Slovo od prostorov, kjer smo radi zamujali usodo. Konec avgusta bo bife, ki je še vztrajal na ljubljanski železniški postaji, dokončno preteklost.
Esad Babačić na zadnji kavi v bifeju na glavnem kolodvoru v Ljubljani. Konec avgusta ga bodo zaradi gradnje nove železniške postaje zaprli. Bife, ne Esada. (Fotografija: Andraž Gombač)
Divje naslajanje nad samim seboj, bi dejal stari pesnik in se odpravil iskat erogene cone mesta. Divje naslajanje nad usodo, ki vedno uhaja z istega tira, a ne iztiri, zlepa ne, ker mi nikol, nikol ne bomo znorel, kajne Jani? Še vedno te nisem vprašal, katera je bila ta Nicole. Dolgčas je način življenja, so prepevali Čao pičke, zato nismo nikoli znoreli.
Enosmerna vozovnica je edina, najbolj poštena vozovnica – to velja za to mesto, še posebej zdaj, ko izginjajo še zadnje erogene cone, zaradi katerih je bilo nekoč lepo božati mesto, zato da to ni zaspalo.
Enosmerna vozovnica je edina, najbolj poštena vozovnica.
Enosmerna karta torej, dvosmerne so za … tiste, ki se vedno znova vračajo, čeprav ne vedo zakaj. Tudi sam sem jo nekoč kupil in zdaj jo iščem po žepih, ki že dolgo puščajo. Kje sem že ostal? Seveda, vse je v moji glavi … in tista železniška postaja, je ponavljal B. B.
Jani je nehal hoditi tja, tako kot Boštjan Seliškar, pisec Taksista, le da on prepozno; kako mi je žal, da ga nisem spoznal, čeprav se mi zdi, da on mene je, saj sem bil skoraj vedno tam; očitno ni imel pretirane želje, da bi se pogovarjal z menoj. O čem le? O egotripu, ki me je peljal po tistih tirih? Ni bilo potrebe. Dovolj je imel svojega. Tako kot vsi ostali, čeravno so si bili egotripi takrat bolj blizu in ni bilo toliko tekmovalnosti; vlakov je bilo dovolj za vse, bi dejal kak vlakoljub.
(Fotografija: Andraž Gombač)
Dejstvo, da smo toliko časa preživljali tam, je le dokaz, da nismo bili povsem normalni, je dejal eden stalnih obiskovalcev štaciona v osemdesetih, ko so bili lokali na železniški postaji del pankerske transvenzale, ki se je vila od Skalce, Medexa, Ria in do Uniona. Ko so to središče alternativnega gibanja v osemdesetih letih okoli treh, kasneje okoli ene zjutraj zaprli, so druženje nadaljevali na kolodvoru. Kamor pa je, ker so bili lokali še dolgo oziroma v določenem obdobju kar ves čas odprti, hodila zelo raznovrstna zasedba. Med njimi šumijevci, umetniki, pankerji in drugi alternativci, profesorji, otroci vojakov, agenti v civilu in inšpektorji.
Tja je hodila zelo raznovrstna zasedba. Med njimi šumijevci, umetniki, pankerji in drugi alternativci, profesorji, otroci vojakov, agenti v civilu in inšpektorji.
Svoj prispevek železniški blaznosti je dodal tudi neprekosljivi Andrej Šifrer s svojo popevko Vonj železniških postaj, v kateri opeva čase, ko so postaje še dišale, ali pa smrdele, če smo čisto natančni, le s to razliko, da je bil smrad cigaret, kot so bile recimo ljubljanske Ibar, meni veliko bližji kot vonj cvetja ob progi, ki me je peljala od Vodmata do glavnega kolodvora, kjer sem se takrat predajal smradu najslabšega konjaka v Jugoslaviji. Navajeni vsega slabega smo uživali ob pogledu na fižolovo solato, s tri dni starim kuhanim jajcem za okras, ki se je dolgo ni upal nihče pojesti; šele ko je konjak naredil svoje in so se vlaki tam zunaj zazdeli nekoliko zaspani, je kdo segel po njej in jo pojedel s trdo žemljo.
Navajeni vsega slabega smo uživali ob pogledu na fižolovo solato, s tri dni starim kuhanim jajcem za okras, ki se je dolgo ni upal nihče pojesti.
To je bil vonj železniške postaje, ki sem si ga zapomnil, in njen vonj, ki si ga žal nisem zapomnil, zato pa sem si natanko zapomnil vzorec njenega prekratkega krilca, v katerem se je poslovila od fanta, ki je šel tisti večer v vojsko, skupaj s še mnogimi drugimi fanti, ki so prepevali in tud jest hočem bit vojak … Najbolj sladka laž, kar sem jih kdaj slišal od kakšnega dekleta, tam na tisti železniški postaji. In tudi če ni bila laž, fant tega ni nikdar izvedel; o tem sem skoraj prepričan. Tudi sam je nisem uspel vprašati, ne tistega večera ne kdaj kasneje. Naju je bilo preveč sram? Tudi tega nisem nikdar izvedel? Vsaj mene še danes ni sram. Ker je bilo nekaj najbolj spontanega in ljubkega, kar sem kadarkoli doživel. Tisti trenutek, ko sem jo vprašal, kaj pa ona na postaji, ob tako nemogoči uri, na tako nemogočem kraju. In me je pogledala s tistim porednim pogledom, ki je vnaprej negiral vsako izgovorjeno besedo. Ostal je vonj po žganju, pri tistem kiosku, ob prvem tiru, in tista železniška postaja, s katere sem iztiril.
In zdaj bo končno iztirila tudi ona, da bo enkrat za vselej mir, da bo konec te blodnje, tega iskanja sorodnih duš, ki so kupile enosmerno karto.
Tisti trenutek, ko sem jo vprašal, kaj pa ona na postaji, ob tako nemogoči uri, na tako nemogočem kraju.
Res ne vem, zakaj se poslavljam tako dolgo? Morda zato, ker sem se navadil na vlake, ki vedno zamujajo in me opozarjajo, da ima tudi usoda svojo zamudo. Kaj bi bilo, če bi vedno prihajala točno ob uri in bi vsi že vnaprej vedeli, da nikoli več ne bo zamudila. Tega me je strah, moram priznati, tako kot me je strah praznih prostorov, ki bodo v tem mestu zamenjali tisto praznino Lublane, ki smo jo tako ponosno nosili v sebi, ko smo izgubljali čas na postaji kolodvorski. Zato še enkrat ponavljam, da bi moral biti v prostorih železniške postaje v Ljubljani vsaj Muzej Punk Kulture, če ne kar Muzej Hrepenenja, združen z Železniškim parkom.
Zato še enkrat ponavljam, da bi moral biti v prostorih železniške postaje v Ljubljani vsaj Muzej Punk Kulture, če ne kar Muzej Hrepenenja, združen z Železniškim parkom.
»To je knjiga o uporu, o pogledu z druge strani. Spodbuja nas, da vidimo stvari in situacije okrog nas lahko drugače,« pravi novinarka Elen Batista Štader v novi epizodi podkasta Območje lagodja. Mnogi jo poznamo s televizijskih zaslonov, kot novinarka RTV Slovenija in bralka pa je vedno na lovu za dobrimi zgodbami. Zato ne preseneča, da jo je roman Prekleta med dopustom popolnoma posrkal vase. »Zakaj bi gledala ljudi na plaži? Zakaj bi opazovala kristalno zeleno morje? Če imam pa dobro knjigo,« pravi o še sveži izkušnji, ki ji ni pustila, da bi se odtrgala od branja.
Roman Prekleta (v izvirniku La Malnata) je delo 30-letne italijanske pisateljice Beatrice Salvioni. Ob izidu pred dobrima dvema letoma je knjiga skoraj čez noč postala mednarodna uspešnica – prevedena je v več kot 35 jezikov, kritiki pa so jo označili za »novo italijansko literarno senzacijo«. V slovenskem prevodu Daše Perme Jurjavčič je letos izšla pri založbi Beletrina.
Roman se odpre s silovitim in nepričakovanim prizorom: dekleti poskušata zakopati truplo. Prav ta uvod je Elen Batista Štader takoj pritegnil. »Knjiga se je začela tako, kot novinarji pripravljamo prispevke. Bistvo je v prvem stavku,« pravi.
Zgodba je postavljena v predvojno Italijo. V središču je prijateljstvo med Francesco iz premožne meščanske družine, brez pomisleka podrejene fašističnemu režimu, in revno ter težko ukrotljivo Maddaleno, dekletom z ulice, ki ji sosedje nadenejo vzdevek Prekleta in jo s tem obtožujejo, da prinaša nesrečo. Med njima se stke močna vez.
Fotografija: Andraž Gombač
Elen Batista Štader je v pogovoru za podkast izpostavila težek položaj žensk v tistem obdobju, saj so bile večinoma finančno odvisne od moških in se niso postavljale po robu družbenim pričakovanjem. V romanu se to odseva v Francescini družini, kjer je mati sicer videti zadovoljna in srečna, a je podrejena možu, odnosi med njimi pa so hladni in odtujeni. Francesca toplino, povezanost in iskrenost najde v skromnem domu svoje prijateljice. Med preprostimi ljudmi se počuti bolj domače kakor v lastnem domu. Tam tudi izve vse o telesnosti in odraščanju, o temah, ki so v njeni družini tabu.
Pisateljica Beatrice Salvioni je nedavno nastopila v Izoli in Ljubljani. (Fotografija: Andraž Gombač)
Prijateljstvo med dekletoma se med drugim splete tudi zaradi njunega kljubovanja, kar postane jedro upora – ne le osebnega, temveč tudi političnega. Ko v njuni skupnosti pride do spolnega nasilja, ki ga zakrivi pripadnik fašističnih čet, zbereta pogum in proti njemu pričata na sodišču. S tem ne rušita le družbenih pričakovanj, temveč izzivata sistem, ki temelji na zlorabi moči. »Veliko poguma potrebuje človek, da se postavi na določeno stran. Da vzameš pravico v svoje roke, se ti lahko zelo maščuje, in, seveda, smo ljudje zaradi tega zelo previdni,« sklene sogovornica.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Na začetku je bila knjiga. Človek in njegovi simboli, poslednje besedilo, ki ga je pred smrtjo napisal švicarski psihiater in psihoanalitik Carl Gustav Jung (26. 7. 1875–6. 6. 1961), čigar 150. obletnico rojstva slavimo danes. Zbornik je izšel leta 1964, v njem so na Jungovo zahtevo objavljena tudi besedila nekaterih njegovih najbližjih sodelavk in sodelavca. Jung je prošnjo, naj napiše nekaj za nestrokovno bralstvo, sprva zavrnil, nakar je sanjal, da »stoji na javnem prostoru /…/ in nagovarja množico ljudi, ki ga napeto posluša in razume, kaj ji pripoveduje«. Sanje je upošteval, kar seveda ne preseneča, saj je Jung sanje in druge izraze nezavednega jemal zelo resno.
Carl Gustav Jung (1875–1961) (Vir: ETH-Bibliothek)
Jung je bil pomembna osebnost v intelektualni zgodovini 20. stoletja. »Moje življenje je zgodba o samouresničevanju nezavednega. Vse, kar leži v nezavednem, se hoče manifestirati.« S tema stavkoma se začne njegova biografija Spomini, sanje, misli, v kateri je ubesedena manj kot polovica intervjujev, ki jih je z Jungom opravila njegova nekdanja študentka, tedaj tajnica Aniela Jaffè. Celotni intervjuji bodo prvič objavljeni predvidoma konec letošnjega leta, s čimer bodo odpravljene številne izpustitve Jungove izvorne misli.
Aniela Jaffé (1903–1991) je s svojim nekdanjim profesorjem kot tajnica opravila vrsto intervjujev in ubesedila tudi svoje spomine nanj.
»Še niste pogruntali, da nam večina psiholoških teorij veliko pove o avtorjih samih?« Tako nekako me je navihano vprašala izkušena ameriška jungovka na začetku mojega vmesnega izpita v okviru jungovskega študija. Jung je uvedel številne psihološke koncepte – kolektivno nezavedno, arhetipi, sebstvo, anima in animus, senca, introvertiran in ekstrovertiran in nekateri drugi izrazi so iz žargonske rabe prešli v vsakdanjo. Ena njegovih osrednjih teorij govori o individuaciji – psihološkem zorenju posameznika v celovito osebnost. Njen nastanek laže razumemo, če poznamo nekaj biografskih dejstev.
Jungovim staršem se je rodilo pet otrok. Prva otroka sta bila mrtvorojena, tretji je živel le pet dni. Kot četrti se je rodil Carl Gustav, devet let pozneje Johanna Gertrud. Kot opozarja švicarska jungovka Kristina Schellinski, bi Jungu lahko pripisali sindrom nadomestnega otroka. Starši nadomestnih otrok živega otroka običajno nezavedno enačijo z mrtvim oziroma bolnim, zato je za »preživelce« značilno poudarjeno iskanje lastne identitete oziroma spraševanje »kdo sem«. Pri takšnih osebah sta arhetipski polji življenja in smrti tesno sprepleteni. Jungova teorija individuacije govori o rasti in uresničevanju potencialov, ki jih posameznik prinese na svet, kakor da bi se avtor z njo želel zoperstaviti senci smrti, ki ga je spremljala že od rojstva.
Starši nadomestnih otrok živega otroka običajno nezavedno enačijo z mrtvim oziroma bolnim, zato je za »preživelce« značilno poudarjeno iskanje lastne identitete oziroma spraševanje »kdo sem«.
Za sindromom nadomestnega otroka naj bi trpel tudi Sigmund Freud (pa tudi Sabina Spielrein in številni umetniki, kot so William Shakespeare, Salvador Dalí, Frida Kahlo, Vincent van Gogh, Edvard Munch, Rainer Maria Rilke …), in morda je bilo prav to, razvija svojo hipotezo Kristina Schellinski, eno poglavitnih dejstev, ki je vplivalo na znameniti razkol med Freudom in Jungom. Laična javnost običajno napačno predpostavlja, da je bil Jung Freudov učenec. Kot je zapisal sam Jung leta 1934: »Nisem izšel iz Freuda, marveč iz Eugena Bleulerja in Pierra Janeta, od katerih sem se neposredno učil. Ko sem začel Freuda javno zagovarjati, sem se kot znanstvenik že uveljavil z asociacijskim testom, ki sem ga izvedel neodvisno od Freuda, in s teorijo kompleksov, ki sem jo razvil na podlagi svojega testa.«
»Nisem izšel iz Freuda, marveč iz Eugena Bleulerja in Pierra Janeta, od katerih sem se neposredno učil.«
Laikom je najverjetneje neznana še ena zanimivost: Mednarodno psihoanalitično združenje (IPA) je bilo ustanovljeno leta 1910. Freud je za prvega predsednika izbral Junga, za sedež novega gibanja pa določil Zürich (in ne Dunaja). Sprva je bilo celo mišljeno, da naj bi bil Jung dosmrtni predsednik z veliko simbolno močjo, saj naj bi kot predsednik odobril vse članke, izdane v strokovni reviji združenja, kar priča tako o Freudovi veliki naklonjenosti do Junga kot o njegovi želji, da bi »teorijo in metodo identificiral in dogmatiziral«, se je na stara leta spominjal Jung.
Zlasti zaradi drugačnih strokovnih pogledov na nezavedno in libido sta se njuni poti začeli razhajati in Jung je uvedel izraz analitična psihologija, da bi svojo psihoanalitično teorijo in prakso razlikoval od Freudove. »Po prelomu s Freudom so me zapustili vsi prijatelji in znanci. Moja knjiga [Preobrazbe in simboli libida] je bila razglašena za šund. Veljal sem za mistika in s tem je bila stvar opravljena.« Zanj je sledilo eno najtežjih, a obenem najpomembnejših obdobij v življenju, ki ga je sam poimenoval »spopad z nezavednim«: »Vsa moja dela, vse, kar sem duhovnega ustvaril, prihaja iz začetnih imaginacij in sanj. To se je začelo leta 1912,« se spominja v biografiji. Nekje v Zbranih delih pa povzame: »Vzelo mi je 45 let, da sem stvari, ki sem jih tedaj doživel in zapisal, ujel v posodo svojega znanstvenega dela.«
Z drugimi besedami, Jung je svoje teorije oblikoval na podlagi klinične prakse (devetletnega psihiatričnega dela v univerzitetni kliniki Burghölzli in poznejšega dela v zasebni praksi) ter lastnega spopada z nezavednim. Oziroma če citiram psihiatra dr. Boruta Škodlarja in filozofa dr. Jana Ciglenečkega (Meandri duše): »V zgodovini psihoterapije in psihiatrije 20. stoletja Jung velja za avtorja, čigar misel se neprestano prepleta z duhovnimi in mističnim vsebinami, pri tem pa pogosto ostaja spregledano, da njegovi teoretski nastavki izhajajo iz natančnih kliničnih opažanj, ki so že po svoji naravnanosti fenomenološka.«
Leta 1909 pred Clarkovo univerzo v Worcestru v ameriški zvezni državi Massachusetts, kjer so Jungu podelili častni doktorat: z leve sedijo Sigmund Freud, G. Stanley Hall, C. G. Jung, stojijo Abraham A. Brill, Ernest Jones in Sándor Ferenczi.
Kaj se je dogajalo Jungu zlasti med letoma 1913 in 1917? Kot sam razkrije v biografiji, je oktobra 1913 doživel enourni privid, v katerem je videl plimo krvi, ki je preplavila Evropo, in na tisoče mrtvih. Privid se mu je ponavljal, notranji glas pa mu je govoril: »Dobro glej, to je vse res in tako tudi bo.« Domneval je, da mu grozi psihoza. »Nevihta je sledila nevihti; da sem zdržal, je bilo vprašanje brutalne moči.« Močna čustva, ki jih je med videnji doživljal, je skušal prevesti v podobe: pisal je, risal in razvijal metodo aktivne imaginacije, pri čemer se ni identificiral s figurami iz nezavednega: »Arhetipi govorijo patetično in celo bombastično.« Oporo v zemeljskem svetu je našel v jogi, delu s klienti, družini in pogovorih s sodelavko in intimno prijateljico Toni Wolff. Šele po izbruhu prve svetovne vojne leta 1914 je retrospektivno doumel, da so videnja izvirala iz plasti psihe, ki ga je sam poimenoval »kolektivno nezavedno«, in napovedovala morijo, ki je pozneje izbruhnila v resničnem svetu.
»Arhetipi govorijo patetično in celo bombastično.«
Jung je surovi material svojih videnj zapisoval v dnevnike s črnimi platnicami, zaradi česar jih je poimenoval Črne knjige. Pisal jih je vse do leta 1932, izšle so leta 2020. Obdelano gradivo z razkošnimi ilustracijami je objavil v znameniti Rdeči knjigi, prvič izdani leta 2009. Slovenski prevod (Jan Ciglenečki, Borut Škodlar, Neža Peterle, Blaž Ciglenečki, Martin Peter Kastelic) je izšel leta 2015 pri Beletrini.
Na kratko o sanjah
Jungova učenka Marie-Louise von Franz v zborniku Človek in njegovi simboli proces individuacije primerja z meandrastim vzorcem v starinskih rokopisih. S taistim vzorcem bi lahko ponazorili tudi Jungovo misel, ki se je razvejala na številna področja, pri čemer se posamezne veje sprepletajo: psihologija, psihiatrija, mitologija, antropologija, religija, alkimija, filozofija, literatura … Zato bom na kratko omenila samo njegovo razumevanje sanj (in zaradi omejenega prostora izpustila številne zanimive anekdote in vsebine), saj so me prav sanje oziroma želja, da bi jih razumela, privedle v bogastvo jungovskega sveta.
Jungova misel se je razvejala na številna področja, pri čemer se posamezne veje sprepletajo: psihologija, psihiatrija, mitologija, antropologija, religija, alkimija, filozofija, literatura …
Jung je psiho razumel kot kompleksen sistem, ki se je sposoben sam regulirati in teži k ravnovesju, tako kot telo. Trenutno stanje naše psihe se odraža v sanjah, v katerih se razkrivajo zlasti nezavedni vidiki. Naše sanje so, metaforično rečeno, rentgenska slika ali selfie trenutnega dogajanja v našem notranjem svetu, pri čemer jih ne smemo razumeti dobesedno, marveč metaforično.
Jung je sanje rad primerjal z gledališčem: »Sanje so gledališče, v katerem je sanjalec scenografija, igralec, producent, dramatik, občinstvo in kritik.« Pri interpretaciji sanj nam pride še kako prav gledališki napotek Čehova: »Ne obesite puške na steno v prvem dejanju, če ne predvidite, da bo ustrelila v zadnjem.« Z drugimi besedami, vsak element v sanjah (pokrajina, osebe, predmeti, dogajanje) ima svoj pomen, ki je smiselno povezan s preostalimi elementi. Ko razumemo njihov preneseni pomen in povezanost oziroma interakcijo, dobimo boljši vpogled v dinamiko v naši psihi, zato pravimo, da so sanje izvrsten psihodiagnostični pripomoček in so nam v veliko pomoč pri psihoterapevtskem oziroma psihoanalitičnem delu.
Naše sanje so, metaforično rečeno, rentgenska slika ali selfie trenutnega dogajanja v našem notranjem svetu, pri čemer jih ne smemo razumeti dobesedno, marveč metaforično.
Naj za ponazoritev navedem izmišljen primer. Pusta, izsušena pokrajina, ki jo te dni morebiti opazimo v zunanjem svetu in jo dan ali dva pozneje morebiti sanjamo, nas najverjetneje opozarja, da je tudi v našem psihi predel, ki je jalov, v katerem življenje izumira. Če se sredi te pokrajine morda prikaže oslabela, sestradana divja žival, recimo tiger, se lahko vprašamo, kako je z našim odnosom do instinktov, saj živali običajno simbolizirajo naše instinktivne, biološke potrebe. Če oba sanjska elementa (pokrajino in žival) povežemo, se lahko vprašamo, ali smo svoje instinkte oziroma biološke potrebe iz takšnega ali drugačnega razloga zanemarili do te mere, da je v nas vse manj energije, vitalnosti.
Vsaj zame so sanje in njihova neverjetna preciznost in pronicljivost pri razbiranju dogajanja v naši psihi vir nenehne fascinacije, najsi gre za moje lastne ali za sanje, s katerimi se srečujem pri delu s klienti, v skupini za analizo sanj ali na strokovnih izobraževanjih. Najverjetneje bi vsakdo od nas, ki se s sanjami poklicno ukvarja, lahko napisal svojo knjigo o sanjah. V Sloveniji je to storila Urška Ajdišek, sedanja predsednica Slovenskega združenja za analitično psihologijo (SZAP), in sicer v knjigi Sanje. Tiha zgodba naše duše; o sanjah je pisal tudi Borut Pust v knjigi Sanje, kaj ste?
Na kratko o jungovstvu v Sloveniji
In naj se slednjič le vrnem na začetek tega besedila. Prevod zbornika Človek in njegovi simboli je bil pomemben za nastanek Slovenskega združenja za analitično psihologijo, katerega primarno poslanstvo je izobraževanje jungovskih analitikov in analitičark pri nas. Knjigo je poslovenila dr. Ana Jelnikar, leta 2002 je izšla pri Mladinski knjigi. Slovensko izdajo je pospremilo predavanje britanske jungovske analitičarke dr. Margaret Wilkinson, ki je pozneje postala prva vezna oseba med Mednarodno zvezo za analitično psihologijo (IAAP) in novoustanovljenim Slovenskim združenjem za analitično psihologijo, ki je leta 2008 postalo »razvojna članica« IAAP.
Zanimanje za Junga je bilo prisotno v slovenskem prostoru že pred tem; kratek pregled v nadaljevanju je povsem osebne narave in posledično pomanjkljiv. Omenila bom samo osebe in knjige, za katere sama vem.
Fascinantno se mi zdi dejstvo, da je prvi slovenski jungovski analitik, nevropsihiater dr. Jožef Magdič, študij na Jungovem inštitutu v Zürichu zaključil že pred pol stoletja, se pravi leta 1975, sto let po Jungovem rojstvu. Kot nam je zaupal pred leti na strokovnem srečanju Analiza in aktivizem v Ljubljani, je še pred koncem študija imel »dolgo sanjo, ki se je zaključila s sporočilom, ‘da bo potem mojemu narodu zasijala svoboda’. Dojel sem, da je moja življenjska naloga delati na samostojni Sloveniji.« Želela bi si, da se bogastvo spoznanj, ki jih je pridobil na življenjski poti, ne izgubi in da ga kdo prelije v pisano besedo.
Prvo poslovenjeno Jungovo delo je biografija Spomini, sanje, misli; v prevodu filozofa Božidarja Kanteta je izšla leta 1989 pri DZS. V naslednjih letih (pred ustanovitvijo SZAP) so jungovske ideje k nam uvajali zlasti (a ne zgolj) literati in filozofi: Meta Kušar, dr. Igor Škamperle, Feri Lainšček, dr. Boris Vezjak, dr. Marko Uršič, Vesna Velkovrh Bukilica, ddr. Matjaž Regovec. Zanimivo je, da so prevode Junga in jungovskih avtorjev in avtoric izdale različne založbe (poleg že omenjenih) in celo posamezniki: Nova revija, J. Pergar, Sophia, Eno, Amalietti & Amalietti, Hermes IPAL, KUD Police Dubove, Študentska založba, UMco, Chiara, Primus. V zadnjih desetih letih se prevajanju Jungovih Zbranih del posveča Beletrina, pri čemer je treba poudariti, da je prevajalec Alfred Leskovec za prevod Psihologije in alkimije prejel Jermanovo nagrado.
