april 2023 - AirBeletrina
Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Panorama 30. 4. 2023
Čas branja
Čas branja: 7 min

Domača knjižnica: Irena Miš Svoljšak

Irena Miš Svoljšak ima za seboj več kot dve desetletji dolgo kariero v bančništvu, nam bralcem pa je bolj znana kot soustanoviteljica založbe Miš, ki sta jo z možem Janezom Mišem ustanovila že pred dvema desetletjema in letos praznuje okrogli jubilej. Ravno njene profesionalne izkušnje s področja trženja in odnosov s strankami so ji pomagale tudi v založništvu. Ne ona ne mož namreč nista študirala ničesar s področja založništva, pa vendar sta uspela zgraditi eno najboljših slovenskih založb, ki slovi predvsem po kvalitetni mladinski literaturi. Irena pove, da je že kot otrok sanjala o domači knjižnici. V majhnem stanovanju v Šiški, kjer sta najprej živela, je bilo to nemogoče. Pred tridesetimi leti pa sta se preselila v hišo na Gorjuši, kjer je tudi sedež njihove založbe, in v tej hiši je prostor posvečen predvsem knjigam. Pa ne mislite, da knjige niso v vseh prostorih …

Želja iz otroštva: domača knjižnica  

»Že v otroštvu sem si želela knjižnico in z mamo sem se pri devetih letih igrala knjižnico. Pri meni si je mama knjige izposodila in vodila sem evidenco. Strašno fino se mi je zdelo, da imam vse evidentirano. Takrat je nastal tudi moj ex libris,« pove Irena in pokaže knjigo pravljic avtorice Božene Nemcove, ki se ji vidi, da je bila mnogokrat brana in listana. »Oče je bil član Mestne knjižnice že v mladih letih in tudi naju z bratom je vodil v knjižnico. S košaro knjig smo se podali v knjižnico in nazaj domov odnesli nove. Imela sem torej tako lepe spomine, da sem si želela svojo knjižnico. In ko sva se z možem preselila na Gorjušo, v njegov rodni kraj, se je ta moja želja uresničila. Domača knjižnica je danes, odkar sem se v založbi umaknila v ozadje, postala moja pisarna. Knjižno omaro v tem prostoru je naredil moj mož kar sam.«

Fotografija: osebni arhiv

Mišja knjižnica romanov

V njihovi domači knjižnici prevladuje leposlovje. Vse knjige, ki so izšle v njihovi založbi, in teh je že preko 700, imajo v poslovnem delu, v pisarnah, v domači knjižnici Miševih in naokrog po hiši pa najdemo okoli tri tisoč knjig drugih izdajateljev. Nekatere so tudi že v škatlah umaknjene v klet: »Moj oče je bil zbiralec enciklopedij, in ker jih že dolgo nisem uporabljala, sem jih umaknila.« Sicer pa so knjige v vseh prostorih, in če je bila gospa Miš kot otrok bolj »knjižničarska«, pa danes ne vodi evidence svojih in moževih knjig. Največ knjig imajo v slovenskem jeziku, kar zajeten delež tudi angleških, nekaj nemških, najdejo pa se tudi prevodi njihovih knjig v tuje jezike in nekaj podarjenih knjig tujih založb, s katerimi sodelujejo. Tako je kar nekaj tudi knjig v nizozemskem jeziku, čeprav ne ona ne mož ne znata nizozemsko. Se pa gospa uči francoskega jezika, in ko jo povprašam, ali tudi bere francoske knjige, odgovori: »Zaenkrat pravih knjig še ne, bolj revije. Kadar pa urejam kakšnen prevod iz francoščine, takrat se potrudim in mi ta jezik zelo prav pride.«

Vsebina prostora domače knjižnice Irene Miš Svojšak se konstantno spreminja. Veliko knjig prihaja, mnogo tudi odhaja. Predvsem nove aktualne romane, ki jih je prebrala, rada podari naprej. V letošnjem letu pa jo čaka korenita sprememba tega prostora: »Po treh desetletjih je čas, da naredim temeljito prenovo. Zavedam se, da mora kar nekaj knjig oditi. Predvsem bom dala stran stare romane iz petdesetih in šestdesetih let. Imamo recimo dve zbirki 100 romanov, ena je sicer v kleti, vendar je treba narediti čistko vseh knjig.« Drugače pa ima tudi veliko strokovnih knjig: sprva je kupovala knjige o marketingu, ko je to delo tudi profesionalno opravljala v banki. Ta literatura je pretežno v angleščini. Kasneje sta z možem kupovala veliko knjig s področja založništva, seveda tujih, imata pa tudi mnogo jezikoslovnih knjig (od slovarjev pa do slovničnih knjig). Veliko je tudi poezije, ki jo Irena rada prebira in kupuje že od srednje šole naprej: »Imam večinoma slovensko poezijo in teh knjig nikoli ne bom dala stran. Tujo pa imam predvsem otroško poezijo in antalogije svetovne mladinske poezije.« Med leposlovjem najdemo mnogo angleških del, ki jih je izbirala za prevode založbe Miš: »Veliko jih je, ki sodijo med tako imenovane crossover knjige, ki jih je težko opredeliti. Avstralci radi prebirajo denimo berljive romane, ki jih lahko berejo povprečni bralci, a vendar zelo kakovostne. Imam pa tudi veliko slovenskega leposlovja in zgodovinskih knjig, nad katerimi se navdušuje predvsem mož. Je pa velika večina skupnih knjig, ki sva jih tudi oba prebrala.« Nekaj knjig imata obadva tudi iz otroškega in mladinskega obdobja. Janez je od mame dobil zbirko Naša beseda, kar nekaj Ireninih otroških knjig je ostalo doma pri starših, po sorodnikih pa je podedovala predvsem zanimive stare knjige.

Branje na poti v avtodomu

Irena pove, da večino knjig dandanes z možem najraje kupujeta v fizičnih knjigarnah. »Ko sva na dopustu v tujini, vedno odideva tudi v knjigarne. Zanima naju, kaj prodajajo, katere knjige so v izložbah. Pa tudi denimo v prodajalnah galerij, ki jih rada obiskujeta. Pravkar so se dogovorili za izdajo knjige, ki sva jo našla v londonski National Gallery. Ponavadi pa preden odideva na dopust, zavijem v Mladinsko knjigo v Arkadia centru na Viru, kjer si kupim zalogo za na pot. Veliko namreč potujeva z najinim avtodomom, zadnja leta sploh po Franciji, in na dopustu veliko bereva. Iz tujine pa knjige naročam tudi preko Amazona.« Tudi zakonca Miš si med seboj za darilo poklonita knjige in tudi ostalim rada dajeta ter prejemata knjige. Velikokrat so to kvalitetne knjige njihove založbe, pa tudi druge: »Ravno zadnjič sem prijateljema, ki sta prenovila vikend na Pohorju, v dar prinesla staro izdajo Pohorskih bajk in legend, ki je izšla pred vojno.«

V knjižnico pa le redkokdaj odideta: »Še lani sem bila vključena v knjižni klub domžalske knjižnice, vendar se mi je vse bolj pogosto dogajalo, da so bile knjige na bralnem seznamu natisnjene s tako majhnimi črkami, da jih nisem mogla več brati. Pa mi je zelo žal, rada sem hodila v knjižni klub in zdaj iščem novega. Kar si danes sposojam iz knjižnice, je večinoma preko Biblosa, na katerem si lahko izberem velikost črk. Pri tem mi ni treba imeti opravka s starimi, zdelanimi knjigami, saj knjižnice ne zmorejo več kupovati toliko novih knjig, kot so jih včasih, in gredo zdaj knjige iz knjižnic skozi veliko preveč rok, da bi jih z veseljem brala. Knjige raje kupim.« Gospa tudi sicer veliko bere na elektronskih napravah – vendar ne za prosti čas, temveč v sklopu  dela, kot omenjajo tudi številni uredniki in drugi, ki se ukvarjajo s knjigami. Na koncu dneva vsi knjigoljubi očitno raje beremo fizične knjige, po elektronskih posegamo bolj zaradi službenih in praktičnih namenov. Najin pogovor zaključiva v duhu dvajsetletnice njihove založbe: »Moj mož si je pri ustanovitvi založbe zadal cilj, da izdajamo kakovostne knjige, tako vsebinsko kot tudi v tehničnem in oblikovnem pogledu.« In z njimi tudi mi, ostali slovenski bralci, lahko polnimo naše domače knjižnice.

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Kritika 28. 4. 2023
Čas branja
Čas branja: 8 min

Pojasnjena Amerika

Blaža Kosovela poznamo kot goriškega intelektualca, soustanovitelja in sourednika revije Razpotja, vodilne slovenske revije za prepletanje idej tiste generacije premišljevalk in premišljevalcev družbenih fenomenov, ki jo povezujemo z izrazom milenijci. Skozi čas je preživela različne pretrese in dosegla kontinuiteto, ki zadošča, da jo označimo za medij s tradicijo.

S knjigo Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo, dolgo podnaslovljene Od agrikulture do kulturne industrije, od mesta Rim do ameriške civilizacije, se nam Kosovel predstavlja še kot polnokrven teoretik, potem ko ga je bralstvo poznalo predvsem po publicističnih tekstih. Gre za doktorat, ki ga je avtor razširil, tako, da je uspel kompleksno ožilje svoje teoretske materije povezati v povsem zaokroženo, organsko celoto.

Ta celota je namreč precej velikopotezna. Knjiga raziskuje razvoj pojmov civilizacija in kultura vse od starega Rima preko srednjeveškega Zahoda do sodobnih množičnih družb Evrope in ZDA, ki se v svojem razvoju cepijo na dve liniji. Amerika je od Evrope oziroma Evropa od Amerike kljub mnogim sorodnostim in skupnim izvorom namreč precej drugačna, kar se nam tudi intuitivno dozdeva, Kosovelova študija pa nam uspe pojasniti, zakaj je temu tako.

Velikopoteznost se izkaže za upravičeno, saj avtor razlago ves čas drži na vajetih. Zato pa jo je toliko težje povzeti v krajšem kritiškem tekstu. Recimo, da se skozi intelektualno tradicijo srednjega veka, kjer se kultura prenaša predvsem preko duhovnikov, v Evropi kasneje razvijeta dve liniji razumevanja družbe. Ena je francoska, ki temelji na ideji razsvetljene univerzalistične in sekularne civilizacije s centralizirano upravo. Da bi takšno družbo dosegli, je seveda potrebnega tudi nekaj nasilja, ki briše lokalne kulturne navade, jezike in podobno. Da bi dobili moderno nacionalno državo z enotno civilizacijsko podobo, je treba razna ljudstva, ki živijo na danem teritoriju, najprej ukrotiti.

Nasproti nastajajoči francoski civilizacijski hegemoniji pa se pojavi nemška ideja kulture kot skupka običajev, narečij in podobno, ki so značilna za majhne narode. Kultura je torej temelj samobitnosti malih ljudstev. Lahko bi rekli, da se v Sloveniji kot prepišni državi, za katero se v mednarodni javnosti nikoli ne ve čisto, če sodi na Zahod ali Vzhod, v Srednjo Evropo ali na Balkan, pojavljata oba principa. Kultura je res razumljena kot temelj samobitnosti malega naroda, istočasno pa je skozi komunistično linijo prišla tudi francoska ideja civiliziranja od zgoraj navzdol, ki znotraj diskurzov kulturnikov po mojem v nekem smislu tudi prevladuje. Kosovel pri tem razlage vseskozi utemeljuje z bogatimi predstavitvami institucionalnega in razrednega ozadja, ki so v Franciji in Nemčiji pripeljale do različnih smeri. Ti podatki nas navdušujejo in poglabljajo razumevanje pojavov, ki se včasih zdijo kot samoumevni ali pa z neba padli, denimo francoske revolucije.

Če so se Evropejci oblikovali na temeljih teh konceptov družbe, pa v ZDA ni bilo tako. ZDA je dežela prišlekov, pogosto sektaških fanatikov, ki so uhajali določeni verski ali parlamentarni oblasti oziroma so uhajali pritiskom civiliziranja. Ker pa so jih tam pričakala ljudstva, ki so že imela razvito kompleksno družbo, urejena urbana središča, upravo, politična zavezništva in tehnologijo, je prišlo do izuma mita o Ameriki kot divji deželi, ki je delovnim ljudem ponudila svobodo. Mit o prazni deželi zakriva genocid nad staroselci. Delovanje zgodnjeameriških verskih sekt je pravzaprav temeljilo tudi na filozofiji zgodnjega liberalizma, predvsem Johna Lockeja kot predstavnika škotskega višjega sloja, ki se je upiralo angleškim usmeritvam. Svoboda je bila razumljena predvsem kot pravica do svobodnega upravljanja z zasebno lastnino, ob upoštevanju strogih pravil znotraj lastne skupnosti. Zemlja samodejno pripada tistemu, ki jo obdeluje in iz nje vleče dobiček – to je miselnost zgodnjega kapitalizma. Morda tudi od tod zmotno prepričanje, da ameriški Indijanci niso imeli poljedelstva: če svojo svobodo utemeljuješ tudi na ukradeni zemlji, potem si to najbrž moraš nekako upravičiti z določeno lažjo.

Sočasno se je razvijala trgovina s sužnji, ki na začetku niso bili zgolj afriški, med njimi so bili mnogi Irci. Ti, ki so trpeli izjemno nasilje Angležev, so sprva sodili v isti sloj kot temnopolti. Ko pa je populacija sužnjev postala prenevarna, se je začelo njihovo razslojevanje po načelu deli in vladaj, Ircem so podelili dodatne pravice in jih prepričali, da so boljši.

To je rojstvo ameriškega rasizma. Ob mnogih prišlekih so premožni ljudje angleškega porekla morali ves čas ohranjati svoj primat, ki so ga upravičevali na različne načine, tudi denimo z njim prilagojenimi inteligenčnimi testi. Ideja bele rase se je krepila in treba jo je bilo vedno znova definirati, tudi s scientističnimi diskurzi, iz katerih so kasneje črpali ideje nacisti. Tudi kasneje ni bilo nujno, da so ljudje svetle polti pripadali beli rasi – bela rasa je ideja, ki nam je postala samoumevna, ne pa od nas neodvisno obstoječa stvarnost. Dejstvo je, da so ljudje od antike naprej skozi različne dobe in v različnih civilizacijah barve kože imenovali različno. To, da današnji belci svojo kožo imenujemo belo, sploh ni samoumevno.

Kakor so se v našem delu sveta oblikovali vzorci samorazumevanja preko kulture, so se v ZDA preko rase. Pri utemeljevanju tega avtor znova uporablja obsežno gradivo in zanimive podatke, trivio, ki nas spravi v začudenje, vendar se povsem ujema s predstavljeno teorijo, ki jo krepi in utrjuje. Tako včasih nekaj, kar bi lahko delovalo kot zabavna informacija, ki jo izrečeš med sproščenim druženjem, postane zidak teorije. Kosovelova intelektualna izvirnost je v spretnem povezovanju teh dveh ravni.

Obsedenost z dobičkom, ki izhaja iz utemeljitvenega razumevanja smotra obdelovanja zemlje in privatne lastnine, je pripeljala do vedno novih inovacij, med drugim so si v ZDA omislili institucijo korporacije. Te so državo povezale in industrializirale, industrijskemu procesu pa so bili podvrženi tudi pojavi, ki jih imamo pri nas za kulturne. Američani zaradi prisotnosti različnih ljudstev in suženjstva do 20. stoletja niso zares poznali nacionalne zavesti, ta se je uveljavila predvsem skozi svetovni vojni in hladno vojno, ko se je pojavil zunanji sovražnik, preko katerega so se prepoznavali kot nekaj enotnega. Če so pri nas narodno zavest razvijali preko književnosti, so jo v Ameriki preko zabavne industrije in popularnih medijev. In tukaj je še en odgovor na vprašanje, zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo – ker imajo zabavno industrijo.

Ta obnova je seveda dokaj poenostavljena, kar je samo kompliment za knjigo. Stranskih zgodb in konceptualizacij, ki zadevo delajo zares celovito, je še dosti in zelo krepijo razlagalno moč.

Kosovel se sicer po načinu mišljenja družbenega in političnega opira na aparat, ki ga je razvila Hannah Arendt, kar je tudi sicer precej značilno za kroge okoli izvorne uredniške ekipe Razpotij. Pri tem se v skladu z žanrskimi načeli doktorata sklicuje tudi na mnoge druge teoretike, ki jih pogosto citira. V skladu s tem žanrom gre torej tudi za delo, ki je sinteza mnogih teorij na izviren način. Ta sinteza pa proizvede svoj presežek, namreč izviren teoretski doprinos, ki je nedvomen, pri čemer je še dodatno razširjen.

Delo je predvsem teoretsko dosledno, in čeprav je pisano z evropske perspektive, v njem ne najdemo (očitnega) navijaštva, zgolj mrežasto prepletanje konceptov in drugih oblik razlage, ki vsak pojav posebej razlagajo historično in vzročno-posledično, kot del velikega ustroja zgodovine človeštva.

Gre za razmeroma zapleteno branje, najbolj dostopno tistim, ki teorijo berejo tudi sicer. Kosovelov slog pa vendarle zaznamuje določena »žmohtnost«, strastnost, prisotnost omenjenih zanimivih podatkov, oziroma zopet – po ameriško trivie, kar pa lahko predstavlja tudi ogrodje in kontekst za lažje razumevanje napisanega.

V današnji Sloveniji najbrž prevladuje določena skepsa do ZDA, njene kulturne hegemonije in zunanje politike. Sočasno je ta dežela objekt fascinacije, vzbuja veliko zanimanje, ki pa se popularno uokvirja predvsem v stereotipe. Doslej najbrž še nismo imeli izvirne študije, ki bi kulturne razlike prikazala z naše perspektive na tako poglobljen način. Delo je v našem prostoru unikum, ki bi se moral pojaviti že prej. Knjiga povsem nedvoumno pomaga bolje razumeti Ameriko in je eden najbolj zanimivih domačih teoretskih doprinosov v zadnjih letih.

Blaž Kosovel: Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo: od agrikulture do kulturne industrije, od mesta Rim do ameriške civilizacije (ZRC SAZU, 2022)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Panorama 26. 4. 2023
Čas branja
Čas branja: 15 min

Mar v slovenskih kriminalkah res prevladujejo morilke?

V začetku leta sem na Facebooku zasledila objavo Jelke Stergel, nekdanje direktorice Slovenskega filmskega sklada, Festivala slovenskega filma v Portorožu in direktorice Liffa, ki je opazila, da je v slovenskih kriminalkah, ki so predvajane na televiziji, več morilk. Njena izjava: »Če je med stvarnostjo in fikcijo kakršna koli povezava, ki priča o psihološkem dojemanju ženske v neki družbi, je ta izkrivljena slika žensk v slovenski popularni literaturi in posledično v krimi serijah vzrok, da se globoko zamislimo nad sabo in nad tem, kako to, da smo si gledalci zaslužili ravno ta izbor serijskih presežkov. Zadeva namreč sploh ne bi bila tako resna, če bi imeli nacionalno televizijo s kapaciteto producirati vsaj štiri ali pet nadaljevank na leto in bi bila ena od teh kriminalka osnovana na narodnih mitih in bajkah o ženskah. Tako pa smo pristali na letnem programu, ki premore eno samo lastno produkcijo. Eno. In ta nam znova in znova pripoveduje, da smo krive ženske. Žalostno.«

Zanimalo me je, ali je to res – vendar se nisem osredotočila na televizijo, temveč na kriminalne romane, ki v Sloveniji postajajo vse bolj popularni in aktualni. Kontaktirala sem slovenske pisatelje in pisateljice ter jih povprašala o njih: zanimalo me je, če je dejansko več morilk v njihovih knjigah, če sami opažajo v (slovenskih) kriminalnih romanih več morilk kot morilcev, in pa tudi glede njihovega pisanja, ali zavedno izberejo spol morilca. V nadaljevanju sem pogledala čez državne meje in ugotavljala, ali je v tujini podobno, nato pa za komentar prosila še Primoža Mlačnika, ki se na akademskem področju aktivno ukvarja s slovenskimi kriminalkami.

