avgust 2024 - AirBeletrina
Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Kritika 30. 8. 2024

O svobodi in ranljivosti sodobne ženske

Prejemnica 34. nagrade kresnik za najboljši roman preteklega leta Anja Mugerli v romanu Pričakovanja teme neplodnosti, umetne oploditve in spontanega splava problematizira skozi doživljanje mlade ženske. Splav, različne oblike težjih diagnoz, predvsem različnih vrst karcinoma, umiranje in smrt so teme, ki se že nekaj časa tudi pri nas pojavljajo v javnosti oziroma literaturi. O njih odkrito govorijo in pišejo praviloma ženske. Zato bi ob Pričakovanjih težko govorili o tem, da problematizirajo tabu temo, kar se je poudarjalo ob izidu romana in v dobršnem delu medijskih predstavitev oziroma kritiških odzivov, vključno z obrazložitvijo komisije ob podelitvi kresnika. Pred letom dni je na primer na izjemno subtilen, neposreden in pronicljiv način o dolgotrajnem in izčrpavajočem doživljanju mlade ženske po spontanem splavu pisala slovenska pisateljica Katja Gorečan v Materinski knjižici. Razen tega poznamo tovrstna razmišljanja ženskih pisateljic tudi iz tuje literature, na primer Olge Tokarczuk in drugih avtoric, ki jih prebira tudi prvoosebna pripovedovalka Pričakovanj.

Anja Mugerli (1984) v slovenskem prostoru ni novo pisateljsko ime; zbirki kratkih zgodb Zeleni fotelj (2015) in Čebelja družina (2020), za slednjo je avtorica prejela nagrado Evropske unije za književnost, ter roman Spovin (2017) so bili večkrat nominirani in nagrajeni.

O temi neplodnosti je avtorica pisala že v treh kratkih zgodbah, tokrat pa jo je, tudi ali predvsem na podlagi osebne izkušnje, razgrnila v romaneskni formi. Kot protiutež doživljanju petintridesetletne Jane – kot je povedala avtorica, ime ni naključje, pri čemer eno od ugibanj nagovarja k misli, da gre za izbor imena z enakimi črkami kot je avtoričino –, ki se zaradi nezmožnosti zanositve po prvotnih dilemah in ob podpori razumevajočega partnerja Primoža odloči za oploditev z biomedicinsko pomočjo, avtorica postavi njeni najboljši prijateljici, Tino in Katjo, ki, kar se tiče materinstva, predstavljata dve nasprotujoči si strani. Tina ima hčerko, ki jo postavlja na prvo mesto, konceptualna umetnica Katja pa nima otrok in si jih v svoji vnemi po umetniškem ustvarjanju ter bivanju v različnih rezidencah tudi ne želi. In v tem ne vidi nobene težave, niti ni, kot je videti, dojemljiva za morebitna pričakovanja družbe, da bi ji bilo kot ženski priporočljivo, če ne kar nujno, poskrbeti za naraščaj in doseči samoizpolnitev (tudi) v vlogi matere.

Trideseta leta so čas, ko se večina mladih odraslih odloča za družino in se o tem tudi pogovarja, a v današnjem, z vse globljim individualizmom, zaznamovanim s časom, kjer je sprejemljivo še marsikaj drugega in mnogo bolj kontroverznega kot to, da ženska ali par pri teh letih nimata otrok, družba v tem ne vidi težave.

Ob Katjini legitimni odločitvi, ki ji ne povzroča prav nobene težave, pa nastopi težava romana in neredkih (tudi strokovnih) zapisov o njem, češ da je Jana podvržena nenehnim pričakovanjem družbe, da je čas za otroka, kar ji ob intimni stiski kot posledici nezmožnosti zanositve predstavlja še dodatno breme. Ne samo, da je Katja tista, ki morebitno težo družbenih pričakovanj z lahkoto odvrže in bi bila v tem pogledu lahko zgled Jani (in bralcem), tudi sicer v romanu ni opaziti tovrstnega pritiska družbe. Če izvzamemo pogovore o načrtovanju družine med Jano in Primožem, je res, da pogovor med tremi prijateljicami večkrat nanese na to temo, vendar gre pri tem zgolj za izmenjavo različnih, neobvezujočih, večkrat nasprotujočih si mnenj. Res je tudi, da so trideseta leta čas, ko se večina mladih odraslih odloča za družino in se o tem tudi pogovarja (podobno kot se ob koncu osnovne šole mladostniki pogovarjajo o vpisih v srednjo šolo in po štirih letih na izbrano fakulteto ter kasneje o zaposlitvi, tako nekako gre ta časovnica in z njo povezana »pričakovanja družbe«), a v današnjem, z vse globljim individualizmom, zaznamovanim s časom, kjer je sprejemljivo še marsikaj drugega in mnogo bolj kontroverznega kot to, da ženska ali par pri teh letih nimata otrok, družba v tem ne vidi težave. Predvsem zato, ker se s tovrstnimi zadevami nima časa ukvarjati in ker je pogostost mlajših odraslih brez otrok v zahodnem svetu toliko narasla, da tovrstne izjeme že dolgo niso več predmet spotike. Res je sicer, da se Slovenija ne more enačiti na primer s Parizom, pa vendar prav romaneskna Katja, Slovenka, uteleša glas tistih, ki v lastni odločitvi o življenju brez otrok vidi legitimno in nedotakljivo pravico.

Zato je občutek o pričakovanju družbe, ki naj bi preveval ali preveva Jano, bolj posledica Janine osebnosti, morda tudi neizpolnjene osebne želje kot pa neempatične družbe, ki kot slon v trgovini s porcelanom brezobzirno maha po razboleni duši. O tem, kaj pomeni pritisk družbe v zvezi s potomstvom in kakšne posledice lahko prinese ženski, pričajo družbena, ali bolje, družinska pričakovanja in prakse znotraj nekaterih drugih kultur, na primer islamske, pa tudi hinduistične, kjer je, predvsem v nekaterih ruralnih predelih, ženska kot osrednja tarča in krivec zaradi »nesposobnosti pripeljati otroka na svet« lahko deležna za zahodni svet nepredstavljivo krutih osebnih, večkrat tudi usodnih diskreditacij.

Res je sicer, da se Slovenija ne more enačiti na primer s Parizom, pa vendar prav romaneskna Katja, Slovenka, uteleša glas tistih, ki v lastni odločitvi o življenju brez otrok vidi legitimno in nedotakljivo pravico.

V romanu je, s čimer ni nič narobe, bolj v ospredju Janina intimna stiska, ki narašča z vsakim naslednjim ginekološkim pregledom in posegi, ki sledijo, ob katerih zdravstveni sistem ugotovi »nepojasnjeno neplodnost« in ji ponudi razpoložljive možnosti. To je osrednje gibalo romaneskne pripovedi, ki nekoliko zasenči celo Janino primarno željo po otroku. Bralec ima, morda nekoliko paradoksalno, bolj občutek, kot da Jana sledi domnevnemu imperativu družbe kot pa resnični notranji želji po otroku, ki zna biti, in praviloma tudi je, globoka in vseprežemajoča in v imenu katere je ženska pripravljena narediti marsikaj. In se pri tem ne nujno počutiti kot žrtev. Pa spet, morda je ta bralčev občutek varljiv, morda Jana svoje želje po otroku ne artikulira na pretirano čustven, temveč bolj razumski način. Predvsem pa je v procesu poskusa oploditve z biomedicinsko pomočjo bolj kot želji podvržena skrbi oziroma strahu, da do zanositve ne bo prišlo.

Kljub temu se nekako zdi, da avtorica tako z vlogo osrednje protagonistke kot obeh prijateljicah, ki predstavljata šolsko postavljena nasprotujoča si pola, pelje pripoved po šablonski strukturi, za katero bi težko rekli, da tematsko prinaša kaj novega. Prinaša seveda intimna občutja ženske, katere proces zanositve je namesto partnerske intime in ljubezni izpostavljen hladnim ordinacijam s še bolj hladnim osebjem ter mučnimi in ponavljajočimi posegi v telo – ni torej več stvar njune intime, ampak »zadeva družbe« –, ki ji, kar je pri tem najbrž najhuje, ne morejo zagotoviti uspeha, se pravi zanositve, donositve in rojstva zdravega otroka. Ko po dveh dolgotrajnih in mučnih procedurah poskusa oploditve z biomedicinsko pomočjo – vsled temu je roman razdeljen na dva dela, Prvič in Drugič –, ko se Jana že predaja občutkom, da v trebuhu vendarle nosi novo življenje, a znova zakrvavi, se kljub odprtemu koncu romana zdi, da je s to možnostjo zaključila. Ne vemo sicer, ali se bo po počitnicah v Grčiji, kjer sta s Tino obiskali v umetniški rezidenci ustvarjajočo Katjo, njena odločitev o naslednjem poskusu vrnila (statistika uspešnosti OBMP govori v prid več poskusom), ali se bo predala »zgolj« možnosti naravne zanositve (ki je glede na njene zdrave reproduktivne organe, kot so ji zagotovili zdravniki, ter njena leta še vedno povsem realna) ali čemu tretjemu, pa vendar bralca ob koncu romana, podobno kot Jano, v nasprotju s celotno pripovedjo prežemajo občutki lahkotnosti in novih možnosti. Najprej seveda zato, ker se je z Janino odločitvijo o ustavitvi posegov v telo, ki jih avtorica postavlja pred bralca v vseh nadrobnostih in spremljajočih občutkih bolečine, izgube, praznine, nemoči, jeze, krivde, srama in kar je še tega, hkrati pa zato, ker je slutiti, da si je Jana s tem, ko je presekala z zgolj eno možno potjo, takrat morda še nevede odprla vrata za druge možnosti na poti k zadovoljujočemu, izpolnjujočemu in srečnemu življenju. Morda možnost posvojitve otroka, ki pa je v naši sredini, kljub nekaj izjemam, ki so o tem spregovorile javno, še vedno tabu tema, o kateri bi veljalo širše govoriti in o čemer Jana v romanu ne želi niti slišati oziroma se zgrozi, ko ji medicinska sestra ob seznanitvi s postopki OBMP po protokolu omeni tudi to možnost.

Roman je še najbolj kritika dejstva, da je mlada ženska oziroma mlad par – zanositev je običajno še vedno stvar dveh – v tem občutljivem procesu prepuščena predvsem sama sebi, da družba ne ponuja celostne, tudi psihološke podpore in da ta možnost ostaja na plečih prizadete ženske oziroma para.

Roman ni kritika zdravstvenega sistema, ki ponuja, kar ta trenutek zmore ponuditi, prav tako ne toliko kritika hladnega zdravstvenega osebja, saj so med njimi tudi tople izjeme, roman je avtoričino post festum soočenje z bolečo izkušnjo, ki jo je bila za potrebe (tudi avtoterapevtskega) pisanja prisiljena pogledati z distance. Nemara je roman še najbolj kritika dejstva, da je mlada ženska oziroma mlad par – zanositev je običajno še vedno stvar dveh – v tem občutljivem procesu prepuščena predvsem sama sebi, da družba ne ponuja celostne, tudi psihološke podpore in da ta možnost ostaja na plečih prizadete ženske oziroma para.

Jana je podporo iskala preko spletnih izmenjav mnenj in izkušenj sovrstnic s podobno usodo, skozi pogovore s prijateljicama in Primožem, s katerim sta se sicer pričela nekoliko odmikati, pa tudi skozi umetnost. Provokativna slika, sprva viseča ob vhodu v »stavbo hrepenečih in upajočih«, kot Kliniko za reprodukcijo zgovorno imenuje Jana, ki se ob koncu romana skrivnostno pojavi ob odprtju Katjine razstave, slika »Ženske, ki si želi otroka«, kot je Janin portret naslovil avtor in njen prijatelj Ivan, pogovori z umetnicami-intervjuvankami skozi radijski eter, ki jih vodi radijska novinarka Jana, drobni odseki likovne poezije in občasni odmiki v otroštvo protagonistke, vse to mehča sicer neprizanesljivo in zarezujočo linearno pripoved. Pripoved, ki skozi naplastene teme v prvi vrsti govori o sodobni ženski, ki ob številnih možnostih, za katere se svobodno odloča, v svoji izvorni ranljivosti potrebuje mnogo bolj razumevajočo podporo družbe.

Anja Mugerli: Pričakovanja (Cankarjeva založba, 2023)
Fotografija: Pieter van Eekeren, Wikicommons Fotografija: Pieter van Eekeren, Wikicommons
Panorama 29. 8. 2024

Peščeni planet, prepoln navdiha

Si na izletu, oddihu, dopustu. Hodiš, voziš se, letiš. Potuješ proč od vsakdana, tisočkrat videnega. In potem zagledaš tisto. Prizor se razpre pred tabo kot pomladni cvet in te napolni z radostjo. Morje. Sončni zahod. Katedrala. Oseba. Žival. Stvar. Tvar. Navdihne te, počutiš se, kot da letiš, kot da lahko naposled storiš tisto, kar si si od nekdaj želel. In potem rečeš najdražji ali najdražjemu: »Lepo je,« daš fotko na insta in greš na ocvrte kalamare, katerih fotka prav tako roma na instič.

Takšnih krajev ni malo. »Čarobno!« se pridušajo obiskovalci razgledniškega Blejskega jezera in lepijo na facebook po 76 fotk naenkrat. »Odtenki rdeče in rumene kakor pri kalejdoskopu krožijo po velikih skalah v daljavi, medtem ko se na obzorju rišejo obrisi počasi potujočih kamel,« v spletnih aplikacijah pravijo tisti, ki so obiskali Mesečevo puščavo Wadi Rum v Jordaniji. Ne omenjam je po naključju. Ampak do nje še pridemo.

No, pri nekaterih je vseeno drugače, oziroma je bilo pri marsikom, dokler nas ni omrežilo Omrežje in marsikoga spremenilo v odvisnika od dopamina, instantne zadovoljitve in všečkanja. V določenih ljudeh znajo naravne in/ali človeške lepote (še vedno) sprožiti nekaj višjega, neki navdih, ki preseže notranji občutek in se razlije naokrog, da se pri njem napojijo vsi. Zanimivo je videti in vedeti, kaj vse je na ta način navdihnilo velika književna in filmska dela, in ker je letos po kinih zaokrožil drugi del filmskega epa Peščeni planet oziroma Dune, ga ni napak vzeti za merilo.

V določenih ljudeh znajo naravne in/ali človeške lepote (še vedno) sprožiti nekaj višjega, neki navdih, ki preseže notranji občutek in se razlije naokrog, da se pri njem napojijo vsi.

***

Razdrimo najprej kakšno o Franku Herbertu, pisatelju te knjige, ki jo imamo od leta 2018 tudi v slovenščini; v prevodu Igorja Harba je izšla pri založbi Sanje. Herbert jo je napisal sredi šestdesetih let minulega stoletja, ko hipijevsko gibanje in »osvobajanje misli« s »spodbudnimi« snovmi sicer še nista zares prodrli v ameriško javnost. A ti studenci so že tekli proti prihodnjemu vodotoku, ki je pomagal odplakniti militarizem in nepravičnost.

Frank Herbert (1920–1986)

Eden teh pritokov je bil Dune, Herbert pa je navdih zanj deloma našel v razgledu na sipine. Ne sicer v Sahari, kot bi si človek mislil na prvo žogo, temveč v domačih ZDA, v zvezni državi Oregon, katere obalo med drugim tvorijo prostrane peščine. Oblasti so skušale njihovo širjenje že pred stoletji preprečiti s sajenjem in sejanjem rastlin, kar je dalo Herbertu misliti. Navdušila ga je moč sipin, ki so se počasi, a nezadržno širile in goltale rodovitno zemljo, in njihovo moč je opeval v pismu svojemu literarnemu agentu. Pesek je namreč že v 18. in 19. stoletju prekril številne ceste in hiše, ki so jih postavili priseljenci iz Evrope. Še nekaj je zanimivo: v Oregonu se morska obala dotika sipin, kar je vzporednica Dunovi ikonični dvojnosti med puščavo in vodo, med puščavskim planetom Arrakis in svetom Caladan. S slednjega prihaja dinastija Atreides in z njo Paul, prerok Muad’Dib, osrednji lik začetnih romanov v dolgometražni seriji, ki se odvija daleč v prihodnosti. Paul z družino prispe na Arrakis, da bi za imperatorja pridobival slovito začimbo, ki omogoča »pregibanje uma in prostora«, a stvari se seveda krepko zapletejo.

Nastala je imenitna »pravljica za odrasle«, ki nam pomaga sanjati o tem, kam bi se človeštvo nekoč utegnilo razširiti, in doumeti, kako bi shajalo v tako ogromnem razmerju.

To in druge ideje v Peščenem planetu – začimba melange so spore »čarobnih gobic«, s katerimi si je Frank rad »širil obzorja«, orjaški peščeni črvi so ličinke, ki so se gostile s taistimi gobicami, čarovnice-vidkinje Bene Gesserit ustrezajo mehiškim kultom … – so se pomešale v pisateljevem s substancami obogatenem umu. Nastala je imenitna »pravljica za odrasle«, ki nam pomaga sanjati o tem, kam bi se človeštvo nekoč utegnilo razširiti, in doumeti, kako bi shajalo v tako ogromnem razmerju. Krovni mehanizem povesti je enak kot pri pravljicah, ki razlomijo, prebavijo in na novo sestavijo realnost v poenostavljeno sliko, ta pa otroku pomaga razumeti zanj preveč kompleksno realnost. To (znanstvena) fantastika stori za odraslega. Pri tem je zanimivo, kako močna je ekološka nota in kako moderen je zato Dune. Za nekatere je to ultimativni ekološki roman, saj problematizira izkoriščanje Arrakisa, začimbo vzporeja z nafto in streže s citati, kot je: »Najpomembnejša naloga ekologije je razumevanje posledic.« Sloviti gromozanski črvi, ki živijo pod peskom na Arrakisu, so utelešena moč narave, ki se odziva na človeško tvorjenje pravilnih vzorcev. »’Hoditi morava brez ritma,’ je rekel Paul in si priklical spomin na može, ki hodijo po pesku.« Kajti ritem prikliče črva, medtem ko črvi »branijo pesek z začimbo«.

Franka Herberta so navdihnile Oregonske sipine v domačih ZDA (Fotografija: Kimon Berlin, Wikicommons)

***

Ampak knjiga je eno, film pa drugo, in režiser Denis Villeneuve, ki je prevzel štafetno palico od Davida Lyncha (ter malce od Alejandra Jodorowskyja, čigar nedokončani Peščeni planet naj bi ljudem, ki niso vzeli LSD-ja, vzbudil vtis, da so ga), se je znašel pred težko nalogo. Kako na platnu prepričljivo upodobiti Arrakis, da bo izvenzemeljski, ob tem pa še vedno prepoznaven in ne čisto tujski ali računalniško ustvarjen? Iskanje lokacij se je začelo že leta 2018, toda na srečo je Villeneuve prej posnel film Ženska, ki poje (Indcendies), ki se je delno odvijal v puščavi na Bližnjem vzhodu.

V debatah z drugimi ustvarjalci se je spomnil obiska Mesečeve puščave Wadi Rum v Jordaniji (pa smo prišli do nje!), kjer sredi prostranih sipin stojijo visoke skale. Tak je Herbertov Arrakis, za nameček pa so tam okrog posneli več hollywoodskih filmov, od Lawrencea Arabskega do devetega dela sage Vojna zvezd. Slednje je precej ironično, če vemo, da se je George Lucas pri njenem snovanju med drugim naslonil na Dune. Luke Skywalker je recimo doma na puščavskem planetu Tatooine, in lahko bi rekli, da je slovita Sila priredba Herbertovih »višjih dimenzij uma« prek gobic in pejotla.

Igralec Timothée Chalamet in režiser Denis Villeneuve med snemanjem filma Peščeni planet, 2. del (2024) (Fotografija: Niko Tavernise / Warner Bros. Pictures)

Ne vem, ali je Villeneuve dal na svoj insta kako fotkico iz pravljičnega Wadi Ruma ali bližnjega mesta Petra, ki smo ga občudovali v tretjem Indiani Jonesu. A prav jordanska puščava je v njem zanetila filmotvorsko iskro in botrovala čudoviti kinematografski izkušnji. Če bi ljudje bolj prisluhnili takšnemu navdihu in se manj brigali za nastopaštvo na družbenih omrežjih, bi bila človeška kulturna zakladnica nedvomno dosti bogatejša.

Herbertov kultni roman Peščeni planet (Dune), v prevodu Igorja Harba leta 2018 izdan pri založbi Sanje (Fotografija: Andraž Gombač)
Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Panorama 28. 8. 2024

Meryl Streep, ta buška je bila pa zate!

Kadar pride Meryl Streep, ta dobi avtogram, tisti buško, za vsakogar se najde nekaj …

Hja, danes, ko se na otoku Lido pričenja že 81. Beneški filmski festival, spet listam po spominih. In se nasmiham. Skupaj z njo na fotografijah. Velja za najbolj cenjeno igralko na planetu, kar je mogoče podkrepiti že s suhoparno statistiko. Za okus: rekordnih 21 nominacij za oskarja – prejela je tri – in rekordnih 33 za zlati globus – prejela jih je osem. Pa gora drugih, čisto na vrhu kajpada najnovejša, častna zlata palma na letošnjem festivalu v Cannesu. Številke, nagrade, priznanja, novice, novičke in trači gor ali dol, v kinodvorani ali pred domačim zaslonom jih v hipu preglasi še tako tih vzdih: »Kako naravno igra – kot da sploh ne igra!«

*

Živo pomnim: sem delal, garal, tekal sem ter tja, zalezoval, vohljal in tipal, fotografiral, snemal in spraševal, rinil in se prerival, pisal, bolj malo jedel – ni bilo časa! –, tistih enajst dni hitro hujšal, pa prav nič trpel. Užival na polno!

Z beneškega filmskega festivala sem se bralkam in bralcem Primorskih novic prvič oglasil leta 2005. Uvodoma sem si privoščil samo dva enodnevna obiska, že leto zatem pa sem šefe prepričal, da velja tovrstno privlačno in tehtno rajanje v soseščini zajeti v celoti, od začetka do konca, tako zadnja avgustovska dneva kakor prvih devet septembrskih. Očitno se je obneslo, navsezadnje sem vajo ponovil še naslednje leto, potem pa prednost dal družini, slinčkom, stajici, tem rečem.

»Pazi se, kolega, zdaj ti je razbila glavo, naslednjič ti bo strla srce!« Zarežal se je, se pobožal po glavi: »Ko jo spet vidim, ji bom pokazal buško in rekel: Tole, Meryl, je bilo pa zate!«

Brskam po starih člankih in prenatlačeni omari. Fotografije in podpisi mi svežijo spomin, kdo vse je leta 2006 soustvarjal 63. beneško Mostro: Catherine Deneuve, Helen Mirren, Juliette Binoche, Laura Dern, Scarlett Johansson, Ben Affleck, Clive Owen, Kenneth Branagh, Emilio Estevez, Lindsey Lohan, Christian Slater, Josh Harnett, Aron Eckhart, Maria Bello in še marsikdo, ob njih tudi režiserji Oliver Stone, Brian De Palma, David Lynch, Paul Verhoeven, Spike Lee, Alfonso Cuarón. In še in še.