Zgolj kvartet najbolj svežih poslovenjenih knjig (Fotografija: Andraž Gombač)
SZAP trenutno združuje dobrih trideset članov. Trenutnim petim slovenskim jungovskim analitikom in analitičarkam – Jožefu Magdiču, Tinetu Papiču, Urški Ajdišek, Tini Turk in Nadi Polajžer (poleg njih pri nas delujeta tudi ruski analitičarki Nataša Reteyum in Olga Kondratova) – se bova konec avgusta na XXIII. mednarodnem kongresu analitične psihologije v Zürichu pridružili še Breda Biščak in Manca Švara. Kongres bo počastil stopetdestletnico Jungovega rojstva, za slovensko jungovsko društvo pa je pomemben zlasti zato, ker bo prejel status »skupinske članice«, kar nam bo predvidoma čez šest let omogočilo, da začnemo sami izobraževati bodoče slovenske jungovske analitike in analitičarke. Izredno pomembno vlogo je pri tem odigral italijanski jungovski analitik ter profesor dinamične in klinične psihologije na Univerzi v Cagliariju dr. Stefano Carta kot dolgoletna vezna oseba z IAAP; skupaj z nekdanjim predsednikom SZAP Tinetom Papičem sta zagnala tudi jungovski študij na ljubljanski SFU.
Trenutnim petim slovenskim jungovskim analitikom in analitičarkam – Jožefu Magdiču, Tinetu Papiču, Urški Ajdišek, Tini Turk in Nadi Polajžer (poleg njih pri nas delujeta tudi ruski analitičarki Nataša Reteyum in Olga Kondratova) – se bova konec avgusta na XXIII. mednarodnem kongresu analitične psihologije v Zürichu pridružili še Breda Biščak in Manca Švara.
Jung je v slovenskem prostoru torej prisoten vsaj že petdeset let. V septembru se bo v državnem zboru nadaljevala obravnava predloga zakona o psihoterapiji. Po predhodni različici predlaganega zakona je jungovska analiza kot ena od psihoanalitičnih šol štela za dovoljene pristope. Po trenutni različici naj bi dovoljene pristope po sprejetju zakona določil minister za zdravje na predlog Zbornice psihoterapevtov Slovenije (ki bo ustanovljena v skladu z določbami novega zakona). Bomo v Sloveniji dovolj modri, da ne bomo zavrgli dragocenega znanja z več kot stoletno tradicijo ter mednarodno uveljavljenostjo in učinkovitostjo?
Če v Sloveniji v običajni skupnosti na vprašanje, kakšne knjige bereš, odgovoriš »predvsem fantazijske«, najprej začutiš nelagodje sogovornika, ki mu je skoraj žal, da te je karkoli vprašal, nato pa obvezno sledi podvprašanje: »A Harryja Potterja pa to?«
Ne. Oziroma, bolj »pa to« kot Potterja. Fantazija ali fantastika je širok žanr z ogromno podžanri, in v tem sklopu so kilometri knjig in knjižnih serij, k sreči tudi že marsikatera prevedena v slovenščino, ki niso za otroke in ki niso Harry Potter. Ampak vseeno berem tudi fantazijske knjige za otroke.
Pa začnimo na začetku: kje se bralec sploh začne? Ob knjižnih policah, kjer so nižje spodaj slikanice, višje gor enciklopedije in slovarji, vmes pa vse ostalo. In ob starših bralcih in starih starših z isto strastjo. Pa tudi pravljice na kasetah so pomagale.
Fotografija: osebni arhiv
Velikokrat me vprašajo, kdaj najdem čas za branje. A imam vedno pripravljen odgovor: 15 minut pred spanjem. Ko se hiša umiri in zvoki potihnejo, prižgeš svojo bralno lučko, sežeš na s knjigami obložene poličke in izbereš, v kateri svet se boš potopil danes. S tem si ustvariš rutino in, seveda, saj med bralci že vemo, da je v resnici drugače – nikoli ne ostane samo pri 15 minutah. Če te je našla prava knjiga, traja vsaj pol ure, včasih uro, neredko tudi »do konca knjige« in prav rado se zgodi, da zaslišiš jutranje ptičje petje, ko knjigo zadovoljno zapreš.
Kje se bralec sploh začne? Ob knjižnih policah, kjer so nižje spodaj slikanice, višje gor enciklopedije in slovarji, vmes pa vse ostalo. In ob starših bralcih in starih starših z isto strastjo.
Seveda te mora prava knjiga najti. To se je zgodilo meni in to sem opazila tudi pri svojih otrocih. V življenju bralca enkrat pride prelomna knjiga, s katero užije popolno doživetje in čustveni vrtiljak, tako da želi takoj za njo najti še kakšno, ki ga bo podobno nasitila.
Nekoč sem nekoga slišala reči: »Zakaj bi bral?! Pisateljev je veliko in napišejo veliko knjig, jaz sem pa samo en, nikoli mi ne bo uspelo prebrati vsega.« Dandanes ob tej izjavi sicer sočustvujem, ampak name je vplivala ravno nasprotno. Na seznam si zabeležim čisto vsako knjigo, ki jo želim prebrati, in če bom kdaj prišla do konca, bom kvečjemu srečna, ker se bom lahko vrnila k ponovnemu branju zgodb, ki sem jih že prebrala in jih vedno znova rada prebiram. Knjigogramerska skupnost, katere del sem, me pri tem ovira, saj njeni člani ves čas priporočajo nove in nove knjige, tako da jim komaj sledim. Ah, ta naša skupnost – zdi se mi, da smo se v zadnjih nekaj letih kar precej razširili, a se niti ne čudim, tam se počutiš sprejetega in del ekipe.
»Pridi, danes greva v knjižnico,« je rekla Kitty, in že sva se z avtobusom peljali sicer samo dve postaji, ampak na za naju nepozabno čarobno avanturo v mesto, kjer je bila takrat Pionirska knjižnica, torej oddelek za otroke in mladino. Bila je popolnoma ločena od glavne stavbe, v kateri sta še danes osrednja knjižnica in čitalnica za odrasle, tako da si se v njej počutil domače in varno. Imeli sva izkaznico, ki jo je ona kot starejša med nama podedovala od najinega očeta, ko jo je prvič peljal med knjige, v ta čarobni prostor, kamor je že sam zahajal kot otrok. Na izkaznici je bila številka 73. Ne 1073 ali 5073, prav 73.
Kolikokrat sva prinesli kup knjig iz knjižnice, pa je bil že naslednji dan prebran? Poleti prav pogosto. Med šolskim letom redkeje, ampak tudi kupčki so bili nižji. In knjige niso skoraj nikoli bile tiste za obvezno branje, ne, tiste smo tako ali tako že imeli doma.
Fotografija: osebni arhiv
In tako sva se pomikali skozi police otroških in mladinskih zgodb, dokler nisva prebrali vsega. Ah, menda nisva prebrali vsega? Ne bi verjela, če ne bi bila zraven, in zato se dobro spomnim, da so na neki točki knjižničarke začele hoditi v arhiv in iskati knjige, ki jih že dolgo ni nihče bral ali povprašal po njih. Njo so zanimale zgodbe z Divjega zahoda, jaz pa sem imela raje nenavadna dogajanja v nenavadnih krajih ali pa celo izven tega sveta.
Kaj sem torej brala? No, eno stvar moram prav vedno poudariti: Harryja Potterja takrat nisem, ker je prva knjiga izšla šele, ko sem bila že zdavnaj odrasla. Še dobro se spomnim, da sem Jetnika iz Azkabana brala ob luči za kampiranje, pred šotorom, tisto leto, ko sem se poročila, Feniksov red pa mi je mož prinesel v porodnišnico, ker je ravno tiste dni iz ameriškega Amazona prispel iz prednaročila (takrat so se na Amazonu naročale samo knjige, in zaradi ilustracij sem želela imeti ameriško izdajo).
In tako sva se pomikali skozi police otroških in mladinskih zgodb, dokler nisva prebrali vsega. Ah, menda nisva prebrali vsega? Ne bi verjela, če ne bi bila zraven, in zato se dobro spomnim, da so na neki točki knjižničarke začele hoditi v arhiv in iskati knjige, ki jih že dolgo ni nihče bral ali povprašal po njih.
Po otroških in mladinskih knjigah je v srednji šoli najprej sledilo tisto, čemur danes pravimo bralni mrk. Oziroma ne, bilo je … domače branje … Od Iliade do Zaprtih vrat z obilo Cankarja in nekaj Prešerna vmes. Čeprav si danes upam priznati, da so klasiki, ki smo jih morali brati, podlaga za kakovostno branje, se še vedno ne strinjam s tem, kaj je v srednješolskih kurikulumih obvezno, in jih kar precej krivim za to, da povprečen odrasel človek v tej državi ne bere.
Mene sta k branju vrnili mladinska literatura in znanstvena fantastika. In to takrat, ko me načeloma knjige za mladino sploh »ne bi smele« več zanimati. Ob plači in ob posebnih priložnostih je bil obisk knjigarne ali antikvariata obvezen ritual. Antikvariati namreč pogosto skrivajo zaklade, ki so prijazni tudi denarnici, veliko sem jih našla tudi zase. Celo kak klasik je šel z menoj.
Potem so prišli na vrsto lagodni chick-liti – izposojala sem si knjige Jane Green in Marian Keyes, se seveda hihitala prigodam Bridget Jones, kasneje pa mi je v rokah pristala tudi knjiga o strastni zapravljivki, a takrat sem se tega žanra že naveličala. Tako sem tudi kriminalke večinoma nehala brati po osnovni šoli, morda sem včasih še posegla po družbenih romanih, ampak to je bila bolj izjema kot kaj drugega.
Čeprav si danes upam priznati, da so klasiki, ki smo jih morali brati, podlaga za kakovostno branje, se še vedno ne strinjam s tem, kaj je v srednješolskih kurikulumih obvezno, in jih kar precej krivim za to, da povprečen odrasel človek v tej državi ne bere.
V tem času je nastopila še tehnična novost – tedanji vir za knjige je razširil svojo ponudbo in mi poslal prvi kindle (poštnina, carina, ni bilo druge možnosti). Z njim se je začelo branje v angleščini. Današnji bralci imajo skorajda lahko nalogo, angleško so se začeli učiti hkrati z vstopom v šolo, mi, starejša generacija, smo se z angleščino srečali šele na predmetni stopnji. In če si se mučil z lekcijami iz učbenika, ti branje angleške literature ni nujno šlo zlahka. Torej se je bilo treba vsemu šele privaditi. Vaja dela mojstra, in če prebereš veliko knjig v tujem jeziku, ti vsaka naslednja teče laže.
Še vedno sem prebirala mladinsko literaturo, takrat neprevedeno. John Green (nobene povezave s prejšnjo Jane), David Levithan in Rachel Cohn so bili moj go-to trio. Knjige, ki so jih za mladino napisali pisatelji, kot so ti trije in še mnogi drugi, Adam Silvera, Jeff Zentner, so se na kindlu začele kar množiti.
Takrat enkrat sem popolnoma brez vpliva TikToka podlegla tudi vampirjem. Serija Twilight se je v mojih rokah prevrtela najprej v angleščini, zatem še v slovenščini in nato še enkrat in še enkrat in še enkrat – ponovna branja so mi še vedno posebej v slast. Tisti občutek, ko si misliš, da se bo junak končno drugače, bolj pametno odločil? Glej ga, ni se! Za Bello je prišla Rose v Vampirski akademiji in za njo so prišle še Krvne vezi. Najlepše pri tem? Serije so dolge in se nikoli ne končajo. Ko je konec knjige, ni konec zgodbe, kot je to običajno, ampak vzameš v roke naslednjo in naslednjo. Dandanes je moderno napisati še predhodno zgodbo in nadaljevanje predhodne zgodbe, in čeprav se dobro zavedam, da je to narejeno zaradi zaslužka, uživam ob teh dodatnih pojasnilih o junakih, prav tako, kot si jih je zamislil avtor – ker želi, da vemo, zakaj je do zgodbe sploh prišlo, zakaj je lik tak, kakršen je.
Fotografija: osebni arhiv
Ko se je med neprebranimi pojavila V. E. Schwab s svojim stavkom: »Kell je imel oblečen nenavaden suknjič« – zgodba o dekletu, ki ji v življenju ni šlo nič prav, a je nato srečala Kella ter z njim in s pomočjo magije prehajala med svetovi – se je meni odprl svet sodobne fantazije.
Imela sem svoj profil na Goodreads in označevala knjige, ki sem jih prebrala, in predvsem daljšala seznam tistih, ki jih želim prebrati. Imela sem tudi profil na Instagramu, ampak bil je bolj osebne narave, za lepe fotografije, nikoli ni bil striktno ali sploh knjižni. Med lepimi fotografijami so nastale tudi redke objave prebranih knjig. Vedno sem si želela imeti tudi knjižni blog, saj imam o prebranem veliko mnenj. Ločen Instagram profil samo za knjige je bil tako zelo preprost približek – postala sem knjižni maček.
Tu pa tam se pojavi vprašanje, kako je nastalo moje profilno ime, in vedno povem tako: ko popiješ preveč alkohola, se prav rado zgodi, da imaš naslednje jutro mačka. Tako je tudi, ko prebereš dobro knjigo, nekaj od nje ti ostane. Če je res dobra, še dolgo premišljuješ o njej in pogosto se zgodi, da ne moreš takoj začeti nove – torej imaš bralnega ali knjižnega mačka. Book hangover je bil že zaseden, zato je knjižni maček ostal in s tem prispevkom dobil tudi svoj logo.
Maček je pogost spremljevalec čarovnic, in čeprav se ne oklepam samo branja knjig o magiji, vedno kaj posebnega najdem v knjigah, kjer je glavna protagonistka ženska, ki si vsaj nekoliko pomaga z magijo. Tale maček je prišel pozno in zato pogosto rečem, da zamujam knjigogram, a kaj dejansko želim s tem povedati? Tisti, ki so bili na knjigogramu že prej, leta pred mano, od vsega začetka, ko sem jaz še brala mladinsko literaturo, so prebrali kopico knjig, ki so se prebile na vrhove bralnih lestvic in morda danes veljajo že za moderne klasike fantazije – jaz marsičesa s teh seznamov sploh še nisem prebrala, ker kljub vsakodnevni vaji v branju ne pridem na čisto že s knjigami, ki jih želim prebrati v bližnji prihodnosti, kaj šele s temi, ki me čakajo že šest ali več let. Zamudila sem Sabriel, zamudila sem Eragona, pa tudi Discworld, Terryja Prattcheta.
Ko popiješ preveč alkohola, se prav rado zgodi, da imaš naslednje jutro mačka. Tako je tudi, ko prebereš dobro knjigo, nekaj od nje ti ostane. Če je res dobra, še dolgo premišljuješ o njej in pogosto se zgodi, da ne moreš takoj začeti nove – torej imaš bralnega ali knjižnega mačka.
In ravno zaradi vsega tega, kar sem napisala, bom vedno priporočala fantazijske knjige, tudi tistim, ki ne berejo. Mladim mladinske, odraslim tiste malo bolj pikantne – prav te so tiste, ki zadnje čase najbolj privlačijo svetovno knjigogramersko sceno. Zanimivo, kako je v tujini fantazijski žanr veliko bolj cenjen in opevan kot pri nas, kjer smo fantazijski bralci nekoliko ob strani, v enem takem mehurčku, v katerega le redko zaidejo bralci nežanrske literature. In zato vedno znova in znova priporočamo knjige, s katerimi je dobro začeti. Na mojem profilu lahko najdete tudi Highlight (poudarek) z znanstvenofantastično literaturo za začetnike. Knjigogramerke, ki so imele štafeto pred mano, imajo tudi fantazijska priporočila razdelana po podžanrih, tako da si grem tudi sama pogosto ogledat, kaj mi v kurikulumu branja še manjka.
In katere bom vedno priporočila? Žal, večinoma so še vedno neprevedene, a vešči bralci ne bi smeli imeti težav z branjem teh knjig v angleščini.
A naj vseeno začnem s serijo, ki je večinoma že prevedena. Glede na to, da je pritegnila staro in mlado po vsem svetu, na podlagi nje je bila posneta tudi televizijska serija (žal že ukinjena), bi priporočila prav Vranjo šesterico avtorice Leigh Bardugo. Z mojim še bolj osebnim priporočilom – čeprav je duologija popolnoma samostojna, je vseeno bolje, da najprej preberete predhodno trilogijo, ki se dogaja v Griševskem vsemirju, torej knjigo Senca in kost.
Fotografija: Mladinska knjiga
Amie Kaufman in Jay Kristoff: The Illuminae Files (slika naslovnice je iz izdaje založbe Knopf Books for Young Readers, 2015)
Nadaljujem priporočila v znanstvenofantastičnih vodah, a bom pri tem preskočila tako Douglasa Adamsa, saj menda ni več nikogar na svetu, ki ne bi prebral Štoparskega vodnika po galaksiji, kot tudi Asimova, ki je postavil temelje robotike, ki v SciFi literaturi veljajo še danes. Priporočila bi popolnoma nenavadno napisano trilogijo The Illuminae Files, ki se začne s knjigo Illuminae, avstralskih avtorjev Amie Kaufman in Jaya Kristoffa. Trilogija žal ni prevedena – nasploh so pri nas oziroma med bralci povsod po svetu avstralski avtorji nekoliko zapostavljeni. A ta dva sta že kar dobro poznana.
(Prvi dve predlagani seriji sta sicer bolj mladinski, vendar z zapleti in s filozofijo, ki prevetri tudi odrasle možgane.)
Jay Kristoff: Empire of the Vampire (slika naslovnice je iz izdaje založbe HarperCollins, 2021)
Za zadnje priporočilo pa predvsem priporočam, da ga ne bere mladina, čeprav smo tudi mi, ko smo bili mladi, najraje posegali po literaturi, za katero so rekli, da »še« ni za nas … Torej, če imate radi klasične vampirje, potem ne smete preskočiti avtorja iz prejšnjega odstavka, mene spremlja povsod. Jay Kristoff je napisal trilogijo Empire of the Vampire, za sladokusce, ki imajo radi Anne Rice in obvladajo zahtevnost poetičnega angleškega jezika. Dva dela sta že izšla, tretji izide novembra, vendar brez skrbi, v času, ko se boste prebili skozi prva dva, bo tretji že v knjigarnah.
Hvala, @Blebetanja, ki si bila moja predhodnica v Štafeti branja (o, glej, rima se!), da si mi zaupala zame tako pomembno pisanje, saj je moja velika želja, da se sliši tudi moj glas pri priporočilih za branje in moje navijanje, da se fantazijska literatura uvrsti med cenjene žanre in ob njej ne zamahne z roko, kot smo žal vajeni.
Štafeto predajam čarobno barviti Nataliji, ki se skriva za profilom @nat_in_books in knjige bere hitreje, kot jih meni uspe dodajati na svoj seznam branja. Je ljubiteljica pikantnih romantazij, hkrati pa se razneži ob klasikah, kot je Prevzetnost in pristranost.
Sreda zvečer je, doma na Krasu pri ženi in hčerki sem že dobrih 24 ur. Dejansko lahko že slavim, da mi je danes po več dneh uspelo brez helexa. V preteklih sem ga namreč požrl kar veliko. Včeraj enega, v ponedeljek dva, ravno tako v nedeljo. V soboto je kazalo, da ne bo nobenih težav, a tesnoba je bolezen s tisoč obrazi.
To prispodobo uporabim na urgenci sodobno zgrajene zasebne bolnišnice Nemocnica Bory v istoimenskem predelu slovaške prestolnice, ko me v noči z nedelje na ponedeljek okrog treh zjutraj po dolgih urah čakanja le sprejme dežurni zdravnik. Videti je zelo mlad. Pripravljen imam mobilni telefon, da bi poklical prijatelja, ki noč prebija buden, samo da bi mi pomagal. Ker ne more biti ob meni, me bodri vsaj na daljavo. Predvsem pa mi pomaga kot tolmač – govorim mu slovensko, on pa zdravstvenemu osebju prevaja v slovaščino.
Tesnoba je bolezen s tisoč obrazi.
Ko vstopim v ambulanto, se vse zvezde poravnajo. Skoraj detinski obraz zdravnika – nima jih še trideset – name učinkuje zelo pomirjujoče. Ko zasliši, da se po telefonu pogovarjam v slovenščini, reče, da lahko poskusiva srbsko. Je vojvodinski Slovak, ki je študiral v Bratislavi in se tu tudi zaposlil. Pove tudi, da tisti mladi, ki le morejo, Srbijo zapustijo.
Naštejem mu vse, kar se mi je zgodilo v zadnjih dneh. Prepričan sem, da bi mi koristila močnejša zdravila, ki pa jih po slovaških pravilih ne more sam predpisati, ker je za to nujen obisk pri psihiatru. Za psihiatrijo pa po njegovi oceni nisem. Prijatelj me medtem za vsak primer posluša po telefonu. Ni vedel, da znam tako dobro srbsko, mi pove po viziti. V sili pač še hudič muhe žre.
Hudič se sicer pojavi v nedeljo okrog ure kosila. Zbudim se, ne da bi slutil kaj slabega. Res je, da zadnjih nekaj noči nisem prav dobro spal, a si še zdaleč ne morem predstavljati, kako se bo stanje nenadoma poslabšalo. Ko bi si to predstavljal, bi se na pot preprosto ne odpravil. Ostal bi doma in šolski premor okrog pusta porabil za kaj koristnega.
Prepričan sem, da bi mi koristila močnejša zdravila, ki pa jih po slovaških pravilih ne more sam predpisati, ker je za to nujen obisk pri psihiatru. Za psihiatrijo pa po njegovi oceni nisem.
V Bratislavo sem se med počitnicami odpravil, da bi nadaljeval delo na romanu, ki sem ga začel pisati med decembrom in januarjem. Nedeljsko dopoldne je krasno. Zunaj sije spomladansko sonce. Dan prej je namreč nastopila meteorološka pomlad. Kakor že večkrat je tudi tokrat moja rezidenca v mestnem predelu Devínska Nová Ves, ki je zgodovinsko hrvaško naselje. Uskoki so poleg avstrijske Gradiščanske naselili tudi dele madžarske Železne županije, ob teh pa še nekaj vasi ob Donavi, ki so bile do konca druge svetovne vojne madžarske, nato jih je morala Budimpešta prepustiti Češkoslovaški, in sicer zaradi graditve rečnega pristanišča slovaške prestolnice.
Dan prej sem se pripeljal preko Madžarske in Avstrije, po poti, ki jo poznam že tako dobro, da na njej ne potrebujem več navigacije. Slovenijo zapuščam pri Dolgi vasi in jo po Madžarski uberem po glavni cesti (fő ut) 86, ki povezuje obmejni Redics s prav tako obmejnim Mosonmagyaróvárom (hrvaško Stari Grad) streljal od Slovaške. Pot sicer zapustim v Sombotelu in se usmerim zahodneje, saj mi navigacija do Bratislave ponuja krajšo različico preko severne Gradiščanske, po večini ravninske.
Devínska Nová Ves leži ob reki Moravi, ki ji Nemci pravijo March. Do leta 1989 je tu potekala železna zavesa, pred vojno meja med prvo avstrijsko republiko in prvo Češkoslovaško, še prej med avstrijskim in ogrskim delom habsburške monarhije. Pred dobrimi desetimi leti so državi povezali z brvjo, po kateri se je mogoče sprehoditi oziroma kolesariti. Na drugi strani je dober kilometer oddaljen dvorec Hof, odprt za turistični obisk.
Zanj se sicer ne odločim, ker je vstopnica draga, skoraj dvajset evrov. Morda kdaj drugič, ko bomo sem prišli vsi trije in kupili družinsko vstopnico. Nekoliko nenavadno je, ko se po dolgi ravni poti vračam proti mostu. Ura je skoraj poldne, sonce je visoko na nebu in prijetno greje sprehajalce, ki jih seveda ne manjka.
Skuham si kosilo in prepričan sem, da bom šel po njem malo počivat, nato pa spet pisat, pred sončnim zatonom pa si bom privoščil še sprehod … in dneva bo kmalu konec. Jutri pa naprej, še najraje v kateri od mestnih knjižnic v središču slovaške prestolnice. A to so seveda računi brez krčmarja. Hrana v želodcu nima učinka, kakršnega bi si želel. Niti počitek na napihljivem jogiju, ki sem ga pripeljal s sabo od doma in napihnil, se ne obnese.
Skuham si kosilo in prepričan sem, da bom šel po njem malo počivat, nato pa spet pisat, pred sončnim zatonom pa si bom privoščil še sprehod … in dneva bo kmalu konec.
Nekaj neznanega oziroma že dolgo pozabljenega se me polašča. Sklenem, da moram ven, med ljudi. Na turističnem zemljevidu sem opazil, da je v bližnjem kraju Stupava judovsko pokopališče. Lokacijo vpišem v Googlove zemljevide, nakar se v tisto smer napotim z avtomobilom. Peljem mimo ogromne tovarne, ki jo je Volkswagen na Slovaškem ustanovil kmalu po žametni revoluciji, vsekakor pa pred razdružitvijo obeh delov nekdanje skupne države.
Pokopališča ne najdem in se precej dolgega nosa vrnem. Spomnim se, da se grem lahko malce sprehodit v bližino gradu Devín, kjer sem bil že predlansko poletje. Razvaline mogočne graščine stojijo na strmem pobočju ob sotočju Morave in Donave. Tudi tu se sprehajalna pot kopa v soncu, tudi tu je sprehajalcev ogromno in tudi tu v meni tesnoba ne popušča. Dejansko so zatajili vsi mehanizmi njenega obvladovanja: počitek, branje oziroma sprehod po svežem zraku.
Zatajili so vsi mehanizmi obvladovanja tesnobe: počitek, branje oziroma sprehod po svežem zraku.
Nekaj mi govori, da je napočil tisti trenutek. Da je treba poiskati pomoč. ChatGPT na moje vprašanje odgovori, da je najbližja urgenca v bolnišnici, ki se na svoji spletni strani predstavlja kot najsodobnejša na Slovaškem.
V čakalnici je veliko ljudi. Neka ženska ima polomljeno hrbtenico in se na nosilih ne sme premikati, nekdo ima poškodovano roko, še več nas ima bolezni, ki navzven niso vidne. Triaža je razdeljena na dva dela: prva medicinska sestra opravi le administrativni del vpisa na čakalno listo, ki je zame daljši, saj sem tujec in uporabljam evropsko kartico (ob njej imam še turistično zavarovanje), zatem je treba v sosednjo sobo, ko te seveda tja pokličejo.