Ali je v slovenskih kriminalkah več morilk?

Irena Svetek: »Nikoli se mi ni zdelo, da bi bilo v kriminalnih romanih več ženskih morilk, bolj se mi zdi, da moški prednjačijo, tako kot v resničnem življenju, kjer je zagotovo več moških morilcev kot žensk. To, da ženska mori, je bolj redkost, seveda pa imamo tudi takšne primere.«

Tadej Golob: »Verjetno je morilk res več, kot bi ustrezalo realnemu življenju, tudi v mojih knjigah, a tega ne bi pripisal kakšnemu posebnemu ženskomrzništvu med pisci kriminalk (vsaj pri meni ne), pač pa enemu od temeljnih pravil, ki jih mora izpolnjevati vsaka kriminalka – to je, da je bralec na koncu vendarle presenečen. Če je storilka ženska, je to lažje doseči.«

Avgust Demšar: »Čeprav preberem in pogledam kar nekaj detektivskih romanov in serij, se mi ne zdi, da bi po spolu izstopale morilke. Resda tega nisem nikoli načrtno spremljal, obenem moje zanimanje velja v glavnem ne-slovenski produkciji (te tako ni kaj obilo), ampak, če bi storilci drastično prevladovali, bi to najverjetneje zaznal.«

Mojca Širok: »Statističnih podatkov nimam, a moj občutek kot dolgoletne in strastne bralke kriminalnih romanov je, da to ne drži. Če so že negativke, so ženske spletkarke, morilec, tisti, ki si nazadnje umaže roke, pa moški, ki so ga one napeljale k umoru. Morda je to tudi potrditev veljavnosti najbolj klasičnega stereotipa o moških in ženskah.«

Mirt Komel: »Nasploh bi dejal, da ne drži, da je veliko morilk v kriminalkah, kdor je to komentiral, je verjetno imel v mislih zgolj Goloba in Demšarja, kjer pa so ženske morilke precej pogoste (da ne rečem kar pravilo). Čemu? Mislim, da zelo preprosto zaradi tega, ker jih je lažje ‘skriti’ na seznamu osumljencev, in to prav zato, ker praviloma niso pravilo.«

Vid Legradič: »Ne, da je več morilk, nisem zaznal. Bi se pa pri tem odgovoru dotaknil tistih moško-ženskih stereotipov, ki trdijo, da so moški bolj neposredni in direktni, ženske pa bolj preračunljive, indirektne. Merim v trditev, ki pravi – na primer na temo politike –, da prihaja do vojn, ker so politiki večinoma moški. Če pa bile politiki ženske, vojn sicer ne bi bilo, bi pa bilo več atentatov. Iz tega primera stereotipa lahko izhajamo, da je s stališča pisatelja kriminalk bolj zanimiva ženska morilka.«

Kako pišete: ali najprej določite spol morilca oziroma druge karakteristike morilca? Se vam zdi pomemben spol morilca? So v kriminalkah stereotipi bolj poudarjeni – katere lastnosti so kvazi ženske, katere kvazi moške?

Irena Svetek: »Najprej dobim idejo, o čem bom pisala, zato se najprej ukvarjam z dramaturgijo zgodbe, potem pa začnem sestavljati like in glede na zgodbo določim morilca, se pravi, mi je že od začetka jasno, kdo bo stopil v njegove čevlje. Mislim, da so veljale ženske morilke za tiste bolj nore, sploh če se jim je utrgalo zaradi ljubezni oziroma ljubosumja. Eden velikih stereotipov se mi zdi tudi ta, to lahko večkrat vidimo tudi v filmih ali nadaljevankah, kako je morilec, dokler nihče ne ve, da gre zanj, nekako normalen, ko pa je razkrinkan, postane v trenutku nekakšen blaznež.«

Tadej Golob: »Najprej dobim idejo za zaplet, se pravi za zločin, in takrat je vsak storilec nedoločljivega srednjega spola, potem mu pa glede na karakter zločina določim spol. Tudi po posvetu s strokovnimi sodelavci, ki sem si jih nabral v teh letih, kriminalisti in doktorji z drugih področij. Ker pa gre vendarle za fikcijo, se njihovih priporočil ne držim zmeraj. Stereotipom se kot pisatelj poskušam čim bolj izogibati. Stereotip se namreč pove v enem stavku, jaz jih pa potrebujem kar nekaj (stavkov) za 500 strani debelo zgodbo.«

Avgust Demšar: »O spolu morilca v svojih delih nikoli ne razmišljam vnaprej in ločeno od kriminalnega zapleta, prav tako si ne vodim statistike o tem. K snovanju vsake nove kriminalke nikoli ne pristopim programsko, da bi na primer pogledal nazaj in se odločil ali je čas za žensko ali moškega. Kdo v mojih delih mori po spolu, sem načrtno pogledal šele zdaj na podlagi vaših vprašanj in ugotovil, da imam v svojih 12 kriminalkah (tudi zadnji, ki je napisana, ne pa še izdana) 8 morilcev in 5 morilk. To je 13, ker pač v enem primeru morita oba, ne glede na to, kdo dejansko izvede samo dejanje. Podobno nezanimanje za spol se mi dogaja trenutno, ko v glavi počasi oblikujem snov za naslednjo knjigo. Vem, v katerem okolju se bo dogajala, slutim, kaj bo gonilo morilca, počasi bom izoblikoval vsebinski lok, spol morilca pa se bo spontano pojavil nekje vmes. Mislim, da je določena stopnja prisotnosti stereotipov vpeta v pravila kriminalno-detektivskega literarnega žanra. Glavni junakinja kriminalke mora imeti nekaj, kar ga dela superiornega, s čimer bralcu_ki nudi možnost pozitivne identifikacije. Ta seveda ni spolno vezana po pravilu bralec se identificira z junakom, bralka z junakinjo. Omenjeno pravilo je po moje časovno univerzalno, velja tako za Miss Marple kot za Lisbeth Salander. O tem, katere lastnosti oziroma spolni stereotipi so v kriminalkah bolj ženski in kateri moški, ne bi želel ugibati, se jih pa v svojem delu poskušam izogibati. Obenem bi želel poudariti, da so eno klišeji oziroma pravila, ki narekujejo zgradbo žanra, drugo pa družbeni stereotipi, še posebej spolni. V dobri krimi literaturi jih skorajda ne boste našli, v potrošni plažni produkciji pa bo teh mrgolelo. V bistvu je to eden od kriterijev, po katerih lahko ločujemo literarno dober detektivski/kriminalni roman od slabega.

Obstaja pa nekaj drugega. Opažam, da se pri svojem pisanju za spol morilca odločim takrat, ko izoblikujem motivacijo za umore. Kot da bi v sebi nosil notranji kriterij, kaj je tisto, zaradi česar bi morila ženska, in kaj tisto, zaradi česar bi moril moški. Ali se to dogaja na podlagi mojega psihološkega občutka za razlike v vrednotah, ki jih pripisujemo klasičnima spoloma, ali pa gre le za stereotipni pogled nanju, ne vem, upam pa, da gre bolj za prvo.

Ženske v mojih romanih ne morijo toliko zaradi pohlepa (razen v dveh primerih, ki pa sta specifična z drugih vidikov) in ne morijo spontano, v afektu. V zločin jih pahne močno in/ali dolgotrajno čustveno neravnovesje, globoko zakoreninjene travme in podobno. Zločin, ko ga storijo, je premišljeno dejanje, z že vnaprej upoštevajočimi in sprejetimi posledicami. Moški lažje stori dejanje v afektu, ne misleč na posledice, bolj pogosto od ženske storilke je moški tisti, ki se po umoru drži za glavo. Povedano je na primer tematizirano v mojem zadnjem izdanem romanu z naslovom Tajkun, velja pa vse povedano izključno za moje delo in ni poskus posplošitve na krimi žanr.

Morda še to: čeprav se v svojih kriminalkah o spolu morilcev ali storilcev nisem nikoli načrtno in vnaprej razmišljal, se to zadnjih recimo desetih letih vedno pogosteje pojavlja kot vprašanje v intervjujih in med komentarji bralcev na literarnih večerih. Sem nenazadnje sodijo tudi vaša.«

Mojca Širok: »Moji romani niso klasične ‘whodunnit’ kriminalke, ampak bolj politično-kriminalni romani, v njih so umori vedno ‘nadaljevanje politike z drugimi sredstvi’. Rdeča nit mojih romanov izhaja iz mojega novinarskega dela, pri katerem sem ugotovila, da prava oblast nima obraza. Se pravi, da politiki z obrazom, torej nosilci funkcij, ne štejejo veliko, so lutke, maske, ki skrivajo prava ozadja moči. V mojih romanih so moški tisti politiki z obrazom in ne ženske. Ženske bodisi razkrivajo bodisi igrajo svojo igro. Ampak razlik med spoloma pri meni ni, vsaj zavestno ne. Gre za dinamiko naracije, dinamiko med junaki. Nikoli ne vem, kam se bo obrnila zgodba. In če se mi sredi pisanja zazdi, da nekdo ni tisto, za kar sem ga imela, pri tem ne gledam na to, ali je moški ali ženska.«

Jure Godler: »Kot ljubitelj predvsem kriminalk Agathe Christie, ki je predstavnica nekega drugega časa, lahko rečem, da že pri njej ne zaznam veliko stereotipov. Gre za motive, kot so denar, ljubosumje ali maščevanje, a so vedno uravnoteženo porazdeljeni med spola. V novodobnih kriminalkah, ki se več ne dogajajo v angleških podeželskih graščinah, pa se mi zdijo ti stereotipi še bolj odsotni. Priznam, da me v kriminalkah najprej prevzamejo kreativni načini umora, motivi in razlogi, ne glede na to, ali je morilec moški ali ženska. Mogoče je pa res, da so pri ženskah včasih umori nekoliko bolj ustvarjalni oziroma izvirni kot pri moških. Ko razmišljam o zgodbi in ko pišem, se izbira spola morilca zgodi organsko in ni posledica premišljevanja o tem, ali bo morilec moški ali ženska. Tudi preveč pomembno se mi ne zdi. Bolj se osredotočam na res izvirno metodo, ki mora vedno izvirati iz situacije in konteksta in v tem primeru je izbor spola zgolj posledica tega.«

Vito Komac: »Vloga ženske v življenju je seveda drugačna kot vloga moškega, ne glede na spolno enakopravnost. Moški smo nagnjeni k temu, da ženskam bolj zaupamo, ker nezavedno v njih vidimo materin lik. In bolj smo razočarani nad njimi kot nad moškimi, od katerih pričakujemo rivalstvo in izdajo. V mojem pestrem poslovnem življenju so me najbolj presenetile načrtovane, usodne prevare sladkobnih žensk, celo bližnjih kolegic. Čeprav sem bil s strani moških večkrat prevaran, pa tudi več jih je bilo v poslovnih odnosih z mano. Zakaj potem ženska ne bi mogla biti tudi morilka? V afektu? Dolgoročno? V mojem prvencu obravnavam tako morilko (gre za resnični lik), ki jo je v proces dolgoročnega umora napeljal starejši par. In je žrtev hinavsko spravila s sveta, celo pogreb je plačala in žalni venček je naročila (sem shranil lento z napisom …). Moški so bolj impulzivni, velikokrat pod vplivom alkohola ali opojnih substanc, in takrat bolj nepremišljeni v odločitvah. Ženske niso manj pogumne od moških, le bolj premišljeno se lotijo maščevanja ali umora iz koristoljubja.«

Vid Legradič: »Dobra kriminalka vsebuje preobrate, ki zahtevajo pisateljeve sprotne odločitve in zato spol ni pomemben. V mojih knjigah morilca ne določim jaz, temveč okoliščine. Zaradi tega lahko rečem, da sta v enaki meri zastopana tako moški kot ženski spol (tudi protagonist/-ka lahko ubija za preživetje). So pa v kriminalkah stereotipi zagotovo bolj poudarjeni. Pri moških so to zagotovo moč, želja po moči in oblasti, moškost. Pri ženskah sta to nežnost in materinski čut. Te stereotipne lastnosti so v kriminalkah potencirane, v primeru mojega romana Sence gorskega cvetja protagonistka (ki ni mogla imeti otrok) reši in posvoji s strani kriminalne združbe ugrabljenega otroka. Pri tem ne samo, da se mora boriti za svoje življenje, ampak zaradi materinskega čuta še bolj goreče ščiti tudi posvojenca. Seveda bi vse to lahko izvedel tudi moški, a sem se kot pisatelj v tem primeru odločil za žensko, ker naj bi bil ta čut (iz stereotipnega zornega kota) pri ženski močnejši kot pri moških.«

Darja Korez: »Glede stereotipov se mi zdi, da tako moški kot ženske nekoga ubijejo bolj ali manj v afektu, torej ko se ne zmorejo več obvladovati, včasih najbrž gre tudi za silobran, a res težko sodim, ker so okoliščine pri vsakem umoru zelo različne, o tem bi gotovo največ vedeli povedati sodniki, ki razsojajo v primeru krvnih deliktov, pa seveda kriminalisti.«

Boris Karlovšek: »Za odločanje, kdo je morilec v knjigi, je pomembno samo to, kakšna je osnova zgodbe, kaj je zaplet in kaj želim kot pisatelj povedati. Torej če gre za ljubezensko prevaro, pa imamo zelo razočarano žensko, ki se ji je podrl svet, ko jo je mož prevaral ali dalj časa varal, potem je logično, da bo morilka ženska. Če gre za kakšno gospodarsko zadevo, v kateri se prepletajo politika, mafija in veliko denarja, potem bo verjetno kandidat za morilca moški. Sicer pa stereotipi v moji knjigi niso poudarjeni in rad igram drugače, kot je običajno. Ženske ali moške lastnosti ne obstajajo. Zgled so mi filmske nadaljevanke o Vikingih. Tam so ženske spretne z orožjem in sodelujejo v bitkah.«

Ali je več morilk v tujih knjigah?

Po pregledu tuje literature in člankov o omenjeni temi je stanje v tujini zelo podobno. Ker stereotipi igrajo pomembno vlogo v kriminalnih romanih, ni več ženskih morilk. Predvsem pa ženske tudi v tujih knjigah morijo iz maščevanja, ne pa zaradi drugih razlogov, sploh pa ne »kar tako«. Je to res tudi v resničnosti ali je to še en zastarel predsodek, pa bi morali raziskati v prihodnosti. Vsekakor pa je uspeh serije Killing Eve, v kateri glavna protagonistka mori brezčutno, hladnokrvno in redkokdaj maščevalno, verjetno tudi v tem, da je nekaj novega, nepredstavljivega, fascinantnega.

Za zaključek: misli dr. Primoža Mlačnika

»Mislim, da o splošnih značilnostih slovenskih kriminalk ni najbolj smotrno razmišljati z enostavnimi analogijami ali selektivnimi branji, ker nam omogočajo, da moraliziramo, kjerkoli zapiha veter ogorčenja. V luči feminističnega realizma bi bili enako ali še bolj nezadovoljni, če bi bile ženske v slovenskih kriminalkah namesto morilk upodobljene kot pasivne žrtve, kot trupla in enigmatični objekti, ki fascinirajo moške detektive, verjetno pa nam bi bilo všeč, če bi bilo več ženskih kriminalistk. Reprezentacije ženskih morilk v slovenskih kriminalkah so vseeno ambivalentne. Ena ubija, ker jo je moški prevaral in ne more postati mati, druga ubija, ker jo moški zapostavljajo, tretja ubija zaradi homofobije, četrta ubija, da bi zaščitila sina … Morda bi lahko zagovarjali tezo, da so ženske v slovenskih kriminalkah večinoma v funkciji moških likov in da so predstavljene bolj patološko od moških, npr. da so na koncu zgodbe pogosto predstavljene kot nore, čeprav imajo za umore čisto ‘legitimne’ razloge, ampak … Koliko kriminalk bi obsegal ta korpus? Za tiste, ki jih gledamo po televiziji, vse to morda drži.

Mednarodne kulturne in literarne študije kriminalke kažejo, da se v zadnjih štiridesetih letih po vsem svetu množijo podobe ženskih detektivk (tudi detektivk z neheteronormativnimi identitetami) in morilk. Globalno se povečuje tudi število hendikepiranih, temnopoltih, kulturno hibridnih, marginaliziranih in gejevskih detektivov. Večje število ženskih morilk se s perspektive feministične kritike včasih interpretira kot korak k večji enakopravnosti žensk, vsaj v žanru, češ, končno so pisateljice in pisatelji tudi nam omogočili, da smo aktivne v naši zlobi, da lahko izgubimo potrpljenje, vzamemo stvari v naše roke in pobijemo vse cepce, ki si to zaslužijo, v kar nas sicer silita patriarhat in kapitalizem. Pri razmišljanju o odnosu med psihološkimi učinki in žanrom, v katerem je zaželeno prikazovati, kar je v resničnem življenju prepovedano, so ženske morilke torej lahko mesto subverzivne identifikacije, če predpostavimo, da bralke in bralci med branjem niso nedolžni lepodušneži.«

Fotografija: Maja Čakarić Fotografija: Maja Čakarić
Podkast 25. 4. 2023
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 32 min

AirBeletrinin podkast: beremo s Tomažem Grušovnikom

Mi trije ne bomo rešili sveta, a kdo ga bo?!?

Teoretik zarote je lahko vsak. Kdo ni v življenju niti enkrat podvomil o »pravem« morilcu  ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja ali pa se spraševal o vpletenosti ameriške vlade v teoristični napad na dvojčka in Pentagon?

Mi trije smo Maja in Klara ter filozof Tomaž Grušovnik in v podkastu skupaj ugriznemo v vprašanja, ki jih odpirajo teorije zarote, ter jim poskušamo poiskati odgovore. Pri tem ugotavljamo, da informativne brošure ali vneta pojasnila znanstvenikov kljub obilici argumentov bistveno ne zaležejo in le stežka prepričajo prepričane.

Kaj pa jih prepriča? Kaj lahko omaje njihovo vero? Nekaj upov sva položili v Tomaža, saj je avtor knjižice Midva ne bova rešila sveta: eseji o teorijah zarot, a kot je pripomnil, hitrih receptov ni. Najboljši ključ do uspeha je vzgoja spoznavnega značaja od malih nog.

»To pomeni, da na daljši rok, torej že v vrtčevskem in osnovnošolskem izobraževanju, vzgajamo znanstveno misel, kar pa ne pomeni, da otroke učimo nadrobnosti iz biologije, saj se v njih izgubijo. Ravno nasprotno. Moramo jih učiti metode, se pravi: kako odkrivati svet, kako biti objektiven, kako ne zapasti v zmoto, kako se reflektirati, kako postaviti pod vprašaj svoje lastno mišljenje. Tega jih moramo učiti, ne pa kopice podatkov,« opozarja Tomaž Grušovnik.

V podkastu pove tudi, kako naporno je bilo iskanje virov za teorijo o ploščati Zemlji, kaj imata skupnega s teorijami zarote hipohondrija in ljubosumje, na popotovanju med teorijami zarot srečamo tudi Don Kihota in ugotavljamo presenetljive podobnosti v odnosu do sveta, kakršnega goji ta slavni, čeprav zamišljeni vitez, in naši sodobniki, ki prisegajo, da je naš čas prepreden s številnimi konspiracijami.

 

 

Tomaž Grušovnik je, če se spustimo še bolj v filozofsko polje, ki ga obdeluje, med drugim dejaven na področju filozofije pragmatizma, zanima pa ga tudi, kakšni sta vloga in položaj filozofije v družbi ter kako se v navezavi z etiko izogibamo vednosti in izmikamo odgovornosti.

