Vsako soboto se dobiva v Grajski in piševa. Večino časa sicer govoriva in listava stare časopise. Trudim se na vse možne načine, da bi iz tebe izbezal, ali raje »pišeš« s fanti ali dekleti. Rad bi ugotovil, kaj ti to najino pisanje pravzaprav pomeni. Ne poznam te dobro, tako kot tudi tvojega pisanja ne. Prijazen si in to cenim. Ne poznam veliko tako vljudnih, pozornih in ustrežljivih ljudi, kot si ti. Še zmeraj ne vem, kaj počneš – nekaj naravoslovnega, morda nekaj z mehatroniko? Nikoli mi nisi povedal, verjetno si presodil, da me ne bi zares zanimalo. Anyways, inteligenten si in precej bogat. Najbolj šarmantnega te dela predvsem dejstvo, da nobena od teh lastnosti ne definira tvojega karakterja in da te še ni prevzel kompleks superiornosti ali pa ga skrivaš na zelo dober način.
***
Veliko sprašuješ o LGBTQ+ sceni, o tem, kako se med sabo najdemo, in o podobnih basic stvareh. Jaz ti kot poster child mariborske LGBTQ+ scene z veseljem odgovarjam, pri tem pa skušam biti čim manj sumničav glede tega, zakaj te to pravzaprav zanima. To je tudi ena od lastnosti, ki mi je na tebi tako zelo všeč: radoveden si in ljudje ter njihova življenja te dejansko zanimajo. Kar zase večino časa ne morem reči. Vprašanja tako skušam videti zgolj kot znak tvojega zanimanja in odprtosti brez kakršnega koli podteksta. Ko pa me gledaš s svojimi velikimi očkami, mi vse skupaj precej otežuješ. Govoriva o rekreativnem dejtanju in o tem, kako deluje gaydar. Za par sekund obnemim, ko me vprašaš, kaj mi moj gaydar govori o tebi. Začneva se hihitati, natvezim nekaj o tem, da te premalo poznam, da bi te lahko popredalčkal v eno izmed kategorij. Menjaš temo in meni odleže, kljub temu da mi prija, ko na svoj prefinjen način vrtaš vame. Zanimajo te rutice, ki so si jih v osemdesetih geji zavezovali za kavbojke, da bi z različnimi barvami opozorili na različne seksualne preference. Razmišljam, katero barvo rute bi si moral jaz privezati, da bi nakazal, da imam preferenco do tebe.
***
Pelješ me na delavnico v Ljubljano. Voziš nobl avto italijanske znamke, prekrit z belim usnjem in opremljen z gretjem sedežev. Ko se odpeljeva, vem, kaj mi je narediti: odprem zadrgo na tvojih Tommy Hilfiger hlačah in začnem sesati tvoj nobl kurac. Pospešiš in me začneš natepavat v usta, da se mi skoraj zaskoči čeljust, a se ne ustaviš. Vijugaš po avtocesti in z nenadnimi pospeški ter prerivanjem zaustavljaš promet. Tvoja nobl sperma špricne po moji slabi samopodobi. V tvojem avtu je neznosno vroče, prižgem klimo in skušam čim manj pogledovati v tvojo smer, da ne bi slučajno kaj nabreknilo pod mojim pasom. Nikoli še nisva bila tako blizu. Dam ti piti iz svoje plastenke in odgovarjam na sporočila tvojih prijateljev. In kam greva, se morda sprašuješ, drugi bralec? Simon, ki mu seveda ni zares ime Simon, gre na nek gledališki dogodek na Hrvaško, jaz pa pičim na delavnico kratke proze, kjer se bomo ukvarjali s pisanjem avtofikcije. Govoriva in zmeraj bolj jasno mi postaja, da ne bom zelo dolgo več zdržal biti samo kolega s tem »Simonom«. V vseh pogledih je precej popoln in zmeraj znova se zalotim, kako bi ga rad kar pred vsemi poljubil ali vsaj prijel za roko. Simon me je čisto zdelal. To čudno prijateljstvo ali kar koli to sploh je, moram prekiniti, ker sem zaradi njega cel čas v nekem teenage angst stanju, ampak rad bi se ga dotikal in bil z njim in ne želim cel čas bežati pred to scary ljubeznijo. Po majici se »pomotoma« polijem z vodo in si jo slečem. Pa dobro, zakaj pa sem to naredil? Tudi »Simon« je nekoliko začuden in nastane precej awkward tišina. Vprašam ga, ali bi šel z mano septembra v Rovinj, ker iščem nekega buddyja za na morje. Medtem ko se tudi on skoraj polije po majici, izusti, da bo septembra verjetno v Bruslju in da je letos že bil na morju. Prehitro, prehitro, prehitro!!! Kdo bi si sploh želel z mano na morje?
