april 2024 - AirBeletrina
Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Refleksija 29. 4. 2024

Drago Jančar o maturitetnem Valčku in 40-letnem Severnem siju

»Ne vem, ali bi opravil maturo, če bi moral pisati esej o lastni drami,« je mlade v Mariboru z nasmehom opozoril Drago Jančar. S preizkusom znanja jemljejo slovo od srednješolskih let, začenši prav z esejem iz materinščine, ki ga bodo pisali prihodnji teden, 7. maja. Letos je na maturi Jančarjeva drama Veliki briljantni valček, naslednje leto bo njegov roman In ljubezen tudi. Pisatelj se praviloma ogiba srečanjem z mladimi, ki morajo pisati o njegovem delu: »Ne upam si govoriti o tem, ker ne vem, kaj o tem ali tistem mislijo vaši profesorji. Vem, da ocenjevalci pričakujejo določene odgovore, da morajo postaviti pravila, če želijo oceniti eseje. A potem se bo kdo med vami skliceval name, češ da je avtor tako rekel v Mariboru. In če ne bo prav? Ne bi bil rad kriv za slabšo oceno.«

Pa se je pred dnevi vseeno odzval na povabilo. Težko bi se uprl. Tri dni po 76. rojstnem dnevu je v rojstno mesto prišel predstavit svoj sloviti »mariborski« roman Severni sij, prvič izdan pred štiridesetimi leti in ob jubileju natisnjen že šestič, tokrat pri Beletrini. Iz Ljubljane je šel na pot že zjutraj, tako da je opoldne lahko zakorakal v mariborsko Slovensko narodno gledališče. Srečanje z gimnazijci je »poklonil mladosti svojega mesta«, k čemur ga je povabil gostitelj Bojan Sedmak, profesor slovenščine, pesnik in kantavtor, ki je pisatelja tako pospremil pred več sto srednješolk in srednješolcev, zbranih v veliki dvorani:

V gledališču, kjer so pred tremi leti krstno uprizorili dramatizacijo njegovega romana To noč sem jo videl v režiji Janeza Pipana, se je tokrat na odru znašel sam avtor. Začetno nelagodje na prostranem prizorišču pred širnim ozvezdjem mladih oči je zmehčal s spominom na svoja srednješolska leta. Mlade je v smeh spravil z anekdoto o začetku in hkrati koncu svoje igralske poti:

V središču srečanja izjemno plodovitega pisatelja, dramatika in esejista, prevajanega, ničkolikokrat nagrajenega tako doma kakor v tujini, z mladimi, ki šele stopajo vsak na svojo pot, je bil seveda njegov – in letos tudi njihov – Veliki briljantni valček, leta 1985 sočasno krstno uprizorjen tako v ljubljanski kakor mariborski Drami. Kako in v kakšnem času je nastal:

Jančar se je spomnil, kako je bilo v letih po Titovi smrti v zraku »čudno pričakovanje, da se bo nekaj zgodilo, bodisi dobrega, v demokratični smeri, bodisi hudega, zaostritev razmer, državni udar, kaj takega«. Veliki briljantni valček je v času negotovosti zadel v črno, sprožil zanimanje, polemike, uprizorili so ga v kar dvanajstih gledališčih po Jugoslaviji … pa tudi drugod. Na Madžarskem je po prvem dejanju iz prve vrste vstala politična delegacija in protestno zapustila dvorano, medtem ko se je v Sofiji zapletlo že prej. Šele nekaj let pozneje je Jančar izvedel, zakaj so od njega zahtevali, naj spremeni ime nasilnega bolničarja Volodje v drami, česar pa ni hotel storiti – tako se je imenoval njihov kulturni minister, cenzorski tip, no, tudi sin bolgarskega diktatorja Todorja Živkova. »Po padcu režima pa so Valček igrali v dveh gledališčih, tako v Sofiji kakor v Burgasu, medtem ko je Todor Živkov stal pred sodiščem. Takšna je zgodovina in takšna je usoda neke igre,« se je nasmehnil Jančar.

Mladim je pojasnil, da se je večkrat angažiral za demokracijo in svobodo, temu je posvetil veliko člankov in esejev: »Pisal sem, kaj je narobe v sistemu, kjer vlada cenzura, kjer imaš samo eno stranko, kjer zaradi političnega prepričanja zapirajo ljudi … V literaturo je prišlo nekaj tovrstne atmosfere, tudi v Veliki briljantni valček, sicer pa sem literaturo ločeval od političnega angažmaja. Literatura ni agitacija. Seveda je angažirana, saj govori o temeljnih humanističnih vprašanjih človeštva … ali pa posameznega človeka. Ne bi pa hotel pisati agitke v romanu, noveli ali pa drami, ki je še najbolj politična.«

»Jugoslavija je bila čuden paradoks. Kulturno je bila sorazmerno svobodna, politično pa bolj zaprta.«

Beseda je nanesla tudi na njegovo zaporniško izkušnjo v rodnem Mariboru. Za rešetke so ga dali zaradi širjenja »sovražne propagande« – pri njem so našli knjigo duhovnika Branka Rozmana V Rogu ležimo pobiti, ki jo je prinesel iz Avstrije. »Vseeno pa moram povedati, da jugoslovanska država, v kateri smo živeli, ni bila tako zelo represivna,« je dejal mladim. »Takoj po drugi svetovni vojni je bila, a potem se je postopoma sproščala, meje so se odprle, ljudje so potovali … Živahno je bilo zlasti v kulturi, v literaturi, gledališču, filmu, veliko so izdajali, prevajali, svoboda govora je bila precejšnja, izhajale so kritične literarne revije … Mnogi na vzhodu so nam to zavidali. Jugoslavija je bila čuden paradoks. Po eni strani je imela odprto kulturno življenje – pomislimo samo na črni val jugoslovanskega filma, neverjetno kritičen do takratnega režima, izhajale so že knjige o Golem otoku in še marsikaj. Jugoslavija je bila kulturno sorazmerno svobodna, politično pa bolj zaprta. V gledališču, filmu, radijski igri in še kje si lahko povedal marsikaj kritičnega o režimu, razen o enem – o Titu. Nisi pa smel ustanoviti politične stranke ali samostojnega medija. Zaradi tega paradoksa so v tistem času nastala močna, pomembna literarna in gledališka dela. Literatura in gledališče sta imela težo, obdajalo ju je napeto ozračje, pozorno so ju spremljali …«

Seveda ga veseli, da Veliki briljantni valček še živi, da ga še berejo in uprizarjajo tako doma kakor v svetu, žalostna pa je aktualnost te klasike: »Pred nekaj leti je igro uprizorila neka skupina v Parizu, zelo dobro predstavo so naredili, sami mladi ustvarjalci. Režiserka alžirskega rodu mi je rekla: ‘Pa saj to je zgodba o našem času!’ Zmeraj znova na dan prihajajo takšni Volodje in oportunisti, kakršen je v igri zdravnik. To je igra o vsakem družbenem sistemu, ki v določenem trenutku lahko prestopi v avtoritarni režim. Predvsem pa govori o ljudeh, ki so se pripravljeni z nasiljem spraviti nad druge in prevzeti oblast … No, zdaj sem pa že povedal preveč za maturante!«

Za mikrofonom v občinstvu se je zvrstilo več gimnazijk in gimnazijcev. »Ali se je kdaj zgodilo, da se niste strinjali s kritiki, oziroma se vam je zdelo, da so popolnoma zgrešili poanto vašega dela?« je zanimalo eno med njimi. »Zelo se strinjam s kritiki, ki hvalijo,« je Jančar spet v smeh spravil vso dvorano, resneje pa nadaljeval s pojasnilom, da prava literatura ne more in ne sme biti všečna: »Ni pop glasba, katere cilj je pritegniti čim več ljudi, zadeti splošni okus mladih v aktualnem času, biti uglašena s trenutno modo. Literatura naj govori o tistem, kar muči avtorja, o stvareh, ki jih družba mora slišati. Seveda naleti tako na upravičene literarne kritike kakor tudi na divje politične sodbe. Obojega sem kar nekaj doživel.«

»Veliki briljantni valček je igra o vsakem družbenem sistemu, ki v določenem trenutku lahko prestopi v avtoritarni režim. Predvsem pa govori o ljudeh, ki so se pripravljeni z nasiljem spraviti nad druge in prevzeti oblast …«

V smeh ga je spravila gimnazijka, ki je med svojim vprašanjem omenila, da je njegov Valček »psihološko in sociološko« kompleksna in bogata drama. »Veseli me, da to trdite, ne pa sprašujete,« je prikimal. »Najbrž so jo prav po zaslugi njene kompleksnosti in bogatosti strokovnjaki izbrali kot dramo, s katero se morate vi zdaj mučiti. Ker je takšna, odpira različne možne interpretacije. Naj se ne sliši domišljavo, ampak vrednota vsakega močnega literarnega dela je odprtost. Odpira se v različne smeri, nima enega samega in dokončnega odgovora, ljudem daje misliti. In zbuja sočutje!«

Poudaril je še, da literatura premore katarzično moč, pretrese in premakne nas globlje kakor še tako pretresljiva poročila iz vojn, ki jih sčasoma začnemo dojemati kot statistiko, saj nam praviloma prinašajo »le« krute številke: »Ogledamo si poročila, vidimo, koliko so jih pobili tam nekje daleč, sledi novica o domačih političnih dogodkih, o odprtju nove ceste, nogometna tekma … Mislim, da je za preprečevanje groznih stvari veliko več naredila umetnost. Pa niti ta ni bila uspešna. Na žalost.«

Po uradnem delu so nekateri pristopili k odru in pisatelju postavili še nekaj zvedavih vprašanj o junakih, ki jih – lepo spoznanje – doživljajo kot izjemno žive:

Tik pred slovesom, pri izhodu iz dvorane, ga je pričakala še poslednja maturantka tega dne. Povedala mu je, da bi rada postala pisateljica: »Ali imate kak nasvet zame?« Jančar se je ustavil, se popraskal po glavi. Premislil. Prikimal: »Poljski pisatelj Gombrowicz je napisal: ‘Moj nasvet mlademu pisatelju: Sedi in piši! In napiši prvih štirideset strani. Ko boš na štirideseti strani, boš ugotovil, da znaš pisati – in da lahko začneš.’ Ampak pisati moraš o nečem, kar te zanima, kar te muči … To je vse, kar vam znam povedati.«

»Hvala vam,« mu je pomahala punca, medtem ko je že odpiral dežnik in stopal pod aprilski sneg. Potem ko je mladim dal, kar jim je mogel dati, sem si dovolil priti na vrsto še jaz. Kakor v tem zapisu sem prvo osebo ednine držal na povodcu tudi tam, v Mariboru. Nakar je pisatelj prikimal: čas je, da izpolniva še, kar sva dorekla že pred prihodom sem. Da bova obiskala ključno prizorišče Severnega sija.

Roman, prvič izdan v Orwellovem letu 1984 pri Pomurski založbi, je umeščen v tesnobno predvojno ozračje leta 1938. V rojstni Maribor službeno pripotuje trgovski potnik Josef Erdman, čaka na sestanek, se potika po mestu, se zapleta v čudne, čedalje mračnejše prigode in obuja spomine, medtem ko pisatelj gibko riše zemljevid Maribora in rojstnemu mestu postavlja literarni spomenik. »Na zahodni strani Glavnega trga je za veliki železnimi vrati in nekoliko pomaknjena v notranjost kamnitega dvorišča cerkev svetega Alojzija,« beremo. In k njej pristopimo v pisateljevi družbi:

Glavni junak Erdman se v Severnem siju spominja drobca, ki se postopoma razraste v osrednjo metaforo romana: »V tisti cerkvi je visoka in mogočna moška postava, ki stoji tam pod stropom. Tista postava je postava Boga Očeta. V rokah ima modro kroglo, ki jo ima vsak otrok za žogo, zato v svoji nedolžni otroški poželjivosti steguje roke za njo. Če si v cerkvi sam in dobro prisluhneš, slišiš, da prihaja iz krogle utripanje onega gigantskega svetovnega srca.« To srce utriplje mirno in enakomerno, nastopijo pa dobe, ko magnetna igla v njem vztrepeta in ponorelo zaniha v vse smeri.

Naj nam pisatelj sam pove, kako se je svetovna krogla prikotalila v njegov otroški spomin, zatem pa še v roman:

Glavni junak romana Josef Erdman je »človek, ki obtiči«, pravi pisatelj, kakor je tedaj, leta 1938, na pragu nove velike vojne, obtičala Evropa. Žal ne prvič ne zadnjič. Niti izbira Maribora kot dogajalnega prostora seveda ni naključna. Je mesto na meji, tam so Slovenci in Nemci, delavci in meščani, nacisti in komunisti, eksplozivna srednjeevropska mešanica … Sredi vsega tega pa, na poti po pomembni diagonali od Prage proti Trstu, skrivnostni Erdman – ki mimogrede švigne tudi skozi Jančarjev roman To noč sem jo videl, skoraj neopazno, a dovolj za namig, da velja oba romana primerjati. Razmišljati o sorodnostih. Zlasti o nesmiselnem nasilju.

Foto: Andraž Gombač
Svet, v katerem otrok vidi žogo, po kateri hoče seči … je svet, ki Bogu pred vojno zdrsne iz rok. Foto: Andraž Gombač

Polde Bibič (1933–2012) – da, prav tisti legendarni igralec, ki je v prvi uprizoritvi Velikega briljantnega valčka briljantno upodobil bolničarja Volodjo – je leta 1938, ko se je po njunem skupnem rojstnem Mariboru potikal Erdman, imel pet let. Pozneje je Bibič sanjaril, da bi pisal knjige o ljudeh, ki jih je spoznal v otroštvu. »Sanjaril sem, da bi naj bile približno tako dobre kot Severni sij, ki ga takrat še ni bilo, zdaj pa sem zanj hvaležen Jančarju. Hvaležen sem mu, ker je pisal o stvareh, o katerih sem hotel pisati tudi jaz. O ljudeh, ki sem jih doživljal v svoji mladosti. Najbrž me je Jančarjev roman tako prevzel predvsem zaradi tega, ker je nekakšna umetniška monografija o svetu, v katerem sem živel svoja otroška leta,« piše v avtobiografskem Igralcu (Cankarjeva založba, 1986). Resničnega severnega sija nad Mariborom pa sam ni videl, grenko dodaja: »Videl ga nisem, ker me domači niso zbudili. Še danes jim zamerim. Spominjam pa se, kako so se pogovarjali o njem naslednji dan. Kot bi bili malo čez. Ker mi je všeč biti malo čez, si še danes želim, da bi doživel severni sij. Ga videl. S svojimi očmi.« Nekaj vrstic zatem Bibič vendarle dojame: »Videl sem severni sij. Če me že moji takrat niso zbudili in so mi s tem preprečili, da bi norel ob pogledu na igro ledene luči, ki je pljuskala po nebu, sem vendarle videl severni sij. Ko sem bral Jančarja.«

In ko se je mnogo let pozneje, pred nekaj dnevi, na mesto spuščal večer, je nad Mariborom spet zasijal – Severni sij. V prepolni novi Beletrinini knjigarni na Grajskem trgu je Drago Jančar v pogovoru z direktorjem založbe Mitjo Čandrom premišljeval o aktualnosti romana leta 2024, v dobi novih vojn:

Nismo bili samo resni in zaskrbljeni, nikakor ne. In zlasti ne, ko se je pisateljski kolega Tone Partljič v občinstvu spomnil, kako se je pred šestimi desetletji začelo njegovo prijateljstvo z Jančarjem:

Po pogovoru se je pisatelj še dolgo podpisoval v knjige.

Živahno je bilo v Mariboru tudi nekaj dni zatem, ko so se someščani svojemu pisatelju poklonili s prav posebno razstavo. »V mesto sem se vrnil po drugi poti,« beremo v Severnem siju. »V trafiki ob velikem mostu, kjer je zgoraj na pročelju naslikan Turek s prekrižanimi nogami, sem kupil časopis.« In prav tam, v obnovljeni legendarni Trafiki, »najmanjšem muzeju v Sloveniji«, je na ogled razstava Moč literature: Drago Jančar in družbeni angažma avtorja Mihe Ariha. Majhna Trafika nastopa v velikem romanu, je v slavnostnem govoru ob otvoritvi razstave poudarila mariborska kulturnica Zora Jurič in spomnila, kako je dejal pisatelj Zorko Simčič: »Velike svetovne prestolnice o sebi nimajo romana, kakršnega ima Maribor v Severnem siju

Foto: Jan Malec Svetel
Rešena in obnovljena majhna Trafika Majhna nastopa v velikem romanu, je na otvoritvi razstave poudarila Zora Jurič. Foto: Jan Malec Svetel

Povzela je tudi esej, ki ga je Jančarjevemu romanu posvetil Claudio Magris, še eno veliko srednjeevropsko pisateljsko ime. In spomnila, kako bi pred petimi leti že skoraj izgubili Trafiko, pa je k sreči pristopil podjetnik Marko Novak in kot mecen omogočil njeno prenovo, seveda pod skrbnim nadzorom Zavoda za ohranjanje naravne in kulturne dediščine.

Foto: Jan Malec Svetel
V »muzeju za enega« je na ogled razstava Moč literature: Drago Jančar in družbeni angažma. Foto: Jan Malec Svetel

V Severnem siju se stari trafikant spominja, kako je ime tamkajšnjega trga vseskozi lovilo korak z živahno evropsko zgodovino: »ko je bil še mlad in so prodajali druge cigarete in druge časopise«, se je trg imenoval Magdalena Platz, potem Kaiser Wilhelm Platz, Kralja Petra trg,  Friedrich Jahn Platz, Trg 9. maja, Trg Rdeče armade … in naposled Trg revolucije, kakor se še imenuje. In kjer danes Trafika novo življenje živi kot »muzej za enega«, pod okriljem Muzeja narodne osvoboditve Maribor. In seveda v Jančarjevem delu, ki odmeva po širni Evropi. Pisatelj že v prvem romanu Petintrideset stopinj, pri mariborskih Obzorjih izdanem leta 1973, v igrivi modernistični maniri poskakuje po rojstnem mestu svoje mladosti. Mariboru pa je mogočen literarni spomenik postavil zlasti z nekakšno trilogijo: v Severnem siju je naslikal predvojno tesnobno vzdušje v mestu, poblazneli vojni čas kipi iz romana In ljubezen tudi, nazadnje pa se je tja – in v leta svojega otroštva – vrnil še z deloma avtobiografskim Ob nastanku sveta.

Vse tri, kakor seveda več drugih Jančarjevih, berejo tudi v mnogih prevodih. Najnovejši roman Ob nastanku sveta je nedavno izšel v nemškem, nizozemskem in francoskem. V Nemčiji, Avstriji in Švici tako berejo Als die Welt entsatnd (prevedel Erwin Köstler, Paul Zsolnay Verlag, Dunaj, 2023). »Jančarjev Ob nastanku sveta ima vse, kar mora imeti visoko kakovosten roman: ljubezen in sovraštvo, zvestobo in izdajo, velika, filozofska vprašanja in majhne, oprijemljive vsakdanje skrbi. Kdor hoče razumeti Slovenijo danes, bo poiskal ta roman,« je poročala nemška nacionalna televizija.

Jančarjev najnovejši roman Ob nastanku sveta v nemškem, francoskem in nizozemskem prevodu.

V nizozemščini se roman oglaša kot Bij het ontstaan van de wereld (prevedel Roel Schuyt, Querido, Amsterdam, 2023) in odmeva tudi v medijih; recenzent v časopisu NRC Handelsblad je med drugim pohvalil Jančarjev »čudoviti jezik«, s katerim izraža osvobajajočo domišljijo glavnega junaka Danijela, ter prepletanje obupa in humorja, s čimer pisatelj omehča grozo.

O francoskem Au commencement du monde (prevedla Andrée Lück Gaye, Phébus, Pariz) pa je prejšnji mesec poročal tudi sloviti časopis Libération, njegov soustanovitelj je bil pred pol stoletja sam Jean-Paul Sartre. Je roman »o otroštvu iz vseh zornih kotov«, že v naslovu poudari novinarka Frédérique Fanchette. »V svojem osmem v francoščino prevedenem romanu se Drago Jančar vrne v rojstno mesto in pod drobnogled vzame stanovanjsko ‘rdečo hišo’ v delavskem naselju,« berejo Francozi. »Fantova domišljija se napaja iz številnih virov. Mama in pater Alojzij mu pripovedujeta svetopisemske zgodbe. Danijel si po svoje interpretira te pripovedke o Davidu in Goljatu ter o Davidu in lepi Batšebi. Danijelova učiteljica, zagrizena in stroga partijka, fanta obtoži, da je izdal pionirsko prisego, ker hodi k verouku. Njegov oče trdi, da je bil Jezus revolucionar, vse drugo v zvezi z vero pa zavrača. Nekdanji partizan najraje obuja spomine na vojno. Pogosto veseljači z bojnimi tovariši, prebudi sina ob štirih zjutraj in mu ukaže, naj s harmoniko spremlja njihove partizanske pesmi. Pri prijatelju Franciju vlada popolnoma drugačno vzdušje. Francijev oče je bil tankist v nemškem vermahtu in je med vojno izgubil nogo. Družina je del nemške manjšine v Sloveniji. Nekega dne se vsi preselijo v Nemčijo, ne da bi se od kogar koli poslovili. To je le eno od številnih izginotij, ki prizadenejo Danijela. Težko sprejme tudi odhod profesorja Fabjana, ki sam živi v rumeni hiši, obdani z vrtnicami. Profesor ima doma celo zakladnico knjig in globus ter fantu pripoveduje o skritih kotičkih sveta. Skupaj z njim se Danijel v mislih preseli v Patagonijo. Nekega dne v hišo vdrejo policisti in starec izgine – odpeljali so ga kot političnega nasprotnika. V manj kot letu dni, od pomladi, ko pride Lena, pa do jeseni, ko se prebivalci fantove stanovanjske hiše znajdejo v prvih vrsticah črne kronike, Danijel odraste.« (Prevedla Špela Žakelj.)

Članek o prevodu Jančarjevega najnovejšega romana Ob nastanku sveta v francoskem časopisu Libération.
Članek o prevodu Jančarjevega najnovejšega romana Ob nastanku sveta v francoskem časopisu Libération.

Da, vse to izvedo bralke in bralci v Franciji. In podobno še marsikje drugje. Si velja shraniti – bržkone bo nekega ne tako zelo oddaljenega dne prišlo prav kakemu maturantu, maturantki.

Medvojni prizor, ki je navdihnil roman In ljubezen tudi, ter Slovenska ulica v Mariboru danes.
Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Seznami 26. 4. 2024
Čas branja
Čas branja: 12 min

Najmočnejše knjige upora okupatorju

»Ali berete literaturo?«
»Vojno – rad.«

Tale šrapnel dialoga med možema, ki sta se med drugo svetovno vojno bojevala na nasprotnih bregovih, je priletel iz Zupanovega Menueta za kitaro – na petindvajset strelov, romana, ki smo ga v tejle anketi kajpada pričakovali.

Pred jutrišnjim praznikom, 27. aprilom, smo nekaj izkušenih bralk in bralcev pobarali po najmočnejših knjigah upora okupatorju. Prosili smo jih, naj izberejo »svoje naj«, tri naslove s tematiko druge svetovne vojne, bodisi slovenskih bodisi tujih avtorjev, lahko roman, zbirko kratke proze, mladinsko prozo, poezijo … karkoli leposlovnega. Brali in izbrali so: dr. Spomenka Hribar, dr. Jože Pirjevec, dr. Alojzija Zupan Sosič, dr. Matevž Kos, Marcel Štefančič, jr., dr. Peter Vodopivec, Irena Uršič, dr. Tone Kregar, dr. Milena Mileva Blažić in Ervin Fritz.

Jutri se poklonimo spominu na žrtve … in vzemimo v roke dobro knjigo!

Dr. Spomenka Hribar, sociologinja in filozofinja:

Edvard Kocbek: Groza in Pentagram

Najbolj avtentičnedo groze in ideološke višine razpete medvojne pesmi! Pri Kocbeku pa seveda ne morem niti mimo zbirke novel Strah in pogum (Državna založba Slovenije, 1951), v kateri so umetniško tematizirane tako vojna kakor njene eksistencialne dileme in posledice.

Edvard Kocbek: Nasprotnik (iz zbirke Pentagram, Zbrane pesmi, Cankarjeva založba, 1977)

Vitomil ZupanMenuet za kitaro

Z distanco, a s toplino opisana vojna – pa tudi brez upanja, da je bila poslednja …

Vitomil Zupan: Menuet za kitaro, Cankarjeva založba, 1975

Vladimir Kavčič: Obleganje neba

Ja, obleganje neba upanja in padec na tla.

Vladimir Kavčič: Obleganje neba, Državna založba Slovenije, 1979

Eden najpomembnejših tekstov, ki bi ga kot osebno predsmrtno spominsko izpoved morda tudi lahko šteli med leposlovje, je Pirjevčev Dnevnik in spominjanje (Nova revija V/45, 1986, knjižni natis Ahac: knjiga o Dušanu Pirjevcu, Beletrina, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2021). Brez njegovega (literariziranega) eksistencialnega tematiziranja odpora in posebej revolucije skoraj ni mogoče razumeti, kaj in zakaj se je med vojno in po njej dogajalo, kar se je dogajalo!

Ahac: knjiga o Dušanu Pirjevcu, Beletrina, 2021

Dr. Jože Pirjevec, zgodovinar:

Vitomil Zupan: Menuet za kitaro

Ta knjiga mi je bila v veliko pomoč pri pisanju Partizanov.

Po Zupanovem romanu Menuet za kitaro je režiser Živojin Pavlović leta 1980 posnel odmeven film Nasvidenje v naslednji vojni. Glavno vlogo partizana Berka je odigral Metod Pevec.

Beppe Fenoglio: Una questione privata (Zasebna zadeva)

Italijanski prevajalec in pisatelj. O ljubezni, ljubosumju, odraščanju v času rezistence. Knjigo so našli med njegovimi papirji po smrti.

Beppe Fenoglio: Una questione privata (Zasebna zadeva), Garzanti, Milan, 1963

Bojana Daneu Don: Begunec nikdar

Še ena slovenska knjiga, ki je na Kranjskem verjetno nihče ne pozna. Izšla je v Trstu. Avtorica pripoveduje zgodbo svoje mladosti, ki je bila v primežu Nemcev, Italijanov, Rusov, partizanov, ustašev, četnikov, Američanov med vojno in v prvih povojnih letih. Pretresljivo pričevanje.

