Rezultati nedavnih mednarodnih primerjalnih raziskav znanja (PIRLS 2021, PISA 2022) med drugim kažejo, da je bralna pismenost mladine v Sloveniji pod povprečjem držav OECD in da izrazito upada. Vsaj na prvi pogled je to nenavadno, saj v Sloveniji poteka kar precej dejavnosti, ki naj bi poskrbele za nenehno izboljševanje bralne pismenosti. Torej poskusimo pogledati na zadeve vsaj malo drugače …
Počasno tovornjakarsko pospeševanje pismenosti
Koliko nas ve, da imamo spletno stran PISMEN.SI? Pa spletno stran Družinska pismenost? Da imamo Nacionalno strategijo za razvoj bralne pismenosti 2019–2030 in Nacionalni svet za bralno pismenost pa Nacionalno mrežo za pismenost in bralno kulturo (in še bi lahko naštevali)? Precej nas ve, da je ob lanskem slovenskem gostovanju na frankfurtskem knjižnem sejmu mednarodno odmeval tudi Ljubljanski manifest o branju na višji ravni. Koliko nas je ta manifest prebralo? Koliko nas je prebralo znanstveni članek, ki je podlaga tega manifesta? Kritično branje manifesta odkrije kar nekaj razpok v argumentaciji. Po svoje to ni nič čudnega, saj je manifest poseben akcijski žanr, v katerem manifestanti pač trdijo svoje, delajo reklamo za svojo stvar – in so pri tem prepričani, da je ta stvar načeloma dobra za vse, samo da tega vsi ne vedo. Glede branja na višji ravni (ki so ga v nekaterih variantah poimenovali tudi globoko branje) se strinjam: načeloma je najbrž dobro za vse. Je pa v tem načeloma tudi nekaj prostora za premislek in dvom.
Koliko nas ve, da so bili po oceni zgodovinopisja v začetku zadnje tretjine 18. stoletja na slovenskem govornem ozemlju pismeni najverjetneje le okoli trije odstotki prebivalstva? Pri tem gre za običajno, alfabetsko pismenost, torej sposobnost prepoznavanja (in pisanja) črk ter povezovanja prebranih ali zapisanih glasov v besede, teh v stavke in teh v odstavke besedila. Trije odstotki. Na začetku 18. stoletja so trije prizadevni člani ljubljanske Akademije operozov podpisali ustanovno listino javne knjižnice. »Sklenili so, naj po njihovi smrti združijo njihove osebne knjižnice in jih uredijo tako, da bodo na voljo vsem znanja željnim Ljubljančanom in drugim obiskovalcem. V njej so določili, da naj za knjižnico skrbi knjižničar, da naj knjig bralci ne odnašajo domov in da naj bo knjižnica odprta le ob dnevni svetlobi.« (Citat s spletne strani Semeniške knjižnice v Ljubljani).
Množičnega globokega branja pravzaprav že dolgo ni več, kolikor ga je sploh res kdaj bilo.
Teh pismenih »znanja željnih prebivalcev« je bilo tudi ob odprtju novih knjižničnih prostorov očitno zelo malo. Njihovo število je le postopoma raslo. Pospešek pismenosti je seveda dala – pa tudi to ni bil pospešek v stilu športnih avtomobilov, ampak počasno tovornjakarsko pospeševanje – terezijanska šolska reforma z uvedbo splošne šolske obveznosti. Šole brez branja pač ni. Preden pa se je branje res razširilo med vsem prebivalstvom, je bilo treba poskrbeti še za marsikaj. Kulturno-literarna zgodovina slovenskega 19. stoletja je pravzaprav pretežno to: zgodba o potrpežljivem širjenju branja. Časopisi. Revije. Knjige. Čitalnice. Mohorjeva družba. Društvene publikacije. Šolska vertikala s slovenščino kot učnim jezikom. Nato pa začetek vzporednih svetov. V zadnjem desetletju 19. stoletja telefon. Potem 20. stoletje. Kino. Radio. Gramofon. Magnetofon. Televizija. Računalnik. Internet. Pametni telefon. Umetna inteligenca. V okroglih sto letih je poslušanje in gledanje nadomestilo marsikaj tistega, o čemer se je dalo včasih samo brati. Pretok informacij je postal tako izrazito večpasoven, a institucionalna organiziranost družbe stereotipno temelji prav na branju in pisanju kot načelnih prioritetah. Ampak res vse bolj samo načelnih. Množičnega globokega branja pravzaprav že dolgo ni več, kolikor ga je sploh res kdaj bilo. Kako se prilagoditi dejanskim trenutnim in prihajajočim osupljivim možnostim informacijskega pretoka, hkrati pa zagotavljati in celo krepiti kognitivne in socializacijske zmožnosti prebivalstva, je veliko vprašanje. V njegovi celovitosti si ga pravzaprav niti ne znamo postavljati, saj so vsa prizadevanja razdrobljena po različnih ustanovah, različnih strokah in po različnih interesnih krogih.