Je avtor več del, Odtenki zelene, Etika živali, Moralke in Karantenozofije: razmišljanja o pandemiji, kjer se je teorij zarot, pereče teme našega, a tudi že davnega časa, že dotaknil, zdaj pa jih je v knjigi Midva ne bova rešila sveta: eseji o teorijah zarot, ki je lansko leto izšla pri Mladinski knjigi, še izdatneje razširil. A obvladljivo. Svoje misli je strnil na 96 straneh.

Tomaž Grušovnik: Midva ne bova rešila sveta: eseji o teorijah zarot (Mladinska knjiga, 2022)
Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Panorama 24. 4. 2023
Čas branja
Čas branja: 4 min

Cica med jezikovnimi sladokusci in nostalgičnimi obujevalci spominov

Četrtek, 13. aprila

 

Čemeren deževen dan, kot bi moral delati pokoro za prejšnji, v soncu okopan, kristalno svetal dan v družbi s prijatelji, ki smo se na izletu v Celje hedonistično vdajali sladkostim duhovne in zemeljske hrane. Popoldne ob šestih v Francoskem inštitutu pogovor Andraža Gombača s prevajalcem Alešem Bergerjem ob ponatisu Queneaujeve Cice v metroju, ki je pred kratkim izšla pri Beletrini.

Pozdravni nagovor direktorja centra M. Karla Cograda, pozdravni nagovor Mitje Čandra, med katerim me posebej pozdravi in izpostavi kot prevajalca iz francoske književnosti (s čimer si prislužim aplavz niti ne tako maloštevilnega občinstva) in za uvod začetni odlomek iz Mallove filmske adaptacije romana (s sijajnim Philippom Noiretom v vlogi Gabrijela). Sledi zanimiv in poučen pogovor o jezikovni inovativnosti, retorični igrivosti in fantazijski razpuščenosti (deloma pa tudi nravstveni subverzivnosti, ki se danes nemara kaže za še bolj kontestatorsko – zoper čedalje bolj prevladujoč diskurz politične in moralne korektnosti –, kot je bila pred koncem sedemdesetih let prejšnjega stoletja) Aleševega kongenialnega prevoda v takratnem slovenskem kulturnem prostoru.

Fotografija: Nina Pernat
Fotografija: Nina Pernat

Prijatelj malce nostalgično, malce šegavo obuja spomine na pobudo za prevod (pismo Jerneja Novaka iz vojašnice v Plevlji), na zadrege pri spopadanju s Queneaujevimi ludističnimi jezikovnimi izmišljijami, na plodne instruktivne pogovore (ob kozarcu piva) s prevajalskim kolegom Brankom Madžarevičem, na oporo v Kiševem srbskem prevodu Cice, omeni nekaj sočasnih afirmativnih kritik (Rapa Šuklje, Dim Rupel) ter se pokloni spominu na odrsko inscenacijo Zornove priredbe teksta, ki jo je na odru Mladinskega gledališča postavil Jurij Souček (ki je, mimogrede, z Mileno Morača prav tako navzoč pri pogovoru in še sam doda nekaj žlahtnih spominskih ocvirkov).

Mladi izpraševalec se je bil temeljito pripravil na pogovor, kar nekaj časa namreč posveti tudi Vajam v slogu in jih nekaj prav doživeto ter s pravšnjim odmerkom humorja prebere, kar prikliče odobravajoč nasmeh tudi na prevajalčeve ustne. Zavrtijo nam še odlomek iz gledališke predstave Cice v SNG Nova Gorica iz leta 2008 (v adaptaciji in režiji Marjana Bevka), potem dobi besedo avditorij. Vname se živahen pogovor okrog jezikovne subverzivnosti Queneaujevega besedila in njegove briljantne poslovenitve glede na zaostrujoče se normative, ki jih današnja politična korektnost vsiljuje (tudi) literarnemu jeziku; kar nas je starejših prevajalcev in urednikov (Aleš, Katarina Marinčič, Brane Madžarevič, Andrej Ilc in moja malenkost), se odločno postavimo v bran izvirnim besedilom, pa četudi se v očeh današnjih moralnih in politično ideoloških čistunov zdijo še tako neprimerna, žaljiva ali moralno-politično sporna, saj vsakršno »čiščenje« oziroma popravljanje literarnega besedja v skladu z današnjimi moralnimi, idejnimi in političnimi kriteriji pomeni nesramno ponarejanje in grob poseg v avtorske pravice pokojnih ali še živečih piscev.

Fotografija: Maja Pertič Gombač
Fotografija: Maja Pertič Gombač

Večer sklene sproščen pogovor ob kozarcu bordojca med protagonisti in poslušalci intrigantnega dialoga o stvareh jezika, literature, umetnosti. Zbrala se nas je kar čedna združbica prijateljev francoskega leposlovja (še zlasti, če je tako aromatično začinjeno z dišavami, zelišči in začimbami iz Queneaujeve kuhinje), tudi nekaj Aleševih zasebnih znancev in sorodnikov. Ob že omenjenih so prišli še Daša, Aleševa sestrična Maja Žel z možem Andrejem Noldo, pa Maja Kraigher in Aleš Brecelj in najbrž sem v množici še koga spregledal. Francoski državni budžet za kulturo je očitno bolj skopo odmerjen, po dveh skromnih buteljčicah vina zmanjka, oblečem si dežni plašč, vzamem v roke dežnik in jo skozi deževno nočno Ljubljano počasi mahnem proti domu. Bil je lep, prijazen večer, kot nalašč za jezikovne sladokusce, majčkeno pa tudi za nostalgične obujevalce spominov na čase, ko se je neko eminentno literarno delo lahko začelo s stavkom: Utkenektoksmrdi …

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Panorama 22. 4. 2023
Čas branja
Čas branja: 10 min

Zdravniki, ki pišejo – 2. del

V preteklem letu je izšlo kar pet knjig izpod peres slovenskih zdravnikov, ena izmed njih, V sivi coni mladega zdravnika Davida Zupančiča, pa je postala celo knjiga leta na Slovenskem knjižnem sejmu. Zanimalo nas je, kaj je tisto, kar zdravnike žene k pisanju in ali se zaradi zdravniškega poklica v svojem pisateljevanju razlikujejo od drugih piscev. V prvem delu smo se ozrli v preteklost, saj se je med znanimi svetovnimi pisatelji zvrstilo kar nekaj medicincev. V tokratnem članku bomo najprej predstavili dva slovenska pisatelja, ki sta delovala v 20. stoletju in imela medicinsko izobrazbo. Temu bo sledil kratek pregled del, ki so jih pisatelji-zdravniki napisali v letu 2022, nazadnje pa se bomo o tem, kaj žene zdravnike k pisanju, pogovarjali z Eldarjem Gadžijevim, specialistom za kirurgijo jeter, žolčnega sistema in trebušne slinavke, avtorjem avtobiografske knjige Škarje, prosim (Beletrina, 2022), ter Franjem Najijem, predstojnikom oddelka za kardiologijo in angiologijo v UKC Maribor, ki je napisal že več leposlovnih del, nazadnje roman Noč na obisku (Litera, 2022).

Slovenska pisatelja, ki sta bila zdravnika

Manj znano ime je gotovo Fran Govekar (1871–1949). Čeprav se je študiju medicine na Dunaju posvečal osem semestrov, ga je nazadnje opustil in se posvetil literaturi. Postal je eden glavnih urednikov revije Slovenski narod in k pisanju spodbujal mlajše avtorje, med njimi tudi Ivana Cankarja. Na začetku 20. stoletja je bil pomembna figura v slovenskih literarnih krogih in je tudi sam ustvarjal, večinoma povesti, napisal pa je tudi zgodovinski roman Svitanje (1920), roman Nad prepadom (1905), ki je ostal nedokončan, in najpomembneje, prvi slovenski naturalistični roman V krvi (1896). Nanj je močno vplival oče naturalizma Emile Zola. Naturalistična literatura prikazuje junake, ki so determinirani z dednostjo, okoljem in časom. Roman V krvi je nastajal v Govekarjevih študijskih letih. Kot študenta medicine, ki se je posebej navduševal nad anatomijo, so ga zanimali zlasti dedni dejavniki. Glavna junakinja romana je Tončka, hči ženske slabega slovesa. Tončka se zaradi svoje lepote uspe bogato poročiti, vendar pa se njena svetla prihodnost razblini, ko se pusti zapeljati lažnivcu. Na koncu je primorana v prostitucijo in pristane na samem dnu dunajske družbe. Za razliko od Zolaja in klasičnega naturalizma, ki osebe, zaznamovane z dednostjo, obravnava s sočutjem, jih Govekar v svojem romanu obsoja. Ta odnos je povezan tudi z močno kritiko meščanske družbe, ki se izraža v romanu. Govekar študija medicine ni končal in ni nikoli delal kot zdravnik, a je študij medicine morda nudil povod za njegovo navdušenje nad naturalizmom, iz katerega je nastal prvi roman literarne smeri, ki pa se na naših tleh ni nikoli zares uveljavila.

Vsem pa bo znan Slavko Grum (1901–1949), avtor drame Dogodek v mestu Gogi (1930). Njegovo literarno ustvarjanje je bilo tesno povezano z njegovim poklicem. Nad medicino se je namreč navduševal. Že med študijem na Dunaju se je spoznal s psihoanalizo, ki je takrat predstavljala novo področje v raziskovanju človeške psihe. Kasneje se je zaposlil v bolnici za ženske bolezni in na psihiatrični kliniki, od koder je črpal največ navdiha za svoja dela. Žal pa je tudi sam trpel za duševnimi boleznimi. Leta 1920 je imel prvo veliko eksistencialno krizo, trpel je za psihosomatskimi motnjami in postal odvisen od kokaina. Ko je to obdobje prebrodil, je šele začel zares ustvarjati in takrat so nastala njegova najpomembnejša dela. To je morda spodbudilo tudi novo prijateljstvo z igralko Jožo Debelak. Njuno razmerje je bilo tesno, a zapleteno. Bila je njegova velika zaupnica, tudi pri literarnem ustvarjanju. Njegovo življenje se je sesulo, ko je Narodno gledališče v Ljubljani leta 1929 zavrnilo uprizoritev drame Dogodek v mestu Gogi, ki je v Beogradu prejela drugo nagrado, prav tako pa se je razšel z Jožo Debelak in njegova odvisnost od drog, predvsem morfija, je začela naraščati, njegova ustvarjalnost pa upadati. Po letu 1930, ko je v samozaložbi objavil Dogodek v mestu Gogi, ki je nastal že nekaj let prej, ni ustvaril ničesar novega več.

Zdravniki-pisatelji v letu 2022

Najbolj odmevna knjiga, ki jo je napisal zdravnik in lahko rečemo tudi najbolj odmevna knjiga v letu 2022, je V sivi coni Davida Župančiča, mladega infektologa. V knjigi na zabaven in svojevrsten način, začinjenim s kančkom sarkazma in ščepcem črnega humorja, opisuje svoje pripravništvo na infekcijski kliniki v času najhujše koronske krize. Tako nam da vpogled v življenje mladega zdravnika, ki je vse prej kot glamurozno, kot si marsikdaj lahko predstavljamo življenje zdravnikov.

Tudi Marko Okorn, priznani pediater in uveljavljeni pisec, je v knjigi Smešno, ma non troppo, zbral svoja razmišljanja, ki jih je ustvarjal skozi leta pisanja kolumn za časnik Delo. V njih se dotika različnih tematik, ponudi pa izjemno raznovrstnost, od pronicljivih uvidov do fantastičnih izpeljav, ki nas nasmejijo do solz.

Eldar Gadžijev, svetovno priznani specialist za kirurgijo jeter, žolčnega sistema in trebušne slinavke, pa je v poklicni avtobiografiji Škarje, prosim opisal svojo karierno pot in pokazal na odgovornost, ki jo zahteva zdravniški poklic. Bralce povabi, da postanemo njegovi asistenti pri kirurških posegih in nas popelje v svet kirurgije. Čeprav svoj poklic razume kot poslanstvo, pa ne ostane nekritičen do lastne stroke.

Eldar M. Gadžijev (Fotografija: osebni arhiv)
Eldar M. Gadžijev (Fotografija: osebni arhiv)

Od stvarne literature se sedaj pomikamo k fikciji. Alojz Ihan, mikrobiolog in imunolog, sicer že poznan po svojih leposlovnih delih, je svoj roman Karantena sicer zasnoval na dejanskih dogodkih, ki so se odvijali v letu 2020, kot posledica epidemije COVID-19, a ti predstavljajo le ozadje za intimno pripoved o zdravniku pulmologu, ki se sooča s splošno in lastno zdravstveno krizo.

Tudi Franjo Naji, kardiolog in dobro znani pisatelj, je v letu 2022 izdal roman, ki se tematsko prav tako naslanja na medicino, a hkrati predstavlja splošno družbeno in etično vprašanje. To je evtanazija, ki še vedno predstavlja tabu temo. Roman odstira preteklost in odpira pomembne eksistencialne razmisleke, ki se usidrajo v bralcu.

Kot vidimo, se knjige, ki jih pišejo zdravniki, tako tematsko kot žanrsko zelo razlikujejo. Poglejmo si, kako na pisanje gledata zdravnika, ki sta napisala povsem drugačni knjigi – eden avtobiografijo, drugi roman. Na naša vprašanja sta odgovarjala Eldar Gadžijev in Franjo Naji.

Franjo Naji (Fotografija: Miloš Vujinović)
Franjo Naji (Fotografija: Miloš Vujinović)

Kaj je tisto, kar vas žene k pisanju?

Naji: Gre predvsem za veselje do pisanja in ustvarjanja. Pišem v enaki meri zase kot za bralce, seveda pa upam, da bo tema, ki si jo izberem, ljudem zanimiva in jih bo pritegnila k branju. Ob tem se ob vsaki knjigi veselim predvsem poti in tistega, kar bom v zgodbi odkril. Nikoli namreč ne vem na začetku, kako se bo pripoved končala, in to je verjetno tisto najbolj vznemirljivo, kar me žene naprej.

Gadžijev: Nikakor se ne prištevam med pisatelje in sem pač pisec iz kakšnega trenutnega navdiha ali celo zaradi zunanje spodbude. Na starost mi je bilo pisanje aktivnost, ki mi je malo vzdrževala neko kognitivno sposobnost.

Kolikšen del vašega življenja predstavlja pisanje in kaj vam pomeni?

Naji: Če gledam časovno in v primerjavi z ostalimi aktivnostmi, je samega pisanja relativno malo. A po drugi strani med pisanjem določenega dela pogosto tudi tekom drugih opravil razmišljam o zgodbi, strukturi, detajlih, tako da na neki način vseeno veliko časa namenim ustvarjanju.

Gadžijev: Pisanje ni pomemben del mojega življenja. Je nekaj občasnega, vzporednega, mi pa le pomeni možnost prenosa razmišljanj v neko nekoliko trajnejšo zabeležbo misli ali opazovanj.

Katere so tiste teme, ki vas najbolj pritegnejo oziroma navdihnejo za pisanje?

Naji: Gotovo so to teme, ki so v družbi nekako potisnjene na rob, stigmatizirane ali stereotipizirane in imam glede njih občutek, da potrebujejo novo obravnavo. To je seveda samo začetek, nato pa pride v ospredje neka osebna, intimna zgodba junakov, ki se v teh okoliščinah pojavijo oziroma znajdejo.

Gadžijev: Ne čutim, da bi me neka tematika bolj pritegnila k pisanju, pač pa me kakšne aktualne stvari izzovejo, da nanje s pisanjem odreagiram.

Ali se vam zdi, da vaš poklic vpliva na to, o čem pišete? Če da, kako?

Naji: Mislim, da vpliva, in to na več nivojih. Ker zdravniki delamo z ljudmi, smo vsakodnevno priča novim zgodbam, ki znajo biti precej bolj presunljive kot tiste, ki se recimo porajajo izključno v domišljiji. Obenem je naš način dela dokaj analitičen, to pa prav tako verjetno odzvanja v mojem pisanju. Nenazadnje pa je tudi naš stan dokaj privlačen, da se ga literarno obdeluje, pri čemer se trudim biti do zdravništva satirično kritičen, saj imam dovolj vpogleda v vse plati zdravniškega dela, pluse in minuse, prednosti in slabosti.

Gadžijev: Poklic vpliva na moje pisanje, ker se v njem dogaja nekaj, kar je morda lahko zanimivo tudi za druge. Moje poklicno delo je bilo namreč pestro, delal sem v treh ustanovah in doživljal njihova različna okolja in značilnosti.

Ali se vam zdi, da zdravniki pišete drugače? Če da, v čem vidite razlike?

Naji: Težko bi rekel, da pišemo drugače. To je verjetno odvisno od teme, a na koncu se moramo kot pisatelji tudi mi držati nekih obrtniških pravil, ki so za vse enaka.

Gadžijev: Nimam občutka, da bi pisal drugače, za ostale kolege pač ne morem reči. Nekaterim je pisateljstvo res tudi poklic, meni pač ne.

Ali imate oba poklica, zdravniškega in pisateljskega, za poslanstvo?

Naji: Svojega poklica ne jemljem kot poslanstvo, seveda pa ga želim dobro opravljati. Enako je s pisanjem.

Gadžijev: Jaz imam za poslanstvo samo zdravniški poklic.

V preteklem letu je izšlo kar pet knjig, ki ste jih napisali zdravniki. Kaj se vam zdi, da bi lahko bili razlogi za to?

Naji: Sam bi rekel, da gre predvsem za naključje. Sem pa vesel, da je veselje do pisanja prisotno v zdravniških vrstah in tudi upam, da se nam bo v prihodnje še kdo pridružil. Nenazadnje na ta način pritegnemo več bralcev, mnogi med njimi so tudi naši kolegi in pa naši bolniki.

Gadžijev: Razlogi so v določeni meri bili obdobje, ki smo ga živeli, spremembe, ki smo jih doživljali, in morda tudi splošno dogajanje v ponorelem svetu.

V kolikšni meri vas je k pisanju spodbudila epidemija COVID-19?

Naji: Pomembnega vpliva na moje pisanje ni imela, razen dejstva, da sem morda imel na voljo več časa. Sedaj, ko je življenje v starih tirnicah, je dan pogosto prenaporen, da bi ostalo kaj energije za literarno ustvarjanje.

Gadžijev: Epidemija in predvsem, kar se je dogajalo zaradi nje, me je pač spodbudilo k pisanju nekaj prispevkov za našo strokovno revijo.

Kaj je tisto glavno sporočilo, ki ga želite predati svojim bralcem? Oziroma kaj si želite, da jim vaše delo doprinese?

Naji: Pravzaprav si želim, da bi se ob branju zabavali, da bi o določenih temah tudi razmislili in da bi si ustvarili svojo sliko, o čem moje zgodbe pripovedujejo.

Gadžijev: Moje sporočilo je, da ja za prave zdravnike najpomembnejše bolnikovo dobro. Želel bi, da bi bralci lahko ponovno začutili zaupanje do zdravnikov.

Nameravate nadaljevati s pisanjem?

Naji: Vsekakor. Letos pri založbi Litera izide slikanica pravljic za otroke. Načrtujem tudi knjigo o srčnih boleznih, napisano v laičnem jeziku, ki bo temeljila na zgodbah bolnikov, ki te bolezni tudi prestajajo. Prav tako snujem nov roman, a je njegov izid zaenkrat planiran nekje v nejasni prihodnosti.

Gadžijev: Mislim, da ne bom več pisal, ker sem star in bolan. Zbiram sicer nekaj starih tekstov in jih urejam, vendar ne vem, če jih bom sploh poskušal objaviti.

