november 2023 - Page 2 of 2 - AirBeletrina
Fotografija: arhiv Beletrine Fotografija: arhiv Beletrine
Kritika 3. 11. 2023
Čas branja
Čas branja: 8 min

»Ljubezen, ime ti je Lipitsch«

Je mogoče spoznati resnico o drugem in ali je to, kako si predstavljamo sami sebe, resnica o nas? Glavni junak romana, Lipitsch iz naslova, v svoji znanstveni razpravi skuša opisati nekaj spoznanj o človeški duši. Želi se dokopati do resnice, do trdnega spoznanja, vendar njegov znanstveni teren postaja vse bolj spolzek, ko se začne zapletati s sosedo Mathilde. Ta mu da na več nivojih vedeti, da na področju duše ni absolutov: »Mislim, da je resnica za nas nedostopna, mislim, da je to spoznanje edina resnica, ki nam je dostopna.«

Samooklicani mizantrop Karl Lipitsch se vrača s pogreba starega znanca in ugotavlja, da je sprejel pravo odločitev, ko je pokopal svoje socialno življenje, saj je narejenost ljudi v družbi neznosna. Naključje hoče, da njegovo samotno premišljevanje o nadležnosti nenehnega govorjenja, s katerim se ljudje (drugi, ne Lipitsch) zamotijo, da jim ni treba razmišljati, prekine Mathilde, ki opazi naslov na njegovem kovčku in ga (kako si drzne) ogovori. Njegova soseda je in zdi se ji neverjetno, da ga v domačem kraju še ni srečala, zdaj pa se spoznata na poti. Drugače od Lipitscha se ji zdi prav prijetno, da bosta lahko skupaj potovala in si delala družbo. Lipitsch pa ob tem že začuti, kako ga je začela spretno ovijati v svojo (družabno) mrežo.

Ana Marwan je svoj prvenec napisala v nemščini in ga naslovila Der Kreis des Weberknechts, kar bi se v dobesednem prevodu glasilo krog suhe južine. Ta suhljati samotar, ki se skriva v kotih naših domov, je edini pajek, ki lahko proizvede nit, a iz nje ne zna splesti mreže. Podobno je tudi z Lipitschem, čeprav ga bralci spremljamo v njegovem trudu, da bi se vendarle povezal z Mathilde, a za vsak korak, ki ga naredi v njeno smer, stopi dva nazaj. Njuna srečanja so nerodna, a ne na način, da nam je bralcem ob tem neprijetno, temveč učinkujejo celo komično. Lipitscha namreč zbodejo ne samo besede, ampak tudi najmanjše geste, pogledi, barva obleke. Zanj je prav vse znak, ki si ga interpretira po svoje in s tem ustvarja svojo predstavo o Mathilde. Nikoli je dejansko ne vpraša ničesar o njej, nikoli ne prosi, naj mu kaj pojasni. Vprašanje bi pomenilo, da se zanima zanjo, pomenilo bi stik, preplet njunih niti, splet mreže. Brez Lipitschevega interesa pa jima ostane le nenehno vrtenje v krogu in večno vračanje na začetek. Njune interakcije se držijo vzorca: najprej se približata, nato ju nekaj odbije in skleneta, da je njunega bližanja konec. Zatem nekaj časa čakata, držita razdaljo, dokler eden od njiju ne zdrži več, prekine molk in se vse začne znova. To povzamejo Nietzschejeve besede, ki jih najdemo v izteku romana: »Glej, ti si učitelj večnega vračanja – to je pač tvoja usoda!«[1] Lipitsch na koncu sklene, da bo vsemu naredil konec in se vrnil na »sladki začetek«, vendar pa lahko slutimo, da v ponovnih poskusih izid ne bo prav nič drugačen, saj se Lipitsch ne namerava spremeniti in nima nobenega upa na preobrazbo. O tem priča tudi njegov najljubši stavek iz poezije Mile Kačič: »Od rojstva se zavijaš v tisočero niti, pa nikoli ne boš metulj.«