Bojana Daneu Don: Begunec nikdar, Mladika, 2018

Dr. Alojzija Zupan Sosič, literarna zgodovinarka in teoretičarka:

Vitomil Zupan: Menuet za kitaro, Beletrina, 2023

Menuet za kitaro je med prvimi predstavil odporništvo in partizanstvo s sodobne perspektive. Ne samo da je premislil vojna leta skozi filozofijo nemilitantne logike in vzhodnjaške miselnosti, ampak je tudi bivanjsko tematiko zgostil s prepletom erosa in tanatosa. Vojna se zdi glavnemu liku največja človeška napaka, v kateri pa se je treba znati odločiti za svobodo in proti kolaboraciji. Pisateljev erotični aktivizem je podoben uporništvu Henryja Millerja, ki je pri metafizičnem osmišljevanju spolnosti prav tako romantično povzdignil pomen umetnosti: v romanu se v najbolj kritičnih trenutkih zasliši menuet, liki zagledajo pred seboj plešoče pare, in ravno umetnost in erotika jim pomagata preživeti nečloveške napore.

Nedeljka Pirjevec: Saga o kovčku

Kritična perspektiva do NOB je prisotna tudi v romanu Saga o kovčku, vendar je znatno bolj prizanesljiva do kolaborantstva. Dominiki, glavnemu liku v romanu, se na primer smilijo izdajalci, ki so zaradi disciplinskih ali drugih prekrškov poslani v »trinajsti bataljon« oziroma v smrt pred partizanske puške. Tudi do religiozno drugačnih so literarni liki strpni, kar ustreza posebnosti našega revolucionarnega boja na Primorskem, kjer bila značilna povezanost RKC s partizani in zato neprisotnost domobranstva. Prepletenost zunanjega in notranjega dogajanja še bolj posedanji pripoved in jo približa bralcu, hkrati pa z ostalimi načini poveča učinek mimetičnosti.

Nedeljka Pirjevec: Saga o kovčku, Nova revija, 2003

Maruša Krese: Da me je strah?

Objektivnost pričevanjskosti je še učinkovitejša v romanu Da me je strah?, kjer je večperspektivna optika tesno povezana z dialoškostjo vseh treh pripovedovalcev. Da je resnica razpršena skozi kalejdoskop, dokazujejo različna gledišča, oblikovana dihotomno in prav zato dinamično in celo dramatično. Tako se izmenično prepleteta moška in ženska perspektiva, starševska in otroška, vojna in povojna, ideološka (komunistična) in neideološka, slovenska in neslovenska, izkušenjska in vizionarska. Da je šestdesetletna zgodovina še vedno aktualna in sveža, poskrbi sinkretičnost vojnega, družinskega, kronikalnega, ljubezenskega in avtobiografskega romana. Čeprav je hči, tretja pripovedovalka v romanu, pogosto zavestno distancirana do slovenske družbene stvarnosti, nenazadnje se tudi preseli v tujino prav zaradi njene ozkosti in majhnosti, kot pripovedovalka spet spregovori o njej, ko se počuti etično odgovorna kot pričevalka zgodovine: »Peljem se od doma, kjer je naenkrat postalo sramota, da je bil tvoj oče narodni heroj, in peljem se v Nemčijo, kjer lahko to s ponosom povem.«

Maruša Krese: Da me je strah?, Goga, 2012

Dr. Matevž Kos, literarni zgodovinar in teoretik:

Vasilij Grossman: Življenje in usoda

Veliki roman o 2. svetovni vojni, kakršnega je lahko napisal samo ruski pisatelj.

Vasilij Grossman: Življenje in usoda, Cankarjeva založba, 1995, prevod Alenka in Janez Stanič

Vitomil Zupan: Menuet za kitaro, Beletrina, 2023

Na svidenje v naslednji vojni, seveda.

Maja Haderlap: Angel pozabe

Nemški roman slovenske pisateljice, preveden v slovenščino. Torej tako rekoč slovenski roman. Vojna kot temna snov, ki nepričakovano udari na dan.

Maja Haderlap: Angel pozabe, Litera/Drava, 2012, prevod Štefan Vevar

Marcel Štefančič, jr., filmski kritik, esejist:

Filip Kalan: Streli za hišo

Tale novela o zadnji noči – in zadnjem seksu – Kazimirja Knopa, komunističnega ilegalca, prijatelja Krista Koblentza, je Jules in Jim pred Julesom in Jimom, Gnus pred Gnusom in prvi slovenski noir, no, kumbanoir (»jutranji somrak, za šipami dež, megla med hišami, v sobi pa smrad po dimu in umazani posteljnini, v ustih pust okus in v želodcu praznota«). Finale – »Potlej je bilo za trenotek vse tiho in v tej tišini so odjeknili trije zamolkli, kratki streli. Kristo je skočil za korak naprej in ujel v naročje dekle, ki je vzkriknilo in padlo v nezavest.« – je osupljivo sunkovita zgostitev adrenalina.

Filip Kalan: Pustolovci, Hram, 1933

Tone Svetina: Ukana

Svetina je NOB prelevil v pop, melodramo, kinetični žanrski vrtiljak, ki je klical film, a ga ni dočakal (pikantnih prizorov je na pretek, nekateri še danes delujejo šokantno). To je roman, ki je dober, če ga gledaš – če ga začneš brati, ne ravno.

Tone Svetina: Ukana, Borec, 1965–1969

Vitomil Zupan: Menuet za kitaro

Berk je slovenski Hamlet. Če ga ne bi bilo, si ga ne bi mogli izmisliti. Tako kot niti Zupana.

Dr. Peter Vodopivec, zgodovinar:

Vitomil Zupan: Menuet za kitaro

Drago Jančar: To noč sem jo videl

Drago Jančar: To noč sem jo videl, Modrijan, 2010

Vinko Möderndorfer: Druga preteklost

Čeprav so romane napisali trije zelo različni literarni ustvarjalci v časovnem razponu več kot štirih desetletij, je vsem trem vendarle skupno, da pretresljivo in z impresivno močjo slikajo raznolikost življenjskih zgodb, izkušenj in človeških usod med drugo svetovno vojno, omejene možnosti posameznikovega avtonomnega odločanja in različne podobe vojne preteklosti, ki nedvoumno kažejo, da preteklost ni ena sama in ni ene same zgodovinske resnice.

Vinko Möderndorfer: Druga preteklost, Goga, 2017

Irena Uršič, zgodovinarka:

Luca Crippa in Maurizio Onnis: Fotograf iz Auschwitza

Wilhelm Brasse, triindvajsetletni interniranec v Auschwitzu, je taborišče smrti preživel s fotografiranjem več deset tisoč taboriščnikov. Pripoved je izčrpavajoč osebni boj med preživetjem s profesionalnim fotografiranjem za naciste in med kljuvanjem vesti ob vsakem fotografiranju srepih oči, ki so jokale brez solz. Odstre nam poskus psihičnega preživetja s strategijo vsakodnevne pozabe in doživetje olajšanja ob spoznanju, da bodo fotografije postale orožje, s katerimi bo pričeval.

Luca Crippa in Maurizio Onnis: Fotograf iz Auschwitza, Družina, 2014

Marija Lozar: Kako so ukradli mojo mladost, samozaložba, 2008

Marija Lozar iz vasi Osek na Goriškem je v jeseni življenja napisala spomine in pesmi iz nekajmesečnega življenja v taboriščih Ravensbrück in Abteroda Buchenwald, ki ju je doživela kot osemnajstletnica. Bilo je dovolj dolgo in dovolj uničujoče, da je zlomilo njeno mladost in jo zaznamovalo za vse življenje. Bralca šokira z neposrednim opisom razmer v taboriščih razčlovečenih žensk, sporoča pa tudi o pomenu neizmerne vztrajnosti in hrepenenja po svobodi.

Franc Praček: Dnevnik Sardinca Franca

Pripoved Franca Pračka iz Dolge Poljane v Vipavski dolini, prisilno odvedenega v posebne bataljone italijanske vojske na Sardiniji in premeščenega na Korziko in v južno Francijo, nam približa izjemen čustveni svet ljubečega moža in očeta, iztrganega iz domovine. Dnevniški zapisi, »mutasta« pisma in pesmi, ki so nastajali v obdobju od italijanske fašistične do italijanske zavezniške in ameriške oblasti, so Pračkova čustvena zatočišča, so načini lajšanja srčnih bolečin in moralne strtosti.

Franc Praček: Dnevnik Sardinca Franca, Samozaložba, 2015

Dr. Tone Kregar, zgodovinar in glasbenik:

Tone Svetina: Ukana, Borec, 1965–1969

Vitomil Zupan: Menuet za kitaro

Edvard Kocbek: Strah in pogum

Edvard Kocbek: Strah in pogum, Državna založba Slovenije, 1951

Med številnimi deli, ki so mi pomagala razširiti védenje in oblikovati odnos do druge svetovne vojne na Slovenskem, najprej pomislim na Svetinovo Ukano, Zupanov Menuet za kitaro ter Kocbekov Strah in pogum. Predvsem zato, ker na različne načine odstirajo in problematizirajo temeljna, še vedno aktualna politična in etična vprašanja o naravi in ciljih slovenskega protifašističnega odpora, med drugim tudi o prepletenosti njegove patriotske narodnoosvobodilne in ideološke socialno-revolucionarne komponente ter razmerja in odnose tako znotraj lastnih vrst kot do civilnega prebivalstva in nasprotnikov. Med novejšimi deli pa seveda ni mogoče obiti vrhunskega Jančarjevega romana To noč sem jo videl ter Möderndorferjeve Druge preteklosti. Obe knjigi, vsaka po svoje, razgaljata človeško krhkost ter vso kompleksnost in surovost tistega časa, dobili pa sta tudi svoji dramski uprizoritvi, kar je še podarilo njuno sporočilnost.

Opozoril bi še na pred kratkim izšlo delo Nataše Konc Lorenzutti Senca brez človeka, ki se posveča usodam otrok iz slovenskih odporniških družin, ukradenih staršem in vrženih v kolesje nacističnega arijskega oziroma rasnega inženiringa v programu misteriozne Himmlerjeve demografske organizacije Lebensborn. Med tujimi deli bi izpostavil knjigo Svetlane Aleksijevič Vojna nima ženskega obraza, ki morda res ne sodi povsem v leposlovje, a je obenem eden najbolj pretresljivih opisov vojne ter njenih ran in brazgotin, kar sem jih kadarkoli prebral.

Dr. Milena Mileva Blažić, literarna zgodovinarka:

Anna Frank: Dnevnik Ane Frank

Literarno delo otroka, starega od trinajst do petnajst let, je na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine Spomin sveta. Avtentično delo otrokocentrično v sinhronem času in prostoru odseva univerzalno zlo in individualno sodelovanje. Družina Frank in drugi so v skrivališču preživeli kar 26 mesecev – brez solidarnosti ne bi.

Anna Frank: Dnevnik Ane Frank, Mladinska knjiga, 1967, prevod Albert Širok

Bertolt Brecht: Otroški križarski pohod, v izboru Pesmi, prepesnil Ervin Fritz, Drava, 1991

Pretresljiva pesem se navezuje na pravljico/sago bratov J. in W. Grimm iz leta 1816 in se nanaša na tako imenovano otroško križarsko vojno iz leta 1284. Groza – družinska in družbena zloraba otrok – je zapisana v verskih in posvetnih spisih, pa tudi kot pravljica. Brechtovo pesem je prepesnil Ervin Fritz, uglasbil pa Jani Kovačič.

Hans Christian Andersen: Sedem Andersenovih pravljic za šegave modrijane in modrijančke

Leta 1940 je Hinko Smrekar ilustriral Andersenove pravljice. Ena je naslovljena Hudobni knez, Andersen jo je napisal leta 1840. Neverjetno je, da je napovedal fašizem in nacizem sto let prej. Prepričljivo in slikovito je napisal »pravljico« oziroma antipravljico o antijunaku – diktatorju, obsedenem od moči, patološkem narcisu …

Hans Christian Andersen: Sedem Andersenovih pravljic za šegave modrijane in modrijančke, Založba »Sila«, 1940, prevod Mirko Košir, ilustracije Hinko Smrekar

Ervin Fritz, pesnik, dramatik, prevajalec:

Kri v plamenih, pesmi izbrala in uredila Filip Kalan in Cene Vipotnik, Slovenski knjižni zavod, 1951

Miloš Mikeln: Veliki voz

Miloš Mikeln: Veliki voz, Mihelač, 1992

Vinko Möderndorfer: Druga preteklost

Težko bi stresel iz rokava izdelan vrstni red, in to treh leposlovnih del. Poezije skoraj ne morem zožiti na enega avtorja, čeprav sem osebno najbolj v sorodu s Kajuhom. Zelo mi je po srcu, da je bilo minulo leto posvečeno njemu. On je tisto, kar bi morali imeti za socrealizem, ne pa tam nekih odsevov sovjetske ždanovske slavilne literature.

Vseeno se mi zdi, da bi bilo treba na prvo mesto postaviti antologijo revolucionarne poezije Kri v plamenih, ki sta jo sestavila Filip Kalan in Cene Vipotnik. Filip Kalan je tudi s svojim Veselim vetrom eden od stebrov naše revolucionarne literature in usmerjevalec partizanskega pisanja Mateja Bora. Enako pomembni so tudi Kocbekovi dnevniki.

Takoj po vojni se je postavljala potreba po velikem tekstu o revoluciji. Ni ga spisal ne Miroslav Krleža ne Miško Kranjec. Šele ko se je hrepenenje po revolucionarnih presežkih čisto uneslo, se je pojavil roman Veliki voz Miloša Mikelna in še veliko pozneje roman Druga preteklost Vinka Möderndorferja, ki ju štejem za ta veliki tekst o naši osvobodilni borbi in ljudski revoluciji, za nekaj tako pomembnega, kot je bila za stvar oktobrske revolucije pomembna epopeja Tihi Don nobelovca Mihaila Šolohova. Omenjena romana, vsak na svoj način, oba pa veličastno, izpolnjujeta poslanstvo velikega teksta, oba zajemata najpoglavitnejše družbene pojave v tistih herojskih, skrajno obupnih in veličastnih časih. Tako mi je v uteho, da sem poznal in poznam oba avtorja.

Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih v okupirani slovenski Štajerski se mi zdi tudi literatura, ki jo pri naštevanju pomembnih reči iz vojskinih časov moram omeniti. Tu sem prizadet najbolj osebno. Med njimi je tudi zadnje pismo mojega očeta. A to ni tako poglavitno, poglavitno je, da so ta pisma dokaz hrabrosti in človečnosti, visoke morale štajerskih slovenskih rodoljubov, ki nekaj ur pred eksekucijo niso dali rabljem nikakršnega povoda za upanje, da je mogoče ta slovenski narod kakorkoli streti.

___________________________________________________________________________________

Tako, zvrstilo se je kar nekaj naslovov. Nekateri so marsikomu med nami novi, drugi pa že dolgo znani, a se velja k njim vračati, vnovič in zopet in znova … Kajpada tudi in zlasti k Menuetu za kitaro, ki ga je hitra in kratka anketa potrdila kot očitno osrednji slovenski roman o partizanstvu in uporu nacifašizmu. Pa sklenimo z zgolj eno od podčrtanih misli v starem izvodu te mojstrovine:

»Morala ni samo v tem, da veš, za kaj se bojuješ. So časi, ko to sploh neha biti važno. Ujeziti se moraš, pa še kako se moraš razjeziti, na sovražnika, to je prvo in glavno, pa tudi nase in na ves svet. Pa občutiti moraš hrepenenje, kakršno koli že …«

Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Refleksija 25. 4. 2024

Javna pobuda slovenskih knjižnih založnikov, ki delujejo v javnem interesu

V tej pobudi najprej opredeljujemo zgodovino in genezo ureditve javnega sofinanciranja izdajanja knjig v slovenščini in statusa založb, ki ga izvajajo, v nadaljevanju pa podamo konkretne predloge glede stabilnejše prihodnosti založništva v javnem interesu.

1. PRETEKLOST

Založniška dediščina

Sodobno slovensko knjižno založništvo je nastalo sredi 19. stoletja z ustanovitvijo Družbe sv. Mohorja v Celovcu leta 1851 in kasneje Slovenske matice v Ljubljani leta 1864. Ti založbi sta obstali vse do današnjih dni. Založbe, ki so nastale po koncu druge svetovne vojne, so v začetku devetdesetih let 20. stoletja vstopile v proces privatizacije, do danes pa sta se na področju splošnega založništva ohranili zgolj Mladinska knjiga z vključeno Cankarjevo založbo in založba Družina. Vse ostale založbe iz povojnega obdobja so bodisi izstopile iz rednega knjižnega izdajanja bodisi propadle ali pa obstajajo kot majhne založbe, ki so manj vidne v slovenskem knjižnem prostoru.

Osemdeseta in devetdeseta leta

Ob koncu osemdesetih in v devetdesetih letih ter tudi pozneje je na novo nastalo nekaj zasebnih založb, društev in zavodov, posvečenih izdajanju knjig v slovenščini, še posebej izdajanju knjig slovenskih avtorjev in zahtevnejših prevodov. Vendar njihovo javno financiranje, čeprav so delovali in še delujejo v javnem interesu, nikoli ni bilo celovito urejeno. Podporna sredstva so bila namenjena predvsem neposrednemu izidu knjižnega naslova, ne pa delovanju založbe nasploh. Sprva je podporo razporejala Kulturna skupnost Slovenije, kasneje pa Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Založbe, ki so nastale po koncu druge svetovne vojne, so v začetku devetdesetih let 20. stoletja vstopile v proces privatizacije, do danes pa sta se na področju splošnega založništva ohranili zgolj Mladinska knjiga z vključeno Cankarjevo založbo in založba Družina.

Programsko financiranje in neurejeno financiranje splošnih stroškov založb

Na začetku tretjega tisočletja, natančneje leta 2003, je prvič prišlo do t. i. programskega financiranja izdajanja knjig v javnem interesu. To je približno dvajsetim izbranim založbam s primernim in potrjenim programom omogočilo enoletno financiranje predvsem produkcije knjig, ni pa v občutnejši meri pokrivalo stroškov delovanja založbe. Naslednje leto se je to razširilo v triletno financiranje (2004–2006), pozneje, že v okviru Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, pa v štiriletno financiranje, ki smo mu priča tudi danes.

Tudi v aktualnem obdobju 2024–2027 se financiranje splošnih stroškov delovanja založb pokriva zgolj v manjši meri.

Posledica neurejenega financiranja splošnih stroškov založb

Neurejeno financiranje delovanja založb, ki izdajajo nekomercialni knjižni program v javnem interesu, je imelo pomembne posledice za smeri njihovega razvoja. V okviru prve smeri so nastale in obstale založbe, ki praktično nimajo redno zaposlenih ali pa je njihovo število minimalno in na ta način ohranjajo svoj obstoj. Takih založb je največ. Druga smer je bila širitev založb v različne druge neknjižne dejavnosti, ki prispevajo k stabilizaciji njihovega knjižnega delovanja. Tretja smer, v zgolj nekaj primerih, je bila integriranje sofinanciranih knjig znotraj večje, že obstoječe in dolgo delujoče založbe. Četrta smer je bila (ta je izjema) nastanek srednje velike stabilne založbe. Le Slovenska matica je v tem obdobju s posebnim zakonom leta 2017 prejela za ohranjanje in delovanje najstarejšega slovenskega kulturnega in znanstvenega društva pravico do izplačevanja treh osnovnih plač (kar trenutno znese manj kot polovico dejanskih stroškov plač) iz več različnih virov, delno iz proračuna Ministrstva za kulturo in delno iz proračuna Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije, kar pa ji prav tako finančno ne zadostuje za izvajanje njene založniške dejavnosti.

Založbe, ki izdajajo javno podprti in nekomercialni knjižni program, so torej organizirane zelo asketsko in so finančno zelo nestabilne.

Obdobje po letu 2008

V obdobju po gospodarski krizi leta 2008 se je slovensko knjižno založništvo soočalo s stalnim upadanjem obsega dejavnosti, tega pa so za leto ali dve ustavili nepričakovani pozitivni učinki pandemije, ki so vključevali tudi »turistične bone« za knjigo in začasni dvig letnih sredstev za slovensko knjigo pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije v letu 2021 v okviru proračuna JAK in proračunske postavke za nakup knjižničnega gradiva. Ti učinki so v zadnjem obdobju zamrli, zato se upadanje nadaljuje in pričakuje tudi v prihodnosti. Dodatno je v zadnjih letih zaradi globalnih kriz in inflacije prišlo do višanja stroškov, tako pri tisku in splošnih obratovalnih stroških kot pri zakonsko reguliranih stroških dela, kar je založbe, ki izdajajo javni knjižni program, potisnilo v težek položaj.

V obdobju po gospodarski krizi leta 2008 se je slovensko knjižno založništvo soočalo s stalnim upadanjem obsega dejavnosti.

2. SEDANJOST IN PRIHODNOST

Sedanje stanje: znižanje sredstev za sofinanciranje ob povečanih stroških izdajanja knjig

Uspešnemu gostovanju Slovenije na knjižnih sejmih v Frankfurtu in Bologni bi moralo slediti ponovno osredotočanje na slovenski knjižni prostor, kar lahko zagotavlja nadaljnje stabilno izdajanje knjig v javnem interesu. Vendar so rezultati razpisa za programsko financiranje založb v obdobju 2024–2027 prinesli drugačno sliko: na eni strani so bili v razpisu povečani predpisani honorarji za prevode in reducirani subvencionirani stroški za prelom, tisk in oblikovanje knjig, na drugi strani pa je kar nekaj založb prejelo odločbe o relativnem ali pa absolutnem zmanjšanju dodeljenih sredstev in/ali zmanjšanem številu podprtih knjig ali pa celo – v posameznih primerih – odločbo o izdajanju večjega števila knjig ob enaki ali manjši podpori.

Ti rezultati, če ne pride do spremembe in se sredstva interventno ne povečajo, v naslednjih štirih letih pomenijo nadaljnje upadanje panoge, morda celo zaton slovenskega nekomercialnega knjižnega založništva, ki deluje v javnem interesu, kar bo negativno prispevalo k še večjemu nazadovanju tudi na področju bralne pismenosti, saj je Slovenija po raziskavah OECD (PIRLS 2021 in PISA 2022) nazadovala na raven leta 2006, kar nas uvršča pod evropsko povprečje, dolgoročno pa povečuje možnosti za še večji zaostanek.

Dolgoletna diskriminacija v primerjavi z drugimi kulturnimi panogami

V primerjavi z drugimi kulturnimi panogami, od uprizoritvenih umetnosti (gledališče, opera, balet) do muzejske dejavnosti, pri katerih država pokriva vse stroške plač in velik delež splošnih stroškov, knjižni založniki nimajo urejenega sistemskega financiranja osnovnega delovanja založbe (torej prostorov, splošnih stroškov delovanja in osebnih dohodkov zaposlenih) in morajo večino teh stroškov pokrivati z lastnimi sredstvi/prodajo. Absurd je, na primer, da imajo slovenska gledališča pravico do zaposlenih lektorjev, katerih plače v celoti krije državni proračun, slovensko založništvo, ki skrbi za ohranjanje in krepitev slovenskega jezika, pa mora celo stroške plač urednikov, ključnih tvorcev založniške dejavnosti, v pretežni meri zagotavljati iz lastnih sredstev ali iz skromnih in negotovih sredstev subvencije. To velja tudi za lektorje in druge soustvarjalce knjig. Izmed vseh kulturnih panog je bila prav slovenska knjiga, ki je bila z ohranjanjem slovenskega jezika od Trubarja dalje ključna za preživetje in razvoj slovenske kulture in identitete, edina brutalno vržena na trg, na katerem mora preživeti. In to se je zgodilo prav slovenskemu založništvu, ki je s slovenskim jezikom izmed vseh kulturnih panog najbolj izrazito zamejeno zgolj na dvomilijonski trg slovenskih govorcev. Ta pa se iz leta v leto še dodatno zmanjšuje, saj mladi izobraženci kot največji potencialni bralci in kupci množično odhajajo na delo v tujino, kjer slovenskih knjig ne kupujejo več in tudi doma vedno več berejo v tujih jezikih. Zato se upravičeno sprašujemo, zakaj je slovensko knjižno založništvo od osamosvojitve naprej ves čas v izrazito diskriminiranem položaju, kar mu, za razliko od drugih javno financiranih kulturnih dejavnosti, onemogoča vitalno obnovo, stabilen razvoj in ohranjanje ene od temeljnih dejavnosti slovenske kulture, to je skrb za slovensko knjigo in slovenski jezik.

Nezmožnost zagotavljanja stalnih in stabilnih prihodkov (tudi iz javnega sofinanciranja) ima poleg vsega naštetega namreč za posledico tudi veliko menjavanje kadrov in njihovo množično odhajanje iz založniške panoge.

Uspešnemu gostovanju Slovenije na knjižnih sejmih v Frankfurtu in Bologni bi moralo slediti ponovno osredotočanje na slovenski knjižni prostor.

Kratkoročna in trajnejša rešitev

Izhod iz sedanjega položaja je dolgoročnejša ureditev stabilnega financiranja splošnih stroškov tistih založb, ki izdajajo knjižni program v javnem interesu. Poleg takojšnje povrnitve financiranja stroškov programa na prejšnjo raven oziroma njihovega dviga vsaj v skladu z inflacijo in rastjo novih, zvišanih honorarjev za prevode ter upoštevanjem zvišanih stroškov tiska z interventnimi sredstvi v višini vsaj četrt milijona evrov je v naslednjem obdobju nujna tudi zagotovitev večjega pokrivanja splošnih stroškov založb, ki delujejo v javnem interesu, ter strateška okrepitev založniškega področja kot celote.

Vsaka založba, ki izdaja javno podprti program, bi morala biti upravičena do pokrivanja stroškov dela urednika in pa tudi administrativne osebe glede na obseg javno sofinanciranega programa. Manjši prejemniki bi tako morali imeti javno financirano najmanj eno enoto, sestavljeno iz financiranja stroškov dela urednika in administratorja, večjim prejemnikom pa bi moral biti dodan še en urednik, kar pomeni, da bi večja javno sofinancirana založba imela pokrite najmanj stroške dela dveh urednikov in administratorja.

Na sedanji ravni in ob sedanjem obsegu javnega sofinanciranja knjižnih založb to pomeni približno dodatni poldrugi milijon evrov letno.

Drugače je na vrsti – hiranje

Če bodo obveljali letošnji – prenizki – zneski sofinanciranja, ki so pogosto tudi kazalnik celotne štiriletke, bomo v prihodnjem obdobju priče nadaljnjemu hiranju in krčenju pretežnega dela javno sofinanciranega založništva, saj bo del obstoječe in še kompetentne generacije zapustil knjižno založništvo, nihče pa ga ne bo nadomestil. To bo imelo neposreden vpliv tako na domačo slovensko avtorsko literarno izraznost kot na pregovorno odličen slovenski knjižnični sistem. Namesto da bi gostovanji v Frankfurtu in Bologni slovenskemu knjižnemu založništvu dali pospešek, ga bosta zavrli.

