Reportaža iz Gruzije vabi k razmisleku, kako osmisliti stopnjevanja političnih napetosti v svetu.
***
Ker z Nazar ne počneva ničesar, me prežame melanholija. Že to, da bi mi uspelo na Instagramu objaviti fotografijo, bi me malenkost potolažilo – potem bi z današnjim dnem vsaj nekaj dosegel. Sploh mi ni važno, kako patetično je to. Nazar me sprašuje, zakaj bi moral človek kar naprej kaj početi. Ne bi mogla sedeti tukaj, v postelji, in početi ničesar? Rekel sem ji, da so to zgolj samo občutki in jo bo minilo. Ampak neki del v meni ji pritrjuje, saj je res vseeno. Pa kaj če bova še kar sedela tukaj? Pa kaj če ne spišem svoje knjige? Pa kaj če umreva? Zdi se mi, da sem nekoč na ta vprašanja imel odgovor.
Da se ne bi pogrezal vase, sežem po nočni omarici z dnevniškimi zapisi. Nazar mi obrne hrbet in v ušesa vtakne slušalke. Nekdo je nekoč snemal podkast si in verjetno ni predstavljal, da ga bo zdaj v Gruziji poslušalo dekle, da bi se potolažilo, ustavilo jok. Zazrem se v dnevnik. Kaj je smisel potovanja, sprašujem prvega marca. Pozornost nam preusmeri k tukaj in zdaj, ker nosi avro neponovljivosti. Potem lahko ujamemo trenutke, ki bodo v našem življenju igrali osrednjo vlogo. Ne vem več, kaj sem s temi besedami mislil. Zapisal sem jih lani, ko sem se vrnil iz Kambodže in v dolgih mesecih okrevanja po tropski bolezni razmišljal o smrti. Zmeraj ko mi je postalo preveč, sem se vrnil k zapisu iz četrtega januarja: Sedim v senci šole in me polni nostalgija. Okrog otrok se podijo psi, na travniku najstniki berejo stripe in se dregajo pod rebra. Glave sklanjajo k menihu, ki čez dvorišče vodi vajenca. Suha zemlja pod mojimi stopali je topla, veter v prsih mi nežno vibrira. Poigravam se z mislijo, da čas ne obstaja. Nekje v moji domišljiji se je tisto šolsko dvorišče izoblikovalo kot zaklonišče pred vsako stisko. En sam spomin se je poglobil v opomnik, da svet niti takrat, ko se nam ves kaže črn, nekoč iz neke druge perspektive pravzaprav ni bil videti prav nič črn.
To je torej poanta tega potovanja, zato sem tukaj; nekaj se nama mora zgoditi, zavoljo česar se bova kot baron Munchausen kar za lasten čop izvlekla iz dreka. Ampak zdaj mi po mislih rojijo čisto napačni spomini; ko mimo beži zasneženo gorovje, se stiskam med nahrbtniki, pod nogami se valijo plastenke vina. Razbiram turščino najinega voznika in Nazar mi prišepne: »Iz Azerbajdžana je, po naše govori zaradi nadaljevank.« Ko se njun pogovor razvname in mi pogled vse bolj vlečejo sovjetska poslopja, ki mimo okna preletavajo pokrajino, doda: »Turkestan ono, Turkestan tisto, prekleti nacionalist, kako sem jezna. Podlegel je Erdoganovi propagandi.«
Odloži naju na bencinski. Zahvaliva se mu za prevoz in nahrbtnike zmečeva na tla. Tipu na havbi svetlečega se mercedesa pomignem, naj mi prižge čik. Ko mu povem, od kod prihajam, se mi nasmehne in zakliče: »Aha, Akrapovič! Vrum, vrum!«