Lipitscheva težava je, da zna v odnosu z drugimi napletati samo svojo nit. Ljudje se med seboj mnogokrat ne razumemo. Hitro potegnemo svoje zaključke in si ustvarimo svoje predstave o drugih. V resnici drugega nikoli ne (s)poznamo in naša predstava o njem je vedno obarvana z našimi lastnimi interpretaciji. To zelo dobro razloži Malcolm Gladwell v knjigi Pogovarjanje z neznanci – Lipitsch in Mathilde sta kot eden izmed njegovih primerov, prignanih do absurda. Drug drugemu sta neznanca in ostajata neznanca. Mathilde ni nič drugega kot njegova projekcija: »Ampak on je vseeno ustvaril človeško bitje, in to ne samo zasnove, ko še ne moremo reči, kaj bo nastalo, temveč izgotovljeno žensko, ki je mejila na perfekcijo!« S takim izhodiščem njuna komunikacija ne more postati mreža, ampak lahko poteka le kot dve vzporedni niti, ki se ne bosta nikdar srečali. Lipitsch se bolj kot z Mathilde ukvarja s tem, kakšen vtis bo naredil. Njegova nečimrnost izvira iz strahu pred posmehom. Sam si kar naprej ustvarja mnenje o drugih, a ne prenese, da bi si drugi ustvarili napačno mnenje o njem – s slabim lahko shaja, z napačnim nikakor. Najbolj ga skrbi to, da bi ga kdo v katerem koli pogledu imel za podobnega drugim – ne, on ne paše v isti koš kot vsi drugi ljudje. Očitno je, da želi nadzorovati svojo podobo v očeh drugih. Popolnoma človeška lastnost, da želimo pustiti vtis na drugih ljudeh in da nas skrbi, kakšen ta bo, je pri njem prignana do skrajnosti. V strahu pred tem, da bi drugi imeli mnenje o njem, ki se ne sklada z njegovim lastnim, da bi videli onkraj podobe, ki jo želi ustvariti, se zateče v samoto in mizantropijo. Tako je roman izvrstna psihološka študija cinizma in ljudomrzništva. Kot ugotavlja Mathilde o Lipitschu: »Njegova ljubezen do človeštva je neizmerna. Njegovo sovraštvo nič drugega kot simptom razočaranega ljubitelja človeštva. Ljubezen, ime ti je Lipitsch«.

Kljub temu, da se iz zgoraj napisanega Karl Lipitsch lahko zdi kot izjemno slab človek, pa je v resnici neškodljiv. Čeprav je nemogoč v svoji nečimrnosti, ves čas godrnja, se jezi in goji zamere ter kuje svoja mala maščevanja, je na zunaj povsem neaktiven. V svojem notranjem življenju je zelo dejaven, navzven pa niti ne. Izpade bolj komičen kot zloben, kot karikatura vseh tistih zoprnih delčkov vseh nas, za katere še sami sebi ne želimo priznati, da jih imamo. Zato lahko v njegovi nemoči spletanja mreže sočustvujemo in se z njim tudi poistovetimo.

Kot suhe južine v odročnih kotičkih našega doma se delčki Lipitscha skrivajo v kotih naše duševnosti. Lipitsch se s tem zapisom ne bi strinjal in verjetno bi ga neizmerno razjezil, ampak on je tak kot mi vsi – želi si biti sprejet in ljubljen, želi si povezave in boji se zavrnitve. Ta strah je tisti, ki ga ovija v samoto in slepi s prezirom do drugih. Bolje to, kot pa (ponovna) srčna rana.