Založbe, ki izdajajo javno podprti in nekomercialni knjižni program, so torej organizirane zelo asketsko in so finančno zelo nestabilne.

3. PREDLOGI

Zato predlagamo naslednje:

– da se na podlagi dodeljenih interventnih sredstev za leto 2024 izda dopolnilne odločbe, v njih pa se upošteva najmanj dvoje: zvišanje splošnih stroškov delovanja založb v zadnjih treh letih v skladu z inflacijo in z na novo določenimi honorarji za prevode, kot je navedeno v razpisu za obdobje 2024–2027,

– da se v toku leta 2024 preuči in sprejme ukrepe za ureditev celovitega sofinanciranja splošnih stroškov založb in stroškov uredniškega in organizacijskega dela ter se ga z letom 2025 prenese v prakso,

– da se v toku leta 2024 skliče strateški posvet Ministrstva za kulturo RS, Javne agencije za knjigo RS in predstavnikov založnikov, ki izdajajo knjižni program v javnem interesu, ter se v skladu z zaključki oblikuje strateški načrt krepitve založniške infrastrukture, od promocije slovenskih knjig do njihove dostopnosti bralcem. Potrjen strateški načrt te krepitve bi bilo nujno vključiti tudi v končno različico resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2024–2031, njegovo uresničevanje pa sprožiti do konca programskega obdobja 2024–2027.

Nezmožnost zagotavljanja stalnih in stabilnih prihodkov ima poleg vsega naštetega namreč za posledico tudi veliko menjavanje kadrov in njihovo množično odhajanje iz založniške panoge.

Podpisniki (navedeni po abecednem vrstnem redu založb):

Mitja Čander, direktor založbe Beletrina
dr. Tanja Ozvatič, ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe
Tone Rode, direktor založbe Družina
dr. Nadja Dobnik, predsednica Hiše poezije
Tadej Rifel, predsednik društva KUD Logos
Orlando Uršič, odgovorni urednik založbe Litera
Anže Miš, direktor založbe Miš
Karmen Pangos, predsednica uprave Mladinske knjige Skupine
dr. Alenka Kepic Mohar, glavna urednica založbe Mladinska knjiga in direktorica Cankarjeve založbe
Milena Pivec, odgovorna urednica založbe Pivec
Rok Zavrtanik, odgovorni urednik založbe Sanje
dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica založbe Slovenska matica
dr. Samo Rugelj, odgovorni urednik založbe UMco
Anja Zag Golob, direktorica in odgovorna urednica založbe VigeVageKnjige

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Podkast 24. 4. 2024
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 24 min

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Alenko Marinič

Elena Ferrante: Dnevi zavrženosti

»To je zgodba o ljubezenskem razhodu, a ko jo beremo, se pred nami odvija divji triler. Vse teče hitro, kot bi po avtocesti vozili vse hitreje in hitreje. Seveda ob tem vsi delajo velike neumnosti …«

Roman Dnevi zavrženosti italijanske pisateljice s psevdonimom Elena Ferrante nima ničesar opraviti z vratolomno filmsko vožnjo po avtocestah, ima pa pisateljica takšno sposobnost, da poleg junakinje v »kuhinjo čustev« silovito potegne tudi bralko, bralca, čeprav dogajanje spremlja z varne razdalje.

Kako globok je vrtinec čustev in kakšne so razsežnosti prostega pada vanj, nam v tokratnem podkastu Območje lagodja pripoveduje Alenka Marinič, filozofinja in zgodovinarka, ustvarjalka na področju uprizoritvenih umetnosti in sovoditeljica satirične televizijske oddaje Kaj dogaja?.

 

 

Elena Ferrante se v romanu osredotoči na Olgo, 38-letno mater dveh najstniških otrok, v trenutku, ko jo mož zapusti zaradi mlajše ženske. Spodnese ji tla. Ne more skrbeti ne za psa, ne za otroka, ne zase. Povsem se izolira v svoje stanovanje in svojo notranjost. Pomembno sporočilo, ki ga je Alenka ujela med branjem, ni le to, da se Olgi naposled uspe dvigniti iz teme, temveč da ni nič narobe, če ne gre vedno vse po načrtih: »Včasih se nam stvari ne izidejo, ampak je tudi tako okej.«

Dnevi zavrženosti so bili objavljeni v italijanščini leta 2002, 13 let zatem pa kot prvo delo Elene Ferrante še v slovenščini. Roman je prevedla Anita Jadrić, izšel je v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi.

***

O podkastu Območje lagodja

S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.

___________________________________________________________________________________

 

V Beletrininem studiu se med snemanjem podkasta Območje lagodja prav lepo zabavamo. Poglejte, kako je tokratna gostja Alenka Marinič voditeljici podkasta Klaro Škrinjar in Majo Čakarić naučila tistega z usti, s čimer v oddaji Kaj dogaja? napove politično telenovelo Palomar.

Video: Andraž Gombač

Fotografija: Roko Crnič / Fraktura Fotografija: Roko Crnič / Fraktura
Kolumna 23. 4. 2024
Čas branja
Čas branja: 5 min

Drobnarije: Muzej knjige?

Ob 23. aprilu, svetovnem dnevu knjige

Knjige imam rada, odkar sem se naučila brati. Najprej sem črkovala slikanice, ki jih takrat, sredi petdesetih, ni bilo veliko naprodaj. Moja generacija je odrasla s knjigami – bile so naše tovarišice, izvir znanja in sredstvo za spoznavanje sveta, tema pogovorov. Knjigo imam rada tudi kot predmet. Kadar jo primete, naj bo takšnega ali drugačnega žanra, otipate platnice, trde ali mehke, gledate, kako je obrabljena, kdaj je bila objavljena, koliko strani ima, ali so te na robovih porumenele, ali je knjiga že prebrana ali čisto nova (te imajo poseben vonj!), pa tudi ali je kaj podčrtano, ali si je kdo na robu celo kaj zabeležil – toliko zanimivih informacij, pa knjige sploh niste še zares odprli!

Knjižnice so pomembne, zame so bile v tistih letih najpomembnejše. Spominjam se prvega obiska knjižnice pri šestih letih. Do takrat sem se skoraj na pamet naučila vse pravljice Hansa Christiana Andersena in bratov Grimm s čudovitimi ilustracijami Vladimirja Kirina, ki mi jih je brala babica. Prva knjiga, ki sem si jo izposodila, se je klicala Laž ima kratke noge. Zatem sem se navadila knjižnico obiskovati ob petkih ali sobotah, da sem lahko vso nedeljo mirno brala kak dolg roman, čim debelejši, tako da se čarovnija ne bi iztekla prehitro. V puberteti so mi bile knjige najljubša družba.

Kadar jo primete, naj bo takšnega ali drugačnega žanra, otipate platnice, trde ali mehke, gledate, kako je obrabljena, kdaj je bila objavljena, koliko strani ima, ali so te na robovih porumenele, ali je knjiga že prebrana ali čisto nova …

Čeprav obstaja skoraj od začetka pismenosti, knjiga ni bila vedno videti enako, še zdaleč pa ni bila takšna, kakršne smo vajeni danes. Zadostuje obisk arheološkega muzeja. V steklenih vitrinah boste poleg prastarih kosti in kakega sarkofaga našli tudi glinene ploščice iz Sumerije, stare skoraj 6000 let, nekoliko mlajši papirus, navit na palice, tako imenovane zvitke, pa voščene ploščice, morda tudi kitajske bambusove zvitke. To so namreč prve pisave in knjige. Nova oblika, ki se je pojavila v Rimu, je kodeks, uporabljali so ga nekako od šestega stoletja našega štetja. Kodeks sestavljajo vezani listi, sprva iz tanke kože ali pergamenta, šele kasneje papirnati. Bil je priročnejši tako za branje kakor za shranjevanje in, najpomembnejše, veliko bolj ekonomičen, saj so lahko pisali na obe strani lista.

Po propadu rimske civilizacije so minila stoletja, preden so se spet pojavile knjige, ohranjene do danes, tokrat v prepisih, v srednjeveških samostanih. A duhovniki so prepisovali samo nekatere, zato je večina izgubljenih. Vsak srednjeveški muzej, ki kaj da nase, ima razstavljene te prepise, krasno okrašene z miniaturami, vendar redke. Bralcev – torej pismenih ljudi – je bilo takrat tako ali tako malo, bili so samo po samostanih, dvorcih in vseučiliščih. In tako je bilo, vse dokler ni Johannes Gutenberg sredi 15. stoletja izumil tiskarskega stroja. Prepisovanje je utonilo v preteklosti in že v 19. stoletju je tiskana knjiga postala dostopna vsakomur. V besedni kulturi je bila knjiga vse do včeraj glavni posrednik kulture in izobrazbe.

Nakar se je pred petnajstimi leti pojavila v novi obliki elektronske ali e-knjige, ki je v ZDA že zavzela kakih 50 odstotkov tržišča – pa čeprav 65 odstotkov bralcev prednost še vedno daje fizični knjigi. Za generacije, ki so odrasle izključno s knjigami, računalniki, tablicami in drugimi platformami za branje, so e-knjige prišle prepozno. In dandanes mi je malokaj ljubše, kakor se zavleči v posteljo z dobro knjigo, medtem ko zunaj prši dež. Užitek branja je navada, ki je oblikovala mojo generacijo.

Spominjam se prvega obiska knjižnice pri šestih letih. Do takrat sem se skoraj na pamet naučila vse pravljice Hansa Christiana Andersena in bratov Grimm s čudovitimi ilustracijami Vladimirja Kirina, ki mi jih je brala babica.

Nove bralne platforme niso tako taktilne – kovinske ali plastične so, hladne na dotik in nimajo vonja. In morajo imeti izvir energije, biti priklopljene ali imeti takšno ali drugačno baterijo. Prvi Kindle sem kupila pred mogoče kakimi petnajstimi leti iz dveh vzgibov. Prvič, ker je v njem mesta za tisoče knjig, ki jih zlahka nosite s sabo. Tisti, ki so vse življenje s potovanj vlekli pretežke kovčke in torbe, polne knjig, bodo vedeli, o čem govorim. Drugi razlog je dejstvo, da so knjige (resda povečini v angleščini) dostopne takoj, zaradi česar se bralci težko upremo Kindlu ali drugim podobnim platformam. Naj priznam, da se na njih nisem naučila podčrtavati ali si delati zabeležk, četudi je celo to mogoče. Zato knjige, ki mi nekaj pomenijo, še zmeraj kupujem v zdaj že nekoliko zastareli obliki, skoraj kodeksu. Največjo težavo mi na Kindlu povzroča vračanje k zanimivim odlomkom, čeprav vam bodo poznavalci povedali, da to sploh ni težko.

Predstavljam si, kako bodo nekega dne – če človeško bitje preživi vse preteče katastrofe – otroci prihodnosti s šolo obiskali Muzej knjige, v katerem si bodo ogledovali primerke knjig od pradavnine vse do druge polovice 21. stoletja.

Zdi se, da imajo mlajši rodovi, zlasti pa tisti najmlajši, drugačne užitke in jim knjiga niti kot predmet ni več kdove kako blizu. Novi mediji spodbujajo druge vrste bralnih navad, pa tudi vsebin. Mladi namreč odraščajo z novo kulturno paradigmo, v kateri namesto besede vlada podoba.

Predstavljam si, kako bodo nekega dne – če človeško bitje preživi vse preteče katastrofe – otroci prihodnosti s šolo obiskali Muzej knjige, v katerem si bodo ogledovali primerke knjig od pradavnine vse do druge polovice 21. stoletja. Papirnate, manjših in večjih razsežnosti, pisanih platnic, knjige, ki zavzemajo veliko prostora, ki ležijo na zaprašenih policah … Vse se jim bo zdelo tako zastarelo … Kako je bilo držati tako nepriročen, velik predmet, se bo morda vprašal kak otrok. Bilo je lepo, ampak ali bo sploh še kdo, ki bi mu lahko to odgovoril?

Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Refleksija 22. 4. 2024
Čas branja
Čas branja: 5 min

Požganíca

Javno pismo ministrici za kulturo, gospe Asti Vrečko, ob drastičnem znižanju državne podpore za izdajanje knjig

Spoštovana ministrica za kulturo, gospa dr. Asta Vrečko!

Ob letošnjem znižanju državne podpore slovenskim založnikom med trideset in petdeset odstotkov v času praznovanja svetovnega dneva knjige na Vas naslavljam javno pismo, za katerega upam, da ga boste z zanimanjem in v celoti prebrali.

Slovenski založniki smo naravnost potolčeni, ker nas je kot strela z jasnega udarila novica o drastičnem znižanju sredstev za izvajanje založniških programov slovenskih založb, in to ob tako »sijajnih« predstavitvah Slovenije na častnih gostovanjih v Frankfurtu in Bologni. Kakšna farsa, kakšno sprenevedanje in kako poceni Nova cesarska oblačila!

Najbrž Vam ni neznano, gospa ministrica, da je slovensko založništvo, zlasti tisto, ki skrbi za izvirno leposlovje in s tem za ohranjanje in razvoj slovenskega jezika, med tistimi branžami, ki so v času od osamosvojitve slovenske države doživele največ pretresov in so največ izgubile. Spomniva se potem, gospa ministrica, novejših časov. Covida, turbulentnega menjavanja oblasti in s tem zapletanja s postopki na področju javnega financiranja, brez katerega kakovostno založništvo dokazano ne preživi. In oba veva, da so državne subvencije v založništvo minorne v primerjavi z državnimi subvencijami v institucionalno kulturo, kot so npr. gledališča, muzeji in galerije. Subvencije v slovensko založništvo ne presegajo dveh odstotkov celotnega proračuna ministrstva za kulturo, ki znaša okrog tristo milijonov. Spomniva se, gospa ministrica, še vojne v Ukrajini, ki je povzročila gospodarsko krizo, dvig cene nafte, elektrike in osnovnih življenjskih potrebščin, kar v hipu vpliva na nakupovanje knjig prebivalstva. Vse to je skupaj z lansko desetodstotno inflacijo prineslo nove negotovosti in prodaja knjig je po že pregovornem vsakoletnem padanju spet drastično padla in spet moramo založniki, zlasti kakovostnega slovenskega leposlovja, zavihati rokave. Mi in ne ministrstvo za kulturo, ki nam priznava status izvajalcev kulturnih programov v javnem interesu?

Slovenski založniki smo naravnost potolčeni, ker nas je kot strela z jasnega udarila novica o drastičnem znižanju sredstev za izvajanje založniških programov slovenskih založb, in to ob tako »sijajni« predstavitvi Slovenije na častnem gostovanju v Frankfurtu in v Bologni.

Ob vsem naštetem v resnih in zrelih državah politiki staknejo glave in se vprašajo, kaj bi lahko naredili, da zaščitijo tiste, ki za jezik dotične države skrbijo. Tako ravnajo v vseh razvitih demokracijah, za katere Vam najbrž ne bo všeč, če Vam rečem, da so v tem smislu kakšnih tristo let pred vsemi Vami, slovenskimi politiki.

Po častnih gostovanjih Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu in v Bologni, za kateri ste morali iskati dodatna in dodatna sredstva, ker sta bili ti gostovanji v tem smislu očitno brezni brez dna, v času, ko naj bi praznovali svetovni dan knjige, slovensko knjižno polje ni cvetoč travnik, ni dehteč gaj ali bujen gozd, ki bi dajal kisik vsem tistim, ki si prizadevamo za slovensko leposlovje. Nasprotno, gospa ministrica. Slovensko knjižno polje je požganíca, prostor, ki se ga nadzorovano požge, da se odpravi ničvredno grmičevje, nadležno podrast, plevel in ostale zajedavce, da bi se naredil prostor za druge, človeku koristne kulture. Mi, založniki, naj bi torej po tem, kar ste nam letos naredili Vi, ali pa Javna agencija za knjigo, kot feniksi vstali iz pepela in zasijali v neki povsem novi, za nas nedoumljivi podobi? Tako se počutimo slovenski založniki in kmalu se bodo tako počutili tudi slovenski avtorji, saj so mnoge založbe že napovedale krčenje programov, in to zlasti na izvirni strani produkcije. Mnogi vsebinsko odlični založniki so napovedali prenehanje poslovanja. Kaj pa drugega, gospa ministrica? Da bi državi založniki ob takem odnosu države do izdajanja slovenskih avtorjev, razvijanja novih domačih avtorskih poetik ter vzgajanju mladih slovenskih avtorjev še naprej dajali potuho, je pač iluzorno! Založbe se bodo usmerile v tuje avtorje, za katere bodo iskale sredstva pri tujih fundacijah in na razpisih Evropske unije. In Slovenija bo, spoštovana gospa ministrica, (p)ostala balkanska deželica knjižnih prevodov, nezrela demokracija, ki se po vseh teh letih članstva v Evropski uniji še vedno ne zna zazreti sama vase, v svojo bit in v svoj jezik, kar bi bil ključni moment zrelosti, ko je neka mlada država članica neke skupnosti tujih držav z večstoletnimi tradicijami.

Državne subvencije v založništvo so minorne v primerjavi z državnimi subvencijami v institucionalno kulturo, kot so npr. gledališča, muzeji in galerije. Subvencije v slovensko založništvo ne presegajo dveh odstotkov celotnega proračuna ministrstva za kulturo, ki znaša okrog tristo milijonov.

Zato, spoštovana gospa ministrica, javno apeliram na Vas in javno izjavljam, da ne trdim, da so vsi omenjeni problemi zrasli na zelniku Vašega mandata, in da ne vem, kam je poniknilo približno 300.000,00 EUR razpisanih sredstev. Ne zanima me, kdo je kam kaj razporejal, nujno pa je, da se slovenskim založbam in s tem slovenskim avtorjem ta sredstva kratkoročno vrnejo, dolgoročno pa, če Slovenija res misli, da je slovenska knjiga temelj slovenske državnosti, naj prične s sistemskimi rešitvami ne le glede višine subvencij v slovensko založništvo, pač pa tudi v dinamiko in način izplačevanja.

Slovensko knjižno polje je požganíca, prostor, ki se ga nadzorovano požge, da se odpravi ničvredno grmičevje, nadležno podrast, plevel in ostale zajedavce, da bi se naredil prostor za druge, človeku koristne kulture.

Javno zato apeliram na Vas tudi, da čim prej sestavite delovno skupino založnikov, predstavnikov ministrstva in predstavnikov Javne agencije za knjigo, da staknemo glave in pričnemo razmišljati, kako ne še dodatno oteževati dela in pogojev slovenskim založbam.

Na Vas je, spoštovana gospa ministrica, in vertikalno navzdol tudi na Javni agenciji za knjigo, ali se z založniki želite pogovarjati ali ne. Mi, iskreno rečeno, nimamo več česa izgubiti. Vse parole o tem, kako se je Slovenija uspešno predstavila vsemu svetu na obeh omenjenih sejmih, so navadni pamfleti, če se vsi skupaj ne bomo lotili reševanja vseh problemov, ki jih imamo doma.

Kajti šele ko bo urejen dom, se bo za nas zares zanimal tudi svet.

Orlando Uršič, glavni urednik založbe Litera

Fotografija: Nina Pernat Fotografija: Nina Pernat
Refleksija 19. 4. 2024
Čas branja
Čas branja: 5 min

Milena Marković: »Da, strah in nemoč te lahko spodbudita k pisanju«

Srbska pesnica, pisateljica, dramatičarka in scenaristka Milena Marković (1974) se je med nas vrnila z romanom Otroci (Deca). Prevedel ga je Muanis Sinanović, ki je prijazno sodeloval tudi pri prevajanju njenih odgovorov za ta prispevek. Roman, izdan pri založbi Beletrina, sta nedavno skupaj predstavila na festivalu Literature sveta – Fabula v Cankarjevem domu.

Z njenim delom smo se v Sloveniji prvič pobliže srečali že leta 2009, ko so na malem odru SNG Drama Ljubljana v režiji Aleksandra Popovskega uprizorili Barčico za punčke (Brod za lutke, 2005). V dramskem besedilu z uporabo podob pravljičnih likov, kot so Alica, Sneguljčica in Zlatolaska, zareže v realnost življenja ženske, predvsem z nizanjem različnih preobraževanj, fragmentov, srečevanj oseb z nekakšnega družbenega roba.

»Nekoč so verjeli, da je potreben spoj erosa in tanatosa, tragedije in ekstaze, da bi lahko pristopili k svečeništvu umetnika, danes pa imamo opravka s hlinjenjem radikalne izkušnje za doseganje umetniškega učinka. Tudi to bo minilo.«

Milena Marković v pogovoru za AirBeletrino pojasni, da »Barčica za punčke ni zgodba o dekletu, temveč o umetnici, ki skozi krvavo obredno iniciacijo in žrtev, prikazano v bajkah, plača, se odkupi za čudež nadarjenosti. Nekoč so verjeli, da je potreben spoj erosa in tanatosa, tragedije in ekstaze, da bi lahko pristopili k svečeništvu umetnika, danes pa imamo opravka s hlinjenjem radikalne izkušnje za doseganje umetniškega učinka. Tudi to bo minilo.«

Barčico za punčke v prevodu Zdravka Duše in režiji Aleksandra Popovskega so v sezoni 2008/2009 uprizorili na malem odru SNG Drama Ljubljana. Na fotografiji (z leve): Igor Samobor, Iva Babić, Katja Levstik, Matevž Müller, Barbara Cerar, Valter Dragan, Tina Vrbnjak in Klemen Slakonja (Fotografija: Peter Uhan)

Medtem ko deluje na različnih področjih umetnosti, je najbolj prepoznavna po dramskih besedilih, kot so poleg Barčice za punčke še prav tako že uprizorjeni Paviljoni, Šine in Šuma blista, ter po pesniških zbirkah Pas koji je pojo sunce, Istina ima teranje, Crna kašika, Ptičje oko na tarabi, Pre nego što sve počne da se vrti ter Pesme za žive i mrtve. Za Ptičje oko na tarabi je leta 2010 prejela ugledni pesniški nagradi Biljane Jovanović in Đure Jakšića. Je izredna profesorica na katedri za dramaturgijo Fakultete za dramske umetnosti v Beogradu, njene drame pa uprizarjajo tako na domačih kakor tujih odrih. Tudi v Sloveniji – po Barčici za punčke je leta 2015 pri nas zaživela še njena igra Gozd se svetlika, ki jo je v koprodukciji Drame z gledališko akademijo AGRFT na oder postavil režiser Žiga Divjak.

»Od malega sem požirala knjige, bile so mi ena pomembnejših stvari v življenju.«

»Zmeraj sem si želela biti pisateljica, verjetno sem to ozavestila pri kakih dvanajstih, med puberteto,« se spominja Milena Marković. »Od malega sem požirala knjige, bile so mi ena pomembnejših stvari v življenju. Predvsem sem si želela biti pesnica. Pesmi so me ponesle, strašile, pretresale, vodile iz lastnega telesa in življenja.«

Leta 2015 so v koprodukciji Drame z gledališko akademijo AGRFT v prevodu Dijane Matković in režiji Žige Divjaka uprizorili igro Gozd se svetlika. Igrali so (z leve): Iztok Drabik Jug, Eva Jesenovec, Tines Špik in Žan Perko (Fotografija: Željko Stevanić, arhiv CTF UL AGRFT)

Ko je leta 2022 nastopila na festivalu Imperativ v Banja Luki, je sogovornik Zvonko Karanović omenil, da veliko mladih avtoric posnema njeno pisavo. Kako to doživlja sama? »Zvonko Karanović ima delavnico za pisanje in se posveča založništvu, on to tako vidi,« odgovarja, »medtem ko jaz drugače. Vsak, ki začne pisati, oponaša pisavo koga drugega, do tega pride spontano. Pri trinajstih sem imela nekaj pesmi, ki so spominjale na Shelleyja, nekatere na Baudelaira, na Blaka in tako dalje in tako dalje. Bile so grozne. S štirinajstimi sem napisala svojo prvo pravo pesem, to je že bil samo moj glas. Pesem Pes, ki je pojedel sonce (Pas koji je pojeo sunce). Do nje me je pripeljalo razlivanje jezika, kakor so se ga posluževali pesniki ruske avantgarde. Učila sem se pri njih, potem pa sem našla lastni glas.«

»Pri trinajstih sem imela nekaj pesmi, ki so spominjale na Shelleyja, nekatere na Baudelaira, na Blaka in tako dalje in tako dalje. Bile so grozne. S štirinajstimi sem napisala svojo prvo pravo pesem, to je že bil samo moj glas.«

V poetičnem romanu Otroci, ki je prejel med drugim prestižno nagrado NIN za najboljši roman v Srbiji, se soočamo s kompleksnostjo življenja ženske, ki v različnih podobah in slikah ritmizirano niza prizore iz otroštva in odraslosti, saj smo nenehno v prehajanju preteklost–sedanjost–prihodnost, kakor bi pravzaprav bil vse en sam čas.

S prepletanjem brutalnega in hkrati na trenutke nežnega jezika orisuje socialne stiske, materinstvo, družbena vprašanja ter družinske zgodbe: »vprašala sem mamo me imaš rada / rekla je obožujem te / rekla sem tudi jaz te obožujem / ona pa meni ti nikogar ne obožuješ«

»Pisatelji pogosto niso intelektualci, so modreci, preroki, prekleteži, pridigarji … Vendar ne intelektualci. Pisatelji so pogosto monomani.«

V Otrocih se pogosto pojavi motiv morja ali oceana, za katerega mogoče občasno dobimo občutek, kakor da je protipol mestu in prostor nekakšne varnosti v objemu vode: »s sestro se nisem dobro razumela / kakšnih štirideset let / zadnjič ko se nisva razumeli / se mi je zgodil splav / bila je deklica gotovo / ni ji še začelo utripat srce / in moja sestra se je odločila za okrevanje / odpeljat me na morje v novem avtu«

Milena Marković je Otroke v pogovoru s prevajalcem Muanisom Sinanovićem predstavila na festivalu Literature sveta – Fabula v klubu Cankarjevega doma (Fotografija: Nina Pernat)

V njenih besedilih je pogosta tudi sama tema strahu, začutimo jo tako v romanu kakor tudi v zbirki Pesmi za žive in mrtve (Pesme za žive i mrtve, LOM): »tu sam i nije kraj nije kraj dok ne bude kraj mrak nije najgore mesto kraj nije najgore mesto strah je najgore mesto« (tukaj sem in ni konca dokler ne bo konca tema ni najhujši kraj konec ni najhujši kraj strah je najhujši kraj). Ali je lahko strah potemtakem tudi pogon ali motivacija za pisanje? »Motivacija za pisanje je božji dar,« odgovarja Milena Marković. »Pisanje je klic, na katerega se moraš odzvati in si ga zaslužiti. Strah, angst, lahko spodbudi pisanje. Da, strah pred neizrekljivim, nemoč. Jaz se vseskozi učim z branjem tujih knjig. Ničesar se nisem naučila med pisanjem, razen ko sem zbirala gradivo za nekatere drame. Vendar takoj, ko mine nekaj časa, pozabim, kar sem se naučila, in grem na nekaj novega. Um se mora pogosto izprazniti, da bi se začelo nekaj novega. Pisatelji pogosto niso intelektualci, so modreci, preroki, prekleteži, pridigarji … Vendar ne intelektualci. Pisatelji so pogosto monomani.«

Fotografija: Ana Skobe Fotografija: Ana Skobe
Panorama 18. 4. 2024
Čas branja
Čas branja: 19 min

In kaj se je zgodilo v Bologni?