***
Nujno moram nehati govoriti, da sem aseksualen. To sem nekoč rekel, ko me je nek grd tip vprašal, kako pa kaj ljubezen. Potem pa se me je ta oznaka nekako prijela in sem postal aseksualni Tom, ki fuka samo v svojih pesmih. Skratka, v nekem čudnem pogovoru s »Simonom« (zadnje čase imava veliko čudnih pogovorov – kot da želiva drug iz drugega nekaj izbezati, a oba ostajava nekje na pol poti, nepotešena in skrajno miserable. On je videti lepši, ko je miserable, kot jaz, čelo se mu elegantno naguba in jaz bi ga kar … joj, dovolj!) sem mu rekel, da sem trenutno v nekem aseksualnem obdobju, ki se ne želi končati. Kdo sploh to reče in kaj za vraga to pomeni? Zakaj mu govorim, da sem aseksualen, če želim fukat z njim? Sending mixed signals al nekaj. Skratka, zelo močno si želim, da bi se to moje aseksualno obdobje končalo z njim. Ob mojem »oznanilu« je začudeno nakremžil čelo in rekel dobro vedeti, na kar sem jaz postal še bolj začuden, skoraj tako kot Karmen v svoji pesmi Lep poletni dan. Ja, you guessed it, naša zmedena ikona Karmen Stavec! Ampak ona je vsaj naredila iz tega kariero, jaz pa se lahko samo sprašujem, kaj pri sveti Madonni je sploh mislil s tem. A je to rekel samo tako, by the way, tako kot rečeš nekomu dobro jutro ali … joj, jaz bi mu rad rekel dobro jutro, potem ko bi … dovolj! Ali je mislil: dobro, da si mi to povedal, Tom, ker tudi če bi bil zainteresiran zate, si očitno aseksualen?Zajebal sem v vsakem primeru. V njega sem bila zagledana, potem pa malo zmedena, ker ona je prišla, na-na-na-na-na.
***
If you want to win, take heroin, babe, you got to be tragic, If you wanna be magic … Minoriti, koncert The Tiger Lillies. Še zmeraj ne morem verjeti, da mi je uspelo te zvleči na ta koncert. Ne zgledaš preveč navdušen, ozvočenje je slabo in vmes guglaš besedila komadov, ker želiš spremljati, o čem pojejo. Režim se tvojim majhnim bizarnostim, ampak verjetno me prav zaradi tega privlačiš. Konec koncerta. Začne deževati. Ponudiš mi prevoz domov. Nekaj časa me moraš v to prepričevati. Težavo imam s sprejemanjem uslug, daril in drugih lepih reči. V mojo glavo se zagrize misel, da se ti moram nekako odkupiti. Toksičen način razmišljanja, ki me prevzame zmeraj, ko so do mene ljudje prijazni ali mi s čim pomagajo. Manjvrednostni kompleks par excellence. S težavo sprejmem. Razmišljam, kako ti lahko to uslugo povrnem. Spreleti me, da ti še zmeraj nisem plačal za prevoz do Ljubljane, res sem grozen! Slutim pa, da od mene verjetno ne želiš ničesar, ampak res ničesar, in to me jebe. V tišini hodiva do tvojega avta, po ramenih nama škropi dež, v ušesu imam rahel tinitus, eno sekundo bi te rad prijel za roko, drugo pa bi najraje nekam zbežal, tako zoprno mi je vse to, kar se nabira v meni (in med nama). Ko prispeva do Stadiona, sva že čisto premočena, spolziva v vozilo in odpelješ me do Lackove. Drugič sem v tvojem avtu. Pozoren voznik si, voda ti kaplja s čela, rad bi te polizal. Pripelješ do mojega bloka in zopet se v meni vname ideja, da ti moram to neizmerno prijaznost nekako povrniti. V žepe bi ti rad zbasal ves keš, ki ga premorem, in zbežal. Pogledaš me s svojimi velikimi svetlimi očkami in levi kotiček ustnic nekoliko skremžiš. Tišina naseli prostor okoli naju. Prideš gor? V krču črhnem skozi stisnjene zobe. Vame se naseli še več groze. Sure, mi daš kaj za preoblečt? Sure, odgovorim. Odprem vhodna vrata in se naslednjo sekundo spomnim, v kakšnem razsulu sem vse pustil, ko sem spet zadnjo sekundo tekel na bus. Opravičujoče te pogledam. U, instalacija sredi stanovanja, se začneš režati in nekaj tenzije izpuhti iz mojega telesa. Sezujeva čevlje in greva v kuhinjo. Nekaj časa zopet stojiva v tišini. Aja, oprosti, ti prinesem nekaj za preoblečt. Spizdim v spalnico, pograbim svojo najljubšo trenerko in brisačo, razmišljam, ali naj ti prinesem še perilo. S stavkom, ki ga izustijo moja usta, presenetim samega sebe. Ej, a prideš kar sem?Sure, odgovoriš, vstopiš v spalnico in se usedeš na kavč pri omari. Tam sem ti nastavil stvari, če rabiš še kaj drugega, pa si kar vzemi. Odprem vrata omare, da vsa moja garderoba zazeva v prostor. Spodnjice na kavču zavrtiš okoli prsta in pripomniš: Teh pa ne bom potreboval. A ti nosiš spodnjice? A veš, kako je kul, ko vse diha? Zardim. No, ti se kar obleci, kakor te je volja. Spizdim nazaj v predsobo in svoji instalaciji dodam mokre kavbojke, spodnjice in pulover, izmenično si natikam kose suhih oblačil in pri tem skozi drobno špranjo v spalnici zagledam obris tvojega telesa. Vzburim se, hkrati pa me spreleti srh po celem telesu. To je bila izjemno slaba ideja, mi gre skozi možgane. Zakličem: Bi čaj? Ja, prosim. Kakšnega boš ti? odgovoriš. Ne vem, kamiličnega? Haha, oki, zame tudi. Kamiličnega, resno? Kot da sem neka stara bakica. V mojih cotah stopiš v predsobo – pojava, za katero potrebujejo moji možgani nekaj časa, da jo sprocesirajo. Malo ti zavidam, ker si tudi v moji razvlečeni trenerki videti čudovito. Nekoliko prekratka majica ti razkriva stezico puhastih dlak v barvi tvoje brade in obrvi. Čaj torej, še enkrat rečem. Stopiva v kuhinjo. Sedeš na stol in zazehaš. A bi raje kavo? rečem. Sej moraš še domov, a ne?
