko je Tisoč ladij v svojem obsegu najbolj ambiciozen, saj v njem avtorica poskuša povedati zgodbo vseh žensk, vključenih v vojno. Tako v enem poglavju beremo o Brizejdi in Hrizejdi, v nekem drugem o Heleni, v naslednjem o muzi, ki jo pesnik kliče, da mu pomaga pri snovanju epa, nato o amazonski princesi Pentezileji, ki se bori na strani Trojancev, o Laodameji, ženi kralja Protezilaja, ki je bil prva grška žrtev v vojni itd. Te posamezne pripovedi povezuje pogovor trojanskih žensk, predvsem iz kraljeve družine, torej kraljice Hekabe, njenih hčera Kasandre in Poliksene in Hektorjeve žene Andromahe, ki po padcu Troje čakajo, da si jih Grki razdelijo kot vojni plen in odpeljejo.

Te razlike v obsegu povzetih dogodkov so seveda povezane z različnimi načini, na katere se trije romani lotijo reinterpretacije mita. Ahilova pesem je v nekem smislu najbolj revizionistična in najmanj kritična do svojega izvirnega materiala. V romanu sta Ahil in Patroklos namreč ljubimca, česar načeloma eksplicitno ne omenja noben poznan antični vir. A to niti ni tako pomembno: junaka sta si tudi v mitu zagotovo zelo blizu, hkrati pa ta svoboda pri spreminjanju podrobnosti mitoloških zgodb ni problematična sama po sebi. Bolj zanimivo se mi zdi, na kakšen način avtorica obravnava nekatere druge aspekte zgodbe, sploh tiste, povezane z Brizejdo in življenjem v grškem taboru. Slednje je namreč predstavljeno precej idealistično: Brizejda, mlada kmetica, ugrabljena med ropanjem vasi okoli Troje, se pri deljenju »vojnega plena« zasmili Patroklosu, zato ta prepriča Ahila, da jo zahteva za svojo nagrado. Ahil in Patroklos jo nato nastanita v posebnem šotoru in pustita pri miru, tekom vojne pa postanejo dobri prijatelji. Patroklos, ki se v romanu večinoma ne bojuje, dneve preživlja tako, da z Brizejdo pohajkuje po okoliških gozdovih in nabira zdravilna zelišča, hkrati pa z Ahilom vodita nekakšno pribežališče za v vojni ugrabljene ženske, ki jih zahtevata kot »vojni plen«, nato pa poskrbita, da v Mirmidonskem taboru živijo relativno udobno in mirno.

Kar je seveda lepo, ne postavlja pa ravno kritičnega odnos do izvirne vsebine mita. To se zelo dobro pokaže v primerjavi s podobno vojaškega taborišča v romanu Ko dekleta obmolknejo. V njem kot pripovedovalka nastopa Brizejda, skozi njeno perspektivno pa bralci in bralke dobimo precej drugačno podobo desetletnega bivanja na obali pred Trojo. Z Brizejdine perspektive se namreč spremeni cel pripovedni svet mita, ki ga napolnijo kri, umazanija in blato, podgane, ki se v grškem taboru množijo med smetmi in povzročijo kugo, ter vsakdanja opravila moških in žensk, ki sploh omogočajo preživetje vojske. Posebej pa je izpostavljena usoda žensk v taborišču, ki tu ni idealizirana, ampak predstavljena tako, da razkrije resničnost sistematičnega spolnega nasilja, kaj se skriva za evfemizmi, kot so »vojna nagrada« ali »priležnica«. Ali kot na koncu romana ugotavlja pripovedovalka, ko si v metafikcijskem momentu dovoli ugibati, kaj bi se zgodilo, če bi bogovi res izpolnili Ahilovo prerokbo in ohranili zgodbo o njegovi slavi: »Kaj si bodo ljudje nekega nezamisljivo oddaljenega časa mislili o nas? Vem nekaj: ne bodo hoteli brutalne realnosti osvajanj in suženjstva. Ne bodo hoteli slišati o masakrih mož in dečkov, zasužnjenju žensk in deklet. Ne bodo hoteli vedeti, da smo živeli v posiljevalskem taborišču.«