V Ženski francoskega poročnika, posneti po romanu Johna Fowlesa, se je v Jeremyja Ironsa zaljubila tako v fiktivni zgodbi iz viktorijanske Anglije kakor v vlogi »resnične« igralke.

In ona, ki sem se je med vsemi najbolj razveselil. Meryl. Prva dama Hollywooda. Kaj vse je že bila! V Lovcu na jelene (The Deer Hunter, 1978) je čakala Roberta de Nira, ki se je boril v Vietnamu – in bila prvič nominirana za oskarja). V drami Kramer proti Kramerju (Kramer vs. Kramer, 1979), posneti po romanu Averyja Cormana, se je ločevala od Dustina Hoffmana – in dobila oskarja. Istega leta je bila v Manhattnu (1979) že ločena od Woodyja Allena. V Ženski francoskega poročnika (The French Lieutenant’s Wife, 1981), posneti po romanu Johna Fowlesa, se je v Jeremyja Ironsa zaljubila tako v fiktivni zgodbi iz viktorijanske Anglije kakor v vlogi »resnične« igralke. V Sophiejini odločitvi (Sophie’s Choice, 1982), posneti po romanu Williama Styrona, je bila preživela taboriščnica s strašno, neznosno popotnico – in zatem še z oskarjem. V Moji Afriki (Out of Africa, 1985) je bila danska baronica, zaljubljena v svobodoljubnega lovca Roberta Redforda. V komični drami Ko boli srce (Heartburn, 1986) se je poročila z Jackom Nicholsonom. V Divji reki (The River Wild, 1994) se je na pobesnelih brzicah pretepala s Kevinom Baconom. V Najinih mostovih (The Bridges of Madison County, 1995), posnetih po romanu Roberta Jamesa Wallerja, je bila razpeta med dolgočasni vsakdan in pustolovskega fotografa Clinta Eastwooda. V Glasbi mojega srca (Music of the Heart, 1999) je učence z družbenega roba učila igrati violino …

V presunljivi Sophiejini odločitvi, posneti po romanu Williama Styrona, jo nacist v koncentracijskem taborišču postavi pred nemogočo izbiro: odločiti naj se, kateri od njenih dveh otročičev bo šel v plinsko celico.

Po takem rafalu prejkone vrhunskih vlog te potemtakem ne more presenetiti, da je v Benetkah završalo, zarožljalo in zaropotalo, če si v druščino butnil: »Meryl!« Bi bil previdnejši, če bi vedel, kaj bo sledilo. Namreč, ko sem novinarske kolege za ograjo ob tistem lesenem pomolu, kjer se z barčice izkrcajo gostje, na lepem presenetil z oznanilom, da na obzorju vidim njo, so bliskovito planili pokonci. Italijanski snemalec je z glavo priletel naravnost v objektiv mojega fotoaparata. Potem ko je Meryl švignila mimo nas in le za hip zaustavila korak, se nam nasmehnila, pomahala in pod oboki že izginila v polmrak hotela, sem potolčenega snemalca potrepljal: »Pazi se, kolega, zdaj ti je razbila glavo, naslednjič ti bo strla srce!« Zarežal se je, se pobožal po glavi: »Ko jo spet vidim, ji bom pokazal buško in rekel: Tole, Meryl, je bilo pa zate!«

Ta in naslednji dan je igralka tu in tam spet švignila mimo nas, vselej nasmejana in vsakič v drugi poletni obleki. In begava, vse do tiskovne konference, ko je vendarle posedela kake pol ure ter nam skupaj z drugimi soustvarjalci pojasnila to in ono o filmu, ki ga je prišla predstavit – o Hudičevki v Pradi (Devil Wears Prada, 2006), satirični komediji, v kateri je upodobila prvo damo v svetu mode.

Meryl Streep kot stroga urednica modne revije in Anne Hathaway kot njena mlada asistentka v filmu Hudičevka v Pradi (2006).

Njen prihod v dvorano, polno novinarjev, so pospremili takšni vzkliki in ploskanje, kakor bi se pričel rockovski koncert, ne tiskovna konferenca. Še preden se je navdušenje poleglo, sem otrpnil. Kajti sivolasi možakar za pultom je kazalec uperil vame …

»Običajno res igram gorgonske ženske, zmaje, groteskne like. Moja naloga je, da jih kot igralka naredim večdimenzionalne, širše.«

Aha, moram pojasniti, kako gre to. Torej, na tamkajšnjih srečanjih s filmskimi ustvarjalci lahko zbrani novinarji goste zaslišujejo nekako pol ure. Včasih jim uspe postaviti trinajst vprašanj, včasih zgolj tri, odvisno od zgovornosti vprašanih. Doživel sem tako Oliverja Stona in Emilia Esteveza, ki sta odgovarjala na dolgo in široko, v več odstavkih, pa tudi Kennetha Branagha, ki je za povrh novinarjem milo za drago vračal s protivprašanji in sproti ustvarjal nekakšen debatni klub, kakor tudi drugo skrajnost, na primer Davida Lyncha, pri katerem je vprašanje obveljalo za mojstrsko, če je režiser nanj odgovoril v več kot dveh, treh zlogih. Kdo sprašuje? To določa vodja tiskovne konference. S pogledom drsi po novinarjih, ki iztegujejo roko, nakar presodi, kdo je pravšnji, da postavi vprašanje. Nekaj tiskovnih konferenc je trajalo, preden se je prvič odločil, da dobim priložnost. Vprašanje je očitno ocenil kot dovolj dobro, saj sem že naslednjič spet dobil priložnost, in to prej kot prejšnjič. Ko je na vrsto prišla Meryl Streep, pa me je pogledal kar takoj, pokazal name in nemo prikimal: ajde, začni!

Meryl maha – v prvi obleki (Fotografija: Andraž Gombač)

Ko se je trušč polegel, sem prevzel mikrofon, vstal, pogoltnil debel cmok in najprej osvežil spomin na tedaj še dokaj nov »rimejk« Mandžurskega kandidata (The Manchurian Candidate, 2004) – po romanu Richarda Condona je John Frankenheimer že leta 1962 posnel črno-beli film, v novem tisočletju pa ga je režiral Jonathan Demme. Glavne vloge so odigrali Denzel Washington, Liev Schreiber, Jon Voight … in seveda Meryl Streep, ki sem ji čestital, poudaril, da je njen portret brezobzirne povzpetniške senatorske vsekakor briljanten, po svoje soroden vlogi modne urednice v novem filmu Hudičevka v Pradi. Nakar sem jo pobaral, zakaj za vraga zadnje čase igra tako ostre, grobe, neusmiljene, militantne dame. »Ha, militantne!« se je zasmejala Meryl, dvorana pa z njo. »No, to so verjetno vloge, ki jih pišejo za ženske mojih let. Kaj pa vem, morda je v družbi kaj takega, da vidi ženske tako, ne vem. Filma, ki ju omenjate, smo posneli po zelo zanimivih, inteligentnih scenarijih. Pred kratkim pa sem nastopila tudi v filmu, ki ga tu imenujejo Radio America, sicer pa je naslov A Prairie Home Companion. Odigrala sem povsem drugačno žensko. Takšne vloge pa so prej izjema kot pravilo, običajno res igram gorgonske ženske, zmaje, groteskne like. Moja naloga je, da jih kot igralka naredim večdimenzionalne, širše.«

Meryl maha – v drugi obleki (Fotografija: Andraž Gombač)

A sama nikoli ne bi bila pripravljena vsega žrtvovati za kariero, kakor to stori v Hudičevki v Pradi kot ledeno hladna Miranda Priestly. »Priznati moram, da sem bila v življenju zelo srečna,« nam je povedala v Benetkah. »V šovbiznisu je pač tako, da si vsake štiri mesece brezposeln in čakaš na nov projekt. No, če si pripravljen pristati na takšno nestabilnost, ti sicer ni slabega. Ker sem igralka, družini lahko posvetim več časa, kot bi ji ga, če bi imela redno zaposlitev in le dva tedna avgustovskega dopusta. Ne, ne morem se pritoževati.«

Meryl maha – v tretji obleki (Fotografija: Andraž Gombač)

Ob Meryl so sedeli še režiser David Frankel ter igralska kolega, tako Stanley Tucci kakor tedaj šele 23-letna Anne Hathaway, ki je upodobila hudičevkino tajnico. Ob vprašanju, kaj ji pomeni moda, je mladenka priznala, da se v svetu slave in blišča ne znajde najbolje: »Še vedno sem ranljiva. Ob takšnih priložnostih, kakršna je današnja, se ne počutim najbolje. Moda je zame v takšnih razmerah nekakšen ščit – morda bom rekla napačne stvari, a poskrbeti moram, da bom vsaj videti lepa, ko jih izrečem.«

Avtogram pod fotografijo pošastne senatorke, ki jo je krasno odigrala v Mandžurskem kandidatu (2004).

Tiskovna konferenca se je sklenila in spet je prišel naš stari znanec – kaos. Skozi brzice avtogramov in bliskavic se mi je vendarle uspelo pririniti do Meryl. Prosil sem jo za podpis pod fotografijo pošastne senatorke, ki jo je tako čudovito upodobila v Mandžurskem kandidatu. In ji izročil drobcen dar: lično zelenkasto knjižico, pri Celovški Mohorjevi izdan angleški prevod Prešernovega Sonetnega venca, ki sta ga v A Wreath of Sonnets prelila kanadski slavist Tom Priestly in njegov ameriški kolega Henry R. Cooper. Napisal sem ji tudi posvetilo. Nočem ga ponavljati. Takrat se mi je v zanosu zdelo primerno, a še danes ob spominu nanj, cukreno patetičnem, zardim. Nočem ga ponavljati, povem samo, da sem vanj vpletel naslov filma Glasba mojega srca. Evo, spet sem zardel.

Drobcen dar za veliko igralko: Prešernov Sonetni venec, prepesnjen v angleški A Wreath of Sonnets.
Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Panorama 27. 8. 2024

»Ljudi moraš imeti rad«

»Kuge so po svetu divjale vsaj tolikokrat kot vojne. Pa kljub temu sleherna kuga in sleherna vojna najdeta ljudi nepripravljene,« beremo. »Kadar izbruhne vojna, ljudje govorijo: ‘To ne bo dolgo trajalo, je preneumno.’ Čisto jasno je, da je vojna preneumna stvar, a to ji nikakor ne brani, da ne bi dolgo trajala. Neumnost zmeraj dolgo traja, to bi ljudje čisto gotovo že zapazili, če ne bi zmeraj mislili le nase.«

Albert Camus (1913–1960), ob Sartru glavni predstavnik eksistencializma, je v romanu Tujec (1942) in z njim uglašenem sočasnem spisu Sizifov mit utemeljil filozofijo absurda, izvirajočega iz »nasprotovanja človeka, ki sprašuje, in sveta, ki nespametno molči«. Od ravnodušnega in moralno topega tujca Mersaulta, ki si po nesmiselnem umoru Arabca želi samo, da bi ga na javni usmrtitvi razjarjena množica pod giljotino sprejela s kriki sovraštva, je Camus svojo filozofijo pripeljal do Kuge (1947) in z njo ubranega filozofskega Upornega človeka, do veličastne himne upora in solidarnosti, tople hvalnice vseh sočutnih in požrtvovalnih, ki brez upa zmage in zagotovljenega poplačila pomagajo sočloveku.

»Neumnost zmeraj dolgo traja, to bi ljudje čisto gotovo že zapazili, če ne bi zmeraj mislili le nase.«

Kuga, pripoved o Oranu, francoski prefekturi na alžirski obali, meščanih in njihovem spopadanju z epidemijo, je v slovenskem prevodu Jožeta Javorška prvič izšla leta 1965; v epohalni zbirki Sto romanov pri Cankarjevi založbi ji je družbo delal pet let starejši Tujec. Ponatisoma v letih 1986 in 2007 je sledil še najaktualnejši, »kovidni«, leta 2020 izdan pri Beletrini. Kuga še danes omogoča več različnih, tudi za našo dobo nadvse relevantnih branj, v spremni besedi ugotavlja glavni urednik Urban Vovk: »Poleg klasične kronike, kronike neke epidemije – branja, h kateremu nas navaja glas pripovedovalca, ki se nam na zadnjih straneh naposled razkrije in nosi ime ene od romanesknih oseb – je pripoved mogoče brati tudi kot alegorijo izrednega stanja, v katerem so ljudem v imenu višjega cilja odvzete osnovne svoboščine in so odpravljena njihova osebna življenja, med takšna stanja pa se seveda uvrščajo tudi vojne in različne oblike političnega enoumja, ko se individualne usode stopijo v kolektivni.«

Že, že, dobro vemo, da »bacil kuge ne umre in nikdar ne izgine«, prej ali slej se vrne »v kakšno srečno mesto«. In prav zato velja vnovič in zopet in znova brati mojstrovino, ki nam obenem prigovarja, da so med nami tudi ljubezen, sočutje, solidarnost – do kdaj bodo, pa je odvisno samo od nas. Tudi in zlasti od tebe, draga bralka, dragi bralec, ki te danes vabimo, da ob izbranem odlomku romana zakorakaš v prijetno morje in zaplavaš z junakoma romana, zdravnikom Rieuxom in novinarjem Tarroujem.

___________________________________________________________________________________

Po kratkem premolku se je doktor malo vzravnal in vprašal Tarrouja, če se mu kaj sveti, katero pot bi bilo treba ubrati, da bi človek prišel do miru.

»Da. Ljudi moraš imeti rad.«

Sireni dveh rešilnih voz sta se oglasili v daljavi. Vzklikanje, ki je bilo še pred kratkim nejasno, se je zgostilo na skrajnem robu mesta pod kamnitim gričem. Istočasno je bilo slišati nekaj takega, kar je bilo podobno detonaciji. Nato je spet vse potihnilo. Rieux je pozorno gledal, kako je svetilnik dvakrat poblisnil. Kazalo je, da je sapa začela pihati močneje, in hkrati je vetrič z morja prinesel duh po soli. Zdaj je bilo razločno slišati pridušeno sopenje valov na čereh.

»Ali je človek lahko svetnik brez boga, je edini konkretni problem, ki ga dandanes poznam.«

»Skratka,« je rekel Tarrou čisto preprosto, »rad bi vedel edino to, kako človek postane svetnik.«

»Pa saj ne verjamete v boga?«

»Saj to je tisto. Ali je človek lahko svetnik brez boga, je edini konkretni problem, ki ga dandanes poznam.«

Nenadoma je brizgnila s tiste strani, od koder je bilo prej slišati kričanje, velikanska svetloba in po protitoku vetra je priplavalo do obeh mož nejasno vpitje. Svetloba je takoj zatem potemnela in v daljavi, tam za robom strešnih teras, je ostalo samo nekakšno žarenje. Ko je veter za hip potihnil, je bilo razločno slišati krike ljudi, nato pa strele in vpitje množice. Tarrou je vstal in je poslušal. Slišati ni bilo ničesar več.

»Spet so se spopadli pri vratih.«

»Končano je,« je rekel Rieux.

Tarrou je zamrmral, da ni nikoli končano in da bodo še žrtve, ker velja pač tak red.

»Mogoče,« je odgovoril doktor, »ampak, veste, jaz sem bolj na strani premagancev kot na strani svetnikov. Zdi se mi, da me herojstvo in svetost ne mikata. To, kar me mika, je: biti človek.«

»Seveda, za isto stvar se pehava, le da jaz nisem tako ambiciozen.«

»Zdi se mi, da me herojstvo in svetost ne mikata. To, kar me mika, je: biti človek.«

Rieux je mislil, da se Tarrou norčuje, pa se je ozrl vanj. V bledi svetlobi, ki je prihajala z neba, je videl žalostno resen obraz. Veter je ponovno zapihal in Rieux je začutil na koži, kako ga je mlačno pobožal. Tarrou se je zdrznil:

»Ali veste, kaj bi morala storiti za prijateljstvo?«

»Kar hočete,« je rekel Rieux.

»Iti bi se morala kopat v morje. Celo za bodočega svetnika je to dostojna zabava.«

Rieux se je nasmehnil.

»Z najinimi prepustnicami bi lahko šla na pomol. Navsezadnje je preneumno, da živiva samo v kugi. Res je seveda, da se mora človek boriti za žrtve. A če zaradi tega ničesar več ne ljubi, čemu neki služi boj?«

»Da,« je rekel Rieux, »pojdiva!«

Trenutek pozneje se je avto ustavil pred železnimi vrati pristanišča. Na nebu je svetila luna. Mlečno nebo je razstiljalo po zemlji blede sence. Za njima se je v stopnicah dvigalo mesto in iz njega je prihajal vroč in bolan dih, ki ju je potiskal proti morju. Svoje dokumente sta pokazala čuvaju, ki jih je precej dolgo pregledoval. Nato sta šla po ploščadi, kjer so bili zloženi sodi in kjer je dišalo po vinu in po ribah, in od tam krenila proti pomolu. Še preden sta tja prišla, jima je duh po jodu in po algah naznanil morje. Nato sta ga tudi zaslišala.

Tiho je šumelo ob vznožju velikih skal ob pomolu, in ko sta lezla po njih, se jima je prikazalo gosto kot žamet, mehko in gladko kot žival. Sedla sta na tiste skale, ki so gledale na odprto morje. Vodovje je naraščalo in počasi spet upadalo. Na mirnem dihanju morja so se prikazovali in izginjali oljnati odsevi. Pred njim je stala brezkončna noč. Rieuxa, ki je čutil pod svojimi prsti kozavo lice skal, je napolnjevala čudna sreča. Obrnjen proti Tarrouju, je na mirnem in resnem prijateljevem obrazu zaslutil isto srečo, ki ni pozabljala ničesar, niti umora ne.

Nekaj minut sta rezala vodo v istem taktu in enako krepko, bila sta sama, daleč od sveta, končno rešena mesta in kuge.

Slekla sta se. Rieux se je pognal prvi. Vode, ki so bile sprva mrzle, so se mu zazdele mlačne, ko se je vračal na površje. Ko je nekajkrat zamahnil z rokami, je dognal, da je morje to noč mlačno, kot so mlačna jesenska morja, ki jemljejo zemlji v dolgih mesecih nabrano toploto. Plaval je z enakomernimi gibi. Ko je udarjal z nogami, je ostajala za njim penasta sled, voda je bežala vzdolž njegovih rok in se mu lepila na noge. Glasen štrbunk mu je naznanil, da je tudi Tarrou skočil v vodo. Rieux se je obrnil na hrbet in čisto negibno zrl v poveznjeno nebo, polno meseca in zvezd. Globoko je dihal. Nato je zaznal čedalje razločnejše čofotanje, ki je bilo v tišini in samoti noči čudno jasno. Tarrou se je približeval, kmalu je bilo slišati njegovo dihanje. Rieux se je spet obrnil, prišel do prijatelja ter plaval z njim v istem ritmu. Tarrou je rezal morje z močnejšimi zamahi, zato je moral zdravnik zaplavati hitreje. Nekaj minut sta rezala vodo v istem taktu in enako krepko, bila sta sama, daleč od sveta, končno rešena mesta in kuge. Rieux se je prvi ustavil in nato sta plavala počasi nazaj, razen enkrat, ko sta zašla v mrzel tok. Brez besede sta začela plavati hitreje, ker ju je oplazilo to presenečenje morja.

Ko sta se spet oblekla, sta brez besede odšla. Imela pa sta isto srce, in spomin na to noč jima je bil prijeten. Ko sta iz daljave zagledala stražo kuge, je Rieux vedel, da si je Tarrou tako kot on mislil: da ju je bolezen pozabila, da je bilo to prav, a da je zdaj treba spet začeti.

Fotografija: Dušan Čater Fotografija: Dušan Čater
Beletrina Digital 26. 8. 2024

Na poti s Perotom Lovšinom

Kratka reportaža o nastajanju knjige Pero (Behind the scenes)

Nekega zgodnjepomladanskega dne sem se s prijateljem Mohorjem nastavljal še sramežljivim sončnim žarkom, ki so padali na teraso pred njegovo hišo. Mogoče sva se tam že preveč zasedela, kajti najin pogovor je počasi zamrl, teme, ki so nama ljube, sva izčrpala in napočil je čas, da gostitelj, ki je svojčas delal tudi kot DJ, zavrti kaj iz svojega bogatega repertoarja. Po nekaj udarnih ritmih anglosaksonskih glasbenikov je iz zvočnikov zadonel znan glas. Greva, punca, v južne kraje, je vabil, glas pa je bil Perotov. Zelo prepoznaven. Raskav in sproščen, na trenutke len, predvsem pa kul.

Vsak k… ima že svojo biografijo, je rekel moj prijatelj. Pero pa ne!

Strinjal sem se in dodal, da sem prebral tudi nekaj zelo dobrih biografij. On tudi, je rekel, ampak Pero si jo pa res zasluži, je dodal in jaz sem se spet strinjal. Napolnjena s sončno energijo sva takoj stopila v akcijo. Mohor je poznal Perota in ga je takoj poklical. Jaz sem biografijo o Perotu predlagal Čandru, ki jo je z veseljem »požegnal«.

Dan je bil lep in vse se je zdelo tako enostavno. Pa ni bilo čisto tako.

Pero, skromen, ki se nikoli ni rad razgaljal v javnosti več, kot je bilo treba, in po vsej verjetnosti že fino naveličan pompa, ki se je že od najstniških let ustvarjal okoli njega, je menil, da to ni najboljša ideja.

Fotografija: osebni arhiv Fotografija: osebni arhiv
Refleksija 23. 8. 2024

Odprto pismo Evropi

Mednarodni festival Dnevi poezije in vina je sinoči na Vrazovem trgu na Ptuju tradicionalno odprlo javno branje Odprtega pisma Evropi. Vsako leto zazveni v številnih jezikih in objavijo ga ugledni evropski mediji. Osebno ga prejmejo vsi poslanci Evropskega parlamenta ter člani Sveta Evrope in Evropske komisije.

Letos ga je napisal in prebral poljski pesnik, pisatelj in prevajalec Jacek Dehnel. Vabljeni k branju njegovih aktualnih in tehtnih spoznanj, pomislekov, skrbi in upov.

___________________________________________________________________________________

Spoštovane poslanke in poslanci Evropskega parlamenta,

počaščen sem, da so me organizatorji festivala Dnevi poezije in vina prosili, naj vam napišem pismo, čeprav sam niti ne verjamem v neposredno moč pisane besede. Odprta pisma, romani in pesmi spreminjajo svet le redko in običajno z zamudo.