Dvojezično avtorico smo imeli slovenski bralci sicer priložnost spoznati že z njenim po vrsti drugim, a v slovenskem jeziku prvim romanom Zabubljena (Beletrina, 2021), za katerega je prejela nagrado kritiško sito. Kdor je bral Zabubljeno, bo v romanu Lipitsch cenil prevod, ki ga je opravila Mojca Kranjc, saj ji je uspelo ujeti avtoričin prepoznavni slog, ki je gost in poln besednih iger, na primer: »Pot, ki so ga običajno priklicala družabna srečanja, je ubral svojo pot.« Že prevod naslova je predstavljal zagato, ki pa jo je prevajalka elegantno rešila. Ana Marwan o slovenskem naslovu pove: »Suha južina v slovenskem jeziku vseh teh konotacij nima, zato sem pozdravila prevajalkino odločitev, da poimenuje knjigo po protagonistu, kot se je to počelo včasih, ko se od naslova ni nujno pričakovalo, da bo poveden. Pa saj tudi Lipitsch sam pripada bolj tej pretekli dobi, ki so mu jo približale knjige.« V celoti je poudarek na moči besed, kar se kaže tudi v samem slogu in strukturi romana, ki sicer ni obsežen, ampak je pomensko nasičen, gosto spleten. Občutek je, da je vsaka beseda točno na svojem mestu in da nič ni zapisano samo zaradi lepšega.

Med romanoma Zabubljena in Lipitsch najdemo tudi vsebinske vzporednice. V obeh beremo o protagonistih, ki si spletata svojo realnost in se zabubljata v kokon besed, idej, konceptov, stran od ljudi. Če je največji strah Rite iz romana Zabubljena to, da bo pozabila človeško govorico, je Lipitsch od le-te že odtujen. Okrog njega je bilo vedno vse polno besed, on pa je kot ptič, ki jih sliši, a ne razume. Ni se želel vključiti v družbo, a so ga vanjo potegnili za rep – s tem, ko so ga nagovorili, tako kot ga v njegovi izolaciji nagovori Mathilde in ga zopet potegne »v«. Spoznanje, da pobeg iz družbe onemogočajo drugi, se je Lipitschu izkristaliziralo ob branju Molierovega Ljudomrznika. To pa ni edina literarna referenca v romanu, izstopa še Proust, ki ga Mathilde rada bere, Lipitsch pa ji tega ne verjame, saj se mu zdi, da ne premore dovolj globine – ne more kar vsak razumeti Prousta! Za Lipitscha je to samo še en znak družbene zlaganosti. Ironično je, da narejenost prepozna v vseh ljudeh, razen v samem sebi.

Branje ni užitek le zaradi mojstrskega spletanja besed in dobro speljane pripovedne niti, temveč tudi zaradi pikre ironije, ki romanu da humor. In kaj nam preostane, kot da se pošteno nasmejimo vsemu človeškemu, prečloveškemu, ki se vrti v krogih večnega spoznavanja sebe in drugega? Če sledimo krožni zasnovi romana in se vrnemo na začetek: na področju duše ni absolutov, prav tako ne v medčloveških odnosih. Končna resnica je, da ni končne resnice – vedno smo v spoznavanju, nikoli pa dokončno ne (s)poznamo. Vedno se, kot Lipitsch, vračamo na začetek.

[1] Friedrich Nietzsche: Tako je govoril Zaratustra, prev. Janko Moder.

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Panorama 2. 11. 2023
Čas branja
Čas branja: 10 min

Spoprijemanje s klasiko 9 – Stara zaveza, 2. del

»Kaj je v imenu?« se je spraševal Shakespeare v svojem delu Romeo in Julija. Izkazalo se je, da je veliko skritega vsem na očeh. Poglejmo si na primer ime Adam. Vprašajte kogarkoli, kdo je bil Adam, in odgovoril vam bo, da je bil to prvi človek, ki ga je ustvaril Bog in ki je živel v rajskem vrtu. Ker je postal osamljen, mu je Bog ustvaril še spremljevalko Evo in tako dalje. Ko pa ugotovimo, da beseda adam po hebrejsko pomeni »človek«, se zadeve spremenijo. Zgodba o rajskem vrtu, ki govori o človeku, ki mu je ime Človek (in ki torej predstavlja celotno človeštvo, ne pa ene osebe), tako dobi malce drugačen (in bolj pravilen) pomen. Verniki že tisočletja iščejo ostanke točno določenega vrta, ki naj bi bil rajski vrt. Če pa se premaknemo od dobesednega pomena in razumemo, da so zlasti te zgodnje zgodbe o stvaritvi iz Stare zaveze metaforične ali alegorične, je vse skupaj precej bolj smiselno. Rajski vrt je le metafora za idiličen kraj. Adam (torej Človek) predstavlja idejo o prvih ljudeh, ki niso upoštevali edinega pravila, ki jim ga je postavil Bog (ne jejte prepovedanega sadu), in so bili zato izgnani iz tega idiličnega kraja, kar je sprožilo več stoletij tavanja Izraelcev, preden so se vrnili v svojo Sveto deželo in tam tudi ostali.

