Tretji v slovenščino prevedeni roman Paola Giordana, Črnina in srebro, sem brala zlagoma. Deloma zaradi sladkega nektarja in želje, da bi branje trajalo čim dlje, deloma zaradi gosto spletene mreže intimnih relacij, popisanih v njem, in poskusov navezovanja na lastno realnost. Ena takšnih navezav je stavek, ki ga je prijateljica Ifigenija izrekla nekega decembrskega večera, ko smo z otročki lizali sladoled in je moj partner na stekleni mizi likal srajce. Sramežljivo sem pogledovala proti njemu in izbirala besede, s katerimi bi mu podtaknila še eno svojih najbolj zmečkanih bluz. Ker mi je prebral misli, je prikimal: »Daj, prinesi, da speglam še tisto.« Ifigenija je ujela rahlo ironičen ton njegovega glasu, ki je ciljal na zamenjavo moško-ženskih vlog in opravil, ki so v staroveškem svetu pritikala eni ali drugi vlogi, in mu navrgla: »Nekoč se boš še hvalil s tem, da si ji, pisateljici, zlikal bluzo.«
Paolo Giordano, ki je osvojil najuglednejši italijanski knjižni nagradi strega ter campiello (prejeli so ju avtorji, kot so Alberto Moravia, Primo Levi, Umberto Eco, Niccoló Ammaniti), bralcem pa je dosegljiv že v več kot štiridesetih jezikih, v središče svojega romana Črnina in srebro postavlja priletno gospo A., kot jo poimenuje pripovedovalec, ki je po izobrazbi, podobno kot avtor, doktor fizike. Gre sicer za roman, v katerem se zgodba pripoveduje na način zabrisovanja, senčenja. Mlada, tričlanska družina najame hišno pomočnico. Čeprav je gospa A. staromodna in stiskaška, med njimi zavlada posebna bližina. Nekoč ko gospa A. mladi par povabi k sebi domov, kjer preživlja svoje samotno vdovstvo, ter mu pripravi večerjo, nekakšno sintezo njunih najljubših jedi, jo preimenujeta v Babette. Ker gospa A. še nikoli ni slišala za zgodbo Karen Blixen, ji jo ob večerji obnovita: kot francoska kuharica je zapustila Café Anglais in šla služit starima tetama, potem pa je denar, deset tisoč frankov, ki jih je zadela na loteriji, zapravila, da bi njima in ostalim desetim članom pietistične cerkvene sekte, katerih vera temelji na odrekanju in žrtvovanju, pripravila nepozabno večerjo.
Giordanov kratki roman je zanimiva predelava zgodbe Blixenove, ki se osredotoča na poseben status umetnika in njegovega umetniškega dela. Toda medtem ko je Giordano ohranil osrednjo karakterno lastnost Babette, kot jo je opisala danska pisateljica – zmožnost razdajanja ljubezni in pripravljenost na žrtev –, je vendarle tudi spremenil eno ključno stvar: gospa A. zboli. Giordano jo še vedno prikaže kot umetnico (življenja), čeprav zaradi svoje edinstvenosti in samopožrtvovalnosti ne more čutiti samozadostnosti kot Babette v zgodbi Blixenove. Praznina, s katero se sooča gospa A., tako ni le praznina po kreativni nevihti, temveč je njeno brezno veliko globlje in nepovratno. Gospe A. diagnosticirajo tumor rakavega izvora – in Giordano počasi spremlja umirajočo osebo ter, čeprav to počne z zavidljivo lahkotnostjo, se ne moremo otresti misli, da na nek način detabuizira temo smrti. Ob tem pa pisatelj pokaže, da sta smrt in umiranje predvsem stvar telesa, če ne že mesa.