Zato bom začel z avtorjema, ki jima je uspelo spremeniti svet – resda ne neposredno in ne takoj, vendar so se njune osebne drame, spretno pretvorjene v besede, na koncu izkazale za pomemben del velikih procesov, ki so resničnost spremenili na bolje.

Oscar Wilde je leta 1891 napisal esej Človeška duša v socializmu,[1] ki ne govori veliko o duši in še manj o socializmu, kajti Wilde očitno ne o enem ne o drugem ni vedel kaj dosti. A to je osupljivo, in kot smo tega pri avtorju vajeni, izvrstno napisano besedilo o tehnoloških inovacijah, ki so takrat spreminjale svet in so ga v naslednjem stoletju še bolj spremenile.

Oscar Wilde: »Stroji bodo opravljali vse potrebno in neprijetno delo, medtem ko se bo človeštvo zabavalo in uživalo v kulturnem delovanju, v izdelovanju in branju lepih stvari ali zgolj v občudujočem in veselem opazovanju sveta.«

Wilde opisuje svet, ki deluje z napakami – in to je verjetno izkušnja, ki je blizu vsakomur od nas –, hkrati pa je to svet, ki ga je mogoče popraviti. Tega se vsi dobro zavedamo, zlasti pa vi, spoštovane poslanke in poslanci Evropskega parlamenta, kajti za vas je popravljanje naše skupne resničnosti tako rekoč glavna poklicna naloga.

Vse do danes je bil človek do neke mere suženj strojev, zato je nekaj tragičnega v dejstvu, da je začel stradati, brž ko je iznašel stroje, ki naj bi opravljali njegovo delo, piše Wilde in ugotavlja, da bi morali stroji pripadati vsem, tako kot bi moral vsem pripadati prosti čas, ki smo ga kot družba pridobili z avtomatizacijo. Vsako neintelektualno delo, vsako monotono, dolgočasno delo, vsako delo z neprijetnimi rečmi, ki poteka v nemogočih razmerah, morajo opravljati stroji. Stroji morajo delati za nas v rudnikih in opravljati sanitarne storitve, kuriti kotle na parnikih, čistiti ceste in raznašati sporočila ob deževnih dnevih, skratka, početi vse, kar je utrudljivo in nevarno. […] Stroji bodo opravljali vse potrebno in neprijetno delo, medtem ko se bo človeštvo zabavalo in uživalo v kulturnem delovanju, v izdelovanju in branju lepih stvari ali zgolj v občudujočem in veselem opazovanju sveta.

Odprtje festivala z javnim branjem Odprtega pisma Evropi (Fotografija: Albin Bezjak)

***

Leta 1891 je bilo vse drugače. Ni bilo Evropske unije ali Evropskega parlamenta, moja država Poljska ni obstajala na zemljevidih – tako kot tudi ne številne druge države, katerih predstavniki danes sedijo v Bruslju. In Oscar Wilde je bil na prostosti. Toda prav leta 1891 je spoznal lorda Alfreda Douglasa, kar je privedlo do znamenitega procesa in obsodbe Wilda na dve leti prisilnega dela. Ti dogodki so dobro znani – vseeno pa danes ne vemo dobro, kakšno je bilo videti to prisilno delo. Vse to ima gotovo neposredno zvezo z Wildovim esejem. In s slavno Dickensovo povestjo, ki je pol stoletja starejša.

Ko pred božičem v pisarno Ebenezerja Stispuha prideta nabiralca prispevkov, ki zbirata denar za revne, ju skopuh vpraša, ali še vedno delujejo zapori, delavnice za reveže in samotežni mlini.

»Pa še kako, gospod.«

»Ja, ker sem se po vaših prvih besedah že ustrašil, da je kaj ustavilo njihov koristni tek,« je rekel Stispuh. »To sem pa res zelo vesel.«[2]

Samotežni mlini so bili nekakšna »teptalna kolesa« – valji s stopnicami, po katerih so hodili obsojenci in tako poganjali stroje z močjo lastnih mišic. Izumitelj »neskončnih stopnic« je bil William Cubitt, ki se je leta 1818 odločil izkoristiti moč obsojencev, »da ne bi lenarili«.

Viktorijanski sistem »varovanja« in »kaznovanja« je namreč temeljil na prisilnem delu. To so bila naporna in umazana opravila, na primer razpletanje starih ladijskih vrvi na posamezna vlakna, ki so jih nato zbijali skupaj in z njimi tesnili ladijske trupe, lomili kamenje ali drobili živalske kosti za gnojilo. Bilo pa je še nekaj hujšega: samotežni mlini, ki jih je omenil Stispuh, so bili nekakšna »teptalna kolesa« – valji s stopnicami, po katerih so hodili obsojenci in tako poganjali stroje z močjo lastnih mišic. Izumitelj »neskončnih stopnic« je bil William Cubitt, ki se je leta 1818 odločil izkoristiti moč obsojencev, »da ne bi lenarili«. Zaporniki so bili med seboj ločeni s pregradami, tako da se niso mogli pogovarjati. Hodili so, zazrti v steno, po šest ali osem ur, po sistemu četrt ure dela in pet minut počitka. Taki samotežni mlini so se uporabljali za črpanje vode ali mletje žita, toda pogosto niso imeli nobenega uporabnega namena, saj so »mleli v prazno«, kar je bila oblika dodatne kazni.

Tako je bil eden največjih umov svoje dobe, lord Paradoks, prisiljen delati kot vlečna žival (danes tudi izkoriščanje živali za takšno delo štejemo za etično sporno in okrutno dejanje). In tako je bil prikrajšan za možnost ustvarjanja. Tudi z gospodarskega vidika je bila to čista norost: ko je Wilde pisal za pisalno mizo, ko je predaval, je britanskemu gospodarstvu prinesel veliko več denarja kot takrat, ko je delal kot dvonožni poganjalec samotežnega mlina.

Zdi se, da si danes prav vse to prizadevamo storiti s človeško ustvarjalnostjo.

Poljski pesnik Jacek Dehnel in Taja Islamovič, izvršna producentka festivala Dnevi poezije in vina (Fotografija: Albin Bezjak)

***

Ta misel ni edinstvena – pravzaprav je obratna od Wildove – in v zadnjem času jo je na podoben način izrazilo več ljudi. Ameriška pisateljica S. J. Sindu je rekla takole: »Za ustvarjanje umetnosti ne potrebujemo umetne inteligence. Umetno inteligenco potrebujemo za pisanje elektronskih sporočil, čiščenje hiše in dostavo živil, da bomo lahko ustvarjali več umetnosti.« Poljska pisateljica Joanna Maciejewska pa je o tem dejala naslednje: »Rada bi, da umetna inteligenca namesto mene pere perilo in pomiva posodo, da bi lahko sama ustvarjala umetnost in literaturo, ne pa da umetna inteligenca namesto mene ustvarja umetnost in literaturo, zato da lahko sama perem in pomivam.« Ti in številni podobni citati so se po spletu razširili kot krogi na vodi.

Dejstvo, da Evropska unija še ni pravno uredila vprašanja tako imenovane umetne inteligence, je po mojem mnenju ena največjih kulturnih groženj, s katerimi se soočamo. V nasprotju s tradicionalno cenzuro, preganjanjem in zapiranjem umetnikov namreč ne gre za delovanje kakega režima, temveč za globalen proces, katerega resnosti danes niti nismo zmožni doumeti.

Joanna Maciejewska: »Rada bi, da umetna inteligenca namesto mene pere perilo in pomiva posodo, da bi lahko sama ustvarjala umetnost in literaturo, ne pa da umetna inteligenca namesto mene ustvarja umetnost in literaturo, zato da lahko sama perem in pomivam.«

Pri tem vidim dve glavni težavi: prvič, velike korporacije, ki izkoriščajo popustljivost zakonodajalcev, za delovanje svojih programov uporabljajo avtorsko zaščitena dela, nastala kot plod skrbnega in dolgotrajnega dela, ki ni poplačano. Vse to je videti kot tekoči trak, speljan v žitnice kmetov, ki sejejo in žanjejo v potu svojega obraza, potem pa se nekdo odloči, da bo njihovo delo prodajal po dampinških cenah. Noam Chomsky je naravnost povedal, da je to, čemur pravimo »umetna inteligenca«, pravzaprav program, specializiran za plagiatorstvo.

Fotografija: Albin Bezjak

In drugič, tisto, kar na koncu pride do bralcev, ni delo, temveč le njegova imitacija. UI namreč temelji na tem, kar je moj prijatelj pisatelj nekoč imenoval »pisanje književnosti po prvi izbiri«: če je nekdo pijanec, ima rdeč nos, če je kuhar, je debel, če je starka, je grbasta. Pisanje literature po prvi izbiri se opira na stereotipe in pomanjkanje vsakršne domišljije – namesto Celanovega verza Črno mleko zore pijemo ga zvečer[3] nam ponudi dolgočasno različico: Vsako jutro pijemo belo mleko. Toda mehanizem prve izbire ima tudi etično razsežnost – krepi stereotipe, tudi tiste, ki so krivični, in jih povzdiguje na raven razodete postave; popolnoma se znebi moralnega razmisleka in odgovornosti za to, v kakšnem medsebojnem razmerju so besede. Omenjeni Noam Chomsky je v eseju Lažna obljuba ChatGPT-ja[4] skupaj s soavtorji na primeru vprašanja o preoblikovanju Marsa v Zemlji podoben planet pokazal, kako se ChatGPT odziva na etična vprašanja. Rezultate so primerjali z »banalnostjo zla«, terminom, ki ga je Hannah Arendt uporabila pri opisu sodelovanja v velikem nacističnem genocidnem stroju. To ne vliva optimizma.

Književnost – in širše umetnost – je že od nekdaj način, kako se družbe pogovarjajo same s seboj, oblika kolektivnega razmišljanja, pogosto neprijetnega, ki razdira človekovo samozadovoljstvo in kvari dobro voljo. Njene vloge tako v avtoritarnih kot demokratičnih sistemih nikakor ni mogoče preceniti. In čeprav s pesmijo ni mogoče ustreliti tirana ali s knjigo nahraniti lačnih, je bilo pisanje v zadnjih dvesto letih v središču velikih procesov demokratizacije, socialno-ekonomskih sprememb in emancipacije zatiranih skupin.

Potrebujemo prepoved nepogodbene uporabe avtorsko zaščitenih del s strani umetne inteligence (z možnostjo, da imetniki pravic dajo takšno dovoljenje po načelu prostovoljne izbire in za ustrezno plačilo), preglednost uporabljenih virov in navsezadnje tudi odstranitev tistih izdelkov, ki so bili doslej ustvarjeni s kršenjem pravic.

Njena zamenjava s cenejšo imitacijo, ki nemoteno teče po verjetnih in dobro znanih povezavah, namesto da bi nam odstirala nepričakovano in nas vrgla iz ustaljenega ritma navad, bo imela katastrofalne posledice za našo kolektivno zavest. Človeški element – z vso svojo naključnostjo, ki izhaja iz človeške usode – je tisti, zaradi katerega nas umetnost nenehno preseneča in navdušuje. Tega besedila ne bi nikoli začel z Wildom in Dickensom, če ne bi po naključju prav jaz prevajal njunih dveh knjig, kar je v mojih mislih ustvarilo to posebno povezavo. Toda naključja se ne dogajajo strojem, njim se dogaja le statistika.

Potrebujemo prepoved nepogodbene uporabe avtorsko zaščitenih del s strani umetne inteligence (z možnostjo, da imetniki pravic dajo takšno dovoljenje po načelu prostovoljne izbire in za ustrezno plačilo), preglednost uporabljenih virov in navsezadnje tudi odstranitev tistih izdelkov, ki so bili doslej ustvarjeni s kršenjem pravic.

Morda se vam bodo moje besede zdele fantastične ali utopične. Toda tu je treba spomniti na Wildove besede iz omenjenega eseja: »Zemljevida sveta, na katerem ni Utopije, ni vredno niti pogledati, saj na njem ni prav tiste dežele, na obalah katere človeštvo kar naprej pristaja. In ko človeštvo tam pristane, se razgleda naokoli in razpne jadra, ko zagleda boljšo deželo. Napredek je uresničitev niza utopij.«

Prevedel Klemen Pisk

[1] Oscar Wilde, Človeška duša v socializmu. De profundis, prevedel Uroš Gabrijelčič, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993.

[2] Charles Dickens, Božična pesem v prozi, prevedel Janko Moder, Maribor: Založba Obzorja, 1992.

[3] Paul Celan, Mrtvaška fuga, prevedel Niko Grafenauer.

[4] Noam Chomsky, Ian Roberts, Jeffrey Watumull, »The False Promise of ChatGPT«, The New York Times, 8. 3. 2023.

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Panorama 22. 8. 2024

Domača knjižnica: Milan Dekleva

»Poezija edina pove najhujše tako, kot ga je treba povedati, z zanosom in slovesno,« je citat Christiana Bobina, uvodoma zapisan v pesniški zbirki Milana Dekleve Čistost tega jutra, minulo zimo izdani pri mariborski založbi Pivec. Je njegova že 27. pesniška zbirka, zato verjamem, da literarnega ustvarjalca, predvsem poeta, tako bogatega besedotvorca, prejemnika mnogih nagrad, ni treba posebej predstavljati. Bobinove besede, ki jih navaja v zbirki, pa je omenil tudi v najinem pogovoru, ko sva se prišla do smotrnosti branja poezije v današnjem svetu. Med poslušanjem njegove misli sem se spomnila najinega zadnjega pogovora, ko je dejal, da je »nežen jezik literature kot zdravilo in očiščenje« ter da svet potrebuje nežnost. Res jo. In nežnost Dekleva najde tudi v branju, ki mu vsak dan nameni velik del svojega časa. »Časa ne smeš loviti, temveč si ga moraš privoščiti,« pojasni, ko ga povprašam, kje pa najde ta čas za branje. Kajti bere veliko in vsak dan. Knjig v njegovi domači knjižnici, ki jo deli z ženo Branko in v kateri se trudita vzpostaviti določen red, pa sploh ni malo.

»Slikanice lahko oživijo le otroci«

Tudi pogovor začneva z mojo pripombo, da sem intervjuje o domači knjižnici vedno pričela z vprašanjem, ki se mi je zdelo lahko, predvsem pa naj bi bil enostaven odgovor, v stavku ali dveh, morda celo le v eni sami besedi – dokler nisem intervjuvala ilustratorke pravljic, ki kar ni nehala govoriti. Vprašanje: Knjige v katerih jezikih imate doma?

»Časa ne smeš loviti, temveč si ga moraš privoščiti.«

Niti odgovor Milana Dekleve ni tako kratek, kakor sem mislila: »Knjige pri meni doma so v glavnem slovenske, med njimi je zelo veliko poezije in filozofije. Imam pa tudi kar precej angleških in italijanskih, ker sem prevajal iz teh jezikov. Precej knjig v teh dveh jezikih je ženinih, saj je diplomirana anglistka in italijanistka. Kar nekaj je kitajskih, saj je najmlajša hči končala študij kitajskega jezika in literature. Čeprav se je preselila, so knjige povečini ostale tukaj.«

Fotografija: Andraž Gombač

V stanovanju ima še vedno precej otroških knjig, čeprav sta jih z ženo veliko podarila vnukom, kar nekaj pa tudi razdelila drugim: »Veste, ne zdi se mi prav, da knjige umirajo na policah, ker jih nihče ne odpre. Slikanice morajo živeti, in otroci poskrbijo, da so večno mlade!«

Nekaj knjig je podedoval po starših, saj so doma imeli bogato knjižnico: »Imel sem srečo, da smo bili dobro založeni s knjigami. Oče je bil naročen na slovenske klasike, bil je član Slovenske matice, zato smo imeli doma kopico zanimivih knjig, tudi veliko umetniških monografij. Mama je bila pianistka, vendar je ogromno brala, in tako sem že od otroštva bralec tudi jaz. Iz otroštva mi v spominu ostaja knjiga Tri kraljeve opice Walterja de la Mareja, pa tudi klasike, Medvedek Pu in Alica v čudežni deželi. In še vedno se spomnim police, kjer so kraljevale meni ljube Čebelice.« In tudi kasneje je vedno rad bral, že od malih nog pa se je navduševal nad lepoto poezije. Najljubše knjige nima, kot trenutno ljuba avtorja pa imenuje dva: »Christian Bobin mi je všeč, ker kljub vsem nesrečam, ki jih je imel, obožuje in vidi lepoto življenja. Ponovno pa prebiram Lojzeta Kovačiča, čeprav avtorjeve neprizanesljivosti do telesa, duše in pripovedovanja ni lahko vzdržati.«

»Ne zdi se mi prav, da knjige umirajo na policah, ker jih nihče ne odpre.«

»Fizične knjige so še vedno moja prva izbira«

Zbirka knjig v šišenskem stanovanju je skupna. Knjige so shranjene povsod, nekatere v omarah, druge na policah. Stena sobe, v kateri piše, je z njimi prekrita do stropa. Večino izposojenih knjig najprej prebere on, Milan – napol v šali pravi, da opravi prvo selekcijo, potem pa »izbor« prebere še žena. Med seboj si knjig niti ne podarjata, temveč si jih kupujeta sama, otrokom in vnukom pa vedno rada podarita kako dobro. Doma je kar nekaj klasičnih leposlovnih zbirk, veliko poezije, slovarjev, strokovnih priročnikov in monografij.

Milan Dekleva že od otroštva rad obiskuje knjižnico. Danes zaradi bližine najpogosteje zahaja v Mestno knjižnico Ljubljana, v enoto v Šiški ali pa v Knjižnico Otona Župančiča. »Hči Nina dela v knjižnici na srednji šoli na Vegovi in je v stiku z novostmi, ki mi jih redno prinaša. Sicer pa o novih knjigah marsikaj preberem na portalu MMC, kjer številni sodelavci pišejo dobre recenzije. Kaj preberem tudi v dnevnem časopisju, kjer pa so članki o knjižnih novostih vse redkejši. Rad prebiram tudi portal Vrabec Anarhist, navdušen sem pa nad spletno stranjo, ki se je sprva imenovala Brain Pickings, zdaj pa se The Marginalian. Ureja jo v ZDA živeča bolgarska književnica Maria Popova. Recenzije berem tudi v Bukli, spletni reviji LUD Literatura in na AirBeletrini, ne pa na družbenih omrežjih. Teh se izogibam, saj se mi zdi, da prinašajo več plev kot zrnja. Informacijski šum je, enostavno rečeno, prevelik.«

»Manj ljudi obiskuje, sploh po covidu, tudi gledališča. Način življenja se je spremenil, vse manj je pristnega fizičnega druženja. Brezčutni kapital nam prek elektronskih medijev in medmrežja vsiljuje precej samotarski način bivanja, v katerem nas povezujejo predvsem potrošne stvari, nestrpnost in ideologija.«

Knjige vse bolj kupuje prek spleta. Ne naroča jih le v tujini, temveč tudi v slovenskih spletnih knjigarnah. »Žal mi je, da so v Ljubljani zamrle prijazne male knjigarne. Zakonca Vale Novak, če omenim samo njiju, sta se neumorno trudila, da bi zaživeli knjigarni z dušo in konceptom, pa sta žal oba njuna poskusa propadla. Enako se je v Ljubljani žal zgodilo tudi s kinematografi (z izjemo Kinodvora in Kinoteke). Manj ljudi obiskuje, sploh po covidu, tudi gledališča. Način življenja se je spremenil, vse manj je pristnega fizičnega druženja. Brezčutni kapital nam prek elektronskih medijev in medmrežja vsiljuje precej samotarski način bivanja, v katerem nas povezujejo predvsem potrošne stvari, nestrpnost in ideologija.«

Še vedno pa včasih obišče antikvariate, in kar nekaj knjig je prišlo od tam: »Vendar vse manj, saj je danes laže priti do knjig prek spleta. Res pa je, da v antikvariatih še vedno najdeš zares redke in dragocene izdaje.« Dodaja, da se še zmeraj navdušuje nad fizičnimi knjigami. »Sicer sem začel v zadnjem času razmišljati tudi o bralniku. Privlači me ideja dostopnosti, predvsem pa večjega formata črk. Res ne vem zakaj je vse več knjig natisnjenih s tako drobnimi črkami, da jih je težko prebirati.«

Fotografija: Andraž Gombač

Tudi Milan Dekleva se od knjig težko loči, vendar se z ženo trudi, da pridejo na pravo mesto: »Kot sem rekel, knjige morajo živeti. Veliko jih podariva družini, nekatere hči odnese v šolsko knjižnico.« Dekleva na posebni polici hrani knjige, ki jih je napisal sam: »Predvsem iz praktičnega razloga, saj jih sicer težko najdem. Z ženo se trudim, da bi tudi prevodi dobili stalno mesto. Posebej veliko je prevodov otroških knjig, ker sta prevajalki tudi žena Branka in hči Nina.«

Z ženo je v preteklosti prepotoval velik del sveta. Sedaj seveda potujeta manj in bolj uživata doma: »Sem pa na potovanjih vedno rad vstopil v kako knjigarno. Dobro se spominjam tiste, ki sem jo obiskali z ženo in s hčerko Anjo, ko smo potovali po narodnih parkih ZDA in obiskali mojega brata, ki živi v Oaklandu. V San Franciscu deluje znamenita knjigarna City Lights Bookstore, o kateri mi je govoril že Tomaž Šalamun. Menda je vanjo rad zahajal tudi Charles Simic, jaz pa sem tam iskal in tudi našel njegovo knjigo esejev.«

Navdušile so ga knjigarne po vsem svetu, od velikih evropskih mest do manjših krajev: »Ko smo potovali po Braziliji, smo naleteli na veliko oddaljenih mest, ki turistično niso na udaru, pa imajo tudi odlične knjigarne. In veste, kaj najdete v njih? Najmanj pol metra knjig Slavoja Žižka!«

»Človek se ne sme preobremeniti s znanstvenimi teorijami, branje mora biti intuitivno. Tako kot glasba – čeprav si profesionalni glasbenik, moraš uživati v ustvarjanju in poslušanju glasbe.«

»Branje mora biti intuitivno«

Pogovoriva se še o načinu branja. Povprašam ga, ali je po študiju primerjalne književnosti in literarne teorije bral drugače, bolj teoretično in manj laično. »Veste, najprej sem študiral elektrotehniko in kasneje biotehniko, šele moj tretji študij je bila primerjalna književnost, in takrat sem moral, ker sem prišel z realke, torej tehnične šole, opravljati sprejemne izpite. Prebral sem vse tisto, kar bi lahko označili kot pomembno literaturo preteklosti. V spominu so mi močno ostale pesniške zbirke nadrealistov, italijanskih hermetistov, pa Rilke, Eliot in drugi, všeč pa so mi bili tudi sodobni romani, ki so danes že moderna klasika prejšnjega stoletja. In naj odgovorim na vprašanje: niti ne. Esejistiko sem bral in jo berem bolj študijsko, sicer pa še vedno znam brati iz užitka. Človek se ne sme preobremeniti s znanstvenimi teorijami, branje mora biti intuitivno. Tako kot glasba – čeprav si profesionalni glasbenik, moraš uživati v ustvarjanju in poslušanju glasbe. No, saj je tudi legenda ameriškega jazza Miles Davis dejal, da moraš najprej spoznati vsa pravila, se jih naučiti, jih potem pozabiti in zares začeti igrati. Moraš torej najti pravo ravnotežje med tem, kar veš, torej teorijo, in med tistim, kar te v besedilu vznemirja in skrivnostno privlači.«