Sveto pismo je polno zapletov, ki so nastali zaradi imen in prevodov. Da bi ga razumeli, moramo bodisi izjemno tekoče brati številne starodavne jezike (ne le hebrejščino in aramejščino, pač pa tudi druge jezike iz tistega časa, ki so vplivali na način, na katerega so govorili v tistih osnovnih svetopisemskih jezikih, podobno kot je koristno poznati nekaj nemščine, da bi razumeli gorenjsko narečje) ali pa prebrati več različnih zanesljivih sekundarnih virov, ki so spisani v angleščini in katerih avtorji govorijo prej navedene jezike. Branje več sekundarnih virov je koristno, ker je toliko pomenov tako zelo odprtih za interpretacijo, da si boste želeli spoznati različna stališča. Če vas zanimajo dejstva in resnica, ne smete samo sedeti in poslušati jutranje nedeljske pridige župnika v lokalni cerkvi. Njegova razlaga temelji na vsem tistem, česar se je naučil v izključno na veri osnovanem kontekstu, ki pogosto nima prav ničesar skupnega z objektivnimi dejstvi, analizo ali razgledanostjo. Pripovedujemo zgodbe, ki nam jih je povedal nekdo drug, in se pogosto zelo razburimo, ko nam kdo pove, da v bistvu ne gre za to in da smo se nekaj naučili narobe. Takšna je pač človeška narava, dejstvo pa je tudi, da so ljudje še posebej trmasti in jezni, takrat ko gre za vero. Ne glede na to, kako tečni postanejo, pa to ne spremeni dejstev. Vprašanje je samo, če jih želite slišati ali pa si z dlanmi raje pokrijete ušesa in še naprej mirno razmišljate tako, kot ste razmišljali prej.

Po mojem mnenju in mnenju na milijone njegovih bralcev in študentov je Bart Ehrman z University of North Carolina najboljši svetopisemski učenjak na svetu, ko gre za razlaganje Svetega pisma širši javnosti. Je avtor šestih uspešnic New York Timesa in številnih tečajev, ki so na voljo javnosti (večina jih je del spletne platforme Wondrium/The Great Courses, na kateri so priljubljeni univerzitetni tečaji na voljo vsakomur in za katero sem tudi sam posnel tečaj). Njegov podkast in prodajna uspešnica Misquoting Jesus (Napačno citiranje Jezusa) odlikuje čudovito prizemljen pristop k razlagi tega, kar vedo učenjaki, in kako se njihovo znanje razlikuje od splošnega razumevanja laikov. Ehrman je glede svojega znanja tako samozavesten, da ga predstavlja z ironično lahkotnostjo, humorjem in povsem ravnodušno, ne da bi karkoli kompliciral. Slovenski profesorji bi se od njega lahko nedvomno česa naučili.

Ehrman je bil torej moj akademski vodič pri branju zgodb Stare zaveze. Iz evangeličanskega kristjana, ogorčenega nad tem, kar so o njegovih ljubih svetopisemskih zgodbah razlagali učenjaki, se je prelevil v študenta na bogoslovnem semenišču Princeton Theological Seminary. Naletel je na toliko informacij, ki so pojasnjevale številne nedoslednosti, ki jih je opazil, in ki so bile v Svetem pismu bodisi prezrte ali pa neprimerno pojasnjene, da je nato postal liberalni kristjan, sčasoma pa celo agnostik. Za tiste, ki s tem področjem niste seznanjeni, naj pojasnim, da evangeličani verjamejo, da je prav vsaka beseda iz Svetega pisma dobesedna resnica in da predstavlja priročnik za življenje v vseh obdobjih, ki naj bi bil relevanten celo še danes. V trenutku, ko se dejansko lotite proučevanja Svetega pisma in ko ga začnete obravnavati kot zgodovinski dokument, pa vidite, da je a) polno protislovij, zaradi katerih je povsem nemogoče, da bi šlo za resničen dokument, in b) pogosto zapisano v metaforah ali poeziji in zato nikakor ne more biti razumljeno dobesedno.