Ko me opremijo z zapestnico z dodeljeno številko in se na zaslonu prikaže moja številka, seveda izberem napačna vrata. Namesto da bi šel v triažo, se podam proti ambulantam. Za vsak primer sem si na pametnem telefonu pripravil krajši opis, pravzaprav strojni prevod svojih težav, saj se zavedam, da mi v takih trenutkih angleščina povzroča težave. Nisem govorec, ki bi jo kar stresal iz rokava, posebej v takšnem stanju ne.
Nedelja je, družinski zdravniki ne delajo, zato se na urgenci zgosti in zatakne.
Povejo mi, da v bolnišnici nimajo psihiatra oziroma psihologa, zato moram drugam. Ko medicinsko sestro vprašam, ali je pravi naslov tisti, ki sem ga našel na spletu, mi odvrne, da ambulanta začne delati šele jutri zjutraj. Nekako jo prepričam, da potrebujem pomoč takoj. Uvrstijo me na čakalni seznam. Na tabli ob vhodu so obrazložene različne stopnje nujnosti, seveda s slovaškimi imeni: červená, oranžová, žltá, zelená, modrá. Na vrsto naj bi prišel čez eno do dve uri, a se čas kasneje zelo raztegne. V sprejemnico poleg medicinske sestre, ki se na dolgo in široko ogiba vsakega očesnega stika s pacienti, sede tudi dežurni varnostnik, ki bolj ko ne kinka.
Na odpustnici piše, da sem bil na triažo sprejet ob 18:23, iz bolnice pa odpuščen naslednji dan ob 3:14. Če k temu času dodamo še, da sem šel preko triaže dvakrat, je to dobrih devet ur. Podobni rekordi so baje pred časom padli tudi na ljubljanski urgenci. Vmes, nekje pred deseto zvečer, sem mlajšega moškega v modrem vprašal, ali grem lahko kaj pojest v bližnjo restavracijo s hitro prehrano, pa mi je odsvetoval, češ da lahko izgubim mesto v čakalni vrsti. Niti pomirjevala mi niso hoteli dati, ne da bi me prej pogledal zdravnik, zato sem ga vzel na lastno pest iz zaloge, ki sem jo imel s sabo. In to celo dvakrat.
Na odpustnici piše, da sem bil na triažo sprejet ob 18:23, iz bolnice pa odpuščen naslednji dan ob 3:14.
Naslednji dan bi se moral v mestu dobiti z znancem, pa se raje odločim, da se bom opazoval doma. Prijatelj ima namreč v hiši keramičarja, pripadnika madžarske narodne skupnosti na Slovaškem, ki polaga ploščice. Skočim le v nekaj sto metrov oddaljen Muzej hrvaške kulture, kjer me, čeprav je ponedeljek, rade volje sprejmejo. Najzanimivejša je razstava o vseh manjšinah, ki živijo na Slovaškem, med njimi je zadnja priznanje dosegla vietnamska. Takoj opazim razliko z bližnjo Madžarsko. Če tam govorijo o narodnostih (nemzetiségek), so na Slovaškem narodne manjšine, madžarska se recimo imenuje magyar nemzeti kisebbség. Politika in definicije, pač.
Po kosilu moram spet požreti dva helexa. Preseneti me kolegov klic, ki me vabi, naj grem z njim na Dunaj, kamor pelje hčerko in njenega partnerja. Pri meni da bodo čez dobro uro. Uležem se, in tokrat deluje. Uspe se mi pomiriti. Dejansko sem tedaj, ko sedemo v avto, kakor nov.
Uležem se, in tokrat deluje. Uspe se mi pomiriti.
Pod večer se odpraviva v center. Najprej grem mimo stavbe na Seilerstätte, kjer ima prostore Knafljeva ustanova. V njej sem tudi sam kot 18-letnik preživel en mesec in se poleti učil nemščine, ob priliki pa tudi čistil odtočne sifone v Hotelu Korotan v osmem dunajskem okrožju. Ko stojim pred vrati, skozi katera sem pred več kot 25 leti vstopal v palačo, se vprašam, kako bi se odzval, če bi se mi tesnoba prvič pojavila tedaj. K sreči se je šele tri leta kasneje, pa še to veliko bliže domu.
Večer preživiva v okolici katedrale svetega Štefana: Kärntner straße, Graben, Hofburg. Počutje je super, kakor bi ne bilo prejšnjega dneva, noči in popoldneva istega dne. Spat grem, ko se okrog desetih zvečer vrneva v Bratislavo, z mislijo, da sem bil preteklega dne v tem času na urgenci in da je bilo pred menoj še nekaj ur čakanja.
Torek je dan, ko se lahko končno vrnem domov, čeprav sem v Bratislavi načrtoval bivanje vsaj do petka, v petek pa še pot v Budimpešto. S prijateljem voziva vsak svoj avto. Ker imava skupaj tri sopotnike, si jih porazdeliva. Z mano se pelje dve leti mlajši fant, ki mu družbo dela psiček. Čeprav sta oba zelo prijazna, se morava pogovarjati v angleščini, ker ne znam slovaško, on pa ne slovensko. Stvar me dodatno izmuči, tako da mu moram 90 kilometrov pred Gradcem prepustiti volan. Takrat požrem helex in se skušam pomiriti ali se vsaj ne pretirano sekirati. Poskušam se iti prefinjene igre misli, kjer moram ene oddaljiti in jih nadomestiti z drugimi, prijetnejšimi. Kar začuden sem, ko opazim, da mi uspeva in da se najhujše oddaljuje od mene.
Poskušam se iti prefinjene igre misli, kjer moram ene oddaljiti in jih nadomestiti z drugimi, prijetnejšimi.
V najslabših trenutkih pomislim še na nekaj, očitno ne morem brez samoobtoževanja, glavne značilnosti te bolezni. Ali morda izzivam tesnobo ne samo z namenom, da bi preizkušal samega sebe oziroma zdravstvene sisteme drugih evropskih držav, ampak tudi da bi o njej lahko pisal? Resnici na ljubo pa bi raje naprej pisal svoj roman …
Nedavno sem nekaj dni preživel v knjižnici Jagelonske univerze, kjer sem dokončal poljski prevod esejev Draga Jančarja, ki bodo kmalu izšli pod naslovom Archipelagi. Osobisty atlas pytań i przeżyć (Arhipelagi. Osebni atlas vprašanj in izkušenj) v založbi Mednarodnega kulturnega centra v Krakovu. V prostrani čitalnici sem iskal poljske prevode različnih citatov, ki jih je avtor nanizal v besedilu, in zapisoval njihove vire.
Naslovnica poljske izdaje Jančarjevih esejev, ki so tik pred izidom.
Izhod iz Črne vasi
Jagelonska knjižnica je monumentalna stavba, zgrajena v tridesetih letih prejšnjega stoletja v funkcionalnem slogu, čeprav so že na prelomu 19. in 20. stoletja načrtovali njeno izgradnjo in namestitev tu, v takrat novejšem delu Krakova, v bližini velike travnate površine, imenovane Błonie, in ulice Oleandry, od koder je državnik in vojskovodja Józef Piłsudski leta 1914 odšel v boj proti Rusiji na čelu legij, ki jih je sam ustanovil – vse to se je vršilo še v časih, ko je Krakov pripadal kroni provinci Galiciji in Lodomeriji pod Avstro-Ogrsko. Takrat je bilo to oddaljeno predmestje Krakova na območju tako imenovane Črne vasi (Czarna Wieś), šele leta 1909 je bilo zaradi prizadevanj mestnega sveta in župana Juliusza Lea priključeno k tako imenovanemu Velikemu Krakovu, ki se je širil, in postal njegov XIV. Bezirk, četrt v V. mestnem okrožju Krowodrza.
Jagelonska univerza – Collegium Novum (Fotografija: Nikodem Szczygłowski)
Krakov je bil takrat drugo največje mesto v največji provinci Cislajtanije, takoj za glavnim mestom province Lvovom, in je doživljal precej intenziven kulturni razvoj, kar se je kazalo tudi v arhitekturi. V mestu je živelo veliko kulturnih delavcev: pesnikov, slikarjev, pisateljev, umetnikov, združenih pod splošnim imenom Młoda Polska (Mlada Poljska). Zelo so jih navdihovali dunajski kulturni tokovi, v uporabni umetnosti zlasti secesija, obenem so jim v glavah brbotale ideje o ponovni oživitvi veličine poljske kulture. Habsburška monarhija jim tega ni preprečevala, v avtonomni Galiciji v Lvovu je vladal deželni zbor Sejm. Uprava in šolstvo – vključno z visokošolskim, v obliki dveh univerz, politehnike in akademije za likovno umetnost v obeh velemestih, Krakovu ter Lvovu – sta bili popolnoma repolonizirani po ustavni reformi v Avstriji in dodelitvi avtonomije provinci. Galicija je bila torej nekakšen nadomestek za Poljsko, izgubljeno pred več kot stoletjem, sanjano, tako zelo želeno, da je njena ideja za mnoge postala skoraj nerealna, že kar mitološka.
Galicija je bila torej nekakšen nadomestek za Poljsko, izgubljeno pred več kot stoletjem, sanjano, tako zelo želeno, da je njena ideja za mnoge postala skoraj nerealna, že kar mitološka.
Medtem pa je bila resničnost zunaj kulturnih salonov aktivistov Mlade Poljske taka, da je bil Krakov predvsem garnizonsko mesto, obdano z obrambnimi trdnjavami. Nekdanji kraljevi grad Wawel je do leta 1909 služil kot avstrijska kasarna in le malo več kot deset kilometrov severno od središča mesta je bila že meja z Ruskim imperijem, s tako imenovanim Kongresnim kraljestvom, ki je bilo njegov del – in drugače kakor pri Galiciji je bila njegova avtonomija od oblasti v Sankt Peterburgu bolj teoretična kakor praktična, pravzaprav sploh ni obstajala.
Polonia restituta
Kmalu je izbruhnila velika vojna – in se nato po dolgih štirih letih končala, za sabo pa pustila milijone žrtev, uničeno Evropo in samo še spomine na lepo dobo. Avstrija je razpadla, iz ničesar je ponovno nastala neodvisna Poljska, ki se je predstavljala kot nadaljevalka iste države – tiste Res Publike (obeh narodov), ki je končno propadla leta 1795, čeprav ni bila niti v najmanjši meri ista država. Józef Piłsudski je postal vodja države, nekateri od njegovih legionarjev so v tej novi ponovno rojeni državi prevzeli različne visoke ministrske, generalske in druge funkcije, ob Oleandrah pa se je kmalu začela oblikovati nova četrt, katere prvotne razvojne načrte je bil prekinil izbruh Velike vojne.
Józef Piłsudski (1867–1935)
Tokrat arhitektura ni bila več namenjena avstrijski Galiciji, kakršno si je predstavljala inteligenca v kavarnah pred vojno, ampak povsem realni, novi Poljski, ki je sicer sanjala o nekdanji moči, vendar je bila v resnici revna država, sestavljena iz treh delov, v katerih so vladale precej različne civilizacijske razmere. V tem pogledu je bila sicer nekoliko podobna Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je nastala istega leta 1918 iz ideje o skupnosti južnih Slovanov in poskusa, da se ne bi ozirali na razlike, ki so jih ločevale, a so se na koncu izkazale za prevelike in nepremostljive, kljub skoraj osemdesetletnemu življenju v skupni državi.
Po naštetem so leta 1937 v Krakovu začeli graditi mogočno stavbo Narodnega muzeja, ki naj bi zaživel do leta 1944, vendar jim je načrte prekrižal izbruh druge svetovne vojne, med okupacijo pa je nedokončana stavba nemškim oficirjem služila kot igralnica. Na kraju, od koder je leta 1914 odšla Prva kadrovska četa na ozemlje ruske okupacije, je leta 1934 zrasla Hiša Józefa Piłsudskega, zasnovana kot sedež različnih veteranskih organizacij. V času nemške okupacije je bil v njej sedež poveljstva SS in Gestapa.
Narodni muzej (Fotografija: Nikodem Szczygłowski)
Nekoliko dlje, za hišo Pilsudskega, najdemo uvodoma imenovano knjižnico Jagelonske univerze, zgrajeno v letih 1931–1939. Knjižnične zbirke so tja prenesli že med drugo svetovno vojno, knjižnico pa takrat preimenovali v Staatsbibliothek Krakau.
V tej knjižnici sem našel edini izvod poljske izdaje Jančarjevega Galjota iz leta 1988 v celotnem Krakovu, a je bil po naključju ravno že izposojen neki gospe Dagmari. Na srečo so knjižnične oblasti ugodile moji prošnji in mi omogočile vpogled v arhivski izvod, da sem lahko preveril, kako je prevajalka Joanna Pomorska leta 1988 nekatere dele besedila, ki sem jih poznal iz slovenskega izvirnika, prelila v poljščino.
Na Blonjeh
Moji prvi spomini na Krakov segajo v čas kakih pet let po izidu Galjota v poljščini. V začetku devetdesetih let sem stanoval v študentskem domu na Oleandrah in vsak dan od tam po Piłsudskega ulici (da, po isti ulici, po kateri so leta 1914 odmarširali Piłsudskijevi legionarji na rusko fronto; med okupacijo se je imenovala Universität Straße) hodil v zgodovinske stavbe Jagelonske univerze v Starem mestu. Nasproti Narodnega muzeja na desni strani je bil Hotel Cracovia – modernistična stavba, zgrajena v letih 1960–1965, takrat najbolj luksuzen hotel v mestu, v katerem je deloval med drugim Pewex, trgovina z blagom »z zahoda«, ki se je prodajalo za devize (dolarje in marke). Za hotelom je stala modernistična fasada kina Kijów, zgrajenega v letih 1962–1967 (podoben kinematograf Kraków, se pravi Краків, so takrat zgradili v Kijevu). Pročelje kina v Krakovu je spomladi 2022 krasil velik plakat v modrih in rumenih barvah z napisom: »Kino Kijów solidarno s pogumnim Kijevom!«
Vavelski grad v Krakovu (Fotografija: Nikodem Szczygłowski)
Če nadaljujete pot od kina Kijów, pridete do reke Visle in na levi vidite Vavelski grad, če pa se vrnete na križišče z ulico Piłsudskega in greste v nasprotno smer, z Narodnim muzejem na levi, pridete po Mickiewiczevi aleji do Trga invalidov, kjer naj bi v mračnem obdobju nacistične okupacije po viziji Hansa Franka nastalo središče novega, ponovno germaniziranega, arijskega mesta Krakau, nur für Deutsche. Del teh načrtov je bil dejansko uresničen vzdolž takrat vzhodno od Trga invalidov izrisane Reichstrasse (danes Królewska ulica), kjer še zmeraj stojijo uradniške vile v slogu Bauhausa in nekaj impresivnih javnih zgradb.
Spominska plošča Ani Celjski, kraljici Poljske in veliki kneginji Litve, v Vavelskem gradu (Fotografija: Nikodem Szczygłowski)
Po videzu spominjajo na tiste, ki jih lahko vidite v bližini Platz der Luftbrücke (Trg zračnega mostu) ob berlinskem letališču Tempelhof. V tridesetih letih so tam uresničevali obsežen načrt, da bi zgradili ne le največje letališče na svetu (kar je Tempelhof kratek čas tudi bil), ampak tudi celotno upravno četrt, ki naj bi služila potrebam Militärluftfahrt in Luftwaffe ter moči nemškega civilnega letalstva. Po vojni so prav na tem letališču vzpostavili slavni zračni most do Zahodnega Berlina, ko so Sovjeti začeli blokado mesta. Civilno letalstvo se je sicer konec sedemdesetih let preselilo na novo in takrat zelo moderno letališče Tegel (danes že skoraj desetletje zaprto, še pred letom pa je tam deloval velik center za begunce iz Ukrajine), na katero so med hladno vojno v razdeljenem mestu lahko letele linije »z Zahoda« – Air France, KLM, British Airways, Alitalia in druge. Tistim »z Vzhoda« je bilo namenjeno vzhodnoberlinsko letališče Schönefeld, kamor so letele LOT, ČSA, Aeroflot, Tarom. Na tem razdeljenem berlinskem nebu je bila ena sama letalska linija, ki je lahko letela na obe letališči, tako na zahodno Tegel kakor na vzhodno Schönefeld – to je bila jugoslovanska JAT.
Hiti počasi!
Vrnimo se iz Berlina v Krakov. Če na križišču pri Narodnem muzeju ne zavijemo v Aleje Mickiewicza, ampak gremo naravnost, bomo kmalu na levi videli lepo neogotsko stavbo iz rdeče opeke, v kateri že od leta 1889 sedež Gimnastičnega društva Sokół, takrat pa je bila tu največja telovadnica v celotni Galiciji. K širitvi stavbe je prispeval znani arhitekt Teodor Talowski, imenovan galicijski Gaudí, avtor številnih impresivnih arhitekturnih dosežkov, ki še danes zbujajo občudovanje in priznanje, kot so na primer čudovite hiše v bližnji ulici Retoryka – Festina Lente in Pod Śpiewającą Żabą (Pod pojočo žabo). V prvi je na pročelju latinski napis Festina lente. Ars longa, vita brevis. (Hiti počasi. Umetnost je dolga, življenje kratko.)
Počasi hitim tudi jaz pri svojem delu v knjižnici.
V knjižnici Jagelonske univerze (Fotografija: Nikodem Szczygłowski)
O vsem tem razmišljam zdaj, ko sedim v Jagelonski knjižnici leta 2025 in vnašam zadnje popravke v prevod Arhipelagov, ponovno prelistavam Galjota in se ob tem – ponovno – prepričujem, kako odlično je napisana ta knjiga, ter se poskušam spomniti, kako sem se je navdušil, ko sem jo pred skoraj dvajsetimi leti prvič prebral po izidu.
»Od tam, kjer si zdaj,« mi v elektronskem pismu sporoča Jančar, »so moja prva srečanja z nemirno Poljsko. V mladih letih sem hodil tam okrog Jagelonske univerze in po njenih avlah. Bil sem urednik študentskega časopisa Katedra v Mariboru in radoveden, tako kot si zdaj ti, in odpotoval sem v Krakov, kjer so potekale študentske demonstracije. Našel sem stik z mladimi uporniki, ki so mi potem vso noč v nekem stanovanju razlagali, kaj se dogaja. Čez takrat zaprte meje sem v Jugoslavijo pritihotapil nekaj letakov na ciklostilu …«
Dragu Jančarju je njegov poljski prevajalec Nikodem Szczygłowski prinesel dar Mednarodnega kulturnega centra v Krakovu – knjigo o Galiciji. (Fotografija: Nikodem Szczygłowski)
Svoboda osvobaja
Nekajkrat sem imel priložnost z Jančarjem govoriti o tem, kako so demokratične spremembe na Poljskem – pravzaprav že samo prizadevanje zanje, želja po spremembah, nesoglasje z grobim in hkrati ubogim režimom in njegovim železnim primežem – lahko bile vir navdiha za takratne slovenske (in druge jugoslovanske) intelektualce. Prav zaradi te poljske »mehke moči« – svobodnjaštva – je leta 1985 nastal Jančarjev Veliki briljantni valček, še prej, leta 1980, pa je Branimir »Johnny« Štulić, karizmatični frontman skupine Azra, zapel znano pesem Poljska u mome srcu.
Poljska Solidarnost je pripeljala do padca berlinskega zidu (iz njega je izvlekla prvo opeko, mi je metaforično povedal Jančar) in s tem osvobodila ljudi iz komunističnega bloka revnih dežel »ljudske demokracije«. Kaj nam je od tega ostalo danes? Politiki, ki izhajajo iz nekdanje Solidarnosti, zdaj trdovratno poskušajo obrniti tok zgodovine in nas vrniti nazaj.
»Velike vrednote se zapravljajo na različne načine. Zapravljajo jih njihovi nasprotniki, ko dokazujejo, da sploh niso vrednote. Toda to počnejo tudi zagovorniki vrednot, ko jih spreminjajo v karikature in parodije. V to smer gre danes ‘uničenje naroda’. Ne nasprotniki, zagovorniki ‘uničujejo narod’. Naše mišljenje, ki se predstavlja kot ‘nacionalno’, je postalo redek primerek brezmiselnosti.«
S tem portretom poljske družbe je še pred svojo poslovitvijo leta 2000 postregel duhovnik Józef Tischner, filozof, pesnik in človek izjemno odprtega pogleda.
Kaj bi lahko rekli danes, ko je na predsedniških volitvah v tej državi zmagal človek, ki izhaja iz kriminalnega okolja devetdesetih let, antiintelektualec, ki se neuspešno, a popolnoma v skladu z voljo stranke, zdaj pretvarja, da je znanstvenik?
Mogoče z citatom Stanisława Lema, izjemnega poljskega pisatelja in futurologa, ki mu je uspelo predvideti mnogokaj v zvezi s svetom, v katerem danes živimo. V kolumni Sklonowana głupota (Klonirana neumnost), v časopisu Gazeta Wyborcza objavljeni leta 2003, tri leta pred smrtjo, je med drugim zapisal: »Ni takšnih neumnosti, v katere ljudje ne bi mogli verjeti.«
Norišnica, v katero je Jančar postavil Veliki briljantni valček in kjer se zgodovinar Simon Veber preobrazi v Sewerina Drohojowskega, poljskega upornika vstaje 1863–1864, se imenuje Svoboda osvobaja. Ko sem nedavno potoval po Podkarpacki regiji, kjer je nedaleč od Przemyśla prav Drohojów, sem razmišljal o tem odličnem besedilu in predstavi. O tem, da smo se vsi znašli v takšnem svetu norcev, v katerem niti svoboda ni več nobena vrednota. Da bi bilo še huje – drugače kakor v časih, ko je Jančar pisal to dramo, verujoč, da za zidovi obstaja lep svobodni svet – naš sedanji svet norcev nima nobenih zidov. In tik ob njem čaka brutalni bolničar Volodja, ki je vsak trenutek pripravljen udariti naivne prebivalce norega sveta brez zidov, ki so ga nekoč osvobodili, a ga zdaj ne potrebujejo več.
V Jančarjevi igri Veliki briljantni valček se zgodovinar Simon Veber preobrazi v Sewerina Drohojowskega, poljskega upornika vstaje 1863–1864. Na fotografiji prizor iz uprizoritve v SNG Drama Ljubljana v režiji Zvoneta Šedlbauerja, premiera 6. marca 1985, na fotografiji: Silva Čušin (Ljubica), Boris Cavazza (Doktor), Roman Končar (Rajko), Zvone Hribar (Doberman), Ivo Ban (Simon Veber), Polde Bibič (Volodja). (Fotografija: Tone Stojko, vir: slogi.si)
Nevidni tramvaji v megli
Mislim na takratni svobodnjaški Krakov osemdesetih in devetdesetih let minulega stoletja, poskušam ga pogledati z očmi mladega Draga Jančarja. Pravzaprav je bilo mesto večinoma v barvi Feldgrau – barvi uniform Wehrmachta, v najboljšem primeru pa v Hechtgrau – svetlejši barvi uniform cesarske in kraljeve vojske – zaradi takrat vsepovsod prisotne sive, temne barve, ki so jo čas, prah, umazanija in smog nanesli na pročelja starih secesijskih krakovskih hiš. Večinoma so že dolgo tega dobile različne, vesele in živahne barve, ki jih gledamo danes.
V očeh domišljije se vidim, kako grem iz Oleandrov proti Narodnemu muzeju in naprej, po ulici Piłsudskega, ki vodi proti Plantam in Staremu mestu.
Nočni Krakov v megli (Fotografija: Nikodem Szczygłowski)
Mislim na jutranjo meglo, ki je takrat ležala nad Blonjami, in mrzel večerni dež, iz katerega se je kakor čezoceanka pojavila zgradba Narodnega muzeja na eni strani in podolgovat kot trajekt hotel Cracovia na drugi. Mislim na skoraj nevidne tramvaje v megli, ki so kot prikazni drveli po ulici Piłsudskega proti Plantam – parkovni coni, ki obdaja staro mestno jedro, kjer je nekoč stalo srednjeveško obzidje. Mislim na spomenik Stanisławu Wyspiańskemu nasproti muzeja, ki s podstavka nad svojimi liki zamišljeno gleda v galicijsko meglo, o kateri je pisal na samem začetku novega stoletja. Mislim o tem, da naj bi to novo stoletje suženjskim narodom prineslo veliko. Pa je prineslo še več – čeprav ne nujno v skladu s pričakovanji naivnih sanjačev Mlade Poljske iz obdobja fin de siècle v galicijskem Krakovu.
Spomenik Stanisławu Wyspiańskemu (Fotografija: Nikodem Szczygłowski)
In mislim tudi o tem, o čemer zagotovo nisem razmišljal 1. januarja 1991, ko je Drago Jančar zapisal te besede v eseju Poročilo iz devete dežele, v daljni, meni takrat neznani in skrivnostni Ljubljani:
»Poleg pisanja vedno počnemo še kaj drugega. Če ne rušimo komunizma (…), pomagamo ustvarjati kakšno narodno državo. (…) A v resnici me ‘ustvarjanje’ države sploh ne veseli. Megleno jutro v Ljubljani mi daje več navdiha kot katera koli država.«
Zdaj pa jaz razmišljam o tem, da sem poleg pisanja – ki je zame predvsem razmišljanje o resničnosti, pa tudi nekakšen beg od nje, beg, podoben temu, kakršnega opisuje Drago Jančar na primeru Johana Ota in na katerem temelji zgodba Galjota (Galernika v poljščini) – večino svojega dosedanjega odraslega življenja dejansko počel nekaj drugega – čeprav morda ne v tem smislu in v takšnem obsegu, kakor je imel v mislih slovenski pisatelj.
Vendar z njim povsem soglašam, da mi »megleno jutro« v Ljubljani ali Krakovu daje veliko več navdiha kot katera koli država, še posebej več kot vseprisotne pripovedi o njej (in sicer o velikosti naroda), te nam že sama po sebi vsiljujejo eno ali drugo reakcijo, ki bi se ji sam raje izognil in preprosto nadaljeval svoje delo.