Fotografija: Andraž Gombač

Vsak dan bere redno, tudi po več ur: »Nikoli se mi ni zgodilo, da daljši čas ne bi bral. Zame je branje obvezno. Ne morem pa več brati tako intenzivno, kakor sem nekdaj. Tolažim se, da človek na tem svetu ne more ničesar izsiliti. Časa ne sme loviti, temveč se mu mora prepustiti. Brati mora, kadar je uglašen s svetom, saj knjige so svet. Zadnja leta sem se veliko posvečal glasbi. Ker je ponovno zaživela skupina Salamander, sem zanjo pisal besedila in skladbe. V današnjem svetu, ki ga obvladuje zakon kapitala, smo pristali na to, da je treba živeti hitro, izkoristiti vsako uro, biti nenehoma produktiven. To je, seveda, zabloda. Vsak, ki se poskuša poglobiti vase, dobro ve, da so nekatere ure prazne in da takšne tudi morajo biti. Iz praznine navsezadnje tudi prihajamo. V resnici so nesmiselne ure zgolj tiste, v katerih skušaš narediti stvari, ki jih ne zmoreš.«

»V današnjem svetu, ki ga obvladuje zakon kapitala, smo pristali na to, da je treba živeti hitro, izkoristiti vsako uro, biti nenehoma produktiven. To je, seveda, zabloda. Vsak, ki se poskuša poglobiti vase, dobro ve, da so nekatere ure prazne in da takšne tudi morajo biti. Iz praznine navsezadnje tudi prihajamo.«

Pravi, da na počitnicah v resnici ne bere nič več in nič manj kakor sicer: »Vsekakor pa sem postal bolj izbirčen bralec. S starostjo človek postane še malce bolj nezaupljiv do zunanjih spektaklov, v katere je vključena tudi literatura. Knjige namreč vse bolj ponujajo kot spektakel, kot dogodek. Kot instalacijo, performance, happening. Ne navdušim se več tako zlahka in žal me slovenska sodobna proza večkrat razočara, medtem ko je poezija dobra in v njej močno uživam. Zelo lepo je dan začeti z branjem poezije, ki ti prišepne, da vse, za kar je človek na tem svetu, še ni izgubljeno in pozabljeno. Kot je rekel Christian Bobin, ‘poezija edina pove najhujše tako, kot ga je treba povedati, z zanosom in slovesno’. Zelo mi je ljuba ta misel, ki sem jo vključil tudi v svojo novo pesniško zbirko Tako čisto jutro. Že dolgo nisem prebral, da bi kdo tako jedrnato in natančno označil pomen poezije. Spominjam se pogovora z Gregorjem Podlogarjem o tem, ali ljudje res ne berejo poezije ali pa takšen videz ustvarjajo mediji. Meni se zdi, da poezija ima svoje bralce. Nekaj sto ljudi nenehno spremlja liriko, in to ni zanemarljiva številka. Je pa takrat Podlogar omenil, da ne razume, zakaj ljudje ne bi brali pesmi, saj zanje ne potrebuješ veliko časa. Poezija in eksistenca sta si najbližje. Pesem lahko prebereš v minuti ali dveh, v tebi pa biva in izzveneva še dolgo. Morda jo nekateri ne berejo, ker je nevarno iskrena, ker je eksplozivna in izzove premočna čustva, ki jih razumsko ni mogoče nadzorovati.«

»Ne navdušim se več tako zlahka in žal me slovenska sodobna proza večkrat razočara, medtem ko je poezija dobra in v njej močno uživam.«

In s temi besedami sva sklenila pogovor. Preden sva se poslovila, sem dodala, da morda danes poezija ni tako popularna, ker ni zaključeno dejanje. Ko preberemo roman, ki ima začetek in konec ter zgodbo, se nam zdi, da smo nekaj naredili, in v današnjem svetu moramo nekaj delati s svojim časom. Moramo biti ustvarjalni, sicer smo zmedeni. Pokimal je in dodal: »Poezija ti ponudi tišino, ta pa je danes nezaželena. Vendar je tišina izvir vsega, iz nje se rojevamo in se vanjo vračamo.«

V njegovi zbirki pa beremo: »Občudovalec in vernik časa sem, / komaj kdaj pomislim na njegov precep.«

Fotografija: Marco Giugliarelli / Civitella Ranieri Foundation 2023 Fotografija: Marco Giugliarelli / Civitella Ranieri Foundation 2023
Intervju 21. 8. 2024

Valžina Mort: »Pesmi v tej knjigi raziskujejo načine, kako razumemo zlorabo in jo prenašamo naprej«

Pesmi Valžine Mort (1981) sem brala že pred časom, nadvse vesela pa sem bila, ko sem izvedela, da je za svojo izjemno pesniško zbirko Glasba za umrle in od mrtvih vstale leta 2021 prejela Griffinovo nagrado za poezijo v mednarodni kategoriji. Izbor pesmi iz te zbirke pa tudi iz njenih drugih dveh (Tovarna solz in Zbrano telo) je zdaj na voljo tudi v slovenskem prevodu Kristine Kočan v knjigi Pesem o belih jabolkih. Z belorusko pesnico sva se ob tej priložnosti v krajšem pogovoru sprehodili skozi njeno pesniško ustvarjanje, otroštvo in življenje v tujini.

Ali se spomnite, kdaj ste se prvič srečali s poezijo, kdaj ste zapisali svoje prve pesmi? Kdaj vas je poezija navdušila, se vas dotaknila?

»Od nekdaj sem bila liričen človek, morda zato, ker sem odraščala ob ljudeh, ki so se smejali ob tragedijah in jokali v trenutkih sreče. Ta napetost je bila moje prvo srečevanje s poezijo.«

Kakšen je vaš ustvarjalni proces? Imate kakšne posebne rituale? Brez česa ne morete pisati oziroma ustvarjati?

»Sem zelo pozorna in imam, čeprav obsesivno in strastno, veliko potrpljenja za novo pesem, s katerim ji omogočam, da zori tudi več let. Ta pozornost med drugim pomeni, da vidim ritem v vsem, z ritmom povezujem nepovezane stvari. Ta ritem je bolj vizualen kot glasben, ritmična oblika v zraku. Ritem je telo pesmi, pisanje pa način razmišljanja zunaj sebe, kot bi stal zunaj svojega telesa, ekstaza.«

»V času odraščanja sem bila razpeta med nasilje in glasbo, glasba pa me je naučila, da če dovolj dolgo poslušaš, sčasoma vse postane glasba.«

V vaši poetiki je močno navzoča glasba, v otroštvu ste igrali tudi harmoniko. Kaj vas je prej navdušilo in presenetilo, poezija ali glasba?

»Pesmi v zbirki Glasba za umrle in od mrtvih vstale so obtičale med glasbo in travmo. Marsikdo misli, da je glasba nekaj dvoumnega, a zame je ravno nasprotno. Glasba nam pove točno tisto, česar besede ne morejo. Všeč mi je, kako to opiše Felix Mendelssohn: ‘Kar mi sporoča najljubša glasba, niso misli, preveč nejasne za besede, temveč tiste, ki so preveč jasne.’

Pesem Pošiljka za Antigono se začne z epigrafom glasbenih navodil za tempo in ton, vendar so jim pripisani rituali upora in žalovanja. Sklicevanje na simfonijo je pomembno, ker ne želim, da bi se knjiga brala tako, kot bi jo želeli brati vsi: kot pričevanje. To je predstava. Dejstvo, da sem neuspela operna pevka, je za moje bralce morda najpomembnejši podatek.

Otroštvo sem preživela v kuhinji in poslušala babičine zgodbe o preživetju. In radio je bil vedno vklopljen – moral je biti vklopljen, ker je mislila, da je radio vir nujnih informacij: po radiu se napovedujejo vojne. Toda vojne je bilo konec in radio je predvajal Bacha, Skrjabina, Griega, Mozarta. Zdaj se zavedam, kako zelo mi je ta glasba pomagala pri soočanju z babičinimi zgodbami o izgubi in nasilju.

Vse svoje otroštvo in mladost sem se učila glasbe. Harmonika je bila moja prva prijateljica, prva sovražnica, moja prva ljubimka, osebno božanstvo, ki je sedelo na stolu kot totem. Kadar mi je kaka vaja posebej dobro uspela, sem jo poljubila, in ko mi je nakazala težak prehod, sem jo ugriznila ali udarila. In še nekaj: posluha za glasbo nisem imela, nobenega. Za glasbo me je navdušila babica, ker se je o svojem očetu spominjala le tega, da je bil zelo muzikalen. Sploh pa ni bil vojaški tip človeka. Vpoklican je bil v sovjetsko vojsko med aneksijo zahodne Belorusije in skoraj takoj zatem umrl. V času odraščanja sem bila razpeta med nasilje in glasbo, glasba pa me je naučila, da če dovolj dolgo poslušaš, sčasoma vse postane glasba.«

Odraščali ste v času, ko je razpadala Sovjetska zveza. Kako je to vplivalo na vas? Kakšno je bilo vaše otroštvo?

»V otroštvu me je zaposlovalo in zanimalo veliko stvari: trava, škatlice vžigalic, kostanj, glasba, opera, sanje, knjige, jabolka, lipovo cvetje, vrbe, geometrija našega stanovanja, sneg, menjavanje letnih časov, obzorje, babičino telo, zgodbe herojskih otrok, mučenih med drugo svetovno vojno, zgodbe izmaličenih černobilskih otrok. Po Minsku sem se vozila z avtobusi in trolejbusi in ritem avtobusnih postaj – ljudje so vstopali in izstopali – je imel pomembno vlogo pri oblikovanju mene kot pesnice.

Sovjetska zveza je razpadla, sovjetska mentaliteta pa ne. Odraščala sem v zelo sovjetskem okolju, šla skozi sovjetski šolski sistem, živela med odraslimi s sovjetsko mentaliteto. Z vidika zgodovinskega trenutka so me najbolj prizadeli izginuli politiki in novinarji v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja in začetku novega tisočletja. Nisem mogla nehati misliti na to, kako so bili ustreljeni v nekem gozdu nedaleč od Minska, kako so nazadnje videli nežno nihajoče vrhove borovcev.

Tudi možje, ki so se vrnili iz sovjetske vojne v Afganistanu, pohodi mater, katerih sinovi so tam umrli, pesmi o tem – še danes na kaki zabavi odidem iz sobe, kadar kdo seže po kitari.«

»Po Minsku sem se vozila z avtobusi in trolejbusi in ritem avtobusnih postaj – ljudje so vstopali in izstopali – je imel pomembno vlogo pri oblikovanju mene kot pesnice.«

V pripovedni pesmi Avtoportret z Republiško palačo zapišete: »Babica pripoveduje zgodbe o vojni. Kakšne pa naj bi bile zgodbe v junaškem mestu?« V vaših pesmih je pripovedovanje zelo pomembno, v to pripovedovanje se pogosto vpenja motiv pravljic. Je bilo vaše otroštvo zelo povezano s pravljicami? Kaj so vam dale oziroma česa so vas naučile?

»Pravljice so nežen način govora o neizrekljivem. To so zgodbe o ljudeh, ki odidejo v kraljestvo mrtvih in se od tam vrnejo spremenjeni. Pri pravljicah je pomembno, kaj poveš, kako, kdaj in komu. Pravljice so polne najrazličnejših pozab: urok, sestavina ali predmet (čevelj!) so pozabljeni, zapuščeni. Pogosto je pozabljeno opozorilo: najpomembnejše, kar je treba povedati, se pozabi povedati. Pravljice so zgrajene na krogih ponavljanja (najprej je šel v bronasto hišo, nato v srebrno hišo, nato v zlato hišo), živali in drevesa imajo ključno znanje, brez katerega človeški značaj ne more doseči svoje usode. Drevesa so priče življenja, in kadar je treba, spregovorijo. Vsaka običajna stvar ali predmet – jabolko, vrana, klobuk, ograja, hiša, igla, mačka, čevelj, plašč, postelja – je lahko prežet z mističnimi, izjemnimi močmi. Pogosto so ti predmeti neposredno povezani s človekom: življenje nekoga je dostopno – da škoduje ali pomaga – prek predmeta, ptice, drevesa. Zdi se, da je vse povezano na nepričakovane, poetične načine. In liki v pravljicah pogosto gredo in naredijo točno to, kar je prepovedano. Zato pesnica na začetku moje knjige obljubi zvestobo Antigoni. Ne gre za sklicevanje na antično dramo. Je povabilo v kraljestvo pravljice.«

Ženske imajo v vaši poeziji zelo pomembno vlogo, še posebej matere, babica, omenjate Antigono, Marjo Abramovič … V eni od pesmi zapišete: »Nekoč pelje po tej ulici tank. / Kot slon / maha s trobcem / z desne na levo. / Slon v naši vasi! / Namesto da bi se skrile, ženske hitijo, da bi ga videle.« Iz vaše poezije je razbrati, da ste imeli okoli sebe vedno zelo močne, pogumne ženske. Katere ženske v vašem življenju so vas najbolj zaznamovale?

»Kot veliko otrok v moji generaciji sem imela doma babico, starši pa so v službo odhajali ob sedmih zjutraj in se vračali po sedmi zvečer. Moja babica je v tridesetih in štiridesetih letih preživela sovjetski eksperiment, ki je dosegel vrhunec ob černobilski eksploziji. Vsak dan po vrnitvi iz šole domov sem sedela v kuhinji in jedla kosilo, medtem ko mi je pripovedovala o lakoti, vojni, sirotah, pela pesmi, pripovedovala zgodbe ljudi, ki se jih nihče več ni spominjal. Bila je preživelka 20. stoletja. In ta preživelka 20. stoletja mi je skuhala zeljno juho, mi obrisala rit, me opomnila, naj si umijem roke. Preživelka 20. stoletja je spremljala moje gledanje televizije, pletla moja oblačila, me poljubljala za lahko noč. Vse, kar mi je bilo povedano za tisto kuhinjsko mizo, je postalo moja obsesija. To je telefon, ki nenehno zvoni. Zvoni iz preteklosti, iz prihodnosti, iz podzemlja, iz stanovanj, vrtov, knjig, ulic. A vendarle, čeprav sem te zgodbe poslušala vsak dan, dolga leta svojega življenja, jih ne morem ponoviti. Niso v besedah, ampak v intonacijah, v telesu, v vzdihu. Napisati moram ne zgodbo, ampak vzdih, krik, obraz, pokrit z rokami. In zame je vse to glasba. Glasba kot civilizirana oblika krika. Odraščala sem okoli kričečih žensk: učiteljic, sosed, kontrolork vstopnic in najbolj arhetipske vzhodnoevropske zlobne ‘boginje’ – blagajničarke v trgovini. Iz teh žensk sem se rodila, učile so me, me teple in ljubile. Pesmi v tej knjigi raziskujejo načine, kako razumemo zlorabo in jo prenašamo naprej.«

»A vendarle, čeprav sem te zgodbe poslušala vsak dan, dolga leta svojega življenja, jih ne morem ponoviti. Niso v besedah, ampak v intonacijah, v telesu, v vzdihu.«

Zelo so se me dotaknili verzi iz pesmi Belorusko II: »tvoj jezik je tako majhen, / da sploh še ne govori, / toda ti, belorusija, si histerična«. Kakšna je bila vaša izkušnja pisanja, ko ste tako majhen jezik zamenjali z velikim, globalnim jezikom? Vaše kasnejše pesniške zbirke so namreč enojezične in so vse izšle v angleščini. Čemu taka odločitev? Kako je biti pesnica v dveh jezikih?

»Svoje knjige sicer objavljam v Belorusiji, čeprav večina beloruskih založb zdaj deluje v izgnanstvu. Pišem v angleščini in beloruščini, spreminjam besedila naprej in nazaj, zaradi česar en sam jezik ne more zahtevati izvirnosti. Nobeden od mojih pesniških jezikov ni moj materni, saj sem – kot večina ljudi v Belorusiji – odraščala v ruščini, ki je bila moj mačehovski jezik, kolonialna dediščina.

Mislim, da so vsi jeziki eno: shramba jezikovnega gradiva. To je postkolonialno jezikovno stanje osebe, ki si ne more lastiti nobenega jezika. Moja beloruščina je enako priučena kot angleščina. Kako torej človek živi v tem stanju? Sem optimistična in me ni sram. Ne verjamem v prevod. Verjamem v premikanje skozi to skladišče jezikovnega gradiva in pozorno poslušanje. Moja angleščina ima naglas, to je beloruska angleščina, in prostora za mojo angleščino ne ustvarjajo pisatelji iz imperialnega središča, temveč irski pisatelji, anglofonski karibski in afriški pisatelji, priseljenski pisatelji iz različnih delov sveta.

Moje angleške knjige dajejo oklep mojim beloruskim knjigam, ki bi se morale brez mojih tako imenovanih zahodnih nagrad in priznanj nenehno dokazovati v patriarhalnem, incestuoznem in do poezije ravnodušnem lokalnem okolju. Angleščina dela mojo beloruščino globalno, beloruščina pa opredeljuje mojo angleščino s svojim naglasom.«

»Moje angleške knjige dajejo oklep mojim beloruskim knjigam, ki bi se morale brez mojih tako imenovanih zahodnih nagrad in priznanj nenehno dokazovati v patriarhalnem, incestuoznem in do poezije ravnodušnem lokalnem okolju.«

V svoji poeziji veliko pišete o Belorusiji, v zgornjih verzih jo celo nagovarjate, čeprav že kar nekaj let ne živite več tam. Se pogosto vračate v Minsk? Kaj vam pomeni Belorusija in kakšen odnos imate do nje? Je življenje v tujini vplivalo na vaš pesniški izraz?

»V preteklosti sem se redno vračala, po letu 2020 pa se ne morem vrniti domov. Belorusija je po številu političnih zapornikov trenutno na šestem mestu na svetu.

Hkrati so moji družini v Belorusiji zavrnili evropske vizume, ki jih potrebujejo za odhod na ameriško veleposlaništvo na Poljskem ali v Litvi, tako da smo že več kot pet let ločeni. Toda stanje bi bilo lahko veliko slabše in za marsikoga tudi je.

Kar zadeva življenje v tujini, za umetnika ni nič bolj tradicionalnega kot živeti v tujini, še posebej za umetnika iz politično nestabilne države. V Združenih državah Amerike poučujem za poln delovni čas, kar mi jemlje večino časa za pisanje, in če bi si lahko privoščila življenje v Minsku in samo pisanje, bi to počela z veseljem.

Pesem Poskus v rodoslovju sprašuje: ‘Od kod prihajam?’ – vprašanje, ki se ponavlja skozi celotno pesem in implicitno skozi celotno knjigo. Prvič, na najbolj dobesedni ravni je to vprašanje ironično. Prihajam iz Belorusije, države, ki v predstavi sveta večine ljudi ne obstaja. Ko se usedete v taksi v Ljubljani ali Parizu ali Stockholmu ali Lagosu, ne boste slišali beloruske glasbe. Nihče od vaših prijateljev in znancev ne razmišlja o počitnicah v tej državi. Nihče od njih ne ve, kaj se tam dogaja. Ljudje so presenečeni, ko izvejo, da se mučenje v zaporih nadaljuje, da so Belorusi vsakodnevno tarča aretacij. Ljudje so presenečeni, a tudi napeti; nočejo vedeti. Ljudje radi vprašajo, od kod ste, a verjemite, nihče rad ne sliši, da ste iz Belorusije. To zavre pogovor. Drugič, to vprašanje izhaja iz kolonialne zavesti: kaj pravzaprav je Belorusija? Kaj je bilo narejeno tukaj? Kako živeti v deželi nepokopanih kosti, tišine? Tretjič, najpomembnejše: ‘Od kod prihajam?’ je sinonim za ‘Od kod te stvari v meni?’ in ‘Od kod so te stvari v ljudeh, ki so mi najbližji?’ Kaj je izvor te jeze, te osamljenosti, te tesnobe, tega občutka izgube? In četrtič, to je vprašanje nekoga, ki ga ni doma, ki je zamaknjen in se sprašuje: ‘Kam naj grem? Kaj delam tukaj?’

To je pesem o izgubi rodbine, tako družinske kot narodne, obeh značilno beloruskih, vendar je prežeta s podobami italijanske umetnosti, od neštetih upodobitev Polaganja v grob v rimskih cerkvah do številnih upodobitev Marijinega oznanjenja, ki sem jih videla v Firencah. Zbirko Glasba za umrle in od mrtvih vstale sem napisala v Rimu, kar je beloruskim bralcem očitno, drugim pa malo manj.«

___________________________________________________________________________________

Valžina Mort bo na Dnevih poezije in vina v štirih dneh nastopila štirikrat, vsak dan.

Danes, v sredo, 21. avgusta, bomo ob 18. uri na prireditvi Telo v poeziji, poezija kot telo na Vrtu Lili Novy ob sedežu Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani prisluhnili pogovoru s častnima gostjama Valžino Mort in njeno dansko kolegico Pio Tafdrup.

Jutri, 22. avgusta, bo poljski pesnik, pisatelj in prevajalec Jacek Dehnel ob 20. uri Dneve poezije in vina na Vrazovem trgu na Ptuju odprl z javnim branjem Odprtega pisma Evropi. Ob 20.30 bodo na velikem pesniškem branju nastopili Choi Young-MiKatie FarrisSabine HuynhValžina Mort in Muanis Sinanović.

V petek bodo Dnevi poezije in vina segli še v Maribor. Ob 18. uri bosta na pesniškem posvetu v Vinski kleti Vinag sodelovala Valžina Mort in Muanis Sinanović.

V soboto ob 15:30 bosta častni gostji Valžina Mort in Pia Tafdrup zbrane v ptujskem Hotelu Mitra nagovorili še na pogovornem srečanju Od korenin do izkoreninjenosti.

Celoten festivalski program in še marsikaj je na voljo samo en klik stran: www.stihoteka.com

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Podkast 19. 8. 2024
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 27 min

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Urško Taufer

John Williams: Stoner 

»Ta knjiga ti preprosto priraste k srcu. Nisi samo na njegovi, Stonerjevi strani, ampak kar živiš skozi njega.« Tako tokratna sogovornica podkasta, igralka Urška Taufer, članica ansambla Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, opisuje trenutke, ko ji je naslovni junak romana William Stoner med branjem lezel pod kožo.