V Mojzesovi knjigi sta na primer dve zgodbi o stvarjenju. Ena je različica, ki ste je vajeni, torej tista, ki pravi, da je Bog ustvaril nebesa in zemljo v šestih dneh in da je na sedmi dan počival. V naslednjem verzu pa je še druga različica, v kateri je vrstni red tistega, kar je ustvaril Bog, povsem drugačen.

Različici lahko najdete v Mojzesovi knjigi 1:1–2:3 in Mojzesovi knjigi 2:4–25.

Mojzesova knjiga 1:1–2:3 se pogosto imenuje tudi »duhovniški« zapis. V tej različici stvarjenje traja šest dni, pri čemer Bog ustvari zemljo in vse na njej v sistematičnem vrstnem redu:

  1. dan: Bog ustvari svetlobo in jo loči od teme.
  2. dan: Bog ustvari nebo ali nebesni svod in tako loči zgornje vode od spodnjih voda.
  3. dan: Bog loči vode na Zemlji, da nastane kopno, in ustvari vegetacijo.
  4. dan: Bog ustvari sonce, luno in zvezde, s čimer označi čas in zagotovi svetlobo.
  5. dan: Bog ustvari morska bitja in ptice.
  6. dan: Bog ustvari kopenske živali in končno tudi ljudi (moškega in žensko) po svoji podobi. Omogoči jima, da gospodujeta Zemlji, in jima naroči, naj bosta rodovitna in naj se množita.

Mojzesova knjiga 2:4–25 se pogosto imenuje tudi »jahvistični« zapis. V tej različici je poudarek na ustvarjanju človeštva in značilnostih ustvarjanja prvega moškega in ženske:

Moški: Bog iz prahu na tleh najprej ustvari Človeka (Adama) in mu vdihne življenje. Adama nato pošlje v rajski vrt, da ga obdeluje in skrbi zanj.

Rajski vrt: Bog v Raju zasadi vrt in vanj postavi človeka. V središču vrta sta Drevo življenja in Drevo spoznanja dobrega in zla.

Ženska: Bog vidi, da za Človeka ni dobro, da je sam, zato ustvari živali kot potencialne spremljevalke za Adama, vendar nobena od njih ni primerna, zato Bog iz Adamovega rebra ustvari žensko (Evo), ki naj bi bila njegova partnerica in pomočnica. Mimogrede, tudi te ideje o rebru dejansko ni v besedilu. Bog uspava Adama (kot neke vrste proto-anesteziolog) in ustvari Evo iz dela na Adamovem boku (kar se razlaga kot njegovo rebro, vendar rebro dejansko ni izrecno navedeno).

Ta dva zapisa se pogosto dojemata kot protislovna, ker navajata različni vrstni red stvaritve, poudarjata različne vidike postopka stvaritve in vsebujeta nekoliko drugačne podrobnosti. V prvem zapisu Bog ljudi ustvari šele po živalih, v drugem zapisu pa so ljudje ustvarjeni pred živalmi. Poleg tega prvi zapis poudarja veličino in kozmično naravo stvarjenja, medtem ko se drugi zapis osredotoča na intimni odnos med Bogom, človeštvom in naravnim svetom. Preden Bog začne ustvarjati v prvem zapisu, na Zemlji ni »ničesar«. Čeprav sta že voda in tema. Od kod je prišla voda, kaj jo je vsebovalo oziroma kako je bila prisotna? Tega v zapisu ni.

Svetopisemski učenjaki so ponudili različne razlage, s katerimi naj bi uskladili ti dve razlagi: od tega, da ju obravnavajo kot dve ločeni teološki perspektivi, do tega, da ju razumejo kot komplementarni in ne protislovni. Vendar je treba za to, da bi ju lahko razumeli kot komplementarni in ne protislovni, uporabiti precej racionalizacije. To enostavno ne deluje. Torej, kaj naj zdaj s tem?