Še vedno se raje občasno potopim v meglo, četudi samo zato, da se, gledajoč iz nje, ponovno prepričam, ali se v njej ni izgubila ostrina opazovalčevega pogleda in sposobnost razmišljanja o svetu okoli nas.
Na bregovih Visle v bližini Wawla ali tudi Ljubljanice. Recimo v bližini četrti Krakovo, kjer se v Ljubljanico mirno izliva Gradaščica, od koder je videti most Hradeckega, za njim Šentjakobski most, v daljavi pa se iz jutranje megle dviguje ostra silhueta cerkve sv. Jakoba.
Meglice nad Ljubljanico (Fotografija: Nikodem Szczygłowski)
Na poti s knjigo
V tem trenutku se zlahka spomnim naslovnice knjige, ki mi je naključno prišla v roke davnega leta 1999. Niti ime avtorja niti lakoničen naslov Eseje na naslovnici poljske izdaje mi takrat nista ničesar povedala. Pritegnila me je samo naslovnica, na kateri se je iz megle nad reko pojavila zamegljena silhueta majhnega mesta z ostrim cerkvenim zvonikom. Ta mirna meglena jutranja atmosfera z neslišnim, a vendar skoraj občutnim rednim udarjanjem cerkvenih zvonov ali zvonjenjem ure na nevidni mestni hiši in tihim šumenjem reke v ozadju mi še danes predstavlja posebno ilustracijo tega, kar sam (netočno in nedoločeno) imenujem srednjeevropskost.
To je bila prva izdaja Jančarjevih esejev v poljščini, ki je začela mojo osebno pustolovščino s Slovenijo, trajajočo še danes.
»Pritegnila me je samo naslovnica, na kateri se je iz megle nad reko pojavila zamegljena silhueta majhnega mesta z ostrim cerkvenim zvonikom.« (Fotografija: Nikodem Szczygłowski)
Pisateljsko delo Draga Jančarja je zame postalo ključ, odprlo mi je nov, izjemno bogat svet – ne le Slovenije, njene neverjetne zgodovine, bogate literature, kulture in jezika, ki ga govori le malo več kot dva milijona ljudi. Sama Slovenija (ki jo še vedno spoznavam) je postala zame ključ do razumevanja tako Srednje Evrope kakor tudi Balkana in nasploh jugoslovanskih tem. Verjetno je bila na podoben način za Jančarja svojčas ideja Srednje Evrope nekakšna možnost pobega z Balkana in od ideje jugoslovanskosti, kar je sicer potrdil v najboljšem literarnem besedilu o razpadu SFRJ, ki sem ga kdaj prebral – v Spominih na Jugoslavijo iz leta 1991.
Od trenutka, ko sem prebral Jančarjeve eseje v knjigi z naslovnico, na kateri sem uzrl megleno jutro ob reki, sem neutrudno potoval po teh dveh svetovih, ki se križata – po Srednji Evropi (seveda tudi Vzhodni) in po Balkanu, z vedno novimi besedili slovenskega pisatelja pod roko. Tako kot je nekoč svetovno poznan poljski pisatelj Ryszard Kapuściński, ki velja za predhodnika poljskega reportažnega žanra, »potoval s Herodotom« (naslov ene njegovih knjig je Podróże z Herodotem, Potovanja s Herodotom), sem tudi jaz odkrival nove obraze srednjeevropskosti, obmejnega sveta, medsebojno prepletajočih se sfer – z Jančarjevimi knjigami v nahrbtniku.
Tako se je zgodba dialoga med bralcem in avtorjem zame končno sklenila. In zato sem se zdaj znašel v čitalnici Jagelonske knjižnice in pišem to besedilo. Moja naloga zdaj je, se zdi, da preprosto predam štafeto naprej – in spodbudim naslednjega bralca in bralko, da nadaljujeta ta dialog in se odpravita na skupno potovanje po otočju v svetu slovenskega pisatelja.
Primoža Mlačnika bi primerjalno lahko uvrstili v sklop slovenskih romanopiscev milenijske generacije, ki formo romana doživljajo in oživljajo konceptualno in posledično eksperimentalno. Mednje sodijo denimo še Andrej Tomažin, Anja Radaljac in tudi Kazimir Kolar, ki starostno sicer ne sodi strogo v različno definirano milenijsko generacijo, vendarle pa se je v njenih okvirih formiral.
Pisateljev in pisateljice ne povezujejo lastnosti, ki bi jih lahko definirali s slogom pisanja ali pa tematiko. Bolj jih povezujejo njihova poigravanja z žanrom in intelektualistično ozadje, formirano v kritičnem družboslovju in filozofiji. Na takšen ali drugačen način – z delno izjemo Kolarja – imajo v njihovem delu pred osebno psihologijo likov prednost atmosfera in razmerja moči, kakor jih razbirajo v današnjem duhovnozgodovinskem trenutku. Tudi Kolar, ki se osredotoča na duševno življenje likov, presega klasične portrete ljudi, ki so razumljeni kot normalni ali zdravi ter vklopljeni v sodobno meščansko civilizacijo, v kateri je osebnost razumljena skozi freudovsko paradigmo. Njegove osebnosti so psihotične ali psihopatske, vendar skozi svojo perspektivo govorijo o čudnosti družbenega reda, ki je sprejet kot samoumeven oziroma normalen. Kot da se buržoazna civilizacija, katere subjekti so utemeljeni na potlačitvi, končuje, potlačeno pa v obliki fekalne in mutantske vsebine greznice buta na površino. Iz psihoanalitične družbe prehajamo v šizoanalitično, le da je še premalo oblikovanih šizoanalitikov. S tem konfliktom tudi Kolarjeve pripovedi ustvarjajo svojstveno atmosfero.
Ves svet – tako literarni kot stvarni – zastavlja vprašanje, v pripovedi pa to počnejo še literarni lik ter nekonvencionalna pisava ali forma pripovedi.
Zdi se, da se občutek atmosfere pojavi tam, kjer je samoumevnost okolja postavljena pod vprašaj. Kjer se sistem znakov, orodij in drugih nosilcev pomena zamaje, zato pomen neha biti lokaliziran v objektih, temveč se prenese na svet kot tak. Ves svet – tako literarni kot stvarni – zastavlja vprašanje, v pripovedi pa to počnejo še literarni lik ter nekonvencionalna pisava ali forma pripovedi. Kadar v žanrskih pripovedih zaznamo atmosfero, ob tem pogosto občutimo določeno ugodje. Morda to izhaja iz občutka, da spremljamo lik, ki je izgubljen, medtem ko smo mi na varnem, ko imamo stvari v svojih rokah, tudi dobesedno, knjigo, ki jo beremo. Podoben občutek se pojavi, kadar včasih zvečer udobno zleknjeni v postelji zaslišimo, da se je začela nevihta ali pa tuljenje siren. Gre torej za nekakšno voajersko obscenost. Ta nas popelje v užitek ob razbiranju znakov in misli, ki jo misli roman.
Podoben občutek se pojavi, kadar včasih zvečer udobno zleknjeni v postelji zaslišimo, da se je začela nevihta ali pa tuljenje siren. Gre torej za nekakšno voajersko obscenost.
Primož Mlačnik sicer deluje na novogoriški univerzi kot asistent in je docent. Ukvarja se s kulturnimi študijami. Gre za avtorja, ki je zelo podkovan v kritični teoriji, objavil pa je tudi znanstveno monografijo o Kafki, torej se tudi v samem teoretskem delu ukvarja z literaturo. Surferski dnevi so njegovo tretje literarno delo po zbirki zgodb Šarm in romanu Otok psov. Mlačnik tudi sam surfa, zato je lahko svoje poznavanje tega področja verno prenesel v pripoved. V ospredju so trije moški liki: mladi surfer Homer iz revne in nekoliko ekscentrične družine, ki po očetovi smrti razpade, njegov bogati prijatelj Marcos in prekarni detektiv Caetano.
Gre za eno tistih detektivk z umetniškim pridihom, ki pravilo žanra obrnejo tako, da za morilca izvemo že na začetku, torej imamo prednost pred detektivskim likom. Ta postopek se je že dovolj uveljavil, da ga lahko imamo za etabliranega. Prvoosebna izkušnja umiranja Homerja je poetično učinkovito izpisana že na prvih straneh, kjer umorjeni prekolne svojega morilca. Zato lahko tudi mi že takoj razkrijemo, da je to Marcos. Homer in Marcos sta zastopnika dveh pogledov na svet in dveh razredov: prvi je tako imenovani soul surfer, ki na valovih lovi avtentičnost, drugi je bogatun, ki so mu starši naložili prevelika pričakovanja in v komercialnem surfanju nervozno išče zadnji izhod pred dolgočasnim študijem in službo. Njune karakterne poteze so dovolj učinkovito izrisane. Prvi del romana pripoveduje Marcos, čigar govorico mladostnega upornika je Mlačnik dobro in prepričljivo oblikoval. Sam sebi prepuščeni fant, katerega zelo verna mama je šla živeti v Nigerijo z novim moškim (v čemer lahko prepoznamo komično aluzijo na internetno kulturo, spreminjanje regionalnih razmerij kulturne moči in kulturne trende ter globalizacijo), je v procesu iskanja, ki pa pravzaprav ne teži k iznajdbi lastne vloge v svetu. Kljub temu, da je obtežen z lastno preteklostjo, nima ničesar več izgubiti. Nasprotno pa lahko Marcos, tipični primer razvajenega, nediscipliniranega subjekta svojega razreda na prehodu v odraslost, izgubi vse, kar mu kaj pomeni – udobje.
Prvi del romana pripoveduje Marcos, čigar govorico mladostnega upornika je Mlačnik dobro in prepričljivo oblikoval.
Pri tem lahko dinamiko surferske scene razumemo podobno kot dinamike vseh scen, ki se ukvarjajo z dejavnostmi domnevno neproduktivnega značaja oziroma dejavnostmi »za dušo«. Surfersko sceno lahko beremo tudi kot alegorijo za, recimo, umetniške scene. V času neoliberalnega poblagovljenja sveta tako prihaja do konflikta med samozadostnostjo in »larpurlartizmom« ter vpenjanjem scene v industrijo. Le da je umetniško področje v Sloveniji poblagovljeno zgolj navidez, skozi produkcijo identitetnih narativov in estetik mednarodne kulturne industrije, obenem pa je (nelojalno?) zaščiteno pred konkurenco pod monopolom države. Prvi del romana opiše razvoj prijateljstva med Marcosom in Homerjem, ki ga zaznamujeta tudi tipični sodobni izpraznjeni hedonizem, prežet z uživanjem drog, v drugem delu pa nastopi detektiv Caetano, prekarec, ki želi zločin raziskati. Tendenca romana je satirični prikaz komercializacije vseh dejavnosti, tudi sodne in izvršilne veje oblasti, ki posledično vplivata na status pravice in pravičnega v državi in posledično družbi.
Tendenca romana je satirični prikaz komercializacije vseh dejavnosti, tudi sodne in izvršilne veje oblasti, ki posledično vplivata na status pravice in pravičnega v državi in posledično družbi.
Mlačnikova satira in implicitni komentar sta sicer duhovita in lucidna, vendar sta nekoliko simptomatično za odtenek prekratka, kadar govorimo o postsocialističnem okolju, iz katerega Mlačnikova – s postsocialistično miselnostjo akademskih intelektualcev gotovo tudi pogojena – kritika izhaja. Glede na številne sodne škandale, na katere včasih opozori tudi evropska sodna instanca, na prevzemanje javnega medija s strani te ali one politične opcije, razpadanje železniškega sistema pod koruptivnim upravljanjem političnih nastavljencev, glede na prepletenost kulture in politične propagande, bi lahko z enako prepričljivostjo pokazali tudi, kako povezanost institucij in države proizvaja podobne učinke na pravico, transparentnost in »avtentičnost« kot neoliberalno poblagovljenje. V slovenskem kontekstu bi bila resnično prebojna tista romaneskna perspektiva, ki bi se po zunanji kritiki obrnila nazaj k sami sebi in sopostavila obe katastrofi: katastrofo popolnega poblagovljenja in katastrofo popolnega podržavljenja.
V slovenskem kontekstu bi bila resnično prebojna tista romaneskna perspektiva, ki bi se po zunanji kritiki obrnila nazaj k sami sebi in sopostavila obe katastrofi: katastrofo popolnega poblagovljenja in katastrofo popolnega podržavljenja.
Potencial za to se skriva v satiričnem razumevanju ideje »avtentičnosti«, ki jo roman implicitno postavi v ustrezen zeitgeist zgodovinskih alternativnih kultur in na ta način nakazuje njihove omejitve. Surferski dnevi v svojem ironičnem nanašanju na popkulturni imaginarij na eni ter občasnem nanašanju na kritično teorijo na drugi, ki se tu in tam prikrade v izjave likov, kažejo, kako porozne so meje med kategorijami popa, alternative, kritike in komercialnosti. Zgovorno je seveda tudi, da Homer rad prebira knjige, ki so v prevladujočem diskurzu o književnosti pri nas še vedno razumljene kot brezmadežni vir duhovne in estetske čistosti, katerih konceptualno neposredovano branje samo po sebi omogoča globoke in avtentične uvide v naravo resničnosti. Čeprav se umeščanje kritičnoteoretskih izjav v diskurz likov, ki naj z njimi ne bi imeli povezave, na trenutke lahko zazdi pretirano tendenciozno, pa ima na drugo žogo pronicljiv značaj in luciden naboj.
Tudi disfunkcionalna ljubezenska zveza med detektivom, ki je obenem surfer, in njegovo kolegico, je psihološko in satirično zelo dobro prikazana. Izvor disfunkcionalnosti je v nemoči zaveze in kakršnekoli podreditve ega Drugemu, ki jo je doslej predpostavljala dialektika romantične ljubezni in ekonomsko pogojene zakonske zveze. Lastna nemoč se prevaja v identitetne konstrukte, denimo, moderne, emancipirane ženske ali svobodnega moškega, ki je ohranil otroka v sebi, ti pa so razumljeni kot samoumevni in emancipatorni. Pri Mlačniku torej ne gre zgolj za kritiko neoliberalizma, temveč tudi same ideje avtentičnosti, ki si jo delijo tako tradicionalnisti kot alternativne kulture, razvite znotraj kulturne industrije po drugi svetovni vojni. V tem se razpira možnost povratne kritike slovensko-levičarsko razumljene države kot tiste prave, pred umazanim kapitalizmom zavarovane instance, utemeljene na alternativnih gibanjih osemdesetih ter na podlagi jugoslovanskega realnega socializma.
Pri Mlačniku ne gre zgolj za kritiko neoliberalizma, temveč tudi same ideje avtentičnosti, ki si jo delijo tako tradicionalnisti kot alternativne kulture.
Roman je zastavljen in izpeljan pronicljivo in slogovno prepričljivo, ima pa določene težave na oblikovni ravni. Konflikt med »avtenticistom« Homerjem in Marcosom je zarisan preveč ostro, črno-belo, kljub predpostavljanju, da je Homer nezanesljivi pripovedovalec. Knjiga je zamejena na dva jasno ločena dela, ki sta sama po sebi prekratka, da bi izkoristila ves pripovedni potencial romana. Med oba lika v prvem delu bi bilo mogoče postaviti še dosti pomenljivih nians. Prav tako bi lahko bila zgodovina Caetana v drugem delu še bolj izdelana. Če bi Mlačniku uspelo roman še poglobiti in dati likom še malo avtonomije, ki bi presegla njihovo zastopanje družbenih silnic, če bi bil roman še enkrat toliko dolg in enako pomensko nabit, potem bi imeli pravo mojstrovino.
Tako pa so Surferski dnevi zanimivo, duhovito in pomenljivo branje, ki ga pozdravjamo ter avtorja prosimo za še več, saj se zavedamo, da je tega zmožen.
»Otrok, ki bere, pridobiva širši pogled in širino duha, razvija občutljivost do sveta okoli sebe, empatijo, skratka, branje ga lahko oblikuje v pozornega, radovednega in sočutnega posameznika,« pravi dr. Gaja Kos, nova predsednica Društva Bralna značka Slovenije pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS). Literarna kritičarka, urednica, pisateljica in prevajalka se je širjenju branja v družbi posvetila že veliko pred začetkom predsedovanja društvu. Doktorica primerjalne književnosti in literarne teorije na temo Slovenski mladinski problemski roman je ena vidnejših ustvarjalk in strokovnjakinj na področju mladinske in otroške književnosti. Obenem pri založbi Miš ureja izvirno slovensko leposlovje za otroke in mladino, pri LUD Literatura soureja zbirko prevodne kratke proze Stopinje, objavlja literarne kritike v Dialogih, Delovih Književnih listih, Literaturi, Sodobnosti ter na platformah AirBeletrina in www.literatura.si, za kar je leta 2010 prejela Stritarjevo nagrado.
S Pionirsko – centrom za mladinsko književnost in knjižničarstvo, ki se posveča sistematičnemu vrednotenju domače in tuje mladinske književnosti, kot zunanja strokovna sodelavka sodeluje pri pripravi Priročnikov za branje kakovostnih mladinskih knjig. Je članica upravnega odbora Društva slovenskih literarnih kritikov in nadzornega odbora Slovenske sekcije IBBY, redno pa objavlja tudi strokovne in znanstvene članke s področja mladinske književnosti. Knjige piše predvsem za otroke, kritike pa za odrasle, občasno tudi kaj prevede. Med njenimi najpopularnejšimi zbirkami so seveda Grdavši in Obisk, napisala je še knjige Migiji Migajo, Mišja zabava, Skokica in smeh, Mufek, sreča in pamet … in prejela znak zlata hruška, bila nominirana za nagrado Kristine Brenkove s knjigo Nočni obisk, trikrat za nagrado desetnica, uvrstili so jo na seznam Belih vran …
Gaja Kos (Fotografija: osebni arhiv)
Prvi sestanek upravnega odbora bralne značke z vami na čelu je že mimo – kakšna je zapuščina prejšnjega predsednika Marka Kravosa in kako se počutite v novi vlogi?
»Mislim, da je Bralna značka v dobri kondiciji, deluje po utečenih planih in se hkrati zazira v prihodnost in išče nove možnosti nagovarjanja bralcev in promoviranja branja. Seveda ob prevzemu te vloge čutim veliko odgovornost, a me hkrati pomirja dejstvo, da upravni in programski odbor Bralne značke sestavljajo izkušeni, modri ljudje, ki so tudi neusahljiv vir vedno novih idej. Tudi sama jih imam seveda nekaj, nekatere med njimi že počasi spravljamo v svet.«
Od kod je prišla zamisel za bralno značko in ali obstajajo podobne prakse v tujini?
»O dodatnem, obšolskem spodbujanju branja po češkem vzoru je v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja razmišljal profesor slovenščine Stanko Kotnik, podprl ga je pisatelj in ravnatelj osnovne šole na Prevaljah Leopold Suhodolčan. Ideja je v končni obliki zaživela v šolskem letu 1960/61. Ker so bili to časi, ko so otroci radi zbirali značke, sta si tudi sama kot ‘nagrado’ zamislila značke – rodila se je Prežihova značka, pri kateri je tedaj sodelovalo nekaj koroških občin. Bila je predhodnica današnje Bralne značke. Bralna značka kot vseslovensko gibanje je v mednarodnem prostoru precejšen unikum; predstavitve delovanja Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS na konferencah in kongresih v tujini vselej požanje precej čudenja in navdušenja.«
Leopold Suhodolčan na podelitvi bralnih značk (Vir: Kamra.si)
Se izbor knjig spreminja od šole do šole? In do katere mere imajo pri tem besedo tudi otroci sami?
»Bralna značka poteka od šole do šole precej različno. Mentorjem ponudimo smernice. Kako jih udejanjajo v praksi, pa je dejansko zelo odvisno od posameznega mentorja. Tudi na tem mestu moram poudariti, da so prav oni steber Bralne značke in da smo jim izjemno hvaležni za povezovanje knjig in bralcev ter širjenje navdušenja nad knjigami in branjem med mladimi. Mentorjem in otrokom so na voljo različni seznami knjig, ki pa so vselej priporočilni; niso torej obvezni, so pa lahko v pomoč. Otroci seveda lahko izbirajo knjige po lastni želji.«
»Mentorji so steber Bralne značke. Izjemno smo jim hvaležni za povezovanje knjig in bralcev ter širjenje navdušenja nad knjigami in branjem med mladimi.«
Ali pri izboru sledite literarnim trendom?
»Vodilo seznamov, ki jih je moč najti tudi na spletni strani Bralne značke, je predvsem kakovost, znotraj kakovostnega nabora pa zajemajo raznovrstna dela, po starostnih skupinah, temah, žanrih … Ne ustreza vsakemu bralcu vsaka knjiga, zato je prav, da vsak najde obliko in vsebino, ki mu leži in ga veseli. Na ta način ga bo ena knjiga vodila k drugi in otrok bo vse bolj postajal bralec, če bo vse po sreči, bralec za vse življenje, kar je tudi osnovno prizadevanje Bralne značke. A kot že rečeno – seznami so lahko v pomoč, nikakor pa niso zavezujoči.«
Ob tem bi se bilo morda pametno navezati na problematika šolskega kurikuluma. Seznami knjig, ki so predvidene v okviru književnosti za osnovne in srednje šole, skozi desetletja vztrajno sledijo rahlo zastarelim idejam »zahtevne« literature že za najmlajše, namesto da bi izbirali dosegljivo, otrokom zanimivo čtivo, ki jih bo navdušilo za književnost in jih sčasoma približalo tudi težjemu branju.
»Z vidika spodbujanja navduševanja nad branjem – seveda temeljni cilj pouka književnosti ni le to – bi si želela več vključevanja sodobnih mladinskih avtorjev oziroma sodobnih besedil, ki po mojem lahko učinkoviteje nagovorijo sodobnega otroka in ga navdušujejo za nadaljnje branje. Tudi pogled v kurikulum za srednje šole, kjer je sicer Bralna značka manj prisotna, pokaže, da za branje srednješolcev sploh ni predvidena mladinska literatura, pač pa le literatura za odrasle. Je že prav, da začnejo brati tudi to, a je škoda, da vsaj deloma sistemsko ne spodbujajo tudi branja denimo mladinskih romanov, ki so lahko vrhunski in so z izborom likov, tem in jezika prav posebej pisani na kožo mladostnikom. Ker vsi otroci žal ne pridejo v stik s knjigami v družinskem okolju, je izbor kakovostnih, a privlačnih knjig v vrtcu in pri šolskem pouku bistvenega pomena pri grajenju pozitivnega odnosa do knjig in branja.«
»Ker vsi otroci žal ne pridejo v stik s knjigami v družinskem okolju, je izbor kakovostnih, a privlačnih knjig v vrtcu in pri šolskem pouku bistvenega pomena pri grajenju pozitivnega odnosa do knjig in branja.«
Mednarodna statistika pravi, da še nikoli ni bilo prodanih toliko knjig kot zdaj, v Sloveniji pa redno poslušamo, da branje upada. Kako se s tem soočate vi, predvsem kar zadeva bralne navade otrok, ki zaključujejo osnovno šolo?
»Kaže se nam, da pričnemo bralce ‘izgubljati’ že na prehodu iz petega v šesti razred, kar sovpada s prehodom iz razrednega na predmetni pouk. Morda je to deloma povezano z drugačno dinamiko izvajanja Bralne značke, morda z večjimi šolskimi in obšolskimi zahtevami, morda z dejstvom, da ima pri tej starosti vse več otrok svoje telefone … Sprašujete o bralcih, ki zaključujejo osnovno šolo – letos je bilo zlatih bralk in bralcev, to so tisti, ki so vseh devet let brali za Bralno značko, nekaj več kot 6000. Kolega je izračunal, da je bilo v zadnjem desetletju zlatih bralk in bralcev med 30 in 40 odstotkov devetošolcev. To niti ni slabo, a želeli bi si, da bi jih bilo še več. Če upoštevamo, da ob vstopu v osnovno šolo za Bralno značko bere večina (sicer se nam je med in po koroni nekoliko znižal tudi odstotek bralnoznačkarjev prvošolcev), je osip vendarle kar velik. Eden od izzivov Bralne značke je torej gotovo tudi to, kako bralce zadržati pri knjigah skozi celotno osnovno šolo, kako torej doseči, da jih v višjih razredih ne bi izgubili. Pri tem kot eno od možnosti vidim sistem starejših bralnoznačkarjev kot ‘gostujočih mentorjev’ mlajšim, s čimer bi lahko izkoristili vrstniški vpliv, pa sistem bolj sprotnega nagrajevanja …«
»Od učiteljev slovenščine slišim, da to do neke mere drži tudi za slovenske učence. Da manj poznajo pregovore, reke, ustaljene besedne zveze … Točno to pa je tisto, kar lahko usvojijo z branjem, tudi zato je še kako pomembno. Z uporabo vsega naštetega se ohranja širino, bogastvo in večplastnost jezika. Bralci, ki imajo bogat besedni zaklad, znajo tudi spretneje izražati lastna mnenja, ideje, želje … in lahko zato nenazadnje tudi bolje funkcionirajo v družini, družbi vrstnikov in v drugih skupinah. Dobro razviti bralna pismenost in pripovedna spretnost imata lahko veliko bolj daljnosežne posledice, kot se utegne kdo zavedati.«
»Bralci, ki imajo bogat besedni zaklad, znajo tudi spretneje izražati lastna mnenja, ideje, želje … in lahko zato nenazadnje tudi bolje funkcionirajo v družini, družbi vrstnikov in v drugih skupinah.«
Od nebralcev pogosto slišimo, da jim branje preprosto ni všeč. Kot trdite, to pomeni zgolj, da niso našli prave knjige. Kljub temu – ali ne bi soglašali, da je branje, četudi ljubiteljsko, miselno zahtevnejša naloga kot na primer gledanje serij, filmov ali pa drsanje po telefonu? Je mogoče, da je ljudem ob vseh ostalih aktivnostih branje preprosto prenaporno?