Stoner svojo strast napaja v bogati dediščini angleške književnosti in jezika. Rojen je bil sicer v kmečki družini in starša sta ga poslala na študij kmetijstva, da bi se naučil praktičnih načinov, kako suho zemljo narediti spet plodno, in tako preživel družino, toda …

Toda Stonerju se nepričakovano zamajejo tla pod nogami, ko med predavanjem iz književnosti prvič sliši 73. sonet Williama Shakespeara. »Naenkrat se počuti povezanega s seboj. Občutek ima, kakor da prvič vidi svojega profesorja, lesena tla predavalnice, svetlobo na obrazu svojega sošolca,« pripoveduje Urška. Stoner se tako rekoč znova rodi in začne živeti za literaturo.

Urška Taufer z gostiteljicama Majo Čakarić in Klaro Škrinjar (Fotografija: Andraž Gombač)

Čeprav se ti zdi, da ima zato celo bogatejše življenje kot marsikdo drug, zunaj območja literature ni veliko svetlobe. Marsikdaj je grozno in obupno žalostno, pravi Urška, tudi zato, ker Stoner ničesar ne naredi, da bi kaj spremenil. Zdaj, ko ga je brala še v drugo, je bila marsikdaj nanj prav jezna: »Ne pravim, da mi knjiga ni bila več všeč. Nasprotno, knjiga ne samo, da je vredna branja, je absolutno vredna branja!«

 

 

O romanu Stoner so približno štiri desetletja po njegovem izidu, leta 1965, v reviji New Yorker zapisali, da je »največji ameriški roman, za katerega še nikoli niste slišali«. Ob prvem izidu so namreč prodali 2000 izvodov, nato pa je šel roman v pozabo, dokler ga v življenje niso prebudili s ponatisom in novimi prevodi. Zdaj je preveden v več kot 20 jezikov. Pri nas je v prevodu Brede Biščak in s spremno besedo Urbana Vovka izšel v zbirki Kondor pri Mladinski knjigi.

Stoner ni edino delo ameriškega pisatelja, pesnika, urednika in univerzitetnega profesorja Johna Williamsa. Napisal je še tri romane, Nothing But the Night ter Klavčev Prehod in Avgust, ki sta tudi prevedena v slovenščino. Letos pa je, prav tako v prevodu Brede Biščak, pri Literarno-umetniškem društvu Literatura izšla še biografija Mož, ki je napisal popoln roman: John Williams, Stoner in pisateljsko življenje. Tudi o njej smo na AirBeletrini že poročali.

***

O podkastu Območje lagodja

S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.

Fotografija: Špela Jambriško Fotografija: Špela Jambriško
Beletrina Digital 16. 8. 2024

Odrezane glave, živi mrtveci … in veliko smeha!

Odrezane glave, krvavi noži, živi mrtveci … in veliko smeha! Res, prav zabava festivalu, kakršen je Grossmannov v Ljutomeru, zagotavlja dolgoživost, sicer bi ga že zdavnaj pobralo. Tako pa še naprej razigrano poskakuje – nerodno naj se opotekajo zombiji! Ki jih tam kajpada nikoli ne manjka. Niti letos jih ni, ob jubilejni 20. izdaji festivala fantastičnega filma in vina, na katerega sem spet prav rad krenil. Lani sem tja skočil samo intervjuvat posebnega gosta, dobitnika častne nagrade hudi maček, legendarnega ameriškega režiserja Johna McTiernana, ki nam je dal klasike Predator (1987), Die Hard (Umri pokončno, 1988), The Hunt for Red October (Lov na Rdeči oktober, 1990), The Thomas Crown Affair (Afera Thomasa Crowna, 1999) in druge. Intervju z njim je še zmeraj dosegljiv na tej povezavi.

Fotografija: Andraž Gombač

Seveda sem organizatorjem tudi letos že zgodaj začel sitnariti, drezati, spraševati, kdo bo tokratni gost. Naposled sem izvedel. Slobodan Šijan, srbski režiser, podpisan pod kultne jugoslovanske filme Ko to tamo peva (Kdo neki tam poje, 1980), Maratonci trče počasni krug (Maratonci tečejo častni krog, 1982), Kako sam sistematski uništen od idiota (Kako so me idioti sistematično uničili, 1983), Davitelj protiv davitelja (Davitelj proti davitelju, 1984) …

Dogovoril sem se za intervju z mojstrom, spakiral in takrat še prijetno toplega junijskega jutra krenil v Prlekijo. Pa na vse živahnejšem Glavnem trgu v Ljutomeru že popoldne takoj srečal kar nekaj ljudi. A prvi znani obraz, ki sem ga pozdravil, ni bil iz filmskega sveta, temveč iz literarnega in glasbenega. Klarisa Jovanović, pesnica, prevajalka, pevka, ki sem jo spoznal v njenih izolskih letih, mi je prijazno pojasnila, kako je zašla tja. Prisluhnite:

Fotografija: Andrej Petelinšek / Večer Fotografija: Andrej Petelinšek / Večer
Intervju 14. 8. 2024

Melita Forstnerič Hajnšek: »Bolečina in bolezen sta nekaj najbolj individualnega«

Na slovenskem trgu ni veliko knjig, ki bi govorile o življenju z boleznijo, še manj pa je takih, ki iz tega ne bi naredile spektakla, temveč brez slepomišenja – in vendar rahločutno – pripovedujejo, kako hitro se lahko posameznikovo življenje obrne na glavo. Nova knjiga Melite Forstnerič Hajnšek je zato neke vrste svež piš na slovenski literarni sceni, saj uspe pisateljici in nekdanji urednici kulturne redakcije časopisa Večer iz svoje zgodbe izvabiti lepoto, ne da bi skrivala bolečino in težo procesa, s katerim se je bila primorana spoprijeti. Izpoved o premagovanju bolezni se prepleta z globoko intimnimi premisleki o lastnem življenju, družini in delovanju družbe, obenem pa skozi reference in spomine s potovanj izrisuje sliko avtorice, ki, kakor pove že v naslovu, taka ni bila nikoli.

Vaša novinarska sodelavka Petra Vidali je zapisala, da ji knjiga Taka nisem bila nikoli ni zbudila solz, kar šteje za odliko. Tudi sama sem ob branju pomislila, kako neverjetno težko mora biti pisati o tako občutljivi in čustveni temi, ne da bi bralca usmerjali v določena občutja ali pa se postavljali v položaj žrtve. Kakšen je bil vaš pristop, proces ustvarjanja?

»Proces pisanja je bil zame razbremenjen vseh bremen, ki so pritiskala name v realnem življenju. Pisati sem začela na vrhuncu bolezni. Bilo je terapevtsko in katarzično. Na neki točki je projekt knjiga zame postal samopomoč. Pred boleznijo sem knjige za samopomoč ignorirala.

Sprva sem si želela iti v fikcijo, pisati o bolezni na ne preveč resen način, a mi ni uspelo. Dogajale so se mi preveč krvave reči in nasploh sem kot dolgoletna novinarka očitno zasvojena z realnim.

Najbolj tuj v pisanju mi je patos. Moteč mi je občutek kozmične krivice in edinstvenosti, tako tipičen za resne, zvečine rakaste bolnike, ki pišejo o svoji bolezni. Skušala sem vzpostavljati distanco do bolezni, do svoje ranljivosti. Hkrati pa sem hotela biti maksimalno iskrena, ne solzava.

»Pisati sem začela na vrhuncu bolezni. Bilo je terapevtsko in katarzično.«

V knjigi z binarno strukturo, z lihimi in sodimi zgodbami, s ‘poročilom o bolezni’ in avtofikcijskimi črticami – enciklopedijo mrtvih – svojih bližnjih umrlih in prostorov, zaznamovanih s smrtjo, sem v narativu ostro razmejila konotativni in denotativni del. Tudi s tipom črk smo ga ločili, da bralca še bolj opozorim na to differentio specifico. In seveda iz mene ni bilo mogoče izgnati publicističnega gena, četudi si je urednica tu in tam prizadevala. A štiri desetletja novinarstva se mi pač poznajo.

Moja izhodiščna točka pisanja je bilo spoznanje, da nenadoma nisem več taka kot prej. Postala sem bolnica s kompleksnim, nevarnim krvnim rakom, imunsko oslabljena, izolirana, prestrašena, z občutkom življenjske ogroženosti, odvzeti so mi bili vsi stiki s prijatelji, z otroki, nisem smela več v teater, kino, na razstave, kar so vse bili moji skoraj vsakdanji, tako rekoč službeni prostori. Postala sem samotna, ranjena, svet se mi je zožil na digitalne stike.

Pogled z roba, ko si v življenjski nevarnosti, je drugačen in neomajno določa diskurz. Ali bom koga ganila s svojo pripovedjo ali spravila v jok, na to res nisem pomislila. So mi pa zanimive vse te recepcije.«

»Na živce mi je šlo solzavo, plehko pomilovanje, predvsem pa soljenje pameti in tekma, ki so mi jo nekateri vsiljevali, med bolnimi in zdravimi.«

Skozi pripovedi o potovanjih in vsem, kar ste na njih doživeli, svojo bolečino oziroma stisko postavljate v širši kontekst, kar neizogibno vodi tudi do primerjave z drugimi. Bi rekli, da obstaja vrednostna lestvica, na kateri je določeno trpljenje večje od drugega, ali pa je vsako doživljanje po vašem mnenju subjektivno, s tem pa tudi stvar posameznika?

»Mislim, da sta bolečina in bolezen nekaj najbolj individualnega, najbolj subjektivnega. Seveda je razlika med intenzivnostjo trpljenja, kot je občutna razlika med resnostjo bolezni in obsegom bolečine. Ko se sotrpini, sopacienti primerjamo med sabo, ne prihaja do kakih zelo zdravih, produktivnih stikov. Nisem začutila posebne simbioze, prej slabe občutke ob različnih odzivih na zdravljenje.

Tisti prostori minevanja na vseh celinah, ki sem jih obiskala predvsem službeno, pa utelešajo med drugim tudi razmerje med domom in svetom. Odnos do bližine in razdalje sem lahko udejanila še na eni ravni.«

V knjigi kot svoji sopotnici oziroma soborki v procesu zdravljenja omenjate Frido Kahlo in Slavenko Drakulić, ki sta z lastno izkušnjo bolezni potrdili, kot sami opišete, da »med bolnimi in zdravimi ni kompromisov, ni resničnega razumevanja«. Kako ste ravnanje okolice v času bolezni doživljali sami?

»Zelo ambivalentno. Na živce mi je šlo solzavo, plehko pomilovanje, predvsem pa soljenje pameti in tekma, ki so mi jo nekateri vsiljevali, med bolnimi in zdravimi. Od Slavenke sem se največ naučila o odnosu do bolezni in bolečine. S svojo lucidnostjo in osupljivo iskrenostjo me je vodila skozi labirinte žalosti in samote. Kovida sem se zares začela bati, ko je o svoji izkušnji z njim pisala Slavenka. Na začetku pandemije je bila šest tednov v stockholmski bolnišnici in je komaj preživela.«

Fotografija: Andrej Petelinšek / Večer

Izpostavljate, da sodobna družba bolezen dojema kot breme. Kljub morebitnemu začetnemu sočutju pa v dobi individualizma in vse večje časovne revščine kmalu zmanjka časa za altruizem. Menite, da lahko to spremenimo s predstavljanjem zgodb, kakršna je vaša?

»V tem pogledu sem idealistka. Verjamem, da z občutkom za ljudsko žalost in trpljenje, s sočutjem in altruizmom lahko marsikaj spremenimo. In skrajni čas je že, da se iz well being družbe, kjer je imeti zmeraj pred biti, premaknemo iz preglasnega humanizma in popkulturnega odnosa do revnih, bolnih in prikrajšanih v žlahtnejše, bolj poduhovljene sfere. In bolečine, bolezni nehamo imeti za poraze ter izgube, temveč, kakor bi rekel romunsko-francoski filozof Emil Cioran: zdravje je dolgočasno, bolezen je vznemirljiva.«

Kovid je po dolgem času prvič neposredno pokazal, kako arogantni znamo biti, saj se radi dojemamo kot nedotakljive, nato pa nam zdravje zataji ravno, ko smo najmanj pripravljeni. Kako lahko bolezen sprejmemo? In kako se znebimo tega nenavadno egocentričnega občutka krivičnosti, da smo bili »izbrani« prav mi?

»Ironično je, da so bili kovidna realnost in ukrepi, povezani z njo, zame dober trening. Arogantnost je v povezavi z dojemanjem bolezni resnično najbolj problematična in vseobsegajoča. Tisti občutek krivičnosti in edinstvenosti v svoji mizeriji pa je najbolj moteč. Ne, bolniki se res nismo prekršili zoper abstraktni moralni red in povsem jalovo, neproduktivno je iskati krivca, vzrok za bolezen, čeprav to vsi bolniki radi počnemo.

Bolezen težko sprejmemo, se jo pa naučimo sčasoma udomačiti, jo nehati sovražiti. Izkušeni bolniki svarijo pred tem sovraštvom.«

»Odleglo mi je, ko mi je kak prijatelj zdravnik ali zdravnica pohvalil knjigo. Bala sem se, da sem kje zašla v laične poenostavitve, zgrešila kako terminologijo …«

Dolgo niste smeli biti v stiku s prijatelji in z majhnimi otroki, onemogočene so vam bile tudi vse aktivnosti, ki so vam sicer v oporo in bi lahko v že tako težkem položaju prinesle določeno olajšanje, veselje. Od kod ste kljub temu črpali moč in upanje?

»Paradoksalno je, da bolezen ni samo nekaj najbolj strašnega, kar se ti zgodi v življenju. Tudi zanimivi, celo humorni pripetljaji so, o tem tudi pišem. Ta nova senzibilnost, ki se ti prebudi, je nekaj dragocenega.

Izolacija mi je tudi koristila, podarila mi je svobodo, koncentracijo in čas, da sem pisala in tudi uredila, pregledala svojo staro mapo črtic o svojih bližnjih, sorodnikih, znancih, zaznamovanih z minljivostjo, smrtjo. Nekako so čudno anticipirale ta moj težki čas bolezni. In sem začela pisati nove.

Ne bi si mislila, da mi bo izolacija tako ustrezala, meni, razvpiti družabni mački. Kot bi potrebovala odmik in osamitev. Moč in upanje sem črpala v najbližjih in v naravi. Zveni klišejsko, vem, a to, da živim na podeželju, malce iz mesta, blizu gozda, je bilo odrešilno. Tudi dolga prisilna izolacija zaradi imunske šibkosti zato ni bila tako težka.«

Kot v spremni besedi omenja tudi Tone Partljič, si se, ko resno zboliš, obenem primoran naučiti še novega jezika. CR, VGPR, popolni odziv, brez monoklonsketa zobca v imunofiksaciji, avtologna presaditev, IgK kapa, sulforafan … Kaj vam predstavljajo te, mnogim zdravim ljudem neznane besede?

»To so bila obenem zlovešča, obenem odrešujoča znamenja ob mojem križevem potu zdravljenja. Odleglo mi je, ko mi je kak prijatelj zdravnik ali zdravnica pohvalil knjigo. Bala sem se, da sem kje zašla v laične poenostavitve, zgrešila kako terminologijo … Ampak za zdaj sem jo kar srečno odnesla.«

»Najbolj sporna, skoraj fašistoidna, nevarna, se mi zdi populistična mantra o tem, kako smo bolniki sami krivi za svoje stanje, ker nismo bili dovolj dobri, pametni, ker se nismo zdravo prehranjevali, se dovolj gibali, tekli maratonov, ker smo se cepili proti kovidu, ker nismo upoštevali lune, se postili, ker smo se, skratka, samouročili.«

»Ni je bolj intimne, bolj zasebne stvari na svetu, kot je bolezen, zato je treba pri javnem komuniciranju o njej ravnati dostojanstveno, etično in sočutno. Ranljivosti ni prav lahko obešati na veliki zvon, lažje, udobneje se je skrivati v samoizolaciji,« zapišete v knjigi. Od kod, menite, izhaja ideja, da smo bolniki za svoje stanje krivi sami?

»Veliko sem na začetku bolezni razmišljala o tem, ali sploh iti v javnost s svojo največjo ranljivostjo, ali razgaljati svojo ranjeno intimo. A na neki točki, tudi ko sem videla, kako redko bolezen imam (pri nas 120 letno diagnosticirajo plazmocitom), sem se odločila iti v javnost. In tako so moji osebni dnevniški zapisi, moji ambulantni kartoni, moje terapije … v povezavi s črticami o mojih pokojnih bližnjih postali knjiga.

Najbolj sporna, skoraj fašistoidna, nevarna, pa se mi zdi populistična mantra o tem, kako smo bolniki sami krivi za svoje stanje, ker nismo bili dovolj dobri, pametni, ker se nismo zdravo prehranjevali, se dovolj gibali, tekli maratonov, ker smo se cepili proti kovidu, ker nismo upoštevali lune, se postili, ker smo se, skratka, samouročili.

Zanimivo je, kako si medijsko zanimiv predvsem zaradi težke bolezni, ki jo opisuješ, mnogo bolj kot zaradi knjige in morda njene presežne literarnosti. Če jo seveda ima.«

»Dokler nisem izrekla besede rak, ga nisem imela. Tako otročje je bilo na začetku. Nezrelo, vem.«

Na začetku knjige citirate stavek filozofa Emila Ciorana: »Bolezen, tako kot vsak drug dejavnik neravnotežja, prebuja, vznemirja in vnaša element napetosti ter konflikta. Dokler se dobro počutimo, ne obstajamo. Natančneje: ne vemo, da obstajamo.« Bi rekli, da je konflikt pomembna komponenta posameznikovega življenja?

»Absolutno je konflikt ključen, tudi za vsako umetniško delo navsezadnje. In če je moj osrednji konflikt morala biti bolezen, je pač tako moralo biti. Nisem se hotela okoristiti s spaktakularnostjo svoje težke, strašljive pozicije. Očitno pa je bolezen zaslužna, da sem si prvič upala v javnost z osebnoizpovedno leposlovno knjigo. Kolegica Petra Vidali je lepo napisala v recenziji o moji knjigi v Večeru: ‘Obžalujem, da je tej knjigi botrovala bolezen, a sem hvaležna, da sem jo lahko prebrala.’«

Besede »rak« ne zapišete skoraj do konca knjige; prvič se pojavi šele v podpoglavju Nikoli ne izrečem te besede. Zakaj?

»Ker sem resnično bežala v (samo)zanikanje. Dokler nisem izrekla besede rak, ga nisem imela. Tako otročje je bilo na začetku. Nezrelo, vem. Malo me je sram za nazaj. A danes sem normalna in zavedam se, da rakava bolnica tudi s svojim javnim angažmajem lahko kaj premakne. Zato sem se tudi včlanila v Združenje limfom in levkemija. Z veseljem javno nastopam ter ozaveščam o bolezni. Mnogi namreč zaradi netipičnih simptomov prepozno pridejo k hematologu. Pozna diagnoza pa, vemo, zmanjša možnost zdravljenja in preživetja.«

Fotografija: Andrej Petelinšek / Večer

Pravite, da je informiran bolnik »boljši bolnik« – kaj pa vpliv teh pogosto zastrašujočih informacij na njegovo mentalno stanje? Ko sem sama zbolela za lupusom, sem se, podobno kot vi na začetku bolezni, izogibala vseh informacij, sledila sem le navodilom zdravnikov in upoštevala zdrav življenjski slog. Mislim, da je bilo to v mojem primeru ključno. Nad voljo ni prevladal strah.

»Preden sem na vrhuncu bolezni sedla za računalnik, me je premetavalo med samozanikanjem in eskapizmom. Ničesar nisem hotel vedeti o bolezni, nič me ni zanimalo v zvezi z njo, potem pa sem nenadoma začela kopati po sebi, brati forume, strokovne članke, gledati dokumentarce, spremljati webinarje o plazmocitomu … In bilo je odrešilno.

Opažam, da se je nova generacija zdravnikov zvečine znebila kompleksa belih bogov, kar me opogumlja. Postali so dojemljivi za bolnikova vprašanja, tolerantni celo za laična premišljevanja in poenostavljanja. Meni je moja zdravnica izjemno tankočutni prisluhnila. Spomnim se, kako je moj oče, ki je imel debel bolniški dosje, trpel, ko mu v bolnišnici niso hoteli povedati, kaj ima v infuziji, kaj šele da bi bili pripravljeni z njim debatirati o bolezni.«

»Opažam, da se je nova generacija zdravnikov zvečine znebila kompleksa belih bogov, kar me opogumlja. Postali so dojemljivi za bolnikova vprašanja, tolerantni celo za laična premišljevanja in poenostavljanja.«

Ob bolezni telo »nenadoma postane sovražnik«, ste povedali ob predstavitvi knjige v Mariboru. Kljub temu poudarjate, da sovraštvo do diagnoze v boju proti bolezni ni rešitev. Zakaj?

»Res se telo spremeni v nekakšnega tvojega sovražnika. Nenavadno, kot bi se del tebe izločil v neko drugo vesolje in opazoval drugi del, kako propada, grmi v prepad. A na srečo je pomagala odrešilna medicina. Hematoonkologija je ena najbolj razvijajočih se ved. Prihajajo nove in nove metode zdravljenja, nova zdravila, cepiva … Poslušam hematologe, kako se je preživetje bolnikov z diseminiranim plazmocitomom povečalo z novimi zdravili in metodami zadnje desetletje. V raziskavi Economist Impact se je Slovenija uvrstila na prvo mesto med državami Srednje Evrope in Baltika v podpori zgodnjemu in pravičnemu dostopu do oskrbe pri zdravljenju obolelih s plazmocitomom.

Sovražiti bolezen je najslabše, ker za sabo potegne (samo)obtoževanje, absurdno iskanje krivca, celo vrsto nepotrebnih, jalovih potez.Treba se je pogumno spoprijeti s tem trdoživim plevelom, kar je najboljša metafora za bolezen. Plazmocitom je plevel, ki se vedno znova spet pojavi, tudi če ga odstranjujemo z najbolj ubijalskimi protistrupi. Ampak verjamem v razvoj znanosti in v čedalje več metod za premagovanje bolezni. Naučila sem se pozorneje prisluškovati sebi in svojemu telesu.«

»Sovražiti bolezen je najslabše, ker za sabo potegne (samo)obtoževanje, absurdno iskanje krivca, celo vrsto nepotrebnih, jalovih potez.«

Svojo zgodbo o bolezni – diagnozi diseminirani plazmocitom – in boju z njo prepletate s spomini na družino, na njene posameznike in na vašo skupno preteklost. Mnoge izmed družinskih članov so prav tako pestile raznorazne bolezni, veliko je bilo trpljenja in (pre)pogosto tudi smrti. Predstavljam si, da razkrivanje tako intimnih zgodb, kot jih popišete v knjigi, niti za vas niti za vašo družino ni mogel biti lahek postopek. Je bil tudi to del sprejemanja neprizanesljivosti življenja, s katero ste se bili primorani soočiti?