Umetelnost Giordanovega pisanja je torej v tem, da natančno popisuje umiranje hišne pomočnice, hkrati pa pod stavki teče pripoved o strahu, ki ga ob tem čuti mladi par, ki je hišno pomočnico najel, da bi skrbela za njunega sina Emanuela. Bistvo torej ni v vprašanju, ali bo gospa A. umrla ali pa bo usoda pri njej naredila izjemo in jo ob vsem, kar je naredila za druge, obravnavala na poseben način – nenazadnje se skozi celotno knjigo vleče leitmotiv, da »so si vse zgodbe o raku enake« –, temveč se srž zgodbe skriva v drobnih odmikih in približevanjih od umirajoče. Besedica smrt gre vsem vpletenim le stežka z jezika, večino časa v romanu ostane neizgovorjena, čeprav ves čas lebdi nad njimi. Še najbolj se ji približa, in to predvsem zaradi znanstvenega, na trenutke že naturalističnega pristopa, pripovedovalec. Njegova žena Nora je veliko bolj eterična od njega, na trenutke izgubljena, celo vraževerna, predvsem pa v manjši meri zmožna logičnega mišljenja. Toda ravno preko naveze med Noro in gospo A. nam Giordano prišepetava zgodbo o ženski solidarnosti ter vzajemni podpori, o kateri smo brali tudi v zgodbi Babettina gostija Karen Blixen.
Girodano je zgodbo o umiranju pretvoril v zgodbo o ljubezni ali pa, recimo, v zgodbo o dvojini. Pripovedovalec se tako, s spečo ženo Noro na ramenu, le nekaj ur pred božično polnočjo na letalu, namenjenem proti blagemu podnebju Bližnjega vzhoda, zave, da je na višku svojih življenjskih moči. Vpraša se, koliko časa bo to trajalo in kako bi to lahko v polnosti užil. Prizna si, pri čemer je jasno, da je to priznanje v njem sprožila gospa A., da sta z ženo Noro vedno utrujena, zasedena, nepozorna. Živita v nenehnem pričakovanju nečesa, kar naj bi ju rešilo zdajšnjih dolžnosti. Nora in njen mož sta torej novodobni zbor puritancev iz zgodbe Blixenove, ki naj bi s pomočjo razkošne gostije, ki jim jo pripravi Babette, spregledali, da zna biti ljubezen globlja od izgube.
Eden od vrhuncev te subverzivno predelane zgodbe Karen Blixen pa je v pripovedovalčevem prepoznanju, da je bil odhod gospe A. za mladi par tudi odrešilen; če bi se predolgo prepuščala pogledu gospe A., ki je bila ženska, zvesta tradiciji, polna življenjskih naukov, in ne da bi se zavedala, hudo šovinistična, bi se verjetno ujela v past in se znašla v zakonu izpred petdesetih let, recimo, v vlogah neupogljivega moža in podrejene žene. Ker si je mladi par ves čas izmenjeval vloge moža in žene, kar pomeni, da si je on dal opraviti s perilom, Nora pa je pogosto v rokah držala vrtalnik in vrtala luknje v zid, sta preko gospe A. okušala banalno nostalgijo po zastarelem, preprostem vzorcu družine, v katerem ni bilo treba biti vsakemu vse hkrati – moški in ženska, razumski in čustven, romantičen in pritlehen. V tem vzorcu, pravi Giordano, ki nam nalaga tako široko in neprepoznavno odgovornost, se v vsakem primeru izkažemo za pomanjkljive.
Dobršna mera racionalizma in na trenutke celo spogledljivosti, ki jo izkazuje ta zgodba, poleg nedoumljivosti in izmuzljivosti smrti vsebuje še nekaj, česar pa pisatelj nikoli do konca ne zapopade, in to je Emanuelova perspektiva. Roman Črnina in srebro torej ne napaberkuje le o njeni svetlosti in njegovi melanholiji (gre za aluzijo na antičnega filozofa Galena, ki je pisal o telesnih tekočinah, živem srebru in črnem žolču, nenazadnje človek naj ne bi bil veder ali čemeren zaradi stvari, ki se mu zgodijo, temveč je eno ali drugo posledica tistega, kar se v njem pretaka), temveč je to tudi zgodba o tem, kako deček izgubi svojo priljubljeno varuško. Ta ga je ščitila ne samo pred svetom, temveč predvsem pred njegovimi starši. In ko varuška odide, je največ, kar mu lahko da, napotek njegovim staršem, naj skrbita drug za drugega. Dečkovo spoznanje, da se ljudje odtujijo in odidejo, tako ni katastrofalno, gre le še za eno spoznanje v velikem življenjskem mozaiku.
Paolo Giordano: Črnina in srebro. Prevedla Anita Jadrič. Ljubljana: Mladinska knjiga (Zbirka Roman), 2015. 135 strani, 22,95 €.
