AirBeletrina - Adijo, Dunaj
Panorama 18. 3. 2021

Adijo, Dunaj

Fotografija: Wikipedija

Noč je bila mrzla in turobna. Veter me je rezal po obrazu in ledena glazura na pločniku je škripala pod mojimi hitrimi koraki. Vlak odpelje s postaje pet čez dve. Tja sem prišel deset do, kupil karto in prižgal cigareto. To razvado bom moral počasi opustiti, sem pomislil in z užitkom do vrha napolnil pljuča.

V kupeju je bilo prijetno toplo. Slekel sem svoj edini zimski plašč, ki je bil za odtenek manj zdelan kot usnjeni čevlji z zlizanim podplatom, ki sem jih zbrcal z od mraza otrplih stopal. Takoj, ko prispem v Ljubljano, grem po nov plašč in nove čevlje. Zase in zanjo.

Raztegnil sem se čez dva sedeža ob oknu in še preden smo se odpeljali, zaspal. Sanjal sem, da hodim po Koroški ulici in po tleh je bilo polno denarja. Hodil sem in ga pobiral, zdaj dvajset, zdaj petdeset, zdaj stoevrske bankovce, ki so ležali povsod. Imel sem jih že toliko, da jih nisem več mogel držati, in so mi padali iz naročja. Naenkrat sem izgubil vid, vse je postalo megleno. Bilo je hrupno od prometa, okoli mene je bilo veliko ljudi. Nisem vedel, kje sem in kam grem. Zgrabila me je panika, ki mi je kot hladna kača ožemala telo.

Zbudilo me je šumeče, nerazločno sporočilo iz zvočnika. Bil sem prepoten in roka mi je zaspala. Medtem ko sem jo s stresanjem skušal osvoboditi mravljincev, sem opazil, da stojimo. Meglica se je dvigala in skozi oblake se je nežno nasmihalo jutranje sonce. Ob misli, da jo bom kmalu videl, sem pozabil na slabe sanje. Bil sem pomirjen kot že dolgo ne.

Ves mesec sem igral, malo po kavarnah in malo več po mrzlih dunajskih ulicah. Sit sem bil Dunaja. Sit violine in vetra in mraza. Sit slabe dunajske kave in konzervirane hrane. Sit dolgih voženj na obrobje mesta, sit tuje postelje in sit samote. Dnevi na Dunaju so se vlekli kot lene sive stonoge. Včasih bi lahko prisegel, da se kazalec že celo uro ni premaknil za več kot pet minut. Še malo sem zaprl oči in si v mislih predvajal prejšnji večer, ko sem igral v parku blizu mestne hiše. Božič je bil. Velike puhaste snežinke so počasi padale, božične lučke so osvetljevale noč in okoli mene se je nabiralo vse več ljudi. Naenkrat je bila množica pisanih kap okoli mene tolikšna, da sem se počutil kot rock zvezda. Zrak je imel vonj po dimu, kuhanem vinu in pečenih avstrijskih klobasicah. Igral sem Mozarta, Brahmsa, Vivaldija, Chopina … in čeprav so bili moji prsti na koncu večera bolj rdeči od klobasic, ki so mi dražile lačen želodec, sem tisti večer prav zares užival v igranju, pa tudi izkupiček je bil lep. V celem mesecu sem zaslužil več, kot sem upal, in skoraj vse sem prihranil. Nekaj malega sem dal prijateljevi babici v zahvalo za prenočišče, ostalo pa spravil v svoj črn zvezek, ki je bil v tistih časih moj edini prijatelj.

Z Lauro živiva v majhnem stanovanju, v centru Ljubljane. Laura dela v kavarni pri Lutkovnem gledališču. Spoznala sva se lani decembra, ko sem imel tam svoj solo glasbeni večer. Pred dvema mesecema je zanosila. To sem izvedel trinajstega novembra, dober mesec nazaj. Tega nisva načrtovala, saj sva se že tako komaj prebijala iz tedna v teden.

»Ne moreva ga obdržati, saj veš to, ne,« je rekla z zaprtimi očmi, ko sva že več ur v tišini ležala na tleh dnevne sobe. Tisto noč nisem spal niti minute. Gledal sem Lauro in tuhtal. Želel sem si ustvariti družino z njo. Želel sem ji dokazati, da sem sposoben poskrbeti zanjo, da je z mano varna. Ali pa sem to želel dokazati sebi. Navsezadnje sva oba v poznih dvajsetih, jaz bom drugo leto že trideset, ona je tri leta mlajša. Ko se je zbudila, sem ji predstavil svoj poslovni načrt.