»Bolj ko sem se zavedala nevarnega roba svoje bolezni, bolj sem se zatekala v prasvet očeta in mame. In niti za trenutek nisem pomislila na tveganost tega početja. Vendar sem marsikaj prikrojila, povezala, spremenila, a izhodišča so biografska. Priklicala, literarno oživila sem mnoge svoje rajnke. Nekak mrtvaški ples svojih bližnjih pokojnih smo začeli plesati in vedno bolj se mi je razpiral ruralni prasvet, od koder izhajajo moji ptujskopoljski, očetovi predniki. Te ruralnosti sem se vse življenje otepala, imela sem se vedno za zelo urbano, zdaj, ko sem bila bolna, pa sem se začela zatekati k pokojnim staršem, k očetovim prednikom, sorojencem, pa tudi k maminim. Po dolgih desetletjih sem izkopala iz pozabe svojo mrtvorojeno sestro. In veliko travmo svoje družine, a kmalu sem ugotovila, da to krvavenje v papir ne more trajati, da moram resnico začeti nadomeščati s fikcijo. In čeprav mnogi mislijo, da je knjiga totalna avtobiografija, vendarle ni čisto tako.

Nenadoma me je zanimalo, kdo od mojih bližnjih je umrl in zakaj, kdo je imel raka, zakaj so odšli. To me prej resnično ni nikoli zanimalo. Odziv sorodnikov na knjigo je bil ganljiv in hvaležen.

Tudi moje poti so bile pogosto zaznamovane s smrtjo, bodisi da je bila tema performansov na Bitefu, ko sem na velikem platnu gledala smrt rakave bolnice ob zvokih afriške opere v živo, bodisi da sem na otoku Isla Negra v Čilu gledala smrtno posteljo nobelovca Pabla Nerude …«

»Četudi sem povzročila kako detabuizacijo, moram priznati, da to ni bil moj načrt. Sicer pa, kaj pa je sploh še tabu danes? Rak definitivno ni več.«

Omenjate, kako je vaša mama nenehno zadrževala stvari v sebi in potihem trpela, medtem ko se vam zdi pomembno izraziti tudi stvari, ki so morda za koga nelagodne. Predstavlja to za vas način opolnomočenja, dajanja vrednosti sebi kot bitju, ločenemu od bolezni, ki ga zaznamuje? Ali pa je to preprosto način informiranja javnosti, obenem pa tudi podiranja tabujev?

»Mojo mami je skrbelo in bolelo za vse, za vsako trpeče bitje je trpela sama. Taka je bila. Preobčutljiva, preveč krhka, a sijajna ženska. Četudi sem povzročila kako detabuizacijo, moram priznati, da to ni bil moj načrt. Sicer pa, kaj pa je sploh še tabu danes? Rak definitivno ni več.

Morda pa sem kot glavna akterka in suverena pripovedovalka, ki si dovoljuje vse in še več, res opolnomočila sebe in si podelila vrednost v razmerju do bolezni?«

***

Melita Forstnerič Hajnšek (1959) je diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz francoskega in slovenskega jezika ter književnosti, nato pa je dolga leta delovala kot novinarka in urednica kulturne redakcije dnevnika Večer. Pred avtofikcijsko pripovedjo Taka nisem bila nikoli, leta 2024 izdano v zbirki Žametna Beletrina, je objavila še knjige Jože Košar – humanist in založnik, Zagrebški Slovenci, Strah pred ciljem – O molku in glasnosti in monografijo s šestih celin Planet Carmina. Leta 2012 je prejela Glazerjevo listino.

Ilustracija: arhiv Beletrine Ilustracija: arhiv Beletrine
Refleksija 13. 8. 2024

Rojstvo pisatelja iz duha družinskih tragedij

Ko sem v julijskih dneh spet prebrala Potujoče gledališče, se mi je zalezlo pod kožo še bolj.

Ob prvem branju, januarja, sem prevod romana hrvaškega pisatelja Zorana Ferića temeljito prečesavala kot urednica, in tedaj se je že pokazala vsa njegova sugestibilnost. Telesno sem se počutila vse slabše in slabše. A čim sem obrnila zadnji list, sem zbolela za samodiagnosticiranim oslovskim kašljem. Zdravniški ordinaciji sem seveda javila svoje simptome že zaradi bolniške, oni pa me kajpak niso prav nič prosili, da se pridem pokazat – raje so, kot je zdaj v navadi, na daljavo predpisali vrsto zdravil, za katera še nikoli nisem slišala in ki jih tudi ni bilo mogoče uporabljati, saj nisem znala določiti niti tega, ali je moj kašelj moker ali suh. Zdelo se je, da tisti kašelj ni od tega časa in prostora, da je prišel k meni kot sporočilo od drugod. Ni nameraval pojenjati. Tisti bolniški stalež je bil najdaljši v moji delovni zgodovini, trajal je tri tedne, a tudi po vrnitvi v pisarno sem še vedno pošteno krehala, vsak poskus pokašljevanja pa me je paral na dvoje v spominu na bolečino, ki se je ugnezdila v pljučih. Pretresalo me je spoznanje, kako je branje lahko nevarno in kaj se pravi vživeti se scela, predati se drugemu svetu in sočutno prevzeti nase tuje tegobe. Besede so v resnici zelo žive, če seveda obstaja sprejemnik zanje – dojemljiv bralec, bralka odprte glave, nekdo, ki se pusti navdušiti. Če smo mi živi in besede pravšnje, nas skupki črk božajo kot mesena oseba ali pa nas, celo to, okužijo z bacili.

Ni slučaj, če začenjam z boleznijo, da bi predstavila zdravo tkivo te izvrstne knjige, ki je ob izidu pod izvirnim naslovom Putujuće kazalište (2020) prejela pomembno hrvaško literarno nagrado Ksaverja Šandorja Gjalskega.

Če smo mi živi in besede pravšnje, nas skupki črk božajo kot mesena oseba ali pa nas, celo to, okužijo z bacili.

Vsak trenutek je okno v vse čase, pravi uvodni moto, vzet iz Wolfove knjige Ozri se proti domu, angel, in to je naposled tudi stavek, s katerim dramatična družinska zgodba, ki jo gledamo kot v gledališču, na koncu izzveni. Skozi lastno bolezen sem kakor skozi okno pogledovala na daljne pisateljeve sorodnike, ki so vsi po vrsti zbolevali za tuberkulozo in umirali v časih, ko za Kochov bacil še ni bilo penicilina. V vsakem poglavju knjige, z vsako zgodbo, z vsako novo generacijo se kakor skozi odprto okno odstira razgled na prejšnje in prihodnje rodove. Ferić je mojster takega tkanja, kjer se predniki in potomci zlagajo drug v drugega kot ruske matrjoške; zdaj je večji eden, zdaj drugi, a čeprav ima vsak svoj prepoznavni značaj, drugačen od drugih, se na neki ravni, vedno znova, ker kri ni voda, dogaja tudi ponovitev: isti prizor, isto veselje, isto preganjanje, isto nagnjenje, isti strah v manjši ali večji posodi.

Ferić »na oder« rad postavi patološka telesna in duševna stanja človeka in jih nato osvetljuje z lepimi žarometi. Sprva sem odlašala s tem zapisom, saj sem spoznala, da o svoji poetiki najbolje piše kar sam. Poln preciznih samouvidov je recimo njegov zapis, objavljen k slovenskemu izboru kratke proze Blues za gospo z rdečimi madeži (Beletrina, 2001). Svoj pisateljski pristop je tedaj analiziral kot poetiko prvega in zadnjega stavka ter poetiko pozabe, mimikrije, laži, bolezni in absurda. Vse to v največji meri še vedno velja tudi za Potujoče gledališče, že peti roman v Ferićevem opusu.

In potem sem si rekla, da moram vseeno pisati o tej knjigi, ki sem jo uredila, pisati, ker mi ne da miru, a da to seveda ni kritika, kakršne sem pisala pred časom, ampak le niz vtisov navdušene bralke. Jaz tu zavlačujem, ha, pisatelj pa na vrat na nos prične s preseganjem bralčevega horizonta in v romanu že takoj izvemo: Če stopiš v senco obešenca, ti to prinese srečo! Soočimo se torej s podobo obešencev v obleki in s kravato, obešenih na ulične svetilke, in v senci te podobe nato prebiramo celoto. Gre za pripadnike odporniškega gibanja v Beogradu leta 1941. Ti obešenci in njihove sence napovedujejo vse tiste člane pisateljeve širše družine, ki so že ali še bodo pomrli od nasilne pesti zgodovine ali od nepravične roke bolezni. Na obešenosti teh grešnih kozlov je nekaj hudo obešenjaškega: zlasti zato, ker so bili prej pravzaprav mučeni, razmrcvarjeni, zdaj pa vsem na očeh tako lepo urejeni bingljajo z drogov. Natanko tak je tudi pisateljev slog – obešenjaški. Tragične dogodke postavlja na glavo, žalostne like spreminja v dovtipne klovne, resnica sama postane nekakšna kamuflaža. To literarno maskiranje za na romaneskni oder me je zelo osupnilo. Nazadnje tudi pisatelj sam postane literarni lik, čigar romaneskno prezenco pa kljub vsem avtobiografskim indicem vendarle moramo tudi ločiti od avtorjeve resnične osebe. Čeprav je mikavno spremljati pisatelja na njegovi burni otroški in delinkventski mladostniški poti in si predstavljati, da je vse sveta resnica, pa ne smemo pozabiti, da imamo pred sabo polnokrvni roman. Vrh tega je pisatelj pred časom zapisal, da že od otroštva rad laže. S tem se je seveda duhovito spravil v paradoks lažnivca, ki mu ni mogoče niti verjeti niti ne verjeti.

Na obešenosti teh grešnih kozlov je nekaj hudo obešenjaškega: zlasti zato, ker so bili prej pravzaprav mučeni, razmrcvarjeni, zdaj pa vsem na očeh tako lepo urejeni bingljajo z drogov. Natanko tak je tudi pisateljev slog – obešenjaški.

Avtor je Slovenijo obiskal maja, ob predstavitvi Potujočega gledališča, ki je letos izšlo pri založbi Beletrina v skrbno pretehtanem prevodu Mateje Komel Snoj. To je bilo seveda ravno tistega maja, ko je Ljubljano zajelo strašno neurje in je taksi zadnjo minuto dostavil hrvaško literarno zvezdo v spremstvu direktorja Beletrine iz Le Petit Cafeja v Cankarjev dom. Ferić je, gotovo pretresen od silovitosti slovenskih neviht, povedal, da bi temu delu najbrž rekli avtofikcija. Nihče vendar nima tako podrobnih podatkov o svojih prednikih, o življenjih, ki so že zdavnaj pokopana, in o vsakdanu, ki je moral biti marsikdaj tudi povsem drugačen od razvpitih anekdot. Toliko bolj občudovanja vredno je torej, si mislim, če lahko pisatelj s svojo domišljijo zapolni luknje v nepovezanih pripovedih, zakrpa vrzeli nezanesljivega spomina, če lahko s samo strastjo besede – kajti to je edino pisateljevo orodje – črno-bele fotografije naenkrat obarva, če lahko kot zajca iz klobuka potegne zgodbo celo iz suhoparnega dokumenta, če lahko resnično ponošene obleke pretvori v kostume, ki služijo njegovemu odru, in zgodovinske dogodke sprevrže v kulise svoje zgodbe, če zmore družinske štorije, ki se jih je naposlušal predvsem na družinskih gostijah ob dnevu mrtvih, povezati in ustvariti mitologijo lastne rodbine.

Zoran Ferić je Potujoče gledališče 27. maja predstavil v Klubu Cankarjevega doma (Fotografija: Jaka Gasar)

Eden od junakov, ki mi najbolj ostajajo v spominu, je gotovo skrivnostni Benjamin Bernštajn, včasih imenovan Venjamin ali Venijan, ki so mu tudi priimek spreminjale česte administrativne napake. Je pravo leglo nesporazumov, s katerimi se pero tako posrečeno poigrava. Ta ruski emigrant in Jud, ki se znajde v Zagrebu, postane kirurg, tudi slikar in pozneje hohštapler, predvsem pa večni tujec ter pisateljev ded. Ne umre enkrat, ampak večkrat. Kakor zabeleži vnukovo pero: Nobenega dvoma ni, da so med vojno ustrelili ali obesili vse štiri njegove priimke in vsa tri imena ter da je takrat dokončno postal mitski junak iz maminih spominov. Nič čudnega, da je prav edina fotografija deda Benjamina in babice Ivke, skritih za kirurško masko, med operacijo pacienta, ki je ravno odprt in zraven še gleda, pri pisatelju pritisnila na ključni gumb in sprožila nastanek veličastne in humorne družinske sage. V tej fotografiji tičijo nekatere ključne sestavine Ferićeve pisave: maske, črni humor v beli halji, in ne nazadnje – ljubezenska skrivnost.

Razmišljam, kako zelo uravnotežene so Ferićeve pripovedi, kako se devet samostojnih zgodb, mitsko število, prepleta med sabo tako tesno, da tvorijo roman, in kako liki s tem nepričakovano postajajo mnogoplastni, odraščajo, se starajo, če prej ne umrejo, in sploh tisto, kar je najbolj dragoceno, doživijo psihološki razvoj. Pisatelj hodi po vrvi med apoliničnim in dionizičnim principom. Prav to uravnoteženje dveh nasprotujočih si principov večkrat pogrešam v slovenski prozi. V značajih, ki jih slika Ferić, se prepletajo konstruktivni in uničevalni vzgibi, razum včasih zmaguje nad čustvi, drugič pa se čustveni in čutni svet osamosvojita od vsakršne razsodnosti. Mojstrsko upodobi ljubezensko zgodbo, celo več takih zgodb, in največkrat so nesrečne. Ljubezen med preprosto mladenko Ivko, hčerko redoljubnega in nasilnega avtro-ogrskega orožnika in čebelarja, ki verjame, da je šiba pognala iz raja, ter med svetovljanskim boemom Benjaminom je gotovo te vrste: žalostna ljubezen, zaznamovana z neenakostjo v razmerju ženske in moškega tistega časa, od katere pa si nedolžno dekle toliko obeta, da ta zveza še dolgo odzvanja kot en lep knjižni primerek razočaranja … Ivkin portret je slika, ki jo je ustvaril Benjamin, kakor jo je videl on. Ivka je dekle, ki iz sence svojih živih in mrtvih bratov in iz očetovega primeža beži k pripadniku naroda, ki je križal Kristusa, k potencialnemu izdajalcu. Ker Benjamin kot kirurg v Vinogradski bolnišnici pri delu večinoma nosi masko, izstopajo predvsem njegove oči. Skozi to okno v dušo zre Ivka, njegova instrumentarka. Te oči je bilo težko pozabiti, ker so jo pogledale kot zajčka ob gozdni poti, kot nekaj ljubkega, a nepomembnega. Iz ganljive, prepričljivo zavite in trpke zgodbe, kjer eden prej, drugi slej, potegneta kratko, pa se rodi pisateljeva mama, ki so jo vsi klicali suha južina. Postane sicer sirota, a preživi. Odraste predvsem ob moških sorodnikih, kar ima svojevrstne posledice. Zlasti njeno poznejše življenje, ko je že imela sina, je deležno pronicljive pisateljeve upodobitve.

Pisatelj hodi po vrvi med apoliničnim in dionizičnim principom. Prav to uravnoteženje dveh nasprotujočih si principov večkrat pogrešam v slovenski prozi.

Če se še malo pomudim pri Ivki, naj povem, da me ob njej obseda neka podoba. Ivkina pljuča so na rentgenskih posnetkih videti kot nerazvita in ujeta krila, ki se ljudem iz nekega razloga ne morejo prebiti skozi kožo. Mnogi liki teh pripovedi so nosilci hrepenenja, stremijo k drugačni usodi, drugim okoliščinam, in podkožni zametek kril, ki nikoli ne bodo vzprhutala, kaže na tisto, po čemer človek hrepeni, kadar na vidiku ni uresničitve želje. Prav tako koprnenje tiči tudi v dveh polnih Ivkinih kovčkih v njeni sobi, ko dekle čaka na moževo vrnitev in se želi čim prej preseliti k njemu. Prenaša se iz roda v rod, ta zametek. A Ivka, drobna in shirana, dvodimenzionalna, kot senca, na njej je v treh dimenzijah zgolj nosečniški trebuh, potem tako mlada umre zaradi jetike ali sepse. Tako veliko hrepenenja, pa tako malo življenja. Umre leta 1929, samo nekaj dni po rojstvu hčere Vere. Tudi to ime je znamenje. Vendarle Ivka ni prekinila nosečnosti, čeprav so jo k temu nagovarjali zdravniki, tudi mož. In je donosila zdravo dete. Kaj je občutila in kako se je odločala, je bila prepričana ali je dvomila … to je uganka tudi avtorju, ki nam da večkrat vedeti, da ni vseveden, čeprav nas s svojo pripovedno avtoriteto po mili volji spelje tudi na led.

V tej rodbini zaseda svoje možato mesto Pavle Pejić, pisateljev prapraded, ki je imel tovarno z usnjem. To je še en izrazit karakter, ki sovraži Avstrijo in nič manj tudi Jugoslavijo, in kakorkoli se zgodovina že obrača, on ne gre rad z vetrom. To je pač človek, ki strelja iz dvocevke, kadar se rodi deklica, in usoda hoče, da prav njegovo hčer zasnubi nestanovitni igralec. Če ne bi bilo tiste predstave potujočega gledališča, Petar Zrinski Eugena Kumčića, ne bi bilo niti Zorana. Marsikaj se rodi iz naključij. Kajti iz tiste ljubezni vznikne pisateljeva babica Dobrila. Ta ima nato z Iljem Ferićem, gozdarjem, dva sinova, Mirka in Tvrtka. Slednji podeduje Pejićevo strast do orožja ter njegovo orožarno in bo postal pisateljev oče. V družinsko drevo sta močno vraščena tudi Ivkin brat Stjepan, ki kot stric pozneje skrbi za pisateljevo mamo, in njegova žena Terezija. Ta si želi otrok, a jih ne more imeti. Vrže se v pobožnost, moli, roma, a tistemu najpomembnejšemu, kar bi bilo mogoče tudi pametno narediti, se izogiba. Kot da bi nekakšna sram in bolečina preprečevala krilom, da se razvijejo. Čeprav Benjamin, h kateremu gre Stjepan po nasvet, zatrdi, da je tako početje Bogu v veselje in da si ga je prav takega, kakršno tisto najpomembnejše je, zamislil judovski, krščanski in muslimanski Bog. A prekmalu se Terezija preseli z mestnega zagrebškega naslova na drugega, mirogojskega. Kakor razmišlja Stjepan, je človekovo življenje resnično nekaj bežnega v primerjavi z obstojem večnega hrasta, ki stoletja ostaja trdno na mestu, zvest sebi in svoji okolici. Za Stjepanovim življenjem so ostali vsaj dokumenti: načrti za hišo, ki ni bila nikoli zgrajena, in pisma, ki morda niso bila nikoli poslana. Roman ima močno eksistencialno noto. Ljudje so vrženi v ta svet, malo poživijo, ne da bi se povsem zavedali svojega življenja, nato pa umrejo nesmiselne smrti. Zreli pisatelj se sprijazni s tem, da je v letih, ko prstov za umrle vedno zmanjka.

Fotografija: Jaka Gasar

Z natančno, včasih neusmiljeno neposredno, celo odvratno, a tudi ljubečo upodobitvijo svojih staršev in naposled sebe se lok sklene. Mama pristane v Vinogradski bolnišnici, kjer sta nekoč delala njena starša Benjamin in Ivka. Po zaslugi penicilina je tuberkuloza premagana. Žal pa mama zboli za boleznijo, ki zaznamuje naš čas, za rakom. Pretresljivo se pisatelj spominja, kako je ob maminem propadanju shajal z očetom. Nekako je preživel, se znašel, a ostale so sledi. Še danes ga preganja mora, da je mama živa zazidana. Ti zadnji deli so popisani drugače kot prvi, zajel jih je duh sodobnega časa, čuti se, da je pisatelj vse to doživel na lastni koži. Vendar je treba povedati, da zato, ker je zdaj čustveno vpleten, niso nič manj učinkoviti.

Človekovo življenje je resnično nekaj bežnega v primerjavi z obstojem večnega hrasta, ki stoletja ostaja trdno na mestu, zvest sebi in svoji okolici.

Kolikor bolj se posvečam značajem in medčloveškim odnosom, ki jih Ferić slika zares suvereno, toliko bolj moram poudariti tudi zgodovinsko dimenzijo, ki je prisotna včasih kot zakulisje, drugič pa stopi v ospredje. Približuje se in oddaljuje. Včasih pač nastopi čas grobov. Vedno znova. S hladnokrvno sintakso, z neprizadetostjo, tudi s humorjem ta roman zaobjame razburkano zgodovino 20. stoletja. Zato so mu hrvaški kritiki nadeli oznako nacionalni roman. Avtor sam ob tem poudarja, da nikakor ne tudi nacionalističen. To delo gotovo sega onkraj posamezne nacije v občečloveško. Dobrohotno se posmehuje temu, kako so narodnostno »nečiste« prvine njegovega rodu v nekaterih zgodovinskih trenutkih predstavljale tveganje. Nekaj, kar je lahko bila tudi zgolj naključna malenkost, recimo, kakšen priimek nosiš, je morda postalo usodno. Brata Mirko in Trvtko, ta mirni in ta trmasti fant, sta mešanca, srbska sinova. Tudi Vera je mešanka, pol Judinja. Kakšen koktejl se pretaka šele po žilah pisatelja. Zato je tako nepristranski. Ne postavlja se na to ali ono stran. Po Dubici, ki je razdeljena na Hrvaško in Bosansko, se naenkrat motajo uniforme vseh barv, povsod so patrulje, in v reki Uni se kopajo okrvavljeni moški. Vojna vihra je zamotan klobčič, ki ga razsodni um ne more razplesti, pa naj gre za drugo svetovno vojno ali tisto z začetka devetdesetih. V četniško taborišče najprej zapirajo komuniste, piše pisatelj, nato pa Srbe, Jude in komuniste, nato neugledne ustaše, a tudi četnike, protikomuniste in Hrvate. Skoraj torej nimaš možnosti, da bi ušel absurdu. Vendar pa tudi vojna prinese nekaj dobrega, namreč obilico sijajno ohranjenih telesnih organov za medicinsko seciranje. Ni vse tako brezupno, kadar ima človek na zalogi še kaj humorja. Tolažilnemu dejstvu, da je Milan resnično preživel bombardiranje, vojno in okupacijo Beograda, se lahko zahvalim tudi za nekaj res lepih trenutkov s prostitutko, se je še zapisalo avtorju, in najbrž mu je pri tem na obraz šinil smehljaj.