»Knjižni sejem se po koronskem predahu spet vrača v stare tirnice, se pravi v živahen, barvit in sproščen prostor, kjer se poleg založnikov in agentov gnete tudi množica ilustratorjev z vsega sveta. Zelo sem ponosna, da je Slovenija tokrat častna gostja sejma in da so naše knjige in ilustracije deležne takšne pozornosti. Enkratna priložnost za naše založnike in avtorje za dodaten razvoj in promocijo domače književnosti.«

Tako nam je pred dnevi s sejma otroških knjig v Bologni poročala Lila Prap. Z ilustracijami se je predstavila na slovenski razstavi in sodelovala v pogovoru v Illustrators café.

Zbrali smo še nekaj odmevov živahnega sejemskega vrveža.

Ana Zavadlav, Igor Šinkovec, Lila Prap in Maša Ogrizek na sejmu.

»Naše zakladnice so polne dobrega«

»Legendarna urednica Kristina Brenkova je naši književni krajini že od začetka odpirala vrata v svet. Tako je bila naša založba na knjižnem sejmu v Bologni kot razstavljavka prvič prisotna že leta 1964. Takrat se je predstavilo 44 razstavljavcev iz enajstih držav, letos, na 61. sejmu, pa že več kot 1500 iz skoraj stotih držav,« poudarja Irena Matko Lukan, urednica otroškega leposlovja v založbi Mladinska knjiga. »Vsako pomlad vse brsti tudi zaradi knjižnega sejma v Bologni. In tudi letos je. Cvetoča drevesa, polno zelenja, vonjav in mnogo mnogo knjig in dogodkov. In slovenske ustvarjalke in ustvarjalci v središču. Naša razstava je bila čudovita in dih jemajoča. Sara Badovinac in Sara Škarica sta jo res dobro zasnovali. Kako dobro je bilo pogledati v nebo podob po zgledu renesančnih knjižnic. Hana Stupica in Eva Mlinar sta združili dvanajst ilustracij izpostavljenih ilustratork in ilustratorjev. Pomislila sem, da gledam v mojstrovino raznolikih svetov. Kot bi bila v Sikstinski kapeli. Je že res, da te nekaj, kar poznaš, morda prevzame še bolj, a mene je naša razstava zares ustavila. Lepo je bilo brati tudi misli o ustvarjanju ob slikah, gledati mozaik vseh ilustracij. Vedno je tako, da te na vsakoletni Bolonjski razstavi nekatere ilustracije nagovorijo bolj, druge manj (letos so se me dotaknila drevesa Maura Evangelista), ilustracije iz Slovenije pa prav vsaka posebej. Vse je bilo odlično pripravljeno: logotip Polonce Strman ŠČŽ, katalog ilustracij na razglednicah, spremna besedila, dogodki (pogovori, okrogle mize, vodenja po razstavi …). Tudi poimenovaje razstave In kaj se je zgodilo potem? razpira razmišljanje. Slovenska ilustracija je v izjemno dobri kondiciji. Vedno znova nas avtorice in avtorji presenečajo s svojimi deli, ustvarjalnostjo, kakovostjo in predvsem z raznolikimi poetikami: likovnimi in besedilnimi. To je res bogat svet – naše zakladnice so polne dobrega. Letos je bila priložnost, da v svoje domove povabimo tudi druge založnike, avtorje in agente ter vse druge obiskovalce.«

Irena Matko Lukan: »Hana Stupica in Eva Mlinar sta združili dvanajst ilustracij izpostavljenih ilustratork in ilustratorjev. Pomislila sem, da gledam v mojstrovino raznolikih svetov.«

Knjižni sejem v Bologni je bil prostor srečevanj in dogodkov, sklene urednica: »Tkale so se vezi, nove poti, predvsem pa smo bili založniki ponosni na naše ustvarjalce. Vsi si želimo, da bi naše knjige potovale po svetu. Da bi jih lahko brali v različnih jezikih. Upajmo, da smo zbudili veliko radovednosti za našo nacionalno produkcijo na področju otroških in mladinskih knjig. Vse skupaj je bilo kakor veliko praznovanje. In na praznovanju zreš v lepo, se veseliš in ne iščeš drobnih zdrsov, saj so ti navsezadnje dobra začimba. Zaradi vsega tega je bila zame letošnja Bologna najlepša in najboljša doslej – v resnici se lahko čudimo, kako je vsem, ki so sodelovali pri organizaciji, to v razmeroma kratkem času in z omejenimi sredstvi, tako dobro uspelo. Čestitam iz srca.«

Naj se odpirajo nova vrata v mednarodni prostor!

»Tudi letos je v Bologni prijetno vrvelo sestankovalcev in opazovalcev, debaterjev, ilustratorjev z velikimi mapami pod pazduhami in drugih, zunaj, med halami, pa so si omagani ljubitelji mladinske književnosti tešili lakoto z mini picami ali se s kavo ogrevali na delovno temperaturo,« sveže spomine niza Gaja Kos, literarna kritičarka, avtorica in urednica otroškega in mladinskega izvirnega leposlovja pri založbi Miš. »Letos je bila Bologna seveda tudi v znamenju Slovenije, največji vtis je po napaberkovanih tujih vtisih gotovo pustila razstava slovenske ilustracije s pravljičnim baldahinom, pa tudi slovensko obarvani dogodki so bili lepo obiskani. Pozitivni vtisi vseh, ki sem jih srečevala (in prešerno vzdušje v bralnoznačkarskem avtobusu na poti nazaj v domovino), so nedvomno pustili prijeten (po)okus. Če se bo v prihodnjih letih povečalo število prevodov domače mladinske književnosti v tuje jezike, med njimi tudi v italijanščino, in če se bodo še kateremu domačemu ilustratorju odprla vrata v mednarodni prostor, pa bo pomenilo, da nam je kot častni gostji uspelo ne samo štiri dni v Bologni, ampak trajneje in širše. Še vreme je bilo letos kot naročeno, in tako je edino, kar sem (spet) pogrešala, več knjig, ki bi jih bilo dejansko mogoče kupiti.«

Ilustratorki Ana Maraž in Marta Bartolj sta na sejmu vodili tudi delavnico (Fotografija: Jernej Čampelj)

Velik preskok: pri pristopu, promociji, pogovorih …

»Mravljišče obiskovalcev, podob in zvokov, stičišče novih poznanstev, prijateljstev in prečudovitih ilustracij. Domov sem se vrnila polna vtisov, počaščena, da sem bila lahko del nečesa tako krasnega. Celotni slovenski ekipi pa velik poklon in zahvala za nepozabnih pet dni,« vtise strne ilustratorka Ana Maraž. Tako na slovenski kakor na svetovni razstavi, za katero so jo izbrali, se je predstavila z ilustracijami iz slikanice Protideževna juha (KUD Sodobnost International, 2023), pri kateri je sodelovala s pisateljico Majdo Koren.

»Na sejmu v Bologni sem bil že petkrat, šestkrat, nazadnje leta 2014, a tokrat sem opazil velik preskok: pri pristopu, promociji, pogovorih, več je bilo vsebine …« našteva ilustrator, slikar in oblikovalec Peter Škerl. »V likovnem pogledu me pravzaprav nič, kar sem videl na drugih stojnicah, ni pretreslo, ampak to je čisto osebni vtis, pogojen z mojimi zanimanji, z mojim razumevanjem umetnosti. Lahko pa rečem, da je bila slovenska predstavitev v vseh pogledih presežna. Likovna dela, predstavljena v našem paviljonu, so pokazala izjemno raznolikost, svobodo, neomejenost. Mislim, da si bodo Slovenijo zapomnili še za vsaj naslednjih deset let.«

Odmevom naj sledijo pozitivne posledice, soglaša Škerl: »Učinke bomo, upajmo, videli čez leto, dve. Italijani so bili navdušeni. Kakor da so nas na novo odkrili – pa smo sosedje!«

Sam je predstavil dve slikanici, obe izdani pri KUD Sodobnost International: z Jano Bauer Kako objeti ježa, v italijanskem prevodu Come abbracciare un riccio izdano pri založbi Sinnos, z Ido Mlakar Črnič pa Tu blizu živi deklica, ki jo je prav tako Martina Clerici prevedla v Qui vicino.

Pisateljica Ida Mlakar Črnič in ilustrator Peter Škerl sta predstavila slikanico Tu blizu živi deklica, ki jo je Martina Clerici prevedla v Qui vicino (Fotografija: Jernej Čampelj)

»Delamo kakovostne knjige, tako po vsebinski, likovni, kot tudi oblikovni plati«

»Če bi moral štiri dni na sejmu strniti v eno samo besedo, bi bila ta: veselje,« pravi Igor Šinkovec. »Lepo je bilo predstavljati svoja dela na skupinski razstavi slovenske ilustracije. Še lepše pa je bilo srečati vse kolegice in kolege ter urednice in urednike, s katerimi skupaj ustvarjamo knjige.«

Razstava je požela veliko zanimanja in odzivi so res lepi, pravi ilustrator, animator in intermedijski umetnik: »Ne le zaradi vseh razstavljenih del, pač pa tudi zaradi izjemno atraktivne in domišljene podobe samega razstavnega paviljona, ki ga je zasnoval Center ilustracije v sodelovanju z arhitektkama Saro Badovinac in Saro Škarica.«

Prezgodaj je še, da bi lahko sklepali, kakšni bodo dolgoročni učinki razstave, dodaja: »Upam pa, da bo postavitev še nekaj časa ostala v spominu obiskovalcev in da bo morda tudi zaradi tega kakšna knjiga več našla pot do tujih založnikov. Biti država gostja na tako velikem in pomembnem sejmu je prav posebno priznanje in dokaz, da delamo kakovostne knjige, tako po vsebinski, likovni, kot tudi oblikovni plati.«

»Vsakdo je dobil vtis. Mislim, da za dolgo pomnjenje.«

»Odločitev, da se v osrednji, ilustratorski paviljon postavi izbor dvanajstih ilustratork in ilustratorjev, vsakega s po nekaj originali in nekaj na platno natisnjenimi ilustracijami ter s knjigami na knjižnih stojalih, v katerih so te ilustracije, se mi zdi vse bolj premišljena in odločilna,« ocenjuje Peter Svetina, pesnik, pisatelj, prevajalec in literarni zgodovinar. »Namreč: vtis ob vstopu v paviljon, katerega celotno stranico je zavzemala ilustratorska ladja s slovensko ilustracijo, zračna, svetla, intimna, vendar s tremi vhodi in z od tal dvignjenimi stenami, je bil impresiven. Vsega je bilo v tej ladji ravno za pošten in temeljit vtis. Od tam naprej so peljale poti: ena takoj zraven k panojem mnogih slovenskih ilustratork in ilustratorjev, ki so bili predstavljeni s po enim printom, ter k stojnici z ilustratorskim katalogom za v okvir, ena iz osrednjega paviljona ven v paviljon 29, kjer je bila osrednja slovenska stojnica – v to smer so bile knjige, v ono ilustracije, ilustratorska ladja ob vhodu je odrivala valove sem in tja. Vsakdo je dobil vtis. Mislim, da za dolgo pomnjenje. Kogar je zanimalo več, je zavil levo ali desno, kjer ga je čakala obširna predstavitev ostalega.

Druga reč je bila sredina konferenca, za katero se je izkazalo, da ni zanimiva samo za tujce, ampak tudi za slovensko publiko: mnogo mnogo reči so mnogi slišali prvikrat.

Tretja reč: da je vse uspelo, gre zahvala zlasti tistim zanesenjakinjam in nekaterim zanesenjakom, ki ob zaposlenih pri JAK-u niso vnaprej spraševali, koliko časa jim bo vzelo in koliko bodo za to dobili. Če se koga hvali zdaj, naj se hvali njih.«

Pisatelj Peter Svetina in ilustrator Damijan Stepančič, nominirana za Andersenovo nagrado, sta s prevajalko Martino Clerici otrokom in učiteljicam v knjigarni predstavila knjigo Modri Portugalec (KUD Sodobnost International, 2021), italijanskim bralcem zdaj na voljo kot Il portoghese blu (Sinnos, 2023) (Fotografija: Jernej Čampelj)

Zanimiva druženja s tujimi založniki, tudi zdravo streznitvena

»Če po letošnji Bologni prevetrim svoja doživetja, se mi misli najprej ustavijo ob teh: letošnje bivanje v Bologni me je kar močno prepletlo z mlajšo generacijo slovenskih ilustratorjev, in ob tem mi je bilo res prijetno,« pravi Anja Štefan, pesnica, pisateljica, pripovedovalka in raziskovalka pripovednega izročila. »Zelo lepo mi je bilo tudi, ko sem si v bolonjskem lutkovnem gledališču ogledala ‘svojo’ Zajčkovo hišico v italijanščini: skupaj z ilustratorko Hano Stupica in režiserko Martino Maurič Lazar sem sedela v zadnji vrsti in opazovale smo italijanske malčke v čisti pozornosti. Zgodilo se mi je nekaj zanimivih druženj s tujimi založniki, tudi zdravo streznitvenih. Kupila sem si nekaj zelo navdihujočih knjig. Ob ogledu velike bolonjske razstave ilustracije pa sem se spraševala, kaj želi žirija s takim izborom ilustracij doseči in koliko je res v stiku z otroki.«

Anja Štefan otroke v čudoviti svet pravljic pospremi kot pisateljica in prepričljiva pripovedovalka (Fotografija: Jernej Čampelj)

Kot cerkev, namenjena nomadom, romarjem lepega z vsega sveta

»Zame je bil obisk bolonjskega knjižnega sejma skorajda sveta izkušnja,« pravi mladinska pisateljica Maša Ogrizek. Njena dela so obiskovalci spoznali na stojnicah tako Mladinske knjige kakor založbe Miš: prva je predstavila pisateljičino novo knjigo Gospodična z monstero z ilustracijami Eve Mlinar – prejšnja Gospa s klobukom je medtem že zaživela tudi v makedonščini in ruščini –, na spremljevalni razstavi v Bologni pa so bile na ogled tudi ilustracije Tine Dobrajc iz knjige Lisičja luna in Mihe Haja iz kartonke Naokokoli.

»Naš paviljon, v katerem se je predstavilo dvanajst izbranih ilustratorjev, se mi je zdel kot sanjski šotor, ki lebdi nad tlemi,« opisuje Maša Ogrizek. »Kot cerkev, namenjena nomadom, romarjem lepega z vsega sveta. Njena vrata so bila široko odprta, namesto stropa pa je bila le prosojna tkanina, ki me je spominjala na nebo, polno pravljičnih bitij. Všeč mi je, da je bila brez oprijemljivih označevalcev nacionalnega: brez čebel, čipk, konjev in kozolcev. Pa vendar sem prepričana, da si bodo vsi zapomnili slovenski paviljon po zračnosti in odprtosti. Po nehierarhični postavitvi ilustracij, ki so stopale druga z drugo v živahen dialog in se slednjič igrivo srečale na nebu. Po vedrih, umirjenih, ljubeznivih mladih ustvarjalkah in ustvarjalcih, ki so vodile, vodili po razstavi in delale, delali na stojnici. Po nezgrešljivem vonju tovarištva, ki je vladalo tam in kot magnet privabljalo vedno nove obiskovalce, da so si ogledovali ilustracije in listali po knjigah. Ali pa le malo posedeli in nastavljali lica svežemu vetriču, ki je pihal med širšim izborom ilustracij. Te so me spominjale na balone, obtežene z oranžnimi vrečkami peska. Kot bi v tistem lebdečem šotoru – vsem na očeh, pa vendar diskretno – mlajša in srednja generacija prevzela štafeto od starejše, samozavestno in spoštljivo obenem.«

Tina Volarič: »Predstavljajte si, da izčrpani popotnik prispe v Indijo Koromandijo, ali otrok brez prebite pare odpre vrata v tovarno čokolade, pa bo mogoče razumeti, kako je ilustratorkam in ilustratorjem, ko pridejo na svetovno razstavo umetnin na več tisoč kvadratnih metrih.«

Celotno predstavitev je Slovenija odlično izpeljala, tudi konferenco v knjižnici Salaborsa, ki jo je organiziralo Društvo Bralna značka, soglaša pisateljica Irena Androjna. Na slovenski stojnici je bil tudi njen mladinski roman Modri otok (Mladinska knjiga, 2021), v tem letu izbran v nacionalnem šolskem projektu Rastem s knjigo in uvrščen v predstavitveni katalog slovenske otroške in mladinske literature na sejmu. »Vsi avtorji seveda upamo, da bo imel dogodek tudi konkretne posledice v obliki zanimanja tujih založb za naše knjige.«

Tudi o neprijetnih temah, kot so vojna, smrt, begunstvo

»Predstavljajte si, da izčrpani popotnik prispe v Indijo Koromandijo, ali otrok brez prebite pare odpre vrata v tovarno čokolade, pa bo mogoče razumeti, kako je ilustratorkam in ilustratorjem, ko pridejo na svetovno razstavo umetnin na več tisoč kvadratnih metrih,« je slikovita Tina Volarič. »Zelo sem vesela, da je bila del imenitne razstave slovenske ilustracije tudi moja iz knjige Karlo in Stanko (Goriški muzej, 2023). Bila je v čudoviti družbi sto in sto tisoč drugih na sejmu, a izpostavljenosti umirjenega, skoraj blagega, vendar svečanega slovenskega paviljona ni bilo mogoče prezreti. V natrpanih velikanskih halah, kjer vsakdo kliče po opaženosti, je bil ta prostor zelo dragocen. Bolonjski knjižni sejem nas nahrani in nam dá videti (v mnogo pomenih), je balzam in ohrabritev, predvsem pa v nas osveži misel, da so lepe in dobre stvari na tem svetu uresničljive.«

Pa tudi da imajo otroške knjige veliko moč: »Kar nekaj jih je premišljeno govorilo o neprijetnih temah, kot so vojna, smrt, neenakost, begunstvo, okoljevarstveni problemi. Žal sem bila na sejmu le en samcat dan, a preživela sem ga v srkanju videnega. Listala sem po prelepih knjigah in občudovala ilustracije, se z naključnimi neznanci (široki nasmehi so eden najpogostejših izrazov na sejmišču) pomenkovala o dobrih zgodbah, vzajemno smo komentirali mojstrske upodobitve. Vse sem prepletla s spoznanjem, kaj vse je mogoče in kako je za vsakogar dovolj prostora, če se mu ga le nameni. Trg otroške literature je neizprosen, a zna biti tudi prožen. Iz Bologne sem se vrnila z zavestjo, da delujem v čudovitem polju, in polna navdiha, elana in (vsaj za nekaj časa) osvobojena lastnih spon. Pravzaprav bi moral biti sejem vsaj kak dan odprt tako za otroke in mladino – težave z bralnimi navadami bi gotovo vsaj pri kom izzvenele – kot tudi za nestrokovno javnost – lahko bi doumeli, da otroške knjige še zdaleč niso samo za otroke.«

Tina Volarič (Fotografija: Tina Popovič, Center ilustracije)

Naša predstavitev je pomaknila letvico konkretno više

»Letos sem bila na sejmu v Bologni devetič, morda celo desetič. Jubilej torej,« ugotavlja slikarka in ilustratorka Maja Kastelic. Prestavila je originale iz avtorske slikanice Deček in hiša, pri Mladinski knjigi izdane leta 2015, ko so bili tudi izbrani za glavno razstavo, ter z ilustracijami iz Adama in njegove tube, ki jo je s pisateljem Žigo X Gombačem predlani izdala pri založbi Miš. Mimogrede, njene ilustracije iz te knjige so prikazali tudi v izboru razstave The Original Art newyorškega društva ilustratorjev Society of Illustrators. »Obisk Bologne te vedno napolni z idejami ali vsaj z željo in hrepenenjem ali delovnim zanosom,« dodaja. »Ustvarjalnosti je toliko, da je kar malo zastrašujoče. Toliko glasov, idej, knjig! Vendar si vsak odlomi svoj mali košček tistega, kar potrebuje, poišče, kar mu je všeč, kar ga je našlo, ganilo … in vse to nese s sabo kot majhno škatlico semen. Tako nekako se vsaj jaz počutim.«

Slovenska predstavitev je bila sijajna, poudarja tudi Maja Kastelic: »Toliko osuplih odzivov in poklonov smo slišali. Ekipa, ki je to pripravila, je izjemna. Sama se, razen enega detajla izpred več let, pravzaprav sploh ne spomnim drugih nacionalnih predstavitev, naša pa je gotovo pustila precejšen vtis in pomaknila letvico konkretno više. Kaj bo to gostovanje prineslo v praksi – bomo še morali počakati. Slovenski ustvarjalci smo dobri in radi delamo, predvsem pa bi bilo treba razmere urediti do te mere, da bi bilo mogoče ustvarjati bolj sproščeno, ne pod pritiskom zbiranja skromnih honorarjev. Dobra slikanica terja več mesecev dela, včasih tudi več, in tu smo ustvarjalci navadno prepuščeni sami sebi in lastnim vložkom.«

Maja Kastelic

Preizkusni kamen za upanje in samozavest

»Na kompleksni nastop na 61. knjižnem sejmu v Bologni smo se v Sloveniji – in s slovensko knjigo povezani v Italiji! – pripravljali kar tri leta,« poudarja Marko Kravos, pesnik, prevajalec in predsednik Društva Bralna značka Slovenije. »Čeprav je bil finančni okvir znan le kak mesec prej, pa je vse steklo, kot je treba: tako na sejemskem prizorišču, kjer so stiki in ‘izložbe’ namenjeni strokovnim delavcem, kakor tudi po mestu Bologna, v knjižnicah, po galerijah in še kje. Zame je bil prav ta stik z živimi ljudmi nadvse topel in presenetljivo uspešen: predvsem ob celodnevnem simpoziju v čudoviti knjižnici Sala Borsa v zgodovinskem središču mesta. Zanimanja za predstavitev naših izkušenj s širjenjem in poglabljanjem bralne kulture je bilo nepričakovano veliko: tudi z vseh koncev sveta so se prijavljali – in s tem dajali vedeti, da probleme kulturnega razvoja in človečanske drže, v povezavi z branjem knjig, občutijo vsepovsod.«

Izkazalo se je, da imata Bralna značka in Slovenska sekcija Mednarodne zveze za mladinsko književnost (IBBY), ki sta organizirali simpozij, tako izkušnje kakor ugled, ugotavlja Kravos: »Ob tem sem začutil, da prebivalci mesta ob 61-letni tradiciji svojo identiteto in angažiranost povezujejo s to sejemsko manifestacijo, ki je vezana na otroško knjigo – in je največja tovrstna na svetu. Čutijo se svetovljane, obenem pa čuvaje žlahtne dediščine.«

Maja Kastelic: »Obisk Bologne te vedno napolni z idejami ali vsaj z željo in hrepenenjem ali delovnim zanosom.«

Kravos je z mladim likovnim ustvarjalcem Jurijem Devetakom predstavil stripovsko pripoved Deva iz Devina, izdano pri Založništvu tržaškega tiska: »Nastopila sva v knjižnici v primestju, kjer živi veliko priseljencev. Ob knjigi in igrokazu o princeski z Devina so se razživeli. Neka deklica je povedala, da prihaja iz krajev, kjer kot nekaj svetega ne dojemajo zemlje in tal pod nogami, pač pa vodo: kot vir življenja in počelo mehkobe, ljubeznivosti med ljudmi! Ob tem sem pomislil, da pač ni bila gola domišljija, ko sem povezal svojo boginjo Devo z gradu Devin s sinjim morjem, ki poljublja ostre kraške skale!«

Udeležba slovenskih ustvarjalcev in založnikov na letošnji Bologni je bila nujna in izjemno dragocena, še pravi Kravos. Je pa pogrešal politično pozornost: »Opaziti je bilo averzijo sedanjih vladnih predstavnikov v Italiji do obmejnih ‘Slovanov’, letošnjih častnih gostov! Bomo pač nadoknadili z naravnim pretokom umetniškega blaga po neposrednih stikih, ki jih na sejmu res ni bilo malo. Nismo bili torej le prepoznavno dobri na področju otroške knjige, pač pa tudi preizkusni kamen za drugačno perspektivo, za upanje in samozavest, skratka. V hudičevo zagatnem trenutku, ki ga preživlja svet, smo se navzeli otroške radoživosti. In spet bomo pisali, risali, izdajali in brali knjige v neštetih barvah, ki vsako pomlad spet gnezdijo v človeškem srcu.«

Udeležba slovenskih ustvarjalcev in založnikov na letošnji Bologni je bila nujna in izjemno dragocena, ugotavlja Marko Kravos, pesnik, prevajalec in predsednik Društva Bralna značka Slovenije (Fotografija: Jernej Čampelj)

Včasih predavamo sebi

»O Bologni lahko spregovorim bolj kot zunanji opazovalec, obrobni,« pravi Martina Kafol, glavna urednica Založništva tržaškega tiska. »Pri naši založbi imamo tako majhno produkcijo, dve do tri otroške knjige letno, da so sejmi kot Bologna ali Frankfurt bolj priložnost za srečanja, soočanja, za navdih, manj za prodajo pravic. Pri tem imajo prave izkušnje večje slovenske založbe. Iz Bologne sem se vrnila s prijetnim občutkom, da smo pokazali vse, kar imamo najboljšega in najlepšega na področju knjig za otroke. Slovenska ilustracija je vrhunska in razstava jo je predstavila na iznajdljiv in izviren način. Srečanj z avtorji je bilo veliko, bili so zanimivi, v glavnem dobro obiskani, posebno lepo je bilo tudi na dogodkih v središču mesta, kakršna je bila otvoritev razstave ilustracij Damijana Stepančiča v knjigarni v samem centru.«

Zelo uspešen je bil tudi prevajalski literarni natečaj, poudarja: »Dve besedili Maše Ogrizek je v italijanščino prevedlo kar 17 mladih prevajalcev – se pravi, da imamo dovolj novih mladih sil, na katere bomo lahko računali, ko bomo želeli slovenske avtorje promovirati v Italiji.«

Kritiko pa si zasluži tisto, kar Martina Kafol večkrat opazi tudi v Trstu: »Konferenca Slovenija rada bere v osrednji knjižnici v Bologni je bila izjemno dobro zasnovana, ponudila je številna zanimiva predavanja, izhodišča za razmišljana. Žal pa je bilo občinstvo večinoma slovensko. Znamo pripraviti kakovostna srečanja, težko pa pridemo do svoje ciljne publike, in tako večkrat predavamo samim sebi.«

Toplo vzdušje … in hladen tuš

»Celotna zasnova predstavitve je JAK uspela,« ugotavlja založnik Janez Miš. »Obiskovalce je že ob vhodu navdušila slovenska ilustratorska razstava, slovenska stojnica v Hali 29 pa je bila vse dni zelo živahna in obiskana. Kot založnik sem opazil, da smo se vsi dobro pripravili na sestanke s tujimi založniki in agenti, ekipe založb so bile polno zasedene s sestanki, tudi nenapovedanih potencialnih kupcev je bilo dosti. Zanimanje za slovensko književnost in ilustracijo je nedvomno v porastu. Zelo opazno pa je bilo, da se otvoritve ni udeležila ministrica za kulturo in da s strani odločevalcev sejmu ni bilo posvečene dovolj zaslužene pozornosti. Žalosti tudi dejstvo, da na otvoritev sejma nismo bili vabljeni predstavniki gospodarstva niti Zbornice založnikov in knjigotržcev. Vzdušje na stojnici in med založniki so močno pokvarile informacije o zelo zelo znižanih dodeljenih sredstvih, namenjenih založbam na programskem razpisu. Ob tem se mi, kot še mnogim, poraja vprašanje o smiselnosti visokih vlaganj v nastopa v Frankfurtu in Bologni, če v prihodnjem letu in obdobju založniki ne bomo v stanju producirati kakovostnih knjig slovenskih avtorjev, ki bi jih lahko ponudili tujini.«

Fotografija: Elena Ternovaja Fotografija: Elena Ternovaja
Panorama 16. 4. 2024
Čas branja
Čas branja: 5 min

Nož (odlomek na dan svetovnega izida knjige)

»Dejanja najbolje tolmačijo naše misli.«

Zgodilo se je 12. avgusta 2022. Tik preden je britansko-ameriški pisatelj indijskih korenin Salman Rushdie, eden najbolj spoštovanih sodobnih literatov in avtor znamenitega romana Otroci polnoči, nagrajenega z »bookerjem vseh bookerjev«, na enem svojih nastopov začel predavanje, je k njemu skočil napadalec z nožem.