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Panorama 21. 4. 2023
Čas branja
Čas branja: 9 min

Zdravniki, ki pišejo – 1. del

V preteklem letu je izšlo kar pet knjig izpod peres slovenskih zdravnikov, ena izmed njih, V sivi coni mladega zdravnika Davida Zupančiča, pa je postala celo knjiga leta na Slovenskem knjižnem sejmu. Zanimalo nas je, kaj je tisto, kar zdravnike žene k pisanju in ali se zaradi zdravniškega poklica razlikujejo od drugih piscev. V prvem delu se bomo ozrli v preteklost, saj se je med znanimi svetovnimi in slovenskimi pisatelji zvrstilo kar nekaj medicincev.

Svetovno znani pisatelji, ki so bili zdravniki

V zgodovini svetovne književnosti je kar nekaj zdravnikov, ki se jim je uspelo prebiti v sam literarni vrh in so v svetu besede dosegli večjo prepoznavnost in slavo kot v svetu medicine.

François Rabelais (ok. 1494–1553)

Rabelais je znan kot avtor satiričnih, grotesknih in opolzkih del. Najbolj znan je njegov roman Gargantua in Pantagruel, ki opisuje prigode dveh velikanov, očeta in sina, izšel pa je kar v petih delih. V tem romanu je očiten vpliv njegovega zdravniškega poklica, saj sta velikana izrazito telesna in Rabelais prav sočno opisuje njune biološke funkcije. Seveda je bil s tem tudi kritičen do tedanje miselnosti, ki je vse telesno dosledno zavračala kot nekaj grešnega in nespodobnega. Nasprotno pa v delu najdemo pozitivne misli o učenju iz narave, skrbi za telo, zdravje in osebno higieno. Rabelais je zagovarjal humanistične ideale, med katere spada tudi ideja, da se zdrav um lahko razvije le v zdravem telesu. Tako ne smemo postavljati duševnih užitkov pred telesne, poudarja pa tudi nujnost telesne aktivnosti.

Friedrich Schiller (1759–1805)

Schiller se je uveljavil kot pesnik in dramatik, poznamo ga kot enega vidnejših predstavnikov literarne smeri, imenovane weimarska klasika. Deloval je ob boku Goetheja in Herderja, preden pa je postal profesor zgodovine in filozofije na sloviti univerzi v Jeni, pa je študiral medicino na vojni akademiji in delal kot vojaški kirurg. Pisal je tudi filozofske spise, v delu, naslovljenem Filozofija fiziologije (1779), pa je svojo medicinsko izobrazbo združil s filozofsko mislijo. Spis je bil sprva napisan kot disertacija, ko je bil še mlad študent medicine, ampak je bil zavrnjen, saj je bil v njem kritičen do tedanjih zdravniških avtoritet in praks, poleg tega pa se njegove ideje o človeškem življenju in zdravju niso omejevale na zgolj telesno, fizično dimenzijo. Najbolj znan pa je Schiller po svojih dramah, ki so imele močno družbenokritično noto, na primer Razbojniki (1781) in Devica Orleanska (1801). Njegova poezija je imela močan vpliv tudi na glasbenike, uglasbili so jo Schubert, Brahms in najbolj slavno Beethoven, ki je Schillerjevo pesem Oda radosti uglasbil v svoji Deveti simfoniji.

Gertrude Stein (1874–1946)

Gertrude Stein je avtorica, ki je življenje preživela med ZDA in Evropo, že od otroštva je bila svetovljanka. Njen opus je obsežen, pisala je poezijo, prozo in dramska dela, od tega pa imamo v slovenščino zaenkrat prevedenega le malo, na primer roman Ida (Obzorja, 2001). Stein so v 20. stoletju ponovno odkrile feministične avtorice in postala je pomembna feministična in lezbična ikona, saj je bila tudi sama homoseksualno usmerjena in tega ni skrivala, kar je bilo v njenem času izjemno pogumno. Medicino je študirala štiri leta, nato pa je študij opustila, saj jo je dolgočasil. Poleg tega se je kot ženska na izrazito moškem področju počutila izključeno in nedobrodošlo, čeprav je bila odlična študentka. V delih iz tega obdobja se pogosto opisuje kot depresivno in frustrirano nad tem, da se je primorana uklanjati določenim družbenim vlogam. Gertrude Stein se v medicini ni našla in jo je opustila. Morda je nanjo najbolj vplival študij psihologije, saj se je v svojem pisanju v modernistični maniri pogosto posluževala toka zavesti.

Sir Arthur Conan Doyle (1859–1930)

Avtor, ki je ustvaril briljantnega detektiva Sherlocka Holmesa, je imel tudi pestro medicinsko kariero. Začel jo je kot kirurg, končal pa kot oftalmolog. Najbolj znan je seveda po svojih romanih in kratkih zgodbah, detektivkah o Sherlocku Holmesu, pisal pa je tudi fantastično in znanstvenofantastično prozo, kot tudi drame, poezijo, stvarno literaturo in zgodovinske romane. Morda se zdi, da njegovo medicinsko znanje ni imelo nobenega vpliva na njegovo literarno ustvarjanje, pravzaprav pa je bil sam lik Sherlocka Holmesa navdahnjen po zdravniku, njegovem profesorju z medicinske fakultete v Edinburgu, Josephu Bellu. Ta je zagovarjal, da je treba pri postavljanju diagnoze posameznika kar se da natančno opazovati. Da bi to pokazal svojim študentom, je pogosto iz množice izbral popolnega neznanca in samo z opazovanjem sklepal o tem, kaj je po poklicu in s čim se je pred kratkim ukvarjal. Zaradi svoje izjemne sposobnosti opazovanja in dedukcije je postal pionir forenzične znanosti in forenzične patologije. Sherlock Holmes je zaživel v štirih romanih in šestinpetdesetih kratkih zgodbah, ki jih je napisal Doyle, kasneje pa se je pojavljal v številnih delih drugih literarnih avtorjev, upodobljen je bil tudi v filmih in serijah ter še danes ostaja pomembna referenca.

Anton Čehov (1860–1904)

Čehova poznamo predvsem po njegovih dramskih delih in kratkih zgodbah, pred kratkim pa je bil v slovenščino preveden tudi njegov edini roman Drama na lovu (LUD Šerpa, 2022). Pisati je začel že med študijem medicine v Moskvi ter se tako s pisanjem kot z medicino ukvarjal celo življenje. Sam je v nekem pismu zapisal, da je medicina njegova žena, literatura pa ljubica. Ne eno ne drugo udejstvovanje pa mu nista prinesla velikega zaslužka. Revne je namreč zdravil zastonj, sodeloval je tudi v medicinski oskrbi velike lakote med letoma 1891 in 1892. Njegova literarna dela pa so dobila veljavo šele po prvi svetovni vojni. Med bolj znanimi sta drami Češnjev vrt in Ivanov, slednja je bila pri nas nazadnje uprizorjena leta 2019 na odru ljubljanske Drame. V svojih delih se Čehov poglablja predvsem v globine likov, zato so izrazito psihološka.

William Carlos Williams (1883–1963)

Ameriški pesnik, ki je bil za svoje literarno ustvarjanje nagrajen s Pulitzerjevo nagrado, je znan po svojih modernističnih in imagističnih delih. Pesniki imagizma so stremeli k prikazovanju občutij z jezikovnimi podobami, ki jih niso več omejevale toge forme, temveč so prosto eksperimentirali z ritmom, pa tudi pri izbiri snovi se niso omejevali. Uporabljali so prosti verz in težili k čim večji neposrednosti in jasnosti izraza, brez okraskov. Ustvarjal je ob pesniku in prijatelju Ezri Poundu, kasneje pa je bil mentor Allena Ginsberga. Poleg poezije je napisal tudi veliko proznih in dramskih del, ukvarjal pa se je še s prevajanjem. Kljub temu da se je obsežno posvečal literarnemu ustvarjanju, pa je redno delal kot pediater in družinski zdravnik. Nekaj njegove poezije imamo prevedene tudi v slovenščino, in sicer izbor z naslovom William Carlos Williams (Mladinska knjiga, 1999).

Mihail Bulgakov (1891–1940)

Bulgakov je ustvaril eno največjih literarnih mojstrovin 20. stoletja, Mojstra in Margareto, ki je tudi v slovenščini doživela že več izdaj. Izida romana sam ni doživel. Ko ga je prvič prebral svojim prijateljem, so bili vsi zaprepadeni in prestrašeni nad njegovo namero, da bi delo izdal, saj bi to lahko imelo strašne posledice – Mojster in Margareta je namreč kritika sovjetske družbe, ideološke literature in cenzure. Roman je šele 26 let po njegovi smrti objavila njegova žena. Bulgakov je imel kot zdravnik zelo težke preizkušnje. Sprva je delal kot prostovoljec na fronti med prvo svetovno vojno, kjer je bil vsaj dvakrat huje poškodovan in je zaradi kroničnih bolečin razvil odvisnost od morfija, ki ga je kasneje popolnoma opustil. Konec njegove zdravniške poti pa je zaznamovalo njegovo delo vojnega zdravnika na severnem Kavkazu. Tam je zbolel za tifusom, ki ga je skoraj pokončal. Prav tako je tam začel delati kot novinar in po vrnitvi se je odločil, da bo opustil medicino in se posvečal le še pisateljevanju.

Khaled Hosseini (1965)

Hosseini je avtor dveh knjižnih uspešnic, romana Tek za zmajem in Tisoč veličastnih sonc, ki sta tudi v slovenščini že doživela več ponatisov. Obe sta povezani z njegovimi koreninami, saj je dogajanje postavljeno v njegov rojstni Afganistan. Državo je z družino zapustil zaradi vojne, ko je bil star 15 let. V ZDA so prišli kot azilanti in nato tam tudi ostali. V Afganistan se je Hosseini, podobno kot njegov junak v romanu Tek za zmajem, ponovno vrnil, ko mu je bilo 38 let. Z medicino se je ukvarjal več kot deset let, a je delo videl kot dogovorjeni zakon, ki ga je zapustil takoj, ko je njegov prvi roman doživel velik uspeh. Danes deluje predvsem kot humanitarec, saj je po obisku Afganistana ustanovil svojo dobrodelno fundacijo Khaled Hosseini Foundation, ki zbira denar za gradnjo domov tistim Afganistancem, ki se iz begunstva vračajo v domovino.

To je bil kratek pregled svetovno znanih avtorjev-zdravnikov in njihovih del. Nekateri so v medicini našli navdih za svoje literarno ustvarjanje, spet drugi so se od nje s pisanjem oddaljili. Njihova dela so izjemno raznolika, tako kot tudi dela petih slovenskih zdravnikov, ki so izšla v lanskem letu: roman Karantena Alojza Ihana, zbirka kolumn Smešno, ma non troppo Marka Pokorna, Življenje v sivi coni Davida Župančiča, v kateri so zbrani njegovi vtisi in razmišljanja iz obdobja specializacije, roman Noč na obisku Franja Najija in avtobiografija Škarje, prosim Eldarja Gadžijeva. Te si bomo ogledali v drugem delu članka, še pred tem pa bomo pogledali v preteklost in povedali nekaj o slovenskih avtorjih, ki so bili zdravniki. Na koncu se bomo o tem, kaj žene zdravnike k pisanju, pogovarjali z Eldarjem Gadžijevim, specialistom za kirurgijo jeter, žolčnega sistema in trebušne slinavke, avtorjem avtobiografske knjige Škarje, prosim (Beletrina, 2022), ter Franjem Najijem, predstojnikom oddelka za kardiologijo in angiologijo v UKC Maribor, ki je napisal že več leposlovnih del, nazadnje roman Noč na obisku (Litera, 2022).

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Panorama 19. 4. 2023
Čas branja
Čas branja: 9 min

Strašen Kitajec

videl sem kitajca
strašen kitajec

Tomaž Šalamun (Namen pelerine)

 

I

Zazvonil je telefon. Težko rečem, s kakšnimi občutki me je navdajalo to zvonjenje. So bili ti občutki zlovešči, mogoče preroški? Težko rečem. A že leta sem imel neko slutnjo, ki je bila včasih močnejša in včasih šibkejša, a povsem izginila ni nikoli. Imel sem slutnjo, da se bo to, kar se je imelo namen zgoditi, v bližnji prihodnosti tudi resnično zgodilo.

Že leta sem namreč sumil, da moj prijatelj, univerzitetni profesor Mate Sok, živi dvojno življenje. In mi, ki ga poznamo, v resnici vidimo samo površino, samo eno od življenj. Samo svetlikanje na zunanji plasti. Tisto drugo življenje, ki ga ne vidimo, pa je potopljeno v temo, skrivno, znano zgolj profesorju, saj ga le ta skriva, skoraj zakopava, pred vsemi, ne samo pred znanci, ampak tudi pred tistimi, ki so mu najbližje. Pred družinskimi člani in hišnimi ljubljenčki. Pred zbirko pajkov, podobno Spinozovi zbirki pajkov. Kajti Mate, poleg najbolj znamenitega brkača med filozofi, občuduje tudi Spinozo in njegove čudaške navade.

Ko sem dvignil slušalko, sem glas takoj prepoznal, in ta glas, ki me je pričakal na drugi strani, je bil miren. Čisto miren. A za to mirnostjo je bilo vseeno čutiti nekakšno valovanje, mogoče rahlo gomazenje, implozijo, kajti novica, ki mi jo je imel profesor namen sporočiti, je bila skoraj senzacionalistična. In bi si, če bi živeli v kolikor toliko normalnem svetu, v normalni državi, nedvomno zaslužila, da bi prišla na kraj, kjer svoje kratkotrajno življenje živijo skrajno pomembne novice, novice, ki pritegnejo največ pozornosti, usodne novice, če pa že ne na ta kraj, pa vsaj v sofisticirani, kulturi in umetnosti namenjen rumeni tisk. V kakšen intelektualni tabloid. A nič od tega se seveda ne bo zgodilo, saj ne živimo v normalni državi in še manj v normalnem svetu.

Po uvodnih vljudnostih se je profesor nemudoma odločil, da zgrabi bika za roge in je, kot v kakšnem revolveraškem obračunu, izstrelil: »Napisal sem roman.« Moram biti pošten in moram takoj priznati, da sem bil bolj presenečen kot ne, kajti Mate je bil čisto zadnji, ki bi mu prisodil, da se bo odločil za kakšno potezo. Zadnji, ki bi mu prisodil, da se bo začel leviti, da bo zamenjal kožo in prestopil na drugo stran.

V preteklosti so to počenjale predvsem rahločutne, malo zmedene in negotove ženske, ki so hotele na vsak način pobegniti svojemu teoretskemu jazu in se zateči v varstvo na novo odkritega umetniškega jaza. Iz marljivih teoretičark in kritičark so se spremenile v umetnice. Najpogosteje v pesnice.

Seveda so vedno obstajale šale, ugibanja, predvsem pa gostilniški pogovori, ki so tudi največjim teoretskim umom pripisovali različne perverznosti, na duhovnem nivoju materializirane v tem, da imajo visoki svečeniki analitične misli po svojih predalih skrite pesniške zbirke, kratke zgodbe in zajetne romane. Ampak moji slutnji navkljub me je ta Matetov kratki, lakonični, hitropotezno izstreljeni stavek vseeno presenetil.

V nadaljevanju telefonskega pogovora sem doživel še večje presenečenje. Profesor je z druge strani žice, svečano, kakor smo to počeli v vojski, oznanil in prisegel, da mi bo dal roman v branje kot prvemu bralcu. Čisto prvemu bralcu. Povedal mi je, da to ne bo kakšen njegov univerzitetni kolega, kakšen doktoriran strokovnjak za domačo prozo in prozo nasploh, sestavljavec cvetoberov, ampak, da bom to jaz. Da mu je intuicija narekovala, da mora izbrati mene. Z rahlim pretiravanjem bi lahko rekel, da je to Matetovo početje delovalo kot pravi in resni prekršek proti vesoljnemu redu. Ali pa vsaj domači tradiciji.

Takoj moram priznati, da sem bil počaščen. Moram reči, da sem se počutil skoraj vzvišeno. Moram reči, da sem začel glasno prepevati, kajti vse je kazalo na to, da me bo v kratkem doletela velika čast. In to sem seveda znal ceniti in spoštovati in tudi pokazati, če ne drugim, pa vsaj samemu sebi, ko sem od vzhičenja, kot kakšen sovjetski baletnik, ki je prebegnil na Zahod, v zelenih pajkicah začel poplesavati pred velikimi ogledali v predsobi.

II

Profesor Mate Sok je bil stara šola in ni gojil pretiranega in brezpogojnega zaupanja v moderno tehnologijo, mogoče se je bal nenadnih vdorov hekerjev, mogoče spletnih tatvin, zato je roman natisnil. Vsako stran je posebej parafiral in jih položil v kovinski kovček, od znotraj oblečen v žamet in v fino, mehko usnje. Mogoče pa so bili razlogi, da je to naredil, dosti bolj banalni. Praktične narave. Povezani s čisto ekonomsko računico. Mogoče preprosto ni hotel, da bankrotiram, ker bom moral natisniti pravo goro papirja.

Matetov kovček se je zaklepal s šifrirano ključavnico. Njegovo ročko si je profesor na zapestje priklenil z lisicami, ki so mu jih, po dolgih pregovarjanjih in zaradi dobrih zvez, ki jih je imel Slavoj Šverc, naš dolgoletni tajni agent v Nemčiji, poslali z založbe Suhrkamp, kjer jih je njihov kurir v prejšnjem stoletju uporabljal, ko je tovoril rokopise Petra Handkeja iz predmestja Pariza v Nemčijo. Splošno znano je, da Handke piše na roko. Rokopise so v Nemčiji pretipkali in jih preko kurirja ponovno vrnili pisatelju, da je v miru svoje gobarske tišine in pod protektoratom gosjih peres, s katerimi je občasno kaj zapisal in narisal, napravil korekture.

Glede na renome, ki ga v današnjem času uživa književnost, je bilo Matetovo dejanje nedvomno pretirano, mogoče je celo rahlo mejilo na paranojo, a vseeno je sodilo k nujnim varnostnim ukrepom, kajti podzemska linija Murgle – Črnuče je v zadnjem času slovela po ropih kovinskih kovčkov, ki se zaklepajo s šifriranimi ključavnicami in v svoji oblazinjeni notranjosti hranijo marsikaj. Med drugim smo se, sicer zelo redko, srečevali tudi s parafiranimi rokopisi romanov.

Jose Ortega y Gasseset in Walter Benjamin, ki sta svojčas pridigala o smrti romana, sta bila skrajno začudena, dobesedno šokirana in sta v grobovih glasno ropotala s kostmi in protestirala. Časopisi so o krajah sicer poročali, toda ne pretirano. Vseeno pa smo lahko iz napisanega razbrali, da se s poezijo, eseji, kratkimi zgodbami, dramami in opernimi libreti kaj takšnega nikoli ne dogaja. A dlje od tega nismo prišli. Raziskovalni novinarji so ponovno odpovedali na celi črti.

Po literarnem podzemlju pa so začele krožiti fantastične govorice, da naj bi ti rokopisi v prihodnosti, ko bo po metafizičnem in kopernikanskem obratu nova duhovnost premagala grobi materializem, to spoznanje se je rodilo iz kritične revizije prerokb babe Vange, dobili nekakšno vlogo kriptovalut. Te naj bi lastnikom omogočile hitro in težko nadzorljivo bogatenje.

III

Ko se je Mate pojavil na vratih, sem bil še vedno v zelenih pajkicah in sem še vedno prepeval, vendar že malo tiše, še vedno pa sem se počutil skrajno vzvišeno, a bil sem hkrati tudi negotov. Skoraj prestrašen, kajti spomnil sem se nesrečnih prestopov iz Kluba kritikov, katerega člani in članice niso bili dovolj marljivi in vztrajni, da bi se povzpeli za stopnico ali dve više, v sfere Kluba znanstvenikov in se porazgubili po provincialnih univerzah, temveč so si hoteli in hotele lokalno nesmrtnost zagotoviti po bližnjici; s članstvom v Obrtnem združenju rokodelcev in neposrednih proizvajalcev Umetnosti. Ti poskusi pa so se po večini končali bolj ali manj klavrno.