»Seveda, vsi raziskovalci branja se strinjajo, da je učenje branja naporno, to je dejstvo, a ko ga enkrat usvojimo, nam lahko prinese neslutene užitke. Če bomo otroku knjige priljubili že v predbralnem, predšolskem obdobju in mu zbudili radovednost ter željo po vedno novih zgodbah, bo verjetno tudi bolj motiviran za to, da se bo sam naučil brati. Sam proces učenja bo zanj verjetno manjša muka, vse, kar ga novega in razburljivega čaka med platnicami, pa odlično gonilo. Napora tako niti ne bo pretirano ozavestil. Verjetno bo kmalu občutil tudi, da je čisto nekaj drugega spremljati nekoga – živeti njegovo življenje – več dni kot pa samo uro ali dve. Da je prvo precej bolj intenzivno in razburljivo in zato tudi bolj privlačnejše … Skratka, verjamem, da bo za otroka, ki ima od malih nog rad knjige, učenje branja manjši napor. In branja kasneje kot spretnejši bralec sploh ne bo občutil kot naporno, kar pomeni, da avtomatsko odpade en izgovor proti branju in je verjetnost, da bo knjige povsem zamenjal za zaslone, vendarle manjša.«
»Zelo se zavzemam za to, da mentor pri tem pride bralcu čim bolj naproti – če komu ni do pogovora, naj kaj malega napiše, če nekomu ni do pogovora v skupini, naj ima priložnost govoriti le z mentorjem …«
Vidite bralno značko bolj kot dosežek ali motivacijo?
»Kot oboje. Ideja Bralne značke je, da motivira otroke za prostočasno branje – tistega, kar jih zanima, tistega, kar jim je všeč, tistega, kar jih kratkočasi, pa naj bodo to stripi, poučne knjige, debelejše ali tanjše knjige … Če ob branju dobijo motivacijo tudi za kako debato ali priporočilo prijateljem ali sošolcem, tem bolje. Branje je lahko samotno početje, lahko pa pripelje tudi do druženja, in ravno v tem je čar prostočasnega branja – bereš, kar ti je všeč, tam in takrat, ko ti ustreza, o prebranem lahko govoriš, lahko pa tudi ne. No, mentorji Bralne značke morajo ‘preveriti’, kaj je otrok prebral, a prav iz navedenih razlogov se sama zelo zavzemam za to, da mentor pri tem pride bralcu čim bolj naproti – če komu ni do pogovora, naj kaj malega napiše, če nekomu ni do pogovora v skupini, naj ima priložnost govoriti le z mentorjem … Po drugi strani je kontinuirano branje zanesljivo tudi dosežek.«
»Ideja Bralne značke je, da motivira otroke za prostočasno branje – tistega, kar jih zanima, tistega, kar jim je všeč, tistega, kar jih kratkočasi, pa naj bodo to stripi, poučne knjige, debelejše ali tanjše knjige …«
Pravite, da dober bralec pomeni razgledanega, kritičnega posameznika, sposobnega empatije in kritičnosti, pomanjkanje tega pa v sodobnem svetu predstavlja še posebej velik problem. Tudi raziskave kažejo, da bralne navade vplivajo na stanje duha v družbi, na to, ali smo kot družba empatični, inovativni, nenazadnje zadovoljni. V kateri meri prepoznava to naša država in kako se odziva?
»Ob slabih rezultatih raziskav o bralni pismenosti bi pričakovala odločno ukrepanje, recimo močne nacionalne kampanje, ki bi ozaveščale o pomenu družinskega branja, in podobno, kar denimo že počne Nacionalni mesec skupnega branja. V okviru tega bomo letos jeseni v partnerstvu z Bralnim društvom Slovenije, Andragoškim centrom Slovenije in Javno agencijo za knjigo RS lansirali pobudo 10-minutnega vsakodnevnega branja v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter po fakultetah. Želimo si, da bi to postala vseslovenska praksa, ki bi bila sistemsko podprta na način, da bi lahko našla smiselno časovno umestitev v šolskem dnevu. Želela bi si tudi, da bi država kontinuirano podpirala delovanje Bralne značke, institucije, ki si že skoraj 65 let nepretrgoma prizadeva za širjenje bralne kulture in za bralno pismenost, pri čemer pa je povsem odvisna od razpisov in sponzorskih sredstev.«
Poudarjate tudi, da je branje pomembno za razvoj kritičnega in analitičnega mišljenja, sposobnosti predvidevanja in kombinatornih sposobnosti, obenem pa krepi zmožnost koncentracije in sposobnost dolgotrajnejšega osredotočanja, kar je pomembno pri skoraj vsakem poklicu. Zakaj torej ostaja branje domena družboslovcev, statistika kaže celo, da predvsem žensk?
»Na to razen domnev ne znam ponuditi pametnega odgovora, lahko rečem le, da poznam veliko naravoslovcev, ki so redni, če že ne strastni bralci. Mogoče pa moramo optiko obrniti in predpostaviti, da so ravno zato, ker so (bili) bralci, sploh našli pravi poklic zase, bodisi v družboslovju, bodisi v naravoslovju, bodisi kje drugje, poklici in življenjske okoliščine pa jim zdaj pač dopuščajo različno količino časa za branje …«
»Želela bi si tudi, da bi država kontinuirano podpirala delovanje Bralne značke, institucije, ki si že skoraj 65 let nepretrgoma prizadeva za širjenje bralne kulture in za bralno pismenost, pri čemer pa je povsem odvisna od razpisov in sponzorskih sredstev.«
Kako pomembna se vam zdi taktilnost knjige, njena fizičnost, in kakšno je vaše mnenje o zvočnicah?
»Zelo pomembna. Zame je knjiga tudi neke vrste predmet poželenja. Format, tekstura ovitka, zvok, ki nastane ob obratu strani, vonj po tiskarni, vse to knjigo dela – knjigo. Še posebej mi je pomembno, da knjigo lahko držim v roki, ko gre za slikanice, stripe ali ilustrirane knjige. Sama podobo čisto drugače raziskujem in občudujem na papirju kakor pa na zaslonu. Zvočnice pa pridejo prav ob posebnih priložnostih, ko denimo ne moremo brati, lahko pa bolj ali manj zbrano poslušamo. Dobro interpretirano besedilo v obliki kakovostno posnete zvočnice z ustrezno glasbo, zvočnimi učinki in drugim se mi zdi čisto zanimiv način za konzumiranje zgodb. Sicer ne more nadomestiti poglobljenega branja, a ponudi nekoliko drugačno izkušnjo.«
»Zame je knjiga tudi neke vrste predmet poželenja. Format, tekstura ovitka, zvok, ki nastane ob obratu strani, vonj po tiskarni, vse to knjigo dela – knjigo.«
Na področju leposlovja delujete tako za otroke kot za odrasle, vendar je skupni imenovalec vašega raznolikega dela kljub vsemu otroška in mladinska književnost. Ob tem ste kot enega pomembnih kriterijev za ocenjevanje omenili izvirnost. Kaj slednja pomeni v svetu, kjer naj bi bilo vse že ustvarjeno?
»Ne bi se strinjala, da je bilo že vse ustvarjeno. Kljub bralski kilometrini me vedno znova kaj preseneti, včasih je to pristop, včasih koncept, včasih kaka kombinacija, včasih slog … Mislim, da literarno ustvarjanje, sploh pa kombinacija literarnega in likovnega ustvarjanja, omogoča neskončno igro in raziskovanje. In to cenim, pa četudi gre le za droben vnos svežine v vsakdanjo situacijo, ki nam je sicer še vedno domača, poznana, a prav zaradi avtorjevega premišljenega zasuka, drobne presežne ideje ali česa podobnega hkrati postane nova in zanimiva.«
Če se morda pomudiva pri kompleksnem vprašanju kakovosti: kaj je po vašem mnenju pomembno pri literaturi za otroke in mlade? Žirija Stritarjeve nagrade, ki ste jo prejeli leta 2010, je odločitev utemeljila z vašim širokim poznavanjem domače in tuje literature ter prepoznavanjem razlike »med stereotipi, ki jih premore ta literatura iz komercialnih razlogov, in avtentično lepoto otroške psihologije«. Kaj iščete v dobri literaturi?
»Če naštejem malo povprek: že omenjeno izvirnost, ki se ne kaže nujno na globalni ravni, ampak se lahko skriva v detajlih. Sveže, zanimive teme, pisanje, ki ima moč, da prevprašuje naše lastne poglede, prepričljive junake, odlično / ustrezno delujoč jezik, duhovitost, spretno kompozicijo in dramaturgijo, gibek prevod v primeru prevodne literature, dobro ilustracijo in dobro oblikovanje v primeru kartonk, slikanic, ilustriranih knjig in stripov …«
Gaja Kos med nastopom pred otroki (Fotografija: osebni arhiv)
V svetu dekolonizacije, migracij, gibanj Me Too (Jaz tudi) in Black Lives Matter (Črna življenja štejejo), obenem pa porasta sovražnega govora in spolnega konservatizma ter ksenofobije ima literatura prav posebno mesto v oblikovanju posameznika ter njegovem vstopu v družbo, saj lahko otroci v njej najdejo odgovore, ki jim jih njihovi bližnji morda ne bi znali, ali pa hoteli, dati. Kako lahko to spodbuja bralna značka?
»Že zgolj s povezovanjem otrok s knjigami. Otrok, ki bere, pridobiva širši pogled in širino duha, razvija občutljivost do sveta okoli sebe, empatijo, skratka, branje ga lahko oblikuje v pozornega, radovednega in sočutnega posameznika. In tudi to drži, že nekatere slikanice se lotevajo precej kompleksnih tem in zahtevnih življenjskih preizkušenj ali okoliščin, kaj šele nekateri mladinski romani. Ob njih bralci lahko spoznavajo plati življenja, ki bi jim sicer ostale skrite ali prikrite, hote ali nehote, tako pa se jih zavejo, o njih premišljujejo, so morda bolj pozorni do dogajanja v svoji okolici, razmišljajo o svoji vlogi, o morebitnih rešitvah … Njihov pogled se torej širi, in ko realnost iz knjig vstopi v njihova življenja ali v njihovo bližino, jih morda manj preseneti, šokira in ohromi, k reševanju težav pa lahko pristopijo bolj agilno in konstruktivno. Morda je slišati naivno, a verjamem, da nas branje s tem, ko odpira glave in duha, dela bolj človeške.«
»Morda je slišati naivno, a verjamem, da nas branje s tem, ko odpira glave in duha, dela bolj človeške.«
Poudarjate tudi pomen dobre ilustracije, kar sicer pri nas ne bi smel biti problem, glede na veliko izjemnih ilustratork in ilustratorjev. Ali je Mladinska knjiga še zmeraj edina slovenska založba, ki ima zaposlenega likovnega urednika?
»Drži. Vendar pa to ne pomeni, da druge založbe ne bi bile zmožne narediti kakovostne slikanice ali knjige, ki vsebuje tudi likovno vsebino. Res je, da imamo veliko vrhunskih, tudi v tujini opaženih in zaželenih ilustratorjev, kar je pokazala tudi razstava slovenske ilustracije, s katero se je Slovenija v času častnega gostovanja predstavila na knjižnem sejmu v Bologni, a fino je sodelovati tudi z mlajšimi in manj uveljavljenimi, ki jih je potrebno nekoliko bolj usmerjati. V resnici ne glede na staž in starost velja, da najboljše knjige nastanejo ob komunikaciji oziroma izmenjavi idej in mnenj med avtorjem, ilustratorjem, oblikovalcem in urednikom; če se ta zaveda, da mora iz vseh potegniti maksimum in pri tem uporabi nekaj znanja in nekaj občutka, verjamem, da je rezultat lahko vrhunski.«
Kaj menite o konceptu bralne značke za odrasle? Številke namreč kažejo, da pogosto berejo manj kot otroci.
»Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS že dolgo spodbuja medgeneracijsko branje, ki torej vključuje tudi odrasle. Slišim, da ponekod izvajajo branje odraslih po konceptu, ki je podoben Bralni znački, a ne gre za dejavnosti, ki bi jih organiziralo naše društvo. Bralna značka za odrasle, kot jo izvajajo predvsem v splošnih knjižnicah, pa se je res razvila iz Bralne značke in v štartu tudi dobila naše ‘strinjanje’. Seveda je tudi promoviranje in spodbujanje branja med odraslimi pomembno, in mislim, da vsaj ponekod kar uspešno poteka tudi v obliki raznih knjižnih klubov.«
»Bralna značka za odrasle, kot jo izvajajo predvsem v splošnih knjižnicah, pa se je res razvila iz Bralne značke in v štartu tudi dobila naše ‘strinjanje’.«
Kot enega ciljev Bralne značke ste omenili ustanovitev platforme, na kateri bi bralnoznačkarji lahko gradili svojo skupnost – kako super bi bilo, če bi se lahko preko nje povezali z ostalimi mladimi po Sloveniji, še posebej na podlagi literarnega okusa?
»Sploh v najstniških letih se mi zdi zelo pomembno, da mladostniki najdejo svoje mesto med vrstniki s podobnimi interesi. V primeru navdušencev nad knjigami in branjem bi bilo to torej nekakšno knjižno pleme. In ker se je danes včasih laže najti na spletu kot v živo, se mi zdi smiselno, da bi po vzoru že obstoječih tujih platform, na katerih se lahko povezujejo bralci, ustvarili eno, prilagojeno domačim bralnoznačkarjem in jim na ta način morda malce olajšali pot do knjižnih sonavdušencev v njihovi bližini.«
Ne sprenevedate se o vplivu tehnologije na človeški vsakdan. Ste morda pomislili na aplikacijo, ki bi, podobno kot Duolingo, štela dneve, ko bi starš ali mladostnik bral vsaj 20 minut na dan, po na primer enem letu pa bi za to prejel nagrado?
»Padla je tudi ideja za aplikacijo, ki bi spodbujala družinsko branje, to se mi zdi izjemno pomembno, prvzaprav skoraj temelj. A tovrstne platforme realno bolj vidim v srednjeročni prihodnosti, ker je nenazadnje povezano tudi z večjimi finančnimi vložki.«
Če preletim naslove v zbirki Stopinje, si lahko mislim, kaj radi berete vi, pa vendarle: kakšno literaturo si želite videti na policah odraslih? In ali je to sploh pomembno?
»Seveda je, a po mojem vendarle manj odločilno kot v primeru otrok, ki se jim okus, sistem vrednot in drugo šele izgrajujejo. Želim si, da bi tudi na policah za odrasle prevladovala kakovost, v najširšem razponu – od bolj hermetične literature do dobrih potopisov … Želim si, da tudi vsak odrasel bralec najde nekaj, kar mu je všeč in ga pritegne in je hkrati dobro napisano. Obenem si želim, da bi manj gojili kult osebnosti, pri čemer imam v mislih, da knjigo prodaja obraz znane osebnosti, ne dobra vsebina.«
»Želim si, da bi tudi na policah za odrasle prevladovala kakovost, v najširšem razponu – od bolj hermetične literature do dobrih potopisov …«
Kakšni so izzivi, ki čakajo Bralno značko? Na katero področje se je treba še posebej osredotočiti?
»Takih področij je več. Na prvem mestu je gotovo negovanje odnosa z našimi mentorji. Potem sta tu digitalno in umetna inteligenca, ob čemer bo treba dobro premisliti, kako jo kot orodje pametno uporabiti za promocijo klasičnega branja. Mislim, da je tudi čas za obrat Bralne značke k samim mladim bralcem, prek natečajev in drugih povabil k sodelovanju, pa že omenjeno spodbujanje družinskega branja oziroma ozaveščanje o pomenu branja v vrtcih in osnovnih šolah. Eden od izzivov je tudi, kako obdržati bralce v višjih razredih osnovne šole. Trenutno se, kot sem že povedala, ukvarjamo s pobudo 10-minutnega vsakodnevnega branja, prav tako pa smo tudi sredi priprav na mednarodno konferenco FELA o bralni pismenosti in bralni kulturi z naslovom Literacy. The Door To a Better World (Pismenost. Vrata v boljši svet), ki bo v naši organizaciji potekala prihodnje leto v Ljubljani in na kateri pričakujemo predavatelje in slušatelje z vsega sveta. Dela, skratka, ne bo zmanjkalo.«
Panonska ravnica, ta prostrani, na videz neskončni del sveta, ki ga imenujem dom, ni zgolj geografska lokacija. Zame je živo platno, kjer se nenehno prepletata zunanji svet in notranja pokrajina naše kolektivne duše. Verjamem, da se prav v tem dinamičnem presečišču skrivajo arhetipska modrost in vsa tista univerzalna spoznanja, ki presegajo vsakdanje razumevanje. Moje ustvarjanje, rojeno iz te edinstvene simbioze, ni zgolj odziv na hrup in nemir sodobnosti, temveč tiho in vztrajno poslušanje šepetov, ki izvirajo iz globin panonske zemlje in, kar je zame še pomembneje, iz globin kolektivne človeške duše. V moji literaturi ta notranja modrost ni nikoli podana kot ekspliciten nauk, temveč se razkriva skozi doživetja, simboliko in predvsem skozi tišino, ki, kakor sem spoznal, lahko služi kot portal v mistično sfero nezavednega. Potovanje v nezavedno, ki ga opisujem skozi svoje delo, je zame globoko osebna, skorajda duhovna praksa, ki me povezuje z univerzalnimi resnicami bivanja, vtisnjenimi v samo tkivo panonskega življenja. Je pot, ki me pogosto vodi onkraj meja zavestnega uma, v prostranstva, kjer se srečujem z elementi, ki so skupni vsem ljudem, ne glede na čas in prostor, in ki na koncu pripelje do Jungove poti k individuaciji – procesu oblikovanja celovitega Jaza.
Potovanje v nezavedno, ki ga opisujem skozi svoje delo, je zame globoko osebna, skorajda duhovna praksa, ki me povezuje z univerzalnimi resnicami bivanja, vtisnjenimi v samo tkivo panonskega življenja.
Ravnica kot temenos in arhetip
Panonska ravnica, s svojo navidezno monotonostjo in neskončnim horizontom, v mojem delu postane idealno platno za introspekcijo in stik z arhetipskim. Odsotnost visokih gora, ki bi razbijale pogled, in nepreglednih gozdov, ki bi zakrivali misli, ustvarja odprtost, ki me sili, da se obrnem navznoter. V pesmih o Muri ali romanih, ki se odvijajo ob njej, reka in ravnica ne delujeta le kot kulisa, temveč kot aktivna elementa, ki z umirjenim tokom in tišino ustvarjata prostor, kjer lahko utihneta zunanji vrvež in notranji nemir. Ta tišina ni praznina, temveč polnost, v kateri se začnejo oglašati pozabljeni spomini, prikrita čustva in prastari instinkti. Modrost, ki izhaja iz tega, je preprosta, a močna: resnični mir in spoznanje se rojevata takrat, ko se umaknemo od zunanjih motenj in prisluhnemo lastnemu bistvu, ki se uglašuje z bitjem pokrajine. Ta odprtost omogoča, da se v mojo zavest prebijejo prvinske vsebine iz nezavednega, saj zunanji svet ne ponuja več dovolj distrakcij, da bi jih potlačil.
Panonska ravnica, s svojo navidezno monotonostjo in neskončnim horizontom, v mojem delu postane idealno platno za introspekcijo in stik z arhetipskim. (Fotografija: osebni arhiv)
Kot sem sam ugotovil, je tišina pogoj za srečanje z nezavednim; v njej se lahko pojavijo simboli in podobe, ki nosijo sporočila iz globin psihe, spodbujajoč proces, ki ga sam imenujem iskanje celovitosti. V tej panonski tišini, kjer se zdi, da se čas upočasni in zunanje oblike zbledijo, se ustvarja nekakšen temenos – sveti prostor, znotraj katerega se moj jaz lahko sooči z vsebinami, ki presegajo moje običajno razumevanje. Ravnica tako postane arhetipski simbol za nezavedno samo, nepregledna in globoka, a hkrati polna potenciala za razkritje skritih resnic. V tem temenosu se duša lahko razširi, prestopi meje ega in se poveže z univerzalnim, s tistim, kar je bilo pred menoj in kar bo po meni. To je kot potop v prastaro morje, ki ga ravnica še vedno nosi v sebi in ki v sebi skriva modrost vseh preteklih bitij in doživetij. Ta izkušnja je ključna za individualni razvoj, saj omogoča, da se posameznik umakne od kolektivne zavesti in se obrne k notranjemu viru, ki je edinstven, a hkrati univerzalen. V teh trenutkih tišine se zdi, da se prebudi arhetip Puščavnika ali Samotarja, ki v samoti najde pot do globljih spoznanj, daleč od družbenega hrupa in pričakovanj.
V tem temenosu se duša lahko razširi, prestopi meje ega in se poveže z univerzalnim, s tistim, kar je bilo pred menoj in kar bo po meni.
Sanje, slutnje, videnja in glasovi nezavednega
Moj literarni svet je prepreden z mistiko, sanjami in slutnjami. V mojih delih iracionalno ni zgolj stilistični prijem, temveč ključno orodje za razumevanje resničnosti, ki presega zgolj empirično. Moji liki pogosto delujejo po intuiciji, opozorilom iz sanj sledijo bolj kot logiki in verjamejo v nevidne sile, ki presegajo racionalni um. To je prvinski odziv na svet, kjer se notranja modrost ne posreduje s suhoparnimi dejstvi, ampak skozi simbole in občutja. Učim se, da je treba poslušati te »šepete« iz nezavednega – najsi bodo to opozorila, smernice ali razkritja globljih povezav. Modrost se v tem kontekstu kaže kot zaupanje v prvinski instinkt in zmožnost prepoznavanja univerzalnih sporočil, ki presegajo vsakdanjo zavest in se dotikajo kolektivnega spomina.
Moji liki pogosto delujejo po intuiciji, opozorilom iz sanj sledijo bolj kot logiki in verjamejo v nevidne sile, ki presegajo racionalni um.
Sanje in slutnje so v mojem opusu pogosto manifestacije prvinskih figur (npr. Modrec, Senca, Anima/Animus), ki se pojavijo v preobleki, da bi likom ali bralcu posredovale globlje resnice o njihovi poti in usodi. Ta mistična dimenzija je tista, ki mojemu panonskemu svetu dodaja plast presežnega. Te sanje in slutnje razumem kot nekakšne notranje mehanizme, ki poskušajo vzpostaviti ravnotežje v duši in usmeriti posameznika na pot celovitosti – procesa postajanja celovitega jaza, kjer se zavest in nezavedno integrirata. V svojih pripovedih se pogosto srečujem z aktivno imaginacijo likov, ki se sicer ne zavedajo, da so v dialogu z lastnim nezavednim. Njihove vizije in predvidevanja niso zgolj naključja, temveč smiselni dogodki, ki izvirajo iz sinhronosti med notranjim in zunanjim svetom. To so trenutki, ko se zdi, da se zavesa med svetovi dvigne in se razkrije globlji red, ki prežema vse. Na primer, ko se liku v sanjah prikaže podoba pokojnega prednika in mu preda sporočilo, to ni zgolj plod domišljije, temveč arhetipski glas Modreca, ki se oglaša iz kolektivnega nezavednega. Tovrstne izkušnje so ključne za razumevanje usode in poti posameznika, saj presegajo zgolj racionalno načrtovanje in se dotikajo globljih, nevidnih sil. Včasih se ti glasovi pojavijo kot opozorila, drugič kot tolažba ali potrditev, vedno pa so del nevidnega vodstva, ki presega zgolj človeško razumevanje. V tem smislu so moje zgodbe kot ogledala, v katerih se bralec lahko prepozna in sliši lastne notranje šepete.
V svojih pripovedih se pogosto srečujem z aktivno imaginacijo likov, ki se sicer ne zavedajo, da so v dialogu z lastnim nezavednim.
Cikličnost narave in moč Velike Matere
Življenje v mojih delih je neločljivo povezano z ritmi narave. Cikličnost setve in žetve, pretoka Mure, menjave letnih časov – vse to so manifestacije prvinskega vzorca Velike Matere, ki nenehno ustvarja in uničuje. Moji liki so pogosto »zemeljski«, tesno povezani s prstjo, iz katere izhajajo in kamor se vračajo. Notranja modrost, ki se rodi iz te povezanosti, je modrost sprejemanja minljivosti in preobrazbe. Ni strahu pred koncem, saj je ta le del večjega cikla. Spoznanje, da smo del nečesa večjega, da se življenje nenehno preoblikuje in da smrt ni konec, temveč prehod, prinaša mir in globoko razumevanje univerzalnih zakonov bivanja. Ta prvinska modrost cikličnosti je globoko duhovna, saj ponuja tolažbo in upanje v nenehnem preporodu, kar je osrednji element mnogih mističnih tradicij.
Spoznanje, da smo del nečesa večjega, da se življenje nenehno preoblikuje in da smrt ni konec, temveč prehod, prinaša mir in globoko razumevanje univerzalnih zakonov bivanja.
Arhetip Velike Matere v tem kontekstu ni le simbol plodnosti, temveč tudi simbol preobrazbe in obnove, ki se kaže v nenehnem kroženju življenja in smrti, kar je temeljni princip naravnega in duhovnega sveta. S tem se posameznik ne identificira zgolj z lastnim egom, temveč se poveže z Jazom – centrom celotne psihe, ki presega zavestni jaz. Moji liki, ki so pogosto izpostavljeni surovosti narave in zgodovine, skozi to izkušnjo razvijejo globoko spoštovanje do življenjskega cikla, kar je bistvo arhetipske modrosti, ki se prenaša iz roda v rod. Te modrosti se ne učiš iz knjig, ampak jo doživljaš skozi kožo, skozi vsak vdih in izdih v ritmu zemlje. Vsaka žetev je tako simbolična zmaga nad smrtjo, vsaka pomlad pa obljuba ponovnega rojstva, ki se odraža tudi v duši. Ta globoka povezanost z arhetipom Matere Zemlje omogoča likom, da najdejo moč in odpornost tudi v najtežjih preizkušnjah, saj vedo, da je življenje neuničljivo v svoji bistveni obliki. V tem se kaže tudi arhetip Junaka, ki se nenehno sooča z izzivi in se iz njih prebudi prenovljen, močnejši in modrejši.
Globoka povezanost z arhetipom Matere Zemlje omogoča likom, da najdejo moč in odpornost tudi v najtežjih preizkušnjah, saj vedo, da je življenje neuničljivo v svoji bistveni obliki.