Ko je Rushdie zagledal morilsko postavo, je takoj pomislil: Ti si torej to. Tu si. Njegova druga misel pa je bila: Zakaj zdaj? Ali res? Tako dolgo je že. Zakaj zdaj, po vseh teh letih? Napadalec ga je z nožem večkrat zabodel v trup, vrat in obraz ter ga hudo poškodoval. Rushdie je ob tem izgubil eno oko.

Vendar je preživel.

Namesto da bi se umaknil iz javnosti, je že kmalu napovedal, da bo o okoliščinah tega dramatičnega dogodka, z usodnimi posledicami za njegovo življenje, napisal knjigo. Čez čas je razkril tudi naslov: Knife: Meditations After an Attempted Murder (Nož: premišljevanja po poskusu umora). Iskreno in v neposrednem literarnem slogu popiše, kako je prišlo do brutalnega napada, kaj ta pomeni zanj kot človeka in knjižnega ustvarjalca, in kje je našel navdih ter moč za ponovni dvig v normalno življenje.

Nož je intimen in globoko izpovedni avtoportret, s katerim eden najboljših živečih pisateljev razmišlja o ključnih vprašanjih človekovega bivanja in ustvarjanja, so zapisali pri založbi UMco, kjer Nož danes v prevodu Sama Kuščerja izide sočasno z izvirnikom. Na dan svetovne premiere objavljamo odlomek:

Naslovnica angleške izdaje Rushdiejeve nove knjige (Random House, 2024)

Spominjam se, kako sem ležal na tleh in opazoval lužo svoje krvi, kako se širi od mene. Veliko krvi, sem si mislil. Potem sem pomislil: umiram. Ni se zdelo niti teatralno niti pretirano grozno. Zdelo se je pač verjetno. Tako je, zelo verjetno se to dogaja. Zdelo se je stvarno.

Redko lahko kdo opiše izkušnjo bližine smrti. Naj najprej povem, kaj se ni zgodilo. Ničesar nadnaravnega ni bilo. Nobene »luči na koncu predora«. Nikakršnega občutka, kako se dvigam iz lastnega telesa. Dejansko sem le redkokdaj občutil tolikšno povezanost s telesom. Moje telo je umiralo in me vleklo s seboj. Občutki so bili izrazito telesni. Pozneje, ko nisem bil več v nevarnosti, sem se spraševal, kdo ali kaj naj bi bil ta »jaz« v telesu, ki pa ni bil telo – to, kar je filozof Gilbert Ryle nekoč imenoval »duh v stroju«. Nikoli nisem verjel v nesmrtnost duše, moje doživetje v Chautauqui je to bolj ali manj potrdilo. »Jaz«, kdorkoli ali karkoli naj bi to že bilo, je bil vsekakor na robu smrti skupaj s svojim telesom. Včasih sem na pol v šali dejal, da naš občutek o obstoju breztelesnega »jaza« oziroma »sebe« lahko pomeni, da imamo minljivo dušo, bit ali zavest, ki stori konec skupaj z našim telesnim obstojem. Zdaj mislim, da to morda niti ni zgolj šala.

Naj najprej povem, kaj se ni zgodilo. Ničesar nadnaravnega ni bilo. Nobene »luči na koncu predora«.

Ko sem ležal na tleh, nisem razmišljal o ničemer takšnem. Mučile so me neznosne misli, da bom umrl daleč stran od ljubljenih oseb, v družbi neznancev. Od vsega sem najmočneje občutil globoko osamljenost. Nikoli več ne bom videl Elize. Nikoli več ne bom videl svojih sinov, svoje sestre, njenih hčera.

Nekdo naj jim pove, sem skušal reči. Ne vem, ali me je kdo slišal ali razumel. Moj glas je bil slišati oddaljen, hreščeč, negotov, nejasen.

Videl sem kot skozi motno steklo, slišal sem nerazločno. Hrupno je bilo. Zavedal sem se skupine ljudi, ki me je obkrožala, visela nad menoj in v en glas kričala. Hrupen kup človeških bitij je pregrinjal mojo na trebuhu ležečo postavo. Kot kupolast pokrov za hrano. Kot da sem glavna jed na pladnju, krvav kos mesa, ki ga ohranjajo toplega.

V mojem spominu ni ničesar o bolečini. Morda sta šok in zaprepadenost prevpila moje dojemanje agonije. Ne vem.

Povedati moram o bolečini, kajti glede tega se moji spomini znatno razlikujejo od tega, kar se spominjajo drugi, med njimi tudi vsaj dva zdravnika. Ti so novinarjem povedali, da sem tulil od bolečine in nenehno ponavljal: Kaj je z mojo roko? Grozno me boli! V mojem spominu ni ničesar o bolečini. Morda sta šok in zaprepadenost prevpila moje dojemanje agonije. Ne vem. Zdi se, da je prišlo do prekinitve med mojim »zunanjim« jazom, jazom v svetu, ki je tulil, in tako naprej, ter »notranjim« jazom, jazom znotraj mene, ki je bil nekako odklopljen od čutov in je bil – vsaj zdaj tako menim – precej blizu delirija.

Če obrnemo ime konja Red Rum, ki je trikrat – leta ’73, ’74 in ’77 – zmagal na državni galopski dirki z ovirami, dobimo besedo »murder«. Takšne naključne neumnosti so se mi porajale v glavi. Slišal pa sem tudi nekaj govorjenja nad seboj.

»Odrežite mu obleko proč, da se bo videlo, kje so rane,« je nekdo zaklical.

Oh, sem si mislil, moj lepi suknjič Ralpha Laurena.

Verjetno sem umiral, tako da je bilo dejansko vseeno. Težko, da bom še kdaj potreboval ključe ali kreditne kartice.

S škarjami – ali pa morda z nožem, dejansko se mi ne sanja – so mi odrezali obleko; resnično je bilo treba postoriti nekaj nujnih zadev. Jaz pa sem moral nujno nekaj reči.

»Moje kreditne kartice so v tistem žepu,« sem zamrmral komur koli, ki bi poslušal. »Moji domači ključi pa v drugem.«

Slišal sem, kako je nekdo rekel: Saj je vseeno.

Potem drugi glas: Kaj pa še, ali ne veste, kdo je to.

Verjetno sem umiral, tako da je bilo dejansko vseeno. Težko, da bom še kdaj potreboval ključe ali kreditne kartice.

Ko pa zdaj gledam nazaj in slišim svoj polomljeni glas, kako poudarja te vsakdanje pomembnosti, si mislim, da neki moj del, ki se je boril globoko v moji notranjosti, preprosto ni nameraval umreti in je povsem jasno načrtoval nadaljnjo uporabo tistih ključev in kartic v prihodnosti, na katero je tisti moj notranji del računal z vso voljo, ki jo je premogel.

Del mene je šepetal: Žívi! Žívi!

Salman Rushdie: Nož: premišljevanja po poskusu umora (UMco, zbirka Odkrito, 2024, prevod Samo Kuščer)
Fotografija: Erik Overbey Collection (The Doy Leale McCall Rare Book and Manuscript Library, University of South Alabama) Fotografija: Erik Overbey Collection (The Doy Leale McCall Rare Book and Manuscript Library, University of South Alabama)
Kritika 15. 4. 2024
Čas branja
Čas branja: 10 min

»Moji ljudje so me prodali in beli ljudje so me kupili«

Kadar kjerkoli preberem ime Zora Neale Hurston, mi pred oči skoči Nola Darling, ko se prebuja v svoji skoraj kraljevski postelji nekje v Brooklynu in prične pripovedovati svojo zgodbo. Film Spika Leeja She’s Gotta Have It (Mora ga imeti) se namreč odpre s prvimi vrsticami njenega najbolj priljubljenega romana Their Eyes Were Watching God (Njihove oči so gledale Boga, 1937) – s podobo ladij v daljavi, ki na krovu hranijo želje moških. Ampak ženske – ženska njene zgodbe je nepozabna Janie Crawford – »ženske pozabljajo vse tiste stvari, ki se jih nočejo spominjati, in se spominjajo vsega, česar nočejo pozabiti. Sanje so resnica. Nato ukrepajo …«

Tako Nola kot Janie sta lika, ki s svojim samo-iskanjem in iskanjem ljubezni svoje življenje in svobodo (sanje in resnico) jemljeta v svoje roke. S tem pa dobro ponazorita avtorico, ki je avtentičnost in ponos postavila v jedro svojega dela, čeprav je to morda zmotilo druge na (ali ob) njeni poti.

Zora Neale Hurston (1891–1960)

Pisateljica, folkloristka in antropologinja je bila rojena leta 1891 v Alabami – oziroma, če verjamete njej sami, leta 1901. To laž je stkala, da bi lahko pri šestindvajsetih kot mladoletna brezplačno dokončala srednjo šolo, nakar je zavajajoči podatek ohranila vse življenje. Odraščala je na Floridi, v samoupravljani afroameriški skupnosti Eatonville, kjer je lahko dokaze črnskih dosežkov videla povsod okoli sebe in so bili belci le mimoidoči obiskovalci. Svoje rase in njenih družbenih okovov se je zato zares ovedla, šele ko je mesto zapustila. S svojim intelektom, nadarjenostjo, smislom za humor in bogatim značajem je postala pomembna figura harlemske renesanse. Ko ji je januarja 1960 odpovedalo srce, je bila kljub vsemu popolnoma brez denarja. Njen grob je tako ostal neoznačen vse do leta 1973, ko ga je poiskala pisateljica Alice Walker (1944) in nanj postavila nagrobnik z napisom, da tam leži pisateljica, folkloristka, antropologinja – in »genij juga«.

Afroameriške govorice kljub pritiskom nikakor ni hotela omiliti, da bi bila bolj berljiva belcem, saj je verjela, da je bogat prispevek k angleškemu jeziku.

Po obnovi in okrepitvi zanimanja zanjo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, predvsem zahvaljujoč afroameriškim feministkam, se je dokončno zapisala med najpomembnejše in najvplivnejše ameriške pisateljice 20. stoletja. V več kot tridesetletni karieri je napisala štiri romane, dve knjigi s področja folkloristike, tudi Mules and Men (Mule in možje, 1935), avtobiografijo Dust Tracks on a Road (Prašne kolesnice na cesti, 1942) ter več kot petdeset kratkih zgodb, esejev in dram. Če omenjamo, da je pripadala harlemski renesansi, intelektualni in kulturni oživitvi afroameriške umetnosti, glasbe, literature, gledališča in politike predvsem v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, moramo dodati še, da se je od glavne struje gibanja precej hitro oddaljila. Navsezadnje tudi ker je bilo v želji, da bi odpravilo podobo »starega Zamorca« in vzpostavilo »novega Zamorca«, precej omejujoče.

Grob Zore Neale Hurston je bil neoznačen vse do leta 1973, ko ga je poiskala pisateljica Alice Walker in nanj postavila nagrobnik z napisom, da tam leži pisateljica, folkloristka, antropologinja – in »genij juga« (Vir: Zora Neale Hurston Papers)

Njeno pisanje je namreč bolj kot k programski ali celo propagandni stremelo k realistični in izvirni literaturi. Ponos na lastno kulturo se vije skozi celotni opus in se denimo kaže v njenem vztrajanju pri ohranitvi narečij v knjižnih izdajah. Afroameriške govorice kljub pritiskom nikakor ni hotela omiliti, da bi bila bolj berljiva belcem, saj je verjela, da je bogat prispevek k angleškemu jeziku. Kadar mi, ki imamo, milo rečeno, omejen stik s tovrstno govorico, beremo njen roman v originalu, nas kar vleče, da dialoge prebiramo glasno, in tako hitro pademo v njen tok. Likov ne omeji na njihovo raso in trpljenje, temveč jih predstavlja s celovito osebno doživeto izkušnjo, širokim spektrom – zapletenega in seveda ne popolnega – notranjega življenja. Kot posameznike in ne le »tragično enoto rase«. Njen ključni doprinos, ki marsikoga ni pustil brezbrižnega, je tako med drugim v pristnosti, živosti jezika ter slikanju likov v vsej njihovi raznolikosti in človeškosti.

Vse to odkrivamo tudi ob branju prvega izida Zore Neale Hurston v slovenščini. Z lanskim prevodom Irene Duše Draž, izdanim pri založbi /*cf., se nam predstavlja s sicer zgodnjim, a najpozneje izdanim delom. Knjigo Barakun: zgodba zadnjega »črnega tovora« (Barracoon: The Story of the Last »Black Cargo«, 2018) je končala leta 1931, vendar za življenja ni našla založnika. Okoliščine nastanka, mesto v njenem opusu kakor tudi zgodovinsko ozadje trgovanja s sužnji v širši kontekst odlično postavita tako ameriška urednica Deborah G. Plant kakor tudi Petra Meterc v spremni besedi k slovenski izdaji.

»Toliko besed od prodajalcev, a niti ene od prodanih. Kralji in Kapitani, katerih besede so premikale ladje. A niti ene besede od tovora.«

Pripovedovalca zgodbe je Zora Neale Hurston spoznala kot antropologinja med terenskim delom leta 1927, ko je na ameriškem jugu pod mentorstvom profesorja Franza Boasa raziskovala bogastvo izvirnih pripovedk, pesmi in običajev. Obiskovala ga je tri mesece, s pomočjo štipendije za zbiranje folklornega izročila svoje mecenke Charlotte Osgood Mason, ki je finančno pomagala tudi njemu – Oluale Kossola (1841–1935), z angleškim imenom Cudjo Lewis, je iz zahodne Afrike v Alabamo prispel z zadnjo »sužnjarko«, tovorno ladjo Clotilde, leta 1860, potem ko je mednarodno trgovanje že veljalo za nezakonito. Njegovi zgodbi sledimo vse od odraščanja v skupnosti njegovega plemena, napada Dahomejcev na njegovo vas pred zoro, ujetništva in tridnevnega pešačenja do atlantske obale, čakanja v barakunih (zgradbah, kjer so zapirali Afričane pred prodajo in izvozom v Evropo ali Ameriko) do tvegane čezoceanske plovbe, pet let in šest mesecev suženjskega dela v Ameriki, osvoboditve, o kateri ga le obvestijo, ter grajenja skupnosti in družine v Africatownu, kjer je ostal do smrti. Pred sabo imamo celoten razpon tragične zgodbe moža, ki je »edini človek na zemlji, ki v srcu nosi spomin na svoj afriški dom; grozote plenjenja sužnjev; barakun; reve suženjstva; in ki ima za sabo sedeminšestdeset let svobode v tuji deželi«.

Pripovedovalca zgodbe je Zora Neale Hurston spoznala kot antropologinja med terenskim delom leta 1927, ko je na ameriškem jugu pod mentorstvom profesorja Franza Boasa raziskovala bogastvo izvirnih pripovedk, pesmi in običajev. Obiskovala ga je tri mesece, s pomočjo štipendije za zbiranje folklornega izročila svoje mecenke Charlotte Osgood Mason, ki je finančno pomagala tudi njemu – Oluale Kossola (1841–1935), z angleškim imenom Cudjo Lewis, je iz zahodne Afrike v Alabamo prispel z zadnjo »sužnjarko«, tovorno ladjo Clotilde, leta 1860, potem ko je mednarodno trgovanje že veljalo za nezakonito. Njegovi zgodbi sledimo vse od odraščanja v skupnosti njegovega plemena, napada Dahomejcev na njegovo vas pred zoro, ujetništva in tridnevnega pešačenja do atlantske obale, čakanja v barakunih (zgradbah, kjer so zapirali Afričane pred prodajo in izvozom v Evropo ali Ameriko) do tvegane čezoceanske plovbe, pet let in šest mesecev suženjskega dela v Ameriki, osvoboditve, o kateri ga le obvestijo, ter grajenja skupnosti in družine v Africatownu, kjer je ostal do smrti. Pred sabo imamo celoten razpon tragične zgodbe moža, ki je »edini človek na zemlji, ki v srcu nosi spomin na svoj afriški dom; grozote plenjenja sužnjev; barakun; reve suženjstva; in ki ima za sabo sedeminšestdeset let svobode v tuji deželi«.

Oluale Kossola – Cudjo Lewis (1841–1935) je iz zahodne Afrike v Alabamo prispel z zadnjo »sužnjarko«, tovorno ladjo Clotilde, leta 1860, potem ko je mednarodno trgovanje že veljalo za nezakonito (Vir: Historic Sketches of the South, New York: Knickerbocker Press, 1914)

V ospredju je tako njegov lastni spomin, ki ga Zora Neale Hurston vestno posluša, previdno spodbuja in skrbno prenaša tako, kakor ga izpoveduje sam. Pisateljica poskrbi za uvod, s katerim postavi okvir za epsko življenje, doda tudi nujne opombe, vendar ob prebiranju slišimo predvsem njega samega, njegovo zgodbo z njegovimi lastnimi besedami. S pomočjo opisov njenih obiskov ga še bolje vidimo pred svojimi očmi, ko skupaj jesta lubenico ali rakovice, ko ga premagujeta spanec ali otožnost, ko raje posluša njene pripovedke ali godrnja, da ima delo na vrtu. Razumemo, da mu včasih ni do pogovora, da spet drugič takoj skoči v tok pripovedi. Zato je moč te precej kratke knjige morda prav v tem, da ni hladen znanstveni antropološki zapis, temveč svojevrsten portret, pri katerem se avtorica ne izdaja za objektivno, neudeleženo opazovalko.

Njegovo pričanje je zato še danes pomemben opomnik in ogledalo človeštvu, svarilo, kaj se zgodi, ko drugega razčlovečimo v imenu svojih ozkosrčnih interesov.

Skupaj z njo ugotavljamo: »Toliko besed od prodajalcev, a niti ene od prodanih. Kralji in Kapitani, katerih besede so premikale ladje. A niti ene besede od tovora. Misli ‘črne slonovine’, ‘afriških cekinov’ niso imele nobene vrednosti. Afriški ambasadorji v Novem svetu so prišli in delali in umrli, puščali so sledove, a nobene zapisane misli.« Nujno je slišati drugo plat zgodbe, ki pa je obenem drugačna od večine suženjskih (avto)biografij in še posebej dragocena, saj je bil Kossola rojen v Afriki in je preživel »srednji prehod« – čezatlantski transport. Tudi ton pripovedovanja je zato drugačen, ni junaški ton samouresničenja in ne »izraža eksplicitne politične agende«, kakor v spremni besedi ugotavlja Deborah G. Plant.

Ob branju zaznamo njegovo osamljenost in malodušje, ki se rojevata iz žalovanja ob izgubi bližnjih, a še prej iz iztrganosti, ločitve od domače zemlje in nemožnosti vrnitve kot večnega vira bolečine. Ko mu Zora Neale Hurston pove, da ga je prišla vprašat »toliko stvari«, v odgovor zamrmra: »Hvaljen Jezus! En je prišel vprašat za Cudjota! Kako bi rad enemu povedal, kdo da sem, pa bi mogoče ta en šel en dan na afriško zemlo pa poklical moje ime in bi kakšen tam rekel, ‘Ja, vem jaz, kdo je Kossula.’« Iz te radikalne izgube izvirata izmaličenje in hrepenenje afriške diaspore v Amerikah, ki »predstavlja največjo prisilno migracijo ljudi v svetovni zgodovini«, še poudarja Deborah G. Plant.

Cudjo Lewis (Vir: Erik Overbey Collection, The Doy Leale McCall Rare Book and Manuscript Library, University of South Alabama)

To izkoreninjenje ter njegove posledice v kulturah in ljudeh nas napotujejo k izrazu maafa, ki v ki-svahiliju označuje katastrofo in človekov odziv nanjo. Navezuje se na »prekinitev in iztrganje življenj afriških ljudstev ter dolgotrajno trgovsko izkoriščanje afriške celine – od 15. stoletja pa do obdobja zahodne globalizacije« v 21. stoletju (iz slovarja pojmov v knjigi). Vključuje tudi trgovanje čez Saharo, Sredozemsko in Rdeče morje ter Indijski ocean, saj ne gre pozabiti, da se je trgovina s sužnji začela že pred čezatlantsko. Nepretrgano pustošenje, plenjenje, razkosanje celine se, kakor razberemo tudi iz Cudjove zgodbe, po drugi poti nadaljujejo v Ameriki, kjer tudi kot svobodni »nimamo nobene dežele in nimamo nobene zemle«, temveč se še naprej soočajo z izkoriščevanjem, segregacijo in pastmi zakona.

Njegovo pričanje je zato še danes pomemben opomnik in ogledalo človeštvu, svarilo, kaj se zgodi, ko drugega razčlovečimo v imenu svojih ozkosrčnih interesov, ga ponižamo, iz njega naredimo bojni plen, blago, golo lastnino, surovino, tovor in delovni stroj, nenazadnje inferiornega člana družbe, na katerega se ne oziramo ali pa mu le trosimo lepe besede o enakosti. Ali z besedami Zore N. Hurston iz avtobiografije, kjer prizna, da je druženje z njim nanjo napravilo močan vtis. Razkril ji je univerzalnost pohlepa: »Moji ljudje so me prodali in beli ljudje so me kupili.« Visoko ceno plačata naša skupna človečnost in svoboda. Vendar vsaka taka zgodba, povedana z vso modrostjo in resnico preživetega življenja, kljubuje diktatu pohlepa in nas spominja na vso skromno lepoto in ponos, ki ju najdemo na drugi strani.

Zora Neale Hurston: Barakun – zgodba zadnjega »črnega tovora« (Založba /*cf., 2023, prevod Irena Duša Draž, spremna beseda Petra Meterc)
Ilustracija: Shutterstock Ilustracija: Shutterstock
Panorama 12. 4. 2024
Čas branja
Čas branja: 12 min

Spoprijemanje s klasiko 13 – Nova zaveza, 2. del

Takole je: če dejansko ne preberete vseh štirih evangelijev drugega za drugim in si ne morete predstavljati, kaj se dogaja v njih, morda ne boste nikoli opazili, da se tako rekoč o ničemer ne strinjajo. Če ste vernik in domnevate, da so evangeliji »božja beseda«, kar seveda pomeni tudi, da so nezmotljivi, se lahko branja lotite povsem brez dvomov. Pozoren in sodoben bralec pa bo težko spregledal, kako zelo se razlikujejo. Kar pomeni, da so nekateri »avtorji«, ki jih imenujemo Matej, Marko, Luka in Janez (čeprav učenjaki ne verjamejo, da so prav ti Jezusovi privrženci dejansko tudi avtorji evangelijev, ki jim jih pripisujemo), narobe razumeli zadeve ali pa so si jih enostavno izmislili. Na kratko: če dejansko berete evangelije, zelo težko verjamete, da so faktično točni. Dejstva si med seboj nasprotujejo. Kot bom pojasnil, pa to ni nujno slabo.

Seveda to tudi ne pomeni, da ne bi smeli verjeti v Boga ali v Jezusa. Počnite, kar hočete. To pomeni samo, da ne morete logično sklepati, da je vse, kar je zapisano v evangelijih, zgodovinsko dejstvo. Stvar je v tem, da jih praktično nihče ne bere. Bolj ali manj vsi poznamo zgodbe in predvidevamo, da so v soglasju. Navsezadnje so zgodnji cerkveni očetje izbrali te štiri evangelije in druge knjige, ki so jih želeli vključiti v Novo zavezo, ne pa tudi drugih evangelijev, napisanih približno ob istem času. Njihova izbira je bila namerna. Vendar zgodbe kljub temu ne funkcionirajo skupaj.

Na kratko: če dejansko berete evangelije, zelo težko verjamete, da so faktično točni.

In prav te variacije ter navidezna protislovja so že več stoletij predmet znanstvenega preučevanja. Za njihovo usklajevanje so predlagali različne pristope, od prilagoditve (s katero naj bi se razrešile razlike med njimi) do prepoznavanja edinstvenih teoloških in literarnih ciljev vsakega pisca evangelijev.

Če bi se dejansko lotili te vaje, bi iz vseh naštetih neskladij med evangeliji lahko nastala knjiga. Vseeno jih nekaj navedimo za ponazoritev.