A ne morem pri tebi prespati? Spet me pogledaš s svojimi sinjimi očmi. Seveda, mislil sem samo, da … Daj, pusti že ta čaj, odvrneš. A bi raje kaj bolj močnega? Poskušam biti dobra gospodinja. Tom, v redu je! Pridi sem. Zmeden stopim predte in se zagledam v tvoje široko razprte oči. Pridi sem, še enkrat ponoviš. Zdaj ne morem več lagati, spregledal si me. Ne morem. Grabi me panika. Tom, daj.
Simon, jaz …
Vem. Poljubiš me na čelo. Vem, da ti nikoli ni bilo samo do pisanja. Poljubiš me na lice. Vem, da si … Poljubiš me na vrat in vztrepetem. Vem, da si želiš nekaj več. Spustiš se po mojem torzu, mi dvigneš pulover in mi začneš poljubljati popek. Simon, jaz …
Ni nama treba govoriti. Oprimeš se mojih fukročk in začneš nežno grizljati izboklino na mojih spodnjicah. Zajamem zrak, vprašanja v meni pa kar ne želijo utihniti. Spodnjice mi potegneš pod kolena in mi ga začneš vleči. Zajamem še več zraka, tvoji ozki prsti se oprimejo moje zadnjice in spolzijo proti sredici. Presenetiš me s tem, kako izkušene so tvoje kretnje. Slečem ti majico in se usedem na tvoja močna stegna. Jezik ti porinem globoko v usta in začnem božati tvoj nabrekli ud. Dvigneš me in me nasloniš ob hladilnik, hrbet spodvijem ob tvoj ozek pas. Z drobnimi poljubi se sprehodiš po mojem hrbtu in se kar naenkrat kakor manijak spraviš nad moj anus. Vroč jezik vtikaš v vdolbino in ga sučeš sem ter tja, kot da bi želel najti zaklad. Mene najde užitek in začnem polslišno sopsti. Dobra je ta tvoja aseksualna ritka, prva klasa. Izbruhneva v smeh. Ej, a se greva trojčka z Molly?
Sure, odgovorim. Iz hlačnega žepa vzameš majhno vrečko, iz katere streseš roza tabletko. Z naučeno kretnjo mi jo položiš na jezik, parkrat prežvečiš in me kot mama bird napojiš z vsebino, da mi grenka sluz steče po grlu. Zopet me nasloniš ob hladilnik, razpotegneš mi bedra in nadaljuješ, kjer si končal. Tvoj jezik prodira vedno globlje vame, čutim, kako mi zmeraj močneje pulzira srce. Oblije me pot in zdi se, kot da bi se v meni prižgal ogenj. Si v redu, baby? A greva naprej? me pozorno vprašaš. Ja, prosim, ne odnehat. Nasmehnem se. Nežno vstopiš vame. Poljubiš me na teme in me objameš okoli pasu. Prosim, ne me spustit, te prosim kot v transu. Poljubiš me na lice. Z rahlimi sunki se spuščaš v mojo notranjost. Skeli me, a ne želim, da odnehaš. Vse okoli mene je samo še rumeno in rdeče, hladilnik se spremeni v ledeno goro in midva se zadeta dvigava zmeraj hitreje proti vrhu. Nekam me odnaša; tvoja lovka rije po moji notranjosti, dotika se mojega srca, sega v misli in mi naposled pogleda skozi usta. Skoraj obseden izrekam variacije na besedo še. Izstopiš in zopet me zajame mraz, drkaš, želiš priti do vrha gore. Poskušam ti pomagati, ko mi tvoja sperma špricne v levo oko in za hip vidim milijardo tvojih mikroskopsko majhnih potomcev. Z jezikom me očistiš in stisneš v objem. Najini telesi sta prežarčeni, kot da bi pravkar padla iz vesolja. Kot da si deliva eno kožo, eno hrbtenico, eno ime in eno srce. Zopet se srečava s pogledi, z nekajmilimetrske razdalje zreva drug v drugega.
Nikoli več te ne bom izpustil.
Obljubiš?