Numinozno doživetje in pot do Sence
Moja poezija in proza sta pogosto prežeti z melanholijo in otožnostjo, ki sta značilni za panonski sentiment. Vendar ta melanholija ni pasivna žalost. Je aktivno orodje za poglobljeno dojemanje sveta, portal do globin. Skoznjo se zrcalijo spomini na prastaro Panonsko morje, na minljivost časa in na krhkost bivanja. A v tej žalosti je tudi lepota in globok smisel, saj nas poveže z univerzalno človeško izkušnjo izgube in hrepenenja. Modrost, ki jo ponujam skozi melanholijo, je spoznanje, da se v bolečini in izgubi lahko razkrijejo najgloblje resnice o ljubezni, pogumu in smislu življenja. Je opomin, da je v tihi žalosti pogosto več modrosti kot v glasnem veselju.
Modrost, ki jo ponujam skozi melanholijo, je spoznanje, da se v bolečini in izgubi lahko razkrijejo najgloblje resnice o ljubezni, pogumu in smislu življenja.
Ta melanholija lahko deluje kot numinozno doživetje, ki bralca sooči z neizmernostjo in skrivnostjo bivanja, kar je pogosto značilno za mistične izkušnje. Numinozno sem opisal kot izkušnjo »mysterium tremendum et fascinans« – po Jungu torej nekaj, kar je hkrati strašljivo in fascinantno, kar presega racionalno razumevanje in nas postavi v stik z božanskim ali arhetipskim. V takšnih trenutkih se prebudi občutek za transcendentno. S to melanholijo ne le opisujem čustveno stanje, temveč ustvarjam psihološki prostor, kjer se lahko ego odpre vplivom nezavednega in doživi globlje plasti realnosti. Skozi to izkušnjo se posameznik ne zlomi, temveč se prečisti, saj spozna, da je bolečina del univerzalnega nagovora. To je pot k integraciji Sence, saj skozi soočenje z lastno in kolektivno bolečino dosežeš globljo celovitost. Melanholija tako postane prehod, skozi katerega se človek spusti v lastne globine, da bi tam našel skrite zaklade modrosti in moči. V tej tihi bolečini se pogosto razkrijejo najčistejše oblike ljubezni in razumevanja, saj se zunanji sijaj umakne in ostane le bistvo.
V tej tihi bolečini se pogosto razkrijejo najčistejše oblike ljubezni in razumevanja, saj se zunanji sijaj umakne in ostane le bistvo.
Videnje onkraj vidnega in mreža bivanja
Zaradi prostranosti in pogosto negotovega življenja, pa tudi bogate ustne tradicije, se v panonski mistiki in mojem delu pogosto pojavlja čut za videnje onkraj vidnega – za duše umrlih, za starodavne sile narave, za sanje in slutnje, ki presegajo racionalno. To se dotika arhetipov prednikov, podzemlja, duhovnih vodnikov in nevidnih svetov. Ne ločujem ostro med živimi in mrtvimi, med realnim in fantastičnim; ti svetovi se prepletajo, ustvarjajoč bogato tapiserijo, kjer se preteklost nenehno pogovarja s sedanjostjo. Ta »druga stran« ni nujno strašljiva, ampak je del celovitega bivanja, ki ponuja globlje razumevanje življenja in smrti. To prepletanje razumem kot manifestacijo kolektivnega nezavednega, kjer so shranjene izkušnje in podobe vseh generacij, ki se skozi arhetipe izražajo v zavest. S tem se posameznik sooča z lastno Senco in jo poskuša integrirati, kar je ključen korak na poti k celovitosti.
Ne ločujem ostro med živimi in mrtvimi, med realnim in fantastičnim; ti svetovi se prepletajo, ustvarjajoč bogato tapiserijo, kjer se preteklost nenehno pogovarja s sedanjostjo.
Moji liki pogosto doživljajo sinhronost – smiselna naključja, ki presegajo zgolj verjetnost in kažejo na globljo povezanost med notranjim in zunanjim svetom, kar je značilnost mističnih doživetij. V teh trenutkih se zdi, da se čas in prostor raztopita in se razkrije globlji, smiselni red, ki prežema ves univerzum. To je kakor odpiranje vrat v dimenzijo, kjer se preteklost, sedanjost in prihodnost srečajo in kjer se razkrijejo vzorci, ki so onkraj našega zavestnega razumevanja. Verjamem, da so te izkušnje ključne za duhovno rast, saj nas opominjajo, da nismo zgolj izolirani posamezniki, temveč del velike, medsebojno povezane mreže bivanja. Skozi te arhetipske povezave se razkrije tudi arhetip Junaka, ki se podaja na pot v neznano, da bi se soočil z lastnimi demoni in se vrnil prenovljen, z modrostjo, ki jo lahko deli z drugimi.
Verjamem, da so te izkušnje ključne za duhovno rast, saj nas opominjajo, da nismo zgolj izolirani posamezniki, temveč del velike, medsebojno povezane mreže bivanja.
Iskanje celovitosti
V mojem delu se notranja modrost ne podaja kot dogma, temveč se bralcu razkriva skozi izkustvo. Je šepet vetra v žitnih poljih, odmev prastarega morja in tiho pritrjevanje srca, ki se uglašuje z ritmom ravnice. Upam, da nas moja književnost uči, da je za »globljo resnico«, za tisto, kar je resnično pomembno in trajno, treba obrniti pogled navznoter. Ravnica s svojo navidezno monotonostjo postane idealen prostor za to introspekcijo, saj ne ponuja veliko zunanjih motenj. V tej tišini se lahko notranji glas okrepi in nam razkrije modrost, ki je bila vedno tam, le da smo jo morda preslišali. To je moje iskanje in razkritje notranje modrosti – večnega dialoga med človekom in kolektivno dušo, prežetega z arhetipskimi globinami in mističnimi slutnjami, kar v končni fazi edino lahko vodi k individuaciji.
Je šepet vetra v žitnih poljih, odmev prastarega morja in tiho pritrjevanje srca, ki se uglašuje z ritmom ravnice. (Fotografija: osebni arhiv)
Renato Baretić, novinar, kolumnist, scenarist, sestavljalec vprašanj za televizijske kvize, pesnik, pisatelj, dokaj asimiliran kajkavec v Splitu, nesojeni avtor diplomske naloge o neverjetnem hrvaškem pesniku in znanstveniku Ivanu Slamnigu, izvrsten poznavalec hrvaških (in drugih) narečij, je na hrvaški literarni sceni debitiral kot svojevrsten pesnik z zbirko Besede iz žepov (1998). Vsesplošno znan, bran in priljubljen pa je postal po izidu romana Osmi poverjenik (2003), ki je bil v istem letu nagrajen s petimi prestižnimi hrvaškimi literarnimi nagradami (kar se je zgodilo prvič v hrvaški literarni zgodovini), in sicer z letno nagrado Vladimirja Nazorja Republike Hrvaške, z letno nagrado Augusta Šenoe Matice hrvaške, z letno nagrado Ivana Gorana Kovačića časopisa Vjesnik, z letno nagrado Ksaverja Šandorja Gjalskega mesta Zabok in Društva hrvaških književnikov (primerljiva s slovensko nagrado kresnik) ter z nagrado kiklop knjižnega sejma v Pulju.
Renato Baretić (1963–2025)
Osmi poverjenik, roman o Trećiću, »majhnem otoku za velike zgodbe«, kjer je vse, ampak res čisto vse, drugače – ljudje živijo drugače, funkcionirajo drugače, razmišljajo drugače in, seveda, govorijo drugače –, je Renata Baretića za dolgo časa postavil na prvo mesto hrvaške lestvice najbolj branih knjig.
Renata sem spoznala epistolarno med prevajanjem Osmega poverjenika jeseni 2005 in si o njem ustvarila mnenje na podlagi elektronske korespondence. Ko sva se prvič srečala (spomladi 2006 v Celju, kjer je bil gost srečanja avtorjev, ki živijo v Sloveniji, pišejo pa v svojem jeziku, Sosed tvojega brega), je pred mano stal točno takšen, kakršen je bil »pisemsko«: srčen, topel, luciden, pronicljiv in neizmerno duhovit. V intervjuju za Paralele (publikacija, ki je izšla ob srečanju Sosed tvojega brega) sem ga vprašala, kaj je bolj, literat ali novinar ali scenarist. Odgovoril je v prepoznavnem slogu: »Jaz sem samo pisec, ker že skoraj četrt stoletja živim izključno od pisanja. Pišem novinarske reportaže in kolumne, pišem poezijo in prozo, pišem vprašanja za kvize, včasih pišem PR-elaborate, včasih me najame najboljša hrvaška oglaševalska agencija za kakšen manjši posel, napisal pa sem, v sodelovanju, tudi scenarij za televizijsko serijo, enega za film, pa eno monodramo. Književniki me še nimajo za pravega književnika, novinarji mislijo, da nisem več pravi novinar, PR-ovci in oglaševalci pa samo odmahnejo z roko, ko slišijo zame … Skratka, torej: pisec. Pisec splošne prakse. Pišemo na domu, po meri, iz lastnega in prinesenega gradiva.«
Pred mano je stal točno takšen, kakršen je bil »pisemsko«: srčen, topel, luciden, pronicljiv in neizmerno duhovit.
Pozneje sem prevedla še njegov tretji roman Hotel Grand, nekaj odlomkov iz drugega romana Pripoveduj mi o njej in nekaj pesmi iz obeh zbirk (Besede iz žepov in Komu bova poslala razglednico), pripravila še nekaj intervjujev, vodila nekaj literarnih pogovorov z njim in napisala nekaj prispevkov o njegovi prozi. Večkrat je gostoval v Sloveniji, npr. na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, na Društvu slovenskih književnih prevajalcev, na založbah Mladinska knjiga, Modrijan in Goga, bil je tudi kolumnist časnika Večer. Po objavi kolumne septembra 2023 so me zasula sporočila, kaj se dogaja, ali je vse v redu, ali sva se kaj sporekla. Najprej mi ni bilo nič jasno. Kaj? Za kaj gre? O čem govorite? Ko sem ugotovila, da je naslov kolumne Oprosti mi, Đurđa Strsoglavec, sem mu poslala povezavo do spletne strani in vprašanje: »Prosim?« Odgovoril je: »Ah, to je tako, ko drugim prepustiš, da dodajo naslov. Nič hudega ni.« In res ni bilo, nanašalo se je na neko moje vprašanje o vplivu književnosti na spremembe v družbi.
V slovenščini sta v prevodu Đurđe Strsoglavec dosegljiva Baretićeva romana Osmi poverjenik (Mladinska knjiga, 2006) in Hotel Grand (Modrijan, 2010). (Fotografija: Andraž Gombač)
Vmes sva se srečevala tudi drugje, večkrat v Splitu, kamor me je trikrat povabil – no, bolj zvabil – na pripovedovalski festival oziroma festival pripovedovanja zgodb s posrečenim in povednim imenom Pričigin, ki ga je od leta 2007 vodil s profesorjem ekonomije na splitski ekonomski fakulteti Petrom Filipićem (za vse pričigince preprosto barba Pero). Ime festivala je besedna igra, nastala po analogiji z besedo picigin, ki označuje priljubljeno (dalmatinsko) igro z majhno žogo v plitvini, pri kateri gre za to, da mora žogica čim dlje ostati v zraku, in besedo priča, ki pomeni zgodba. To splitsko »žoganje z zgodbami«, pri katerem pripovedovalec pripoveduje zgodbo na določeno temo, pri čemer mora računati na takojšen in neposreden odziv občinstva in nabritega voditelja tematskega sklopa, ima samo dve pravili: zgodbo je treba pripovedovati (ne brati) in pripovedovanje ne sme trajati več kot deset minut. Na začetku je festival trajal tri dni, nato so ga raztegnili na pet. Vsak dan festivala je na sporedu več različnih prireditev, nekateri tematski sklopi, ki se jih je domislil Renato, so stalnice festivala (npr. Hrvaški pisatelji pripovedujejo; Lepa vaša – večer, na katerem zgodbe pripovedujejo avtorji iz držav, ki so bile nekoč republike v skupni državi; Avtorski večer z – večer s priznanimi avtorji), drugi se spreminjajo (npr. Kaj se zdi Bogu smešno – pripovedujejo duhovniki; En moj znanec pa je … – zgodbe o korupciji; Žejne čez vodo – prevajalske zgodbe; Opera v zgodbi – zgodbe iz operne in gledališke hiše; To je zaradi našega vina – pripovedujejo vinarji; Zgodbe z visokega – pripovedujejo alpinisti; Prisežem, da je res! – večer laganja; Hotelske zgodbe – pripovedujejo receptorji splitskih hotelov ipd.). Pričigin vsako leto gosti domače in tuje ustvarjalce na različnih prizoriščih, vstopnine ni.
Nikoli si ni dal nič reči, moji argumenti, da nisem pisateljica, niso nič zalegli, njegovi argumenti, da že ve, s kom ima opravka ter kdo in kaj sem, so vsakič zmagali in tako sem z neverjetno tremo dvakrat zastopala slovensko literarno in enkrat slovensko prevajalsko sceno. »Vidiš, da to ni nič takega!« je rekel vsakič, ko sem po nastopu prihajala k sebi in se spraševala, kaj mi je bilo treba takšnega stresa in zakaj je Renata tako težko zavrniti.
»Vidiš, da to ni nič takega!« je rekel vsakič, ko sem po nastopu prihajala k sebi in se spraševala, kaj mi je bilo treba takšnega stresa in zakaj je Renata tako težko zavrniti.
Dragi Renato, ne znam se posloviti od tebe, kakor se tudi tvoj osmi poverjenik Siniša ni znal posloviti od prijatelja Tonina. Nočem verjeti, da se ne bova več videla, da si ne bova več dopisovala, da se ne bova več slišala, da ne bo naslednjega romana, ki ga ne bom mogla odložiti, naslednje pesmi, naslednjega scenarija, naslednje kolumne, naslednjega gostovanja … Zdi se mi, da sem se znašla v tvoji pesmi Noč II iz prve zbirke:
»Kakor papir s česa odvit
Veter me in
Tuji čevlji
Kakor papir napol strgan
S konca na konec ulice
S konca na konec
Noč me«
Mirno morje, moj dobri Renato!
Po Baretićevem romanu Osmi poverjenik je scenarist in režiser Ivan Salaj leta 2018 posnel film s Franom Maškovićem v glavni vlogi.
Poglavje iz Baretićevega romana Osmi poverjenik, naslovljeno C:/My Documents/PRIVATNO/Grob.doc
Vedno ista vprašanja. Pa nikoli nobenega pametnega odgovora. Starši, frendi, otrok, žlahta – ko ti kdo umre, se vedno vprašaš, zakaj zmerom umrejo tisti, ki ne bi smeli, zakaj pa ne kdo drug?
Smrt je edina nerazumljena stvar. Edino, česar še ne štekamo, edino, čemur še niso ne znanost, ne tehnika, ne metafizika dojele namena. Kdo je lahko potreboval smrt Tonina, blagega, prostodušnega Tonina? Čemu koristnemu naj bi bila njegova smrt predpogoj? Okej, metulj zamahne s krili v Sibiriji in čez en mesec povzroči tajfun na Floridi, to je še predstavljivo. Ampak tole?! Kaj dobrega ali kaj slabega se ni moglo začeti, kjerkoli na svetu, dokler si Tonino ni pregriznil jezika in umrl v bizarnih mukah? A bi se ozonske luknje naenkrat tako strašansko razširile, če bi se enemu tako nedolžnemu bitju danes uspelo poročiti? Katera apokalipsa je preprečena, kateri kurčev meteorit je zašel s poti, katera usrana poplava se je umaknila v korito, zato ker je Tonino umrl? Nič se ni nikjer zgodilo in se tudi ne bo. Moj najboljši frend je umrl, da se v zameno ne bi nikjer nikoli nič zgodilo. On je samo umrl. Kot umrejo vsi. Brez namena, brez cilja, brez smisla. Samo umrejo. Moj dobri Tonino … Nikoli nisem govoril na pogrebu. Kdo bo govoril Toninu? Kaj bom povedal? Tonino, kako naj človek to pove?
Mejo vidi kot labirint, kot kraj ločitev in srečevanj oziroma prostor, v katerem ves čas krožijo človeške izkušnje … Bolgarska pisateljica Kapka Kassabova (1973) se je nedavno spet vrnila med slovenske bralke in bralce. V Novi Gorici jo je gostil Festival kompleksnosti, skupni literarni program že tradicionalnega Mesta knjige, ki ga organizira Društvo humanistov Goriške in ki je v mesto ob meji pripeljalo že številne evropske avtorje, in Evropske prestolnice kulture GO!2025.
Prvi pogovor, vodila ga je Vesna Milek, je napolnil dvorano Goriške knjižnice Franceta Bevka, drugi pa je zazvenel kot literarna matineja v Knjigarni kavarni Maks, kjer je v pogovoru z Alino Carli pisateljica spregovorila o svojem načinu ustvarjanja. Govorili sta tako o doslej v slovenščini edinem dosegljivem romanu Meja (prevedla Petra Meterc, Žepna Beletrina, 2024) kakor tudi o drugi knjigi tetralogije, romanu To the Lake: A Balkan Journey of War and Peace.
Kapka Kassabova in Vesna Milek med pogovorom v GoriškI knjižnici Franceta Bevka (Fotografija: Jernej Humar)
Dogajalni prostor romana Meja je bolgarsko-turško-grško območje, eno najbolj nepoznanih in redko raziskanih v Evropi. Pisateljica, ki se je tja tudi sama podala, da bi to področje raziskala, pravi, da je zametek za roman nastal že v njenem otroštvu, v sedemdesetih oziroma osemdesetih letih 20. stoletja, ko je z družino hodila na počitnice k Črnemu morju. V času železne zavese, ko je bila granica tabu beseda, je mejo občutila bolj kot nekaj abstraktnega, med odraščanjem pa se je konkretizirala in postala njena obsesija. Topografija meje se zrcali tudi v strukturi romana, ki je, po avtoričinih besedah, zgrajen kot labirint. In ob branju se res zdi tako, kajti liki v zgodbah ves čas izginjajo in se spet pojavljajo, kot bi se pomikali po blodnjaku. Tak je denimo Erdem, mlad iraški Kurd, ki ga pripovedovalka prvič sreča v Alijevi turški čajnici, naslednjič pa šele nekaj tednov pozneje v Svilengradu. Ali pa Iglika in Marina, ki ju pripovedovalka sreča med obredom hoje po žerjavici, kamor se z domačinkami odpravi iz Vasi v dolini. Roman je razdeljen na štiri dele, v katerih prehajamo med bolgarskim, grškim in turškim obmejnim območjem. Med naslovljenimi poglavji, ki se lahko berejo tudi kot posamezne zgodbe, so krajši zapisi o izrazih in zemljepisnih imenih, vezanih na določeno področje, ali besede, ki delujejo kot iztočnice za naslednje poglavje, denimo češma (obcestni pitnik), memleket (domovina), tobak itd.
V času železne zavese, ko je bila granica tabu beseda, je mejo občutila bolj kot nekaj abstraktnega, med odraščanjem pa se je konkretizirala in postala njena obsesija.
Kapka Kassabova pravi, da se njen pristop raziskovanja ne razlikuje veliko od antropološkega. V pogovoru z Alino Carli je dejala, da je želela med raziskavo srečati vse arhetipe ljudi ob meji – od prebežnikov in migrantov do stražarjev, tihotapcev in vohunov – pa tudi lokalne prebivalce. Tako obsežen roman, kakršen je Meja, v katerem se zgodbe ljudi prepletajo s številnimi zgodovinskimi podatki, nedvomno potrebuje temeljito raziskovanje, pa tudi ljudi – vodiče, spremljevalce, prevajalce oziroma nekoga, ki ti »čudežno odpre vrata«. Pa vendar je pisateljica priznala, da na takšno potovanje ne moreš biti nikoli povsem pripravljen, in dodala, da so bile najboljše stvari, ki so se ji na njem zgodile, tiste nenačrtovane. Navajala je verz iz Rumijeve pesmi: »Kjer so ruševine, / tam obstaja upanje na Zaklad.«
Alina Carli in Kapka Kassabova med pogovorom v Knjigarni kavarni Maks (Foto: Natalia Polonskaia)
Takšni in drugačni zakladi se večkrat pojavijo tudi v romanu, denimo na hribu Hissar oziroma Trdnjavi, v nizkem kraškem hribovju Sakar ali v gozdovih doline Nestos. Ti zakladi so največkrat izgubljeni in jih ni mogoče najti, ali pa so zakleti, zaradi česar bi bilo bolje, da jih nikoli ne bi odkrili. V resnici pa pravi zaklad v Meji predstavljajo ljudje in njihove zgodbe. Ko sem jih brala, se nisem mogla znebiti občutka, da je v njih nekaj šeherezadovskega. Da se kot neskončna, prepletena nit vlečejo skozi roman in bralca vodijo s sabo, iz ene vasi v drugo, pri čemer neprestano prehajamo meje, ki pa niso zmeraj geografske. V povezavi z obredi, kot so rituali z ognjem in hoja po žerjavici, ubijanje kač, s čimer se človek lahko baje odreši grehov, in videnje ognjene krogle, namreč roman prehaja tudi meje med konkretnim in metafizičnim. Še pogosteje pa se ta prehod zgodi, ko v romanu beremo o gori.
Pravi zaklad v Meji predstavljajo ljudje in njihove zgodbe.
Če se je Kapka Kassabova romana lotila zaradi meje, je med samim raziskovanjem naletela na še en element, ki jo je prevzel, v romanu pa zasedel osrednjo vlogo. To je gora. Po pisateljičinem mnenju je odnos med gorami in ljudmi poseben, vzpenjanje ter spuščanje po gori pa odseva človeško psihologijo. Ob njenih besedah in dejstvu, da od leta 2005 živi na Škotskem, nisem mogla, da se ne bi spomnila na neko drugo knjigo: Živa goraNan Shepherd (prevela Miriam Drev, UMco, 2019), zaradi katere sem pred leti, ko sem jo prebrala, začutila neustavljivo željo, da bi se tudi sama vzpela na gorovje Cairngorms.
Pisateljica je s prihodom v Novo Gorico osrečila veliko svojih bralk in bralcev. (Fotografija: Jernej Humar)
Glede na pisateljičino zaljubljenost v goro tako ni naključje, da se roman Meja začne ravno s prizorom »visoko v Rodopskem gorovju«, naslovljenem Gora norosti I, ko se pripovedovalka požene v beg za svoje življenje in v katerem pravi, da je v tisti vasi »doživela nekaj, ob čemer mi je zaledenela kri v žilah. Še vedno ne vem, ali je bilo to nekaj ‘resnično’, a občutki, ki jih je v meni sprožilo, so še danes v mojem telesu.« Odlomek prizora je avtorica prebrala tudi v Goriški knjižnici, v romanu pa se k njemu vrnemo v tretjem delu, v poglavju Gora norosti II. Če je pripovedovalka v večini romana bolj ko ne obrobna opazovalka oziroma poslušalka zgodb drugih, v tem poglavju glavno vlogo zasede ravno ona, njen strah in groza, za katero pa čuti, da ni samo njena, temveč da je »ulovila frekvence dogodkov, ki jih je v sebi držala gora«. Med pogovorom z Vesno Milek je omenila, da je fizično potovanje zmeraj tudi potovanje v svojo notranjost, in dodala, da se je med svojo raziskavo dokončno znebila strahu pred mejo. Ni pa se povsem znebila gore. Za goro Strandža, »poslednje gorovje jugovzhodne Evrope«, lik Marine v romanu pravi, da »ni za vsakogar. To je gora, ki te ne želi sprejeti /…/ In ti ne pusti oditi.« In to se je zgodilo tudi njej: goro je nesla s sabo, zato se je morala vrniti, da bi pregnala urok, o čemer piše v poglavju Kako pregnati urok?
Med raziskavo se je dokončno znebila strahu pred mejo. Ni pa se povsem znebila gore.
V povezavi s prehajanjem meja se v romanu pojavlja še eno prehajanje, in sicer med jeziki, ki se v besedilu pokaže bolj ko ne v terminologiji, izrazih, povezanih s takimi in drugačnimi običaji, je pa prehajanje med jeziki za Kapko Kassabovo pomembno tudi na ravni samega pisanja. Tudi sama ima priseljensko izkušnjo, saj se je iz Bolgarije najprej preselila na Novo Zelandijo, zatem pa na Škotsko, kjer živi še danes.
V pogovoru z Alino Carli, ki jo je povprašala o tem, ali zmeraj piše le v angleškem jeziku, je avtorica povedala, da ji je izkušnja selitve na Novo Zelandijo omogočila spoznanje »pacifiškega« pogleda na svet, ki je čisto drugačen od »balkanskega«. Medtem ko je v Jugoslaviji divjala vojna, je na Novi Zelandiji začela pisati poezijo v angleščini in cikel pesmi poimenovala »immigrant cycle«. Angleščina je njen literarni jezik, pravi pisateljica, saj s pisanjem v nematernem jeziku filtrira bolečino zgodb, pripovedovanih v bolgarščini. Zanjo je sobivanje v obeh jezikih nekaj naravnega, med njima prehaja brez meja. Po drugi strani pa meni, da je človeštvo kot tako omejeno, ljudje se ves čas omejujemo, medtem ko je narava več kot človek – je brezmejna. Narava je še en element, ki zaseda osrednjo vlogo, vendar ne le v romanu Meja, kjer sta v ospredju gozd in morje, temveč v celotni tetralogiji; v romanu To the Lake: A Balkan Journey of War and Peace je skušala prek jezer prikazati, kako smo vsi povezani.
Angleščina je njen literarni jezik, pravi pisateljica, saj s pisanjem v nematernem jeziku filtrira bolečino zgodb, pripovedovanih v bolgarščini.