Primerjajmo, na primer, zgodbo o Kristusovem rojstvu, o kateri govorita le Matej in Luka. Ko se v Lukovem evangeliju Mariji ob oznanjenju prikaže angel Gabriel, ji pove, da bo rodila Božjega sina, in ob njegovih besedah Marija zanosi. V Matejevem evangeliju ni nobenega oznanjenja. Angel se ne prikaže Mariji, pač pa Jožefu. V sanjah mu pove, naj se poroči z Marijo, ki je že noseča. V Matejevem evangeliju magi prihajajo z vzhoda in prinašajo darove za otroka Jezusa. To bi bila kar velika stvar, saj bi pomenilo, da so ti modreci – ali po mnenju nekaterih celo kralji – opravili precej dolgo potovanje, da bi se poklonili revnemu dojenčku s podeželja. Luka pa jih sploh ne omenja. Namesto tega so v Lukovem evangeliju le pastirji, ki pridejo obiskat Jezusa, potem ko jih o njegovem rojstvu obvesti angel.

Premislite tudi o dveh pripovedih o Jezusovi smrti iz Matejevega in Janezovega evangelija. Mateja so opisali kot tistega pisca evangelijev, ki se je med vsemi najbolj osredotočal na Jude. Namenil se je prikazati, da bil Jezus del judovske tradicije (Jezus je bil seveda predan Jud, ki je sebe dojemal kot judovskega Mesijo) in da je izpolnil prerokbe o Mesiji iz Stare zaveze. Ko je v Matejevem evangeliju Jezus aretiran, ga privedejo pred sinedrij (judovski koncil), kjer ga obtožijo lažne priče. Šele takrat ga začne preiskovati tudi rimski guverner Poncij Pilat, ki ga zasliši, vendar Pilat ne meni, da je Jezus storil karkoli narobe.

V Matejevem evangeliju Jezus zavpije: »Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil?« V Janezovem evangeliju pa prevladuje vtis, da dobro ve, zakaj se to dogaja.

V Matejevem evangeliju Pilatova žena sanja o Jezusu in potem posvari moža, naj se ne zapleta z njim. Pilat bi Jezusa sicer raje izpustil, vendar ga ob pritisku množice obsodi na smrt. V Janezovem evangeliju pa se Pilat pogovarja z Jezusom in se zapleteta v filozofsko razpravo o naravi resnice. Pilat več kot enkrat poskuša izpustiti Jezusa, vendar sinedrij vztraja, da ga je treba usmrtiti.

Matejev evangelij se ne osredotoča na Jezusovo bičanje, pač pa na rimske vojake, ki kockajo, da bi videli, kdo bo dobil Jezusova oblačila. V Janezovem evangeliju je opisano, kako Jezusa bičajo, ga okronajo s krono iz trnja, mu nadenejo škrlatno pregrinjalo in ga imenujejo »judovski kralj«. Ker gre za precej dramatične prizore, je nenavadno, da jih je Matej kar izpustil.

Hermann Samuel Reimarus, nemški teolog iz obdobja razsvetljenstva, je evangelije obravnaval kot štiri pričevanja na sojenju in jasno povedal, da bi takšne priče dober odvetnik žive pojedel.

Največja razlika pa je morda povezana z Jezusovim odnosom do lastne smrti. V Matejevem evangeliju zavpije: »Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil?« Ne razume torej, zakaj mora tako umreti. Njegove zadnje besede so: »Oče, v tvoje roke izročam duha svetega.« V Janezovem evangeliju pa prevladuje vtis, da Jezus dobro ve, zakaj se to dogaja, in da gre za del mojstrskega načrta, s katerim je seznanjen in za katerega se je prostovoljno javil. Njegove zadnje besede so »Izpolnjeno je«, torej »delo je opravljeno«, nato pa še enak zadnji stavek kot v Matejevem evangeliju.

Zakaj bi se sploh zapletali v podrobnosti o tem, kje se pripovedi razlikujejo? Razlike so bile problematične za vernike že pred tisočletji in krščanski apologeti so si na vse kriplje prizadevali, da bi jih uskladili. Na te razlike je po točkah opozoril Hermann Samuel Reimarus, nemški teolog iz obdobja razsvetljenstva, ki je evangelije obravnaval kot štiri pričevanja na sojenju in jasno povedal, da bi takšne priče dober odvetnik žive pojedel. V pričevanjih je mogoče najti toliko protislovij, da bi ogrozila verodostojnost celotne zgodbe, ki jo želijo povedati. David Friedrich Strauss, teolog iz 19. stoletja, je še bolj znan po knjigi Jezusovo življenje (The Life of Jesus), v kateri si je prizadeval opredeliti zgodovinske vidike, ki bi jih bilo mogoče dokazati.

David Friedrich Strauss, teolog iz 19. stoletja, si je v knjigi Jezusovo življenje (The Life of Jesus) prizadeval opredeliti zgodovinske vidike, ki bi jih bilo mogoče dokazati.

Vendar tako zgrešimo bistvo. Temeljno dejstvo je namreč, da Sveto pismo v našem sodobnem pomenu ni mišljeno kot zgodovinsko verodostojna pripoved. Starodavni biografi, kakršen je bil na primer Tukidid, so bralcem preprosto povedali, da si prizadevajo predstaviti, kakšni so bili določeni ljudje, kakšen je bil njihov značaj in, kar je najpomembnejše, njihovo moralno obnašanje, ki naj bi ga bralci nato bodisi občudovali in posnemali ali pa zasmehovali in se mu izogibali. Neposrednih citatov si iz več vzrokov ni bilo mogoče natančno zapomniti in jih reproducirati, predvsem zaradi pomanjkanja evidenc, v katere bi lahko zapisali tisto, kar so govorili ljudje, in časovne oddaljenosti (pogosto pa tudi jezikovnih razlik) med zgodovinskimi dogodki in pisci.

Evangelije so desetletja po Jezusovi smrti zapisali ljudje, ki ga nikoli niso srečali. Zapisani so v dobri grščini, jeziku, ki ga Jezus ni poznal, ker je bil neizobražen in je govoril aramejsko. Nasploh je znalo brati manj kot deset odstotkov prebivalcev antičnega sveta, še bistveno manj pa jih je znalo pisati; tisti, ki so bili tega vešči, so živeli v mestih. Ko je torej Jezus v vasici Nazaret pridigal množici nekaj prav tako neizobraženih ljudi, prav gotovo nihče ni besno zapisoval njegovih besed. Res je, da živimo v dobi, kjer se prav vsak dogodek v realnem času zabeleži in posname v več medijih, vendar je to zelo nov pojav. Pomembno je omeniti tudi, da Jezus za časa njegovega življenja ni bil pomemben prav nikomur, z izjemo ducata njegovih privržencev. Danes enostavno trdimo, da je bil Jezus najvplivnejša oseba v zgodovini, vendar je to le moč retrospektive. Jezus ni omenjen v nobenem nekrščanskem starodavnem viru iz časa njegovega življenja. Najzgodnejša omemba je kratka in mimobežna zabeležka v knjigi judovskega zgodovinarja Jožefa Flavija, napisana okoli leta 75 n. št., torej štiri desetletja po Jezusovi smrti. Jezusove besede in dejanja so se desetletja prenašala skozi ustno izročilo, kot igra telefončkov – če so si jih seveda sploh zapomnili.

Evangelije so desetletja po Jezusovi smrti zapisali ljudje, ki ga nikoli niso srečali. Zapisani so v dobri grščini, jeziku, ki ga Jezus ni poznal, ker je bil neizobražen in je govoril aramejsko.

Zgodbe, o katerih pripovedujejo evangeliji, je obarvala tudi pristranskost avtorjev. Natančne elemente, denimo citate, so si v veliki meri izmislili pisci, da bi z njimi ponazorili tisto, kar so si predstavljali, da je nekdo dejal, kot odraz njihovega značaja. Tudi elementi, ki zvenijo kot dejstva, so po logičnem premisleku očitno nemogoči, tudi če verjamete v čarovnijo. Prva knjiga kraljev (20:30) iz Stare zaveze navaja, da je 27.000 Sircev, ki so bežali v Afek, umrlo, ko se je nanje podrlo obzidje. Si predstavljate, kako kolosalno bi moralo biti takšno obzidje? V Sodnikih (12:6) je navedeno, da je sodnik Jefte umoril 42.000 ljudi iz Efraimovega rodu. Številke 26 pa navajajo, da je to pleme štelo le 32.500 ljudi. Možno je torej, da so bodisi nekatere umorili dvakrat bodisi teh številk ne bi smeli jemati dobesedno. Gre namreč preprosto za nadomestke, ki pomenijo »veliko«.

Jezusovo križanje, kakor ga je »videl« rimski slikar Pietro Sassi (1834–1905).

Nepristranska pisna poročila ne obstajajo, saj ima vsakdo, ki si vzame čas, da piše o nečem, za to nek razlog. Matej je v svoji pripovedi bolj osredotočen na Jude. Lukov evangelij je bil napisan za nekoga, ki se imenuje Teofil, in navaja, da zapisuje pravilno poročilo o Jezusovem življenju, iz česar gre sklepati, da so druga poročila, torej drugi evangeliji, napačna. Navdih za svoj zapis je črpal iz vira Q, ime, ki so ga učenjaki nadeli izgubljenemu viru zgodb o Jezusovem življenju, do katerega sta imela Matej in Luka očitno dostop. Učenjaki verjamejo, da sta prebrala tudi Markov evangelij, ki je bil napisan prvi, okrog leta 70 n. št. Matej in Luka sta napisala svoje evangelije, da bi vanje vključila nekatere spremembe, ki jih razlikujejo od Markovega evangelija. Tega se sploh ne bi lotila, če ne bi mislila, da se je Marko pri navajanju nekaterih dejstev zmotil ali pa da je zgrešil bistvo, ki sta ga sama poskušala sporočiti o Jezusovem življenju in smrti. Janezov evangelij je bil napisan zadnji, učenjaki pa menijo, da avtorji pri tem niso imeli dostopa do vira Q ali do katerega koli od prejšnjih treh evangelijev, zaradi česar je Janezov evangelij med vsemi najbolj drugačen in se večinoma osredotoča na smrt in vstajenje. V Janezovem evangeliju, na primer, ne izvemo ničesar o Jezusovem zgodnjem obdobju čudežev. Dogajanje enostavno »prevrti naprej« do Zadnje večerje.

Jasno mi je, da Nova zaveza pravzaprav sploh ni mišljena kot zgodovinska pripoved.

Vse to pomeni le, da mitologi (ki verjamejo, da Jezus nikoli ni obstajal in da je celotno Sveto pismo izmišljeno) sicer radi opozarjajo na nedoslednosti, ki naj bi po njihovo dokazovale neresničnost Nove zaveze, jaz pa na to gledam drugače. Jasno mi je, da Nova zaveza pravzaprav sploh ni mišljena kot zgodovinska pripoved. Evangelijem se ne reče »zgodbe«. »Evangelij« pomeni »dobra novica«. Gre za pričevanja ljudi, ki so občudovali Jezusa in menili, da je novi Mesija. Neskladja so pravzaprav portali za odkrivanje novega. Pri evangelijih so zanimive prav njihove razlike. Evangelij po Marku so denimo zavestno spremenili, da bi poudarili, kar se jim je zdelo pri Jezusovem življenju in smrti pomembno. Protislovja niso nujno nekaj slabega. So samo dokaz, da Svetega pisma ne bi smeli dojemati kot dejansko poročilo o tem, kaj se je zgodilo.

*

Komentar Svetlane Slapšak

Noahove spodbudne misli zahtevajo nadaljevanje: ena od možnosti za razumevanje evangelijev se nam odpre, če pri zgodnjih piscih in cerkvenih očetih prepoznamo nekaj, česar poznejši niso premogli – občutek za lepoto in rafiniranost besedila. Če so torej ponudili štiri različne zapise o istem, o Jezusovem življenju in njegovi smrti, potem krščanska dogma temelji na izbiri (ali mešanici) teksta in/ali tekstov ključnih figur zgodnje Cerkve: tolmačenje je pomembnejše od resnice. V tem pogledu je bila, vsaj v nekem zgodnjem in očitno pozabljenem času, cerkvena dogma odprta za interpretacije ključnega dogodka. Odprta vera? Saj vprašanje je odprto, zunaj cerkvenih institucij. Danes nihče ne sprašuje vernikov, in niti sami verniki se ne sprašujejo, »na kateri evangelij mislite«, pa še zmeraj verjamejo, da v ključni dogodek verjamejo. Pustimo torej ob robu predpostavko, da obstaja neki nevidni, fantomski tekst, v katerem je zapisana temeljna resnica o dogodku. Očitno je nujno, vsaj za današnjega bralca evangelijev, brez obvezujoče vere, da najde neko možnost interpretacije tekstov zunaj verskih omejitev.

Kaj bralec občuduje v evangelijih? Prepričljivost pripovedi, jezik, poetičnost, ki jo zlahka književno opredelimo in analiziramo prav kot »biblijsko« umetnost besede, biblijsko pisavo. Isto pisavo pišejo vsi štirje evangelisti. Ključ za razumevanje tekstov je torej skupna stilistika. Ali so cerkveni očetje pri pisanju razmišljali o književnosti? Najbrž ne, a ostaja druga možnost razumevanja: s pomočjo poezije si laže zapomnimo, se naučimo na pamet. Pomagajo glasno branje, ritualni zven, užitek v tekstu – tudi če ste denimo sami v hotelski sobi z Biblijo kot edino knjigo pri roki. Uporaba biblijskih tekstov v cerkveni liturgiji potrjuje moč akustičnega rituala, z instrumentalno spremljavo ali brez nje, samo s človeškim glasom. Stanje odprtosti duha, ki ga ustvarja petje, je izkušnja – izjemno prijetna izkušnja – ki jo vsi poznamo. Kaj bi potemtakem bilo kot nosilec vere uporabnejše od takšnega doživetja? V antiki je to bil način prenosa, postopek za obveščanje in posredovanje zadev, ki so za državljane najpomembnejše: v Gortini na Kreti so zbori dečkov krožili po mestu in peli zakone, sicer vklesane v plošče na mestnem trgu. Tako so pismeni in nepismeni, naglušni in vsi, tudi tisti, ki niso sodelovali v političnem življenju (otroci, ženske), imeli možnost, da se z vsem seznanijo.

Evangelije je torej treba razumeti ne kot dokument in tekst dogme, temveč kot poezijo, v kateri je vsak evangelist imel svojo različico dogodka, pri kateri je neposredno pričanje manj pomembno. Pomembno je videnje, vizija, vse, kar je pričevalec ali posrednik zgodbe imel povedati. Prepričljivost tu ni pomembna. Pomembna je besedna magija. To, da je Jezus v različnih evangelijih izrekel različne zadnje besede, je spodbuda za mislečega vernika, da izbere pot interpretacije zunaj cerkvenih pravil, da preobrazi dogmo, da postavlja vprašanja. Jezus je, tako kot Sokrat, svoje učenje razvil na osnovi vprašanj in odgovorov. Zakaj verniki ne bi nadaljevali po isti poti?

Poudariti velja zlasti, da je branje evangelijev, vzporedno ali navzkrižno, od začetka proti koncu ali v nasprotni smeri, povezano z užitkom v tekstu in – kot vsak užitek – terapevtsko.

Fotografija: Sanja Podržaj Fotografija: Sanja Podržaj
Refleksija 10. 4. 2024
Čas branja
Čas branja: 6 min

Po Frankfurtu in Bologni: krčenje, krčenje, krčenje

Pred letom dni so bile oči evropske založniške javnosti, še posebej v nemško govorečih državah, uprte v Slovenijo. Z zanimanjem in zaskrbljenostjo so in smo pričakovali nacionalno predstavitev Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu, enkratno priložnost za globalno umestitev Slovenije kot nacije z izdelanim odnosom do knjige, priložnost, ki se nam večini najbrž za časa naših življenj več ne bo ponovila.

Predstavitev države osrednje gostje v Frankfurtu ni enkraten šestdnevni spektakel ob Majni, marveč vrh procesa, ki mora potekati leta pred sejemsko predstavitvijo in – pozor! – predvsem leta po njej doma.

Tudi direktor sejma Jürgen Boos je bil zaskrbljen, saj ni bilo jasno, ali bo ekipi okrog Javne agencije za knjigo in Ministrstva za kulturo v kratkem času uspelo nadoknaditi zamujeno in dostojno izpeljati predstavitev. Tako vsaj smo problem dojemali doma. Boos, ki ima večdesetletne izkušnje z uspelimi in manj uspelimi državami v fokusu, pa se je spraševal še nekaj, kar so slovenski mediji in odločevalci radi spregledali, nekaj po njegovem mnenju ključnega: kaj poleg vseh programskih, avtorskih poudarkov na sejmu so si snovalci slovenske frankfurtske predstavitve zamislili za krepitev domačega založniškega sektorja? Nobena skrivnost namreč ni, da je ključni del predstavitve kake države na Frankfurtu povezan z dolgoročno krepitvijo založništva v lastni deželi in da gre – razen v neuspelih primerih – predstavitev v Frankfurtu z roko v roki s širšo akcijo krepitve bralne kulture, založniške dejavnosti, avtorstva v samih državah. Predstavitev države osrednje gostje v Frankfurtu ni enkraten šestdnevni spektakel ob Majni, marveč vrh procesa, ki mora potekati leta pred sejemsko predstavitvijo in – pozor! – predvsem leta po njej doma.

Boos je bil neprijetno presenečen, ko je dojel, da je ta del zgodbe v slovenskem primeru popolnoma umanjkal. Slovenci, vešči improvizacije v zadnjem trenutku, smo vse svoje moči usmerili na bleščeč frankfurtski parket, v bistvu pa nismo ne domislili ne želeli razmišljati o dolgoročnih možnostih in učinkih, o potrebah in načinih, predvsem pa o strukturnih spremembah na področju založništva in kulture nasploh, ki jih ta nastop nosi s sabo. Šlo je za dostojno izpeljano improvizacijo, ki nas je stala približno sedem milijonov evrov, improvizacijo, ki nam je v mednarodni areni ohranila obraz, a nič več.

Opravka imamo s kaznovanjem uspešnosti in občim slabšanjem pogojev delovanja. Beletrina v tem ni sama, podobna krčenja so po dostopnih informacijah doletela mnoge od programsko podprtih založb.

Leto zatem smo na založbi Beletrina dobili odločbo z Javne agencije za knjigo. Navkljub dejstvu, da nas strokovna komisija ocenjuje kot eno najboljših založb v državi in našemu programu in načrtovani izvedbi namenja skoraj maksimalno oceno (48 od 50 možnih točk), je komisija iz predlaganega založniškega programa črtala dve od 24 podprtih knjig, števila naslovov, ki je bilo nespremenjeno že vrsto let. Že lani so se založbi izrazito zmanjšala sredstva za digitalizacijo založništva, ukinjen je bil razpis za pretvorbo knjig v elektronske formate. Obenem so seveda nominalno nižja sredstva za knjižni program realno še nižja zaradi novih predpisanih višjih prevajalskih honorarjev in višjih stroškov oziroma inflacije. Skratka, opravka imamo s kaznovanjem uspešnosti in občim slabšanjem pogojev delovanja. Beletrina v tem ni sama, podobna krčenja so po dostopnih informacijah doletela mnoge od programsko podprtih založb.

Fotografija: Sanja Podržaj

Pred nekaj časa je prišlo obvestilo o 40-odstotnem zmanjšanju sredstev za najbolj bran literarni portal pri nas, za AirBeletrino. Če se boste letos kot avtor ali urednik prijavili na razpise JAK ali zunanjega ministrstva za mobilnost, boste opazili, da so sredstva skrčena, zunanje ministrstvo pa je omejilo podporo na eno pot avtorjev letno. Že lani so brez obrazložitve ukinili delovne štipendije za avtorje. Sektor podpore festivalom in knjižnim prireditvam je finančno že desetletja podhranjen, bralne navade Slovencev, še posebej tako imenovane splošne kompetence »globokega branja«, ki smo ga na Frankfurtu napisali na svoje zastave in sprožili mednarodni apel, je v alarmantnih odstotkih (z drugimi besedami, brezsramno prodajamo svetu nekaj, česar sami ne razumemo kot problem, vreden ukrepanja), kot rečeno, digitalizacija knjižnega sektorja je zastala in vse večje število teh, ki še berejo, počne to v angleškem jeziku. Sistemskega financiranja stroškov dela peščice naših literarnih agentov niti zdaj, po sejmih v Frankfurtu in Bologni, ni na vidiku. Še manj pred leti napovedanih in nikdar uresničenih 10 odstotkov podpore za spodbujanje rednega zaposlovanja v založniškem sektorju. Subvencije tujim založbam za prevode slovenskih del so se močno znižale. Takih primerov je še precej, skupni imenovalec vseh pa je: krčenje, krčenje, krčenje. In to v časih, ko bi že zaradi podražitev stroškov dela in materialov, recesije in inflacije založniki in avtorji morali biti deležni posebnih pomoči.

Skupni imenovalec je: krčenje, krčenje, krčenje. In to v časih, ko bi že zavoljo podražitev stroškov dela in materialov, recesije in inflacije založniki in avtorji morali biti deležni posebnih pomoči.

Ne le da leto po Frankfurtu prihaja do opaznih krčenj, katerih splošni obseg še ni scela znan, saj JAK še ni razgrnila celotne slike podprtih in nepodprtih založb in knjižnih projektov. Morda še bolj zaskrbljujoče je, da po letošnji nacionalni predstavitvi v Bologni v javnem prostoru ne obstaja nobena ideja, kam dalje. Kakor da je iz sektorja izpuhtel še zadnji kanček vizionarstva, celo potrebe po širšem premisleku, strategijah, ambicijah. Po mojem vedenju ni načrtovana nobena inovativna akcija, niti nobena javna debata, kam in kako naprej, nobena izdelava analiz in strategij, nič, prav nič. Še več. Strukture, tudi tiste najbolj propulzivne in domnevno uspešne, ki so rasle v velikem pričakovanju Frankfurta in možnosti, ki jih prinaša, so spričo doživete deziluzije in občega krčenja v vse večjem razsulu, na delu je proces amaterizacije, prekarnosti, padca v letargijo, v kateri gre tistim, ki v založništvu ostajajo, zgolj za golo preživetje, ne pa za razvoj.

Strukture, tudi tiste najbolj propulzivne in domnevno uspešne, ki so rasle v velikem pričakovanju Frankfurta in možnosti, ki jih prinaša, so spričo doživete deziluzije in občega krčenja v vse večjem razsulu, na delu je proces amaterizacije, prekarnosti, padca v letargijo, v kateri gre tistim, ki v založništvu ostajajo, zgolj za golo preživetje, ne pa za razvoj.

Od nekdaj sem bil med najvztrajnejšimi zagovorniki predstavitve Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu in drugih mednarodnih predstavitvenih platformah. Še vedno sem prepričan, da imamo svojo zgodbo, odlične knjige in odlične ustvarjalce in da imamo kaj povedati svetu. A če se predstavljamo kot nacija knjige, kot narod z najintenzivnejšo knjižno kulturo v Evropi, mora tej samovšečni samoinscenaciji slediti tudi realnost na terenu. Vzporedno s prodorom morajo obstajati trdni in premišljeni mehanizmi podpore. Ne JAK ne Ministrstvo za kulturo tukaj ne dajeta prav nobenih pozitivnih znamenj. Dobili so svoje aplavze in lahko pospravijo kovčke. Založništvo pa na tak način nikoli ni in ne bo funkcioniralo. Brez strategije in financ za obdobje po sejemskih predstavitvah smo plesali na Frankfurtu zase. S potencialno uničujočimi posledicami za branžo doma.

Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Refleksija 9. 4. 2024
Čas branja
Čas branja: 10 min

Prispevki k slovenskemu nacionalnemu kulturnemu programu

Miniserija, 4. epizoda

Bojte se zakonov, uredb in pravilnikov, v katerih se pojavlja besedica »lahko«. Ali pa besedna zveza ali stavek, kjer je razvidno, da si zakonodajalec ali izvršilna oblast določeni člen predpisa lahko razlaga po svoje. Na primer: če je minister ali vlada dobre volje in izrazi »politično voljo«, lahko zviša RTV-prispevek za – do deset odstotkov (za naslednje leto). Lahko ga pa tudi ne. Ker je slabe volje. Razlogov za slabo voljo pa je, kot vemo, nešteto. Vsak dan. In slabe volje so v konkretnem primeru vse vlade že zadnjih pet let. Podobno je z nacionalnimi kulturnimi programi. Bojte se strateških načrtov, v katerih prevladujoče besedišče tvorijo votle besede, po možnosti v množinski obliki prihodnjika: pomagali bomo, prizadevali si bomo, vzpostavili bomo, vzpodbujali bomo, omogočali bomo, podpirali bomo, sodelovali bomo, koordinirali bomo, pospeševali bomo, vključevali se bomo, skrbeli bomo … Takim pesniško navdahnjenim dokumentom ne verjemite preveč. Že zato ker še vizionarski avtorji ne verjamejo v napisano. Ker je: odvisno od makroekonomske situacije, geostrateške situacije, stopnje rasti BDP, kupne moči prebivalstva, moči sindikatov, nemoči medijev, neugodne demografije, zdravja javnih financ, vojn, epidemij, migracij in posledic podnebnih sprememb, vključno s prašnimi delci in ogljičnim odtisom. Ker: lahko.

Bojte se strateških načrtov, v katerih prevladujoče besedišče tvorijo votle besede, po možnosti v množinski obliki prihodnjika: pomagali bomo, prizadevali si bomo, vzpostavili bomo, vzpodbujali bomo, omogočali bomo, podpirali bomo, sodelovali bomo, koordinirali bomo, pospeševali bomo, vključevali se bomo, skrbeli bomo …

Vsekakor pa ni bilo lahko Urošu Grilcu, ki je leta 2013 za leto in pol prevzel ministrovanje na Maistrovi 10. Sprijazniti se je moral z Janševim Zakonom za uravnoteženje javnih financ (s kasnejšimi različicami). Zloglasni ZUJF je že leto prej na noge dvignil sindikate, proti koncu leta pa tudi zaskrbljene državljanke in državljane. Trojka se navkljub vladnim priprošnjam na koncu v Sloveniji ni oglasila, Janša je padel, a posledice, predvsem finančne, z izrazitim padcem državnih proračunskih sredstev, namenjenih kulturi, čutimo še danes. Druga naloga, ki je čakala ministra, je bila ponovna vzpostavitev ukinjenega ministrstva. Čeprav je bil to idealen čas tudi za korenito resetiranje notranje organiziranosti resorja, se za kaj takega ni odločil. Prepričan sem, da to nepotezo danes obžaluje. In prepričan sem, da bi, če ne bi bil sam prepričan, da bo svoj mandat odpikal do konca, danes imeli opravka z bistveno sodobnejšim krovnim kulturnim zakonom. Uroš Grilc je raje vstopil v prestižno igro, ki se ji reče sprejemanje Nacionalnega kulturnega programa. Zakonsko obveznost je za razliko od predhodnikov vzel resno. Za Majdo Širca Ravnikar in Žigo Turkom naj bi sicer ostalo več kot 300 neurejenih strani delovnega gradiva. Temeljito se je lotil analitike, jo s kazalniki umeril na leto 2012, z ekipo spisal predlog, ga dal v široko javno razpravo, sfiltriral, medresorsko in proračunsko uskladil in poslal v državni zbor.