Odprl sem vrata. Bil sem tako močno počaščen, da sem izgubil čisto ves občutek za svoje vsakdanje kaprice in pedantnosti in sem Matetu dovolil, da je, obut v težke okovane škornje, ti naj bi mu služili kot orožje ob morebitnem napadu maskirane tolpe na podzemski, stopil skozi predsobo in potem še dalje in še naprej skozi sobane v oddaljeno, skoraj meniško celico, v kateri ni bilo nobenih motilcev koncentracije in zbranosti, samo bele, prazne stene, lesena miza in stol. To celico sem uporabljal izključno za branje posebnih knjig.

Tu si je Mate v rokav obrisal potno čelo in to ni bilo edino znamenje, da je na podzemski trepetal. Tudi roke so se mu rahlo tresle, ko si je snel lisice in odprl kovček in mi predal pazljivo zložene in parafirane liste papirja. Napel sem ritne mišice in bicepse, papirje položil na mizo in Mateta po dolgi poti pospremil nazaj do dvigala. Ker sva se zavedala pomembnosti zgodovinskega trenutka, sva ves čas molčala. Ob slovesu pa sva se objela. Objela ganjeno, kot da gre eden od naju na fronto. Kakor da greva na fronto oba, a vsak na nasprotno stran.

Dvigalo se je zaprlo. Mate je izginil, sam pa sem se vrnil do celice. Hodil sem, kot bi se premikal skozi sanje. V celici sem sedel na lesen stol, za leseno mizo, preložil papirje, si skrbno očistil očala, globoko vdihnil in začel pozorno brati otvoritev, ki bo nekoč morda postala klasična otvoritev podobna otvoritvi kakšne šahovske partije: »Minil je sedmi dan, odkar je K. spil zadnji kozarec absinta. Njegove roke so ponovno našle sozvočje z zrakom in nemir, ki se mu je kot lepljiv polip zagozdil v notranjosti, je začel odstopati mesto blagi vzhičenosti. Vedel je, da se bo lahko vrnil na delo. Vedel je, da bo na zadnji nočni varietejski predstavi lahko potegnil iz klobuka strašnega Kitajca, ne da bi se mu pod nosom nabrale drobne kapljice znoja …«

Fotografija: Mankica Kranjec Fotografija: Mankica Kranjec
Intervju 18. 4. 2023
Čas branja
Čas branja: 15 min

Feri Lainšček: »Včasih imam občutek, da sem se vse življenje pripravljal, da bi lahko to napisal«

Feri Lainšček pravi, da si je v življenju prisvojil marsikatero modrost svojega očeta, ki v romanu Petelinje jajce (Beletrina, 2023), drugem delu trilogije, nosi ime Pištek. »Vprašal sem se, kaj bi napravil Pištek. In odgovor je običajno bil – poslal bi jih v rit,« je dejal pisatelj, ki se je v svojem zadnjem romanu podal na pot raziskovanja.

Roman Petelinje jajce je, podobno kot roman Kurji pastir, subverzija avtobiografskega. Vemo, da je deček Ferek Feri, toda hkrati je čisto drugačen od avtorja. Feri Lainšček pravi, da mu je aktivna imaginacija pomagala do nezavednih, potlačenih in drugače zastrtih spominov. V romanu Petelinje jajce imamo torej opravka s čustvenim podoživljanjem, regresijo in zastavljanjem vprašanj o iskrenosti.

V trilogiji si se odločil prerešetati najbolj ranljivo in hkrati konstitutivno obdobje svojega življenja; roman Kurji pastir je prvi del trilogije, v njem pa avtorja ugledamo kot novorojenca. (Pisateljevo) rojstvo je zaznamovano z jesenskim deževjem, in čeprav skozi stene ilovnate hiše slišimo pronicati dežne kaplje, se zdi, kot da si odprl prostor med tem, kar se je zares zgodilo, in tem, kar se samo dozdeva. V nekem pogovoru s Cvetko Bevc si omenil tudi Junga, psihoanalizo.

Gotovo ti lahko pritrdim, saj so prostori »med tem, kar se je zares zgodilo, in tem, kar se samo dozdeva«, tudi sicer dogajališča moje literature. Je pa res, da se je zgodba s Kurjim pastirjem zame začela zato, ker me je zanimalo, kaj se je zares zgodilo. Če bi bila pot do tega odprta ali vsaj običajno prehodna, bi bil ta roman gotovo drugačen, kot je sedaj. A že kmalu sem potem ugotovil, da me je pustil spomin na cedilu, pa tudi pričevalci mi niso znali veliko pomagati. Nepričakovano sem naletel na problem, ki se mi je zdel nerešljiv in v resnici sem vmes kar obupal. Videti je bilo, da ne bom te knjige nikoli napisal. Šele potem sem se nekako domislil, da bi si mogoče lahko pomagal z metodo aktivne imaginacije, ki sem jo sicer že poznal in tudi kdaj uporabil. Priprave na roman, nato pa pravzaprav tudi na pisanje samo se je tako spremenilo v eksperiment, za katerega nisem vedel, kako se bo končal in kaj mi bo prinesel …

No, zdaj seveda že vem, da mi je prinesel veliko in tudi marsikaj takega, kar nisem pričakoval. Pa pri tem niti nimam v mislih romana, ki je lahko ob vsem, kar sem tako doživel, le stranski produkt. Ali pač knjiga, ki mi je pomagala, da sem nekako dobil nazaj svoje otroštvo. S tega vidika, ki mu mogoče pogojno lahko rečem kar jungovski vidik, ta druga zamejitev torej ni v tem, »kar se samo dozdeva«, temveč je zame resničnost. A če raje ostaneva na znotrajliterarnem področju – vprašanje, kako to doživljajo bralci, me gotovo zanima.

Druga knjiga Petelinje jajce govori o zavestnem spominjanju. In še vedno ohranjaš način pripovedi iz prvega romana. Prizori, ki jih opisuješ, niso velike, herojske zgodbe, pač pa malokrat povedane zgodbe, ki so posebne zaradi načina obravnave spomina. Dovoliš nam vstopiti v intimni kozmos svojih staršev (in tako širše družine kot tudi vaške skupnosti), vendar nikoli ne izdaš preveč. Koliko gradiš roman na zamolkih?

Če imaš v mislih suspenz, je gotovo del mojega pripovednega načina. V kolikšni meri gre za strategijo in koliko se pri takem načinu pisanja to dogaja spontano, pravzaprav ne znam razmejiti. Če pa me sprašuješ o tem, kaj sem morda moral ali želel zamolčati, ti lažje odgovorim, saj sem o tem premislil. Zdi se mi, da se v resnici ni zgodilo nič takega, kar bi bilo bolje zamolčati. Je pa veliko drobcev, ki sem jih pustil ob strani, saj se mi zdijo odvečni …

Ničemur ne bi koristilo, če bi recimo objavil seznam, kdo vse si je sposodil denar pri Judih, ki so jih odpeljali v taborišče in se niso nikoli vrnili. To bi potem bil nek čisto drugačen roman. Tak, ki me res ne zanima.

Tako roman Petelinje jajce kot Kurji pastir sta subverzija avtobiografskega. Vsi vemo, da je mali deček Ferek Feri, pa vseeno je čisto drugačen. Ali če nekoliko zakompliciram, »pisateljev jaz« je v odnosu s svojimi dvojniki, ki so ustvarjeni literarni liki. Roman sem brala kot čisto fikcijo, kjer je vse izmišljeno, hkrati pa je vse tudi res.

Pogosto se srečujem z bralci in dostopna so mi številna mnenja o branju. Večinoma sta ti knjigi res prebrani tako, kot praviš. Kot avtor se seveda sprašujem, zakaj tako učinkujeta. Zame je bolj »zakomplicirano«, v kolikšni meri je vse skupaj fikcija. O težavah pri zajemanju te snovi sem uvodoma že nekaj povedal. Dejstvo je, da mi je aktivna imaginacija pomagala do nezavednih, potlačenih in drugače zastrtih spominov. Prepričan sem tudi, da mi je uspelo vstopiti v območja kolektivnega nezavednega. To je povezano z drugačnimi dvomi, kot jih prinaše pisateljevanje. Moje zdaj že večdesetletno zasledovanje Jungovega mišljenja me je gotovo po svoje usmerilo. Veliko sem se zadnje čase ukvarjal tudi z mnenji madžarskega psihoanalitika Sándorja Ferenczija, Jungovovega sodobnika, ki se je od klasične frudovske psihoanalize odmaknil na drugačen način. Zagovarjal je namreč čustveno podoživljanje, uveljavljal regresijo in si zastavljal vprašanja o iskrenosti. Ali če povem drugače: bolj ko sem prepričan v avtentičnost podoživetega, manj je seveda to lahko fikcija.

Praviš, da pesniška resnica še vedno potuje, da je za zdaj še vedno opisana v knjigah. In da otroci še vedno vedo, kaj je prav in kaj je narobe. Si se, ko si pisal Petelinje jajce, veliko pogovarjal z otroki?

Z otroki se tudi sicer veliko družim. Pri obujanju otrokovega magičnega mišljenja, s čimer se v romanu Petelinje jajce v prvi vrsti ukvarjam, mi je mogoče lahko pomagalo, da sta moji vnukinji ravno te starosti.

Menda si do šestega leta starosti nadenemo nevidna očala, skozi katera potem gledamo celo življenje. Ti nekje poetično praviš, da nam ta očala barvajo pogled na svet. S tem romanom si se podal na pot raziskovanja, morda tudi raziskovanja o tem, kakšna očala si dobil v otroštvu ali pa so ti jih nadeli potem. Toda Petelinje jajce se dogaja pred tem časom, ko je bil svet še črno-bel, kot pravimo.

Svet seveda nikoli ni bil črno-bel in gotovo tudi nikoli ne bo. Le preko televizijskih ekranov in s pomočjo monitorjev smo ga nekoč takega videli. Tako kot ga danes lahko gledamo skozi zelo različne optike in kukala. Zaradi teh nevidnih očal, o katerih sprašuješ, je naš odnos do tega, kar vidimo, seveda različen. Vendar si prej ali slej nato rečemo, kot je dejal Exupéry, da je bistvo očem skrito. Ali pa si pač ne rečemo, ker nas bistvo sploh več ne zanima.

A če sva že pri tem, naravnost bedno in zlovešče se mi zdi, kar se nam kot skupnosti pravzaprav dogaja. Utapljamo se v lastni nemarnosti. Oblaganje planeta s smetmi in strupi nekako še opažamo in se skušamo proti temu vsaj nekako boriti, prekrivanja bistva z lažjo, norostjo in bizarnostjo pa kot da niti ne opazimo in se nam sploh ne zdi problem.

Deček, ki ga spremljamo tudi v drugem romanu Petelinje jajce, odrašča v revščini, čeprav tega niti ne vidi na takšen način. Marsikdaj danes slišim starše reči, nimam, vendar ne želim, da bi moj otrok to zaznal. V tvojem romanu je ravno nasprotno … Ferekova starša nimata praktično ničesar, vendar tega ne pojasnjujeta sebi, kaj šele svojima otrokoma. Onadva samo sledita svojim sanjam o novi hiši, medtem ko si deček te nove hiše niti ne želi.

Večkrat sem že dejal, da sta me starša s tako držo naučila kljubovati brezupu. Če me kdo vpraša, kaj mi je v življenju najbolj pomagalo, rečem, da ravno to.

Zdi se mi, kot da je to pripoved o nekem času, ki več ne obstaja. Tudi vrednote so zelo drugačne. Pištek je sodobni Joba, ki je »najvišjemu nekoč zameril, da ga je pustil na cedilu«, zato se je zmeraj našlo kaj, da mu je očital, ga krivil in se prerekal z njim. Pištek je ravno zaradi prerekanj z Bogom, pa ne samo z njim, pač pa tudi s cerkvijo, državo, individualiziran lik. Glede na svoj čas je zamaknjen, čutimo ga kot nadčasoven lik.

Gotovo je v njem nekaj arhetipskega in je pravšnji za literarni lik. A tak je tudi zares bil. Vsi, ki se ga še spomnijo, mi po branju pritrdijo in na ta račun še kaj zanimivega dodajo. Preživel je dve svetovni vojni, eno kot sin padlega vojaka, drugo kot vojak, prepešačil je nemiren čas prejšnjega stoletja, zato je vedel, da se politični sistemi lahko menjajo, države pa razpadajo in se potem spet združujejo. Čeprav ni bil izobražen, je hodil okoli z odprtimi očmi in je znal računati. Zato se ga zgolj z obljubami ni dalo preslepiti … Nekaj njegove življenjske modrosti sem si kar prisvojil in mi je včasih pomagala. Vprašal sem se, kaj bi napravil Pištek. In odgovor je običajno bil – poslal bi jih v rit.

S pomočjo Pišteka je v roman, poleg slutenjskosti, arhetipskosti, otroške perspektive, pravljičnega sveta, vsajena tudi kritična bodica, do Tita na primer in do vseh uradnikov, ki pridejo preverjat cestarja. Čeprav niso vsi slabi, nadzornik se na primer pokaže kot empatičen lik.

Ta nadzornik mi je ostal v lepem spominu. Pa to ne le zaradi tiste vožnje z motorjem, takrat v otroštvu. Pred leti je namreč v Soboti pristopil k meni že zelo star gospod in mi dejal: »Gospod pisatelj, vem da se vi mene ne spomnite, ampak jaz vas poznam še kot dečka s ceste …«  Bil je to nadzornik Žekš, s katerim sva potem kar oba nekako ganjena šla na kavo. Pa še nekajkrat sva se potem srečala. Prinesel mi je svoje spomine na tedaj že dolgo pokojnega očeta in kdo ve, morda se je že takrat v meni naložilo kaj takega, kar me je kasneje napeljalo k temu pisanju.

Nahajamo se v preteklosti, toda hkrati čutimo avtorjevo željo, da bi se preteklosti odkupil in jo zajel, tudi zaradi tega, kar je »postorila« v sedanjosti. In tudi zato čas nikoli ni (samo) pretekli čas Se motim?

Mislim, da je to na neki način res. Mislim, pravim, saj tudi sam o tem le razmišljam. Ta dva romana sta namreč zame posebna izkušnja in ju težko primerjam s svojimi drugimi deli. O njuni literarni moči se recimo sploh ne sprašujem, obenem pa se mi zdi zelo pomembno, da sta nastala in da sem to zmogel. Včasih imam občutek, da sem se vse življenje pripravljal, da bi lahko to napisal, tako da sem zdaj zadovoljen. Namesto ustvarjalnega nemira me preveva nekakšen notranji mir. Zdi se mi, da končno vem, kakšni so bili v resnici moji začetki. Razumem, zakaj se je vse moralo zgoditi tako, kot se je, in zakaj so moji najbližji ravnali tako, kot so. Če ne bi bila besede sprava pri nas tako zlorabljena, bi jo verjetno kar uporabil. Saj s svojim pristnim pomenom verjetno najbolje opiše, kako se po vsem tem počutim.

Tista, ki Pišteka postavlja na realna tla in ga zopet prime za roko ter ga povede nazaj iz realnega v fantazmatsko, je Trejzka. Ona je mehkejša od svojega moža Pišteka, uporniška, vendar hkrati ponižna. Pred Bogom in pred skupnostjo. Zdi se, da je bolj od svojega moža pogreznjena v preteklost, ali pa v cikličnost, zlahka prehaja tudi med svetovi, posebej radi jo imajo Romi … Je bilo tako tudi s tvojo mamo?

Seveda je bila taka. Čeprav je njeno empatijo in mehko srčnost težje opisati in ne vem, v kolikšni meri mi je to sploh uspelo. Hvaležen sem ji, da me je vodila k Ciganom, mi dopustila, da sem se z njimi igral in tudi z njimi kako ušpičil. Na nevsiljiv način mi je pokazala, da drugačnost sicer ostaja, da pa to ni nujno nekaj slabega. Romi so bili tako res moja prva drugačnost in zaradi te izkušnje me potem ni bilo več strah nobene drugačnosti.

Malemu Fereku je zelo všeč prekmurska varianta zgodbe o beli kači s kronico. Pove mu jo oče, ko mama odide.

Oče in mama sta bila k sreči dobra pripovedovalca. Bilo je tudi še veliko vaških pripovedovalcev. Odraščal sem z ljudskim izročilom. Zgodbe so mi bile položene v zibelko. Vsaj delček vsega tistega, čemur zdaj pravim pesniška resnica o tem svetu, sem lahko srkal že zgodaj. Zato zmeraj rečem, da verjetno nisem postal pisatelj zato, ker sem veliko bral, temveč zato, ker sem veliko poslušal …

Čeprav je tudi res, da sem začel takrat, ko sem se opismenil, mrzlično brati. Bil sem prepričan, da so vse skrivnosti tega sveta shranjene v knjigah. Verjel sem, da bom, če bom veliko bral, nekoč razumel, za kaj na tem svetu gre.

Romi so s prvotnostjo zelo povezani. Življenjske modrosti so pri njih potovale brez pisane besede. Kolektivno, ki obstaja v njihovi zavesti … Kako je njim uspelo ohraniti kolektivno nezavedno? Menda imaš teorijo o tem, ki je povezana z jezikom.

Dolgo časa sem menil, da kolektivno nezavedno pri Romih ne more obstajati, saj so razseljeni po vseh koncih in krajih. Nikoli si niso izborili države ali vsaj ozemlja, kjer bi se lahko njihova skupnost po svoje sestavila. O njihovem življenju sem pisal v dveh romanih in sodeloval sem pri snemanju dveh celovečernih filmov, ki sta nastala po teh romanih. Njihovo življenje sem kar dobro spoznal tudi od znotraj in obiskal veliko njihovih naselij drugod po svetu. Zmeraj sem spotoma odkrival enake vedenjske vzorce in prepoznaval arhetipe, ki so jim skupni. Vse to je seveda potrjevalo, da jih njihovo kolektivno nezavedno vendarle povezuje. To se mi je zdelo res nepojmljivo in neverjetno, odgovora, zakaj je tako, pa mi ni znal nihče ponuditi. Danes mislim, da je ključno najverjetneje to, da so eno tistih ljudstev, ki nosi svoj jezik zmeraj s sabo in ga vztrajno ohranja. To jim omogoča, da negujejo bistven del svoje identitete in njihovo duhovno izročilo se tako še zmeraj lahko ohranja.

Kurji pastir je morda še bolj kot Petelinje jajce tudi roman o ljubezni. Opišeš bližino med dvema človekoma, ki sta si morala življenje ustvariti iz nič. Mala Trejzka v prvem romanu pojasni svoja starša: »Vse je bilo nekje razpršeno. Vznesena in zarotena sta se gnala v neznano. Ob strani sta puščala vse, ki jima niso bili naklonjeni, in se zato tudi marsičemu odrekala. Vztrajala sta, čeravno sta kmalu ostala sama, in so le redki odobravali njuno predrznost. Gola in bosa sta želela dokazati, da je mogoče tako preživeti in iz nič vendarle kaj ustvariti.«

Ko to takole preberem, iztrgano iz konteksta in literarno obarvano, se mi zdi prav romantično. Če bi me s tem nagovoril kak drug pisatelj, mu mogoče niti ne bi verjel, da se je v resnici zgodilo. Ampak ta dva lika sta moj oče in mama. Dobro sem ju poznal in vem, da sta bila res taka. Le srečen sem lahko, da jima je naposled uspelo.

V Petelinjem jajcu je ljubezen znova na preizkušnji, mama odide. To je nekako tudi osrednji dogodek v romanu?