(Foto: Natalia Polonskaia)
Povezanost pa odseva tudi v Meji, predvsem v zgodbah lokalnih ljudi in tistih, ki skušajo skozi labirint meja, politike in birokracije priti do Evrope, kot denimo omenjeni Kurd Erdem. V njihovih pripovedih se ves čas ponavljajo isti motivi ločevanja, razdvajanja, izgube in žalosti, a tudi upanja. Upanja v boljši jutri, v boljšo prihodnost, predvsem pa v sočloveka, kar lahko začutimo predvsem v opisih, kako ljudje pripovedovalko gostoljubno sprejemajo v svoje domove, ji pripravljajo hrano, jo sprašujejo »Ubavo li si?« (»Si dobro?«), ji ponujajo v branje svoje pesmi ali pa ji želijo pokazati pravkar skotena jagnjeta. Poleg upanja pa jih žene še nekaj: predanost. Ljudje, ki jih pripovedovalka v romanu srečuje, večinoma počnejo tisto, kar ljubijo. Taki so denimo Ali s svojo čajnico, zadnji pastir, varuh svetilnika in Tako, varuh kamnitega samostana oziroma menih sreče. Kapka Kassabova pravi, da smo tisto, kar ljubimo, in da to še posebej velja za ljudi ob meji, kjer je zmeraj prisotno vprašanje identitete, poleg tega pa meja deluje tudi kot frontna črta, saj vse odločitve, ki jih sprejmejo v »centru«, najbolj odzvanjajo ravno na obrobju. Ko se je odpravila ob mejo, se je zavedala, da mora tja brez predsodkov – prazna. Če želi zares prisluhniti ljudem, mora opustiti svoj ego, tako kot med obredom hoje po žerjavici, opisanem v poglavju Vse se začne pri izviru. Sama čuti, da je z romanom Meja počastila ljudi meje.
Ljudje, ki jih pripovedovalka v romanu srečuje, večinoma počnejo tisto, kar ljubijo.
Na vprašanje iz občinstva, kako bi opredelila roman, je Kapka Kassabova po začetnem oklevanju izstrelila, da je to poezija prostora. Na vprašanje, ali ima v načrtu še kak roman, ki bi se ukvarjal s katero drugo mejo, pa je iskreno odgovorila, da ne, in dodala, da je sita meje. Sledil je komentar poslušalke, kako ironično je, da je prišla predstavit slovenski prevod Meje ravno v Novo Gorico ob slovensko-italijanski meji. Pisateljica je odgovorila, da morda res, a da je to drugačna meja, brezmejna oziroma borderless, kot se promovirata obe Gorici, ki letos nosita naziv evropska prestolnica kulture. Domače občinstvo, ki je z velikim zanimanjem prisluhnilo bolgarski avtorici, sicer ve, da se lahko tudi t. i. borderless meja v določenih družbenih oziroma političnih okoliščinah spet zapre. Kar pa seveda ne pomeni, da ne bi prej ali slej našli poti čez, saj – kot pravi Emel, protagonistka iz poglavja Prijatelj z golobi – je edina dobra stran meje ta, da jo lahko prečkaš.
Edina dobra stran meje je ta, da jo lahko prečkaš.
Stoletje tega, 4. julija 1925, se je rodil Ciril Zlobec, pesnik, pisatelj, publicist, prevajalec, novinar, urednik, politik.
Tukaj se je rodil, sem se je vračal
PESNIK LJUBEZNI IN KRASA
CIRIL ZLOBEC 1925–2018
Tako mimoidočemu pravi spominska plošča na domačiji v Ponikvah na Krasu. Biografski zapis na spletni strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti se prične s podatkom, da se je tam rodil »kot sedmi, zadnji otrok v kmečko-delavski družini«.
Spominska plošča na rojstni hiši v Ponikvah (Fotografija: Andraž Gombač)
Mojo četico spominov na Zlobca pa vodi utrinek iz srednješolskih let. Zbrani okrog Maestrala, literarnega glasila Gimnazije Koper, smo tu in tam pripravili srečanje z že uveljavljenim peresom. Pomnim, kako nam je onega dne mentorica Mojca Maljevac v šolski knjižnici nizala imena, ki pa nam niso povedala nič, za nikogar od naštetih se nismo ogreli. Pa sem butnil: »Ciril Zlobec!« Kar nekaj drugih mi je pritegnilo. Trmoglavili smo, da hočemo njega. Mojci najprej ni bilo jasno, od kod to navdušenje. Smo pojasnili: Zlobec je eden bolj posrečenih likov v satirični oddaji TV Poper, kjer ga duhovito imitira Boris Kobal – z mehkim glasom, s trmastim kraškim naglasom, z neusahljivim navdihom in s prav takšno samozavestjo. Pa s kopico anekdot, spominov in seveda »poezije«. Pozneje mi je Kobal pripovedoval, da je bila naklonjenost vzajemna: on in Sergej Verč sta imela rada Zlobca, pa niti pesnik ni imel nič prosti svojemu liku v oddaji. Kobalu je z nasmeškom pravil: »Saj je vse v redu, samo verzi so švoh!«
Jasno, verzi so bili švoh namerno, Kobal in Verč sta šla v komične skrajnosti. Posrečeni so bili trenutki, v katerih se je Zlobec rahlo ujezil na spraševalca Verča. Ta je poeta med recitacijo motil s pripombami, da ta ali oni verz ni ravno slovnično pravilen, tu in tam je bila celo beseda napisana napačno, popačena. »Pustite slovnico in pravopis, Verč, tako mora bit’ zastran rime,« ga je običajno podučil Zlobec in usekal še z retoričnim vprašanjem: »Kdo je tukaj pesnik, jaz ali vi?!« V enem od skečev je svoj pesniški opus v studio prinesel kar v beli plastični vrečki. In za prvi april je Vstajenje Primorske postavil na glavo in recitiral Used’ se, Primorska.
Boris Kobal kot Ciril Zlobec v TV Popru, satrični oddaji koprske televizije
Kobala in Verča je pogosto navdihnila Zlobčeva avtobiografija v dveh knjigah Spomin kot zgodba (Prešernova družba, 1998). Na primer odlomek, v katerem Zlobec opisuje, kako se je iz Ljubljane vračal na rodni Kras in tam kosil travo. Opisuje, kako lep fant je bil in kako ga je kaka punca rada pogledala. Pa kako mu je mama opoldne prinesla kosilo, nakar je še naprej kosil, tudi pod žgočim soncem. V skeču je šel seveda še naprej: pripovedoval je, kako je začel košnjo v Ponikvah, jo neumorno nadaljeval in končal šele nekje pri Postojni, saj so bile vse do tja ob cesti punce, ki so ga gledale in občudovale.
Antološki je skeč, v katerem se spominja, kako je ob izteku druge svetovne vojne rojstne Ponikve osebno osvobodil izpod nacifašističnega jarma. To je bila njegova želja, s katero je seznanil Kidriča, Vidmarja, Kardelja in druge. Pristali so, a se je zapletlo pri določitvi termina osvoboditve: Zlobec svoje vasi 1. maja ni utegnil osvoboditi, saj je takrat ravno dokončeval pesniško zbirko. Predlagali so mu 5. maj, a tedaj je imel na programu sestanek z italijanskimi založniki, 12. maja pa še s sovjetskim PEN klubom. Končno so družno našli prost termin: 19. maj 1945. »Se pravi,« je v skeču pripomnil komično resnobni voditelj oddaje Verč, »ko je bil ves svet že pijan od zmage, ste se vi šele pripravljali na osvoboditev Ponikev.« Zlobec mu je pritrdil in pohvalil okupatorje, ki so se prilagodili programu in v vasi potrpežljivo počakali na aretacijo. Sledil je še komični opis dogajanja in za grand finale vznesena recitacija pesmi Osvoboditev Ponikev.
Hja, nas je v gimnazijski knjižnici opozorila Mojca, pravi Zlobec je pravi pesnik, ne humorist. Da nam utegne biti manj kratkočasen kot tisti v Popru. Ni važno, smo zamahnili. Povabimo original!
Ko je bil star kot mi, komaj sedemnajst jih je imel, so ga konfinirali v Abruzzo, po kapitulaciji Italije pa se je vrnil domov in šel v partizane.
In se je izkazalo, da je tudi ta prav zanimiv. Pripovedoval nam je, kako se je pod fašizmom šolal v italijanščini, kako so ga iz koprskega semenišča izključili, ko so odkrili, da piše pesmi v prepovedani slovenščini in ureja ilegalno glasilo. Ko je bil star kot mi, komaj sedemnajst jih je imel, so ga konfinirali v Abruzzo, po kapitulaciji Italije pa se je vrnil domov in šel v partizane. Konec vojne je dočakal kot borec IX. korpusa v Trstu, zatem vpisal študij slavistike v Ljubljani in krenil na pesniško pot – v svojem skupnem prvencu Pesmi štirih, ki so leta 1953 izšle v zbirki Feniks pri Slovenskem knjižnem zavodu v Ljubljani, so Kajetan Kovič (1931–2014), Janez Menart (1929–2004), Tone Pavček (1928–2011) in Ciril Zlobec v času povojne kolektivistične graditeljske, »kramparske« poezije svoj krhki intimizem oprli zlasti na romantično in novoromantično izročilo in pesnili o ljubezni, samoti, smrti, naravi.
Že tam se je Zlobec izkazal kot pesnik ljubezni, ki jo je zatem še srčneje opeval v samostojnih zbirkah, začenši s Pobeglim otroštvom (1957). Pa ne samo o ljubezni.
Naslovna pesem mi ostaja ena najljubših v njegovem opusu:
Po lestvi otroške radovednosti
bi splezal prek plota resničnosti
in skril se pred samim seboj.
Za metulji otroških želja
bi letal ves dan
in padal,
vstajal,
padal
in se smejal.
Kolena bi mi krvavela,
dlani bi mi krvavele,
a jaz bi se smejal,
smejal do pijanosti.
A ko bi se utrudil,
bi počenil med rože
na sonce
in moja krvava kolena
in moje krvave dlani
cvetele bi z drugimi rožami,
najlepše in najbolj omamno
med vsemi.
Sam sebi, tostran plotu,
ki iskal bi pobeglo otroštvo,
se ne bi nikdàr več oglasil.
Sam sebi, tostran plotu,
ki iskal bi pobeglo otroštvo,
se ne bi nikdàr več oglasil.
Na gimnazijskem večeru smo dijakinje in dijaki pripravili tudi recital. Sam sem izbral daljšo pesem, prav tako iz Pobeglega otroštva, naslovljena je Vsakdanjost življenja in v njej lirski subjekt opisuje, kako igra: sam, proti vsem, za vse. Kart, ki jih ima v rokah, sploh ne vidi, za povrh je zelo utrujen in osamljen, nasprotniki na drugi strani mize pa so spočiti, skupaj držijo, sleparji, igra je ogabna, nepoštena, na mizi pa leži ves njegov zaklad: njegova mladost, njegova ljubezen, njegov ponos. Huda pesem.
Ah, da, saj res, da ne pozabim: pesnikova sobesednica na našem večeru, ena od profesoric, se Popra ni niti dotaknila, zato sem dvignil roko in gosta vprašal, kako gleda na svoj lik v humoristični oddaji. Druga profesorica me je prestrelila izpod čela, Zlobec pa se je nasmehnil. Povedal je, da je k njemu po nedavnem literarnem večeru na drugem koncu Slovenije pristopil neki možakar in povedal, da je preprost delavec, ki zanj najbrž ne bi vedel, če ne bi bilo TV Popra. »Kobal mi torej dela reklamo in nabira obiskovalce, tako da sem lahko samo hvaležen.«
***
Potem sva se srečala še velikokrat. Včasih sem ga poiskal, včasih sva trčila po naključju. Ko sem dosegel polnoletnost in v Ilirski Bistrici v petek trinajstega ob trinajstih opravil vozniški izpit, sem najprej srečal njega, seveda v družbi žene Veronike, tamkajšnje domačinke. Še pomnim pesnikovo čestitko: »No, če si pa v petek trinajstega ob trinajstih nar’dil izpit, te pa čakajo dolga leta srečne vožnje. Čestitam, srečno!«
Ciril in Veronika Zlobec med obiskom Kettejevega rojstnega Prema (Fotografija: Andraž Gombač)
Avto me je zatem večkrat popeljal vse do njega. Spoznaval sem tako pesnika kakor njegovo delo; Pesmim štirih in Pobeglemu otroštvu so sledile zbirke Ljubezen, Pesmi jeze in ljubezni, Čudovita pustolovščina, Najina oaza, Ljubezen dvoedina …
Ne, ni opeval samo žene, pesnil je še o ranjenem otroštvu, prestreljenem z vojno, o osamljenosti, tesnobi v nasilnem svetu, o slovenstvu, v zadnjih poglavjih dolgega življenja sta smrti hčerke Varje in sina Jaše v njem zbudili presunljive stihe o bolečini in življenjski sili …
V prvih poglavjih življenja je izkusil fašistično nasilje, udarec pa je vrnil, kakor ga lahko samo pokončen mož in umetnik: v jezik, ki so ga hoteli izbrisati, je prevajal najodličnejše italijanske pesnike, Danteja, Leopardija, Carduccija, Montaleja, Ungarettija, Quasimoda. Tudi sam je zazvenel v italijanščini, po Italiji je veliko nastopal, prejemal nagrade … Prevajal pa je tudi iz srbohrvaščine, posodil glas kolegom, kot so Davičo, Popa, Mihalić. Graditelj mostov, ne le med narodi, tudi med pesniškimi tradicionalisti iz svoje generacije in naslednjim rodom modernistov, ki jih ni zavračal. »Za slovensko poezijo je dobro, da je za nami prišla tako kakovostna generacija, ki je prinesla novo dimenzijo in potrdila, da je prav poezija tisti del slovenske literature, ki se najprej odzove,« mi je povedal.
Napisal je prozni avtobiografski pripovedi Moj brat svetnik (1970) in Spomin kot zgodba (1998), angažirane zapise pa je leta 1992 združil pod naslovom, ki se je povzdignil v že kar ponarodel aforizem, simbol narodne samobitnosti: Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko.
Leta 1998 je svojo življenjsko pot ujel v dve knjigi avtobiografije Spomin kot zgodba.
Deloval je kot novinar pri Ljudski pravici, Delu in na RTV, bil je predsednik založniškega sveta pri Lipi v Kopru in nekaj časa pri Državni založbi Slovenije. Vstopil je tudi v politiko, bil podpredsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva in v letih 1990-1992 član predsedstva Republike Slovenije. Predsedoval je Zvezi pisateljev Jugoslavije (1985–1986), bil dolgoletni glavni in odgovorni urednik Sodobnosti (1969–1999), z Jankom Kosom je urejal tudi literarno revijo Beseda (1952–1957). Prejel je več nagrad, med njimi Prešernovo in zlati znak svobode. Kot eden pobudnikov njene ustanovitve je bil tudi častni doktor Univerze na Primorskem.
***
Konec leta 2008 sva napravila obsežnejši intervju za 7. val, petkovo prilogo časopisa Primorske novice. Pripovedoval mi je o marsičem, se spomnil tudi, kako je ob rojstvu samostojne države v politiki nastopal kot kulturnik: »Hotel sem, da kot mlada država startamo iz nulte točke, da se otresemo obremenilne preteklosti, da poskušamo začeti z maksimalno pošteno politiko, brez podtikanj, brez izmišljenih obtožb. Žal ni šlo. Mali narodi nimamo objektivnih možnosti, da bi se uveljavljali pri velikih stvareh, zato se uveljavljamo pri majhnih. Te pa so nepomembne, če jih ne napihneš v velike. In zato se je pri nas uveljavilo to, čemur pravim afirmacija per negationem: posamezniki, stranke in drugi narodu ne ponujajo pozitivnih projektov, ampak raje silovito obtožujejo tako imenovane ‘druge’. Jaz sem dober, vsi drugi so slabi. Zmeraj sem se boril proti temu in se še danes, a to je globlja lastnost majhnih narodov, ki imajo občutek, da bi lahko veliko več naredili, ko bi le imeli možnosti.«
»Hotel sem, da kot mlada država startamo iz nulte točke, da se otresemo obremenilne preteklosti, da poskušamo začeti z maksimalno pošteno politiko, brez podtikanj, brez izmišljenih obtožb. Žal ni šlo.«
Samega sebe je imenoval skeptični utopist: »Postavljam si najambicioznejše cilje, recimo kot pesnik: rad bi napisal pesniško zbirko, ki bi bila nad vsem. Se trudim, mučim, ponoči se zbujam, popravljam, dopolnjujem, spreminjam, odvržem, dodajam, kot da delam za večnost. A hkrati se zavedam, da so moje ustvarjalne možnosti pogojene z nečim, kar je zunaj moje volje. Drugače rečeno: delam tako, kot da hočem biti Shakespeare, hkrati pa se zavedam, da nikoli ne bom Shakespeare. Pa se vseeno trudim. Le če imaš nedosegljive cilje in se zanje trudiš, boš dosegel največ, kar je možno. Skepsa je tu potrebna, da ne zapadeš v malodušje, ko vidiš, da ne moreš doseči svoje idealitete. To ne velja le za posameznika, ampak tudi za narod, državo. In prav tu vidim veliko travmo naše države. Nezadovoljni smo z vsako oblastjo in si pri vsakih volitvah govorimo, da bo nova gotovo popravila vse in da jo bomo nadzorovali, ali bo izpolnjevala volilne obljube. Jasno da jih ne izpolnjuje. Ko obljubljaš, namreč obljubljaš idealiteto, ki je v resničnem življenju nedosegljiva. Politike zato pogosto obsojamo, da so lažnivci, bleferji, populisti. Najhuje je potem, ko nas zajame malodušje in ko rečemo, da so tako ali tako vsi enaki in da ne bodo nič spremenili.«
»Le če imaš nedosegljive cilje in se zanje trudiš, boš dosegel največ, kar je možno. Skepsa je tu potrebna, da ne zapadeš v malodušje, ko vidiš, da ne moreš doseči svoje idealitete.«
Povedal mi je tudi, da je v zadnjem času napisal dve pesmi. Ena od njiju se mu je tedaj v slovenskem prostoru zdela neobjavljiva. »Ker v njej marsikaj očitam Bogu. Vzel mi je hčer in mi zdaj jemlje še sina, ki je neozdravljivo bolan. V pesmi pravim, da bi zelo rad verjel v Boga, pa ne verjamem. Če bi verjel vanj, bi mu marsikaj vrgel v obraz. Kajti on je vsemogočen, jaz pa sem nemočen. Če velja, da niti las nikomur ne pade z glave brez božje volje, je on kriv za ta absurd. Sem neverujoč, a strpen. Že od nekdaj me obkrožajo verujoči: moja mama je bila zelo verna, stric je bil duhovnik, brat kartuzijanec, mnogi moji prijatelji so verni. V svoji prijaznosti mi zdaj pravijo: ne žalostite se, gospod Zlobec, vašo hčer je poklical Bog, ona je zdaj pri njem srečna. Pa kako je srečna?! Vzeta je bila vendar iz prostora, ki je bil zanjo normalen. Človek še ne začne pošteno živeti, pa že gre. Skratka, zelo bridka pesem:
(…) Preganja in sledi mi bolečina
z obrazom mrtve hčerke. Brez srca,
potihoma zdaj jemlješ mi še sina.
Ni ena smrt dovolj? Zakaj oba? (…)
***
Cirila in Veroniko, ki sta dosegla diamantno poroko, bila skupaj več kot 60 let, je zadelo najhujše. Smrt otrok. Obeh. Iz cikla Dokler se še imava v zbirki Biti človek (Mladinska knjiga, 2014):
»Ne zapustita naju, očka, mama,
saj nisva čisto mrtva, še sva živa,
iz smrti v vajin se spomin seliva,
pustita naju vanj. Ne jokajta za nama.
Ne bolečina, rdeča nit spomina
naj vama k nama odstira svoja pota
v svet, kjer življenje s smrtjo se pobota,
v njem bomo spet, kot smo bili – družina …«
In kot družina spet sozvočje sreče,
še tam zdaj z njunim nemim glasom, žena,
ti v najin jútranji objem šepečem:
Zaustavljeni trenutek v naju sta,
veselega obraza in srca,
da z njima v sebi, skoraj pomlajena,
še midva se izvijava v nov dan.
Snemíva ta svoj črni pajčolan.
Veronika in Ciril leta 1952
Gnale so ga ljubezen, volja, trma. Opisoval mi je, kako skrbno ureja svoj bogati arhiv – še pred smrtjo ga je izročil rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice.
Zanimalo me je tudi, kako je bilo z urejanjem tistega ilegalnega glasila v prepovedani materinščini, zaradi česar so ga izključili iz semenišča. Je v tej njegovi prvi literarni reviji objavljal še kdo, ki ga poznamo danes? »Ne, ker sem jo v glavnem pisal sam,« se je zasmejal Zlobec. »Nobenega drugega ni bilo, ki bi bil kakorkoli nadarjen za pisanje ali vsaj imel tovrstne ambicije. A veste, kaj sem objavljal? V šoli so nam v glavo zmeraj vbijali, da je Italija dežela pesnikov in svetnikov. To mi je šlo na živce. Jezilo me je tudi, da je Prešernov Krst pri Savici tako kratek, medtem ko se Italijani ponašajo z dolgimi deli: z Dantejevo Božansko komedijo, Tassovim Osvobojenim Jeruzalemom, Ariostovim Besnečim Orlandom … Zato sem se lotil pisanja epa v tercinah, seveda po Dantejevem zgledu, in ga v nadaljevanjih objavljal v svoji reviji, seveda v rokopisu. In o čem sem pisal? Jasno, o slovenskem suženjstvu pod fašizmom! Ko so to odkrili, so me takoj zabrisali s semenišča, in to tik pred božičnimi počitnicami.«
Seveda sva precej besedovala o Pesmih štirih. Leta 2013, ob 60-letnici prelomne zbirke, sva ugotavljala, da so po vojni intimistične pesmi že pred njimi objavljali Ivan Minatti, Jože Udovič, Ada Škerl in še kdo, vendar kot posamezniki, ne kot enovita skupina. Štirje pesniški tovariši pa so bili sicer precej različni členi silno močne verige. »To je bilo tako pomembno dejanje za nas štiri in tudi za širše okolje, da mu pozornost posvečajo še danes, njegov pomen pa je še bolj razviden, kakor je bil takrat, ko nam je bil kot mladim ustvarjalcem najpomembnejši seveda izid naših pesmi v knjigi,« je pripovedoval Zlobec.
Pesniki štirih: Janez Menart, Ciril Zlobec, Kajetan Kovič, Tone Pavček
Sprva so se družili na literarnih večerih: »To je bil takrat zelo pogost način komunikacije z občinstvom. Prečesali smo vso Slovenijo, se za kak teden naselili v določeni pokrajini in tam obiskali vse mogoče šole, dvorane, gasilske domove … Štirje pesniki smo potovali s prozaistom – včasih je bil to Lojze Kovačič, včasih France Bevk. Med njima ni bilo nobene povezave, a dobro se nam je zdelo, da nastope pesnikov popestri prozaist. Nastopali smo po vrstnem redu, ki se je izkazal za najučinkovitejšega in ki smo se ga držali tudi pri urejanju Pesmi štirih. Obnesli smo se kot ubran kvartet, torej kot sicer različni ustvarjalci, ki pa prav z drugačnostjo zelo lepo podpirajo drug drugega. Na literarnih nastopih je najprej bral Kovič, ki je bil najbolj zadržan tako v obnašanju kakor v poeziji, nadaljeval sem jaz kot zelo čustven, sledil je prozaist, za njim pa še Pavček in Menart. Pavček je pojoče interpretiral svojo optimistično poezijo, zadnji pa je največkrat nastopil Menart, ki je s satiro in humorjem poskrbel, da ljudje z nastopa niso odšli preveč zamorjeni od naše bolečine.«
Štirideset let starejšega Franceta Bevka je v njihovo družbo pripeljal – avtomobil. »V času, ko je bilo v Ljubljani zelo malo vozil, so slovenski izseljenci v Ameriki Bevku podarili avtomobil,« se je spominjal Zlobec. »Ker pisatelj ni vedel, kaj bi počel z njim, ga je poklonil izvršnemu svetu, a s pogojem, da ga mora izvršni svet skupaj z voznikom posojati pisateljem, ko gredo na literarni večer. In res, naokrog smo potovali z Bevkom in ‘njegovim’ avtomobilom. Pa še eno lepo lastnost je imel Bevk: kamorkoli smo prišli, povsod je poravnal račun za pijačo. Bil je zelo razumevajoč do mladih.«
»Pa še eno lepo lastnost je imel France Bevk: kamorkoli smo prišli, povsod je poravnal račun za pijačo. Bil je zelo razumevajoč do mladih.«
Četverica pesnikov je kmalu ugotovila, da nastopi niso dovolj – treba bo izdati knjigo! »Ampak to ni bilo lahko, saj je bila knjiga takrat redkost,« mi je pripovedoval Zlobec. »Danes letno izide tristo pesniških zbirk, leta 1953 pa so samo tri: poleg naše še zbirki Maričke Žnidaršič in Branka Žužka. Mi štirje smo sprva nameravali uresničiti zamisel Janeza Menarta, največjega organizatorja med nami, da bi svoje zbirke izdali po tujem vzoru. Takrat je bila namreč povsod kriza s papirjem, tako da so tudi najuglednejši pesniki v Franciji izdajali drobne zbirke, obsegajoče dve tiskovni poli, torej 32 strani. Tudi mi smo razmišljali, da bi izdali štiri drobne zbirke v skupnem etuiju, a zamisel ni preveč dišala Mišku Kranjcu, odgovornemu uredniku pri Slovenskem knjižnem zavodu, ki je pozneje postal Cankarjeva založba. Rekel nam je: veste, fantje, papirja ni, poleg tega bi to terjalo štiri vezave … Pa saj ste prijatelji, zakaj torej raje ne izdate vsega v eni sami knjigi? Zamisel smo sprejeli, kakor smo sprejeli tudi pobudo resornega urednika Ivana Skuška, naj vsak od nas bralca v svoj razdelek vpelje s kratkim zapisom o tem, kaj je poezija. Zaradi teh zapisov, v katerih smo soglašali, da je poezija zelo pomembna prav zato, ker je dokončno nerazložljiva in odprta proti bralcu, ki jo doživi po svoje in jo tako dopolni, so Pesmi štirih dojeli kot manifest, in sicer še bolj v jugoslovanskem prostoru kakor v Sloveniji.«
Kmalu so se začeli vrstiti tudi prevodi v druge jugoslovanske jezike: »V Srbiji je več naših pesmi prevedla Desanka Maksimović, takrat ena najpopularnejših pesnic Jugoslavije, na Hrvaškem nas je prevajal Gustav Krklec, precej so nas vabili tudi na kongrese, simpozije, kot najaktualnejšo zanimivost slovenske poezije. Čez noč smo postali zelo brani in iskani, kar je v nas zbujalo ustrezno samozavest, kakor je za mladega človeka tudi normalno.«
Ciril Zlobec v svojem kabinetu na sedežu Slovenske akademije znanosti in umetnosti (Fotografija: Andraž Gombač)
A že je zorela nova generacija pesnikov, tako imenovani temni modernisti: Gregor Strniša, Veno Taufer, Dane Zajc. Slednji naj bi po prvotnih načrtih svoje pesmi izdal skupaj s Kovičem, Zlobcem, Menartom in Pavčkom. »Na začetku je Zajc celo nastopal z nami,« je potrdil Zlobec. »A ko smo pripravljali knjigo, je imel premalo pesmi, da bi lahko enakovredno sodeloval. Obenem je izstopal z upesnjevanjem hudega obupa in podobnega.«
Janez Menart, prepričan, da mora slovenska književnost priti »na tekoče«, ujeti ritem s svetovno, jih je organiziral tudi kot prevajalce: Kovič je prepesnjeval iz nemščine, Zlobec iz italijanščine, Pavček iz ruščine, Menart povečini iz angleščine in francoščine. V svojem jeziku so gostili velike tuje mojstre in z njihovo pomočjo žlahtnili lastno poezijo.