Kolikor bolj se posvečam značajem in medčloveškim odnosom, ki jih Ferić slika zares suvereno, toliko bolj moram poudariti tudi zgodovinsko dimenzijo, ki je prisotna včasih kot zakulisje, drugič pa stopi v ospredje.

Pisateljev oče, nebogljeni Tvrtko, je moral pri osemnajstih k partizanom. Eden redkih je, ki preživijo bitko pri Batini. Videl je vse, kar je bilo mogoče videti. Njegova družina se je skrivala najprej v Dubici, nato v Sremski Mitrovici, in njihove zavese so bile, kot pri toliko drugih družinah, ves čas zagrnjene. In se zdi, da mlademu človeku, ki pride živ iz vojne, težka zavesa zagrne prihodnost. Ferić posledice prikazuje subtilno. Tvrtko v mislih in besedah veliko ubija in ne najde poti k ženi. In mora potemtakem z njo v isti postelji spati njun sin, ki ga mama večkrat, ko kam gre in jo mali spremlja, uporablja kot moža. Takole brezkompromisno okrca pisatelj svoja starša: Vse življenje se je panično bala kiča, on pa je bil na žalost en sam kič. In še zapiše: Pri nas je bilo vse lažno. Slike so bile reprodukcije, srebrni pribor pa v resnici zlitina cenenih kovin. Prepričljivo »uprizori« tudi Ojdipov kompleks: mamina bližina je bila za odraščajočega dečka nadvse vznemirljiva, očeta pa je hotel videti mrtvega. Da je Tvrtko v resnici bil razmeroma neškodljiv, o tem nemara priča anekdota o tem, kako so ga v Sloveniji nekoč kaznovali zaradi prepočasne vožnje. Po vseh citatih, ki mi jih avtor tu velikodušno posoja, ne da bi sploh vedel za to, je gotovo kot pribito, da je to branje nadvse zabavno. In da lahko tisti, ki o svojih prednikih vemo premalo, posvojimo pisateljeve.

Kdo je Zoran Ferić, potomec lastnih prednikov, ki piše: Rodil sem se 2. junija 1961 in sem po horoskopu dvojček, toda rojen sem v znamenju podvezice, te rdeče-rožnate sledi na stegnih? Iz česa se je rodil pisatelj? V kakšnem okolju je odraščal in kakšen je bil ta singularni preplet genov in okolja? O tem lahko premišljujemo. Toplo pozdravljam avtorjevo potezo, da romana ne zaključi pri drugih, temveč z enako zavezanostjo odkritosti, pravzaprav s popolno prostodušnostjo, saj o sebi res lahko piše, kar in kakor se mu zahoče, bralcem odpre okna tudi v nemirna obdobja lastnega življenja. Kot deček je veliko prebiral revijo Sve oko nas in tako izvedel za nesrečne umetnike, kakršna sta Beethoven in Prešeren. Zdi se, da je Feriću uspela sublimacija družinskih travm in da nam jih ponudi v estetsko dovršeni, s tem pa osmišljeni esenci. Pri petnajstih letih je ostal brez mame, pa je sklenil: Obljubil sem si, da bom, ko bo mama umrla, tudi jaz postal umetnik, ker mi ne preostane nič drugega. V kaki pošteni trgovini bom nesrečo zamenjal za umetnost.

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Beletrina Digital 12. 8. 2024

Kino Otok je pomlajevalno sredstvo!

Fotografija: Andraž Gombač

No, pa jo mahnimo spet v Izolo! Sem vzkliknil, še prej pa pobrskal po svojem arhivu. In si potrdil slutnjo: da, da, drži, bil sem že na prvem Kinu Otok, takrat, ko so imenu pridali še gostobesedno opredelitev »festival afriškega, azijskega, latinskoameriškega in vzhodnoevropskega filma s prijatelji«, za povrh pa na dvojezičnem obočju in v skladu z mednarodnostjo druženja oboje pojasnili še v italijanščini in angleščini. Majhen festival z dolgim imenom in veliko dušo.

Da smo tu, pri nas, dobili nekaj povsem novega, doslej neznanega, sem takrat, spomladi 2004, spoznal, čim sem pred Kulturnim domom Izola zagledal tegale možakarja s kar nekaj odtenkov temnejšo poltjo in odetega v oblačila, nekolikanj drugačna od istrske noše:

Fotografija: Andraž Gombač

Moussa Sène Absa je pripotoval iz Senegala, Girish Kasaravalli iz Indije, njun iranski režiserski kolega Hossein Amini iz Anglije … In med njimi je sijala dama, Olga Oniščenko, igralka iz Rusije, ki nas je očarala tako s sinjemodrimi očmi kakor s filmom Babica. Tako sem jo ujel na ulici ob kinu Odeon, z edinstveno rožnato izolsko policijsko postajo v ozadju:

Fotografija: Andraž Gombač

Našel sem tudi svoj stari intervju z igralko. Olga Oniščenko mi je, tedaj primorskemu novičarju na začetku profesionalne poti, povedala, da bo prvi Kino Otok ohranila v zelo lepem spominu, tukaj se je počutila kot doma, navdušili so jo tudi zagnani mladi organizatorji … Ni nakladala v prazno – že naslednje leto se je vrnila na Kino Otok! Še dobro pomnim, kako mi je v novem intervjuju pripovedovala o Rusiji, o potrebi po močnem vladarju, ki obvladuje njene rojake, o tem, da je pred Putinom še dolga doba, saj kip novega carja še zdaleč ni izklesan … Spet se ni motila.

Fotografija: Andraž Gombač

No, ker mi na pot ni bilo treba kreniti iz daljne Rusije, sem se na Kino Otok vrnil še večkrat. In prav rad vnovič letos, na jubilejni, 20. festival. Med potjo iz medijskega središča na osrednjem Manziolijevem trgu proti Kulturnemu domu in Art kinu Odeon sem na Ljubljanski ulici pred njegovim kakor običajno živahnim domom najprej srečal tistega, mimo katerega greš zelo težko, ne da bi kako rekel. Drago Mislej – Mef mi je odgovoril na vprašanje, kaj Kino Otok pravzaprav je, obudil pa je tudi spomine na lokalne odnose, ki so bili pred dvema desetletjema vse prej kot topli in prijateljski:

No, konec dober, vse dobro!

Je pa Kino Otok doživljal tako plimo kakor oseko; leta 2008 smo ostali celo brez njega, ker je on ostal brez sofinanciranja Filmskega sklada. Organizatorji so dodobra izkusili, kako težko je resen festival ustvarjati daleč od glavnega mesta, v majhni Izoli, kjer med devetimi lokacijami ustrezno opremo za projekcije premore samo ena – Art kino Odeon, že sicer čudež posebne vrste, majhna, a topla, nadvse prijetna dvorana, v kateri Center za kulturo, šport in prireditve Izola kakovosten program plete vse leto. V petih junijskih dneh pa kinootoški postanejo še Letni kino Manzioli, Letni kino Arrigoni, Kulturni dom, Sončna dvorana JSKD Izola, park in plaža Svetilnik, Largo pri špini in Manziolijeva palača.

Na vseh teh prizoriščih je Kino Otok svojih 20 let praznoval, kakor se spodobi: predvajali so 121 filmov, 44 je bilo celovečernih in 77 kratkih, zvrstilo se je več kot 20 dodatnih dogodkov, od delavnic in mojstrskih tečajev do predavanj, omizja in razstav. Zabeležili so šest tisoč obiskovalcev, nagovorilo nas je 34 gostov … Festivalski program je segel še v Cerknico, Idrijo, Sežano, Tolmin, v Ljubljani sodelujeta Kinodvor in Slovenska kinoteka, v Gorici pa Kinoatelje – njegova programska vodja Mateja Zorn v Izoli ni manjkala niti letos. Povratnica se očesu kamere ni mogla ogniti ob vstopu v Letni kino Arrigoni:

Film Črni čaj, koprodukcijo Francije, Tajvana, Luksemburga in Mavretanije, v kateri režiser Abderrahmane Sissako sledi ženski, ki doma v Afriki pred oltarjem dahne usodni »ne« in zatem odpotuje na Kitajsko, si je ogledal poln Arrigoni – kar je na največjem festivalskem prizorišču lep uspeh. Ujel ga je tudi Boris Palčič, filmski režiser in profesor filozofije na koprski gimnaziji, ki nam je znal že v razredu povedati kaj zanimivega o sedmi umetnosti. Pa sem ga njegov nekdanji dijak pobaral še o Kinu Otok:

Pred projekcijo Črnega čaja smo na odru dobili še posebno presenečenje: selektorica filmskega programa Varja Močnik je pod žaromete povabila kinootoške prvoborce. Kako se je začelo in krenilo, naj nam povedo Jan Cvitkovič, Lorena Pavlič, Nina Peče Grilc in Vlado Škafar:

Ker so ju že tolikokrat omenili, naj spet sežem v svoj arhiv in pristavim še fotografski dokaz, da sta bila na začetku res ključna za uspešen zagon Kina Otok – tedanja izolska županja Breda Pečan in Helmut Groschup, ustanovitelj in dolgoletni direktor Mednarodnega filmskega festivala v Innsbrucku:

Breda Pečan in Helmut Groschup (Fotografija: Andraž Gombač)

Nekdanjo županjo smo letos v občinstvu opazili že na otvoritveni slovesnosti na Manziolijevem trgu, kjer so projekcijo poetičnega filma Čarodejev ples indijskega režiserja Govindana Aravindana iz leta 1979 posvetili prav spominu na lani preminulega prijatelja Helmuta.

Tako gre to v življenju, nekateri odhajajo, drugi prihajajo. Letos je pet festivalskih šolskih projekcij užilo 420 otrok, v okviru mednarodne festivalske mreže Mladi selektorji za mlado občinstvo! pa je Izolo obiskalo rekordnih 53 osnovnošolcev in srednješolcev iz Istre, Ljubljane in tujine. Kot najboljšega med petimi ogledanimi filmi so izbrali Pot, ki ga je nemški režiser Tobias Wiemann zasnoval na resnični zgodbi in postavil v leto 1940: deček Rolf z očetom novinarjem in psom Adijem beži pred nacisti iz Nemčije v Francijo. Njun cilj je New York, kjer ju čaka Rolfova mama. Na poti srečata marsikoga in doživita marsikaj. O pustolovščini, prepolni o poguma in solidarnosti, se je režiser v Izoli pogovarjal z mladimi selektorji. Ena od njih, Ana Lipušček iz Osnovne šole Elvire Vatovec Prade, je bila dovolj pogumna še za izjavo pred kamero:

Kako raznolik, tako umetniško zahteven in zapleten kakor tudi komunikativen in vznemirljiv, zna biti Kino Otok, je bilo lepo videti v Odeonu, kjer je nastopil Bill Morrison. Ameriški neodvisni filmski ustvarjalec, ki je na festivalu vodil tudi mojstrsko delavnico, je najprej predvajal svoje kratke filme. Ustvarja jih iz najdenega filmskega materiala, iz kolutov, ki jih drugi zavržejo, zaprašenih, napol uničenih … Kolikor je mogoče, reši analogne posnetke, jih zmontira v pogosto psihedelične, kalejdoskopske prizore in vse skupaj opremi z novo glasbeno spremljavo. Odštekano! Povsem drugačen pa je njegov lanski film Incident, dokumentarističen, resnicoljuben, sestavljen iz posnetkov uličnih nadzornih kamer in kamer, ki jih na telesu morajo nositi ameriški policisti: leta 2018 so ujele, kako so na ulici v Chicagu brez pravega povoda hoteli pridržati 37-letnega temnopoltega brivca Haritha Augustusa, ta se jim je uprl, se jim izvil, pa ga je eden od policistov ustrelil. Gledalce v izolskem Odeonu je nekoliko zmedlo vsaj navidezno neskladje: vsi okoliški ljudje pričajo, da je bil brivec sila miroljuben človek, nikomur ne bi skrivil lasu na glavi, še mravljice ni pohodil – pa je vendar po domači ulici korakal z revolverjem za pasom?! »Nošnje orožja ne podpiram, a v ZDA je dovoljena, pravno dopustna,« je prikimal Bill Morrison. In poudaril, da ga je pri montaži filma zanimala zlasti rašomonska tehnika, s kopičenjem posnetkov iz različnih zornih kotov je hotel osvetliti, kaj se je tistega dne dejansko zgodilo. Da, obračajmo kakor želimo, rasizem je terjal novo žrtev. Ki ni potegnila svojega revolverja, ki ni nameravala ustreliti. Najbrž ni potrebno dodati, da sistem zatem ni razčistil, kaj se je zares zgodilo, ni poiskal krivcev in jih kaznoval, temveč se je trudil upravičiti zločin.

Bill Morrison, ameriški neodvisni filmski ustvarjalec, je v Art kinu Odeon predvajal svoje eksperimentalne filme in lanski Incident, v katerem prikaže resnični policijski uboj nič krivega temnopoltega brivca (Fotografija: Andraž Gombač)

Daleč je divja Amerika, daleč. K sreči. Naj k nam pljuska samo z dobrimi rečmi – kakor morje ob izolsko obrežje, na katerem so v zadnjih kadrih letošnjega Kina Otok skupaj posedele direktorica zavoda Otok Lorena Pavlič, programska vodja Kina Otok Varja Močnik in direktorica festivala Tanja Hladnik:

Kino Otok med nas res prinaša svetovno filmsko umetnost od Amerike in Afrike do Azije, a je letošnji posebno mesto dal tudi domačim, izolskim ustvarjalcem: festival je odprl kratki predfilm Sto Scoio (Pod skalo), v katerem je Remigio Grižonič s kamero ujel Dorino Beržan, ki na skali, obdani z morjem, niza poezijo v istrobeneškem dialektu, sklenil pa ga je prav poseben koncert, na katerem je Elvis Šahbaz – kitarski samouk, ki se je naučil virtuozno prebirati strune – predstavil svoj tretji album Onkraj sanj. Zbrane v dvorani Kulturnega doma mu je onkraj sanj z ustrezno sugestivnimi podobami pomagal popeljati eksperimentalni filmar Davorin Marc. Pravšnje sožitje za iztek festivala in tudi te reportaže:

***

V videih so poleg avtorjevih posnetkov uporabljene tako arhivske kakor sveže fotografije, ki so jih na letošnjem Kinu Otok posnele festivalske fotografinje Gaja Đukanović Babič, Neža Kokol, Sofija Matovska, Natalia Polonskaia in Staša Zagorc.

Ilustracija: arhiv Beletrine Ilustracija: arhiv Beletrine
Kritika 9. 8. 2024

Trpko-sladek priokus pravljičnega granatnega jabolka

Oscar Wilde (1854–1900) je ime, ki ga v svetu literature verjetno ni treba preveč predstavljati. Je eden izmed tistih avtorjev, čigar burno življenje je skorajda zasenčilo njegova književna dela. Irski pisatelj, ki je že za časa življenja s svojo estetsko življenjsko filozofijo, slogom ter pikro-duhovitim umom buril duhove viktorijanske družbe, je bil zaradi svoje homoseksualne spolne usmerjenosti brutalno in tragično kaznovan. Skratka, ni biografskih zapisov o Oscarju Wildu, ki ne bi bili polni takšnih in drugačnih senzacij, zanimivih ali trpkih detajlov iz življenja plodovitega ustvarjalca. Ampak – na srečo – se ga bralci spominjajo tudi po leposlovnih delih, ki so zaznamovala svoj čas in ki še danes navdušujejo s svojo estetsko, filozofsko ali literarno pla(s)tjo. Med drugim je bil Wilde tudi mojster pri odrasli publiki morda bolj zapostavljene zvrsti – pravljice. In brez dvoma gre za posebne pravljice, ki so presekale z zvrstno tradicijo svojega časa: sledile so uveljavljenim formalnim okvirom zvrsti, ohranjale ljudske elemente oziroma izročilo, a jim je hkrati vdihnil svojo filozofijo estetike in etike, jih povzdignil na raven subtilne, krhke, a sporočilno močne umetnosti.

Kar je skupni imenovalec večine pravljic, ki jih bomo srečali tudi v Beletrinini izdaji Hiša granatnih jabolk in Sebični velikan, je, da so prepojene z neko izjemno rafinirano in globoko artikulirano žalostjo, ki ima svojevrstno estetsko funkcijo. Kar je po svoje nenavadno, morda celo subverzivno; če smo se vajeni rokovati z najbolj popularnimi kanoniziranimi klasičnimi pravljicami, smo navajeni predvsem na srečne konce, na zlo, ki ga preseže dobro, in seveda pričakujemo tudi junake_inje, ki se odlikujejo, razvijejo, napredujejo. Sicer imamo v Grimmovih in Perraultovih pravljicah brez dvoma brutalne in krute zasuke, prizore nasilja (kar so sicer že prečiščene in z buržoazno didaktiko predelane ljudske variante), še posebej pri Andersenu naletimo na tragične okoliščine, ki se ne razrešijo v srečen iztek (in občutek imam, da je pri njem krutost upodobljena zaradi senzacionalnosti krutosti same – spomnimo se brutalnega, mučnega, dolgega procesa »kaznovanja« v Rdečih čeveljcih, medtem ko je Wildova žalost vselej speta z nenavadnim, previdno artikuliranim upanjem na lepoto).

Wildove pravljice so sladko-trpek paradoks, sublimna lepota, prebodena s trnjem krutega življenja.

Na splošno naj bi te kanonične pravljice dajale vtis dobro zaključene preizkušnje (parov, posameznikov, družinskih članov). Za piko na i pa se, bolj ali manj eksplicitno, naučimo kakšnega moralnega nauka ali dveh (pri klasičnih pravljicah so ti, glede na čas nastajanja, torej vzpona buržoaznega razreda, pogosto spolno zaznamovani, podkrepljeni z ideologijami malomeščanstva itd.). Pri Wildu vse to poteka nekoliko drugače. V teh pravljicah vsekakor najdemo funkcije, trope in motive, značilne za to zvrst: večinoma gre za neke preizkušnje, transformacije glavnega lika, poseganje po prepovedanem, za stremljenje k takšnemu ali drugačnemu uresničenju ljubezni itd. In seveda pride na neki točki do uresničitev želja, izstopov iz zaslepljenosti, do povezovanj v ljubezni in odrešitve – a odrešitve, rešitve in ljubezni nikoli ne pridejo v dokončni formi. Zvezdan, pravljični junak, ki preko težke preizkušnje preide iz oholosti, ponosa in samozaglednosti do spoznanja milosti, sočutja, kmalu po svojem kronanju umre – »dobro« ne traja dolgo. Ribič, ki tvega dušo za ljubezen morske deklice, ljubezensko srečo izda z radovednostjo in povsem »človeškim gonom«. Sebični velikan umre kmalu, ko se s pomočjo krščanskega usmiljenja nauči ljubezni. Da, Wildove pravljice so sladko-trpek paradoks, sublimna lepota, prebodena s trnjem krutega življenja. Pisec nam bo subtilno postregel z lekcijami (kar je zelo groba beseda za Wildov način sporočanja) o sočutju, ljubezni, (predvsem) notranji lepoti, čisti, neobrzdani ljubezni, a nič od tega ne bo označil, ustoličil kot trajnega. Nad vsem obvisi nova možnost zla (kraljiča iz Mladega kralja bo verjetno nadomestil kak novi materialist/imperialist, Zvezdana bo nasledil nov neusmiljeni despot, poganska, divja ljubezen iz Ribiča in njegove duše je izgubljena, spreobrnjen, cvetoč vrt Sebičnega velikana je eden izmed redkih paradižev v zastrupljenem, iz raja izgnanem svetu). Pri branju Wilda bomo vselej nekje na obrobju utopije, otipali jo bomo v njegovih neizmernih opisih čudežnosti in krasot, a pisec nam bo vselej nakazal, da živimo v izkoriščevalskih, neusmiljenih časih, med ljudmi in sistemskimi, kapitalističnimi ustroji, ki utopijo izmikajo za nedoločen čas. Vendarle pa smo mu lahko hvaležni, da je do ženskih junakinj ostajal naklonjen, da jih ni upodabljal kot inherentno slabša, šibkejša bitja, temveč jim je podelil svoj čar, tudi ko so odigrale »zlohotnejšo« vlogo (če vzamemo za primer čarovnico iz Ribiča), prav tako ne moralizira z neke vzvišene pozicije, vselej sočustvuje s svojimi liki, tudi ko gredo skozi transformativne preizkušnje.

Pri branju Wilda bomo vselej nekje na obrobju utopije, otipali jo bomo v njegovih neizmernih opisih čudežnosti in krasot, a pisec nam bo vselej nakazal, da živimo v izkoriščevalskih, neusmiljenih časih, med ljudmi in sistemskimi, kapitalističnimi ustroji, ki utopijo izmikajo za nedoločen čas.

Oscar Wilde je pripadal gibanju esteticizma, celo larpurlatizma (oboje je v njegovi pisavi dekorirano tudi z odtenki dekadence in simbolizma). Zato njegove pravljice kljub morda preprostim dramaturškim lokom – kot se za to zvrst spodobi – delujejo razvejane, kompleksne, »splastene«, »umetniške«. Kar obogati tradicionalno ali preprosto dogajalno linijo, je arabeska v pisavi, detajliranost, pozornost za vsak sestavljen in razstavljen pojav v materialnem in nematerialnem svetu, je postavitev prostorja, dinamika čustvene in miselne izmenjave med liki (zanimiv wildovski konglomerat tedanjega esteticizma in tradicionalnih upodobitev je »hudič« iz Ribiča in njegove duše: upodobljen je skorajda dandyjevsko). Če se vrnem še k izhodišču tega odstavka: larpurlatizem in esteticizem si seveda v splošnem predstavljamo kot prevlado umetnosti nad vsem obstoječim, kot svet, nad katerega je legla dominirajoča tančica lepote. Je to, kar je »pridigal« Pater, ki mu je Wilde do neke mere sledil, je Swinburnovo zatohlo, čutno čaščenje anorganskega erosa v prepletu z organsko veličino venerične ženske (kar do neke mere najdemo tudi pri Wildu). A ko pridemo do Wildovih pravljic, je vsa lepota, sublimnost, detajliranost čudežnih pojavnosti seveda prezentna, a nikoli brez svojevrstne etične vrednosti (pri čemer je pisec vsekakor bližje še enemu estetskemu učitelju, Ruskinu). Navsezadnje je Wilde v čisti, individualni lepoti, v individualizmu (ki pri Wildu pomeni skorajda dobesedno »biti to, kar si«, uresničiti vse potenciale notranje lepote in imaginacije) videl bistvo svoje vizije neinstitucionalnega, skorajda pogansko obarvanega krščanstva, v tem je uziral temelj socialističnega sobivanja (o tem izčrpno piše v spisih De profundis in Človeška duša v socializmu). Junak Mladega kralja skorajda po swinburnovsko, huysmanovsko časti lepoto anorganske lepote, zaradi česar se oddalji od svoje »pastirske« preteklosti, a preroške sanje (sanjska razsežnost ima pri Wildu pomembno estetsko-etično razsežnost), ki so verjetno bile že od vselej z njim, saj je bil otrok »revščine« in narave, mu pokažejo zmoto materialnega bogastva in ga spreobrnejo h grajenju notranje lepote, k stopnjevanju imaginacije. Na podoben način se Zvezdan (iz istoimenske pripovedi) obrne od narcisoidnega čaščenja (lastne) zunanje lepote h grajenju čiste, sočutne duše.