Mama in oče sta ostala skupaj do konca. Mama je bila zadnjih osem let svojega življenja hudo bolna in je bila praktično priklenjena na posteljo. Oče je do zadnjih trenutkov skrbel zanjo in ni želel niti slišati, da bi jo dali v oskrbo v dom za ostarele. No, tudi njega potem nismo dali …

Kakšna bo Ferekova starost v novem romanu?

Odločil sem se, da bom s tretjo knjigo to dolgo pisateljsko potovanje zaključil. Tako bo napovedana trilogija res trilogija. Odpovedal se bom tej zapeljivi drogi, ki se ji reče spomini. Mislim, da se bo zgodba končala v času, ko smo se končno preselili v novo hišo. Takrat sem obiskoval tretji razred osnovne šole.

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Panorama 16. 4. 2023
Čas branja
Čas branja: 9 min

Spoprijemanje s klasiko 4 – Homerjeva Odiseja

Z olajšanjem poročam, da je po mojem mnenju Odiseja resnično odlično delo. Tega sem vesel, saj se mi vsakič, ko ne maram kakega klasičnega dela, zdi, da gotovo nekaj zamujam. To je pa res vsem všeč, ne? Sem prvi človek na našem planetu, ki se je po umoru s sekiro v romanu Zločin in kazen Dostojevskega začel dolgočasiti (zločin mi je bil sicer všeč, kazen pa niti ne preveč)? Sem prvi profesor, ki neumno domneva, da gospa Bovary ni imela kakšnih pretiranih razlogov za takšno pritoževanje? Lažje je reči, da imam rad klasike, kot pa da jih imam za dela nekakšnih genijev. Kdor z glavo skozi zid izraža mnenje, ki se zdi precej neintelektualno in ki ni priljubljeno, tvega, da bodo nekateri bralci nanj gledali zviška. No, prav zato pišem to kolumno: da se postavim za povsem inteligentne posameznike, ki se počutijo dovolj močne, da ne obožujejo prav vsake klasike samo zato, ker »je to pač treba«. Čeprav je treba priznati, da je življenje veliko lažje, če ti je neko klasično delo resnično všeč. Po mojem mnenju je Odiseja resnično odlična.

Odlična je tudi na način, na kakršnega se mi ni zdela odlična Iliada. Vse osebe v Iliadi so se mi zdele dvodimenzionalne, kot bi ušle iz kake risanke. No, recimo raje dvo-in-poldimenzionalne. Ne bi ravno rekel, da je šlo za karikature, so pa bile nedvomno osebe, ki jih je definiralo eno samo čustvo ali ena sama napaka (pogosto ljubosumje ali pohlep), medtem ko so ljudje iz mesa in krvi bistveno bolj zapleteni. S tega vidika so se mi liki v Iliadi zdeli kot alegorije ljudi, ne pa kot realistični ljudje. Morda je bil prav to namen – da predstavijo ideje, ki jih bralci lahko opazimo pri sebi ali pri drugih. Vendar se mi delo ni zdelo tako prepričljivo, kot bi si želel, ne glede na to, koliko konic bronastih sulic je predrlo čeljusti in lopatice.

Po drugi strani pa Odiseja kar prekipeva od likov, ki bi jih sam opisal kot tridimenzionalne. S tem hočem povedati, da se mi je zdelo, da gre za resnične ljudi s številnimi čustvi, ki so si včasih nasprotovala. Lahko občutite napetost v situaciji, v kateri sta se znašla Telemah in Penelopa, ki sta bila obkoljena s snubci. Bala sta se jih vreči s svojega doma, obenem pa sta verjela, da je oče in mož Odisej mrtev, vendar o tem nista bila povsem prepričana, zato sta potiho še vedno upala, da se bo morda vrnil. Medtem so snubci pritiskali nanju, naj se Penelopa vendar že odloči, s kom se bo poročila. Ta del zgodbe se zdi precej moderen in nadvse navdušujoč, saj samo čakamo, kdaj se bo Odisej vrnil in zbrcal vse te ostudne snubce. Nešteto sodobnih filmov in romanov se začne z nepravično situacijo, ki jo povsem nadzirajo nasilneži in ki je kot nalašč za to, da se junak vrne in popravi vse krivice, po možnosti tako, da vse naokrog brizga veliko krvi. Tu se je pravzaprav vse skupaj začelo.

Iliada se mi je zdela utrujajoče oguljena, ponavljajoči se elementi v Odiseji, za katere sem razumel, da je šlo za mnemotehnične pripomočke tistih, ki so recitirali pesmi, pa me niso motili. Torej je morje približno v vsakem poglavju opisano kot »vinsko temno«? Odleglo mi je tudi, da mi niso vedno znova predstavljali novih in novih oseb, vojakov, ki imenujejo skupaj z imenom očeta, samo zato, da bi jih kmalu zatem odpikali s še eno bronasto sulico. Zaradi preštevilnih imen v Iliadi se mi je kar zavrtelo v glavi, da nisem mogel več slediti zgodbi. V Odiseji so bile nove osebe uvedene precej bolj preudarno, zato sem jim lažje sledil.

Prav tako se mi je zdelo, da sem lažje »padel noter« in sploh nisem zares opazil, da je delo napisano v verzih. Vse sem si samo predstavljal, točno tako, kot se je tudi zares odvijalo. Ko berete epske pesmi ali besedila v starinskem jeziku, morate resnično doseči neke vrste »zen« stanje. Pri Shakespearju potrebujete nekaj minut, da se vse skupaj poklopi in da vam ni več treba prevajati besed iz angleščine v angleščino. Chaucer zahteva naravnost duhovniško raven osredotočenosti, saj so njegova dela napisana v srednjeveški angleščini, ki je le megleno podobna sodobni angleščini. Verzov v Odiseji pa sem se zlahka navadil in zdelo se mi je, da berem resnično dober roman, ki je bil povsem slučajno napisan v obliki epske pesmi.

Odiseji je tudi nekaj dogodivščin, ki jih sam (in verjetno tudi še mnogi drugi) povezujem z njo, kar velja tudi za tiste, ki knjige pravzaprav še nikoli niso prebrali. Recimo, ko Odisej pobegne pred Kiklopom tako, da se pretvarja, da je ovca, in trdi, da mu je ime Nikdo, ko skupaj s svojimi možmi oslepi Kiklopa, pa ta začne kričati, da ga je napadel Nikdo, da njegovi prijatelji mislijo, da ga nihče ni napadel? Ali ko Odisej svojim možem zamaši ušesa s čebeljim voskom, da ne slišijo petja siren, ki bi njihovo ladjo zvabile na čeri? Pa trenutek, ko se zmuzne med pošastma Scilo in Karibdo … Vse dogodivščine so tam, medtem ko dogodivščin, ki bi jih sam povezal z Iliado, kot recimo zvijača s trojanskim konjem, v Iliadi sploh ni.

Iliada in Odiseja sta napisani v enaki obliki, obe obsegata 24 knjig in imata podoben slog verzov. Vendar sta se mi zdeli tako zelo različni, moj užitek ob branju pa tako zelo neenak, da sem se začel spraševati, če je obe deli resnično napisal isti avtor. Izkazalo se je, da se enako sprašujejo tudi sodobni učenjaki. Slednji namreč niso prepričani, če je obe deli res napisal isti avtor, ne vedo pa niti, če je Homer resnično obstajal. Za odgovor na to vprašanje se bom obrnil na Svetlano, mojo gurujko.

Še sreča, da mi je bila Odiseja resnično všeč. Gre za prvo klasično delo, ki ga lahko priporočim iz vsega srca in za katerega lahko trdim, da si, vsaj po mojem mnenju, resnično zasluži svoje mesto v literarnem kanonu.

*

Komentar Svetlane Slapšak

Odisej predstavlja prvi pojav evropskega jaza: lik, ki je hkrati zvit in neusmiljen, pa občutljiv, poln spominov in ljubeč, v bistvu dober mož in oče, čeprav z mnogimi eskapadami … Razumemo lahko boginjo Ateno, ki ga brezkompromisno ščiti  Odisej je šarmanten: zato ga Atena pred vsakim pomembnim srečanjem naredi višjega, lepšega, z več kodri na glavi. In končno, Odisej ni popoln brez Penelope, ki je morda še bolj kot on sam prvi evropski ženski jaz: odlična političarka in diplomatka, ki zna pametno uporabiti laž, detektivka, ki Odiseja podvrže zapletenemu zasliševanju, da bi preverila njegovo identiteto, potrpežljiva mati, ki prenaša zgodnje patriarhalne izpade svojega sina Telemaha – a tako je pač treba vzgajati kraljevega sina. Ona je tista, ki služi Ateni s svojo inteligenco in svojimi veščinami, denimo s tkanjem. Podnevi tke pogrebno pregrinjalo za svojega tasta, Odisejevega očeta, ponoči pa ga para: če bi snubci poznali obred, bi kaj hitro odkrili prevaro – mrtvih se ne sme pokrivati z volno, pregrinjalo je torej lažno! Volna je hkrati živa in mrtva: Odisej si pri Polifemu reši življenje tako, da se drži žive volne  ovce, Penelopa tke z volno ovce, ki je še živa  zato je volna za mrtve tabu. In Laert, Odisejev oče, je vitalen starec … Penelopa ve, da je za snubce zanimiva le kot dedinja kraljestva, ki bi ji ga drugi mož prevzel po Odisejevi smrti. Zato je zanjo edini moški Odisej, spomin na njuno ljubezen pa edino upanje. Navsezadnje je bila za Odiseja druga izbira, saj je bil tudi sam kandidat za roko lepe Helene in je njenim snubcem predlagal, naj si sama izbere moža, pa ni bil izbran … Skratka, glavna junakinja Odiseje je Penelopa.

Ko je bilo skladno z Odisejevim predlogom pogodbe med Heleninimi snubci treba iti v vojno s Trojo, je Odisej, čisto srečen doma s Penelopo in sinom, skušal zaobiti svojo obveznost in se je neuspešno pretvarjal, da je nor. Odisej je ves človeški in sentimentalen: ko pevec zapoje zgodbo o njegovih dogodivščinah, še vedno anonimni Odisej začne točiti solze in tako razkrije svojo identiteto. Deset let živi s čarovnico Kirko na otoku sreče, a njeno ponudbo nesmrtnosti zavrne: domnevamo lahko, da mu je dolgčas. Odisej velikega novogrškega pesnika Nikosa Kasantzakisa se izgubi v polarni belini, ker se ne more upreti izzivu potovanja; ena najlepših pesmi drugega grškega pesnika, Konstantina Kavafisa, se imenuje Itaka. V njej pesnik svetuje Odiseju – vsakemu popotniku – naj se mu ne mudi nazaj na Itako. Kako se Odisej na Itaki razkrije, je mojstrski vrhunec epa: prepozna ga pes, pa stara služkinja po brazgotini na nogi, potem moški člani družine – in nato pa gre v Penelopino zasliševalno sobo, kjer ga ona podvrže vprašanjem o stvareh, ki jih vesta samo onadva, recimo o tem, kako jima je izdelal zakonsko posteljo. Njuna ljubezen ima glede na starost le eno bodočnost, v spominjanju in globokem prijateljstvu. Krvavi zaključek epa s pobojem vseh snubcev in vseh sužnjev, ki so jim služili, naj bi ponovno vzpostavil Odisejevo oblast na otoku in preprečil morebitne napade na kraljestvo – logično, da je pobil vse sosednje vladarje. Morda pa je moral pesnik zavoljo občinstva na koncu dodati še nekaj nasilnega in možatega? Morda je bilo to opozorilo atenskim državljanom, naj ne sanjajo o aristokratskih zarotah? Trdno zagovarjam stališče, da je bil Homer kot rapsod, sestavljalec epov po nalogi in po naročilu, ista oseba tako v primeru Iliade kot Odiseje. Vzgoja državljanov kot kolektiva in državljana kot posameznika koristi novi družbeni ureditvi in krepi državo, kot so bile Atene. Zato mora biti Odiseja zanimivejša od Iliade. A oba epa odlikujejo enaka pravila gradnje, isti flash-backi, iste formule, isti epiteti: takšna izbira, format in slog, poln narečnih raznovrstnosti, ima ambicijo univerzalnosti in jo tudi doseže.

Ilustracija: Hanna Juta Kozar Ilustracija: Hanna Juta Kozar
Kritika 13. 4. 2023
Čas branja
Čas branja: 6 min

Pogled na temno plat materinstva

Izgubljena hči, zadnja prevedena knjiga Elene Ferrante, je v originalu izšla že leta 2006, pisateljica pa se v njej ukvarja predvsem s tematikami identitete, ambicij, materinstva in (iracionalnih) odločitev. Čeprav je prespraševanje materinstva tako v književnosti kot v filmu v zadnjih letih ponovno v porastu, pa ni veliko množično branih pisateljev_ic, ki bi k temu navidezno samoumevnem konceptu pristopali tudi kritično.

Zgodba je razmeroma preprosta: protagonistka Leda je intelektualka poznih štiridesetih let s službo profesorice angleščine na univerzi v Firencah. Od svojega partnerja se je ločila, odkar pa sta odšli tudi hčerki, ponoči ob glasbi popravlja naloge študentov, popoldneve pa pogosto prespi. Ko je prvič po dolgem času sama, se v nenadnem občutku svobode impulzivno odloči oditi na počitnice na jonsko obalo.

Na plaži, kamor zahaja vsako jutro, jo kmalu obsede Nina, mlada Neapeljčanka, ki tja prihaja s svojo nemirno triletno hčerko Eleno. Izkaže se, da Nina ni sama, temveč na počitnicah s premožno razširjeno družino ter možem, ki se jim pridružuje ob vikendih. Interes je obojestranski in Nina ter Leda se kmalu spoprijateljita, čeprav Nina ne ve, da je Leda vzrok za večino njenih težav tisto poletje. Ko Ninina družina nekega dne precej vsiljivo zavzame Ledino idilično plažo in neznana ženska od nje zahteva, da premakne svoj ležalnik, jo Leda zavrne, zaradi česar pride med njima do nenadne napetosti. V Ledi, ki je doslej delovala mirno in prijazno, se prvič pokaže nekaj neomajnega in odločnega; ščepec skrivnostne začimbe, ki naredi do tedaj povsem običajno zgodbo nepričakovano pikantno. Leda Nino dokončno očara s svojo samosvojostjo, neuklonljivostjo in intelektom, ko na plaži hladnokrvno pove Rosarii, da je svoja otroka na neki točki življenja za tri leta zapustila. Nina v njeni drznosti vidi možnost svobode, saj se sama počuti podobno: »Ničesar ne vem in ničvredna sem. Zanosila sem, rodila hčer in še tega ne vem, kakšna sem znotraj. Ne želim si nič drugega, kot samo pobegniti.«  Medtem pa sama v Ledi sproži nerazložljive občutke, ki vodijo do še manj utemeljenega dejanja.

Leda se tako vidi v Nini, hkrati pa tudi delno v Eleni in njeni punčki, od katere je deklica neločljiva. Ko jo Leda najde na plaži, se z njo pogovarja kot s svojim odsevom: »V trebuhu imaš vodo, ljubica moja. Svojo tekočo črnino hraniš v drobovju. /…/ Tudi jaz sem, molče, skrivala veliko temačnih stvari.«

V zgodbi se paradoksalno ves čas pojavlja odsotnost, ki pa je za razvoj dogodkov poglavitna. Odsotnost punčke, ki jo Elena izgubi na plaži, odsotnost Nininega moža ter triletna odsotnost Lene kot matere, ko sta bili hčerki manjši, obudi v slednji konfliktna čustva do svoje vloge v družbi ter njenih pričakovanj. A Izgubljena hči ni portret obžalovanja, temveč zgolj prevpraševanje mešanih čustev krivde, tesnobe, ponosa in ljubezni.

Mit popolne matere

Adrian Horton je v članku za The Guardian napisala, da Izgubljena hči razbije mit, da je materinstvo ženskam naravno. In ne samo to, saj je mit v našo kulturo vtkan tako globoko, da ga romantizira do mere blaženosti in materinstvo prikazuje kot izkušnjo (če ne poslanstvo), ki zgolj daje. V družbi je vztrajno predstavljeno kot identiteta, ki ji pritičejo nežnost, požrtvovalnost, izpolnjenost in predvsem nesebičnost. Skorajda blasfemično bi bilo torej pomisliti, da morda včasih tudi jemlje – in nekaterih stvari nikoli ne povrne.

Knjiga je tako predvsem pogumna, ko si v dobi influencerskih supermamic drzne predlagati, da za nekatere materinstvo ne predstavlja samouresničitve, temveč samoizgubo, če se poigramo z besedami. Leda je bila v sredini dvajsetih let, ko je dobila prvo hči, hkrati na začetku akademske kariere, kar pa je morala nato zaradi okoliščin ves čas zapostavljati.

Ledina zgodba je zanimiv pogled na temno plat materinstva, ki poustvari napetost, podobno tisti, ki jo je »raztrgala«, ko je bila še mlada mati. Ferrante preučuje trk vrednot družine in kariere v pretežno patriarhalnem kontekstu in hkrati upodablja, kako lahko le-te vlečejo posameznico v nasprotne si smeri, da postopoma izginja, dokler se nenadoma ne želi najti v lastni polnosti.

»Pred leti sem bila še mladenka, ki se je čutila izgubljeno, to drži. Zdelo se je, da se je upanje mladosti že razblinilo, občutek sem imela, da strmoglavljam nazaj proti materi, babici, nizu molčečih in zagrenjenih žensk, iz katerih sem izhajala. Zamujene priložnosti.«

Ko je na seminarju Leda končno dobila potrditev ne kot ženska ali mama, pač pa kot intelektualka, je bila za to pripravljena iz rok spustiti čisto vse, saj se do takrat ni počutila kot nekdo, ki je cenjen zaradi svojih sposobnosti in talentov, temveč je viden predvsem skozi oznake žene in matere. Tudi v mnogih opisih knjige je Leda označena za intelektualko, ločenko in mamo, čeprav se po zgodbi sodeč skuša izmuzniti prav tem označbam, ki jih je dobila od zunaj, saj jo v svoji ozkosti omejujejo kot osebo.

Materinstvo je v Ledini mladosti (čeprav ne po njeni izbiri) predstavljalo prioriteto pred lastno identiteto, telesom, spanjem, časom in kariero. Čeprav poročena, je bila odgovornost za otroke pretežno njena, posledica česar je bilo neizrečeno vprašanje, kje v vsem tem je sploh ona – njena svoboda, želje, pravice. Vseprisoten občutek ljubezni, ki se v knjigi prepleta z obžalovanjem, preveva Ledine spomine na zdaj že odrasli hčerki, ki sta se preselili k očetu v Toronto in jo kličeta prevsem, ko kaj potrebujeta.

To lepo prikaže Ledino priznanje na začetku knjige: »Ko sta se hčeri preselili v Toronto, kjer je že dolgo let živel in delal njun oče, sem osramočeno in presenečeno ugotovila, da mi ob tem ni hudo, temveč da ne preplavlja lahkotnost, kakor bi ju šele tedaj resnično iztisnila iz sebe.«

Četudi je Izgubljena hči ljubezenski oziroma družinski roman, pa izpade vse prej kot lahkotno. V zraku obvisi neka neoprijemljiva teža iracionalnega, ki človeka včasih popolnoma preplavi in malodane ohromi. Je trenutek skorajšnje blaznosti, ki takoj, ko mine, daje občutek nenadne prebuditve iz lucidnih sanj in dezorientiranosti, ki jih spremlja.