Vsekakor ni bilo lahko Urošu Grilcu, ki je leta 2013 za leto in pol prevzel ministrovanje na Maistrovi 10 (Fotografija: Maja Pertič Gombač/Primorske novice)

Strategija je bila sprejeta konec novembra 2013, samo osem mesecev po njegovem nastopu mandata. Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017 (ReNPK 14–17) je vse do danes edina, ki je bila sprejeta pravočasno, torej v koledarskem letu pred letom dejanskega učinkovanja. Le mimogrede: resoluciji Aste Vrečko se obeta ravno nasprotno, sprejeta bo (če bo) od vseh doslej veljavnih najkasneje, z bistvenim časovnim zamikom. Grilčev NPK je »zelo realističen dokument«, kot je sam poudarjal. In res, tako po obliki kot po vsebini je prototipno delo uradniškega uma. Delo hladnega tehnokrata, ki sovraži pridevnike, pesniške figure in samonanašajoče se filozofaže. Da bi se bralcu vsaj malenkostno prikupil, mu ob suhoparnem sprehanju po področjih vseeno milostno postreže z domislicami v slogu: »Oder kot zrcalo družbe in posameznika.« Resolucija je izjemna tudi zato, ker nima ne uvoda ne predgovora, česarkoli, kar bi smelo zmotiti strogo hierarhijo in matematično izračunane cilje in ukrepe. Je prva taka, pa tudi zadnja. Grem stavit. V bistvu ta formalistični akt lahko razumemo tudi drugače. Kot štiriletni akcijski načrt, in ne kot strategijo. Prav v tem in zaradi tega je tudi subverziven.

Trojka se navkljub vladnim priprošnjam na koncu v Sloveniji ni oglasila, Janša je padel, a posledice, predvsem finančne, z izrazitim padcem državnih proračunskih sredstev, namenjenih kulturi, čutimo še danes.

Dokument obsega 111 strani, navaja 12 osnovnih področij (kot jih definira zakon) in 11 »prečnih področij« s skupno kar 279 ukrepi. Ukrepe finančno uokviri in jih opremi s povečini natančno izmerjenimi kazalniki z vstopnimi in ciljnimi številkami. Zaradi neizprosnih, lekarniško natančno odmerjenih kazalnikov, ob evalvaciji realizacije konkretnih strateških ciljev, dokument doživi povsem neupravičene kritike kulturne javnosti in njegovih nadaljevalcev. Še pred iztekom obdobja je namreč načrt uresničen 80-odstotno. Da ni bil v celoti, so krivi trije dejavniki. Prvi je že omenjeno nesprejetje novega krovnega kulturnega zakona, drugi finančno nerealno zasnovan seznam investicij (kar 62) in tretji, ključni: Stranka Mira Cerarja se je odločila, da kulturo porine v nevedne, nesposobne in škodljive šape upokojenske stranke. Julijana Bizjak Mlakar in Tone Peršak sta bila v vsej novejši zgodovini državnih kulturnih odločevalcev najslabša možna izbira. V bistvu si ju bomo še najbolj zapomnili po uvedbi obveznih kvot slovenske glasbe (kamor je všteta le tista, ki jo pojemo v slovenskem jeziku). Uroš Grilc je pri navajanju vseh možnih kazalcev znova močno pretiraval, saj jih v dokumentu mrgoli kar 359. Kot bi poskušal javnosti in sebi dokazati, da je izmuzljivo področje slovenske kulture možno izmeriti, nadzorovati in regulirati. Lahko pa je bil zgolj šaljivo razpoložen in je ubral slepilni manever.

Resolucija Aste Vrečko bo sprejeta (če bo) od vseh doslej veljavnih najkasneje, z bistvenim časovnim zamikom.

Ob navajanju ukrepov izstopajo nekateri, ki so bili izvedeni že v njegovem mandatu. Recimo sprejetje Zakona o enotni ceni knjige. Pa ustanovitev Slovenskega gledališkega inštituta. Pa določitev nosilca za izvajanje vloge Centra Ustvarjalna Evropa v Sloveniji in vzpostavitev instrumenta za dofinanciranje evropskih projektov. Pa intenzivno podeljevanje delovnih štipendij (precej nespretno poimenovanih »žepnine«). Pa dostopanje do informacij na evropskih in slovenskih digitalnih platformah (Europeana, Culture.si). Več napovedanih ukrepov je bilo uresničenih po neslavnem padcu vlade Alenke Bratušek. Recimo napoved predstavitve Slovenije v vlogi osrednje gostje na Frankfurtskem knjižnem sejmu (predvideno do 2019, dejansko izvedeno lani). Pa prenova mariborskega Rotovža (v teku). Pa ustanovitev Centra za kreativnost (v polnem obsegu začne pod okriljem Muzeja za arhitekturo in oblikovanje delovati leta 2019). Pa eden redkih projektov, ki je, ne glede na nenehne spremembe oblasti, v resničnem življenju zaživel v polnosti, kulturno-umetnostna vzgoja …

Julijana Bizjak Mlakar in Tone Peršak sta bila v vsej novejši zgodovini državnih kulturnih odločevalcev najslabša možna izbira.

Resolucija se ob že znanih razdelkih posebej posveti trgu dela v kulturi z navedbo štirih ključnih stebrov: javni sektor, nevladni sektor, zasebni sektor, samozaposleni, pri čemer je v očišču maksima o participaciji stroke. Predvidi: »reformo delovanja javnega sektorja« (novi model upravljanja, večletne pogodbe, 30 odstotkov zaposlenih za določen čas); zagotavljanje pravnega in računovodskega svetovanja za nevladne organizacije in samozaposlene; zvišanje odstotka za podporo AV-produkciji (štiri odstotke od RTV-prispevka); zmanjšanje števila premier, ki nastajajo v produkciji nevladnih organizacij (za 20 odstotkov) in povečanje postprodukcije na vseh področjih umetnosti. Minister načrtuje tudi temeljito prenovo medijske zakonodaje, prvič sploh pa omenja ustanovitev izvozne pisarne za slovensko glasbo in plačilo socialnih prispevkov za »mlade« novinarje. Nič od navedenega v tem odstavku, razen okrepljene vloge stroke pri ugotavljanju in zagotavljanju »javnega interesa«, do danes ni bilo realizirano.

Aktualna ministrica denimo na abstraktni ravni napoveduje boj proti »hiperpodukciji« in plaho napoveduje »vzpostavitev« pisarne za predstavljanje glasbene ustvarjalnosti v mednarodnem prostoru«. Da bi v predlaganem Zakonu o medijih odpravila očitno diskriminatornost in v imenu novinarske avtonomije samostojnim novinarjem (beri prekarcem), katerih register vodi ministrstvo, omogočila plačilo prispevkov iz državnega proračuna, kot to velja za samozaposlene v kulturi in za verske uslužbence, še pomislila ni.

Julijana Bizjak Mlakar je s svojim robatim motoviljenjem in totalno nevednostjo poskrbela, da so ministrstvo zapustili še zadnji karierni uradniki (Fotografija: Andraž Gombač)

Če se po prebiranju in analizi Grilčevega nacionalnega programa strinjam, da gre za operativen in konsistenten dokument, pa se nikakor ne morem strinjati z njegovo defenzivno, sprijaznjeno držo ob vladnih pogajanjih in borbi za bistveno povečanje dvoletnega integralnega proračuna za kulturo. Viri za neposredna ali posredna evropska sredstva so minljivi, velikokrat pa se izcimijo v zelo slabo in preveč optimistično zasnovano uteho. Toda če pomislim le na to, kaj se je na Maistrovi 10 v naslednjih letih dogajalo pod oblastjo DeSUS-a in SD-ja, potem globoko vzdihnem in si rečem: pa dobro, Grilc, ti si bil pravi genij! Julči iz Kamnika je s svojim robatim motoviljenjem in totalno nevednostjo poskrbela, da so ministrstvo zapustili še zadnji karierni uradniki, Vitanje, ja, tisti »center za kulturalizacijo vesolja« v prevrnjenem vesoljskem plovilu, postavljenem bogu za hrbtom, pa podarila lakomnemu gospodarskemu ministru.

Aktualna ministrica na abstraktni ravni napoveduje boj proti »hiperpodukciji« in plaho napoveduje »vzpostavitev« pisarne za predstavljanje glasbene ustvarjalnosti v mednarodnem prostoru«.

Tonči iz Trzina je bil vsaj deloma kultiviran in kulturen. Pa tudi preračunljiv. Da bi lahko kot državni sekretar postal minister, si je moral pridobiti partijsko izkaznico. Ni bil zadnji: to je pozneje storil tudi še en (tudi) umetnik, Zoran Poznič. Pa mu statutarno gledano celo ne bi bilo treba. Peršak se je trudil, to mu je treba priznati: pripravil je temeljito, predvsem evropsko primerljivo in še danes uporabno analitiko, se sestajal z »deležniki«, kot se jim reče v uradniškem novoreku (več kot sto je bilo takšnih seans), s spremembo zakona predrugačil poglavje o nacionalnem programu za kulturo in z epskim zamahom, kot pritiče romanopiscu, javnosti ponudil v branje osnutek strategije. Gradivo je obsegalo 78 strani z navedbo 82 ukrepov. Kulturna javnost ga je, ne glede na poreklo, srdito razcefrala, in ker ga ni podprla niti koalicijska matica, je obupal in omagal. Še dobro, kajti v svojem sofističnem spisu je kot glavno modroslovno vodilo omenjal »verodostojno kulturo«. Hkrati je navrgel kopico napovedanih zakonodajnih neumnosti, kot na primer zakone o samozaposlenih, o uprizoritvenih dejavnostih in o ljubiteljskih dejavnostih. Načrtoval je celo ustanovitev javne agencije za umetnost – ne da bi dobro vedel, kaj naj bi to čudo sploh bilo. Da ne bom označen za kritikastra, je Peršaku vendarle treba priznati dvoje: v njegovem mandatu je bil sprejet Zakon o umetniškem deležu (ki je z redkimi javnimi investicijskimi izjemami ostal mrtva črka na papirju). Ter nekaj daljnovidnih misli. V svojem prostem spisu prvič omenja »umetno inteligenco«, natančneje pove, kako si razlaga pojem »decentralizacija« (kot decentralizacijo sofinanciranja), v imenu prepoznavnosti pa si je zaželel tudi večjega števila Slovenskih kulturnih informacijskih centrov v tujini. Danes premoremo dva, in prav nič ne kaže, da jih bo v prihodnosti več.

Vehementnega Dejana Prešička so po nekaj mesecih spodnesli tam, revolucionarno razpoloženi, zaposleni. Še bolj pa so k njegovemu prisilnemu odstopu prispevali pogromaški mediji. Za neupravičeno podtikanje o serijskem trpinčenju na delovnem mestu se mu do danes nihče ni javno opravičil.

Tone Peršak je bil vsaj deloma kultiviran in kulturen, pa tudi preračunljiv (Fotografija: Andraž Gombač)

Vladavino spodletelih tvorcev kulturnih strategij in zakonov na Maistrovi 10 je od upokojencev prevzela še ena od obrobnih strank, socialna demokracija. Vehementnega Dejana Prešička so po nekaj mesecih spodnesli tam, revolucionarno razpoloženi, zaposleni. Še bolj pa so k njegovemu prisilnemu odstopu prispevali pogromaški mediji. Za neupravičeno podtikanje o serijskem trpinčenju na delovnem mestu se mu do danes nihče ni javno opravičil. Nasledil ga je Zoran Poznič, ki ga je sicer ukvarjanje z razvojnimi dokumenti zelo zanimalo, sprva je imel celo namen spisati novi zakon. A veliko dlje od skice se z ekipo ni prebil. Njegovo pozitivno zapuščino ob zagnanem Centru za kreativnost tvorita dva projekta: novi »zakon o kulturnem evru« in izvedba že leta prej zasnovane platforme z razpisom za Mrežo centrov raziskovalnih umetnosti in kulture, financirane iz kohezijskih sredstev. Sredstva v višini devet miijonov evrov sta prejela dva ustvarjalno-podjetniška grozda: RUK in KONS. Socialno demokracijo je nasledila slovenska demokracija. Bilo je to pandemično obdobje, ko smo tedensko študirali Uradni list RS in se spraševali, kaj je hotela vlada povedati z zaščitnimi ukrepi proti globalnemu virusnemu sovražniku. Za študiozno branje poslovilnega strateškega akta Simonitija 2.0 oziroma njegove državne sekretarke Ignacije Fridl Jarc nam je takrat preprosto zmanjkalo časa. Zato ni čudno, da je v javni razpravi na predlog resolucije prispelo le 38 pripomb. Je tudi nenavadno kratek, očitno v naglici spisan dokument (le 51 strani s seznamom 39 investicij), ki ga zaznamujeta, uganili ste, domoljubje in samobitnost. Kakorkoli obrnemo, pa je Simonitijeva sedemletna Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2022–2028 (ReNPK 22–28) veljavna, saj jo je potrdil državni zbor tik pred odhodom Janševe vlade. Pomembna je tudi zato, ker je pred dvema letoma in nekaj nastajal Načrt za okrevanje in odpornost, na katerega, predvsem v investicijskem delu, s spremenjenimi prioritetami, računa tudi Asta Vrečko.

Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Kritika 8. 4. 2024
Čas branja
Čas branja: 3 min

O športu, dopingu, morali in nevednosti

Lucijan Zalokar (1995) v zbirki esejev Dirka od bloka do drevesa, lani nominirani za Rožančevo nagrado, temeljito pretrese problematiko dopinga oziroma njegovo zlorabo, nezaslužene uspehe in zmage. V vešče napisanih esejih se prvine leposlovja prepletajo z avtorjevimi nazori, njegovo zrelo razmišljanje pa lahko prenesemo tudi na druga področja ali pa na življenje samo – in prav to je dodatna odlika, zaradi katere so eseji tako uspeli in modri.

Novinar in esejist se v daljših zapisih posveti športu, natančneje kolesarstvu in atletiki. Omogoča nam jasen vpogled v športno zvezdništvo, ki pa je samo navidezno. Osrednja tematika je zloraba prepovedanih sredstev, s »pomočjo« katerih so nekateri prispeli na sam vrh in poželi slavo. Prav to je srž esejev, saj Zalokar pretresa problematiko idolov, ki pa si tega statusa ne zaslužijo. Poudari licemerje, napuh, lažno moralo velikih športnih asov. Niza primere tistih, pri katerih se slavljenje obrne v svoje nasprotje, ali pa opozarja na njihovo vprašljivo dobrodelnost. Psihološka analiza dodatno osvetli problematiko in podkrepi eseje, ki niso popreproščeno udrihanje po tovrstnih športnikih.

Osrednja tematika je zloraba prepovedanih sredstev, s »pomočjo« katerih so nekateri prispeli na sam vrh in poželi slavo.

Zalokar izkazuje poznavanje zgodovine športa in večjih tekmovanj, še posebej olimpijskih iger. Poljudnega spremljevalca športa ob tem spomni na uspehe, ki so prinesli veliko veselja, a ga je kmalu zasenčilo razkritje dopinških afer bodisi slovenskih bodisi tujih športnikov. Poudariti velja, da Zalokar ne zganja senzacionalizma, ampak jasno analizira, kako sta bila leta in leta mogoča tako sprenevedanje kakor nizanje vseh mogočih »uspehov«. Ne uidejo mu niti resni obrazi ob zmagah, ki marsikaterega rekreativnega športnika (pravzaprav verjetno vsakega slehernika) zmedejo. Zakaj se kdo ne bi veselil zmage?! Prav takšni primeri in preizpraševanje dajejo esejem dobro podlago, ki jo pisec nadgradi z obravnavo tudi drugih področij, povezanih s športom, eseje pa obogatita še izbrano izrazje ter seveda odločno premagovanje zlaganosti in hvalisanja.

»Doping je v svojem bistvu prevara. Nepoštenost. Vendar še zdaleč ne edina.«

Pomembno je tudi, da avtor z vidika lastnega ukvarjanja s športom – s tekom – in s svojim odnosom do odrekanja primerja, kaj vse pričakujemo od profesionalnega športnika ter kam lahko pripelje lakota po zmagi in slavi. In prav tu je poanta njegovih esejev: šport je odličen, avtor se nad njim navdušuje, a vsaka zloraba poživil in z njo povezani dosežki so nemoralni in nesprejemljivi. Ena osrednjih misli je: »Doping je v svojem bistvu prevara. Nepoštenost. Vendar še zdaleč ne edina. Nepoštenost je tudi opazovati nepoštene tekmece, ki te dan za dnem premagujejo. Nepošteno je opazovati poštene prijatelje, ki pred tabo pritečejo do drevesa, četudi so ti podarili trideset metrov prednosti. Nepošteno se je zavedati lastne nesposobnosti. Nepoštenost je v svojem bistvu edina prava pot, saj je naša lastna nesposobnost vse, kar imamo.«

Zalokarjeva druga knjiga je v primerjavi s prvencem Tek na robu živčnega zloma: premislek o svobodi gibanja (UMco, 2020) mogoče manj entuziastična, zato pa tem bolj tehtna in premišljena. Seznanja nas, česa naj ne počnemo in si niti ne želimo. Brez moraliziranja.

Lucijan Zalokar: Dirka od bloka do drevesa (UMco, 2023)
Fotografija: Marko Pigac Fotografija: Marko Pigac
Intervju 5. 4. 2024
Čas branja
Čas branja: 15 min

Zala Kralj: »Knjižni klub? Najboljša odločitev mojega življenja!«

Zala Kralj. Na prvo žogo je najbrž še vedno … Zala in Gašper. Zmaga na Emi je pač presenetila. Vse. Tudi njo. Kako je ne bi? In potem še ves evrovizijski »cirkus« … Ampak kdor je videl Zalo Kralj samo s kitaro na odru njene II. gimnazije, je od starejših Mariborčanov slišal, recimo, da je kaj takega nazadnje doživel z – Matejo Koležnik. Davno tega. No, te Zale, ki se vsega medijskega pompa seveda ni le otepala, ampak se z njim tudi nekako opekla in želela od njega čim prej in čim dlje zbežati, ni več. Zala Kralj je zdaj … študentka.

Končno. Takšna. Predana študiju. Dvojec zalagašper je dal jeseni tudi medijem vedeti, da gre Gašper glasbeno dalje svojo pot. In Zala? Zdaj študira. Je brucka na Filozofski fakulteti v Mariboru. In v domačem mestu je organizirala nekaj najboljšega, kar se ji je doslej zgodilo, kakor pravi. Ne Ema, ne Evrovizija, ne koncerti. Ah, kje! Zala si je v domačem Maribou omislila »book club«. Knjižni klub. In, če jo vprašate zdaj, si najbolj želi – delati v knjigarni. Ni čudno. Prav nič.

Ujeli smo jo v novi Beletrinini knjigarni v središču Maribora. Kjer jo bomo, sodeč po njeni ljubezni do knjig, najbrž pogosto srečevali.

Zala, zakaj ste se odločili za svoj »book club« tukaj, v domačem Mariboru?

»Iz, priznam, dokaj sebičnega razloga: želela sem se pogovarjati o knjigah, ampak ljudje okoli mene knjig sicer niso brali, zato sem jim že pošteno šla na živce. Zakaj? Ker sem nenehno vneto razlagala o knjigah, ki jih sami niso prebrali. In sem jih seveda dolgočasila. Pa saj razumem, četudi je knjiga še tako zanimiva, mora biti zelo nadležno poslušati nekoga, ki govori samo o tem.« (smeh)

Naj ne zveni preveč netaktno, ampak ne delujete ravno kot, hm, najbolj zgovorna, glasna oseba. Povedano plastično, ne predstavljam si Zale Kralj, ki ponavlja: »Ljudje, berite Eleno Ferrante!!!«

»O, pa sem ravno takšna, kadar gre za knjige! In ko sem videla, da literarni liki, s katerimi živim, ne zanimajo skoraj nikogar ob meni, sem se odločila poiskati ljudi z istim ‘problemom’. In sem objavila vprašanje, ali bi kdo prišel na ‘book club’, ki bi ga organizirala. In presenetilo me je, da je bilo kar precej odzivov. Ampak ker pogosto zavlačujem, sem potrebovala kar eno leto za organizacijo prvega knjižnega kluba. Prvič nas je bilo osem, zdaj pa nas je približno petnajst zvestih. Vidim, da tudi drugim pomeni veliko, ko se tri ure pogovarjamo o izmišljenih likih. Poseben stik z ljudmi je, ko se pogovarjaš o knjigi. Saj najbrž bi bilo podobno, če bi organizirala pogovore o filmih. Ampak nekaj posebej magičnega je, ko debatiraš o fikciji. Mislim, da je bila doslej moja najboljša življenjska odločitev ustanovitev tega kluba. Doslej smo jih imeli devet, in to je devet najboljših trenutkov mojega leta.«

»Ko sem videla, da literarni liki, s katerimi živim, ne zanimajo skoraj nikogar ob meni, sem se odločila poiskati ljudi z istim ‘problemom’.«

Zelo hitro ste potem torej trčili ob pereč izziv: kako najti beroče ljudi in, še bolj, kako navdahniti ljudi za branje? In to v državi, kjer polovica prebivalstva ne prebere niti ene knjige na leto. Saj imamo bralno značko, javne pobude, agencije … Kaj ste spoznali v praksi?

»Zdi se mi, da je branje postalo zelo popularno z vzponom TikToka. Po Evroviziji 2019 sem se nato vrgla v branje, ker sem rada zbežala pred (svojim) svetom in sem obenem težko našla tako estetske kot informativne vsebine, ki bi me nagovarjale. Kaki dve leti pozneje pa je branje postalo res popularno.«

Ker sem milenijec, moram vprašati, kako sobivata TikTok z nekajsekundno pozornostjo in knjiga, ki terja ponavadi kar zajeten kos časa? Saj ne rečem, videli smo fenomen Rupi Kaur, ki je zaslovela na Instagramu.

»Se strinjam. Saj zato pa me ne preseneča citat, ki zdaj zelo kroži, da sta branje in kupovanje knjig dva različna hobija. Naj razložim. Kadar sama recimo gledam in brskam, kaj bom brala, v tistem trenutku nimam koncentracije za branje česa daljšega. Sploh če gledam petsekundne videe. Obenem pa vem, da marsikdo uporabi knjigo tudi kot rekvizit. Celo na modni pisti, kjer imajo manekenke in manekeni knjigo kot del ‘outfita’.«

Kot nova torbica? Mene bi zanimalo že, ali so te knjige dejanske knjige ali pa so kot v trgovini s pohištvom, kjer so popisane le platnice.

»Haha, po moje so vseeno kar prave, morda že ker so v tujini najbrž cenejše od tistih razstavnih. Da ne bo pomote, ne pravim, da ti ljudje ne berejo knjig, ima pa knjiga kot rekvizit dodatno vrednost. Potem pa so tukaj drugi primeri. Prijateljica je na faksu videla sošolko, ki je nosila na predavanja A Little Life Hanye Yanagihare, ki je tako žalostna knjiga, da sem jo sama skušala brati zunaj v drevoredu, pa sem raje šla domov, vsa solzna. No, tista punca je knjigo nosila na faks vsak dan, smejala se je naslovnici, zato sumim, da nekateri pač knjigo razumejo res le kot rekvizit v skladu s trendi.«

»Po Evroviziji 2019 sem se vrgla v branje, ker sem rada zbežala pred (svojim) svetom in sem obenem težko našla tako estetske kot informativne vsebine, ki bi me nagovarjale.«

In pridemo do dileme, ali je bolje, če ljudje vsaj imajo knjigo in preberejo karkoli – kakor pa ničesar.

»Ne delam razlik recimo med žanri. Ne ločujem, če nekdo več odnese iz poletne romance kakor iz Iliade. Ker je Iliada lahko za številne takšna, da ne vzbudi prav močnih čustev.«

Ne ločujete med gospodom Greyem in Agamemnonom?

»Ne dati tega prosim v naslov ali izpostaviti kot citat, ampak na neki način res ne. Nekaterim določene knjige prinesejo več kakor druge. Zakaj bi nekdo, ki bere fantastiko, odnesel manj kot nekdo, ki se prebije skozi modernistični roman?«

Kolikor vem, ste v knjižnem klubu za zdaj same punce?

»Drži.«

Slišal sem, da ste bojda sesule Harukija Murakamija?

»Haha, ne bi ravno rekla, da smo ga sesule. Zame je to bil prvi Murakami, o katerem sem si skozi leta zgradila pričakovanja polno podobo, saj sem veliko slišala o njem. Knjiga Norveški gozd je v opisu narave resda izjemno spisana. Če bi 500 strani pisal le o travnikih, bi to z veseljem požrla. Toda njegov način pisanja o ženskah je ogaben. Z vsemi je treba imeti spolne odnose, ženske nimajo nobene vsebine, vse želijo seksati le z glavnim likom. Pri čemer o njem izvemo tako malo, premalo. Vem, da ga označujejo kot modernega klasika v najvišjem pomenu, toda glede na to knjigo sem ga žal težko ločila od poletnih romanov.«

Kdo izbere knjigo za vaš klub?

»Skupaj jo izberemo, približno pol ure pred koncem vsakega srečanja predlagamo različne knjige in se skupaj pogovorimo, kaj bomo izbrali. In vedno pazimo, da gre za dostopne knjige – zlasti v knjižnici.«

»Vem, da marsikdo uporabi knjigo tudi kot rekvizit. Celo na modni pisti, kjer imajo manekenke in manekeni knjigo kot del ‘outfita’.«

Kakšen pa je tip, potek debate? Vi nastavite osnove ali …?

