Takoj, ko opazimo najnovejše literarno delo italijanskega pisatelja in doktorja fizike Paola Giordana, naslovljeno (in tudi napisano) V času epidemije, se porodita dve glavni vprašanji. Prvo je zagotovo, ali je ta knjižni odziv na trenutno epidemološko situacijo prišel prenaglo in kaj lahko sploh doprinese, drugo pa je, ali je tudi izdaja take knjige v takih okoliščinah na tak način poteza oziroma simptom t. i. vojnega dobičkarstva. To drugo lahko takoj mirno izključim, pa ne samo zato, ker bo avtor del dohodka iz avtorskih pravic daroval dobrodelnim ustanovam za zdravstvene raziskave in tistim, ki se borijo, da bi pozdravili okužene, kot lahko preberemo v kolofonu, ampak tudi zato, ker gre za senzibilnega in empatičnega avtorja, ki se v vseh svojih prejšnjih delih ukvarja z zapletenimi mrežami človeških odnosov in krhkostjo posameznika, ki se znajde sredi njih. Tako se v prvencu Samotnost praštevil, za katerega je dobil najprestižnejšo italijansko literarno nagrado Strega, ukvarja z negotovim odnosom med odraščajočima fantom in dekletom, v Človeškem telesu s travmatično izkušnjo vojakov med in po misiji, v Črnini in srebru pa z obrnjenimi vlogami v nekem gospodinjstvu. Vsem trem knjigam, ki so prevedene tudi v slovenščino, so skupni ranjeni, zaznamovani posamezniki, ki se zaradi nepredvidenih okoliščin znajdejo na robu prepada. Tudi knjiga V času epidemije je v tem pogledu v sozvočju z njegovim opusom, saj poskuša z njo resda razumeti in doumeti situacijo, v kateri smo se znašli, a to počne skozi prizmo zapletene mreže človeških odnosov.
Zato se je treba posvetiti še prvemu, bolj kompleksnemu vprašanju; kaj lahko nekdo brez distance, tako časovne (knjiga je bila napisana med 29. februarjem in 4. marcem 2020) kot prostorske (Italija kot eno izmed svetovnih žarišč epidemije) zares ubesedi. Pričujoča knjižica, ki vsebuje le 60 na redko popisanih strani, je v svojem smislu neka zbirka esejev na temo epidemije koronavirusa, lahko bi ji rekli tudi dnevnik, saj je pisanje datumsko vodeno. Ker je Giordano tudi fizik, se za začetno razlago epidemije zateče v številke, ker se tam počuti zelo domače, saj so epidemije v svojem bistvu matematične, matematika pa »v resnici ni znanost, ki se ukvarja s številkami, pač pa z odnosi. Opisuje povezave in zamenjave med objekti, pri čemer poskuša zanemariti, iz česa so, in jih abstraktno predstavlja kot črke, funkcije, vektorje, točke in ploskve.« Giordano pojasni takratne številke okuženih, tistih, ki so okužbo preboleli, in tistih, ki so nanjo dovzetni; matematično širjenje okužbe s principom R0, ki pomeni, na koliko ljudi okuženi prenese okužbo; kaj pomeni eksponentno naraščanje in kako ustaviti širjenje okužbe. Številke so na njegovi strani, saj zaradi njih ne izpade nevedno, hkrati pa jih razloži dovolj poljudno in s stvarnimi primeri (npr. širitev okužbe kot podiranje kegljev), zato ne postane nerazumljiv ali odmaknjen. Tudi sicer se mu misli o epidemiji utrinjajo na podlagi raznih spominov iz otroštva, kar deluje neprisiljeno in precej spontano, čeprav je uporabljeno premišljeno, pa naj gre za očetov dobronamerni nasvet o previdni vožnji, saj se nevarnost ob prekoračitvi hitrosti nelinearno poveča, ali za trpko izkušnjo izpuščajske bolezni pri dvanajstih letih, zaradi katere je bil zelo kužen in je rojstni dan prejokal v samoti.
A bolj kot s samim virusom in z epidemijo se ukvarja z odnosi med ljudmi, z zapleteno mrežo globalnega prebivalstva in s tem, kako vplivamo eden na drugega, tudi če se tega ne zavedamo vedno – kot fiziku se mu v tekst (morda nezavedno) vpiše teorija kaosa. Jasno detektira nekatere naše odzive na karantensko stanje, sploh to, od kod prihaja motivacija za paniko, strah, rasizem, hkrati pa na vse skupaj gleda širše, kar je tista prava dodana vrednost knjige. V poglavju Selitve namreč razlaga, da ni nič presenetljivega, da zaradi našega nasilja nad okoljem prihajamo v stik z novimi povzročitelji bolezni, »ki so še pred kratkim mirno čakali v svojih naravnih nišah«, in kasneje izlušči hipotezo, da je epidemija samo simptom, okužba pa je posledica ekologije, kar je močno in tehtno stališče. Ugotavlja, da imamo v karanteni čas za premislek o tem, da nismo samo del te globalne človeške mreže, ampak tudi »najbolj invazivna vrsta v veličastnem, a krhkem ekosistemu«.
Knjigo sklene v optimističnem tonu (naj vse to ne bo zaman!), kar je predvidljivo in celo rahlo naivno, a je vseeno v uteho. Največja slabost knjige je predvsem njena kratkost, a tu se je verjetno lovila aktualnost, napisana pa je tudi v nekem posebnem zamahu, zagotovo kakšna daljša dela še sledijo – ob tem komaj čakam tudi morebitno branje del izpod rok kakšnih bolj ciničnih in satiričnih avtorjev. Čeprav knjiga ni revolucionarna in ne pokaže nobenega res radikalno novega pogleda na epidemijo, je ključna kot urejen dokument tistih misli, ki nam cele dneve rojijo po glavah, njena jasna pripovedna struktura pa je odlična za boj proti tesnobi.
Paolo Giordano, V času epidemije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020. 60 str., 9,99€. Prevedla Jerca Kos.