Elena Ferrante: Izgubljena hči (Cankarjeva založba, 2022, prevod Daša Perme Jurjavčič)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Fotografija: Lea Remec Valenti Fotografija: Lea Remec Valenti
Intervju 10. 4. 2023
Čas branja
Čas branja: 7 min

Katja Gorečan: »Žalovanje je za tiste, ki si ga lahko privoščijo«

S pesnico in dramaturginjo Katjo Gorečan smo ob izidu njenega romanesknega prvenca Materinska knjižica (LUD Literatura, 2022) spregovorili o moči pisanja, soočanju s travmo v literaturi ter pisateljskem procesu ustvarjanja prvega romana. Katja je diplomirana komparativistka ter magistra dramaturgije, ki trenutno zaključuje študijski program Pomoč z umetnostjo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Njen literarni prvenec, pesniška zbirka Trpljenje mlade Hane, je bil leta 2012 nominirana za Jenkovo nagrado. Je tudi avtorica koreopesmi Neke noči neke deklice nekje umirajo (Poetikon, 2017).

Roman Materinska knjižica je tvoj romaneskni prvenec. V štirih delih opisuje zgodbo mlade ženske, ki je doživela spontani splav. Zgodbo pripoveduje glas njenega nerojenega otroka. Kako si se približala tej boleči temi, ki v naši književnosti še ni bila prisotna na tak način?

Že pred pisanjem sem veliko razmišljala o tej temi. Nisem vedela, na kakšen način bi pripovedovala o spontanem splavu, da ne bi bilo preveč direktno. Napisala sem nekaj pesmi, a sem začutila, da bi raje spregovorila skozi roman v nelinearni pripovedi, ker o taki temi pač ni možno govoriti skozi linearno zgodbo v celoti. Tudi ko sem prebirala druge tekste, članke o tej temi, sem dojela, da o temi splava ni možno pisati skozi vidik ženske, ampak da potrebujem glas, ki je izven tega sveta, ker se mi je tudi zazdelo, da bo zgodba nastala kot nekaj onkraj. Zato mi je nerojeni otrok, ki sem ga izbrala za pripovedovalca, dal veliko več svobode in domišljije. Ta pripovedovalec je narejen iz nejasne, nedefinirane snovi, ne vemo njegove starosti, ne vidimo njegovega obraza. Zato sem se spraševala tudi, kakšen naj bo njegov glas: je ta otrok dojenček, je fetus, kakšna oseba? Tu sem se trudila biti konsistentna, ker pač ne more pripovedovalec na eni točki govoriti zelo otroško, na drugi pa odraslo. Kako naj bo ta glas skozi zgodbo nekdo, ki mu verjamemo? Pri pisanju me je motiviralo iskanje ravnotežja tega glasu in morda mi tudi ni vedno čisto uspelo, upam pa, da mi večinoma je.

V tem romanu si dosegla ravnotežje med rabo literarnih sredstev in pripovedovanjem zelo čustveno zaznamovane izkušnje, ki je še vedno tabu tema. Iz tabu teme si naredila poetičen roman. Kako si se tega lotila?

Uporaba poetičnega jezika je zame kar logična, ker izhajam bolj iz poezije, in se mi je zdelo, da drugače kot tako ne bom znala napisati tega besedila. Morda poetični jezik prinaša neko drugo dimenzijo, ker so situacije, ki jih opisujem, zelo realne in zelo brutalne. Tako grem poetično onkraj vsakdanjosti. Ta jezik prikliče tudi neko sanjsko dimenzijo v tekstu, saj je tu vprašanje bitja, ki pripoveduje kot duh, in vprašanje resničnosti, v kateri se nahaja njegov svet v razmerju z našim svetom. Zanimalo me je predvsem, kaj je tisto, kar lahko pove, česar ne more povedati nekdo drug.

Materinska knjižica popisuje občutke samote in odtujenosti. »Mami«, ki je izgubila otroka, nihče ne prisluhne, okolica pa ne razume njene potrebe po žalovanju, ampak jo sili, da bi šla »z življenjem naprej«. Je njeno žalovanje zelo osamljeno?

Se mi zdi, da je osamljenost še bolj poudarjena, ker živimo v svetu, ki poudarja večinoma telo ženske, ki je popolno noseča, ne pa telo ženske, ki nekaj izgubi, in morda je tudi zaradi tega takšna nejasnost pri teh občutkih krivde, ki se pogosto pojavljajo pri osebah. To vpliva na občutek izgubljenosti, identitetne krize v družbi. V knjigi sem želela predvsem izpostaviti razmerje med tem, kako žaluje najprej fizično telo protagonistke po izgubi, in kako v bistvu kasneje pride do nekega celostnega žalovanja ter kako temu sledita osamljenost in izoliranosti po taki izkušnji.

Kako vidiš odziv slovenske bralske publike in literarne kritike na svoj roman?

Mislim, da je bil najtežji predvsem odziv družbe, ker si nisem predstavljala, da je še vedno tako nastrojena proti izpostavljanju teh tem oziroma proti raznim načinom, na katere se vse to izpostavlja, ter načinom dojemanja avtoric.

Tvoj roman je pomemben korak naprej k iskrenejšemu pogovoru o splavu. Katere so tiste ovire, ki jih opažaš, kadar javni diskurz nanese na to temo?

Nekako največja ovira se mi zdi predvsem izogibanje temu in uporaba pretiranih klišejskih in stereotipnih sredstev, pa ne samo kar zadeva javni diskurz o splavu, ampak nasploh o oblikah nosečnosti, izgubah in reproduktivnosti ter da se te teme še vedno premnogokrat smatra kot ženske teme.

V romanu opisuješ tudi zdravstveno obravnavo žensk z izkušnjo spontanega splava, a nekoliko drugače, saj se zgodba odvija med epidemijo.

Roman se dogaja v času epidemije, v katerem so ženske rojevale in bile pri tem procesu same, prav tako med doživljanjem splava, ker obiski na oddelku niso bili dovoljeni. Tako je to verjetno še dodatno vplivalo na neko odcepitev izkušnje in na samo doživljanje. Prav tako sem želela izpostaviti ta jok po splavu v bolnišnici, ko protagonistka komajda diha skozi masko, ko nastopi popolna utesnjenost, skorajda zadušitev, in hkrati potiskanje izkušnje ne navzven, ampak vase. V bistvu je to prisila, da se protagonistka utopi v lastni tesnobi.

V romanu si žalujoča mami čas za vsakodnevno žalovanje odmerja med vožnjo v službo, saj ji njen položaj ne dovoli, da bi lahko dala odpoved. Tudi sicer v romanu obravnavaš položaj osebe, ki jo eksistencialna situacija sili v stalno pretvarjanje, da je okej, da zmore, da lahko dela tudi medtem, ko je v bolnici tik po splavu, in se to od nje zahteva v službi. To je družbenokritična ost, ki prežema tvoje pisanje tudi sicer. Kako so povezani varstvo žensk, finančni status ter prekarnost?

Žalovanje je v knjigi za tiste, ki si ga lahko privoščijo. Oziroma za tiste, ki si lahko privoščijo čas za žalovanje. Tudi v romanu je spontani splav prikazan kot zelo fizična izguba, ampak kapitalistični sistem sili, da protagonistka dela še naprej in se ne ustavi, kljub temu da se njeno telo očitno sesuva. Roman je tudi o tem, kaj se dogaja z ženskim telesom, ki ne zmore več, ki je v zamrznitvi. Prekarnost hkrati spodbuja to vprašanje, kdaj je zadosti ter ali sploh obstaja možnost počitka. Tu je seveda tudi vprašanje materinstva – ko se protagonistka prevprašuje, če bo slaba mama zaradi tega, ker se ni dovolj potrudila.

Kako bi lahko kot družba podprli ženske, ki so doživele spontani splav?

Verjetno bi se najprej moral vzpostaviti sistem celostne psihološke podpore, ki bi bil predvsem brezplačen in na voljo po izkušnjah spontanega splava.  In to ne mislim samo v Ljubljani, ampak povsod po Sloveniji, ker se splavi ne dogajajo le v Ljubljani.

V romanu se ukvarjaš s travmo, a tudi z zdravilnim potencialom umetnosti, ki lahko to travmo olajša. Kako vidiš razmerje med travmo in potencialom literature, ki travmo izpoveduje?

Ta zdravilni potencial umetnosti je predvsem ustvarjanje v skupnosti, kar se mi zdi predvsem jasno v zadnjem delu romana, kjer protagonistka prvič na glas izusti ime nerojenega otroka v prisotnosti drugih žensk, ki so doživele spontani splav, če primerjam z začetnim delom spontanega splava, kjer je na nek način utišana z lastnim jokom pod masko. Na začetku in med samim pisanjem se nikoli nisem spraševala, ali pišem o travmi, ampak sem hotela samo napisati zgodbo, zato se tudi nisem toliko spraševala o razmerju travme in literature, ker mi je bilo bolj bistveno, da v samem besedilu ohranim samo življenje nerojenega otroka, ki se tudi kdaj poheca in ne jemlje stvari tako zelo resno, ampak bolj življenje kot igranje. Na to hecanje in igranje je imelo velik vpliv branje knjige Vesolje Gregorja Strniše, ki pogosto izpostavlja pretiran strah pred smrtnostjo in to, da je resničnost neulovljiva, nepredstavljiva. Kot živa čarovnija zemlje, vode in neba.

Katja Gorečan: Materinska knjižica (LUD Literatura, 2022)
Josip Hutter s sinom. Josip Hutter s sinom.
Kritika 7. 4. 2023
Čas branja
Čas branja: 6 min

Posrečen antropološki prerez mesta in literarni biografski eksperiment

Ob branju zgodovinskega romana Krušni oče Orlanda Uršiča, urednika založbe Litera in pisatelja, ki je naredil nadvse temeljito analizo življenjepisa tekstilnega industrialca Josipa Hutterja, ki je v času druge svetovne vojne vodil tovarno s 1500 delavci, nas pritegne s kakšno zavzetostjo in natančnostjo se je avtor lotil zbiranja gradiva in sestavljanja večplastne zgodbe, s katero drži bralca v napetosti od začetka do konca romana. Poleg glavnih likov, zakoncev Josipa in Beti Hutter, v Mariboru živečih kočevskih Nemcev, ki ju je komunistična oblast po 2. svetovni vojni obsodila sodelovanja z nacisti in jima zaplenila tako hišo in tovarno kot tudi stanovanjski blok, namenjen tovarniškim delavcem, v romanu vzporedno z njima spremljamo zgodbo njunih treh otrok ter življenjsko zgodbo družinskega prijatelja, zdravnika in gastroenterologa Herberta Zaveršnika, ki v času vojne zaključuje študij medicine v Beogradu in s svojim vsestranskim znanjem pomaga tako družini Hutter kot partizanom.

Uršič vpelje v zgodbo izjemno zanimive stranske like, s pomočjo katerih prikaže ves spekter medčloveških odnosov v času vojne ter obenem razbije mit o zlih Nemcih in dobrih partizanih, saj se zdi, da vsi junaki, ne glede na narodnost in prepričanje, bolj ali manj redno taktizirajo tako s prvimi kot z drugimi, ker ne vedo, na stran katerih se bo tehtnica prevesila po vojni. Tako nas ne preseneča, da vidimo nacistom vdanega pastorja evangeličanske cerkve Johana Barona, ki ob vsaki priliki na veliko oglašuje mit o veliki Nemčiji, in člana Komunistične partije Petriča, kako skupaj popivata in se glede na ideološki prepih obračata v eno ali drugo smer, pri tem pa zlorabljata Josipa Hutterja za svoje povzpetniške namene. Slednjega Uršič opiše kot precej načelnega, poštenega in pravičnega podjetnika, ki mu gre v prvi vrsti za dobrobit delavcev, saj za njih celo zgradi večstanovanjski blok, ki mu ga v času vojne zaplenijo nacisti, po njej pa politkomisarji – le-ti ga tudi pošljejo za pet let na prisilno delo v delovno taborišče pri Ptuju, kljub temu da je med vojno pomagal tako partizanom kot delavcem, ki so za njegovo oprostitev celo organizirali stavko. Njegova neomajna drža, ki kljubuje vsem političnim in ideološkim prepričanjem, nas spomni na lik gostilničarja Reneja v britanski nanizanki Alo alo, ki se nenehno nahaja v precepu med nemškimi nacisti in francoskim partizanskim odporom, saj mu eni in drugi grozijo z odvzemom gostilne in življenja, če ne bo poslušal njihovih (pogosto absurdnih in neživljenjskih) ukazov.

Uršič je podatke za roman pridobil v osebnem arhivu Alexandre Hutter in v javnih objavah Josipovega sina Peka Hutterja ter zdravnika Herberta Zaveršnika. Velik del romana sestavljajo tudi pisma Josipovega sina Julijana, ki se želi čim prej priključiti partizanom, a ga nemška vojska po hitrem postopku mobilizira in nažene na rusko bojišče, kjer je priča nehumanemu mrazu in lakoti, tik po zaključku vojne pa premine v družinskem krogu, ne da bi uspel realizirati svoje otroške sanje. Njegova pisma o dogajanju v okviru nemškega vojaškega urjenja in na sami fronti delujejo zelo verodostojno in realistično, čeprav so v veliki meri plod Uršičevih povzetkov ob prebiranju podobnih pisem, ki so jih pisali vojaki v tem času. Tako nam prav tovrstna pisma prikažejo vso brutalnost vojne, ki ne pozna zmagovalcev, le poražence: »Obupno počasi napredujemo, zmrzuje nam orožje, zmrzuje obleka, ki jo imamo na sebi, artilerija je praktično hroma. Vsi smo dobili ukaz, da si moramo obriti brke in obrvi, da ne bi na koži zmrzovala dlaka. Vojaki, ki jih pošiljamo v zaledje po hrano, nam prinašajo neprepoznavne zamrznjene kocke ledu. Te ledene kocke moramo dobro uro segrevati s svečami, da sploh ugotovimo, kaj je.«Skupaj z osrednjo, dokaj tragično zgodbo o Josipu in Beti Hutter, ki se kljub prebegu mnogih nemških družin v Gradec, odločita z otroci ostati v Mariboru, poteka ljubezenska zgodba med Josipovo hčerko in siromašnim zdravnikom Zafijem, ki je zaradi Evinega nemškega porekla obsojena na propad, kot je tudi na tragični konec obsojeno prijateljstvo med najmlajšim sinom Pekom Hutterjem in Gingijem, saj se zaradi izključitve iz mariborske gimnazije in selitve njune življenjske poti ločita.

Uršič nadvse detaljno skicira psihološke karakterje članov družine Hutter in s pomočjo duhovitih dialogov izpostavi njihove posamezne značilnosti. Jezik je preprost in razumljiv, dinamičen in fluiden ter vključuje opise številnih zanimivih prigod tako iz družinskega arhiva Hutterjevih kot iz avtorjeve domišljije. Med najbolj zabavne odlomke tako lahko uvrstimo obisk maršala Tita v Hutterjevi hiši in njegov nekoliko ironičen dialog s Pekom ter prigode mladega zdravnika, ki lastnoročno prenaša mrliča iz mrtvašnice na šolski oddelek, da bosta z nadrejenim lahko opravila eksperiment, ki bo podaljšal življenje bolnikom s pljučnico. Lahko bi rekli, da je pred nami nedvomno roman, ki nam na eni strani podaja realistično podobo Maribora med vojno in po njej, po drugi pa nam nudi vpogled v življenje znane nemške družine, ki se mora v mestu spopadati z izredno visokimi pričakovanji in obtožbami tako s strani nacističnega gibanja kot Komunistične partije. Čeprav o notranjih borbah Josipa Hutterja lahko sklepamo zgolj iz dialogov in opisov dejanj, nam zgodba o »krušnem očetu« (za kar ga delavci proglasijo med stavko) jasno pokaže širok razpon etičnih dilem, s katerimi se soočajo ljudje med vojno in po njej, ne glede na katerem političnem bregu se nahajajo. Vsekakor gre za odličen zgodovinsko-antropološki prerez določenega časa in prostora, ki je zaradi nerazrešenih kolektivnih travm zaznamoval življenje Mariborčanov, ki živijo tukaj in sedaj, po drugi strani pa za posrečen literarni biografski eksperiment, ki ga bodo z zanimanjem prebirale vse generacije bralcev.

Orlando Uršič: Krušni oče (Umetniški kabinet Primož Premzl, 2022)
Fotografija: arhiv festivala Fabula Fotografija: arhiv festivala Fabula
Intervju 4. 4. 2023
Čas branja
Čas branja: 13 min

Cristina Morales: »Golega cesarja bi morali vsaj enkrat brcniti v rit«

S Cristino Morales (1985), večkrat nagrajeno avtorico, obenem pa diplomirano pravnico, politologinjo ter specialistko za mednarodne odnose, sva se pogovarjali v atriju hotela Mrak, ko se je svet šele počasi prebujal iz zimskega spanca. Čeprav sem bila z njenim življenjem in delom seznanjena, si do trenutka, ko je stopila skozi vrata hotela, nisem znala predstavljati, kakšen človek stoji za tako prodornimi, provokativnimi ter borbenimi deli. Njena energija je prehitela pomlad, bila je že daleč v poletju, poskakujoč v človeku, ki jemlje življenje sila resno, a ob tem karseda uživa. Cristinine misli skačejo v ritmu kolebnice – ves čas v formi, mirno, a brez predaha.

Cristina Morales je eden najbolj inovativnih, radikalnih in izrazitih glasov sodobne španske književnosti. Avtorica, ki ima za seboj štiri romane ter zbirko kratkih zgodb, je znana po svoji ostri kritiki družbenih, političnih in medijskih struktur ter ideologij, še posebej izraziti v njenem prvencu Bojevniki, ki je v prevodu Veronike Rot izšel pri založbi Beletrina. V svojih delih med drugim prevprašuje moč umetnosti, revolucije, dvoma in provokacije, vendar ob tem ne daje (enoznačnih) odgovorov. Leta 2021 jo je ugledna literarna revija Granta razglasila za najboljšo mlado špansko prozaistko, ob svojem literarnem ustvarjanju pa deluje tudi na področju gledališča, plesa in glasbe.

Vaš prvenec Bojevniki, ki je kot prvo izmed del prevedeno tudi v slovenščino, je v Španiji dvignil veliko prahu – ampak komaj po objavi članka v nacionalnem časopisu po podelitvi nagrade. To, da ste uporabili fašistično besedilo Ramira Ledesme Ramosa, španskega filozofa, politika, pisatelja, esejista in novinarja, ki je bil znan tudi kot eden od pionirjev uvedbe fašizma v Španiji, je v javnosti dolgo ostalo neopaženo, vaši motivi pa so ob odkritju povzročili veliko zmedo. A vendar v knjigi odločitev sami pojasnite, ko zapišete: »To, da tekste interpretiramo, kakor se nam zahoče, lahko zveni, kot da se gremo demagogijo, ki je dejansko poceni oblika cinizma, cinizma za množice.« Je bil z vaše strani to neke vrste eksperiment s človeško percepcijo, nekaj v smislu »vidimo, kar želimo videti«?

Ko govorite o eksperimentiranju z družbeno percepcijo, se spomnim na to, da sem v obdobju, ko sem pisala ta roman, pogosto poslušala skupino The Doors. Veliko sem brala tekste Jima Morrisona, predvsem njegovo poezijo in teorijo. Govoril je o potrebi, da se naslovi množice, kar je mišljeno v avantgardnem in revolucionarnem smislu. Kot glasbenik in umetnik je v svojem delu to želel storiti tako, da bi preobrazil njihov način dojemanja resničnosti. Morda ta vpliv Doorsov oziroma Morrisona name ni bil zavesten, vendar sem bila brez dvoma zelo seznanjena z njegovo filozofijo v obdobju pisanja Bojevnikov. In da dokončam odgovor na vprašanje, zelo lepo se mi zdi, da to imenujete eksperiment, saj v moji glavi ni šlo dlje od igre. Je pa na koncu pravzaprav res postal eksperiment.

Način, kako v svoje delo vključujete druga besedila, me je spomnil na Kathy Acker, še eno avtorico in dramaturginjo, ki je znana po svojem transgresivnem in provokativnem pisanju. Vem pa tudi, da ste naklonjeni čilenskemu pisatelju Robertu Bolañu.