Zdi se mi, da Pat Barker s tem na zgodbo o trojanski vojni uspe na zanimiv način pogledati s sodobnimi očmi; reči, ja, ta res govori o Ahilovi jezi, a hkrati tudi o vsakdanjosti posilstva in izkoriščanja žensk, ki je do sedaj ostala spregledana. A se tudi ta fascinantna in estetsko izjemno učinkovita poanta – vsaj zame je imelo opozarjanje na logistične in sanitarne zadrege desetletnega bivanja na obali pred nekim mestom izjemno močan potujitveni učinek – lahko izpne. To kaže po mojem mnenju precej neuspešno nadaljevanje Trojanske ženske, ki pripoveduje o kratkem obdobju med padcem Troje in odplutjem Grkov. Roman sicer ima zanimive aspekte: osredotoča se na dele trojanskega mita, ki so manj znani, predvsem na Ahilovega sina Neoptolema, ki se je bojevanju pridružil čisto na koncu in med napadom na Trojo ubil kralja Priama, na usodo trojanskih žensk po vojni in težave, ki so jih imeli Grki pred odhodom. A romanu, kljub temu da avtorica v njem spet poseže po Brizejdinem prepričljivem pripovednem glasu, ne uspe nadgraditi predhodnika in tako deluje bolj kot le 300-stranski epilog k njemu.

Med reinterpretacijo in reprezentacijo

Veliko bolje o usodi trojanskih žensk pripoveduje Natalie Haynes v Tisoč ladjah. Roman je, kot omenjeno, oblikovan kot kolaž zgodb različnih žensk, tako ali drugače vpletenih v trojansko vojno, s čemer pripoved po obsegu mitološkega gradiva, ki ga zaobjema, doseže skoraj epske razsežnosti. Reinterpretacijske tendence v njem so bolj subtilne. Ima sicer nekaj odlomkov, v katerih samozavedno opozori na svoj odnos do mita. Na primer ko Brizejda, ki je tu, tako kot v Ko dekleta obmolknejo, princesa mesta Lirnes, Patroklosu pove, da je Ahil pobil vse njene brate in ji ta odgovori: »Bogovi ljubijo Ahila. Lirnes bi moral priznati svoje mesto v njegovi zgodbi in se predati. Vse, kar bo zdaj ostalo od njega, je pol vrstice v epu.« A so takšni momenti v romanu redki in zdi se, da avtorica želi predvsem ponovno spomniti na zgodbe, ki so zbledele v senci velike pripovedi o Ahilovi jezi, in oživiti like, ki so v večini sodobnih obnov reducirani na mimobežne omembe.

Podobno ambicijo ima tudi Kirka, drugi roman Madeline Miller. V njem avtorica predstavi zgodbo nimfe Kirke, hčere boga sonca Heliosa in nimfe Perse, ki je najbolj znana po svojem nastopu v Odiseji. Odiseja je med njegovim desetletnim tavanjem namreč odneslo tudi do otoka Ajaja, na katerem je svoje izgnanstvo preživljala Kirka. Ta razumljivo ni bila najbolj navdušena nad vdorom, zato je Odisejeve mornarje spremenila v prašiče. A je ta s Hermesovo pomočjo nato čarovnico prisilil, da jih spremeni nazaj, nato pa pri njej preživel celo leto, po nekaterih virih pa sta imela skupaj tudi tri otroke, Telegona, Latina in Agrija. Kirka je Odiseju tudi svetovala, naj se posvetuje z dušo umrlega vidca Tejreziasa in mu povedala za nevarnosti Siren, Skile in Karibde. A je, kot v svojem romanu pokaže Madeline Miller, Kirka povezana še s kopico drugih mitov. Na Ajajo recimo priplujeta tudi Jazon in Medeja, ki Kirko prosita, da zanju opravi obred očiščenja. Pred tem sta namreč, da bi zamotila svojega zasledovalca Ajeta, Medejinega očeta in Kirkinega brata, sicer pa mogočnega čarovnika in varuha zlatega runa, ki sta ga ukradla, brutalno umorila Medejinega bratca in njegove ostanke raztresla v morje. Poleg tega je Kirka kriva za Skilo. Ta je bila namreč prej lepa nimfa, v katero se je zaljubil bog Glavk, ki pa je bil všeč tudi Kirki, zato je ta Skilo iz zavisti spremenila v grdo pošast z desetimi nogami in šestimi glavami. Avtorica romana zanimivo v Kirko vključi tudi pripoved o Minotavru, ki ga je rodila Kirkina sestra, nimfa Pazifa, v romanu pa ji pri porodu pomaga sama Kirka. (Sam sicer nisem našel antičnega vira za to zgodbo, a spet, to ni bistveno.)