No, učenjaki danes razumejo, da je Staro zavezo v daljšem časovnem obdobju sestavilo več različnih piscev, ki so zapisali tisto, kar so bila prvotno različna ustna izročila in jih dejansko uredili v eno samo besedilo. Sveto pismo je v skladu s tem »antologijskim« pomenom bistveno lažje razumeti.

Ob tej ugotovitvi, odkrito rečeno, pri branju občutimo nemalo olajšanja, saj se v nasprotnem primeru soočamo s pogosto nedoslednim nizom zgodb, ki včasih skupaj preprosto ne delujejo. V tem primeru razgledanost ničesar ne »uniči« (kot pogosto tarnajo nervozni evangeličani), pač pa dejansko pomaga pri racionalizaciji sicer nezdružljivih elementov knjige, ki je, kot lahko mirne duše trdimo, najvplivnejša knjiga na svetu, saj služi kot osnova za judovstvo, krščanstvo in islam.

*

Komentar Svetlane Slapšak

Noe razkriva enega najlepših pristopov k Svetemu pismu, v osnovi agnostičnega, ki bralca osvobaja, ga sili k učenju in ga – kar je najpomembneje – uči uživati ​​v enem najlepših besedil, kar jih obstaja. Sveto pismo je knjiga za radovedneže. Prvič, vzbuja radovednost s svojo večplastnostjo, ogromnim jezikovnim bogastvom in izzivi prevajanja. Drugič, odpira vsa vprašanja o življenju, ki si jih lahko zastavljamo še danes, in ponuja ogromno možnih odgovorov v vse smeri. Tretjič, zahteva logično razmišljanje in nato pokaže, kako to ne more biti osrednjega pomena za branje in razumevanje. Četrtič, razvija domišljijo, preizkuša naše znanje, sili nas v veliko dodatnega branja. Šele z branjem Svetega pisma razumemo, zakaj samo Sveto pismo zanika, da je edina knjiga, zakaj je nujno prisotno v temeljih kritične misli, zakaj je osnova za ateizem in agnosticizem, zakaj je kot tako glavna sestavina humanizma in zakaj je prisotnost Svetega pisma smiselna le takrat, ko je obdana z oceanom svetovne pismenosti in svobodno plava v njem. Branje Svetega pisma preverjeno in kritično pošilja svarilo vsem trdim in enostranskim ateistom: laži ni v Svetem pismu, velikem literarnem delu, laž je treba iskati v interpretacijah – od katerih so mnoge tudi odlična literarna dela. Zato ni presenetljivo, da so številni razsvetljeni ateisti in agnostiki resnično zaljubljeni v Sveto pismo.

Sveto pismo vsakemu bralcu, ne glede na to, ali verjame ali ne, postavlja ključno vprašanje, in to je vprašanje resnice. Njegove nelogičnosti, nekoherentnosti in nedoslednosti vneto popravljajo teologi na eni in znanstveniki na drugi strani. Le nekateri znanstveniki si upajo sprejeti resnico na edini možni način – da je namreč ni, temveč da obstaja le ogromna strast po premikanju meja znanja. V tem poslu je zgodovinsko gledano Sveto pismo eden največjih izzivov.

In predvsem se je Sveto pismo, poleg notranjih polemik, dilem, odprtih vprašanj in nerazrešenih skrivnosti, prelilo v neprecenljiv zaklad umetnosti – ne samo krščanske. Velik in še vedno travmatičen problem Svetega pisma je, kako prepričati dve veliki kulturi, v okviru katerih je nastalo in se razvilo, da drugim omogočita enako, čeprav precej drugačno predanost veliki knjigi. Smrtonosno sovraštvo, ki je krščanski svet pripeljalo do ideje o popolnem uničenju judovstva, nas spominja na nevarnost enačenja samovoljno fiksirane resnice s prizadevanjem za širjenje znanja. In zato je – končno – treba ohraniti in ceniti Sveto pismo kot eno velikih svetih knjig, enega od virov svetega uživanja uma.