»Prvič sem si še pripravila alineje in točke pogovora, kar je bilo za uvodno srečanje uporabno, ker pač ne veš, kakšen bo potek. Zdaj si še kaj napišem, kar bi dala tudi v bralni dnevnik, ampak je debata zelo spontana. Gladko se pogovarjamo tri ure, nikdar ni tiste mučne tišine.«

Šolske tišine? Sam sem si pred gimnazijo predstavljal, da bo debata o knjigah potekala tako ali pa vsaj tako kot v filmu Društvo mrtvih pesnikov (1989). Seveda je bila pot skozi svetovno in domačo književnost daleč od tega. Je bilo pri vas podobno? Ugibam pa, da je bilo že v otroštvu veliko knjig doma …

»Celo podstrešje knjig! In vse sobe, tako da si knjige pri nas doma res težko zgrešil. Mama sicer pravi, da sem ‘brala’ že v trebuhu, ko je brala starejšemu bratu, noseča. Mama je brala vsem, tudi očetu. Ko smo šli na potovanje, smo si v knjižnici vedno izposodili knjige iz dela sveta, kamor smo se odpravljali. Šolsko branje pa me nikdar ni pritegnilo. Pa čeprav gre za dela, ki bi jih zdaj z veseljem prebrala. Ivan Cankar, recimo, je zdaj že bolj zanimiv. Pa sodobnejše knjige tudi. ‘Krive’ niso knjige, seveda ne, ampak način, da ‘nekaj moraš’. Razumem, da je bil namen bralne značke povsem drugačen, toda nekako dobiš občutek, da res ‘moraš’, in kaj bo, če tega ne boš izpolnil. Da ne bo pomote, niti sama ne vem, kako bi otrokom bolje predstavila knjige in jih uvedla v branje. Je pa vseeno mogoče predstaviti kaj zanimiveje. Na primer, če že morajo dijaki brati Iliado, se lahko tega lotiš, češ: Homer to-in-to, bil je slepi pesnik v tem in tem stoletju, lahko pa predlagaš, hej, dajte prebrati, pa boste ugotovili, ali Ahil preživi ali ne …«

In se bodo našli taki, ki jim bo ure branja skrajšal – Brad Pitt.

»Haha, že že, kot seveda še hitreje internet, toda literatura je lahko tako zanimivo predstavljena.«

Trojo in Iliado omenjam tudi, ker v svojem videu najljubših knjig med drugim izpoveste ljubezen do antičnih likov. No, razen do – Zevsa?

»Ja, drži, predvsem ker je posilil toliko žensk! Mene bolj pritegnejo drugačni karakterji od tistih najočitnejših. Recimo, kako zelo na živce mi je šel Odisej, ojoj! Všeč so mi nova branja in pisanja, ki se lotijo pripovedovanja zgodb z vidika Kirke ali Elektre in drugih. Razumem, da so to sodobno spisane zgodbe z novimi vtisi, a všeč mi je, ko se lahko postaviš na nov način v antične pripovedke. Saj so Najlepše antične pripovedke v naboru Gustava Schwaba tudi lepe, ampak glavni liki so tam izrazito moški in me manj nagovarjajo. Rada imam antiko, vendar iz novih zornih kotov.«

Večinoma še tisti, ki radi ali pa vsaj sproti berejo v gimnaziji, potem to opustijo – če ne prej, pa na faksu. Kako je bilo z bralno kondicijo v gimnaziji pri vas?

»V srednji šoli sem brala tudi nepredpisano čtivo, kakšne malo bolj trpeče zgodbe, kot je The Perks of Being a Wallflower (Charlijev svet) in Love Letters to the Dead. To so bile knjige, ki so mi dale občutek, da sem kul.«

Zalin knjižni klub.

Zala, naslove nekaterih knjig navajate v izvirniku (angleščini), druge v prevodu. Kdaj ste prešli na angleščino?

»Najbrž že ob koncu osnovne šole, zlasti pa potem v gimnaziji. Všeč mi je, ko treniram jezik oziroma jezike. Moja generacija je hitro začela spremljati videoposnetke na Youtubu, ki so dobri za učenje pogovornega jezika, ne dobiš pa prav veliko za pisanje v angleščini. In bolj mi je všeč, ko lahko preberem knjigo tako, kot jo je napisal avtor. Če bi lahko, bi prebrala tudi Eleno Ferrante v izvirniku, a žal ne znam italijanščine, kaj šele neapeljskega dialekta. A če bi lahko, bi. Brati knjige v izvirniku je privilegij. Prebrati tako, kot je Sally Rooney zapisala sama? Ni boljšega.«

Ampak ko ste pisali besedila za svoje pesmi z Gašperjem, ste večinoma pisali v materinščini. Čeprav velikokrat slišimo prav mlade praviti, da se precej laže izražajo v angleščini.

»Slovenščina je v tem pogledu lahko neprijetna za pisanje, ker je naš materni jezik. Meni je ljubša, je pa preklop težji, ker je vse bolj resnično, ko se izražaš v slovenščini. Ker v angleščini je nekako tista dodatna plast vmes.«

Torej, če rečem »I love this coffee«, namesto »rad imam to kavo« – kje nastane razlika?

»Teže je spisati, priznati čustva v slovenščini, ker je močnejše. No, zame je prav to lepota, slovenščina je lepa zaradi šumnikov, r-ja, vokalno in zvokovno je prekrasna. Ko sem ustvarjala glasbo, sem besedila pisala v slovenščini in angleščini, ne bi pa mogla prevajati lastne pesmi. Takoj veš, v katerem jeziku bo. Že če bi morala prevesti pesmi, da bi jih kdo laže razumel … Je težko.«

Bom omenil le na tem mestu: na Emi 2019 sta z Gašperjem zmagala s Sebi, v materinščini pela tudi na Eurosongu in prišla v finale (kar 18 izvajalcev od 26 je tisto leto pelo v angleščini). Ni redka debata, ali naj bo pesem za Evrovizijo v materinščini ali naj se jo prilagodi in vseeno izbere angleščino. Vaše mnenje?

»Absolutno sem za materinščino! Ker je tako lepo imeti in slišati različne jezike. Ni primerjave, skoraj sramotno je, da se toliko izvajalcev odloči za angleščino.«

»Če bi Haruki Murkami 500 strani pisal le o travnikih, bi to z veseljem požrla. Toda njegov način pisanja o ženskah je ogaben.«

Zala, kdaj ste potem torej »padli« v knjige, se odločili, da boste tudi medijsko bolj povezani s knjigami, ne z glasbo?

»Ravno tam nekje po Evroviziji, torej leta 2019. Genialna prijateljica je sprožila to ljubezen, čeprav sem te knjige videla večkrat v knjigarni, ampak se mi je zaradi naslovnic zdelo, da mnogo bolj sodijo v kategorijo poletnega romana. Ker pa mi je knjigo nato za rojstni dan podarila prijateljica, ki res bere ‘literaturo’, sem požrla prvo, nemudoma drugo in potem še tretjo. Četrta še ni bila prevedena, zato sem se lotila še drugih knjig Elene Ferrante, pri čemer mi knjiga Dnevi zavrženosti, recimo, ni bila tako všeč. Sledila je Sally Rooney, ki me je tudi navdušila.«

Kaj potrebuje knjiga, da pri vas dobi »pet zvezdic«, kot omenjate na svojem Youtube profilu?

»Da se vsaj malo (z)jočem ob branju. Za vsako si sicer napišem sestavek, da se lahko tudi čez leta spomnim lastnih vtisov, si pa knjige razdelim tudi po ocenah. Je pa težko dati dve zvezdici za delo, v katerega je nekdo vseeno vložil veliko truda. Po drugi strani pa je uporabno, ko vidim, recimo, kako so isto knjigo ocenili drugi, ki jih spremljam in katerih mnenje cenim.«

»Brati knjige v izvirniku je privilegij. Prebrati tako, kot je Sally Rooney zapisala sama? Ni boljšega.«

Večinoma izbirate tuje avtorje, kako pa je z domačimi?

»Priznam, uh, tukaj sem slaba. Veseli me, da je Pia Prezelj začela pisati na tak način, ker je izjemna pisateljica.«

Ste brali njeno Težko vodo?

»Sem.«

Uh, ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje tako spotil. Kar je bolj kompliment kot kritika.

»Res? No, navdušena sem nad tem, kako piše. Končno nekdo tak! Priznam pa, da veliko domačega nisem brala. Kot da bi imela zadržek, pa sploh ne vem, zakaj. Morda je razlog faks, zdi se mi, da imam petkrat manj časa kot prej. Imam pa namen brati več slovenskih avtorjev, ker vem, da ne morem govoriti o bralnem okolju, če domačega ne berem.«

In kakšen je vaš cilj, ko gre za knjige?

»Reeees bi rada delala v knjigarni, zato sem tudi vpisala študij slovenistike in prevajalstva, angleščine. Pisala sem založbam in knjigarnam, ali bi lahko kje delala, ampak je običajno predpogoj diploma. Rada bi tudi prevajala in lektorirala, slovnico imam zelo rada. Ob branju pa tudi opažam, kaj in kako bi sama prevedla. Ali pa primerjam prevode, recimo romana Ahilova pesem. Če bi izbirala, bi delala med knjigami in z ljudmi, ki jih radi berejo in kupujejo.«

Za delo v knjigarni je najbrž dobro biti tudi vsaj malo ekstrovertiran …

»Kar jaz, vem, kam merite, sicer nisem. (smeh) Ampak pri knjigah pa sem kar prodorna. Ko me prijatelji pogosto cukajo za rokav, kaj naj kupijo kot darilo, sem zelo počaščena in večinoma, kolikor vem, tudi dobro izberem.«

»Reeees bi rada delala v knjigarni, zato sem tudi vpisala študij slovenistike in prevajalstva, angleščine. Pisala sem založbam in knjigarnam, ali bi lahko kje delala, ampak je običajno predpogoj diploma.«

Najbrž ste šli kdaj po 15. decembru v knjigarno in videli tavajoče ljudi?

»O, ja. In v takih primerih bi z veseljem vskočila in svetovala. Vsekakor delno tudi idealiziram knjigarne in delo v njih, toda nekaj tako lepega je, ko lahko predlagaš knjigo, ki bo morda tej osebi postala najljubša.«

Kaj pa pretehta pri nakupu knjige, za katere pri nas najpogosteje slišimo očitek, da so (pre)drage?

»So. Knjiga je v tem smislu tudi status, verjamem pa, da Slovenci, pa naj beremo ali ne, cenimo knjigo. Na policah jih imamo skoraj vsi, verjamem, da jo kdo kupi tudi, ker želi gostom dati vtis, da bere. Si pa predstavljam, kako bi lahko spodbudili nakup zlasti pri mladih, ko gre za prepoznavne ali zlasti ekranizirane naslove: zakaj nista izvirnik in prevod recimo skupaj – ne pa na dveh koncih knjigarne?«

In še to, nekaj besedil ste že napisali, kaj pa vaše literarno ustvarjanje?

»Ne bom lagala, včasih imam ideje, ampak ko potem premislim, se mi zdi, da take knjige niti sama ne bi prebrala. Poezija pa mi ni blizu, no, dokler se ne spremeni v glasbo. Poezije ne berem s takim užitkom kot prozo. Se mi pa zdi, da imamo vsi točko v življenju, ko se vprašamo, hej, kaj če bi napisal knjigo? Ampak ne verjamem, da imam že dovolj idej za 200 strani.«

***

Z book clubom s(m)o do zdaj prebrali:

  1. Sally Rooney: Normalni ljudje
  2. Susanna Clarke: Piranesi
  3. Taylor Jenkins Reid: Vseh sedem mož Evelyn Hugo
  4. Haruki Murakami: Norveški gozd
  5. Elena Ferrante: Genialna prijateljica
  6. Elena Ferrante: O novem priimku
  7. Elena Ferrante: O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo
  8. Elena Ferrante: O izgubljeni deklici
  9. V. E. Schwab: Nevidno življenje Addie LaRue
  10. Claire Keegan: Take majhne stvari
  11. Fredrik Backman: Tesnoba do roba
  12. Madeline Miller: Ahilova pesem
Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Refleksija 3. 4. 2024
Čas branja
Čas branja: 10 min

Prispevki k slovenskemu nacionalnemu kulturnemu programu

Miniserija, 3. epizoda

Prvi Nacionalni kulturni program (NKP), ki ga je sprejel državni zbor, Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2004–2007 (ReNPK0407), je nastajal v času ministrovanja Andreje Rihter. Ministrice, ki je ob Vasku Simonitiju edina preživela vsa štiri leta na položaju (v dveh vladah). Tekli smo tri različne, a paralelne kulturne kroge. Izdatno tudi na terenu. Danes bi se reklo, da smo bili dialoški in vključujoči. Povečini so prispevki zaposlenih, delovnih skupin, komisij ter zunanjih svetovalcev in predlagateljev nastajali na Maistrovi 10. Na novem sedežu ministrstva, skoraj dovolj velikem za organizacijsko-kadrovsko odločitev ministrice, ki je sledila ukinitvi samostojnega Zavoda za kulturno dediščino (organa v sestavi) in preselitvi zaposlenih med uradniške vrste. Od takrat je ministrstvo za umetnost ministrstvo za kulturo. V bistvu pa bi se moralo že takrat preimenovati v ministrstvo za kulturo in medije (pa se še do danes ni). Andreja Rihter je po temeljiti reorganizaciji ministrstva proceduralno dilemo, ali Šeligov predlog vložiti v parlamentarno obravnavo ali ne, rešila na edini možni način. Odločitev je bila deloma strokovna, deloma pa politična. Strokovno gledano je bilo treba razvojni dokument umestiti časovno, ga strukturirati, podložiti s potrebnim analitičnim vpogledom, predvideti postopke sprejemanja in spremljanja in predvsem opredeliti vlogo Nacionalnega sveta za kulturo (pristojnosti, sestava …).

Andreja Rihter je po temeljiti reorganizaciji ministrstva proceduralno dilemo, ali Šeligov predlog vložiti v parlamentarno obravnavo ali ne, rešila na edini možni način. Odločitev je bila deloma strokovna, deloma pa politična.

Ob interni razpravi o kakovosti predhodnega predloga ni bilo nobenega dvoma. Bilo je dobro izhodišče za izpostavitev ključnih sistemskih in operativnih prioritet. A nič več kot to. Da bi prva strategija lahko ponudila prepričljivo načrtovanje usode slovenske kulture, je bilo treba sprejeti novi krovni kulturni zakon. Ob tej politični odločitvi, ki je seveda bila tudi odločitev matične stranke, SD, pa je padla še ena. To je bila poglobljena Analiza stanja na področju kulture – s predlogom prednostnih ciljev, ki je bila, izdana v debeli beli knjigi (2002), tudi osnova za pripravo vsebinske strategije. Še danes je referenčna in vzorčna za druge podobne poskuse. Nezanesljiva in nepopolna je predvsem v dveh točkah: pri prikazovanju finančnih podatkov (pretežna sledljivost iz državnega proračuna) in naboru statističnih kazalnikov (neusklajenost). Navedene hibe so očitne tudi v sprejetem NKP. Bistvena in v poduk kasnejšim odločevalcem pa je politična gesta takratnega vodstva, ki se poenostavljeno glasi: brez analize stanja ni mogoče sprejemati ne strateških dokumentov ne novih ali spremenjenih zakonskih okvirov. Na to edinstveno lekcijo so nadaljevalci, ki jih ni bilo malo, preprosto pozabili. Ali pa so naivno mislili, da bodo izvrševali funkcijo vsaj štiri leta.

Andreja Rihter je bila ministrica za kulturo štiri leta (2000–2004), v Drnovškovi in Ropovi vladi (Fotografija: Borut Krajnc)

Skratka, Andreji Rihter je doslej edini uspel trojni dvojček. Analizi je sledilo sprejetje novega kulturnega zakona (ZUJIK, 2002), ki je 80-odstotno veljaven še danes in v katerem je na novo opisan in poimenovan Nacionalni program za kulturo. Je obvezen strateški dokument, ki ga sprejema državni zbor za štiriletno obdobje. Obvezno je tudi letno poročanje parlamentu. Nacionalni svet za kulturo imenuje državni zbor (prvotno je bil predviden predsednik republike) in šteje sedem članov (sedem modrih).

Urednik bele knjige in koordinator besedila ReNPK0407 je bil državni uradnik, specializiran za področje knjige in založništva, Uroš Grilc. Nedvomno mu je ta izkušnja pomagala pri pisanju v času njegovega ministrovanja, še bolj pa pri pisanju dveh strategij Mestne občine Ljubljana (prva 2008), ko je zasedal položaj načelnika/vodje oddelka za kulturo (nasledila ga je Mateja Demšič). Strategija razvoja kulture, kot se uradno imenuje ljubljanski dokument, je tudi edina v Sloveniji, ki neprekinjeno in s sprotnim poročanjem in osvežitvami določa ključne vsebinske in investicijske prioritete, po natančno določenih vsebinskih in finančnih kazalnikih spremlja delovanje javnega in nevladnega sektorja (in drugih akterjev) ter ob tem upošteva tudi navade/pričakovanja občinstva. Je tudi podlaga za sprejemanje dvoletnih proračunov in petletnih strategij kulturnih institucij, ki jih je ustanovila občina. Mestna strategija se kaj dosti ne ozira na državno, pa čeprav bi se morala. Razlog je dokaj preprost. Ali je država ne premore, ali je neuresničljiva, ali pa neresna.

Bistvena in v poduk kasnejšim odločevalcem je politična gesta takratnega vodstva, ki se poenostavljeno glasi: brez analize stanja ni mogoče sprejemati ne strateških dokumentov ne novih ali spremenjenih zakonskih okvirov.

ReNPK0407 je bil sprejet v začetku leta 2004 in je napisan na 62 straneh. Vseboval je tudi finančno prilogo s finančnimi posledicami (2,4 odstotka državnega proračuna!), ki pa se je v zakonodajnem postopku zgubila neznano kam. Opremljen je z dolgim, zgodovinsko natančnim – lahko bi ga označil kar za staroslovenskega – nagovorom o mestu slovenske kulture in z njo, na častnem mestu, slovenskim jezikom: »najpomembnejšim razločevalnim znakom Slovencev kot naroda«. Navaja 10 splošnih prioritet, nič kaj drugačnih od Šeligovih, le malce posodobljenih. Med njimi izstopajo: posodobitev javnega sektorja, sodelovanje z nevladnimi organizacijami, dostopnost, regijska ureditev (decentralizacija, policentrični razvoj) ter prvič omenjeni kulturna in kreativna industrija (z davčnimi olajšavami). Omenjena sta tudi trajnostni in celostni razvoj. Definira 12 področij, med njimi prvič intermedijske umetnosti. Posebej izpostavlja mednarodno sodelovanje. Med 67 splošnimi ukrepi in kar 174 po področjih (skupaj 241) najdemo nekaj res zanimivih. Med njimi še vedno nerealizirano pilotno statusno preoblikovanje nekaterih javnih zavodov v druge pravno-organizacijske oblike (gospodarski subjekti, ustanove). Napovedani eksperiment še vedno onemogočata Zakon o zavodih in Zakon o ustanovah. Ob tej posodobitvi še napoved preoblikovanja upravljanja (kolektivno upravljanje, sveti kot nadzorni sveti) in novi model zaposlovanja za določen čas »zaradi posebne narave dela«. Resolucija napoveduje izgradnjo NUK II (o tem se pogovarjamo že skoraj 50 let), pa izgradnjo državnega arhiva na Roški (končno v zaključni fazi izgradnje, le da na Poljanski). Najbolj bizaren dosežek resolucije vsekakor predstavlja zaveza, da mora biti najmanj polovica javnih programov namenjena »raznolikim etničnim tematikam«. Še dobro, da tega nismo ne dobro prebrali ne dobro slišali. Še dobro, da tega čudaštva ni zaznal niti zakonodajalec. Kaj šele predstavniki etničnih skupnosti in manjšin.

Da je bila resolucija ministrice Andreje Rihter z uradniško odmerjenimi opisi projektov tudi stvarna in uresničljiva, in ne kar neki seznam želja, kot se pogosto na hitro opravi s kulturnimi strategijami, dokazujejo naslednji projekti: pravno-premoženjska razrešitev nekaterih osrednjih nacionalnih ustanov (podržavljenje Cankarjevega doma, SNG Maribor in PDG Nova Gorica); podeljevanje delovnih štipendij (100); ureditev statusa samozaposlenih z razširitvijo pravic in seznama poklicev – s prednostno obravnavo deficitarnih poklicev in mlajših, ki šele vstopajo na trg dela; vzpostavitev mreže intermedijskih centrov (s podporo »kulturnega tolarja«); vzpostavljanje art kino mreže; enotni register kulturne dediščine; ustanovitev glasbeno-informacijskega središča (SIGIC); ustanovitev Foruma slovanskih kultur; izgradnja Muzeja sodobnih umetnosti in sploh muzejskega kvarta na Metelkovi; prenova SNG Opera in balet Ljubljana; prenova Slovenske kinoteke; odprtje dveh novih »ateljejev« (rezidenc) za slovenske kulturne delavce v tujini (Berlin in London) … Takratni kazalci (danes kazalniki) so dobro zasnovano resolucijo v mnogočem preglasili in jo zameglili. Naštel sem jih kar 339, od teh 42 splošnih. Posebnih, tistih po posameznih področjih, pa 297. Ob količinskem pretiravanju smo takrat zamočili še s tem, da jih več kot polovica sploh ne ustreza svojemu namenu, to pa je evalvacija uresničevanja po načelu prej-potem. Večina kazalnikov je bila opisnih in ne merljivih, kar pomeni, da je bila resna (letna) evalvacija že vnaprej onemogočena. Druga slabost dokumenta je nejasen časovni načrt izvajanja posameznih ukrepov – z navedbo virov financiranja.

Resolucijo o nacionalnem programu za kulturo 2008–2011 so spremenili v mandatu Majde Širca Ravnikar, leta 2010, ko so posebno podpoglavje namenili arhitekturi (in oblikovanju), kar je bilo nujno za ustanovitev državnega Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (Fotografija: Andraž Gombač)

Teh težav naslednik ministrice Vasko Simoniti ni imel. Tako kot ni opravil primopredaje poslov, se je požvižgal tudi na obveznost poročanja o izvajanju NKP v parlamentu – (tudi) zaradi tega si je sicer kot prvi med ministri prve Janševe vlade prislužil interpelacijo, a jo je, duhovitež, vrgel čez ramo. Proti koncu mandata, še preden se je prvič poslovil, pa si je premislil in pripravil svojo resolucijo. Brez resne javne razprave. Resolucija o nacionalnem programu za kulturo (ReNPK 2008-2011) je bila napisana na 74 straneh z obveznim uvodom, v katerem kar tako, na pamet zatrdi, da je bila večina ciljev predhodnih dveh dokumentov dosežena. Kar seveda ni res. Omenja še »množico ukrepov« in »neustrezne kazalnike«, kar povzroča »oteženo spremljanje«. Kar seveda je res. A res je tudi, da bi jih našel tistih sto, na podlagi katerih bi lahko tako spremljal (poročal), kot si ustvaril bazo podatkov za analizo stanja in pripravo lastne resolucije. Pa se mu je dalo? Niti ne. V esejističnem uvajalnem manifestu se ozre, pogleda nazaj. Kot bi hotel dokončati Šeligovo delo. Še načela skorajda dobesedno prepiše. Kulturo pojmuje kot »dinamično, izzivalno in neodvisno duhovno silo«. Vpenja jo tudi v takratne strateške dokumente države. Kar je dobro. Zelo rad ima povezovanje med kulturo, znanostjo in izobraževanjem. Kar je tudi dobro. Očitno pa ga je Janez Janša kasneje razumel preveč dobesedno in je, drugič na oblasti, kulturno ministrstvo pripojil superministrstvu, ki ga je kratko obdobje vodil Žiga Turk. Simoniti prepiše tudi kar nekaj formulacij iz programa Andreje Rihter. Tudi sicer zagovarja kontinuiteto, »brez revolucionarnih premikov«, a v izpustih in dejanjih ne skriva razočaranja nad prevelikim številom samozaposlenih in nevladnimi (aktivističnimi) organizacijami. Ob 11 načelih se v strukturi poglavij pojavi novost. Poimenuje jo smernice (7), v katerih najdemo vse tisto, kar nima svojega čvrstega sidrišča v siceršnji zasnovi, od e-kulture in EU do svobodnega trga in EPK 2012 (Maribor). Ključno poglavje Prioritete in cilji – ukrepi in kazalniki je popolnoma neberljiva godlja, zato se še danes čudim trpežnosti slovenskih poslank in poslancev. Na 14 področjih in podpodročjih najdemo 182 ukrepov in kar 212 kazalnikov. Ničesar se ni naučil. Ponovil je isto slabo vajo kot predhodnica. Je pa bistveno izboljšal opise in merljivost kazalnikov. To je še posebej razvidno na področjih knjige in AV-kulture, ki sta tudi edini zares dobro obdelani in prepričljivi področji, vključno z ukrepi. Ob navajanju ciljev in ukrepov na področju knjige, založništva in knjižnic zapiše celo izhodiščne statistične podatke iz 2006 in načrtovane za leto 2011.

Najbolj bizaren dosežek resolucije vsekakor predstavlja zaveza, da mora biti najmanj polovica javnih programov namenjena »raznolikim etničnim tematikam«. Še dobro, da tega nismo ne dobro prebrali ne dobro slišali. Še dobro, da tega čudaštva ni zaznal niti zakonodajalec. Kaj šele predstavniki etničnih skupnosti in manjšin.

Sicer ob abstraktnem paberkovanju o »reformi javnega sektorja« ali »celostni rešitvi statusa samozaposlenih« ne najdemo česa res ambicioznega ali izvirnega. Kaj šele »vrhunskega«, te obvezne besedne spremljevalke ob vsakem javnem nagovoru ministra na temo financiranja. Morda sta še najobetavnejša napoved ustanovitve Filmskega inštituta (vse do danes neuresničljive zahteve filmarjev) in priprava študije o institucionalizaciji sodobnega plesa (vlada z naslednico Majdo Širca Ravnikar dejansko ustanovi javni zavod, a ta ne začne delovati). ReNPK 2008–2011 je bil leta 2010 spremenjen v mandatu Majde Širca Ravnikar, in sicer tako, da je posebno podpoglavje namenjeno arhitekturi (in oblikovanju). To je bila nujna podlaga za ustanovitev državnega Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (podržavljenje nekdanjega Arhitekturnega muzeja Ljubljana z odkupom Fužinskega gradu). Zdi se, da bistveni del Simonitijevega NPK vendarle predstavlja tabelarni prikaz integralnega proračuna za kulturo po letih in po področjih. Nekakšna politična zaveza in popotnica naslednji vladi, da se bo proračun izdatno dvigoval vse do ciljnih 214 milijonov evrov. Če je ta visokoleteči cilj bil po njegovem odhodu dejansko še dosegljiv (204 milijona evrov v letu 2009), ga je neizprosno sklatila finančna kriza. Državni integralni proračun za kulturo se je leta 2012 skrčil za petino. In je nominalno in realno padal še naslednjih šest let.