Ne potrebujemo »a tega res ne razumeš, a tega res ne poznaš, a tega res ne zmoreš«
Problem bralne pismenosti je v temelju dvostranski. Snovalci in snovalke strategij, akcijskih načrtov in drugih ukrepov na eno stran radi pozabijo. Če pri branju in razumevanju besedila nastopijo težave, te niso samo posledica nesposobnosti, neizobraženosti, neveščosti, slabe bralne kondicije bralcev in bralk, temveč tudi – pogosteje, kot si ponavadi mislimo – posledica slabo, nerazumljivo, nejasno napisanega, slabo prevedenega besedila. Seveda je vse skupaj krožni pojav: za to, da nekdo dobro piše, mora imeti za sabo ustrezno kilometrino dobrega branja. Pa vaditi mora. In še nekaj mora imeti, česar pri nas kronično primanjkuje: občutek odgovornosti do bralcev in bralk. Kdor piše, se mora znati prebrati in razumeti od zunaj, kot da je tekst napisal nekdo drug. Pa pri tem ne mislim na leposlovje, temveč na vsakdanje žanre. Obvestila, pozive, učbenike, odločbe, uredbe, navodila. Kolikokrat se vam je že zgodilo, da recimo niste razumeli kakih navodil, čeprav imate morda za sabo prebrano vso smetano svetovnega leposlovja in še dobršen del družboslovne teorije? Najbrž ne zaradi nizke ravni svoje bralne pismenosti …
Če pri branju in razumevanju besedila nastopijo težave, te niso samo posledica nesposobnosti, neizobraženosti, neveščosti, slabe bralne kondicije bralcev in bralk, temveč tudi – pogosteje, kot si ponavadi mislimo – posledica slabo, nerazumljivo, nejasno napisanega, slabo prevedenega besedila.
Kompleksnost bralne vsebine je res lahko ogledalo človeške kompleksnosti, kot pravi ljubljanski bralni manifest. Toda besedilna kompleksnost je lahko tudi samo navidezna, pogosto je samo forma, fasada, kamuflaža, zastraševalni pripomoček. Seveda zares dobri bralci in bralke (v tradicionalnem smislu) tak besedilni blef prepoznajo. Povprečno bralstvo pa ne, saj prej kot v besedilo podvomi vase in namesto kompleksne vsebine dobi kompleks. Zato na koncu – in ta nastopi pri marsikom skoraj hkrati z začetkom – nehajo brati, saj nihče noče nenehno dvomiti vase. Bi zadeve rešil bralni stroj? Kaj bi bilo to?
Starejšim bralcem in bralkam morda sproži asociacijo na pisalni stroj. Ta je bil kakih sto let osrednji pripomoček pri poklicnem in uradnem pisanju. Za branje si takega pripomočka ni bilo mogoče predstavljati. Razen če vam je kdo pisno besedilo na glas prebral – ampak to ni bil stroj. Druga zvočna asociacija je seveda pralni stroj. Z zanimivo analogijo. Pranje je bilo nekoč zelo naporno fizično opravilo, ki je bodisi terjalo poklicno (slabo plačano) obravnavo ali pa je ženskam gospodinjam jemalo dobršen del delovne moči in delovnega časa. Tudi prag dojemanja, kdaj so oblačila dovolj umazana za pranje, je bil najverjetneje precej višji kot danes. Pralni stroj je vse skupaj temeljito spremenil. Pere se več, pere se laže. Tehnologija pralnih strojev se je v desetletjih temeljito izboljšala, stroji so postali učinkovitejši, varčnejši, tišji (in manj zanesljivi, če povprašate upokojene serviserje). Nekatera najbolj občutljiva oblačila še vedno peremo na roko, in posebno zahtevna prepuščamo profesionalnim čistilnicam. Si je mogoče zamisliti bralni stroj, ki bi ljudem olajšal branje rutinskih stvari, po želji in potrebi pa bi se zato lahko osredotočali samo na tisto, kar je posebej občutljivo, res posebno vredno branja?
Skupen problem tako branja kot vseh drugih kompleksnejših informacijskih izmenjav sta koncentracija in razumevanje – tudi v krožnem razmerju. Dovolj dobro razumeti moramo, da ohranimo koncentracijo, in zmoči moramo biti dovolj skoncentrirani, da si lahko izborimo razumevanje. Pa želeti si moramo. Vsaj v začetnih letih tega krožnega razmerja potrebujemo dobrohotno, a vztrajno pomoč. Ne potrebujemo vzvišenega odkimavanja z glavo, češ, a tega res ne razumeš, a tega res ne poznaš, a tega res ne zmoreš.
Si je mogoče zamisliti bralni stroj, ki bi ljudem olajšal branje rutinskih stvari, po želji in potrebi pa bi se zato lahko osredotočali samo na tisto, kar je posebej občutljivo, res posebno vredno branja?
A vsaj malo prav to počnemo, razsvetljenci in razsvetljenke, na spletnih portalih, v resolucijah, mrežah, akcijskih načrtih. Plemenito si želimo, da bi bilo vse človeštvo enako razsvetljeno, enako razgledano, enako načitano (v tem kontekstu ne moremo reči nabrano, ne da bi podcenjevali količine in kakovosti prebranega) kot mi, zmožno enako globokega branja na enako visoki ravni, potrpežljivega iskanja in luščenja vsebin, tehtanja argumentov za in argumentov proti, skratka: da bi bili skoraj taki kot mi.
Ljudje pa po svoje.