»Vsak izmed nas ima v bibliografiji več kot sto knjižnih naslovov: izvirne knjige, ponatise in prevode,« je našteval tedaj že osamljeni Zlobec. »Vsi štirje smo dobili veliko Prešernovo nagrado, vsi smo postali člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Morda je uspeh Pesmi štirih in njenih avtorjev tudi izjemna delavnost, ki smo jo ohranili skozi vse življenje. In ves čas smo ostali prijatelji. Nismo se razšli, kakor se običajno dogaja, iz ljubosumja, češ ta prehiteva, tisti zaostaja. Zelo korektni smo bili drug do drugega tudi po izidu Pesmi štirih. Če je kateri od nas pripravljal zbirko, smo rekli: no, to leto drugi ne bomo izdali svojih zbirk, da ne bi drobili pozornosti. Vseskozi smo bili kolegialni, kar je edinstven primer ne samo v slovenski, ampak tudi v svetovni literaturi. Štirje avtorji, ki smo bili na začetku skupaj iz romantizma, študentskega zanosa in podobnega, smo ostali povezani in delavni do konca, do trenutka, ko je našo prijateljsko skupnost začela redčiti smrt.«
Morda je uspeh Pesmi štirih in njenih avtorjev tudi izjemna delavnost, ki smo jo ohranili skozi vse življenje. In ves čas smo ostali prijatelji.
Ostal je zadnji od štirih pesnikov na prizorišču. »Tragedija je v tem, da sem najstarejši med naštetimi. In brez njih se čutim zelo osamljenega. Pa tudi skoraj vsi moji največji prijatelji, ki sem jih imel po svetu, po Jugoslaviji, na Češkem v Italiji, so pomrli ali pa so nebogljeno bolni. Nosim težo osamljenca. A pomen prijateljstva – in spet smo pri sobivanju trna in radosti – še bolj čutim zdaj, ko so mnogi moji prijatelji mrtvi. V knjigi Trn ali radost v srcu? sem zapisal tudi, da je privilegij imeti stike s takimi ljudmi, ki so obenem pomembni ustvarjalci in prijatelji brez zadržkov, pa četudi smo si različni in imamo lahko popolnoma različne poglede na svet. Ko sem na partijskem kongresu v Beogradu sesul skupna jedra, mi je čestital edinole škof Šuštar, pa se takrat sploh še nisva poznala! Pomembno je, da si zmožen ostati prijatelj z ljudmi, ki imajo drugačne nazore. Biti prijatelj s človekom, s katerim se o vsem strinjaš, je že kar dolgočasno. Navsezadnje smo si bili tudi avtorji Pesmi štirih značajsko zelo različni, pa tudi dokaj različne poglede na literaturo smo imeli. A ugotovili smo, da ne potrebujemo vodje, ki se mu bodo drugi podredili, saj tako drug drugemu dajemo, namesto da bi si jemali. Tovrstno metodologijo bi bilo dobro negovati tudi v okviru naroda in države. Spoštljivo priznavanje drugega bogati celoto!«
Pesnik Ciril Zlobec in slikarka Metka Krašovec sta leta 2015 v Konzorciju predstavila svojo skupno knjigo Ljubezen – čudež duše in telesa, veliko uspešnico, ki je že za pesnikovega življenja presegla naklado 10.000 izvodov. (Fotografija: Andraž Gombač)
Še pri 90 letih je ostajal družbeno angažiran, mlajših rodov pa ni obtoževal nedejavnosti: »Mlajši se bolj borijo s tem, kako biti kot umetnik sploh prisoten v družbi. Primerjajte samo ta podatka: ko so leta 1953 izšle znamenite Pesmi štirih, so istega leta pri Slovencih izšle samo tri pesniške zbirke. Danes jih izide od 250 do 300 na leto! Mlad avtor ima neizmerne težave, če hoče biti slišan. No, mojemu angažmaju je botrovalo še to, da sem Primorec, da sem doživel fašizem, se mu uprl, se svobodno in celo z navdušenjem priključil NOB, doživel partizanstvo v najčistejši podobi in ostal vse do danes prepričan, da tudi še tako zaprta lirika ne more živeti zunaj svojega časa. Usojeno nam je življenje v tem času in usojeno nam je, da smo Slovenci, naj nam je to všeč ali ne. Kolikor je v moji moči, se trudim uresničevati svoje geslo, ki sem ga oblikoval že pred štiridesetimi leti, ko so me prvič zvabili v politiko: po svojih močeh se bom trudil, da bi v kulturi ne bilo nikakršne politike, v politiki pa kar največ kulture. Danes so razmere zelo zaostrene: v politiki ni več kulture, v kulturi pa se ljudje žal borijo z eksistencialnimi težavami, namesto da bi družba ustvarila primerne pogoje za njihovo ustvarjenje.«
No, le prisluhnite koščku enega najinih telefonskih pogovorov. »Ni življenja brez trna, so pa tudi radosti«:
***
Njegove besede v teh jubilejnih dneh še mogočneje donijo na njegovem Krasu. Danes, v petek, se bodo Zlobcu ob 21. uri s pesniškim koncertom In na začetku je bila beseda poklonili v amfiteatru Kosovelovega doma v Sežani. Njegove pesmi bodo interpretirali Maja Blagovič, Tjaša Bucik, Aleksander Ipavec – Ipo, Vesna Jevnikar, Vladimir Jurc, Tinkara Kovač, Gojmir Lešnjak – Gojc in Ana Mezgec. Vstop bo prost, v primeru dežja bo prireditev v dvorani.
V nedeljo pa v pesnikove rojstne Ponikve ob 18. uri vabita družina Zlobec in tamkajšnja krajevna skupnost. Ob kratkem kulturnem programu bodo obudili spomin na njegovo bogato ustvarjalno pot, prisluhnili izbranim verzom in mislim ter se poklonili njegovemu prispevku k slovenski kulturi in literaturi.
Rojstna hiša v Ponikvah ob odkritju spominske plošče leta 2019 (Fotografija: Andraž Gombač)
Na rojstni hiši so v les že dolgo vrezani verzi: »Vse poti so se skrajšale: začenjajo se in končujejo na domačem pragu.«
Pred leti mi je Zlobec pripovedoval, da se v Ponikve žal vrača sila redko: »Imam številne bolezni, zato moram biti v mestu, blizu zdravniku. S krvavečim srcem se trgam od fizične prisotnosti na Primorskem. Nekdaj sem vsak prosti trenutek izkoristil, da sem sedel v avto in skočil dol, zdaj pa ne vozim več. Če že grem, moram koga prositi, da me pelje, potem pa imam vedno občutek, da sem na Primorskem samo oglednik, ne njen soustvarjalec. Zato sem se odločil za potezo: ko je vnuk praznoval štirideseti rojstni dan, sem hišo in posest v Ponikvah prepisal nanj. Naj gre naš kraški rod vsaj simbolno naprej.«
Spalnica v Ponikvah ali zametek pesnikovega muzeja? (Fotografija: Andraž Gombač)
Ah, da, še to, sem skoraj pozabil – daljši intervju konec leta 2008 sem pričel s tisto pesmijo, ki sem jo pred njim recitiral kot gimnazijec. Z Vsakdanjostjo življenja. Vprašal sem ga, ali je refren »Igram. Sam proti vsem. Za vse.« tudi njegov življenjski moto.
»Moja življenjska moralna drža,« je prikimal. In zaoral v odgovor, h kateremu se pogosto vračam: »Pesem ima zanimivo ozadje. Nastala je leta 1957, ko sem bil urednik literarne revije Beseda, v kateri smo objavili odlomek iz romana Lojzeta Kovačiča Zlati poročnik, ki je po vsej Jugoslaviji zbudil velik politični odpor. Kovačič je bil na sodišču obtožen protidržavnega delovanja. Kot urednik sem se zavzel zanj, a brezuspešno. Zato sem se sam obtožil: če je kriv on, sem še bolj kriv jaz, ki sem to objavil. Šlo je torej za mojo moralno protestno gesto. Razpoloženje je v pesmi takšno, ker so name pritiskali na vseh koncih in krajih. Hoteli so, da bi bil vsaj tiho, a sem kljuboval. Prišlo je do procesa, ki je bil zelo razvpit. Branilec si ni upal zagovarjati, bilo ga je strah, zato sem se mu odpovedal in kar sam branil Kovačiča in sebe. Končalo se je tako, da je bila revija zaplenjena in ukinjena, a nihče ni šel v zapor, kot je zahtevala obtožnica. In Kovačič je za isti tekst dvajset let pozneje dobil Prešernovo nagrado. Evolucija. V pesmi pravim, da igram sam proti vsem, ker so se mnogi bali pokazati, da so na moji strani. Čutil sem se resnično osamljenega, hkrati pa sem bil kraško trmast in po svoje tudi ponosen na moralno moč v sebi, s katero si upam sam proti vsem. Za vse. Ta ‘za vse’ je moja moralna drža že vse življenje. Med vojno sem na smrt ranjenega tovariša tri kilometre vlekel s sabo, pa čeprav sem vedel, da bo umrl. A ga nisem mogel pustiti sovražniku. Zaradi etike. Ko so me svarili, naj ukrotim sina, ki je bil kot študent zelo revolucionaren, sicer da ga bodo zaprli, sem rekel: ‘Ne. Rajši vidim, da ga zaprete, kot da bi mu jaz, njegov oče, lomil hrbtenico. Iz zapora lahko pride kot pokončen mož, če pa mu jaz pri njegovih dvajsetih letih lomim hrbtenico, bo pohabljen za vse življenje.’ Večkrat bi lahko popustil – zaradi strahu, zaradi interesa, zaradi družine. A sem tvegal vse, ker sem se vedno držal tega: če popustiš pred samim seboj, če zatajiš lastna moralna načela, je to najhujši poraz. Tvegaš, da se ne boš več spoštoval in boš vse življenje pohabljenec.«
»Ko so me svarili, naj ukrotim sina, ki je bil kot študent zelo revolucionaren, sicer da ga bodo zaprli, sem rekel: ‘Ne. Rajši vidim, da ga zaprete, kot da bi mu jaz, njegov oče, lomil hrbtenico. Iz zapora lahko pride kot pokončen mož, če pa mu jaz pri njegovih dvajsetih letih lomim hrbtenico, bo pohabljen za vse življenje.’«
Če so vas na kaki večerni zabavi že kdaj obtožili cinizma, si tega ne jemljite preveč k srcu: Tacit bi bil nedvomno še stokrat hujši. Predstavljajte si kombinacijo rimskega senatorja, vojnega poročevalca in tistega prijatelja, ki si ne more kaj, da vam ne bi do najmanjših podrobnosti kar naprej razlagal, zakaj je vse zavoženo, obsojeno na propad in za dobro mero verjetno še skorumpirano. Kaj dobimo? Publija Kornelija Tacita, najbolj neusmiljenega zgodovinarja (in verjetno tudi najbolj tečnega udeleženca večernih zabav), ki je besedo vihtel kot gladij in za seboj puščal sled na koščke nasekljanih cesarjev in njihovih egov. Tacit je na začetku drugega stoletja našega štetja, za časa vladanja Trajana in Hadrijana, zabeležil zgodovino mesta Rima od njegove ustanovitve dalje.
Besedo je vihtel kot gladij in za seboj puščal sled na koščke nasekljanih cesarjev in njihovih egov.
Rodil se je okoli leta 56 našega štetja, za časa Neronove vladavine, na pomemben položaj pa se je povzpel med vladavino flavijske dinastije. Bil je senator, konzul in guverner, torej je do potankosti poznal vse podrobnosti rimske politike, poleg tega pa je bil dovolj pogumen, da je o tem lahko tudi neustrašno pisal, kar je bilo tedaj prava redkost. V tistem času so bili zgodovinarji pogosto priliznjeni dvorni laskači s celimi zvitki klečeplaznih hvalnic, zato si lahko predstavljate, da je Tacit izstopal kakor toga na nudistični plaži. Čeprav je sam trdil, da si želi pisati sine ira et studio, torej »brez jeze ali pristranskosti«, iz njegovih zapisov pogosto vejeta prav slabo prikrita jeza in pristranskost. Da bi v njegovi elegantni latinščini prepoznali prezir, ne potrebujemo literarnega mikroskopa. Vsaj tako so mi povedali (plebejec, kakršen sem, sem delo namreč prebral v angleščini).
Pred avstrijskim parlamentom na Dunaju sedi Tacit, ki ga je izklesal kipar Karl Sterrer (1844–1918). (Fotografija: Walter Maderbacher, Wikimedia commons)
Anali, Tacitov magnum opus, zajemajo vladavino cesarjev Tiberija, Kaligule, Klavdija in Nerona, od Avgustove smrti leta 14 našega štetja do kaosa, ki je zavladal po Neronovem samomoru leta 68 našega štetja. Zgodovine pa nadaljujejo z letom 69 našega štetja, ki so ga poimenovali tudi »leto štirih cesarjev«, in zajemajo vzpon Flavijske dinastije, čeprav nas ohranjeno besedilo pripelje le do leta 70 našega štetja. Tacit nam Rim predstavi kot veličastno, sijočo greznico, katere mogočno površje prikriva paranoično, klečeplazno in morilsko podzemlje. Pri njegovih delih ne gre za zgodovino v sodobnem smislu nevtralne analize. So poučne zgodbe, prežete z ironijo in s psihološkim vpogledom.
Tacit nam Rim predstavi kot veličastno, sijočo greznico, katere mogočno površje prikriva paranoično, klečeplazno in morilsko podzemlje.
Tacitova dela sicer premorejo številne nepozabne trenutke, med katerimi pa po zaslugi pripovedne moči in brezčasne relevantnosti izstopajo predvsem trije.
Prvi: Germanikova smrt. Ta zgodba je rimski ekvivalent tovrstne: Kaj pa, če bi Johna F. Kennedyja v tujini zastrupila CIA, nakar bi njegov duh preganjal narod? Germanik, Tiberijev posvojenec, v vojski in med ljudmi strašansko priljubljen, je skrivnostno umrl v Siriji. Tacit opisuje njegovo počasno umiranje, njegove zadnje besede in vsesplošno razširjeno sumničenje, da je umor pravzaprav naročil Tiberij, da bi se znebil tekmeca. Tacit tega sicer ne pove naravnost, vendar mu tega niti ni treba storiti. Iz njegove pripovedi pronica implicitno namigovanje, tiste vrste tiha obtožba, zaradi katere bi v prostorih senata zavladala gromka tišina. Germanikova smrt tako postane simbol za teme, ki se jih Tacit loteva vedno znova: kako krhka je krepost v skorumpiranem sistemu, kako nevarna je priljubljenost v primežu avtokracije in kako zlagano je žalovanje cesarjev.
Germanik, Tiberijev posvojenec, v vojski in med ljudmi strašansko priljubljen, je skrivnostno umrl v Siriji.
Drugi: pripoved o velikem rimskem požaru leta 64 našega štetja in Neronovo domnevno igranje na gosli (no ja, verjetno je šlo bolj za brenkanje na liro). Slovita podoba namreč izvira prav iz tega dela. Tacit, blago rečeno, ni najbolj navdušen nad Neronom, vendar ga nikoli dobesedno ne okrivi za požar. Namesto tega opiše Neronovo odločitev, da krivdo za požar naprti kristjanom, kar je tudi prvi nastop te dokaj nove verske skupnosti v rimski literaturi.
Tako je Neronovo opazovanje gorečega Rima ob glasbeni spremljavi naslikal Tancredi Scarpelli (1866–1937).
Tacit opisuje, kako so kristjane aretirali, mučili in usmrtili na groteskno javne načine, denimo tako, da so jih polili s smolo in jih zažgali kot človeške bakle, ki so nato osvetljevale Neronov vrt (elektrike pač še niso izumili, kaj pa naj bi storil drugega?). To je trenutek globoke groze in eno prvih nekrščanskih pričevanj o tej novi veroizpovedi, ki ponuja mračen vpogled v versko preganjanje in politični razkol. Je pa tudi trenutek razhajanja. Rimsko cesarstvo je prej strpno prenašalo druge kulture in veroizpovedi, če le niso ogrožale javnega reda in politike. Neron in Domicijan pa sta bila med redkimi cesarji, ki so dejavno preganjali tiste, ki se niso ravnali v skladu z državno politeistično veroizpovedjo. Pripoved o Neronovem grdem obnašanju je tako zelo živa, da iz nje že kar domnevamo, kako so bili v antičnem Rimu vsi nestrpni do drugih veroizpovedi, kar večino časa sploh ni bilo res. Gre za primer, kako lahko nepozabna zgodba zasenči resnično zgodovino in napačno obarva naše razumevanje.
Tacit opisuje, kako so kristjane aretirali, mučili in usmrtili na groteskno javne načine.
Tretji: samomor Seneke. Neron je temu filozofu, državniku in svojemu nekdanjemu učitelju ukazal, naj si vzame življenje. Tacit nam postreže s presunljivim opisom Senekovih zadnjih ur, ko si je prerezal žile. Podoba Seneke, ki poskuša ohraniti svoje stoično dostojanstvo, medtem ko njegovo telo še zadnjič trmasto zavrača sodelovanje (ker so mu žile zelo počasi krvavele, je trpel še dlje), je postala metafora za propad plemenitih idealov v času izdajstva. Na delu pa je še nekaj povsem lastnega Tacitu: psihološka, ironična, boleče človeška osredotočenost na človeško bolečino.
Senekov samomor, kakor ga je upodobil španski slikar Manuel Domínguez Sánchez (1840–1906).
Tacitov slog je notorično jedrnat in napet kot navita vzmet. Njegova latinščina je kot rimska arhitektura, prikazana v najboljši luči: stroga, funkcionalna in osupljivo elegantna. (Še enkrat poudarjam: to so mi povedali drugi. Svetlana, prosim za komentar!) Tacit ni le poročal o dogodkih, pač pa je oblikoval spomine in ustvarjal moralna merila, v luči katerih lahko naslednji rodovi sodijo o preteklosti.
Tacit ni le poročal o dogodkih, pač pa je oblikoval spomine in ustvarjal moralna merila, v luči katerih lahko naslednji rodovi sodijo o preteklosti.
In prav to je navsezadnje Tacitova resnična zapuščina. Ni bil le kronist dejstev, pač pa predvsem kurator presoj. Njegove zgodbe so zvrhano polne arhetipov: tiran, mučenik, priliznjenec, stoik. Rim, ki nam ga predstavlja, je dramsko delo s tako zelo prepričljivimi igralci, da jih še tisočletja pozneje tudi mi vedno znova z veseljem občudujemo v naših političnih gledališčih. Sodobni bralci še vedno navajajo Tacita, ko govorijo o totalitarnih režimih, propagandi ali sostorilstvu mimoidočih prič. Predstavljajte si Georgea Orwella v togi; rezultat bi bil morda nekaj podobnega Tacitovim zgodbam.
Četudi je Tacit svoja dela zapisal pred skoraj dvema tisočletjema, se še vedno zdi presenetljivo moderen. Razumel je, da moč resnico ne le pokvari, pač pa tudi izkrivi, in da zgodovino pogosto pišejo tisti z najostrejšim peresom, ne tisti z najčistejšim srcem, in da cesarstva ne propadajo le zaradi tujih vpadov, pač pa tudi zaradi gnilobe, ki jih razkraja od znotraj. Livijevo opisovanje zgodovine se bere kot vzpodbuden ep, Tacitovo pa kot moralna obdukcija. Livij je slavil mite, ki so botrovali nastanku naroda, Tacit pa jih je plast za plastjo odstranil in izpostavil gole kosti.
Livijevo opisovanje zgodovine se bere kot vzpodbuden ep, Tacitovo pa kot moralna obdukcija.
V svetu, kjer se dezinformacije širijo z bliskovito hitrostjo tvita in kjer je meja med novicami in pripovedjo bolj nejasna kot kdajkoli prej, je prebiranje Tacitovih zapisov tem pomembnejše. Opominja nas, da preteklost ni ogledalo, temveč mikroskop. Skozenj ne preučujemo le tega, kaj je Rim dejansko bil, pač pa tudi, kar bi lahko bili mi sami – ali kaj lahko postanemo, če izgubimo integriteto, pogum in resnico.
Ko se boste naslednjič udeležili zabave, na kateri bo kar mrgolelo optimistov, torej poskusite naslednje: dvignite kozarec in nazdravite Tacitu, starodavnemu zgodovinarju, ki je jasno videl prav vse, zlasti sebe. A nikar se ne začudite, če bo v sobi kar naenkrat zavladala tišina.
*
Komentar Svetlane Slapšak:
Ali je Tacit res pisal sine ira et studio? Prej nasprotno: na slogovni ravni se je veliki umetnik besede brez težav, elegantno in suvereno držal svojega načela. Na ravni naracije pa dogodki in zapleti, za katerimi stojita njegov izbor in moralna presoja, pri bralcu izzovejo enak bes in enako naklonjenost, ki sta motivirala že avtorja. Kontrast med objektivnostjo sloga in grozotami, ki so tema pripovedi, pravzaprav še poveča bralčev bes in njegovo naklonjenost – slednjo sicer zelo zelo redko. A junaška sužnja, ki brani svoje človeško dostojanstvo, nam ostane v spominu bolj kot kak nori vladar.
Tacit je živel v obdobju norih vladarjev, in to je zaslužno za njegovo današnjo aktualnost.
Tacit je živel v obdobju norih vladarjev, in to je zaslužno za njegovo današnjo aktualnost. Ostaja izzivajoče vprašanje, kako mu je uspevalo ostati živ. Morda ker je bil tacitus (tisti, ki molči)? Tega ne vemo. Vrnimo se torej k norcem na oblasti in poduku, ki nam ga Tacit posreduje v latinščini, pri čemer ima enega samega resnega konkurenta – Cicerona. Zgodovina grozot, ki jim je bil Tacit priča, je povsem drugačna od tistih, ki jih opisuje drugi zgodovinar, prav tako priča velikih nesreč, Grk Tukidid. Vojne, propad poljedelstva, bolezni in slabe politične odločitve oziroma umiranje neposredne demokracije v Tukididovem delu ne puščajo prav nič več upanja kot zgrešen sistem vladavine (cesarstvo namesto republike), propad morale in vrhunska zloba v Tacitovem delu. Vendar oba zgodovinarja svet opazujeta s takšno intelektualno samozavestjo, da se nekje morata pokazati grenkoba in sarkazem, četudi samo v preblisku, kot dokaz o sreči pisanja samega.
Vojne, propad poljedelstva, bolezni in slabe politične odločitve oziroma umiranje neposredne demokracije v Tukididovem delu ne puščajo prav nič več upanja kot zgrešen sistem vladavine (cesarstvo namesto republike), propad morale in vrhunska zloba v Tacitovem delu.
Današnji bralec Tacita je izrazito osamljeno bitje. Koliko je takih na planetu – deset, sto? Ob vseh grozotah prvega stoletja cesarstva, nestrpnosti in nepredstavljivi krutosti bralec kmalu opazi, da manjka ključni element, ki bi dopustil primerjavo z današnjim svetom: neumnost. Z žalostjo moramo ugotoviti, da se neumnosti ne da opisati, da se zgodovinopisje upira opisu bebave zlobe. Tacit še verjame v človeško dostojanstvo, saj ga je videval. Mi ga ne vidimo več, zato obupno potrebujemo Tacita. Potrebujemo strukturo, v kateri je na prvem mestu razlaga o okoliščinah, potem o značajih, o prvinah večinoma nesrečnih naključnosti, in končno opis izbranih trenutkov groze, ne popolna slika – samo nekaj izrazitih posameznosti. Nikoli do zasičenosti.
Ob vseh grozotah prvega stoletja cesarstva, nestrpnosti in nepredstavljivi krutosti bralec kmalu opazi, da manjka ključni element, ki bi dopustil primerjavo z današnjim svetom: neumnost.
Tacitova zgodovina je prva, ki je zasnovana na kritiki družbenega sistema, in prva, ki raziskuje poreklo človeške zlobe. Narava, nesreče, božanske muhe, prekletstvo rodu – nič od tega ni zadostno opravičilo, da obstaja posameznik, ki ima moč, a jo uporablja samo za to, da sočloveku povzroča zlo. Bistvena mu je moč sama. Ko pridemo do tega spoznanja, je rešitev jasna – razpodelitev moči. Tacit ne omenja družbene enakosti in sodelovanja. Dovolj je, da prikaže panoramo zla.