 »Decembra grem igrat na Dunaj, če zaslužim dva tisoč evrov, bo to dovolj za vse, kar rabiva za začetek, in ga bova obdržala!« Bil sem prepričan, da mi bo uspelo.

»Veš, kako hitro lahko zapraviš dva tisoč evrov, samo pomisli – voziček, previjalna miza, plenice, posteljica, oblačila, ki jih takoj preraste, pa igrače …«

»Laura, prosim, moram poskusiti! Nikoli ne bo idealen čas, ne moreva upati, da bova kdaj bolj pripravljena, vem pa, da bom naredil vse, kar je v moji moči, če to pomeni, da bom lahko oče tvojemu otroku.«

»Jaz pa nisem prepričana, da bi rada pripeljala otroka v ta svet. V globalno segrevanje, v revščino, v droge, v kapitalizem. V svet, kjer so zmagovalci tisti, ki znajo bolje izkoriščati šibkejše. In sploh ne vem, če mu imam kaj dati. Kaj če bom slaba mama. Kaj če se rodi brez ene roke in ga ne bom znala imeti rada. In mu bom zamerila, da mi je vzel življenje. In kaj, če bom potem samo še mama. To bo moja vloga v tej družbi. Sploh še nisem začela živeti svojega življenja, sploh ne vem, kdo sem in kaj hočem. Sploh ne vem, če hočem …«

Objel sem jo in jo utišal s poljubom.

»Vse bo v redu, obljubim. Prosim, dovoli mi, da vsaj poskusim. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, se lahko še vedno odločiva, ko se vrnem.«

Stavbe, ki so švigale mimo okna, mi niso bile več tuje. Še malo, pa bom doma. Kako bo Laura pogledala, ko bo videla, da prinašam celo bogastvo, sem ponosno pomislil.

Vstal sem, se obul, si na predolge lase poveznil kapo in si okoli vratu zavil zelen šal, ki mi ga je Laura podarila za popotnico. Ni vedela, da pridem danes. Pogledal sem na uro. Bila je pet čez osem. Odločil sem se, da bom najprej skočil do frizerja, da mi uredi štrenasto gnezdo na glavi, in nato šel po nov plašč zase in zanjo. Starega sem pustil na sedežu. Grelo me je vznemirjenje.

Vlak je ustavil. Pobral sem svoje stvari, in ko sem že odhajal iz kupeja sem ugotovil, da nimam nahrbtnika. Vrnil sem se nazaj. Nisem ga videl. Pogledal sem pod sedeže, na police nad sedeži, nikjer ga ni bilo. Nekdo ga je moral ukrasti, medtem ko sem spal. Potem pa sem se spomnil. V njem sem imel črn zvezek! Padel sem iz pečine in pristal na obrazu.

Zagnal sem se na hodnik in pregledal vse kupeje. Srce mi je utripalo kot ponorelo. Ne, ne, ne,  prosim ne, prosim ne, prosim ne, prosim, prosim, prosim ne … Neee!

Stekel sem do sprevodnika: »Gospod, prosim, pomagajte mi. Prosim! Jaz … imel sem nahrbtnik … tam, na sedežu … črn nahrbtnik … ni ga nikjer … ne najdem, prosim …«

»Hja,« je brezbrižno, skoraj posmehljivo odvrnil sprevodnik, »to se tukaj redno dogaja. Bo treba drugič bolj paziti na svoje stvari. Kaj so vam vzeli?«

»Nahrbtnik! Črn nahrbtnik!«

»H-h, klasika,« se je namrdnil.

Najraje bi ga na gobec.

»Lahko prijavite krajo na policijo, ampak v večini primerov se lopovov ne odkrije. Jebi ga.«

Komaj sem se zadržal, da ga nisem premlatil. Kako ne razume!?

»Ste pogledali na stranišče? Tja jih odvržejo, ponavadi jih prej spraznijo, a jebi ga.«

Zagnal sem se do wc-ja in tam je bil.

Na tleh.

Ob njem prazna rjava denarnica.

Odprl sem ga.

Bil je notri.

Moj črn zvezek.

Odprl sem ga na sredini.

Poletel sem kot feniks iz pepela.

Z novo frizuro in v novem plašču sem kot vojni heroj z vrečo, v kateri je bil plašč za Lauro, korakal proti domu. Ko sem prišel v stanovanje, je ni bilo. Pomislil sem, da je najbrž v službi. Odločil sem se, da grem pod tuš. Šel sem v spalnico, se slekel, položil dolg, eleganten bež plašč na njeno stran postelje, nato pa na nočni omarici zagledal ovojnico, na kateri je bilo napisano moje ime.

Ne morem več.

Oprosti.

Prosim, ne sovraži me.

Laura