Kar bi bilo za bralca morda najbolj očarljivo pri plovbi skozi estetske, etične in emocionalne meandre Wildovih pravljic, je ravno njihova temeljna paradoksalnost, enigmatičnost, zaradi česar jih ne moremo nikoli zreducirati na enotno sporočilo, obsodbo, čisto narativno linijo (seveda lahko razvrščamo funkcije teh pravljic po Proppu, a pri Wildu, kot že rečeno, sama pisava, razmerja, estetizacija, podrobno opisovanje dodajajo neizmerno interpretativno obilje in moč). Vzemimo za primer pravljico Ribič in njegova duša, eno izmed najbolj kompleksnih, intrigantnih, daljših Wildovih pravljic. V njej se ribič zaljubi v morsko deklico, a edini pogoj, da lahko zaljubljenca zaživita skupaj, je, da se ribič odreče svoji duši (morska bitja je ne posedujejo). S pomočjo magije se ribič znebi duše, sledi srcu in je srečen v nekakšni utopični ljubezni z morskim bitjem. Dokler ga človeška duša ne zapeljuje v skušnjavo in na tragičen, skorajda orfejevsko-faustovski način izgubi ljubezen svojega življenja. Sporočilnost te pravljice je zaradi več simbolnih intonacij in odvodov naracije večpomenska, celo begajoča. Kot bralci se nenehno sprašujemo, kaj je v srčiki pravljice, kaj zgodba predpostavlja kot največjo vrednost. Verjetno je to srce (oziroma njegov simbolizem), s čistimi, surovimi, nezmotljivimi čustvi ljubezni, srce, ki zmore spregledati onkraj ločitev med poganskim in krščanskim, nečloveškim in človeškim. A kaj potem pisec sporoča o duši? Tukaj si lahko ob interpretaciji nalomimo več kopij. Morda je najbolj enostavna razlaga, da je duša nekaj najbolj človeškega, prepojenega z zlom in dobrim, da je odprta skušnjavam, kljub neki nesnovnosti pogosto nagnjena k zapeljivostim materialnega (in da brez nje, tako v slabem in dobrem, človek končno ne obstaja). Srce je tisto, ki simbolizira nepremagljivo ljubezen, a duša (kar je nekaj, česar »naravna«, poganska morska bitja nimajo) je tisto, kar je najbolj človeško in kar je lahko za posameznika najbolj pogubno. A seveda je to lahko le ena izmed interpretacij večslojne Wildove pravljice.

Njegove pravljice kljub morda preprostim dramaturškim lokom – kot se za to zvrst spodobi – delujejo razvejane, kompleksne, »splastene«, »umetniške«.

Podobno nenavadna je pravljica Infantinjin rojstni dan. Gre za zgodbo mlade, bogate, razvajene kraljične in njenega posebnega dne, ki bi po vseh pravilih moral delovati veselo, senzacionalno. Čeprav smo priča nenavadnim, spektakularnim dogodkom, ki jih dvor organizira v njeno čast, pa vsi vsebujejo nekaj zloveščega, skozi blišč nas tesnobno stiskajo opozorila nelagodja, nekega »odzadnega zla«. Z natančnim opisovanjem nas pisatelj popelje skozi čudeže dneva, nas fasicinira s »pompom«, okrasjem, a med tem se vselej vije neka latentna, vedno bolj opazna nit zla, nesreče. Na tem mestu lahko poudarimo še kritično, angažirano vrednost Wildovih pravljic, ki so jo opazili in izpostavljali številni strokovnjaki. Wildove pravljice namreč posedujejo izjemen čut za socialne krivice, za ponižane, za tiste na obrobju. Zoperstavljajo se institucionaliziranemu krščanstvu in se obračajo k temeljem usmiljenja, ljubezni, lepote in sočutja. Lahko bi rekli, da te pravljice subvertirajo rigidno viktorijansko moralo, njene moralne in družbene kode ter si prizadevajo za (notranjo) rast individualnosti. Po nekaterih teorijah bi lahko nekatere pravljice celo brali kot upor proti heteroseksualnim normam, ki so Wilda vsekakor dušile. Če bi brali Hišo granatnih jabolk in Sebičnega velikana vzporedno s Človeško dušo v socializmu, bi se gotovo veliko »naučili« o delovanju družbe in uporu proti njenim represijam.

Morda za konec velja reči še kakšno besedo o prevodih pravljic. Do najnovejšega prevoda Nine Dekleve so bile Wildove pravljice izdane (pri različnih založbah, v različnih zbirkah) v prevodu Cirila Kosmača. Seveda je njegov prevod kakovosten, berljiv, v dobrem dialogu z izvirnikom (sicer se verjetno ne bi obdržal tako dolgo): Kosmačeva prevodna beseda gre z roko v roki z Wildovim subtilnim, pravljičnim jezikom, trudi se ujeti fascinirajoči čar njegove pisave, išče in lovi specifike njegovega hkrati umetelnega, a preprostega jezika. Vendarle pa lahko kakšni aspekti (raba besed in nekdanje sintakse) prevoda danes, sploh mlademu bralstvu, delujejo nenavadno, zastarelo, zaradi česar je dobrodošlo tudi vnovično poslovenjenje pravljic. V prevodu Nine Dekleve tako ne najdemo rabe predpreteklika, manj je rabe nedoločnikov in pasiva, nekatere besede, ki danes delujejo tuje, starinsko, je prevajalka »zamenjala« z novejšimi oblikami itd. Pri Nini Deklevi opazimo manj dobesednega prevajanja, več »opisnega«, svobodnega pristopa: stavki (tudi način njihove delitve) delujejo jasneje, so dostopnejši tudi mlajši publiki. Vsekakor sta se oba prevajalca potrudila pretopiti lepoto Wildove pravljične govorice v slovenski jezik, vsak svojemu času primerno. Vsekakor bosta oba prevoda bralcem in bralkam ostala v spominu, skozi njune besede se bodo spominjali Wildovega nezamenljivega pravljičnega izročila.

Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Kritika 7. 8. 2024

Večsmerna sreča

Neumorna in vsestranska Maša Ogrizek, ki ustvarja tako za najmlajše kot za najstnike, tako kartonke kot stripe, slikanice, ilustrirane knjige in mladinske romane, v središče svojega novega dela, ki bi ga lahko opredelila kot krajši ilustrirani roman za mlade, postavi naslovno gospodično z monstero. To je Cecilija, ki je vrsto let delala na Centru za socialno delo in živela skromno ter rutinirano življenje, dokler je nekega dne niso odpustili in je padla v vzporedno vesolje, kjer se je luknja časa spojila z »grozečo praznino prostora«. Čeprav imamo sprva občutek, da gre za starejšo gospo, se kmalu izkaže, da gre za prijazno, a zadržano mlado žensko pri tridesetih, ki jo je strah nastopanja in se nekoliko boji otrok. To se korenito spremeni, ko se v njenem življenju znajde Vanja, otrok z ulice, ki očetu pomaga muzicirati. Ko nekega dne zagleda Cecilijo, kako iz pisarne domov tovori veliko monstero, ji namreč nemudoma priskoči na pomoč in kmalu postane stalnica v njenem domu. Vanja, zvedav, kot je, Ceciliji neumorno zastavlja vprašanja, seveda tudi o njenem delu, ob čemer se ženska zave, da pravzaprav o ljudeh, ki so vstopali v njeno pisarno, ne ve ničesar, saj v njihove zgodbe zavestno ni želela vstopiti, pač pa jih je le zabeležila v obliki skopih podatkov, ki so zapolnili tabele v njenem zvezku. Cecilija je nasploh posebna pojava, kar za like Maše Ogrizek nikakor ni nenavadno – uživa samo mrzlo hrano in uporablja le nekaj prostorov hiše, v kateri živi s težkimi spomini na pokojna starša. Vanja je tisti, ki v njeno življenje sploh vnese pravo življenje oziroma v životarjenje živost. Zasuka se namreč tako, da Vanjin oče otroka zaupa v skrb Ceciliji kar za celo poletje, kar se zgodi na železniški postaji, dobesedno med vkrcavanjem očeta na vlak za tujino, kamor gre s trebuhom za kruhom. Glede na to, da smo se doslej gibali (ali vsaj mislili, da se gibamo) v realističnih okvirih, jih tule (in še na kakšnem mestu kasneje) rahlo zapustimo, a vzemimo to kot poenostavitev, potrebno zato, da nas pisateljica brez odvečne »birokratizacije« pripelje do ključnih poudarkov svojega besedila. Seveda pa to ne pomeni, da si avtorica ne vzame časa za opise – vsekakor, a predvsem na tistih mestih, kjer s tem ustvarja nekakšno napetost oziroma pričakovanje. In še to, njeni opisi znajo biti zelo posrečeni – terasa denimo postane »majhen kos udomačene strehe« …

V teku zgodbe se pokaže tudi to, da imajo posamezna življenja vedno več plati …

Eden od omenjenih poudarkov je gotovo ta, da ista oseba lahko svoje življenje živi na različne načine in včasih za spremembo potrebuje le nekaj zunanje spodbude; Cecilija bi prav lahko ostala samotarka, a ji njen novi sostanovalec povsem spontano pokaže še drugo pot – nauči jo kuhati, spravi jo ven, med ljudi, spodbuja njeno strast do slikanja, daje pobude in ideje … Med drugim se igrata detektiva, kar pomeni, da raziskujeta usode Cecilijinih službenih »primerov« (mimogrede, tudi Vanja je bil njen primer), ki so ostali zabeleženi v njenem zvezku. Tako se denimo nekega dne pojavita na pragu Silve in njenega invalidnega očeta Jurija. Silva je »možakarica, avtomehaničarka, vse zna sama porihtati«, predvsem pa vse pove naravnost. V tej neposrednosti sta si podobna z Vanjo, ki je med drugim tudi dobro izurjen v opazovanju ljudi, kar sta mu verjetno dala prirojena radovednost in življenje oziroma »delo« na ulici, kjer je s harmoniko spremljal očeta, ko je igral cimbale. V teku zgodbe se pokaže tudi to, da imajo posamezna življenja vedno več plati – tako kot ni bilo vse slabo v Vanjinem nepredvidljivem življenju z očetom, ki je bilo pogosto bučno tudi pozno v noč (»Ko je še živel z očetom, se mu je zdelo, kot bi živel v razburljivem filmu, ko zjutraj nisi vedel, kaj oziroma koga bo prinesel večer.«), tako tudi ni idealno mirno, predvidljivo življenje s Cecilijo, ob katerem mu počasi postaja kar malo dolgčas. Ključ je torej v ravnotežju. Tudi v tem, da svojo samoto ali, bolje rečeno, samost uravnotežimo z družbo, s prijatelji. Ko se Cecilija začne odpirati življenju, ji to prinaša vedno nove ljudi, tudi bivše »primere«, torej zaznamovane z različnimi življenjskimi okoliščinami, ki pa nikakor niso ovira za pristno druženje in sodelovanje. Ko vsi skupaj združijo moči, nekdanji frizerski salon Cecilijinih staršev ponovno oživi kot večnamenski prostor: kot popravljalnica koles, čajnica, prizorišče baletnih uric, bralnega krožka in žive glasbe.

»Zunaj nevidnega risa so ostale vsakdanje težave in begave misli. Potem se ji je začela skozi konice prstov na papir precejati neka druga resničnost, ki jo je resda priklicala sama, a je imela obenem lastno voljo. In prav ta dvojnost ji je bila pri pisanju najbolj všeč: kot bi šlo za vznemirljiv ples, pri katerem je obenem vodila in bila vodena.«

Ob Vanji je Cecilija zmožna predelati čustva bolečine in pogrešanja prezgodaj umrlih staršev in prizorišče njunega (njihovega) življenja, torej frizerski salon, razprašiti in spet oživiti. Po drugi strani se s pogrešanjem sooča tudi Vanja, saj je njegova mama že nekaj časa odsotna; moža in sina je zapustila, da bi izpolnila samo sebe in se realizirala v umetnosti, kar poskuša kasneje, ko se spet pojavi, tudi pojasniti. Kaj takega je seveda skrajno težko (in bi bilo z lahkoto samostojna tema za roman, verjetno bolj za odrasle), zato je povsem naravno, da ima Vanja do svoje mame ambivalenten odnos. Roman se ob umetniškem ustvarjanju pomudi tudi ob liku pisateljice Simone, ki po spletu okoliščin prav tako najde zatočišče v Cecilijini hiši in meni, da je pisanje kot pometanje sobe: »Če preveč odlašam, se kosmi prahu zavlečejo v skrite kote.« Posrečena je tudi definicija branja, ki jo avtorica položi v Cecilijina usta: »Branje pa je, kot bi pil čaj z neznanimi ljudmi,« pa tudi opis Simoninega ustvarjalnega postopka oziroma občutka: »Zunaj nevidnega risa so ostale vsakdanje težave in begave misli. Potem se ji je začela skozi konice prstov na papir precejati neka druga resničnost, ki jo je resda priklicala sama, a je imela obenem lastno voljo. In prav ta dvojnost ji je bila pri pisanju najbolj všeč: kot bi šlo za vznemirljiv ples, pri katerem je obenem vodila in bila vodena.« S tem pa še ni konec – na koncu smo deležni še enega presenetljivega razkritja, saj se izkaže, da Vanja pravzaprav ni fant, ampak dekle. Vendar pa gre ta informacija razmeroma brez velike drame mimo ostalih likov, s čimer želi avtorica bržkone pokazati, da navsezadnje spol ne igra velike vloge, če se karakterno, in sicer eden z drugim dobro ujamemo in eden na drugega blagodejno vplivamo.

Tako kot besedilo, ki odpira marsikatero zanimivo, tudi precej zapleteno temo in ni namenjeno najmlajšim, so tudi ilustracije z opisanimi lastnostmi po mojem mnenju bližje nekoliko starejšemu bralcu, ki ne pada več na mehkobo in igrivost.

Ilustracije Eve Mlinar pogosto delujejo togo in hladno, nekako distancirano od življenjskega vrveža oziroma samozadostno kljub odsotnosti ljudi na njih, zaključeno v svoji predmetnosti, ki pa hkrati zvito priklicuje človeka, in so morda ravno takšne dobra protiutež vrveči, živi pripovedi Maše Ogrizek, v kateri je proti koncu na prizorišču vse več ljudi. Kombinacija enega in drugega je namreč dejansko zanimiva in nikakor ne deluje, kot da bi imeli pred seboj dva nekompatibilna svetova. Tako kot besedilo, ki odpira marsikatero zanimivo, tudi precej zapleteno temo in ni namenjeno najmlajšim, so tudi ilustracije z opisanimi lastnostmi po mojem mnenju bližje nekoliko starejšemu bralcu, ki ne pada več na mehkobo in igrivost, pač pa se raje posveti (domiselnim) likovnim interpretacijam zapisanega ali zgolj nakazanega. Če naj pod Gospodično z monstero torej potegnem črto, je to v prvi vrsti gotovo roman, ki slavi življenje, medsebojno sprejemanje, povezovanje in sobivanje, kar je danes, ko gre marsikaj v smeri egoizma, solerstva in tekmovalnosti, sporočilno še kako dragoceno.

Maša Ogrizek: Gospodična z monstero (Mladinska knjiga, 2024, ilustracije Eva Mlinar)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Kritika 5. 8. 2024

Obetaven romaneskni začetek

Nihče nikogar ne spozna je po vrsti tretja knjiga pisateljice Katarine Gomboc Čeh in hkrati njen romaneskni prvenec. Zanjo in njej podobne imajo naši zahodni sosedje posrečeno besedno zvezo figlia d’arte, torej kdor še dodatno vrednoti in razvija v družini pridobljeno umetniško znanje in tradicijo. Naj spomnimo, da je avtorica pred sedmimi leti zmagala na Festivalu mlade literature Urška, leto kasneje, leta 2018, pa je pod mentorstvom Ane Porenta med bralce prišla njena pesniška zbirka Negotovosti navkljub (JSKD). V prvem koronskem letu je izšla njena dvojezična pesniška zbirka Naselili smo se v tkanine / Ci siamo insediati nei tessuti, in sicer pri društvu Robida, ki deluje v kraju Topolovo v Nadiških dolinah.

Če bi želeli najnovejše avtoričino delo nujno stlačiti v eno od obstoječih kategorij, bi lahko rekli, da gre predvsem za generacijski roman. Zgodba je namreč postavljena na polovico preteklega desetletja, kar je razvidno ne samo iz datumskih mej, ki natančno označujejo dogajalni čas na začetku vsakega nadpoglavja, ampak tudi iz dejanskega dogajanja tistih dni, ki sta jih zaznamovala predvsem migrantska kriza in referendum o družinskem zakoniku. Protagonistka zgodbe je študentka antropologije Maša Pavlin, katere mikrokozmost poleg študija, univerze in kolegov oblikujejo še družina s starejšo sestro Urško, predvsem pa pevski zbor Filoméla.

V času in prostoru, ki ga Gomboc Čeh opisuje, sicer nismo več priča masovnim konfrontacijam pripadnikov ene ali druge politične opcije. Pri nas je pač tako, da se nove delitve cepijo na pretekle, za katere smo bili prepričani, da smo jih na spravnih slovesnostih presegli.

Če se vrnem k zahodnim sosedom, lahko uporabim še eno besedno zvezo, ki dobro ponazarja zadržanje glavnega lika v marsikateri zgodbeni situaciji, še posebej ko je govora o politiki in ideološki konfrontaciji. Italijani so ob izteku zadnje tretjine dvajsetega stoletja skovali definicijo maggioranza silenziosa (molčeča večina), in sicer za tiste, ki so bili tedaj dejansko v večini in ki se v vročih sedemdesetih niso strinjali z zagovorniki nekaterih radikalnih, predvsem levičarskih stališč. V času in prostoru, ki ga Gomboc Čeh opisuje, sicer nismo več priča masovnim konfrontacijam pripadnikov ene ali druge politične opcije. Pri nas je pač tako, da se nove delitve cepijo na pretekle, za katere smo bili prepričani, da smo jih na spravnih slovesnostih presegli. Zgodba navaja le nekakšen latentni prezir med dvema družinama, ki se ne marata preveč, saj so eni »beli«, drugi pa »rdeči«. Prvi pripada Maša, drugi pa Maks, precej več kot le družinski prijatelj iz otroštva.

Prav neopredeljenost glavne junakinje je ena od vrlin romana, saj je veliko literarnih besedil pretencioznih in želijo na vse načine dokazati pravilnost idej, ki jih zagovarjajo. Daleč od tega, da bi bila Maša mlačna in ne bi razmišljala s svojo glavo; gre namreč bolj za to, da želi ohraniti svojo individualnost in se zato ne vpleta v zanjo brezpredmetne spore oziroma bitke. Na študiju antropologije, za katerega se v zgodbi večkrat zastavlja vprašanje, ali ga je res vredno študirati, je obkrožena z ljudmi jasne politične opredelitve, ki večkrat nosijo srce na levi, denarnico pa na desni. Maša se do njih bolj poredkoma opredeljuje, nikoli pa ne obsoja, je pa zato še toliko bolj odlična opazovalka. A o tem v nadaljevanju.

Na študiju antropologije, za katerega se v zgodbi večkrat zastavlja vprašanje, ali ga je res vredno študirati, je obkrožena z ljudmi jasne politične opredelitve, ki večkrat nosijo srce na levi, denarnico pa na desni.

Najbrž se marsikdo od bralcev sprašuje, od kod romanu naslov Nihče nikogar ne spozna. Gre namreč za citat iz besedila, sicer za verz iz pesmi Svetlane Makarovič.

Besedilo zaznamujeta zelo prečiščen jezik, ki ne naseda kopici slengovskih besed oziroma spakedrank iz angleščine, zadnja desetletja zelo modnih med mladimi. Edina posebnost je namreč kratki nedoločnik v dialogih, še najbolj od vsega pa na bralca oziroma bralko naredijo vtis zelo natančni in ponekod tudi prefinjeni opisi likov. Katarina Gomboc Čeh namreč zelo natančno opisuje obleko (in make up) tega ali one, ki se v določeni situaciji pojavi v ospredju. Največ pozornosti je, tako v opisih kakor tudi v dogajanju, namenjene zborovodji Filoméle Agati, zatem pa še kolegom Maksu, Blažu, Gaji in drugim.

V romanu torej nismo priča le menjavanju letnih časov in spremembam ljudi, ampak tudi vzponom in padcem zbora, ki jim botrujejo nesoglasja med pevkami, Maksovim potovanjem v bližnje in daljne kraje, poroki Mašine sestre Urške in še bi lahko našteval.

Edina posebnost je namreč kratki nedoločnik v dialogih, še najbolj od vsega pa na bralca oziroma bralko naredijo vtis zelo natančni in ponekod tudi prefinjeni opisi likov.

Zanimivo je tudi, kako se v vse več slovenskih romanih zadnjega časa pojavlja Trst, za katerega je nekoč Ivan Cankar, še pred njim pa Ivan Tavčar, dejal, da so pljuča slovenstva.

Za tržaškega bralca je recimo najzanimivejši prizor, ki se odvije v mestni katedrali, posvečeni svetemu Justu. Tu namreč pevke Filoméle nastopijo na koncertu in v programu izvedejo tudi (seveda slovensko in partizansko) žalostinko Smrt v Brdih. Veliko vode je torej očitno preteklo od takrat, ko so neofašisti ob besedah tedanjega tržaškega škofa Lovrenca Bellomija v prostore cerkvene ladje odvrgli dve močni petardi. Bellomi je bil doma iz okolice Verone, v mestu pa je opravljal pastoralno delo v letih 1977–1996. Bil je prvi neslovenski škof, ki se je naučil slovensko in v tem jeziku tudi javno govoril.

Mimo te potankosti, ki za razumevanje literarnega dela ni bistvena, lahko rečemo, da je Katarina Gomboc Čeh suvereno vstopila na področje slovenskega romana. Za svoj romaneskni prvenec je očitno izbrala snov, ki ji je blizu. V prihodnje pa bo zanimivo spremljati, ali se bo lotila tudi kakšnih njej bolj oddaljenih tem.

Katarina Gomboc Čeh: Nihče nikogar ne spozna (Cankarjeva založba, 2024)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.