Dobre in slabe žrtve

Morda še bolj pomembno kot predstavljanje bolj ali manj obskurnih mitoloških zgodb sodobnim bralcem in bralkam, pa je poskus, da bi like v njih naredili tudi psihološko prepričljive. To sicer povezuje vse omenjene romane, a pri nekaterih predstavlja večji del njihovega idejnega zastavka. Poleg Kirke to najbolj velja za Jokastine otroke Natalie Haynes in Ariadno Janifer Saint. Tu bi se za konec osredotočil na slednjo. Roman Ariadna se mi je zdel namreč posebej zanimiv, saj po eni strani unikatno združuje različne reinterpretacijske tendence ostalih romanov, od revizionizma romana Ko dekleta obmolknejo do reprezentacije Kirke in Tisoč ladij, a je hkrati pri tem tudi precej neuspešen. Idejni poudarek romana je, da so bile ženske, o katerih govori grški mit, na milost in nemilost prepuščene volji moških, v zgodbah iz tistega časa pa tako demonizirane za ceno moške časti in slave. V skladu s tem je Tezej, veliki atenski junak, ki je ubil Minotavra in svoje mesto rešil podložnosti Kreti, v romanu prikazan kot kronični lažnivec in častihlepnež, ki druge vidi zgolj kot orodje za izpolnjevanje lastnih ciljev. Ta poanta se mi zdi prepričljiva in učinkovita, a bi rekel, da roman z njo ne gre dovolj daleč. Oziroma se zdi, da še vedno opravlja isto ideološko operacijo, ki jo kritizira.

V romanu se namreč poleg Ariadne, njene sestre Fajdre in mame Pazife pojavljajo tudi drugi znani ženski liki, predvsem Meduza in Medeja. In če romanu uspe pokazati, da Meduza ni samo grozna pošast, ki jo je bilo treba premagati, ampak izkoriščena ženska, ki je plačala za prekrške drugih – Meduza je bila namreč kaznovana in spremenjena v pošast, ker jo je v Artemidinem templju posilil Pozejdon –, tega nekako ne uspe narediti za Medejo. Ta je sicer res ubila svojega mlajšega brata, dva svoja otroka, nato pa je poskušala ubiti še Tezeja in verjetno tako ni ravno najbolj vzorna junakinja, po kateri bi se morali vsi zgledovati, a je hkrati živela v svetu, v katerem je bilo škodovanje njihovim (moškim) potomcem skoraj edini način, na katerega se je lahko uprla moškim, ki so jo poskušali izkoristiti. Povedano drugače, Ariadne dela razlike med dobrimi in slabimi »žrtvami«: Meduza si kot nedolžni plen božjega poželenja in jeze zasluži naše sočustvovanje, medtem ko lahko Medeja, ki je storila vse v svoji moči, da ne bi bila reducirana na nemočno žrtev, ostane zlobna manipulatorka.

Ahilova pesem, Kirka, Tisoč ladij, Jokastini otroci, Ko dekleta obmolknejo, Trojanske ženske in Ariadne ter ostali podobni romani tako kljub svojim razlikam skupaj kažejo na vztrajno zanimivost grške mitologije. Pa ne zato, ker bi s poseganjem po mitoloških zgodbah izkazovali neko kontinuiteto »zahodne kulture«, ampak ker kažejo na raznolikost tega materiala, ki v srednješolskih obnovah ostane spregledana, in na ideološke procese, ki ga vsakič znova oblikujejo. Kot sem poskušal pokazati, pri tem tudi sami niso odporni na podobne zdrse – od idealiziranja vojnega suženjstva do demoniziranja ženskih likov –, a se mi to zdi zgolj dodaten razlog za potrebo po takšnem pisanju.