Kathy Acker je avtorica, ki sem jo sama brala precej po tem, ko sem napisala Bojevnike, veliko pozneje. To se mi na splošno pogosto dogaja v mojem literarnem procesu, tako ustvarjalnem kot bralnem – da šele po tem, ko napišem neko delo, pridejo do mene tisti avtorji, ki so podobni in ki nekako »nahranijo« to isto delo. In z Bolañom je bilo enako, brala sem ga precej pozneje. Tudi to je eksperiment, saj transformira logiko literarne tradicije, kronološkega reda stvari. Brez dvoma pa sta to zame referenci, ki sta – čeprav ju nisem brala, preden sem napisala Bojevnike – že bili prisotni skozi kulturo oz. druge avtorje, ki sem jih brala pred ali med pisanjem knjige.

Odločitev sopostavljanja neke vrste političnega govora s popularno glasbo je nadvse zanimiva: Zakaj Ça plane pour moi – ki je bolj parodični kot dejanski punk – in na kak način deluje skupaj z The Dark Of The Matinée skupine Franz Ferdinand?

Mislim, da je odgovor podoben kot pri Doorsih. Ko sem pisala Bojevnike, sem se veliko ukvarjala z gledališčem. Zato tudi prisotnost le-tega v knjigi, saj sem bila del gledališke skupine na univerzi, tako kot to upodablja roman, in začela sem poslušati punk. Zanimiva so mi bila besedila teh punk skupin, konkretno mi na primer padejo na misel Franz FerdinandÇa plane pour moi, pa tudi besedilo neke španske galicijske punk skupine, ki se imenuje Siniestro total. Naslova pesmi se sicer ne spomnim, ampak pri njej me je zanimalo tisto neuklonljivo, predrzno, saj se ta pesem pošali, zafrkava, tako kot punk v celoti; gre za glasbeni žanr, katerega namen je desakralizirati rock in na splošno glasbo, desakralizirati resnost glasbe. Jaz pa sem želela narediti enako v literarnem smislu, desakralizirala sem romaneskni žanr ter hkrati gledališkega tako, da sem ju pomešala. In zadnja desakralizacija, ki sem jo poskušala izvesti, je bila desakralizacija levičarskih diskurzov nekega specifičnega trenutka v Španiji, na primer slavnega gibanja 15-M, zavzetja ulic ter trgov … najprej so to bile majhne skupine študentov in anarhistov, vendar se je hitro spremenilo v množično gibanje. Želela sem torej desakralizirati ta diskurz, ki naj bi bil revolucionaren in nedotakljiv pred javnim mnenjem, tako da sem ga premešala – oz. ne premešala, temveč desakralizirala tako, da sem vljučila besedilo nekega fašističnega avtorja, ki je zvenel in še zmeraj zveni prav tako kot diskurz, slišan na ulicah.

Knjigo so še dolgo po izidu zmotno dojemali prav kot poklon Gibanju 15-M. Zakaj se tovrstna gibanja pogosto hitro izkažejo za dvorezen meč? Kako se vam zdijo protesti kot poskus sistemskih sprememb in kako daleč so sodobni zahodni protesti od t. i. foteljskih revolucionarjev in radikalnega šika?

Težko je govoriti na enoten način o 15-M, saj je bilo to gibanje zelo raznoliko in je bilo v ozadju veliko različnih tendenc. Brez dvoma pa to ni bilo revolucionarno gibanje, saj je takoj po 15-M na volitvah spet zmagala konservativna stranka El Partido Popular. Imam pa pristno vero v samo možnost pravega revolucionarnega upora na Zahodu, o tem ne dvomim, a to ne bodo nikoli masovni protesti, niti ne bodo pozivali k vidnosti. To bodo bolj nevidne, skrivne politične akcije majhnega formata.

Kot problematično izpostavljate tudi profitabilnost politične korektnosti. Režirani boji, konflikti ter plačana kritičnost so dandanes skorajda integralna sestavina umetniškega dela, če le-to želi imeti neko veljavo – a vendar zgolj na določen način in v specifičnih okvirjih. Se je politizaciji dela dandanes sploh še mogoče izogniti?

Ne vem, kako politizacijo razumete vi, ampak zame je politizacija v klasičnem marksističnem smislu ozaveščenje lastne represije. Če prav razumem, pa vi govorite o kvoti. Politični kvoti, kvoti politične kritike, ki jo mora vsebovati vsako delo. Ja, to je nočna mora. Nočna mora, ki resnično ne vsebuje nič uporniškega ali disruptivnega. Če umetnost govori o politiki v okviru politične agende, ki jo ustvarja oblast, je edino, kar počne, to, da zgolj krepi moč in pozicijo oblasti. Menim, da lahko kot umetniki prevzamemo večjo iniciativo, kar zadeva vključevanje oz. sprožanje disruptivnih konfliktov, ki ne izvirajo s strani elite, temveč iz naše lastne pozicije v svetu.

Večkrat je rečeno, da v svojih delih razkrivate mehanizme, ki jih oblast uporablja za nadzor, četudi so predstavljeni kot »dobri«. Realnost je tako skrita za lingvistično izjemno spretnimi termini, ki pa niso zgolj zavajajoči, temveč pogosto manipulajoči. Gentrifikacija v imenu »družinskih vrednot«, »kreativnih prostorov«, »inkluzivnosti«, vojne v imenu demokracije, kolonialistični podton »razvojne pomoči«, zdaj preimenovane v »razvojno sodelovanje«,  »prostovoljno združenje« Commonwealth držav in še bi lahko naštevali.

Menim, da je moj cilj s snovjo, s katero delam, torej z besedami, odstraniti tančico, ki jih [besede] hkrati dela neškodljive oz. jih nevtralizira, normalizira. In ko odstremo pravo naravo besede in prikažemo tisto, kar ta beseda na nek način prikriva, se zgodi isto, kot v otroški pravljici – izkaže se, da je cesar nag. Cesar je gol in ni narobe, če se med sabo dogovorimo, ga »prebutamo« in ubijemo. Ali pa ga vsaj »brcnemo v rit« (smeh). Najprej pa se moramo zavedati, da je gol, mu sleči prav vso obleko in s tem razkriti njegovo ranljivost. In to je treba storiti z jezikom … zato je jezik oz. delo z besedami – tudi v političnem kontekstu – najpomembnejša revolucionarna naloga.

Še nekaj malega o terminologiji: Pepa Merlo na okrogli mizi v 6. poglavju omenja femicid, ki je v slovenskih medijih še zmeraj navdan s patriarhalno obarvanimi evfemizmi, kot so »umor iz strasti«, »tragedija v družini« ipd.; kot da so vzroki zunanji, mizoginija pa skorajda romantizirana. V knjigi namigujete, da veliko vlogo pri tem igra dejstvo, da se tovrstni zločini zgodijo v domačem okolju.

Zanimivo je, kako množično se še zmeraj uporabljajo evfemizmi, ko govorimo o »mačističnih« umorih, kot ste omenili, o zločinih iz »strasti«. Ta izraz se v Španiji ne uporablja več. Ima celo pravne posledice, ker predstavlja strast olajševalno okoliščino za morilca. Oziroma jo je predstavljala, saj se, kot rečeno, izraz ne uporablja več. To bi bil dober primer odstiranja besede: da se je dejanje nehalo imenovati »zločin iz strasti« in se zdaj imenuje mačistično nasilje oz. femicid. A kako perverzen je sistem: čeprav smo dosegli, da se o femicidu govori brez olepševanja, je isti sistem, da ne bi izgubil svoje patriarhalne moči, začel besedo femicid zlorabljati, jo prežvekovati kot žvečilko, in zgodilo se je prav to, kar predstavlja lik Pepe Merlo v knjigi. Kaj naredi Pepa Merlo, ki se po naključju imenuje isto kot neka španska pisateljica? Zaseda na literarni okrogli mizi, sestavljeni izključno iz žensk, ki jo moderira moški, in jemlje kot samoumevno, da je sodelovanje na tej okrogli mizi o mačističnem nasilju feministično dejanje. Rezultat: te besede – femicid, mačistično nasilje –, ki smo si jih tako težko priborili, izgubijo svojo vrednost. Grozljivo.

Ko že govoriva o poglavju z okroglo mizo: Kako se na koncu zmeraj znova izkaže, da posluha za problem ni, ko je integriteta nekoga ogrožena? »Ampak res ni šlo za pozitivno diskriminacijo,« stavek, ki ga v odgovor na Cristinino kritiko neumorno ponavlja organizator dogodka, postane v tem odlomku skorajda mantra, čeprav v celotnem kontekstu še zdaleč ni pomembno, ali je ali ni šlo prav za to.

To je klasična obramba mačo moškega, ko so ogroženi njegovi privilegiji. Seveda ne bo nehal ponavljati »ni bila pozitivna diskriminacija, ni bila pozitivna diskriminacija.« Cel ta prizor je resničen. Vse to se je zgodilo.

V knjigi govorite o Realnosti kot načinu vzpostavitve oblasti in nadzora, kot t.i. »mašino normalizacije«, saj ustvarja norme, ki so do nekaterih avtomatsko izključujoče, ker imajo moč določati, kdo je prav in kdo ne, kdo zmore in kdo ne.

To razlikovanje, ki ga uporabljam, med Resničnostjo z veliko začetnico in tisto z malo, ni moje. Je razlikovanje filozofa Agustína García Calva, ki je umrl leta 2012 in je bil morda zadnji veliki anarhistični filozof. In vendar ni govoril o debati obstoja ene ali več resničnosti, kar bi bilo zelo postmodernistično stališče v najslabšem pomenu. Namesto tega o Resničnosti z veliko začetnico govori kot o tistem, kar bi bil v marksističnih terminih koncept superstrukture oz. tisto, v kar bi te radi prepričali, da je – v metafizičnih terminih – pristno obstajajoče, pristno resnično, resnično pomembno. Agustín García Calvo gre zelo daleč: o smrti na primer govori kot o vsiljenem elementu Resničnosti. Nasprotno je resničnost z malo začetnico tista, ki jo zaznavamo sami, potem ko ji odvzamemo retorični diskurz, ko ji slečemo politično retoriko, prej omenjeno cesarjevo oblačilo. V svojem pisateljskem delu skušam odsevati prav to resničnost, tisto z malo začetnico, o kateri je govoril García Calvo.

Del realnosti je tudi t.i. naravnost – beseda, ki je tako rada zlorabljena še posebej v konservativni retoriki. Če se sodobni diskurz vse bolj naslanja na relativnost t. i. »naravnega«, pa vi trdite celo, da je vse skupaj zgolj kreacija. Če citiram iz Bojevnikov: »V življenju imamo tisoč obrazov, naravni smo samo, ko umremo.« In morda v zgodnjem otroštvu.

Izhodišče za to je naša režiserka, ki ji je ime Sara Molina, in je, tako kot lik v knjigi, v gledaliških interpretacijah rada bíla bitko s konceptom naravnosti. Stavke »drži se naravno«, »naredi to naravno, spontano«, »povej naravno« in »bodi naraven«, smo slišali že vsi, to je nekaj, kar je prisotno v besednjaku. A pravzaprav je ta »naravnost« poziranje oz. celo najbolj iskana oblika poze. Če se preprosto vrnemo v trenutek, ko se na Zahodu pojavi koncept narave, torej v klasični grški miselnosti, se beseda narava uporabi z namenom ločitve od vsega človeškega. To je dramatičen trenutek v zgodovini zahodne misli, ko se človek odloči – človek in v tem primeru, jasno, beli moški –, da je narava ena stvar in on, kot predstavnik človeštva, druga. V tistem trenutku se radikalno loči od narave in ne samo, da se od nje loči, ustvari jo. Prej je obstajala nekakšna celovitost, enotnost, nato pa si naravo na novo ustvari. Vidimo lahko, kako je beseda »naturalizem«, nanašajoč se na umetniško smer, posledica mnogih odločitev. Če ta narava, naravnost, naturalizem v osnovi ne obstajajo ne v besednjaku ne v filozofiji, zakaj bi torej vztrajali pri njih; zakaj bi vztrajali pri njih v gledališču ali v literaturi? Sara Molina, moja režiserka, je govorila: »Bolj kot sem umetelna, bolj kot sem histrionska in umetelna, bolj sem jaz jaz

Je resničnost sploh mogoče prikazati? Če Slavoj Žižek rad trdi, da lahko realnost razumemo zgolj skozi fikcijo, vi v svojem delu pokažete, da zares obstaja samo skozi satiro, neke vrste posmeh.

To sem pobrala od Emila Ciorana. On je dejal, da je edini način zapisovanja resničnosti možen skozi smešenje. Na nek način se to ne razlikuje tako zelo od tega, kar pravi Žižek, saj je satira prav tako oblika fikcije. Čeprav veliko bolj partikularna.

 

Iz španščine prevedla Laura Repovš.

Mala morska deklica (Fotografija: Disney) Mala morska deklica (Fotografija: Disney)
Panorama 2. 4. 2023
Čas branja
Čas branja: 5 min

O rasizmu in homoseksualni alegoriji v Mali morski deklici

V času, ko se protipol sodobni woke kulturi zgraža nad temnopolto igralko, ki je v novem Disneyjevem filmu Mala morska deklica uprizorila mlado Ariel, je treba seveda omeniti, da sama zgodba o zaljubljeni morski deklici ni bila nikoli zares zapisana kot zgodba o deklici, temveč je šlo za alegorijo avtorjeve neuspešne homoseksualne ljubezni do prijatelja Edwarda Collina.

Pravljica o mali morski deklici Den lille havfrue je bila napisana leta 1836, naslednje leto pa jo je  danski založnik C. A. Reitzel tudi prvič objavil skupaj s Cesarjevimi novi oblačili v knjigi pravljic za otroke. Zgodba govori o takrat še neimenovani morski deklici, ki se želi poročiti s človeškim princem, da bi si zagotovila nesmrtnost. Andersenova zgodba vsebuje klasične elemente pravljice, govori o morskih deklicah in ljudeh, ki so živeli v morju, in nima neposrednega predhodnika v folklori, lahko pa najdemo podobnosti z zgodbo Friedricha de La Motte Fouqueja Undine. Ta govori o morskem bitju, ki se poroči z človekom in s tem postane nesmrtno.

Raziskovalci Hansa Christiana Andersena se strinjajo, da je bil pisatelj ne le homoseksualen, ampak najverjetneje tudi aseksualen. Znano je, da je pogosto pisal pisma svojemu prijatelju Collinu, ampak jih je le redko odposlal. V enem je zapisal: »Želim si te, v tem trenutku si te želim na isti način, ko bi si želel dekleta. Nikogar si nisem nikoli želel bolj od tebe in nihče te ni nikoli ljubil tako močno, kot te ljubim jaz.« Collin je v svojih odgovorih zapisal, da ljubezni Andersenu ne vrača in se leta 1836 poročil. Kmalu po poroki, ki se je avtor seveda ni udeležil, je Andersen pobegnil na otok Fyn in napisal kratko povest, pismo – pravljico o morski deklici, ki ne pripada nikamor.

Andersenov največji poznavalec in njegov biograf Elias Bredsdorff je zapisal:  »Andersenovi protagonisti v pravljicah so bili pogosto pogubljeni, ampak nihče tako zelo, kot je bila pogubljena mala morska deklica.« Ko morska deklica postane polnoletna, se ji na njen ribji rep pritrdi osem ostrig, ki jo mučijo do onemoglosti. Potem ji odrežejo jezik. Po tem, ko dobi noge, njeno hojo po zemlji primerjajo s hojo po nožih. Tudi sam princ se do nje pravzaprav obnaša kot do hišnega ljubljenčka in njun odnos nikoli ne preraste v romantično ljubezen. Na koncu se poroči z drugim dekletom, ampak ne zato, ker bi ga pretentala morska čarovnica, kot v animiranem filmu kaže adaptacija, temveč se čisto zavestno odloči za drugo dekle. Kako pa konča Ariel, morska deklica? Dobi nož, s katerim naj bi princa zabodla, a se za umor ne odloči – skoči v morje in se spremeni v morsko peno. Andersen je kasneje, preden je šla knjiga v tisk, konec spremenil in zapisal, da deklica postane ena izmed hčerk zraka, ki čakajo na odhod v nebesa.

Gre za zgodbo, ki govori o željenju, poželjenju in nemoči, da bi človek našel nekoga, ki mu pripada. Andersen ni bil lep. Bil je (pre)suh, nekonvencionalen in pogosto se je počutil, kot da ne spada v višji družbeni sloj. V svojem življenju nikoli ni zares našel ljubezni, sploh Collinova zavrnitev pa mu je, po zapisu Centra Christiana Andersena, povzročila veliko bolečino. Njegova biseksualnost in občutljivost za tegobe sveta poganjata večino njegovega pisateljskega udejstvovanja.

Ali je Disney leta 1989, ko se je odločil Andersenovo zgodbo prirediti v animirani film, vedel za ta zgodovinski kontekst? Ali je kdo, ki je delal na tem risanem filmu, vedel, da v resnici za TV-ekrane pripravlja klasično queer pravljico? Povsem mogoče je, da je Disney izbral Andersenovo ljubezensko zgodbo brez poznavanja njenega konteksta, prav tako pa je mogoče, da so si nekateri ljudje v ustvarjalni ekipi Malo morsko deklico razlagali pravilno. V članku za Atlantic z naslovom Ledeno kraljestvo ni edino Akash Nikolas piše: »Eden od najbolj očitnih primerov strpnega vzdušja v podjetju Disney je primer avtorja besedil Howarda Ashmana, ki je bil odkrit gej in je leta 1991 žal tragično premenili zaradi aidsa. Ashman ni napisal le pesmi za filme Mala morska deklicaLepotica in zver ter Aladin, ampak je tudi tesno sodeloval pri produkciji teh filmov, pri izbiri igralcev in pogosto sestankoval z animatorji. Po končani produkciji filma Lepotica in zver se je Disney poklonil njegovim zaslugam: »Našemu prijatelju Howardu Ashmanu, ki je dal morski deklici glas in zveri dušo, bomo za vedno hvaležni.«

Ashmanova zgodba pa je tudi dober primer, kako vsebina Disneyjevih filmov odraža podporo LGBTIQ+ skupnosti pri boju za enakopravnost. Ashman je ustvarjal film Lepotica in zver, medtem ko je trpel za najhujšo (in zadnjo) fazo bolezni, kar je najbrž tudi razlog, da je skladatelj Alan Menken risani film označil za Ashmanovo »osebno zgodbo«. Rezultat je bila pripoved, ki jo lahko razumemo kot alegorijo: Zver, ki je izobčena iz družbe, njeno telo je grozljivo spremenjeno, njeno življenje pa usiha kot začarana vrtnica – lik degenerativne bolezni.

Ne glede na to, kakšni zaslužkarski motivi so stali za nekoliko bolj raznolikimi vsebinami, ki jih danes lahko vidimo v Disneyjevi produkciji, je to še vedno zmaga za marginalizirane skupnosti, ki so bile v preteklosti izbrisane iz popularnih medijev. Treba pa bo prehoditi še dolgo pot, da bi odpravili premajhno zastopanost afriško-ameriških, latinskoameriških in azijskih skupnosti ter praktično odsotnost likov, ki so queer, nevrodiverzitetni ali invalidi.

Kirsten Pike, docentka na Northwestern Qatar, ki je specializirana za otroške medije, je v daljši študiji, kjer kritično obravnava poplavo rasizma, ki se je sprožil ob temnopolti Ariel, zapisala, da je bistveno in najpomembnejše v tem času, da filmi in serije, ki so namenjeni otrokom, odražajo bogato raznolikost človeških identitet in izkušenj. In se, doda, ne ukvarjajo z odstotki melanina pri izmišljenih, podvodnih bitjih.